LETA 916 UMRL SV. KLIMENT OHRIDSKI

SVETNIK, PISEC, PROSVETITELJ SLOVANOV, USTANOVITELJ SLOVANSKEGA SEMENIŠČA (* ok. 840)

Po smrti sv. Metoda (885), blagovestnika Slovanov, so morali njegovi učenci zaradi nemškega preganjanja bežati iz Moravske. Ustavili so se na slovanskem jugu. Največ podatkov je ohranjenih o sv. Klimentu, ki se je naselil v Ohridu in s podporo bolgarskega kralja Borisa tam sezidal samostan in cerkev. Ustanovil je šolo, iz katere je izšlo okoli 3500 učencev, usposobljenih za cerkvene službe. Kliment je tudi književno deloval. Pisal je lepe cerkvene govore in svetniške življenjepise.

LETA 1734 ROJEN JAKOB FRANČIŠEK ZUPAN

SKLADATELJ IN PEDAGOG († 1810)

O njegovi mladosti je le malo znanega. Leta 1757 je prišel iz rodne Gornje Štajerske v Kamnik, kjer je kmalu zaslovel kot izvrsten glasbenik, ki je kamniško mladino poučeval v petju in glasbi. Komendski župnik Peter Pavel Glavar ga je sicer zvabil v Komendo, toda Kamničani so mu ponudili dobro plačano službo organista in zborovodje. Tako se je vrnil v Kamnik in bil do smrti organist in 'regens chori' v župnijski cerkvi Matere Božje na Šutni. Ohranjenih je več kot dvesto njegovih skladb, med njimi dve maši in orgelska sonata. Uglasbil je prvo izvirno operno besedilo v slovenščini Feliksa Antona Deva "Belin", katere notni zapis je veljal do leta 2008 za izgubljenega. Njegove skladbe spadajo med najpomembnejše spomenike glasbene ustvarjalnosti na Slovenskem in med vidnejše dosežke zgodnjeklasicistične glasbe.

LETA 1844 UMRL JOHN DALTON

ANGLEŠKI KEMIK, FIZIK (* 1766)

Angleški kemik in fizik John Dalton, eden od utemeljiteljev atomske teorije materije, ki jo je prvi postavil na eksperimentalno osnovo, je svoje zamisli predstavil v delu Novi sistem filozofije kemije. Bil je slep za barve in je raziskoval to motnjo, ki se po njem imenuje daltonizem. Barvna slepota je motnja mrežničnih čepnic, celic, ki zaznavajo barve. Večina barvno slepih na močni svetlobi vidi barve normalno, ne more pa razločiti rdeče in zelene barve v medli svetlobi. Barvna slepota se pojavlja predvsem pri moških..

LETA 1851 V CELOVCU PODPISANA USTANOVNA LISTINA

DRUŠTVA ZA IZDAJANJE IN ŠIRJENJE KNJIG - ZDAJ MOHORJEVE DRUŽBE

Pobudo za ustanovitev družbe, ki bi izdajala kakovostne knjige za slovensko ljudstvo, je dal že leta 1845 Anton Martin Slomšek. Namenjena naj bi bila narodnemu prebujanju, izobraževanju in kulturnemu napredku Slovencev na temelju krščanskih načel. To zamisel sta leta 1851 začela v Celovcu uresničevati Andrej Einspiler in Anton Janežič. Naslednje leto je Društvo že izdalo prve knjige in jih razposlalo naročnikom (785.), leta 1862 pa razpisalo nagrade za povest, izvirno ali prevedeno, za zgodovinsko besedilo in za naravoslovno študijo. Prve nagrade so dobili Janez Cigler, Filip Jakob Kafol in Fran Erjavec.

LETA 1857 ODPRTA JUŽNA ŽELEZNICA

Z velikimi slovesnostmi so odprli 577,2 km dolgo dvotirno železniško progo Dunaj – Maribor – Celje – Ljubljana – Sežana – Trst. S prvim vlakom, ki ga je vlekla okrašena lokomotiva Capo d´Istria, se je pripeljal tudi cesar Franc Jožef. Navdušenje je bilo nepopisno, praznovanje pa so končali po dveh dneh v Postojnski jami. Sicer pa je bila "južna železnica" do Ljubljane zgrajena že leta 1849, nadaljevanje do Trsta pa se je avleklo zaradi težav pri gradnji na Ljubljanskem barju in čez Kras.

LETA 1877 ROJEN IVAN KOŠTIAL

JEZIKOSLOVEC, ETNOLOG IN KRITIK († 1949)

Rojen v Gradcu, po očetu Čeh je na Dunaju diplomiral iz slovenščine in klasične filologije in poučeval v Novem mestu, Ljubljani, Kopru in Gorici. Poznal je skoraj vse evropske jezike, ukvarjal se je zlasti z baltskimi in s furlanščino, obdeloval pa je tudi slovenske literarnozgodovinske teme. Njegov "Slovniški in slovarski brus knjižne slovenščine" je izšel v več ponatisih. Posegel je tudi na številna druga področja: v besedišče, etimologijo, narečja, imenoslovje, primerjalno jezikoslovje, folkloristiko, frazeologijo, stilistiko in zgodovino knjižnega jezika. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani tudi rokopis njegovega "Slovenskega etimološkega slovarja".

LETA 1940 UMRL IVAN MERCINA

ŠOLNIK, GLASBENIK, ZVONOSLOVEC (* 1851)

Šolnik, glasbenik in zvonoslovec Ivan Mercina, doma z Goč pri Vipavi, se je že mlad zanimal za zvonove, svojevrstna glasbila, ki z različnimi "napevi" kličejo vernike v svetišče. Goriški nadškof Sedej ga je imenoval za kolavdatorja (potrjevalca) zvonov. Za slovensko zvonoslovje je pomembno njegovo delo Slovenski pritrkovalec (1926)

LETA 1942 USTRELJEN IVAN ČAMPA

PESNIK IN PISATELJ (* 1914)

Otroška leta v domači Nemški vasi na Blokah je preživljal v težkih gmotnih razmerah, oče je padel v prvi svetovni vojni. Zaradi revščine je tudi zapustil šolanje na gimnaziji v Ljubljani in ga nadaljeval v Kočevju (maturiral v Ljubljani 1938). Študija prava ni dokončal, ker si je moral s prevajanjem zaslužiti za preživetje. Čampa spada v obdobje pesnikov socialnega realizma z vidnimi vplivi nove romantike (Iz belih noč, Šotor v zatišju). Pisal je tudi prozo (Mlin v grapi).

LETA 1947 UMRL JANEZ IVAN REGEN

BIOLOG (* 1868)

Sprva se je šolal v semenišču, ko pa je prislužil dovolj denarja se je vpisal na študij prirodoslovja na Dunaju, kjer je bil leta 1897 promoviran v doktorja znanosti in se tam zaposlil kot gimnazijski profesor. Opravljal je številne raziskave s področja fiziologije živali in bil eden prvih slovenskih znanstvenikov, ki so po prvi svetovni vojni delovali v tujini. Najbolj ga je zanimalo zvočno komuniciranje žuželk (murnovo čričkanje - dokaz, da se žuželke odzivajo na zvočne signale drugih osebkov iste vrste). Vse to delo je opravljal v laboratoriju, ki ga je postavil kar v svoji hiši. Pri delu je uporabljal precizne metode in instrumente: mikrofone, galvanometre, oscilografe, .... Za področje, s katerim se je kot znanstvenik ukvarjal, je izdelal slovensko znanstveno izrazje. Leta 1940 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, bil pa je tudi častni član Prirodoslovnega društva Slovenije.

