LETA 1824 ROJEN BEDRICH SMETANA

ČEŠKI SKLADATELJ († 1884)

Najbolj znano delo češkega skladatelja Bedřicha Smetane je Prodana nevesta, komična opera v treh dejanjih, v katero je skladatelj položil češko dušo. Osvojila je svet, ker je vse dogajanje en sam slovesen prizor s petjem in plesom. Velika mojstrovina je tudi njegov ciklus šestih simfoničnih pesnitev s skupnim naslovom Má vlast (Moja domovina), s katero se je svoji ljubljeni Češki. Naslovi posameznih simfonij so: Vyšehrad, Vltava, Šárka, Iz čeških logov in gajev, Tábor, Blaník.

LETA 1890 ROJEN dr. JOŽA LOVRENČIČ

SLOVENSKI PESNIK, PISATELJ IN UREDNIK († 1952)

"Šestdeset let - brez zlata in bogastva prešla so, a srečna, / da sem jih kajkrat vesel v pesmi veličal in pel / in se še zdaj kot za rešto nebeških kolačev presladkih / ti zahvaljujem, o Bog, v srcu in duši otrok?" To zahvalno pesem je zapel pred več kot šestdesetimi leti dr. Joža Lovrenčič, slovenski pesnik in pripovednik, ki ga mlajši rod ne pozna, ker je bil dolgo zamolčan. Poučeval je najprej na go­riški gimnaziji, ki se je pred soško fronto umaknila v Trst. Po­tem je živel kot begunec na Gorenjskem; po vojni je bil imenovan v začasno narodno predstavništvo v Beogradu kot zastopnik Goriške. Konec leta 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Pari­zu. Za stalno se je naselil v Ljubljani, kjer je poučeval na gim­naziji in na učiteljišču. ... Kot mlad profesor je leta 1915 izdal svojo prvo pesniško zbirko ... Že z njo, še bolj pa z drugo zbirko Deveta dežela (1917), ki pome­ni vrh njegovega izpovednega pesništva, se je uveljavil kot začet­nik ekspresionizma pri nas. To je bila umetnostna smer, ki je ob­jektivnost popolnoma podrejala subjektivnemu doživljanju in je zelo poudarjala izrazno plat. Lovrenčič je uporabljal svobodni verz, vsebinsko pa je prešel k iskanju duhovnega, religioznega. V pesmih te svoje druge zbirke Lovrenčič razmišlja o času in več­nosti, o smislu življenja; samoti in ogroženosti postavlja naspro­ti hrepenenje po širjavi in brezmejnosti ...

več:
S. Čuk, Joža Lovrenčič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2000), 20-21.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Zastonj po slepi sreči je iskanje, / dobi jo, kdor v odpovedi zasluti / in preko nje življenje išče zvanje.
  
• Dokler komu se srce / spominja matere v ljubezni moči, / v življenja še tako viharni noči / se dneva belega zave / in pot njegova k Soncu gre.
  
• Je vročih sto in sto želja / Marija Mati uslišala, / na Brezjah poveličana... / O Mati, še v današnji čas / poslušaj naš proseči glas: / "Kraljica naša, varuj nas!"
  
• Iz časa smo in romamo na sveto goro večnosti / vse dni in noči in od vseh strani / romarji, romarji, romarji...

LETA 1903 ROJEN BORIS OREL

ETNOLOG, MUZEALEC († 1962)

Zibelka mu je tekla na Brnici pri Beljaku, ljudsko šolo je obiskoval v Bohinju, srednjo ter trgovsko akademijo v Ljubljani. Ob uradniškem delu je začel študij umetnostne zgodovine, ki ga je po nekaj letih prekinil, študij etnologije pa je nadaljeval kot samouk in se tako izobrazil, da je lahko sodeloval s poklicnimi etnologi in etnografi. V letih 1945 do 1962 je bil ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani. Formalni študij etnologije je zaključil leta 1960 z doktoratom o bloških smučeh.

LETA 1907 ROJEN PINO MLAKAR

SLOVENSKI BALETNIK, KOREOGRAF IN PEDAGOG († 2006)

"Zame je telo pot k umetnosti, umetnost pa je izhod človeka iz vsakdanjih naporov. Blagor tistim, ki imajo religiozen občutek, kajti ta jih rešuje praznosti življenja. Telo je zame inštrument, ki poje. Združuje oboje, tako eksistenco s svojimi potrebami po hrani in ljubezni, kot stalno prisotno zavest, da sem samo delček tega stvarstva, ki je tako nedoumljivo in vendar tako lepo... Telo mi je prek umetnosti pot k Bogu." Tako je v pogovoru za revijo Božje okolje 1/2002 iz svoje bogate življenjske izkušnje modroval baletni plesalec, koreograf in pedagog Pino Mlakar, ki mu je bilo tedaj petindevetdeset let. Dve leti pred tem je ostal sam; leta 2000 je namreč odšla v večnost ljubljena žena Pia, s katero sta "korakala v dvoje" (Pas de deux) - na plesnem odru in v življenju - od leta 1929. Zadnji dan septembra 2006 se je v Novem mestu, kjer se je pred skoraj stotimi leti pričelo, njegovo življenje, ki ga vedno "poskušal peljati po svoji vesti", izteklo.

več:
S. Čuk, Pino Mlakar. Pravi ples je tudi prava molitev: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Umetnost istovetim z religioznostjo. Obema je skupna skrivnostna moč, ki jo imata nad človekom... Žitje in bitje v celoti je izhodišče in princip skrivnostne moči nad človekom. Religioznost ta princip upošteva do kraja, umetnost ga vedno znova spoštljivo odkriva.
  
• Svetopisemski izrek, da je duh volja, meso pa šibko, drži. A tudi to meso je dobro, če ga imamo v oblasti. Prav tako kot je nagon praktično nepremagljiva sila, je taka tudi duhovna sila, želja po svobodi, želja, da ne bi bili sužnji nagonov.
  
• Vest ni nekaj priučenega, je kot nekakšen radar, čudovita zadeva. Če bi mu sledili, bi nam bilo jasno, da se je za svobodo treba vedno znova boriti.
  
• V Svetem pismu je zapisano: blagor ljudem, ki so dobre volje, ki so blage volje, ki iščejo pot v skladu s svojo vestjo.
  
• Življenje, bivanje je nekaj čudovitega. Ampak rastlinam in živalim je to podarjeno, človek pa je tragično bitje, ker se mora za nekaj še boriti. Izgnan je iz raja. A imamo Kristusa, ki je pravi Rešenik.
  
• Ljubezen je ogromna ustvarjalna sila, pripravljena se je žrtvovati in ne sprašuje. Erotika pa sprašuje, kaj se bolj splača.
  
• Otroka, ki je nasilen, moraš kaznovati, moraš mu določene stvari prepovedati in mu reči ne... Saj otrok ne ve, kaj je zanj dobro. On hoče le videti, kako daleč lahko gre.
  
• Stvarstvo ne teče tjavdan. Obstaja Nekdo, ki ga vodi. Največja človekova domišljavost pa je, da se noče pustiti voditi božji volji.
  
• Vidim, da je važna stvar za človeka, da poskuša peljati življenje po svoji vesti. Če ga od mladosti peljete po vesti, potem, se mi zdi, so na stara leta misli zbrane. To je nagrada človeku, če je v življenju pošten.
  
• Evangelij je velik, ker ohranja voljo do veselja, do samega konca. Seveda lahko veselje razumemo na več načinov, a pomanjkanje verovanja lahko pripelje do varljivega konca, da je veselje biti nahranjen, naspan, bogat...
  
• Naravnani smo v večnost. Vse stvarstvo, pa čeprav propada, je naravnano v večnost. Vedno znova se rodi, pade, pa zopet pride in to je tudi naša vera vstajenja.

LETA 1937 ROJEN MIHAIL GORBAČOV

ZADNJI PREDSEDNIK VELIKE SOVJETSKE ZVEZE († 2022)

Od 11. marca 1985 je bil generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze, od leta 1990 pa njen predsednik. Od začetka svojega predsedovanja je bil s svojo glasnostjo in perestrojko pobudnik sprememb v Sovjetski zvezi, zlasti demokratizacije družbe z uvajanjem večstrankarskega sistema, gospodarskih reform in svobode tiska. 1. decembra 1989 je zgodovinski dan, ko se je v Rimu srečal s papežem Janezom Pavlom II. o čemur smo v Ognjišču obširneje poročali (01_1990). Takrat je dejal: »Zavedamo se, da se pogovarjamo z najvišjo versko avtoriteto na svetu, ki je tudi Slovan.« Papež pa je z nasmehom odgovoril: »Da, da, prvi papež Slovan in mislim, da je Previdnost pripravila pot za to najino srečanje.« Med pogovorom sta govorila tudi o obisku papeža v Sovjetski zvezi. Leta 1990 je Gorbačov prejel Nobelovo nagrado za mir z razlago, da je »odločilno prispeval h koncu hladne vojne« - spremembe na evropskem Vzhodu so konec leta 1989 dosegle višek s padcem berlinskega zidu, simbolom ločitve med V in Z.

LETA 1988 UMRLA ANA PRAČEK KRASNA

PISATELJICA in PUBLICISTKA (* 1900)

Pesnica, pisateljica in urednica Ana Praček se je iz rojstne Dolge Poljane po razdejanju prve svetovne vojne leta 1920 izselila v ZDA, med slovenske rudarje v Pennsylvaniji. Do izobrazbe je prišla v glavnem kot samouk. Leta 1929 se je z možem preselila v New York, kjer je nadaljevala kulturno prosvetno delo med ameriškimi Slovenci. Pisala je pesmi in bila urednica lista Glas naroda. Leta 1972 se je vrnila v domače vipavske kraje. Svojo življenjsko pot je opisala v knjigah Med dvema domovinama (1978) in Moja ameriška leta (1980).

ZANIMIVOST: 2. marec DAN PAPEŽEV

1459 - rojen papež Hadrijan VI. († 1523)

1730 - umrl Vincenzo Marco Orsini - papež Benedikt XIII. (* 1649)

1810 - rojen Gioacchino Pecci - papež Leon XIII. († 1903)

Svojo dolgo službo (25 let) na Petrovem sedežu je v glavnem "opra­vil" v 19. stoletju, za 20. stoletje mu je ostal le "košček": dob­ri dve leti in pol. Ime mu je bilo Gioacchino Pecci. Doma je bil blizu mesta Anagni v južni Italiji, kjer se je rodil leta 1810. Du­hovnik je postal leta 1837. Tri leta je deloval kot papeški nuncij v Belgiji in tam se je seznanil s problemi industrijske družbe in z delavskim vprašanjem. Ko je leta 1878 nasledil Pija IX., papeža z najdaljšim "stažem" v zgodovini Cerkve (32 let), je zaslovel zlasti s svojo socialno okrožnico Rerum novarum (1891), v kateri je razvil katoliški nauk o socialnem vprašanju, ki vidi rešitve na temelju evangeljskih načel. Prizadeval si je za zbližanje Cerk­ve s kulturo in vsestranskim razvojem sodobnega sveta. Ob svetem letu 1900 je sprožil številne pobude za poglobitev verskega življenja. Umrl je 20. julija 1903, v 94.letu starosti.

