PEVEC DOBROTE IN LJUBEZNI

Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, da ga je leta 1900, ko je bil župnijski upravitelj v Škofji Loki, obiskal pisatelj Ksaver Meško. Šel je ponj na železniško postajo. »Ljubeznivo se mi je nasmejal, ko me je zagledal in sva si segla v roke. Vsa tista mehkoba, ki odseva iz njegovih del, mu je bila zapisana v očeh in na licu.« Ob tem pove, da ga je Ivan Cankar nekoč vprašal, če pozna Meška in mu rekel: »Povej mi, ali je resnično tako mehka duša, kakor razodeva njegov slog?« Ko je Finžgar potrdil: »Neizrečeno mehka duša in prav tako srce«, je Cankar dejal: »Potem piše pravilno. Odkritosrčen je in ne laže.« Izidor Cankar je bil leta 1910 pri Mešku, ko je bil župnik pri Mariji na Zilji na Koroškem. Po srečanju z njim je v svoji knjigi Obiski zapisal: »Meško je v življenju prav tak kot v knjigi: mehak, obziren in vljuden.« Njegovi junaki so večinoma ljudje srca. Meško zna v človeku odkriti toliko dobrote in hotenja po boljšem, da bralca nehote pritegne s svojo srčno plemenitostjo. Svoje poslanstvo glasnika dobrote je opravljal nad sedemdeset let – do 11. januarja 1964, ko je s praga svojega devetdesetega leta stopil v večnost.

Iz Slovenskih goric pod Uršljo goro

Pisatelja Ksaverja Meška so na Slovenske gorice, kjer je preživel otroška leta, vedno vezali topli spomini. V knjigi Mladim srcem je zapisal: »Paradiž mojega življenja je moja rojstna vas. Rodil sem se 28. oktobra 1874 v Ključarovcih na Štajerskem, v južnih vinorodnih Slovenskih goricah, v fari Sv. Tomaž nad Ormožem.« Bil je četrti otrok modrega kmeta Antona in Marije, roj. Obran. Ljudsko šolo je obiskoval pri Sv. Tomažu, četrti razred nemške šole v Ptuju, v tem starem zgodovinskem mestu je dovršil tudi nižjo gimnazijo. Višjo gimnazijo je obiskoval v Celju. Kot dijak je trpel pomanjkanje, hlastno pa je bral domače in tuje pisatelje, zorel v narodni zavesti in se uveljavil kot družaben fant. Po maturi leta 1894 se je odločil za bogoslovje v Mariboru. »Seveda me je mikalo in drugi so mi prigovarjali, naj bi šel na univerzo. A sem potem kmalu spoznal, da sem pametneje storil, ko sem šel v bogoslovje,« je priznal v pismu Viktorju Smoleju. Tedaj je bil že sredi literarnega dela in v Mariboru se je čutil utesnjenega, zato je jeseni 1897 odšel v celovško bogoslovje, kjer se je čutil svobodnejšega in tudi lažje je pisal. 19. julija 1898 je bil posvečen v duhovnika.

Po nekaj tednih je nastopil prvo službo v Škocjanu pri Klopinjskem jezeru. Kot kaplan v Žabnicah (maja in junija 1900) je bil tudi zakristan na Svetih Višarjah. Dobre pol leta je bil župnijski upravitelj v Kneži, potem nekaj časa upravitelj v Grebinjskem Kloštru nad Velikovcem, 1. maja 1901 je prišel na hribsko župnijo Št. Danijel nad Prevaljami, od koder je upravljal še više ležečo Strojno. Zaradi bolehnosti je leta 1906 dobil župnijo Marija na Zilji pri Beljaku. Ko ga je tam obiskal Izidor Cankar, mu je neka sopotnica na vlaku dejala: »Jaz hodim ob nedeljah k Devici Mariji na Zilji k maši, ker je tam slovenska pridiga. O, Meško je prijazen in tudi bogoslužen gospod!« Pozimi 1916 so ga nemškutarji obtožili veleizdaje in ga zaprli, ko so ga izpustili, ni smel več na Ziljo. Ob prevratu se ni čutil več varnega, zato je v začetku leta 1919 zbežal čez Karavanke in iskal zavetje po raznih krajih. Nekaj časa je živel pri frančiškanih na Brezjah, nato je bil na župniji v Tinjah, po plebiscitu pa je prišel v Slovenijo. Leta 1921 se je za stalno naselil na Selah, hribovski župniji (270 duš) na pobočju Uršlje gore nad Slovenjim Gradcem. Tu je živel skromno in tiho. Novega je pisal bolj malo, pač pa je pridno pripravljal ponatise in izbore. Ko so našo domovino zasedli okupatorji, so Meška dva meseca in pol vlačili po gestapovskih zaporih, nato pa ga poslali v konfinacijo v Slavonijo in Bosno. Prišel v četniško ujetništvo in nekaj časa kot njihov hišni duhovnik delil usodo drinskih mučenk. Po izpustitvi se je prebil do Beograda in se leta 1942 vrnil v Slovenijo in večji del vojne preživel kot begunec v stiškem samostanu. Po vojni se je vrnil na samotne Sele, kjer je bil zvest dušni pastir do zadnjega: umrl je 11. januarja 1964. Vstajenja čaka na pokopališču pod župnijsko cerkvijo sv. Roka. Na grobu je plošča, v katero je vklesana njegova zadnja želja: »Na grob pa križ mi lesen zasadite, / naj vere, upanja znamenje bo. / In le pogostokrat se nanj ozrite / naj kaže pot domov vam gor v nebo. // Ovene roža, sveti križ ostane. / Na svetu mine vse, ostane duša. / Otroci, le mnogokrat molite zame, / ko grob preraste že zelena ruša.«

»Pisateljska pot je trnjeva«

Ksaver Meško ni bil neposredno član moderne, bil pa je gotovo njen najpomembnejši sodobnik in ji je bil od takratnih slovenskih knjižnih ustvarjalcev najbližji. Ustvarjal je več kot šestdeset let. Okoli leta 1900 je zapisal svoje življenjsko geslo: »Naj bi bila moja dela izraz ljubezni do domovine, trpečega človeštva in do Boga.« O začetkih svojega pisanja se je leta 1910, ko je bil župnik pri Devici Mariji na Zilji, pogovarjal z Izidorjem Cankarjem za njegove 'obiske' pri znanih Slovencih. »Pisateljska pot je trnjeva,« je začel Meško. »Če bi jo pričel še enkrat in bi jo poznal tako, kakor jo poznam sedaj, resnično, ne bi je nastopil! Ker kaj čaka človeka na njej? Nešteto razočaranj, sitnosti, krivic in poniževanja. Naše delo je težko in ni nikakor šala. Mnogi mislijo, da pišemo za kratek časi in igraje. To je velika zmota. Če delam pet ali šest ur na dan, ne morem vso noč spati. Tisti mladi ljudje, ki tako hrepene po pisateljski slavi, ne vedo, kako grenkega kruha si žele.« Povedal je, da se je »pisateljska strast« v njem zbudila prav kmalu. Najprej je pisal pesmi. Prve verze je spesnil o svoji součenki, poštarjevi Pepiki, ki ga je vedno dražila zaradi njegove majhne postave. Prvo delo v prozi – črtico Starši in sin – je spisal v tretjem gimnazijskem razredu. »V dijaških letih sem bral mnogo. Poleg slovenskih pesnikov in pripovedovalcev mi je najbolj ugajal Dickens.« Očaral ga je Walter Scott, za njim Byron, zlasti pa Shakespeare. Ko je bil v četrtem letniku bogoslovja v Celovcu, je pisal roman Kam plovemo, ki je izhajal v nadaljevanjih v Ljubljanskem zvonu (1897), kar mu je ob študiju vzelo veliko časa, zlasti, ker je bil silno natančen: »Vsak rokopis prepišem petkrat ali šestkrat in menim, da je to stvari v prid.«

Meško je veliko pesnil. Po obliki, zgradbi in slogu so njegove pesmi preproste. Neredko je vidna Gregorčičeva šola in vpliv ljudske pesmi (ponarodeli sta njegovi pesmi Kako bom ljubila, me srce boli in Sem fantič z zelenega Štajerja, ki sta uglasbeni). Leta 1918 je Meško izdal pesniško zbirko Iz srca in sveta.

Pomembnejša in obsežnejša je Meškova proza. Njegovo prvo bolj znano delo je že omenjeni roman Kam plovemo (1897). Meškov prvi pisateljski svet je svet njegove domače vasi, domače fare in domače doline. Ta je navdihoval zlasti njegove spise za mladino. Druga njegova domovina pa je Koroška, s katero je povezanih nad dvajset let njegovega duhovniškega delovanja. Prvi Meškovi knjigi nosita skupen naslov Slike in povesti (1898, 1899). Svet, ki ga prikazuje, je v glavnem dvojen: svet kmečkega življenja Slovenskih goric in malomeščansko življenje Ptuja in Celja. Najznamenitejši sta njegovi knjigi liričnih črtic Ob tihih večerih (1904) in Mir božji 1906), ki sta mu v slovenskem slovstvu ustvarili ime in literarni pojem 'meškovstvo'. Z obema si je pridobil navdušene bralce, zlasti med žensko mladino. V prvi se otožni in zasanjani pisatelj hrani s spomini na mater, dom in prijatelje, drugi pa dajeta osnovni ton otroštvo in vera. Notranji mir najde ob pogledu na Križanega, zaupljivo vero pri otrocih in ljudeh, sredi katerih živi. Njegovo najdaljše delo je domoljubni roman o slovenski vasi Na poljani (1907). Življenje vasi ponazarjajo zgodbe štirih družin in liki nekaterih posameznikov.

Pisal je tudi odrska dela: leta 1908 realistično dramo Na smrt obsojeni?, v kateri obravnava narodnostni boj Slovencev na Koroškem. Problem odnosa naših ljudi do domovine in tujine je pisatelja pritegnil v drami Mati (1908). Leta 1934 je napisal božično igro Henrik, gobavi vitez v slogu srednjeveških misterijev. Slovstveno ceno imajo njegove Legende o sv. Frančišku (1927).

Posebno mesto so v Meškovem srcu imeli otroci in mladi. Zanje je napisal več knjig zgodb, črtic in pesmi. Predvojnim rodovom mladih se je priljubila zbirka Mladim srcem (Mohorjeva družba 1911–1964. »Zgodbe je Meško zajemal večinoma iz spominov na otroška leta. Male bralce so pridobivale s čustveno mehkobo in toplino ter s preprostimi in nazornimi ilustracijami Saše Šantela. Leta 1957 je Mohorjeva družba izdala izbor iz prvih zvezkov zbirke pod naslovom Poljančev Cencek in druge zgodbe za mladino. Ob pisateljevi osemdesetletnici (1954) je Mohorjeva izdala Meškovo Izbrano delo v štirih knjigah. Ksaver Meško je poleg Ivana Cankarja med pisatelji tistega obdobja najbolj prevajan v tuje jezike.

Zvest svojemu duhovniškemu poklicu

»Pokojni Ksaver Meško je imel mnogo naslovov in odlikovanj. Ne vem dobro, kateri izmed številnih častnih in službenih nazivov mu je bil najljubši,« je ob njegovem odprtem grobu dejal dr. Stanko Cajnkar, ki se mu je zahvalil v imenu Društva slovenskih pisateljev in Teološke fakultete. »V času mladosti smo mu rekli: pisatelj Ksaver Meško. Vedeli smo, da je duhovnik in da je svojemu poklicu prav tako zvest kakor svojemu narodu. Ko sva si pred leti dopisovala zaradi izdaje njegovih duhovnih vaj za duhovnike, mi je zagotavljal, da mu je ta knjiga od vseh najbolj pri srcu.« V tej knjigi, ki je izšla leta 1960 z naslovom Duhovnik s svojim Bogom, so njegovi nagovori pri duhovnih vajah za duhovnike. Svojim duhovniškim sobratom je dejal: »Morda se zdi komu duhovniški stan prenizek, misli, da bi kje drugje bil bolj na mestu, bolj srečen. Ta slepi sam sebe. Če nisi v tem poklicu na pravem mestu, bi tudi v drugem ne bil.« O svoji odločitvi za duhovniški poklic je 29. oktobra 1957 v pismu Viktorju Smoleju, uredniku njegovih Izbranih del, zaupal, da je ta korak storil po osebnem premisleku. »Oče mi ni nikoli omenil, naj grem v bogoslovje ali kam, mati me je menda dvakrat bolj boječe vprašala po maturi, če "sem že bil pri dekanu".« Priznal je, kot že povedano, da ga je mikal študij na univerzi, "a sem potem kmalu spoznal, da sem pametneje storil, ko sem šel v bogoslovje". Izidor Cankar v svojih Obiskih pove, da mu je gospodinja v župnišču pri Mariji na Zilji na vprašanje, kje je gospod župnik, odgovorila po koroško: »Mislim, da modlijo.« In tedaj je stopil iz cerkve Meško z brevirjem v roki. Zaradi pisateljevanja ni zanemarjal svojih poklicnih dolžnosti. Ko je bil kaplan v Škocjanu pri Klopinjskem jezeru (1898), je imel obilo dela. »Sedel sem včasih v spovednici popoldne od petih do desetih zvečer, zjutraj pa od pol petih do desetih. Potem je prišla šola, ponoči pa sem hodil v gore na spoved (previdevat bolnike). Razen tega imam šest podružnic, katere moram vse sam opravljati, ker so župnik že čez sedemdeset let stari in zelo slabotni.« Mašo je nadvse cenil in jo daroval do zadnjega, ko je bil že na vozičku. Imenoval jo je "pot na Kalvarijo, da obnovimo tam daritev Gospodovo na križu, naše najodličnejše opravilo, sveto mašo, po kateri imamo ime: mašniki." Do ljudi je bil, že po svojem blagem značaju, prijazen in razumevajoč. V svojih duhovnih vajah, je duhovnikom polagal na srce: »Gospodje, dajmo ljudem dobro besedo, zlasti mladini. Pohvalimo, kadar le moremo. To daje pogum, dviga, veseli, vžiga.« Kot župnik na Selah je bil dolga leta dekan slovenjegraške dekanije. Leta 1948 je v Slovenjem Gradcu obhajal svojo zlato mašo, petdesetletnico duhovništva, obenem je prejel visoko škofijsko odlikovanje: postal je častni kanonik mariborskega stolnega kapitlja.

»V miru živite, mene pa pustite v miru umreti«

»Dolgo življenje si obljubljati in na ta račun zanemarjati pripravo na smrt, je dostikrat obupno ponesrečen račun,« je zapisal Meško v svoji knjigi duhovnih vaj. Njemu je bilo podarjenih skoraj devetdeset let, vendar misli na smrt ni zavračal. Ko mu je nekdo kakšen mesec pred smrtjo pisal, če lahko pride na obisk, mu je Meško odpisal: »Eno knjigo vam bom poslal, sem gor pa, prosim, ne hodite. Raje molite zame. Živite v miru, mene pa pustite v miru umreti. Težko čakam, bilo je preveč trpljenja.« Stari župnik in pisatelj v svoji samoti ni ljubil obiskov, ker so ga utrujali. Imenoval jih je 'šiba božja'. »Kar trepetam, če vidim koga proti hiši iti in bi mogel priti k meni. In če moram potem govoriti, mi je, da me bo vsak čas zadela kap. Če bi bil nekdaj sanjal, da bom imel na stara leta take nemirne čase, ne bi bil nikdar zapisal besedice!«

Povzemam kar je o zadnjih dneh Ksaverja Meška napisal Jakob Soklič (1893–1972), tedaj župnik in dekan v Slovenjem Gradcu, v Književnem glasniku Mohorjeve družbe v Celju (junij 1964). Ksaver Meško je imel kaj odporno naravo in je bil na starost primeroma zelo zdrav. Veliko je hodil, tudi ročnega dela se je lotil in zelo zelo skromno živel. Pri osemdesetih letih je zdravnik, ki ga je pregledal, rekel, da že dolgo ni videl pri taki starosti tako zdravega človeka. Imel je večkrat srčne napade, Kakor pred vojno, je tudi po vojni imel pisatelj navado priti (peš) vsak teden v Slovenj Gradec po opravkih in na pošto. Enkrat je v zimi omagal in bi zmrznil, če ne bi prišli do njega ljudje. Leta 1961 si je pri padcu v zakristiji zlomil nogo v kolku in od takrat je potreboval invalidski voziček. Vsako jutro so dvignili iz postelje in ga posadili v voziček, kjer je ostajal ves dan do noči, ko so ga položili nazaj v posteljo. Kljub temu je vso službo opravljal sam. Dobil je dovoljenje, da je maševal sede v sobi, ki so preuredili v kapelo, kamor so med tednom prihajali tudi verniki. Vsako nedeljo pa so mu dobri ljudje pomagali v cerkev, kjer je spovedoval, maševal, pridigal, krščeval in poročal.

Do zadnjega se je mučil s pisanjem, šele smrt mu je potegnila pero iz rok. Za božič leta 1963 je imel tri maše v mrzli cerkvi. Po praznikih je začel pešati, vseeno je vsak dan maševal v svoji sobi. Na novo leto 1964 je daroval sveto mašo v cerkvi in tudi pridigal. V četrtek, 9. januarja, je še maševal v hišni kapeli. Noč na petek je bila nemirna in zdravnik je predlagal, da ga odpeljejo v bolnišnico. Meško se je ustavljal, ko mu je zdravnik prigovarjal, da mu bodo v bolnišnici pomagali, se je vdal. Soklič ga je v soboto, 11. januarja, obiskal. »Željno me je čakal in klical. V bolnišnici sem naročil, naj me gotovo pokličejo, če bi se stanje poslabšalo.« Klicali so ga ob pol enih, da je Meško nekaj pred polnočjo mirno, skoraj neopazno izdihnil. Na mrtvaški oder so ga položili v slovenjgraškem župnišču. Na tisoče ljudi je šlo mimo in molilo za večni pokoj tega ljubljenca naroda. Po slovesu so ga iz Slovenjega Gradca prenesli v njegovo župnišče na Selah. K večnemu počitku so ga položili na viharno zimsko sredo, 15. januarja. Pogreb je vodil mariborski škof Maksimilijan Držečnik. Grob si je pokojnik izbral ob zidu majhnega pokopališča pod župnijsko cerkvijo sv. Roka, ki je bila nad štirideset let njegovo svetišče.

Meškova spominska soba v Sokličevem muzeju

Jakob Soklič, rojen na Bledu, je kot duhovnik deloval na Primorskem, nazadnje v Klancu pri Kozini, od koder so ga fašisti zaradi njegovega delovanja za ohranitev narodne zavesti izgnali. Leta 1933 je postal župnik v Slovenjem Gradcu, sosed pisatelja Ksaverja Meška. Takoj je začel zbirati vse, kar se je nanašalo na njegovo življenje in pisateljevanje: fotografije različnih postaj Meškovega delovanja in raznih z njim povezanih dogodkov. Spodbujal je umetnike, da so ovekovečili njegovo podobo. Ljudje iz Sel, njegovi farani, pa tudi iz drugih krajev pod Uršljo goro so s posebno ljubeznijo in spoštovanjem skušali ohraniti čim več spominov na starega pisatelja, zglednega duhovnika in neutrudnega narodnega delavca.

Tako je v Sokličevem muzeju v Slovenjem Gradcu nastala Meškova spominska soba, urejena je v prav tisti sobi, kjer je po smrti, 11. januarja 1964, ležal na mrtvaškem odru. Odprli so jo s priložnostno slovesnostjo 31. oktobra 1965. Poleg raznih umetniških del in fotografij krajev, v katerih je pisatelj živel in deloval, tudi njegova književna dela. Vključenega je že precej gradiva o ilustriranju Meškovih del. Razstavljene so fotokopije naslovnih strani številnih prevodov Meškovih del. V spominski sobi je pomemben delež Meškove korespondence – dopisovanja. Večji del le-te je pisatelj že pred drugo svetovno vojno odstopil Pokrajinskemu arhivu v Mariboru, precej pa se je je ohranilo v župnišču na Selah in je zdaj shranjena v spominski sobi: gre za nad 300 pisem raznih umetnikov, ki so dragocena za literarno zgodovino. Velik del Meškove spominske sobe zavzema njegova knjižnica. Slovenskih del je malo, ker jih je posojal ljudem, pa jih niso vrnili. Svoje knjige pa je pisatelj vse razdal.

Posebej se na Meškovo življenje vežejo dokumenti o njegovih službah, o cerkvenih in svetnih odlikovanjih. V posebni vitrini je razstavljena Meškova posmrtna maska. Od Meškovega pohištva je v sobo postavljen pisalnik, ki je prišel s Sel, izhaja pa s Koroškega. Na pisalniku leži njegov peresnik in njegova pisalna mapa. V kotu visi znamenita Meškova surka, znana z nekaterih fotografij. Mešku je surka veljala za slovansko narodno oblačilo; bila je odmev noše nekdanjih štajerskih ilircev in mladoslovenskih slovanskih navdušencev. Ob surki je Meškova sprehajalna palica, ki ga je spremljala na mnogih potih.

»Gradivo, kolikor ga zdaj kaže Meškova spominska soba v Sokličevem muzeju v Slovenjem Gradcu, dobro ilustrira njegovo življenje in delo in je nadvse zanimivo za spoznanje njegove človeške podobe, njegovih življenjskih poti in njegovega pisateljskega dela,« je ob njeni postavitvi zapisal Viktor Smolej, odličen poznavalec Meškovega življenja in dela.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2014) 2, str. 58.

LETA 1685 ROJEN GEORG FRIEDRICH HANDEL

NEMŠKI SKLADATELJ, MOJSTER ORATORIJA († 1759)

Oratorij je glasbena zvrst za vokalne soliste, zbor in orkester, ki predstavlja določeno dramsko dogajanje, navadno brez odrske igre in scenerije. Izvirno so to glasbena dela na religiozno tematiko. Med največje mojstre oratorija spada nemški skladatelj Georg Friedrich Handel. Njegov najbolj znan oratorij je Mesija, katerega del je znamenita Aleluja.

LETA 1859 ROJEN FRANČIŠEK LAMPE

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, PISATELJ IN UREDNIK († 1900)

»Želim si dolgega življenja, da bi mogel uspešno delovati,« je zapisal 24-letni Frančišek Lampe, a odmerjenih mu je bilo le 41 let, toda v tem kratkem življenju je naredil ogromno. S svojimi filozofskimi spisi je utemeljil slovensko filozofsko izrazoslovje, ustanovil je revijo Dom in svet, vodil je zavod Marijanišče za revne dijake. Slovencem se je priljubil s svojimi Zgodbami Svetega pisma, ki jih je v snopičih leta 1894 začela izdajati Mohorjeva družba. Po njegovi smrti (1900) je delo nadaljeval in končal J. E. Krek.

več:
S. Čuk. Frančišek Lampe: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2000), 20-21.

nekaj njegovih misli

• Dom in svet bodi verna knjiga življenja, da se iz nje učimo, kakšno je, kakšno bi ne smelo in kakšno bi moralo biti.
• O, ko bi mogel izraziti z besedo vse, kar nam naznanja Sveto pismo! Vse Sveto pismo je samo nekak 'dokument' božje ljubezni do nas... Tu imate tudi ključ do najvišje modrosti.