Pripravlja Marko Čuk

* 25. julij 1880, Mali Gaber, † 30. julij 1952, Ljubljana

Mati je želela, da bi postal duhovnik

"Dom mi je zmerom bil velika svetinja; rad sem imel domače kra­je; če jih dolgo nisem videl, se jih ves ganjen skoraj nagledati nisem mogel," je zapisal v svojih spominih (Iz nižav in težav 1938) pisatelj Ivan Zorec. Vse življenje nosil v srcu domotožje po mladosti, ki jo je preživel v Temeniški dolini. Rodil se je 25. julija 1880 v Malem Gabru, ki je tedaj spadal v župnijo Šentvid pri Stični (sedaj je v župniji Veliki Gaber). Doma se je reklo Pri Kotarju in Ivan se je pozneje kot pisatelj podpisoval "Kotar­jev Nane". Oče dninar je po rojstvu petih otrok odšel v Ameriko in od tam pošiljal težko privarčevani denar, da so potem kupili majhno hišo v Stični, kamor se je nato družina preselila.

Oče si je v ameriških rudnikih nakopal neozdravljivo bolezen in je leta 1905 umrl. Zaradi očetove odsotnosti je skrb za vzrejo in vzgojo otrok prevzela mati Marija, doma iz Stične. Ivan je po njej podedoval veliko ljubezen do knjig in pripovedni dar. Mati je želela, da bi njen Ivan postal duhovnik. Ko mu je bilo trinajst let, sta šla peš v Ljubljano, kjer naj bi hodil v gimnazijo, vendar ni bil sprejet, ker ni znal nemščine. Več sreče je imel v Novem mestu, kjer je končal dva razreda. Zaradi neke mladostne nepremišljenosti je moral Novo mesto zapustiti. Študij je nadaljeval v Ljubljani, a samo do pete gimnazije, ker so ga poklicali k vojakom. Po vojaš­čini se je zaposlil kot železniški uradnik, najprej v Trstu, nato v Ljubljani, kjer je dočakal upokojitev kot inšpektor državnih železnic (1932). Sanjal je o tem, da bi večer življenja preživel v svoji ljubljeni Temeniški dolini, toda krhko zdravje ga je pri­vezalo na Ljubljano, kjer je 23. julija 1953 umrl.

"Plaho sem prijel za pero"

Ivan Zorec je začel pisateljevati že v dijaških letih, potem je zaradi skrbi za preživetje za nekaj časa umolknil. Ko je dobil službo v Trstu, mu je spet "utripnila žilica, ki peresarjem nikoli ne da miru. Plaho sem prijel za pero in začel pisati najprej stro­kovne članke, kasneje pa tudi kaj malega leposlovnega," pove v za­pisu Iz mojega življenja, ki ga je poslal za Mohorjev koledar 1953 malo pred svojo prezgodnjo smrtjo. Na slovstveno delo je mogel Zorec misliti šele po prihodu v Ljubljano (1918) in predal se mu je z vsem žarom. Svoje zgodbe in črtice je pošiljal skoraj vsem slovenskim listom. Največ je sodeloval v Ljubljanskem Zvonu, kamor ga je povabil prijatelj Milan Pugelj. Sedem kmečkih novel, katerih dogajanje je postavil v Temeniško dolino, je po Pugljevem nasvetu odbral in jih izdal v knjigi Pomenki (1921), ki pa mu ni prinesla ne pisateljske ne gmotne koristi. Umetniško bledo delo je tudi po­vest Zmote in konec gospodične Pavle (1921). Nekaj boljša je po­vest Zeleni kader (1923) "iz viharnih dni našega narodnega osvoba­janja". Svoj pravi "pisateljski obraz" je Zorec odkril po pogovo­rih s Francem Saleškim Finžgarjem, urednikom izdaj Mohorjeve druž­be. Zanjo je Zorec napisal povest Domačija ob Temenici (1929), ki se godi na Trlepovini v Gabru, pisateljevem rojstnem kraju, in opisuje prehod domačije v tuje roke in spet nazaj. To je slavospev domači zemlji, njeni čudovitosti in moči, ki jo ima do človeka. Povest je pisana v lepem, sočnem jeziku, ki se ves iskri od izvir­nih ljudskih podob, posrečenih primer in jedrnatih izrekov.

Povest o belih menihih - mami za spomin

Svoj pisateljski višek je Ivan Zorec dosegel v tetralogiji Be­li menihi - povesti v štirih knjigah: Ustanovitev samostana (1932), Stiški svobodnjak (1934), Stiški tlačan (1935), Izgnani menihi (1937) Izhajale so kot Slovenske večernice pri Mohorjevi družbi in so se ljudem silno prikupile, tako da je izšlo več ponatisov. V svojih spominih (Iz nižav in težav) Zorec pripoveduje, da ga je mama, ko sta nekoč obiskala stiško cerkev, spodbudila, naj napiše zgodovino belih menihov, ker je slišala, da zna dobro pisati. "Tale učenik mi je oni dan dopovedoval, da si tič za take reči. Če on pravi, da si, potlej si, pa je! Dokaži, da si res!" Kmalu po tem je v Slovencu bral razpis nagrade za večjo zgodovinsko povest, ki bi izhajala v njegovem podlistku. Tedaj se je odločil, da napiše zgo­dovino stiških belih menihov. "Mami v spomin jo napišem." Napravil je načrt: zgodovino stiških menihov bo povezal z zgodovino svojih prednikov in ob tem upodobil najvažnejše zgodovinske spremembe, ki jih je v dolgih stoletjih doživljal slovenski človek. Ko se je pripravljal na pisanje, je v letih 1930 in 1931 več mesecev preži­vel v stiškem samostanu, da bi od blizu spoznal življenje redovni­kov. "Zaril sem se v razne knjige, da bi spoznal domačo zgodovino, še prav posebej zgodovino kmečkega človeka." Prišel je do sklepa: napisal bo tako knjigo, da jo bodo z veseljem brali kmečki ljudje. "Spet sem zdrsnil do urednika Finžgarja in mu vse razpovedal. Močno me je pohvalil in mi svetoval, naj vse dobro premislim in se od­ločim za kar največ knjig... da jih bomo vsi radi brali."

(obletnica meseca 07_2000)

LETA 1415 ROJEN KRIŠTOF KOLUMB

ITALIJANSKI RAZISKOVALEC IN TRGOVEC († 1506)

(drugi možni datum rojstva je 30. oktober) Krištof Kolumb, pomorščak iz Genove, je v službi španskega dvora 12. oktobra 1492 stopil na tla neznane celine. Bil je prepričan, da je na obali Azije; danes vemo, da je pristal na otoku Guanahani pred vrati Amerike - "novega sveta". Mnogi zgodovinarji imajo to letnico za začetek novega veka.

LETA 1471 UMRL TOMAŽ KEMPČAN

NEMŠKI AVGUŠTINSKI MENIH IN MISTIK (* 1380)

Častitljivi Tomaž Hemerken iz Kemptena ob Renu, ki je živel v 15. stoletju, je bil regularni korar sv. Avguština v samostanu na gori sv. Neže pri mestu Zwolle. Napisal je celo vrsto asketskih razprav, med njimi tudi »Hojo za Kristusom«, ki je bila do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja poleg evangelijev najbolj brana med katoličani. Samo Sveto pismo je bilo prevedeno v več jezikov in zato ji pravijo »peti evangelij«. Še vedno velja za temeljno delo krščanske duhovnosti in mnogi še danes ob njem gradijo svoje duhovno življenje. To delo je tudi v slovenščini doživelo številne prevode in izdaje. Prvi slovenski prevod je iz leta 1719. Oskrbel ga je kapucin pater Hipolit iz Novega mesta pod naslovom »Buquize od Slejda inu Navuka Christusa nashiga Isvelicherja«. Leta 2011 pa je Mohorjeva iz Celja izdala najnovejši prevod. Po kritični izdaji, ki je leta 1982 izšla v Vatikanski založbi, je knjigo prevedel Janez Zupet, ki je »pokazal izredno občutljivost za slovenski jezik in zmožnost ubesedenja duhovnih globin, h katerim nas želi popeljati pisec Hoje za Kristusom.« (p. Ivan Platovnjak DJ)

nekaj misli Tomaža Kempčana:

• Majhne napake na drugih grajamo, svojih večjih ne vidimo. Dosti hitro čutimo in premišljamo, kaj nam je od drugih trpeti, a kaj drugi zaradi nas trpe, tega ne opazimo.
  
