LETA 1304 ROJEN PESNIK FRANCESCO PETRARCA

ITALIJANSKI PESNIK († 1374)

Kakor je imel naš največji pesnik France Prešeren svojo Primicovo Julijo, kateri je posvetil svoje številne pesmi, tako je imel italijanski renesančni pesnik Francesco Petrarca svojo Lauro de Sade, ki jo je spoznal kot študent prava v Avignonu. Njej je posvetil vso svojo ljubezensko liriko (Canzoniere). Z njo, zlasti z motivi neuslišane ljubezni, je močno vplival na evropsko liriko v času renesanse.

Petrarkova misel in nekaj verzov

• Ljudi zanima osvajanje visokih gora in raziskovanje morskih globin ter kroženje zvezd, pozabljajo pa nase in na globine svoje duše.
  
  
• Bog z vami, mesec, dan in srečno leto / in doba, ura, čas in milo mesto, / kjer dvoje očes je zalih našlo cesto / mi v dušo, ki jo zdaj drže zajeto! // Bog s tabo, moje prvo zlo presveto, / gorje, ki ga zaljubljen nosim zvesto, / in s tabo, lok, ki vame streljaš cesto, / da v ranih krči se srce zadeto! // Bog z vami, o glasovi brez števila, / ko klical sem ime božanske žene, / o vzdihi, solze, poželenja sila! // Bog z vami, listi, kjer pojo, do ene, / vse pesmi slavo njej, a misel mila pozna edino njo, druge nobene!
  
  
• O, blažen bodi čas pomladnih dni / in blažen mesec, leto, blažen kraj, / kjer bil od dvoje lepih sem oči / tako prevzet, da sem njih suženj zdaj. // In blažen prvi grenko sladki vzdih / ki z Amorjem me v eno je spojil, / in blažen lok, puščice, ki od njih / v srce krvave rane sem dobil. // In blažene želje, solze in vzdihi / in še besede mnoge, brez števila, / ki z njimi klical drago sem ime. // In blaženi naj bodo vsi ti stihi, / ki njo slave, in misel, ki le nje, / le nje se je za vselej oklenila. (Sonet 61)

LETA 1822 ROJEN GREGOR JOHANN MENDEL

AVSTRIJSKI AVGUŠTINSKI REDOVNIK IN PIONIR GENETIKE (* 1884)

V matični knjigi je zapisano, da se je rodilo na današnji dan, čeprav je sam rojstni dan praznoval 22. julija. (zato različni podatki) Marljivi avguštinski redovnik in srednješolski profesor Gregor Mendel je leta 1865 v zatišju samostanskega vrta v Brnu na Češkem odkril zakone dednosti. To odkritje, ki se biologi njegove dobe zanj niso zmenili, je 35 let kasneje pomenilo začetek nove, pomembne znanosti — genetike. Življenje vseh živih bitij, ki se razmnožujejo, se začne z življenjem ene same drobcene celice, ki nastane z združitvijo moške in ženske spolne celice. Ta celica ima v sebi nekakšen kontrolni mehanizem, ki usmerja njeno rast tako, da iz nje nastane bitje, podobno staršem. Novo bitje ne bo povsem podobno staršem: razlike pogojuje deloma okolje, v katerem živi, deloma pa po dedovane lastnosti Jedro celice vsebuje določeno število mikroskopsko majhnih nitk, ki jim pravimo kromosomi (človeška celica ima npr. 46 kromosomov, konjska 66, pasja 78, celica neke vrste raka pa kar 254). Ti se dele, ko se deli celica. Vsak kromosom sestavljajo nizi majhnih enot, ki jim pravimo geni in jih ni mogoče videti niti z najbolj natančnimi mikroskopi. Prav ti geni po mnenju biologov določajo, kakšen organizem se bo razvil iz jajčeca. Znanost, ki proučuje zakone dednosti se zato imenuje genetika in njen utemeljitelj je češki redovnik iz reda avguštincev pater Gregor Mendel.

več:
S. ČUK. Mendel - rodil se je pred 150 leti: V samostanskem vrtu je odkril velike zakone življenja, v: Ognjišče 8 (1972), 7-9.
S. ČUK. Pater Gregor Mendel – oče genetike: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2022), 89.

LETA 1865 UMRL MATEJ MEDVED

GRADBENI MOJSTER (* 1796)

Sedanja ljubljanska stolnica je bila zgrajena v letih 1701–1707. Načrte zanjo je napravil italijanski jezuitski arhitekt Angelo Pozzo; predvideval je tudi kupolo nad križiščem glavne in stranske ladje. Ta je bila zgrajena leta 1841 in sicer po načrtih gradbenega mojstra Mateja Medveda iz Cerkelj na Gorenjskem. S svojimi zidarji je delo začel aprila 1841, junija pa so na vrhu stopnice že pritrdili križ. Graditelju Medvedu je kupola prinesla veliko slavo. Kupolo je v letih 1843–1844 poslikal Matevž Langus.

LETA 1903 UMRL LEON XIII.

PAPEŽ IN PESNIK (* 1810)

Ko je bil Joahim Pecci leta 1878 izvoljen za naslednika Pija IX., ki je bil najdlje – 32 let – na Petrovem sedežu, je bil star 68 let. Kot papež si je privzel ime Leon XIII. in je vodil Cerkev 25 let, do svojega 93. leta! Znan je zlasti kot papež, ki je izdal prvo okrožnico s socialno tematiko (Rerum novarum, 1893). Med številnimi drugimi njegovimi okrožnicami je za Slovane pomembna okrožnica o slovanskih apostolih sv. Cirilu in Metodu (Grande munus, 1880).

LETA 1912 ROJEN VINKO ZALETEL

DUHOVNIK IN POTOPISEC († 1995)

Maturiral na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani, bil v bogoslovju v Ljubljani in leta 1936 posvečen. Najprej je bil kaplan v Tržiču pri Antonu Vovku, potem v Ljubljani v Trnovem ko je bil tudi katehet na gimnaziji. Leta 1945 je odšel iz Slovenije na Koroško, kjer je služboval v različnih župnijah. V Šentjakobu v Rožu je vodil bogato slovensko kulturno prosvetno dejavnost: predaval, režiral slovenske igre, tudi za celovški radio. Leta 1957 je postal župnik v Vogrčah pri Pliberku. Veliko je potoval po vseh celinah, obiskoval je slovenske izseljence in jim utrjeval narodno in versko zavest, pripravljal jim je predavanja (več kot 2000 jih je imel) s svojo bogato zbirko diapozitivov (ok. 30.000). Izšlo je tudi več njegovih potopisov. Za prosvetno delo je leta 1985 v Celovcu prejel Tischlerjevo nagrado.

... več o njem v rubriki gost meseca, Ognjišče 7/8_1991

LETA 1914 ROJEN ERSILIO TONINI

ITALIJANSKI ŠKOF IN KARDINAL († 2003)

Kadar je bilo na italijanski državni televiziji na sporedu kakšno "omizje", kjer učene glave razpravljajo o raznih perečih vpra­šanjih, je bil med udeleženci skoraj vedno tudi kardinal Ersilio To­nini. Ljudje so mu radi prisluhnili, ker je iz njega govorila z živ­ljenjem potrjena zdrava evangeljsko-kmečka modrost. "Ko bom umrl in bom odšel h Gospodu, ga bom prosil, naj me pu­sti, da grem pozdravit svojo mamo in svojega očeta. Mislim, da mi bo to dovolil. Ko ju bom videl, se jima bom, tresoč se od sre­če, zahvalil: dragi starši, kako resnično je bilo vse, kar ste me učili, in kako res je, da Gospod nikoli ne zapusti svojih ot­rok."

več:
S. Čuk, Kardinal Ersilio Tonini: "Na televiziji tako kot v spovednici": Pričevanje, v: Ognjišče 9 (1999), 58-59.

nekaj njegovih misli:

• Obstaja morda kaj pomembnejšega, kot je naše živ­ljenje? Toda kakšen smisel ima življenje, če človek ne ve, kam naj se usmeri? Poznamo toliko življenj, ki so kot plamenček, ki se prižge, zažari, potem pa ugasne...
  
• Našega Gospoda Jezusa Kristusa ni mogoče spreje­ti tako, kot sprejmemo priimek očeta ali matere ali navade svo­jega okolja. To je odnos ljubezni! Človek se zaroči iz ljubezni, ne zaradi običaja, zaroči se zaradi osebnega poznanstva, zaradi osebne privlačnosti, ker je pretehtal, da je ona ustvarjena zanj in on zanjo.
  
• Najboljše, kar premoreš, je v tebi, tvoja vrednost je v tebi, tvoj mir je v tebi; v svoji notranjosti si lep ali grd, v svoji notranjosti čutiš, ali kaj veljaš ali ne. Privošči si torej nekaj tišine, da prisluhneš glasu Boga in da rečeš: "Oče, daj, da spoznam tvojega Sina!"
  
