* 31. avgust 1914, Bohinjska Bistrica, † 15. julij 2007, Toronto

Svojemu mrtvemu bratu Janezu, jezuitu, piše: "Znala sva uživati veličastni mir naših planin, znala vsrkavati vase njih milino, naučila pa sva se živeti tudi sredi groze viharjev." Rodil se je 31. avgusta 1914 v Bohinjski Bistrici v kmečki družini, ki se je že nekaj rodov ukvarjala tudi z usnjarsko obrtjo. Po štirih letih osnovne šole v domačem kraju je šel v meščansko šolo na Jesenice. Na prigovarjanje tamkajšnjega kateheta je čez dve leti v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi leta 1935 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Svojemu mrtvemu bratu piše: "Sam veš, kako naju je mama opominjala, naj dobro premisliva, preden se odločiva za duhovništvo. Bila je seveda ponosna in vesela." V želji, da bi šel kot misijonar na Kitajsko, je že sredi prvega letnika bogoslovnega študija prestopil k lazaristom. Mašniško posvečenje je prejel 13. julija 1941. Med vojno je kot duhovnik deloval v Ljubljani, Beogradu, Gevgeliji, Peči. Upal je, da se mu bo izpolnila želja iti v misijone in v ta namen je končal enoletno bolničarsko šolo. Toda čakal ga je drugačen "misijon".

Jeseni 1947 so rdeči oblastniki Sodja zaprli, ker so zvedeli, da je v poletnih mesecih 1945 v lazaristovski hiši na Taboru v Ljubljani skrival bogoslovca, ki se je rešil kočevske ječe in je kasneje pobegnil čez mejo. Sedem mesecev so ga držali v samici, hoteli so ga streti in do kraja ponižati. Tudi "pred vrati pekla" (tako je dal naslov knjigi, v kateri pripoveduje o tej izkušnji) je ostal človek in duhovnik. Krepila ga je goreča molitev, nepretrgan stik z Bogom in zaupanje vanj ter trdna volja, da ostane zvest Cerkvi in svojemu duhovniškemu poklicu. Po sedmih mesecih samice in zasliševanj so Sodja zaradi "zločina proti narodu in državi" obsodili na pet let strogega zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic. Svoje jetništvo je preživljal v raznih zaporih, kjer je bilo tudi veliko drugih duhovnikov. Njegova jetniška Kalvarija se je končala leta 1952.

Po ilegalnem prebegu čez mejo ("Med dvema stražarjema sem po njivi sadil čebulo in prišel v Italijo") je bival osem let v Kanadi. Mikalo ga samotarsko življenje kartuzijanov, vendar se mu poskus takega življenja v francoskem samostanu Selignac ni obnesel. Leta 1966 je Franc Sodja prišel v Buenos Aires, kjer je zastavil vse svoje moči za svoje rojake ter jim s svojim delom pomagal ohranjati vero in zavest slovenstva. Prevzel je vodstvo Misijonskega zavoda v Slovenski vasi, Lanus, v predmestju Buenos Airesa, čeprav je, kot je sam zatrjeval, prišel v Argentino predvsem zato, da bi pisal. Res se je udejstvoval pri Slovenski kulturni akciji, pisal je za list Katoliški misijoni in skupaj z Ladislavom Lenčkom je bil duša misijonskega dela. Čeprav je govoril, da ni bil pripravljen za vzgojitelja, se je v tej vlogi odlično izkazal. "Pri vsakem je iskal osebne sposobnosti in tam poskušal razviti izpopolnjevanje," je zapisal Andrej Rot, eden njegovih gojencev. "Zavod naj bi bil družina, kjer vsak res brani družinske interese in kjer ima vsak tudi svojo vlogo in nalogo." Nekdo drug pa je o njem dejal: "Kot dijaki smo čutili, da nas vzgaja svetnik. Kar nam je govoril, je trikrat prej sam živel."

V Argentini je ostal do leta 1982, ko se je vrnil v Kanado, kjer živi še sedaj. Ko je v 74- letu zbolel za rakom, se je začel poslavljati od sveta in tedaj je nastala njegova knjiga Pisma mrtvemu bratu in tam je zapisal: "Janez, povedati ti moram novico: Zdaj sem jaz na poti k tebi." Toda ure njegovega zemeljskega pričevanja se še niso iztekle.

(Silvester Čuk, pričevanje, Ognjišče 11_2004 – tri leta pred njegovo smrtjo)

* 19. julij 1835, Gora nad Sodražico; u. 23. februarja 1896, Gora nad Sodražico

"Rada trpim, ker vem, da moram za nebesa trpeti."

"Magdalena Gornik je petnajstletna deklica, hči revnih kmečkih staršev, ki se ukvarjajo izključno s poljedelstvom in veljajo v kraju za poštene kristjane. Že od svojih najnežnejših let je kazal ta otrok prijazno in tiho skromnost in je pri krščanskem nauku kot pri pripravi na prvo spoved in prvo obhajilo izpričal opazno znanje verskih resnic. Njena zamaknjenja, ki imajo vse značilnosti svetih zamaknjenj, so se začela avgusta 1848... Vsebina zamaknjenj so slikoviti dogodki iz Jezusovega trpljenja: strah na Oljski gori, bičanje, kronanje, križanje in smrtni boj na križu. Pri tem začnejo krvaveti njene stigme, ki jih vidno nosi." Tako je leta 1851 ribniški dekan Ignacij Holzapfel poročal ljubljanskemu škofu Alojziju Wolfu o "zamaknjneni deklici" z Gore pri Sodražici. Ob stoletnici njene smrti (1996) je France Baraga v Koledarju celjske Mohorjeve družbe izrazil obžalovanje, da se "do danes še nihče lotil objave njenega življenjepisa". Tega zahtevnega in blagoslovljenega dela se je lotila Martina Kraljič, študentka teologije. Njena diplomska naloga je "narasla" v knjigo, dragoceno pričevanje o tej Jezusovi izvoljenki.

Ko prebiramo to knjigo, kar ne moremo razumeti, da je (bila) ta izredna mistikinja tako dolgo čisto pozabljena. Njeno življenje je bilo polno zamaknjenj in hudega trpljenja, sedeminštirideset let je prebila brez hrane. Pri vsem tem pa ni bila nič "čudaška", temveč prav blizu vsakdanjemu dogajanju. Ko bi bila Magdalena Gornik pripadnica kakšnega "velikega" naroda, bi jo poznal ves svet. Vse kaže, da se zdaj začenja uresničevati njena prerokba, za katero je vedel škof Stanislav Lenič, več let župnik v Sodražici, "da se bodo čez šest rodov začeli goditi čudeži na njeno priprošnjo". Enega je doživela že Martina Kraljič, avtorica te knjige, ki jo je izdala v samozaložbi. Za tisk ni imela denarja, pa je njeno zadrego (po dobrih ljudeh) čudežno rešila pozabljena mistikinja in zamaknjenka, o kateri je pisala.

