LETA 1683 ROJEN RENE-ANTOINE DE REAMUR

FRANCOSKI FIZIK IN NARAVOSLOVEC († 1757)

Termometer ali toplomer je naprava, s katero merimo temperature. Navadno je to zaprta steklena cevka, v kateri je živo srebro ali obarvan alkohol, nad njim je vakuum. Celzijev ima skalo 0-100 stopinj. Francoski fizik in naravoslovec Rene Reamur je izdelal po njem imenovani termometer, katerega skala med lediščem in vreliščem vode je razdeljena na 80 delcev.

LETA 1683 UMRL JOŽEF RABATTA

DVANAJSTI LJUBLJANSKI ŠKOF, GROF (* 1620)

Izhaja iz furlanske plemiške rodovine, ki se je priselila iz Toskane. Oče Anton je bil gospod kanalski, od 1622 baron dornberški, od 1634 grof. Mlad je stopil v red malteških vitezov, bil na vojni s Turki, potoval po evropskih državah in se ustalil na Dunaju (poveljnik telesne straže, vzgojitelj ...) toda leta 1664 se je odločil, da postane duhovnik in še isto leto ga je cesar Leopold I imenoval za ljubljanskega knezoškofa, papež Aleksander VII. pa je njegovo imenovanje potrdil 23. junija 1664. Rabatta je zahteval dosledno spoštovanje odlokov tridentinskega koncila, vodenje statusa animarum in temeljito pripravo dušnih pastirjev na pridigo in katehezo. Zavzel se je za slovensko pridigo pri ljubljanskih avguštincih in podpiral bratovščine, zlasti Bratovščino svetega Rešnjega telesa. To je posebej poudaril tudi v svojih poročilih v Rim. Čeprav je na letnih sinodah in pogostih vizitacijskih potovanjih odločno nastopal proti ostankom protestantizma, je svojim duhovnikom dovolil uporabo slovenskega prevoda Dalmatinove biblije. Leta 1665 je naročil Schönlebnu naj pripravi drugo izdajo slovenskega lekcionarja. V času vladanja škofa Rabatta so bile mnoge cerkve v ljubljanski škofiji barokizirane. Dokončal je letno rezidenco v Goričanah in leta 1674 prenovil ljubljansko stolnico. Bil je zbiralec geografskih kart in knjig. Leta 1679 je objavil nasvete za dušno pastirstvo in napisal pravila, kako ravnati v času kuge. Pokopan je v Scarlichijevi grobnici v ljubljanski stolnici.

LETA 1823 ROJEN JOŽEF JERIČ

DUHOVNIK; ČEBELAR, ČASNIKAR († 1888)

Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil posvečen 1847. V letih 1859-73 je bil župnik v Dobovcu, kjer se je ukvarjal z umnim kmetovanjem, zlasti s čebelarstvom. Zatem je bival v Ljubljani bil med soustanovitelji in 1876-83 predsednik Čebelarskega društva na Kranjskem, urednik Slovenske Čebele, 1882-87 oz. 1888 je urejal in izdajal Slovenca in ga 1883 razširil v dnevnik, bil med pobudniki Katoliške bukvarne (1879), Katoliške tiskarne (1883) in Katoliškega tiskovnega društva (1887).

LETA 1823 ROJEN ERNEST RENAN

FRANCOSKI FILOZOF, PISATELJ, JEZIKOSLOVEC († 1892)

Doma v Bretaniji, v otroštvu izgubil očeta, mati in sestra sta ga vzgajali in mu omogočili odlično izobrazbo v semenišču. Toda leta 1945 je Renan zapustil Cerkev, diplomiral iz filozofije, dve leti potoval po Italiji, doktoriral in 1862 izdal roman Jezusovo življenje, ki je mnogim omajal vero v resničnost evangelija, saj je Renan v knjigi evangelij podal pozitivistično, kot roman. Jezusa je predstavil kot enkratno in neponovljivo zgodovinsko osebo, genialnega človeka, velikana duha, preroka, človeka z najvišjo zavestjo Boga ... Renan je tudi trdil, da ne obstaja nikakršen nadnaravni svet, kar naj bi po njegovem dokazovala znanost ... toda prav dogodki tistega časa so Renanove trditve najbolj zanikali. »Sredi te scientistične evforije so se namnožile manifestacije prav tega "neobstoječega" nadnaravnega sveta - od dogodkov (Lurd, Fatima, Medžugorje) do oseb (Mirjam Bauardy, Terezija Neumann, Marta Robin, pater Pij), je zapisal pisatelj Alojz Rebula. Istega leta, ko je izšla knjiga Jezusovo življenje, so bila namreč potrjena prikazanja v Lurdu ... V pravem trenutku sta nam bila v lurški votlini dana obrambni ščit in močan protistrup, ki sta za nas danes prav tako ali še bolj dragocena kot takrat. Jezus Kristus je za kristjane veliko več kot glavni junak Renanove knjige: je Božji Sin, Mesija, naš Odrešenik, Jezus Kristus. Verovati moramo vanj, če se hočemo vsaj malo približati skrivnosti njegove človeške in Božje poti.

LETA 1860 ROJEN ANTON KOSOVEL

UČITELJ IN ZBOROVODJA, OČE PESNIKOV SREČKA IN STANA († 1933)

Kmečki sin iz Črnič na Vipavskem je po maturi na učiteljišču v Kopru (1881) služboval najprej v Šempasu, nato v Dutovljah na Krasu, v Sežani je postal vodja šole, tam se je tudi poročil. Tam sta se rodila sinova Stano (1895) in Srečko (1904), ki sta se uveljavila kot pesnika, predvsem genialni Srečko. Oče Anton je v letih 1908–1925 deloval v Tomaju, kjer je leta 1925 zgradil družinsko hišo. V vseh službenih krajih je vodil pevske in deloma cerkvene zbore. Hči Karmela (1899–1990) je bila glasbena umetnica.

LETA 1915 ROJEN bl. KARL LEISNER

DUHOVNIK IN MUČENEC, BLAŽENI († 1945)

V zloglasnem nacističnem taborišču Dachau, ki je začelo 'delovati' že leta 1933, je bilo med množico jetnikov tudi 2720 duhovnikov iz vse Evrope, med njimi tudi okoli 30 iz Slovenije. Duhovniki-taboriščniki so bili v posebnih barakah, ločenih za duhovnike nemške in poljske narodnosti, bila pa je še skupna 'baraka narodov'. Duhovnike so ločili od drugih zapornikov zato, da niso mogli vršiti svojega poslanstva in sotrpinom vlivati poguma ali jih pripravljati na smrt. V eni od barak za duhovnike so na posredovanje papeža Pija XII. smeli imeti kapelo, kjer je en duhovnik ob nedeljah maševal, drugi pa so bili pri maši. Decembra 1944 se je v tisti kapeli zgodilo nekaj izrednega: 29-letni nemški diakon Karl Leisner, ki je bil v Dachauu od leta 1940 in je bil hudo bolan, je v največji tajnosti prejel mašniško posvečenje in daroval svojo prvo sveto mašo, ki je bila zanj tudi edina v življenju. Tega pričevalca je papež Janez Pavel II. med mašo na olimpijskem stadionu v Berlinu 23. junija 1996 kot mučenca razglasil za blaženega. Med duhovniki, ki so pri tem slavju sodelovali, je bil tudi Maks Ledinek, ki je bil v Dachauu od aprila 1943 do 29. aprila 1945, ko so ameriški vojaki osvobodili Dachau, in je umrl kot upokojeni župnik v Zrečah 23. decembra 1982. V pogovoru za Ognjišče julija 1975 je dejal, da je bilo to doživetje zanje kot sončni žarek božje bližine v mrazu in temi sovraštva. Duhovniki so peli v 'mednarodnem zboru'.

več:
S. Čuk, Blaženi Karl Leisner: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2012), 16-17.

njegova zahvala za rešitev iz Dachaua

• O znova pridobljena ljubezen in človeško dostojanstvo! Mi ubogi taboriščniki. Hoteli so nam ubiti dušo. O Bog, kako se ti zahvaljujem za rešitev v kraljestvo ljubezni in človeškega dostojanstva. Da, tudi v Dachau je bilo izkazano veliko pristne preizkušane ljubezni in dostjanstva v trpljenju, pa vendar, kako revne so bile naše zunanje možnosti. - In kako grdo sovraštvo in otopelost, ki je človeka obdajalo proti volji. Gospod, daj, da te bom vedno bolj ljubil. Ljubezen in zadoščevanje! Zahvaljujem se ti za vse, odpusti mi moje slabosti!
  
  
• Tako sem vesel, da smem blagoslavljati. Bog, kmalu me spet popelji k svojemu oltarju, da bom smel tebi, preljubi Oče, darovati tvojega ljubljenega Sina. O, kako hrepenim po tem! Spet hočem ozdraveti za Kristusa in njegovo kraljestvo, njegova srčno ljubljena Mati mi bo pomagala...

o njem:

• Njegova pogumna vera in njegovo navdušenje za Kristusa naj bi zlasti mladim ljudem, ki živijo v okolju, zaznamovanem z nevero in brezbrižnostjo, bila spodbuda in vzor (sv. Janez Pavel II. ob razglasitvi za blaženega, 1996)

LETA 1915 ROJEN KAZIMIR HUMAR

DUHOVNIK , ORGANIZATOR, PUBLICIST, NEUTRUDEN DELAVEC NA BOŽJI NJIVI († 2001)

Duhovnik dr. Kazimir Humar, doma iz Vrtojbe, je bil vsestranski delavec slovenskega vernega občestva na Goriškem. Bil je pobudnik za ustanovitev slovenske skavtske organizacije, na goriških slovenskih srednjih šolah je poučeval različne predmete in bil katehet. Pripravil je tudi nekaj učbenikov. Bil je med ustanovitelji mladinske revije Pastirček, sodeloval je pri tedniku Slovenski Primorec, ki se je leta 1949 preimenoval v Katoliški glas. Dajal mu je jasen in odločen 'glas' s svojim uredniškim delom in s svojimi zapisi.

več:
F. Bole, Zlatomašnik dr. Kazimir Humar - petdeset let pobudnik duhovnega in kulturnega življenja med goriškimi Slovenci: Gost meseca, v: Ognjišče 7-8 (1990), 6-10.

njegove misli:

• V petdesetih letih je bilo v domovini hudo: duhovnike so zapirali, cerkve so spreminjali v muzeje, skladišča, ... tega si ni upal nihče zapisati. Mi smo pa lahko o tem poročali in se marsikomu zamerili. Imeli pa smo o srečo, da smo bili finančno neodvisni, naš časopis je živel le od darov za naročnino in od prostovoljnega dela sodelavcev. In tako smo si lahjko privoščili povedati vso resnico.
  
• Vse moje zadolžitve in dejavnosti so prišle čisto slučajno: Katoliški glas, Pastirček, Goriška Mohorjeva, tisk, Katoliški dom, skavti, telovadnica, poučevanje na raznih šolah, misijoni ... vedno sem bil na razpolago in kjer sem videl potrebo, tam sem pomagal ...
• Ne smemo pozabiti, da je svoboda lahko tudi nevarna, saj je svoboda za dobro in svoboda za zlo, tudi tisto zlo, ki ga prinaša potrošniška miselnost.

