LETA 1774 ROJEN VALENTIN STANIČ

DUHOVNIK, ALPINIST, PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, UČITELJ, VZGOJITELJ IN KULTURNI DELAVEC († 1847)

"Bil je 'gospod', bil je zdravnik, bil je kmet, zidar in mizar; za vsak nauk je bil, pa je bil tudi šaljiv; bil je oster pa tudi otročji, dober pa tudi hud, potrpežljiv pa tudi nagle jeze gospod. Nikoli ni bil pri miru, vse je delal, vse skušal, vse uganjal; nobeno delo ni bilo preveliko, da ga ne bi zmogel, nobeno premajhno, da se ga ne bi poprijel." Tako so se stari Banjškarji spominjali Valentina Staniča, ki je bil v letih 1802-1809 njihov kaplan. Upravičeno mu gre naslov 'prvi slovenski alpinist', saj spada tudi med začetnike modernega evropskega alpinizma. Knjige so bile zanj najpomembnejše sredstvo za širjenje izobrazbe med ljudmi, zato je okrog leta 1840 ustanovil knjigarno: naročal in kupoval je knjige ter jih delil ljudem Na prostem je učil mlade ljudi brati, pisati, računati, telovaditi, spoznavati naravo in zvezde. Otroke je po pouku vodil k Soči in jih učil plavati. Literarni zgodovinar Fran Levec sodi, da je ta mož "brez ugovora pričetnik narodnega življenja in gibanja na Goriškem".

... več o njem preberite v obletnici meseca 04_1997

njegovi verzi:

• Devica! Hči si svojega Sina! / Telo je Tvoje v svetstvom b'lo izbrano, / v njem bivati dopadlo je Bogu // Z življenjem Tvojim je Življenje dano; / zveličanje prikaže se sveto / Tvoj sin nam je ozdravil smrtno rano.
  
• Novi časi so prišli in z novimi časi zraste novi rod. Drugi časi, druge zahteve. Če ostane,ljudstvo zdravo, kot je bilo, in pridruži svojemu zdravju še znanje in se zave, da je le pridnost in delo sila, potem bo še dobro. Iz roda v rod bo šla moč in zavest: kar imamo, je naše in božje. Da vzgojim tak rod, si bom prizadeval v čast božjo in v prid ljudstva, ki mi bo hvaležno do tretjega kolena in se me bo še v četrtem in petem spominjalo ...

LETA 1804 UMRL IMMANUEL KANT

FILOZOF, OČE FILOZOFSKEGA IDEALIZMA ( * 1724)

Pred dvesto leti je umrl veliki nemški filozof Immanuel Kant, oče filozofskega idealizma. Na njegovem grobu je napisan stavek, s katerim se konča njegovo znamenito delo Kritika praktičnega razuma: "Dve stvari vedno znova in vedno bolj vzbujata moje občudovanje in spoštovanje, čim pogosteje in čim temeljiteje se moja misel bavi z njima: zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni."

nekaj njegovih misli:

• V svojem življenju sem prebral veliko modrih in dobrih knjig. Toda v nobeni od njih nisem našel ničesar, kar bi moje srce napravilo tako spokorjeno in veselo, kakor štiri besede iz 23. psalma: »Ti si z menoj«.
  
• Kot protiutež za neštete težave in napore življenja so nebesa dala človeku troje: upanje, spanje in smeh.
  
• Pri luči le redkokdaj pomislimo na temo, v sreči na bedo, v zadovoljstvu na bolečino - obratno pa vselej.

LETA 1809 ROJEN ABRAHAM LINCOLN

ŠESTI PREDSEDNIK ZDA († 1865)

Abraham Lincoln, šesti predsednik ZDA (1860-1865), se je bojeval z južnimi zveznimi državami ZDA, kjer so lastniki plantaž izkoriščali brezpravne črnske sužnje. Po zmagi v ameriški državljanski vojni (1861-1865) je odpravil suženjstvo na vsem ozemlju ZDA. Zagovorniki sužnjelastniškega sistema so ga v atentatu 15. aprila 1865 umorili.

nekaj njegovih misli:

Če se hočem znebiti svojih sovražnikov, je najbolje, da si iz njih naredim prijatelje.
Lahko bi razumel človeka, ki gleda v zemljo in je brez vere, ne morem pa si predstavljati človeka, ki gleda v nebo in pravi, da ni Boga.
Ko lajšamo bolečino nekoga drugega, pozabljamo na lastno bolečino.
Nikdar ne recite, da je Bog na vaši strani, raje v molitvi prosite, da bi mogli biti na strani Boga.

LETA 1809 ROJEN CHARLES DARWIN

ANGLEŠKI NARAVOSLOVEC († 1882)

Znameniti angleški naravoslovec Charles Darwin svojo knjigo Nastanek vrst (1859), ki velja za 'katekizem' evolucijske teorije, končuje: "Veličastna je misel, da je Stvarnik življenje z njegovimi različnimi silami vdihnil prvotno v le nekaj oblik, nemara v eno samo, in da so se iz tako preprostega začetka razvile prelepe in prečudovite oblike, medtem ko se je naš planet vrtel dalje po trdnem zakonu težnosti."

LETA 1828 ROJEN GEORGE MEREDITH

angleški pisatelj, pesnik († 1909)

Zgodaj je izgubil starše in živel v internatu. Sam se je izobraževal in delal kot uradnik v odvetniški pisarni, s prvimi literarnimi uspehi pa kot svobodni pisatelj. Pisal je predvsem pesmi, bolj pa je znan kor romanopisec. Za njegovo liriko je značilen naravni realizem, zanima ga človek, njegovo bivanje v neizmernem vesolju ...(Pesmi z angleškega obrobja). V romanih pa je skušal povezovati idealizem in pozitivizem, kritiziral dvoličnost meščanske družbe, raziskoval medčloveške odnose in bil prepričan, da brez čuta za humor in komedijo ni tudi smisla za duhovnost. Zato v svoja dela vnaša tudi vidik komedije, sarkazem in poučne vložke. Njegovo najbolj znano delo je Egoist.

njegove misli:

• Kdor od molitve vstane boljši človek, tega molitev je uslišana.
  
• V umetnosti kot v politiki bedaki nekoliko bolj motijo kot mrtvi: človek se težje prebije skoznje.
  
• Komedija je, bi lahko rekli, da se družba sama varuje - s smehom.

LETA 1875 UMRL JERNEJ LEGAT

TRŽAŠKO-KOPRSKI ŠKOF, GRADITELJ CERKVA IN CERKVE (* 1807)

Po smrti škofa Bonifacia da Ponte (1810) so koprsko škofijo do leta 1830 vodili kapitularni vikarji, tistega leta pa je bila združena s tržaško škofijo. Prvi tržaško-koprski škof je bil Matevž Ravnikar z Vač pri Litiji (1830-1845), sledil mu je Gorenjec Jernej Legat (1846-1875). V njunem času je bilo v tržaško-koprski škofiji veliko pomanjkanje domačih duhovnikov, zato je bilo škofijsko vodstvo prisiljeno sprejeti duhovnike iz drugih dežel avstrijskega cesarstva, zlasti iz Kranjske. Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, kako je kot študent v počitnicah obiskoval duhovnike z Gorenjske, ki so službovali v tržaško-koprski škofiji (na Krasu, v Istri). Drugi tržaško-koprski škof Jernej Legat je bil doma iz Naklega pri Kranju,

... več o njem v obletnici meseca 08_2007

LETA 1895 ROJENA VERA ALBREHT

PESNICA, PISATELJICA, PREVAJALKA († 1971)

Iz znane družine Kessler, pri kateri so se zbirali takratni pomembni kulturniki, med njimi Ivan Cankar in Oton Župančič, ki se je poročil z njeno sestro Ano. Vera se je leta 1919 poročila s pesnikom in pisateljem Franom Albrehtom. Svoje pesmi, uganke in prozo, zlasti za mladino, je objavljala v raznih revijah in časopisih. Pisanju za otroke je ostala zvesta vse življenje, objavila je dvanajst pesniških in tri prozne zbirke. Otrokom je namenila svoje spomine Nekoč pod Gorjanci (1960). Bila je tudi odlična prevajalka.

LETA 1909 ROJEN ZORAN MUŠIČ

SLOVENSKI SLIKAR, GRAFIK IN RISAR († 2005)

Slovenski slikar Anton Zoran Mušič, rojen v Bukovici pri Gorici, je bil bolj priznan na tujem kot doma. Veljal je za enega najpomembnejših umetnikov druge polovice 20. stoletja na svetu. Ta veliki mojster čopiča je leta 1942 skupaj s prijateljem Avgustom Černigojem poslikal župnijsko in božjepotno cerkev Srca Jezusovega v Drežnici.

LETA 1911 ROJEN HANS HABE

AMERIŠKI PISATELJ MADŽARSKEGA RODU († 1977)

S pravim imenom Janos Bekessy je znan po svojih romanih: Če jih tisoč pade, Izgubljena pomlad, Ilona, Vstop prepovedan, V imenu hudiča Smrt v Teksasu (opiše umor predsednika Kennedyja)

nekaj njegovih misli:

• Ljubezen je edina smiselna stvar v tem nesmiselnem času.
  
• Zavidajo mi, ker si upam živeti tako, kakor mi je všeč. Nadarjenost, uspeh in bogastvo ti odpustijo, samo sreče ne odpuščajo. (o sreči)
  
• Usoda je nerazumljiva, ker je tako nevljudna; vstopa ne da bi potrkala.
  
• Bolečina ni vredna spoštovanja, velika postane samo tisti trenutek, ko jo premagamo.

LETA 1943 USTRELJEN IVAN ROB

PESNIK, SATIRIK IN ČASNIKAR (*1908)

Travestija (ital. travestire - preobleči) je šaljivo ali posmehljivo literarno delo, nastalo iz vsebinskih sestavin drugega dela. Med najbolj znana dela te vrste v slovenski književnosti spada travestija Jurčičevega Desetega brata v verzih izpod peresa Ivana Roba, pesnika, satirika in časnikarja. Rodil se je v Trstu, umrl je kot talec pred italijanskimi puškami leta 1943. Leta 1965 je izšlo njegovo Izbrano delo.

nekaj njegovih verzov:

• Opevam žarkov šop sanjave lune,/ ki v žabji luči smešno se odbije, / tako da vsega s smehom te presune. (Človeške duše)
  
• Visoko na nebu pa so mežikale zvezde. Njim je dobro, ker njih pota so določena. Vsaka zvezda ima svojo pot, ima samo eno pot. Mnogo srečnih poti ima človek in prav toliko nesrečnih, pa da bi imel le eno nesrečno, nanjo bi zašel. (Zvezde vabijo)
  
• Čas prihaja in izgine, / vse je staro, vse je novo; // Strahu daj slovo in upu,/ kaj je val, kako te nese, / naj te vabi, naj te mami, / hladen ti za vse ostani. (Čas prihaja ...)

LETA 1959 UMRL FRANCE PAVLOVEC

SLIKAR SLOVENSKE KRAJINE (* 1897)

Umetnost je začel študirati v Ljubljani in na akademiji v Zagrebu po prvi svetovni vojni. Na njegovo odločitev za slikarstvo je vplivalo srečanje z deli Riharda Jakopiča in čutil se je njegovega dediča. Njegovo slikarstvo se naslanja na tradicijo slovenskega impresionizma in zgodnjega modernizma, njegov motivni svet je segel na vsa področja od portreta do tihožitja, sinonim za Pavlovčevo slikarstvo pa je krajina. Iz njegovih upodobitev raznih slovenskih pokrajin je čutiti spokojnost in razsežnost čustev.

LETA 1965 UMRLA ALMA SODNIK

SLOVENSKA FILOZOFINJA (* 1896)

Med "poklicnimi" filozofi žensk ne najdemo prav pogosto. Na Slovenskem se je kot dolgoletna profesorica filozofije (1933-1959) uveljavila Alma Sodnik. Bila je učenka znanega slovenskega filozofa Franceta Vebra. Preučevala je tudi razvoj slovenske filozofije. Njeni izbrani filozofski spisi so izšli deset let po njeni smrti (1975).

 o njej:

• Bila je predvsem izredno razumevajoč učitelj. Na izpite pri njej smo se pripravljali z vso vnemo, saj smo vedeli, da jo študentovo neznanje osebno prizadene. Predavala je tiho, vendar razločno, vse je pritegnila s kleno, logično strukturo in izpeljavo problemov. Nikoli se ni razburila, znala je vljudno, elegantno povedati svoje odklonilno stališče ... (dr. Frane Jerman)

LETA 1976 UMRL STANO KOSOVEL

ČASNIKAR, PESNIK (* 1895)

Oče Anton, šolnik in pevovodja, je želel, da bi sin Stano šel po njegovi poti, toda ta se je po maturi odločil za časnikarski poklic, h kateremu so ga nagibali zgodnji uspehi v poeziji in publicistiki. Pesmi (130) je objavljal v raznih literarnih revijah. Ni izdal nobene pesniške zbirke, kot je morda nameraval, kajti v zapuščini so se ohranile štiri. Brat Srečko ga je spodbujal: »Tvoje pesmi (čisto vse ne, ampak večina) so take, da bi bil nanje ponosen vsak pesnik.« Stano je o svojem bratu Srečku veliko pisal.