• Vsemogočni Stvarnik sveta, ki je napravil milijarde zvezd in neskončna ozvezdja, posluša tebe, posluša te pozorno, kot da bi bil edini! Lahko si otrok, lahko imaš štiri­deset ali osemdeset let, lahko si papež ali pometač, za Boga si dragocen in on te posluša, se zanima zate.
  
• Postani ponižen, kot bi moral biti vedno, do svoje matere in do svojega očeta, kajti če ne bi bilo njiju, tudi tebe ne bi bilo; najprej sta te sprejela, sta te pričako­vala, sta te v mislih pestovala in se ob tem radovala, in kaj vse sta potem storila zate, da odrasteš.
  
• Jutranja in večerna molitev ni samo običajna pobožna vaja: je izraz iskrenosti in poštenja, priznanje, da je zame Bog na začetku in na koncu.
  
• Tudi moje telo je zakrament, znamenje, ki v sebi skriva nekaj višjega. Če je torej tako, potem se moramo po­našati tudi s svojim telesom! In dejansko bo naše telo vstalo od mrtvih kot Kristusovo telo. Iz tega sledi, da telesa ne smemo omalovaževati.
  
• Eden od darov, ki jih prejme kristjan, je prav dar ponotranjenosti. Kristjan ima svoj pogled vedno uprt v globi­no svoje duše. In sicer zato, ker se vedno pogovarja in vedno po­sluša, ker ve, da ga nekaj skrivnostno, skoraj nezavedno vodi, in zato se ne boji, zato zaupa.

LETA 1919 ROJEN EDMUND PERCIVAL HILLARY

RAZISKOVALEC, ALPINIST, ČLOVEKOLJUB († 2008)

Najbolj je poznan po tem, da sta skupaj s Šerpo Tenzingom Norgayem kot prva 29. maja 1953 stopila na vrh Everesta. V naslednjih himalajskih odpravah v letih 1956, 1960-1961 in 1963-1965 je stopil še na vrhove 10 gora. Kot član Transantarktične odprave britanske zveze držav je 4. januarja 1958 stopil tudi na južni tečaj, leta 1985 je z Neilom Armstrongom z letalom pristal še na severnem tečaju in postal prvi človek, ki je stal na obeh polih in na Everestu.

Ustanovil je Himalajski sklad (Himalayan Trust), ki je v revnih predelih Himalaje gradil šole in bolnišnice, sodeloval je tudi pri drugih humanitarnih in okoljevarstvenih projektih. To je označil za svoj najpomembnejši življenjski dosežek. Bil je tudi veleposlanik v Nepalu, Indiji in v Bangladešu. Umrl je v starosti 88 let zaradi odpovedi srca.

LETA 1922 ROJEN VOJAN TIHOMIR ARHAR

PESNIK, PISATELJ, PUBLICIST († 2007)

Iz rodne Prlekije je odšel na gimnazijo v Celje pa v Ljubljano. Po vojni je na ljubljanski univerzi študiral zgodovino, zemljepis in psihologijo. Od leta 1953 je delal kot bibliotekar v NUK, kot profesor in svetovalec. Pesniti je začel v študentskih letih. V njegovem pesniškem opusu prevladujejo krajše literarne vrste, predvsem uganke in pesmice s priljubljenimi motivi za otroke. Slavil je tudi sv. Bernarda, očeta cistercijanov, zato je postal častni član (familiar) Cistercijanske opatije Stična.

LETA 1932 ROJEN VLADIMIR KAVČIČ

PISATELJ, UREDNIK († 2014)

Rodil se je v Podgori v Poljanski dolini, a otroštvo je preživljal pri sorodnikih v Žireh. Po osnovni in srednji šoli se je vpisal na pravno fakulteto. Ta poklic si je izbral zato, da se je lahko čim bolj posvetil pisanju, kar mu je uspelo ob raznih službah, ki jih je opravljal. Pisati je začel že v gimnaziji. Glavni tematski izvor njegove proze je druga svetovna vojna, še posebej otroško doživljanje vojnih grozot. Za Kavčičeva dela je značilno odpiranje tabuiziranih tem (domobranci, dachavski procesi).

LETA 1937 UMRL GUGLIELMO MARCONI

ITALIJANSKO-IRSKI INŽENIR (*1874)

Ko je 12. februarja 1931 začel oddajati Radio Vatikan, je bil ob tedanjem papežu Piju XI. Guglielmo Marconi, italijanski elektroinženir, ki je ogromno prispeval k razvoju radijske tehnike. Radio je odlično sredstvo za oznanjevanje evangelija ljudem našega časa. Od leta 1948 so na Radiu Vatikan tudi slovenske oddaje.

LETA 1945 UMRL PAUL VALERY

FRANCOSKI PESNIK, ESEJIST IN FILOZOF (* 1871)

V Montpellieru je študiral pravo in se v Parizu seznanil s pesnikom Mallarméjem, ki je zelo vplival nanj. Preselil se je v Pariz in leta 1917 nenadoma zaslovel s svojimi pesmimi, tako da je veljal za največjega francoskega lirika svojega časa. Pomembni so tudi njegovi esejistični spisi. Raziskoval je različne pojavne oblike človeškega duha in zavračal vsako transcendenco. Njegove pesmi so izšle leta 1992 tudi v slovenščini (prevod Borisa A. Novaka)

nekaj Valeryjevih misli:

• Človek, ki je sam, je vedno v slabi družbi.
  
• Bogatiti se moramo med seboj z našo različnostjo.
  
• Človek je neskončno bolj zapleten kot njegove misli.
  
• Resen človek nima veliko idej. Človek z idejami ni nikoli resen.
  
• Sreča ima zaprte oči.
  
• Zgodovina je znanost o stvareh, ki se ne ponavljajo.
  
• Knjige imajo enake sovražnike kot človek: ogenj, vlago, živali, čas in svojo lastno vsebino.

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1374 UMRL FRANCESCO PETRARCA

ITALIJANSKI PESNIK (* 1304)

Kakor je imel naš največji pesnik France Prešeren svojo Primicovo Julijo, kateri je posvetil svoje številne pesmi, tako je imel italijanski renesančni pesnik Francesco Petrarca svojo Lauro de Sade, ki jo je spoznal kot študent prava v Avignonu. Njej je posvetil vso svojo ljubezensko liriko (Canzoniere). Z njo, zlasti z motivi neuslišane ljubezni, je močno vplival na evropsko liriko v času renesanse.

njegova misel in nekaj verzov

Ljudi zanima osvajanje visokih gora in raziskovanje morskih globin ter kroženje zvezd, pozabljajo pa nase in na globine svoje duše.

Bog z vami, mesec, dan in srečno leto / in doba, ura, čas in milo mesto, / kjer dvoje očes je zalih našlo cesto / mi v dušo, ki jo zdaj drže zajeto! // Bog s tabo, moje prvo zlo presveto, / gorje, ki ga zaljubljen nosim zvesto, / in s tabo, lok, ki vame streljaš cesto, / da v ranih krči se srce zadeto! // Bog z vami, o glasovi brez števila, / ko klical sem ime božanske žene, / o vzdihi, solze, poželenja sila! // Bog z vami, listi, kjer pojo, do ene, / vse pesmi slavo njej, a misel mila pozna edino njo, druge nobene!

O, blažen bodi čas pomladnih dni / in blažen mesec, leto, blažen kraj, / kjer bil od dvoje lepih sem oči / tako prevzet, da sem njih suženj zdaj. // In blažen prvi grenko sladki vzdih / ki z Amorjem me v eno je spojil, / in blažen lok, puščice, ki od njih / v srce krvave rane sem dobil. // In blažene želje, solze in vzdihi / in še besede mnoge, brez števila, / ki z njimi klical drago sem ime. // In blaženi naj bodo vsi ti stihi, / ki njo slave, in misel, ki le nje, / le nje se je za vselej oklenila. (Sonet 61)

LETA 1591 UMRL JAKOB PETELIN – GALLUS

SLOVENSKI SKLADATELJ (* 1550)

Ko je umrl, so njegovi prijatelji – člani humanističnega kroga, h kateremu je tudi sam pripadal – izdali veliko osmrtnico s štirimi žalostinkami. Imela je naslov: Na grob Jakoba Handla, Kranjca, slavnega umetnika praktične glasbe, ki je pobožno zaspal v Kristusu v Pragi ... poleg tega je bila na osmrtnici tudi podoba v lesorezu, in okrog njegove podobe pomemben napis: Imenoval se je Iacobus, njegov priimek je bil Handl, tako se je vedno podpisoval na koncu predgovorov k izdajam svojih skladb. Njegovo umetniško ime je bilo Gallus, tako so ga imenovali (dictus), sledi, da je bil Carniolus – to pomeni Kranjec (iz Vojvodine Kranjske, ki je v Avstrijskem cesarstvu obsegala Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko. Ko mu je bilo 30 let je že izdal štiri zvezke skladb (po štiri maše v vsakem). Gallus je bil tudi avtor številnih motetov (zbirka 374 motetov, ki je namenjena petju za vsak dan cerkvenega leta). Pomembna pa je tudi zbirka Harmoniae morales, izbor 53 madrigalov v treh knjigah. Po smrti je brat Jurij zapisal: Kdo še ni sam spoznal, kaj je v glasbi zmogel Jakob Handl, mož blagega spomina, in kakšna milina preveva dela, ki jih je uglasbil? Temu bo dokaz pričujoča knjiga Maralia, delo izredne glasbene nadarjenosti.« Gallus je bil uspešen in cenjen skladatelj, vendar je na domačih tleh po smrti utonil v pozabo. Prvi je opozoril nanj skladatelj Kamilo Mašek, ki je leta 1859 zapisal, da bi se Gallus lahko pisal po slovensko Petelin, v polni luči pa ga je spet prikazal glasbeni zgodovinar Josip Mantuani. Med leti 1985 in 1996 (ob 400-letnici smrti) pa je SAZU izdala njegova dela v dvajsetih zvezkih.