1876 - rojen Eugenio Pacelli - papež Pij XII. († 1958)
1939 - na svoj 63. rojstni dan - izvoljen za papeža

"Aristokratski" Eugenio Pacelli se je rodil 2. marca 1876 v Rimu. Odlikovala ga je velika naravna inteligenca in otroška pobožnost. Duhovnik je postal leta 1899 in prav kmalu je bil sprejet v diplo­matsko službo, v kateri je odlično opravljal raznovrstne naloge in poslanstva. Leta 1929 je postal kardinal in leto zatem vatikanski državni tajnik. Tudi kot državni tajnik je osebno vodil vse zade­ve, ki so se nanašale na (nacistično) Nemčijo. Sodeloval je tudi pri okrožnici Mit brennender Sorge, s katero je Pij XI. leta 1937 obsodil nacizem. Za papeža je bil izvoljen 2. marca 1939, na svoj 63. rojstni dan. Proti koncu avgusta, teden dni pred nemškim vdo­rom na Poljsko, s katerim se je pričela druga svetovna vojna, je še enkrat ves svet pozval k ohranitvi miru. Ko se je začela vojna, se je Piju XII. zdelo še posebej pomembno, da ohranja nevtralno politiko. "Nikoli ni pokazal nobenega znamenja naklonjenosti naci­stičnemu režimu, bal pa se je, da bi prekinitev teh stikov močno škodila Cerkvi na Nemškem" (M. Benedik). Čeprav je prav tako kot v nacizmu videl veliko nevarnost za svet tudi v komunizmu, se je med vojno vzdržal vsakršne obsodbe komunizma. To je storil šele z odlokom svetega oficija 1. junija 1949. "Treba pa je poudariti, da komunizem za Pija XII. ni bil političen problem, ampak izključ­no verski" (M. Benedik). Pij XII. je v svetem letu 1950 razglasil versko resnico o Marijinem vnebovzetju. Napisal je številne okrož­nice, znamenite so bile njegove božične poslanice. Pripravljal je tudi pot za posodobitev bogoslužja, kar je kasneje uveljavil dru­gi vatikanski koncil. Pij XII. je umrl 9. oktobra 1958.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Dve stvari zaznamujeta marčevsko Ognjišče. Prva je postni čas, ki ga bomo začeli 5. marca. Kako je postni čas pomemben v boju proti zlu v nas, nam bo pomagal odkriti pogovor z eksorcistom rimske škofije p. Gabrielom Amorthom. Knjiga Močnejši od zla poleg opisa patrovega življenja pokaže, kako se je treba varovati pred zlom in skušnjavcem. Več o knjigi si lahko preberete na str. 14. Ljubiteljem nemškega duhovnega pisatelja Anselma Grüna bo priljubljena spremljevalka skozi postni čas njegova nova knjiga Oče, odpusti jim. Več si lahko preberete na str. 55.

Postni čas je čas odpovedi in molitve. Med molitvami in ljudskimi pobožnostmi postnega časa je najbolj priljubljen križev pot, premišljevanje Jezusovega trpljenja. Ponujamo vam kar tri knjižice križevih potov. Prva, Pot ljubezni do konca, je ponatis 'zbirke' sedmih križevih potov, ki so izšli pri nas in po katerih ste mnogi spraševali. Druga Križev pot z razmišljanji blažene Terezije iz Kalkute je po obsegu skromen, a z bogato vsebino. Tretja Srce, ki ljubi vse ljudi, je izšla že pred leti in vsebuje dva križeva pota za otroke. Več o križevih potih si lahko preberete na str. 43.

Na str. 22 pa si lahko ogledate izredno ugodno akcijo knjig s postno vsebino za otroke: tri knjige za samo tri evre. Ne spreglejte tudi naše 'zlate akcije' na strani 85.

Druga tematika, ki zaznamuje marčevsko Ognjišče, pa je prva obletnica izvolitve papeža Frančiška, ki se je bomo spominjali 13. marca. O prvem letu njegovega papeževanja govori tokratna priloga. Trenutno vam lahko ponudimo kar štiri knjige o sedanjem priljubljenem papežu. Prva je knjiga 80 krajših zgodb iz papeževega življenja z naslovom Pripovedi o papežu Frančišku. Rosario Carello v osemdesetih zelo kratkih pripovedih po posameznih geslih predstavlja stvari in dogodke, ki so zaznamovale papeža. Zelo privlačno in zanimivo branje. Podobno branje je druga knjiga Papež se predstavi mladim. Že naslov pove, da je namenjena predvsem mladim, a bo zaradi zanimivega sloga in tematike (npr. Kaj dela papež in kako poteka njegov dan? Katere jezike govori? ...) zanimiva tudi za odrasle. Dokumentarne barvne ilustracije knjigi še povečujejo vrednost.

Ob teh dveh novih knjigah bi vas radi spomnili še na dve že izdani knjigi o papežu. Prva je knjiga njegovih misli z naslovom Misli iz srca in smo vam jo predstavili že v prejšnji številki, tokrat pa vas nanjo samo opozarjamo. Prav tako vas opozarjamo na knjigo z naslovom Papež Frančišek – njegovo življenje in izzivi. To je sploh prva knjiga o papežu Frančišku, ki je izšla v slovenskem jeziku. Prva izdaja je že zdavnaj pošla, sedaj je na voljo ponatis. Več o knjigah, ki govorijo o papežu si lahko preberete na str. 64.

Zaradi stalnega povpraševanja smo ponatisnili Cvetke Janeza Pavla II. Na koncu knjige je dodan kratek življenjepis izpod peresa Silvestra Čuka. Duhovite pripovedi nam bodo predstavile papeža, ki bo 27. aprila letos skupaj s papežem Janezom XXIII. razglašen za svetnika. Tudi o tem bomo več pisali v prihodnjih Ognjiščih.

Ponatisnili smo tudi knjigo Anselma Grüna Ti si moj angel. Prva izdaja je bila hitro razprodana. O angelih, njihovem češčenju in trenutne aktualnosti si lahko preberete tudi med pismi v tokratnem Ognjišču.

LETA 1444 ROJEN SANDRO BOTTICELLI

ITALIJANSKI SLIKAR, ILUSTRATOR "BOŽANSKE KOMEDIJE" († 1510)

Italijanski renesančni slikar, rojen v Firencah, je slikal religiozne in alegorične motive. Znane so njegove lirične in razgibane upodobitve Matere Božje z Jezuščkom. Med njegovimi alegoričnimi podobami sta najbolj znani Pomlad in Rojstvo Venere. Zaslovel je tudi kot ilustrator Dantejeve Božanske komedije.

LETA 1740 UMRL FRANC MIHAEL STRAUSS

SLOVENJGRAŠKI SLIKAR (* 1674)

Izšel je iz slikarske družine, katere delavnica je bila pomembna ne le za slovenjgraško območje, ampak je v baroku z oltarnimi slikami oskrbovala naročnike po vsej Štajerski in na Koroškem. Janez Strauss oče Franca Mihaela, se je v Slovenj Gradec priselil najbrž iz Celovca. Najboljše delo Franca Mihaela je slika sv. Elizabete, ki deli revežem miloščino, in krasi glavni oltar župnijske cerkve v Slovenj Gradcu.

LETA 1796 ROJEN GREGOR RIHAR

SKLADATELJ IN ORGANIST († 1863)

Postnemu času bi nekaj manjkalo brez pesmi O pridite, stvari, ki jo pojemo pri pobožnosti križevega pota; pesem Zveličar naš je vstal iz groba je nepogrešljivi del slovenskega vstajenja in velikonočne procesije. Obe pesmi sta zelo stari, saj ju je zložil skladatelj Gregor Rihar. Čeprav je bil glasbeni samouk, si je s svojim delom prislužil naslov obnovitelja slovenske cerkvene glasbe. Številne njegove pesmi so "ponarodele", ker je s svojimi napevi zadel pravo struno ljudskega čutenja.

več:
S. Čuk, Gregor Rihar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1996), 28-29.

LETA 1810 ROJEN FREDERIC CHOPIN

POLJSKI SKLADATELJ IN PIANIST († 1849)

Chopin je priznan kot največji poljski skladatelj in eden izmed največjih skladateljev za klavir, za katerega je napisal veliko večino svojih del. Njegov prvi učitelj je bil Wojciech Żywny, pod mentorstvom katerega je Chopin že z osmimi leti igral na koncertu. Študiral je klavir in kompozicijo pri Josefu Elsnerju. Leta 1829 je z velikim uspehom nastopil na Dunaju, leta 1831 pa se je odselil v Pariz, kjer se je družil z Berliozom, Lisztom, Mendelssohnom in drugimi umetniki. Kot skladatelj je bil predstavnik romantike. Zelo znane so tri Chopinove sonate. Njegova prva sonata je bila napisana leta 1827 in je v C molu, njegovo drugo sonato v B molu je napisal leta 1837, njegovo tretjo sonato v H molu pa leta 1844. Chopin je zelo znan tudi po svojih etudah. Napisal je 24 etud, ki veljajo za ene izmed najtežjih ...

več:
S. Čuk, Frederik Chopin živi že 200 let: Priloga, v: Ognjišče 3 (2010), 26-33.

o njem:

• Ploskanje je trajalo neskončno dolgo, a ni moglo zmanjšati naše osuplosti spričo njegovega genija in umetnosti, ki je s popolnoma novim izrazom razodel toliko poetičnih čustev. (Franz Liszt ob koncertu leta 1832 v dvorani Pleyel)
• Klobuk dol, gospodje - genij! Priklanjam se Chopinovi samorasli genialnosti, njegovemu mojstrstvu! (Robert Schumann)
• Chopin je za klavirsko glasbo tako pomemben kot Beethoven za simfonijo, Mozart za opero, Händel za oratorij in Schubert za samospev (...) z njim se je rodila sodobna klavirska glasba (David Ewen)

LETA 1885 UMRL JOSIP PAGLIARUZZI

SLOVENSKI PRAVNIK, PESNIK IN PISATELJ (* 1859)

V Kobaridu rojeni Josip Pagliaruzzi s pesniškim imenom Krilan, je v svojem kratkem življenju (umrl je v 26. letu) napisal nad 300 pesmi, sam pa jih je objavil le kakih 20. Po smrti so prijatelji, med katerimi je bil tudi Simon Gregorčič, izdali njegovo zbrani delo v treh knjigah. Pesem mu je bila kakor dnevnik: vsak zunanji dogodek in notranje doživetje je prelil v verze, ki niso bili za javnost.

