Veste, zakaj ne bom odjavila naročnine na Ognjišče? Zaradi besed, ki ste jih napisal v zadnjem pismu: »Ko otroci ne grejo več k maši ali pa za nekaj časa prekinejo z obiskom maše, peljite svoje otroke k maši v duhu in jih blagoslavljajte.« Kar nekaj časa sem razmišljala, da bi odjavila revijo Ognjišče, pa so me te besede tako nagovorile, da je ne bom. Pomislila sem, da je Ognjišče bolj za mlade, sedaj pa vidim, da lahko prav vsakdo kaj najde v njem.

Naj se predstavim. Imam dobrih štirideset, sem mama štirih otrok, na žalost že nekaj let vdova. Ko sem bila najstnica, sem se trudila, da bi resnično živela po veri: hodila k maši, na duhovne vaje, k mladinskemu verouku, brala berilo ... Dobila pa sem moža, ki je zase rekel, da ne veruje v Boga. Pa zdaleč od tega, da bi mi karkoli branil ali me zasmehoval. Ne, le ni bil tako zagret za vero, kot jaz. Ker je bil dosti na službenih poteh, smo šli k maši skupaj vedno, ko je bil doma. Včasih smo tudi skupaj molili. Z njim sem se počutila varna, srečna kot mama najinih otrok (postavljal me je pred otroke), zadovoljna kot žena, saj je bil pozoren, zadovoljen, optimističen. Pri njem mi je manjkala samo ta 'božja' razsežnost, saj se z njim nisem mogla pogovarjati o veri, mojem doživljanju Boga. Enkrat mi je skoraj z nevoščljivostjo očital, da jaz "kar verujem, ne da bi se spraševala", on pa je moral prav vsako stvar premleti, jo raziskati, priti z razumom do dna.

Za otroke sem se zmeraj trudila, da bi jih vzgajala prav, enako tudi mož: bil je pozoren, dosleden, znal je zahtevati, tudi ukazati. Vedno sva se prej dogovorila in se uskladila, če se o čem nisva strinjala, preden sva kaj odgovorila otrokom. Res pa je, da je bil zelo močna osebnost, z avtoriteto. Jaz sem svojo vero, upam, živela in da jo še živim, zelo malo pa o njej govorila. In ta vzorec sva verjetno prenesla na otroke.

Najstarejša hčerka je že 'na svojem', torej poročena. Drugi sin (okoli 20 let) že dolgo ne hodi več redno k maši, ampak gre tako, kot smo se dogovorili takoj po birmi: da bo šel enkrat na mesec, takrat ko bo oče doma, in bomo šli skupaj. Tega se še sedaj drži, tudi po njegovi smrti, kar je vredno vsega spoštovanja.

Tretji sin me najbolj bega. Do lani je bil dejaven v župniji, sedaj pa je, kot da bi odrezal: še k maši ne bi šel, če ne bi vztrajala, da hodi, tako kot starejši, enkrat na mesec, da se ne bo čisto odtujil.

Pa vas vprašam: se vam zdi tole prav ali je bolje, da ga pustim? Saj je Bog vsakemu dal svobodno voljo, da se odloči zanj ali pa ne. Po drugi strani pa se mi zdi prav, da se res ne bi oddaljil od vsega. Jaz ga povprašam o tem in onem, a preveč nočem riniti vanj, ker čutim, da se mi bo zaprl. Še najraje vidim, da greva na kakšen sprehod (čudež – tudi to se zgodi) in mi sam pove, kar želi. Tudi kritike zelo rada izrečem premišljeno, nikakor pa ne v jezi, ker mislim, da bi s tem naredila samo škodo.

Najmlajša hči se pripravlja na birmo: je zelo čustvena, značaj se ji še oblikuje, nekako sva si še najbolj blizu.

Če bi bil mož živ, bi se lahko pogovorila, da bi dodal k vzgoji še 'moško' noto (bolj trdo), jaz pa sem samo mama. In zato bolj mehka, popustljiva. Otroci me že poznajo in me niti ne vprašajo za dovoljenje za kaj čudnega: recimo, da bi bili dolgo v noč zunaj. Ko sem poskušala biti bolj 'trda', sem bila samo zoprna: sebi in drugim.

Sicer pa so vsi otroci zelo v redu: pridni v šoli (upam, da bo tako ostalo), doma tudi naredijo, kar jim rečem, daleč od tega, da bi popivali ali ponočevali, tudi drugi ljudje mi jih pohvalijo. In kaj je lepšega za eno mamo? Med sabo imajo sicer bratske nagajivosti, a se razumejo, si tudi pomagajo, kar je v njihovih močeh.

No, vaš odgovor v zadnji številki Ognjišča je bil kot balzam zame: res jih od takrat vse vodim k maši. In ko smo skupaj jim niti brez besed ne očitam, zakaj ne gredo zraven. Vsem pokažem, da jih sprejemam, saj je vera očitno res en velik DAR.

Pred časom smo imeli misijon. Že prej sem se pripravljala nanj, tudi delovne in domače obveznosti sem prilagodila tako, da sem se lahko udeležila čim več dogodkov. Name je ta misijon zelo vplival: povzročil je veliko hrepenenje po Bogu. Upam, da ne ugasne in da bom nenehno iskala Boga in božje v vsem, da mi ne bo zmanjkalo ne volje in ne poguma.

Mesec december pa je bil zame zelo težak, saj se že pred prazniki pojavi strah zaradi praznine, ki jo je povzročila moževa smrt in se jo še bolj čuti med prazniki. Posebej močno čutim to ob božiču in v oktobru – pred 1.novembrom. Veliko lažja mi je velika noč, to je 'moj' praznik in vseh, ki verujemo, da je Kristus za nas ne samo umrl, ampak tudi vstal. In da se bomo nekoč vsi srečali .... Iz velike noči dobim moč samo, če opustim vse, kar je postransko (saj spečem potico in pripravim vse, kot je v navadi), ampak se res predam Bogu, molim in verjamem, da je Bog in samo Bog moje vse.

Hvala Bogu, da imam okrog sebe dobre ljudi! Iz njih in iz Boga črpam moč za življenje. Oprostite, ker sem se razpisala, pišem vam samo v spodbudo, da nadaljujete svoje delo. Ljudje se premalokrat pohvalimo, to samo načrtujemo in potem je včasih prepozno.

Angela

Vaš odmev na pismo v prejšnji številki Ognjišča, ki ni edini in najbrž ne zadnji, me prepričuje, da je pismo Mirjam "Moja vzgoja je bila zaman: trpim, ker se otroci med seboj sovražijo in ne hodijo k maši", opozorilo na pereč sodobni problem, ko številni mladi opuščajo versko prakso. Vaša težava ni tako pereča kot bralke Mirjam. Otroci so pravzaprav v marsičem dobri, ne delajo vam problemov, spoštujejo vas, a nekaj jim manjka: da bi imeli globoko vero in jo tudi živeli. Tudi sam se s to težavo staršev večkrat srečujem. Seveda odraslih ni pametno siliti, naj gredo v cerkev. Vera je preveč dragocena stvar, da bi koga silili vanjo! Odločitev za Boga mora biti pri odraslem človeku svobodna, ker Bog sam daje človeku svobodo.

Ker imam zelo rad zgodbe in jih zbiram, sem dolgo, dolgo iskal zgodbo, ki bi govorila o težavi, ki jo opisujete. A našel nisem nič. Pričakoval sem kakšno sodobno zgodbo, a po dolgem času našel zgodbo, ki je stara najbrž 1600 let – torej ni samo danes težko vzgajati! –, saj so jo našli v stari knjigi meniških življenjepisov.

Neka mati je bila zelo zaskrbljena, ker sta njena dva sinova skrenila s prave poti, na katero ju je ona usmerjala. Učitelji retorike so jima slabo svetovali in zapustila sta katoliško vero ter zašla v krivoverstvo ter se prepuščala razuzdanemu življenju in dan za dnem bolj polzela v vrtinec grešnega življenja. Tako se je ta mati nekega dne odpravila k svetemu puščavniku, da bi mu zaupala svojo bolečino, saj so se k njemu zatekali vsi, ki so imeli težave. Moža je izgubila, ko sta otroka bila še majhna, in sama je morala skrbeti zanju. Zelo se je trudila, da bi ju spominjala na manjkajoči očetovski lik in bi otroka imela podobo, po kateri bi se lahko zgledovala. Toda sedaj že odraščajoča sta se pustila zapeljati naukom krivim učiteljev. Žena je bila obupana, ker so bili vsi njeni napori zaman. Kaj naj stori? Če fanta vzame iz šole, lahko tvega, da bosta še bolj zapadla v napake in zapeljivo brezdelje ter bosta postopala po cirkusih in gledališčih.

Najhuje pa je bilo, da še zase ni vedela, kakšen odnos naj ima ona sama do vere in prepričanja, ki ga je imela doslej. Če ji njeno prepričanje ni pomagalo ohraniti otrok na pravi poti, ali to morda pomeni, da se je tudi ona zmotila? Vse to in še druge stvari je žena zaupala svetemu puščavniku, ki jo je v tišini ljubeznivo poslušal.

Ko je končala govoriti, jo je menih v miru gledal, končno je vstal in jo povabil, naj se z njim približa oknu s pogledom na pobočje hriba. Videla sta lahko le grm, na katerega je bila privezana oslica s svojima dvema mladičema.

»Kaj vidiš«? je vprašal ženo. Ta je odgovorila: »Vidim grm, na katerega je privezana oslica in dva mladiča, ki skačeta okrog nje razvezana. Od časa do časa prideta k njej, da posesata malo mleka, potem se oddaljita za hrib. Zdi se, da sta se izgubila, a se kmalu spet pojavita pri svoji materi. In to delata, odkar sem prišla sem. Opazovala sem ju, medtem ko sem se pogovarjala s teboj.«

»Dobro si videla,« ji je odgovoril puščavnik. »Uči se od oslice. Ona ostaja privezana in mirna. Pusti, da njena oslička skačeta in odhajata. Toda njena navzočnost je njuna stalna oporna točka, saj se vedno znova vračata k njej. Če bi se ona razvezala in jima sledila, bi se najbrž vsi izgubili v puščavi. Tvoja zvestoba je najboljši način, da bi tvoja sinova zmogla zopet najti pravo pot, v trenutku, ko se bosta zavedla, da stopata po napačni poti. Bodi zvesta in ohranila boš svoj mir tudi v samoti in bolečini.«

To ji je dejal, jo blagoslovil in žena se je vrnila domov z mirom v srcu.

Saj ni kaj dodati mislim tega svetega moža: Vaša zvestoba je najboljši način, da bodo vaši otroci zmogli zopet najti pravo pot, ko se bodo zavedli, da stopajo po napačni poti. Zato iščite trdnost v navezi z Bogom, da se bodo otroci in drugi ljudje lahko oslonili na vašo trdnost in stanovitnost.