... več o njem v prilogi 7-8_1991

LETA 1811 ROJEN WILLIAM MAKEPEACE THACKERAY

ANGLEŠKI PISATELJ († 1863)

Rojen v Indiji, kjer je preživel tudi svoje otroštvo, velja za očeta tako imenovanega viktorijanskega romana. Bič svojega peresa je zavihtel nad malomeščanskimi višjimi sloji. Njegovo najpomembnejše delo je roman Semenj ničevosti (1847/48), s katerim je pisatelj v marsičem postavil ogledalo tudi današnjemu času, saj se 'semenj ničevosti' nadaljuje.

LETA 1817 UMRLA JANE AUSTEN

ANGLEŠKA PISATELJICA S HUMORJEM IN IRONIJO (* 1775)

Za eno najboljših del evropskega romanopisja sploh velja roman Prevzetnost in pristranost angleške pisateljice Jane Austen (1813). Poleg tega je v svojem kratkem življenju (42 let) napisala še več drugih romanov, v katerih je s humorjem in z ironijo prikazovala življenje višjih srednjih slojev na angleškem podeželju, njihovo omejenost, častihlepnost in hinavščino.

LETA 1870 ROJEN JOSIP PAVČIČ

SKLADATELJ, UGLASBIL ŽUPANČIČEVE PESMI († 1949)

Glasbenik in skladatelj Josip Pavčič se je rodil v Velikih Laščah. Njegov oče Josip (+ 1895) je bil učitelj in organist ter skladatelj mnogih nabožnih pesmi. Glasbeno se je šolal v Ljubljani in na Dunaju. Od leta 1901 do upokojitve 1925 je deloval na moškem učiteljišču v Ljubljani, obenem je poučeval klavir v šoli Glasbene matice in zasebno. Več njegovih cerkvenih skladb je bilo objavljenih v Cerkvenem glasbeniku. Največjo priljubljenost si je pridobil s solo pesmimi, zlasti na verze iz Župančičeve pesniške zbirke Ciciban.

LETA 1879 ROJEN DAMIR FEIGEL

PISATELJ IN PRIMORSKI KULTURNI DELAVEC († 1959)

Pisatelj Damir Feigel, rojen v Idriji, je najprej za razne časnike pisal humoreske s satirično ostjo, ki so izšle tudi v knjigah (Pol litra vipavca, Bacili in bacilke, Postrani klobuk). Potem pa je pisal večinoma daljše povesti ali romane z motivi znanstvene fantastike in tehničnih čudežev (Pasja dlaka, Faraon v fraku, Čudežno oko, Supervitalin).

LETA 1897 ROJEN MIRKO BRUMAT

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC ( † 1950)

Rojen v Gorici, kjer je končal gimnazijo in odšel v bogoslovje v Stično (1915), posvečen v Innsbrucku je postal kaplan v Solkanu (1921-22), kasneje je stolni kanonik in vikar v Gorici. Opravljal je številne službe: profesor slovenščine v malem semenišču, petja v bogoslovju, delegat za misijone in predsednik družbe sv. Rafaela za slovenske izseljence, voditelj vseh Marijinih družb (1935-1950). Bil je osrednja osebnost, ki je povezovala duhovnike na Goriškem, neustrašen v borbi za narodne pravice v času fašizma in velik nasprotnik komunizma. Objavljal je v številnih časopisih, bil je urednik mesečnika Svetogorska kraljica, urejal je Slovenskega Primorca in bil od leta 1949 do smrti urednik Katoliškega glasa. Pisal je tudi vzgojne knjižice za mladino, šmarnice, iz dušnopastirskih potreb pa se je ukvarjal tudi z glasbo, ...

LETA 1913 UMRL KAREL GLASER

LITERARNI ZGODOVINAR, PRVI SLOVENSKI ORIENTALIST IN PREVAJALEC (* 1845)

V Hočah pri Mariboru rojeni Karel Glaser je bil po študiju klasični filolog in slavist. Služboval je kot gimnazijski profesor, najdlje v Trstu. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva, ki je v letih 1894–1900 v štirih knjigah izhajala pri Slovenski matici in je naša prva vidnejša literarna zgodovina. Bil je prvi slovenski orientalist, preučeval je sanskrt in staroindijsko književnost, iz nje tudi prevajal, zlasti drame.

LETA 1918 ROJEN NELSON MANDELA

JUŽNOAFRIŠKI POLITIK IN DRŽAVNIK, BOREC PROTI APARTHEIDU, NOBELOVEC 1993 († 2013)

Nelson Rolihlahla Mandela se je na današnji dan v majhni vasi Južnoafriške republike. Ime Rolihlahla, ki mu ga je dal oče, pomeni "potegniti vejo drevesa", kar bi lahko pomenilo tudi "rogovilež". Angleško ime Nelson je dobil ob vstopu v šolo, mladi mož pa je bil  prvi član družine, ki se je šolal. Pri 21 letih se je vpisal na univerzo, zaradi spora z vodstvom in da bi se izognil dogovorjeni poroki, pa je pozneje pobegnil v Johannesburg in ob delu vpisal študij prava. V gospodarski prestolnici takratne Južnoafriške unije je študiral pravo in se vpletel v politični boj ter se včlanil v Afriški narodni kongres. V njem se je začel hitro prebijati med voditelje osrednje organizacije temnopolte večine, postal je tudi politično dejaven proti vladajoči svetlopolti manjšini. Skupaj s 155 ostalimi aktivisti je bil obtožen veleizdaje, obsežen sodni postopek pa se je končal z oprostitvijo vseh obtoženih. Čeprav je bil Mandela sprva nasprotnik uporabe nasilja, so ga dogodki, ko so bili leta 1960 ustreljeni neoboroženi demonstranti, skupine proti apartheidu pa so bile prepovedane, privedli do tega, da je s somišljeniki sprejel nujnost nasilnega boja proti apartheidu. Čez dve leti je za več mesecev odšel iz države in bil ob vrnitvi aretiran zaradi nezakonitega izstopa iz države in pozivanja k stavki ter obsojen na pet let zapora. Kmalu je bil znova obsojen, tokrat na dosmrtno ječo zaradi načrtovanja oboroženega boja. K njegovi izpustitvi 11. februarja je po skupno 27 letih zapora pripomogla močna kampanja Afriškega narodnega kongresa in mednarodni pritisk. Njegova izpustitev na prostost je pomenila začetek konca apartheida v tej afriški državi. A Mandela se ni odločil za maščevanje zaradi preživetega trpljenja in tako je Južnoafriško republiko obvaroval pred krvavo državljansko vojno. Le tri leta po izpustitvi je za zasluge pri odpravi apartheida prejel Nobelovo nagrado za mir, leta 1994 je postal tudi prvi temnopolti južnoafriški predsednik.

"Čas, da si ozdravimo rane je prišel. Trenutek, da premostimo ovire, ki nas razdeljujejo je prišel. Čas, da gradimo, je na nas. Dosegli smo politično osvoboditev. Mi moramo izpolniti obljubo, da osvobodimo vse naše ljudi iz suženjstva revščine, pomanjkanja, trpljenja, spolnih in drugih oblik diskriminacij. Mi se posvetimo gradnji popolnega, pravičnega in trajajočega miru. Razumemo, da ni lahke poti do svobode. Dobro vemo, da noben od nas ne more sam doseči uspeha. Zato moramo skupaj stremeti kot združeni narodi za spravo, za gradnjo naroda, za rojstvo novega sveta. Naj bo pravica za vse. Naj bo mir za vse. Naj vlada svoboda." (Mandela leta 1994, ko je bil izvoljen za prvega temnopoltega predsednika Južnoafriške republike)

LETA 2003 UMRL FRANC HUSU

PUBLICIST, prevajalec Prešerna v italijanščino (*1915)

Prvi od osmih otrok slovenske kmečke družine s Proseka pri Trstu je postal redovnik klaretinec italijanske province, v kateri je opravljal pomembne službe. Napisal je prvi temeljit življenjepis sv. Antona Marija Clareta (1807–1870). V svojem prevajalskem delu se je posvetil slovenski literaturi. Osem let je prevajal in pilil Prešernov Krst pri Savici, ki je izšel v Ljubljani v dvojezični izdaji (1972). V italijanščino je prelil tudi celotne Prešernove Poezije (1976).