LETA 1991 UMRLA BARA REMEC

SLIKARKA IN ILUSTRATORKA ( * 1910)

Diplomirala je na likovni akademiji v Zagrebu, prvo razstavo oljnih slik in grafik je imela v Jakopičevem paviljonu maja 1939. Kot ilustratorka je sprva sledila smeri, ki jo je razvijal Miha Maleš, sodelovala je pri Domu in svetu ter ilustrirala nekaj prevodov Tineta Debeljaka. 5. maja 1945 se je najprej znašla na Vetrinjskem polju, obiskovala begunska taborišča (Lienz in Peggez), nato pa odšla v Italijo, živela v Trstu , rodnem mestu svojega očeta, kjer je nekaj časa poučevala risanje na slovenski gimnaziji. Usoda begunstva, tragika taboriščnega življenja in Kalvarija za tisoče domobrancev in drugih žrtev je zaznamovala njeno ustvarjanje tega časa. Kot kronist je "zapisovala" prizore iz taboriščnega življenja... Iz Rima je leta 1948 odšla v Argentino. Kljub široki odprtosti za novi svet je ostala zvesta slovenski koloniji, ki je v kratkem oblikovala vse najpomembnejše ustanove, potrebne za preživetje naroda, vendar se ni predala umetnosti, ki bi živela v nostalgičnih spominih. Najprej je nadaljevala z upodobitvijo Črne maše Tineta Debeljaka, ki je začela nastajati že v taboriščih v Avstriji in Italiji. Ilustrirala je vrsto izdaj Slovenske kulturne akcije, prvo celotno izdajo Balantičevih del ... Gore okrog Bariloč so jo prevzele in postale prvi navdih za njeno ustvarjanje. Temu je sledilo še odkrivanje sledov starih indijanskih kultur. Ta kraj je postal njen dom, v katerem je najlažje ustvarjala in v katerega se je vselej rada vračala z dolgih poti po argentinskih prostranstvih.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 28. marca (ali 6. aprila) 1483, Urbino; † 6. aprila 1520

(* ob obletnici) 'Vsem vam umetnikom, ki vas je prevzela lepota in ki zanjo delate, po našem glasu Cerkev koncila kliče: Če ste prijatelji prave umetnosti, ste tudi naši prijatelji,' so zapisa­li škofje vsega sveta ob koncu drugega vatikanskega koncila (8. decembra 1965) v poslanici, naslovljeni na umetnike. 'Zvezo z vami je Cerkev sklenila že v davnih časih. Vi ste zgradili in okrasili njena svetišča, prosla­vili njene resnice, obogatili njeno bogo­služje ... Cerkev vas potrebuje danes prav tako kakor včeraj.. . Svetu, v katerem živimo, je lepota potrebna, da ga ne prekrije somrak obupa. Lepota in resnica, obe razveseljujeta človeško srce. Obe pomenita dragocen dosežek, ki mu zob časa ne more do živega in ki druži človeška pokolenja v skupnem občudovanju.'

Naše občudovanje je tokrat posvečeno velikemu italijanskemu renesančnemu slikar­ju Raffaellu Santiju ob petstoletnici njego­vega rojstva (1483-1520). Dočakal je samo sedemintrideset let, toda v svojem kratkem življenju je ustvaril izredno veliko. Večina njegovih del je v Vatikanu, kajti delal je predvsem za papeže tiste dobe, velike ljubi­telje in podpornike umetnosti, najdemo jih tudi v raznih cerkvah in galerijah. Raffaello je imel slikarski dar v krvi. Obogatil ga je pri svojem prvem učitelju Peruginu (1450-1523) ter pri svojih dveh velikih sodobnikih Leonardu da Vinciju (1452-1519) in Michelangelu Buonarrotiju (1475-1564). Znane so Raffaellove čudo­vite Madone - upodobitve Marije z Jezuščkom -, s katerimi je ustvaril nov tip ženske lepote. Po mnenju Raffaellovih učen­cev je mojster svoj slikarski genij najpopolneje izrazil v obrazu Kristusa na veliki sliki Spremenjenja. Iz del tega umetnika diha njegov vedri, odprti in ustvarjalni značaj. Najbolje jih bomo razumeli, če ga spoznamo kot človeka in ta namen ima naša priloga, ki pripoveduje zgodbo njegovega življenja. Na barvnih straneh objavljamo nekaj Raffaello­vih najbolj znamenitih slik.

Sirota iz Urbina

Na sliki 'Marijina poroka' se je mojster podpisal z velikimi črkami kot 'Raphael Urbinas', Ta mojster je bil 21-letni Raffaello Santi (včasih pišejo tudi Sanzio po latinski obliki Sanctius), ki je s pridevkom 'Urbinas' označil svoj rojstni kraj: slikovito staro mestece Urbino na vzhodnem pobočju Apeninov, ki je bilo v srednjem veku sedež vojvodstva. Federico di Montefeltro, urbinski vojvoda v drugi polovici 15. stoletja, je bil velik ljubitelj kulture in umetnosti. Na svoj razkošni dvor je poklical mnoge umetnike tiste dobe in hribovski Urbino je postal eno vodilnih središč nove renesančne kulture. Vojvoda je v zavetje Urbina sprejel tudi Giovannija Santija, potomca stare kmečke in trgovske družine iz bližnjega mesta Colbordolo.

Tam je divjala vojna in Giovanni je bežal. Mož je bil spreten slikar in kmalu je v Urbinu odprl svojo umetniško delavnico, v kateri mu je pomagalo nekaj učencev. Posel mu je moral kar uspevati, kajti ko se je (že nekoliko v letih) odločil, da ustanovi druži­no, je dobil za ženo hčerko uglednega urbinskega trgovca, ki je bila ne le lepa, ampak je imela tudi bogato doto. Ime ji je bilo Magia Ciarla. Tudi z njenim denarjem si je zgradil lepo hišo, ki stoji še danes in razodeva, da njeni prebivalci niso pogrešali blagostanja. Čeprav je bila precej mlajša od svojega štiridesetlet­nega moža, se je izkazala kot dobra mati. Vendar ji ni bilo dano, da bi srečo materinstva dolgo uživala. Najprej je rodila dve hčerki: prva ji je umrla po nekaj mesecih, druga pa kmalu po porodu.

Ko je 6. aprila 1483 - bil je ravno veliki petek - tretjič rodila, je prijokal na svet deček, ki mu je ponosni oče izbral ime Raffaello. Tako se je imenoval nadangel, ki je, kot beremo v stari zavezi, spremljal mladega Tobija. To ime je bilo kakor voščilo, da bi sin srečno potoval skozi življenje. Mali Raffaello je ob skrbni materi preživel srečno otroštvo, zato je bil tem bolj prizadet, ko mu je mati leta 1491 umrla. Takrat je imel osem let. Oče je imel svojega sina zelo rad, posebno še, ker. je kazal zanimanje in nadarjenost za sli­karstvo. Sklenil je, da se ponov­no poroči, predvsem zato, da bi Raffaellu dal novo mater. Toda žena, ki jo je vzel, njegovih pričakovanj ni izpolnila. Ko je leta 1494 umrl še oče, je enajst­letni Raffaello ostal sirota. Nje­gova mačeha se ni dosti brigala ža njegovo vzgojo, ampak le za svoje koristi. Za Raffaella se je zavzela dobra teta Santa, za razvoj njegovega slikarskega ta­lenta pa so se pobrigali nekateri umetniki, ki so bili na dvoru urbinskega vojvoda. Tako je že­lel oče v svoji oporoki, ki jo je bil sestavil nekaj dni pred smrtjo.

Mladega Raffaella so jemali s seboj v razkošni dvorec, kjer je lahko občudoval dela tedanjih imenitnih slikarjev, kot so bili Pier del la Francesca, Melozzo da Forli in Luca Signorelli. Skozi okna palače se je njegov pogled sprehajal po čudoviti pokrajini, ki jo je vsrkaval vase in jo pozneje upodabljal kot ozadja na svojih slikah. Težko je reči, koliko časa je ostal v tej urbinski šoli, kjer je dobil podlago za svojo naglo umetniško rast.

V šoli pri Peruginu

Morda že kakšno leto po očetovi smrti, zagotovo pa okoli leta 1500 je prišel Raffaello v mesto Perugia, kjer je imel svojo ,,bogato' (umetniško delavnico) slikar Pietro Vannucci, znan pod imenom Perugino. Raffaellovi življenjepise! pripovedujejo, kakšno je bilo njegovo prvo srečanje s tem umetnikom, ki je svojo tenkočutno naravo, kakrš­na se razodeva iz milih obrazov na njegovih slikah, skrival pod precej grobim načinom obnaša­nja. Ko je zagledal fanta, ki se mu je predstavil s svežnjem risb, s katerimi je mojstru želel po­kazati, kaj zna, je Perugino de­jal: "Ti si torej Raffaello, sin mojega ubogega prijatelja Giovannija iz Urbina?" Povprašal ga je, kako je potoval, kakšne na­črte ima za prihodnost. "Rad bi ostal nekaj časa tu pri vas,' je odgovoril Raffaello, 'da se od vas kaj naučim." Perugino se mu je nasmehnil ter mu povedal, da je njegov oče večkrat omenjal, da namerava svojega sina poslati k njemu v šolo. "Giovanni je bil dober slikar in vem, da si tudi ti po njem podedoval slikarski po­klic; pokaži mi kakšno svoje delo." Raffaello je razvil zvitek svojih risb. Mojster si jih je pozorno ogledoval in v znamenje odobravanja prikimal. 'Vidim, da imaš vse potrebne darove, da se uspešno podaš na umetniško pot.' Raffaello mu je dejal, da občuduje njegovo umetnost in priznal, da ga je skušal posne­mati, toda čuti se nesposobnega, ker da nima prave podlage. 'Kaj boš govoril, da nimaš prave podlage? ' ga je prekinit Peru­gino. 'Mar ne prihajaš iz Urbi­na? Dobro si zapomni, dragi moj: kot umetnik imaš veliko prednost, ker si rojen v Urbinu!'