Božo Rustja

LETA 1477 ROJEN SV. THOMAS MORE

ANGL. HUMANIST, PISATELJ, PESNIK, PRAVNIK, DRŽAVNIK IN - SVETNIK KATOLIŠKE CERKVE († 1535)

Leta 1965 je ameriški režiser Fred Zinnemann posnel film Človek za vse čase. Pripoveduje zgodbo o zvestobi glasu vesti, katere junak je Thomas More (1477-1535), angleški humanist, pisatelj, pesnik, pravnik, državnik in - svetnik katoliške Cerkve. Ni hotel priseči zvestobe kralju, ki se je samovoljno razglasil za pogla­varja Cerkve v Angliji. Iz ječe, kjer je bil zaprt več kot eno leto (od novega leta je odprta za obiskovalce), da bi se "omeh­čal", je svoji hčerki Marjeti pisal: "Nikdar ne bom nehal zaupati v neskončno dobroto Boga. Njegova milost me je doslej tako krepi­la, da sem bil raje pripravljen odpovedati se vsemu: službi, imet­ju in življenju, kakor pa da bi prisegel proti svoji vesti." Za­radi te njegove možate doslednosti so papežu predlagali, da bi ga postavil za zavetnika politikov. Njegov god obhajamo 22. junija.

več:
S. Čuk, s. Thomas More. Ne morem priseči proti svoji vesti: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2000), 58-59.
S. Čuk, sv. Tomaž More: Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 6 (2011), 24.

nekaj njegovih misli

• Vsemogočni Bog, odvrni od mene vse prazne skrbi, / vse želje, da bi iskal hvalo in slavo, / sleherno čustvo zavisti, nezmernosti, lenobe, / vsak naval jeze in vsako željo po maščevanju, / vsak nagib, da bi drugim privoščil kaj hudega, / vsako namero, da bi v drugih vzbujal jezo, / vsako zadovoljstvo, ki bi ga morda občutil, / ko bi se spravil na koga, ko je potrt. // Dobri Gospod, naredi me ponižnega in nevsiljivega, / krotkega in miroljubnega, blagega in dobrohotnega, / rahločutnega, da ne bom ravnodušen do stisk ljudi. / V vseh mojih dejanjih, v vseh mojih besedah, / najprej pa tudi v vseh mojih mislih / naj odseva tvoj dobrotni in blagoslovljeni Duh. // Dobri Gospod, nakloni mi dejavno vero, / trdno upanje in gorečo ljubezen. / Tako ljubezen do tebe, moj dobri Gospod, / ki bo daleč prekašala mojo ljubezen do sebe. / Pomagaj mi , da ničesar ne bom ljubil, proti tvoji volji, / temveč se bom vedno ravnal po tvojem navdihu.
  
• Če bom začutil, da me prevzema strah, tako da bi klonil, se bom spomnil svetega Petra, ki se je zaradi slabotne vere ob pišu začel potapljati, in bom storil kakor on. Klical bom h Kristusu: "Gospod, reši me!" Upam, da me bo prijel za roko in ne bo pustil; da bi utonil.
  
• Prepričan sem, da me brez moje krivde Bog ne bo zapustil... Zato trdno upam, da me bo njegova usmiljena dobrota močno varovala in se bo nad menoj bolj izpri­čalo njegovo usmiljenje kakor pravičnost.
  
• Ne bodi zaradi mene v prevelikih skrbeh, hčer­ka moja, naj se mi na svetu pripeti karkoli. Zgodilo se ne bo nič, česar bi Bog ne hotel. Kar pa on hoče, četudi bi se nam zdelo hudo, je v resnici najboljše.

LETA 1800 ROJEN JOŽEF BLAZNIK

PRVI SLOVENSKI TISKAR IN ZALOŽNIK († 1872)

Idrijčan Jožef Blaznik, prvi ljubljanski slovenski tiskar in založnik, je v 19. stoletju tiskal domala vse, kar je izšlo v slovenskem jeziku: Kmetijske in rokodelske novice ter vse knjige te družbe, pesniški zbornik Kranjska Čbelica, Prešernove Poezije, listine za ljubljansko škofijo, Wolfovo Sveto pismo in Cigaletov Nemško slovenski slovar.

LETA 1809 ROJEN MATIJA MAJAR ZILJSKI

NARODOPISEC, JEZIKOSLOVEC IN NARODNI BUDITELJ († 1892)

Mlada slovenska država je od junija 1991 samostojna. Sanje o samostojnosti našega naroda pa so že zelo stare. Oprijemljivejše oblike so pričele dobivati ob 'pomladi narodov' v revolucionarnem letu 1848. O politični osamosvojitvi Slovencev je prvi spregovoril celovški stolni kaplan Matija Majar Ziljski. 17. marca 1848, štiri dni po revoluciji na Dunaju, je napisal članek 'Slava Bogu na višavah', ki je bil objavljen v ljubljanskih Novicah 29. marca. V njem poziva Slovence, naj složno stopijo skupaj in izkoristijo pravice, ki jim jih nudi nova cesarska ustava. »Tako imenitnega časa za vse Slovence še ni bilo, kar sonce sije, in Bog sam ve, ali kedaj kaj takega za Slovence bode. Samo nekoliko tednov je časa. Mi tega zlatiga časa ne smemo zamuditi!« Postavil je zahteve po uradnem priznanju slovenskega jezika v šolah in uradih. Že prve dni aprila 1848 je Matija Majar začel zbirati podpise za peticijo, ki je zahtevala avtonomno Zedinjeno Slovenijo s posebnim deželnim zborom v okviru avstrijskega cesarstva. Peticija je izšla 10. maja 1848 kot priloga Kmetijskih in rokodelskih novic pod naslovom 'Kaj Slovenci terjamo?' V prvem delu razlaga bodočo ureditev Zedinjene Slovenije, v drugem pa našteva pravice, ki jih mora dobiti slovenski jezik v šolstvu in javni upravi.

več:
S. Čuk, Matija Majar Ziljski: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7-8 (1992), 32-33.

njegovo razmišljanje:

• Slavenska narodnost in slavenski jezik!... Da svojo narodnost in jezik ubranimo in povzdignemo, moramo želeti in terjati: 1. Da se vsi Slovenci, kakor naj bližnji brati, zjedinimo v jeden narod, in da bi imeli vsi vkup jeden slovenski zbor. Na Koroškem nas je 116,000, na Štajarskim 378,000, na Krajnskim 438,000, na Goriškim in Teržaškim 217,000, na Banatskim 22,000, na Vogerskim 66,000 in v Istrii 230,000. Tako na sedem strani razdeljeni in razcepljeni smo vsi in povsod siromaki, kjerkoli se oglasimo, je nas premalo, kar koli rečemo, nam besedo lahko podero; ako bodemo pa zjedinjeni, nas bode blizu poldrugi milijon... Naša beseda bode veljala in povsod lahko ostala... (Matija Majar Ziljski, Kaj Slovenci terjamo?, 10. maja 1848)

LETA 1812 ROJEN CHARLES DICKENS

ANGLEŠKI PISATELJ (†  1870)

V svojih delih je slikal angleško meščansko in malomeščansko življenje v prvi polovici 19. stoletja. Njihove odnose v družbi je opisoval stvarno, na trenutke humorno in včasih groteskno. Izrazito je izpostavljal socialne probleme tistega časa, kot so bile sirotišnice, šolstvo, uradništvo, ipd. Upravičeno ga štejemo med utemeljitelje socialno-kritičnega romana. Z velikim zagonom in strastjo je namreč slikal prizor najnižjega londonskega sloja, ki je živel v bedi, revščini in kriminalu. Bil je izredno plodovit pisatelj, njegovo najslavnejše delo Oliver Twist, ki je že v tistih časih doživelo več izdaj. Izredno priljubljeno delo je bilo Božična pesem, ki jo je ruski skladatelj Peter Iljič Čajkovski uporabil za podlago svojemu baletu Hrestač.

nekaj njegovih misli:

• Edina človeška lastnost, ki nam vliva upanje in daje tolažbo, je vztrajnost ... Po prizadevnem delu vztrajnost vedno rodi svoje sadove. Kakor rastlina, ki uspeva v najrevnejši zemlji, lahko tudi v nas zraste žilavost, ki nazadnje rodi cvet in sad.
  
• Delaj dobro, čim več moreš, in govori o tem, kar si storil, čim manj moreš.

LETA 1816 UMRL LEOPOLD VOLKMER

DUHOVNIK, LJUDSKI PESNIK, PREVAJALEC, NARODNI BUDITELJ IN SKLADATELJ (* 1741)

»Priprosto je blaga duša Volkmar živel, priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu, čeravno v lozni obleki,« je duhovniku in ljudskemu pesniku Leopoldu Volkmerju zapel hvalo blaženi Slomšek. Volkmer je v narečju zlagal basni, pesmi o kmečkem življenju in nabožne pesmi. Po njegovi smrti so izšle njegove Fabule in pesmi.

LETA 1842 ROJEN MATIJA KOŽELJ

SLIKAR († 1917)

Rojen v Vesci pri Vodicah in že kot otrok je kazal veselje za risanje. V šolo je hodil v Vodice, kjer ga je kaplan Peternel še bolj navduševal za risanje. Sam pripoveduje, da je bil najbolj srečen, ko je dobil prve barvice in Sveto pismo v slikah. S sedemnajstimi leti je poslikal domačo vaško kapelico in naslednje leto odšel v Ljubljano, kjer se je dve leti učil na risarski šoli na ljubljanski realki (pri prof. Joachimu Oblaku). Ko se je poročil in si ustvaril družino, se je preselil v Kamnik, kjer je imel slikarsko delavnico V želji po večjem slikarskem znanju je odšel na dve študijski potovanji (v Graz in na Dunaj, leta 1900 pa še v Rim, Firence in Benetke. Med renesančnimi in baročnimi mojstri sta mu bila najbolj všeč Tiziano in Rembrandt, med domačimi pa sta mu bila najbližja Langus in Wolf. Najbolj znane z njegovimi freskami poslikane cerkve so na Limbarski gori, Sv. Trojici nad Vrhniko, na Homcu, v Kamniku, Ribnici, Trebnjem, Novem mestu (frančiškanska cerkev), Škofji Loki, Bohinjski Bistrici, Cerkljah na Gorenjskem, Krki na Dolenjskem ... skupaj je okrog 50 cerkva. Leta 1907 je poslikal vodiško cerkev, njegova dela so tudi v skoraj vseh cerkvah okrog njegovih rodnih Vodic: v Zapogah, v Repnjah, na Skaručni (njegovo najstarejše ohranjeno njegovo delo slika sv. Lucije), v Šinkovem Turnu, na Šmarni gori. Naslikal je številne oltarne podobe, križeve pote (20) in božje grobove, poleg fresk pa je naslikal tudi mnogo oltarnih oljnatih slik (200) in pokrajin (v zadnjih letih)

LETA 1859 UMRL ANTON ALOJZIJ WOLF

LJUBLJANSKI ŠKOF, PODPORNIK ŠOLSTVA, KULTURE, VELIKODUŠEN MECEN (* 1782)

"Ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf je nedvomno ena tistih velikih osebnosti slovenske cerkvene, verske in kulturne zgodovine, ki stoji po krivici v senci svojega velikega sodobnika in prijatelja, lavantinskega škofa Antona Martina Slomška," meni zgodovinar France Dolinar. Kot škof je omogočil izdajo novega prevoda Svetega pisma ter Nemško-slovenskega in Slovensko-nemškega slovarja, za revnejše dijake je ustanovil zavod Alojzijevišče. "Slovenska izdaja celotnega Svetega pisma sredi 19. stoletja, ki jo upravičeno imenujemo po ljubljanskem škofu Wolfu, je pomemben mejnik ne le na področju prevajanja in izdajanja Svetega pisma v slovenskem jeziku, temveč ima tudi splošen kulturni pomen za naš narod. Da je to besedilo izšlo kot prevod latinske Vulgate z opombami in uvodi, prevedenimi iz nemščine, so vplivale tedanje razmere v Cerkvi" (Marijan Peklaj).

več:
S. Čuk, Anton Alojzij Wolf: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2002), 16-17.

LETA 1864 UMRL VUK STEFANOVIĆ KARADŽIĆ

SRBSKI FILOLOG, ETNOGRAF IN REFORMATOR SRBSKEGA JEZIKA, UČENEC JERNEJA KOPITARJA (* 1787)

Temelje srbskega knjižnega jezika in pravopisa je postavil Vuk Karadžić. Zasluge za to ima tudi ugledni slovenski jezikoslovec Jernej Kopitar. Ko sta se leta 1813 na Dunaju srečala, je Kopitar spodbudil Karadžića, da je začel zbirati ljudske pesmi in drugo ljudsko blago. Navduševal ga je tudi, naj se loti dela za knjižni jezik in pravopis. Kmalu je izdal prvo zbirko ljudskih pesmi in Pismenico (slovnico), in s tem se je začelo njegovo delo za nastanek nove srbske književnosti, jezika in pravopisa.