Njeno življenje je po svoji knjigi na kratko opisala v Koledarju goriške Mohorjeve družbe za leto 2005. Magdalena Gornik se je rodila 19. julija 1835 kot tretji od sedmih otrok preproste kmečke družine v zaselku Janeži in bila še isti dan krščena v cerkvi Marije Snežne na Gori nad Sodražico. "Mala Magdalena je bila povsem običajna deklica. Staršem je rada pomagala pri delu, do ljudi je bila prijazna in ljubezniva. Rada je bila v družbi svojih vrstnic. Že kot otrok je gojila posebno ljubezen in spoštovanje do Jezusa v najsvetejšem zakramentu." Bog je na poseben način posegel v njeno življenje spomladi leta 1847. Mati jo je poslala na njivo po krmo za prašiče. Ko je prišla blizu njive, je pred seboj zagledala neznano ženo, ki se ji je po prisrčnem pogovoru predstavila kot Jezusova mati in mati vseh ljudi. Poučila jo je, naj Jezusa ljubi , kolikor more, in mu daruje vsako delo. Na dan prvega obhajila ji je dal Jezus začutiti del svoje ljubezni. Njene telesne moči so začele slabeti, vedno močneje pa je čutila Jezusovo bližino. Leta 1847 je začela obiskovati nedeljsko šolo, a je tako hudo zbolela, da je morala ostati v postelji. Nobeno zdravilo ji ni pomagalo. Avgusta 1848 pa je z drugim Marijinim prikazanjem čudežno ozdravela. Marija ji je obljubila, da bo, če bo trdno zaupala v Boga, od njega prejela vse, tudi hrano za svoje življenje. Odtlej Magdalena do konca svojega življenja ni zaužila nobene telesne jedi, hranila se je s skrivnostno nebeško jedjo.

Pri Magdaleni so se začele vsak dan dogajati nenavadne reči: zamaknjenja, videnja, stigme (znamenja Jezusovih ran), mistično obhajilo, dar spoznavanja notranjega stanja duše... To se je hitro razvedelo in ljudje so v procesijah prihajali na Goro, kar je vznemirilo svetne oblasti, ki so zahtevale pojasnila od cerkvenih oblastnikov. Leta 1852 je sodraški župnik Jožef Lesjak s škofovim dovoljenjem izvedel cerkveno preiskavo. Magdalena je bila 40 dni v župnišču v Sodražici. Ob koncu preiskave je škofu poročal: "Pri vseh svojih opazovanjih nisem mogel odkriti nobene prevare. Zelo bi bil zadovoljen, ko bi se najtrdovratnejši nasprotniki hoteli kot člani raziskovalne komisije prepričati o resnici zadeve." Med temi nasprotniki so bili nekateri duhovniki. "Ko sem jim pripovedoval o dogodkih na Gori, so gledali name večinoma kot prenapeteža ali celo lažnivca."

Leta 1867 se je Magdalena s svojima sestrama preselila na Bloke k župniku Janezu Kapleneku, kjer so ostale vse do njegove smrti leta 1863. Mistični pojavi (stigme, čudežna jed, mistično obhajilo) so se še vedno videli in pretresali ljudi. V zamaknjenih je veliko trpela, a je vse trpljenje rada vzela nase za odrešenje duš. Leta 1893 se je preselila nazaj na Goro in 23. februarja 1896 je umrla v sluhu svetosti. Duhovnik Dominik Janež, ki je Magdaleno pokopal, je v svojem pismu (verjetno škofu Jegliču) zapisal molitev: "Počivaj v miru, blaga Magdalena! Trpela si tukaj s Kristusom, na križ bila pribita, gotovo se že veseliš v svetih nebesih. Prosi za nas, da tudi mi tako voljno trpimo, kot si ti, da tudi mi tako častimo Sveto Rešnje telo, tako slavimo Devico Marijo, kot si jo častila ti." Njen grob iz leta v leto obiskuje vedno več ljudi. To je prošnja, da bi od ljudi "pozabljena" Magdalena Gornik dosegla tudi uradno priznanje svetništva, ki ga je, kot smo lahko prepričani, pri Bogu že dosegla.

(pričevanje 11_2008)

19. julija 1896 v kraju Cardross na Škotskem; 6 januarja 1981

Življenjska zgodba Archibalda Josepha Cronina je zgodba moža, ki je odkrival Boga v vsakdanjem stiku s preprostimi ljudmi, med katerimi je opravljal svoj zdravniški poklic. Rodil se je 19. julija 1896 v kraju Cardross na Škotskem kot edini otrok očeta Patrika Cronina, trgovskega potnika, sina irskih priseljencev, ki je bil katoličan, in anglikanske matere Jessice Montgomery. Oče je umrl, ko je bil Archibald star sedem let. Z mamo sta šla živet v Dumbarton na dom njenih staršev, ki pa Archibada niso sprejeli, zato je odšel k očetovim katoliškim sorodnikom. Kmalu pa je bil pri materi, ki je kot prva ženska na Škotskem postala zdravniška nadzornica. Na šoli v Dumbertonu se je Archibald uveljavil ne le kot odličen učenec, ampak tudi kot športnik, nogometaš. Njegovi tovariši so vedeli, da je katoličan, zato so mu dali vzdevek "mali papež". Po končani osnovni in srednji šoli se je leta 1914 vpisal na medicinsko fakulteto; med prvo svetovno vojno je študij prekinil in se kot prostovoljec priglasil k vojakom. Tri leta je bil sanitetni podčastnik pri mornarici. Po vojni je študija nadaljeval in ga uspešno dokončal. Njegov profesor kirurgije mu je pri vajah pogosto ponavljal: "Ti ne boš nikoli dober kirurg!" in mu vcepil občutek manjvrednosti.