... več o njem v rubriki gost meseca 1978

LETA 2004 UMRLA KSENIJA VIDALI

OPERNA PEVKA IN GLASBENA PEDAGOGINJA (* 1913)

Ksenija Vidali, rojena v Škednju pri Trstu, je po očetovi smrti odraščala pri babici v Kubedu v Slovenski Istri. Od mladih nog je sodelovala pri raznih zborih. Poklicno pot operne pevke je nastopila leta 1937 v ljubljanski Operi, kjer je bil dirigent Demetrij Žebre, ki je kmalu postal njen soprog. Kot prva zvezda liričnega repertoarja je Ksenija gostovala na številnih evropskih opernih odrih. Po upokojitvi je bila vzgojiteljica številnih mladih pevcev.

Pripravlja Marko Čuk

* 11. januar 1917, Puštal, † 17. julij 2000, Dimapur, Indija

Bralci Ognjišča so se s Pavlom Bernikom srečali maja 1975, ko je kot gost meseca med drugim povedal, da leta in leta ne sreča nobenega rojaka, da bi se z njim pogovoril. "Slovensko govorim samo z Bogom." O njegovi "misijonski metodi" veliko pove droben dogodek, ki ga je povedal v pogovoru s p. Jožetom Kokaljem. "Po prihodu v Indijo smo se bogoslovci učili domači jezik in smo šli v vas k ljudem. Srečal sem skupino mladih, vsi so prestrašili in zbežali, ostal je le en osemletni deček. Približal sem se mu in se z njim prijazno pogovarjal. Čez nekaj let je prejel krst. Pred nekaj meseci (1989) sem ga srečal in obiskal na domu, kjer ima številno družino. V njegovi vasi je le njegova družina katoliška. Rekel mi je, da je bil za njegovo željo po krstu odločilen prav pogovor z menoj pred tolikimi leti."

Pavel Bernik se je rodil 11. januarja 1917 v kmečki družini v Puštalu pri Škofji Loki kot četrti v družini z enajstimi otroki. Trije so umrli v detinski dobi, trije bratje pa so žrtve komunističnega nasilja med drugo svetovno vojno. Prvih pet razredov osnovne je obiskoval v Škofji, kjer je pri sestrah uršulinkah prvič slišal o misijonih. Po petek razredu so ga poslali v Ljubljano, kjer je bil dijak na klasični gimnaziji in gojenec pri salezijancih na Rakovniku. "Dobro sem se počutil pri salezijancih in po petem razredu gimnazije sem prosil za vstop v salezijansko družbo." Z zanimanjem je prebiral misijonske strani v Salezijanskem vestniku. "Za misijone sem se odločil leta 1934 z namenom, da bi me poslali v Indijo.

To mi je tudi uspelo. Kot sedemnajst let star fant, salezijanski klerik, študent, sem odpotoval ob koncu tistega leta in prispel v Indijo 7. januarja 1935." V Indiji je dokončal gimnazijo, filozofijo in teologijo ter bil 30. januarja 1944 posvečen v duhovnika. Za vodilo na duhovniški in misijonarski poti si je izbral besede apostola Pavla: "Živeti je zame Kristus in umreti dobiček" (Flp 1,21). Novo mašo je "pel" v semeniški kapeli; enajst let pozneje je imel ponovitev nove maše v župnijski cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki ob svojem prvem obisku domovine (1955).

Ko je kot zlatomašnik leta 1993 zadnjič obiskal domače kraje, je na vprašanje tedanjega škofjeloškega župnika Alfonza Grojzdka povedal: "Svoje misijonsko in duhovniško delovanje bi razdelil na tri obdobja. Kot mlad duhovnik sem deloval najprej v malem in pozneje v velikem škofijskem semenišču, katerega vodstvo je bilo zaupano salezijancem. Pozneje sem imel enako delo pri vzgoji salezijanskega naraščaja na raznih stopnjah, od višje gimnazije do bogoslovja ... V bogoslovju sem poučeval lep predmet: cerkvene očete. Vsa ta leta sem imel ob koncu vsakega tedna ter ob nedeljah in praznikih lepo priložnost za dušnopastirsko delo po cvetočih župnijah velikega mesta Madrasa na jugu in Shillongu na severu.

Tretje - vmesno obdobje mojega misijonskega delovanja je bilo v letih 1964 do 1974 in sicer v Nagalandu, gorski državici Indije, ki je malo manjša od Slovenije.Tam se je misijonsko delo začelo leta 1950. Prvi katoličan v Nagalandu je bil krščen leta 1952. Jaz sem prišel tja leta 1964, za menoj je prišlo pozneje še nekaj duhovnikov domačinov iz južne Indije. Delo je lepo napredovalo. Leta 1973 je postal Nagaland skupaj s sosednjo državico Manipur škofija z okoli 50.000 katoličani." Prebivalci Nagalanda so veljali za bojevito ljudstvo. Ko so sprejeli evangelij, so se zelo umirili. Bernik je še srečal "lovce na človeške glave": ko so sovražnike ujeli, so jim odsekali glave ter jih odnesli s seboj v spomin na zmago. Po letu 1975 je naš misijonar opravljal pomembne vzgojne naloge v raznih krajih, nazadnje v Salezijanskem študijskem središču v mestu Dimapur, kjer je poučeval liturgiko, salezijansko duhovnost in Sveto pismo. Vsako jutro in vsak večer je dolgo ure presedel v spovednici. Za veliko noč leta 1996 je pisal svoji nečakinji v Piran: "Oba potna lista, ki ju imam, indijski in slovenski, sta veljavna do leta 2003. To bi bilo za moja zemeljska potovanja več kot dovolj." Čutil je, da se bliža dan, ko bo prejel "potni list" za nebesa. To se je zgodilo 17. julija 2000.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2010) 12, str. 14.

LETA 1844 ROJEN JANEZ VRTIN

MISIJONAR, SLOVENSKI ŠKOF V MARQUETTU (ZDA), BARAGOV NOVOMAŠNIK IN NASLEDNIK

Edini duhovnik, ki ga je škof Friderik Baraga posvetil v svoji stolnici v Marquettu (31. avgusta 1866) je bil bogoslovec Janez Vrtin iz Doblič pri Črnomlju, ki je na njegovo prošnjo prišel v misijone. Po odpovedi Slovenca Ignacija Mraka leta 1879 je postal drugi Baragov naslednik in škofijo je vodil do leta 1899. V njegovem času so zgradili v Marquettu novo stolnico z grobnico pod glavnim oltarjem, v katero so položili krsto z ostanki svetniškega škofa Baraga.

LETA 1917 ROJEN SAMO HUBAD

DIRIGENT († 2016)

Samo Hubad, sin Mateja Hubada, skladatelja in glasbenega pedagoga, se je po glasbenem študiju v Ljubljani in Pragi uveljavil kot simfonični in operni dirigent. Odlikoval se je po tem, da se je znal vživeti v zamisli skladateljev. V vsem svojem aktivnem obdobju je bil vodilni slovenski dirigent. Dirigiral je v operi in baletu SNG v Ljubljani, dolga let je bil šef dirigent Slovenske filharmonije, stalni gostujoči dirigent v Zagrebu in drugod. Dirigiral je več kot 60 orkestrom po vsem svetu.

LETA 1944 ROJEN FRANČEK KRIŽNIK

DUHOVNIK V SLUŽBI RESNICE IN SVOBODE († 1980)

Rodil se je v Sotenskem (Šmarje pri Jelšah) kot najstarejši v revni kmečki družini s tremi otroki. Po končani osnovni šoli je šel leta 1960 v semenišče v Zadar. Po maturi leta 1963 je odšel k vojakom v Skopje, čez dve leti se je vpisal v ljubljansko bogoslovje. Tedanji mariborski škof Maksimilijan Držečnik ga je poslal na študij v Rim, kjer je na papeški univerzi Gregoriana študiral do leta 1969 in nato študij nadaljeval v Münchnu. Leta 1971 je po rokah škofa Držečnika prejel mašniško posvečenje  Eno polno leto (1978–79) je urejal Družino – v službi resnice in svobode. Ta navdušeni pripravnik za delo v Gospodovem vinogradu z izrednimi darovi duha in srca je svoje poslanstvo dokončal kot žrtev prometne nesreče 28. marca 1980, v 36. letu življenja in devetem letu duhovništva.

več:
S. Čuk, Franček Križnik (1944-1980): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2024), 42-43.