LETA 1885 ROJEN SINCLAIR LEWIS

AMERIŠKI PISATELJ, NOBELOVEC († 1951)

Prvi ameriški dobitnik Nobelove nagrade za književnost (1930), znan predvsem po svojih realističnih opisih (v fotografskem slogu) življenja ameriških srednjih razredov in satiričnih opisih malomeščanstva v ZDA. V svoje pisanje je vpletal časnikarski slog, zato so njegova dela včasih preveč šablonska in dolgočasna, težak je tudi za prevajanje ... Največjo slavo je dosegel z romanom Babbitt (tudi v slovenskem prevodu 1953), druga dela pa so še: Zdravnik Arrowsmith, Elmer Gantry in Sodnik Timberlake (tudi v slovenščini)...

njegova misel:

• Opravičiti to, kar lahko navede dobre razloge za opravičilo, pravzaprav ni krščansko usmiljenje. To je zgolj pošteno ravnanje. Biti kristjan se pravi odpustiti tudi to, kar ni opravičljivo, zakaj Bog je odpustil tudi to, kar je v tebi neopravičljivo.

LETA 1893 ROJEN STANKO ŠKERLJ

JEZIKOSLOVEC, LIT. ZGODOVINAR († 1972)

Iz rodnega Novega mesta se je po maturi (1911) podal na Dunaj in se posvetil študiju romanske in germanske filologije. Kot doktor romanistike je služboval na gimnaziji v Ljubljani ter se strokovno izpopolnjeval. V letih 1930-1946 je bil profesor italijanskega jezika in književnosti na univerzi v Beogradu. Od leta 1946 do upokojitve (1960) pa je bil profesor romanske filologije na filozofski fakulteti v Ljubljani. Po njegovi zaslugi od leta 1955 izhaja jezikoslovni časopis Linguistica.

LETA 1909 ROJEN DOM HELDER CAMARA

BRAZILSKI NADŠKOF, "BRAT UBOGIH IN MOJ BRAT" († 1999)

Med prvim obiskom Brazilije (leta 1980) je papeža Janeza Pavla II. v mestu Recife na revnem severovzhodu te prostrane dežele pozdravil tamkajšnji nadškof dom Helder Camara. Oblasti so ga imele za "rdečega", ker se je boril za pravice ubo­gih, papež pa ga je prisrčno objel in ga imenoval "brat ubogih in moj brat". Za moža, ki ga ves svet pozna kot "preroka pravic ubogih", to priznanje iz papeževih ust velja več kot kardinalska čast, za katero je bil večkrat predlagan, a mu ni bila dodeljena, ker je bil v nekaterih vatikanskih krogih slabo zapisan. Zaradi te­ga pa Camara nikoli ni bil zagrenjen, saj ni iskal časti, ampak se je trudil le za to, da bi pomagal "malim" ljudem v svoji škofiji, v domovini in drugod po svetu. Kot glasnik pravičnosti in miru je potoval v številne dežele sveta, kjer je nagovoril množice. Najbolj so mu bili - kot papežu - pri srcu mladi, ker so graditelji bodočnosti, novega sveta.

več:
S. Čuk, Dom Helder Camara - brat ubogih in moj brat: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (1999), 58-59.

nekaj njegovih misli:

• Če z veseljem zastavim vse svoje življe­nje, moči in energije za to, da se borim za pravico, toda brez sovraštva in nasilja, le z moralnim pritiskom resnice in ljubezni, delam to zato, ker sem trdno prepričan, da je samo ljubezen močna in da samo ljubezen gradi.
  
• Vaša mladost naj vas sili, da se zamislite in zavzamete stališče. To stališče naj bo neizprosno kot res­nica in zahtevno kot pravica. Dajte mi vašo toplino, vaše pri­jateljstvo, da ohranim krepost poguma, upanja in ljubezni.
  
• Vsaka vera prinaša neko sporočilo, ki naj ljudem pomaga vsaj v tem, da postanejo bolj človeški. Če bo svet ostal tako nečloveški, kot je danes, se nobena vera ne bo mogla ponašati.
  
• Nikar ne zlorabljajmo Kristusa osvoboditelja z namenom, da bi izbirali med eno in drugo sužnostjo: to ime je tako veliko, tako globoko, tako neizmerno, tako čisto, da se ga sme uporabiti samo proti vsem sužnostim.
  
• Bog je povsod. Noč in dan smo potopljeni v Gos­poda. Ko hodimo, ko govorimo, ko živimo, smo neprestano v njem. In Bog je v nas! Kako čudovito je gledati stvari in se pogovarjati s Stvarnikom, ki je v nas!
  
• Tistim, ki ne verujejo, in tistim, ki ve­rujejo, je skupno to, da Gospod veruje vanje... Tisti, ki ima­jo dar vere, imajo tudi večjo odgovornost.
  
• Vsak človek je moj brat po krvi. Kristus je pre­lil svojo kri tako zanj kot zame, zate in za vse ljudi, zato smo resnično vsi bratje po krvi - po krvi našega Gospoda.
  
• Všeč mi je prošnja apostolov: "Gospod, na­uči nas moliti!". Pogosto se nam zdi, da smo se že naučili moli­ti. Vendar pa ni dovolj, da znamo iz srca zmoliti očenaš. Po­membno je, da znamo molitev, ki nas je je naučil Gospod, presa­diti v življenje.

LETA 1913 ROJEN OSKAR DANON

SKLADATELJ IN DIRIGENT († 2009)

Rodil se je v Sarajevu in v Pragi z doktoratom končal študij kompozicije in muzikologije. Pred drugo svetovno vojno je bil dirigent v Sarajevu, po vojni je bil direktor beograjske opere in profesor na glasbeni akademiji. V letih 1963–1970 je bil direktor Slovenske filharmonije v Ljubljani. Kot dirigent je bil gost številnih simfoničnih orkestrov doma in na tujem.

LETA 1987 UMRLA KSAVERIJA PIRC

REDOVNICA URŠULINKA, MISIJONARKA (* 1894)

Verne Slovence je o delovanju naših misijonarjev po izvenevropskih celinah zvesto obveščal mesečnik Katoliški misijoni, ki je izhajal od leta 1921 do 1944 v domovini, po vojni je moral, skupaj s številnimi Slovenci, »oditi v begunstvo« v Argentino. List je prinašal poročila o misijonih in pisma naših misijonarjev in misijonark. Zelo poučna in zanimiva so bila pisma uršulinke s. Ksaverije Pirc, ki je bila od leta 1924 misijonarka na Tajskem. Ob 60-letnici Katoliških misijonov (1981) se je oglasila s pismom: »Stopili so v moje življenje okrog božiča 1924 v Bangkoku na Tajskem. Od tedaj so bili svetla točka, ki je prinesla utrip domovine in vesoljne Cerkve redno vsak mesec ... Bili so stik in povezava vseh slovenskih misijonarjev in misijonark v okrilju Misijonske družbe sv. Vincencija. In potem – katastrofa. Vojna in povojna. – Ali bodo Katoliški misijoni utihnili za vedno? Ne! Lepega dne so se spet pojavili z argentinsko znamko. Od tedaj prinašajo duhovno in gmotno pomoč vsem misijonarjem slovenskega rodu na vseh celinah.« Te izredne žene, ki je misijonom darovala 63 let svojega plodnega življenja in jo lahko postavimo ob največje slovenske misijonarje, se spominjamo ob obletnici.

več:
S. Čuk, Misijonarka s. Ksaverija Pirc (1894-1987): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2014), 48-49.

LETA 2004 UMRL JOŽE ŠMIT

UREDNIK, PESNIK IN PREVAJALEC (* 1922)

Doma iz Tlak pri Rogatcu je maturo opravil (1941) v Ljubljani. Po vojni (kot vojak je bil tudi v ujetništvu) je študiral primerjalno književnost in slavistiko. Bil je časnikar pri Kmečkem glasu, zaposlen pri Mladinski knjigi in nekaj let (1964-1977) tudi urednik Cicibana. Pesmi je pričel objavljati 1938. Prevajal je tudi leposlovje iz latinščine (rimskega pesnika Katula), nemščine ... , srbohrvaščine. V svojih pesmih je zelo povezan z naravo, otožno razmišlja o svetu in ljubezni. Rad spregovori o svojih nežnih mladostnih občutjih, o življenju v nekem novem času, o svojih domovinskih in ljubezenskih čustvih (Lirika časa). V nekaterih pesmih pa se temu čustvenemu doživljanju pridružujejo tudi spomini na mladost, vojno in spoznanja o ljudeh in življenju (Zlo stoletja, Hoja za Katulom, Grenki med) ... Pisal je tudi za otroke, v proti in verzih (Ježek se ženi) ...

njegovi verzi:

• Tako mi včasih želja govori, / da nisem jaz drevo, ki raste leta. / Pšenica sem, ki v hipu dozori / in tisočem otrok za kruh je zmleta. // Lepo je biti kruh pod nebom ustec lačnih, / lepo čutiti zob otroških ljub ugriz. / O, kruhek ni nikoli sam v omarah mračnih, / krog njega srca se pleto v neskončen niz.
  
• Daj, Marija, da bi pravi čas prišli / k rojstvu svojega Boga; / naj po mnogih, mnogih dneh hoda / z Detetom in ovčkami zaspimo vsi.
  

iskalec  in zbiralec Marko Čuk

LETA 1737 ROJEN JOŽEF AMBROŽIČ

UČITELJ, ORGANIST IN SKLADATELJ († PO 1793)

Ambrožič se je šolal doma v Šmarjah Sap pri očetu, ki je bil organist in učitelj in je sina izšolal ter pripravil za svojega naslednika. Jožef je bil nekaj časa tudi organist v Dobrepolju in v Preserjih v rojstnem  zlagal je narodne cerkvene pesmi, ki so se ohranile v njegovih rokopisnih pesmaricah .

LETA 1793 UMRL CARLO GOLDONI

ITALIJANSKI KOMEDIOGRAF (* 1707)

Doma iz Benetk, je dolgo časa deloval v Parizu, kjer je tudi umrl. Ob naslonitvi na Moliera je ustvaril nov tip italijanske komedije. Namesto mask je vpeljal žive, polnokrvne like, snov je črpal iz sodobnega življenja. Še danes igrajo njegovo komedijo Krčmarica Mirandolina. Njegovo komedijo Le baruffe chiozzotte je Mirko Rupel prelil v slikovito primorsko narečje in prevodu dal naslov Primorske zdrahe.

nekaj njegovih:

• Brati in ne razumeti je kakor loviti in ničesar ne ujeti.
  
• Laži so tako plodne, da zadostuje samo ena, pa jih je že na tisoče.
  
• Ženske se ne uredijo toliko za moške, bolj proti ženskam.
  
• Bodite previdni, ko izbirate prijatelja, še bolj pa, ko ga menjate.

LETA 1852 UMRL JAKOB ZUPAN

TARČA PREŠERNOVE 'STRELICE' (* 1785)

»Brez cetov teče vir mu Hipokrene / in esov v pesmih njega najti ni!« / »Zatorej nimajo nobene cene, / zato so pesmi tiste brez soli.« To 'strelico' je France Prešeren izstrelil proti učenemu, a čudaškemu duhovniku Jakobu Zupanu, ki se je navduševal za slavistiko in je pisal tudi pesmi, vendar brez c in s. Vse, kar je ustvarjal, nosi pečat njegovih čudaških osebnostnih potez.

LETA 1853 ROJEN IGNACIJ KLEMENČIČ

FIZIK († 1901)

Doma iz Kamnega Potoka pri Trebnjem, študiral je na Dunaju, in bil med študijem asistent Stefanovega učenca Ludwiga Boltzmanna. Doktoriral je iz mehanične histereze stekla. Predaval je fiziko na univerzi v Innsbrucku, dunajska akademija znanosti mu je podelila Baumgartnerjevo nagrado . Raziskoval je tudi na področju elektrike in magnetizma, predvsem pa so ga zanimala natančna merjenja svetlobne hitrosti in med prvimi je s poskusi obvladal valovno enačbo. Sodi med najpomembnejše slovenske fizike ob koncu prejšnjega stoletja v Avstro-Ogrski.