Ko mu je kot mlademu zdravniku uspela zahtevna operacija, je bil kompleks manjvrednosti premagan. "Lahko rečem, da je pot moje kariere začrtala prav ta težka ura. Premagati sem moral najtežjo oviro: strah in nezaupanje vase. Od tistega dne si nisem nikoli več rekel: 'Ne morem', ampak : 'Naredil bom, kar je v moji moči.' Ob tisti operacijski mizi sem se naučil najvažnejše reči: tudi takrat, ko e zdi, da je vse izgubljeno, lahko svoj poraz spremenimo v zmago, če mu kljubujemo s pogumom in se ne umaknemo." Leta 1921 se je poročil z Agnes Mary Gibson, ki je bila tudi zdravnica in nekaj časa sta delala skupaj.

Rodili so se jima trije sinovi: Vincent, Patrick in Andrew. Leta 1924 je bil imenovan za zdravstvenega nadzornika v angleških rudnikih. V štirinajstih mesecih se je spustil v okoli 500 rudnikov in od blizu spoznal težke razmere, v katerih so delali in živeli rudarji. Ta svoja spoznanja je kasneje vpletel v svoj zajetni roman Zvezde gledajo z neba (1935). Zaradi slabega zdravja je moral pustiti svojo zdravniško službo in lotil se je pisanja. Po izrednem uspehu, ki ga je dosegel s svojim prvim romanom Klobučarjeva graščina (1931) je sklenil, da bo poslej pisanje njegov življenjski poklic. Izpod njegovega peresa so leto za letom prihajale nove knjige, ki so bile vse po vrsti uspešnice. V njih so sestavine realizma, romantike in družbene kritike. Po njegovih delih je bilo posvetih 14 filmov in več televizijskih nanizank.

V svojem zdravniškem in pisateljskem poklicu se je poglabljal v skrivnosti človeškega srca in počasi odkrival Boga. "Ko sem še opravljal poklic zdravnika, sem v nekem mestu na severu Anglije zdravil uglednega moža, ki se je vse življenje ponašal s tem, da je brezverec. Sprl se je v svojo hčerko edinko, ki se je poročila z zelo vernim možem. Na stara leta, ko je čutil, da se mu bliža smrt, pa je pogosto prihajal na njen dom in se z zetom pogovarjal o verskih vprašanjih. Pogovor je vedno končal s stavkom: 'Nikar si ne delaj utvar, da mislim kaj drugače - tudi zdaj ne verujem v Boga!' Nekega dne mu je hči, kot v nekem razsvetljenju, na to odgovorila: 'Veš, oče, Bog pa veruje vate!' Ta hčerina pripomba je pometla vse očetove pomisleke ... Stavek, ki ga je izrekla ta mlada žena, velja za nas vse, najsi bo naše mišljenje takšno ali drugačno, najsi ravnamo tako ali drugače, vedno smo in ostanemo Božji otroci. In Bog nas pričakuje."

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2011) 1, str. 20.

* 8. januar 1877, Ajdovščina, † 15. julij 1941, Ljubljana

Rojstni kraj Avgusta Žigona je bila Ajdovščina, kjer je zagledal luč sveta 8. januarja 1877. Oče Alojz je bil krojač, mati Frančiška, rojena Kalin, pa gospodinja. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Gorici, kjer so mu bili sošolci pisatelj Ivo Šorli, skladatelj Vinko Vodopivec, odvetnik in politik Karel Podgornik. Po maturi je najprej na Dunaju študiral pravo, potem pa je dokončal slavistični in umetnostno zgodovinski študij , združen s klasičnim jezikoslovjem in estetiko v Gradcu. Zatem je za dve leti študij prekinil in je kot suplent (namestnik) poučeval slovenščino, latinščino in nemščino na gimnaziji v Kranju in na učiteljišču v Ljubljani. Leta 1905 je nadaljeval študij umetnostne zgodovine in slovenske književnosti na univerzi v Gradcu in bil sodelavec profesorja J. Strzygowskega na Inštitutu za zgodovino umetnosti. Leta 1909 je dosegel naziv doktorja s svojo disertacijo o Leonardovi sliki Marija v votlini. Ko se je leta 1910 odločal, ali naj sledi svojemu profesorju na Dunaj in se s tem opredeli za zgodovino umetnosti, je v njem zmagala želja, da se posveti slovenski literarni zgodovini, predvsem Prešernu.

Priznani umetnostni zgodovinar France Stele je o Žigonu izrekel sodbo: "Bil je izrazit znanstveni tip, ki se mu je obetala lepa bodočnost v umetnostni zgodovini." Ko je leta 1910 dobil službo v ljubljanski Licejski knjižnici (predhodnici NUK), je imel za sabo že nekaj objav, ki so ga označevale za prešernoslovca. Leta 1915 je bil imenovan za ravnatelja takratne Državne študijske knjižnice. Njegov način vodenja knjižnice je vzbujal kritike, zato je bil leta 1925 prisilno upokojen. Tudi potem je svoje delo nadaljeval vse do tragične smrti: 15. julija 1941 so ga italijanski karabinjerji ustrelili, ko se je med policijsko uro vračal domov pod Rožnik.

Vse življenje se je ukvarjal s Prešernom

Avgust Žigon se je vse življenje ukvarjal s Prešernom: z njegovim življenjem in ustvarjanjem v povezavi z Matijem Čopom, Prešernovim prijateljem in mentorjem, in literarnimi razmerami tiste dobe. Odkrival, objavljal in komentiral je pomembno gradivo (Prešernov zapuščinski akt, popis Zoisove knjižnice, dokumenti o cenzuri Kranjske čbelice), prispeval je bibliografske članke o Prešernu. Največ pozornosti pa je vzbudila njegova teorija o arhitektonski zgradbi Prešernovih pesmi, ki jo je razvijal od leta 1905. V njej izhaja iz prepričanja, da je umetnina zgrajena okrog idejno-vsebinskega središča po načelih simetrije in pravilnega sorazmerja sestavnih delov. Njegovo delo je bilo deležno precej podpore, še več pa zavračanja, češ, da je bil Prešeren tako genialen umetnik, da "ga pri njegovem umetniškem ustvarjanju prav malo brigajo nauki poetike in se, ko ustvarja, nanje ne more ozirati" (France Stele). Svoje gledanje na Prešerna je Avgust Žigon odgrnil v svoji knjigi France Prešeren, poet in umetnik (1914). Za Prešernovo čitanko (1922) je značilno, da je Žigon razbil pesnikovo razporeditev Poezij in uredil pesmi po časovnem nastanku, hkrati pa je grafično označil ter poudaril njihovo arhitektoniko. Knjigi je dodan Kronološki pregled, ki vsebuje mnogo za prešernoslovje pomembnega gradiva. Avgust Žigon je proučeval tudi življenje in dela drugih osebnosti našega slovstva, zlasti Frana Levstika, Frana Erjavca in Antona Janežiča. Zaradi neugodnih življenjskih razmer in prezgodnje tragične smrti so vsi ti njegovi načrti ostali neuresničeni.