LETA 2015 UMRL DUŠAN JAKOMIN

ZAMEJSKI DUHOVNIK, PISATELJ, ZBOROVODJA, ČASNIKAR (* 1925)

Dušan Jakomin je bil doma iz Sv. Antona pri Kopru, leta 2014 je praznoval 65 let mašništva, januarja 2015 pa je dopolnil 90 let. Njegovo življenje so zaznamovale družbene in politične spremembe: fašistično raznarodovanje, nacistična okupacija in velike stiske v času komunizma. Več kot 60 let je predano opravljal duhovniško delo kot slovenski kaplan v Škednju pri Trstu. Vedno se je dejavno vključeval v kulturno in družbeno življenje v Istri in na Tržaškem, med drugim kot pisec, zborovodja, ustanovitelj škedenjskega etnološkega muzeja, predsednik Duhovske zveze, novinar. Moder mož, a vedno skromen duhovnik, tržaški Čedermac, se je življenja vedno učil od preprostih ljudi. Z njegovim trudom in dobro besedo je Ognjišče mnoga leta prihajalo do slovenskih zamejskih bralcev. Hvaležni smo mu za vse njegovo delo in hkrati veseli, da je pri naši založbi izšla tudi knjiga njegovih spominov Od petrolejke do iPada.

več:
M. Pezdir Kofol, Dušan Jakomin, zamejski duhovnik. "Bogu sem se več zahvaljeval kot ga prosil": Gost meseca, v: Ognjišče 12 (2014), 10-16.

nekaj Dušanovih misli:

• Bogu sem se več zahvaljeval kot ga prosil.
• Človek hodi s časom - sloni na preteklosti in sedanjosti, a mora gledati v prihodnost.
• V vsakem človeku je nekaj velikega - naj bo izobražen ali preprost.
• Ko si v stiku s preprostim človekom ali z izobražencem, včasih od tebe pričakuje le eno besedo. Zato potrebujem samoto - da lahko v stik s človekom stopim bogatejši.
• Srečanje človeka je zelo zanimiva stvar, saj sprejmeš vse njegove vrline.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1650 UMRL RENE DESCARTES

FRANCOSKI FILOZOF, MATEMATIK IN FIZIK (* 1596)

Rene Descartes (lat. Renatus Cartesius) velja za enega od začetnikov novoveške filozofije, zlasti njenega racionalizma. Izhodišče svoje filozofije je izrazil s stavkom: 'Cogito, ergo sum' (Mislim, torej sem). Po njegovi sodbi pridemo do resnice le z umom, v njem je kriterij resnice. Bil je tudi eden najvidnejšim matematikov in fizikov svoje dobe.

njegove misli:

• Skoraj nikoli se ne zanesem na prve misli, ki se jih domislim.
  
• Ni dovolj samo imeti zdravo pamet, treba jo je znati tudi uporabljati.
  
• Nič ni na svetu tako dobro razporejeno kot pamet: vsak misli, da je ima dovolj.

LETA 1824 ROJEN SIMON ROBIČ

DUHOVNIK, PRIRODOSLOVEC († 1897)

Doma iz Kranjske Gore, leta 1850 je bil posvečen v duhovnika in služboval v različnih krajih, nazadnje je bil župnik v Šenturški gori, kjer je tudi umrl. Med šolanjem na ljubljanski gimnaziji ga je botanik Franc Hladnik navdušil za prirodopis. Zbiral in opisoval je rastline, žuželke in druge členonožce, polže ter kamnine, ki jih je pošiljal tudi drugim raziskovalcem in objavljal svoja odkritja v različnih strokovnih publikacijah.

o njem:

• Bil je mož posebne sorte. (...) Vse ga je zanimalo: cvetlice, živalce tudi najmanjše in najneznatnejše, dejal bi, najbolj skrite. In nabiral je razne, posebno redkejše vrste, celo po strmih gorah in nevarnih prepadih in jamah svoje domovine. Imel je velike zbirke: največjo je oddal deželnemu muzeju kranjskemu ... (Frančišek Lampe v Domu in svetu)

LETA 1847 ROJEN THOMAS A. EDISON

AMERIŠKI ELEKTROTEHNIK IN IZUMITELJ († 1931)

Izumitelj nad tisoč patentov je leta 1879 odkril električno žarnico z ogljeno nitko, ki je postala svetilka, brez katere si skoraj ne moremo predstavljati življenja. Med prvimi je zgradil električno centralo, izpopolnil je telefon. Svojo poklicno pot je začel kot telegrafist, povzpel se je ne le z nadarjenostjo, ampak tudi s pridnostjo. Zgradil je tudi prvi filmski atelje na svetu.

njegova misel:

• Nemir je znamenje nezadovoljstva, nezadovoljstvo pa je prvi korak k napredku. Pokažite mi povsem zadovoljnega človeka in pokazal vam bom neuspeh.

LETA 1858 SE MARIJA V LURDU PRVIČ PRIKAŽE BERNARDKI

Ko je šla s sestro in prijateljico nabirat suhljad na obrežje reke Gave, se ji je prikazala čudovito lepa in ljubezniva Gospa. Bog, ki se razodeva malim, prevzetnim pa se skriva, se je poslužil Bernardke, da je poživil češčenje Matere božje v naših časih. Gospa, ki se ji je prikazala, se ji je predstavila z imenom 'Brezmadežno spočetje«. Štirinajstletni Bernardki je obljubila, da jo bo naredila srečno ne na tem, ampak na onem svetu. Prosila jo je, naj moli za grešnike in dela pokoro zanje. Pri enem od prikazovanj ji je naročila: »Pojdi in povej duhovnikom, da hočem, naj sezidajo na tem kraju kapelo!«

Na kraju prikazovanj ob bregu reke Gave je počasi zrasla cerkev, tam je privrel na dan znameniti studenec lurške vode, ki je po kemični sestavi povsem enaka vodi drugih studencev v okolici, vendar povzroča čudežna ozdravljenja. Med romarji, ki hite v Lurd, je letno nad 40.000 bolnikov. Stroge zdravniške komisije so vsako leto priče 3035 primerom ozdravljenj, ki jih medicinska znanost ne more razložiti. Takih ozdravljenj je bilo doslej v Lurdu nad 5.000, Cerkev pa jih je kot čudeže priznala le kakšnih 60. Največji 'lurški čudež' je nedvomno to, da mnogi težki bolniki na tem svetem kraju najdejo življenjsko vedrino in odkrijejo smisel svojega trpljenja.Praznik Lurške Matere Božje je papež Janez Pavel II. leta 1992 razglasil za svetovni dan bolnikov. Za današnji 23. svetovni dan bolnikov, je papež Frančišek napisal poslanico, ki nosi naslov »Slepemu sem bil oko in hromemu noga« (Job 29,15). Papež se obrača na vse, ki nosijo breme bolezni in so na različne načine pridruženi trpečemu Kristusu. Prav tako tudi na tiste, ki poklicno ali prostovoljno delajo na zdravstvenem področju.

več o Bernardki v knjigi Bernardka, glasnica Brezmadežne, ki jo je izdalo Ognjišče, ... več tudi: pričevalec evangelija v: Ognjišče (2013) 4

Bernardkine misli:

• Zakaj je treba trpeti? Zato, ker tukaj spodaj čista ljubezen ne živi brez trpljenja. O Jezus, Jezus. kadar mislim na tvoj križ, ne čutim več svojega.
  
• Otrok, vdan Mariji, ne bo mogel nikoli propasti; moja dobra Mati, usmili se me; vsa se ti izročam, da me boš dala svojem ljubemu Sinu, ki ga hočem ljubiti z vsem srcem.
  
• Krščansko življenje niso samo boji in preizkušnje, ampak tudi tolažba. In če je treba iti s Tabora na Kalvarijo, se s Kalvarije vračaš na Tabor z Jezusom.
  
• Vse bom naredila za nebesa, to je moja domovina, tam bom našla svojo Mater, v vsem blišču njene slave in z njo bomo popolnoma varno uživala srečo samega Jezusa.
  
• Jezus v Marijinem naročju. Marijino srce je kot oltar in tam se darujejo zadoščenje, poklonitve, prošnje, milosti.
  
• O Jezus, varuj me pod praporom svojega križa! Naj mi razpelo ne bo samo pred očmi, na prsih, ampak v mojem srcu; živo v meni.
  
• Bog je vedno pričujoč. Vse se zgodi samo z njegovim dovoljenjem, po njegovi volji. Vse, kar storim bližnjemu, je za Boga tako, kakor da sem storila njemu.
  
• Hočem vse žrtvovati in trpeti, ne da bi se pritoževala, saj mi Jezus preprečuje, da bi se česa bala.
  
• Za večjo slavo božjo ni potrebno, da delaš veliko. ampak da delaš dobro.
  
• Čim bolj gledam svojega Boga, tem bolj tudi moj Bog gleda mene; čim bolj molim, tem bolj tudi on misli name.
  
• Jezus je prišel na zemljo, da bi bil moj vzornik. Hoditi hočem za njim in nesebično slediti njegovim stopinjam.

LETA 1887 ROJEN ZORKO PRELOVEC

SKLADATELJ, ZBOROVODJA, UREDNIK († 1939)

Skladatelj in zborovodja Zorko Prelovec je bil v glasbi praktično samouk. V rodni Idriji ga je učil violino organist Ivan Pogačnik. Poklicno je bil uradnik v Ljubljani, kjer je vodil razne zbore in urejal glasbeni list Zvon. Gmotne razmere mu niso dopuščale glasbenega študija v Pragi ali na Dunaju. Kot skladatelj je bil izrazit melodik, preprost in ljudsko občuten. Med njegove najbolj znane skladbe spada pesem ‘Oj Doberdob’, ki spominja na krvave boje prve svetovne vojne.

LETA 1890 ROJEN STANKO BLOUDEK

LETALSKI KONSTRUKTOR, ŠPORTNIK, NAČRTOVALEC ŠPORTNIH OBJEKTOV († 1959)

"Razvoju športa in telesne kulture sploh je posvečal vse svoje življenjske sile; s svojo skromnostjo, temeljitostjo, požrtvovalnostjo ter mecenstvom brez primere, predvsem pa z izredno delavnostjo je bil v našem kulturnem življenju osebnost zgodovinskega pomena in ima do sedaj največje zasluge v zgodovini slovenskega športa in slovenske telesne kulture." Tako je na koncu svoje knjige o inženirju Stanku Bloudku (DZS, Ljubljana 1971) zapisal Drago Stepišnik. Ta genialni mož se je odpovedal družini, da je lahko ves svoj čas in vse svoje moči posvetil tistemu, kar je čutil kot svoj življenjski poklic in poslanstvo: posvetiti svoje izredne tehnične in druge darove za načrtovanje naprav in pobud, ki bodo v pomoč ljudem, da ohranjajo in utrjujejo svoje zdravje. Ob njegovem imenu se najprej spomnimo na smučarske skakalnice, zlasti velikanko, v Planici. Pa to je le delček tega, kar je ustvaril Stanko Bloudek, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 11

LETA 1902 ROJENA MILKA HARTMAN

PESNICA, UČITELJICA, VZGOJITELJICA IN POSREDOVALKA LJUBEZNI DO SLOVENSTVA (u 1997)

»Kadar ljudstvo, narod proslavlja človeka-umetnika, velikega, svetovno znanega, ali malega, komaj poznanega, ne slavi zgolj njegove osebe, marveč predvsem njegovo delo. Delo, ki je bilo posvečeno, darovano ljudstvu. Pravim: delo, ker umetnost je sad njegovega truda. Kajti na podlagi svojega talenta se umetnik trudi in žrtvuje, da ustvari umetnino. Talent pa je dar božji. Bog – večni umetnik – je človeku dal talent zato, da ga izkoristi. Če bi človek iz lenobe ali malomarnosti svoj talent zapravil, zakopal, bi grešil proti dobroti božji, bi grešil nad seboj in nad narodom. Saj smo vsi poklicani, da vsak s svojim talentom, s svojim delom in trudom dajemo čast Bogu in služimo narodu.« Tako je koroška pesnica Milka Hartman nagovorila dijake slovenske gimnazije v Celovcu, ki so pripravili proslavo njej na čast. Njene besede je potrjevalo njeno življenje: s svojim pesniškim darom in z vzgojnim delom je v zavesti odgovornosti pred Bogom neutrudno služila slovenskemu občestvu na Koroškem. Častitljivo dolgo življenje Milke Hartman, ki se je spominjamo ob obletnici smrti, je bilo zares polno dobrih del.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2012) 2

nekaj njenih verzov:

• Vzel, Gospod, si zemlje mrtvo glino, / jo pomešal s svojo božjo slino / in naredil si iz nje piščal / s svojim dihom glas ji dal. // In zdaj poje ta piščal / pesmi teh domačih tal; / pela bo, dokler je ne bo strla / roka tvoja, Bog, ko bom – umrla.
  
• Zemlja / kaj utripa srce / plaho v grudih tvojih? / Veš, da vsa in z vsem / v rokah si mojih?! // Vi / mogočneži, / ki strašite z atomi - / veste li, / da roka moja / vašo silo zlomi?! (Božja beseda)
  
• Duh moj vpije, prosi: / Pridi orel lahkokrili, / dvigni me v višavo / večnega Poeta, / kjer nešteta / čuda so / v nebeški himni peta! (Nemirni duh)
  
• Oče, daj mi ognja, prave luči! / Nerazsodnosti tema me muči, / ko vrtim se v protislovni zmedi, / ko ne vidim več poti po sredi. // Srednja pot je zlata, k tebi vodi - / taka moja sodba je – a ti razsodi! / Smer mi pravo – v zmedi – razodeni / in me z mirom svojih rok odeni. (Molitev)
  
• Misel mi kot jezero je tiha; / divji ves nemir je v njej zaspal, / v težo vseh prevar spokojnost diha. / Le čolniček še spominov niha, / ki ga ziblje davnih srečanj val. (Mir na jezeru)
  
• Ah, moja kitara, / družica mi stara - / sladkost, hrepenenja mi v srcu budiš. / Vse lepe spomine, / radost in bolečine, / tegobo samote ti z mano deliš. (Moja kitara)
  
• Vdano hodi težko pot, / ki se navkreber oži; navzgor upri oči, ne toži / z veseljem stori, kar ti stan nalaga, / saj veš, da dobra volja vedno zmaga. (Nasvet)
  
• Kakor jerbas sem, ki čaka, /da nesó ga iz dneva v noč - / sleherno minuto vezan / le na tujo je pomoč. // Ali – hvaljen Bog! – ne bode / prazen stari jerbas moj: / v njem so zbrane vse kreposti, / dobra dela, trud in boj. (Starost)

LETA 1905 ROJEN BRATKO KREFT

PISATELJ, DRAMATIK IN LITERARNI ZGODOVINAR († 1996)

Prlekija, deželica na severovzhodu Slovenije, ki obsega del Slovenskih goric, Mursko in Ptujsko polje, katere središče je Ljutomer, je rodila lepo število znanih Slovencev. Med njimi je tudi pisatelj, dramatik in literarni zgodovinar Bratko Kreft. Veliko se je ukvarjal z gledališčem. Med njegovimi najuspešnejšimi deli je igra Kranjski komedijanti (o uprizoritvi Linhartove Županove Micke leta 1789).