LETA 1887 ROJEN VALO (VALENTIN) BRATINA

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER, SCENOGRAF († 1954)

Iz rojstne Idrije je odšel v Ljubljano, kjer se je vpisal lesarsko šolo in se spogledoval z gledališčem. Dragocene izkušnje je nabral na potovanju po Nemčiji, kjer je dobil trdne osnove za režijsko delo. Zaslovel je kot eden najboljših igralcev in režiserjev. Igral je zlasti karakterne vloge, najboljši je bil v oblikovanju kmečkih tipov. Zelo so mu bile pri srcu Cankarjeve drame. Večkrat je izjavil, da je naloga igralca ponesti gledališko umetnost v zadnjo vas. Njegov načrt je bil sestaviti manjšo igralsko skupino, s katero bi gostoval po deželi.

LETA 1910 UMRL JANEZ PODBOJ

DUHOVNIK IN LJUDSKI PISATELJ - CENETOV GOSPOD (* 1848)

V duhovnika posvečen leta 1872, bil kaplan v Vipavi, Logatcu ... in župnik v Planini, Dol. Toplicah, Sp. Tuhinju ... Pisal prigodnice in igre. Leta 1890 je objavil življenjepis svojega očeta »Oče Cene, uzor dobrega gospodarja in možaka poštenjaka«, materi v spomin pa izdal knjižico »Cenetova mati«. Podboj se je kot duhovnik in poljudni pisatelj vseskozi počutil vnetega Slovenca - v besedi in dejanju. Njegova zasluga je, da je zapisal ribniško himno S'm Ribn'čan Urban.

njegova znana:

• S'm Ribn'čan Urban, / po cajl'm svajt' znan; / j'st brihtne s'm glavé, / pa žlice imám nové. // J'st dajlam žlice vsake suorte, / kar si jih ranku zmis'lt muorte, / ribežne in škatl'ce / pa tüd kühav'nce. // J'st dajlam škafe in rešiéta, / rajte, briente, vs'ga šienta, / s'm mojst'r j'st od žlic, / č'ebrù, k'blù, k'blic.

LETA 1932 ROJEN VITAL KLABUS

UREDNIK, KRITIK († 2016)

Po osnovni in srednji šoli v Škofji Loki je v Ljubljani študiral književnost in že v študijskih letih veliko prevajal. Bil je med pripadniki kritične generacije in med ustanovitelji Revije 57, po njeni ukinitvi je sodeloval pri Perspektivah in drugih revijah. Uveljavil se je kot odličen prevajalec. Največ je prevajal iz francoščine, veliko tudi iz nemščine in angleščine. Njegov prevajalski opus obsega več kot 90 naslovov knjižnih del. Za svoje prevajalsko delo je dvakrat prejel Sovretovo nagrado.

LETA 1940 ROJENA DUBRAVKA TOMŠIČ SREBOTNJAK

SLOVENSKA PIANISTKA HRVAŠKEGA RODU

Rojena v Dubrovniku, pri petih je prvič nastopala, prišla je v Ljubljano kot čudežni otrok  in pri devetih je končala srednjo glasbeno pri profesorici Zori Zarnik. Z dvanajstimi leti je po nasvetu pianista Claudia Arraua odšla v ZDA in tam leta 1957 diplomirala na newyorški najbolj znani Juilliard School of Music. Izpopolnjevala se je pri Alexandru Uninskem, bila izbrana za največji glasbeni talent v ZDA in debitirala z newyorškimi filharmoniki. Po diplomi se je izpopolnjevala pri legendarnem Arthurju Rubinsteinu. Njen mož je bil skladatelj Alojz Srebotnjak. V svoji karieri je imela več kot štiri tisoč nastopov po vsem svetu in s svetovno znanimi orkestri in dirigenti. Od leta 1967 je poučevala klavir tudi na ljubljanski Akademiji za glasbo in postala leta 1975 profesorica za klavir in med njenimi učenci so številni uspešni slovenski pianisti in pedagogi. Za svoje ustvarjanje je prejela številne nagrade (Prešernovo, Župančičevo, Grand Prix Lizstove družbe v Budimpešti za najboljšo ploščo z deli Lizsta, zlato medaljo na Mozartovem tekmovanju v Bruslju ...) , je častna članica Slovenske Filharmonije, o njej je leta 2007 za RTV Slovenijo nastal dokumentarni portret Posnetek od blizu, ki ga je režiral njen sin Martin.

njeno razmišljanje:

• Če bi se sedaj rodila, bi se pri štirih letih začela učiti klavir. To je instrument, ki ga obožujem, je moj zvesti črni prijatelj.
  
• Ko si mlad, imaš veliko želja, veliko poskušaš, se zanimaš za več stvari. Kajti človek mora biti razgledan ... tega danes manjka.

LETA 1945 ROJEN BOB MARLEY

Robert Nesta, jamajški pevec rock reggaeja († 1981)

Kitarist, pevec in skladatelj, Jamajčan Bob Marley je na svetovno glasbeno sceno postavil reggae glasbo. Ta glasbeni slog je nastal na Jamajki konec šestdesetih let iz afrokaribske in ameriške ritem in blues glasbe. Je avtor številnih uspešnic, najbolj znane so njegove: I shot the Sheriff, No woman, no cry, Could you be loved ...

nekaj njegovih misli:

• Najbolj bistri ljudje so revni ljudje.
  
• Denar ne more kupiti življenja.
  
• Razsvetlimo temo!
  
• Resnica je, da te bodo vsi prizadeli. Ugotoviti moraš le, kdo je vreden trpljenja.
  
• Nekateri ljudje čutijo dež. Drugi se le zmočijo.
  
• Prebudi se in živi.
  
• Ne zavedaš se kako si močen, dokler ni 'biti močen' tvoja edina možnost."
  
• Tvoj največji sovražnik lahko postane tvoj najboljši prijatelj in tvoj najboljši prijatelj lahko postane tvoj največji sovražnik.

LETA 1955 UMRL FRANCE KOTNIK

PROFESOR, NARODOPISEC, OČE MOHORJEVE DRUŽINE (* 1882)

Dr. Franc Kotnik je bil dolgoletni ravnatelj Družbe sv. Mohorja, najstarejše slovenske knjižne založbe, katere pobudnik je bil bl. škof Anton Martin Slomšek. Družba ima svoje "ude", katerim vsako leto pošilja "knjižni dar" (koledar ter 3-4 knjige). Njihovo število je bilo največje tik pred prvo svetovno vojno - 90.512. Pred drugo svetovno vojno je padlo na nekaj več kot 60.000, po drugi svetovni vojni pa je zraslo na presenetljivih 66.000. Glasnik Družbe sv. Mohorja v koledarju za leto 1946 je napovedal, da bo Družba "spet lahko dosegla 100.000 udov", ko bomo vsi Slovenci združeni v eni državi. Žal se ta napoved ni uresničila.

več:
S. Čuk, Franc Kotnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2005), 34-35.

dijaki o njem:

• Kotnik je bil prava koroška dobričina. Če je študenta kaznoval, mu je bilo žal še prej, ko je kazen izrekel, pa čeprav je bila ta zaslužena.
  
• V družbi je bil redkobeseden. Bal se je, da bo dolgočasen. Ko pa je beseda prišla na stare šege, pripovedke ali na koroške bukovnike, se je razživel. Povpraševal je, pojasnjeval. Davna preteklost je postala sedanjost. Čas se je zanj ustavil." (Matej Močilnik)
  
• Bil je mož velike avtoritete in človek dobrega, zlatega srca, ki je v slehernem videl in spoštoval človeka z vsem njegovim veseljem in težavami. Prav ta očetovski odnos je rodil v nas topli in prijetni občutek, da smo velika družina, ne le uslužbenci in njihov ravnatelj, temveč tudi vsi udje in bralci Mohorjeve. (Janko Moder)

LETA 1975 UMRLA DORA VODNIK-PEGAM

PREVAJALKA, PEDAGOGINJA IN GERMANISTKA (* 1898)

Za profesorico Doro Pegam-Vodnik, ki je napisala vrsto učbenikov nemščine, je bilo značilno njeno globoko religiozno prepričanje. Po vojni je bila tri leta (1945–1948) ravnateljica bežigrajske gimnazije. Kljub veri nasprotnemu ozračju je ostala zvesta svojemu prepričanju, ki ga tudi ni skrivala. Izšla je iz križarskega gibanja, katerega idejni voditelj v Ljubljani je bil njen mož, pesnik Anton Vodnik. To je bilo predvsem gibanje katoliške študentske mladine, ki se je rodilo okoli leta 1924.

več o njej in njenem soprogu, pesniku Antonu Vodniku:
S. Čuk, Anton Vodnik (1901-1965): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2015), 48-49.

nekaj njenih razmišljanj:

• Mati, ali veš, da iz tebe raste narod - narod zvestih ali nezvestih, dobrih ali slabih, premočrtnih ali izkrivljenih, jasnih, samozavestnih ali pa spačenih, mračnih in ponižanih ljudi?
  
• Nikar se ne boj (verna žena): tvoje krščanstvo se bo uveljavilo predvsem s tvojim neutrudljivim in nesebičnim delom za sočloveka, ki ne bo ločilo med našimi in onimi, temveč bo zajemalo svoje sile v prepričanju, da je vsak pošten človek upravičen do srečnega življenja, h kateremu tudi ti moraš pomagati...
  
• Le dobronamerno sodelovanje z vsemi naprednimi graditeljskimi silami v novi domovini bo prepričalo tako imenovane nasprotnike, da resnično krščanstvo ni ovira družbenega napredka, temveč njegova krepka opora ...

o njej:

• Odkrivala si nam, da je krščanstvo izrazita vera ljubezni, da eros ni nekaj profanega, ampak krščansko temeljnega. Odkrivala si nam, da je treba v krščanstvu okrepiti prav ljubezensko totalnost in tako združevati ljubezen do Boga z ljubeznijo do bližnjika in sebe (Edvard Kocbek ob grobu)

LETA 1993 UMRL JOŽKO BENEDETIČ

DUHOVNIK, DUHOVNI VODITELJ, VZGOJITELJ (* 1927)

Rojen v Vipolžah v Goriških Brdih, bogoslovje je začel v Gorici, nadaljeval in končal pa na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1951 je bil posvečen v duhovnika in bil prvih enajst let župnik v Šmartnem v Goriških Brdih, župnijo je duhovno prenovil in obnovil cerkev. Potem je bil štirinajst let spiritual (duhovni voditelj) v Malem semenišču v Vipavi. V tem času je doživel razcvet duhovnih poklicev in več sto fantom pomagal odkriti in preveriti duhovni poklic. Leta 1977 je prišel za župnika v Solkan, kjer je devet let gradil duhovno cerkev, iskal in vzgajal nove sodelavce. Leta 1986 je postal duhovni voditelj bogoslovcev v Ljubljani in z veliko ljubeznijo in predanostjo oblikoval duhovno podobo mlajših duhovnikov. Veliko je tudi pisal, predvsem članke duhovne in pastoralne vsebine v reviji Božje okolje in Cerkev v sedanjem času ...

njegove misli:

• Knjiga je moja njiva in moj vinograd.
• Semenišče je najlepši vrt naših škofij, z vseh delov naše domovine je tu zbran najlepši cvet mladosti. To je dvorana zadnje večerje, kjer se izbrani pripravljate na premagovanje samega sebe, na kraljevo službo.

o njem:

• Bil je odličen duhovnik, zvest Bogu, Cerkvi in našim ljudem. Celo življenje se je z neprestanim branjem in študijem izpopolnjeval v teologiji. Trdno je bil zasidrav v veri svojih prednikov ... s pomočjo bogatega duhovnega življenja je iskal dušnopastirske rešitve za sedanjost, v vsej odprtosti za prihodnost. (škof Metod Pirih)

LETA 2005 UMRL ZORAN JERIN

ČASNIKAR, UREDNIK, KRONIST SLOVENSKE HIMALAJSKE ODPRAVE (* 1925)

Iz rojstnega Celja je odšel v Ljubljano, kjer je študiral na Fakulteti za strojništvo, kmalu pa se je posvetil novinarstvu, najprej pri Poletu, nato pri Slovenskem poročevalcu in pri Delu. Bil je urednik revije Tedenska tribuna (TT). Od leta 1963 je bil pri Planinski zvezi Slovenije član komisije za odprave v tuja gorstva. Bil je spremljevalec in kronist prve slovenske himalajske odprave marca 1960. S popotovanj po Himalaji je napisal knjigi Vzhodno od Katmanduja (1965) in Himalaja, rad te imam (1978). Sodeloval je še pri nekaterih drugih knjigah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1840 ROJEN JOHN BOYD DUNLOP

ŠKOTSKI IZUMITELJ († 1921)

Do njegovega največjega izuma je prišlo po naključju, ko se je sin, ki se je vozil s triciklom s polnimi kolesi, pritoževal, da ga preveč premetava in trese ... Tako je 31. oktobra 1888 patentiral gumijasto zračnico, ki je bila na kolo pritrjena z usnjenimi trakovi in je blažila tresljaje. Izum je pomagal pri uveljavitvi kolesa, tedaj najbolj uporabljenega prevoznega sredstva, pa tudi motorja in pri hitrejšem razvoju avtomobilizma.