LETA 1964 dr. JANEZ JENKO

POSTANE APOSTOLSKI ADMINISTRATOR za slovenski del goriške nadškofije in tržaško-koprske škofije v Sloveniji

Po drugi svetovni vojni so na Slovenskem obstajali tudi trije deli ozemlja, ki so cerkveno spadali pod škofije, ki so imele sedež zunaj meja tedanje Jugoslavije: Goriško nadškofijo, Tržaško – koprsko in Reško škofijo. Škofje omenjenih škofij niso mogli vršiti svoje službe na ozemlju, ki je pripadalo drugi državi, zato je Sveti sedež ustanovil tri ustrezne apostolske administrature.

Administracija slovenskega dela reške škofije je obsegala dekaniji Trnovo (Ilirska Bistrica) in Hrušico (administratorji: Karel Jamnik, župnik in dekan v Trnovem, dr. Josip Srebrnič, škof na Krku, ljubljanski škof msgr. Anton Vovk, g. Albin Kjuder, župnik in dekan v Tomaju)

Administratorji slovenskega dela goriške nadškofije so bili: dr. Franc Močnik, župnik v Solkanu, dr. Mihael Toroš, profesor bogoslovja v Gorici (tudi upravitelj poreško-puljske škofije) in delegat Andrej Simčič, župnik in dekan v Solkanu. 20. aprila 1964 pa je Sveti sedež imenoval novega apostolskega administratorja dr. Janeza Jenka, dotedanjega generalnega vikarja v Beogradu.

Apostolski administrator dela tržaško-koprske škofije je bil najprej dr. Franc Močnik, potem ljubljanski škof msgr. Anton Vovk in nazadnje dr. Mihael Toroš in njegov delegat Albin Kjuder, župnik in dekan v Tomaju.

več o zgodovini koprske škofije

LETA 1995 UMRL JUAN MANUEL FANGIO

ARGENTINSKI DIRKAČ FORMULE 1 (* 1911)

Fangio, z vzdevkom El Maestro, je zmagoval v prvem desetletju Formule 1. Osvojil je pet naslovov svetovnega prvaka s štirimi popolnoma različnimi moštvi - Alfa Romeo, Maserati, Mercedes in Ferrari, kar za zdaj ni uspelo nobenemu drugemu dirkaču, štiri zaporedne naslove prvaka in štiriindvajset prvenstvenih zmag, na vsega dvainpetdesetih prvenstvenih dirkah Formule 1. Ti dosežki ga uvrščajo med najboljše dirkače v zgodovini Formule 1. - S petimi naslovi prvaka je bil dolgo rekorder po število naslovov prvaka, njegov dosežek je izboljšal Michael Schumacher v sezoni 2003 s svojim šestim naslovom prvaka.

LETA 1995 UMRL FRANCE DOBROVOLJC

BIBLIOGRAF IN LITERARNI ZGODOVINAR, RAZISKOVALEC IVANA CANKARJA (* 1907)

France Dobrovoljc je bil po diplomi iz romanistike in slavistike gimnazijski profesor, zatem pa ravnatelj Slovanske knjižnice in tajnik Slovenske matice. Temeljito je raziskoval življenje in delo Ivana Cankarja, sodeloval pri izdaji njegovih Zbranih spisov in uredil Cankarjev album (1972).

LETA 1996 UMRL BRATKO KREFT

DRAMATIK, PRIPOVEDNIK, KNJIŽEVNI IN GLEDALIŠKI ZGODOVINAR, REŽISER (* 1905)

Prlekija, deželica na severovzhodu Slovenije, ki obsega del Slovenskih goric, Mursko in Ptujsko polje, katere središče je Ljutomer, je rodila lepo število znanih Slovencev. Med njimi je tudi pisatelj, dramatik in literarni zgodovinar Bratko Kreft. Veliko se je ukvarjal z gledališčem. Med njegovimi najuspešnejšimi deli je igra Kranjski komedijanti (o uprizoritvi Linhartove Županove Micke leta 1789).

LETA 2000 UMRL PAVEL BERNIK

DUHOVNIK SALEZIJANEC, SLOVENSKI MISIJONAR Z INDIJSKO DUŠO

"O življenjski usodi dobrih in skromnih, a po srcu velikih ljudi največkrat ne vemo dosti. Niso se rodili človeštvu, da bi razmišljali o sebi. Svoje delo in poslanstvo so posvetili drugim, razširjali so med ljudmi dobroto, znanje, ljubezen in prijazno besedo. Med te izjemne ljudi štejemo tudi misijonarje. Eden od njih je Pavel Bernik, salezijanec, škofjeloški rojak, slovenski misijonar z indijsko dušo." Tako je dejal 8. novembra 1993 tedanji škofjeloški župan Peter Havlina ob podelitvi listine častnega občana občine Škofja Loka misijonarju Pavlu Berniku, ki je ob svoji zlati maši obiskal svoje rojstno mesto. O tem marljivem in tihem apostolu, ki je posvetil 66 let svojega življenja Indiji, kjer je deloval sv. Frančišek Ksaverij, zavetnik katoliških misijonov, bomo veliko zvedeli iz zbornika Pavel Bernik, misijonar z indijsko dušo, ki je izšel ob desetletnici njegove smrti v zbirki Misijonska pričevanja, katero ureja Tone Ciglar. V knjigi je opisano njegovo življenje in delo, veliko povejo njegova pisma in zlasti številna pričevanja ljudi, ki so ga osebno poznali.

... več: Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2010) 12, str. 14.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 16. julij 1899, Novo mesto, † 12. november 1989, Ljubljana.

"Rojen sem bil v pokrajini, ki je ena najbolj čudovitih, kar jih ima naša slovenska zemlja." To je mehka Dolenjska: lepoto njenih oblik in barv je zagledal 16. julija 1899 v Novem mestu. O svojem rodu pripoveduje v monografiji, ki jo je pripravila Do­lenjska založba za njegovo devetdesetletnico, pa njenega izida ni dočakal, ker je 20. novembra 1989 umrl (knjiga je izšla 1990). "Moj oče je Istran iz vasi Jakci v slovenski Istri. Bil je zelo delaven in iznajdljiv ter bister fant. V Kopru je bil štiri mese­ce pri upokojenem učitelju v privatni šoli, kjer je zelo naglo sprejemal kratko, a intenzivno šolanje. Bil je zelo nesrečen, ker mu šef Jakčeve familije ni dovolil daljšega študija. To je bilo za nadarjenega fanta zelo tragično. Moja mama (Josipina Colarič iz vasi Slinovce pri Kostanjevici na Krki) je bila kot dekle po­klicana v Castelvenere (Kaštel) k stricu župniku Cvitku, da pri njem sprejme službo, ker je odhajal v pokoj. Tako je prišla v Istro. Tam je spoznala mojega očeta in se z njim poročila. V Istri sta se mi rodila dva brata in dve sestri; trije od njih so tam tudi pokopani. Družina je živela sedem let v Padni, kjer je imela trgovinico.

Na željo najstarejše materine sestre v Novem mestu je prišla leta 1895 ob potresu v Novo mesto. V Novem mes­tu je moj oče prevzel gostilno na Bregu pri Murnu in tam sem se leta 1899 rodil; moja rojstna soba v tej gostilni je zdaj posveče­na mojemu spominu. Leta 1904 je oče v Novem mestu zgradil veliko hišo kot hotel-kavarno in vinsko trgovino, a jo je zaradi lažnive­ga milijonarja iz Ptuja leta 1912 izgubil. V tej nekdanji očetovi hiši je zdaj galerija Jakčev dom."

Že od otroških let ga je mikalo risanje. V ljudski šoli mu je dajal prve napotke frančiškan p. Severin Fabiani, njegov učitelj, v gimnaziji pa slikar Josip Germ. Njegov sošolec je bil pesnik Mi­ran Jarc, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Srednjo šo­lo je končal na realki v Idriji, kjer je že pridno slikal. Novem­bra 1917 je moral k vojakom, kjer se je seznanil s slikarjem Fran­cetom Kraljem. Tudi pri vojakih - na fronti in pozneje v bolnišni­ci - se ni ločil od svoje skicirke, v katero je risal, kar je vi­del okoli sebe in doživljal v sebi. Proti koncu vojne je doživel svoje prvo umetniško priznanje: Jakčeva mati je po slikarju Ivanu Vavpotiču posredovala nekaj sinovih slik Rihardu Jakopiču, ki je dve uvrstil v umetniško razstavo v svojem paviljonu. Odtlej so se vse bolj krepile prijateljske vezi med Jakopičem in Jakcem. Ta je po vojni (1919-1923) študiral na Umetnostni akademiji v Pragi, kjer se je navdušil za ekspresionistično umetnost norveškega slikarja in grafika Edvarda Muncha. Nekaj časa (1925-1928) je bil gimnazij­ski profesor risanja v Ljubljani, potem pa se je odpravil na štu­dijsko potovanje po Evropi (Berlin, Pariz, Norveška), severni Af­riki (Tunizija) in ZDA. Domov je prinesel polno risb, portretov in pastelov. Leta 1934 se je pri frančiškanih v Ljubljani poročil s Tatjano Gundrum, ki mu je bila poslej največja opora v življenju. "Med nama je bilo dvanajst let razlike," je povedala letos. "Rada sva se imela in bila vedno skupaj... Nekaj dni pred smrtjo, ko ni mogel več govoriti, sem mu morala sneti poročni prstan z roke. Poljubil ga je in mi ga dal." Po smrti matere (1937) se je iz No­vega mesta preselil v Ljubljano. Po vojni je bil profesor za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, ki je bi­la ustanovljena na njegovo pobudo in je bil njen prvi rektor. Od leta 1949 je bil redni član SAZU ter več tujih akademij. Prejel je številna domača in tuja priznanja.