LETA 1896 UMRLA MAGDALENA GORNIK

SLOVENSKA MISTIKINJA, BOŽJA SLUŽABNICA (* 1835)

"Magdalena Gornik je petnajstletna deklica, hči revnih kmečkih staršev, ki se ukvarjajo izključno s poljedelstvom in veljajo v kraju za poštene kristjane. Že od svojih najnežnejših let je kazal ta otrok prijazno in tiho skromnost in je pri krščanskem nauku kot pri pripravi na prvo spoved in prvo obhajilo izpričal opazno znanje verskih resnic. Njena zamaknjenja, ki imajo vse značilnosti svetih zamaknjenj, so se začela avgusta 1848... Vsebina zamaknjenj so slikoviti dogodki iz Jezusovega trpljenja: strah na Oljski gori, bičanje, kronanje, križanje in smrtni boj na križu. Pri tem začnejo krvaveti njene stigme, ki jih vidno nosi." Tako je leta 1851 ribniški dekan Ignacij Holzapfel poročal ljubljanskemu škofu Alojziju Wolfu o "zamaknjneni deklici" z Gore pri Sodražici. Ob stoletnici njene smrti (1996) je France Baraga v Koledarju celjske Mohorjeve družbe izrazil obžalovanje, da se "do danes še nihče lotil objave njenega življenjepisa". Tega zahtevnega in blagoslovljenega dela se je lotila Martina Kraljič, študentka teologije. Njena diplomska naloga je "narasla" v knjigo, dragoceno pričevanje o tej Jezusovi izvoljenki.

več:
S. Čuk, Magdalena Gornik: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2008), 34-35.
B. Rustja; M. Erjavec, Magdalena Gornik: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 6 (2023), 99.
G. Čušin, Draga moja Gornikova Lenčka: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 6 (2023), 98.
knjiga: N. Rupena, Jaz, Magdalena, Ognjišče, Koper 2023.
pobarvanka: N. Rupena, Rada bom šla po tej poti, Ognjišče, Koper 2023.

njene misli, molitve:

• Ko bi vedeli, kako nas Jezus ljubi, bi se povsem spremenili.
• S kakšno pobožnostjo bi moral biti pričujoč pri tem opravilu (sveti maši). O, ko bi ti vedel, kaj se godi tukaj na oltarju, bi si gotovo prizadeval priti sem z drugačnim srcem...
• Ljubi Jezus! Bom trpela, bom,. Vsa trpljenja, katera mi ti pošiljaš, hočem voljno prenašati, da le enkrat k tebi pridem.

LETA 1907 ROJEN ANTON GRAD

FILOLOG, PREDAVATELJ IN AKADEMIK († 1983)

Za študij romanskih jezikov (italijanščine in francoščine) pa tudi angleščine so nepogrešljivi učbeniki in slovnice teh jezikov, ki jih je sestavil slovenski jezikoslovec Anton Grad, dolgoletni profesor za romansko filologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani. S svojega področja je napisal veliko znanstvenih razprav in člankov.

LETA 1910 UMRL ANTON ERJAVEC

DUHOVNIK, PESNIK (*1887)

Na Brodu pri Ljubljani rojeni Anton Erjavec je po gimnazijski maturi študiral bogoslovje v Ljubljani in bil leta 1909 posvečen v duhovnika. Komaj je nastopil kaplansko službo v Žužemberku, se ga je lotila jetika in leto zatem je umrl na Velem Lošinju (Hrvaška). Svoje pesmi, ki razodevajo močno lirično dušo, je objavljal v glavnem po revijah (Dom in svet, Angelček, Vrtec, Zvonček). Poezijo in prozo je pisal pretežno za mladino. Smrt mu je iztrgala pero iz rok v najlepšem pesniškem razvoju.

LETA 1945 UMRL DINKO PUC

PRAVNIK in POLITIK, OČE PLEČNIKOVE LJ (* 1879)

Po študiju prava v Gradcu in na Dunaju je več let kot politik deloval na Goriškem, pod italijansko okupacijo je leta 1920 svojo odvetniško pisarno preselil v Ljubljano. Leta 1927 je bil izvoljen za župana in to službo opravljal skoraj osem let. V tem času je znatno povzdignil naše glavno mesto. Njegova velika zasluga je tudi, da je za umetniško prenovo Ljubljane pridobil arhitekta Jožeta Plečnika ter mu pustil pri regulaciji ulic in trgov svobodne roke in mu omogočil uresničiti številne genialne zamisli.

LETA 1945 UMRL ALEKSEJ NIKOLAJEVIČ TOLSTOJ

RUSKI PISATELJ (* 1883)

Kot potomec stare plemiške rodbine je bil rojen v Nikolajevsku (sedaj Pugačov). Med 1. svetovno vojno se je pridružil protirevolucionarjem in 1918 emigriral v Pariz, leta 1923 pa se je vrnil v Moskvo in sprejel novo oblast. V realističnem slogu je pisal novele in romane o zgodovinskih temah in času revolucije. Znan je po romanu Kruh, drami Ivan Grozni, trilogiji romanov Trnova pot in biografskem romanu Peter Veliki.

njegova misel:

• Z razumom se nisem veliko naučil, vse, kar znam, sem odkril s srcem.

LETA 1955 UMRL PAUL CLAUDEL

FRANCOSKI PESNIK, PRIČEVALEC, DRAMATIK IN DIPLOMAT (* 1868)

"Božja milost spreobrača včasih polagoma – kakor je spreobrnila sv. Avguština – včasih, bolj poredko, pa hipoma, kakor je spreobrnila apostola Pavla. Taka trenutna popolna spreobrnjenja opažamo tudi v novejšem času. Podobno veliko milost je Bog dal francoskemu pesniku in pisatelju ter diplomatu Paulu Claudelu. Zanj je Edvard Kocbek dejal, da je "ambasador republike, član francoske akademije, kmet s plemenitaško dušo, katoličan s križarsko bojevitostjo, predvsem pa neumrljivi poet in suvereni dramatik!" Po dolgem iskanju, se je "zadet" od božje milosti, oklenil Boga z vsem srcem in je v svojih skoraj oseminosemdesetih letih življenja ustvaril umetnine, ki mu jih je navdihovala vera. Svojo vrnitev k Bogu je sam popisal v spisu, ki mu je dal naslov Božji prijem.

več:
S. Čuk, Paul Claudel, "Bog me ljubi in me kliče": Pričevanje, v: Ognjišče, 2, 2005, 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Krščanstvo postavi pred nas Kristusa - živo bitje, avtonomno in določeno kot mi, v katerem biva polnost božanstva, do katerega se čutimo osebno odgovorni, s katerim smo v notranjem in vsakdanjem stiku.
• Resnica ni prav nič odvisna od števila ljudi, ki so o njej prepričani.
• Kakšno vrednost ima življenje, če ga ne darujemo?
• Govori samo, kadar si vprašan, toda živi tako, da te bodo vpraševali.
• Ne vznemirjaj se, če te drugi napačno razumejo; pač pa se vznemirjaj tedaj, če ti ne moreš in nočeš razumeti drugih.
  več:

LETA 1971 UMRL FRANCE CIGAN

DUHOVNIK, ZBOROVODJA IN ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI (* 1908)

"Imel je srce, polno ljubezni do mladih. Imel je srce, polno ljubezni do naše pesmi. Imel je srce, polno ljubezni do Boga. Svoje žive vere ni izpričeval samo z besedo, temveč v prvi vrsti z dejanjem, vse njegovo življenje je prevevala ta vera." Tako je o dr. Francetu Ciganu, svojem duhovniškem sobratu in kolegu profesorju na Slovenski gimnaziji v Celovcu, ob njegovi smrti leta 1971 dejal dr. Janez Polanc. S temi besedami je povzel bistvo življenja in delovanja moža, ki je pri nas malo znan, ker je bil za časa komunizma zamolčan, po smrti pa celo krivično opljuvan. Vse te spletke so ga seveda bolele, toda on je mirno vršil svoje poslanstvo med našimi rojaki na Koroškem kot duhovnik, glasbenik in vzgojitelj. To troje razlaga zbornik o njem, ki ga je ob tridesetletnici njegove smrti izdala Krščanska kulturna zveza v Celovcu in vsebuje pričevanja mnogih, ki so ga poznali in so z njim sodelovali.

več:
S. Čuk, France Cigan: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2008), 30-31.

LETA 1991 UMRL p. ROMAN TOMINEC

FRANČIŠKAN, TEOLOG, UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN PEDAGOG (* 1900)

p. Roman je bil znan predvsem kot frančiškanski duhovnik širokih obzorij. Imel je posluh za človeka in se kot katehet posvečal vzgoji mladine in skrbel za duhovno oblikovanje zapornikov. Skupaj z bratom Angelikom si je prizadeval za socialno pravičnost v duhu evangeljskih načel pravičnosti in solidarnosti. Med vojno sta zagovarjala nevmešavanje Cerkve v politične zadeve in bila proti kakršni koli obliki sodelovanja z okupatorji. Po vojni je bil do leta 1951, ko je bil verouk še v šolah, učitelj verouka na učiteljišču in bežigrajski gimnaziji. Po ukinitvi verouka v šolah je pri Marijinem oznanjenju v Ljubljani takoj začel z župnijskim veroukom za osnovnošolce, dijake in študente. Znana so bila torkova predavanja za izobražence, na katera so prihajali tudi predavatelji in ugledni profesorji. Leta 1952 je postal predavatelj za krščansko umetnost na Teološki fakulteti v Ljubljani (do leta 1985). Napisal je številne znanstvene študije (upodobitve Brezmadežne), pa tudi veliko poljudnih člankov, s katerimi je seznanjal in navduševal za sakralno likovno umetnost, v času, ki ji ni bil najbolj naklonjen ... Od leta 1959 je bil župnik pri sv. Cirilu in Metodu za Bežigradom (do leta 1980), svoja razmišljanja je objavljal v revijah in časopisih ter knjigah ...

več:
S. Čuk, prof. dr. Roman Tominec. Življenje v službi Lepote, Dobrote in Resnice: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1982), 6-10.
S. Čuk, p. Roman Tominec (1900-1991): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2021), 38-39.

o njem in bratu Angeliku:
S. Čuk, Angelik Tominec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2012), 50-51.

 njegove misli:

• Vedno se mi je zdelo pomembno, da se duhovnik zaveda, da je "verum, pulchrum, bonum" (resnica, lepota, dobrota) metafizična trojica. Nekateri so za to stvar zelo dovzetni, tankočutni, neverjetno močno čutijo to lepoto in pa sladkost urejenosti, drugi manj, nekateri pa so docela brez tega daru.
  
• Nikoli ni človek tako dostojanstven kot tedaj, ko ponižno prosi odpuščanja, ko se spusti pred neskončnim Bogom na kolena in prizna svoj greh in svojo krivdo.
• Obraz človeka, ki je ves dan delal, je truden in oči so ugasle. In vendar je na takem obrazu, ki ga je utrudilo pošteno delo, neka posebna ponosna zavest: nisem izgubil dneva.
• Vemo, da so naše luči dobrega zgleda majhne, slabotne, trepetajoče. Toda mnogo majhnih lučic razsvetli največjo temo.
• Koliko milosti smo bili deležni, toliko sadov pričakuje večnost od nas.
• Usmiljenje je prepričljiva govorica, ki ne potrebuje dokazov, ampak preprosto je.

 o Ognjišču (ko smo začeli izdajati Ognjišče, nam je poslal ljubeznivo pisemce, s katerim nas je spodbujal, naj nadaljujemo začeto pot)

• Bil sem zelo vesel tega in takoj sem spoznal, da bo to nekaj lepega in prijetnega, pa ne preveč pobožnega, hočem reči nekaj sodobnega. In nisem se zmotil! Res je nekaj izrednega, da mlad človek v današnji potrošniški družbi, ko je prenasičen z vsem, komaj čaka, da izide Ognjišče. Tudi bolniki, ki jih obiščem, mi pravijo: „To je pa tako ,luštna reč', saj komaj še berem, ampak se pomujam." To je zame dokaz, kako je Ognjišče priljubljeno

LETA 2009 UMRLA MINKA KORENČAN

PESNICA (* 1920)

Pred 45 leti, septembra 1975, sta bili v Ognjišču objavljeni dve pesmi Minke Korenčan, v naslednjih letnikih (do 1984) je strani našega mesečnika obogatilo 70 njenih pesmi, ki so molitve, meditacije. Pesniti je začela pri petdesetih letih, njena prva pesniška zbirka Pesmi pa je izšla šele leta 1988, sledilo jih je še šest. Po poklicu je bila zavarovalniška uslužbenka. Ni mogla uresničiti svojih sanj: postati operna pevka, ker je pri kirurškem zdravljenju ščitnice prišlo do ohromitve v grlu in izgubila je glas.

več:
S. Čuk, Pesnica Minka Korenčan. Rojena v petdesetih letih: Štirideset mladih let, v: Ognjišče 10 (2005), 14.

nekaj njenih verzov

• Ti veš, / moj Bog, / zakaj smem / hoditi / v svetlobi / Tvojih bridkosti.
• Bodimo rože, ki drugim cveto, / bodimo pesmi, ki drugim pojo, / bodimo reka, ki drugim teče, / bodimo besede, ki drugim govore.
• Vse izveš / na sveti stezi, / onstran črk in besed, / kjer je mesec vrtnar / noči / in rastejo dnevi / drugačne lepote, / vse izveš / na pragu smrti, / v rodovitni bolečini / srca.
• Človek, / dlje glej / moj obraz, / da boš videl / lesk / svojega bivanja, / svoj nasmeh, / svoje nežnosti, / da boš videl / pretresljivo radost / skupne poti.
• Človek, / bil si / moj angel, / razpel si / šotor tolažbe, / natrgal si mi / najlepših rož / in me dvignil / iz prepada / žalosti
  k večnemu / veselju, / ko je čas / postajal / tih, / ko je skrivnost / smrti / preplavljala / bregove.
• Bog, / prihajaš, / vedno prihajaš, / ko ura / bije / samoti večera, / ko je glas srca / najsvetlejši / in so zvezde / najčistejše, / prihajaš, / vedno prihajaš / v sveta pristanišča / moje ljubezni.
• Ostati v tišini časa / in od blizu gledati / lepote zemlje / in vesolja; / od blizu / prisluhniti / šumenju vetra / in šelestenju ptic / na obali sonca, / ostati / v tišini časa / in od blizu / slutiti / tihe in glasne / in neizrekljive / skrivnosti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1636 UMRL SANTORIO SANTORIO

ITALIJANSKI ZDRAVNIK, IZUMITELJ, POMEMBEN KOPRČAN (* 1561)

Santorio izhaja iz slovenske rodbine Svetina. Njegov oče je bil iz Furlanije, bil je vojak in poveljeval je posadki topničarjev v Kopru. Živeli so v bližini stare porodnišnice v mestnem jedru in tu se je Santorio rodil (Santorijeva ulica). Oče ga je poslal študirat medicino v Padovo, kjer je leta 1582 diplomiral. Sčasoma si je pridobil velik sloves, zdravil je visoko hrvaško in italijansko plemstvo ter bil osebni zdravnik poljskega kralja. Po letu 1610 je predaval medicino v Padovi in bival v Benetkah, kjer je pisal, delal poskuse in izumljal naprave, s pomočjo katerih je uvedel v medicino eksaktno merjenje. Znamenita je njegova tehtnica, s katero je študiral presnovo, razliko med seštevkom človekove teže in zaužite hrane ter pijače in zaradi tega povečano telesno težo. Največ se je posvečal študiju telesne temperature in v zadnjem desetletju 16. stol. je je izumil termometer. Napisal je številne razprave in knjige (najbolj znana Ars de statica medicina) je izšla v 34 latinskih izdajah in 14 prevodih. Leta 1660 so v Benetkah izdali njegova izbrana dela. V Kopru na mestnem trgu je spominska plošča in doprsni kip njemu na čast. Istrsko društvo Helio Diakon, stolna župnija, univerza in Mestna občina Koper pripravljata od 2015 spominsko slovesnost na trgu pred stolnico.

LETA 1788 ROJEN ARTHUR SCHOPPENHAUER

NEMŠKI FILOZOF, KLASIČNI PREDSTAVNIK VOLUNTARIZMA IN PESIMIZMA († 1860)

Učil je, da je temelj sveta volja. Volja pa je večno nezadovoljna, zato je življenje brezkončno trpljenje; ta svet je najslabši od vseh možnih svetov. Cilj sveta je nirvana, ki jo oznanja budizem. Njegovo glavno delo je Svet kot volja in predstava.

LETA 1834 - PRVA OBJAVA 'SONETNEGA VENCA'

Med najvišje umetnine Prešernove poezije spada njegov Sonetni venec, prvič objavljen pred 170 leti. Z akrostihom 'Primicovi Julji' je pokazal na konkretno osebo. Sonetni venec si je Prešeren zamislil kot šopek lepo razvrščenih cvetov, ki jih je želel podariti za god svoji ljubljeni.

1857 ROJEN LORD ROBERT BADEN-POWELL

USTANOVITELJ SKAVTSKEGA GIBANJA († 1941)

Robert Baden-Powell (Bi-Pi) velja za ustanovitelja skavtov. Rodil se je na današnji dan leta 1857 v Londonu. Kot otrok je bil veliko v naravi, pokazal pa je tudi izreden socialni čut. Znal je imenitno risati, kazal pa je tudi druge sposobnosti: na sprejemnih izpitih za vojsko je bil zelo uspešen in kot vojak prepotoval veliko sveta. Izžareval je svojo vedro osebnost in bil zelo priljubljen. Med branjenjem obkoljenega mesta v Južni Afriki je ugotovil, da so mladi sposobni opraviti vsako nalogo, če jim le zaupaš in jim daš svobodo. Njegova knjiga o izvidništvu je tako postala prava uspešnica, ki so jo brali predvsem mladi. Zapustil je vojsko in se posvetil vzgoji. Prvi skavtski tabor je pripravil 25. julija 1907 (začetek skavtstva) na otoku Brownsea na jugu Anglije. Pri tem je bil tako uspešen, da se je odtlej večinoma ukvarjal le še s skavti. Tudi njegova žena Olave je bila rojena 22. februarja (1889), zato na ta dan skavti praznujejo Dan spomina, ko se spominjamo vseh skavtinj in skavtov sveta. Leta 1913 je ustanovil volčiče in volkuljice - čez štiri leta pa še popotnike in popotnice. Danes ja na svetu več kot 40 milijonov aktivnih skavtinj in skavtov.

Robert Baden-Powell je skavte vedno učil, naj poslušajo glas vesti in častijo Boga. »Dragi skavti! Živel sem presrečno življenje in slehernemu izmed vas želim enako. Verjamem, da nas je Bog postavil v ta imenitni svet zato, da bi bili srečni in bi uživali življenje. Sreča ne pride od bogastva, tudi ne zgolj od uspešne kariere, niti od pretiranega prizanašanja samemu sebi. Korak k sreči je pridobiti si zdravje in moč zdaj, ko ste še fantje, da boste koristni in tako uživali življenje kot možje. Preučevanje narave vam bo pokazalo polno lepih, prekrasnih stvari, ki jih je Bog ustvaril, da bi uživali v njih. Bodite zadovoljni s tem, kar vam je dano in napravite iz tega kar največ. Ne glejte mrke, temveč svetlo plat stvari. Na resnično pravi poti k sreči pa je tisti, ki srečo deli z drugimi. Poskusite zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli ... Naj vam Bog pomaga pri tem.« To je zadnje (nekoliko skrajšano) pismo-oporoka Roberta Badena-Powella prijateljem skavtom, katerim je posvetil velik del svojega življenja.

več:
S. Čuk, Robert Baden-Powell. Skavte je vedno učil, naj poslušajo glas vesti in častijo Boga: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2015), 38-39.

nekaj Bi-Pi-jevih misli

• Prisilite se, da v trenutkih zmede ostanete mirni in ne izgubite glave. Pomislite, kaj bi bilo najbolje storiti, in storite to takoj!
  
• Skavtstvo je za vse, vendar niso vsi za skavtstvo.
  
• Na pravi poti k sreči je tisti, ki skrbi za srečo drugih. Skušajte zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kakor ste ga prejeli.
  
• Sreča je rezultat dejanskega dela. A na pravi poti do sreče je tisti, ki jo deli z drugimi.
  
• Delaj tako, da bo tvoj dejanja in misli vodila ljubezen.
  
• Samo na taboru se more skavt resnično in pravilno naučiti spoznati naravo, saj je z njo v stiku vsak trenutek dneva in noči.
  
• Človek, ki je slep za lepoto narave, je izgubil polovico volje do življenja.
  
• Vzemite življenje kot igro in svet kot igrišče.
  
• Skavtstvo je odgovorna igra.
  
• Niti plačila, niti nagrade ne dobimo za slućenje, toda prav to nas osvobaja. Ne delamo za delodajalca, temveč za Boga in za lastno vest.
  
• Nekdo je rekel, da mladim manjka okolje. Mi okolje imamo in ga lahko ponudimo v skavtstvu. Tisti, kar je Big dal na razpolago vsem: znak, radost in biti koristen drugim.
  
• Sreča naroda ni toliko v moči njegovega orožja kot v značaju njegovih ljudi.
  
• Glej daleč, in ko misliš, da že gledaš daleč, glej še dlje.

LETA 1873 UMRL PETER DAJNKO

DUHOVNIK, ČEBELAR, PISATELJ IN JEZIKOSLOVEC (* 1787)

Jernej Kopitar je leta 1809 v svoji slovnici izrazil potrebo po slovenskem črkopisu, ki bi imel za vsak glas enotno črko. Na njegovo pobudo sta skoraj istočasno nastala dva nova črkopisa: na Štajerskem dajnčica (1824), na Kranjskem pa metelčica (1825). Peter Dajnko je iz cirilice vzel znak za črko č, za ž je vzel x, za š pa ‘prestriženo’ številko 8. Leta 1831 je izbruhnila slovenska abecedna vojska; leta 1839 se je uveljavila gajica, naša sedanja abeceda s 25 črkami.

več:
S. Čuk, Peter Dajnko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1993), 44-45.