Avgust Žigon in "Krst pri Savici"

Anton Slodnjak je v svoji knjigi Slovensko slovstvo (MK, Ljubljana 1968) zapisal, da so Krst pri Savici, to znamenito Prešernovo pesnitev, slovenski slovstveni zgodovinarji že od nekdaj različno razlagali. "Tri najlepše in najgloblje, dasi v nekaterih pogledih precej različne razlage so dali Ivan Prijatelj, Avgust Žigon in France Kidrič. Prvi je videl v Krstu 'iz obupnega življenja' porojeno izpoved o svetovnonazorski katastrofi svobodomiselnega pesnika. Avgust Žigon je ocenjal Krst kot veličastno prispodobo pesnikovega romantičnega svetovnega in umetniškega nazora. France Kidrič pa je sodil, da je Črtomir 'ilustracija pesnikove popolne resignacije' po Čopovi smrt, Bogomila pa 'najvzvišenejši ženski lik'." V študiji Krst pri Savici (Ljubljanski zvon 1918), ki je bila napisana kot nameravani predgovor k Prešernovi čitanki, je Avgust Žigon zapisal, da je to spev, ki je "vsebinsko in umetniško tak, da mu je ni primere v naši zgodovini ne do tedaj ne do danes. Spev nagrobnik! Da pa ni le Čopov, ampak da je Krst po svoje tudi osebno poetov nagrobnik – to je ključ njegove veličine ... Že vnanja forma deli Krst pri Savici v dva samostojna dela: v tercinski Uvod in stančni Krst. Svojo individualno idejo, glavno idejo speva, je izrekel poet v drugem zase; v prvem pa je razgrnil zgodovinsko ozadje te glavne ideje, lokaliziral dejanje v dobo in kraj ter tako razbremenil glavni del, da mu omogoči samostojno notranjo enotnost."

Avgust Žigon je proučeval tudi življenje in dela drugih osebnosti našega slovstva, zlasti Frana Levstika, Frana Erjavca in Antona Janežiča. Toda zaradi neugodnih življenjskih razmer in prezgodnje tragične smrti so mu priprave za izdajo Levstikovih spisov in za biografijo mnogo manj dozorele kako študije o Prešernu.

(Silvester Čuk, obletnica meseca, Ognjišče 07_2011)

LETA 1015 UMRL KIJEVSKI KNEZ SV. VLADIMIR

Leta 1988 je Rusija, takrat še komunistična Sovjetska zveza, proslavljala tisočletnico krščanstva. Velike zasluge za to ima kijevski knez sv. Vladimir, ki je povabil misijonarje iz Bizanca, potem ko je leta 988 sam prejel sveti krst.

LETA 1606 ROJEN REMBRANDT

HOLANDSKI SLIKAR IN GRAFIK, SLIKAR ČLOVEŠKIH ZNAČAJEV († 1669)

Rembrant (s polnim imenom Rembrant Harmenzoon van Rijn) je eden največjih umetnikov vseh časov. V središču njegovega ustvarjanja je bil človek raznih narodnosti in starosti. Navdihoval se je tudi ob Svetem pismu. Znana je njegova slika vstalega Jezusa z učencema v Emavsu.

LETA 1799 ROJEN IGNACIJ HOLZAPFEL

DUHOVNIK IN PESNIK, DOBROTNIK GLUHONEMIH

Tržičan Ignacij Holzapfel ('Lesnika') je bil v gimnaziji v Ljubljani eno leto pred Prešernom, v bogoslovju pa je bil sošolec Friderika Barage. Kot duhovnik je deloval v različnih krajih, nazadnje je bil dekan v Ribnici. Za Krajnsko čbelico je napisal nekaj okornih pesmi; Prešeren mu je namenil "puščico" "Lesničnjeku in Levičnjeku". Izkazal se je kot dobrotnik: ljubljanski gluhonemnici je zapustil 50.000 goldinarjev.

LETA 1850 ROJENA MARIA FRANCESCA CABRINI

AMERIŠKA REDOVNICA ITALIJANSKEGA RODU, SVETNICA († 1917)

Ta močna žena, ki pa je bila po postavi krhka in bolehna, se je rodila na današnji dan v kraju Santangelo pri Lodiju v Lombardiji kot petnajsti otrok kmečkih staršev. Ko je bila kot sedemletna deklica pri birmi, je živo začutila, da jo Bog kliče k apostolskemu in misijonskemu delu. Zaradi šibkega zdravja je noben samostan ni hotel sprejeti. Redovnica je postala po drugi poti. Škof iz Lodija jo je prosil, naj uredi razmere v dobrodelnem zavodu, ki sta ga dve lahkomiselni redovnici skoraj uničili. Frančiška je kmalu dosegla tak uspeh pri negi in skrbi za svoje sirote, da je škof podprl njeno zamisel, da ustanovi novo redovno skupnost. Njena pravila je potrdil papež Leon XIII. leta 1887. Materi Cabrini je svetoval, naj gre misijonarit med italijanske izseljence v Ameriki. Poslušala je njegov nasvet. Ko je s skupino svojih redovnic prišla v New York, ji je bilo devetintrideset let. Brž se je lotila dela, kot smo že zvedeli. Svojim sestram je zmerom ponavljala: »Delajmo, delajmo, spočile se bomo že v večnosti!« Leta 1909 je dobila ameriško državljanstvo. Njene ustanove so rasle po deželah Severne, Srednje in Južne Amerike, po številnih evropskih državah in celo v Avstraliji.

... več o njej preberite v rubriki pričevalec evangelija 12_2007

njene misli:

Moj Bog, zahvaljujem se ti, da ne gre vse tako, kot bi hotela jaz.

Delajmo, delajmo... spočile se bomo že v večnosti. Delajmo pošteno in pravično in Gospod bo naše delo blagoslovil.

LETA 1858 ROJEN ANTON DANILO

SLOVENSKI GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER IN PUBLICIST († 1947)

Pravo ime tega odličnega igralca, režiserja in publicista, je Anton Cerar, priimek Danilo je umetniški, ki ga je potem prevzela tudi njegova soproga Avgusta. Bil je vsestranski igralec in med tistimi, ki so postavljali temelje slovenskega gledališča. Poleg žene Avguste (1869-1958) je po njegovi poti šla tudi hči Mira (1899-1979).