Raffaello se je z veseljem pridružil veliki četi Peruginovih učencev. Poglabljal se je v angel­sko milo umetnost svojega moj­stra. Toda v umbrijskem glav­nem mestu je bil tudi priča strahotno divjim pokolom med člani družine Baglioni, ki je tedaj tam s trdo roko vladala. Sredi julija 1500 so po mestnih ulicah in celo v stolnici sv. Lov­renca ležali kupi pobitih trupel. Te grozote so se vtisnile globoko v dušo mladega umetnika in kasneje jih je upodobil na svojih slikah v vatikanskih stancah (predvsem na sliki 'lzgon Heliodorja iz templja'). Atalanta Baglioni, mati enega od umor­jenih, ki je pred smrtjo svojim morilcem odpustil, je sklenila, da bo v spomin na sinovo tragič­no smrt v cerkvi sv. Frančiška, ki je bila družinska cerkev te rodbine, dala zgraditi oltar in nanj postaviti primerno sliko. Po njenem naročilu je Raffaello ustvaril sliko 'Polaganje Kristusa v grob'. V poteze božje Matere, ki je od žalosti nad mrtvim Sinom izgubila zavest, je zajel bolečino matere Atalante. Slika, ki jo je Raffaello dokončal leta 1507, je bila dobro stoletje v tej cerkvi, zdaj pa je v rimski galeriji Borghese.

Njegov učitelj Perugino je imel tedaj že nad petdeset let in njegova umetniška moč je po­časi usihala. Še vedno pa je njegov čopič upodabljal like, ki so težili k idealni lepoti in so vzbujali občudovanje vseh. Tudi Raffaello je mojstra občudoval in ga y marsičem posnemal, vendar je svojim stvaritvam ved­no vtisnil tudi pečat svoje oseb­nosti. Slikal je tako dobro, da je Perugino prav kmalu gledal v njem svojega sodelavca in ne učenca. Še več: mojster ga je nevede začel posnemati! Vpliv Perugina se najmočneje čuti v znameniti Raffaellovi sliki 'Marijina poroka', ki jo je ustvaril leta 1504 po naročilu neke družine iz umbrijskega me­sta Citta di Castello (zdaj je ta umetnina v milanski galeriji Brera). Zasnova slike in razpo­reditev oseb na njej je skoraj ista kot na Peruginovi umetnini z enakim imenom. Komaj enain­dvajsetletni Raffaello pa je moj­stra prekosil: bolj živo je pouda­ril globino prostora, ki ga je tako otipljivo doživljal v Urbinu, vanj pa je vnesel arhitektonsko sklad­nost, katero sta v tem času poudarjala dva velika umetnika: Raffaellov rojak Bramante in genialni Leonardo da Vinci.

Z Leonardom in Michelangelom v Firencah

V začetku 16. stoletja je bilo najpomembnejše umetnostno središče Italije toskansko glavno mesto Firence. Takrat sta v službi družine Medici, ki je tam vladala, delala največja renesanč­na umetnika: slikar, kipar, arhi­tekt in vsestranski znanstvenik Leonardo da Vinci ter slikar in kipar Michelangelo Buonarroti. Umetnika sta nekako tekmovala med seboj, kateri od njiju bo ustvaril lepše umetnine. Perugino je pogosto zahajal v Firence in ob neki priložnosti je vzel s seboj svojega najljubšega učenca Raffaella. Mladega umetnika je mesto s svojimi lepotami tako prevzelo, da se je v pozni jeseni leta 1504 iz Perugie preselil tja.

V Firencah se je Raffaello srečal najprej z Leonardom, ki je bil dobrih trideset let starejši od njega, in se poglobil v novosti njegovega načina slikanja. Od njega se je naučil tako imeno­vane piramidalne.' postavitve oseb na slikah, prevzela ga je tudi zastrta, pa vendar jasna svetloba na Leonardovih delih. Pod njegovim vplivom je Raffa­ello začel slikati svoje čudovite Madone, na katerih je hotel poudariti Marijino materinsko nežnost. Poteze na obrazih teh Raffaellovih Mater (najbolj zna­ne so Madona z liščkom, Mado­na na travniku, Madona velikega vojvoda) so tako mehke in tako človeške, da je z njimi ustvaril nov ideal ženske lepote. Osebe na teh slikah (Marija, Jezušček in mali Janez Krstnik) so postav­ljene piramidalno': široki spodnji rob teče pri nogah vseh oseb, vrh namišljene piramide pa je nad Marijino glavo.

Raffaello je občudoval ne le umirjenega Leonarda, temveč tudi genialnega Michelangela, ki je nanj napravil silen vtis s svojimi razgibanimi slikami in kipi. Michelangelo je bil po značaju precej težek in Raffaello mu ni nikoli bil pri srcu. Kasneje, ko sta oba delala na pape­škem dvoru v Rimu, je v njem videl nevarnega tekmeca. V zvezi s tem so nastale razne anekdote. Ena od teh pripoveduje, kako je Raffaelo, ki je bil silno dru­žaben, nekega dne obdan od gruče veselih prijateljev srečal Michelangela, ki je ves mrk hodil sam. Michelangelo je Raffaella oplazil: 'Kam greš s tako veli­kim spremstvom kot kakšen cer­kveni dostojanstvenik? ' Raffa­ello mu ni ostal dolžan: 'Kam pa vi, mojster, sami kot kakšen rabelj? ' Kot človeka se Miche­langelo in Raffaello nista trpela; Raffaello pa je vedno občudoval Michelangela kot umetnika in kasneje je znal tudi Michelangelo iskreno pohvaliti kakšno Raffaellovo umetnino.

Najljubši slikar na papeškem dvoru

Ni mogoče z gotovostjo reči, kdaj se je umetnik iz Urbina nastanil v večnem mestu. Na podlagi pisma, ki ga je Raffaello pisal iz Rima nekemu sorodniku v Urbino 5. septembra 1508, sodijo, da se je tja preselil kakšen mesec poprej. Gotovo pa je bil v Rimu jeseni leta 1509, kajti listina, s katero ga je papež Julij II. imenoval za prepisovalca pepeških slovesnih pisem, nosi datum 4. oktobra 1509.

V Firencah je bil Raffaello že zelo priznan slikar, v Rimu pa je hitro postal zela slaven. Njegova sreča in njegov uspeh sta po­vezana z imeni dveh velikih renesančnih papežev: Julija II. in Leona X. Prvi, ki je sedel na Petrov sedež leta 1503, je bil iz družine della Rovere in je bil bolj vladar in vojskovodja kot pa najvišji duhovnik. Ni maral pre­bivati v sobanah svojega pred­nika Aleksandra VI. Borgijca, ki je bil na slabem glasu, zato si je dal zgraditi novo stanovanje ih je poklical najbolj slavne umetnike, da bi sobe ali 'stance' poslikali. Med drugimi sta delala tudi Perugino in Michelangelo, kate­remu je papež naročil, da s freskami okrasi Sikstinsko kape­lo. Tri leta po svoji izvolitvi za papeža je sklenil, da pozida novo cerkev svetega Petra. Za načrto­valca in voditelja del, pri katerih je bilo zaposlenih okoli 2.500 mož, je imenoval največjega ar­hitekta tistega časa, Donata Bramanteja, ki je bil doma iz Urbina kot Raffaello. Prav po njegovem posredovanju je prišel v stik z Julijem II. tudi Raffaello. Papeža, ki je imel opravka z odljudnim Michelangelom, je brž osvojila Raffaellov ljubeznivi značaj.

Julij II. je bil velik ljubitelj in podpornik umetnosti in za časa njegove vlade je Rim iztrgal Firencam vodilno vlogo na tem področju. Papež je Raffaellu zaupal nalogo, da poslika dvorane sodne palače. Ko si je ogledal osnutke znamenite 'Razprave o Najsvetejšem', je v svojem navdušenju vzkliknil: "Vsi slikarji naj gredo, kamor hočejo, vatikanske sobane bo slikal samo Raffaello!" Mladi urbinski mojster svojega delodajalca ni maral razočarati in se je vrgel na delo z vsem ognjem. V letih 1511 in 1512 je poslikal stene papeškega sodišča s slikami 'Razprava o Najsvetejšem', 'Parnas', ,,Atenska šola' in 'Tri kreposti'. Raffaello je delal z veliko naglico, kakor da bi W slutil, da ima za ustvarjanje le £ malo časa. Njegove slike v vati- kanskih dvoranah je hodilo občudovat rimsko plemstvo in mnogi so ga prosili, da bi naredil tudi kaj zanje. Tako je ustregel bogatemu Agostinu Chigiju in je poslikal njegovo palačo Farnesino (zdaj je sedež italijanskega zunanjega ministra).

Michelangelo je med tem ustvarjal svoje nesmrtne freske v Sikstinski kapeli. Papež Julij II. je nekega dne, ko umetnika ni bilo tam, hotel videti, kaj je ta 'samotar iz Firenc' naredil, in je dal odkriti del fresk. V Sikstinsko kapelo je prišlo veliko radovednežev in med njimi je bil tudi Raffaello. Razgibane Michelangelove slikarije so ga silno prevzele in v kratkem času se je veliko naučil, zlasti kar zadeva zgradbo človeškega telesa in sproščenosti njegovih gibov. To je opazno na njegovih delih, nastalih kasneje. Ko je Michelangelo zvedel, kaj k je zgodilo, je bil silno jezen posebno na Raffaella, kateremu je očital, da skupaj z Bramantejem pripravlja zaroto in ga hoče spraviti s papeškega dvora. Raffaellu kaj takega še na misel ni prišlo; poznal je Michelangelov značaj in mu ni nič zameril.

Leta 1513 je umrl Julij II. in dvajset dni kasneje je bil za papeža izvoljen Firenčan Giovanni Medici, ki si je privzel ime Leon X. Po značaju je bil pravo nasprotje svojega prednika: lju­bil je mir in rad se je zabaval; z Julijem II. ga je družilo občudo­vanje umetnosti. Velikodušno je podpiral umetnike. Občudoval je Michelangela, čeprav se je zaradi njegove vzkipljive narave pred njim vedno počutil nepri­jetno. Pač pa se je po značaju čudovito ujemal z Raffaellom, ki je postal najljubši umetnik na papeškem dvoru. Leonu X. je bil tako pri srcu, da ga je menda hotel imenovati za kardinala! Svojemu velikemu podporniku se je Raffaello hotel oddolžiti tako, da je še bolj zagnano delal. Dokončal je 'stance' in leta 1514 ga je papež imenoval za voditelja del pri gradnji bazilike svetega Petra namesto umrlega Bramanteja. To je tedaj po­menilo najvišje priznanje za umetnika.

Smrt na višku ustvarjalne moči

Raffaello je imel že enaintri­deset let, a je bil še samski. Nekateri so ga hoteli na vsak način spraviti v zakonski stan. Med temi je bil kardinal Bibbiena. Za zaročenko mu je izbral svojo krotko nečakinjo, komaj osemnajstletno deklico. Raffa­ello se je z njo zaročil, toda njegova 'bela vijolica', kakor jo je krstil, je kmalu ovenela: umrla je, preden je mogla z umetnikom stopiti pred oltar.