LETA 1881 UMRL FRANČIŠEK SVETLIČIČ

DUHOVNIK, NAJBOLJŠI PESNIK NOVIC (* 1814)

Najboljši pesnik časnika Novice je bil Idrijčan Frančišek Svetličič, ki je kot duhovnik služboval v raznih župnijah ljubljanske škofije. Učil se je pri Prešernu, ostal pa je v okviru postromantike. V njegovi liriki prevladujejo razmišljanja, porojena iz življenjskih izkušenj. Najboljši je v razmišljajočih pesmih o človeškem življenju in slovenski zgodovini. V pripovednih pesmih pogosto črpa snov iz ljudskega izročila. Nekatere njegove pesmi so bile sprejete v stara šolska berila.

LETA 1888 ROJEN PETER BUTKOVIČ-DOMEN

DUHOVNIK, UGANKAR, PESNIK, PISATELJ, ZGODOVINAR, PREVAJALEC († 1953)

Rojen je bil v Sovodnjah ob Soči in po osnovni šoli so ga vpisali v latinske šole v Gorici, kamor je vsak dan hodil peš (uro in pol v eno smer). Bil je sošolec pesnika Jože Lovrenčiča, ki se ga spominja kot »podjetnega literata«, ki je pisal v na novo ustanovljene dijaške liste, za katere je pisal, risal in sestavljal uganke. Odločitev za nadaljevanje gimnazije ni bila enostavna, zaradi ekonomskih razmer doma, prav tako pa ni bila enostavna njegova odločitev za duhovništvo ... Da se je dokončno odločil mu je pomagala misel na svoje ljudi, na slovensko ljudstvo na Primorskem, ki je čutilo italijanski pritisk. Leta 1910 je maturiral in vstopil v goriško veliko semenišče. Po končanem tretjem letniku je bil posvečen in nadškof Sedej ga je poslal za kaplana v Kamnje na Vipavskem, kasneje upravitelj Lokev in Lokovca (skoraj ves čas med prvo vojno). Od leta 1922 je bil osem let župnik v Zgoniku in v tej dobi se je najbolj razmahnilo njegovo ugankarstvo ... tu ga je obiskalo veliko znanih ljudi tedanjega časa, med njimi tudi pisatelj F. S. Finžgar. S Krasa je šel spet v okrilje Trnovskega gozda, v Ravnico, toda je za kratko, saj je zaradi pastoralne potrebe zadnjih dvaindvajset let življenja preživel kot vikar in župnik v rojstni vasi Sovodnje. Kot duhovnik je veliko časa prebil v spovednici, trudil se je za češčenje sv. Jožefa in Terezije Deteta Jezusa. Po daljšem bolehanju je umrl na današnji dan, pogreb pa je bil 1. marca. Iz pogrebnih govorov je odmevala predvsem njegova zvestoba svojemu ljudstvu, odločno proti fašističnemu nasilju. Njegovo delo nam govori, da se ni mogel povsem posvetiti eni sami poti in se zato ni mogel v nobeno popolnoma poglobiti. Gotovo bi postavili na prvo mesto ugankarstvo, saj je bil prvi in najplodovitejši slovenski ugankar. Z Breznikovo pomočjo je postavil osnove slovenske ugankarske terminologije. Po njem se imenuje prvo slovensko ugankarsko društvo Domen. Zelo pomembno je bilo tudi njegovo ilustratorsko delo, ki izraža povsem njegov stil. Bil je tudi pesnik, pisatelj, publicist in prevajalec iz številnih manj znanih jezikov. Na Primorskem je deloval kot narodni buditelj in gimnazijce v Gorici navduševal za pisanje v slovenščini. Zelo dobro je poznal Gregorčiča in o njem napisal več del. Njegov osebni znanec prof. dr. Anton Kacin je Butkovičevo podobo takole orisal: »Ni lahko v malo besedah orisati podobo človeka, kot je bil Peter Butkovič ali Domen Otilijev, čigar delo sestavljajo zelo številni drobci, posejani v času nad 30 let in vzeti z raznih področij, kajti do večje zamisli ni nikoli prišel. Drži pa, da je bil sposoben, požrtvovalen in nemiren duh ...« »Poudariti in razčleniti je treba razsežnost Butkovičevega dela, tudi pionirstva na določenem področju, predvsem pa njegovo ogromno ljubezen do kraljestva duha, ki je zbrano v piosani besedi. In zdi se mi, da ne rečem preveč, če zapišem, da je bil Butkovič občudovalec in služabnik pisane besede, ne kot črke, ki ubija, marveč kot nosilke tistega človeškega spoznanja in duha, ki človeka venomer dviga in rešuje in mu kaže pot skozi temine ...,« je zapisal Marijan Brecelj.

več:
S. Čuk, Peter Butkovič - Domen (1888-1953): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2018), 42-43.
knjiga: J. Kragelj - M. Brecelj, Peter Butkovič - Domen, Ognjišče, Koper, 2001. - (Graditelji slovenskega doma 8).

nekaj njegovih misli:

• Uganke nam ne nudijo le zabave. Radovednost, ki sili človeka, da razgrne sestavo in najde zahtevano misel, nam krepi voljo, neštetokrat se povrnemo k težji uganki: hočem, moram najti! Osvežijo nam spomin: predelane snovi iz zemljepisa, prirodoslovja, jezikoslovja, pesništva, računstva itd. nam stopijo spet pred oči. Treba je večkrat seči po knjigi, kje je ta reka, gora, mesto, kateri ta ptič, ta pesnik, ta beseda, ki mora biti tako sestavljena? Zahtevana misel pa nas pelje na politično, versko, vzgojno, socialno polje, kakršen namen ima pač avtor uganke. V dobri uganki sta koristna in zabavna smer tesno združeni. Uganka je umotvor, večkrat zelo umeten, zato ni treba, da se ga avtor sramuje. Število vsakovrstnih reševalcev mu je v zadoščenje...
  
• Vsi jeziki so lepi in pa dušo narodov spoznaš najbolje v njih materinščini. Zato sem za svojo rabo in za prevajanje predelal tudi francoščino in angleščino ter španščino. Zadnja leta se ukvarjam s holandščino in nordijskimi jeziki. Zdaj moram spoznati malo finščino ... (Bednariku 1938)
  
• Veselje iz otroških let in potem kulturna potreba ljudstva. V Vrtcu in v starih koledarjih sem še kot mulec reševal uganke. Svinčnik sem vedno nosil s sabo. Potem sem jih (uganke) jel sestavljati. S Finžgarjem sva uredila pri Mohorjevi Trde orehe - Vesele smehe. Prav tako tudi za risanje. Mama me je kojkrat krcnila, ker sem doma vse 'pomalal'. Ni šlo drugače, sem pa pri sosedovih zidovih risal. Na Lokvah sem študiral anatomijo ...

LETA 1894 ROJEN VALENTIN MERŠOL

ZDRAVNIK, HIGIENIK, VARUH BEGUNCEV V VETRINJU († 1981)

Kmečki sin iz Radovljice je študiral medicino najprej v Gradcu, končal v Pragi, na bakteriološkem področju se je izpopolnjeval v ZDA. Deloval je v Ljubljani. Leta 1945 se je umaknil na Koroško. Zaradi svojega zdravniškega slovesa in odličnega znanja angleščine je postal vodja civilnega begunskega taborišča v Vetrinju. Ko se je zvedelo, da v Slovenijo vrnjene domobrance množično pobijajo, je pri Angležih dosegel, da so prenehali s pošiljanjem beguncev nazaj v Jugoslavijo. Pisatelj Karel Mauser ga je imenoval “slovenski Mojzes”.

LETA 1896 ROJEN METOD BADJURA

FILMSKI SCENARIST, REŽISER IN SNEMALEC († 1971)

Študiral je grafično umetnost in po diplomi snemal reportaže in kratke filme (Sava film)... Najbolj znana sta prva slovenska dokumentarna filma Bloški smučarji in Triglav pozimi. Leta 1932 je posnel tudi celovečerni film Triglavske strmine. Njegovo delo je izjemno: 98 filmov in več kot 50 obzornikov. Med dokumentarci so najbolj znani: Slovensko Primorje, Pomlad v Beli krajini Prešernova nagrada 1953), Naši lipicanci, Kroparski kovači, Velenjski rudarji, ... Za film Božidar Jakac je leta 1970 na Beneškem filmskem festivalu dobil zlatega leva. Po njem se imenuje nagrada, ki jo vsako leto podeljuje Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev.

LETA 1903 UMRL HUGO WOLF

SLOVENSKO-AVSTRIJSKI SKLADATELJ (* 1860)

Avstrijski skladatelj, rojen v Slovenjem Gradcu, je bil slab učenec, odlikoval se je le v glasbi. Glasbeni študij je začel na dunajskem konservatoriju, kjer je bil njegov sošolec tudi Gustav Mahler, nadaljeval pa ga je samostojno, saj je bil izključen zaradi prekrška. Poletje 1877 je preživel v Slovenj Gradcu, kjer so nastali prvi samospevi. Velja za preroditelja nemškega samospeva, v katerega je vnesel nova dramatična obzorja. Duhovno je bil navezan na velike romantike. Leta 1897 se mu je omračil um, umrl je na današnji dan na Dunaju.

LETA 1922 ROJEN MAKSIMILIJAN JEZERNIK

DUHOVNIK, FILOZOF, PRAVNIK, MISIOLOG in PREDAVATELJ (2015)

Rojen je bil na Gornji Ponikvi pri Žalcu, v družini je bilo devet otrok. V gimnazijo je hodil v Mariboru, zaradi vojne jo je končal v Ljubljani, kjer je vstopil v bogoslovje. Kot bogoslovec je bil sprejet v zavod Propaganda Fide v Rimu in se vpisal na teološko fakulteto papeške univerze Urbaniana, kjer je zaključil študij z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel leta 1949 in takoj po končanem študiju postal profesor na univerzi Propaganda Fide ter podravnatelj zavoda, leta 1966 pa je postal njegov rektor. Zelo močno je bil povezan z rimskimi Slovenci in bil je pobudni zamisli, da bi Slovenci po zgledu drugih narodov, v Rimu dobili svoj zavod. Dosegel je, da je bil 22. novembra 1960 uradno ustanovljen zavod Slovenik (z uradnim imenom Collegium slovenum in Urbe). Prvi rektor je bil p. Prešeren, po njegovi smrti  pa ga je nasledil Maksimilijan Jezernik. Opravil je tudi pomembno nalogo kot postulator v postopku za razglasitev božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška za blaženega. Rektor Slovenika je ostal do leta 2001,leta  2012 pa se je vrnil v domovino, v Dom sv. Jožefa v Celju, kjer je leta 2015 odšel v večnost v 94. letu zemeljskega popotovanja.

več:
S. Čuk, Maksimlijan Jezernik. "Svojim domačim sem novomašni blagoslov podelil po vatikanskem radiu": Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2015), 38-39.

LETA 1944 UMRL KAREL DESTOVNIK KAJUH

PESNIK (* 1922)

Doma v Skornem pri Šoštanju, že mlad sed je navduševal za komunistične ideje ... pesniti pa je pričel v času vojne. Objavljal v Slovenski mladini, potem pa odšel v partizane, bil v kulturniški brigadi in leta 1944 padel na Paškem Kozjaku.

njegovi najbolj znani verzi:

• Samo en cvet, en češnjev cvet, / dehteč in bel / odlomi, moja draga! // Ne bom ga za klobuk pripel, / ne bom ga v gumbnico si del, / odlomi ga, odlomi, draga! // Jaz bom ljudem poslal ta cvet, / vsakomur, ki na križ pripet / trpi v pomladi tej ... // In glej, ta drobni češnjev cvet / bo v njih izbrisal malodušja sled / in spet razžaril tožni jim pogled. // Samo en bel, en češnjev cvet / odlomi, moja draga, / saj veš, kako vsak tak pozdrav / človeku za rešetkami pomaga. (Samo en cvet)

LETA 1947 ROJEN JURIJ BIZJAK

KOPRSKI ŠKOF IN BIBLICIST

Škof Jurij Bizjak izhaja iz župnije Col nad Ajdovščino, ki je dala veliko duhovnih poklicev. Po šolanju v domačem kraju in v Ajdovščini je po končani gimnaziji v Malem semenišču v Vipavi študiral na teološki fakulteti v Ljubljani in bil leta 1971 posvečen v duhovnika. Študij je nadaljeval na papeškem bibličnem inštitutu (1976-1983) potem ko je v različnih župnijah pastoralno deloval. Po vrnitvi iz Rima je bil duhovni voditelj v malem semenišču v Vipavi, od leta 1997–2000 pa spiritual v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Stalno je bil dejaven na področju proučevanja in predstavljanja Svetega pisma. Med leti 1983–2000 je bil predavatelj svetopisemskih ved na Teološki fakulteti v Ljubljani. Deset let je bil član skupine strokovnjakov, ki je prevedla in pripravila Slovenski standardni prevod Svetega pisma (1996). Prevedel je knjigo preroka Izaija, dvanajst malih prerokov, Joba, Pregovore in Pridigarja. Pri Ognjišču je leta 1989 izšel njegov prevod Jobove knjige s kratkimi uvodi in opombami. Papež Janez Pavel II. ga je 13. maja 2000 imenoval za koprskega pomožnega škofa. V škofa je bil 5. julija 2000 posvečen v koprski stolnici. Za škofovsko geslo si je izbral besede iz svetopisemske knjige preroka Ageja: »Pogum, vse ljudstvo v deželi« (Ag 2,4). 26. maja letos ga je papeža Benedikt XVI. imenoval za koprskega škofa in tako je nasledil dosedanjega škofa Metoda Piriha. Škofijo je prevzel med slovesno mašo v koprski stolnici 23. junija 2012.

več:
B. Rustja, Odslej bom drugače gledal na škofa: Pogovor o, v: Ognjišče 6 (2002), 34-36.
B. Rustja, novi koprski škof dr. Jurij Bizjak. "Tat, ki nima kaj ukrasti, naj ne misli, da ni tat, ali človek ni samo to, kar dela": Gost meseca, v: Ognjišče 7 (2012), 10-15.

nekaj njegovih misli:

• Ljudje se prepoznavajo po obrazu. Spreminjaj nas s svojo milostjo, da bodo ljudje v našem obrazu prepoznali Tvoj obraz in Tebe, Tvojo milino in Tvojo dobroto, Tvojo ljubezen in Tvoj mir.
  
• Človeški otroci imamo tri velike zmožnosti, ki nas napravljajo za ljudi: razum, voljo in vest. In imamo tri velike vrednote, ki nas napravljajo za dostojne ljudi: resnico, pravico in svetost.
  
• Nekdo prebere celo Sveto pismo, pa se ga ne dotakne. Gleda, pa ne vidi, posluša, pa ne sliši. Drugi pa prebere eno vrstico in jo premišljuje cele dni.
  
• Najbolj plemenit človekov strah je tisti, ko se bojiš žaliti nekoga, ki ga imaš rad.
  
• Škof naj bo srce, ki poganja kri v vse ude, da lahko opravljajo vsak svojo vlogo!
  
• Svetopisemski pripomočki so kakor mana, ki se je prilegala vsakemu okusu, samo izbrati je treba tistega, ki nam ustreza. Poglej kazalo, odpri na slepo in preberi deset vrstic, pa dobiš vtis, kaj je notri: če potegne, vzemi, če so otrobi, odloži.
  
• Človek je velikokrat podoben njivi, ki je pozimi čisto brez plevela, toda treba je samo počakati na pomladno sonce in vse bo prišlo na dan. Ali pa je podoben zlati rudi, ki je dragocena zlata ruda, vendar mora skozi plavž, da bo ostalo čisto zlato. Tat, ki nima kaj ukrasti, naj ne misli, da ni tat!

LETA 1950 UMRL CIRIL POTOČNIK

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, PUBLICIST (* 1894)

Na Žirovskem Vrhu v župniji Trata rojeni Ciril Potočnik je po študiju bogoslovja v Ljubljani in na Dunaju postal spiritual (duhovni vodja) dijakov v Zavodih sv. Stanislava, nato je petnajst let (1922–1937) opravljal isto službo v bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Od leta 1937 do smrti pa je bil profesor pastoralnega bogoslovja (dušnega pastirstva) in ascetike (duhovnosti) na teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Napisal je tri knjige premišljevanj o Kristusu, Dobrem pastirju ter Ascetiko, učno knjigo o duhovnem življenju.

LETA 1963 UMRL p. AVGUŠTIN KOSTELEC

CISTERCIJANSKI REDOVNIK, OPAT (* 1879)

Na današnji dan je bil rojen "veliki" opat p. dr. Avguštin Kostelec. Vzdevek "veliki" mu gre zato, ker je "nad šestdeset let svojega življenja posvetil Stični, ki je največ tudi po njegovi zaslugi tudi v naši novi družbi dosegla tisti ugled, ki ga je nekoč imela" (Jože Gregorič). Stiški opat je bil 39 let, za samostan pa je skrbel 41 let. V težkih časih po drugi svetovni vojni je kljub nagajanju in preganjanju ustvarjal pogoje, da je Stična vse bolj postajala to, kar je danes nekakšen "slovenski Taizé".

več:
S. Čuk, p. Avguštin Kostelec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2003), 42-43.

njegovo razmišljanje:

• Klic in zgled sv. očeta ju zbudil med katoliškimi narodi novo gibanje za cerkveno edinstvo. Ali se bom o tudi Slovenci odzvali klicu sv. očeta? Že po naravni zemljepisni legi smo kot nekak most med vzhodnimi in zahodnimi narodi. Naše narodno sorodstvo z vzhodnimi narodi, posebno z Rusi, nam je kot naravna zapoved ljubezni, da skušamo privesti svoje brate nazaj k materi sveti katoliški Cerkvi (p. dr. Avguštin Kostelec, Bogoljub, julij 1939).

LETA 1988 UMRL LEOPOLD JURCA

DUHOVNIK, PROŠT IN NARODNI DELAVEC V SLOVENSKI IN HRVAŠKI ISTRI (* 1905)

Rodil se je v Braniku (Rihemberk). Po slovenski gimnaziji v Gorici in v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je študiral bogoslovje v Gorici. V duhovnika je bil posvečen v letu m1929. V hrvaški Istri je deloval 33 let, v Kopru pa 26 let. Bil je župnik (Trviž pri Pazinu, Beram, Košćerga, Zamask, Pazin, Koper), prošt (Pazin, Koper), dekan (Pazin, Koper, vršilec dolžnosti pićanskega dekanata, poverjenik škofa Santina za pet hrvaških dekanatov v Istri), v Pazinu ravnatelj pazinskega semenišča, spiritual bogoslovcev, sodniki cerkvenega in ženitvenega sodišča, direktor in kustos cerkvenega muzeja, profesor pastoralke, liturgike in patrologije; v Kopru župnik, generalni vikar in svetovalec škofa Janeza Jenka.
Jurca je bil tudi pisec nabožne literature v hrvaških in slovenskih revijah ter verskih časopisih. V Družini je izhajal njegov podlistek Moja leta v Istri pod fašizmom (v knjižni obliki 1978). V italijanščini je pisal le spomenice oblastem v času najhujšega fašističnega pritiska na Istrane. V njih je dokazoval, da se mora krščanski nauk in evangeljsko oznanilo po božjem, cerkvenem in naravnem pravu oznanjati v materinem jeziku. Hrvatom, Slovencem in Italijanom je dopovedoval, da je narodnost velika dobrina, a da je vera pred narodnostjo in da božja odrešujoča ljubezen vse povezuje v eno samo družino. Jurca je bil med tistimi pionirji, ki so spravili v življenje pazinsko Malo semenišče, v katerem je bilo nekdaj tudi do 300 dijakov ...

LETA 1993 UMRL LADISLAV LENČEK

DUHOVNIK LAZARIST, PUBLICIST, KULTURNI DELAVEC

Ljubljančan, najprej odšel v škofijsko bogoslovje, potem se odločil za lazariste, ker je želel v misijone na Kitajsko. To mu ni uspelo, postal pa je »misijonski priganjač«, kot je sam večkrat povedal. Leta 1938 je bil posvečen v duhovnika, in kasneje urednik misijonskega lista Katoliški misijoni, ki je nastal kot sad slovenskega katoliškega shoda leta 1923. Takrat so začeli redno izhajati. Od vsega začetka ga je urejala Misijonska družba (lazaristi), tiskali so ga tudi v lastni tiskarni v Grobljah pri Domžalah, dokler niso prišli gestapovci in tiskarno razdejali. Med vojno je vodil tudi misijonsko pisarno in bil med soustanovitelji Misijonske dijaške zveze. Tudi Katoliške misijone so med vojno spet začel izdajati, toda ko so prišli na oblast komunisti, je moral leta 1945 pobrati 'šila in kopita' in s Katoliškimi misijoni oditi v tujino. Dolgo časa je živel kot begunec, potem pa je s pomočjo zaveznikov prišel v Italijo in blizu Rima so lazaristi oblikovali slovensko skupnost, kjer so izdajali begunske Katoliške misijone. Od tu je odšel v Argentino, kjer so potem časopis začeli tiskati ... V Argentini je bil dr. Lenček eden glavnih organizatorjev duhovnega, kulturnega in gospodarskega življenja. Že prej je v Argentini delovala Slovenska vas, kjer je od leta 1936 deloval izseljenski duhovnik Janez Hladnik, ki je skrbel za kakšnih 20.000 Slovencev, ki so živeli tu. Lenček jih je zdaj povezal v Društvo Slovencev (Zedinjena Slovenija), v vasi so imeli tudi šolo, zidati so začeli Baragovo misijonišče. Ustanovljena je bila tudi Slovenska kulturna akcija (združevala naj bi vse kulturnike po vsem izseljenstvu, zamejstvu in tudi v domovini), izhajati je začel Glas Slovenske kulturne akcije (najprej štirinajstdnevnik, potem mesečnik, zdaj pa izhaja priložnostno), potem še Meddobje, zajetna revija, ki vsebuje razprave, članke in literarne poskuse ljudi iz vsega zamejstva Bil je med ustanovitelji Slovenske kulturne akcije in izdajali so tudi knjige (okrog 90). Ustanovil je tudi Slovensko tiskovno družbo (z Zorkom Simčičem, dr. Bajlecem), Slovensko misijonsko zvezo. Skupaj z brati lazaristi je veliko pripomogel pri graditvi cerkve Marije Kraljice in ustanavljanju večstopenjske šole. Po 45. letih bivanja v Argentini se je pred osamosvojitvijo (1990) vrnil v Slovenijo, kjer je do svoje smrti (na današnji dan) navduševal mlade za misijone, za kulturo, in jim polagal na srce, kaj je to prava ljubezen do domovine.

več:
F. Bole, Ladislav Lenček 40 let urednik Katoliških misijonov: Gost meseca, v: Ognjišče 3 (1991), 8-12.