LETA 1869 ROJEN IVAN ZAJEC

KIPAR († 1952)

Kiparstva se je učil pri očetu na Igu, po njegovi smrti pa je s pomočjo denarne pomoči sorodnice študiral na Dunaju in bil med najboljšimi učenci. Obvladal je tudi klesanje in še nekatere druge veščine in že na akademiji je prejel številna priznanja. Navduševal se je nad mojstrovinami renesančnega kiparstva in jih tudi kopiral, nekaj časa je delal tudi pri Meštroviću, med obema vojnama pa je poučeval modeliranje in kiparstvo v Ljubljani. Njegovo najbolj znano delo doma je Prešernov spomenik v Ljubljani.

LETA 1871 UMRL ANTON UMEK-OKIŠKI

PESNIK (* 1838)

Celovški gimnazijski profesor Anton Umek, ki si je po rojstnem zaselku Okič pri Boštanju privzel vzdevek Okiški, je zgodaj začel pisati pesmi. Izdal je tudi tri knjige: zajetno pesnitev Slovanska blagovestnika Ciril in Metod (1863), ep Abuna Soliman (1863) o Ignaciju Knobleharju, slovenskem misijonarju v Sudanu, in zbirko lirike Pesmi (1865).

LETA 1904 UMRL ANTON PAVLOVIČ ČEHOV

RUSKI PISATELJ,MOJSTER LIRIČNE DRAME (* 1860)

Ko slišimo ime ruskega pisatelja in dramatika Antona Pavloviča Čehova, nam takoj pride na misel njegova znamenita drama Češnjev vrt, ki je prišla na odre po vsem svetu. Čehov je bil eden najpomembnejših ruskih književnikov ob koncu 19. stoletja, mojster kratke proze. Še večji je njegov pomen za razvoj svetovne dramatike: dramo je spremenil v niz rahlo povezanih liričnih pripovednih in razpoloženjskih prizorov.

 njegova misel:

Če hočeš razumeti življenje, nehaj verjeti, kar ljudje govorijo in pišejo. Opazuj raje samega sebe in ustvari si svoje lastne misli.

LETA 1941 UMRL AVGUST ŽIGON

LITERARNI ZGODOVINAR, TEORETIK, BIBLIOTEKAR IN PREŠERNOSLOVEC (* 1877)

"Od opredelitev, s katerimi je poskušala literarna veda določiti bistvo Prešernovega pesniškega dela, se zdi še zmeraj najbolj daljnosežna tista, ki jo je zapisal Avgust Žigon v spisu France Prešeren, poet in umetnik (1914). Tu jo je zaokrožil v trditev, da se je Prešernu – podobno kot pred njim edino še Goetheju – posrečilo doseči sintezo antike in moderne oziroma klasike in romantike, s čimer je mišljena predvsem združitev objektivnosti in subjektivnosti, narave in duha," sodi literarni zgodovinar Janko Kos. Literarni zgodovinar in teoretik Avgust Žigon, ki ga predstavljamo ob obletnici njegove tragične smrti, je šel v zgodovino slovenske književnosti s svojo "arhitektonsko teorijo", ki jo je povzel iz umetnostne zgodovine in je po njej razlagal Prešernove pesmi. Žigon s svojim pojmovanjem Prešerna v slovenski literarni vedi ni uspel, spodbijal ga je zlasti ugledni prešernoslovec France Kidrič. Strokovnjaki so si edini, da je Žigon trajno pomemben v nekaterih novih osvetljavah in predvsem v objavah dragocenega arhivskega gradiva.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 07_2011

LETA 1991 UMRLA ERNA MUSER

PESNICA, PREVAJALKA IN PUBLICISTKA (* 1912)

Pesnica, publicistka, urednica in prevajalka Erna Muser, rojena v Trstu, je bila s svojim pisanjem glasnica žensk. Veliko je pisala o Zofki Kvedrovi, zlasti v spremni besedi k njenim knjigam Vladka, Mitka, Mirica in Njeno življenje. Med drugo svetovno vojno je bila internirana v nemškem ženskem taborišču Ravensbruck; po vojni je uredila zbornik pričevanj Ravensbruck.

LETA 2007 UMRL FRANC SODJA

DUHOVNIK, LAZARIST, PESNIK IN PISATELJ, PREROK USMILJENJA PRED VRATI PEKLA (* 1914)

"Ko sem pred leti hodil h kiparju Goršetu v Sveče na Koroškem, sem bil vselej pozoren na majhen lesen kip v njegovem muzeju, ki ga je mojster imenoval Prerok. Ob njem sem nehote pomislil na Franceta Sodja... Zame je Prerok predstavljal Sodja," je v uvodu h knjigi Franceta Sodja Pred vrati pekla, katere tretja izdaja je izšla leta 1992 v Sloveniji, zapisal dr. Franc Rode, Sodjev redovni sobrat lazarist. Taras Kermauner pa je Sodju zapisal: "Sodja svetuje - z zgodbo svojega življenja: edino pri Njem kot trpečem in odrešujočem boste našli milost, mir, varnost, smisel."

Svojo življenjsko zgodbo je Franc Sodja podal v svoji knjigi Pisma mrtvemu bratu (Ljubljana 1991). "Po mojem je to ena najboljših duhovnih avtobiografij, kar jih je napisal Slovenec, pa še marsikdo drug," sodi dr. Franc Rode. "Sodja osupljivo globoko zareže v življenje. Vidi se, da je iz rase pristnih mistikov. Posebnost Sodjevega dela je v tem, da knjigo piše mistik iz alpskega sveta, kar je čista redkost. Mistiki namreč povečini prihajajo iz planjave ali iz puščave. Sodja pa je fant z gora in v tem je vsa posebnost in izvirnost njegovega izrednega pričevanja."

več o njem preberite v rubriki pričevanje, Ognjišče 11_2004

in v rubriki obletnica meseca, Ognjišče 08_2014

... preberimo nekaj njegovih modrih besed, porojenih iz globoke povezanosti z Bogom.

+ Morda bi bilo življenje bogato, če bi vsako jutro pred premišljevanjem očistili sebe sebičnih namenov, ki so včasih takoj vidni in jih niti na zunaj ne moremo prikrivati.

+ Najlepše bi bilo, če odpuščanja ne bi bilo treba. Če bi izpolnili v celoti Jezusovo zapoved ljubezni vsi, bi resnično ne bilo treba odpuščati.