LETA 1928 ROJEN JOŽE TISNIKAR

SLIKAR († 1998)

Rojen v Mislinji je moral po očetovi smrti v tovarno. Pri vojakih je bil bolničar in po končanem služenju se je preselil v Slovenj Gradec, kjer je delal v bolnišnici (pomoč pacientom), kasneje pa je delal v secirnici (do upokojitve). Iz tega delovnega okolja je tudi črpal umetniški navdih za svoje umetnine, ki so sprva zbujjale nelagodje in grozo, toda če razumemo slikarjevo povezavo življenja in smrti, ki si podajata roki, si jih lahko razlagamo tudi drugače. Tisnikar je bil slikar samouk, ki je v začetku delal pod mentorstvom ak. slikarja Karla Pečka. V Slovenj Gradcu se je takrat odvijalo bogato likovno dogajanje, sem so prihajali tudi tuji umetniki in Tisnikar je vse to opazoval in delal primerjave. Najprej je skušal kopirati stare mojstre, toda s tem ni bil zadovoljen, skušal je odkriti svoj izraz in prepoznaven je postal prav po tem. Vodilo ga je njegovo tragično občutje življenja, v likovn izpoved, ki bi ji težko našli primerjavo v slovenskem likovnem prostoru. Likovna izpoved mu je res postala azil, se je zatekal v trenutkih krize. Spoznanje o človeški minljivosti in eksistencialno razmišljanje je Tisnikarja vodilo, da se je izpovedoval ... Leta 1970 je prejel Nagrado Prešernovega sklada za slikarska dela, razstavljena v letu 1969. Priznan in cenjen je bil tudi v tujini. Najbolj je poznan po svojih upodobitvah krokarjev in po temačnih podobah mrtvih, pogrebov, krajin in avtoportretov. Je eden najbolj samosvojih slovenskih slikarjev, karizmatična osebnost, a še vedno samoten »potnik« in s komerkoli neprimerljiv. Nima vzornikov in ne posnemovalcev, kajti polje njegove ustvarjalnosti – smrt kot ikonografska tema – je za mnoge tabu, ki se mu niti ne morejo niti nočejo približati, vsaj ne na način, kakršnega je osvojil Tisnikar. Likovna kritika ga je umestila v temni modernizem.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

priloga

Prvo leto papeža Frančiška

gost meseca

Eksorcist p. Gabriele Amorth

postni izziv

Krepimo odnose v živo

Preberite več: Marec 2014

LETA 280 ROJEN KONSTANTIN I. VELIKI

RIMSKI CESAR, KI JE DAL KRISTJANOM SVOBODO († 337)

Prestol je zasedal v času, ko je rimski imperij že tonil v propad, kljub temu pa je v času svojega vladanja (skoraj 31 let) izpeljal več pomembnih reform. Za kristjane, ki so do leta 313 veliko pretrpeli pod Decijem, Valerijanom in Dioklecijanom, je bila gotovo najvažnejša ta, da je Konstantin leta 313 v Milanu s cesarjem Licinijem izdal tolerančni edikt, s katerim so kristjani dobili svobodo. Konstantin je cesar postal leta 306, po smrti svojega očeta Konstancija I. Hlora, vendar pa je moral za popolno oblast v Z delu cesarstva premagati Maksimijanovega sina Maksencija, ki so ga za cesarja oklicali pretorijanci. Oktobra leta 312 se je odločil, da se spopade z Maksencijem. V molitvi je prosil »vsevišnjega Boga«, naj mu pomaga in noč pred bitko je dobil odgovor: na nebu je videl znamenje križa in napis »V tem znamenju boš zmagal!«. Naslednji dan je krenil proti Rimu, Maksencija zvabil ven iz mesta in ga pri Milvijskem mostu porazil v veliki bitki. Z vzhodnorimskim cesarjem Licinijem sta naslednje leto v Milanu (Mediolanum) sklenila dogovor o enakopravnem položaju krščanstva z drugimi verami. Leta 325 je bil Konstantin tudi med škofi, ki so se zbrali na prvem nicejskem vesoljnem cerkvenem zboru in sprejeli veroizpoved, ki jo molimo pri sveti maši. Konstantin je sicer spoštoval krščanstvo, toda kaj hitro so ga na svojo stran dobili arijanci (Kristus ni ne pravi Bog, ne pravi človek, ampak nekaj vmes - nauk obsojen v Niceji), pa tudi krstiti se je dal šele na smrtni postelji (v Nikomediji). Bolj dejavna kot Konstantin je bila njegova mati Helena , ki je gradila cerkve, živela pobožno in skromno, zavzemala se je za uboge in jetnike in romala v Sveto deželo, kjer je obiskala tudi Kalvarijo, kjer je bil že skoraj tri stoletja zakopan Jezusov križ. Odkrili so ga in Konstantin pa je dal nad Gospodovim grobom sezidati cerkev Kristusovega vstajenja in cerkev božjega groba (posvečeni 13. septembra 335 - v spomin praznik povišanja sv. Križa).

LETA 1893 USTANOVLJENO SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO

Ustanovni zbor društva je bil 27. februarja 1893, prvi predsednik pa je postal Fran Orožen. Slovensko planinsko društvo (SPD) si je prizadevalo za ohranitev slovenske podobe slovenskih gor in zato so začeli ustanavljati podružnice: najprej v Kamniku (19. julija 1893 - predsednik Josip Močnik), potem so sledile še savinjska, radovljiška in soška, 1897 pa tudi češka podružnica SPD iz Prage. Podružnice so se posvetile načrtni gradnji slovenskih planinskih koč. Za označevanje in zavarovanih planinskih poti je skrbel markacijski odsek in jih v prvih dveh letih označil 175. Leta 1895 je društvo začelo izdajati Planinski vestnik, 1900 je uredilo vprašanje slovenskih gorskih vodnikov in 1912 ustanovilo prvo postajo Gorske reševalne službe. Do začetka 1. svetovne vojne je SPD imela 26 podružnic s 3337 člani. Po 1. svetovni vojni je zunaj nje ostalo 13 podružnic. SPD je izgubila nekaj koč, pridobila pa vse nemške in Češko kočo na Spodnjih Ravneh. Leta 1923 je bilo v društvu okoli 6.000 članov, 1929 pa 11.125 in približno toliko tudi pred začetkom 2. svetovne vojne. Vodstvo SPD je v prvem obdobju podpiralo predvsem planinstvo brez poudarjanja športnih sestavin, čeprav je bilo med člani že nekaj plezalcev in smučarjev. Ker so se mladi v pojmovanju alpinizma, ki se je začel širiti zlasti po 1. svetovni vojni in v organizacijski zasnovi razhajal z vodstvom SPD, so 1921 v Ljubljani ustanovili klub Skala, kljub temu pa še delovali v osrednjem odboru SPD. Med 2. svetovno vojno delovanje SPD ni popolnoma zamrlo, v zmanjšanem obsegu pa je izhajal tudi Planinski vestnik. Leta 1946 je bilo ustanovljeno Planinsko društvo Slovenije, ki se je leta 1948 preoblikovalo v Planinsko zvezo Slovenije.

LETA 1902 ROJEN JOHN STEINBECK

AMERIŠKI PISATELJ, NOBELOVEC († 1968)

Rojen je bil v Kaliforniji in mladost preživel v "dolgi in ozki blatni pokrajini med dvema gorskima grebenoma in po sredi se vije reka Salinas" (Vzhodno od raja). Študiral je na univerzi Stanford, od leta 1925 je živel v New Yorku in delal kot novinar. Leta 1936 se je vrnil  v rodno Kalifornijo in bil med drugo svetovno vojno vojni poročevalec, po vojni pa se je preživljal s težkimi deli in ves čas pisal. Po slogu je bil realist, mnogokrat tudi naturalist in duhovit ter kritičen družbeni kritik. Opisoval je klavrne življenjske usode ljudi, na robu družbe, podeželanov iz rodne Kalifornije, ki pa jih drži pokonci smisel za humor. Sam je svoj slog v Sladkem četrtku takole označil: "Meni je všeč, da se v knjigi dosti pogovarjajo, da mi kdo pripoveduje, kakšen je človek, ki se pogovarja. Jaz hočem iz tistega, kar govori sam uganiti, kakšen je ...In še nekaj je - jaz rad ugotavljam, kaj človek misli s tem, kar reče. Leta 1962 je za svoje pisanje prejel Nobelovo nagrado: "...največja odlika Steinbeckovega pisanja je sočutni humor, ki mili često surovo in okrutno motiviko" (švedska akademija v utemeljitvi) ... Njegova najbolj znana dela so Vzhodno od raja, Ulica ribjih konzerv, Sladki četrtek, Polentarska palica, Negotova bitka, Sadovi jeze, Neznanemu bogu

nekaj njegovih misli:

• Nobena stvar in noben človek ni v popolni zmoti – celo ura, ki stoji, ima dvakrat na dan prav.
  
• Sposobnost, da danes lahko misliš drugače kot si mislil včeraj, je tisto, po čemer se razlikuje pametni od bedaka.
  
• Zanimivo je dejstvo, kako daleč se nam zdi nesreča, če ne zadene nas samih.

LETA 1920 ROJENA VILMA BUKOVEC

OPERNA PEVKA, SOPRANISTKA († 2016)

Svojo glasbeno pot je začela kot članica otroškega pevskega zbora v rojstni župniji Trebnje, v katerem je pela tudi solistične vloge. Po maturi na gimnaziji v Novem mestu je začela študij prava na ljubljanski univerzi. Leta 1941 je na pevskem tekmovanju Opere dosegla prvo mesto in začela študirati solopetje. Leta 1944 je postala članica ansambla ljubljanske Opere. V skoraj štirideset let trajajoči karieri je poustvarila nad šestdeset različnih glavnih vlog za klasični sopran in nastopila v okoli 2000 predstavah!

LETA 1936 UMRL IVAN PETROVIČ PAVLOV

RUSKI FIZIOLOG, PSIHOLOG IN ZDRAVNIK (* 1849)

Slavni ruski fiziolog Ivan Petrovič Pavlov (umrl 27. februarja 1936) je preučeval dražljaje in reakcije. Pes navadno reagira na hrano tako, da začne točiti sline. Pavlov je pri poskusih zvonil psom, tik preden jim je dal hrano. Po večkratnih ponovitvah se je pes začel sliniti, ko je zaslišal zvonec. Takšni reakciji pravimo pogojni ali Pavlov refleks.

LETA 1948 ROJEN BOGDAN ŽORŽ

psiholog, terapevt, predavatelj, pisatelj († 2014)

Bogdan Žorž se je rodil v kraju Tabor nad Dornberkom. Po novogoriški gimnaziji je študiral psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral leta 1971. Več let je delal v Centru za socialno delo občine Nova Gorica, pozneje pa ga je tudi vodil. - Kot psiholog se ukvarja v glavnem z vzgojnim svetovanjem, mladinskim prestopništvom in obrobnimi psihološkimi pojavi v družbi. V to problematiko se je poglabljal tudi na podiplomskem študiju. Usposabljanje je končal iz ene od znanih humanističnih smeri psihoterapije, »geštalt psihoterapijo«. Ima evropsko diplomo iz ‘geštalt psihoterapije’ ter splošno evropsko diplomo iz psihoterapije.- Razvil je izviren družinski model terapevtske pomoči otrokom in mladostnikom. Od leta 1998 je v Čepovanu nad Novo Gorico skupaj z ženo vodil zasebni zavod, ki se ukvarjal z otroki, mladostniki in družinami v stiski. »Taka usmeritev je v meni tlela že dolgo prej, le da je družbene razmere niso dovoljevale. Potrebe po tem pa sem prepoznaval pri svojem delu z otroki in mladostniki na centru za socialno delo v Novi Gorici,« pravi o tem svojem podvigu.