• Nobene svetosti ni, če ti, o Bog, odtegneš svojo roko; nobena modrost nič ne pomaga, če ti nehaš vladati; noben pogum nič ne premore, če ga ti ne vzdržuješ.
  
• Poskrbi, da boš zdaj živel tako, da boš v smrtni uri mogel biti vesel in ne poln strahu; zdaj se nauči umirati, da boš začel živeti s Kristusom.
  
• Spominjaj se vedno konca in da se ne vrne izgubljeni čas. Brez skrbi in marljivosti si kreposti nikoli ne pridobiš.
  
• Gospod, tvoje življenje je naša pot in s sveto potrpežljivostjo potujem k tebi, ki si naše plačilo. Ko bi ne bil ti hodil pred nami in nas učil, kdo bi hodil za teboj?
  
• Če ne znaš premišljevati visokih in nebeških reči, počivaj v Kristusovem trpljenju in prebivaj rad v njegovih svetih ranah.
  
• Kdor je res v miru, nikdar ne sumniči. Kdor pa je nezadovoljen in nemiren, tega begajo raznovrstne sumnje. Sam ne miruje, pa tudi drugim ne da miru.
  
• Ne bodi radoveden in ne imej praznih skrbi. Kaj te namreč skrbi, ali je oni tak ali tak, ali tako ali tako dela in govori? Tebi ne bo treba odgovarjati za druge, le sam zase boš dajal odgovor.
  
• Bodi hvaležen za najmanjšo stvar, da boš vreden prejeti večje darove.
  
• Ne išči svojega miru v besedah ljudi! Naj namreč o tebi govorijo dobro ali slabo: zaradi tega ne boš nič drugačen človek.
  
• Česar (pri drugih) nočem prenašati, tega se moram sam na vse načine varovati.
  
• Glej nase in ne sodi dejanj drugih! Soditi druge je prazno delo; dostikrat se človek pri tem moti in zlahka greši; če pa sam sebe sodiš in razsojaš, je to vedno rodovitno delo.
  
• Prizadevaj si, da boš potrpežljivo prenašal napake in razne slabosti drugih, ker imaš tudi ti veliko takega, kar morajo drugi prenašati. Če sam ne moreš postati tak, kakor bi rad, kako hočeš, da bi bili drugi vedno tebi pogodu?
  več:
  

LETA 1710 ROJEN SIMON TADEJ VOLBENK GRAHOVAR

SLIKAR MINIATURIST († 1774)

Tržičan, ki je študiral v Gradcu in bil v službi v Ljubljani (pomočnik deželnega registratorja). Njegove miniature v tehniki gvaša so zbrane v Spominski knjigi Dizmove bratovščine (hrani jo Arhiv Slovenije). Poleg naslovne strani je narisal tudi 198 podob grbov s slikovno ponazorjenimi gesli (pri njih mu je pomagala tudi hčerka Nikolaja). Topografske listine so okrašene z baročnim okvirjem (kartuša), kasneje pa se je lotil tudi celostranskih ilustracij krajine z alegoričnimi okraski (rokoko). Risal je tudi nabožne sličice na pergament.

LETA 1880 ROJEN IVAN ZOREC

PISATELJ IN PREVAJALEC († 1952)

"Jako bi ustregel, kdor bi znal resnico zavijati v prijetne šale. S takim pisanjem bi se ljudstvo najlaže budilo, najlaže bi se mu dajalo veselje do knjig. Seveda bi se moralo pisati v domači bese­di, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja." Ta Levstikov nasvet (Popotovanje iz Litije do Čateža) si je za Josipom Jurči­čem, svojim vzornikom, vzel k srcu pisatelj Ivan Zorec. Svoj pisateljski višek je dosegel v tetralogiji Be­li menihi - povesti v štirih knjigah: Ustanovitev samostana (1932), Stiški svobodnjak (1934), Stiški tlačan (1935), Izgnani menihi (1937) Izhajale so kot Slovenske večernice pri Mohorjevi družbi in so se ljudem silno prikupile, tako da je izšlo več ponatisov. Spominja­mo se ga ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 07_2000

njegovi misli:

• Človek je, ki sebi in drugim dela nebesa ali pekel. Dober človek je iz nebes in živi za nebesa.
  
• Ko duša z molitvijo pride na pol pota, ji Bog že naproti gre z izpolnitvijo, milost božja ne ukani nikogar.

LETA 1887 ROJEN VENCESLAV BELE

DUHOVNIK, PISATELJ, LITERARNI ZGODOVINAR IN »NARODNI DELAVEC« († 1938)

Pisatelj Venceslav Bele je kot duhovnik najdlje deloval v Kanalu, kjer je bil župnik in dekan od aprila 1922 do svoje smrti 19. decembra 1938. Veliko je pisal že v bogoslovju in vseh službenih mestih. Ko je leta 1923 zaživela Goriška Mohorjeva družba, je svoje moči posvetil njej. Uredil je prve tri koledarje velikega formata (1925, 1926, 1927) in kot odbornik s sodelavci zasnoval podroben knjižni načrt in tako zarisal smer vsem nadaljnjim Mohorjevim knjižnim izdajam.

LETA 1897 PORTOROŽ POSTANE URADNO KLIMATSKO ZDRAVILIŠČE

Naš danes najbolj turistični obmorski kraj se prvič omenja leta 1251 kot "Portus Sancta Maria de Rosa". Takrat je bila tod glavna gospodarska dejavnost solinarstvo, znano pa je tudi, da so benediktinci iz samostana sv. Lovrenca že takrat zdravili z morsko vodo in blatom. Pravi turizem se je razvil po letu 1830, ko je bila zgrajena vila Vesna in prvo kopališče na slovenski obali. Po obisku avstrijskega ministra za obrambo in prestolonaslednika so celotno območje med Bernardinom in Portorožćem razglasili za klimatsko zdravilišče. Začeli so prihajati imenitni gostje. V začetku 20. stoletja so zgradili slavni »Palace Cur Hotel« (1910), do prve svetovne vojne pa še igralnico, manjše hotele in zasebne vile. Gosti so se lahko v Portorož od leta 1902 vozili tudi z vlakom (po Parenzani), ki je vozil med Trstom in Porečem.

LETA 1899 ROJEN ALOJZIJ KOŠMERLJ

TEOLOŠKI PROFESOR IN DUHOVNIK († 1974)

Doma iz Sodražice, po kaplanovanju v Šentrupertu in Trebelnem je postal po odhodu dr. Mihaela Opeke stolni pridigar. Leta 1936 je postal župnik pri Sv. Petru v Ljubljani in po načrtih arhitekta Vurnika obnovil pročelje cerkve. Nekaj let je poučeval homiletiko na teološki fakulteti, 1945 pa odšel v Argentino, kjer je tudi poučeval liturgiko, bil pa je tudi semeniški spiritual. Pisal je članke duhovne vsebine, veliko je spovedoval, slovel pa je kot izvrsten govornik.