LETA 1916 ROJEN TINE LOGAR

RAZISKOVALEC SLO. NAREČIJ (DIALEKTOLOG), JEZIKOSLOVEC († 2002)

Študij slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani je Tine Logar leta 1940 kronal z disertacijo o svojem domačem, horjulskem govoru. Po vojni je vse do upokojitve leta 1978 predaval zgodovino slovenskega jezika in dialektologijo. Bil je predsednik glavnega uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Po Franu Ramovšu je Tine Logar najpomembnejši slovenski dialektolog: za slovenski lingvistični atlas je zapisal nad 300 govorov. Skupaj z Jakobom Riglerjem je izdal Karto slovenskih narečij (1983).

LETA 1922 ROJENA ELA PEROCI

PISATELJICA, ČASNIKARKA, PEDAGOGINJA († 2001)

Doma v Svetem križu pri Rogaški Slatini, študirala v Ljubljani, kjer je končala učiteljišče. Po vojni je začela učiti na osnovnih šolah, kasneje je študirala ob delu, diplomirala iz pedagogike in bila časnikarka pri Pionirju, Cicibanu ... Zaposlila se je na RTV Ljubljana v mladinskem izobraževalnem programu, do upokojitve je urejala oddajo Radijska šola. Veliko je pisala, predvsem kratke pravljice (izhajale v slikanicah), med katerimi so najbolj znane: Muca copatarica, Moj dežnik je lahko balon, Hiša iz kock ... Navdih zanje je dobivala pri svojih dveh hčerkah, bile so tudi prevedene v več tujih jezikov. Zanje je značilna preprostost, velja za prvo, ki je snov zajemala iz sveta mestnega otroka, dotlej se je otroška literatura pretežno napajala iz doživetij kmečkega sveta. Vedno se je postavljala na stran otrok, razumela je njihove stiske, potrebo po igri, željo po druženju z živalmi, utesnjenost mesta ... Pisala je tudi prozo in poezijo, radijske igre ... "Ne pišem za otroke, pišem otrokom in tako se z njimi pogovarjam," to je bilo geslo njenega pisanja

LETA 1939 UMRL FRAN ŽGUR

PESNIK, “VIPAVSKI SLAVČEK” (* 1866)

Zaradi težav z matematiko je zapustil šolo, zaradi domotožja se ni izučil za slikarja in je nasledil očeta v trgovini v rojstni Podragi. Pod fašizmom je bil pogosto zaprt zaradi slovenstva. Od leta 1893 je svoje pesmi objavljal v raznih listih in koledarjih. Leta 1923 je izšla njegova edina samostojna pesniška zbirka Pomladančki. “Vipavski slavček” je pisal pesmi za otroke, ki so igrive in sveže ter so prišle v izbore otroške poezije. Njegove pesmi kažejo večje ali manjše vplive Otona Župančiča in Josipa Murna.

LETA 1948 UMRL SERGEJ M. EJZENŠTEJN

OČE RUSKEGA FILMA (* 1898)

Med najpomembnejša dela v zgodovini filmske umetnosti spada film Oklepnica Potjomkin (1925) ruskega režiserja Sergeja Mihajloviča Ejzenštejna, ki je bil po poklicu arhitekt. Pri filmu je začel delati kot montažer, kmalu pa je postal režiser in s svojimi številnimi odličnimi filmi postavil temelje filmski umetnosti v tedanji Sovjetski zvezi.

LETA 1952 UMRL MATIJA MURKO

JEZIKOSLOVEC, LITERARNI ZGODOVINAR IN ETNOLOG (* 1861)

Leta 1951 so pri založbi Slovenska matica v Ljubljani izšli Spomini literarnega zgodovinarja in etnologa Matija Murka. Napisal jih je v češčini, jeziku, v katerem je dolga leta poučeval kot vseučiliški profesor v Pragi. V slovenščino jih je prevedel njegov najstarejši sin Vladimir. V uvodu je Matija Murko, znanstvenik svetovnega slovesa in mednarodnega ugleda, zapisal: "Pogosto so me opominjali, da naj bi napisal spomine o svojem bogatem življenju in o svojem delovanju v raznih krajih. Tudi sam sem premišljeval o tem, toda zaradi nujnega znanstvenega in drugega dela se tega nikdar nisem utegnil lotiti; razen tega sem sploh živel ne toliko za preteklost, kolikor za sedanjost in prihodnost." Vseskozi je živel in deloval na tujem, vendar je ostal zvest sin svojega slovenskega naroda in vnet zagovornik naših načrtov. Rad je prihajal domov na počitnice. Hvaležno se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2011) 2

LETA 1963 UMRL FRAN ALBREHT

PESNIK, PRIPOVEDNIK, PREVAJALEC IN PUBLICIST (* 1889)

Kamničan Fran Albreht,pesnik, pripovednik, prevajalec in publicist, je izdal dve samostojni pesniški zbirki (Mysteria dolorosa, Pesmi življenja), ki razodevata, da je bil 'očaran' od Župančiča. V socialni poeziji se je najbolj približal ekspresionizmu. Njegove poglavitne slovstvene zasluge so bile od leta 1920 urejanje Ljubljanskega zvona in raznih zbornikov ter v knjižnih in gledaliških kritikah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1630 JE UMRL TOMAŽ HREN

ŠKOF, PO KRIVICI OŽIGOSAN KOT POŽIGALEC KNJIG (* 1560)

Ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu je dajalo zgodovino­pisje zelo različne ocene. Po sodbi enih je bil verski junak, "apo­stol Kranjske", drugi pa so ga imeli za "velikega inkvizitorja, po­žigalca slovenskih knjig". Naš zgodovinar Vasilij Melik je na Hrenovem simpoziju v Rimu septembra 1997 dejal: "Večine negativnih o­cen je bilo krivo načelno nerazpoloženje do katoliške strani." Škof Tomaž Hren je imel nalogo izvesti cerkveno prenovo po na­čelih tridentinskega koncila (1545-1563). Pošteni preučevalci njegovega življenja in dela mu priznavajo, kako se je tudi trudil, da bi slovenskim katoliča­nom dal v roke potrebne knjige. Biblicist Marijan Peklaj piše: "Večkrat je prosil v Rim, da bi vsaj nekateri duhovniki smeli bra­ti protestantske knjige in je tako dovoljenje tudi dobil. Kaže, da je s tem omogočil obstanek Dalmatinove Biblije med katoliškimi duhovniki." Nameraval je izdati prevod Velike­ga in Malega katekizma nemškega jezuita sv. Petra Kanizija ... Izdal je Načrtoval je tudi slovensko pesmarico, sestavljeno po rimskem bre­virju, po cerkvenih očetih in latinskih nabožnih pesmih: njen na­slov bi bil Hortulus animae (Vrtiček duše). Hotel je tudi ustano­viti v Ljubljani tiskarno, kjer bi tiskali (predvsem za bogoslužno rabo) potrebne slovenske knjige. S sodelovanjem jezuita Janeza Čande­ka je škof Hren izdal Evangelije inu lis­te (1613).

"Besedilo je skoraj dobesedno prepisano iz Dalmatina; spremenila so se le nekatera mesta, ki se niso ujemala z Vulgato... Glavno pa je - in to daje knjigi posebno vrednost: Hren je po na­svetu nekaterih sodelavcev, kjer je bilo (za tedanje razmere) le mogoče, Dalmatinove nemške tujke nadomestil (ali dal nadomestiti) s slovenskimi izrazi; nove besede so večinoma srečno izbrane, če­tudi se niso vse ustalile v pismeni slovenščini" (Ivan Grafenauer).

več:
S. Čuk, Tomaž Hren: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2000), 20-21.

LETA 1755 UMRL BARON DE LA BREDE ET DE MONTESQUIEU

FRANCOSKI FILOZOF, PRAVNIK, POLITIK, PISATELJ (* 1689)

Bil je izjemno pomemben družbeni in politični komentator v dobi razsvetljenstva Poznana je njegova ideja o ločitvi oblasti na izvršno, zakonodajno in sodno, ki naj bi zagotavljala ravnotežje moči. Danes je ta ideja v praksi uresničena v večini evropskih demokracij. V slovenskem prevodu imamo njegova Perzijska pisma, v katerih se posmehuje ustaljenim političnim vzorcem ...

nekaj njegovih misli:

• Običaji delajo vedno boljše državljane kot zakoni.
  
• Svoboda je pravica delati vse kar zakoni dovoljujejo.
  
• Če hoče človek uspeti, mora izgledati neumen, in biti moder.
  
• Če bi človek hotel biti samo srečen, bi to hitro dosegel. Človek pa hoče biti bolj srečen, kot so drugi; to je pa skoraj vedno težko, ker vedno mislimo, da so drugi srečnejši, kar pa niso.
  
• Ne iščemo sveženj zakonov, temveč njihovo dušo.

LETA 1837 UMRL ALEKSANDER S. PUŠKIN

RUSKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK (* 1799)

Plemiškega rodu, svobodomislec, eden največjih ruskih pesnikov, utemeljitelj modernega ruskega jezika in predstavnik romantike. Zapustil je bogato literarno dediščino. V svojem literarnem ustvarjanju je združeval francoske in angleške vplive, rusko folkloro, orientalske motive ... Njegovo najbolj znano delo je roman v verzih Jevgenij Onjegin, ki pomeni enega vrhov evropskega romantičnega pesništva, hkrati pa velja tudi za začetek ruskega družbeno psihološkega romana. Še nekaj najbolj znanih naslovov njegovih del: drama Boris Godunov, novela Pikova dama, roman Stotnikova hči ... Umrl je kot žrtev nesmiselnega plemiškega obračuna, star manj kot 38 let.

njegovo razmišljanje:

• Denar je vselej starosti vsaki dobrodošla stvar. Mladenič naglega v njem išče sluga, starec pa zvestega v njem išče druga.
  
• Le v bodočnosti živimo, / a sedanjost nas mori; / vse premine, vse zbeži; / drago nam je, ko je mimo.

LETA 1861 ROJEN MATIJA MURKO

JEZIKOSLOVEC, LITERARNI ZGODOVINAR IN ETNOLOG († 1952)

Leta 1951 so pri založbi Slovenska matica v Ljubljani izšli Spomini literarnega zgodovinarja in etnologa Matija Murka. Napisal jih je v češčini, jeziku, v katerem je dolga leta poučeval kot vseučiliški profesor v Pragi. V slovenščino jih je prevedel njegov najstarejši sin Vladimir. V uvodu je Matija Murko, znanstvenik svetovnega slovesa in mednarodnega ugleda, zapisal: "Pogosto so me opominjali, da naj bi napisal spomine o svojem bogatem življenju in o svojem delovanju v raznih krajih. Tudi sam sem premišljeval o tem, toda zaradi nujnega znanstvenega in drugega dela se tega nikdar nisem utegnil lotiti; razen tega sem sploh živel ne toliko za preteklost, kolikor za sedanjost in prihodnost." Vseskozi je živel in deloval na tujem, vendar je ostal zvest sin svojega slovenskega naroda in vnet zagovornik naših načrtov. Rad je prihajal domov na počitnice. Hvaležno se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, Matija Murko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2011), 48-49.

LETA 1867 ROJENA MARICA NADLIŠEK BARTOL

PISATELJICA, PREVAJALKA, UREDNICA († 1940)

Mati pisatelja Vladimirja Bartola je maturirala v Gorici in učila na šolah v okolici Trsta. Urejala je tudi prvi slovenski ženski časopis Slovenka (1897-1900) in s članki o ženskih vprašanjih sodelovala tudi v drugih časopisih. Kljub temu, da ni imela univerzitetne izobrazbe, je z velikim prizadevanjem in željo ter ljubeznijo do leposlovja prišla do velike razgledanosti, želela je biti napredna ženska na vseh področjih, zato se je udeleževala tudi sokolskih shodov, kupila si je kolo in se učila kolesarjenja ... bila je članica Splošnega slovenskega ženskega društva. ... Leta 1889 je objavila novelo Moja prijateljica, leta 1898 še roman Fata morgana, ki je izšel po njeni smrti, prav tako zbirka novel Na obali.

LETA 1880 ROJEN JOSIP UJČIĆ

MORALNI TEOLOG, BEOGRAJSKI NADŠKOF († 1964)

Zibelka mu je tekla v Starem Pazinu (Istra). Bogoslovje je študiral v centralnem semenišču v Gorici skupaj z Italijani, Furlani in Slovenci, njegov sošolec je bil Jakob Ukmar. Študij je nadaljeval na Dunaju, bil profesor moralne teologije najprej v Gorici, zatem pa petnajst let (1921–1936) na teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in bil dvakrat tudi njen dekan. Novembra 1936 je bil imenovan za nadškofa v Beogradu kjer je bil med njegovimi sodelavci dr. Janez Jenko, kasnejši koprski škof.

LETA 1887 ROJEN JANKO LAVRIN

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK († 1986)

Rojen v Krupi pri Semiču, velja za enega najboljših poznavalcev ruske književnosti na svetu, ki jo je predaval na univerzi v Nottinghamu v Angliji (1918-1953). Pisal je večinoma v angleščini, mnoga njegova dela pa so prevedena v slovenščino in v razne svetovne jezike.