Radoživega Urbinca je v tistem času pritegovala lepota preproste rimske deklice Margherite Luti, ki je bila hčer­ka peka (italijansko 'fornaio') in je šla v umetnostno zgodovino pod imenom Fornarina. Njeno lepoto je ovekovečil v mnogih svojih slikah, od katerih je naj­bolj sloveča 'Sikstinska Ma­dona', na kateri z Marijinega obraza sijejo poteze Fornarine. Tedaj je Raffaello imel okoli sebe kopico učencev, ki so mu pri delih pomagali in jih dokončavali. Z njihovo pomočjo je leta 1519 lahko dovršil poslika­vo vatikanskih lož, ki jih je bil zasnoval Bramante, dopolnil pa sam Raffaello. Te lože sestavlja trinajst stebrišč, dolgih po petin­šestdeset metrov. Urbinski moj­ster je vsako stebrišče okrasil s štirimi slikami: prvih dvanajst s prizori iz stare zaveze, zadnjo iz nove zaveze. Tako je nastalo 52 slik, ki jim pravijo 'Raffaellova Biblija'.

Raffaello je trdo delal, vendar je tudi veliko zaslužil. Postal je zelo bogat. V skladu s svojim družabnim značajem se je vedno rad lepo oblačil, zdaj pa si je želel še lepe palače. Res si jo je privoščil in v njej se je obdal z rojem služinčadi, ki je stregla njemu in gostom, katere je z odprtimi rokami sprejemal. Pri vsem tem razkošju pa je še naprej garal. Leta 1519 je, kot smo videli, dokončal freske v vatikanskih ložah. Tega leta je narisal tudi načrt antičnega Ri­ma, kajti papež Leon X. ga je imenoval za 'konservatorja rim­skih starin', ker je želel svoje mesto obnoviti, da bi se ohranilo čim več umetnin iz časov cesar­skega Rima. Na papeževo željo je narisal tudi vrsto osnutkov za stenske preproge, ki naj bi po­krivale zidove Sikstinske kapele. Za božič tega leta so bili postav­ljeni na ogled in vzbudili so navdušeno odobravanje.

Leta 1517 je kardinal Giulio Medici, kasnejši papež Klemen VII., Raffaella prosil, da bi za njegovo škofijsko cerkev v mestu Narbona naslikal 'Kristusovo sprem en jen je'. Naročilo je spre­jel, izvrševal pa ga je počasi. Tako je bil še leta 1520 do­končan komaj zgornji del slike. Raffaellu se ni nikamor mudilo: imel je komaj sedemintrideset let in usoda mu je z obema rokama trosila slavo in bogastvo. Toda nenadoma se je nebo po­mračilo in hitro je 'prišel večer'.

Raffaellova bolezen je bila kratkotrajna, toda smrtna. Še vedno ni jasno, kako je zdravi umetnik v polni moški dobi, sredi svoje največje ustvarjal­nosti, tako hitro omahnil. Kot vzrok njegovega naglega konca navajajo pljučnico, ki jo je stak­nil, ko je na poziv Leona X. prihitel v Vatikan. Ves pregret se je s papežem sprehajal po pro­storih, ki so bili mrzli in izpo­stavljeni prepihu, da se je 'znoj ohladil na njegovi koži'. Ko je legel, so zdravniki ugotovili vnet­je pljuč in po tedanji navadi so ga zdravili tako, da so mu puščali kri, kar pa je oslablje­nemu organizmu samo škodilo.

Raffaello je slutil, da se bliža konec in je napravil oporoko, s katero je svoje ogromno pre­moženje, ki je znašalo 16.000 dukatov, razdelit v razne name­ne. Ukazal je, naj tisoč zlatnikov porabijo za ureditev njegove grobnice v Panteonu, kjer je želel počivati ob svoji zaročenki. Boj med življenjem in smrtjo je trajal dva tedna. 6. aprila 1520 zvečer - spet je bil veliki petek, kakor na dan, ko se je pred natanko sedemintridesetimi leti rodil - je zaprl oči za lepote tega sveta, ki jih je s tako umetniško močjo upodabljal. Ko je papež Leon X., ki ga je med kratko boleznijo večkrat obiskal, zvedel, da je umri, je zajokal. Ni se mogel sprijazniti s tem, da je genij njegovega 'dragega Raffaella' za vselej ugasnil. Raffaellovi učenci so nad poste­ljo svojega prezgodaj umrlega mojstra postavili nedokončano sliko 'Spremenjenje'. Nepre­gledna množica Rimljanov je v tihem mimohodu počastila 'kneza umetnikov'. Giorgio Vasari, umetnostni zgodovinar iz tistega časa, je zapisal: 'Ob pogledu na mrtvo telo in živo sliko je vsakomur srce hotelo počiti od bolečine.' Dan po smrti so Raffaella pokopali v Panteonu. Bila je velika sobota, dan pred praznikom Gospodo­vega vstajenja.

Silvester Čuk

živi že 200 let

"Chopin je za klavirsko glasbo tako pomemben kot Beethoven za simfonijo, Mozart za opero, Händel za oratorij in Schubert za samospev", piše David Ewen v svoji Enciklopediji glasbenih umetnin (DZS, Ljubljana 1973). "Vsa ta področja glasbe so že uspešno negovali, preden so ti mojstri živeli in delali, vendar je bila njihova osebna moč tolikšna, da so tla pod njihovimi rokami postala rodovitna kot nikoli prej in obrodila nove in bogatejše sadove. Čeprav je bilo že pred Chopinovim časom veliko klavirske glasbe, po pravici lahko rečemo, da se je z njim rodila sodobna klavirska glasba." Zgodovinarji glasbe so si edini, da je bil Chopin eden največjih skladateljev za klavir, kar jih je kdaj bilo. Pravijo pa tudi to, da noben drug skladatelj ni ostal tako dolgo in trajno priljubljen pri toliko ljudeh in njegove skladbe se še vedno pojavljajo na skoraj vsakem klavirju na svetu. Mirno lahko rečemo, da med ljubitelji glasbe ta veliki mojster klavirja živi že dvesto let. Toliko časa je namreč minilo od njegovega rojstva.

Francoski oče in poljska mati

Nicholas Chopin, oče Frédérika, "klavirskega pesnika", je bil sin premožne kmečke družine iz okolice francoskega mesta Nancy, kjer se je rodil leta 1771. Leta 1787, ko mu je bilo šestnajst let, je odšel na Poljsko. Leta 1802 ga najdemo v kraju Želazowa Wola nedaleč od Varšave, kjer je bil učitelj sina kneginje Ludovike Skarbek. Tam je spoznal Justino Krzyzanowsko, ki je bila dvorna dama in daljna sorodnica kneginje. Poročila sta se leta 1806. Frédérik, njun drugi otrok, se je tam rodil 1. marca 1810 (na spomeniku v njegovem rojstnem kraju je kot rojstni datum zapisan 22. februar). Nekaj mesecev po njegovem rojstvu se je družina preselila v Varšavo, kjer je oče Nicholas, ki se je preimenoval v poljskega Mikolaja, dobil službo učitelja francoščine na liceju. Družina se je pomnožila še za dva člana. Gibali so se v aristokratskem okolju, gojili pa so tudi stike s preprostimi ljudmi s podeželja. V družini so gojili tudi glasbo: oče Nicholas/Mikolaj je igral na flavto in violino, mati Justina ga je spremljala na klavirju. To je prešlo na sina Frédérika, ki je zgodaj pokazal svojo glasbeno nadarjenost. To je opazil njegov prvi glasbeni učitelj Wojciech Ziwny. Osemletni Frédérik je s svojim nastopom osupnil poslušalce z igranjem na klavir brez not, iz lastnega navdiha. V tem času je napisal svojo prvo skladbo - polonezo, ki jo je posvetil kneginji Skarbek. Javno je prvič nastopil 21. februarja 1818 na dobrodelnem koncertu in dosegel tak uspeh, da so mu bila potem odprta vrata salonov varšavske aristokracije.

"Revolucionarna" etuda - izpoved domovinske ljubezni

Leta 1823 je Frédérik Chopin vstopil v licej, obenem pa je nadaljeval s svojim glasbenim ustvarjanjem klavirskih skladb, za katere je črpal navdih iz poljske narodne glasbe. Ko je leta 1826 končal svoje šolanje v liceju, je z očetovim dovoljenjem sklenil, da ne bo nadaljeval študija na univerzi, temveč se bo popolnoma posvetil glasbi. Vpisal se je na višjo glasbeno šolo v Varšavi, ki jo je nadvse uspešno končal leta 1829. Ravnatelj je v zaključnem spričevalu zapisal, da je mladi Chopin "izreden talent in glasbeni genij".

Leta 1828 je prvič potoval v tujino. Obiskal je Berlin, kjer je slišal Webrovega Čarostrelca in Händlova dela. Od tam se je odpravil na Dunaj, kjer je z velikim uspehom izvedel več koncertov; med drugimi skladbami je izvajal svoje Variacije op. 2, ki jih je napisal leto poprej. Močno ga prizadela smrt ljubljene sestrice Emilije, ki je pri štirinajstih letih umrla za jetiko. Spomladi leta 1829 je poslušal koncert slavnega italijanskega violinskega virtuoza Nicola Paganinija. Ko se je z njegovo očarljivo glasbo v glavi vrnil domov, je skoraj v enem mahu napisal Spomin na Paganinija (Souvenir de Paganini). Kmalu zatem se je vrnil na Dunaj. Novembra 1830 je na Poljskem izbruhnil upor, ker so Rusi, s katero je bila Poljska personalno povezana, surovo kršili ustavo. Jeseni 1831 so Rusi vstajo krvavo zatrli. Ko so zasedli Varšavo, je bil Chopin v Stuttgartu. Ko je zvedel to tragično vest, je napisal svojo znamenito Dvanajsto etudo, ki nosi naslov Revolucionarna. V tej strastni skladbi je Chopin izpovedal svojo žalost, tesnobo, obup nad usodo svojih sorodnikov in ljubljenega očeta ter svojo gorečo domovinsko ljubezen. Ta skladba je odtlej neločljivo povezana s poljsko zgodovino, piše David Ewen. Ko so leta 1939 nacistične sile oblegale Varšavo, so si po varšavskem radiu učinkovito pomagali z Revolucionarno etudo za ohranitev morale varšavskih meščanov; in to je bila zadnja skladba, ki jo je oddajal radio, preden so Nemci zasedli postajo.