LETA 2003 UMRLA ZDENKA SERAJNIK

PESNICA, PREVAJALKA, PEDAGOGINJA (* 1911)

Rodila se je 4. avgusta 1911 v učiteljski družini na Prihovi, kjer je obiskovala osnovno šolo. Po gimnazijski maturi v Ljubljani je na tamkajšnji univerzi diplomirala kot profesorica slovenskega jezika z nemščino in se s starši preselila v Konjice. Ob svojem pedagoškem delu je veliko pisala in objavljala v raznih revijah. Zapustila je nad 2200 pesnitev na temo Svetega pisma in praznikov v bogoslužnem letu. Nekaj njenih besedil je uglasbenih, med njimi kantata Blagoslovljena med ženami skladatelja Jožeta Trošta.

nekaj njenih verzov, misli:

• Pomagaj nam, Gospod, in daj moči, / da kakor Oče bi bili popolni, / žareli v svetu – kakor sončni sij.
• Gospod, Gospod, / kako dobro nam je tukaj biti! / Ostajamo v tebi, / ker si hotel ostati v nas.
• Ne boš, Gospod, zapustil nas sirot, / obljubil si, da boš Duha poslal, / ki z nami bo do konca dni ostal / in k svoji nam resnici kazal pot.
• Zapojmo, bratje, hvalnico / z življenjem, ki bo Bogu v čast, / da križ ne bil bi nam zaman, / trdno se oklenimo ga!
• Svetlejša noč je od človeških dni: / za vse, ki majhni so, je blagoslov / in rojstvo novih, srečnejših rodov.
• Izprosi, Mati, nam, Marija, / izprosi mir in blagoslov. / Od nas odvrni hudobijo, / daj mnogo dobrih nam sadov, / da zvesto Bogu bi služili, / slavili ga na vekomaj.
  več:

LETA 2014 UMRL P. IVAN TOMAŽIČ

KLARETINSKI DUHOVNIK, ORGANIZATOR, MECEN, PUBLICIST IN VENETOLOG (* 1919)

Rojen v Pregarjah v Brkinih v revni družini, oče mu je kmalu umrl. Z dvanajstimi leti je moral v Rim, kjer končal gimnazijo in študiral teologijo, ki jo je končal v Španiji, kamor se je zatekel pred vojno vihro. Tam je bil posvečen kot redovnik klaretinec. Po vojni se je vrnil najprej v Rim, toda leta 1954 so ga poslali na Dunaj, kjer je deloval do konca leta 2010.Tam je bil bolniški duhovnik. 55 let v bolnišnici za starejše, občasno je pomagal ali nadomeščal tudi v drugih bolnišnicah ali domovih. Poleg tega se je p. Ivan na Dunaju začel ukvarjati s Slovenci, zlasti s študenti. Zgradil je dva domova prvi je bil v šestdesetih letih  Korotan, za slovenske študente z avstrijske Koroške in tudi za tiste iz domovine. Začeli so se tudi družiti, občasno so imeli tudi kakšne prireditve, predavanja, pogovore. Na Dunaju in organiziral je mašo za rojake, kar je bila prva maša za Slovence v avstrijski prestolnici in p. Ivan je tako postal prvi župnik za tamkajšnje Slovence. To delo je opravljal vse dokler ni prišel duhovnik iz domovine, ki se je posebej posvetil dušnopastirskemu delu za Slovence. P. Tomažič, je bil tudi vnet zagovornik venetske teorije o izvoru Slovencev. »Slovenci smo od vedno tu,Ni res, da smo sem prišli, tukaj smo že bili." Njegovo osnovno poslanstvo je bilo biti duhovnik. Napisal je tudi nekaj knjig, verske vsebine (Na poti, o Magdaleni Gornik). "Ta slovenska mistikinja, ki je bila toliko let pozabljena, me je navdušila s svojo popolno predanostjo Jezusu. Zelo se je žrtvovala, zlasti za grešnike in zato da bi ljudje spoznali Jezusa. Trpela je podobno kot mučenci!« V zadnjih letih skrbel za več kot 1000 ostarelih in onemoglih v domu dunajske četrti Baumgarten. Ob obletnici njegove smrti je izšla tudi knjiga Za resnico do zadnjega diha (Jasna Kontler Salamon) o Tomažičevem boju, da bi dom ohranil svoje poslanstvo ...

več:
B. Rustja, p. Ivan Tomažič. "Duhovniško delo je moje veselje, zadoščenje in tolažba": Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 7 (2013), 19-21.

nekaj njegovih misli:

• Božji milosti in pobožnosti moje mame se moram zahvaliti, da sem postal duhovnik. Drugače si ne morem predstavljati, da bi lahko študiral. Bili smo zelo revna družina. Mama je skrbela, da smo preživeli in poskrbela je za dobro vzgojo. Bila je čudovita žena.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1513 UMRL PAPEŽ JULIJ II.

Sedanjo baziliko sv. Petra v Vatikanu, ki je simbol papeštva in Rima, so gradili več kot 120 let. V tem času se je na Petrovem sedežu zvrstilo 18 papežev, pri gradnji cerkve je sodelovalo 12 arhitektov. Začetnik gradnje je bil papež Julij II. (Giuliano della Rovere), ki je vodil Cerkev v letih 1503-1513. Dal je porušiti Konstantinovo baziliko. 18. aprila 1506 je blagoslovil temeljni kamen za novo cerkev, za katero je načrte izdelal arhitekt Donato Bramante.

LETA 1801 ROJEN JOHN HENRY NEWMAN

ANGL. IN KAT. ŠKOF IN KARDINAL, SVETNIK († 1890)

"Bog nam govori prvenstveno v naših srcih. Poznavanje samega sebe je ključ do evangeljskih zapovedi in naukov," je zapisal angleški pričevalec vere John Henry Newman, ki ga po globini misli in mojstrstvu besede primerjajo s sv. Avguštinom. Ko mu je bilo 23 let, je postal anglikanski duhovnik, profesor in pridigar na univerzi v Oxfordu. Pri 44 letih je postal katoliški vernik in kmalu zatem duhovnik, kasneje pa škof in kardinal. Tedaj si je za škofovsko geslo vzel besede Srce govori srcu, ki so bile že dotlej vodilo njegovega življenja. To je bilo izredno dolgo, trajalo je skoraj devetdeset let. 19. septembra 2010, ga je papež Benedikt XVI. . med slovesno mašo v Cofton Parku v Birminghamu razglasil za blaženega, 13. oktobra 2019 pa ga je papež Frančišek v Rimu prištel med med svetnike. Njegov god v katoliški Cerkvi obhajamo 9. oktobra.
Sveti John Henry Newman je bil Gospodova priča s svojim zvestim duhovništvom, predvsem pa pridiganjem, poučevanjem in pisanjem. Pomaga nam razumeti, kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje: pravi nam, da je naš božanski Gospodar vsakemu med nami podelil posebno nalogo, točno določeno nalogo, posebej zaupano vsaki posamezni osebi. "Ponos Britanije in vesoljne Cerkve" je zato "človek za vse čase", saj nam prinaša večno sporočilo, ki je povzeto v njegovem škofovskem geslu: Srce govori srcu.

več:
S. Čuk, John Henry Newman: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2001), 72-73.
S. Čuk, Blaženi John Henry Newman: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2010), 14-15.

nekaj njegovih misli:

• Imam svoje poslanstvo, sem člen v verigi, vez med ljudmi. Ni me ustvaril za nič. Delal bom dobro, delal bom njegovo delo. Postal bom njegov angel miru, pridigar resnice na mojem mestu.
  
• Svetost je potrebna za našo večno srečo«. V njej med drugim pravi, da »grešnik ne bi bil srečen v nebesih, ker bi se počutil osamljenega in polnega madežev. Srečo v nebesih doživljamo le, če smo čim bolj podobni svetnikom. Svetost je delo celega življenja. Ne bodite zadovoljni z ničemer, kar je manj kot popolnost ...
  
• Sprašuješ me, kaj moraš narediti, da bi bil popoln? Tako ti pravim: prvič – ne poležavaj v postelji, ko je treba vstati vstati; prve misli posveti Bogu, opravi pobožen obisk pri Najsvetejšem, pobožno moli
• Angel Gospodov, jej in pij v božjo čast, zbrano moli rožni venec, bodi zbran, odganjaj slabe misli, dobro opravi svoje večerno premišljevanje, vsak dan si izprašaj vest, pojdi pravi čas počivat; in že si popoln.«
  
• Pot do resničnega veselja nas ne vodi prek popustljivosti do sebe, temveč prek odpovedi. Do moči nas vodi - slabost, do uspeha - polom, do modrosti - nespamet, do časti - preziranost.
  
• Nihče ne ljubi drugega zares, če ne čuti tudi nekaj spoštljivosti do njega. Če prijatelja prekoračita to notranjo usmerjenost v ljubezni, vztrajata morebiti še nekaj časa drug ob drugem, toda vez edinosti je pretrgana. Brez medsebojnega spoštovanja ni trajnega prijateljstva.
  
• Evangelij je zakonik božje resnice, ki naj bi bil ljudem vedno pred očmi, da bi se vanj poglabljali, ga preučevali in bi jim postal življenjski usmerjevalec v duševnih bojih.
  
• Vera ustvarja v najboljšem. primeru junake, ljubezen pa rojeva svetnike. Vera nas more dvigniti nad naš svet, ljubezen pa nas vodi pred božji prestol. Vera nas dela trezne, ljubezen pa nas osrečuje.
  
• Vera brez ljubezni je pusta, groba, slabotna. Manjka ji mehkobe, prikupnosti, očarljivosti, miline. Ljubezen nam je prinesla Kristusa. Ljubezen je drugo ime za Tolažnika.
  
• Verni ljudje po besedah Svetega pisma "živijo v veri v božjega Sina, ki jih je vzljubil in se zanje daroval". A tega ne pripovedujejo vsem ljudem; prepuščajo jim, da to odkrijejo, ako morejo.
  več:
  

LETA 1864 ROJEN PETER BOHINJEC

PISATELJ IN ORGANIZATOR KATOLIŠKIH PROSVETNIH DRUŠTEV († 1919)

Za pero je prijel že kot bogoslovec, ko je svoje prve črtice objavil v Ljubljanskem zvonu. Kot duhovnik - najdlje je bil župnik v Dupljah pri Kranju - je bil najplodovitejši sodelavec Doma in sveta. Pisal je predvsem kmečke in zgodovinske povesti, po slogu in vsebini podobne delo Janka Kersnika in Ivana Tavčarja, zato je bil zelo priljubljen večerniški pisatelj.

LETA 1877 ROJEN IVAN VAVPOTIČ

SLIKAR, ILUSTRATOR IN SCENOGRAF († 1943)

Marsikdo se bo ob tem imenu spomnil prelepih ilustracij Jurčičevega Desetega brata, Meškove knjige Mladim srcem in Pravljic Frana Milčinskega. "V svojem času je bil eden najbolj popularnih umetnikov in zaradi vsestranske dejavnosti - bil je ilustrator, scenograf, avtor prvih jugoslovanskih znamk, plakatov, publicist, organizator, urednik in popularizator - tudi vplivna kulturna osebnost," je o njem zapisal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Milček Komelj v Prešernovem koledarju 1987. Dalje pravi, da je veljal za blagega in razumevajočega človeka, ki se je tudi zaradi značaja v tveganem poklicu samostojnega umetnika naročnikom kar pretirano prilagajal. Ob očitkih, da je njegova umetnost fotografska in rokodelska, je odgovarjal, da je vsaka umetnost duhovna in navezana na naravo.

več:
S. Čuk, Ivan Vavpotič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2007), 32-33.

LETA 1886 ROJEN FRANCE STELE

SLOVENSKI UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN KONSERVATOR († 1972)

"Kar težko bi si bilo zamisliti bolj kulturno razgledanega moža in učenjaka, ki bi znal številne življenjske izkušnje in modrosti skladneje povezati s prisrčno preprostostjo in domačnostjo," je ob osemdesetletnici dr. Franceta Steleta, očeta slovenske umetnostne zgodovine, zapisalo uredništvo Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe, kateri je bil jubilant predan z dušo in s srcem. "S svojim obsežnim znanstvenim in publicističnim delom nam je 'srca vnel za čast dežele', saj je dvignil nekoč komaj znano ali celo prezirano umetnostno preteklost slovenske zemlje ne samo v našo, ampak tudi v evropsko zavest. Toda dr. Stele ni bil samo umetnostni zgodovinar, ampak tudi literat, kritik, kulturni zgodovinar in že od študentovskih let pobudnik za zbližanje med narodi in prav posebej med slovanskimi narodi." Temu vsestransko delavnemu in izredno plemenitemu možu posvečamo ta zapis ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, France Stele: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2006), 38-39.

LETA 1909 ROJEN METOD TURNŠEK

REDOVNIK CISTERCIJAN, LITURGIČNI PISEC, UREDNIK, ETNOLOG IN PREVAJALEC († 1976)

»Ob častitljivih krščanskih običajih, najlepši podobi slovenske verne duše, bomo videli, kako je naša ljudska duša mogla prav pod okriljem Cerkve in ob sodelovanju z njenim notranjim, bogoslužnim življenjem najuspešneje razviti svoje sile ter ustvariti prve in najlepše bisere naše narodne krščanske omike." Tako je zapisal v uvodu svojega narodopisnega dela Pod vernim krovom (1943) p. dr. Metod Turnšek, s katerim je bralce vodil "ob ljudskih običajih skoz cerkveno leto". Porodila se mu je tudi misel za knjigo Leto božjih skrivnosti, oris cerkvenega leta po misalu, sestavil je Družinski molitvenik, bil je tudi plodovit pripovednik, dramatik v svojih delih buditelj znarodne zavesti in ponosa ... Biol pe je tudi pionir na polju liturgike in ekumenizma. Po njegovi zaslugi so slovenski kristjani že dvajset let pred drugim vatikanskim koncilom dobili v roke celoten Rimski misal - mašno knjigo Cerkve - v domačem jeziku ...

več:
S. Čuk, Metod Turnšek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1996), 28-29.

njegova misel:

• Kdor Mariji sledi, ne zgreši. Zakaj Marijina pota vodijo h Kristusu in posredujejo zveličanje od Gospoda.

LETA 1926 ROJEN LOJZE KRAKAR

PESNIK, PREVAJALEC, LITERARNI ZGODOVINAR IN ESEJIST († 1995)

Rojen v Semiču v Beli krajini, med vojno veliko po taboriščih in italijanskih zaporih. Po vojni je končal gimnazijo, študiral slavistiko in bil profesor slovenske književnosti v Zadru. Nekaj časa svobodni literat, prevajal iz poljščine, srbohrvaščine, pisal eseje ... Je sopotnik prve generacije pesnikov po drugi svetovni vojni (poleg četverice Menart, Pavček, Zlobec, Kovič, še Minatti, Škerl, Šmit, Levec ...) Znan je po svojih otroških pesmih (zbirka Sonce v knjigi), poredvsem po pesmi Hčerki za četrti rojstni dan

nekaj njegovih verzov:

• Sonce, nagni bliže svoj obraz, / poglej to prst, ki jo suši tvoj žar, / povej, ne bo li mar to naš najlepši dar / za vse, ki ljubimo jih — in za nas? // Če ne verjameš nam, užgi močneje, / da teklo s hrbtov bo kot kri iz ran, / pa veš, vso moč, kar jo imaš, zaman / raztresaš tod — srce topleje greje. // Povabimo vsak dan te k sebi v vas, / saj si popotnik širnih, daljnih cest, / in kamor prideš, vsem povej na glas, // kaj zmore človek, klicu duše zvest. / Pokaži vsem, ki ne vedo o nas / svoj smeh in reci: to je njih povest! (Beseda soncu)

LETA 1942 UMRL SILVIN SARDENKO

S PRAVIM IMENOM: ALOJZIJ MERHAR, DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN UREDNIK (* 1876)

"Duhovnik sem. Svet mi torej ne sme šteti v zlo, da nosijo celo moje pesmi nekako neizbrisno znamenje svečeništva na sebi, kakor jaz sam. Mislim pa, da en bi pel drugače, čeprav ne bi bil postal duhovnik, samo da bi ostal zvest svojemu ljudstvu. Naše ljudstvo je v svojem jedru globokoverno. Verski momenti so vplivali z veliko silo tudi na mojo dušo," je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem (Obiski, 1991) povedal Alojzij Merhar, javnosti bolj znan s pesniškim imenom Silvin Sardenko. Kot pesnik je bil sopotnik slovenske moderne (Cankar, Kette, Murn, Župančič), glavni pesnik revije Dom in svet. "Vem, da religiozni pesnik v našem modernem svetu nima prave in popolne veljave. A to je subjektivna sodba sveta, Objektivno pa vsaka umetnost zataji svoj božji izvor, svojega Stvarnika, če noče nositi na sebi nobenega verskega znaka." Nežni in mehki poet lepot narave in religioznih občutij se je rodil na današnji dan.

več:
S. Čuk, Silvin Sardenko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2006), 38-39.

nekaj njegovih verzov:

• Ali se tudi tebi godi / v dolgih nočeh kakor meni: / vse nabrekle zapro se oči / komaj ob eni? // Ali nemirno tebe srce / zgodaj prebuja kot mene, / ali samotne daljne gore / z doma te žene? // Ali ne misliš sredi prevar / da bi ne bila si toli / - ako se ne bi poznala nikdar - / tuja nikoli? (Prelest)
  
• Zvoni. / A hiše božje / nikjer ne vidijo oči. // Dehti / po rožni sreči. / A sreče od nikoder ni. // Šumi / pod starim mlinom. / A mlin stoji že leto dni. (Pesem)
  
• Lepa naša domovina, / oj junaška zemlja mila, / stare slave dedovina, / da bi vedno častna bila! / Mila, kakor si nam slavna, / mila si nam ti edina, / mila, koder si nam ravna, / mila, koder si planina. / (...) / Blagoslov se naj razliva / v tvojih poljih in lesovih / Bog ljubezni naj prebiva / v tvojih selih in domovih! / V božjem dihu, v božjem varstvu / tvoja ladja mirno plava. / Mir s teboj po vsem vladarstvu! / Tvojim sinom večna slava! (Lepa naša domovina)
  
• Noč je stala na planini / in lase si je česala, / razmotane, mehke, črne, / kakor prst na novem grobu. // in lasje so padali / kakor dolge, tenke sence / po planini, po dolini. / In zapletali so se vanje / žarki – pa so ugasnili, / ptice – pa so umolknile, / rože – pa so se zaprle, / in ljudje – pa so pospali ... // Noč je zrla, kak ji vdano / med lasmi je vse zaspalo; / ginjena je pokleknila / pod planino in se lahno / naslonila na planino / in molila s toplim dihom. // Kar je črna noč prosila, / stvarnica je vse razkrila: / Ko so zjutraj se zbudili / žarki – pa so se smejali, / rože – pa so žarko pile, / ptice – pa so rožam pele / in ljudje so se ljubili / lepše, dražje kakor pred. ( Tiha noč pred Njim poklekuje)

LETA 1980 UMRL FRANC SUŠNIK

SLOVENSKI LITERAT, KNJIŽNIČAR, PEDAGOG, ZGODOVINAR IN PUBLICIST (* 1898)

"Čeprav je bil po svojem poklicu kot profesor, pedagog, pisatelj, slovstveni zgodovinar in kulturni delavec uklenjen med učilniške stene ali v tihoto svoje delovne sobe, nikoli ni izgubil stika s preprostimi ljudmi. Tako je postal kulturni delavec v najžlahtnejšem pomenu besede vsej Koroški," je bilo zapisano ob 80-letnici dr. Franca Sušnika. "Bil je moder mož, zato mu je bilo enako pomembno modrovati z univerzitetnim profesorjem ali sproščeno kramljati s kmečkim ali delavskim človekom." (Miroslav Osojnik)

več:
S. Čuk, Franc Sušnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1998), 20-21.

njegove misli:

• Strašno prazno bi bilo, če bi nam nenadoma ostala mesta in vasi brez cerkev, brez romanj, brez očenaša, brez krsta in praznikov. Od zibelke do groba nas krščanstvo spremlja s svojimi obredi in najmodernejši svobodomislec se ga ne more izogniti ...
  
• Slomšku za spomin, da bi njegova podoba ne ostala v sijajnih dvoranah in na veličastnih proslavah, ampak da bi šla z nami v tihe domače kote, da bi se vanjo odelo hrepenenje naše po svetosti. Kajti to je krik naš po svetniku, nas, ki imamo poleg Boga še druge bogove, ki imamo dvojno knjigovodstvo: eno za Boga, drugo za svojo čast, oblast in denar. (1935)

LETA 1984 UMRL FRANCE AVČIN

ZNANSTVENIK, UNIVERZITETNI PROFESOR, PLANINSKI PISATELJ, ALPINIST, NARAVOVARSTVENIK, IZUMITELJ (* 1910)

"Moderni človek ne pozna več odpovedi, vedno več ga je in več hoče. Žene se, a ne ustvarja več. Drvi, a ne pride več z mesta, kot veverica v bobnu ... Človek gozda ne razume več. Gozdna tišina je izgubila svoj blagodejni vpliv na človekovo dušo, človek ne zna več in noče biti tih in sam, raje se utaplja v hrupu in trušču. Zato tudi ne ustvarja več, le gradi še. Zato se človeštvo iz posamičnih osebnosti staplja v brezoblično gmoto, ki ne zna in noče več samostojno misliti." To strogo, a zdi se, da upravičeno sodbo izreka v svojem "razmišljanju v gozdu" pod naslovom Beli križ France Avčin, ob čigar imenu je dolg spisek njegovih poklicnih dejavnosti: znanstvenik, univerzitetni profesor, planinski pisatelj, alpinist, naravovarstvenik, izumitelj, v mladih letih vrhunski športnik. Kot pisatelj je zaslovel s svojo knjigo Kjer tišina šepeta (1964), ki je doživela več izdaj. Življenjska pot tega ljubitelja miru in tišine se je pričela na današnji dan.

več:
S. Čuk, France Avčin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2010), 84-85.

nekaj njegovih misli:

• Gore so vselej čiste. Kot žareče plamenice nad somrakom izrojene človekove civilizacije sijejo vzvišeno, prek vseh časov. Tudi v čase, ko nihče ne bo več hodil po njih, po tej Zemlji.
  
• Narava, gore so mi vselej bile brezčasna četrta razsežnost, ki sem se vanjo lahko umaknil ob vseh tegobah in umazanosti trodimenzionalnega vsakdanjega življenja. Že v mladih letih sem to čutil in zrelemu mi je spoznanje dozorelo v pravo vero. Tistega, v kar veruješ, pa ne smeš poznati, razumeti do kraja, ker sicer zvodeni. Vzvišena vera se sprevrže v suho znanje. Zato tudi vsebine in osnov alpinizma nisem nikdar raziskoval in jih ne bom.
  
• Zakaj človek ne more vse življenje ostati vsaj malo otrok, da bi se še mogel čuditi? Vsaj malo mlad, da bi še mogel ljubiti? Res čudijo se le otroci, res ljubijo le mladi. Stari vedo, kaj je ljubezen. Zato in takrat so stari.
  
