Znana kanadska pevka Celine Dion pravi, da se za svoje življenje mora zahvaliti katoliškemu duhovniku. Celine je rojena kot štirinajsti otrok v številni katoliški družini v Montrealu. Njena mati je bila telesno in duševno izčrpana in začela je razmišljati o splavu, ko je opazila, da je noseča. K sreči jo je duhovnik, s katerim se je pogovarjala, odvrnil od tega in rodila je Celine, ki je pozneje postala znana pevka. Pevka je povedala, da je mama pozneje obžalovala to misel in jo imela zelo rada. »Tako na neki način dolgujem svoje življenje temu duhovniku,« je še dejala Cleine. Njena življenjska izkušnja spominja na izkušnjo italijanskega pevca Andrea Bocellija. Njegova mama je v nosečnosti imela zdravstvene težave. Zdravniki so jo nagovarjali, naj naredi splav, ona pa je to zavrnila. »Bila je pogumna in hvala ji za to,« je o njej dejal znani pevec. V pesmi The prayer (Molitev) prepevata skupaj oba pevca, ki ju druži podobna življenjska izkušnja: http://www.youtube.com/watch?v=cjNfkbQr5zc.

Rad bi vas vprašal o tem, kaj mislite o zdravljenju družinskega debla. Ta vprašanja se danes pojavljajo na internetu na straneh raznih karizmatičnih gibanj v Cerkvi, kot tudi na straneh raznih protestantskih ločin, strokovnjakov za tako zdravljenje je veliko. Želel bi torej, da napišete kaj več o tem, da bomo enkrat uradno vedeli, ali gre za krivoverstvo in se s takimi molitvami oddaljujemo od bistva nauka katoliške Cerkve. Vedno sem bil prepričan, da vera v prekletstvo prednikov ni združljiva s krščanstvom in naukom o izvirnem grehu. Krst izmije ta greh, ne pa neki eksorcizmi in obredi ozdravljenja. Mislim, da vse skupaj temelji na predpostavki, da predniki lahko vplivajo na obnašanje potomcev in sicer zaradi tega, ker niso umrli spravljeni z Bogom. Danes se na področju zdravja veliko pričakuje od vere. Zdi se mi, da številna karizmatična gibanja veliko govorijo predvsem o ozdravljenju. Poznam tudi nekaj vernikov, ki očitno pod vplivom new aga vzroke za svoje težave ne iščejo več v sebi ampak drugod, odgovornost prelagajo na prednike in tako odgovornost za lastna dejanja prelagajo na ramena drugih ... Če oseba ni odgovorna za svoja dejanja, potem ni potrebna spoved ...

Igor

Vaše osnovno vprašanje se dotika molitev za ozdravitev družinskega debla, čeprav se nato dotikate še mnogih drugih dilem. Osredotočimo se na to osnovno vprašanje. Prav imate, da samo ime in prvotni način, kot ga danes poznamo, ne izhajata iz katoliške tradicije, ampak iz nekaterih drugih krščanskih skupnosti. Pravilno tudi ugotavljate, da se je ta oblika molitve v zadnjem času pojavila tudi v nekaterih katoliških molitvenih skupinah in tokovih. Molitev za osvoboditev od greha in njegovih posledic je sicer stalnica tudi v Katoliški Cerkvi in je povezana največkrat z drugimi molitvami in zakramenti. Ker pa so te in druge molitve za ozdravljenje in osvoboditev razne skupine pričele vključevati v sveto mašo ali oblike javnega katoliškega bogoslužja, se je že leta 2001 odzvala Kongregacija za nauk vere z dokumentom Navodilo o molitvi za ozdravljenje. (CD 92, Ljubljana 2001) V njem sporoča da katoliška tradicija pozna zarotilne molitve v obredu krsta ali v obliki raznih drugih ekzorcizmov (malih in velikega) ter molitev za osvoboditev od zla (nekaj jih je zbranih tudi v novem obredniku ekzorcizma), ki izražajo prošnjo za odvrnitev vpliva hudega duha ter posledic zmot in grešnih dejanj in vpletenosti v različne oblike slabega; vse do direktne molitve za izganjanje hudega duha (veliki ekzorcizem). Vedno pa je v ospredju določena oseba in ne cela rodbina. V tem smislu je molitev za 'ozdravitev družinskega debla' tuja katoliški teologiji in nesprejemljiva za katoliško bogoslužje. V misal so vključeni obrazci svetih maš za bolnike in umirajoče, medtem ko lahko le v prošnje vernikov vključimo prošnje za ozdravitev od različnih bolezni ali različnih vplivov. Na druge načine ni dovoljeno v sveto mašo (ali druge bogoslužne obrede) vključevati podobnih molitev. Jih pa v katoliški obliki in pojmovanju lahko uporabljamo v spontani osebni ali skupni molitvi.