LETA 1890 ROJEN BORIS PASTERNAK

RUSKI PESNIK IN PISATELJ, NOBELOVEC 1958 († 1960)

Boris Leonidovič Pasternak je leta 1958 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Zaslovel je s svojim romanom Doktor Živago, ki je izšel najprej v Italiji. S tem se je zameril tedanjim sovjetskim oblastnikom, ki so ga prisilili, da je nagrado "prostovoljno" odklonil, medtem ko je ob novici, da mu je bila podeljena, zapisal, da je "neizmerno hvaležen, ginjen, ponosen, osupel, zmeden".

nekaj njegovih misli:

• Tek dejanj pretehtan je do kraja, / konec je poti neizprosno dan. / Jaz sem sam, vse v farizejstvu vztraja. / Ne, življenje ni sprehod čez plan.
  
• Vsi smo postali ljudje le toliko, kolikor smo druge ljubili ali smo jih imeli priložnost ljubiti.
  
• V knjigi življenja je odprta tista stran, ki je svetejša ko druge. Kar stoji pisano, se mora spolniti. Bodi. Amen.

LETA 1890 ROJEN JOSIP RIJAVEC

tenorist, GLASBENI PEDAGOG, KONCERTNI PEVEC († 1959)

Glasbeno se je šolal v Ljubljani in na Dunaju vzporedno s študijem prava. V vseh študijskih letih je nastopal na koncertih. Leta 1916 je prvič nastopil v zagrebški operi, kjer je pel do leta 1921, zatem pa v Beogradu. V letih 1927–1933 je bil angažiran v berlinski državni operi, v tem času je imel tudi številne koncerte po raznih mestih, od leta 1936 je stalno nastopal v operi Narodnega gledališča v Beogradu, kjer je od leta 1945 kot profesor glasbene akademije vzgojil generacije mladih pevcev.

LETA 1893 ROJEN FRAN ERJAVEC

UČITELJ, ČASNIKAR, PUBLICISAT († 1960)

Po končanem učiteljišču v Ljubljani je eno leto pred prvo svetovno vojno poučeval na Primorskem, po vojni pa je bil v raznih uradniških službah, ob tem pa študiral pravo na ljubljanski univerzi. Ukvarjal se je s politiko in se uveljavil kot publicist. Pisateljsko delo je pričel kot učiteljiščnik z leposlovnimi črticami in pesmimi, ki jih je objavljal v Zvončku, pozneje v drugih listih. Njegovo glavno delo je knjižna zbirka Slovenski pesniki in pisatelji (za mladino), ki jo je pripravljal skupaj s Pavlom Fleretom.

LETA 1898 ROJEN BERTOLT BRECHT

NEMŠKI DRAMATIK († 1956)

Eden najpomembnejših nemških dramatikov in reformatorjev gledališča 20. stoletja je začel pisati pesmi že v mladosti, v šoli je bil velik upornik proti takratnemu šolskemu sistemu. Vojna, med katero je bil bolničar, ga je zelo zaznamovala in kmalu po njej je napisal prve igre, zapustil medicino in se posvetil pisanju. Prvi uspeh je doživel s komedijo Bobni v noči, postal je dramaturg, najprej v Munchnu, potem v Berlinu, se lotil študija marksizma in bil nekaj časa na seznamu nevarnih ljudi, potem pa je vendarle našel izziv v Operi za tri groše, ki velja za začetek Brechtovega epskega gledališča. Kljub uspehu pa ni bil zadovoljen, ker občinstvoi ni razumelo njegove ostre satire, pač pa se je ob gledanju zabavalo. Brecht je skoraj štirideset let ustvarjal in reformiral gledališče, mu začrtal novo pot (dialektično) na kateri igralec prikazuje vlogo, gledalec pa jo kritično spremlja. Ni hotel samo reči: Takšno je življenje (Čehov), ampak ga je hotel spreminjati, urediti ...

njegovo razmišljanje:

• Rodil sem se kot sin premožnih staršev. Moji starši so mi zavezali kravato in me vzgojili v navadi biti ustrežen ter me naučili umetnosti ukazovanja. Toda ko sem ozdravel in se razgledal, mi ljudje mojega razreda niso bili všeč, niti ukazovanje niti navada biti postrežen. Zapustil sem svoj razred in se pridružil majhnim ljudem.
  
• Nihče od smrtnikov ni tako velik, da bi ga ne mogli vključiti v svojo molitev.
  
• Veliko je že doseženo, če samo eden vstane in odločno reče: ne.
  
• Neki človek, ki gospoda K. že dolgo ni videl, ga je pozdravil z besedami: "Prav nič se niste spremenili!" "Res?" je dejal gospod K. in prebledel.
  

LETA 1905 ROJEN VILKO UKMAR

SLOVENSKI SKLADATELJ († 1991)

Po rojstvu Postojnčan, po izobrazbi pravnik, je svoje življenje posvetil glasbi, ki jo je študiral v Ljubljani, na Dunaju in v Zagrebu. Deloval je v raznih slovenskih glasbenih ustanovah (opera, akademija za glasbo) in se uveljavil kot pomemben slovenski skladatelj 20. stoletja. Znano je njegovo delo Zgodovina glasbe.

LETA 1919 ROJEN JANEZ BELEJ

TEOLOG, PROTONOTAR, PRAVNIK, 36 LET V SLUŽBI MISIJONOV († 1992)

Rodil se je na Trojnem (žup. Laško) in po klasični gimnaziji v Mariboru (1940) vstopil v MB bogoslovje, ki ga je zapustil pred začetkom 2. svetovne vojne.. Odšel je v Rim, na mednarodni zavod "de Propaganda Fide", kjer je na njihovi univerzi končal študij teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1946 in dve leti zatem obranil doktorsko tezo iz teologije, potem pa še tezo o pravu. Leta 1953 je začel delati na Kongregaciji za širjenje vere. V dolgih letih delovanja je skrbel za dežele J. Afrike. Zadnjih trinajst let je bil odgovoren za pripravljanje semeniških statutov. Leta 1989 je po 36 letih skrbi za misijone stopil v pokoj - papež Janez Pavel II. ga je imenoval za apostolskega protonotarja. Nikoli ni deloval v misijonih, toda zanje je naredil ogromno. Pomemben je tudi njegov prispevek pri ustanavljanju papeškega zavoda Slovenik.

več:
F. Bole, Apostolski protonotar dr. Janez Belej, 36 let v službi misijonov na Kongregaciji za evangelizacijo narodov v Vartikanu: Gost meseca, v: Ognjišče 10 (1989), 6-10.

LETA 1937 UMRL WILHELM CONRAD ROENTGEN

NEMŠKI FIZIK (* 1845)

Röntgen je raziskoval sevanje elektronk in po naključju odkril nov tip elektromagnetnega valovanja, ki ga je imenoval »žarki X«, navadno pa jih po njem imenujemo rentgenski žarki. Prav tako je odkril tudi zaslon, s katerim je mogoče to valovanje zaznati, in dejstvo, da je z njim možno opazovati trdne strukture v človeškem telesu. Tako je postal začetnik uporabe slik v medicini in za svoje odkritje je prejel tudi (prvo) Nobelovo nagrado za fiziko leta 1901.

LETA 1942 UMRL JOSIP GOSTINČAR

KRŠČANSKO SOCIALNI DELAVEC, ORGANIZATOR (* 1860)

Po končani obrtni šoli se je sitarski mojster pridružil socialno-demokratičnemu gibanju in prestopil h katoliški stranki. Z Janezom Evangelistom Krekom je bil med organizatorji krščansko-socialnega delavstva, bil je v odboru za pripravo ustanovitve Slovenskega katoliškega delavskega društva ... v državnem zboru je imel številne pobude za izboljšanje gmotnega položaja delavstva in nižjega uradništva, za starostno zavarovanje in invalidno zavarovanje malih in srednjih kmetovalcev ter malih obrtnikov, za melioracijo notranjskih kraških dolin, preiskavo njihovih voda, načrtoval je železniško povezavo z Idrijo ...

LETA 1960 UMRL KARDINAL ALOJZIJ STEPINAC

BLAŽENI NADŠKOF IN KARDINAL, POGUME­N PASTIR BOŽJEGA LJUDSTVA (* 1898)

Med svojim drugim pastirskim obiskom na Hrvaškem je papež Janez Pavel II. v soboto, 3. oktobra 1998 v hrvaškem narodnem svetišču Marija Bi­strica razglasil za blaženega kardinala Alojzija Stepinca, ki je bil nadškof v Zagrebu (1934-1960). Pogumnega pastirja, ki se je boril za temeljne človeške pravice, so komunistične oblasti na insceniranem sodnem procesu obsodile kot "vojnega zločinca", on pa je svojim sod­nikom z dostojanstvenim mirom dejal: "Moja vest je čista!"

več:
S. Čuk, Kardinal Alojzij Stepinac: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (1998), 62-63.

njegova misel (na sodišču):

• Moja krivda je v tem, da ne klonim pred vašimi zahtevami. Toda če bi moral dati svoje življenje pri izpolnjevanju svojih dolžnosti, ga bom dal, zagrebški nadškof zna ne samo trpeti, ampak tudi umreti za svoje ideje.

o njem

• Izpolnil je svoje poslanstvo oznanjevanja predvsem s trpljenjem za Cerkev in potrdil sporočilo vere s smrtjo. Raje je imel temnico kot svobodo, le zato, da je branil svobodo in edinost Cerkve. Ni se bal verig, da ne bi bila uklenjena beseda evangelija. (Janez Pavel II.)
• Bil je pastir božje črede v posebno težavnih časih zgodovine hrvaškega naroda, ko so protikrščanske ideologije pustošile po vsej Evropi, sejale sovraštvo med rasami in borbo med razredi. Kardinal Stepinac je v odnosu do njih zavzel jasno stališče, brez človeških ozirov in političnih računic, v absolutni zvestobi evangeliju, cerkvenemu nauku in svoji vesti kot katoliški škof. Za kardinala Stepinca je bilo oznanjevanje evangelija in biti njegova priča osebna obveza, notranja zahteva, ki jo je v polnosti sprejel, sad neomejenega podarjanja sebe Bogu, Cerkvi in svojemu narodu. (kardinal Rode)

LETA 1971 UMRL IVAN DOLENEC

PROFESOR IN RAVNATELJ, MOŽ SVETNIŠKEGA DUHA (* 1884)

Škofjeloški rojak Ivan Dolenec je svoje življenje uradnega stenografa, gimnazijskega profesorja in ravnatelja, medvojnega in povojnega zapornika, opisal v knjigi, ki ji je dal naslov Moja rast. Hotel je povedati, kako mu je vse, kar je doživel in prestal, pomagalo rasti v zaupanju v Boga in v veselju nad življenjem. Ta ‘zlata’ knjiga je prvič izšla leta 1973 pri Slovenski kulturni akciji v Argentini in je bila pri nas na seznamu prepovedanih knjig, leta 1991 pa jo je v svobodni domovini izdala celjska Mohorjeva. »Če pomislim nazaj na svojo preteklost, vidim, da je bila zame največja sreča - vera. Skoraj vse, kar sem doživel lepega in osrečujočega, je bilo na ta ali oni način v zvezi z mojo vero,« je zapisal v spominih, ki jih je začel pisati leta 1945 v novomeških zaporih, kamor je prišel zaradi svoje iskrene besede o komunizmu ... V njih ne zasledimo niti trohice zagrenjenosti, saj je bil trdno prepričan, da usodo vsakega človeka vodi Bog.

več:
S. Čuk, Ivan Dolenec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2001), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Vedno sem bil mnenja, da je brezpogojna resnica edina stvar, ki more ljudi pomiriti in zadovoljiti, ker smo pač po naravi vsi ustvarjeni tako, da moramo iskati resnico in pravico.
  
• Rad sem vas imel, ker je bilo pri vas dvakrat dve štiri. Danes je toliko ljudi, pri katerih dvakrat dve ni vsak dan štiri.
  
• Drama pravilna je naše življenje. / Nič ne zgodi se kot goli slučaj, / zadnje dejanje pove ti, zakaj / biló potrebno je tudi trpljenje. // Ko svoje vloge v svetu igramo, / ena nas misel nad vse osrečuje: / tudi takrat, ko je v srcu najhuje, / vemo: ljubezen pisala je dramo.
  
• Vsak izmed nas nosi svoj križ, nobeno olepševanje ne spravi tega dejstva s sveta ... Toda če križ voljno zgrabimo, nam postane lahek, ker nam ga pomaga nositi Tisti, ki je izrekel resnične besede, da je njegov jarem sladak in njegovo breme lahko.
  
• Če pomislim nazaj na svojo preteklost, vidim, da je bila zame največja sreča – vera. Skoraj vse, kar sem doživel lepega in osrečujočega, je bilo na ta ali oni način v zvezi z mojo vero.
  
• Vsak izmed nas nosi svoj križ, nobeno olepšavanje ne spravi tega dejstva s sveta ... Meni so najtežji križ naložili prav tisti, ki so na vsa usta trobili, da bodo prinesli lepše čase.
  
• Bog mi je dal tako srce: po cele dneve sem lahko rekel ne samo, da žal besede v ustih ni, ampak tudi, da žale misli v srcu ni.
  
• Ljudje, ki imajo v sebi težnjo, da bi bili dobri in modri, se ne morejo zadovoljiti z življenjem brez smisla in brez smeri, brez vere in brez ideala.
  
• Nikdar mi ni bilo žal, če sem v nevarnosti pokazal pogum, še vedno pa, če sem zlezel pod klop.

LETA 1975 UMRL ALOJZIJ MIHELČIČ

SKLADATELJ, MOJSTER CERKVENIH IN SVETNIH SKLADB (* 1880)

Iz Harij, kjer se je rodil, je hodil v šolo v bližnjo Ilirsko Bistrico, kjer je vstopil v svet glasbe. Po orglarski šoli v Ljubljani je služboval kot organist in pomožni učitelj v Štangi pri Litiji. Ko je odslužil vojaški rok, se je naselil v Metliki, bil tam organist in župan, nato je imel v Celju veletrgovino z vinom. Povsod je ustanavljal in vodil odlične pevske zbore. Že v zgodnji mladosti je začel pisati predvsem cerkvene skladbe, med njegovimi svetnimi skladbami je najbolj znana Nebo žari, kjer slika prizore iz prve svetovne vojne.