• Mlada duša je čista, zato terja čistost človeških odnosov in si je želi. Otrok je čista, uravnovešena Narava. Če današnji mladostnik to ni več, bo tega kriv današnji starostnik.
  
• Če ozdraviš bolnega psa, te ne bo več ugriznil. V tem je glavna razlika med psom in sploh živaljo ter človekom, kajti na tem svetu je od vseh bitij najbolj zlagano samo eno: človek.
  
• Gozdna tišina je izgubila svoj blagodejni vpliv na človekovo dušo, človek ne zna več in noče biti tih in sam, raje se utaplja v hrupu in trušču. Zato tudi ne ustvarja več, le gradi še.
  
• Moderni človek ne pozna več odpovedi, vedno več ga je in več hoče. Žene se, a ne ustvarja več. Drvi, a ne pride več z mesta, kot veverica v bobnu.

LETA 1984 UMRL MIHAIL ŠOLOHOV

RUSKI PISATELJ, NOBELOVEC 1965 (* 1905)

Mihail Aleksandrovič Šolohov je bil eden največjih ruskih pisateljev po oktobrski revoluciji. Njegove novele o bojih med donskimi kozaki med revolucijo so bile priprava na njegovo glavno delo, obsežni roman Tihi Don (1928–1940), ki povezuje epopejo kozaškega življenja pred prvo svetovno vojno, med njo in med revolucijo ter družinsko kroniko. Zanj je prejel Nobelovo nagrado za literaturo leta 1965 “za umetniško moč in vsestranskost, s kakršno je dal v epu o Donu izraza eni od zgodovinskih faz v življenju ruskega ljudstva”.

njegove misli:

• Štirideset let je za mlade ljudi starost, petdeset let  je mladost za starce.
  
• Čast je diamant na prstanu kreposti.
• Z močnim se ne bojuj, z bogatim se ne pravdaj.

LETA 2007 UMRL JANEZ BOLE

GLASBENI PEDAGOG IN ZBOROVODJA (* 1919)

Glasbeni pedagog in zborovodja Janez Bole, rojen pod varstvom Marije Pomagaj na Brezjah, je v svojem dolgem umetniškem delovanju ustanovil ali na novo oblikoval in vodil enaindvajset zborov, med njimi Slovenski oktet, Akademski pevski zbor Tone Tomšič, zbor Slovenske filharmonije in Slovenske madrigaliste. S slednjimi je leta 1968 posnel prvo ploščo Gallusovih motetov in madrigalov ter z njimi večkrat gostoval na uglednih festivalih komorne glasbe v več državah.

LETA 2018 UMRL BILLY GRAHAM

AMERIŠKI EVANGELIST, BAPTISTIČNI PRIDIGAR (* 1918)

Sin farmarja iz okolice Charlotta v Severni Karolini je pri šestnajstih letih slišal pridigarja Hama Mordecaija, ki mu je odprl oči za Božje stvari. Postal je baptistični pridigar, vendar je kmalu spoznal, da je svet župnije premajhen za njegovo oznanjevalno energijo. Imel je neki poseben dar, s katerim je očaral ljudi, govoril je slikovito, v podobah, zato se je odločil, da mora Božjo besedo ponesti v svet. Leta 1949 je tako začel svojo misijonsko pot oznanjevanja evangelija ... za vse kristjane, naj pripadajo tej ali oni Cerkvi. Pri enaintridesetih je imel na svojem prvem nastopu pred seboj tri tisoč poslušalcev, drugič jih je bilo pet tisoč ... Največjo množico je nagovoril leta 1955 na stadionu Wembley v Londonu (100.000 ljudi). V prvih dvajsetih letih oznanjevanja mu je prisluhnilo več kot 60 milijonov poslušalcev. Skupaj so poslušali branje Svetega pisma, njegovo razlago, molili so in peli duhovne pesmi. Oznanjal je tudi po Evropi, leta 1967 je bil tudi v Zagrebu. Pri oznanjevalnem delu je uporabil vsa takratna moderna sredstva komunikacije, njegov glas je posredovalo osemsto radijskih postaj, sodeloval je tudi pri tisku (verski mesečnik Odločitev z milijonsko naklado), s svojo skupino je posnel več kot 60 verskih filmov ...
Srečal se je s številnimi vplivnimi ljudmi, bil pri Elizabeti II, am. predsednika Ike Eisenhower in Nixon sta bila njegova občudovalca ...

več:
S. Čuk, Billy Graham govori milijonom: Velike osebnosti in sodobna družba, v: Ognjišče 7 (1970), 18-22

nekaj njegovih misli:

• Sem Božja trobenta. Moje oznanilo je njegovo oznanilo. Preprosto oznanilo za polno krščansko življenje: vsak dan beri Sveto pismo; nauči se prav moliti; vedno se opiraj na Svetega Duha; redno hodi v cerkev; bodi kristjan, ki pričuje z življenjem; ljubezen naj bo glavno vodilo tvojega življenja...
  
• Sem oznanjevalec Božje besede, ne prinašam vam moje domovine Amerike, ampak Božje kraljestvo. Nič novega ni: je staro oznanilo Jezusa Kristusa, ki ga hočem približati ljudem.
  
• Na svetu je še veliko ljudi lačnih kruha, še veliko več pa je takih, ki so lačni resnice, miru in sreče.
  
• Pravijo, da se je po mojih pridigah spreobrnilo več kot milijon ljudi. Ne vem. Mislim, da se mi ne bo treba preveč čuditi, če bom v nebesih zagledal kakšnega neznanega misijonarja, o katerem ni nihče govoril ali pisal, pa je h Kristusu privedel več ljudi kot jaz.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1634 ROJEN JANEZ KRSTNIK MAYR

TISKAR IN KNJIGOTRŽEC († 1708)

Rojen na Bavarskem, s poroko v salzburško tiskarsko družino je prevzel tiskarno in podjetje. Kranjski stanovi so leta 1676 predali skrb za tisk Janezu Ludviku Schönlebnu, ki je dal ponudbo Janezu Krstniku Mayru, da odpre podjetje v Ljubljani. Tako je leta 1678, po skoraj sto letih, spet obnovil tiskarsko in knjigotrško dejavnost v Ljubljani. Že po dveh mesecih je natisnil "Catalogus librorum" – prvi knjigotrški katalog na Slovenskem za ljubljanski Elizabetin sejem. Salzburško podjetje je Mayr vodil 52 let, v tem času pa je izdal preko 200 publikacij.

LETA 1858 ROJEN VIKTOR PARMA

SKLADATELJ, OČE SLOVENSKE OPERE († 1924)

Skladatelj Viktor Parma velja za očeta slovenske opere. Po letnicah rojstva (1858) in smrti (1924) je bil popoln slovenski Giacomo Puccini. Ta italijanski skladatelj je dosegel svetovno slavo s svojimi operami La Boheme, Madame Butterfly, Manon Lescaut in Tosca. Pri italijanskih mojstrih se je učil Viktor Parma. Neki sodobnik je zapisal o njem: "Viktorju Parmi je bila glasba vse. Kot človeka so ga dičile najlepše lastnosti: trdna narodna zavest, kremenit značaj, demokratično čustvovanje, izraženo vedno v ljudomilem nastopu. Skratka, svež, neutrudno ustvarjajoč duh, ki mu je neizprosna smrt prehitro iztrgala skladateljsko pero iz rok." Čeprav je dočakal komaj šestinšestdeset let, spada med najplodovitejše slovenske skladatelje.

več:
S. Čuk, Viktor Parma: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2008), 30-31.

LETA 1888 ROJEN GEORGES BERNANOS

FR. PISATELJ,  PISEC DNEVNIKA VAŠKEGA ŽUPNIKA († 1948)

Francoski pisatelj Georges Bernanos je po študiju prava in filozofije nekaj časa deloval kot časnikar, nato pa kot svobodni umetnik. V svojih romanih je kot trden katoliški vernik obsojal strahopetnost in neznačajnost francoske buržoazije. Svoj umetniški vrh je dosegel z romanom Dnevnik vaškega župnika (1936). Mlad, bolehen duhovnik, je kmalu po prihodu na župnijo začel pisati dnevnik, ki mu bo pomagal spoznavati samega sebe in svoje župljane. Roman je v slovenskem prevodu Jakoba Šolarja prvič izšel leta 1939.

nekaj njegovih misli:

• Ljubezen do bližnjega ni to, kar si predstavlja svet, in, če izvolite prav misliti na to, česar ste se nekoč učili, boste priznali, da je čas za usmiljenje, čas za pravičnost in da je edina nepopravljiva nesreča v tem, da se nekoč brez kesanja znajdeš pred Obličjem, ki odpušča.
  
• O Bog, meni, ki ne znam ljubiti po tvoji milosti, ne odvzemi ponižnega sočutja, trdnega kruha sočutja, ki ga mi grešniki moremo lomiti skupaj, sedeč na robu ceste, molče in s sklonjenimi glavami, kakor stari berači.
  
• Molitev je dar otroštva, ki največkrat ne preživi otroštva. Ko smo otroštvu dali slovo, moramo dolgo trpeti, da se vrnemo nazaj tja, kakor čisto na koncu noči najdemo jutranjo zarjo.
  
• Drobna opravila se nam zdijo neznatna, vendar dajejo duši mir. So kakor poljsko cvetje: ena sama cvetlica je neopazna, vse skupaj pa so paša za oči in nas prepojijo s svojim vonjem.
  
• Krščanstvo je prineslo svetu resnico, ki je ne bo nobena reč več ustavila, ker je bila ta resnica že prej v najglobljem dnu človekove vesti in se je človek koj spoznal v njej: Bog je odrešil vsakega izmed nas in vsakdo med nami je vreden Božje krvi.
  
• Neznatni opravki se zde ničvredni, a ravno tl dajejo mir. To je tako, vidiš, kakor poljske cvetlice: mislimo, da so brez vonja, vse skupaj pa le diše. Molitev neznatnih opravkov je nedolžna.
  
• Velika nesreča tega sveta, velika žalost ni to, da obstajajo neverniki, marveč to, da se mi imenujemo vernike, ko smo vendar tako povprečni kristjani; in čedalje bolj se bojim, da smo mi tisti, ki svet kvarimo in pohujšujemo, da smo mi tisti, ki vlečemo strele nase.
  
• Res škoda, da je kardinala mogoče prepoznati že od daleč po njegovem lepem škrlatnem plašču, medtem ko se svetnik v življenju ne loči po nobeni posebnosti na obleki.
  več:

LETA 1888 ROJEN JOŽE PAHOR

UČITELJ, PISATELJ, UREDNIK († 1964)

Pisatelj Jože Pahor, rojen v Sežani, je končal učiteljišče v Kopru in služboval nekaj let na Primorskem, pod fašizmom je ostal brez službe, zato je odšel v Jugoslavijo. Leposlovno je začel ustvarjati leta 1914. Leta 1923 je izšel njegov prvi roman Medvladje, v katerem je opisal vojne in povojne razmere na Primorskem. V romanu Serenissima (1929) je pod krinko beneške republike v drugi polovici 16. stoletja opisal življenje Slovencev in Hrvatov pod Italijo po prvi svetovni vojni.

LETA 1920 UMRLA JACINTA MARTO

FATIMSKA VIDKINJA (* 1911)

Leta 1917 se je Marija prikazala trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem. Od 13. maja do 13. oktobra se jim je v dolini Irije prikazala šestkrat. Ena od Marijinih izbrank je bila tudi Jacinta Marto, ki je bila ob času prikazovanj stara sedem let. Njen brat Frančišek je bil dve leti starejši, njuna sestrična Lucija dos Santos pa je bila z desetimi leti najstarejša med vidci. Jacinta se je rodila kot najmlajša v pobožni družini Marto, in že zelo majhna je kazala veliko ljubezen do Jezusa in Marije. Ob prikazanju je bila navdušena: »O, kako lepa Gospa!« in tudi doma ni mogla molčati. Ko so Lucijo zasliševali, sta z Frančiškom doma molila, prav tako so molili tudi v zaporu in bili odločeni, da skrivnosti nikomur ne razkrijejo. Po zadnjem prikazanju (13. oktobra) in sončnem čudežu, si je Jacinta zelo prizadevala, za spreobrnjenje grešnikov, odpovedala se je marsičemu in tudi drugim predlagala številne spokorne vaje. Ko so vidce zasliševali in jzasmehovali ter jih zmerjali z lažnivci, je Jacinta vse trpljenje darovala Bogu za spreobrnitev. Oktobra 1918 je Jacinta zbolela za pljučnico in Luciji je naročala, naj si prizadeva, da na svetu vpelje pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca. Bolehala je nekaj več kot eno leto, k njej je prišlo veliko ljudi in v njej so videli malo svetnico. Mami je rekla: »Mama, nič se ne boj, saj grem v nebesa in bom veliko molila zate!« Marijina napoved, da bo umrla sama, se je uresničila 20. februarja 1920 v bolnišnici v Lizboni. Njeno telo so položili v grobnico družine Alvaiazere v Vila Novi de Ourem. Ko so leta 1935 krsto odprli, je bilo Jacintino telo nestrohnjeno. Takrat so jo prenesli na fatimsko pokopališče, od 1. maja 1951 pa počiva ob bratu Frančišku v stranski kapeli fatimske bazilike. Lucija, ki se je edina pogovarjala z Marijo in dočakala 98 let (umrla 2005) je o Jacinti zapisala: »Upam, da ji bo Bog v slavo presvete Device, podelil krono svetništva. Bila je otrok samo po letih, drugače pa je že prav dobro vedela, kako je treba biti kreposten in kako Bogu in presveti Devici dokažeš svojo ljubezen z žrtvijo ...« To se je zgodilo 13. maja leta 2000, ko ju z bratom Frančiškom papež Janez Pavel II. v Fatimi razglasil za blažena,  papež Frančišek pa ju je 13. 5. 2017, prav tako v Fatimi, prištel med svetnike. Tretja fatimska vidkinja, sestra Lucija, je svojo življenjsko nalogo dokončala 13. februarja 2005.
To je tudi spodbuda za vse otroke sveta, da se bodo po njenem zgledu trudili za lepo krščansko življenje in spokornost v tem našem svetu, ki obrača hrbet Bogu in mu grozi nevarnost propada.

več o Fatimi in Marijinih prikazovanjih
S. Čuk, Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (1998), 66-67.
S. Čuk, Sestra Lucija dos Santos: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2005), 22-23.
S. Čuk, Marija, okno upanja: Priloga, v: Ognjišče 8 (2016), 58-65.
S. Čuk, Papež Frančišek, fatimski romar: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2017) 42-43.
knjigi: L. Nervi, Fatima, moje brezmadežno Srce bo slavilo zmago, Ognjišče, Koper, 2016 (ponatis)
          Sestra Lucija, Klici fatimskega sporočila, Ognjišče, Koper, 2003 (RAZPRODANO)
DVD (30 minut)  Dan, ko je sonce plesalo (resnična zgodba o Fatimi). zbirka Velikani vere.
drugo o Fatimi v spletni knjigarni Ognjišča

molitev posvetitve presvetemu Srcu Jezusovemu po Brezmadežnem Srcu Marijinem:
Presveto Srce Jezusovo, / po Brezmadežnem Srcu Marijinem / ti darujem svoje misli, besede in dejanja današnjega dne. / Naj bo po priprošnji Matere Marije / vse moje življenje skladno s tvojim evangelijem / in prežeto z vero, upanjem in ljubeznijo. / Tako boš po svojem križu in vstajenju / zame pot, resnica in življenje. Amen.

LETA 1921 ROJEN ZVONIMIR CIGLIČ

SKLADATELJ, DIRIGENT, GLASB. PEDAGOG († 2006)

Skladatelj in dirigent Zvonimir Ciglič je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral kompozicijo in dirigiranje, po diplomi se je v dirigiranju izpopolnjeval v Salzburgu in Parizu. Nekaj časa je bil dirigent sarajevske opere in filharmonije v Subotici, dolga leta pa je bil profesor kompozicijskih predmetov na srednji glasben šoli in na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Njegova vsestranska glasba je razpeta med dva pola. Po lastnih besedah je hotel biti vedno le glasbenik in za ustvarjanje je potreboval viharje.

LETA 1944 UMRL JANEZ ZORE

DUHOVNIK, TEOLOG, BIBLICIST, ZGODOVINAR IN PISEC ŽIVLJENJA SVETNIKOV (* 1875)

Prvi profesor cerkvene zgodovine na teološki fakulteti ljubljanske univerze, ustanovljene leta 1919, je bil dr. Janez Zore. Zaradi bolezni je bil leta 1926 upokojen, vendar je neutrudno delal naprej. Njegovo največje delo je bilo Življenje svetnikov, ki ga je pisal za Mohorjevo družbo. Vendar mu je uspelo napisati samo štiri snopiče, do vključno 12. marca (1917-1923). V glavnem je navajal o svetnikih samo tisto, kar je na podlagi dobrih virov in lastne presoje spoznal kot zgodovinsko zanesljivo.

LETA 2008 UMRL FRANC PERKO

BEOGRAJSKI NADŠKOF, PROF. VZH. BOGOSLOVJA, EKUMENSKI DELAVEC (* 1929)

"Duhovnik je poklican, da po svoji službi sodeluje pri največjem projektu človeške zgodovine in celotnega kozmosa - pri projektu odrešenja. Uresničevati Božji odrešenjski načrt v svetu zla in hudobije, v svetu, polnem nasprotij in nesmisla, je nekaj, kar daje najgloblji smisel duhovniškemu življenju in delovanju," je dejal dr. Franc Perko, upokojeni beograjski nadškof, ki je pri Božjem odrešenjskem načrtu sodeloval do zadnjega diha. S "prijateljem Jezusom", kakor je imenoval svojega Gospoda, kateremu je vse življenje zvesto služil, se je srečal 20. februarja 2008. "Poznali smo ga kot velikega človeka, odličnega učitelja, izrednega pričevalca vere, pogumnega borca za resnico in pravičnost," se mu je ob slovesu poklonil ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Uran. Kardinal Franc Rode, ki mu je bilo dolgoletno prijateljstvo s nadškofom Francem Perkom "v veselje in oporo", je o njem izpovedal: "Njegov človeški in duhovniški lik je zame poln svetlobe."

več:
S. Čuk, Nadškof Franc Perko. "Njegov človeški in duhovniški lik je bil poln svetlobe": Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2008), 34-35.

nekaj njegovih misli:

• Kot pošteni ljudje in kristjani se moramo vedno zavzemati za resnico, za pravičnost, za odpuščanje in spravo med vsemi ljudmi dobre volje.
  
• Bog vse ureja. On vse vodi, od svojem času vse postavlja na pravo mesto.
  
• Pomembno je, da imaš nekoga, ki za tebe moli, ki ti z molitvijo nalaga duhovni kapital, ki ga lahko rabiš v življenju.
  
• Evangelij odrešenja, vest o največjem projektu človeške zgodovine in celotnega kozmosa ne more širiti samo s tehničnimi sredstvi, ampak je nujno potrebna živa beseda. Tako tudi Kristus ni naročil učencem: zapišite, ampak jim je rekel: Pojdite in oznanjujte!
  
• Človek, ki je blizu Boga, opaža vsak madež, vsako temino, zato se upravičeno počuti grešnika. Občutek greha je odvisen od bližine Boga.
  
• Laik je tisti, ki "pridiga" z življenjem, z žrtvijo, včasih morda tudi za ceno posmeh, pokončno in brez zadrege, vedno pripravljeni priznati svoje krščansko prepričanje.
  
• Evangeljsko sporočilo je bilo in bo tudi v prihodnje najnaprednejše in najpomembnejše spoznanje o človeku in o družbi.
  
• Potrebno je priznati, da je krivda v nas in se podati na pot spreobrnjenja, šele potem lahko z zaupanjem gledamo v prihodnost.
  
• Kristjani moramo za proces sprave tudi moliti, kajti prava sprava je božji dar.
  
• Pravi zmagovalci so tisti, ki so kakor Kristus znali sprejeti žrtev, ne da bi žrtvovali drugega.
  
• V Jezusu iz Nazareta je polnost razodetja Boga in božjih odrešenjskih načrtov s človekom pa tudi najvišji dosežek človekovega izkustva Boga.
  
• Ko zreš v preteklost, vidiš, da je izhod vedno, le počakati moraš. Izhod se bo pokazal.
  
• Bodimo ponosni, da smo kristjani, učenci Tistega, ki je v človeško družbo kot kvas, ki deluje skozi tisočletja, vsadil misel o enakosti in bratstvu vseh ljudi.
  
• Samo revolucija ljubezni, ki je združena z notranjim spreobrnjenjem v smeri ljubezni do Boga in do bližnjega, more rešiti današnji svet.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1473 ROJEN NIKOLAJ KOPERNIK

ASTRONOM († 1543)

Življenje poljskega astronoma je bilo v celoti prežeto z astronomijo. Vneto je zagovarjal delo antičnih astronomov ter njihovo marljivost in natančnost. Zgled potrpežljivega in natančnega astronomskega merjenja so meritve astronomske enote. Kopernikovo tiho in neutrudno delo upravičeno imenujemo revolucija, saj po njem naša slika zgradbe Osončja ni bila nikoli več tako zavita v meglo, čeprav so jo za dolgo časa tudi prepovedali in izbrisali s seznama 'učenosti'.

LETA 1847 ROJEN JOSIP CIMPERMAN

PESNIK, PREVAJALEC († 1893)

Pesnik in prevajalec Josip Cimperman, rojen v Ljubljani, je po končani osnovni šoli (1859) popolnoma ohromel, s prijateljem gimnazijcem se je privatno učil gimnazijskih predmetov in se dokopal do precejšnje izobrazbe. Kot pesnik je sprva posnemal Prešerna in Levstika, v šoli Levstika, ki mu je bil tudi osebno dobrotnik, je dozorel. Njegove pesmi pričajo o pogumu, s katerim je moško prenašal svoje trpljenje. Preživljal se je zlasti s prevajanjem za gledališče.

LETA 1864 ROJEN JOSIP KOSTANJEVEC

PRIPOVEDNIK, UČENEC NATURALISTIČNE ŠOLE († 1934)

Uka žeja ga je iz rojstne Vipave gnala v Gorico na gimnazijo in v Koper na učiteljišče. Kot učitelj je deloval v raznih primorskih krajih, od leta 1901 do upokojitve pa v Ljubljani. Leta 1887 je v Ljubljanskem zvonu izšel njegov prvi pripovedni spis Na Silvestrov večer. Po devetih letih molka se je oglasil s povestico Kmetiška ljubezen. Najbolj plodna so bila leta 1897–1902, ko je objavljal v raznih revijah in časopisih. V nekaterih delih je privzemal pripovedne in vsebinske obrazce naturalizma pod vplivom Frana Govekarja (Kotanjska elita).