Bogdan Žorž je bil priljubljen predavatelj in pisec strokovnih in poljudnih člankov. Napisal je več knjig, med njimi zelo odmevno Razvajenost. Leta 2002 se je začelo tudi njegovo sodelovanje z Ognjiščem, ki je trajalo dobrih deset let in obrodilo lepe sadove.  Dve leti (2003 in 2004) je za revijo Ognjišče odgovarjal na vprašanja, povezana z vzgojo. Članki na to temo so leta 2005 (s ponatisom leta 2006) izšli v knjigi S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg. - Od leta 2005-08 je pisal mladim prijateljem (članki so izšli tudi v knjigi - Pisma mojim mladim prijateljem). Leta 2007 je pisal o sodobnih zasvojenostih, in članki so izšli naslednje leto v knjigi Sodobno suženjstvo. Leta 2010 je začel pisati za naš čas prepotrebno rubriko Vzgoja za vrednote. Leta 2012 so članki izšli v knjigi z enakim naslovom. Leta 2008 smo ob njegovi 60-letnici izdali izbor člankov in pogovorov, knjiga Vzgoja za svobodo - vzgoja za odrekanje je izšla dve leti kasneje. Leta 2012 je začel objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ v rubriki Pot do Boga – preko gora. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Tudi iz teh razmišljanj je nastala knjiga - Nauk gora. Odgovarjal je tudi na Pisma bralcev in zbrani članki so izšli v znamenje hvaležnosti v knjigi Pisma Bogdanu Žoržu.

Bogdan nam je zapustil lepo število knjig in spisov, predvsem pa nam je zapoustil zgled svojega življenja in svojo pripravljenost, da kot psihoterapevt in globoko čuteč mož priskoči na pomoč človeku v stiski. Naj svetloba njegove osebnosti osvetljuje poti našega življenja.

več o Bogdanu Žoržu:
B. Rustja, Hvala za vse, dragi Bogdan: Pot do Boga, v: Ognjišče 4 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Zakonca Žorž na njunih poteh ... Kompostela, gore: Pot do Boga, v: Ognjišče 6 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Žorževo iskanje vzgojnih poti ... za otroke v Čepovanu: Pot do Boga, v: Ognjišče 7 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Pot vere je prevozna čez mejo življenja: Pot do Boga, v: Ognjišče 8 (2014), 40-41.
M. Turk, Bogdan Žorž: Moj pogled, v: Ognjišče 12 (2011), 54-56.
B. Rustja, Psihoterapevt Bogdan Žorž: Gost meseca, v: Ognjišče 8 (2005), 8-12.

nekaj njegovih misli:

• Našim prednikom je bilo pri vzgoji lažje: vzgajali so pač tako, kot so njih vzgajali njihovi starši. Življenje se je spreminjalo tako počasi, da je bil tak pristop večinoma ustrezen.
  
• Oče je ključnega pomena za oblikovanje občutka varnosti. Očetova vloga je nadvse važna pri oblikovanju občutka lastne vrednosti, samospoštovanja.
  
• Vera je vrednota, ker je vera eno izmed vodil, ki človeka usmerjajo, vodijo skozi življenje, mu kažejo pot.
  
• Eden od temeljnih ciljev vzgoje mora biti, da se otrok osamosvoji, da sprejme odgovornost zase. Tega pa nikakor na more doseči, če mu starši ne omogočijo, da pride do primerne izkušnje.
  več:
  

LETA 1953 UMRL PETER BUTKOVIČ-DOMEN

DUHOVNIK, UGANKAR, PESNIK, PISATELJ, ZGODOVINAR, PREVAJALEC (* 1888)

Rojen je bil v Sovodnjah ob Soči in po osnovni šoli so ga vpisali v latinske šole v Gorici, kamor je vsak dan hodil peš (uro in pol v eno smer). Bil je sošolec pesnika Jože Lovrenčiča, ki se ga spominja kot »podjetnega literata«, ki je pisal v na novo ustanovljene dijaške liste, za katere je pisal, risal in sestavljal uganke. Odločitev za nadaljevanje gimnazije ni bila enostavna, zaradi ekonomskih razmer doma, prav tako pa ni bila enostavna njegova odločitev za duhovništvo ... Da se je dokončno odločil mu je pomagala misel na svoje ljudi, na slovensko ljudstvo na Primorskem, ki je čutilo italijanski pritisk. Leta 1910 je maturiral in vstopil v goriško veliko semenišče. Po končanem tretjem letniku je bil posvečen in nadškof Sedej ga je poslal za kaplana v Kamnje na Vipavskem, kasneje upravitelj Lokev in Lokovca (skoraj ves čas med prvo vojno). Od leta 1922 je bil osem let župnik v Zgoniku in v tej dobi se je najbolj razmahnilo njegovo ugankarstvo ... tu ga je obiskalo veliko znanih ljudi tedanjega časa, med njimi tudi pisatelj F. S. Finžgar. S Krasa je šel spet v okrilje Trnovskega gozda, v Ravnico, toda je za kratko, saj je zaradi pastoralne potrebe zadnjih dvaindvajset let življenja preživel kot vikar in župnik v rojstni vasi Sovodnje. Kot duhovnik je veliko časa prebil v spovednici, trudil se je za češčenje sv. Jožefa in Terezije Deteta Jezusa. Po daljšem bolehanju je umrl na današnji dan, pogreb pa je bil 1. marca. Iz pogrebnih govorov je odmevala predvsem njegova zvestoba svojemu ljudstvu, odločno proti fašističnemu nasilju. Njegovo delo nam govori, da se ni mogel povsem posvetiti eni sami poti in se zato ni mogel v nobeno popolnoma poglobiti. Gotovo bi postavili na prvo mesto ugankarstvo, saj je bil prvi in najplodovitejši slovenski ugankar. Z Breznikovo pomočjo je postavil osnove slovenske ugankarske terminologije. Po njem se imenuje prvo slovensko ugankarsko društvo Domen. Zelo pomembno je bilo tudi njegovo ilustratorsko delo, ki izraža povsem njegov stil. Bil je tudi pesnik, pisatelj, publicist in prevajalec iz številnih manj znanih jezikov. Na Primorskem je deloval kot narodni buditelj in gimnazijce v Gorici navduševal za pisanje v slovenščini. Zelo dobro je poznal Gregorčiča in o njem napisal več del. Njegov osebni znanec prof. dr. Anton Kacin je Butkovičevo podobo takole orisal: »Ni lahko v malo besedah orisati podobo človeka, kot je bil Peter Butkovič ali Domen Otilijev, čigar delo sestavljajo zelo številni drobci, posejani v času nad 30 let in vzeti z raznih področij, kajti do večje zamisli ni nikoli prišel. Drži pa, da je bil sposoben, požrtvovalen in nemiren duh ...« »Poudariti in razčleniti je treba razsežnost Butkovičevega dela, tudi pionirstva na določenem področju, predvsem pa njegovo ogromno ljubezen do kraljestva duha, ki je zbrano v piosani besedi. In zdi se mi, da ne rečem preveč, če zapišem, da je bil Butkovič občudovalec in služabnik pisane besede, ne kot črke, ki ubija, marveč kot nosilke tistega človeškega spoznanja in duha, ki človeka venomer dviga in rešuje in mu kaže pot skozi temine ...,« je zapisal Marijan Brecelj.

več:
S. Čuk, Peter Butkovič - Domen (1888-1953): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2018), 42-43.
knjiga: J. Kragelj - M. Brecelj, Peter Butkovič - Domen, Ognjišče, Koper, 2001. - (Graditelji slovenskega doma 8).

nekaj njegovih misli:

• Uganke nam ne nudijo le zabave. Radovednost, ki sili človeka, da razgrne sestavo in najde zahtevano misel, nam krepi voljo, neštetokrat se povrnemo k težji uganki: hočem, moram najti! Osvežijo nam spomin: predelane snovi iz zemljepisa, prirodoslovja, jezikoslovja, pesništva, računstva itd. nam stopijo spet pred oči. Treba je večkrat seči po knjigi, kje je ta reka, gora, mesto, kateri ta ptič, ta pesnik, ta beseda, ki mora biti tako sestavljena? Zahtevana misel pa nas pelje na politično, versko, vzgojno, socialno polje, kakršen namen ima pač avtor uganke. V dobri uganki sta koristna in zabavna smer tesno združeni. Uganka je umotvor, večkrat zelo umeten, zato ni treba, da se ga avtor sramuje. Število vsakovrstnih reševalcev mu je v zadoščenje...
  
• Vsi jeziki so lepi in pa dušo narodov spoznaš najbolje v njih materinščini. Zato sem za svojo rabo in za prevajanje predelal tudi francoščino in angleščino ter španščino. Zadnja leta se ukvarjam s holandščino in nordijskimi jeziki. Zdaj moram spoznati malo finščino ... (Bednariku 1938)
  
• Veselje iz otroških let in potem kulturna potreba ljudstva. V Vrtcu in v starih koledarjih sem še kot mulec reševal uganke. Svinčnik sem vedno nosil s sabo. Potem sem jih (uganke) jel sestavljati. S Finžgarjem sva uredila pri Mohorjevi Trde orehe - Vesele smehe. Prav tako tudi za risanje. Mama me je kojkrat krcnila, ker sem doma vse 'pomalal'. Ni šlo drugače, sem pa pri sosedovih zidovih risal. Na Lokvah sem študiral anatomijo ...

LETA 1973 UMRL LUCIJAN MARIJA ŠKERJANC

SKLADATELJ, PIANIST, DIRIGENT, GLASBENI PEDAGOG IN PISEC (* 1900)

Po svojih številnih delih s področja glasbenega ustvarjanja se je Lucijan Marija Škerjanc, rojen v avstrijskem Gradcu, uvrstil med največje skladatelje na tleh nekdanje Jugoslavije. Uveljavil se je tudi kot odličen pisec: v svojih spisih je predstavil več slovenskih glasbenikov, napisal pa je tudi vrsto poučnih del s področja glasbe (Kontrapunkt in fuga, Harmonija, Nauk o instrumentih).