Zbirka Jakčevih grafik in slik je v galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, zbirka risb in slik pa v galeriji Jakčev dom v Novem mestu, ki so jo odprli leta 1984. Grafike in risbe z istrskimi motivi je umetnik podaril galeriji v Padni, odprti 12. oktobra 1990. V slikovito istrsko vas Padno je vedno rad prihajal. Jakčevo nepregledno ustvarjalno delo je na kratko ori­sal umetnostni zgodovinar Milček Komelj v Enciklopediji Sloveni­je. Jakac je začel risati kot samouk, med prvo svetovno vojno je snoval realistične risbe, po vojni pa poduhovljene pastele do­lenjske pokrajine v duhu liričnega impresionizma ter fantazijske podobe s problematiko življenja in smrti. Pobude je črpal iz sli­karstva, literature in glasbe. V Pragi se je posvetil grafiki (lesorez, jedkanica, suha igla, litografija), pod vplivom Edvarda Muncha je slikal (otožna) "razpoloženjska" olja. Po letu 1923 je njegova umetnost spet realistično usmerjena. Jakac se je uveljavil kot najizrazitejši portretist svojega časa: njegovi obrazi slo­venskih besednih umetnikov bogatijo naše literarne zgodovine in šolska berila. Dejaven je bil tudi kot avtor drobne grafike, fotograf in filmski snemalec.

(obletnica meseca 07_1999)

LETA 1054 PRIDE DO RAZKOLA V CERKVI:

MED VZHODNO (PRAVOSLAVNO) IN ZAHODNO (KATOLIŠKO) CERKVIJO

Svetniški papež Leon IX. (1049-1054) je hotel zgladiti nasprotja med Rimom in Carigradom in je v Carigrad poslal mirovno odposlanstvo. ki ga je vodil kardinal Humbert. Cesar Konstantin je želel spravo, patriarh Mihael Cerularij pa je bil do papeževih odposlancev sovražno razpoložen. Vzkipljivi kardinal Humbert je 16. julija 1054 izobčil patriarha in somišljenike. Ta datum velja za začetek razkola med vzhodno (pravoslavno) in zahodno (katoliško) Cerkvijo.

LETA 1193 ROJENA SV. KLARA ASIŠKA

ITALIJANSKA SVETNICA, KRŠČANSKA MISTIKINJA, REDOVNA USTANOVITELJICA REDA KLARIS, ZAVETNICA TELEVIZIJE († 1253)

»Način življenja reda ubogih sester, ki ga je ustanovil sv. Frančišek, je tale: Spolnjevati sveti evangelij našega Gospoda Jezusa Kristusa z življenjem v pokorščini brez lastnine in v čistosti.« Tako se začenja Vodilo sv. Klare za redovnice, ki se po njej imenujejo klarise, in ga je potrdil papež Inocenc IV. 9. avgusta 1253, dva dni pred njeno smrtjo. To dragoceno listino njene neomajne zvestobe uboštvu po zgledu sv. Frančiška, za katero se je morala dolgo boriti, so ji dali v grob kot znamenje njene največje zmage. Luč sveta je zagledala v Assisiju na današnji dan kot prvorojenka viteza Favaroneja in plemkinje Ortolane. Sedemnajstletna se je odločila za Božjega Ženina, za katerega jo je navdušil rojak Frančišek, ki je z nekaj tovariši izbral pot uboštva, ljubezni do Boga in bližnjega. Vedela je, da bo njena odločitev za popolno uboštvo izzvala pri sorodnikih odpor, je v noči na 19. marec 1212 v spremstvu prijateljice zbežala iz domače hiše v cerkvico Matere Božje ('pocijunkulo'), kjer je pred oltarjem odložila sijajno obleko in nakit ter sprejela iz Frančiškovih rok spokorno obleko, tančico in pas. Konec aprila 1212 ju je Frančišek spravil v San Damiano, kjer je kmalu zatem nastal prvi ženski samostan Frančiškove družine, kamor sta prišli še najmlajša sestra Beatrice in ovdovela mati Ortolana. Opatinja Klara, ki je sama sebe imenovala "nevredna Kristusova dekla in sadika blaženega očeta Frančiška", je bila duhovna mati redovne družine pri Sv. Damijanu do smrti. Redovnice niso imele stalnega vodila, živele so po navodilih , ki jih je sproti dajal sv. Frančišek. Klara je sestram razdelila dan na molitev, delo, dejanja ljubezni do bližnjega, pokorila in počitek. Preživljajo naj se z delom, ki se jim vsako jutro sproti odkaže, in z miloščino. Pokore pa naj se zlasti z molkom in postom. Klara je bila do sebe – kljub boleznim, ki so mučile, zelo stroga, sestre pa je opozarjala, naj ne pretiravajo s spokornimi vajami. Svojim redovnicam je bila Klara najlepši zgled. Čeprav je bila opatinja, je stregla pri mizi, skrbela za bolne sestre, opravljala vsa hišna dela. Za Klaro je bil ideal življenje v popolnem uboštvu, tudi samostan ni smel imeti nobene lastnine. Že dve leti po smrti (1255) je bila razglašena za svetnico. Pogosto jo upodabljajo z monštranco v roki, ker je bila velika častilka sv. Rešnjega telesa. Papež Pij XII. jo je leta 1958 razglasil za zavetnico televizije, ker je o božiču 1252 po nadnaravni 'televiziji' spremljala praznične obrede. Pri nas je samostan klaris v Nazarjah.

nekaj njenih misli:

• Duša vernega človeka, duša, ki je vredna več od vsega ustvarjenega, je po božji milosti postala večja kot nebesa.
  
• Prav gotovo veste, da Gospod obljublja in daje nebeško kraljestvo samo ubogim, kajti če kdo ljubi časne stvari, izgubi sadove ljubezni.
  
• Medtem ko nebesa skupaj z vsem stvarstvom ne morejo zaobseči Stvarnika, pa je edinole verujoča duša Stvarnikovo prebivališče in sedež in sicer samo zaradi ljubezni, ki je hudobni nimajo.
  
• Le kako se more človek pritoževati zaradi trpljenja, če ima pred očmi Jezusa, pribitega na križ?
  
• Samo ubogim Bog obljublja in daje nebeško kraljestvo, zakaj če človek naveže srce na stvari tega sveta, so zanj sadovi ljubezni izgubljeni.
  
• Zares velika in hvale vredna zamenjava: zapustiti zemeljske dobrine zaradi nebeških; pridobiti si nebesa namesto zemlje; za eno stvar prejeti stokratno in imeti v posesti blaženo večno življenje.

LETA 1847 UMRL FRANC VERITI

DUHOVNIK, NABOŽNI PISEC (* 1771)

Nabožni pisec Franc Veriti je bil italijanskega rodu, za duhovnika je bil posvečen v Vidmu (Udine), služboval pa je po raznih slovenskih krajih, nazadnje kot kanonik v Novem mestu. Priučil se je slovenščine tako dobro, da je začel pisati nabožne knjige, ki po domače razlagajo svetopisemske odlomke, ki so jih v cerkvi sicer prebirali v slovenščini, razlagali pa le redki duhovniki. Matija Čop ga je pohvalil, da je, čeprav tujec, “s prizadevnim študijem jezika postal rodoviten kranjski pisatelj”.

LETA 1872 ROJEN ROALD AMUNDSEN

NORVEŠKI POLARNI RAZISKOVALEC, PRVI ČLOVEK NA JUŽNEM TEČAJU († 1928)

Norveški polarni raziskovalec Roald Amundsen (1872-1928) je bil prvi človek, ki je dosegel južni tečaj, najjužnejšo točko na Zemlji. Preletel je severni tečaj (21. maja 1923), preplul je prehod severno od Amerike na poti od Atlantskega oceana do Beringove morske ožine ter prehod severno od Evrope in Azije. Umrl je v letalski nesreči, ko je poskušal rešiti italijansko polarno odpravo.

LETA 1879 ROJEN ALFRED ŠERKO ST.