LETA 1852 ODPREJO MUZEJ ERMITAŽ

Enega največjih in najbogatejših muzejev so slovesno odprli na današnji dan v St. Peterburgu. Osnova zanj je bila zbirka ruske carice Katarine Velike, ki je leta 1764 svojim ambasadorjem naročila, naj v deželah njenega imperija nakupijo vrhunske umetnine. Tako je nastala osnovna zbirka več kot 200 platen, ki so jo dopolnjevali z antičnimi zbirkami, nakitom... Sovjetska oblast je to bogastvo nacionalizirala, Stalin je nekatere zbirke ukazal razprodati, nekaj zbirk so prevzeli drugi muzeji ... Toda v nekdanji cesarski palači je še vedno veliko bogastvo (galerija slik z okoli 5000 deli evropskih mojstrov) in umetniška vrednost, tako da je še danes Ermitaž eden najzanimivejših in najbogatejših muzejev na svetu.

LETA 1884 ROJEN LJUDMIL HAUPTMANN

SLOVENSKI ZGODOVINAR, PREDAVATELJ IN AKADEMIK († 1968)

Rojen v Gradcu, kjer je tudi končal gimnazijo in študiral zgodovino in geografijo. Najprej je bil gimnazijski profesor v Gradcu, pozneje na Dunaju. Po razpadu AO je prišel v Ljubljano, kjer je bil profesor na realni gimnaziji leta 1920 pa je postal profesorja zgodovine srednjega veka in starejše slovenske zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Nekaj časa je predaval zgodovino srednjega veka tudi na zagrebški filozofski fakulteti. Bil je tudi član JAZU in SAZU.

LETA 1944 UMRL JULIUS KUGY

SLOVENSKI PRAVNIK, GORNIK, PLANINSKI PISATELJ IN HUMANIST, OČE ALPINIZMA V JULIJSKIH ALPAH  (* 1858)

"Dr. Julij Kugy je med našimi turisti najbolj znana, a tudi najzanimivejša oseba. Okrog 50 let ima mož na plečih, a čim bolj stari, tem bolj ljubi visoke ture in drzno plezanje. Menda ga sploh ni v Avstriji vztrajnejšega turista od njega! Prehodil je Bog ve kajkrat vse vrhe Julijskih Alp in vse gorovje, kar se ga zazna raz Triglav." Tako je o znamenitem tržaškem planincu in planinskem pisatelju, ki mu posvečamo ta spomin ob obletnici njegove smrti, zapisal Josip Abram-Trentar. S Kugyjem se je seznanil kot vikar v Trenti (1901-1904). Oba sta bila velika ljubitelja gora in med njima se je skovalo dosmrtno prijateljstvo.

več:
S. Čuk, Julius Kugy,Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2004), 42-43.

njegove misli:

• Imejte na široko odprta vsa vrata, vratca in okna pa tudi srce, da bi lahko vselej in neovirano prišlo k vam srečno prijateljstvo in resnična, prava, topla človeška ljubezen:
  
• Srečen mož, ki mu ob zamirajočem večeru na koncu dolge poti visoko nad vsemi zemskimi sencami zasijejo pisane rožnate luči' njegovih idealov v prav takšnem siju kot nekoč, ko je začel svojo pot!
  
• Človek mora biti zadovoljen s tem, kar je dosegel in kar je dosegljivo. Ukloniti se življenju, kakršno je, biti hvaležen za to, kar mu je dalo, in namesto da bi visokoleteče pričakovali in terjali, raje biti potrpežljiv, skromen, zaupati in se zadovoljiti v nezahtevni preproščini.
  
• Ne moreš vsega plačati. Kar je največ vredno, ostane neporavnano. Le iz vsega srca se lahko zahvališ, seveda pa je treba za kaj takega pravih ljudi.
  
• Ni potrebno, da v gorah vsakič dosežeš kak vrh, naučiti se moraš tudi, da te premagajo in se skromno zadovoljiš z dosegljivim.
  
• Delo bodi čvrsta osnova in podlaga, s katere se dvigamo ojekleneli, trdni, močni in veseli v višine naših idealov.
  Tišina gora tke v mirni sreči pobožno prisluškujoče duše. V višavah je vendar zmeraj nedelja ali kakor je po svojih željah lepo dejal neki srečnež, ki je razumel in vedel: "Vsak dan nedelja, sredi tedna pa praznik!"
  
• Znamenje v gorah. Pomudi se tu! Zbrano in pobožno dvigni svojo dušo in se zahvali za to priprošnjo znamenje Stvarniku vsega tega gorskega veličastja.
  
  
• Triglav je bil idealna gora mojih mladih let, prav kakor je Trenta bila njihova idealna visokogorska dolina. Najvišji je v Julijcih. Iz Zlatorogove čarobne dežele se je tihotapil v moje sanje in jih prevzemal leta in leta. Nobeni drugi gori nisem postavil toliko oltarjev kot njemu. Kako mi je drhtelo srce in mu v vročem koprnenju hitelo naproti, da je le zazvenelo njegovo s starodavnostjo posvečeno, z bajkami ovito, božjo bližino oznanjajoče ime! Ali niso tiho stopale mirno mene rojenice in me blagoslavljale, ko sem že v davno minulih svetih triglavskih nočeh ves spokojen dremal ob svojem tabornem ognju? (Julius Kugy, Julijske alpe v podobah, 1934)

LETA 1947 UMRL HANS FALLADA

NEMŠKI PISATELJ (* 1893)

Nemškega pisatelja Hansa Fallado zadnja leta v svetovni književnosti na novo odkrivajo. V svojih delih je opisoval težko življenje malih ljudi in moralni propad osebnosti pod nacističnim terorjem. Pred nekaj leti je izšel pri Kondorju ponatis njegovega romana Vsakdo umre sam, ki je dramatična in presunljiva analiza totalitarizma in ga je napisal kmalu po porazu Tretjega rajha, v samo štirih tednih leta 1946, izida pa ni dočakal. Nastal je po resnični zgodbi iz nacističnih arhivov in je po mnenju nekaterih najboljša knjiga o nemškem odporu proti nacistom. Še nekaj drugih njegovih romanov: Mali človek, kam sedaj, Volk med volkovi ...

LETA 1957 UMRL MILAN KLEMENČIČ

UTEMELJITELJ LUTKARSTVA NA SLOVENSKEM, SLIKAR, FOTOGRAF  (*1875)

Rojen v Solkanu, pri sedmih postal sirota. V Gorici se je kot otrok srečal z marionetnim gledališčem in za odrom je pomagal pri delu z lutkami. To je bilo odločilno za njegovo  nadaljnjo pot. Po končani gimnaziji je študiral na beneški slikarski akademiji, na akademiji Breri v Milanu in na Kraljevski bavarski akademiji upodabljajoče umetnosti v Münchnu. Leta 1903 se je z družino preselil v Šturje (Ajdovščina) in tu je preživel najlepše obdobje svojega življenja. Ukvarjal se je s slikarstvom (portreti, številne razstave), fotografijo (pionir slovenske barvne fotografije) in prav tu (kar na svojem domu)  je 22. decembra 2010 tudi pripravil prvo lutkovno predstavo Mrtvec v rdečem plašču (spominsko obeležje so postavili leta 2010). Pri tem mu je pomagal tudi Veno Pilon. Po prvi svetovni vojni se je preselil v Ljubljano, kjer se je ukvarjal samo še z lutkarstvom - ustanovil je Slovensko marionetno gledališče in od leta 1930 je bil tudi častni predsednik Jug. lutkovne zveze ...

LETA 1962 UMRL BORIS OREL

ETNOLOG, MUZEALEC (* 1903)

Zibelka mu je tekla na Brnici pri Beljaku, ljudsko šolo je obiskoval v Bohinju, srednjo ter trgovsko akademijo v Ljubljani. Ob uradniškem delu je začel študij umetnostne zgodovine, ki ga je po nekaj letih prekinil, študij etnologije pa je nadaljeval kot samouk in se tako izobrazil, da je lahko sodeloval s poklicnimi etnologi in etnografi. V letih 1945 do 1962 je bil ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani. Formalni študij etnologije je zaključil leta 1960 z doktoratom o bloških smučeh.

LETA 1991 UMRL p. PEDRO ARRUPE

MISIJONAR, 28. VRHOVNI PREDSTOJNIK DRUŽBE JEZUSOVE (* 1907)

"Vsak človek je drugačen. Vsak ima nekaj samoniklega, ima svojo življenjsko zgodbo, v kateri se ne ponavlja zgodba koga drugega in se tudi ne bo ponovila." Tako je ob svojem petdesetletnem redovniškem jubileju (leta 1977) dejal pater Pedro Arrupe, 28. vrhovni predstojnik Družbe Jezusove. Njegova življenjska zgodba je bila silno razgibana. Po srednji šoli se je odločil za študij medicine; kot študent medicine je bil v Lurdu priča čudežnega ozdravljenja in to doživetje ga je tako pretreslo, da je vstopil v Družbo Jezusovo. Njegov življenjski sen se je uresničil, ko so ga predstojniki poslali na Japonsko, kjer je ostal do leta 1965, ko je bil izvoljen za vrhovnega predstojnika reda. Družbo Jezusovo je modro vodil v viharnih časih pokoncilske pomladi. Zadnjih deset let je bil v Jezusovi družbi na križu: od možganske kapi zadet je bil priklenjen na bolniški voziček, na katerem je "delal" z gorečo molitvijo in vdanim trpljenjem.

več:
ČUK, Silvester. p. Pedro Arrupe. Od študenta medicine do trpina v Jezuzsovi družbi. (Pričevanje). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 2, str. 34-35

nekaj njegovih misli:

• Bolj ko za koga trpiš, bolj ga ljubiš.
  
• V globini duše išče človek odrešenika. Spoznati mora le to, da je edini Odrešenik Kristus.
  
• Pojdimo z zaupanjem tja, kamor nas Bog vodi.

LETA 2006 UMORJEN ANDREA SANTORO

ITALIJANSKI DUHOVNIK, GLASNIK MIRU IN LJUBEZNI V TURČIJI (* 1945)

"Jezus nam je rekel, da se moramo bati samo tega, da ne bi bili kristjani pričevalci,« je zapisal Benedikt XVI. v svojo poslanico za 44. svetovni dan miru - prvi dan novega leta 2011, ki ji je dal  naslov Verska svoboda - pot do miru. K temu ga je spodbudilo dejstvo, da se marsikje po svetu, zlasti v mnogih deželah Azije in Afrike z večinskim muslimanskim prebivalstvom stopnjuje preganjanje pripadnikov drugih verskih manjšin. Glavna tarča preganjanja so zadnje čase predvsem katoličani, "ki jim je prepovedano svobodno izpovedovati svojo vero ali jo spremeniti. To se dogaja z zastraševanjem in kršitvijo pravic, temeljnih svoboščin in življenjskih dobrin, vse do odvzema osebne svobode in samega življenja." 5. februarja 2006, je bil kot žrtev muslimanskih skrajnežev v Turčiji umorjen italijanski duhovnik Andrea Santoro. Tja je odšel maja 2000 in pri svojem delovanju se je kmalu soočil z nasprotovanjem in grožnjami. Ni se ustrašil, temveč je mirno nadaljeval svoje poslanstvo glasnika miru in ljubezni.