LETA 1988 UMRL FRANE MILČINSKI – JEŽEK

SATIRIK, MLADINSKI PISATELJ, IGRALEC, REŽISER, HUMORIST PESNIK IN ŠANSONJER (* 1914)

»Jaz sem klovn, nisem pa humorist. Humoristi pišejo, jaz pa sem nepisoč. Vendar imam raje, da me ljudje poznajo kot Ježka, na pa kot knjigo. Knjige so umetnost, komika pa tja ne sodi. Komiki ne sedimo med tistimi, ki imajo stanovanje na Parnasu in vikend na Olimpu. Naš prostor je spodaj, ob vznožju, kjer se navadni ljudje sprehajajo skozi nadloge svojih dni. In ni nas sram, da smo spodaj, da smo komedijanti.« Tako je samega sebe in svoje delo v njemu lastnem slogu označil Frane Milčinski, vsem znan kot Ježek. Spominjamo se ga ob stoti obletnici njegovega rojstva. O njem bo spregovorila njegova žena Maja roj. Podkrajšek (1920-2007) v svoji knjigi Moje življenje z Ježkom (ICO, Mengeš 1998). Nastopal je na vseh medijih: radiu, televiziji, filmu, najraje pa v živem stiku z ljudmi, zlasti z otroki. »Smeh težave lahko lajša, ne more pa jih preprečiti,« je govoril. »Humor je zame resno početje, ki se mu sam nikoli ne smejem. Poleg tega pa me nikoli popolnoma ne zadovolji.«

več:
S. Čuk, Frane Milčinski-Ježek 1914-1988: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2014), 48-49.

nekaj njegovih verzov:

• Za dva groša fantazije / moraš v žepu le imet, / pa že delaš coprnije, / da vse lepši je ta svet,/ še v dežju ti sonce sije, / zvezde klatiš dol z neba. // Za dva groša fantazije / tukaj sreča je doma. / Kaj zato, če lije dež! / Malo le oči pripreš / in že v sanjah - en, dva, tri / z neba sonce se blešči .. (Za dva groša fantazije)
  
• Ljudje, prižgimo luč! / Najprej za naše male: / ko nam preveć bo let / in njihov bo ta svet, / naj vrt jim bo, ne skale. / Prižgimo luč, ljudje! / Ljudje, prižgimo luč! / Iz okna vsake hiše / naj čez dežele in meje / srebrno seme seje / in zlo iz src nam briše.... (Ljudje, prižgimo luči)
  
• Marsikdo želi si perutnic, / da ponesle bi ga vrh stopnic. / Na lestvici kariere / secela četa zbere/ in: Kvišku! Kvišku!" ori njihov klic. / Tu se brata ne poznata / drug po drugem leze gor. / Kaj vsak odštel bi novcev / še za en par komolcev, / da bi bolj uspešen bil prodor. / A kariera sreča je in - bol, / ker na drugi strani pelje dol ... Le tisti gori ostane / ki zre na doli zbrane / in še od gori vii jim v srce. (O lestvici kariere)
  
• Jaz pravim: glavno je, da je človek zdrav, pa da mu koža paše. Na drugi strani je pa spet res, da je bolje biti živ bolan, kot pa mrtev zdrav. Jaz na primer nisem zdrav, če nisem bolan. ...
  
• Po očetu sem podedoval staro uro in ljubezen do otrok. Uro sem prodal, ljubezen do otrok pa je ostala. Tudi do tistih, ki so poredni. In menda imam tiste še najrajši. Saj nikoli ne vem, ali so poredn zato, ker jih imamo premalo radi, ali jih imamo premalo radi zato, ker so predni ...
  
• Če ženska joče, je nikar ne tolaži. Pusti ji veselje, naj bo žalostna.
  
• Ljubezen naj gre vedno v cvet, / da bo lepši, da bo zaljši / ta okrogli nori svet. / Naj plapolajo bele zastave - plenice. / Ljubezen naj gre vedno v cvet, / da bo lepši, da bo zaljši / ta prismuknjeni svet ...
  
• Jaz nisem kulturnik, sem neke vrste komunalna usluga, sem dvorni norec Nj. Vel. Ljudstva. Ne vem, kako se je godilo drugim dvornim norcem, meni gre dobro. Zakaj moje veličanstvo - Ljudstvo - je zlata vredno, kot dobri kralj iz pravljice ...

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1770 UMRL GIUSEPPE TARTINI

ITALIJANSKI VIOLINIST, SKLADATELJ (* 1692)

V knjigi, ki hoče predstaviti svetu lepote naše domovine, gotovo ne sme manjkati razglenica Pirana, najbolj južnega mesta slovenske države, ki je hkrati najbolj slikovito in najbrž tudi najstarejše mesto naše (pre)kratke obale. Za njegovo panoramo je značilna župnijska cerkev sv. Jurija z visokim zvonikom, ki varuje trop hiš starega mestnega jedra, katerega središče je Tartinijev trg čisto spodaj ob morju. Na mestu trga, ki je zdaj tlakovan po načrtih arhitekta Borisa Podrecce z rezanim belim kamnom, je bil še pred manj kot sto leti miren zalivček - mandrač za manjše ladje in čolne. Ko so ga zasuli, so v njegovi sredini leta 1896 postavili visok bronast spomenik Giuseppeja Tartinija, slavnega violinista in skladatelja. Beneški kipar Antonio da Zotto je mojstra upodobil tako, da v levici drži violino, v desnici pa lok in se zamišljeno ozira proti svoji rojstni hiši, oddaljeni kakšnih deset metrov. Hišo so prenovili in v njej ima sedež Skupnost Italijanov, ki varuje Tartinijevo 'spominsko sobo', v kateri je shranjenih nekaj njegovih stvari. Najdragocenejša je njegova violina, delo znamenitega mojstra Amatija, bakrorez s prizorom njegovih sanj, ki so mu dale navdih za njegovo najbolj slavno skladbo - 'Vražji trilček', njegov portret ter nekaj njegovih rokopisov.

več
ČUK, Silvester. Giuseppe Tartini. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1992, leto 28, št. 4, str. 18
ČUK, Silvester. Tartinijevo in Wolfovo leto.Violinski virtuoz Giuseppe Tartini. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 3, str. 50-54

LETA 1802 ROJEN VICTOR HUGO

FRANCOSKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1885)

Sin generala se je kmalu po študiju posvetil pisateljevanju. Sprva je bil goreč vernik in rojalist, potem pa se je popolnoma obrnil in postal republikanec in nasprotnik Napoleona III. in je dolga leta preživel v izgnanstvu (1851-70). Iz njegovih del je čutiti romanticizem in strastno patetiko. Bojeval se je za humanistične ideale. Med pesniškimi zbirkami je najbolj znana Svetlobe in sence, med romani Notredamski zvonar, napisal je tudi drami Kralj se zabava (osnova za Verdijev Rigoletto) in Hernani (Verdijeva opera Ernani) ...

LETA 1808 ROJEN HONORE DAUMIER

KARIKATURIST, SLIKAR in GRAFIK († 1879)

Karikatura je risba z zelo poudarjenimi značilnimi potezami, lastnostmi upodobljene osebe, prikazanega dogodka. Odličen mojster karikature je bil francoski socialni slikar in grafik Honore Daumier. V svojih karikaturah, objavljenih večinoma v časniku Charivari, je napadal in smešil francosko buržoazno družbo svojega časa.

LETA 1899 UMRL JANEZ VRTIN

SLOVENSKI ŠKOF V MARQUETTU (ZDA) (* 1844)

Belokranjec (Dobliče pri Črnomlju) je v Ameriko odšel z družino leta 1863, kjer ga je oče izročil misijonarju Ireneju Frideriku Baragi. Ta ga je poslal v St. Francis v Wisconsinu, kjer je dokončal teološke šole in bil 1866 posvečen. Bil je zadnji duhovnik, ki ga je Baraga posvetil († 19. januarja 1868). Goreče je deloval na župnijah kot duhovnik, po odstopu Baragovega naslednika, škofa Ignacija Mraka, je bil leta 1879 kot tretji Slovenec imenovan za škofa. Pastoralno delo v škofiji (zgornji michinganski polotok) se je v času njegovega škofovanja zelo razmahnilo (62 duhovnikov, 80 cerkva, 64 misijonskih postaj - piše Franc Kerže v Domu in svetu leta 1899). Zgradil je veličastno stolnico sv. Petra v Marquettu, o čemer so tedaj pisali tudi nemški časopisi. Znano je, da je vedno rad priskočil na pomoč in tudi s svojim denarjem pomagal pri gradnji bolnišnic, sirotišnic, bil je »ena sama dobrota in radodarnost«.

LETA 1917 UMRL MATIJA KOŽELJ

SLIKAR (* 1842)

Rojen v Vesci pri Vodicah in že kot otrok je kazal veselje za risanje. V šolo je hodil v Vodice, kjer ga je kaplan Peternel še bolj navduševal za risanje. Sam pripoveduje, da je bil najbolj srečen, ko je dobil prve barvice in Sveto pismo v slikah. S sedemnajstimi leti je poslikal domačo vaško kapelico in naslednje leto odšel v Ljubljano, kjer se je dve leti učil na risarski šoli na ljubljanski realki (pri prof. Joachimu Oblaku). Ko se je poročil in si ustvaril družino, se je preselil v Kamnik, kjer je imel slikarsko delavnico V želji po večjem slikarskem znanju je odšel na dve študijski potovanji (v Graz in na Dunaj, leta 1900 pa še v Rim, Firence in Benetke. Med renesančnimi in baročnimi mojstri sta mu bila najbolj všeč Tiziano in Rembrandt, med domačimi pa sta mu bila najbližja Langus in Wolf. Najbolj znane z njegovimi freskami poslikane cerkve so na Limbarski gori, Sv. Trojici nad Vrhniko, na Homcu, v Kamniku, Ribnici, Trebnjem, Novem mestu (frančiškanska cerkev), Škofji Loki, Bohinjski Bistrici, Cerkljah na Gorenjskem, Krki na Dolenjskem ... skupaj je okrog 50 cerkva. Leta 1907 je poslikal vodiško cerkev, njegova dela so tudi v skoraj vseh cerkvah okrog njegovih rodnih Vodic: v Zapogah, v Repnjah, na Skaručni (njegovo najstarejše ohranjeno njegovo delo slika sv. Lucije), v Šinkovem Turnu, na Šmarni gori. Naslikal je številne oltarne podobe, križeve pote (20) in božje grobove, poleg fresk pa je naslikal tudi mnogo oltarnih oljnatih slik (200) in pokrajin (v zadnjih letih)

LETA 1925 UMRL ANTON MEDVED

DUHOVNIK, KNJIŽEVNIK, GOVORNIK (*1862)

Izšel je iz kmečke hiše na Gori pri Rajhenburgu (Brestanici), po treh letih bogoslovja v Mariboru je bil leta 1888 posvečen v duhovnika. Študij je nadaljeval v Rimu, kjer je postal doktor filozofije, doktorat teologije pa je dosegel na Dunaju. Ko se je vrnil v domovino, je postal profesor verouka na mariborski gimnaziji. Kmalu je zaslovel kot govornik: močan in prijeten glas, lep nastop je poslušalce osvajal. Vabili so ga na vse strani za slavnostnega govornika pri izrednih cerkvenih in narodnih slovesnostih. Nikoli ni o nikomer izrekel ostre sodbe.

LETA 1938 UMRL MIHAEL OPEKA

DUHOVNIK, TEOLOG, PESNIK IN UREDNIK (* 1871)

Duhovnik Mihael Opeka, rojen na Vrhniki, ki je študij bogoslovja v Rimu končal z doktoratom, se je kot kanonik v ljubljanski stolnici uveljavil kot ognjevit pridigar. Izdal je 24 zvezkov svojih pridig. Manj uspeha je imel kot pesnik in pripovednik. Kot urednik Doma in sveta (1900-1912) je bil izrazit nasprotnik slovenske moderne.