LETA 2014 UMRL TOMAŽ PENGOV

GLASBENIK IN KANTAVTOR (* 1949)

Po končani primerjalni književnosti je ustvarjal kot svobodni umetnik, igral je na 12-strunsko akustično kitaro in lutnjo, pel in pisal pesmi. Nastopati je začel leta 1968, izdal je štiri plošče avtorskih pesmi: Odpotovanja, Pripovedi, Rimska cesta in Biti tu. Leta 1997 je za svoje pesniško ustvarjanje prejel Ježkovo nagrado, 1999 pa so o njem posneli film Dih besede, v katerem je večina njegovih najboljših pesmi ...

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Kako papež spoštuje zakon in družino, dokazuje tudi nova in zanimiva pobuda, s kateri želi okrepiti zakon, ki je v sodobni družbi v krizi. Povabil je zaročence, naj 14. februarja, na god sv. Valentina, pridejo v Vatikan in se srečajo z njim v dvorani Pavla VI. Tisti, ki bi želeli poromati v Rim, se lahko prijavijo na škofijskih uradih za družino.

Na srečanje so povabljeni zaročenci, ki so obiskovali ali obiskujejo tečaj priprave na zakon. Na ta dogodek jih vabi obvestilo v več jezikih z velikim križem na modri podlagi, z objetim parom ter naslovom: Veselje, ki ga 'da' prinaša za vedno.

Sedanjemu papežu nekateri pripisujejo tudi stališča, ki jih ni nikoli zagovarjal. Tako govorijo, da želi izenačiti zakon med možem in ženo z istospolnimi skupnostmi. Res je, da si sedanji papež prizadeva za spoštovanje vsakega človeka, a to nikakor ne pomeni, da izenačuje zakon in istospolne skupnosti.

Pred dobrimi tremi leti je kardinal Jorge Mario Bergoglio (papež Frančišek), tedaj buenosaireški nadškof napisal pismo dr. Justu Carbajalesu, predsedniku sveta za laike v argentinski škofovski konferenci. V Argentini so tedaj sprejemali zakon, ki bi pravno izenačil istospolne skupnosti in zakonsko zvezo med možem in ženo. Prišlo je do številnih demonstracij proti temu zakonskemu predlogu. Pred eno od takih manifestacij pod naslovom 'Za življenje in družino', ki jo je organiziral omenjeni urad škofovske konference, je kardinal Bergoglio napisal pismo podpore dr. Carbajalesu. Omenjeno pismo prikazuje papeža kot razumevajočega človeka velike širine, a tudi velikega zagovornika družine, ki temelji na zakonu med možem in ženo. Nekaj odlomkov iz tega pisma:

»... Ta pobuda ni uperjena proti nikomur, ker res ne želimo soditi tistih, ki mislijo ali čutijo drugače kot mi ... vendar nedvoumno mislimo, da ne moremo imeti za enako tisto, kar je različno, in da je pri sožitju v družbi nujno sprejemati razlike. Samo bistvo človeka teži po skupnosti, ki jo sestavljata mož in žena, in v kateri se oba trudita za vzajemno uresničitev, za pozornost in skrb za naravni način, ki vodi v prokreacijo – rojevanje. To daje zakonu velik družbeni pomen in njegov javni značaj. ... Zakon je temelj družine in je družbena celica, ki je pred katerimkoli zakonodajalcem in je celo pred samo Cerkvijo. Iz tega izhaja, da bi sprejetje takega zakona, o katerem govorimo, pomenilo resnično veliko antropološko nazadovanje.

Ne! Zakon enega moža in žene ni isto kot skupnost dveh oseb istega spola. Dobro razlikovati ne pomeni diskriminirati, ampak ravno nasprotno – pomeni spoštovati ... V času, ko se tako poudarja vrednoto kulturne in družbene različnosti, je zares protislovno minimalizirati temeljno človeško različnost. Oče in mati nista isto. Ne moremo učiti prihodnjih rodov, da je pripravljati projekt družine, ki jo razumemo kot zavezo trajne zveze med enim možem in eno ženo, popolnoma enaka bivanju z osebo istega spola. Skrbno pazimo, da se nam ne zgodi, da bi s tem, ko vztrajamo pri priznavanju pravic, ki jih zahtevajo odrasli, ne pustili ob strani prvenstveno pravico otrok, da računajo na vzorec očeta in matere, da imajo očeta in mamo – kajti otroci morajo imeti prednost pred vsemi drugimi.«

8. februar

Zadnje čase smo neštetokrat slišali za Darfur - pokrajino v državi Sudan, kjer zaradi političnih strasti cele množice živijo v skrajni bedi in umirajo od lakote. Iz te pokrajine je bila doma naša svetnica, ki se je rodila okoli leta 1869. Njen stric je bil vaški poglavar. Ko je bila stara kakšnih osem do devet let, sta jo ugrabila dva Arabca, ko je šla nabirat zelenjavo na njivo blizu doma. Ko je morala vso noč hoditi skozi gozd, sta jo naslednje jutro zaprla v neko smrdljivo luknjo. "V nedopovedljivem strahu sem klicala na pomoč očeta in mamo," je pripovedovala kasneje, "toda nihče me ni slišal." Zaradi prestane groze je pozabila celo, kako ji je ime; ugrabitelja sta ji zato dala novo ime - Bakhita, ki pomeni "srečna". Tri leta prej so ugrabili tudi njeno starejšo sestro, ki je bila že poročena, in za njo se je izgubila vsaka sled. V tem času je v tem predelu Afrike trgovina s sužnji še cvetela, čeprav so jo v prvi polovici 19. stoletja skoraj vse evropske države in ZDA z zakonom prepovedale.

Arabca sta Bakhito kmalu prodala. Služila je kot sužnja v več družinah, kjer je pretrpela veliko poniževanj in muk. V Kartumu jo je slednjič kupil neki turški general, čigar otroci so se izživljali nad ubogo črno deklico. Preden se je general vrnil v Turčijo, je dal svojo sužnjo naprodaj. Vzel jo je italijanski konzularni uradnik Calisto Legnani, ki je leta 1884 odšel iz Kartuma. Bakhito je vzel s sabo in jo doma "podaril" ženi svojega prijatelja.

Njegova družina je živela v kraju Mirano Veneto in tam je bila Bakhita pestunja njihove triletne hčerke. Družinski oskrbnik Illuminato Checchini, veren mož in prijatelj Giuseppeja Sarta, kasnejšega papeža Pija X., ji je odprl pot do krščanske vere. "Podaril mi je srebrn križ in mi razložil, da je Jezus Kristus, Božji Sin, umrl za nas. Prav nič nisem razumela, vendar me je neka skrivnostna sila nagnila, da sem križ sprejela in ga stisnila k sebi." Oskrbnik je prosil redovnice, da Bakhito poučijo v veri. Ko je bila 9. januarja 1890 krščena, je dobila kar tri imena: Jožefina, Marjeta in Fortunata. Isti dan je bila tudi pri birmi in prvem svetem obhajilu.

Decembra 1893 je vstopila v noviciat redovnic kanosijank. "Brez strahu položi svoje zaobljube: Jezus te ima rad, Jezus te ljubi. Tudi ti ga ljubi in vedno veselo služi." ji je prigovarjal beneški patriarh Sarto. Večne zaobljube je izrekla šele leta 1927. Nekaj časa je živela v samostanu v Benetkah, od leta 1902 pa v kraju Schio, kjer je opravljala različna dela, nazadnje je bila vratarica. Ljudje so jo imeli zelo radi, ker je vse sprejemala s širokim nasmehom in prijazno besedo v beneškem narečju. Zadnja leta je bila preizkušena z raznimi boleznimi. Na invalidskem vozičku je ure in ure ostajala pred tabernakljem in darovala svoje trpljenje za Cerkev, za papeža, za spreobrnjenje grešnikov. Ko je 8. februarja 1947 umrla, so bile njene zadnje besede: "Kako sem srečna... Marija, Marija." K njenemu grobu so brž začeli prihajati verniki. Papež Janez Pavel II. jo je 17. maja 1992 razglasil za blaženo, 1. oktobra 2000 pa za svetnico.

LETA 1828 ROJEN JULES VERNE

FRANCOSKI PISATELJ († 1905)

Otroka kapitana Granta, Dvajset tisoč milj pod morjem, V osemdesetih dneh okoli sveta in številne druge knjige, ki jih imamo prevedene tudi v slovenščino, so še danes priljubljeno mladinsko branje. V njih ta "preroški" pisatelj napoveduje prihodnji tehnični napredek človeštva.

njegove misli

• Čudim se, s kakšnim neumnim zadovoljstvom mnogo ljudi imenuje delovanje višje sile »slučaj«, ko bi toliko enostavneje in bolj razumno lahko rekli »božja previdnost«!
  
• Kar si lahko en človek zamisli, to lahko drugi ljudje uresničijo ...

LETA 1849 UMRL FRANCE PREŠEREN

NAJVEČJI SLOVENSKI PESNIK (* 1800)

Rodil se je v Vrbi na Gorenjskem, pri Ribičevih, kjer je med "hišnimi" in kuhinjskimi vrati spominska plošča z rodovnikom Prešernove družine. Na prednji steni pa sta vzidani spominski plošči dvema sinovoma Ribičevega rodu: pesniku Francetu Prešernu in nadškofu Antonu Vovku. Prešernova rojstna hiša je "predstavnica vseh naših kmečkih domov, iz katerih so izšli veliki možje naše preteklosti" (Finžgar). Na gričku vzhodne strani vasice stoji cerkvica sv. Marka, zavetnika vasi, ki ga Prešeren v svojem "sonetu nesreče" imenuje "bližnji sosed", ... Franceta, po rojstvu tretjega otroka in prvega sina je oče Šimen sedemletnega peljal k svojemu stricu Jožefu, župniku na Kopanju pri Grosupljem, kjer ga je stari gospod sam uvajal v umetnost pisanja in branja. Poslal ga je na osnovno šolo v Ribnici, kjer je kot odličen učenec prišel v "zlate bukve" ... potem ga je poslal v ljubljanske šole, kjer je France v nabiranju znanja preživel devet let: Prešeren je bil vedno med prvimi v razredu in je ob koncu leta dobival za nagrado "bukve" ... Mati Mina je srčno želela, da bi njen France postal duhovnik, on pa se je končanem liceju odpravil peš na Dunaj, se vpisal v tretji letnik filozofije, ki mu je bil potreben za študij prava. Marca 1828 je bil razglašen za doktorja prava ("jezičnega dohtarja".), opravil je odvetniški izpit, bil odvetniški pomočnik ...  šele leta  1846 je v Kranju končno dobil samostojno odvetniško mesto. Svojim neuresničenim željam je dajal duška v svojih pesmih in pesnitvah, med katerimi sta najlepši in najbolj znani Sonetni venec ter Krst pri Savici. ... Iz ljubezenskega razmerja z Ano Jelovškovo, ki je bila od njega 23 let mlajša, so se mu rodili trije otroci, ki jim je po smrti zapustil svoje borno imetje ... Spominski dan njegove smrti je od leta 1945 slovenski kulturni praznik. "Nihče pred Prešernom, nihče za Prešernom se ne da primerjati z njim," je zapisal Oton Župančič. "On je zase, vse drugo je vrsta... Prešernovo delo je delo genija, ki je enkraten in nenadomestljiv." Od Boga je prejel izreden pesniški dar in poslanstvo, da s svojo navdihnjeno poezijo povzdigne slovenščino na raven "velikih" jezikov evropske celine. Brez pridržka ga slavimo kot največjega slovenskega pesnika.

več:
S. Čuk, Po Prešernovih poteh: Priloga, v: Ognjišče 12 (2000), 37-48.
S. Čuk, France Prešeren (1800-1849): v: Obletnica meseca 12 (2020), 92-93.

nekaj njegovih verzov:

• Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! / Tako so peli angelcev glasovi / v višavah pri Mesijasa prihodi; / da smo očeta enega sinovi, / ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, / da ljubit' mor'mo se, prav' uk njegovi.
  
• Odprta noč in dan so groba vrata; / al' dneva ne pove nobena prat'ka. / Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, / od nje nas ne odkup'jo kupi zlata, / ne odpodi od nas življenja tata / veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.
  
• Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! / Veselja dokaj strup njegov je umoril: / sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje / svet zaničvati se je zagovoril, / ljubezen zvesto najti, kratke sanje! / Zbežale ste, ko se je dan zazoril.
  
• Naj zmisli, kdor lepoto ljubi sveta / in od veselja do veselja leta, / da smrtna žetev vsak dan bolj dozori
  
• Dan jasni, dan oblačni v noči mine, / srce veselo in bolno, trpeče, / vpokoj'le bodo groba bolečine.
  
• Deklica prevzetna, zmisli, kak' je kratek vsaki cvet, / da začne se leto starat' že v srpani - čas hiti.
  
• Človeka smrt požanje, / človeštva ne; naprej / z njim, kar je storil zanje, / živelo bo vselej.
  
• Skeleče misli, da Slovenec mile / ne ljubi matere, vanj upajoče, / da tebe zame vneti ni mogoče, / z bridkostjo so srce mi napolnile.
  
• Trpi, če poka ti srce! / Prah z Bogom kregat' se ne sme!
  
• Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, / da vgásniti jo more sreče jeza.
  
• Sem videl ... da človek toliko velja, kar plača. / Sem videl čislati le to med nami, / kar um slepi z golj'fijami, ležami.
  
• Meni nebo odprto se zdi, / kadar se v tvoje ozrem oči, / kadar prijazno nasmeješ se, / kar sem prestala, pozabljeno je.