Ljubljenec pariških salonov

Potem ko so Rusi jeseni 1831 zadušili upor Poljakov, je odšlo v begunstvo okoli 9000 poljskih rodoljubov, večinoma v Francijo. Tem se je pridružil tudi Frédérik Chopin. "Živ in zdrav sem prišel v Pariz," je pisal prijatelju Alfonzu Kumelskemu v Berlin. "Zadovoljen sem z okoljem, ki sem ga tukaj našel. Tukaj so najboljši glasbeniki in najboljše operne hiše na svetu. Spoznal sem Rossinija, Cherubinija, Paera, Liszta, Meyerbeera, Berlioza. Ostal bom tukaj dlje, kot sem načrtoval." Povezal se je s poljskimi izgnanci. S svojo glasbo je kmalu osvojil Pariz, zlasti pariške salone. Nerad pa je nastopal pred občinstvom, ker ga je pred vsakim prihodom na oder mučil strah. Ves čas svojega bivanja v Parizu je odigral samo štirinajst koncertov. Ob prvem, ki ga je imel 26. februarja 1832 v dvorani Pleyel, je skladatelj Franz Liszt zapisal: "Ploskanje je trajalo neskončno dolgo, a ni moglo zmanjšati naše osuplosti spričo njegovega genija in umetnosti, ki je s popolnoma novim izrazom razodel toliko poetičnih čustev." Celo naduti berlinski skladatelj Friedrich Kalkbrenner, ki je bil tedaj v Parizu najbolj priljubljen glasbenik, je ob tem Chopinovem nastopu priznal njegove izredne darove. Dobre poznavalce glasbe je privlačil skrivnosten čar, poezija in izvirnost, popolna sproščenost in bleščeč način njegovega igranja. Ko ga je slišal igrati skladatelj Robert Schumann, je zapisal: "Klobuk dol, gospodje - genij! Priklanjam se Chopinovi samorasli genialnosti, njegovemu mojstrstvu!" Prijateljske zveze s priznanimi skladatelji so mu omogočile, da je dobil dobro plačano poučevanje. Chopin sam se je imel bolj za skladatelja kot za pianista. V sodelovanju s prijateljem Fontano se je kar dobro znašel med glasbenimi založniki in svoja nova dela je prodajal več založnikom po raznih državah, kar je prinašalo dvojno korist: njegove skladbe so postale znane po mnogih evropskih deželah, in to je skladatelju prineslo več dohodkov.

Predal z napisom "moja bolečina"

Chopinovo življenje in njegovo glasbeno ustvarjanje zaznamuje več ljubezni, ki pa so bile bolj platonske, poduhovljene. Kot študent na varšavskem konservatoriju se je zagledal v sošolko Konstantino Gladowsko. Ta ljubezen je navdihnila drugi stavek njegovega drugega klavirskega koncerta. V svojih prvih pariških letih se je Chopin zaljubil v grofico Delphino Potocko. Otožni in telesno šibki glasbenik je v njej našel vse, kar je iskal: lepoto, razum, vdanost in razumevanje, a sta se kmalu razšla. Chopin ji je posvetil Koncert za klavir in orkester v f-molu. "Ko sem bil v mislih pri njej, sem pisal Adagio za svoj koncert."

Ko se je poleti 1835 vračal s kratkega obiska v Karlovih Varih, kjer se je zadnjikrat srečal s svojimi starši, se je v Dresdenu ustavil v družini Feliksa Wodzinskega, nekdanjega gojenca pri Chopinovih v Varšavi, in zagledal se je v šestnajstletno hčerko Marijo. Dogovorili so se, da bodo avgust naslednje leto preživeli skupaj v Karlovih Varih. Pred slovesom, 9. septembra 1836, je zaprosil za roko mladenke. Mati mu je dala nekaj upanja, toda zelo zadržano zaradi Chopinovega slabega zdravstvenega stanja. "Bomo videli, če..." Poleti 1837 se je želel srečati s svojo mlado "zaročenko", toda julija je dobil pismo njene matere, ki mu je dala jasno vedeti, naj ne sanja več o poroki z Marijo. Od te ljubezni je ostal le zavitek trdno zvezanih pisem, ki jih je Chopin spravil v predal z napisom "moja bieda" (moja bolečina) in so ga našli po njegovi smrti.

"Kako malo privlačna oseba je ta Sand!"

Leta 1837, ko so bili njegovi ljubezenski načrti povezani še z Marijo Wodzinsko, je nekega večera v stanovanju, kjer je bival prijatelj skladatelj Franz Liszt s svojo ljubico Marie d'Agoult, prvič srečal Aurore Dupin, pisateljico, znano pod imenom George Sand. Rodila se je leta 1804 v Nohantu, podeželskem kraju okoli 300 kilometrov od Pariza. Njen oče je bil konjeniški častnik Maurice Dupin, mati pa pariška modistka Antoinette Delaborde. Po očetovi zgodnji smrti jo je v svobodomiselnih nazorih vzgajala stara mati, sorodnica Burbonov. Deklica je na domu v Nohantu veliko brala in jezdila po okolici. Oprijela se je navad, ki so bile za tiste čase pohujšljive: oblačila se je po moško in kadila je debele in močne cigare. Pri osemnajstih letih se je poročila z baronom Dudevantom, s katerim je imela sina Maurica in hčerko Solange. Zakon je kmalu razpadel in Aurore je odšla v Pariz, kjer je sama vzgajala svoja otroka in se posvetila pisateljevanju. V svojih romanih (Indiana, Greh gospoda Antona, Mala Fadette, Izpoved mladega dekleta) je zagovarjala svobodomiselne ideje. Zahajala je v bohemsko družbo in s svojo ekscentričnostjo privlačila umetnike; med njimi je bil pisatelj Jules Sandeau (on si je izmislil njen psevdonim George Sand), pesnik Alfred de Musset. V njene mreže se je ujel tudi Chopin. Njuna zveza je trajala sedem let (1837-1844), nekateri sodijo, da celo dlje. Po naravi sta si bila popolnoma nasprotna: ona odločna ženska moškega značaja in z materinskim čutom, on pa neodločen, krhkega zdravja, željan mirnega in udobnega življenja. Po prvem srečanju z njo je Chopin zapisal: "Kako malo privlačna oseba je ta Sand! Ali je to sploh ženska?"

"Ljubi me, kot da bi bila njegova mati"

Po drugem srečanju kmalu zatem pa se je med njima vzpostavil odnos medsebojne odvisnosti, še najbolj podoben odnosu med materjo in sinom. George Sand je zapisala: "Skrbim zanj, kot da bi bil moj otrok, on pa me ljubi, kot da bi bila njegova mati." Njemu je prijalo to občutje zavarovanosti. Pravega ljubezenskega odnosa med njima nikoli ni bilo, ta zveza pa je Chopina spodbujala k ustvarjanju in v tem obdobju so nastale številne njegove mojstrovine, ki bi jih brez Sandove najbrž ne bilo. V pariških salonih, kjer je Chopin kraljeval kot neprekosljivi mojster klavirja, sta veljala za par. Ob prvi vznesenosti sta zaljubljenca sklenila, da bosta zimo leta 1838 preživela v Palmi na otoku Mallorca. Chopin je pričakoval ljubezensko idilo, toda nenehen dež in mraz sta načela njegovo krhko telo. Pogosto je bil bolan, bil je žrtev najbolj čudnih prividov in mor. Ko so se začele širiti govorice, da ima Chopin jetiko, sta morala zapustiti hotel in poiskati zavetje v opuščenem samostanu Valdemosa. Tam je Chopin napisal veliko drobnih skladb - preludijev. George Sand je v svojih spominih zapisala: "Prizadeval si je, da bi se smejal, igral nam je prečiščene stvari, ki jih je pravkar napisal; pravzaprav so bile to strašne in srce trgajoče misli - ki so ga, ne da bi se tega prav zavedal - ravno obsedle v času njegove samote, otožnosti in preplaha. Tukaj je objavil tiste najboljše med svojimi kratkimi skladbami, ki jih je skromno imenoval preludije. To so mojstrovine. Veliko jih zbuja misli na mrtve menihe in zvoke njihovega pogrebnega petja, ki ga je preganjalo kot mora¸drugi so blagi in otožni - obiskovali so ga v urah sončne svetlobe in zdravja, med otroškimi glasovi in smehom pod njegovim oknom, oddaljenim brenkanjem na kitaro in petjem ptic med vlažnim listjem; ali pa ob pogledu na blede, drobne vrtnice, ki so cvetele pod snegom. Druge skladbe so spet puste in žalostne, srce trgajoče, čeprav hkrati očarljive za uho."

"Bližje grobu kot zakonski postelji"

Chopin je 1. junija 1839 prvič mimogrede obiskal Sandovo v Nohantu, kjer je poslej preživel vsa poletja (razen leta 1840) in se posvečal komponiranju, zime pa je preživljal v Parizu. Sandova se ni najbolje počutila v družbi poljskih emigrantov, ki je privabljala Chopina; Chopinu pa ni bila všeč bohemska družba njegove prijateljice. Leta 1841 je Chopina prizadelo več smrti: 21. februarja je v Varšavi umrl njegov stari učitelj Wojciech Žywny, 20. aprila prijatelj Jan Matuszynski, 3. maja pa ljubljeni oče. Po tej smrti se je družina Chopin nekoliko približala Sandovi, ki jo je dotlej zavračala. Sredi leta 1845 se je njun odnos iz raznih razlogov začel krhati. George Sand sta povzročala veliko skrbi njena otroka, ki sta zašla v ljubezenske težave. Spričo tega Chopin ni bil več v središču pozornosti svoje drage. Leta 1847 sta se Chopin in Sandova dokaj mirno razšla. Chopin se je posvečal poučevanju v Parizu. Na ponovna vabila svoje nekdanje učenke Jane Stirling je poleti 1848 odpotoval v Anglijo in na Škotsko. V Londonu je imel več nastopov, s katerimi je navdušil poslušalce. 16. novembra 1848 je sodeloval na koncertu za poljske begunce. Menda je Jane Stirling sanjala o tem, da bi se s svojim nekdanjim učiteljem poročila. Njemu pa to še na misel ni prišlo, ker se je zavedal svoje bolezni. Sam o sebi je dejal, da je "bližje grobu kot pa poročni postelji". Bil je tako slab, da so mu zdravniki naročili, naj se čimprej vrne v Pariz, kjer so se zanj zavzeli prijatelji.