LETA 1949 UMRL IVAN JOŽEF TOMAŽIČ

DUHOVNIK, TEOLOG in ŠkOF (* 1876)

Škof Tomažič je krmaril čolnič mariborske škofije v letih 1933-1949, tudi v viharnih časih druge svetovne vojne. "V dneh življenja, ki mi jih je Bog še odločil na zemlji, naj bodo kratki ali dolgi, bi rad vse svoje duševne in telesne sile zastavil in se vsega žrtvoval za Cerkev in za verno ljudstvo," je dejal škof Ivan Jožef Tomažič, ko je na svoj 57. rojstni dan prevzel vodstvo mariborske (tedaj še lavantinske) škofije. "Non ego, sed Deus" (Ne jaz, ampak Bog) je bilo škofovsko geslo tega nadpastirja, ki je dejansko bilo njegovo življenjsko geslo, saj si je te besede sv. Frančiška Regisa (1597-1640) prisvojil že v dijaških letih in se je njih ravnal vse do svoje smrti.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2006) 8

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1707 ROJEN CARLO GOLDONI

ITALIJANSKI PESNIK IN DRAMATIK († 1793)

Benečan Carlo Goldoni je študiral pravo, bil nekaj časa advokat, potem pa se je popolnoma posvetil gledališču. Nekaj časa je živel v Parizu in bil tudi učitelj na francoskem dvoru. Snov za svoje komedije je črpal iz vsakdanjega življenja in jo obravnaval v realističnem, a igrivem tonu. Najbolj znana in še danes igrana je njegova komedija Krčmarica Mirandolina (La locandiera).

LETA 1842 ROJEN KARL MAY

NEMŠKI PISATELJ, OČE VINETOUJA IN DRUGIH JUNAKOV († 1912)

Pustolovski romani nemškega pisatelja Karla Maya (njegovi zbrani spisi obsegajo sedemdeset zvezkov!) so priljubljeno mladinsko čtivo. Zanje je značilna napeta zgodba in nauk o zmagi dobrega nad zlim. V krajih, ki jih tako živo opisuje, nikoli ni bil. Čeprav je med bralci, zlasti mladimi, tako priljubljen in ga veliko prevajajo, ne velja za velikega pisatelja. Tega se je zavedal in to je priznal tudi sam.

LETA 1869 ROJEN JOSIP BENKOVIČ

DUHOVNIK, PISATELJ IN ZGODOVINAR († 1901)

Služboval po Dolenjskem in Gorenjskem, nekaj časa je bil prefekt alojzijevišča. V mladosti se je ukvarjal z leposlovjem, kasneje se je začel raziskovati slovensko kulturno zgodovino. Pisal je biografije znanih mož, zbiral je gradivo za življenjepis Friderika Barage, pisal pa je tudi o drugih pomembnih osebnostih. Ob 100 letnici prve Vodnikove Velike pratike je v Dom in svetu (1895) objavil daljšo razpravo Slovenski koledarji in koledarniki. Za Glaserjevo Zgodovino slovenskega slovstva je obdelal modroslovje, bogoslovje in cerkveno umetnost.

LETA 1873 ROJEN ENRICO CARUSO

ITALIJANSK OPERNI PEVEC in TENORIST († 1921)

Strokovnjaki pravijo, da je največji tenorist vseh časov, znan po toplem baritonu in odlični interpretaciji vlog. Pel je v vseh največjih operah (stalni član Metropolitanske opere) in bil v začetku 20. stol velika pevska zvezda, ki so ga oboževalci množično spremljali povsod. Njegovi največji vlogi sta bili Canio v Leoncavallovi operi Glumači (I pagliacci) in Radames v Verdijevi Aidi. Pel je tudi ljudske pesmi (O sole mio) , o njegovem življenju je posnet tudi film Veliki Caruso z Mariom Lanzo v glavni vlogi.

LETA 1893 ROJEN ALBIN KJUDER

UPRAVITELJ SLOVENSKEGA DELA TRŽAŠKE ŠKOFIJE († 1967)

Doma iz Dutovelj je po posvečenju služboval kot kaplan (Barkovlje, Trst...), leta 1924 pa ga je tržaški škof Fogar imenoval za župnika in dekana v Tomaju, kjer je ostal do smrti, 43 let. Jeseni 1955 je bil na predlog apostolskega administratorja dr. Mih. Toroša imenovan za apostolskega delegata msgr. Torošu za del tržaško-koprske škofije, ki je bila tedaj pod upravo lj. škofa. Kot prelat je dobil tudi vse škofovske pravice. 13. nov. 1955 je bil slovesno ustoličen v koprski stolnici in tako poleg župnije in obširne tomajske dekanije skrbel še za več kot 46 župnij tržaško-koprske škofije. Šest let je hodil po župnijah in birmoval - leta 1961 ga je papež Janez XXIII. imenoval za apostolskega administratorja slov. dela tržaško-koprske škofije in slov. dela reške škofije. Tako je bilo do leta 1964, ko je sv sedež imenoval za apostolskega administratorja za Slovensko Primorje Janeza Jenka .. Kjuder je bil mož globoke vere, dober govornik, zaveden Slovenec, glasbeno nadarjen, zgod. raziskovalec, knjižničar in dober organizator. Veliko časa je posvečal duhovnemu vodstvu velikega tomajskega samostana šolskih sester ter pouku deklet v gospodinjski šoli. Nudil je zatočišče slovenskim dijakom, zelo je skrbel za kulturno dogajanje na Krasu: povabil Virgila Ščeka, slikarja Toneta Kralja (poslikal tomajsko cerkev) veliko časa je posvetil knjižnici, ki je postala prava študijska knjižnica za širše področje. O tem uglednem kraškem duhovniku, je Ivan Tavčar, tržaški pesnik in esejist, tudi Kjudrov pranečak napisal knjigo Albin Kjuder Tomajski, ki jo je izdala goriška Mohorjeva družba (Gorica 2005)

.

LETA 1898 ROJEN IVAN ČARGO

SLOVENSKI SLIKAR, SCENOGRAF IN ILUSTRATOR († 1958)

Študiral je v Firencah in v Rimu, nekaj časa je bil scenograf Ljudskega gledališča v Gorici, kasneje je živel v Beogradu in Ljubljani. Njegova prva dela odsevajo impresionizem Riharda Jakopiča, po šolanju v Italiji pa se je navdušil za futurizem in ekspresionizem. Spadal je v skupino futuristov v kateri sta bila tudi Veno Pilon in Avgust Černigoj. V njegovih umetninah se pojavijo tudi sledi kubizma. V risbi pa so zanj značilne upodobitve delavcev, kmetov, rudarjev ... (risbe z rdečo kredo in rdečim svinčnikom) Ukvarjal se je tudi s časopisno ilustracijo in karikaturo. Njegovi najznačilnejši motivi so delavec, rudar, »hlapec Jernej«, Gorki, Lenin in drugi. Med pomembnejša dela sodijo futuristični Avtoportret (1926), Portret arhitekta (1926), Ljudje na sprehodu (1931), V jetnišnici (1931).

LETA 1939 UMRL ZORKO PRELOVEC

SKLADATELJ, ZBOROVODJA, UREDNIK (* 1887))

Skladatelj in zborovodja Zorko Prelovec je bil v glasbi praktično samouk. V rodni Idriji ga je učil violino organist Ivan Pogačnik. Poklicno je bil uradnik v Ljubljani, kjer je vodil razne zbore in urejal glasbeni list Zvon. Gmotne razmere mu niso dopuščale glasbenega študija v Pragi ali na Dunaju. Kot skladatelj je bil izrazit melodik, preprost in ljudsko občuten. Med njegove najbolj znane skladbe spada pesem ‘Oj Doberdob’, ki spominja na krvave boje prve svetovne vojne.

LETA 1956 UMRL MARIJ KOGOJ

SLOVENSKI SKLADATELJ (* 1892)

Opera 'Črne maske', s katero je skladatelj Marij Kogoj dosegel svoj ustvarjalni vrhunec (1924-1927), je povezana z njegovo življenjsko usodo. V operi si je prizadeval razrešiti probleme človeške psihe, ki svoj pravi obraz odkrije še v blaznosti. Kogoj je zadnja desetletja svojega življenja prebil v bolnišnici za duševne bolezni.

več:
S. Čuk, Marij Kogoj (1892-1956), Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2016), 52-53.

 njegovi misli:

• Od dobre kritike se ne sme pričakovati nič več in nič manj, kakor da je resnična.
  
• Glasba ni zunanjost in površina, temveč je dno.

LETA 1959 UMRL ALOJZ (LOJZ) KRAIGHER

ZDRAVNIK, PISATELJ (* 1872)

Rodil se je v Postojni, kot najstarejši v družini trinajstih otrok. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, spoznal Otona Župančiča, bil sošolec Dragotina Ketteja in v literarnem krožku Zadruga spoznal Ivana Cankarja. Po maturi je na Dunaju študiral medicino, družil se je s slovenskimi študenti in veliko pisal. Leta 1914 je dobil službo v Ljubljani, med prvo vojno je bil vojaški zdravnik, zelo si je prizadeval za to, da Ljubljana dobi medicinsko fakulteto. Lojz Kraigher je pisal romane in drame, kot zdravnika ga je najbolj mikala ljubezenska oz. spolna stran človeškega življenja, zablode, pregrehe in napake, premalo pa je presojal opažanja v etičnem smislu. Njegovo najbolj znano delo je roman Kontrolor Škrobar (1913), zajeten politični roman. Poleg novel in romanov je Kraigher napisal tudi več dram (Školjka). Prijateljeval je z Ivanom Cankarjem in po njegovi (11. decembra 1918) je poskušal prikazati njegovo človeško in umetniško podobo (Umetnikova trilogija, monografija Ivan Cankar).

več:
S. Čuk, Lojz Kraigher (1872 - 1959), Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2017) 52-53.