LETA 1869 ROJEN IVAN ORAŽEN

ZDRAVNIK IN DOBROTNIK († 1921)

Rojen v Kostanjevici na Krki kot nezakonski otrok, zelo nadarjen učenec, v gimnazijskih letih v Ljubljani se je moral preživljati sam, saj mu revna mati ni mogla veliko pomagati. Maturiral je v Novem mestu, odločil se je za študij medicine na Dunaju, ki ga je leta 1900 tudi uspešno končal. Zaposlil se je v Deželni bolnici v Ljubljani, hitro napredoval in bil zelo cenjen kirurg in porodničar. Ukvarjal se je tudi s politiko, bil je član Narodne napredne stranke (zato je imel težave z avstro-ogrsko oblastjo). Bil je tudi pomemben član Sokola in tako je leta 1919 ustanovil Jugoslovansko sokolsko zvezo, skupaj z zdravnikoma Lojzom Kraigherjem in Alojzom Zalokarjem pa je bil med pobudniki za ustanovitev Medicinske fakultete v Ljubljani. Večino svoje lastnine je zapustil  v upravljanje Medicinski fakulteti , ki je na njegovo željo ustanovila Oražnov dijaški dom, kjer naj dobe »prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani« ...

LETA 1878 ROJEN MARTIN BUBER

JUDOVSKI FILOZOF RELIGIJE († 1965)

Rojen na Dunaju razvijal je filozofijo antropologije (vpliv Kierkegaarda in Feuerbacha). Preroški lik, modrec, soustvarjalcj duhovnega življenja 20. stoletja kot filozof, vzgojitelj, avtor, prevajalec hebrejskega Svetega pisma, izdajatelj hasidskih pripovedi, kot prenovitelj zahodnega judovstva in pomemben sogovornik v krščansko-judovskem dialogu. Bil je človek, ki je znal dati težo besedam, celo tistim najkrajšim kakor sta jaz in ti, in pri tem predvsem besedici "in". Dialoška ni bila zgolj njegova filozofija, dialoško je bilo tudi njegovo življenje. Vedno govori kot človek, ki si upa pričevati za resničnost, ki se upira temu, da bi jo na hitro izrazili z govorico. Martin Buber si je skušal »prislužiti kompetentno besedo«. Če beremo njegove misli in skušamo prodreti vanje, potem začenjamo slutiti, kaj je "resnično življenje"«.

njegove misli:

• Brez "ti" je "jaz" nemogoč. Jaz sem jaz, ko rečem "ti".
  
• Z Bogom lahko govorimo le tedaj, če s svojimi rokami objamemo svet, kolikor bolje moremo; to pomeni, če v vse vnašamo božjo resnico in pravičnost.
  
• Obstaja neka stvar, ki jo lahko najdemo samo na enem kraju na svetu. To je velik zaklad, ki bi ga lahko imenovali izpolnitev bivanja. Kraj, kjer je ta zaklad mogoče najti, je prav tisti, v katerem živimo.
  
• Resnično novo nikoli ni sprememba; novo je večno, ki se razodene.
  
• V vsakem človeku je nekaj dragocenega, česar ni v nikomer drugem.
  
• Če pride k tebi nekdo in te prosi pomoči, tedaj mu ne smeš s pobožnim jezikom odvrniti: »Zaupaj in prepusti svojo skrb Bogu!« Takrat moraš ukrepati, kot da Boga ne bi bilo, temveč je na vsem svetu en sam, ki more temu človeku pomagati – prav ti.
  
• Vsakdo je poklican, da kakšno stvar na tem svetu izpopolni in dovrši.
  
• Največja krivda človeka niso grehi, ki jih stori – skušnjava je močna, on je pa slaboten. Največja krivda človeka je, da bi se sleherni trenutek lahko spreobrnil, pa tega ne stori.
  
• Kolikor starejši je človek, toliko bolj raste v njem potreba po hvaležnosti. Predvsem do Boga. - - Življenje doživiš v starosti, bolj kot kdaj prej, kot nepoplačljivi dar in celo vsako uro sprejmeš z obema rokama kot presenetljivi dar.
  
• Bog prebiva tam, kamor ga pustimo. Pustimo pa ga lahko samo tja, kjer resnično smo, tja, kjer živimo, kjer živimo resnično življenje.
  
• Z vsakim človekom prihaja na svet nekaj novega, česar še nikoli ni bilo, nekaj prvega in edinstvenega.
  
• Ljubezen je v tem, da se čutimo odgovorni drug za drugega.
  
• Čim starejši je človek, tem bolj se nagiba k hvaležnosti.

LETA 1888 UMRL FRANC KSAVER ZAJEC

SLIKAR in PRVI SLOVENSKI AKADEMSKI KIPAR (* 1821)

Kmečkega sina iz Sovodnja v Poljanski dolini je v svet umetnosti uvajal podobar L. Čeferin v Idriji, nato pa je študiral kiparstvo na Dunaju in v Münchnu. Leta 1854 se je kot takrat edini akademsko šolani kipar naselil v Ljubljani. Mestni očetje so mu dovolili opravljati kiparski poklic, niso mu pa dali domovinske pravice. Ustvaril je pravo galerijo naših znamenitih mož. Med njegova najbolj znana dela spada marmornati kip Antona Martina Slomška v naravni velikosti v mariborski stolnici (1878).

LETA 1895 IZŠLA PRVA ŠTEVILKA PLANINSKEGA VESTNIKA

Slovensko planinsko društvo je kmalu po začetku svojega delovanja (1893) začelo izdajati mesečno revijo "Planinski vestnik". V uvodu prve številke je pisalo: "Da Slovensko planinsko društvo doseže svoj namen, sklenil je odbor Društva od leta 1895 počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike«... Prvi članki so bili predvsem opisi doživetij in poti po gorah ter širjenje ljubezni do gora in slovenske dežele. Potem pa so objavljali še nove teme (varnost, alpinizem, odprave v tuja gorstva), v novejšem času pa ima Planinski vestnik zelo pomembno vlogo tudi pri gibanju za varovanje narave. V vseh obdobjih je bil ogledalo dela planinske organizacije, gorniške kulture, odraz splošnih razmer in duševnega doživljanja gora Slovencev. Je najstarejša slovenska revija, ki še izhaja.... 5 držav, tri vojne, 9 predsednikov slovenske planinske organizacije, 8 urednikov, 123 letnikov ...

LETA 1895 ROJEN JOŽE CVELBAR

OBETAJOČ UMETNIK, ŽRTEV VOJNE († 1916)

Dolenjski fant Jože Cvelbar je študiral gimnazijo v Novem mestu. Kot dijak je objavljal svoje in črtice v dijaški Zori, Zvončku, Vrtcu in Angelčku. Zadnja leta se je predajal misli na slikarstvo, za katero je kazal očiten dar in bi ga rad študiral v Pragi. Po maturi je moral kljub slabemu zdravju v enoletno častniško šolo, nato pa je bil poslan na tirolsko bojišče, kjer ga je leta 1916, pri enaindvajsetih letih doletela smrt. Po smrti so pripravili razstavo njegovih risb ter izdali njegove izbrane pesmi.

LETA 1908 ROJEN RIKO DEBENJAK

SLIKAR IN GRAFIK († 1987)

Doma iz Kanala ob Soči, šolal se je v Beogradu, kjer je leta 1937 končal slikarsko šolo in tečaje slikarstva. Veliko potoval in se izpopolnjeval v ilustraciji, grafiki ... in bil eden vodilnih predstavnikov Ljubljanske grafične šole, dober poznavalec tehnik in posebnosti tiskanja. Sodeloval je na številnih razstavah grafike doma in po svetu, nekaj njegovih del hranijo v kanalski galeriji (z njegovim imenom). Leta 1960 je prejel Prešernovo nagrado za grafiko ... Nekaj njegovih najbolj znanih ciklov: Panjske končnice, Istranke, Kraševke, Na morskem dnu, Nečke, Kamen, Sledi na ometu, Grebelca, Drevo-skorja-smola in Magične dimenzije. Njegov kip (Mirsad Begić)) stoji od leta 2008 pred galerijo.

LETA 1919 ROJENA MIMI MALENŠEK

PISATELJICA in PREVAJALKA († 2012)

Mimi Malenšek (roj. Konič) velja za najbolj plodno slovensko pisateljico. Večerniško povest Pesem polja je napisala pri šestnajstih letih. Njen pisateljski opus zajema številne romane in povesti z novejšo (delavsko, kmečko, meščansko) tematiko, šest biografskih romanov o pomembnih slovenskih osebnostih (od Trubarja do Prešerna) ter zgodovinske romane. Zaradi romana Temna stran meseca (1960) o domobranstvu in obleganju Turjaka ji nekaj let niso objavljali izvirnih del, zato se je posvetila prevajanju.

LETA 1921 UMRL JOSIP IPAVEC

SKLADATELJ IN ZDRAVNIK (* 1873)

Rodil se je v Šentjurju pri Celju kot sedmi otrok Gustava Ipavca. Gimnazijo je začel na avstrijskem Štajerskem in Koroškem, maturiral pa na celjski gimnaziji 1893. Študiral je medicino in vodil pevski zbor društva Triglav v Gradcu in se navdušil za glasbeno ustvarjanje ter se ves čas medicine ukvarjal z glasbo. Najprej je služboval na Dunaju, kasneje v Zagrebu, ob očetovi bolezni se je vrnil v Šentjur. V desetletju komponiranja je nastalo veliko samospevov in orgelskih skladb, največje delo pa je opereta Princesa Vrtoglavka (1910). S pantomimo Možiček (odrska glasba) pa je dosegel svoj največji uspeh.

LETA 1980 UMRL LEOPOLD SUHODOLČAN

SLOVENSKI PISATELJ, MENTOR, UREDNIK  (* 1928)

Rodil se v Žireh, družina se je veliko selila (oče finančni stražnik), pred drugo vojno v Slovenske gorice (Šentilj), v gimnazijo je hodil v Maribor, poučeval v Radljah in na Prevaljah, kamor se je po diplomi v Ljubljani vrnil in tam ostal do konca življenja. Že v gimnazijskih letih je prijateljeval s Smiljanom Rozmanom in pesnikom Kajetanom Kovičem, pripravljal je tudi gledališke igre. Pisati je začel že v osnovni šoli. Pisal je predvsem za otroke, z mladinsko prozo je postal znan tudi v tujini, saj so njegova dela prevedena v šestindvajset jezikov, ponatisi del pa izhajajo še danes. Pisal je kratke pripovedi, povesti, radijske in televizijske igre, novele, romane, pisal pa je tudi za odrasle - sodobnejšo realistično prozo. Nekaj najbolj znanih del: Krojaček Hlaček, Rumena podmornica, Naočnik in Očalnik - mojstra med detektivi, Dvajset slonov, Pipa, klobuk in dober nos, Piko Dinozaver, Peter Nos je vsemu kos, Kuža Luža ... Pisal je tudi gledališke in lutkovne predstave ter radijske igre za mladino in otroke. Za pisateljevanje je navdušil tudi svojega sina Primoža. S profesorjem Stankom Kotnikom sta leta 1961 na prevaljski šoli ustanovila bralno značko - prva značka je bila podeljena na Osnovni šoli Franjo Golob na Prevaljah, danes pa jo poznajo po vseh slovenskih osnovnih šolah ( le z različnim imenom pisatelja.

LETA 1986 UMRL MATIJA TOMC

DUHOVNIK IN SKLADATELJ  (* 1899)

Matija Tomc je bil po rodu Belokranjec iz vasice Kapljišča ob Kolpi, ki spada v župnijo Podzemelj. "V družini posebnega smisla za glasbo ni bilo," je povedal. "Mama niso nikoli peli, oče tudi ne, jaz pa sem že kot otrok rad poslušal narodne pesmi, ki so jih peli fantje, ko so zvečer vasovali." Njegovo nadarjenost za glasbo je odkril kaplan Pavlin Bitner, ki ga je tudi spravil v šole. Potem je šel v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je ostal do mature (1920). "Šentviška gimnazija je bila v vsakem oziru vzorno urejena, tudi glede glasbenega življenja. Imeli smo svoj zbor, svoj orkester; jaz sem pri orkestru igral violino, violo, rog, v šesti gimnaziji (petnajstleten) sem že igral na orgle na koru." Po maturi se je vpisal na bogoslovje in bil leta 1923 posvečen v duhovnika. . Škof Jeglič ga je leta 1926 poslal na Dunaj, kjer se je na Glasbeni akademiji pripravljal na poklic profesorja glasbe na šentviški škofijski gimnaziji, ki ga je opravljal do leta 1941, ko so jih pregnali Nemci. Leta 1946 je šel na župnijo Domžale, kjer je bil dve leti kaplan, nato pa petindvajset let župnik, vse do svoje zlate maše (1973). ... Njegovo skladateljsko delo je zelo obsežno na področju cerkvene glasbe, še bolj pa na področju svetne in narodne glasbe. Ob svoji osemdesetletnici je napravil "inventuro" svojega dela. "Do vključno junija 1979 je bilo 492 cerkvenih, 786 svetnih, skupaj 1278 skladb." Tomčeve cerkvene skladbe bi lahko delili v tri skupine: pesmi za ljudsko petje, zborovske in vrhunske. "Pravih ljudskih pesmi ima Matija Tomc razmeroma malo," beremo v zapisu v Družini ob njegovi smrti. "Več ima priredb anonimnih pesmi in te ljudstvo rado poje." Največ je napisal za zbore. Verjetno boste prepoznali njegove pesmi za posamezne svete čase: advent (Vso zemljo tema krije), božič (Zvezde gorijo, Presveta noč), post (Strašno trpiš, Trnjev venec), velika noč (Močno se potrese). Napisal je vrsto napevov za bogoslužje po koncilski prenovi (vzklik po povzdigovanju, pri krščevanju...).