+ Za dialog je treba notranje zrelosti, iskrenosti, plemenitosti, širine duha, zmožnosti poslušanja in veliko potrpežljive ljubezni.

+ Bog ti je podaril kratek čas življenja na zemlji, da v preizkušnjah bolečinah in trpljenju z vsemi svojimi sposobnostmi izpoveš eno samo besedo: ljubim.

+ Če smo razumeli načrt in željo Gospodovo, potem moremo reči, da imamo nebesa že na zemlji. Kaj drugega pa so nebesa kot življenje v Bogu; mi pa že na zemlji počivamo v Bogu, če živimo življenje svojega poklica.

+ Vsako jutro stopi pred Gospoda, kot da šele tisto jutro pričenjaš življenje, in mu obljubi zvestobo, in vsak večer pri izpraševanju vesti, ko prosiš odpuščanja za pogreške, spet upri pogled vanj s trdno voljo, da drugo jutro pričneš z novo gorečnostjo.

+ V sanjarjenju o velikih delih premnogi zapravljajo čas in pozabljajo, da je sedanji trenutek preprostega življenja tisto, kar moram posvetiti, da bom svet.

+ Za vse velja: čim manj govori in prepričuj z razlogi, pač pa pridigaj z dobroto, mirom in veseljem in spreobračaj s svojim požrtvovalnim življenjem!

+ Ljubezen brez trpljenja je dvomljive vrednosti. Trpljenje brez ljubezni je mrtvo, neplodno. Le ljubezen in vdano trpljenje gradita osebnost in rešujeta svet

+ Najbolj poganska dežela že ima vsaj nekaj ljudi, ki hodijo od vasi do vasi z bogastvom nadnaravnega življenja in iz njihovih duš Kristus sam blagoslavlja pogansko okolico.

+ Razpeti med rojstvom in smrtjo si gradimo večnost. Od prvega trenutka so naša srca žejna večne ljubezni.

+ Mlad komaj sanjaš, kaj te čaka, na stara leta moraš priznati, da je človek neštetokrat najtežje breme sam sebi.

... več misli Franca Sodje

Pripravlja Marko Čuk

Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Hedvika na 183. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2010 s tem imenom poimenovanih 981 (1971: 1461; 1994: 1276) oseb. Podrobnejši podatki kažejo, da se je zanimanje za ime Hedvika v zadnjih desetletjih zelo zmanjševalo. Različice imena Hedvika so: Heda (2010: 36), Hedviga (72), Jadviga (27), Vika (103), Vikica (67).

God:

• 17. julij
• 16. oktober

Ime Hedvika izhaja iz nemškega imena Hedwig, ki je zloženka iz starovisokonemških besed hadu 'boj' in wīg v enakem pomenu. Sestavino hadu imajo še nemška imena Hadburga, Hadelog, Hadmut, Hademar, Hadewin, Hadubrand, Hadufrid, Haduwic. Ime Vika z manjšalnico Vikica je lahko tudi skrajšana oblika iz imena Viktorija.

Hedvika je tudi ime svetnice, ki je bila meranska grofica, leta 1186 pa je postala žena vojvode Henrika I. v Šleziji. Umrla je leta 1243 v samostanu Trebnica in velja za zavetnico Šlezije ter ženinov in nevest (god 16. oktobra). Na Poljskem je znana kot Jadviga. Po tem imenu sta nastala poljska izraza jadwichna in jadwiżka, s katerima so poimenovani razni predmeti in oblačila.

LETA 1779 ROJEN FRANC SERAFIN METELKO

DUHOVNIK, SLOVNIČAR, PREVAJALEC ŠOLSKIH IN NABOŽNIH KNJIG († 1860)

Teologijo je študiral v Ljubljani, po posvečenju je bil ljubljanski stolni katehet. Leta 1817 je postal profesor slovenščine na ljubljanskem liceju. Napisal je knjigo (1825), v kateri je objavil svojo različico slovenske abecede, ki naj bi nadomestila tedaj uporabljano bohoričico. Upošteval je zahtevo Jerneja Kopitarja, ki je predvideval za vsak glas svojo črko. Ker je imela metelčica preveč in prezapletene znake (nekatere črke so bile prevzete iz cirilice), ni prišla v redno uporabo. Prepovedana je bila leta 1833.

LETA 1789 ZAČETEK FRANCOSKE REVOLUCIJE

Z zavzetjem mestne trdnjave in zapora Bastilje, se je na današnji dan začela francoska revolucija. To je bil največji politični in socialni preobrat na podlagi razsvetljenstva, katerega glasniki so bili predstavniki prebujajočega se meščanstva, ki so ostro napadali absolutizem francoskih kraljev. Ludvik XVI. je po 175 letih spet sklical deželne stanove in poslanci tretjega stanu (meščanstva) so se proglasili za ustavodajno skupščino, množice pa so napadle Bastiljo. Narodna skupščina je izdala odlok o pravicah človeka in državljana, in tako odpravila vse stanovske privilegije (fevdalizem). Odpravili so monarhijo in razglasili republiko, leta 1793 je bil usmrčen kralj. Leta 1995 se je z novo ustavo revolucija končala.

LETA 1795 UMRL ANTON TOMAŽ LINHART

DRAMATIK, PESNIK, ZGODOVINAR IN ŠOLNIK (* 1756)

Za pravega začetnika slovenske dramatike velja Anton Tomaž Linhart, ki se je rodil leta 1756 v Radovljici. V mladih letih je bil gojenec jezuitov in cistercijanov, velja za pravega začetnika slovenske dramatike. Na pobudo barona Žige Zoisa je napisal prvi dve slovenski odrski deli. Po nemškem vzoru je priredil igro Županova Micka, po francoski predlogi pa je napisal komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Obe njegovi igri prevzameta gledalce še danes. Poleg obeh dram je Linhart izdal tudi pesniško zbirko v nemščini Cvetje s Kranjskega, in Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije, nedokončano delo, napisano v nemščini, zato velja tudi za enega začetnikov slovenskega zgodovinopisja.

LETA 1815 ROJEN JAKOB VOLČIČ

DUHOVNIK IN ZBIRATELJ NARODEGA BLAGA († 1888)

Rojen v Gorenji vasi pri Retečah v vasi Sv. Andrej pri Škofji Loki, kot duhovnik tržaško-koprske škofije je služboval najprej v slovenski, do smrti pa še v hrvaški Istri. V Istri je nabiral ljudsko blago in ga objavljal v slovenskem in hrvaškem tisku (Kmetijske in rokodelske novice, Slovenski glasnik, Slovan). Zbiral je pesmi, pregovore, raziskoval običaje in vraže.