Pri teh molitvah je treba paziti, da iz nekatoliških oblik nekritično ne sprejemamo poleg besed tudi nauka, ki se za njimi skriva. V osnovi naših molitev mora biti jasno naslednje pojmovanje. Greh ima več sestavin: krivdo in časne ter večne posledice (ali kazni). Krivda je vedno osebna in jo Bog odpusti pri spovedi ali pri popolnem kesanju (z obveznostjo izpovedi pri prvem obhajanju zakramenta sprave), prav tako večne kazni. Časne kazni ostanejo tudi po zakramentu spovedi, še posebej pa so močne, če do kesanja in odpuščanja ne pride. Te posledice so lahko zaznavne v telesu (npr. zasvojenost, bolezni) ali v psihični strukturi (negativna in boleča čustva, razni negativni vzorci obnašanja, ki se jih navzamemo že v otroški dobi ...), kar se odraža v medsebojnih odnosih. V vsakem primeru pa te posledice greha delujejo na tistega, ki je grešil, kakor tudi na druge ljudi, s katerimi je v zvezi, in zato lahko ostajajo prisotne tudi v naslednjih rodovih. Saj poznamo nemalo primerov, da se določeni grešni 'vzorci' pogosto ponavljajo iz roda v rod; npr. alkoholizem, grobost, preklinjanje ... Nikakor pa se na potomce ne prenaša krivda. Za lažjo predstavo se lahko spomnimo biološkega dedovanja nekaterih značilnosti ali celo bolezni iz roda v rod; a tudi tu doživimo, da se lahko neka značilnost pri enem potomcu pozna, pri drugem pa ne; ali v enem kolenu je prisotna, nato preskoči nekaj naslednjih pokolenj, in se spet pojavi. Na duhovnem področju pa je še toliko več skrivnosti. Verjamemo pa tudi, da ima vsak človek v svojem življenju možnosti, da se s svojo svobodo in z Božjo pomočjo osvobodi teh negativnih posledic grehov svojih prednikov ali drugih bližnjih, pretrga začaran krog negativnih 'vzorcev' in prične nekaj novega, dobrega. Pri tem lahko pomagajo tudi različne oblike molitev, tudi te za osvoboditev od teh posledic grehov, ki ostajajo prisotne v družinskem deblu. Dokaz, da te posledice ne delujejo avtomatsko, so primeri, ko so v neki družini nekateri posamezniki obremenjeni z določenimi posledicami zla, ki lahko izvirajo iz grešnosti prednikov, drugi pa ne. Kadar tako pojmujemo to molitev, se mi zdi sprejemljiva in je pravzaprav nekaj običajnega (zasledimo jo tudi v Svetem pismu) ter lahko marsikomu pomaga, da se osvobodi določenih 'vezanosti', ki imajo lahko svoj izvor v posledicah grešnih odločitev prednikov. Nikakor pa ni to edini zveličavni način. Saj je končno vsaka sveta maša najmočnejše zdravilo proti vsaki odvisnosti od zla in vsaki posledici greha, ker je neposredno posedanjenje Kristusove daritve na križu in njegovega vstajenja. In samo v Jezusu Kristusu je prisotna vsaka resnična zmaga nad zlom.

Povsem pa se strinjam z vami, da se katoličan ne more izgovarjati za svoje zlo ravnanje na druge. Kolikor je pri kakšni zadevi popolnoma nesvoboden, potem ne moremo govoriti o njegovi krivdi, sicer pa je vedno odgovoren po meri svoje svobode in tudi po meri odgovornosti za svojo nesvobodo v določenem trenutku. To velja tudi za prepričanje, da nihče ne more biti pogubljen zaradi grehov svojih prednikov. Seveda pa je potrebno ob tem tudi zapisati, da še ni krivoverska vsaka molitev, ki je drugačna kot jo pozna katoliška tradicija, še zlasti, ko mislimo na molitev drugih krščanskih skupnosti.

Marjan Turnšek

* 7. februar 1478, London, Anglija, † 6. julij 1535, London

Thomas More je ena najbolj priljubljenih zgodovinskih osebno­sti v Angliji ne le med katoličani, ampak tudi med anglikanci za­radi njegove zvestobe glasu vesti za ceno življenja. Rodil se je 7. februarja 1477 v Londonu. Njegov oče John je bil ugleden sod­nik in sinu Thomasu je omogočil najboljše tedanje šole. Na zname­niti univerzi v Oxfordu je dve leti študiral klasične jezike, nato pa je v Londonu nadaljeval študij prava. Že kot študent je pisal angleške in latinske pesmi, njegovo najbolj znano delo pa je Utopija (o idealni državi). Pri triindvajsetih letih je bil že odvetnik, tri leta zatem tudi član parlamenta. Obetala se mu je sijajna kariera. Thomas pa sam v sebi še ni bil prepričan, če je izbral pravo pot. Razmišljal je o tem, da bi postal duhovnik ali celo redovnik kartuzijan. Prišel je do spoznanja, da ga Bog kliče v družinsko življenje. V srečnem zakonu z Jane Colt je postal oče štirim otrokom: trem deklicam in dečku. Kmalu mu je ljubljena Jane umrla in nekaj kasneje se je Thomas poročil z ne več mlado vdovo, ki je v hišo pripeljala hčerko iz prvega zakona. Thomas More je - proti tedanji navadi - svojim hčerkam omogočil kar se da temeljito izobrazbo. Vsak dan je ena od hčera pri mizi glasno brala Sveto pismo, vsak večer se je družina skupaj s slu­žinčadjo zbirala k skupni molitvi.

Leta 1509 je angleški prestol zasedel Henrik VIII. Brž je za sve­tovalca in tajnika izbral Thomasa Mora. Kralj je bil sprva dober katoličan in je v obrambo katoliške vere celo napisal spis proti Lutru. Še preden je kralj imenoval Thomasa za državnega kanclerja, kar je bila druga služba v državi (1529), ga je vprašal za svet glede njegovega zakona s Katarino Aragonsko, ki mu ni mogla rodi­ti naslednika. More se je posvetoval s teologi in pravniki, potem pa kralju iskreno odgovoril: "Zakon s Katarino je veljaven!" Kralj ga je vseeno imenoval za kanclerja, upajoč, da ga bo počasi pri­dobil zase, vendar se je uštel. Ko je Thomas videl, da kralj trma­sto vztraja pri svojem, mu je vrnil zlato verigo kanclerja in kralj je njegovo odpoved sprejel. Leta 1533 je kralju naklonjeni škof Cramner razglasil Henrikov zakon s Katarino za neveljaven in kmalu zatem so za kraljico kronali mlado dvorjanko Ano Boleyn. More se slovesnosti ni udeležil in to je kralja zelo razjezilo. Papež je Henrikov drugi zakon razglasil za neveljaven in je kralja izobčil. Henrik mu je odgovoril tem, da se je razglasil za poglavarja Cerk­ve na Angleškem. Vsak podložnik je moral priseči zvestobo kralju v cerkvenih zadevah. 13. aprila 1534 so k prisegi poklicali tudi Thomasa Mora. Gredoč tja je opravil spoved, bil pri maši in obha­jilu in poslovil se je od svojcev. Ker ni prisegel, so ga vrgli v ječo. Sprva so ga smeli obiskovati njegovi domači, ki so ga ho­teli pregovoriti, da bi se uklonil, a so ob njegovi mirni in ved­ri trdnosti kmalu odnehali. Kasneje so vse obiske prepovedali, a tudi to ga ni zlomilo. 1. julija 1535 ga je sodišče obsodilo na smrt. Thomas je sodnikom dejal: "Čeprav ste bili na zemlji sodni­ki moje obsodbe, želim, da bi se onstran mogli vsi srečati za na­še večno odrešenje." 6. julija 1535 je z besedami: "Umiram kot zvest kraljev služabnik, predvsem pa zvest služabnik Boga" polo­žil glavo na tnalo. Ko ga je papež Pij XI. leta 1935 prištel med svetnike, je vzkliknil: "Kako popoln človek!"