LETA 1886 ROJEN MILAN SKRBINŠEK

GLEDALIŠKI REŽISER, PEDAGOG (* 1963)

Na začetku dvajsetega stoletja je bil gledališki igralec, režiser, organizator, pedagog in publicist Milan Skrbinšek ena najpomembnejših gledaliških osebnosti na Slovenskem. Svojo umetniško pot je začel kot član Deželnega gledališča v Ljubljani (1909), potem pa je kot igralec in režiser deloval v Trstu, Mariboru, Ljubljani. Kot igralec je oblikoval okoli 600 vlog, režiral pa je nad 200 uprizoritev, pri tem se je precej posvetil slovenski dramatiki, zlasti Cankarju.

LETA 1905 ROJEN DANILO GORINŠEK

IGRALEC, PEVEC, REŽISER, PREVAJALEC IN DRAMATIK († 1988)

V Avstriji (Lipnica) rojeni Danilo Gorinšek se je uveljavil kot gledališki igralec in mladinski pesnik. Igralsko se je šolal privatno. V letih 1928-1941 je bil angažiran v mariborskem gledališču. Bil je vsestranski gledališčnik: igralec, pevec v opereti in operi, režiser, lektor in umetniški vodja. Rad je igral komedijske vloge, pa tudi kot karakterni igralec se je uvrstil med vodilne člane mariborske Drame. Pesmi za otroke je začel pisati že leta 1921 in izdal več zbirk. Napisal je tudi mladinsko igro Rdeča kapica.

LETA 1910 ROJENA LJUBKA ŠORLI

PESNICA, UČITELJICA, KULTURNA DELAVKA, TRPINKA († 1993)

"Ljubka Šorli je simbol slovenske matere, ki je nobena težava ne zlomi, pogumno prenaša trpljenje in se prepričano zanaša na Boga, ki ji nikoli ni naložil takega bremena, da bi ga ne mogla prenesti. Nikoli ni obupala, vedela pa je, da ji bo Bog pomagal, zato je hodila pogumno po svoji poti." Tako je o Ljubki Šorli, ki ji z globokim spoštovanjem posvečamo ta zapis ob obletnici njenega rojstva, zapisal profesor Martin Jevnikar. Ob njeni smrti je pisatelj Alojz Rebula izpovedal: "Z Ljubko Šorli odhaja od nas ne samo velika Slovenka, ki je ob svojem možu Lojzetu Bratužu - mučencu že prešla v naš narodni primorski mit, ampak tudi velika kristjanka." O svoji trnjevi življenjski poti je pripovedovala v pogovorih z Marijo Češčut na slovenskem Radiu Trst A v nizu šestih srečanj od 14. oktobra do 9. decembra 1975. Izšli so v zborniku ob njeni osemdesetletnici. Tiste njene izpovedi in pripovedi, ki jih bomo povzeli ali navajali dobesedno, naj nagovorijo tudi nas.

več:
S. Čuk, Ljubka Šorli: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2010), 46-47.

nekaj njenih verzov:

• Skoz trnje pot gre v paradiž. / Naj ve, kdor išče ga na zemlji: / le z Bogom srečo si zgradiš. / Za Kristusom zvesto hodimo, / življenja križe z Njim nosimo!
  
• Nad Jezusa gorje se zgrne, / usmiljen sprejme ga za nas. / Skoz temo časa in prostora / on naša luč je in opora.
  Sin božji, milostljiv nam bodi, / po krivdah naših nas ne sodi!
  
• Na težki poti Sin človekov / pod križem tretjič obleži. / Prenaša muke in bridkosti / za večno srečo nas ljudi. / A mi za bližnjega ne vemo, / ko v stiski čaka pomoči.
  
• Na križu Bog / razpetih rok / me tiho blagoslavlja. / Ko tu klečim / in vanj strmim, / je v meni bolečina. / Za me trpi / in krvavi, / da me otme pogina.
  
• Beseda sveta, najmilejša - mati! / Kot sonce siješ mi v temotne dni, / pomagaš mi v življenje verovati, / v ljubezen zvesto, v bratovske vezi.
  
• Ti, Jezus, nas poplemeniti, z nesrečnimi nam daj čutiti.
  
• Odšli so romarji in z njimi petje: / v Mariji mir so našli in zavetje. / Nihče se več živeti ne boji.
  
• Ko Jezusa na smrt obsodi, / Pilat umije si roke. / V srce nam vidiš, Jezus mili: / s Pilatom vsi smo te sodili.
  
• Nad Sinom sklanja se Marija, / v naročju mrtev ji leži. / Srce ji trga bolečina - / sedmero mečev ga teži. / Solze že vse je izjokala, / kot mrtve luči so oči. / Podoba žalostne Marije / naj v sili nam poguma vlije.
  
• Globoko Jezusa presune / žena jeruzalemskih jok. / V njih vidi matere in žene, / kar jih oklepa zemlje krog. / Njih solze skrb so in dobrota, / preliva v bisere jih Bog.
  več:
  

LETA 1922 ROJENA CVETANA PRIOL

UČITELJICA, MISIJONARKA NA BOLNIŠKI POSTELJI, BOŽJA SLUŽABNICA († 1973)

"Kako so mi starši dali ime Cvetana? Čitali so povest iz časov starih Slovanov z naslovom Darovana. V njej se hči poganskega čarovnika Duba pokristjani in se odpove svetu, da bo služila Bo­gu. Imenovala se je Cvetana. In jaz sem dosegla svoj poklic misi­jonarke: postala sem misijonarka s trpljenjem - misijonarka na bolniški postelji. Srečna sem." Tako je v svoj dnevnik, ki ga je pisala po naročilu svojega duhovnega voditelja, 29. julija 1951 zabeležila Cvetana Priol, takrat 29-letno dekle. Ko prebiramo njene zapise, zaznamo prijeten vonj svetništva. Dnevnik tega dekleta, ki spominja na Povest duše sv. Male Tere­zije in Dnevnik sv. Favstine Kowalske, je s pristankom njenih sester Božene in Nevenke pripravil za tisk Adolf Mežan in ta dra­gocena knjiga je izšla leta 1997 pri Slomškovi založbi v Mariboru. Leta 2004 je izšla knjiga v razširjeni obliki z naslovom Na poti svetosti (SZ). V njej so objavljeni tudi prozni spisi, izbor njenih pesmi, zapisi sodobnikov, prijateljev in znancev, objavljenih je tudi precej slik, ki . Kdor bo knjigo bral, bo razumel, zakaj je stekel postopek za bea­tifikacijo te neverjetne cvetlice svetosti pri nas.

več:
več:
S. Čuk, Cvetana Priol: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2002), 82-83.
S. Čuk, Cvetana Priol, slovenska Mala Terezija: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2022), 90.
B. Rustja; M. Erjavec, Cvetana Priol: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 8 (2023), 99.
G. Čušin, Ljuba moja Cvetana!: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 8 (2023), 98.
knjiga: Cvetana Priol na poti svetosti (predstavitev knjige)

nekaj njenih razmišljanj:

• Gospod, daj, da bom tvoja priča! Razodeni na meni vso svojo moč, svojo ljubezen, svojo dobroto do vseh bratov in sester, po­sebno pa tistih, ki te dovolj ne poznajo... Daj mi srce, v katerem bo imel prostor vsak človek in vsi ljudje!
  
• Ali je sploh možna še kaka večja sreča, kot je sedaj moja? Ko čutiš, da si popolnoma eno z Božjo voljo...
  
• Ali že slutite, da je življenje velika skrivnost? Da živimo ­ne zase. Da trpimo - ne zase. Gradimo nov svet. Svet ljubezni, miru in dobrote. Gradimo ga s trpljenjem. Gradimo ga najprej v lastnih dušah. Potem pa bo vstal tudi v drugih. Nov svet sreče.
  
• Nevernim ljudem se zdi v njihovem strašnem trpljenju smrt in samomor rešitev. Toda zaupam, do bodo tudi oni našli nekoč pot pod križ, saj je tudi njihovo trpljenje Božje.
  
• Moj Bog, kolikokrat hodimo ljudje v življenju drug ob drugem in je med nami prepad in se v svoji sebičnosti nismo niti potru­dili, da bi ga morda z eno samo besedo ljubezni premostili ali vsaj zmanjšali. In zaradi naše hladnosti kaka duša nikdar ni našla poti k Bogu dobrote...
  
• Krščanstvo je vera veselja, upanja. O, da bi ga znala pokazati v vsej privlačnosti tistim, ki ga ne poznajo! Da bi ga sama res doživela v vsej polnosti!
  
• Navadila sem se, da pri vsaki jedi prosim, da bi duše dobile lakoto in žejo po Bogu.
  
• Vprašujem se, kaj je pravzaprav moja življenjska naloga. Edina moja življenjska naloga bo moje osebno posvečenje. S pomočjo mi­losti, zakramentov moram do konca razviti svojo naravo in postati druga Marija.
  
• Meni pomeni vera vse: življenje, smisel, srečo. Ne vem, kaj naj storim, da bi vse te množice okoli mene in vsi ljudje dobili ve­ro. Tako hudo je živeti za to veliko stvar in imeti zaprta usta! Nositi polno luči v sebi in ne moči svetiti!
  
• Zapovedi tvoje naj bodo kot spevi, / na poti k nebesom mi Božji odmevi; / daj, Jezus, da vzljubim jih, zvesto vršim, / s tem pravo notranjo svobodo dobim.
  
• Brezmadežna! Tvoj Božji Sin je že v tvojem telesu posvečeval druge duše. Spomni se, da sem tvoj otrok in spolni mi moje prošnje!
  
• Srce sije ti kot sonce, / Kristus, ti si luč sveta, / vse otroke k sebi kličeš, / daješ srečo, mir srca.
  več:
  

LETA 1916 ROJEN JOŽE PENGOV

LUTKAR IN REŽISER, OČE SLOVENSKEGA LUTKOVNEGA GLEDALIŠČA († 1968)

Že kot študent rudarstva na tehnični fakulteti v Ljubljani se je ukvarjal z amaterskim in lutkovnim gledališčem. Leta 1937 je začel s Franetom Milčinskim sodelovati v radijski oddaji Jožek in Ježek. Po vojni se je posvetil lutkovnemu gledališču. Leta 1950 je postal direktor in umetniški vodja Mestnega lutkovnega gledališča v Ljubljani in z njim zaslovel doma in po svetu. Največ je k temu pripomogla znamenita igra Žogica Marogica, kateri so sledile številne druge

LETA 1923 UMRL IVAN TAVČAR

PISATELJ, PRAVNIK IN POLITIK (* 1851)

Doma iz Poljan nad Škofjo Loko, po mnenju nekaterih najboljši slovenski pisatelj v predcankarjevem obdobju. Svojo prvo pripovedko pa je objavil v Slavljanskem jugu pod naslovom Primola leta 1868. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu, v dijaškem lističu Slavec, v Slovanu, v Stritarjevem Zvonu, in v Zori. Široko razgledan in izobražen je kljub doktoratu iz prava obdržal občutek za preprostega človeka, kmeta, saj je tudi sam izhajal iz kmečkega okolja in korenin ni pozabil, čeprav se je povzpel na sam vrh meščanskega življenja. V obdobju umetniškega pripovedništva je uporabljal realistične motive, zlasti v obravnavi vaškega življenja. Najpomembnejši njegovi deli sta Visoška kronika in Cvetje v jeseni. Učencem in dijakom pa je znan tudi po zbirki kratkih pripovedi Med gorami, napisal pa je še: V Zali, Izza kongresa, Grajskem pisarju in še nekaterih drugih pripovednih delih.

več:
A. Napotnik, Ivan Tavčar: (Mojstri besede, v: Ognjišče 5 (2009), 78-79.
S. Čuk, Ivan Tavčar (1851–1923): Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2021), 36-37.
M. Erjavec- J. Ferlan, Dvorec Visoko. Dvorec v poljanski idili: Na obisku, v: Ognjišče 2 (2023), 75-77.

nekaj njegovih misli:

• Hodi z zbranim duhom v božjo cerkev in ne nosi Boga samo na jeziku, nego ga imej tudi v srcu!
  
• Naj si še tako zapuščen in osiromašen, te veže trdna veriga na nekaj, česar se vsak hip ne zavedaš: ta nekaj je -zemlja, na kateri si se rodil. To je naša edina neskaljena prijateljica, vedno ti kaže en in isti obraz in zvesta ti ostane, če jo še tolikokrat zatajiš.
  
• Lepota je vedno enaka in ista, pa vendar nikdar dolgočasna. Če si ohranite čut za to lepoto, vas življenje, pa naj je še tako dolgo, ne bo nikdar dolgočasilo.
  
• Brez bojev ni napredka, ga v preteklosti ni bilo in ga tudi v bodočnosti ne bo.
  
• Večja skrb prevpije manjšo skrb, večja bolečina prežene manjšo bolečino.
  
• Moje mladostno prepričanje je bilo, da bi bil svet čisto drugače ustvaril kakor ga je ustvaril Gospod Bog. Ali to ni nič novega: naši mladeniči žive gotovo v ravno istem prepričanju!
  
• Nevihte so dostikrat ravno tako potrebne, kakor so potrebni sončni dnevi. Brez bojev ni napredka, ga v preteklosti ni bilo in ga tudi v bodočnosti ne bo.

LETA 1933 ROJEN VENO TAUFER

PESNIK, DRAMATIK

Ljubljančan, diplomiral iz svetovne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti (1960) zaposlen v slovenski redakciji radia BBC v Londonu, delal v kulturni redakciji RTV Slovenija. Kot oporečniški kulturni delavec se je zavzemal za umetnostni in mišljenski pluralizem; bil je literarni urednik Revije 57eden od avtorjev Majniške deklaracije (1989) .. idejni oče mednarodnega literarnega festivala Vilenica, predsednik Društva slovenskih pisateljev (2011-14). Prvo pesniško zbirko Svinčene zvezde je objavil leta 1958, potem jih je nastalo še devet, veliko je prevajal in piše drame (Prometej ali tema v zenici sonca, Odisej in sin ali svet in dom

nekaj njegovih verzov

• Morje lista val za valom / šum čez kamne potem pene in nič / spomin je ki na breg nalaga vonj in vlago // val za valom listi knjige / med njimi alge vrči pesek kak mrlič / kdo jo lista jo sploh še piše // ne galeb ne ladja ne plavalec / nihče ki se obrača skoz ta blišč / ne ve je le črka pega znak ne bralec // je morda na nekem svetu že prebrana / in ta mrzli val ni več niti prhek list / je knjiga odvržena že razcefrana // ali pa je vsaka zgodba iz nje prepisovana / ker se godí a listanje je hipen švist (Morje lista val za valom)

LETA 1951 UMRL ANDRE GIDE

FRANCOSKI PISATELJ, NOBELOVEC 1947 (* 1869)

Eden najbolj samosvojih pisateljev na prelomu dveh stoletij. Rodil se je v Parizu, njegovi predniki po očetovi strani so bili hugenoti in tako je bil protestant. Nemirni iskalec resnice, pogumen opisovalec samega sebe, tenkočutni osvetljevalec zamotanih labirintov človeške duše in življenja. Sodil je v krog simbolistov, veliko potoval in z romanom Ponarejevalci denarja je postavil zgled moderne proze in zaslovel po vsem svetu. Bil je glasnik boja proti revščini delavskih množic, obenem pa ga je izredno motilo meščansko hlinjenje "visoke" morale. V svojem pisanju je po svoje obravnaval moralno-etična ali religiozno-cerkvena splošno sprejeta pravila, njegova dela so bila nekaj časa na indeksu. Predvsem v Pastoralni simfoniji pa o etičnem odnosu med ljudmi in lastnem moralnem težišču razpravlja na podlagi nekaterih tez prvobitne krščanske etike, kakor so izražene v evangeliju in ki mu pomenijo izhodišče za razmišljanje o življenju in harmoničnih odnosov med ljudmi. Kot zagovornik družbene pravičnosti se je Gide navdušil nad socializmom in komunizmom, ki pa ga je po obisku Sovjetske zveze leta 1936, zavrnil. Nekaj njegovih del: Ozka vrata, Vatikanske ječe, Pastoralna simfonija ... umetnina je njegov Dnevnik, neponovljivo pričevanje o življenju in svetu, ki ga je skozi šest desetletij doživljal. Tu se razkrije on sam, njegovo goreče iskanje resnice, sanje o sreči človeštva in odpravljanju vsega, kar ga utesnjuje in ovira na poti v prihodnost .... Leta 1947 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

nekaj njegovih misli:

• Vsakemu bitju pripada toliko sreče, kolikor je prenesejo njegovi čuti in njegovo srce ... Hvaležnost pa je tako sladka in tako neizbežno sladko je ljubiti, da najrahlejše božanje zraka zbudi v mojem srcu zahvalo. Potreba po hvaležnosti me uči, da iz vsega, kar se mi zgodi, naredim srečo.
  
• Misli so kot rože: tiste, ki jih natrgamo zjutraj, ostanejo najdlje sveže.
  
• Verujem, da so bolezni ključ, ki nam odpirajo neka določena vrata. Verujem, da obstajajo vrata, ki jih more odpreti edino bolezen.
  
• Res ne maram sreče, ki se porodi na račun stiske ... Ne maram bogastva, ki bi bližnjega oropalo ... Če hočem biti srečen, mi je potrebna sreča vseh.
  
• Ne maram ljudi, ki se ponašajo s tem, da trdo delajo. Če se jim njihovo delo zdi tako trdo, naj si poiščejo drugo. Veselje do dela je znamenje, da nam ustreza.
  
• Prepričan sem, da so bolezni ključi, ki nam morejo odpreti določena vrata.
  
• Srečen tisti, ki ni navezan na nobeno stvar, marveč se z neutešeno radovednostjo nenehno sprehaja med pojavi, ki se venomer menjajo.

LETA 2008 UMRL IVAN CAMPLIN

DUHOVNIK, PESNIK IN PISATELJ, PRERODITELJ PORABJA (* 1912)

Na Srebrnem bregu menda ni srebra, lahko pa najdemo zlato, zlato posebne, najboljše sorte. Na Srebrnem bregu lahko najdemo zlatega človeka. Pa ne samo enega. Človek iz najdragocenejšega zlata živi v stari hiši blizu kapele Srca Jezusovega in Srca Marijinega. Živi v hiši, kjer je komaj prostora za človeka, saj je vsepovsod veliko knjig: na policah, na postelji, na mizi, na sedežih, na tleh. V tej hiši živi mož, bolj majhne rasti, a živahen in čil, čeprav nosi že deveti križ. Največkrat ga lahko najdemo v stari obleki, pogosto v debelem zimskem plašču, s ponošeno kapo na glavi. V rokah pa drži knjigo ali rožni venec. Včasih pa tudi škarje ali kakšno drugo orodje, da ureja svoj mali vinograd in okolico hiše. Ni več nobenega dvoma: To je Ivan Camplin. – Tako je v uvodu knjige Ivana Camplina Mojih devetdeset let (Stopinje, Murska Sobota 2003) zapisal Lojze Kozar ml., njegov sosed s Srebrnega brega. Tega izrednega duhovnika, ki je dočakal skoraj 96 let, predstavljamo kot pričevalca zvestobe svojemu poklicu ob obletnici smrti.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2012) 8

nekaj njegovih misli:

• Vsaka stvar bo zate velika, če jo boš kot veliko doživel.
  
• Žalost je smrt duše. Veselje je njeno življenje.
  
• Hudo je, če človek mora uživati lepoto ljubezni le iz knjig.
  
• Mnogi bi radi zvedeli za recept, kako doživeti devetdeset let. Naj jim odgovorim jasno in preprosto: pijte, jejte, bodite veseli, če je priložnost tudi zavriskajte in pa molite. Če bo Božja volja, boste živeli devetdeset ali še več let.

LETA 2016 UMRL UMBERTO ECO

ITALIJANSKI PISATELJ, FILOZOF, SEMIOTIK (* 1932)

Rojen v Alessandrii v Italiji, študiral srednjeveško filozofijo in literaturo (Tomaž Akvinski), po doktoratu je bil najprej zaposlen na RAI, v kulturnem uredništvu televizije, kasneje je predaval v Torinu in Milanu, kjer je tudi živel  in po letu 1965 predaval semiotiko v Bologni. Svetovno znan je postal s svojim prvim  romanom Ime rože (1980). Zanimivo pa je tudi njegovo znanstveno delo, v katerem izhaja iz postmodernistične predpostavke, da novo v literaturi ni več možno, ampak je mogoče le prenavljati dediščino: sestavljati koščke literarne tradicije v nove in nove kombinacije. Tega se drži tudi v svojih romanih, saj Ime rože, Foucaultovo nihalo, Otok prejšnjega dne in Baudolino ... združujejo različna družbena, zgodovinska in filozofska sporočila.

nekaj njegovih misli:

• Ko človek preneha verovati v Boga, to še ne pomeni, da ne veruje ničemur. On zdaj veruje vsemu.
  
• Bojte se glasnikov, ki so pripravljeni umreti za resnico, ker navadno zaradi njih umirajo z njimi tudi mnogi drugi, pogosto celo pred njimi, večkrat pa tudi namesto njih.
  
• Ni vsaka resnica za vsaka ušesa.
  
• Star pregovor pravi: Pero držijo trije prsti, dela pa celo telo. In boli.

LETA 2021 UMRL DANILO BENEDIČIČ

GLED., FILMSKI IGRALEC, MOJSTER ODRSKIH MINIATUR (* 1933)

Rodil se je v Pristavi pri Tržiču v družini s šestimi otroki, ki jih je po zgodnji očetovi smrti preživljala mama. S štirinajstimi leti se je zaposlil v tekstilni tovarni. Po diplomi na AGRFT v Ljubljani (1957) je bil do upokojitve (1996) zaposlen v SNG Drami. V skoraj petdesetih letih je odigral več kot 150 gledaliških vlog. Nastopal je tudi v radijskih in televizijskih igrah ter v celovečernih filmih. Kot karakterni igralec s širokim izpovednim razponom je bil mojster detajla, odrskih miniatur. Prejel je številne nagrade.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1455 UMRL bl. FRA ANGELICO

ITALIJANSKI RENESANČNI SLIKAR, BLAŽENI (* 1395)

Brez dvoma je v nebesih precej ljudi, ki so bili v dneh svojega življenja na zemlji slikarji ter so s svojimi umetninami olepšali številne bogoslužne in druge prostore ali svoje umetniške darove kako drugače postavili v službo Boga in ljudi. Uradno 'potrdilo' o 'članstvu v akademiji zveličanih ', najvišjem in edino resnično nesmrtnem zboru, pa je katoliška Cerkev podelila samo enemu od njih. Papež Janez Pavel II. je namreč s posebnim pismom, ki nosi datum 3. oktobra 1982, objavljeno pa je bilo šele 25. junija 1983, določil, da se sme poslej vsako leto 18. februarja, na njegov 'rojstni dan za nebesa', z bogoslužno molitvijo in daritvijo javno obhajati spomin italijanskega renesančnega slikarja Giovannija da Fiesole (ok. 1400–1455), po vsem svetu znanega pod imenom Fra Angelico ali Beato Angelico. S tem sklepom je potrdil naslov 'blaženi', ki ga je temu 'angelskemu mojstru' ljudstvo podelilo takoj po njegovi smrti, ki ga je zaradi evangeljske preprostosti in angelske miline njegovih slik ter zaradi svetosti njegovega življenja začelo imenovati Beato Angelico (blaženi Angelik). To bogoslužno dejanje je prvi opravil sveti oče sam, ki je 18. februarja 1984 v rimski dominikanski cerkvi Santa Maria Sopra Minerva, kjer je Beato Angelico umrl in kjer je pokopan, njemu na čast daroval sveto mašo, h kateri so povabili umetnike in druge kulturne delavce.

več:
S. Čuk, Beato Angelico - slikar med blaženimi; v: Ognjišče 2 (1984), 24-25.