LETA 2002 UMRL PASKVAL GUJON

BENEŠKI DUHOVNIK, POSLEDNJI ČEDERMAC (* 1909)

Skoraj sedemdeset let je bil župnik v najvišje ležeči beneški vasi Matajur. Novo mašo je pel leta 1933, od leta 1937 pa skoraj do smrti je bil 'matajurski gospod'. Obenj so butali viharni dogodki razburkanega dvajsetega stoletja. Poosebljal je vse tisto, kar pojmujemo pod imenom Čedermac. Bil je voditelj in skrbnik svojemu ljudstvu pod Matajurjem – 'očak z Matajurja'. V času fašizma se je odlikoval po neustrašenosti: pridigal je v slovenskem jeziku, vodil je dva cerkvena zbora, ki sta prepevala slovenske pesmi, in organiziral je celo slovensko večerno šolo za odrasle, kar je izzvalo 'varnostne' ukrepe fašističnih oblasti. Znan je tudi po tem, da je na Matajurju, najvišjem vrhu Beneške Slovenije, na kraju, kjer je bila kapela porušena med prvo svetovno vojno, pozidal kapelo, posvečeno Kristusu Odrešeniku. Vedno se je zavzemal za spoštovanje slovenskega jezika in kulture je postal simbol boja Slovencev v videmski pokrajini.

več:
B. Rustja, Matajurski župnik Paskval Gujon. "V Matajurju že pol stoletja pridigam samo slovensko": Gost meseca, v: Ognjišče 8 (1998), 6-10.
S. Čuk, Beneška Slovenija in njeni Čedermaci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2016), 58-65.

njegova misel:

• Beneški Slovenci smo bili vedno svobodni in smo imeli svojo avtinomijo. Sami smo upravljali svoje ozemlje, imeli smo svoja sodišča.

nekaj misli o njem:

• Vse, kar je delal, je izhajalo iz njegovega duhovništva. Duhovniški poklic je sprejel kot božji dar, da bi kot beneški duhovnik naredil čim več dobrega za ljudi na verskem, jezikovnem, socialnem in kulturnem področju. S svojo kleno in možato besedo je ljudem oznanjal evangelij v njegovem slovenskem jeziku z govorjeno in pisano besedo. Mons. Gujon je bil dober pastir svojega ljudstva, kot 'viharnik' v gorah, ki kljubuje vsem letnim časom in nikdar ne klone. Vrh Matajurja je pustil sled svoje močne vere in narodne zavesti. Naj njegov zgled in njegova luč svetita duhovnikom in vernikom tu v Benečiji pa tudi v naši domovini.« (škof Metod Pirih)
• (...) Na tem dolgem križevem potu je bila ena izmed najbolj z bolečino prežetih postaj prepoved slovenščine v beneških cerkvah, ki jo je leta 1933 odredil fašistični režim ... Prav istega usodnega leta so bili posvečeni v mašnike Paskval Gujon, Valentin Birtič, Angel Cracina, Zaharia Succaglia, leto za tem Mario Lavrenčič in leta 1936 Arturo Blasutto; v tistih letih so že polno delovali starejši čedermaci Anton Kufolo v Lazah, Jožef Kramar v Landarju, Ivan Gujon v Ažli (bil je Paskvalov stric), Peter Qualizza v Barnasu, Jožef Simiz v Marsinu, Anton Domenis v Dreki, Božo Zufferli pri Kodermacih in drugi. Mons. Ivan Trinko je bil njihov duhovni oče; k njemu so se zatekali po nasvet, kako naj se obnašajo zaradi nasilnosti civilne javne uprave in nerazumevanja, ki so jim ga izkazovali nadrejeni. To so bili naši čedermaci, ki so sledili nauku, katerega je mons. Trinko leta 1903 dal novomašniku Božu Monkarju: "A še nekaj mi stoji pri srcu. Ne morem, da ti zopet ne priporočim, kar sem ti že stokrat priporočal, namreč naš rodni jezik, dragoceno svetinjo, katere ne smemo zametati, ker nam jo je dal Bog. /.../ Sveta dolžnost je skrbeti, da si ohranimo svojo narodnost in svoj jezik. Nobena pozemska oblast nima pravice poseči po tem našem zakladu, če ga sami ne zametamo. Sam Bog nam je dal nedotakljivo pravo braniti ga proti kakršnemukoli nasilju, in hraniti ga moramo kakor svojo osebnost." (Giorgio Banchig)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1779 ROJEN MATIJA AHACEL

UREDNIK, PESNIK IN PUBLICIST († 1845)

Rojen v Gorenčicah na Koroškem , leta 1801 postal na celovškem liceju nadomestni učitelj matematike, pozneje pa je vodil stolico za kmetijstvo in od 1825 učil naravoslovje. Od leta 1811 je bil član in od 1820 tudi tajnik koroške Kmetijske družbe. Po uvedbi slovenščine v celovškem bogoslovju (1821) je za bogoslovce nakupil slovenske knjige. Matija Ahacel je s Slomškovim sodelovanjem leta 1833 izdal Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, prvo slovensko posvetno pesmarico z notami (pesmi Mihaela Andreaša, U. Jarnika, A. M. Slomška, L. Volkmerja).

LETA 1786 ROJEN WILHELM GRIMM

JEZIKOSLOVEC, ZBIRATELJ IN UREDNIK PRAVLJIC († 1859)

Pravljice so pripovedi, v katerih se dogajajo neverjetne stvari, mogoče le v domišljiji, in v katerih navadno zmaga dobro. Pravljice so umetne (Andersen) ali ljudske. Nemške sta zbrala in uredila brata Jakob in Wilhelm Grimm. Med njimi so najbolj razširjene in številne jezike prevedene: Rdeča kapica, Pepelka, Sneguljčica, Trnuljčica, Janko in Metka.

LETA 1815 UMRL ROBERT FULTON

AMERIŠKI INŽENIR IN IZUMITELJ (* 1765)

Rojen v ZDA kot sin irskih priseljencev, leta 1787 se je vrnil v Anglijo in se ukvarjal z inženirstvom plovil in kanalov. Čez deset let je v Parizu predlagal izdelavo podmornice, ki jo je tudi zgradil, vendar se kot orožje ni obnesla. Na začetku 19. stol je s pomočjo ameriškega poslovneža Livingstona zgradil prvi parnik in delal poskuse na Seni. Ko se je vrnil v ZDA je tam zgradil prvi rečni parnik Clermont, ki je plul po reki Hudson med New Yorkom in Albanyjem.

LETA 1859 ROJEN KAREL ŠTREKELJ

JEZIKOSLOVEC, SLAVIST, PUBLICIST, ETNOLOG IN ZBIRATELJ LJUDSKEGA BLAGA († 1912)

Jezikoslovec, etnograf in literarni zgodovinar Karel Štrekelj je leta 1886 pri Slovenski matici prevzel skrb za izdajo ljudskih pesmi in pripravil zbirko Slovenske narodne pesmi, ki je izhajala od leta 1893 do 1923, četrto knjigo je po Štrekljevi smrti dokončal Joža Glonar. Ob izidu je bila Štrekljeva izdaja naših narodnih pesmi najboljša in najobširnejša taka zbirka pri slovanskih narodih. V predgovoru k prvemu snopiču (22. oktobra 1895) je Štrekelj zapisal, da bodo v zbirko Slovenske narodne pesmi sprejete "vse dosedaj zapisane, urejevalcu dostopne narodne Pesmi, ki so brez dvoma narodova lastnina ali vsaj take, ki duševne vrednosti naroda ne oma­dežujejo".

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1999) 2

o njem

Največ slovenskih ljudskih pesmi so ohranili zapisovalci iz prve polovice in sredine 19. stoletja. Prvotno so zbiralci ljudskega blaga dela popravljali. Karel Štrekelj, največji zbiralec slovenske ljudske pesmi in izdajatelj najobsežnejše take zbirke; pa je tiskal dela taka, kot so mu jih zapisali (Silva Trdina).

LETA 1897 ROJEN MATIJA BRAVNIČAR

SKLADATELJ († 1977)

Rodil se je na današnji dan v Tolminu, Najprej se je v Gorici učil violino, potem je študiral pri Mariju Kogoju, leta 1932 pa je končal študij kompozicije pri Slavku Ostercu na ljubljanskem Konservatoriju. Sprva je bil violinist ljubljanskega opernega orkestra, pozneje pa direktor Akademije za glasbo, kjer je predaval kompozicijo. Matija Bravničar je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Zgledoval se je po ekspresionizmu Marija Kogoja, veliko pa je iskal tudi v ljudskem izročilu, uporabljal je folklorne prvine. Ukvarjal je predvsem simfonično glasbo, znane so njegove štiri simfonije in orkestralne skladbe Kralj Matjaž, Slovenska plesna burleska in s folkloro prepojena Belokranjska rapsodija. Napisal pa je tudi dve operi Pohujšanje v dolini šentflorijanski in Hlapec Jernej.

LETA 1903 ROJEN VLADIMIR BARTOL

PISATELJ IN DRAMATIK († 1967)

»Pisatelj ni toliko tisti, ki je jezikovno nadarjen, ki piše že od začetka lep in tekoč jezik, marveč predvsem tisti, ki ima kaj povedati. Kdor je nabit z notranjim življenjem, kogar silijo fantazija in močni čustveni pretresi, da se izpoveduje; kdor ima nepremagljivo strast, da oblikuje, kar se je v njem tehtnega, pomembnega in enkratnega (izvirnega) nakopičilo ter strnilo v vizualne, slišne in miselne podobe; samo ta, ki ima notranje bogastvo, ki sili in terja, da pride na dan, more postati pisatelj.« Tako je svoje gledanje na pisateljski poklic izpovedal Vladimir Bartol, ki je s svojimi prvimi spisi spravil slovensko kritiko v začudenje in zadrego. Še po zgodnji smrti je veljal za 'problematičnega pisatelja'. Že od začetka je kazal nagnjenje k eksotiki, ki diha tudi iz njegovega 'življenjskega teksta' - romana Alamut. Njegovo življenje in delo veliko bolje razumemo, če vzamemo v roke njegove nadvse bogate in zanimive spomine Mladost pri Svetem Ivanu, ki so nastajali v letih 1955–1956 in so v letih 2003–2006 izšli v treh zajetnih knjigah.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2013) 2

njegova misel:

• Kdor deluje javno in veruje v svoj poklic, v svoje poslanstvo, je dolžan vztrajati, pa čeprav bi letele vanj strele od vseh strani.
  
• Če so na svetu čudeži, potem je gotovo eden od največjih med temi prva ljubezen... Prva ljubezen udari v mladostnika kakor strela z jasnega neba.

LETA 1934 ROJEN JOŽEF TOPOLOVEC

DUHOVNIK, PISATELJ, PUBLICIST († 2010)

Rojen v Kočicah v župniji Žetale, je po osnovni šoli obiskoval gimnazijo v Mariboru in jo končal v Celju. Leta 1959 je bil posvečen v duhovnika, kaplanska pot ga je vodila od Slivnice/MB in Vojnika do Makol; župnijski upravitelj pa je bil v Makolah, Poljčanah, Jarenini in Stranicah. Njegovo zavzeto duhovniško delo je spremljala ljubezen do lepe slovenske besede. Začel je izdajati literarno revijo Oznanjenje ter pisati povesti, katerih snov je zajemal iz domače haloške pokrajine in njenih ljudi. Pisal je pod psevdonimom Haložan. Napisal je dvanajst knjig (oceno nekaterih smo objavili tudi v Ognjišču - Priporočamo, berite): Anika, Dobrenci, Ali res ni sonca, Košček raja, Pokošena trava, Rozika ...)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Nad papežem Frančiškom so navdušeni številni ljudje. Nekateri od njega pričakujejo revolucijo v Cerkvi. »Papež Frančišek ne želi reformirati vere, ampak vernike. Pod njegovim vodstvom Cerkve ne čaka nikakršna revolucija,« pa so besede nadškofa Georga Gänsweina, prefekta Papeške hiše in osebnega tajnika papeža Benedikta XVI , ki jih je izrekel v pogovoru za bavarsko televizijo.