(pričevanje 06_2000)

* 26. januar 1797, Žirovnica, † 6. julij 1835, Sava pri Tomačevem.

Usodna reka Sava

V Žirovnici ob Savi se je pri Ovsenjekovih 26. januarja 1797 rodil Matija Čop. Ta trda kmečka rodovina je dala več pomembnih mož, duhovnikov in posvetnih izobražencev. Matija je z desetim letom šel v Ljubljano, kjer je z odliko opravil glavno šolo in štiri razrede gimnazije, po francoski zasedbi še prva dva letnika filozofije, tretjega pa je končal na Dunaju. V višjih razredih se je preživljal sam s poučevanjem. Leta 1817 je materi na ljubo šel študirat bogoslovje, ker pa ni čutil duhovniškega poklica, je opravil profesorski poklic in leta 1820 nastopil službo na Reki. Čez dve leti je odšel v Lvov, kjer je na liceju poučeval klasična jezika, nekaj časa še avstrijsko in svetovno zgodovino. Zelo rad bi postal profesor estetike na Dunaju, še raje v Padovi, ki je bila tedaj pod Avstrijo. Toda iz Lvova je leta 1827 prišel v Ljubljano za profesorja na liceju. Že naslednje leto je šel v licejsko knjižnico, kjer je 1830 postal predstojnik. Bil je prvi, ki je čutil, da je ena poglavitnih nalog osrednje narodne knjižnice zbiranje slovenskih in drugih slovanskih tiskov. Precej časa mu je vzelo poučevanje jezikov, ki ga je sprejel, da je podpiral dva mlajša brata, ki sta študirala, in bolehno sestro, pa tudi zato, da je kupoval knjige in tudi potoval. V Ljubljani je imel za družbo zlasti rojaka Prešerna, s katerim sta se poznala že izza študentovskih let in ju je vezalo prisrčno prijateljstvo. Imel je še druge prijatelje v Ljubljani in drugod, s katerimi si je dopisoval. Komaj je dobro posegel v slovensko literarno življenje, ga je 6. julija 1835 ugrabila smrt v valovih Save. Ko ga je Prešeren videl mrtvega, je jokal kot otrok in si očital, zakaj ni šel z njim, ko ga je prijatelj vabil na Savo. Svojo žalost je izpovedal v (nemški) elegiji V spomin Matije Čopa, objavljeni v Ilirskem listu 25. julija 1835.

"Velikan učenosti" in "čudni dihur"

V (slovenski) pesmi V spomin Matije Čopa imenuje Prešeren svojega prijatelja "velikan učenosti". Upravičeno, kajti Čop je bil "v literarnih stvareh razgledan kakor le redkokdo v tedanji Evropi" (Lino Legiša). Imel je izreden dar za jezike in znal jih je 19. Jezikov se je učil ne toliko iz zanimanja za jezikovna vprašanja, ampak predvsem zato, da bi v izvirniku "užival" najpomembnejša literarna dela. Po naravi je bil tak, da je najraje sprejemal. Ogromno je bral, prav malo pa je napisal, zato ga je prijatelj Prešeren ošvrknil z zabavljivim napisom Čudni dihur, ki pravi: "V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre knjige, / od sebe pa ne da najmanjši fige."

Čop je bil izredno razgledan mož, ki pa se je bal javnega nastopa. [e največ se je ukvarjal z literarno teoretičnimi vprašanji, posebno ga je mikala pesniška oblika in na tem področju je blagodejno vplival na Prešerna. "Brez Prešerna," meni Slodnjak, "bi bil ostal samoten, izredno načitan in samostojno misleč, vendar bolj ali manj zakoten estet in uživač literarnih umetnin... kot pesnikov sobojevnik za slovensko posvetno poezijo pa je stopil iz tišine svoje biblioteke v najsvetlejše trenutke domače zgodovine." Za literarno delo ga je hotel ogreti že Smole leta 1823, vendar zaman. Svoje obsežno in temeljito znanje je posredoval drugim najprej na pobudo znamenitega jezikoslovca Jerneja Kopitarja, ki je Čopa priporočil Čehu Šafariku, avtorju Zgodovine slovanskega jezika in slovstva, da napiše slovenski del. Čop se je naloge nekaj časa otepal, potem pa je pripravil trezen pregled dotedanje slovenske književne ustvarjalnosti. Šafarik mu je v svoji zahvali priporočil, naj svoje delo izda posebej kot zgodovino slovenskega slovstva, vendar se to ni uresničilo. Čopov prispevek je izšel šele leta 1864 v knjigi Geschichte der südslawischen Literatur (Zgodovina južnoslovanske književnosti).

Kranjska čbelica in abecedna vojska

Leta 1830 je izšla prva številka almanaha Kranjska čbelica, ki je namesto nabožnega slovstva za kmete uveljavljal posvetno literaturo za izobraženstvo. Matija Čop sicer ni bil med "očeti" Kranjske čbelice, vendar jo je od vsega začetka branil, ker je doumel njen pomen za razvoj naše književnosti. Čbelica je bila mejnik v slovenski poeziji ne samo po Prešernovih pesmih, ki ji dajejo za vse čase nevenljiv sijaj, ampak tudi po svojem splošnem kulturnem pomenu: okoli sebe je namreč zbrala vse pesniške sile, ki jih je premogla tedanja Kranjska, in s krogom svojih sotrudnikov je segla tudi na Koroško (I. Grafenauer). Čop je Čbelico literarno branil proti cenzuri in v javnosti.