ZDRAVNIK, NEVROPSIHIATER († 1938)

Rojen v Cerknici, študiral na Dunaju, promoviral iz filozofije, pod vplivom nemškega nevropsihiatra Richarda von Kraffta-Ebinga in avstrijskega nevrologa in ustanovitelja psihoanalitilčne šole psihologije Sigmunda Freuda je nadaljeval študij na medicinski fakulteti. Zanimale so ga osnove psihiatrije ... Nekaj časa je delal na dunajski kliniki za živčne bolezni, pozneje v Gradcu, po prvi vojni pa je postal redni profesor anatomije in fiziologije na medicinski fakulteti v Ljubljani, eden izmed 18 prvih rednih profesorjev Univerze v Ljubljani, kasneje tudi njen rektor. Raziskoval je anatomijo in fiziologijo živčevja ter o tem napisal slovenska učbenika. Sin Alfred je po končanem študiju medicine (1934) diplomiral še iz geografije (1940) in se po drugi svetovni vojni ukvarjal z raziskovanjem krasa in bil prvi upravnik Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni.

LETA 1881 ROJEN VEKOSLAV ŠPINDLER

KULTURNI DELAVEC, POLITIK IN ČASNIKAR († 1866)

Doma v Moravcih, šolal se je v Bučkovcih in Mariboru, študiral na Dunaju, vendar prava in medicine ni končal. Posvetil se je časnikarstvu, političnemu in kulturnemu delovanju: bil glavni tajnik Narodne stranke za Štajersko, prav tako tudi med ustanovitelji Prosvetne zveze narodnih društev za Štajersko in Koroško v Celju, tajnik Narodnega sveta v Celju in glavni tajnik Samostalne demokratske stranke za Štajersko ... Po vojni je bil referent za knjižničarstvo v mariborskem okrožju, veliko pa je tudi pisal, predvsem pesmi in črtice (v Zarjo, Ilustrovani narodni koledar, Ljubljanski zvon ..., izdal je tudi pesniško zbirko), kasneje pa je tudi prevajal (iz češčine).

LETA 1893 ROJEN ALOJZIJ ZUPANC

DUHOVNIK, PISEC DRAGOCENIH ŽUPNIJSKIH KRONIK († 1974)

Luč sveta je zagledal 16. julija 1893 v Znojilah pri Krki. Leta 1913 je bil med prvimi maturanti Škofovih zavodov v Šentvidu, leta 1917 je bil posvečen v duhovnika. Še isto leto je postal kaplan v Dolenjskih Toplicah, po dveh letih je odšel v Žužemberk, nato pa je postal župnik v Šmihelu pri Žužemberku in tam ostal 51 let, vse do smrti. Župniji je vtisnil globok pečat. Bil je izvrsten poznavalec preteklosti Suhe krajine, napisal je kronike skoraj vsem župnijam v svoji dekaniji. V svojih zajetnih rokopisih je zapustil pravi zaklad.

LETA 1899 ROJEN BOŽIDAR JAKAC

SLIKAR IN GRAFIK († 1989)

"Vse moje delo, vse moje risbe in skice so nastale iz likovnega interesa, so pa nehote postale dokumentacija časa - tekoči mo­ment doživljanja je bil od nekdaj moj način in smisel dela. Tako je vse moje delo nekak likovni dnevnik," je zapisal Božidar Ja­kac, veliki slovenski slikar in grafik, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

"Rojen sem bil v pokrajini, ki je ena najbolj čudovitih, kar jih ima naša slovenska zemlja." To je mehka Dolenjska: lepoto njenih oblik in barv je zagledal 16. julija 1899 v Novem mestu. O svojem rodu pripoveduje v monografiji, ki jo je pripravila Do­lenjska založba za njegovo devetdesetletnico, pa njenega izida ni dočakal, ker je 20. novembra 1989 umrl (knjiga je izšla 1990).

... več o njem preberite v obletnici meseca 07_1999

LETA 1921 UMRL JOSIP KRIŽAN

SLOVENSKI MATEMATIK, FIZIK IN FILOZOF (* 1841)

Živel in delal je večinoma na Hrvaškem za slovensko psihologijo pa je pomemben, ker je leta 1885 izdal knjigo Nauk o čustvima (v hrvaščini), prav tako tudi prvi slovenski učbenik logike (Logika, Maribor 1887), ki ustreza takratnemu pojmovanju logike ... Napisal je veliko število poljudno-znanstvenih člankov iz vremenoslovja, fizike in psihologije. V Domu in svetu je objavljal zanimive članke iz astronomije.

LETA 1985 UMRL HEINRICH BOLL

NEMŠKI PISATELJ, NOBELOVEC (* 1917)

Heinrich Boll se je rodil v Kölnu in ni imel prav lahkega otroštva. Oče mu je umrl proti koncu prve svetovne vojne in moral je s svojim delom preživljati družino. Med drugo vojno je moral tudi sam v vojsko, na francosko in rusko fronto, kjer je bil štirikrat ranjen. Kasneje je pisal o "strašni usodi vojaka, ki si želi, da bi vojno, katero vojskuje, izgubili". Iz vojne je prišel globoko pretresen in ta doživetja so ga spodbudila, da je začel pisati. Opisoval je usode nemških ljudi, najprej v krajših delih, ki so "zadela" bolečo točko tolikih drugih ranjenih vesti in so bila dobro sprejeta. Med prvim svojim romanom Vlak je prišel po voznem redu (1949) in zadnjim Angel je molčal (1992 - izšel po smrti) je izdal okoli 50 del, ki se odlikujejo po človeški zavzetosti, kritičnosti in nekem jedkem humorju, s katerim se spravlja nad grehe sodobne potrošniške družbe. Predvsem pa hoče ljudi pripraviti k razmišljanju, da ne bi postali slepo orodje stehnizirane in razčlovečene družbe, kar bi nujnio pripeljalo v nove vojne. To je v osnovi krščansko sporočilo: naj bi ljudje nikdar več ne zgrmeli v prepad zla, to je vojne. Njegovi romani so še: Kje si bil Adam? Konec službene vožnje, Klovnovi pogledi, Hiša brez čuvajev, Kruh otroških let, Biljard ob pol desetih...Skupinska slika z gospo, Izgubljena čast Katharine Blum ali Kako nastane in kam lahko vodi nasilje ... Leta 1972 je za svoje literarno ustvarjanje prejel tudi Nobelovo nagrado.

več:
S. Čuk, Heinrich Boll. Nobelov nagrajenec za književnost: Aktualnosti, v: Ognjišče 12 (1972), 28-29.

njegova misel:

• Zame obstaja učlovečeni Bog. In ker človeka, slehernega človeka, v vseh njegovih razsežnostih jemlje resno, moram tudi jaz ravnati tako.

LETA 1989 UMRL HERBERT VON KARAJAN

AVSTRIJSKI DIRIGENT (* 1908)

Med največje glasbenike 20. stoletja spada avstrijski dirigent Herbert von Karajan, ki je nastopal za dirigentskim pultom vseh pomembnejših evropskih opernih hiš in filharmonij, od Berlina do Milana in Londona. Leta 1967 je v Salzburgu ustanovil Velikonočni festival. Veliko njegovih poustvaritev klasične glasbe so posneli na plošče.

Pripravlja Marko Čuk

* 31. avgust 1914, Bohinjska Bistrica, † 15. julij 2007, Toronto

Svojemu mrtvemu bratu Janezu, jezuitu, piše: "Znala sva uživati veličastni mir naših planin, znala vsrkavati vase njih milino, naučila pa sva se živeti tudi sredi groze viharjev." Rodil se je 31. avgusta 1914 v Bohinjski Bistrici v kmečki družini, ki se je že nekaj rodov ukvarjala tudi z usnjarsko obrtjo. Po štirih letih osnovne šole v domačem kraju je šel v meščansko šolo na Jesenice. Na prigovarjanje tamkajšnjega kateheta je čez dve leti v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi leta 1935 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Svojemu mrtvemu bratu piše: "Sam veš, kako naju je mama opominjala, naj dobro premisliva, preden se odločiva za duhovništvo. Bila je seveda ponosna in vesela." V želji, da bi šel kot misijonar na Kitajsko, je že sredi prvega letnika bogoslovnega študija prestopil k lazaristom. Mašniško posvečenje je prejel 13. julija 1941. Med vojno je kot duhovnik deloval v Ljubljani, Beogradu, Gevgeliji, Peči. Upal je, da se mu bo izpolnila želja iti v misijone in v ta namen je končal enoletno bolničarsko šolo. Toda čakal ga je drugačen "misijon".

Jeseni 1947 so rdeči oblastniki Sodja zaprli, ker so zvedeli, da je v poletnih mesecih 1945 v lazaristovski hiši na Taboru v Ljubljani skrival bogoslovca, ki se je rešil kočevske ječe in je kasneje pobegnil čez mejo. Sedem mesecev so ga držali v samici, hoteli so ga streti in do kraja ponižati. Tudi "pred vrati pekla" (tako je dal naslov knjigi, v kateri pripoveduje o tej izkušnji) je ostal človek in duhovnik. Krepila ga je goreča molitev, nepretrgan stik z Bogom in zaupanje vanj ter trdna volja, da ostane zvest Cerkvi in svojemu duhovniškemu poklicu. Po sedmih mesecih samice in zasliševanj so Sodja zaradi "zločina proti narodu in državi" obsodili na pet let strogega zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic. Svoje jetništvo je preživljal v raznih zaporih, kjer je bilo tudi veliko drugih duhovnikov. Njegova jetniška Kalvarija se je končala leta 1952.