LETA 1910 ROJEN STANE KUMAR

SLIKAR IN PEDAGOG († 1997)

Slikar Stane Kumar se je vse življenje z največjim veseljem posvečal železničarskim motivom, kajti njegov oče je bil železničar v Trstu. Po njegovi zaslugi so od leta 1965 obnovili nekaj starih lokomotiv in vagonov, namenjenih za slovenski železniški muzej. V svojih risbah in slikah je upodabljal svet železničarjev, revežev, čakajočih na postajah.

LETA 1914 ROJEN MIROSLAV ZEI

MORSKI BIOLOG († 2006)

Diplomiral iz biologije (1936) ter delal na hrvaškem Inštitutu za oceanografijo in ribištvo. Bil je začetnik novega načina raziskovanja Jadrana in zagovarjal je neškodljivo ribištvo. Njegove raziskave so bile pionirsko delo pri uveljavljanju sodobne ribiške biologije v Jadranu. Bil je redni profesor na lj biotehnični fakulteti, direktor Morske biološke postaje v Piranu. Veliko je raziskoval tudi v svetovnih oceanih,član več misij v Afriki. Napisal je številne znanstvene razprave, vrsto člankov in izdal petnajst knjig. Vse njegovo delo je pomemben prispevek k slovenski biološki znanosti in njenem mednarodnemu ugledu.

LETA 1963 UMRL MILAN SKRBINŠEK

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER, PISEC, PEDAGOG (* 1886)

Na začetku dvajsetega stoletja je bil gledališki igralec, režiser, organizator, pedagog in publicist Milan Skrbinšek ena najpomembnejših gledaliških osebnosti na Slovenskem. Svojo umetniško pot je začel kot član Deželnega gledališča v Ljubljani (1909), potem pa je kot igralec in režiser deloval v Trstu, Mariboru, Ljubljani. Kot igralec je oblikoval okoli 600 vlog, režiral pa je nad 200 uprizoritev, pri tem se je precej posvetil slovenski dramatiki, zlasti Cankarju.

LETA 1998 UMRL JOŽE RAJHMAN

DUHOVNIK, TEOLOG, LITERARNI ZGODOVINAR (* 1924)

Iz Sromelj pri Brežicah ga je pot vodila v Celje, kjer je dve leti hodil v gimnazijo, končal jo je kot izgnanec v Nišu. Leta 1945 se je v Ljubljani vpisal na slavistiko in romanistiko, dve leti zatem na Teološko fakulteto. Leta 1951 je bil posvečen v duhovnika in kot kaplan služboval v mariborski škofiji. Nadaljeval je prvotni študij in ga dokončal z dvojnim doktoratom o Primožu Trubarju: najprej na Filozofski (1972), nato pa na Teološki fakulteti (1974). Raziskoval je jezikovno in teološko izročilo slovenskih protestantov, največ se je posvečal Trubarju.

Iskalec in zbiralec Marko Čuk

Poljski komunistični voditelj general Wojciech Jaruzelski, ki je umrl 25. maja 2014, je pred smrtjo prejel zakramente. Tako je poročala poljska katoliška agencija.

Jaruzelski je bil rojen leta 1923 v katoliški družini. Kot otrok je prejel vse zakramente, saj je bila družina globoko verna. Komunistično ideologijo je prejel med deportacijo družine v Sovjetsko zvezo med drugo svetovno vojno. Na vrhuncu politične moči se je razglašal za ateista. Poljski mediji so še poročali, da ob krščanskem pogrebu svoje matere ni hotel vstopiti v cerkev!

V njegovem odnosu do Cerkve lahko opazimo neko dvojnost. Po eni strani so v času njegovega vladanja komunisti marsikaj dovolili Cerkvi. Po drugi strani pa smo bili prav v času, ko je bil Jaruzelski prvi komunist na Poljskem, priče številnim proticerkvenim kampanjam. Med najtežje zločine pa štejemo uboj duhovnika, danes že blaženega, Jerzyja Popieluszka, kaplana opozicijskega sindikata Solidarnosti. Jaruzelski je na Poljskem leta 1980 uvedel izredno stanje. Takrat so komunisti zaprli vse voditelje omenjenega sindikata, nekatere pa celo ubili. Komunistični general se je v zadnjih letih življenja razglašal za agnostika, pred smrtjo – umrl je v bolnišnici po daljši bolezni – pa je prejel zakramente.

Podobno se je pred smrtjo spreobrnil znani ruski izumitelj še bolj znane avtomatske puške (brzostrelke AK-47) Mihail Kalašnikov. Znano puško je izumil v začetku druge svetovne vojne. Danes jo lahko vidimo na posnetkih z raznih bojišč in zakrivila je smrt milijonov ljudi, vojakov in nedolžnih civilistov. Lahko si predstavljamo, kakšno moralno breme je to pomenilo za Kalašnikova. Pol leta pred smrtjo je napisal pismo ruskemu patriarhu Cirilu. »Moje duševne bolečine so neznosne; muči me nerazrešljivo vprašanje, ali je prav, da je moje orožje, ki je jemalo življenje, sploh nastalo in jaz, Mihail Kalašnikov, star 93 let, sin krščanske matere, sam kristjan in pravoslaven po svoji veri, sem kriv za tolike smrti, čeprav sovražnikove?« V pismu je še napisal, da mu je Bog po pomoči njegovih bližnjih dal spoznanje, da se je v starosti spovedal in prejel obhajilo.

* 1. marec 1796, Polhov Gradec, † 24. julij 1863

Stolni organist in kaplan

Začetniku slovenske cerkvene glasbe, ki vnema verna srca še po sto petdesetih letih, se je obetala usoda hlapca na kakšni kmetiji v polhograjskem hribovju. Na svet je 'privekal' 1. marca 1796 kot prvorojenec malega kmeta in glasbilarja Boštjana Riharja in Mine, rojene Žagar, na Pristavi pri Polhovem Gradcu. Ko mu je bilo dvanajst let, je šel služit za pastirja na kmetijo svoje tete in oče mu je obljubil: "Ko odrasteš, boš pa tam za hlapca ostal." Brati, pisati in računati se je naučil pri pograjskem župniku Konstantinu Jožefu. Njegovo glasbeno šolanje" pa se je pričelo, ko je bil pastir pri teti. V polhograjskem gradu je tedaj našel zavetje belgijski jezuit p. Robert, ki se je umaknil pred preganjanjem francoske revolucije. Pograjce je navduševal, naj si za svojo župnijsko cerkev priskrbijo orgle, in obljubil jim je, da jim izuči organista. Za to službo je izbral Riharjevega Groga. Ta glasbeni pouk je bil zelo nenavaden: stari pater je igral na orgle in govoril, učenec je smel le gledati in poslušati. Imel je odličen posluh in dober spomin, zato je tudi iz te šole nekaj odnesel. Ko je bilo Gregorju trinajst let, je že sedel za orgle v domači cerkvi, kjer je v veliko zadovoljstvo faranov orglal šest let. Ko je bil Grega star devetnajst let, se je oče opogumil in ga poslal na srednjo šolo v Ljubljano. Preživljal se je tako, da je po meščanskih hišah uglaševal klavirje in orglal po cerkvah. Nekoč ga je v ljubljanski stolnici slišal igrati stari stolni organist Anton Häller. Ves prevzet se mu je ponudil za učitelja generalnega basa. Kot Hallerjev učenec je Rihar kmalu začel tam orglati pri nedeljski jutranji maši. Leta 1825 je Rihar maturiral in se odločil za duhovniški poklic. Ves čas bogoslovnega študija je bil vpisan kot "zunanji študent", da je lahko opravljal službo stolnega organista, ki mu je bila dodeljena leta 1826 po smrti A. Hällerja. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1829 in škof Wolf, ki mu je bil zelo naklonjen, je Riharju podelil še prosto mesto stolnega kaplana. Obe službi je vestno opravljal do konca svojega življenja. Gregor Rihar je bil ne samo odličen glasbenik, ampak tudi vzoren duhovnik: bil je pobožen, podpiral je reveže, rad je obiskoval bolnike. V postu leta 1863 je vidno pešal, za veliko noč je še orglal in vodil petje, potem pa je legel. 24. julija 1863 je mirno zaspal v Gospodu. Ob pogrebu pri sv. Krištofu so bogoslovci peli same Riharjeve pesmi.