Leta 1833 je v listu Illyrisches Blatt objavil nemški prevod ocene Kranjske čbelice izpod peresa češkega pesnika in jezikoslovca F. Čelakovskega, ki ji je dodal lastno oceno, v kateri je opozoril na pomen slovstva za izobražence. Čelakovsky je v svojem zapisu objavil tudi Prešernov zbadljivi sonet o kaši, s katerim je prvak naših pesnikov osmešil "črkarsko pravdo" ali "abecedno vojsko", ki je izbruhnila leta 1830 med zagovorniki stare pisave (bohoričice) in novega črkopisa, ki ga je na Kopitarjevo pobudo sestavil Franc Metelko. Te zdrahe je Prešeren označil za "pravdo od oslove sence". Čelakovsky ga je pohvalil: "Izvrstno, dragi Prešeren! Mi smo z vami istih misli!" Čop je v svojih "pripombah" zapisal: "Mnenje gospoda Čelakovskega glede neprimernosti novih črk je tudi naše; moramo pa dodati, da se nam zdijo načela, na katerih sloni ta novotarija in ki jih ni gospod Metelko prvi izrekel, še veliko bolj graje vredna kakor njihova izvedba." Kopitar je razumel, da to meri nanj in s tem se mu je Čop smrtno zameril. Čop je svojo sodbo strokovno utemeljil in po njegovi zaslugi je vlada konec leta 1833 prepovedala rabo metelčice v šolskih knjigah. Na Štajerskem se je ohranila danjčica do leta 1839, ko je bila povsod uvedena naša sedanja pisava - gajica.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1995) 7/8, str. 28.

* 7. julij 1802, Idrija, † 21. avgust 1866, Ljubljana.

Slovenski rodoljub češkega rodu

Freyerjev rod izvira, kot rečeno, s Češkega. Ernest Freyer je iz mesteca Žatec (nedaleč od svetovno znanega zdraviliškega kraja Karlovy Vary) sredi 18. stoletja prišel v živosrebrno Idrijo. Rudniško lekarno, katero je ustanovil, je za njim prevzel njegov sin Karel, oče našega Henrika, ki se mu je rodil 7. julija 1802. Tako Ernest kot Karel sta bila odlična botanika in imela sta sti­ke z več naravoslovnimi strokovnjaki. Tako se je Henrik že v do­mači hiši navzel ljubezni ne le do lekarniškega pokloca, ampak tudi do naravoslovja. Po končanem šolanju v rodni Idriji je Hen­rik leta 1815 odšel na gimnazijo v Ljubljano, kjer je bil med njegovimi učitelji evropsko znani botanik Franc Hladnik. Sta­noval je pri družini deželnega lekarnarja Vondraška in že tedaj se je odločil za lekarniški poklic. Po končanem študiju se je vr­nil v Idrijo in do jeseni 1827 pomagal ostarelemu očetu voditi lekarno, potem pa je odšel na Dunaj, kjer se je v svojem poklicu še izpopolnil. Upal je, da bo za očetom prevzel vodstvo idrijske lekarne; ker se to ni zgodilo, je leta 1832 postal kustos v Dežel­nem muzeju v Ljubljani, kjer je prepariral nekaj sto živali, uredil herbarij in zbirko žuželk. Leta 1853 je postal kustos v Zoološko-anatomskem muzeju v Trstu. Naslednje leto se je v Ljub­ljani poročil z Marijo Pajkovo, hčerko uglednega tesarskega moj­stra. Sredi plodnega dela v Trstu je začel hirati (morda zaradi zastrupitve s kemikalijami) in 21. avgusta 1866 je umrl v Ljub­ljani. Zapustil je vdovo s tremi mladimi otroki.

Ljubitelj gora in natančen kartograf

Henrik Freyer je kot botanik, zoolog in geolog veliko potoval po naših tleh. Hotel je "spoznati vso Kranjsko, zato je moral zaradi njene gorate površine neštetokrat tudi navkreber," piše botanik Tone Wraber. "Polagoma se je razvil v izurjenega hodca in tudi drznega plezalca. Med največje uspehe Freyerjevega alpinističnega delovanja smemo šteti njegove vzpone na Mangart in na Triglav." Mangart je prvič obiskal leta 1836 in sicer zato, da bi spoznal njegovo bogato floro. To svojo pot je natančno opisal v tedanjem ljubljanskem dnevniku Laibacher Zeitung, v katerem je bralce se­znanil tudi s svojima dvema vzponoma na Triglav. Na vrh očaka slovenskih gora se je povzpel iz Mojstrane, osvojil ga je 10. avgusta 1837 in sicer kot prvi turist brez vodnika, ker so se njegovim spremljevalcem "tresle hlače". Na vseh svojih izletih v gore je Freyer pridno nabiral rastline, kamnine in živali. ­Za pokrajino, po kateri je potoval kot naravoslovec, se je za­nimal tudi v geografskem smislu: risal je skice, si zapisoval slovenska imena krajev, gora, hribov, rek in jam, kajti v glavi je nosil misel o "zemljepisni karti Kranjske", ki jo je uresničil v letih 1844-1846. Izšla je pod naslovom Spezial-Karte des Her­zogthums Krain in obsega 16 listov. "Največja vrednost te karte za nas je v velikem bogastvu najrazličnejših imen. V tem pogledu se jasno vidi, da je Freyer sam opravil veliko delo s tem, da je nabral večino gradiva, ki ga je prenesel v prerisano osnovo. Po­udariti je treba, da je povsod označil kraj najprej s slovenskim imenom in mu šele nato dodal nemško ime" (Vladimir Leban).

Botanik, zoolog in geolog

Po lastni izjavi sta bili naravoslovcu Henriku Freyerju najljubši stroki botanika in zoologija. Poleg ljubezni do gora, katere se je navzel že doma v mladosti, ga je v gore gnala tudi ljubezen do botaničnega raziskovanja, Vedno je nosil s seboj svojo "bota­nično škatlo", ki jo je neutrudno polnil. Bil je ves blažen, ko je zagledal kakšno rastlino, katere še ni poznal. Obhodil je vse botanično pomembne gore in hribe pri nas: Porezen, Črno prst, Goljake, Nanos, Snežnik, Krim, Gorjance, Kum in celo Učko v Ist­ri. Kot botanik je najbolj povezal svoje ime z odkritjem Blaga­jevega volčina (Daphne blagayana) nad Polhovim Gradcem leta 1837. - Že v mladih letih je v okolici Idrije poleg rastlin zbiral tudi žuželke. Kot kustos Deželnega muzeja v Ljubljani je prepariral

53 sesalcev, od naših največjih do najmanjših vrst, nad 200 ptic, več dvoživk, rib in pajkov. Uredil je takrat že obsežno zbirko žuželk. V Trstu je osebno prepariral in razstavil bogato zbirko eksotičnih ptičev, ki jo je muzej prejel od avstrijske naravoslov­ne ekspedicije Novara. Kot navdušen jamar je študiral človeško ribico (Proteus anguinus), ki živi v podzemeljskih vodah dinar­skega Krasa od Slovenije (v Postojnski jami) do Hercegovine. Privlačili sta ga tudi geologija in paleontologija, tedaj še mla­di vedi.