Po ilegalnem prebegu čez mejo ("Med dvema stražarjema sem po njivi sadil čebulo in prišel v Italijo") je bival osem let v Kanadi. Mikalo ga samotarsko življenje kartuzijanov, vendar se mu poskus takega življenja v francoskem samostanu Selignac ni obnesel. Leta 1966 je Franc Sodja prišel v Buenos Aires, kjer je zastavil vse svoje moči za svoje rojake ter jim s svojim delom pomagal ohranjati vero in zavest slovenstva. Prevzel je vodstvo Misijonskega zavoda v Slovenski vasi, Lanus, v predmestju Buenos Airesa, čeprav je, kot je sam zatrjeval, prišel v Argentino predvsem zato, da bi pisal. Res se je udejstvoval pri Slovenski kulturni akciji, pisal je za list Katoliški misijoni in skupaj z Ladislavom Lenčkom je bil duša misijonskega dela. Čeprav je govoril, da ni bil pripravljen za vzgojitelja, se je v tej vlogi odlično izkazal. "Pri vsakem je iskal osebne sposobnosti in tam poskušal razviti izpopolnjevanje," je zapisal Andrej Rot, eden njegovih gojencev. "Zavod naj bi bil družina, kjer vsak res brani družinske interese in kjer ima vsak tudi svojo vlogo in nalogo." Nekdo drug pa je o njem dejal: "Kot dijaki smo čutili, da nas vzgaja svetnik. Kar nam je govoril, je trikrat prej sam živel."

V Argentini je ostal do leta 1982, ko se je vrnil v Kanado, kjer živi še sedaj. Ko je v 74- letu zbolel za rakom, se je začel poslavljati od sveta in tedaj je nastala njegova knjiga Pisma mrtvemu bratu in tam je zapisal: "Janez, povedati ti moram novico: Zdaj sem jaz na poti k tebi." Toda ure njegovega zemeljskega pričevanja se še niso iztekle.

(Silvester Čuk, pričevanje, Ognjišče 11_2004 – tri leta pred njegovo smrtjo)

* 19. julij 1835, Gora nad Sodražico; u. 23. februarja 1896, Gora nad Sodražico

"Rada trpim, ker vem, da moram za nebesa trpeti."

"Magdalena Gornik je petnajstletna deklica, hči revnih kmečkih staršev, ki se ukvarjajo izključno s poljedelstvom in veljajo v kraju za poštene kristjane. Že od svojih najnežnejših let je kazal ta otrok prijazno in tiho skromnost in je pri krščanskem nauku kot pri pripravi na prvo spoved in prvo obhajilo izpričal opazno znanje verskih resnic. Njena zamaknjenja, ki imajo vse značilnosti svetih zamaknjenj, so se začela avgusta 1848... Vsebina zamaknjenj so slikoviti dogodki iz Jezusovega trpljenja: strah na Oljski gori, bičanje, kronanje, križanje in smrtni boj na križu. Pri tem začnejo krvaveti njene stigme, ki jih vidno nosi." Tako je leta 1851 ribniški dekan Ignacij Holzapfel poročal ljubljanskemu škofu Alojziju Wolfu o "zamaknjneni deklici" z Gore pri Sodražici. Ob stoletnici njene smrti (1996) je France Baraga v Koledarju celjske Mohorjeve družbe izrazil obžalovanje, da se "do danes še nihče lotil objave njenega življenjepisa". Tega zahtevnega in blagoslovljenega dela se je lotila Martina Kraljič, študentka teologije. Njena diplomska naloga je "narasla" v knjigo, dragoceno pričevanje o tej Jezusovi izvoljenki.

Ko prebiramo to knjigo, kar ne moremo razumeti, da je (bila) ta izredna mistikinja tako dolgo čisto pozabljena. Njeno življenje je bilo polno zamaknjenj in hudega trpljenja, sedeminštirideset let je prebila brez hrane. Pri vsem tem pa ni bila nič "čudaška", temveč prav blizu vsakdanjemu dogajanju. Ko bi bila Magdalena Gornik pripadnica kakšnega "velikega" naroda, bi jo poznal ves svet. Vse kaže, da se zdaj začenja uresničevati njena prerokba, za katero je vedel škof Stanislav Lenič, več let župnik v Sodražici, "da se bodo čez šest rodov začeli goditi čudeži na njeno priprošnjo". Enega je doživela že Martina Kraljič, avtorica te knjige, ki jo je izdala v samozaložbi. Za tisk ni imela denarja, pa je njeno zadrego (po dobrih ljudeh) čudežno rešila pozabljena mistikinja in zamaknjenka, o kateri je pisala.

Njeno življenje je po svoji knjigi na kratko opisala v Koledarju goriške Mohorjeve družbe za leto 2005. Magdalena Gornik se je rodila 19. julija 1835 kot tretji od sedmih otrok preproste kmečke družine v zaselku Janeži in bila še isti dan krščena v cerkvi Marije Snežne na Gori nad Sodražico. "Mala Magdalena je bila povsem običajna deklica. Staršem je rada pomagala pri delu, do ljudi je bila prijazna in ljubezniva. Rada je bila v družbi svojih vrstnic. Že kot otrok je gojila posebno ljubezen in spoštovanje do Jezusa v najsvetejšem zakramentu." Bog je na poseben način posegel v njeno življenje spomladi leta 1847. Mati jo je poslala na njivo po krmo za prašiče. Ko je prišla blizu njive, je pred seboj zagledala neznano ženo, ki se ji je po prisrčnem pogovoru predstavila kot Jezusova mati in mati vseh ljudi. Poučila jo je, naj Jezusa ljubi , kolikor more, in mu daruje vsako delo. Na dan prvega obhajila ji je dal Jezus začutiti del svoje ljubezni. Njene telesne moči so začele slabeti, vedno močneje pa je čutila Jezusovo bližino. Leta 1847 je začela obiskovati nedeljsko šolo, a je tako hudo zbolela, da je morala ostati v postelji. Nobeno zdravilo ji ni pomagalo. Avgusta 1848 pa je z drugim Marijinim prikazanjem čudežno ozdravela. Marija ji je obljubila, da bo, če bo trdno zaupala v Boga, od njega prejela vse, tudi hrano za svoje življenje. Odtlej Magdalena do konca svojega življenja ni zaužila nobene telesne jedi, hranila se je s skrivnostno nebeško jedjo.

Pri Magdaleni so se začele vsak dan dogajati nenavadne reči: zamaknjenja, videnja, stigme (znamenja Jezusovih ran), mistično obhajilo, dar spoznavanja notranjega stanja duše... To se je hitro razvedelo in ljudje so v procesijah prihajali na Goro, kar je vznemirilo svetne oblasti, ki so zahtevale pojasnila od cerkvenih oblastnikov. Leta 1852 je sodraški župnik Jožef Lesjak s škofovim dovoljenjem izvedel cerkveno preiskavo. Magdalena je bila 40 dni v župnišču v Sodražici. Ob koncu preiskave je škofu poročal: "Pri vseh svojih opazovanjih nisem mogel odkriti nobene prevare. Zelo bi bil zadovoljen, ko bi se najtrdovratnejši nasprotniki hoteli kot člani raziskovalne komisije prepričati o resnici zadeve." Med temi nasprotniki so bili nekateri duhovniki. "Ko sem jim pripovedoval o dogodkih na Gori, so gledali name večinoma kot prenapeteža ali celo lažnivca."

Leta 1867 se je Magdalena s svojima sestrama preselila na Bloke k župniku Janezu Kapleneku, kjer so ostale vse do njegove smrti leta 1863. Mistični pojavi (stigme, čudežna jed, mistično obhajilo) so se še vedno videli in pretresali ljudi. V zamaknjenih je veliko trpela, a je vse trpljenje rada vzela nase za odrešenje duš. Leta 1893 se je preselila nazaj na Goro in 23. februarja 1896 je umrla v sluhu svetosti. Duhovnik Dominik Janež, ki je Magdaleno pokopal, je v svojem pismu (verjetno škofu Jegliču) zapisal molitev: "Počivaj v miru, blaga Magdalena! Trpela si tukaj s Kristusom, na križ bila pribita, gotovo se že veseliš v svetih nebesih. Prosi za nas, da tudi mi tako voljno trpimo, kot si ti, da tudi mi tako častimo Sveto Rešnje telo, tako slavimo Devico Marijo, kot si jo častila ti." Njen grob iz leta v leto obiskuje vedno več ljudi. To je prošnja, da bi od ljudi "pozabljena" Magdalena Gornik dosegla tudi uradno priznanje svetništva, ki ga je, kot smo lahko prepričani, pri Bogu že dosegla.

(pričevanje 11_2008)