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1999) 12

o njem:

• Skladatelj Matija Tomc ima izredne zasluge za cerkveno in liturgično petje in glasbo, zlasti še v prenovi bogoslužja po drugem vatikanskem cerkvenem zboru... Reči smemo, da je njegovo delo bistveni sestavni del slovenske glasbene kulture. (Alojzij Šuštar 10. februarja 1986 ob grobu)

1989 UMRL VALENS VODUŠEK

UMETNIŠKI VODJA SLOVENSKEGA OKTETA (* 1912)

Prva 'ljubezen' doktorja prava je bila glasba, ki jo je študiral v Ljubljani. Vodil je razne glasbene ustanove. Zavzel se je za načrtno raziskovanje in zbiranje folklornega gradiva na vsem slovenskem etničnem ozemlju. Poleg znanstvenega dela se je ukvarjal tudi z dirigiranjem in vodenjem zborov, med njimi tudi znamenitega Slovenskega okteta v letih 1956-1972.

LETA 1992 sta Sveti sedež in Slovenija vzpostavila diplomatske odnose

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1548 KRŠČEN GIORDANO BRUNO

REDOVNIK DOMINIKANEC, FILOZOF, NARAVOSLOVEC († 1600)

Rojstni datum Giordana Bruna ni znan, znano pa je, da so ga na današnji dan krstili na ime Fillippo. Najprej je deloval kot dominikanec, ko pa je zapustil samostan, je veliko potoval in predaval na številnih univerzah po Evropi. S svojo filozofijo narave je nasprotoval krščanskim dogmam in zavračal sholastiko. Smatral je, da sta filozofija in teologija nezdružljivi. Nasprotoval je krščanskemu pojmovanju Boga kot osebe in transcendentalnega; gradil je panteistični nazor, po katerem je vse sestavljeno iz večne in neskončne substance. ... Pomemben je v znanosti o Vesolju. Zavračal je Aristotelovo znanost o kristalnih kroglah okoli nepomične Zemlje in zapleteno gibanje planetov v Ptolemejevi teoriji. Razširil je Kopernikovo znanost, ki je nastala okoli pol stoletja prej, vendar jo je razširil na celotno Vesolje, ki je neskončno veliko. Po Koperniku je Osončje obdano s kroglo nepremičnih zvezd, Bruno pa je v vseh zvezdah videl sonca, ki imajo svoje planete, naseljene z živimi bitji kot Zemlja. Poudarjal je, da Zemlja in naše Sonce nista središčni vesoljski telesi. Univerzum je bil zanj neskončen in neminljiv, ureja in giblje pa ga notranja božja moč. Nagnjen je bil k okultizmu in magiji. Leta 1592 so ga inkvizitorji spravili zaradi njegovih idej za zapahe, po sedmih letih so ga 17. februarja 1600 v Rimu sežgali kot heretika.

LETA 1705 ROJEN JANEZ ŽIGA VALENTIN POPOVIČ

SLOVENSKI NARAVOSLOVEC, JEZIKOSLOVEC, POLIHISTOR († 1774)

V Gradcu končal jezuitsko gimnazijo in licej in se ni dal posvetiti. Študiral je 15 jezikov, se zanimal za botaniko, arheologijo, oceanografijo, zgodovinopisje ... Jernej Kopitar je zanj dejal, da je bil »največji učenjak takratne Avstrije, vrl filolog in naravoslovec«. Po končanem študiju je najprej predaval nemščino na  dunajski univerzi. Napisal je temeljno slovnico nemškega jezika, ki je doživela 10 ponatisov. Veliko je potoval in si zapisoval kar je videl v naravi, tako je postal samouk na področju naravoslovja. Začel si je dopisovati s Karlom Linnejem in mu glede razvrščanja in  poimenovanja celo svetoval nekaj popravkov, ki jih je Linne upošteval. Zaslovel je s svojo knjigo o morju, ki je utemeljila oceanografijo kot znanost. Imel je stike z razsvetljenskih krogom Žige Zoisa in pripravljal tudi slovensko slovnico in slovensko-nemški slovar, vendar je prezgodaj umrl ... Premoženje je zapustil mladim rojakom, ki so želeli študirati...

LETA 1824 UMRLA BL. ANNA KATHARINA EMMERICK

REDOVNICA, KI JE GLEDALA KRISTUSOVO TRPLJENJE (* 1774)

V letu 2004 je po vsem svetu vzbudil največje zanimanje film Pasijon (Jezusovo trpljenje) ameriškega igralca in režiserja Mela Gibsona, ki je napolnil kinodvorane tudi pri nas. Režiser Mel Gibson je povedal, da so ga pri ustvarjanju tega filma navdihovala videnja nemške vidkinje Anne Katharine Emmerick, ki jo je papež Janez Pavel II. 3. oktobra 2004 razglasil za blaženo. Ob tej priložnosti je dejal, da je Anna videla bridko trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in ga izkusila tudi na svojem telesu. "Še danes nam vsem posreduje zveličavno sporočilo: 'Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni'." Njene pripovedi o življenju Jezusa Kristusa in njegove matere Marije, ki jih je zapisal Clemens Brentano, nemški romantični pisatelj, in obsegajo neverjetnih 16.000 strani, presegajo evangeljska poročila v raznih podrobnostih, ki pa ne nasprotujejo katoliški razlagi.

več:
S. Čuk, Blažena Anna Katharina EMMERICK je gledala Kristusovo trpljenje: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2004), 38-39
knjiga: A. K. Emmerich, Življenje in trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove svete Matere. I. del: Od rojstva do Krstnikove smrti. II. del: Od Jezusovega prihoda v Jeruzalem do Marijinega vnebovzetja. Koper. Ognjišče 2021.

nekaj njenih misli:

• Videla sem Adama. Bog mu je poslal spanje in v spanju je imel videnje. Medtem je Bog iz Adamove strani, na mestu, kjer je Jezusovo stran prebodla sulica, vzel Evo. Bila je nežna in majhna. Brž pa je postala večja, dokler ni bila vsa velika in lepa. Ko bi ne bilo greha, bi bili vsi ljudje rojeni v tako rahlem spanju.
  
• Pred grehom sta bila Adam in Eva drugačna, kakor smo sedaj mi revni ljudje. Človek iz Boga je bil gospodar narave. Zdaj pa je v njem zavladala narava. Služabnik je podjarmil gospoda, človek se bo moral odslej truditi in bojevati. Poprej je bil Bog človeku temelj in središče, zdaj pa je postal človek središče sam sebi.
  
• Jezus ni delal čudežev, da bi ga ljudje zaprepadeni občudovali, ampak zdravil je iz usmiljenja. Kakor zahteva, da sodelujemo pri našem odrešenju, tako je zahteval od bolnikov vero, upanje, ljubezen, kesanje in poboljšanje.
  
• Ko je Jezus sprejel trpljenje in se daroval božji pravičnosti, je bilo, ko da se je njegovo božanstvo umaknilo nazaj v presveto Trojico. Hotel se je predati trpljenju s svojo najčistejšo, tako čutečo človeško naravo, oborožen le z ljubeznijo svojega srca.
  
• Jezus je (na Oljski gori) videl vse, ki njega nočejo videti. Objokoval je tiste, ki nočejo nositi svojega križa za njim, in je sam trpel zanje.
  
• Vidim neštevilne množice hudobcev, vsak pomeni katero izmed pregreh. Hudobni duhovi se silno vneto trudijo okrog ljudi. Vidim jih, kako tekajo sem in tja, tu hujskajo, tu mešajo ljudi, jim šepečejo v ušesa, jim zginejo v usta.
  
• V siloviti bolečini in ljubezni žalostna Mati ni videla ne vojakov ne biričev, videla je le svojega ljubega, ubogega, trpinčenega Sina. Pohitela je med biriči k Jezusu, padla pred njim na kolena ter ga objela.
  
• Sveti križ je stal dvignjen na zemlji kakor drugo rajsko drevo življenja. Iz razširjenih Jezusovih ran so kapljali štirje sveti studenci na zemljo, da izbrišejo z nje prekletstvo in jo spremene njemu, novemu Adamu, v rodoviten raj.
  
• Ker je največja potrpežljivost in najvišje veselje možno le v trpljenju in ker sodi k popolnosti, da združujemo svoje trpljenje z Gospodovim, je težnja, da bi bili brez trpljenja, nepopolnost.

LETA 1826 ROJEN JOŽEF BOROVNJAK

PREKMURSKI DUHOVNIK IN SLOVENSKI RODOLJUB († 1909)

"Jožef Borovnjak je bil eden izmed tistih duhovnikov, ki je čutil s svojim ljudstvom, ki je živel za ljudstvo in je tudi v najhujših okoliščinah skrbel za svoje vernike ne samo z besedo, ampak tudi s pisanjem. Po Miklošu Küzmiču in Jožefu Košiču je bil najmarljivejši in najvztrajnejši oblikovalec in gojitelj našega slovenskega ljudskega jezika." Tako je leta 1909 ob smrti prijatelja Jožefa Borovnjaka, cankovskega župnika, zapisal dr Franc Ivanocy, "prekmurski Slomšek". Na Cankovi je neutrudno deloval 51 let (1858-1909). Ob 150-letnici njegovega prihoda v župnijo je Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru skupaj z občino in župnijo Cankova pripravila konec junija 2008 na Cankovi znanstveni simpozij. Vsa predavanja so izšla v zborniku Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. Ob tej priliki so v parku na Cankovi odkrili Borovnjakov doprsni kip, delo kiparke Irene Čuk. Ta delovni mož, ki se je vse življenje trudil biti duhovnik z vsem srcem in zaveden Slovenec - rodoljub, zasluži, da ga spoznamo.

več:
S. Čuk. Jožef Borovnjak: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2009), 76-77.

LETA 1827 ROJEN BOŽIDAR RAIČ

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, POLITIK IN PUBLICIST († 1886)

Pomembno vlogo pri narodnem prebujanju slovenskega naroda so v drugi polovici 19. stoletja odigrali narodni tabori - velika ljudska zborovanja. V treh letih (1868-1871) so pripravili kar 18 taborov. Med pobudniki taborov je bil Božidar Raič, župnik pri Sv. Barbari v Halozah. Prizadeval si je v slovensko narodno življenje pritegniti Prekmurce.

LETA 1834 UMRL JANEZ POTOČNIK

BAROČNI SLIKAR (* 1749)

Rojen v Kropi, njegov mlajši brat Jožef je bil tudi ljubljanski župan, doktor prava, Janez pa je bil gluhonem, naučil se je risati in se slikarstva izučil na Dunaju, pozneje pa v Ljubljani pri Metzigerju. Njegove slike in risbe pričajo, da je bil šolan slikar (37 risb je v Narodni galeriji), vendar pa svojega talenta ni v celoti razvil. Najpomembnejši je kot portretist (prvi predstavnik našega meščanskega portreta), veliko pa je slikal tudi po cerkvah (poslikal cerkev sv. Ane v  Tunjicah...), vendar so ta dela z umetniškega vidika manj pomembna ...

LETA 1871 ROJEN FRAN SALEŠKI FINŽGAR

DUHOVNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN PREVAJALEC († 1962)

Med slovenskimi duhovniki, ki so se uveljavili kot pesniki in pisatelji, je najbolj znan in priljubljen Franc Saleški Finžgar. Ob devetdesetletnici svojega življenja je zapisal: »Rodil sem se leta 1871, 9. februarja ob treh zjutraj. Nobenega življenja nisem pokazal... Tudi moja šibka mamica je bila nezavestna... Žene so obupane zmajevale z glavo in prerokovale: 'Kar sklenila bosta. Oba hkrati'... Prerokbe žena so bile v zmoti. Šibka moja mati je učakala sedeminosemdeset let, za mano se zapirajo vrata devetdesete zime. Tak je bil sklep Previdnosti od vekomaj.« Zbranim je v svoji hiši na Mirju, kjer je preživljal zadnja leta »nepokojnega pokoja«, povedal, da sta mu najljubši knjigi Sveto pismo in Gruden-Malova Zgodovina slovenskega naroda. »Prva zato, ker v njej Bog odkriva obrise svojega božjega reda v zgodovini človeštva, druga pa zato, ker se mi v njej odkrivajo očetov naših imenitna dela.« Svojo bogato in razgibano življenjsko pot je popisal v nadvse zanimivi knjigi, ki ji je dal naslov Leta mojega popotovanja. Sprva je nameraval napisati svoj življenjepis kot roman, potem pa se je odločil drugače. »Roman je vendarle roman. Dokument ne more biti,« je zapisal v predgovoru. »Ker sem preživel nad pol stoletja sredi najbolj razgibane dobe slovenskega naroda in prišel v stik z vrhovi našega kulturnega in političnega dela, utegne biti res koristno, če svoje življenje kar odkritosrčno napišem ... Eno spoznanje pa mi je rodilo popotovanje skozi dolgo dobo življenja, to namreč: Človekovo življenje in življenje človeštva sploh je tako skrivnostno zapleteno in skrotovičeno, da ga nobena učenost ne bo razvozlala.« Ko je dopolnil 81 let je napisal zadnjo stran »popotovanj«. Izšla je leta 1962 pri Mohorjevi družbi kot sedma, zadnja knjiga njegovih izbranih del. Izida knjige, ki jo je težko pričakoval, ni dočakal, ker je malo prej, 2. junija, umrl v častitljivi starosti 91 let.

več:
S. Čuk, Franc Saleški Finžgar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1991), 67.
S. Čuk, Franc Saleški Finžgar in postaje njegovega popotovanja: Priloga, v: Ognjišče 2 (2012), 68-75.
S. Čuk, Finžgarjeva hiša: Domače Ognjišče, v: Ognjišče 2 (2016), 131.
K. Vrtačnik, Fran Saleški Finžgar: Mojstri besede, v: Ognjišče 6 (2009),78-79.

nekaj njegovih misli:

• Bog nas vabi k sebi po dobrih starših, po evangeliju, po šibah, ki si jih tolikokrat sami spletamo, po dobrih in slabih zgledih, po veselju in križih, po notranjih nagibih in ganotjih, na vse načine nas vabi, toda vse je le očetovsko vabilo, ni pa nasilje ni suženjstvo, je sveta svoboda.
  