LETA 1546 UMRL MARTIN LUTHER

NEMŠKI TEOLOG IN VERSKI REFORMATOR (* 1483)

Rojen v Eislebnu v družini rudarskega mojstra Hansa Lutra. V svojih spominih omenja, da je kmečkega rodu. Starša sta bila zelo stroga in Luter pripoveduje, da sta ga do krvi pretepla zaradi kraje enega oreha. V Mansfeldu je hodil v mestno šolo, leta 1497 pa ga je oče poslal v stolno šolo v Magdeburg in leto zatem se je preselil k sorodnikom v Eisenach, kjer je nadaljeval šolanje. Svojih učiteljev se spominja z grenkobo, pogosto so uporabljali palico. Leta 1501 se je vpisal v novo univerzo v Erfurtu in čez štiri leta postal magister filozofije. Na željo očeta se je odločil za nadaljevanje študija na pravu, toda ko ga je v nevihti opazila strela in v smrtni stiski je klical na pomoč sv. Ano, kateri se je priporočil in se odločil, da bo postal menih. V življenjski stiski je tako dozorel ta sklep, postal je avguštinski menih in profesor svetega pisma ... Zvesto je izpolnjeval svoje meniške obveznosti, leta 1511 romal v Rim, naslednje leto postal doktor filozofije, počasi pa je v svojih predavanjih izoblikoval svoj nauk. Spoznal je, da sam ne more biti dober, da vedno ostaja grešnih ga je verjetno privedlo do tega, da je začel učiti: samo vera in samo milost nas moreta opravičiti pred Bogom ... Po njem nosi ime Luteranska Cerkev in sicer zaradi lažjega razlikovanja od drugih protestantskih Cerkva. Marsikje raje uporabljajo izraz evangeličanska Cerkev, kajti po Luthrovem nauku je Cerkev le tam, kjer se oznanja evangelij. Pri nas je evangeličanska Cerkev v Prekmurju.

več o reformaciji:
F. Perko, Pred 500 leti se je rodil Martin Luter začetnik reformacije, ki je povzročila razdeljenost zahodne Cerkve: Ognjišče 11 (1983), 6-10.

Lutrova misel:

• Bogu ne moremo narediti nobenega večjega in boljšega dela in ne moremo mu izkazati bolj žlahtnega češčenja, kakor storimo tedaj, če se mu zahvalimo.

o njem:

• Luter gotovo ni bil svetnik v običajnem pomenu besede, prav tako pa ni bil hudič, kakor so ga včasih prikazovali katoličani. Bil je močna osebnost, globoko veren, pol notranjih stisk, ki jih je hotel reševati s pomočjo vere. Bil je izredno eruptiven, nagel, hkrati pa odločen in nepopustljiv v svojih stališčih. Hotel je prenoviti v stoletjih zaprašeno in preležano Cerkev. V spletu zgodovinskih okoliščin pa je postal začetnik reformacije. (France Perko, Ognjišče 11_1983)

LETA 1564 UMRL MICHELANGELO BUONARROTI

ITALIJANSKI KIPAR, SLIKAR, ARHITEKT IN PESNIK (* 1475)

Ta vsestranski genij - slikar, kipar in pesnik - se je navdihoval iz Svetega pisma. Ob petstoletnici njegovega rojstva je papež Pavel VI. dejal, da je "klasični in poganski umetnosti vdihnil vzvišenega krščanskega duha". Ena njegovih največjih umetnin je kip Pietá v baziliki sv. Petra v Rimu.

več:
S. Čuk, Michelangelo Buonarroti, navdih vere in Svetega pisma, ob 500-letnici rojstva: Ljudje in diogiodki naših dni, v: Ognjišče 4 (1975), 10-13.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kar hočem, rad bi hotel, o Gospod! / Od srca loči žar tančica leda, / ki žar gasi, zategadelj beseda / nasprotna delom mojim je povsod.
  
• Življenja mojega nemirni tok / na trhlem brodu skoz vihar morja / prispel v pristan je, kjer za dela zla / in dobra kliče nas k računu Bog.
  
• Kar hočem, rad bi hotel, o Gospod! / Od srca loči žar tančica leda, / ki žar gasi, zategadelj beseda / nasprotna delom mojim je povsod.
  
• Kakor ti delovni dan, ki si ga koristno preživel, naklanja prijeten spanec, tako se lepo življenje izteka v spokojno smrt.
  
• Všeč mi je: ker pred smrtjo sem spoznal, / kako je kratko vsako radovanje. / Boli me: ker za milost, odpuščanje / v poslednji uri mnogo je težav.
  
• Vso krivdo naj izpere tvoja kri, / bolj ko se staram, bolj podpri otroka / in prizanesi vse mi čez in čez.
  
• Umetnost mi je bila boginja in gospodarica. Ah, kako sem se motil! Resnične lepote ni brez večnosti, kakor ne toplote brez ognja. Kar je minljivo, modrega človeka ne more umiriti.
  
• Ljubezen so perutnice, ki jih je Bog dal človeku, da bi mogel poleteti k njemu.
  
• Življenje je vredno več kot premoženje. Bodite mirni, ne delajte si sovražnikov, ne zaupajte nikomur razen Bogu in ne govorite o nikomer ne dobro ne slabo, ker ne vemo, kako bo na koncu.

LETA 1774 UMRL KAREL MIHAEL ATTEMS

PRVI GORIŠKI ŠKOF (* 1711)

Attemsi so bili ena najuglednejših goriških plemiških rodbin, ki se je v teku zgodovine razdelila na več vej. Številni Attemsi so se odlikovali kot visoki državni uradniki, dvorni svetovalci, de­želni oblastniki, generali, cerkveni dostojanstveniki. Karel Mihael Attems, prvi goriški nadškofi se je odlikoval po izobrazbi, srčni plemenitosti in nadpastirski vnemi. Ta "mož po božji volji" je trikrat prehodil vso škofijo, se srečeval z verniki in z njimi govoril v njihovem jeziku.

več:
S. Čuk, Karel Mihael Attems: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2001), 22-23.

LETA 1745 ROJEN ALESSANDRO VOLTA

ITALIJANSKI PLEMIČ IN FIZIK († 1827)

Profesor fizike v Paviji (kjer je ostal 20 let) je bil eden prvih pionirjev raziskovanja električnih pojavov. Napoleon ga je zaradi njegovih dosežkov povzdignil v grofa. Ta bistri mož je tudi izumitelj električne baterije (galvanskega člena). Izdelal je tudi prvi kondenzator. Po njem se imenuje fizikalna enota za merjenje napetosti električnega toka (V) in instrument za merjenje električne napetosti (voltmeter).

LETA 1895 ROJEN HERIBERT SVETEL

SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1962)

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v rojstni Ljubljani (sedmi razred pri benediktincih v Št. Pavlu na Koroškem), vsa leta se je učil tudi glasbe. Po maturi je v Pragi študiral pravo, študij pa dovršil v Ljubljani. Ob svojem poklicnem delu se je posvečal glasbi, nekaj časa v ljubljanski operi. Po drugi svetovni vojni je bil dirigent mariborske opere, kjer je naštudiral vrsto opernih in baletnih del. Poleg komične opere Višnjani je zložil več scenskih skladb, med njimi kantato Legenda o Mariji in pastirici Urški.

LETA 1918 ROJEN ZDENKO LOVŠE

DUHOVNIK IN ZAPORNIK († 2000)

Duhovniki, ki so bili v hudih časih po drugi svetovni vojni lju­dem pomočniki in tolažniki, so bili oblastnikom napoti. Zato so si zoper nje izmišljali lažne obtožbe ter jih obsojali na dolgoletne zaporne kazni. Večina njih je te kazni prestajala v raznih delovnih taboriščih. Eno takih je bilo v Medvodah, kjer so zapor­niki gradili elektrarno. Tam je bil med zaporniki tudi pred nedav­nim umrli duhovnik dr. Zdenko Lovše, čigar spomini z naslovom Ne jaz, ampak Bog, so pred nekaj meseci izšli pri založbi Družina. Odlomek iz te njegove knjige-pričevanja govori o doživetju božič­nega praznika v krutih okoliščinah kazenskega taborišča. Zaprtim trboveljskim knapom je Zdenko Lovše, ki se je izkazal ko odličen scenarist na proslavi Dneva republike (29. novembra), na njihovo željo narisal jaslice, potem ko so se knapi zakleli, da raje umrjejo, kot da ga izdajo. Ti "grobi" možje so domiselno priskrbeli vse, kar spada k božičnemu praznovanju: drevesce, okra­ske, sveče...

več:
S. Čuk, Duhovnik - zapornik Zdenko Lovše. Betlehemski čudež v Medvodah: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2001), 72-73.

LETA 1923 ROJEN BOJAN ŠTIH

KRITIK, ESEJIST IN PISATELJ († 1986)

V Ljubljani je diplomiral iz zgodovine, najprej je delal pri Naših razgledih, kasneje je bil ravnatelj SNG Drame (1961-70) in uveljavil zahteven repertoar, s sodobnimi svetovnimi in slovenskimi deli. Veliko je provokativno pisal o kulturi, pomembne so tudi ocene in študije domačih in tujih knjižnih izdaj; pisal je tudi leposlovna dela: Knjiga ki noče biti requiem (1981); To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen (1983).

več:
S. Čuk, Bojan Štih (1923-1986): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2016), 52-53.

njegove misli:

• Človek bodi človeku prijatelj, tovariš in bližnji, zato naj človek pomaga človeku, kadar je ta v stiski.
  
• Da, da, tisti, ki imamo grda telesa, vedno govorimo o lepoti naše duše, a tisti, ki imajo lepa telesa, se na dušo niti ne spomnijo.

razmišljanja iz Intervjuja s Cirilom Zlobcem (Sodobnost 1981):

• V moje delo je bilo položeno upanje, da moramo imeti Slovenci dobre revije, odlično gledališče in zgleden film. Tako sem delal pri Naših razgledih, v gledališčih, v Sodobnosti, v filmu itd. Je bilo precej optimizma in tudi navdušenosti, kdaj pa kdaj tudi nore, v vsem mojem delu. Ob vsem tem pa sem vedno poskušal vzpostaviti dobre odnose z ustvarjalci, bojeval sem se proti inkasantom na kulturnem polju, proti korupciji, proti neznanju in proti provincialni samovšečnosti. Imel sem veliko konfliktnih situacij, toda večinoma z lenuhi, šarlatani in intriganti, ki pa so se skrivali za visoko doneče politične fraze samoupravljanja in socializma.
  
• Mislim, da postajamo čedalje bolj brezbrižni in neobčutljivi za vse, kar je »gnilega v državi danski«. Svojim mislim in kritičnim pogledom pa ne pripisujem nobene izjemnosti. Kritično so me učili misliti v gimnaziji profesorji, ...učili so me misliti prijatelji, mati in oče. In tudi življenje in življenjske izkušnje. ... Moram vam priznati, da velikokrat resnično ne vem, ali je moje pisanje koristno in potrebno in če je sploh kaj vredno. Pripadam viharniški dobi in generaciji. Nekaj tega je še zdaj v meni. Vem, da to viharništvo ni prijetno ne za tiste, ki vladajo, in ne za tiste, ki so vladani.
  
• (o prihodnosti) Odločilna bo vloga znanja in znanosti. Racionalno gospodarstvo, v katerem bo kmet spet prišel do svojih pravic in veljave. Šolstvo, ki bo otroka in mladeniča in mladenko naučilo svobodno misliti. Kultura (tudi delo je kultura), ki nam bo dajala moč in vero. Spoštovanje zgodovine in vsega, kar so nekdanji rodovi ustvarili. Varovanje dežele in njenih naravnih vrednosti. Odprtost in svetovljanstvo. Pridnost in tisto, čemur pravimo poštenost. Strpnost in socialno solidarnost. Vidite, to so cilji, za katere je vredno živeti in se bojevati. Človek živi med zemljo pod nogami in zvezdami nad glavo. Ta njegova eksistenca je življenje. Tragično. Smrtno. Večno pa lahko postane le v delu, fantaziji in poeziji. Odkrivajmo to možnost in pred nami je spodbudni, animatorsko utopični program, kot pravite. Jaz verujem vanj. (leta 1981)

LETA 1932 UMRL JANKO LEBAN

PISATELJ, PUBLICIST, GLASBENIK (* 1855)

Njegova življenjska pot se je pričela v Kanalu ob Soči, kjer je bil oče Valentin učitelj. Po njegovih stopinjah je šel tudi Janko, najmlajši med sinovi (rojen 1855), ki je zaslovel kot pisatelj, pesnik in glasbenik, brat Avgust (1879) je znan predvsem kot glasbenik, Fran pa se je uveljavil kot pravnik. Janko je po diplomi na učiteljišču v Kopru poučeval po šolah na Primorskem, po letu pa na Kranjskem. Veliko je pisal za mladino, oglašal pa se je tudi s pedagoškimi članki. Umrl je v Kandiji pri Novem mestu.

LETA 1941 UMRL JANKO BARLE

DUHOVNIK, ZGODOVINAR, PISEC IN ETNOBOTANIK (* 1869)

Pisatelj, etnograf, etnolog, zgodovinar in glasbenik Janko Barle, rojen v učiteljski družini v Budanjah pri Vipavi, je mladost preživel v Podzemlju v Beli Krajini. Srednjo šolo in bogoslovje je študiral v Zagrebu, kjer so mu zaupali pomembne službe na škofiji. Deloval je na številnih področjih, tudi na glasbenem in velja za reformatorja cerkvenega petja na Hrvaškem.

LETA 1950 UMRL LOVRO KUHAR - PREŽIHOV VORANC

PISATELJ (* 1893)

"To, kar človek doživlja v mladih letih, kar se kali skozi otrokovo dušo, to ostane odločilno pri odraslem, iz tega rastejo nagibi, dejanja." Tako je zapisal Prežihov Voranc-Lovro Kuhar, ki je bil - kot samouk - velik pisatelj. Življenje ga je hudo premetavalo in ga zaneslo na 'breg' komunizma, vendar je Voranc tudi svoje 'partijstvo' iskreno postavil v službo zatiranih. V tem je bil podoben svojemu mlajšemu bratu Alojzu, duhovniku in dvakratnemu doktorju, ki ga je pri njegovem delovanju gnala ljubezen do ljudi. "Korenine te ljubezni so v krščanski vzgoji doma," piše profesor Tone Sušnik, ki Prežihe spremlja že štirideset let. "Bog in sveti križ božji je bilo vedno pred jedjo in po njej, zahvaliti se za vsako dobroto..." Med bratoma Lovrom in Lojzom je bilo po rojstvu manj kot dve leti razlike. Zrasla sta iz silno trdih tal, vendar sta se, vsak po svoje, čudovito razcvetela. O pisatelju Lovru-Vorancu (to je koroški 'Lorenc') smo se v šoli veliko učili, ker je bil za povojni režim 'naš človek', pa čeprav ni bil 'rdeč po vseh predpisih'. Lojz, odličen duhovnik, dober časnikar in sposoben politik, pa je bil zamolčan, da kot 'far' ne bi jemal časti bratu revolucionarju! Šele leta 1992 je smela njegova rojstna hotuljska župnija dostojno proslaviti njegov spomin.

več:
S. Čuk, Prežihov Voranc: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7-8 (1993), 76-77.

LETA 1969 ROJEN 2009 UMRL TOMAŽ HUMAR

ALPINIST († 2009)

Gore je "srečal" v srednji šoli in od takrat so bile njegova velika ljubezen. Alpinist je postal leta 1990, gorski reševalec pa 1993. Preplezal je več kot 70 prvenstvenih smeri, prejel več priznanj in nagrad, najbolj odmevni vzpon pa je opravil 1999 čez južno steno Daulagirija, do grebena (8000 m) solo na alpski način. Oktobra 2000 se je doma pri delu ponesrečil in po prvih črnih napovedih leta 2001 ponovno začel s plezanjem. Čaka ga tretji polčas, je dejal. Leta 2005 je doživel novo rojstvo – s helikopterjem so ga rešili iz stene gore Nanga Parbata. Čez dve leti ni imel te sreče, poškodovan je ostal v steni 7227 metrov visokega himalajskega vrha Langtang Lirung, ko so do njega prišli reševalci, so ga našli mrtvega.

več:
M. Turk, Tomaž Humar: Moj pogled, v: Ognjišče 9 (2002), 58-59.

njegove misli:

• Največja vrednota zame je človeško dostojanstvo. To je edino in največ, kar smo prinesli s seboj na svet in kar moramo ohranjati in spoštovati.
  
• Verjamem, da je vsak od nas prišel na svet z določenim poslanstvom, ne zato, da bo enkrat umrl.
  
• Prišli smo s solzami in odšli bomo s solzami. Vse, kar smo vmes nagrabili, je naš človeški napuh. Ostanejo pa dejanja, ki so za vedno zapisana.

LETA 2020 UMRL FRANC BOLE

duhovnik, urednik Ognjišča, ustanovitelj založbe, radia (* 1932)

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je oče Franc skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom dal krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dal krila mladini in mladinskim skupinam, dal krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom. Duh, ki veje, kjer hoče, je razpihal vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, preplavil srca mladih in odraslih, odpihnil strah in zagrenjenost, in napolnil vso deželo in vsa njena srca! Nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko revijo Ognjišče, ki se ji je kmalu pridružila Založba Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov z govorjeno besedo ... tako, da je ustanovil Radio Ognjišče, ki je s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in s celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.

Pravilno je razumel in vzel zares naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16) ... in začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Zanje je organiziral romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje invalidov, bolnikov in starejših. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.

Vse to njegovo delo je bilo blagoslovljeno in rodovitno ... Vse svoje moči in svoje znanje je posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi, videl je cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili, neustrašno je oral ledino na številnih področjih; noč in dan se je trudil, da bi evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; koliko različnih preizkušenj, pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil ... vse življenje pa si je tudi prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti ... Pri vsem tem pa nikoli ni iskal samega sebe. Vodilo njegovega življenja in dela je bilo Jezusovo naročilo; “Iščite najprej Božje kraljestvo.” (Mt 6,3)

o Francu Boletu lahko še več preberete na naši spletni strani:
Franc Bole, urednik revije Ognjišče
Franc Bole, začetnik Založbe Ognjišče
Franc Bole - oče romanja invalidov in bolnikov na Brezje
Franc Bole in dejavna ljubezen do bližnjega

Pogreb pokojnega msgr. Franca Boleta

knjiga: Franc Bole uresničevalec evangelija kjer je predstavljeno njegovo veliko delo, in spomini nanj (Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...)
Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

nekaj misli "očeta urednika":

• Postal sem duhovnik z željo, da bi bil dober župnik, kasneje sem moral ubrati pota, ki mi jih je Bog pokazal. Odgovornost razumem prav v sprejemanju tistih predlogov, ki jih kaže Bog, in ne tistega, kar bi človeku najbolj prijalo.
  
• Če se poglobimo v Kristusov nauk, njegov zgled, njegovo žrtev, lahko rečemo: edino Bog, ki ljubi z neskončno ljubeznijo, lahko naredi kaj takega.
  
• Če vse svoje upanje postavimo na človeka, bomo prej ali slej razočarani. Zato nam je Bog tako potreben.
  
• Medsebojno razumevanje je os, okrog katere se vrti kolo sreče. Če tega ni, ne pomaga na veliko bogastvo ne dobra služba ne ugoden položaj.
  več:
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1600 UMRL GIORDANO BRUNO

REDOVNIK DOMINIKANEC, FILOZOF, NARAVOSLOVEC (* 1548)

Rojstni datum Giordana Bruna ni znan, znano pa je, da so ga na današnji dan krstili na ime Fillippo. Najprej je deloval kot dominikanec, ko pa je zapustil samostan, je veliko potoval in predaval na številnih univerzah po Evropi. S svojo filozofijo narave je nasprotoval krščanskim dogmam in zavračal sholastiko. Smatral je, da sta filozofija in teologija nezdružljivi. Nasprotoval je krščanskemu pojmovanju Boga kot osebe in transcendentalnega; gradil je panteistični nazor, po katerem je vse sestavljeno iz večne in neskončne substance. ... Pomemben je v znanosti o Vesolju. Zavračal je Aristotelovo znanost o kristalnih kroglah okoli nepomične Zemlje in zapleteno gibanje planetov v Ptolemejevi teoriji. Razširil je Kopernikovo znanost, ki je nastala okoli pol stoletja prej, vendar jo je razširil na celotno Vesolje, ki je neskončno veliko. Po Koperniku je Osončje obdano s kroglo nepremičnih zvezd, Bruno pa je v vseh zvezdah videl sonca, ki imajo svoje planete, naseljene z živimi bitji kot Zemlja. Poudarjal je, da Zemlja in naše Sonce nista središčni vesoljski telesi. Univerzum je bil zanj neskončen in neminljiv, ureja in giblje pa ga notranja božja moč. Nagnjen je bil k okultizmu in magiji. Leta 1592 so ga inkvizitorji spravili zaradi njegovih idej za zapahe, po sedmih letih so ga 17. februarja 1600 v Rimu sežgali kot heretika.

LETA 1673 UMRL JEAN-BAPTISTE POQUELIN – MOLIERE

FRANCOSKI DRAMATIK (* 1622)

Rojen v Parizu kot sin dvornega izdelovalca tapiserij se je šolal na College de Clermont in leta 1643 ustanovil gledališko skupino L'Illustre Théâtre, vendar ni doživel kakšnega posebnega uspeha. Zato se je 1645 pridružil potujoči gledališki skupini, s katero je dolga leta gostoval po vsej Franciji. Preživljal se je kot potujoči glumač, pisec veseloiger in vodja gledališke skupine. Po vrnitvi v Pariz si je leta 1658 pridobil kraljevo naklonjenost in bil do svoje smrti ugleden igralec, gledališki vodja in komediograf. Velja za enega največjih komediografov in najpomembnejšega predstavnika francoske klasicistične komedije. V 32 ohranjenih igrah se je izkazal kot mojster situacijske komike ter bister in duhovit opazovalec družbe in človeških napak. Nekaj njegovih najpomembnejših del: Don Juan ali kamniti gost, Ljudomrznik, Skopuh, Scapinove zvijače, Učene ženske, Namišljeni bolnik in Tartuffe

njegova misel:

• Pravi kristjan se ne baha s svojo vero in svoje pobožnosti ne obeša na veliki zvon.
• Odgovorni smo ne samo za to, kar storimo, ampak tudi za tisto, česar ne storimo

LETA 1681 ROJEN FRANC BRECKERFELD

slovenski teolog, matematik, astronom († 1744)

Doma je bil iz Ljubljane, kjer je vstopil v jezuitski red. Matematiko je predaval na univerzah v Trnavi, Košicah in Gradcu. Pisal je znanstvene razprave, najbolj znan pa je njegov priročnik o merjenju časa in odklonu nihal (Košice). Do konca svojega življenja je bil astronom kraljeve zvezdarne v Cluju v Romuniji.