Radovednost ga je že sedemnajstletnega gnala v Postojn­sko jamo, kjer je poleg kosti jamskega medveda našel spodnjo čeljustnico jamskega leva. Zanimale so ga tudi druge jame, zlasti Ravenska jama nad Cerknim. Vsi priznavajo, da je bil izredno razgledan in neverjetno delaven naravoslovec.

(obletnica meseca 07_2002)

* 26. julij 1922, Dolenja vas pri Artičah; † 5. julij 2002, Maribor

Bolniška soba je moja kapela

"Ko sem septembra leta 2000 prišel v dom za ostarele duhovnike v Maribor, to mesto zame niti malo ni bilo novo, saj sem v njem osem let obiskoval gimnazijo in na pragu vojne leta 1941 maturiral," je o mestu, kjer sedaj živi, povedal Rafko Vodeb, upokojeni duhovnik z zelo razgibanim življenjem. Po gimnaziji se je namreč za dalj časa poslovil od mesta ob Dravi.

V slovo so ga primorali drugi. Začela se je vojna in Nemci so ga iskali, da bi ga zaprli. Kmalu so njegovo družino izgnali v Šlezijo. Ko se je spominja, pove, da se je v družini rodilo enajst otrok. Rafko je najmlajši. "Bili smo kmečka družina. Kljub temu pa so naši veliko dali na šolanje otrok. Najstarejši brat Ivan, ki je od mene starejši 18 let, je tudi postal duhovnik. Šolal se je v Škofovih zavodih v Šentvidu. Bil je tako dober v šoli, da je imel šolanje zastonj," se spominja Rafko. "Plačevati mu od doma ne bi mogli." Tudi nečak Ivan je duhovnik, župnik pri Sv. Martinu pri Vurbeku. Vedno, tudi ko je bil v Rimu med visokimi ljudmi, se je rad spominjal svojih kmečkih korenin. "Za kaj vse ste bili prikrajšani, ker ne poznate kmečkega življenja," je nekoč dejal patru plemiškega rodu. "Za nič na svetu ne bi zamenjal z vami."

Kmalu po začetku vojne je takratni mlad študent nekajkrat ilegalno šel čez mejo med italijansko in nemško okupacijsko cono, dokler ni zbežal v Ljubljano, potem pa je prišel usodni trenutek, ko je takratni cel prvi letnik mariborskega bogoslovja odšel na študij v Rim. "Osem nas je bilo, med drugimi Štefan Falež, ki je pozneje izstopil in postal prvi veleposlanik pri Svetem sedežu, njega je nadomestil Maksimiljan Jezernik, prvi rektor Slovenika, pa Janez Belej, ki je delal na kongregaciji za evangelizacijo narodov." To je bila papeževa pomoč bogoslovcem, ki so jih pregnali nacisti. "Kajti dobiti smo morali posebna dovoljenja od italijanskih okupacijskih oblasti, da smo lahko šli v Rim, on pa nam je tam omogočil študij. Ko sem prišel v večno mesto, sem znal le malo jezika, sem pa v dobrem mesecu že skoraj vse razumel." Tu se že kaže Vodebova izredna nadarjenost za jezike, kar mu bo pri njegovem poznejšem delu še kako koristilo. "Sprejeli so nas v zavodu De propaganda fide (za širjenje vere), kjer so se izobraževali bogoslovci iz misijonskih dežel in stoji na gričku nad trgom sv. Petra. Gojenci smo bili iz različnih narodov."

Leta 1948 je bil posvečen v duhovnika, vendar nove maše ni mogel imeti doma, jugoslovanski komunisti so mejo dobro zaprli. Ostal je v zavodu in začel sodelovati pri slovenskih oddajah na Radiu Vatikan. Obenem se je privatno študijsko izpopolnjeval pri slovenskem jezuitu, profesorju Vladimirju Truhlarju. Uradno pa je študiral vzhodno teologijo in s profesorjem sta se že dogovorila za doktorsko nalogo: Kritika Solovjojojevih ruskih del. Toda profesor je umrl, tako da je ostal brez mentorja in spet na začetku dela. "Potem sem bil imenovan za podravnatelja bogoslovja v zavodu in nisem mogel več delati doktorata." Čeprav se je kot podravnatelj srečeval z Azijci in Afričani, poudarja, da v njegovem času še niso prihajali množično študirat v Rim. To se je zgodilo pozneje.

RIMSKA SREČANJA

Med svojim bivanjem v Rimu, je spoznal in srečal precej tudi znanih ljudi, od profesorjev in teologov do kardinalov, državnikov in bodočih papežev. Zanimiv je njegov spomin na kardinala Fumasoni Biondija, predstojnika kongregacije za širjenje vere. Že ob prvem srečanju je povedal, da ceni Slovence, medtem ko nekateri takrat za Slovence sploh še slišali niso. Slovenskim študentom je povedal, da je pred njimi v istem zavodu študiral samo znani misijonar Ignacij Knoblehar, potem pa se pozanimal za znanega pravnika Pitamica, za katerega je trdil, da je njegova knjiga o državi najboljše delo v tej stroki. Slovitega slovenskega pravnika je spoznal, ko je bil papeški nuncij v Združenih državah Amerike in sta skupaj s francoskim diplomatom in pesnikom Paulom Claudelom prihajala v njihovo kapelo k maši. Gospodu Rafku se potem spomin ustavi ob točnosti kardinala Montinija, poznejšega papeža Pavla VI., ki je povabil študente iz zavoda za ministrante, ko je šel maševat v zapore.