Žalna koračnica za zadnje slovo

Zimo je preživel bolan, poln skrbi, v mislih na svojo poljsko domovino in njegove življenjske moči so ugašale. Leta 1845 je, kakor da bi slutil svojo zgodnjo smrt, napisal znamenito Žalno koračnico, ki je tretji stavek njegove Sonate številka 2 v b-molu. Eden njegovih pariških prijateljev je poročal, kako je nastala ta skladba, ki je najbolj znana žalostinka v vsej glasbi. V ateljeju umetnika Polignaca so v zabavo vseh navzočih bohemskih gostov posadili na klavir okostje. "Nekaj pozneje je prišel v atelje počivat Chopin po strahotnih morah, ki so ga tlačile vso noč. Njegove more so me spomnile na prizor z okostjem in povedal sem mu o njem. Ni odmaknil oči od mojega klavirja in me je vprašal: 'Imaš okostje?' Nisem ga imel, vendar se mu obljubil, da ga do večera preskrbim ... Kar je bilo prej nekakšna farsa, je postalo ob Chopinovem navdihu nekaj velikega, strašnega in bolečega. Chopin je bled in strmeč predse obdržal okostje tik ob sebi - in nenadoma so tišino ateljeja pretrgali dolgi, počasni, globoki, mračni glasovi. Žalno koračnico je napisal tam in takrat od začetka do konca."

12. oktobra 1849 mu je poljski duhovnik Aleksander Jalowicki podelil zakramente za umirajoče, 17. oktobra pa je ugasnil ob navzočnosti sestre Ludovike in njenega moža, Solange, hčerke George Sand, kneginje Marceline Czartoryske in svojega učenca Adolfa Gutmanna. Prosil je, naj pred pokopom opravijo obdukcijo. Srce so spravili v srebrno posodico, ki so jo vzidali v enega od stebrov cerkve sv. Križa v Varšavi. Pogrebni obred 30. oktobra v cerkvi sv. Magdalene, katere pročelje so od vrha do tal prekrili s črnim žametom, je bil nadvse slovesen. Na željo umrlega umetnika so izvajali odlomke Mozartovega Rekviema, odmevale pa so tudi note njegove Žalne koračnice. Vstajenja čaka na pariškem pokopališču Pere Lachaise.

Glasbenik, ki je pisal samo za klavir

Frédérik Chopin je edinstven primer v glasbeni zgodovini, ker je pisal samo za klavir. Omejil se je izključno na manjša klavirske oblike in si zastavil nalogo, da jih mora mojstrsko obvladati. Večje oblike (koncerti, sonate) niso bile zanj in se jih je izogibal. Po Davidu Ewenu povzemam "pogled" na Chopinovo ustvarjanje. "Njegovo tehniko komponiranja v manjših oblikah so že zdavnaj sprejeli za vzor. Kadar je pisal, je pisal z odlično dovršenostjo. Njegova oblika je bila vedno pikolovsko pravilna, tako natančna in jasna v vsaki podrobnosti kot njegova pisava v notnih rokopisih. Bil je zelo nadarjen za oblikovanje liričnega, zdi se, da je bil v njem neusahljiv vir navdihov. Skladbam je dajal vedno novo svežino, lepšal je njihov melodični tok z okraski, ki so kot dragulji v mavričnih barvah ... Njegova glasba ni samo globoko pesniška in po žensko nežna (to dvoje so imeli tako dolgo za njegovi najizrazitejši potezi), temveč tudi polna strasti in moči, ki sta junaškega značaja (kot v njegovih najboljših polonezah in mazurkah). V glasbi ni govoril samo o bolečini, ki prebada srce, temveč tudi (v nekaterih scherzih) o muhasti lahkotnosti, ki je skoraj deška po svoji živahnosti.

Chopinove stvaritve za klavir obsegajo 169 del. Med temi sta dva koncerta, tri sonate, balade, etude, preludiji, mazurke, valčki, poloneze, fantazije, impromptuji, scherzi in še razne druge skladbe. V tej prožni raznovrstnosti skladb lahko najdemo odsev mnogih strani Chopinove osebnosti. V polonezah in mazurkah je Poljak, ki z narodnim ponosom govori o deželi, v kateri se je rodil, a je od svojega dvajsetega rojstnega dne ni več videl. V baladah in nokturnih je rahločuten sin romantike v devetnajstem stoletju, tonski pesnik. V etudah je prodoren preučevalec svojega glasbila. In v valčkih je ljubljenec pariških salonov, ki piše glasbo, manj globoko kot v mazurkah ali polonezah, vendar takšno, da prevzame poslušalca, ki se ne more upirati čaru Chopinove magične moči."

Silvester Čuk

Poluradno vatikansko glasilo L'Osservatore Romano je objavilo recenzijo novega albuma ameriškega rokerja Brucea Springsteena in tako spomnilo na 'katoliške korenine' enega najvažnejših ameriških rock pevcev v zgodovini. Nov album High Hopes vsebuje, podobno kakor tudi prejšnja dela, številne reference na Sveto pismo in krščanski nauk. »To ni nič novega, kakor to dobro vedo njegovi oboževalci, ki so se že navadili, da v pesmih svojega priljubljenega pevca slišijo odmev njegovih katoliških korenin,« piše vatikanski poluradnik. Spominja tudi, kako so verske prvine v Springsteenovi glasbi številni že zdavnaj prepoznali. Tako na dveh univerzah (New Brunswick v ZDA in Gregorjana v Rimu) že poučujejo 'Springsteenovo teologijo', kjer študentje poslušajo predavanja o verskih motivih v pevčevi glasbi.

Po pisanju časnika Springsteen kaže, kako rock 'n' roll glasba ni nujno satanistična. Med legendo iz New Jerseyja in papežem Frančiškom je veliko podobnosti. Pevec že več desetletij prepeva o življenju v predelih, ki jih je papež imenoval "bivanjsko obrobje Amerike".

Navdušenje katoliških teologov nad ameriškim rokerjem traja že dlje časa. Antonio Spadaro, glavni urednik jezuitskega mesečnika Civiltá Catolica, ki je pred kratkim objavil dolg pogovor s papežem, je napisal članek pod naslovom Vstajenje. To je bilo v času, ko je Springsteen objavil morda svoj 'najbolj katoliški' album The Rising, ki govori o tragediji terorističnega napada 11. septembra. Naslovna pesem govori o newyorškem gasilcu, ki ob napadu na svetovni trgovinski center "nosi križ svojega poklica" in se vzpenja na goreča stolpa. Zadnje, kar pred smrtjo vidi, je njegova žena z imenom Marija (ime, ki ga pevec pogosto uporablja v svojih pesmih), obkrožena "s svetimi podobami svojih otrok". Pesem opisujejo kot ultimativno "ameriško vstajenjsko pesem po 11. septembru". Zadnja pesem albuma My City of Ruins (Moje mesto v ruševinah) poje o porušenem mestu, ki se mora dvigniti iz ruševin. Vrh doseže v prizoru sklenjenih rok, ki prosijo za moč, vero in ljubezen. Prizor je odpet v 'gospel' slogu.

Rad prebiram Sveto pismo in vem, da se deli v knjige stare zaveze, ki vsebujejo tisto, kar je Bog razodel od stvarjenja sveta do Kristusa, in knjige nove zaveze, ki poročajo v glavnem o Jezusovem življenju in nauku. Odkod izvira ime 'zaveza'? (Vinko)

Z imenom 'zaveza' (latinsko testamentum) Sveto pismo samo utemeljuje razlikovanje med zaobljubo zvestobe med Bogom in Izraelci, njegovim izvoljenim ljudstvom, ter dokončno 'zaobljubo' med Bogom in človeštvom, ki jo je zapečatil Jezus s svojo krvjo in se je s tem uresničila nova zaveza. Že apostol Pavel uporablja izraz 'stara zaveza' tudi za svete spise, ki izvirajo iz časa pred Kristusom. Stara zaveza je prvo razdobje zgodovine razodetja in odrešenja človeštva. Začne se z božjo zavezo z Abrahamom, z izvoljenim ljudstvom po izhodu iz Egipta na Sinaju, dopolni pa se z Jezusovo smrtjo in vstajenjem in s tem v novi in večni zavezi. Cerkev je sprejela staro zavezo kot veljavno pričevanje o svoji lastni predzgodovini, ki jo v Kristusovi luči na novo razume. (sč)

LETA 1683 ROJEN RENE-ANTOINE DE REAMUR

FRANCOSKI FIZIK IN NARAVOSLOVEC († 1757)

Termometer ali toplomer je naprava, s katero merimo temperature. Navadno je to zaprta steklena cevka, v kateri je živo srebro ali obarvan alkohol, nad njim je vakuum. Celzijev ima skalo 0-100 stopinj. Francoski fizik in naravoslovec Rene Reamur je izdelal po njem imenovani termometer, katerega skala med lediščem in vreliščem vode je razdeljena na 80 delcev.

LETA 1683 UMRL JOŽEF RABATTA

DVANAJSTI LJUBLJANSKI ŠKOF, GROF (* 1620)

Izhaja iz furlanske plemiške rodovine, ki se je priselila iz Toskane. Oče Anton je bil gospod kanalski, od 1622 baron dornberški, od 1634 grof. Mlad je stopil v red malteških vitezov, bil na vojni s Turki, potoval po evropskih državah in se ustalil na Dunaju (poveljnik telesne straže, vzgojitelj ...) toda leta 1664 se je odločil, da postane duhovnik in še isto leto ga je cesar Leopold I imenoval za ljubljanskega knezoškofa, papež Aleksander VII. pa je njegovo imenovanje potrdil 23. junija 1664. Rabatta je zahteval dosledno spoštovanje odlokov tridentinskega koncila, vodenje statusa animarum in temeljito pripravo dušnih pastirjev na pridigo in katehezo. Zavzel se je za slovensko pridigo pri ljubljanskih avguštincih in podpiral bratovščine, zlasti Bratovščino svetega Rešnjega telesa. To je posebej poudaril tudi v svojih poročilih v Rim. Čeprav je na letnih sinodah in pogostih vizitacijskih potovanjih odločno nastopal proti ostankom protestantizma, je svojim duhovnikom dovolil uporabo slovenskega prevoda Dalmatinove biblije. Leta 1665 je naročil Schönlebnu naj pripravi drugo izdajo slovenskega lekcionarja. V času vladanja škofa Rabatta so bile mnoge cerkve v ljubljanski škofiji barokizirane. Dokončal je letno rezidenco v Goričanah in leta 1674 prenovil ljubljansko stolnico. Bil je zbiralec geografskih kart in knjig. Leta 1679 je objavil nasvete za dušno pastirstvo in napisal pravila, kako ravnati v času kuge. Pokopan je v Scarlichijevi grobnici v ljubljanski stolnici.

LETA 1823 ROJEN JOŽEF JERIČ

DUHOVNIK; ČEBELAR, ČASNIKAR († 1888)

Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil posvečen 1847. V letih 1859-73 je bil župnik v Dobovcu, kjer se je ukvarjal z umnim kmetovanjem, zlasti s čebelarstvom. Zatem je bival v Ljubljani bil med soustanovitelji in 1876-83 predsednik Čebelarskega društva na Kranjskem, urednik Slovenske Čebele, 1882-87 oz. 1888 je urejal in izdajal Slovenca in ga 1883 razširil v dnevnik, bil med pobudniki Katoliške bukvarne (1879), Katoliške tiskarne (1883) in Katoliškega tiskovnega društva (1887).