Obnovitelj slovenske cerkvene glasbe

Ko je Rihar postal organist in zborovodja (regens chori) v ljubljanski stolnici, je našel cerkveno glasbo "v popolnem razsulu". Na korih so vladali muzikanti, ki so v cerkvi igrali iste poskočne viže kot na veselicah. Petje je bilo zelo revno. Ob Riharjevem nastopu je bilo na stolnem koru 10 pevcev: 4 soprani, 3 alti, 2 tenorja in 1 bas! Zastavil si je dve nalogi: spraviti muzikante s korov in izučiti dober pevski zbor. Začel je skladati svoje pesmi, ki so jih peli pri ljudskih pobožnostih (zornicah, šmarnicah) pa tudi pri "tihih mašah" in nedeljski popoldanski službi božji. Ko si je odločno prizadeval spraviti s cerkvenih korov 'piskače', si je nakopal sovraštvo le-teh pa tudi ljudi, ki jim je bila vesela muzika na korih zelo všeč. Kljub vsem nasprotovanjem je vztrajal in tudi zmagal. Za stolni kor v Ljubljani je izvežbal dober zbor, ki je pel pri slovesnem bogoslužju in izvajal tudi zahtevne skladbe. Rihar je bil nanj ponosen: "Poskrbel sem za zbor, ki bi lahko tekmoval z vsako stolno cerkvijo." Bil je tudi učitelj koralnega in figuralnega petja v semenišču in trudil se je, da je bogoslovce izuril v četveroglasnem petju. Izboljšanje glasbe in petja v stolnici je počasi vplivalo tudi na druge cerkve v škofiji. V Riharjevem času je bilo po župnijah ustanovljenih veliko cerkvenih pevskih zborov.

Gregor Rihar je bil zelo plodovit skladatelj. Komponirati je začel kmalu po prevzemu službe stolnega organista (1826), svoje skladbe pa je začel objavljati šele leta 1844 (Viže za svete pesmi, prve bukvice od Blaža Potočnika). Do njegove smrti so izšle štiri zbirke, potem je izdajanje nadaljevala njegova sestra Jerica, prva stolniška pevka, ki je objavila še enajst zbirk. V vseh je 392 skladb; zgodnji življenjepisci trdijo, da je ostalo še vsaj 200 skladb v rokopisu, ki pa se niso ohranile. Zadnji dve zbirki (Venec četveroglasnih pesmi in Narodni napevi) prinašata Riharjeve posvetne pesmi, med katerimi je najznamenitejša Na Prešernovem grobu, ki jo je Rihar zložil na Levstikovo besedilo ob odkritju Prešernovega spomenika v Kranju leta 1852. Cecilijancem, ki so se zavzemali za resnobnejše petje po naših cerkvah, so se Riharjeve pesmi zdele preveč živahne in nekaj desetletij je bil porinjen v pozabo. Ljudem pa so bile te pesmi tako ljube, da so nekemu organistu na Dolenjskem zagrozili, da mu ne bodo dajali nikakršne bere, če na koru ne bodo peli več Riharjevih pesmi.

(obletnica meseca 03_1996)

»Po Kristusu se je svet spremenil, a ne zato, ker smo postali boljši, ampak zato, ker smo več razumeli.«

Rodil se je 24. julija 1931 v Bergamu, v mestni četrti Malpensata ('slabo mišljena'). »Upam, da je moja mama mislila drugače, ko sem prišel na svet, da so jo obhajale lepe misli, ko me je rodila!« se je pošalil Ermanno. Oče je bil železničar, mati pa delavka, oba globoko verna človeka. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Treviglio pri Milanu, kjer je Ermanno končal osnovno in srednjo šolo. Ostali so brez očeta, ki je bil ubit ob nekem bombnem napadu. Po vojni je odšel v Milan in se vpisal na igralsko akademijo. Preživljati se je moral sam, zato se je zaposlil v tovarni električne opreme.

Zaupali so mu nalogo, da poskrbi za razvedrilo zaposlenih, predvsem s tem, da s filmsko kamero snema delo in življenje v tovarni. Bil je popoln samouk, vendar je kmalu obvladal glavne prvine te mlade umetnosti. V letih od 1953 do 1961 je posnel na desetine dokumentarnih filmov. V vseh je posvečal posebno pozornost 'malim' ljudem, kar je značilno tudi za večino njegovih kasnejših umetniških filmov. Prvi je bil Čas se je ustavil (1959), v katerem Olmi prikazuje zgodbo o prijateljstvu med študentom in čuvajem jezu v samotnem gorskem svetu. Leta 1965 je na filmska platna prišel že omenjeni film In prišel je človek o papežu Janezu XXIII., Olmijevem bergamaškem rojaku. V filmu ne vidimo vsem tako ljubega obraza Janeza Dobrega, njegovo 'vlogo' igra človek v civilni obleki – posrednik med papežem in gledalci. Zgodba, kot rečeno, temelji na Dnevniku duše tega papeža. Papeževa slika se pojavi samo v nekaterih odlomkih, ki so bili posneti za časa njegovega življenja in so torej najbolj pristni. Prvi si je ta film ogledal papež Pavel VI.

Čestital je ražiserju in se mu zahvalil: »Potrebujemo filmske delavce, ki pomagajo ljudem najti pot dobrote.« Leto za letom so prihajali iz njegove 'delavnice' novi filmi. V mnogih je bil Olmi ne samo režiser, ampak tudi scenarist, direktor fotografije, producent, poskrbel je za montažo. Mojstrovina Drevo za cokle (1978), v kateri slika kmečki svet, bergamaško okolje, v katerem je odraščal in s katerim je ostalo vedno povezan, mu je prinesla Zlato palmo na filmskem festivalu v Cannesu. Zaradi bolezni je nekaj časa počival, potem pa se uspešno vrnil. Leta 1987 je prejel za film Naj živi gospa! prejel srebrnega leva na filmskem festivalu v Benetkah; leto kasneje se je na istem festivalu okitil z zlatim levom za film Legenda o svetem pivcu, posnetem po romanu avstrijskega pisatelja Josepha Rotha. Dolg je seznam njegovih priznanj in odlikovanj, ki mu pa niso stopila v glavo. Vse sprejema s hudomušnim nasmeškom. »Če sem zapustil lepe spomine pri ljudeh, ki sem jih imel rad, mi bodo vsi ti želeli dobro in tako bom dal svojemu življenju smisel.«