Seveda pa zavzema posebno mesto med vsemi srečanji "prošnja" jugoslovanskega kralja Petra za vatikanski potni list. Še danes gospodu Rafku ne gre v glavo, da je "vladar" prosil "podanika", kar je Rafko Vodeb nekoč bil, za uslugo. Toda Vodeb ne samo, da mu ni mogel ustreči, tudi hotel mu ni. Spomnil se je zapostavljanj Slovencev v Kraljevini Jugoslaviji, trganja slovenskih besedil iz čitank in izgovora, da Sveti sedež ne daje potnega lista pravoslavnim. Pozneje je zvedel, da je bil to samo njegov "izgovor", kajti obstajali so primeri, sicer izjeme, ko so pravoslavni imeli vatikanski potni list.

Umetnost, prevajanje, pesnikovanje

Toda Rafka Vodeba je delo začelo utrujati. Biti podravnatelj tako velikega zavoda, kjer so bivali študentje s celega sveta, največ iz "tretjega sveta", je pomenilo veliko pisarniškega dela, za katero pa človek z umetniškim čutom ni rojen. Zaželel si je, da bi nekoliko ušel temu hudemu ritmu in izprosil si je študijski dopust. Ene počitnice je šel "na oglede" v Pariz, da bi se laže odločil, kam naj gre na izpopolnjevanje. Dal je na kup vse svoje prihranke in vsa sredstva ter se odločil za študij cerkvene umetnosti, umetnostne zgodovine ter arheologije na katoliški univerzi v Louvenu v Belgiji. V štirih letih je študij končal in se vrnil v Rim in začel na papeški univerzi Urbaniana predavati cerkveno umetnost in umetnost v misijonskih deželah ter spet sodelovati pri vatikanskem radiu in v letih 1965 do 1971 je bil ravnatelj slovenskih oddaj vatikanskega radia.

Gospod Vodeb pa ni bil samo ljubitelj umetnosti, ampak je tudi sam rad kaj naslikal. Tako, bolj za dušo. Kako je lepota zaznamovala njegovo dušo, kaže tudi to, da je tudi pesnik, ki je izdal kar tri pesniške zbirke. Je pa tudi prevajalec. Njegov vidnejši prevajalski podvig je Ricottijeva knjiga Jezusovo življenje. Ko je gospoda Rafka pred kratkim obiskal mariborski škof, mu je dejal, da njegov lepi prevod knjige o Jezusu še vedno uporablja pri premišljevanju. "Veliko ur dela je v tisti knjigi. Večinoma sem prevajal zvečer in potegnil v noč," se spominja. "Na ta prevod sem ponosen, saj je knjiga lepo prevedena in tudi izvirnik je kvaliteten. Avtor se ni opiral na bajke, niti ni iskal senzacionalnih novotarij, ampak se je držal preverjenega. Še danes stvari, ki so tam zapisane, stojijo."

Čeprav je Rafko dolgo živel v tujini in bil prisiljen govoriti v različnih tujih jezikih, je vedno ohranil izredno lep jezik. "Imam veselje do jezika. Rad imam slovenščino in to ljubezen sem vedno gojil. Vedno sem skrbel, da sem se tudi v tujini iskal slovenske sogovornike in z njimi govoril v materinem jeziku. Na Propagandi sva bila z gospodom Jezernikom podravnatelja. Seveda sva govorila slovensko."

Leta 1971 se je Rafko Vodeb vrnil v domovino. Zaprosil je za jugoslovanski potni list, najprej mu ga niso hoteli dati, pozneje so se omehčali. Pet let po prihodu je postal tajnik Celjske Mohorjeve družbe, na Teološki fakulteti v Mariboru je predaval cerkveno umetnost. Bil je dejaven kot urednik, obenem pa je še naprej prevajal in svojega bogatega prevajalskega dela zlepa ne bi mogel bolje okronati kot ga je s prevodom izredno zahtevne in obsežen monografije o mozaični poslikavi papeževe kapele Odrešenikova mati, ki jo je opravil p. Marko Ivan Rupnik. "Mesec dni sem prevajal sedem ur na dan, od jutra do večera. Bival sem v kapucinskem samostanu v Vipavskem Križu, da sem lahko v miru natančno prevajal. Rekli so, da sem jaz najbolj primeren za to delo, ker poznam v slovenskem in italijanskem jeziku umetnostno zgodovinske in teološke izraze in seveda vzhodno teologijo. Ko sem knjigo prevedel, sem bil popolnoma izčrpan. Za mozaike sem se navdušil, že ko sem obiskal Rim in videl, kako pater dela kapelo. Takoj sem spoznal, da gre za veliko delo in s p. Markom sva se pogovarjala o tej umetnini. Vesel sem bil, ko je prišel delat mozaike tudi v mariborsko bogoslovje in sem si od blizu ogledal tudi ta dela." Nad umetnikom je bil tako navdušen, da je sprejel vabilo Ognjišča, da bi prevedel Rupnikovo knjigo Reči človek. Začel je z delom, prevedel dve poglavji, potem pa zaradi izčrpanosti ni mogel več. Pa tudi bolezen je naredila svoje.

Sedaj lahko prisluhnem ljudem

Ko si je ogledoval mozaike v bogoslovju, je že stanoval v domu za ostarele duhovnike mariborske škofije. Opešal je in pred dvema letoma se je iz mlina, ki si ga je preuredil in kjer je preživljal pokoj, moral preseliti v dom. "Noge so tako slabe, da ne morem niti stati. Lahko pa me peljejo z vozičkom. Sicer pa mi nič ne bolijo. Le včasih, ko se nerodno obrnem, me zabolijo."

Gospod Vodeb tudi sedaj ne počiva. V njegovi sobi boste videli ogromno knjig in časopisov, od Nove revije do umetnostno zgodovinskih in teoloških knjig. "Vsako jutro po zajtrku dve uri sedim, da nisem stalno v postelji. Še vedno rad veliko berem."

Pa še ena stvar zapolnjuje dneve in ure, ki mora biti duhovnik Rafko v postelji -številni obiski. To mi potrdi tudi sestra Mateja, ki skrbi za varovance duhovniškega doma. Gospod Rafko pa pojasni: "Sedaj ne morem nič več drugega delati, zato zelo rad sprejemam ljudi in imam veliko obiskov. Prihajajo na pogovor." Rafko Vodeb je bil več let eksorcist. Vlogo izganjalca hudega duha mu je poveril mariborski škof. "Zelo resno sem vzel to stvar. O tem imam tudi rokopis knjige Hudi duh obstaja in deluje. Pisal sem tudi o eksorcizmu. K meni je prihajalo veliko ljudi, vendar ni šlo vedno za obsedenost, ampak sem bil velikokrat priča zmedenosti, ljudje so mislili, da so obsedeni. Treba je izredno dobro razlikovati med obsedenostjo in bolezenskimi znaki. Številni obiski pri duhovnikih kažejo na duhovno stisko, ki vlada med ljudmi, in na zmedo pa tudi trpljenje, skozi katero so šli ljudje."