Tudi danes z grozo spremljamo razmere v Iraku in neverjetne zločine, ki so jih zagrešili džihadisti 'Islamske države', nad kristjani, Jazidi in drugimi manjšinskimi verskimi skupnostmi v Iraku. Molimo za to, da bi verski voditelji, predvsem muslimanski, osebe, ki so vključene v medverski dialog ter vsi ljudje dobre volje, zavzele jasno in pogumno stališče. Vsi morajo enoglasno, brez kakršnekoli dvoumnosti, obsoditi te zločine ter razkriti zlorabo religije kot opravičilo za ta dejanja. Pridružimo se papežu Frančišku: »Bog miru, prebudi v vseh nas pristno željo po dialogu in spravi. Nasilja ne premagamo z nasiljem. Nasilje premagamo z mirom.«

več:
S. Čuk, Andrea Santoro, Jezus nam je rekel, da se moramo bati samo tega, da ne bi bili kristjani - pričevalci: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2011), 20-21.

njegove misli:

• Že kot dečku mi je Gospod podelil hrepenenje, da bi ljudi vodil k njemu in jim služil. Omogočil mi je, da to uresničim na številne načine ... Po desetih letih duhovništva me je vodil na Bližnji Vzhod za šest mesecev zaradi neustavljive želje po tišini, po molitvi, po stiku z Božjo besedo v krajih, koder je hodil Jezus. Tam sem našel svežino vere in jasno podobo svojega duhovništva."
  
• Jezus nam je rekel, da se ne smemo bati ničesar. Samo tega se moramo bati, da kristjani ne bi bili pričevalci, da ne bi postali pokvarjena sol in luč, ki ne sveti."

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Februar je zaradi kulturnega praznika tudi kulturniško obarvan. Tudi zato v letošnji novi rubriki Zlata akcija Ognjišča predstavljamo tri knjige Prešernovega nagrajenca, slikarja Marka Rupnika. Dve knjigi, Barve sojnosti in Prostorje ljubezni, sta tudi barvno zelo lepo opremljeni in predstavljata umetnikova likovna dela, tretja, Boguljubove povesti, pa predstavljajo patra Rupnika kot besednega ustvarjalca, saj so v njej zbrane njegove povesti z duhovnim sporočilom. V tej zlati akciji vam tudi sicer ponujamo knjige po ugodni ceni. Več o ponudbi si lahko ogledate na str. 85. Zaradi velikega popusta v tej akciji, jih lahko naročite tudi tisti, ki nimate globokih žepov.

Akcija velja samo za imetnike kartic zvestobe. Naj poudarimo, da to kartico lahko dobi vsak, ki preprosto izpolni obrazec. Imetniki kartice zvestobe nimajo nikakršnih obveznost, dobijo pa vse naše izdaje s posebnim popustom.

V reviji Ognjišče ne le spremljamo delovanje papeža Frančiška, ampak vam želimo njegovo sporočilo posredovati tudi v knjigi. Tako prihaja iz tiskarne knjiga Misli iz srca z mislimi iz njegovih nagovorov. Govori papeža Frančiška so tako življenjski in sveži, da bo knjiga koristno branje in duhovna obogatitev. Prav tako bi vas spomnili na knjigo Papež Frančišek, Njegovo življenje in izzivi, ki prinaša življenjepis priljubljenega papeža in smo jo izdali kmalu po njegovi izvolitvi. Prav tako pripravljamo že novo knjigo o papežu in papeštvu, a o njej več v prihodnji številki.

Iz tiskarne prihaja ponatis knjige Dragoceno darilo zgodb, 9. v zbirki Zgodbe za dušo. Prva izdaja (4.000 izvodov) je pošla in zaradi stalnega povpraševanja smo jo ponatisnili. Prav tako lahko dobite še vseh deset knjig iz zbirke Zgodbe za dušo in dve knjigi iz zbirke Zgodbe za dušo – nova serija: Obrisal bo solze z njih oči in Zgodbe za advent in božič. Zelo nas veseli, da ste s takim veseljem sprejeli knjigo Zgodbe za advent in božič in se zahvaljujemo za vse pohvale za njeno uporabnost. Posebej nas veseli, kakor ste napisali nekateri, da ste knjigo uporabljali kot 'molitvenik' ob adventnem vencu in v božičnem času. Nekateri že predlagate, da bi izdali podobno knjigo za postni in velikonočni čas. Vsekakor je to ideja, vredna razmisleka.

Prav tako prihaja iz tiskarne ponatis knjige Sto svetnikov in svetnic v sonetih, knjiga je našla prijeten sprejem med bralci in njena prva izdaja je kar hitro pošla .

S posebnim veseljem lahko napišem, da je prišel iz tiskarne Molitvenik za mlade, kot nekakšno nadaljevanje Katekizma za mlade – Youcat. Več o molitveniku, v katerem so "zbrane stare in nove molitve za dobre in hude dneve", si lahko preberete na str. 45. Obe knjigi sta v tujini doživeli velik uspeh – prva tudi v Sloveniji – in sta lepo darilo za mladega človeka, sicer pa njuna vsebina obogati tudi odraslega bralca. Katekizem za mlade morda še na preprostejši način predstavlja vsebino našega verovanja. V isti zbirki pripravljamo Katekizem za mlade – priprava na birmo.

Še enkrat bi vas povabili, da kot darilo poklonite naročnino na revijo Ognjišče. Gre za lepo, poceni in koristno darilo. Prav tako so lepo darilo knjige in druge izdaje Ognjišča. Radi jih poklanjajmo.

Božo Rustja,
odgovorni urednik

LETA 1801 UMRL OČE MARKO POHLIN

KATOLIŠKI DUHOVNIK IN JEZIKOSLOVEC (* 1735)

Ljubljančan Anton Pohlin, ki je kot član reda bosonogih avguštincev postal Marko, se je precej ukvarjal tudi z literarnim delom. Njegovo najbolj znano delo je nemško napisana slovnica Kraynska grammatika (1768), v kateri se odločno zavzema za pravice slovenskega jezika. "Zlasti dve poglavji Krajnske gramatike sta bili pomembni: predgovor in prozodija (nauk o pesništvu). V prvem slavi Pohlin slovenščino kot 'plemenit, koristen in svet jezik'. Opominja učečo se mladino, naj se ga ne sramuje, temveč naj ga proučuje in uporablja." Tako sodi o slovnici literarni zgodovinar Anton Slodnjak.

več:
S. Čuk, Oče Marko Pohlin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1995), 28-29.

njegovo razmišljanje:

• Učeče se mladine danes ne priganjajo več toliko k latinščini kakor k izbrani nemščini. O, ko bi se toliko oprijela tudi prave kranjščine, zakaj po končanih šolah bo morala v tem jeziku skrbeti za svojo in drugih blaginjo in korist. To smo zanemarili; zato ni čudnega, da nas tujci v naši deželi zasmehujejo in nas imenujejo jezikovne tatove, češ da nam manjka domačih besed in si jih moramo izposojati od drugod; zato ni čudno, da se v tujih krajih svojega jezika sramujemo, kadar pa se domov vrnemo, se kažemo, da smo svoje matere jezik popolnoma pozabili. Ne sramujmo se svojega materinega jezika, ljubi rojaki! Saj ni tako slab, kakor mislite. (Kranjska gramatika)

LETA 1815 ROJEN JOSIP JURAJ STROSSMAYER

HRVAŠKI ŠKOF IN POLITIK USTANOVITELJ JUGOSLOVANSKE AKADEMIJE († 1905)

Na današnji dan je začell svojo plodovito življenjsko pot Josip Juraj Strossmayer, rojen (leta 1815) v hrvatizirani nemški vojaški družini iz Osijeka. Leta 1849 je postal škof v Djakovu, kjer je dal zgraditi veličastno katedralo. Bil je velik kulturni delavec in odigral je pomembno vlogo pri ustanovitvi Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (1867).

misel:

• Prava ljubezen človeku ne dovoljuje, da se dotika tujih ran, samo v primeru, da jih hoče ozdraviti.

LETA 1900 ROJEN JACQUES-HENRI-MARIE PREVERT

FRANCOSKI PESNIK († 1977)

Prevert je začel pisati gledališke igre in filmske scenarije, šele nato je prešel na pesmi in v začetku skladal balade s socialno in ljubezensko vsebino. Prvo pesniško zbirko Besede je izdal takoj po vojni in z njo je postal zelo priljubljen in cenjen pesnik. Nekateri pravijo, da je eden največjih pesnikov 20. stoletja, res je, da je mojster besede, vendar so njegove pesmi težko prevedljive, ker se ni oziral na slovnico, ampak je pisal kot je govoril. Zato je preprosto povedal marsikaj o silno zapletenih rečeh: o življenju, ljubezni. V slovenščini je leta 1971 izšla zbirka Prevertove poezije (Janez Menart), izbor pesmi z naslovom Barbara je izšel leta 1986 in 1991 v prevodu Aleša Bergerja, ki je leta 1994 prevedel tudi izbor Ta ljubezen in Prevertova zbrana dela leta 2004, leta 2018 pa še zbirka Besede, prav tako tudi zbirki kratke proze Levič v kletki (1981) in Pismo s Potepuških otokov (1990) ... Prevertova besedila so uporabili francoski skladatelji in iz njih je nastalo veliko znanih šansonov, ki sta jih pela Edith Piaf in Yves Montand in ameriška folkrokerica Joan Baez.
Nekaj Prevertovih verzov v prevodu Aleša Bergerja:

Spomni se Barbara / kar naprej je deževalo na Brest tisti dan / in ti si šla nasmejana / razigrana pokapljana oprana / po dežju / spomni se Barbara / kar naprej je deževalo na Brest / in srečal sem te na Siamski cesti / smejala si se / in tudi jaz sem se smejal / spomni se Barbara / nisem te poznal / nisi me poznala / spomni se / pod obokom je vedril mlad fant / in zaklical je tvoje ime / Barbara / in stekla si k njemu po dežju / pokapljana nasmejana razigrana / in se mu vrgla okrog vratu ... (Barbara)

Z glavo reče ne / a s srcem reče ja / ja reče vsemu kar ima rad / ne reče učitelju / stoji / prašan je / zasuje ga cel kup težav / na lepem ga popade grozen smeh / in zbriše vsevprek / črke in besede / imena in števila / izjeme in pravila / in čeprav mu učitelj grozi / in se mu piflarji smejijo / prime raznobarvne krede / in na črno tablo nesreče / nariše obraz sreče. (Zabušant)

LETA 1902 ROJEN CHARLES LINDBERGH

AMERIŠKI LETALEC, RAZISKOVALEC, IZUMITELJ  († 1974)

Svetovno slavo je dosegel, ko je maja leta 1927  z letalom Spirit of St. Louis brez postanka preletel razdaljo med Long Islandom v New Yorku in letališčem Le Bourget blizu Pariza. Nikakor pa ne drži trditev,  da je bil on prvi, ki je preletel Atlantik – tega sta že osem let prej (na pol krajši razdalji) opravila Britanca John Alcock in Arthur Whitten Brown. Slava je LIndberghu prinesla tudi nekaj grenkih trenutkov: ugrabili so mu sina, zanj zahtevali odkupnino, kasneje so ga našli mrtvega;  bil je tudi nasprotnik tega, da bi se ZDA vključile v vojno, zato je vrnil čine ... Po vojni je zaslovel predvsem kot pisec (za knjigo o poletu prek Atlantika je bil tudi nagrajen)

LETA 1906 ROJEN DIETRICH BONHOEFFER

NEMŠKI EVANGELIČANSKI TEOLOG IN DUHOVNI PISATELJ († 1945)

Nemški protestantski teolog Dietrich Bonhoeffer, mož globoke vere in neomajnega zaupanja v Boga, je bil odločen nasprotnik nacizma. Pridružil se je podtalni Izpovedujoči Cerkvi, ki je opozarjala na nekrščanske in nečloveške zablode nacizma v teoriji in praksi. Po neuspelem atentatu na Hitlerja, ga je gestapo aretiral. 9. aprila 1945, ko se je že bližal konec vojne, je bil s štirimi tovariši usmrčen. Malo pred tem je zapisal: »Bliža se konec – zame začetek življenja.« "Skozi napol odprta vrata taboriščne barake sem videl, kako je pastor Bonhoeffer, preden je slekel svoja zaporniška oblačila, pokleknil za zbran pogovor s svojim Gospodom. Tako pobožna in zaupna molitev tega izredno ljubeznivega moža me je globoko pre­tresla. V skoraj petdesetletni zdravniški dejavnosti še nisem videl človeka, ki bi umiral s takim zaupanjem v Boga." To je pri­čevanje zdravnika, ki je bil navzoč pri izvršitvi smrtne obsodbe nasprotnikov Hitlerjevega rajha 9. aprila 1945.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2002) 4

nekaj njegovih razmišljanj ...