LETA 1905 UMRL JANEZ TRDINA

PISATELJ IN ZGODOVINAR (* 1830)

Janez Trdina velja za začetnika in mojstra folklorne proze v slovenski književnosti. Do visoke stopnje jo je razvil v svojih Bajkah in povestih o Gorjancih (1882-1888). "Vse te bajke so se zarodile v moji fantaziji, ali v narodnem duhu, poleg narodnih nazorov, spominov in poročil... Trudil sem se, da stare narodne nazore pomnožim in obogatim z idejami napredujočega časa: z rodoljubjem, svobodoljubjem, slovenstvom, slovanstvom, s hrepenenjem po prosveti in vseh drugih zakladih, ki pospešujejo človeško blaginjo. Obenem pa sem se odločil udrihati po praznoverju, ki se je obesilo na pravo vero Kristovo in jo tišči k tlom ter preti, da jo ugonobi s svojimi izmišljotinami." Tako je zapisal v svoji nadvse zanimivi avtobiografiji Moje življenje.

več:
S. Čuk, Janez Trdina: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2005), 40-41.

njegove misli:

• Dejal sem sam sebi: »Izpolnjeval bom svoje dolžnosti, živel pošteno in si ohranil čisto vest, pa se mi ne bo treba bati nikogar in še najmanj pravičnega in predobrega božjega Očeta.«
  
• Pred smrtjo se ne bom vprašal: čemu sem živel? Če ne telesno, vsaj v duhu bom povzdignil proti svojemu Bogu roke in oči in molil: Prisrčna ti hvala, blagi Oče, da si me ustvaril in mi podaril dovzetno dušo, ki je spoznala tvoj prelepi svet in tvojega človeka ... in vzvišen poklic in namen njegov.
  
• Kdor ljubi naravo, ne more biti nikoli povsem nesrečen.
  
• Kar je ljudi na svetu, nima nobeden vzroka druge zaničevati, sebe povzdigovati.

LETA 1912 ROJENA MIRA MIHELIČ

PISATELJICA IN PREVAJALKA († 1985)

»Ali si sploh upam pogledati sebi v obraz, ne takšni, kakršna sem danes, temveč tisti davno izgubljeni majhni deklici, potem dekletu, pa mladi ženi, nato pisateljici, ki je po kdo ve kakšnem čudežu odkrila svoj pravi poklic? Ali si upam povedati vse o sebi, torej tudi o svojih najbližjih, ali sem si to kdaj resnično upala?« je zapisala Mira Mihelič na prvi strani svoje avtobiografije Ure mojih dni (Pomurska založba, 1985), ki je izšla malo pred iztekom njenega rodovitnega življenja. »V svojih knjigah sem povedala veliko o sebi, toda vsakdo ne more povedati vsega, kakor sem ugotovila, ko sem brala spomine raznih pisateljev in pisateljic ... Nikoli ne bom povedala laži, včasih pa bom – usmiljeno – kaj zamolčala.« Povedala je veliko o svojem otroštvu in mladosti, o svojem zgodnjem zakonu in materinstvu, o trpljenju, ki ga je prestala med drugo svetovno vojno, pa o pisateljskem delu in delovanju v pisateljskih združenjih. Ob njeni smrti je pesnik Ciril Zlobec zapisal, da “smo izgubili več, kot smo bili za njenega življenja pripravljeni priznati, da je njena resnična vrednost”.

več:
S. Čuk, Mira Mihelič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2012), 50-51.

njena misel:

• Tako ali drugače: otroci so žrtve svojih staršev in tragično je, da postanejo potem naše žrtve. Sicer ne zmerom, res pa je, da nosimo v sebi dediščino in zmote prejšnjih rodov.

LETA 1912 ROJEN JULIJ SAVELLI

NARODNO PREBUDNI DELAVEC, OČE SLOVENSKE PESMI V ARGENTINI († 1993)

Po gimnaziji v Celju je na Univerzi v Ljubljani ob študiju prava študiral glasbo in sodeloval pri Akademskem pevskem zboru Franceta Marolta. Leta 1945 se je umaknil v Argentino in kmalu ustanovil Slovenski pevski zbor Gallus, ki ga je vodil 40 let; za njim ga vodi hčerka Anka. Zbor je močna opora slovenstva in vere med našimi rojaki v Argentini. Julij Savelli je leta 1992, ob svoji 80-letnici, prejel odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Slovenske škofovske konference.

LETA 1918 ROJEN INGMAR BERGMAN

ŠVEDSKI GLEDALIŠKI IN FILMSKI REŽISER († 2007)

Filmska legenda, ki se je v zgodovino zapisal s filmi Sedmi pečat, Molk, Kriki in šepetanja,, Prizori iz zakonskega življenja, Fanny in Alexander (štirje oskarji), Bille August, Sarabanda. Tematika njegovih filmov je bila zelo življenjska: medčloveški odnosi, zakonsko življenje, odnos med sinom in materjo, družbeni odnosi. V njegovih filmih je tudi veliko njegovih osebnih razmišljanj, razumskih in etičnih vprašanj, tudi vprašanje vere in nevere (po izgubi vere v Boga), nekateri filmi so tudi zelo mračni (zakonci v krizi, razklane osebnosti, odsotnost Boga). Poleg filma je bil zelo povezan tudi z gledališčem (Strindbergove igre), režiral pa je tudi v operi.

o njem:

• Ingmar Bergman je bil morda največji filmski umetnik, gledano v celoti, od odkritja filmske kamere. (Woody Allen)

njegova misel:

• Delanje filmov je zame instinkt, potreba, tako kot hrana, pijača ali ljubezen.

LETA 1932 UMRL FRANC JESENKO

BOTANIK IN GENETIK (* 1875)

Doma iz Škofje Loke, po končani srednji šoli v Ljubljani, je na Dunaju študiral naravoslovje. Kot skrbnik za dva arabska princa je veliko potoval po Evropi in tudi na Arabski polotok in v Egipt in preučeval puščavske rastline. Po letu 1909 je bil tudi predavatelj na visoki kmetijski šoli na Dunaju (danes univerza). Po prvi vojni se je vrnil domov in postal predavatelj in profesor na Univerzi v Zagrebu, v Ljubljani je sodeloval pri organizaciji botaničnega inštituta in postal leta 1921 prvi profesor botanike na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani. Najbolj pomembno je njegovo delo na področju križanja pšenice in rži, bil pa je tudi eden od glavnih pobudnikov ustanovitve Triglavskega narodnega parka. Na ljubljanskem Rožniku je v njegov spomin poimenovana botanična učna pot, v Ljubljani pa ulica; Biotehniška fakulteta v Ljubljani od leta 1972 podeljuje Jesenkova priznanja za dosežke v biologiji na Slovenskem.

več:
S. Čuk, Fran Jesenko (1875-1932): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2022), 36-37.