Pred koncem pogovora mi je gospod Vodeb še dejal: "Sedaj je soba moja kapela. Vsak dan pride ob štirih popoldan v sobo mašavat gospod Vlado Rutar. Zelo sem mu hvaležen za to. Tako sem vsak dan pri maši." In ko ga je gospod Rutar prišel obiskat, je zatrdil, da zelo rad prihaja maševat in da razveseli gospoda Rafka.

(naši preizkušani bratje 07_2002)

* 9. januar 1881, Firence; umrl 8. julij 1956 Firence

Kristusova zgodba je postala njegova

Zibelka mu je tekla v mestu Firence, ki velja za umetnostno prestolnico Italije: tam so se rodili ali živeli znani umetniki Dante, Boccaccio, Fra Angelico, Leonardo da Vinci, Michelangelo. Rojen je bil 9. januarja 1881 v obrtniški družini. Oče Luigi, nekdanji Garibaldijev vojak, je bil borbeno proticerkven republikanec, mati Erminia Cardini pa je dala sina na skrivaj krstiti. Mali Giovanni je bil čuden otrok: skoraj se ni znal smejati in zaradi te njegove resnosti so mu že sedemletnemu dali vzdevek "stari". Edino veselje in kar prava strast njegovega otroštva in mladosti so bile knjige. Dolgo časa se je hranil s knjigami iz knjižnice starega očeta, ki je bil svobodomislec. V njih ni zasledil ničesar o Bogu, pa tudi v njihovi hiši se o njem ni govorilo, drugam pa ni zahajal. Ko mu je bilo trinajst let in pol, je dobil dovoljenje, da sme iti v mestno knjižnico (navadno so tako dovoljenje dajali šele šestnajstletnikom). "Svetnik, ki se mu odprejo nebeška vrata, ni tako vesel, kot sem bil jaz tisti dan, ko sem prvič smel v knjižnico," je zapisal pozneje. Požiral je knjige. Toda zdelo se mu je, kot da bi pil morsko vodo: bolj ko je "pil" iz knjig, bolj žejen je bil. Videl je tudi, da so v tistih debelih enciklopedijah mnoge "luknje", in pri petnajstih letih je začel pisati novo enciklopedijo, v kateri bo mogoče najti odgovore na čisto vsa vprašanja. Z osemnajstimi leti je končal šolanje na učiteljišču, toda poučeval je le nekaj let, potem pa se je zaposlil kot knjižničar. Pri dvajsetih letih ni bil več tisti "stari" iz otroštva, temveč je postal prav prijeten družabnik, k čemur so pripomogli prvi literarni uspehi, ki so mu vlili samozavest. Kljub svoji mladosti je veljal za vodilno osebnost firenškega literarnega kroga. Skupaj s prijatelji je v trinajstih letih ustanovil in vodil tri književne revije (Leonardo, Anima, Lacerba) in veliko pisal, ob čemer je seveda moral razmišljati. Začelo mu je presedati "živalsko sprejemanje življenja". Ali je življenje res nesmisel, se je spraševal, potem pa samemu sebi odgovarjal: "Jaz, Papini, bom to življenje spremenil!" V sebi je čutil silno željo, da bi bil močan, da bi vsem ljudem omogočil srečo. Toda še samega sebe ni mogel osrečiti. V njem se je vse močneje oglašalo tisto, kar je izpovedal v svoji avtobiografski pripovedi Propadel človek (1915). "Jaz sem mrtva stvar in ne človek. Potipajte me: mrzel sem kot kamen, hladen kot grob. Tukaj je pokopan človek, ki ni mogel postati Bog... Zame ni ničesar več, sem popoln nihilist." Zavest nemoči je bila tista "špranja", skozi katero so v njegovo srce začeli prodirati žarki božje svetlobe. "Prosim in kličem, ponižno na kolenih, z vso močjo svoje duše za nekaj gotovosti za atom resnice," je zapisal v svoji knjigi Drugo rojstvo, ki je izšla dve leti po njegovi smrti (1958), v kateri opisuje svoje blodnje in iskanja od mladih let do svojega spreobrnjenja. Naznanil ga je ob izidu knjige Kristusova zgodba (1921). Na podlagi pričevanj evangelijev in tudi apokrifov pripoveduje zgodbo Jezusovega življenja s prošnjo, da se Kristus usmili blodnega človeštva (knjiga se končuje z rotečo molitvijo iskalca resnice, ki je natisnjena v stolpcu na levi strani). Prevzet od Jezusovega uboštva je zapisal: "Na svetu so taki ubogi, ki nikoli niso bili sposobni kaj pridobiti. Drugi so ubogi zato, ker zvečer razdelijo tisto, kar so čez dan zaslužili: in več ko razdajo, več imajo. Njihovo bogastvo raste sorazmerno s tem, ko ga delijo. Jezus je eden takih ubogih..." Prav gotovo mu ne dela časti to, da se je klanjal Mussoliniju, ki je njegovo "vdanost" poplača s tem, da je postal profesor italijanske književnosti univerzi v Bologni (1935), nato pa še član italijanske akademije. Svojo zmoto je javno obžaloval in po padcu fašizma leta 1943 je v samostanu La Verna postal frančiškanski tretjerednik. Tudi po vojni je veliko pisal. Znamenita je njegova knjiga Pisma papeža Celestina vsem ljudem (1946), v kateri graja naše "malodušno krščanstvo", ki se razkazuje v obredih in pobožnostih, ne uresničujemo ga pa z življenjem. Po spreobrnjenju je Papini veljal z vernika in imeli so ga za katoliškega pisatelja. Po dolgi bolezni je povsem dozorel kot človek in kot kristjan in Gospodar življenja ga je poklical k sebi 8. julija 1956.

Čuk S., pričevanje, v: Ognjišče (2006) 7, str. 22.