Leta 1963 se je poročil z Loredano Detto in v srečnem zakonu so se jima rodili trije otroci: Fabio, ki je po očetovih stopinjah zakorakal v svet filma, Elisabetta in Andrea. O starih ljudeh pravi: »Moramo se naučiti molčati in počakati, da nas kaj vprašajo. Koristno je to, da damo poštene odgovore, vendar samo če nas vprašajo. Zelo lepe spomine ima na svojo staro mamo: »Moja nona, ki je nosila ročno spletene črne volnene nogavice, je bila zame učiteljica življenje, materinsko naročje, z njim me povezuje vonj česna, s katerim je začinila vse. V ušesih mi zveni njen glas, ki je imel dve različni, toda podobni barvi: ko je pela nabožne pesmi in molila rožni venec. Bolj kot besede se mi je vtisnila v spomin in me vse življenje spremljala nežna glasba njenega glasu.«

(pričevanje 09_2011)

LETA 1652 ROJEN JAKOB SCHELL PLEMENITI SCHELENBURG

LJUBLJANSKI TRGOVEC IN MECEN († 1732)

Rojen v Sterzingu pri Innsbrucku, na Kranjsko je prišel zaradi trgovanja med Trstom in avstrijskimi deželami in to njegovo delovanje je zelo vplivalo na živahnost v gospodarstvu. Njegovo bivanje pri nas pa je pomembno tudi zaradi njegove dobrodelnosti, saj je daroval veliko denarja cerkvam in samostanskim skupnostim: obnova cerkve v Kamniku, zvonovi pri sv. Jakobu, oltar v ljubljanski frančiškanski cerkvi, najpomembnejša pa je bila njegova pomoč pri gradnji uršulinske cerkve in samostana ter pri ustanovitvi dekliške šole. Zaradi tega so mu tudi podelili plemiški naslov von Schellenburg. Njegove pomoči so bili še po njegovi smrti deležni številni siromašnejši študentje, ki so se s pomočjo denarja iz njegovih skladov lahko šolali ...

 LETA 1667 ROJEN JANEZ BERTOLD HOFFERN

GLASBENIK, SKLADATELJ, OPEROZ († 1718)

V Ljubljani je delal kot pravnik, v prostem času pa je kot član akademije operozov zbiral ljubitelje glasbe, da so muzicirali in imeli vaje v njegovi hiši na Bregu. Prvo predstavo so imeli 1. marca 1700, čez dve leti (8. januarja) je štirinajst glasbenih navdušencev ustanovilo društvo z imenom »Academia Philo-Harmonicorum, musices cultorum« in glasba je tako postala sestavni del domovinskih in cerkvenih slovesnosti. Janez Bertold Höffern je bil dober glasbenik, ki je obvladal več instrumentov, in tudi uspešen skladatelj. Njegov oratorij »Magdalena se spreobrne« so izvajali 1715 v tedanji uršulinski cerkvi vpričo knežjih oseb in višjega plemstva. Napisal je še oratorija »Potrpežljivi Job« in »Smrt in življenje« Po njegovi smrti je glasba v Ljubljani zopet za nekaj časa zadremala.

LETA 1783 ROJEN SIMON BOLIVAR

JUŽNOAMERIŠKI REVOLUCIONAR IN NARODNI BUDITELJ († 1830)

Ko je v času Napoleonove največje moči (1804) prišel v Evropo, se je odločil, da mora narediti vse, da bi osvobodil svojo deželo izpod kolonialnega španskega jarma. Leta 1805 je prisegel, da bodo Venezuela, Kolumbija (ki je takrat vključevala tudi Panamo), Ekvador, Peru in Bolivija spet samostojne. Prvi poskusi niso bili uspešni, španska vojska je bila premočna, moral je bežati, toda leta 1816 pa se je z vojsko (kakih 500 mož) vrnil in v naslednjih letih je uspelo republikancem po krvavih bojih razglasili republiko Veliko Kolumbijo, prevzeli so nadzor nad Venezuelo in postopoma osvobodili izpod španske oblasti Venezuelo, Edvador, Peru in Bolivijo, ki si je po Bolivarju nadela ime. Njegove velike sanje o združenih deželah nekdanjih španskih kolonij so se razblinile v nemirih, državnih udarih in vojnah že proti koncu njegovega življenja.

LETA 1802 ROJEN ALEXANDRE DUMAS OČE

FRANCOSKI PISATELJ († 1870)

Že kot otrok se je navduševal nad herojskimi in vojaškimi zgodbami svojega očeta, ki mu jih je pripovedovala mati. Preselil se je v Pariz, kjer je začel pisati razne članke za časopise in gledališke igre, v katerih je tudi sam nastopal. Po uspešnih gledaliških igrah pa je začel pisati romane, predvsem zgodovinske in herojske, večinoma so to svobodne predelave dogodkov iz francoske zgodovine. Njegovih spisov je več kot 25 zvezkov, med najbolj znanimi pa so romani Grof Monte Christo, Trije mušketirji, Dvajset let pozneje.

LETA 1833 UMRL JANEZ ANTON ZUPANČIČ (SUPPANTSCHITSCH)

PESNIK, DRAMATIK, ZGODOVINAR, POTOPISEC (* 1785)

Gimnazijo in filozofijo končal v Ljubljani in na Dunaju, bil gimnazijski profesor v Celju, MB in Kopru. Z leposlovjem se je začel ukvarjati že zgodaj, nanj sta vplivala Kopitar in Vodnik, ukvarjal se je z ljudskim pesništvom, po Vodnikovem rokopisu Pegama in Lambergerja je objavil nemški prevod (v ljudski stopici). Pisal je v nemščini v privzdignjenem jeziku, treba je priznati, da je bil mojster verza in kitice (najbolj so mu uspele prigodnice z motivi iz kranjske zgodovine). Znan je po tem, da so bili njegovi učenci Anton Martin Slomšek, Fran Miklošič, Jovan Vesel Koseski. Da bi na stara leta zaslužil nekaj denarja je prepisoval Bohoričevo slovnico. Malo je objavljal v slovenščini, a so bili mnogi njegovi nemški spisi prežeti s prerodno miselnostjo ...

LETA 1842 ROJEN JAKOB ALEŠOVEC

PISATELJ, DRAMATIK, SATIRIK IN NOVINAR, PISEC PRVE SLOVENSKE KRIMINALKE († 1901)

Najbolj znano in tudi najbolj zrelo delo Jakoba Alešovca je satirična avtobiografija Kako sem se jaz likal (1884), v kateri smeši nemškutarstvo. Postal bi bil čevljar, kot je bil njegov oče, če mu učitelj in župnik ne bi omogočila študija, ki ga pa ni končal. Alešovec je sprva pisal v nemščini, po letu 1866 v slovenščini. Napisal je tudi prvo slovensko kriminalko Iz sodniškega življenja (1875).

... več o njem preberite v obletnici meseca, Ognjišče 10_2001

LETA 1863 UMRL GREGOR RIHAR

SKLADATELJ IN ORGANIST, OBNOvitelj slovenske cerkvene glasbe (* 1796)

Postnemu času bi nekaj manjkalo brez pesmi O pridite, stvari, ki jo pojemo pri pobožnosti križevega pota; pesem Zveličar naš je vstal iz groba je nepogrešljivi del slovenskega vstajenja in velikonočne procesije. Obe pesmi sta zelo stari, saj ju je zložil skladatelj Gregor Rihar. Čeprav je bil glasbeni samouk, si je s svojim delom prislužil naslov obnovitelja slovenske cerkvene glasbe. Številne njegove pesmi so "ponarodele", ker je s svojimi napevi zadel pravo struno ljudskega čutenja.