LETA 1831 ROJEN MATIJA VALJAVEC

PESNIK, PRIPOVEDNIK, JEZIKOSLOVEC, ZBIRALEC LJUDSKEGA SLOVSTVA IN PREVAJALEC († 1897)

Od vseh del pisatelja in pesnika Matija Valjavca se je bralcem najbolj priljubila pripovedna pravljica Pastir (1859), ki je doživela več prevodov in številne ponatise. Kot slikanica je prvič izšla leta 1944. Matija Valjavec je bil že v dijaških letih zapisovalec ljudskega izročila, predvsem pesmi, ki so izšle v Štrekljevi zbirki Slovenske narodne pesmi.

več:
S. Čuk, Matija Valjavec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1997), 28-29.

nekaj njegovih verzov:

• Daleč sem od doma. / Duh pa vsak dan roma, / Roma, roma, roma / Dan za dnem do doma. // Vzeli so mi srečno / Upanje za večno. / Vendar roma, roma / Vsak dan duh do doma. (Hrepenenje)
  
• Tak je bila stara mati, / ni imela žive duše, / razen sinčeka edinca. / Ta je pasel kravo dimko / po gozdeh in občnih pašah, / zraven bral je suho šibje / ter naprodaj nosil v mesto, / in kar za sehljad je skupil, / dal za kruh je vse denarje, / da živil je s tem zaslužkom / sebe in pa staro mater. // Dogodi se, da je nesel / ko navadno šibje v mesto / ga prodal in kruha kupil / in domov ga starki nesel. / Pa prišel je do pastircev, / ki so tolkli mlado ščene. / V srce se mu pes zasmili, / gre k pastirjem, pa jim reče: / »Čujte, ne morite psička, / ne morite, mar ga meni dajte!« / Tako mu reko pastirci: / »Koliko pa daš za njega?« / On jim reče: »Kaj čem dati? / Saj nič nimam ko ta kruhek.« - / »Daj nam kruh,« reko, »za kužka!« / Kup je gotov, da jim hlebček, / oni pa dado m u psička (...) (Pastir)

LETA 1832 ROJEN MATIJA TORKAR

DUHOVNIK, NABOŽNI PISEC († 1902)

Bajtarski sin iz Zasipa pri Bledu je leta 1855 prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je deloval v raznih župnijah ljubljanske škofije, nekaj časa tudi v krški (celovški) škofiji. Rad je prijel za pero ter z vezano in nevezano besedo marljivo sodeloval pri Zgodnji Danici in Novicah. Za Družbo sv. Mohorja je napisal 3. in 4. del Življenja svetnikov in svetnic božjih (1871–1874) in s tem dokončal delo Jožefa Rogača. Bil tudi odličen govornik in v tisku je izšlo nad 300 njegovih skrbno izdelanih pridig.

LETA 1856 UMRL HEINRICH HEINE

PESNIK EVROPSKE ROMANTIKE (* 1797)

Nemški pesnik Heinrich Heine velja za zadnjega pomembnega pesnika evropske romantike, ki pa se je že močno približal realizmu. V svoje pesmi je rad vpletal prvine sarkazma, ironije in satire. Med njegove najbolj znane pesmi spada pesem Šlezijski tkalci s socialno in politično ostjo. Veliko njegovih pesmi je uglasbenih.

nekaj njegovih misli, verzov:

• Odpravil sem se po svetu iskat ljubezen, toda nikjer je nisem našel. Vrnil sem se domov in tako dolgo iskano ljubezen našel pri svoji materi.
  
• Pameten človek vse opazi, neumen človek dela o vsem opazke.
  
• V mrakobnih očeh nobene solze več ni, / ob statvah sede, škripaje z zobmi: »Nemčija, mi tkemo mrtvaški ti prt, / vanj tkemo trojno prekletstvo in srd - / mi tkemo, mi tkemo! (...) Preklet naj bo kralj, ta kralj bogatašev, / ki nič ga ne gane pomanjkanje naše, / ki zadnje beliče iz nas izžme / in streljati daje nas kakor pse - / mi tkemo, mi tkemo (...) (Šlezijski tkalci)

LETA 1882 ROJEN FRANC TERSEGLAV

PISATELJ IN PREVAJALEC († 1950)

Ljubljančan Franc Terseglav je bil ena najvidnejših osebnosti katoliškega gibanja na Slovenskem na začetku 20. stoletja in med obema vojnama. Študiral je bogoslovje, a ni postal duhovnik, temveč se je posvetil časnikarstvu, pisateljevanju in prevajanju. Prevedel je tudi izbor besedil velikega angleškega misleca, blaženega Johna Henryja Newmana, ki so leta 1981 izšla v založbi Kartuzija Pleterje z naslovom Premišljevanja in molitve.

njegovo razmišljanje v uvodu k prevodu Newmanovih molitev (Kartuzija Pleterje, 1981):

• Newmanove molitve niso napisane samo za en sloj ali stan, marveč za vsakega katoliškega človeka. Naj bi katoliški Slovenci črpali iz njih več poguma, tolažbe in pobude za svojo in svojega naroda versko ob novo, kakor tudi načelno jasnost, srčno pobožnost in zvestobo do mističnega telesa Kristusovega – svete Cerkve, ki jo je veliki kardinal tako neizmerno cenil in otroško ljubil.
  
• Kristjan po Newmanovem vzoru ne vidi Boga samo zunaj sebe kot vsemogočnega vladarja vesolja, ampak ga dojema tudi v svojem lastnem srcu, zavesti in vesti kot vodnika, sodnika in odrešenika ter svoj edini in najvišji blagor. Ta pobožnost ne zanikuje sveta, družine in družbe, ampak hvaležno sprejema vse, kar Bog po svojem stvarstvu človeku nudi dobrega in lepega, da svojo dušo žlahtni in končno zveliča ...

LETA 1885 ROJEN ROMANO GUARDINI

ITALIJANSKI TEOLOG, FILOZOF IN DUHOVNIK († 1968)

Rojen v Veroni, ko je bil eno leto star, se je družina preselila v nemški Mainz. Med študijem naravoslovnih znanosti, kemije in ekonomske politike je vedno bolj spoznaval, da je njegova prava pot duhovništvo. Teologijo je študiral v Freiburgu, Mainzu in Tübingenu. V duhovnika je bil posvečen leta 1910. Po kratkem delu v pastorali se je vrnil v Freiburg, kjer je leta 1915 doktoriral iz teologije z disertacijo Odrešenje pri sv. Bonaventuri. Po petih letih dušnopastirskega dela so ga leta 1923 poklicali na teološko fakulteto bonske univerze, kjer je predaval kot docent. Tisti čas je bil v Berlinu imenovan za predstojnika katedre za katoliški svetovni nazor. Nacisti so mu odvzelči priofesuro, zatom se je umaknil v Mooshausen. Po vojni je bil imenovan za profesorja na univerzi v Tübingenu, tri leta pozneje v Münchnu. Zaradi šibkega zdravja se je odpovedal profesuri in tudi ni veliko sodeloval na drugem vatikanskem koncilu, kardinalski naslov je odklonil. Kot filozof, teolog, liturgični animator in vzgojitelj je Guardini proučeval modrost in znanje velikih mož preteklosti (Sokrata, Platona, Avguština, Danteja, Pascala ...) ter njihove nauke v krščanskem duhu razlagal in prenašal na razmere svojega časa. Osnoval ni nobene svoje filozofske ali teološke šole oziroma kakšnega svojega sistema. O sebi je rekel, da je »priložnostni mislec«. Vendar nam je zapustil zelo veliko neprecenljivih del s področja filozofije, teologije, duhovnosti, biblicistike, liturgije itd. Nekateri pa ga imajo celo za cerkvenega očeta 20. stoletja. Zaslužni papež Jožef Ratzinger je v svojih nastopih in knjigah vedno znova poudarjal, da želi hoditi po poti, ki jo je utrl Guardini ...

več:
S. Čuk, Romano Guardini - ob stoletnici rojstva (1885-1985). Cerkev se budi v dušah: v: Ognjišče 7-8 (1985), 36-38.

nekaj njegovih misli:

• Kje bolj čutimo svojo revščino kakor pred Bogom? Postanemo majhni, hoteli bi še bolj pomanjšati svoj jaz, zavreči vso ošabnost. Zato se zmanjšamo za polovico, pokleknemo.
  
• Gospod, nekaj je reči: »Pripravljen sem na vse, kar hoče Bog«, ko gre dobro, nekaj drugega pa je biti zares pripravljen, ko pride križ.
  
• Poklican si. Bog te priteguje v snovanje svojega predvidevajočega ustvarjanja. Tvoja vest naj vidi, kaj je zdaj, v tem trenutku, najbolj prav.
  
• Božja volja je tista moč, s katero deluje On, da moremo izpolniti, kar On zahteva. Tako gledano ima drugo ime: imenuje se milost.
  
• Božja previdnost pomeni, da vse na svetu ohranja svoje bistvo in svojo resničnost, vendar služi nečemu, kar je vzvišeno nad ves svet: ljubeči Božji volji.
  
• Še v slabem delu zna Bog videti dobro iskro in zanjo biti zaskrbljen. Prav zato, ker je Bog dober, je tudi potrpežljiv.
  
• Ko se veselimo, je v tem veselju navzoč živi Bog. Ve za naše veselje, tudi on se ga veseli. In kadar trpimo, ne more biti brezbrižen do nas. Naša bolečina ga boli.
  
• Kesanje v človeku ustreza odpuščanju pri Bogu. Bog, ki zmore odpuščati, je vreden živo verujočega človeka, ki je sposoben kesati se.
  
• Držati se hočem Boga, da bodo moje življenje, moje trpljenje in moja smrt rodili večer sad.
  
• Sleherni večer naj bo vaja v visoki umetnosti: dati življenju pravi smisel, ki ustvari vsemu preteklemu končno veljavno vrednost in večno obličje.
  
• Kaj se pravi biti moder? Resnico tako povedati, da ne ruši, ampak gradi.
  več:
  

LETA 1902 ROJEN LOJZE BRATUŽ

ZBOROVODJA, ORGANIST IN SKLADATELJ, SVETNIŠKI KANDIDAT († 1937)

"Ni bil heroj, ni pripravljal zased, nikogar ni sovražil, ljubil je glasbo, imel je dva komaj rojena otroka, ljubil je življenje in poštenost," je na eni od številnih proslav ob 50-letnici muče­niške smrti skladatelja Lojzeta Bratuža v februarju 1987 dejala Nada Pertot. Tega evangeljskega moža, ki so ga fašisti zastrupi­li s strojnim oljem, da je v mukah umrl, je goriška Cerkev uvrsti­la v seznam krščanskih pričevalcev - svetniških kandidatov.

več:
S. Čuk, Lojze Bratuž: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2002), 22-23.

ženini verzi:

• V okna veter se težak zaganja / Oh, kako nocoj je dolga noč... / Modra luč po stenah sence riše - / v me zajeda smrtna se nemoč. // „Monotono pojejo kraguljčki..." / Pesem moja... Ali slišim prav? / Moji fantje, moji dobri fantje / zadnji mi pošiljajo pozdrav. // Ni za sveto stvar težko umreti, / a še mnogo, mnogo dal bi rad... / V grob s seboj po sili hudobije / neizrabljen nesel bom zaklad. (Ljubka Šorli, Tožba umirajočega)

o njem:

• Življenjska partitura Lojzeta Bratuža je vsa v enem svetlem ključu, v ključu ljubezni. (Alojz Rebula)

LETA 1910 ROJEN ALFRED ŠERKO ml.

GEOGRAF IN RAZISKOVALEC KRASA († 1948)

Njegov oče Alfred Šerko starejši (1879-1938) je bil začetnik nevrologije na Slovenskem kot predavatelj na medicinski fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani. Sin Alfred je po končanem študiju medicine (1934) diplomiral še iz geografije (1940). Po drugi svetovni vojni se je ukvarjal z raziskovanjem krasa in bil prvi upravnik Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni.

LETA 1910 ROJEN TOMAŽ KURENT

CISTERCIJANSKI REDOVNIK, PREVAJALEC MISALA († 1987)

Starodavni stiški samostan je bil v času med prvo in drugo svetovno vojno žarišče liturgičnega gibanja, prizadevanja, da bi bogoslužne obrede, ki so se obhajali v latinščini, približali ljudem s tem, da njihova besedila prevedejo v domači jezik vernikov. Duša tega gibanja med stiškimi belimi menihi je bil p. Metod Turnšek, ki je po novi maši leta 1934 začel izdajati liturgični list Božji vrelci ter ustanovil liturgično knjižnico Živimo s Cerkvijo. K delu je pritegnil svojega vrstnika p. Tomaža Kurenta. Skupaj sta se lotila prevajanja zajetnega Rimskega misala, glavne bogoslužne knjige katoliške Cerkve. S tem delom sta za več kot dvajset let prehitela drugi vatikanski koncil, ki je uzakonil bogoslužje v ljudstvu razumljivem jeziku. Za ta prevod, ki je doživel tri izdaje (1943, 1960, 1964) in je bil lepa priprava na prenovo evharističnega bogoslužja po drugem vatikanskem koncilu, je p. Tomaž Kurent priredil odlomke svetopisemskih beril ter prevedel mašne prošnje. Kot vztrajen molivec je bil velik pričevalec Jezusove evharistične navzočnosti pod podobama kruha in vina.

Njegovo življenje je ob stoletnici rojstva opisal p. Anton Nadrah, bivši stiški opat, v glasilu Bernardove družine V Marijini šoli. Ob tej obletnici so v stiškem Muzeju krščanstva na Slovenskem odprli razstavo o tem malo znanem redovniku (odprta bo do 2. maja). Pater Nadrah piše, da p. Tomaž Kurent "spada med najbolj nadarjene in vsestransko izobražene stiške patre v času po obnovitvi stiške cisterce 1898, morda pa sploh v vsem njenem obstoju od davnega leta 1135 naprej. Bil je mož izredne kulturne širine in znanja na raznih teoloških in duhovnih področjih ... Čeprav je zelo veliko vedel, ni prav veliko napisal."

več:
S. Čuk, Tomaž Kuret. Prevajalec misala, glavne bogoslužne knjige katoliške Cerkve: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2010), 14-15.

LETA 1911 ROJEN IN LETA 1957 UMRL JOŽA VOVK

DUHOVNIK, PESNIK IN PISATELJ

"Nič več ni sten, ne senc in ne zaves, / povsod je luč, povsod je blišč nebes. / Kot da sem z romanja se skrušen vrnil." Tako je kakor v slutnji skorajšnjega odhoda v eni svojih pesmi zapisal Jože Vovk, ki je kot župnik na Jezerskem umrl 17. februarja 1957, ravno na svoj šestinštirideseti rojstni dan. Bil je nadarjen pesnik in pisatelj. Zapustil je pesniški zbirki Izgnanci (1945) in Pesmi (1956) ter mladinski povesti Zaplankarji (1941) in Naš Buček (1943). Veliko neizpovedanega je odnesel s seboj v prerani grob.

več:
S. Čuk, Joža Vovk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1997), 28-29.

nekaj njegovih verzov:

• Mamica. daj no, povej, / kdaj bova zopet doma. / Jutri? Pa morda čez teden? / Že davno od hiše sva šla.. // Mamica, ah, saj ti veš, / truden sem, lačen zelo, / v postelji pa bo gorko / in ti boš večerjo prinesla. // Vrt je gotovo že v cvetju, / ves dan se v njem bom igral, / mamica, rož bom natrgal, / tebi cel šopek jih dal. // Ko bo na večer zvonilo, / bova. lepo pokleknila, / za ateka bova molila. / potem mi boš čitala pravljice. // Mamica, daj no, povej, / kdaj bova zopet doma. / Jutri? Pa morda čez teden? / Meni se toži, ah toži hudo... // Sinko, od hiše do hiše greva / in le pri dobrih ljudeh sva doma, / sinko, nama so hišo prodali, / naju so v svet pognali...« (Izgnanca)
  
• Pod nebo se vzpenjam / kot ob suši truden klas. / Komaj komaj droben glas / vaš me doseže. / Daleč, daleč šli ste vsi / pred mano. Zdaj sem sam. / Kot da pota ne poznam / v življenje in v nebo. / Ah, ne kličite me več, / dobro mi je, ko šibak / poslednji g r e m po poti / in ostanem sebi le enak. (Pesem poslednjega)
  
• Bog, neutrudno / seješ seme / v mojo zemljo. // Jate mojih ptic / vsak dan prilete / in zrna pobero. // Ob dnevu žetve / s prazno mero / jokal bom pred Tabo / v bedi, v sili. // Ti, o Bog, takrat / se mojih ptic / usmili. (Jate mojih ptic)

LETA 1922 ROJEN MARIJAN TRŠAR

GRAFIK, SLIKAR, LIKOVNI KRITIK, PUBLICIST († 2022)

Marijan Tršar se je rodil 1922. v Dolenjskih Toplicah v družini finačnega stražnika. Likovnost mu je očitno tičala že v genih, zakaj tudi doma in v sorodstvu jih je bilo kar nekaj, ki so ne samo "lepo risali", ampak se odločali za umetniške poklice, najprej sestra, potem njegova hčerka za arhitekturo, bratranec Drago je postal vodilni slovenski kipar, tudi njegov brat in hčerka sta akademska kiparja. In še nekaj je sestričen ter bratrancev oblikovalcev pa fotografov. Kot je zapisal v knjigi Otroštvo, so bila najlepša leta rosne mladosti v rojstnem kraju, kateremu je zapustil barvno okno v kapeli topliške cerkve : v vitraj je prelil tisto iz otroških spominov skrbno ga motreče Božje oko, zakaj Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.Tudi drugi dve njegovi knjigi za otroke sta črpali zgodbice iz teh otroških spominov. Pozneje mu v življenju ni bilo z rožicami postlano, kar več mesecev je preležal po bolnicah in povrhu prestradal še tri taborišča, po vojni najhujšega v Teharjih. O vsem tem je napisal avtobiografski Dotik smrti in ga opremil s svojim risbami, ki so se mu na srečo vse ohranile iz Gonarsa in Teharij. Veliko se je ukvarjal z likovno teorijo in kritiko, napisal več knjig in več TV scenarijev o likovni problematiki pa nekaj monografij o slikarjih in kiparjih. Magisterij je končal s študijo o Vasiliju Kandinskem, očetu abstraktnega slikarstva in velikem teoretiku, ter prevedel tudi vse njegove teoretske spise. Tudi to njegovo magisterialno, preko 300 strani obsežno delo zaradi prepovedi - kot tedaj običajno - "neznane osebe" ni smelo iziti, dokler ga ni končno, po osmih letih ležanja na založbi, že v "pomladi" izdal na lastne stroške. Svoj cikel risb in grafik iz Gonarsa in Teharij je podaril Zavodu sv. Stanislava, letos pa še cikel 20 platen z motiviko slovenskega holokavsta. Naj v teh prostorih, odkoder so po vojni odpeljali vrnjene domobrance na morišča v Rogu, spominjajo prihajajoče generacije o tej največji bratski moriji v naši zgodovini.

B. Rustja, Akademski slikar Marijan Tršar. Ničesar  nisem počel iz sovraštva ali iz želje po maščevanju: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (2002), 8-12.
S. Čuk, Marijan Tršar (1922–2010): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2022), 38-39.

nekaj njegovih verzov, misli:

• Svetnike piš odnesel je z oltarja. / Brez vseh bregov plimuje naša kri: / saj enkrat samkrat se uživa in živi! / Strupen recept še bolj strupenega lekarja.
• Človekovo bistvo nenehno hrepeni k najvišji popolnosti, pa naj jo imenujemo Lepota ali Resnica.

LETA 1935 ROJEN FILIBERT BENEDETIČ

PESNIK, DRAMATIK, ESEJIST, KULTURNI DELAVEC († 2005)

Sin pristaniškega delavca v Tržiču (Monfalcone) je po italijanski in slovenski osnovni šoli ter učiteljišču v Gorici nadaljeval študij na Fakulteti za tuje jezike na univerzi v Benetkah. Dolga leta je bil upravnik Stalnega slovenskega gledališča v Trstu, ravnatelj slovenskega sporeda na Radiu Trst A in skrbel tudi za slovenske televizijske oddaje v okviru državne TV. Njegove pesmi so izšle v zbirki Razpoke (1966). Skupaj z dramatikom Miroslavom Košuto je napisal dokumentarno dramo Rižarna (1975) o uničevalnem koncentracijskem taborišču v Trstu.

LETA 2000 UMRL ANDREJ HIENG

PISATELJ, DRAMATIK, REŽISER, SCENARIST (* 1925)

Rodil se je v ljubljanski meščanski družini. Študiral je režijo na igralski akademiji in bil režiser v Kranju in Celju. V šestdesetih je delal kot svobodni umetnik in režiser po raznih gledališčih, leta 1988 je postal umetniški vodja v ljubljanski Drami. Objavljati je v Slovenski mladini, po vojni so zbudile pozornost njegove novele Študije o nenavadnih značajih v petdesetih pa se je uvrstil med vodilne pripovednike, tudi dramatike. Za njegova dela je značilna psihološka in realistična tematika, uporablja psihoanalizo ... upodablja duhovni svet in sveta podzavesti ... veliko je notranjega monologa. Najvažnejša dela so: Usodni rob, Gozd in pečina, Čarodej, Obnebje metuljev, Čudežni Feliks, Cortesova vrnitev, ... Mark in Antonij, Krvava ptica, Nori malar. Nekaj njegovih dramskih del: Osvajalec, Lažna Ivana, Večer ženinov, Izgubljeni sin ... Pisal je tudi filmske scenarije, režiral film Kala (1958) in sodeloval pri nekaterih ... Hieng je za svoje umetniško delo prejel več nagrad: Župančičevo (1971), Prešernovo (1988), leta 1994 pa nagrado kresnik za roman Čudežni Feliks, ki je bil razpisan za esej na maturi leta 2009.

iskalec in zbiralec Marko Čuk