• Poglejmo v družino! Vez družine je edinole ljubezen. Vse drugo je slepilo. Zakaj je danes toliko razbitih družin? Toliko ločitev zakonov? Spet trdim: ker ni duha posta, duha odpovedi, premagovanja.
• Sveti Pavel je z enim stavkom, z enim poveljem rešil vse to: "Drug drugega bremena nosite." To je vsa modrost skupnega življenja.
  
• Niti za korak se ne boš premaknil v življenju, to se pravi, ne boš dosegel ne uspeha in ne napredka razen s samoodpovedjo. Post ni mrtvičenje telesa, nima namena uničevati telesne sile, post je le pot do zmage duha nad materijo, pot do zmage nad silami gole telesnosti, ki je tako vabljiva in hkrati tako kruta.
  
• Človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa sije božji duh ter snuje božja misel.
  
• Pri vseh narodih so trinogi, ko so zavrgli Boga, hoteli biti sami po božje češčeni. Zgodovina dokazuje, da je vsa njihova moč in vse njih nasiljem rodilo le nesrečo in prekletstvo.
  
• Življenje je prečudna in zapletena zgodba za vsakega človeka. In kar dva si nista popolnoma enaka ne po obličju in ne po srcu.
  
• Zvon je prav gotovo posebno glasbilo. Zvon ima dušo in ima srce. Zvon čuti s človekom in človek čuti z njim.
  
• Kako težko pričakujemo zvestega prijatelja, ki mu lahko zaupamo, kar vsakemu ne moremo in nočemo. Po takem zaupanju, po taki spovedi je klic in žeja naše narave.
  
• Danes pišejo in trdijo, češ da je krščanstvo odpovedalo. Krščanstvo ni odpovedalo in nikoli ne bo, odpovedali smo mi, kristjani.
  več:
  

LETA 1881 UMRL FJODOR MIHAJLOVIČ DOSTOJEVSKI

EDEN NAJVEČJIH PISATELJEV 19. STOLETJA (* 1821)

Rodil se je v bolnišnici za reveže v Moskvi, kjer je njegov oče služboval kot zdravnik. Ko mu je bilo šestnajst let, mu je umrla mati. Istega leta se je vpisal na vojaško tehnično akademijo v Petrogradu in takrat še ni kazal nobenega posebnega zanimanja za literaturo . Ko so uporni kmetje ubili njegovega precej čudaškega očeta, je ostal brez staršev in takrat so mu prišle prve misli o literarnem ustvarjanju. Nanj so očitno vplivala prva otroška in mladostna doživetja iz bolnišnice, kjer je opazoval revne ljudi, zato je tako (Revni ljudje) naslovil svoje prvo literarno delo. Kritika ga je zelo ugodno ocenila in Dostojevski je začel ustvarjati pod vplivom francoskih socialistov – utopistov. Zaradi revolucionarne dejavnosti so ga kasneje tudi zaprli in celo obsodili na smrt, toda tik pred usmrtitvijo je bil pomiloščen – to pa je zelo vplivalo na njegovo osebnost, saj je neprestano čutil ogroženega ... Namesto smrti ga je čakalo izgnanstvo v Sibirijo, štiri leta prisilnega dela in prav toliko vojaške službe. Na poti v izgnanstvo mu je neka žena podarila Sveto pismo nove zaveze in to mu je bilo edino branje in od katerega se ni več ločil ... V Sibiriji je doživel spreobrnjenje, začelo se je njegovo iskanje Boga. Tu je srečal najbolj zavržene, propadle in nesrečne ljudi. Ob tej človeški bedi so bile njegove misli usmerjene k osebi Kristusa. Telesne moči so mu pešale, v duši pa se mu je nabirala neslutena duhovna energija, s katero se je kasneje obsojenec iz Sibirije spremenil v nesmrtnega pisatelja svoje dežele. ... Z deli Zločin in kazen, Zapiski iz mrtvega doma in Bratje Karamazovi je dosegel vrh psihološkega realizma. Dostojevski je bil ena vodilnih osebnosti ruske književnosti, včasih pa ga imajo za ustanovitelja eksistencializma. Pisal je zelo veliko in naglo, kakor gnan od nevidne sile. Posebej lahko občudujemo njegovo odločnost, ko se postavlja za avtonomnost človeške osebe. Kot nihče drug je Dostojevski prodiral v globino človeške duša, analiziral občutke in misli ponižanih in razžaljenih, revnih ljudi in trpinov vseh vrst. Ti so strastno iskali rešitev, pravico, ljubezen, dobroto, iskali Boga. »Moja hozana je šla skozi topilo dvomov,« je zapisal proti koncu življenja. Taki so tudi njegovi junaki in prav zato, ker je vse v njegovih delih tako globoko, tako pristno, je Dostojevski vedno aktualen in vedno znova navdušuje stotisoče bralcev po vsem svetu ...

več:
V. Šolinc, Dostojevski. Velikemu sinu ruske zemlje ob 150-letnici rojstva: zapis, v: Ognjišče 7 (1972), 6-8.

nekaj njegovih misli:

• Če Boga ne bi bilo, potem bi bilo vse dovoljeno.
  
• Biti junak v eni minuti ali eni uri je lažje kakor prenašati vsakodnevno življenje v tihem junaštvu.
  
• Današnji svet izenačuje razuzdanost in svobodo; toda prava svoboda je samo v premagovanju samega sebe in svoje volje.
  
• Skrivnost življenja ni samo v tem, da živimo, temveč tudi v tem, da vemo, zakaj živimo.
  
• Prijatelji, ne bojte se življenja! Kako dobro je živeti, kadar storiš kaj dobrega in resničnega.
  
• In glejte, tega bi navadil svoje otroke: Zavedaj se ves čas, vse svoje življenje, da si plemič, da se v tvojih žilah pretaka sveta kri ruskih knezov, vendar se ne sramuj tega, da je tvoj oče sam oral na njivi. To je delal po knežje.
  
• Nekega človeka ljubiti pomeni videti ga tako, kakor si ga je zamislil Bog.
  
• Človek, ki je odklonil Boga, se klanja pred svojimi maliki.
  
• Ne razumem, kako je mogoče iti mimo drevesa in ne biti srečen, da ga vidiš; govoriti z nekom, pa ne biti srečen, da ga imaš rad.
  
• Skrivnost človeškega bitja ni v življenju samem, ampak v tem, za kaj živi. Brez trdne predstave o tem, za kaj naj živi, človek ne more prav živeti.
  
• Ljubezni ni mogoče ustvarjati iz niča. Zakaj iz niča ustvarja samo Bog. Najprej izpolnimo Kristusovo zapoved ljubezni in šele potlej si dovolimo zahtevati, da jo izpolnjujejo naši otroci.
  
• Vedno zaupajte v Boga in nikdar ne podvomite v njegovo usmiljenje. Tudi sam skušam ljubiti, a moja ljubezen ni nič, če jo primerjam z neskončno ljubeznijo Boga do vseh ljudi.
  
• Koliko je ljudi, ki ne mislijo sami, temveč žive od misli, ki so si jih drugi izmislili.
  
• Če hočemo videti živega Boga iz obličja v obličje, ga ne smemo iskati na praznem nebu naše domišljije, ampak v ljubezni do soljudi.

LETA 1883 ROJEN PAVEL GROŠELJ

biolog, kulturni delavec in prešernoslovec († 1940)

Po študiju naravoslovec, po poklicu srednješolski profesor fizike, matematik in prirodopisa, se je sprva ukvarjal z leposlovjem in literarno zgodovino. Leta 1923 je postal honorarni docent splošne biologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Leta 1933 je na njegovo pobudo začela izhajati slovenska poljudnoznanstvena revija Proteus in Grošelj je bil njen prvi urednik. Njegovi naravoslovni spisi so izšli v knjigi Vesolje-Zemlja-Človek (1957). Prirodoslovno društvo Slovenije v njegov spomin podeljuje Grošljeve plakete.

LETA 1899 ROJEN PAVEL KERNJAK

SKLADATELJ, ORGANIST, ZBOROVODJA († 1979)

Doma na Koroškem, skladatelj samouk, ki se je učil ob harmoniju, ki mu ga je kupil oče. Navdih je iskal v koroški ljudski pesmi in tako napisal in priredil več kot sto pesmi. Značilnost njegove glasbe je predvsem koroški melos in harmonija, ki se naslanja na ljudsko pesemsko izročilo ... Pri nas je poznan predvsem po zaslugi Slovenskega okteta, ki je pel njegove najbolj znane pesmi (Mojcej, Katrca ... Rož, Podjuna, Zila), od katewrih so nekatere ponarodele ...

njegova:

• Rož, Podjuna, Zila, / venec treh dolin, / moja domovina, / narod moj trpin. // Ti družica moja, / dom moj in moj rod, / ko bom truden boja, / bodi mi še grob.

LETA 1913 ROJEN TINE OREL

PROFESOR, PUBLICIST, UREDNIK in ORGANIZATOR († 1985)

Po maturi na Škofijski klasični gimnaziji je na ljubljanski univerzi diplomiral iz slavistike. Od leta 1938 je bil profesor na gimnaziji v Celju, v letih 1948-1963 pa njen ravnatelj. Njegovi dijaki so se ga spominjali kot vzgojitelja z izrednim pedagoškim žarom, ki jih je s svojo pokončno osebnostjo zaznamoval za vse življenje. Ob svojem poklicnem delu in strokovnem pisanju se je uveljavil tudi kot avtor planinske literature, predvsem pa je zaslužen kot urednik Planinskega vestnika (1949-1979).

LETA 1915 ROJEN MILAN ŠEGA

MLADINSKI PISATELJ IN PUBLICIST († 1998)

Pisatelj in publicist Milan Šega je bil po študiju slavist. Po vojni je bil profesor, upravnik Slovanske knjižnice v Ljubljani, novinar in urednik. V svoji prvi knjigi Balada o lastovki (1949) je zbral zgodbe o zapornikih, talcih in političnih aktivistih. Umetniško zrelost je izpričal v zbirki novel Deček s piščalko (1963), v kateri je, po sodbi literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka, skrajno obzirno in prefinjeno naznačil nekaj temeljnih prizorov in spoznanj doraščajočega otroka v neurejenih družinskih razmerah.

o njem:

• Milan Šega nam je otroka prikazal, vsaj na nekaterih mestih, tako sugestivno in neprisiljeno, da je bralcu pristop do njegove duševnosti lahek in razumljiv. Otroštvo je v knjigi prikazano iz neposredne bližine, stvarno, kljub temu pa ga je pisatelj znal združiti s samosvojim lirizmom, in nam ga tako še tesneje približati. (Jože Prešeren)

LETA 1920 ROJENA BAZILIJA PREGELJ

ZDRAVNICA, PSIHIATRINJA, ZNANSTVENICA, PUBLICISTKA († 2009)

Bila je zadnja od šestero otrok pisatelja Ivana Preglja, čigar družina je bila svetišče kulture in etike. Opisala jo je v svoji knjigi Moj oče (1983). Po maturi je študirala medicino, bila promovirana za doktorico splošne medicine, zatem pa še za področje pedopsihiatrije (otroške psihiatrije). Dolga leta je delovala kot praktična zdravnica in znanstvenica. Leta 1978 je v prvem slovenskem učbeniku psihiatrije objavila šest poglavij o otroški psihiatriji, ki imajo svojo polno veljavo še danes.

LETA 1953 UMRL KARLO CANKAR

DUHOVNIK, BRAT PISATELJA IVANA CANKARJA (* 1877)

Karlo, zadnji od štirih dečkov v Cankarjevi družini, je bil skoraj poldrugo leto mlajši od Ivana, kralja slovenskih pisateljev. Tudi on je po končani osnovni šoli na Vrhniki odšel v ljubljanske šole. Po maturi se je odločil za študij bogoslovja, kar Ivanu ni bilo prav nič všeč. Študiral je v Sarajevu, kjer je bil leta 1903 posvečen za duhovnika. Z Ivanom sta ostala v pisnih stikih. Ivan je bratu duhovniku natančno in odkritosrčno poročal o svojem življenju in delu. Karlo je njegova »izpovedna« pisma ohranil. "Ti pojdeš v semenišče? - Jaz ne rečem nič, stori, kakor Ti je drago. Kakšne misli imam jaz o teh stvareh, Ti je znano; če misliš Ti drugače, Ti ne bom prigovarjal. Ako pa napraviš ta korak iz materijelnih ozirov - napravi ga! Jaz bi se rajši obesil. - No, naposled boš imel lepo življenje in če se skladajo s Tvojim namenom tudi Tvoji nazori, potem Te samo blagrujem," mu je pisal 24. 11. 1899 z Dunaja, ko mu je brat sporočil, da se je po končani gimnaziji odločil za študij bogoslovja in za duhovniški poklic. Ko mu je Karlo sredi maja leta 1903 sporočil, da bo poleti (ob koncu tretjega letnika bogoslovja) posvečen v duhovnika, mu je brat Ivan odpisal: "Odkritosrčno ti čestitam, da si že tako blizu svojega cilja. Vseeno je, kaj jaz mislim o tem cilju; če si Ti resnično srečen, jaz nimam pravice in tudi vzroka ne, da bi Te obžaloval."

več:
S. Čuk, Karlo Cankar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2007), 32-33.

LETA 2002 UMRL MIROSLAV ADLEŠIČ

FIZIK, AKUSTIK, PEDAGOG, PUBLICIST (* 1907)

Gimnazijo je obiskoval v Beljaku in Ljubljani, po maturi je na ljubljanski univerzi dosegel prvo diplomo iz fizike kot glavnega predmeta. Najprej je poučeval fiziko in matematiko na gimnazijah, v letih 1940–1964 je predaval glasbeno akustiko na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Po letu 1945 je preučeval akustiko prostorov, predvsem dvoran. Opravil je zvočno analizo Postojnske jame. V svoji knjigi Svet zvoka in glasbe (1964) je natančno opisal učinke načinov igranja pri vseh glasbilih simfoničnega orkestra.

iskalec in zbiralec Marko Čuk