... več o njem preberite v obletnici meseca 03_1996

LETA 1931 ROJEN ERMANNO OLMI

ITALIJANSKI FILMSKI REŽISER, SCENARIST

»Moja obsedenost je Kristus-človek, tisti, ki ga vidim na obrazu mojega bližnjega. Vse človeštvo, ki umira zaradi trpljenja, vse je izenačeno s trpljenjem Kristusa, od bičanja do smrti. On je v tistih, ki jih pretepamo, zasmehujemo, jih porivamo na rob družbe. Oklepam se tega Kristusa, ki je trpel kot človek; ko pravi: »Oče, zakaj si me zapustil?«, je kot da bi rekel: »Resnica, življenje, zakaj sta me zapustila?« To je moja svetla zvezda vodnica v vesolju. Po Kristusu se je svet spremenil, a ne zato, ker smo postali boljši, ampak zato, ker smo več razumeli. Postati boljši je svobodna odločitev slehernega od nas, ko pa smo več razumeli, je naša odgovornost večja.« Tako je razmišljal v pogovoru za italijanski verski tednik Famiglia cristiana (Krščanska družina) znani italijanski filmski režiser Ermanno Olmi ob svoji osemdesetletnici. Dolg seznam filmov, ki jih je posnel, se začenja z dokumentarci; med prvimi celovečernimi filmi je bil film In prišel je človek (1965), ki pripoveduje zgodbo papeža Janeza XXIII po njegovih zapiskih v 'Dnevniku duše'.

... več o njem preberite v pričevanju 09_2011

LETA 1932 ROJEN VINKO RODE

pesnik, pisatelj, filozof in pedagog

Vinko Rode, brat kardinala Franca Rodeta, je leta 1960 diplomiral iz filozofije in pedagogike na jezuitski univerzi El Salvador v Buenos Airesu. Sprva je poučeval filozofijo na srednji šoli, nato pa na državni univerzi v General Picu, od leta 1979 do 1991 je bil ravnatelj srednje šole v Slovenski vasi v Lanuse. Skupaj s Tinetom Debeljakom je leta 1965 izdal pesniško zbirko Pesmi iz pampe, leta 1987 samostojno zbirko Nekje je stvarnost prozorna, 1993 pa v samozaložbi zbirko Soles y soledades. Leta 2005 je pri celjski Mohorjevi izšla zbirka izbranih pesmi in prozni zapisi z naslovom Temno zelenje. Poleg pesmi piše tudi eseje, kritike, potopise in črtice.

nekaj njegovih verzov:

• Prvine zvoka in barve / v tej opojni luči / pričarajo utrip / čudežne biti (Neznane glasbe zvoki)
  
• Medtem ko misli vzletavajo/ na otok dneva, / v daljavi gledam čudo: / zmaj trepeta v jesenskem vetru, / v višavah krili vztrajno / kot drzna misel. (Še globlje, globlje)
  
• Življenje je raztegnjeno na dva bregova; / netvarni breg / je komaj dojemljiv. / Most je sanja, (V globoki noči)
  
• O čar življenja / nad breznom ne-biti! / Odkod ta dar / neprecenljivi? (O kako si želim)
  
• Pomladno sonce žarko greje jutro, / vonjave sape romajo / čez plan prostrano. / Prostor je poln brstenja, / nabrekel novega življenja. / Deviška delta vsa drhti / v pričakovanju / stvarjenja. (V ustju reke Paraná)
  
• Ogenj v sipinah, / pesek - ognjene puščice; / plaža privid, ki pleše / migotaje na oceanski obali. // Zublji v očeh, / v blesku morje prostrano; / telo je nabito s požari: / v nočeh bakrena bitja / rajajo v mitični sopari. (Atlantske plaže)
  
• Ponoči tlé nevidne peči / v zidovjih, na podstrešjih. / Na krilih puščavskega vsevetrja / ni blagodejne rose. / Apokaliptični jezdeci preplavljajo deželo. (Tropsko poletje)
  
• Na drugem koncu sveta, / med travniki, polji in hribi / je grobeljski božji hram / središče / varnega kmečkega ljudstva: / ob angelovem češčenju / oči odtrga od zemlje, / preseže obzorje.
  
• Zahvalim te, drago oče / za prvine sonca in vetra / v lesketajočih se bukovih vejah / v gmajnah trzinskih. / Hvala za travnike, jelše, potoke, / za visoki voz dišečega sena. /
• Hvala za zlatoplave kačje pastirje / v veselem poletu ob Pšati, / v našem poletnem Dobu. // Hvala za pohlevno živino, / za težki vonj hleva pozimi, / za streho v poletni nevihti / in simfonijo bisernih kapelj / pod kapom poslopja. / Hvala, oče, za vozove: / za težke parizarje z blagom, / za zapravljivčka in svobodo: / za Ihan, za Mangeš, za Bišče, / za visoke trenutke snidenja / sončnih nedelj. (Očetu in materi)
  
• O večnost, / o bit neizpodbitna, /kje je tvoj pristan, / da zasidram čustva na varnem? / O, praznik polne prisotnosti - v prosojni svetlobi vsebiti - / si res ugasnil v črno brezno vsemirja? (Sivo obzorje preplavlja)
  
• O, hvala za posodo prosojno, / za mikrokozmos iz ila, / hvala za čut prostora in časa, / hvala za zmes snovi / v čudovitem povzetku. (Medtem ko darujem)
  
• Hvalna pesem vre iz duše: / Dobro in lepo je stvarstvo, Gospod! / Za blagoslov in slovo od dneva še kaplje svežega dežja pošiljaš, / prah spereš, poti umiješ, / na nebu zarišeš čudovit lok / mavričnega pramena. / Vse stvari so na svojem mestu, / vse priča, Natiho, o Tvoji slavi. (Laudes)

LETA 1991 UMRL ISAAC BASHEVIS SINGER

AMERIŠKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, NOBELOVEC 1978 (* 1902 ALI 1904)

Rojen v Leonicinu na Poljskem, študiral je v Varšavi, leta 1935 pa se je preselil v ZDA. Prve literarne prispevke je objavljal v judovskem časopisu, kasneje je delal kot samostojni pisatelj. Je predstavnik mističnega realizma, opisuje usode Judov v Evropi, njihove selitve in probleme, včasih je vmes tudi avtobiografski. Izvrsten je v novelah, kratkih zgodbah in esejih. Zelo doživeto, čustveno pripoveduje zgodbe o usodah Judov v Poljski in ZDA. V njegovih kratkih zgodbah je veliko vznesenosti, ironije, dogodivščin, v stalnem precepu med smehom in jokom, kot človek, ki obvlada spekter človeškega doživljanja. Pripovedovanje je živahno, slikovito, čustveno in obenem izzivalno, poln življenjskih podrobnosti, a tudi pripovedne magije ... Razmišlja o večnih vprašanjih in to je jedro njegovega pisanja: obstoj Boga in njegova krutost, grešnost človeka, strasti, etika in morala, ravnanje posameznika v primežu težkih zgodovinskih okoliščin. Njegovi junaki vedno nosijo breme svoje kulture, borijo se za preživetje, hrepenijo po svobodi, ne ravnajo vedno pravilno, zmagujejo tudi s pomočjo naivnosti ... Njegova misel je, da lahko ljudje dobrega srca vedno uspejo, ne glede na okolje in njihove zunanje značilnosti ... Pisal je v jidišu, in velja za enega največjih judovskih pisateljev. Leta 1978 je prejel Nobelovo nagrado. Nekaj njegovih del: Satan v Goraju, Rodovina Muškat, Sovražnice, zgodba o ljubezni, Čarovnik iz Lublina ... Pernati venec in druge zgodbe, Izgubljen v Ameriki ... avtobiografija Ljubezen in izgnanstvo

njegove misli:

• Verujem v Boga. Ne morem si misliti, da je svet fizikalen ali kemičen pojav, sicer bi si že jutri pognal kroglo v glavo. Zato molim. Molim, kadar sem v težavah. In ker se mi zdi, da sem zmeraj v težavah, zmeraj molim.
  