• Molimo na začetku dneva, kajti Bog mora imeti prvo besedo, in mo­limo, preden gremo spat, kajti Bogu pripada tudi zadnja beseda.
  
• Tistemu, ki ne zna biti sam, ne dopustite vstopiti v občestvo. Samo škodo bo povzročal sebi in občestvu. Sam si stal pred Bogom, ko te je klical, sam moraš odgovoriti na ta klic; sam se moraš boriti in moliti; in sam boš moral umreti in dajati odgovor Bogu.
  
• Ne moreš zbežati pred samim seboj, kajti za Boga si edinstven. Če nočeš biti sam, zavračaš Kristusov klic, namenjen tebi, in ne moreš imeti mesta v občestvu tistih, ki jih je poklical.
  
• Je res spomin bolj trden za prijetne vtise? Od česa je to odvis­no? Bolečina, ki smo jo doživeli, smo premagali; samo bolečine, ki jih nismo uspeli premagati (krivda, ki je nismo odpustili), so vedno žive in mučijo naš spomin. Premagamo jih z molitvijo.
  
• Tišina je znamenje samote, kot je govorjenje znamenje skupnosti. Tišina in govorjenje imata enako notranjo skladnost in različnost kot jo imata samota in skupnost. Eno ne obstaja brez drugega. Pra­vilno govorjenje izvira iz tišine in prava tišina izvira iz govor­jenja.
  
• Tišina ne pomeni molčečnost, kot govorjenje ne pomeni klepetanje. Molčečnost ne ustvarja samote in klepetanje ne ustvarja tovarištva.
  
• Cenena milost je oznanjevanje odpuščanja, ne da bi zahtevali spokornost, krščevanje brez cerkvene discipline, obhajilo brez spovedi, odveza brez osebne izpovedi. Cenena milost je milost brez hoje za Kristusom, milost brez križa, milost brez živega in učlovečenega Jezusa Kristusa.
  
• Odraščali smo v izkušnji naši staršev in dedov, da človek more in mora načrtovati, graditi in oblikovati svoje življenje sam osebno, da bo življenje imelo neki cilj, za katerega se človek mora odločiti in ga potem mora in more z vsemi močmi doseči.
  
• Bog je tako velik, da zanj ni ničesar, kar bi bilo premajhno.
  
• Življenju dajeta pravo usmerjenost spoštovanje preteklosti in čut odgovornosti za prihodnost.
  več:
  

LETA 1909 ROJEN JOŽE PREŠEREN

DUHOVNIK, PUBLICIST, UREDNIK, VODITELJ SKAVTOV NA TRŽAŠKEM († 1992)

Po mašniškem posvečenju leta 1933 je postal tajnik ljubljanskega škofa Rožmana, med vojno je v Rimu končal študij cerkvenega prava, po vojni pa se je naselil v Trstu. Vrgel se je na delo za slovensko mladino kot katehet in voditelj mladinskih vzgojnih organizacij. Z vsem srcem se je posvetil skavtom in skavtinjam ter zanje pripravil dragoceno knjigo Skavtski priročnik (1963) in molitvenik Kažipot (1983). Za članice slovenske Marijine družbe v Trstu je postavil nov Marijin dom, kjer je zanje pripravljal razna srečanja.

LETA 1921 ROJEN BERT SOTLAR

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC († 1992)

Rojen v Kočevju, študiral v Ljubljani na Akademiji za igralsko umetnost, sprva je nekaj časa nastopal v Beogradu, nato pa je postal član ljubljanske Drame. V gledališču je odigral več kot 60 vlog, predvsem realističnih mož, pa tudi junaške in komične like (grof Almaviva, Nikita, Henrik VIII., Andrej Brinar .... Za svoje ustvarjanje je prejel 1974 Prešernovo nagrado, leta 1982 pa Borštnikov prstan. Nastopil je tudi v številnih slovenskih in jug. filmih, najbolj so ostali v spominu: Ne joči, Peter, Tistega lepega dne, Deseti brat, Dobri stari pianino ...

LETA 1922 ROJEN JAKOB SAVINŠEK

KIPAR MONUMENTALNIH SPOMENIKOV, RISAR IN PESNIK († 1961)

Kipar Jakob Savinšek je v svojem kratkem življenju – trajalo je le 39 let – ogromno ustvaril. Njegovi portreti nekaterih znanih Slovencev so psihološko poglobljeni. Po naši domovini so posejani njegovi monumentalni javni spomeniki: Otona Župančiča na Vinici, Juliusa Kugyja v Trenti, Simona Gregorčiča v Kobaridu, Ivana Tavčarja na Visokem. Uveljavil se je tudi kot grafik in knjižni ilustrator.

LETA 1934 PRIPRAVLJENA PRVA MEDNARODNA PLANICA

V dolini pod Poncami je bilo 4. februarja 1934 prvo mednarodno tekmovanje v smučarskih skokih na skakalnici, zgrajeni iz snega po načrtih inž. Stanka Bloudka (1932). Napravo, ki naj bi omogočala skoke do 70 m, so preizkusili z državnim prvenstvom, vendar vreme ni bilo naklonjeno, sneg so morali utrjevati s soljo in salmiakom in konstruktor Ivan Rožman je takrat (nevede) izumil snežni cement. Nastopili so vsi najboljši tekmovalci in dva gosta, Nemec Hunger in Norvežan Jahr ... Franc Palme je zmagal z državnim rekordom (60 m). (...) Mesec dni pozneje (25. marca) pa so se na dokončno urejeni Bloudek-Rožmanovi velikanki že pomerili vsi največji mojstri skakanja iz Norveške, Avstrije in Slovenije. Nesla naj bi več kot 82,5 metra, kar je bil tedaj svetovni rekord. Na omenjenem tekmovanju pa je norveški skakalec Birger Ruud pristal pri 92 metrih in postavil nov svetovni rekord. Slovenski skakalec Albin Novšak pa je tega dne postavil državni rekord – 66 metrov.

LETA 1961 UMRLA MANICA KOMAN

PRIPOVEDNICA IN PESNICA (* 1880)

Slovenska pripovednica in pesnica Manica Komanova, rojena leta 1880 v Vižmarjah pod Šmarno Goro, je začela pisati kot kmečko dekle in prav zaradi pisanja so ji pomagali, da je bila vzeta za uradnico na ljubljanskem magistratu. Veliko je pisala za mladino, zaslovela je kot pravljičarka: pravljice je pisala in jih pripovedovala otrokom po radiu.

njen verz:

Vi, ki hodite na sveto / Šmarno goro, blagor vam! / častit mater v nebo vzeto. / A gorje odlašavcam, / ki tak dušo svojo črt'jo, / da it' opuste pred smrtjo / roženkranc in litanije / molit, hvalo pet Marije ... (Šmarna gora)

LETA 1985 UMRL SVETOZAR ILEŠIČ

GEOGRAF (* 1907)

Univerzitetni profesor in akademik Svetozar Ilešič je izdal številna dela in razprave s področja regionalne in gospodarske geografije. Napisal je več učbenikov geografije za srednje šole. Njegovi najpomembnejši deli sta Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem in Gospodarska in politična geografija sveta.

LETA 1998 UMRL LUDVIK CEGLAR

DUHOVNIK, MISIJONAR, PESNIK, PISATELJ (* 1917)

Doma iz Metlike, dolga leta živel in delal v Braziliji, in tam "odkril" našega rojaka Janeza Madona - kapucina očeta Serafina Goriškega, ki je v tej veliki državi Južne Amerike znan in spoštovan. Po letu 1960 je bil kaplan v bolnici v kraju São Roque od 1972 do 1978 pa župnik za Slovence v nadškofiji São Paulo. Veliko je pisal o slovenskih misijonarjih in izseljencih. Poleg knjige o že omenjenem Janezu Madonu, je objavil pesniško zbirko Mati, domovina, Bog in povest Slemeniški župnik (v dveh delih). Pri celovški Mohorjevi družbi je izšlo v štirih knjigah njegovo delo Nadškof Volk in njegov čas (zbrano gradivo o življenju in delu nadškofa Vovka).

LETA 2005 UMRL JANEZ BITENC

SKLADATELJ, PESNIK IN PEDAGOG (* 1925)

Rodil se je v Ljubljani. Večino svojih ustvarjalnih energij je posvetil otrokom. Od staršev, ki sta bila navdušena glasbenika, je podedoval ljubezen do te umetnosti. Po končani gimnaziji se je vpisal na glasbeno akademijo v Ljubljani, kjer je leta 1952 diplomiral na oddelku za glasbeno zgodovino. Na Radiu Ljubljana, kjer se je zaposlil že kot študent, je ustanovil radijski otroški zbor, leta 1956 pa postal urednik mladinskih in radijskih glasbenih oddaj. Bil je ravnatelj glasbene šole in v njenem okviru je vodil glasbeni vrtec. Dirigiral je številnim zborom, številne otroke po vrtcih in šolah po vsej Sloveniji in zamejstvu pa je razveseljeval s svojimi nastopi, predvsem z glasbenimi pravljicami. Teh je napisal več kot petdeset, uglasbil pa je skoraj tristo pesmic. Za Ognjišče je Janez Bitenc v zbirki Pobarvanke na besedilo Berte Golobove uglasbil deset pesmic. "Vsaka mi je dragocena in težko bi rekel, da mi je katera dragocenejša od druge," je rekel o teh pesmicah. Še vedno lahko v naši spletni knjigarni naročite: Sveti Miklavž, Pastirica Urška, Škof Baraga, Oče Damijan