* 5. julij 1900, Črnomelj, † 24. avgust 1942, Pugled pri Starem Logu

Kruh si je služil kot bančni uradnik

Zibelka mu je tekla v Črnomlju, kjer se je rodil 5. julija 1900. Oče je bil sodnijski uradnik in v družini so bili štirje otroci. Ko je Miran končal ljudsko šolo, se je družina preselila v Novo mesto, kjer je Miran končal gimnazijo. To je bilo v letih prve svetovne vojne in to vzdušje je opisal v svojem avtobiografskem romanu Novo mesto. Sošolci so iz šolskih klopi odhajali na fronto, med njimi tudi Božidar Jakac, njegov najboljši prijatelj, Jarc pa je bil za odhod v vojsko telesno prešibak. To so bili močni duševni pretresi za ta mlade ljudi. Po maturi leta 1918 se je Miran Jarc vpisal na zagrebško univerzo, kjer je začel študirati slavistiko, francoščino in filozofijo. Leta 1919 je zaživela slovenska univerza v Ljubljani in Miran je nadaljeval študij v našem glavnem mestu, kamor se je preselila vsa družina. Oče je kmalu umrl in družina se je težko preživljala, zato je Miran pustil študij in po izpitih na Trgovski akademiji v Ljubljani dobil službo pri Ljubljanski kreditni banki. Leta 1934 se je poročil s sestrično Zinko in rodili sta se jima hčerki Eka (Rezika) in Marija. Edvard Kocbek v svoji Tovarišiji piše, kako je Jarca videl med nedeljsko mašo pri frančiškanih z deklicama, ki ju je držal za rameni. O hčerkah je pisal dnevnik, v katerem razmišlja tudi o aktualnih vprašanjih tistega časa, o bližajoči se vojni in o njenem izbruhu. Konec junija 1942 so Italijani izvedli racijo po Ljubljani in aretirali tudi Jarca ter ga določili za internacijo v koncentracijskem taborišču Gonars. Pri Verdu so vlak ustavili partizani in ujetnike osvobodili. Pridružil se je partizanom, toda bil je preslaboten za napore. Med roško ofenzivo je omagal; skritega v grmu so Italijani 24. avgusta 1942 ustrelili.

Roman Novo mesto, slika Jarčeve generacije

Miran Jarc je začel pisati že v dijaških letih v tedaj umetniško razgibanem Novem mestu. Njegov gimnazijski sošolec je bil slikar Božidar Jakac, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo, kljub temu, da sta si bila po značaju povsem nasprotna. Skupno jima je bilo to, da sta vsak na svojem področju prikazala Novo mesto. Jarc s pisano besedo, Jakac s svojimi slikami. Jarčevo najpomembnejše pripovedno delo je roman z naslovom Novo mesto, čeprav naslov ne ustreza vsebini romana, saj to ni roman o Novem mestu, temveč je "roman generacije", določenega rodu Novomeščanov - pisatelja in njegovih sošolcev na novomeški gimnaziji med prvo svetovno vojno. Deloma je avtobiografski, kajti glavni junak Danijel Bohorič je mladi pisatelj sam, ki z mladostno zaverovanostjo vase slika nekatere svoje sošolce (Antona Podbevška, Toneta Puca, Jožeta Cvelbarja idr.) in ocenjuje njihove svetovnonazorske ideale. Jarc se je kot dijak oklenil najprej antropozofije, spoznal budizem in se nazadnje odločil za krščanstvo. Roman Novo mesto je najprej izhajal v reviji Ljubljanski zvon (1930), v knjižni obliki je izšel dve leti pozneje. Številni drugi poskusi v prozni in dramatski obliki spričujejo, kako je Jarca mučil občutek iztrganosti iz sveta in iskanje življenjskega smisla. Miran Jarc je izredno veliko delal, kot da bi slutil, da se bo njegovo življenje zgodaj končalo. Včasih je spal le dve uri na dan. Poleg službe in skrbi za družino je pisal poezijo, prozo, drame, kot avtor, igralec, violinist in vodja je sodeloval tudi v Slovenskem marionetnem gledališču Milana Klemenčiča. Precej je tudi prevajal iz angleščine, ruščine, srbohrvaščine, zlasti iz francoščine.

Poet z živo sposobnostjo za čudenje nad življenjem

Miran Jarc velja za najbolj značilnega predstavnika slovenskega ekspresionizma, literarne smeri, porojene po letu 1910 iz občutja kaosa, protesta zoper meščansko družbo, njeno tehnično civilizacijo, vojno, pa tudi zoper estetiko; namesto verističnega upodabljanja stvarnosti naj bo umetnina človekov duhovni izraz, izraz njegovih teženj k višjemu idealu. Pesnil je že v dijaških letih in zelo je bil ponosen, ko so mu leta 1918 v Ljubljanskem zvonu objavili prvo pesem. Leta 1920 je imel pripravljeno prvo pesniško zbirko, ki ji je dal naslov Skrivnostni romar (po eni značilnih pesmi). Na literarnem večeru v Novem mestu 26. septembra 1920 je bil tudi slikar Rihard Jakopič, ki je Jarčevega nastopa spominja takole: "Ob splošni tihoti se prikaže mistična postava Mirana Jarca. Pobožno kakor romar, ki se poda na božjo pot, je stopil na oder in s skrivnostnim glasom je bral odlomke iz svojega Skrivnostnega romarja." Zbirka je v dopolnjeni obliki izšla v samozaložbi leta 1927 z naslovom Človek in noč. Lesoreze zanjo je izdelal prijatelj Božidar Jakac. "Ta zbirka velja za eno glavnih del slovenske ekspresionistične poezije. V njej razglablja o povezovanju človeka, zemlje in vesolja, izpoveduje kozmično grozo in bojazen pred katastrofo, občuti lastno nemoč in hrepenenje po rešitvi" (Igor Gedrih). Kasneje je izdal še dve zbirki: Novembrske pesmi (1936) in Lirika (1940). Prva razodeva, da se je po letu 1930 od ekspresionizma polagoma usmeril v novo stvarnost, zadnja pa kaže, da je pustil za sabo novo stvarnost in se vrnil k tradiciji v smislu književnosti med slovensko moderno in ekspresionizmom.

(obletnica meseca 05_2010)