»Pri srečanjih ne dela nikakršne razlike med politiki, dostojanstveniki ali navadnimi ljudmi. Ima velik dar vzpostavljanja prisrčnih odnosov in s komunikacijo takoj razbije led, tako da strah in trema takoj izgineta,« so še besede nadškofa Gänsweina. Dodaja še, da je papež iz Argentine človek "velikih potez, katerim sledijo vsebinske spremembe". Anglikanski primas Justin Welby (57), canterburyjski nadškof pa je za Britansko televizijo BBC dejal, da je Papež Frančišek izreden človek in je zanj osebnost leta 2013. »Katoliško Cerkev želi prenoviti s svojim zgledom,« je še dejal canterburyjski nadškof, ki od februarja vodi anglikansko skupnost, ki šteje približno 80 milijonov članov.

PEVEC DOBROTE IN LJUBEZNI

Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, da ga je leta 1900, ko je bil župnijski upravitelj v Škofji Loki, obiskal pisatelj Ksaver Meško. Šel je ponj na železniško postajo. »Ljubeznivo se mi je nasmejal, ko me je zagledal in sva si segla v roke. Vsa tista mehkoba, ki odseva iz njegovih del, mu je bila zapisana v očeh in na licu.« Ob tem pove, da ga je Ivan Cankar nekoč vprašal, če pozna Meška in mu rekel: »Povej mi, ali je resnično tako mehka duša, kakor razodeva njegov slog?« Ko je Finžgar potrdil: »Neizrečeno mehka duša in prav tako srce«, je Cankar dejal: »Potem piše pravilno. Odkritosrčen je in ne laže.« Izidor Cankar je bil leta 1910 pri Mešku, ko je bil župnik pri Mariji na Zilji na Koroškem. Po srečanju z njim je v svoji knjigi Obiski zapisal: »Meško je v življenju prav tak kot v knjigi: mehak, obziren in vljuden.« Njegovi junaki so večinoma ljudje srca. Meško zna v človeku odkriti toliko dobrote in hotenja po boljšem, da bralca nehote pritegne s svojo srčno plemenitostjo. Svoje poslanstvo glasnika dobrote je opravljal nad sedemdeset let – do 11. januarja 1964, ko je s praga svojega devetdesetega leta stopil v večnost.

Iz Slovenskih goric pod Uršljo goro

Pisatelja Ksaverja Meška so na Slovenske gorice, kjer je preživel otroška leta, vedno vezali topli spomini. V knjigi Mladim srcem je zapisal: »Paradiž mojega življenja je moja rojstna vas. Rodil sem se 28. oktobra 1874 v Ključarovcih na Štajerskem, v južnih vinorodnih Slovenskih goricah, v fari Sv. Tomaž nad Ormožem.« Bil je četrti otrok modrega kmeta Antona in Marije, roj. Obran. Ljudsko šolo je obiskoval pri Sv. Tomažu, četrti razred nemške šole v Ptuju, v tem starem zgodovinskem mestu je dovršil tudi nižjo gimnazijo. Višjo gimnazijo je obiskoval v Celju. Kot dijak je trpel pomanjkanje, hlastno pa je bral domače in tuje pisatelje, zorel v narodni zavesti in se uveljavil kot družaben fant. Po maturi leta 1894 se je odločil za bogoslovje v Mariboru. »Seveda me je mikalo in drugi so mi prigovarjali, naj bi šel na univerzo. A sem potem kmalu spoznal, da sem pametneje storil, ko sem šel v bogoslovje,« je priznal v pismu Viktorju Smoleju. Tedaj je bil že sredi literarnega dela in v Mariboru se je čutil utesnjenega, zato je jeseni 1897 odšel v celovško bogoslovje, kjer se je čutil svobodnejšega in tudi lažje je pisal. 19. julija 1898 je bil posvečen v duhovnika.

Po nekaj tednih je nastopil prvo službo v Škocjanu pri Klopinjskem jezeru. Kot kaplan v Žabnicah (maja in junija 1900) je bil tudi zakristan na Svetih Višarjah. Dobre pol leta je bil župnijski upravitelj v Kneži, potem nekaj časa upravitelj v Grebinjskem Kloštru nad Velikovcem, 1. maja 1901 je prišel na hribsko župnijo Št. Danijel nad Prevaljami, od koder je upravljal še više ležečo Strojno. Zaradi bolehnosti je leta 1906 dobil župnijo Marija na Zilji pri Beljaku. Ko ga je tam obiskal Izidor Cankar, mu je neka sopotnica na vlaku dejala: »Jaz hodim ob nedeljah k Devici Mariji na Zilji k maši, ker je tam slovenska pridiga. O, Meško je prijazen in tudi bogoslužen gospod!« Pozimi 1916 so ga nemškutarji obtožili veleizdaje in ga zaprli, ko so ga izpustili, ni smel več na Ziljo. Ob prevratu se ni čutil več varnega, zato je v začetku leta 1919 zbežal čez Karavanke in iskal zavetje po raznih krajih. Nekaj časa je živel pri frančiškanih na Brezjah, nato je bil na župniji v Tinjah, po plebiscitu pa je prišel v Slovenijo. Leta 1921 se je za stalno naselil na Selah, hribovski župniji (270 duš) na pobočju Uršlje gore nad Slovenjim Gradcem. Tu je živel skromno in tiho. Novega je pisal bolj malo, pač pa je pridno pripravljal ponatise in izbore. Ko so našo domovino zasedli okupatorji, so Meška dva meseca in pol vlačili po gestapovskih zaporih, nato pa ga poslali v konfinacijo v Slavonijo in Bosno. Prišel v četniško ujetništvo in nekaj časa kot njihov hišni duhovnik delil usodo drinskih mučenk. Po izpustitvi se je prebil do Beograda in se leta 1942 vrnil v Slovenijo in večji del vojne preživel kot begunec v stiškem samostanu. Po vojni se je vrnil na samotne Sele, kjer je bil zvest dušni pastir do zadnjega: umrl je 11. januarja 1964. Vstajenja čaka na pokopališču pod župnijsko cerkvijo sv. Roka. Na grobu je plošča, v katero je vklesana njegova zadnja želja: »Na grob pa križ mi lesen zasadite, / naj vere, upanja znamenje bo. / In le pogostokrat se nanj ozrite / naj kaže pot domov vam gor v nebo. // Ovene roža, sveti križ ostane. / Na svetu mine vse, ostane duša. / Otroci, le mnogokrat molite zame, / ko grob preraste že zelena ruša.«

»Pisateljska pot je trnjeva«

Ksaver Meško ni bil neposredno član moderne, bil pa je gotovo njen najpomembnejši sodobnik in ji je bil od takratnih slovenskih knjižnih ustvarjalcev najbližji. Ustvarjal je več kot šestdeset let. Okoli leta 1900 je zapisal svoje življenjsko geslo: »Naj bi bila moja dela izraz ljubezni do domovine, trpečega človeštva in do Boga.« O začetkih svojega pisanja se je leta 1910, ko je bil župnik pri Devici Mariji na Zilji, pogovarjal z Izidorjem Cankarjem za njegove 'obiske' pri znanih Slovencih. »Pisateljska pot je trnjeva,« je začel Meško. »Če bi jo pričel še enkrat in bi jo poznal tako, kakor jo poznam sedaj, resnično, ne bi je nastopil! Ker kaj čaka človeka na njej? Nešteto razočaranj, sitnosti, krivic in poniževanja. Naše delo je težko in ni nikakor šala. Mnogi mislijo, da pišemo za kratek časi in igraje. To je velika zmota. Če delam pet ali šest ur na dan, ne morem vso noč spati. Tisti mladi ljudje, ki tako hrepene po pisateljski slavi, ne vedo, kako grenkega kruha si žele.« Povedal je, da se je »pisateljska strast« v njem zbudila prav kmalu. Najprej je pisal pesmi. Prve verze je spesnil o svoji součenki, poštarjevi Pepiki, ki ga je vedno dražila zaradi njegove majhne postave. Prvo delo v prozi – črtico Starši in sin – je spisal v tretjem gimnazijskem razredu. »V dijaških letih sem bral mnogo. Poleg slovenskih pesnikov in pripovedovalcev mi je najbolj ugajal Dickens.« Očaral ga je Walter Scott, za njim Byron, zlasti pa Shakespeare. Ko je bil v četrtem letniku bogoslovja v Celovcu, je pisal roman Kam plovemo, ki je izhajal v nadaljevanjih v Ljubljanskem zvonu (1897), kar mu je ob študiju vzelo veliko časa, zlasti, ker je bil silno natančen: »Vsak rokopis prepišem petkrat ali šestkrat in menim, da je to stvari v prid.«

Meško je veliko pesnil. Po obliki, zgradbi in slogu so njegove pesmi preproste. Neredko je vidna Gregorčičeva šola in vpliv ljudske pesmi (ponarodeli sta njegovi pesmi Kako bom ljubila, me srce boli in Sem fantič z zelenega Štajerja, ki sta uglasbeni). Leta 1918 je Meško izdal pesniško zbirko Iz srca in sveta.

Pomembnejša in obsežnejša je Meškova proza. Njegovo prvo bolj znano delo je že omenjeni roman Kam plovemo (1897). Meškov prvi pisateljski svet je svet njegove domače vasi, domače fare in domače doline. Ta je navdihoval zlasti njegove spise za mladino. Druga njegova domovina pa je Koroška, s katero je povezanih nad dvajset let njegovega duhovniškega delovanja. Prvi Meškovi knjigi nosita skupen naslov Slike in povesti (1898, 1899). Svet, ki ga prikazuje, je v glavnem dvojen: svet kmečkega življenja Slovenskih goric in malomeščansko življenje Ptuja in Celja. Najznamenitejši sta njegovi knjigi liričnih črtic Ob tihih večerih (1904) in Mir božji 1906), ki sta mu v slovenskem slovstvu ustvarili ime in literarni pojem 'meškovstvo'. Z obema si je pridobil navdušene bralce, zlasti med žensko mladino. V prvi se otožni in zasanjani pisatelj hrani s spomini na mater, dom in prijatelje, drugi pa dajeta osnovni ton otroštvo in vera. Notranji mir najde ob pogledu na Križanega, zaupljivo vero pri otrocih in ljudeh, sredi katerih živi. Njegovo najdaljše delo je domoljubni roman o slovenski vasi Na poljani (1907). Življenje vasi ponazarjajo zgodbe štirih družin in liki nekaterih posameznikov.

Pisal je tudi odrska dela: leta 1908 realistično dramo Na smrt obsojeni?, v kateri obravnava narodnostni boj Slovencev na Koroškem. Problem odnosa naših ljudi do domovine in tujine je pisatelja pritegnil v drami Mati (1908). Leta 1934 je napisal božično igro Henrik, gobavi vitez v slogu srednjeveških misterijev. Slovstveno ceno imajo njegove Legende o sv. Frančišku (1927).

Posebno mesto so v Meškovem srcu imeli otroci in mladi. Zanje je napisal več knjig zgodb, črtic in pesmi. Predvojnim rodovom mladih se je priljubila zbirka Mladim srcem (Mohorjeva družba 1911–1964. »Zgodbe je Meško zajemal večinoma iz spominov na otroška leta. Male bralce so pridobivale s čustveno mehkobo in toplino ter s preprostimi in nazornimi ilustracijami Saše Šantela. Leta 1957 je Mohorjeva družba izdala izbor iz prvih zvezkov zbirke pod naslovom Poljančev Cencek in druge zgodbe za mladino. Ob pisateljevi osemdesetletnici (1954) je Mohorjeva izdala Meškovo Izbrano delo v štirih knjigah. Ksaver Meško je poleg Ivana Cankarja med pisatelji tistega obdobja najbolj prevajan v tuje jezike.