• Za človeka mora biti kakšna možnost, da doseže vse slasti, ki so mogoče, vso moč in znanje, ki mu ju more nakloniti narava, in še zmeraj služi Bogu, ki govori v dejanjih, ne v besedah, in čigar besednjak je kozmos.
  
• Če me bralci sprašujejo, kakšno je sporočilo mojega pisanja, jim odgovarjam, da je deset zapovedi najtehtnejše sporočilo, kar smo jih kdaj dobili. Zapovedi so kratke, točne, jasne.
  
• Oče pestuje otroka, a vendar želi, da se nauči hoditi. Bog je naš Oče, mi smo njegovi otroci in Bog nas ljubi. Blagoslavlja nas s svojo milostjo in če kdaj pa kdaj dopusti, da se spotaknemo in pademo, nas tako le navaja samostojne hoje.
  
• Ljudje vzcveto in uvenejo kot rastline. Nebo piše zgodovino in samo nebo pozna resnico. In naposled vsak človek sam odgovarja za svoja dejanja.

Iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 23. julij 1894, Borovnica; † 7. februarja 1987, Bangkok

»Ljubi Bog, samo v samostan ne!«

Ob smrti svoje dolgoletne misijonske sodelavke s. Rafaele Vurnik leta 1983 je svojim sosestram pisala: »Da ne boste v zadregi ob moji smrti, vam kar sama povem, kako je bil Bog dober z menoj celih 90 let.« In z njej lastnim humorjem je zapisala zgodbo svojega življenja do odhoda v misijone. »Rodila sem se 23. julija 1894 v prijazni vasici Borovnici pri Ljubljani (pri krstu je dobila ime Ana) ... Bila sem najstarejša od štirih deklic. Mladost je bila ena sama vesela pesem. Zlata mamica nam je znala narediti rodno gnezdece, pravi raj.« Ko ji je bilo dvanajst let, je odšla v šolo k uršulinkam v Škofjo Loko. »Že od mladega sem imela redovniški poklic, pa sem se ga zelo branila,« je povedala v pogovoru za Ognjišče ob prvem obisku domovine leta 1969. Rekla je: »Ljubi Bog, samo tega ne! Samo tega ne, pusti me v svetu! Tako bom pridna, v samostan pa ne morem. Svet je tako lep: glasba, umetnost, druge lepe stvari ... Samo v samostan ne!« Bila je radoživo dekle: ljubila je gledališče, hodila je na koncerte in plesne vaje, se učila klavirja in obiskovala zasebno slikarsko šolo Riharda Jakopiča.

Po diplomi na učiteljišču je učila v zavodu Lichtenturm v Ljubljani, jeseni 1915 pa je odšla kot učiteljica v Gradac v Beli Krajini. Že julija 1914, ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je klonila: »Ljubi Bog, predam se ti, popolnoma in za vselej!« O veliki noči 1916 je o svoji nameri povedala mami. »Ni mogla verjeti in me je z obilnimi solzami prosila, naj se ne prenaglim.« Toda Anina odločitev je bila dokončna: 1. septembra 1916 je v uršulinskem samostanu Škofji Loki začela pripravo na redovno življenje. Redovno obleko je prejela aprila 1917; za redovno ime si je izbrala ime sv. Frančiška Ksaverija, velikega misijonarja Daljnega vzhoda, kar je že dalo slutiti, kam jo bo vodila pot.

"Učenke smo kregale kar po slovensko"

Mlado redovnico je vezalo iskreno prijateljstvo s s. Rafaelo Vurnik in obe sta želeli iti v misijone in sicer na Aljasko, na željo tajskega škofa, da bi uršulinke v Bangkoku odprle šolo za dekleta, pa sta avgusta 1924 odpotovali najprej na priprave v Belgijo, od tam pa skupaj z dvema sestrama, Belgijko in Francozinjo, z ladjo proti Tajski.

V Bangkok so pripele 25. novembra. Tam so redovnice kmalu odprle šolo. Jezika niso znale. »Če so bile učenke poredne, smo jih kar po slovensko kregale – in so vse razumele!« Sestra Ksaverija je že maja 1925 odšla v Swatow na Kitajskem in tam ostala osem let in je že mislila: "To je moje življenjsko delo." Pa se je vrnila v Bangkok in ko je opravila potrebne izpite, je postala ravnateljica šole, s. Rafaela Vurnik pa predstojnica vseh uršulinskih misijonov na Tajskem in Kitajskem. Na šoli, ki je dobila pravico javnosti, potem ko je sprejela državni učni načrt, je s. Ksaverija delovala 25 let. Učila je matematiko, fiziko, risanje, glasbo in angleščino. Šola in zavod Mater Dei sta uživala velik ugled.

Uršulinke so imele otroški vrtec, osnovne šole, srednjo šolo in dve leti pred-univerze. Na njihovi šoli so pridobivali znanje mnogi poznejši tajski kulturniki in politiki. S. Ksaverija je leta 1958 sprejela vodstvo nove šole za dekleta na severu Tajske. Ob koncu šestdesetih let se je vrnila v Bangkok, kjer je ostala do smrti. »Uršulinke na Tajskem imajo sedaj tudi po zaslugi slovenskih sester v Bangkoku tri ugledne šole, eno pa v Chiang Maiu; vsaka ima okrog tisoč otrok,« je v svojem zapisu o s. Ksaveriji Pirc v knjigi Pozabljena polovica (Založba Tuma, Ljubljana, 2007) navaja s. Marija Jasna Kogoj.

»Življenjski krogi se krčijo«

»Življenjski krogi se krčijo in se bližajo osrednji svetli točki – Bogu. Gledala ga bom, kakršen je. O, neskončna blaženost! Ne more biti več daleč ... Veselite se z menoj!« Tako je v pismu Katoliškim misijonom leta 1982 zapisala tedaj 88-letna misijonska veteranka. Zadnja leta, ko ni več učila na šoli, je še naprej s pridom uporabljala svoje umetniške darove. Poučevala je petje in klavir, uglasbila je celo vrsto tajskih cerkvenih pesmi in bila skoraj do konca življenjska tudi organistka. Njena soba je bila slikarski atelje: izdelala je veliko oljnatih slik na platno in les, ki krasijo cerkve in uršulinske šole. Opremila je pesniški zbirki slovenskih uršulink m. Elizabete Kremžar in s. Aleksandre Hreščak. Leta 1969 je pripravila pregled misijonskega dela na Tajskem v sliki in besedi, ki je izšel v Buenos Airesu v knjigi Skoraj 50 let v misijonih.

Istega leta je prvič obiskala domovino in tudi izseljenstvo. Bila je v nenehnih stikih s Katoliškimi misijoni. »Njena pisma so bila vedno pisana z vso skrbnostjo in urejenostjo in v perfektni slovenščini ter v čudovitem lepopisu, pa kot izraz vedno povsem enako svežega duha« (Lado Lenček). 18. januarja 1987, ko so imele sestre proslavo v šoli, je šla s. Ksaverija zvečer sama k maši. Na pločniku je zijala luknja, sestra je padla in si zlomila nogo v levem kolku. Operacija je uspela, kmalu pa so se pokazale posledice operacije pri tako visoki starosti: izgubila je tek, srce ji je oslabelo, trudna pljuča so odpovedala. Na prvo soboto, 7. februarja 1987 je odšla v večnost. Na pot jo je pospremila slovenska molitev njene mlajše sodelavke s. Frančiške Novak.

(obletnica meseca 07_2014)