LETA 1967 UMRL ALOJZ GRADNIK

PESNIK, SODNIK IN PREVAJALEC (* 1882)

Spominjamo se smrti pesnika Alojza Gradnika, čigar lirika je razmišljujoča. "Čustvene in duhovne stalnice Gradnikovih pesmi so: ljubezen, smrt, življenje, zemlja, narava, domovina, mati, Bog" (F. Zadravec). Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je o njem zapisal: "Že v mladih letih je zaslutil, da se človek začne odkrivati v svojem bistvu šele spričo ljubezni in smrti. In prikazovanju tega poglavitnega trenutka v svojem in vsakterem človeškem bivanju je po prilično dolgih učnih letih posvečal poglavitno ustvarjalno pozornost."

več:
S. Čuk, Alojz Gradnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2002), 16-17.

nekaj njegovih verzov, misli:

• O Bog, ko padem, naj odpadem zrel, / naj me tvoj dih pred žetvijo ne sname, / naj ne bom gnil in trpek in ko slame / in listja osušen pepel.
  
• Samo smrt svobode zor je: / v nji spet najdeš, kar si ljubil, / večnosti ti vrne morje / kar si ljubil in izgubil.
  
• Bila pomlad je in bilo je poletje, / zoreli so in dozoreli klasi, / siveli so in osiveli lasi, / poišči zdaj pred zimo si zavetje!! // Odloži jo, če je že prazna kupa! /Če vina ni, boš moral jo v osami / polniti samo s svojimi solzami. / O blažen, blažen tisti, ki še upa!
  
• Samo en gost je, ki še mora priti. / Ne bo povedal, ob kateri uri, / ne bo zahteval jesti in ne piti / in samo tiho bo zaklenil duri.
  
• »Kolikokrat sem rekel mu: „Razum, / povej, razreši mi: odkod in kam? " / In čakal sem zaman in bil sem sam / in vedno bolj mi venel je pogum. / Zdaj ne sprašujem več in le srca / utrip poslušam, sok njegov in tok, / ko vzburjen trka: „Zunaj je tvoj Bog, / odpri mu vrata ...

... še več Gradnikovih misli

LETA 1972 UMRL FRANC (p. KRIZOSTOM) SEKOVANIČ

frančiškanski duhovnik, pesnik, urednik, filozof (* 1895)

Na Bledu rojeni Franc Sekovanič je v mladih letih postal frančiškan z redovnim imenom Krizostom. Poleg raznih služb v svojem redu je urejeval mladinske nabožne liste Lučka z neba, Luč, Lučka. Pisal je pesmi, črtice, povesti in igrice. Pod naslovom Otroške igrice je izdal 8 knjižic (1931–1939) odrskih prizorov s pesmicami, v posebni zbirki pa pesmi Božji smehljaji (1943). Več njegovih pesmi je uglasbenih in jih pojemo pri bogoslužju (Tam stoji pa hlevček, Na kamelah jezdijo, Marija, ti pomagaj nam, Mogočno se dvigni, Pridi, ljubi Jezus).

LETA 1973 UMRL STANKO LEBEN

Romanist, prevajalec, vpeljal študij španščine, literarni kritik (*1897)

Literarni zgodovinar, kritik in prevajalec Stanko Leben je bil med prvo svetovno vojno na fronti in v ujetništvu, nato je v Ljubljani študiral romanske jezike in filozofijo. Nekaj časa je poučeval na srednjih šolah, od leta 1938 do upokojitve (1956) je na ljubljanski univerzi predeval romansko jezikoslovje ter vpeljal študij španščine. Bil je med ustanovitelji literarne revije Sodobnost (1933–1941). Veliko je prevajal iz romanskih jezikov ter objavljal razprave s področja romanske književnosti.

LETA 1987 UMRL STANKO GOGALA

PEDAGOG, PROFESOR (* 1901)

Po osnovni šoli v rojstnem Kranju in gimnaziji v Ljubljani je na tamkajšnji univerzi končal filozofski študij z doktoratom. Pred vojno je poučeval na raznih srednjih šolah, po vojni pa je bil univerzitetni profesor za občo pedagogiko in didaktiko. Uvrščajo ga med predstavnike kulturne pedagogike, ki vzgojo pojmuje kot doživljenjski kulturni proces. O pedagoških vprašanjih je veliko pisal. Na Drugem evharističnem kongresu v Ljubljani leta 1935 je sodeloval s predavanjem Eden je vaš učenik.

njegova misel:

• Naloga in dolžnost šole bi bila, da bi znala stopiti v stik z življenjem, da bi tako lahko začutila mladostnika, njegova razmišljanja, težave ter o tem z njim tudi spregovorila. Učenec bi v svojem razvoju moral pridobiti resen in stvaren odnos do življenja. V mladih namreč prevladuje praktični interes in šolsko delo postaja toliko težje, kolikor bolj se postavlja v ospredje predmete, ki so precej oddaljeni od realnosti.

LETA 1994 UMRL FERDO GODINA

KNJIŽEVNIK in UREDNIK (* 1912)

Rodil se je v kmečki družini v Dolnji Bistrici. Po gimnaziji v Ljubljani in Mariboru je v Ljubljani študiral pravo. Pravniškega poklica ni nikoli opravljal. Pred vojno se je preživljal kot književnik, po vojni z raznimi javnimi službami. Pisal je samo o Prekmurju, o življenju malih ljudi, ki jih je dobro poznal. Zapustil je nad trideset knjig. Njegovo najbolj znano delo je roman Bele tulpike (1945). Lojze Kozar je o njem zapisal, da je v svojih delih zelo stvarno presojal povojno življenje v Prekmurju.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Košutica (ali Ljubeljska Baba) je gora vzhodno od Ljubelja, na meji z Avstrijo. Od glavnega grebena Karavank je odmaknjena nekoliko proti SZ – od grebena Košute (Veliki vrh – 2088 m) jo na V loči Hajnževo sedlo (1701 m), na Z pa od Palca in Vrtače prelaz Ljubelj (1369 m).

Preberite več: Košutica (1968 m)