Zvest svojemu duhovniškemu poklicu

»Pokojni Ksaver Meško je imel mnogo naslovov in odlikovanj. Ne vem dobro, kateri izmed številnih častnih in službenih nazivov mu je bil najljubši,« je ob njegovem odprtem grobu dejal dr. Stanko Cajnkar, ki se mu je zahvalil v imenu Društva slovenskih pisateljev in Teološke fakultete. »V času mladosti smo mu rekli: pisatelj Ksaver Meško. Vedeli smo, da je duhovnik in da je svojemu poklicu prav tako zvest kakor svojemu narodu. Ko sva si pred leti dopisovala zaradi izdaje njegovih duhovnih vaj za duhovnike, mi je zagotavljal, da mu je ta knjiga od vseh najbolj pri srcu.« V tej knjigi, ki je izšla leta 1960 z naslovom Duhovnik s svojim Bogom, so njegovi nagovori pri duhovnih vajah za duhovnike. Svojim duhovniškim sobratom je dejal: »Morda se zdi komu duhovniški stan prenizek, misli, da bi kje drugje bil bolj na mestu, bolj srečen. Ta slepi sam sebe. Če nisi v tem poklicu na pravem mestu, bi tudi v drugem ne bil.« O svoji odločitvi za duhovniški poklic je 29. oktobra 1957 v pismu Viktorju Smoleju, uredniku njegovih Izbranih del, zaupal, da je ta korak storil po osebnem premisleku. »Oče mi ni nikoli omenil, naj grem v bogoslovje ali kam, mati me je menda dvakrat bolj boječe vprašala po maturi, če "sem že bil pri dekanu".« Priznal je, kot že povedano, da ga je mikal študij na univerzi, "a sem potem kmalu spoznal, da sem pametneje storil, ko sem šel v bogoslovje". Izidor Cankar v svojih Obiskih pove, da mu je gospodinja v župnišču pri Mariji na Zilji na vprašanje, kje je gospod župnik, odgovorila po koroško: »Mislim, da modlijo.« In tedaj je stopil iz cerkve Meško z brevirjem v roki. Zaradi pisateljevanja ni zanemarjal svojih poklicnih dolžnosti. Ko je bil kaplan v Škocjanu pri Klopinjskem jezeru (1898), je imel obilo dela. »Sedel sem včasih v spovednici popoldne od petih do desetih zvečer, zjutraj pa od pol petih do desetih. Potem je prišla šola, ponoči pa sem hodil v gore na spoved (previdevat bolnike). Razen tega imam šest podružnic, katere moram vse sam opravljati, ker so župnik že čez sedemdeset let stari in zelo slabotni.« Mašo je nadvse cenil in jo daroval do zadnjega, ko je bil že na vozičku. Imenoval jo je "pot na Kalvarijo, da obnovimo tam daritev Gospodovo na križu, naše najodličnejše opravilo, sveto mašo, po kateri imamo ime: mašniki." Do ljudi je bil, že po svojem blagem značaju, prijazen in razumevajoč. V svojih duhovnih vajah, je duhovnikom polagal na srce: »Gospodje, dajmo ljudem dobro besedo, zlasti mladini. Pohvalimo, kadar le moremo. To daje pogum, dviga, veseli, vžiga.« Kot župnik na Selah je bil dolga leta dekan slovenjegraške dekanije. Leta 1948 je v Slovenjem Gradcu obhajal svojo zlato mašo, petdesetletnico duhovništva, obenem je prejel visoko škofijsko odlikovanje: postal je častni kanonik mariborskega stolnega kapitlja.

»V miru živite, mene pa pustite v miru umreti«

»Dolgo življenje si obljubljati in na ta račun zanemarjati pripravo na smrt, je dostikrat obupno ponesrečen račun,« je zapisal Meško v svoji knjigi duhovnih vaj. Njemu je bilo podarjenih skoraj devetdeset let, vendar misli na smrt ni zavračal. Ko mu je nekdo kakšen mesec pred smrtjo pisal, če lahko pride na obisk, mu je Meško odpisal: »Eno knjigo vam bom poslal, sem gor pa, prosim, ne hodite. Raje molite zame. Živite v miru, mene pa pustite v miru umreti. Težko čakam, bilo je preveč trpljenja.« Stari župnik in pisatelj v svoji samoti ni ljubil obiskov, ker so ga utrujali. Imenoval jih je 'šiba božja'. »Kar trepetam, če vidim koga proti hiši iti in bi mogel priti k meni. In če moram potem govoriti, mi je, da me bo vsak čas zadela kap. Če bi bil nekdaj sanjal, da bom imel na stara leta take nemirne čase, ne bi bil nikdar zapisal besedice!«

Povzemam kar je o zadnjih dneh Ksaverja Meška napisal Jakob Soklič (1893–1972), tedaj župnik in dekan v Slovenjem Gradcu, v Književnem glasniku Mohorjeve družbe v Celju (junij 1964). Ksaver Meško je imel kaj odporno naravo in je bil na starost primeroma zelo zdrav. Veliko je hodil, tudi ročnega dela se je lotil in zelo zelo skromno živel. Pri osemdesetih letih je zdravnik, ki ga je pregledal, rekel, da že dolgo ni videl pri taki starosti tako zdravega človeka. Imel je večkrat srčne napade, Kakor pred vojno, je tudi po vojni imel pisatelj navado priti (peš) vsak teden v Slovenj Gradec po opravkih in na pošto. Enkrat je v zimi omagal in bi zmrznil, če ne bi prišli do njega ljudje. Leta 1961 si je pri padcu v zakristiji zlomil nogo v kolku in od takrat je potreboval invalidski voziček. Vsako jutro so dvignili iz postelje in ga posadili v voziček, kjer je ostajal ves dan do noči, ko so ga položili nazaj v posteljo. Kljub temu je vso službo opravljal sam. Dobil je dovoljenje, da je maševal sede v sobi, ki so preuredili v kapelo, kamor so med tednom prihajali tudi verniki. Vsako nedeljo pa so mu dobri ljudje pomagali v cerkev, kjer je spovedoval, maševal, pridigal, krščeval in poročal.

Do zadnjega se je mučil s pisanjem, šele smrt mu je potegnila pero iz rok. Za božič leta 1963 je imel tri maše v mrzli cerkvi. Po praznikih je začel pešati, vseeno je vsak dan maševal v svoji sobi. Na novo leto 1964 je daroval sveto mašo v cerkvi in tudi pridigal. V četrtek, 9. januarja, je še maševal v hišni kapeli. Noč na petek je bila nemirna in zdravnik je predlagal, da ga odpeljejo v bolnišnico. Meško se je ustavljal, ko mu je zdravnik prigovarjal, da mu bodo v bolnišnici pomagali, se je vdal. Soklič ga je v soboto, 11. januarja, obiskal. »Željno me je čakal in klical. V bolnišnici sem naročil, naj me gotovo pokličejo, če bi se stanje poslabšalo.« Klicali so ga ob pol enih, da je Meško nekaj pred polnočjo mirno, skoraj neopazno izdihnil. Na mrtvaški oder so ga položili v slovenjgraškem župnišču. Na tisoče ljudi je šlo mimo in molilo za večni pokoj tega ljubljenca naroda. Po slovesu so ga iz Slovenjega Gradca prenesli v njegovo župnišče na Selah. K večnemu počitku so ga položili na viharno zimsko sredo, 15. januarja. Pogreb je vodil mariborski škof Maksimilijan Držečnik. Grob si je pokojnik izbral ob zidu majhnega pokopališča pod župnijsko cerkvijo sv. Roka, ki je bila nad štirideset let njegovo svetišče.

Meškova spominska soba v Sokličevem muzeju

Jakob Soklič, rojen na Bledu, je kot duhovnik deloval na Primorskem, nazadnje v Klancu pri Kozini, od koder so ga fašisti zaradi njegovega delovanja za ohranitev narodne zavesti izgnali. Leta 1933 je postal župnik v Slovenjem Gradcu, sosed pisatelja Ksaverja Meška. Takoj je začel zbirati vse, kar se je nanašalo na njegovo življenje in pisateljevanje: fotografije različnih postaj Meškovega delovanja in raznih z njim povezanih dogodkov. Spodbujal je umetnike, da so ovekovečili njegovo podobo. Ljudje iz Sel, njegovi farani, pa tudi iz drugih krajev pod Uršljo goro so s posebno ljubeznijo in spoštovanjem skušali ohraniti čim več spominov na starega pisatelja, zglednega duhovnika in neutrudnega narodnega delavca.

Tako je v Sokličevem muzeju v Slovenjem Gradcu nastala Meškova spominska soba, urejena je v prav tisti sobi, kjer je po smrti, 11. januarja 1964, ležal na mrtvaškem odru. Odprli so jo s priložnostno slovesnostjo 31. oktobra 1965. Poleg raznih umetniških del in fotografij krajev, v katerih je pisatelj živel in deloval, tudi njegova književna dela. Vključenega je že precej gradiva o ilustriranju Meškovih del. Razstavljene so fotokopije naslovnih strani številnih prevodov Meškovih del. V spominski sobi je pomemben delež Meškove korespondence – dopisovanja. Večji del le-te je pisatelj že pred drugo svetovno vojno odstopil Pokrajinskemu arhivu v Mariboru, precej pa se je je ohranilo v župnišču na Selah in je zdaj shranjena v spominski sobi: gre za nad 300 pisem raznih umetnikov, ki so dragocena za literarno zgodovino. Velik del Meškove spominske sobe zavzema njegova knjižnica. Slovenskih del je malo, ker jih je posojal ljudem, pa jih niso vrnili. Svoje knjige pa je pisatelj vse razdal.

Posebej se na Meškovo življenje vežejo dokumenti o njegovih službah, o cerkvenih in svetnih odlikovanjih. V posebni vitrini je razstavljena Meškova posmrtna maska. Od Meškovega pohištva je v sobo postavljen pisalnik, ki je prišel s Sel, izhaja pa s Koroškega. Na pisalniku leži njegov peresnik in njegova pisalna mapa. V kotu visi znamenita Meškova surka, znana z nekaterih fotografij. Mešku je surka veljala za slovansko narodno oblačilo; bila je odmev noše nekdanjih štajerskih ilircev in mladoslovenskih slovanskih navdušencev. Ob surki je Meškova sprehajalna palica, ki ga je spremljala na mnogih potih.

»Gradivo, kolikor ga zdaj kaže Meškova spominska soba v Sokličevem muzeju v Slovenjem Gradcu, dobro ilustrira njegovo življenje in delo in je nadvse zanimivo za spoznanje njegove človeške podobe, njegovih življenjskih poti in njegovega pisateljskega dela,« je ob njeni postavitvi zapisal Viktor Smolej, odličen poznavalec Meškovega življenja in dela.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2014) 2, str. 58.