LETA 1823 ROJEN ERNEST RENAN

FRANCOSKI FILOZOF, PISATELJ, JEZIKOSLOVEC († 1892)

Doma v Bretaniji, v otroštvu izgubil očeta, mati in sestra sta ga vzgajali in mu omogočili odlično izobrazbo v semenišču. Toda leta 1945 je Renan zapustil Cerkev, diplomiral iz filozofije, dve leti potoval po Italiji, doktoriral in 1862 izdal roman Jezusovo življenje, ki je mnogim omajal vero v resničnost evangelija, saj je Renan v knjigi evangelij podal pozitivistično, kot roman. Jezusa je predstavil kot enkratno in neponovljivo zgodovinsko osebo, genialnega človeka, velikana duha, preroka, človeka z najvišjo zavestjo Boga ... Renan je tudi trdil, da ne obstaja nikakršen nadnaravni svet, kar naj bi po njegovem dokazovala znanost ... toda prav dogodki tistega časa so Renanove trditve najbolj zanikali. »Sredi te scientistične evforije so se namnožile manifestacije prav tega "neobstoječega" nadnaravnega sveta - od dogodkov (Lurd, Fatima, Medžugorje) do oseb (Mirjam Bauardy, Terezija Neumann, Marta Robin, pater Pij), je zapisal pisatelj Alojz Rebula. Istega leta, ko je izšla knjiga Jezusovo življenje, so bila namreč potrjena prikazanja v Lurdu ... V pravem trenutku sta nam bila v lurški votlini dana obrambni ščit in močan protistrup, ki sta za nas danes prav tako ali še bolj dragocena kot takrat. Jezus Kristus je za kristjane veliko več kot glavni junak Renanove knjige: je Božji Sin, Mesija, naš Odrešenik, Jezus Kristus. Verovati moramo vanj, če se hočemo vsaj malo približati skrivnosti njegove človeške in Božje poti.

LETA 1860 ROJEN ANTON KOSOVEL

UČITELJ IN ZBOROVODJA, OČE PESNIKOV SREČKA IN STANA († 1933)

Kmečki sin iz Črnič na Vipavskem je po maturi na učiteljišču v Kopru (1881) služboval najprej v Šempasu, nato v Dutovljah na Krasu, v Sežani je postal vodja šole, tam se je tudi poročil. Tam sta se rodila sinova Stano (1895) in Srečko (1904), ki sta se uveljavila kot pesnika, predvsem genialni Srečko. Oče Anton je v letih 1908–1925 deloval v Tomaju, kjer je leta 1925 zgradil družinsko hišo. V vseh službenih krajih je vodil pevske in deloma cerkvene zbore. Hči Karmela (1899–1990) je bila glasbena umetnica.

LETA 1915 ROJEN bl. KARL LEISNER

DUHOVNIK IN MUČENEC, BLAŽENI († 1945)

V zloglasnem nacističnem taborišču Dachau, ki je začelo 'delovati' že leta 1933, je bilo med množico jetnikov tudi 2720 duhovnikov iz vse Evrope, med njimi tudi okoli 30 iz Slovenije. Duhovniki-taboriščniki so bili v posebnih barakah, ločenih za duhovnike nemške in poljske narodnosti, bila pa je še skupna 'baraka narodov'. Duhovnike so ločili od drugih zapornikov zato, da niso mogli vršiti svojega poslanstva in sotrpinom vlivati poguma ali jih pripravljati na smrt. V eni od barak za duhovnike so na posredovanje papeža Pija XII. smeli imeti kapelo, kjer je en duhovnik ob nedeljah maševal, drugi pa so bili pri maši. Decembra 1944 se je v tisti kapeli zgodilo nekaj izrednega: 29-letni nemški diakon Karl Leisner, ki je bil v Dachauu od leta 1940 in je bil hudo bolan, je v največji tajnosti prejel mašniško posvečenje in daroval svojo prvo sveto mašo, ki je bila zanj tudi edina v življenju. Tega pričevalca je papež Janez Pavel II. med mašo na olimpijskem stadionu v Berlinu 23. junija 1996 kot mučenca razglasil za blaženega. Med duhovniki, ki so pri tem slavju sodelovali, je bil tudi Maks Ledinek, ki je bil v Dachauu od aprila 1943 do 29. aprila 1945, ko so ameriški vojaki osvobodili Dachau, in je umrl kot upokojeni župnik v Zrečah 23. decembra 1982. V pogovoru za Ognjišče julija 1975 je dejal, da je bilo to doživetje zanje kot sončni žarek božje bližine v mrazu in temi sovraštva. Duhovniki so peli v 'mednarodnem zboru'.

več:
S. Čuk, Blaženi Karl Leisner: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2012), 16-17.

njegova zahvala za rešitev iz Dachaua

• O znova pridobljena ljubezen in človeško dostojanstvo! Mi ubogi taboriščniki. Hoteli so nam ubiti dušo. O Bog, kako se ti zahvaljujem za rešitev v kraljestvo ljubezni in človeškega dostojanstva. Da, tudi v Dachau je bilo izkazano veliko pristne preizkušane ljubezni in dostjanstva v trpljenju, pa vendar, kako revne so bile naše zunanje možnosti. - In kako grdo sovraštvo in otopelost, ki je človeka obdajalo proti volji. Gospod, daj, da te bom vedno bolj ljubil. Ljubezen in zadoščevanje! Zahvaljujem se ti za vse, odpusti mi moje slabosti!
  
  
• Tako sem vesel, da smem blagoslavljati. Bog, kmalu me spet popelji k svojemu oltarju, da bom smel tebi, preljubi Oče, darovati tvojega ljubljenega Sina. O, kako hrepenim po tem! Spet hočem ozdraveti za Kristusa in njegovo kraljestvo, njegova srčno ljubljena Mati mi bo pomagala...

o njem:

• Njegova pogumna vera in njegovo navdušenje za Kristusa naj bi zlasti mladim ljudem, ki živijo v okolju, zaznamovanem z nevero in brezbrižnostjo, bila spodbuda in vzor (sv. Janez Pavel II. ob razglasitvi za blaženega, 1996)

LETA 1915 ROJEN KAZIMIR HUMAR

DUHOVNIK , ORGANIZATOR, PUBLICIST, NEUTRUDEN DELAVEC NA BOŽJI NJIVI († 2001)

Duhovnik dr. Kazimir Humar, doma iz Vrtojbe, je bil vsestranski delavec slovenskega vernega občestva na Goriškem. Bil je pobudnik za ustanovitev slovenske skavtske organizacije, na goriških slovenskih srednjih šolah je poučeval različne predmete in bil katehet. Pripravil je tudi nekaj učbenikov. Bil je med ustanovitelji mladinske revije Pastirček, sodeloval je pri tedniku Slovenski Primorec, ki se je leta 1949 preimenoval v Katoliški glas. Dajal mu je jasen in odločen 'glas' s svojim uredniškim delom in s svojimi zapisi.

več:
F. Bole, Zlatomašnik dr. Kazimir Humar - petdeset let pobudnik duhovnega in kulturnega življenja med goriškimi Slovenci: Gost meseca, v: Ognjišče 7-8 (1990), 6-10.

njegove misli:

• V petdesetih letih je bilo v domovini hudo: duhovnike so zapirali, cerkve so spreminjali v muzeje, skladišča, ... tega si ni upal nihče zapisati. Mi smo pa lahko o tem poročali in se marsikomu zamerili. Imeli pa smo o srečo, da smo bili finančno neodvisni, naš časopis je živel le od darov za naročnino in od prostovoljnega dela sodelavcev. In tako smo si lahjko privoščili povedati vso resnico.
  
• Vse moje zadolžitve in dejavnosti so prišle čisto slučajno: Katoliški glas, Pastirček, Goriška Mohorjeva, tisk, Katoliški dom, skavti, telovadnica, poučevanje na raznih šolah, misijoni ... vedno sem bil na razpolago in kjer sem videl potrebo, tam sem pomagal ...
• Ne smemo pozabiti, da je svoboda lahko tudi nevarna, saj je svoboda za dobro in svoboda za zlo, tudi tisto zlo, ki ga prinaša potrošniška miselnost.

LETA 1928 ROJEN JOŽE TISNIKAR

SLIKAR († 1998)

Rojen v Mislinji je moral po očetovi smrti v tovarno. Pri vojakih je bil bolničar in po končanem služenju se je preselil v Slovenj Gradec, kjer je delal v bolnišnici (pomoč pacientom), kasneje pa je delal v secirnici (do upokojitve). Iz tega delovnega okolja je tudi črpal umetniški navdih za svoje umetnine, ki so sprva zbujjale nelagodje in grozo, toda če razumemo slikarjevo povezavo življenja in smrti, ki si podajata roki, si jih lahko razlagamo tudi drugače. Tisnikar je bil slikar samouk, ki je v začetku delal pod mentorstvom ak. slikarja Karla Pečka. V Slovenj Gradcu se je takrat odvijalo bogato likovno dogajanje, sem so prihajali tudi tuji umetniki in Tisnikar je vse to opazoval in delal primerjave. Najprej je skušal kopirati stare mojstre, toda s tem ni bil zadovoljen, skušal je odkriti svoj izraz in prepoznaven je postal prav po tem. Vodilo ga je njegovo tragično občutje življenja, v likovn izpoved, ki bi ji težko našli primerjavo v slovenskem likovnem prostoru. Likovna izpoved mu je res postala azil, se je zatekal v trenutkih krize. Spoznanje o človeški minljivosti in eksistencialno razmišljanje je Tisnikarja vodilo, da se je izpovedoval ... Leta 1970 je prejel Nagrado Prešernovega sklada za slikarska dela, razstavljena v letu 1969. Priznan in cenjen je bil tudi v tujini. Najbolj je poznan po svojih upodobitvah krokarjev in po temačnih podobah mrtvih, pogrebov, krajin in avtoportretov. Je eden najbolj samosvojih slovenskih slikarjev, karizmatična osebnost, a še vedno samoten »potnik« in s komerkoli neprimerljiv. Nima vzornikov in ne posnemovalcev, kajti polje njegove ustvarjalnosti – smrt kot ikonografska tema – je za mnoge tabu, ki se mu niti ne morejo niti nočejo približati, vsaj ne na način, kakršnega je osvojil Tisnikar. Likovna kritika ga je umestila v temni modernizem.

iskalec in zbiralec Marko Čuk