več:
B. Rustja. Janez Bitenc. Gost meseca, v: Ognjišče 1 (2001), 8-12.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Moja življenjska pot se je zelo spreminjala. Najprej sem diplomant glasbene zgodovine na glasbeni akademiji. Tu nastopi profesor France Marolt, dirigent Akademskega pevskega zbora. Z njim sva bila tudi dobra prijatelja. Bil je že bolan, ko sem ga obiskal. In takrat mi je - še sedaj ga vidim - s težavo dvignil desnico - bil je prizadet od kapi - in dejal: "Janez, zapomni si: ti boš pa pisal simfonije za mamenke!" "V redu," sem mu odgovoril. "Kaj so simfonije, vem, a kaj so mamenki?" "Mamenki so otroci, ki se držijo mam še za krilo. In simfonije ne bodo dolge - od osem do šestnajst taktov." Jaz sem bil užaljen in sem mu odvrnil :"In zato hodim na akademijo, da bom pisal 16-taktne pesmice!" "O, vrednejše so osemtaktne pesmi, ki jih ljudje razumejo in sprejmejo, kot pa debele partiture, ki gredo mimo njih!" Marolt je bil prerok. To se je zgodilo. V tistem času sem živel v neprijaznih razmerah in želel sem si poleg študija še kaj zaslužiti.
• Najprej sem pripovedoval pravljico in zapel pesmico. Petje sem spremljal s klavirjem ali sintetizatorjem. Počasi so se otroci oglašali s petjem. Nič jih nisem silil. Nobenega drila nisem uporabljal. Draž tega načina je, da se otrok tako vživi v pravljico, da potem z veliko večjim čustvenim zamahom zapoje, kot če bi ga učil in priganjal: "Dajmo! Zapojmo! Sedaj pa vsi!" Pri meni pa so kar sami, spontano poprijemali.
  Otroci ne vedo, kdo je napisal pesmi Naša četica koraka, Zajček dolgoušček ali Metuljček cekinček, ker so te pesmi "ponarodele". Poglejte, pesem Naša četica koraka, ki sem jo napisal za otroke, velikokrat pojejo maturanti, ki veselo korakajo po ulicah. Janez Bitenc se bo umaknil, Zajček dolgoušček, Jurček in Metuljček cekinček ter drugi pa bodo ostali.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Cerkev že od takrat, ko se je začela množična uporaba interneta, poudarja, naj bomo kristjani navzoči tudi na tem mediju. To je spet poudaril papež Frančišek, ko je 7. decembra 2013 sprejel udeležence plenarnega zasedanja Papeškega sveta za laike. Toliko bolj, ker gre pri svetovnem spletu po papeževih besedah za privilegirano področje delovanja mladih, za katere je omrežje nekaj tako rekoč naravnega. Cerkev se je že od prvih stoletij krščanske dobe dalje soočala z dediščino grške kulture. Papež Frančišek je nadaljeval, da se pred globino njene filozofijo cerkveni očetje niso zaprli. Po drugi strani pa tudi niso sklepali kompromisov z nekaterimi idejami, ki so bile v nasprotju s krščanstvom. »Znali so prepoznati in sprejeti najbolj vzvišene zamisli ter jih od znotraj preoblikovati v luči Božje besede.« Uresničili so nasvet svetega Pavla: »Vse preizkušajte in, kar je dobro, obdržite« (1 Tes 5,21). Papež je še dejal, da je tudi med priložnostmi in nevarnostmi omrežja treba 'vse preizkušati' in se zavedati, da bomo tam našli tudi nevarnosti, katerim se je treba izogibati. »Toda pod vodstvom Svetega Duha bomo odkrili tudi dragocene priložnosti za vodenje ljudi do svetlega Gospodovega obličja.« (br)

LETA 1841 ROJEN BOŽIDAR FLEGERIČ

KNJIŽEVNIK, DESETI BRAT SLOVENSKIH GORIC († 1907)

Pesnik in pripovednik Božidar Flegerič, rojen v Vodrancih pri Središču ob Dravi, je obiskoval gimnazijo v Mariboru in Varaždinu, po maturi pa je študiral klasično in slovansko jezikoslovje na univerzi v Gradcu. Nekaj časa je bil profesor na gimnaziji v Osijeku, zatem pa je živel kot boem v svojem rojstnem kraju, zato ga je pisatelj Božidar Borko imenoval “deseti brat Slovenskih goric”. Pisal je epigonsko liriko pod raznimi vplivi (Prešeren, Jenko, Stritar, Gregorčič, Vraz).

LETA 1905 ROJEN BOŽO VODUŠEK

PESNIK, PREVAJALEC, ESEJIST, JEZIKOSLOVEC IN LITERARNI ZGODOVINAR († 1978)

Najprej je na filozofski fakulteti diplomiral iz romanistike, ker pa ni dobil profesorske službe v Sloveniji, je študiral še pravo in delal v pravniških službah v raznih krajih, nazadnje kot samostojni odvetnik v Črnomlju. Pesniti je začel zgodaj, prvo pesniško zbirko Odčarani svet, ki je ena najboljših slovenskih pesniških knjig v prvi polovici 20. stoletja, pa je izdal šele leta 1939. Pesniško je izšel iz kroga katoliškega ekspresionizma, v tridesetih letih pa se je preusmeril v kritični novi realizem ter uporabljal klasične pesniške oblike, zlasti sonet. Po drugi svetovni vojni je postavljal most med nekdanjim in novim ekspresionizmom.V slovenski književnosti zavzema Božo Vodušek posebno mesto: njegova poezija je izraz človekovega osebnega iskanja in odkrivanja, pravzaprav iskateljstva, saj to iskanje že vnaprej nima določenega konca (Boris Paternu). Svojo filozofijo iskateljstva je kasneje dopolnil s filozofijo sizifovstva, brezupnega prizadevanja. Bil je tudi odličen prevajalec.

več:
S. Čuk, Božo Vodušek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2005), 34-35.

nekaj njegovih pesniških razmišljanj:

• Drevesa, odrešena vsakega samovoljnega giba, / o čudovite oblike moje trudnosti, / vas samo sonce obliva in veter upogiba, / ne poznate neovrnljive pogubnosti, / ki jo vsako dejanje v sebi skriva. // Drevesa, simboli čistosti, nepokvarjenosti / mojemu divjemu, zbeganemu hotenju, / drevesa, sladke podobe svetlobne prežarjenosti, / vsa predana brstečemu življenju, / o, vi svetli stebri, polni neskončne podarjenosti!  (Drevesa - odlomek)
  
• Marija, kako smo si hladni in tuji: / tako ni med materjo in otroci. / A kaj, ko smo vse preveč otroci / sveta - nagli čolni v divji struji.
  
• O da sem hlapec, ki le tebi služi, / in romar, ki samo po tvojih stezah hodi, / nikdar v goščavo bolno ne zablodi, / dokler bel gost na poti v Emavs se mu ne pridruži.
  
• Ko boš v neizmernem zvoku / spel globino in višino, / se bo na svetlem oboku / sklonil Bog v tvojo bližino.
  
• Drzen glas uho dosega: / Vkrcajte se za Neznano! / V smer neugledanega brega / je krmilo naravnano!
  
• Ko te bodo položili v grob, / ne boš nič večji, nič manjši, kakor si, / ne boš nič svetlejši, nič temnejši, kakor si, / vse tvoje rane bodo šle s teboj.

LETA 1913 ROJEN ŠTEFAN CEK

DUHOVNIK, PRIČA MUČENIŠKE SMRTI DUHOVNIKA († 1985)

Rojen leta 1913 v vasi Hrušica v slovenski Istri je po mašniškem posvečenju (1937) šel za dušnega pastirja v hrvaško Istro in tam ostal 28 let, od teh šest let v zaporu v Stari Gradiški. Ko je bil leta 1947 župnik v Lanišču, je bila tam 24. avgusta birma, ki jo je namesto tržaškega škofa Santina 237 otrokom podelil duhovnik Jakob Ukmar. Po maši so nahujskani divjaki do smrti zabodli mladega duhovnika Miroslava Bulešića (leta je bil 2013 razglašen za blaženega), birmovalca pretepli, župnik Cek, priča teh zločinov, ki je po zaslugi svoje matere ostal živ, pa je moral v zapor.

LETA 1948 UMRL MAHATMA GANDHI

INDIJSKI POLITIK, VODITELJ IN BOREC ZA ČLOVEKOVE PRAVICE (* 1869)

"Če me Bog vzame s sveta, pomeni to, da je moje poslanstvo dopolnjeno. Nadaljevali bodo drugi, kajti nenasilje mora zmagati nad sovraštvom in vladati na svetu. Ljubezen je najbolj skromna, a hkrati najsilnejša moč, kar jih premore svet," je dejal Mohandas Karamchand Gandhi, bolj znan kot Mahatma Gandhi, "velika duša" (to pomeni beseda "mahatma") Indije, ki je svojo domovino osvobodil z "orožjem" nenasilja. Ta veliki glasnik nenasilja je umrl kot žrtev nasilja: 30. januarja 1948 ga je v New Delhiju ubil hindujski fanatik zaradi Gandhijevega prizadevanja, da bi med seboj spravil hindujce in muslimane. "Če moram umreti, bi rad umrl na molitvenem srečanju," je malo pred tem dejal Gandhi indijskemu ministru za notranje zadeve, ki se je bal za njegovo življenje. "Motite se, če mislite, da me lahko zaščitite pred nesrečo. Bog je moj zaščitnik."

več:
S. Čuk, Mahatma Gandhi. "Kristusov govor na gori mi seže do srca": Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2008), 34-35.

nekaj njegovih misli:

• Vse je božja last. Nič, popolnoma nič na tem svetu ni naše. Torej, zakaj se bojimo? Koga se bojimo?
  
• Zgodba o Kristusu je resničnejša od zgodovinske resnice: v njej je utelešen večni zakon ljubezni. Kjer kraljuje polna ljubezen, brez misli na maščevanje, tam Kristus resnično živi.
  
• Kristus je največji vir duhovne moči, kar jih je človek kdajkoli poznal.
  več:
  

napis na podstavku kipa v New Delhiju:

• Veruj v resnico, premišljuj resnico in živi resnico." Bil je hindujec, vendar odprt tudi za druge vere. Posebno blizu mu je bilo krščanstvo. Govoril je: "Kristusov govor na gori mi seže do srca ... Blagor ubogim v duhu ... Blagor krotkim ... Blagor miroljubnim ... Ljubite svoje sovražnike ... Ti Kristusovi nauki so vodilo mojega življenja... Ko berem evangelij, čutim, da sem kristjan; ko pa vidim, da se vojskujete med seboj in zatirate kolonialne narode, vidim, da ne živite po Kristusu.

LETA 1960 UMRL IVAN PREGELJ

PISATELJ, PESNIK IN DRAMATIK, "ROVTAR IZ GALILEJE TOLMINSKE" (* 1883)

Tako je v svoji pesmi Božična rapsodija samega sebe označil pisatelj, pesnik in dramatik Ivan Pregelj. Zibelka mu je tekla pri Sv. Luciji (Mostu na Soči) in veliko svojih del je posvetil rodni Tolminski (Tolminci, Štefan Golja in njegovi, Plebanus Joannes). V svojih delih je izpovedoval doživljanje sveta in življenja v luči vere, zato je bil v času liberalizma nepriznan in odklanjan.

več:
S. Čuk, Ivan Pregelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1993), 44-45.

nekaj njegovih misli:

• O, to je dobro, da še moremo odpuščati! Strašno bi bilo, če ne bi mogli. Pa je duša v nas taka, da moremo! Dobro je, da moremo odpustiti ... Po tem bomo sojeni, koliko krivic smo odpustili. Samo ljubezen nas bo odrešila.
  
• Bog je lep, je moder, je svet, je eno samo brezno skrivnosti, povodenj ljubezni, ogenj pravice, ena strašno lepa pesem, ena strašna sladka roža, ki je vse, vselej in vsem. Pa še to so le besede ubogega človeka, ki je slep, gluh in nem.
  
• Kakor človeku, ki se je vrnil iz tujine domov, mi je, ko odprem sveto pismo.
  
• Ne sreča ne čast prijetnost v življenju, bolečina edina nam je na svetu najbolji kažipot k Bogu in spoznanju, kako je vse na svetu prazno in minljivo in kako smo vsi le prah in senca.
  
• O Bog, kaj bi počeli sinovi slovenske matere, da nimajo svojega božiča, svoje polnočnice, svojih jaslic, svojih božičnih pesmi, svojega upanja v Rojenega, Večnoživega - kaj bi počeli brez Boga?
  več:

LETA 2006 UMRL EMILIJAN CEVC

UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN AKADEMIK ( † 2006)

Preproste stvari se je naučil občudovati kot otrok v rajski okolici svojega rojstnega mesta Kamnik, kjer je odprl lepote žejne oči 5. septembra 1920. Po osnovni šoli v Kamniku je obiskoval nižjo gimnazijo pri frančiškanih v Novem mestu, višjo pa v Ljubljani. Ob branju del Izidorja Cankarja se je odločil za študij umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi, kjer je diplomiral leta 1948, doktoriral pa leta 1952. Med njegovimi profesorji je bil dr. France Stele, ki si je izoblikoval umetnostnogeografsko podobo Slovenije v neposrednem stiku z domačimi umetnostnimi zakladi. To metodo je Cevc še poglobil in izpopolnil. Emilijan Cevc je po Steletu (Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih) prvi obdelal celotno zgodovino umetnosti pri nas v svoji knjigi Slovenska umetnost (1966). Od leta 1960 dela pri Umetnostnozgodovinskem institutu SAZU v Ljubljani; leta 1981 je postal dopisni, leta 1985 pa redni član SAZU. Nekaj let je predaval umetnostno zgodovino na Akademiji za glasbo, zatem pa na teološki fakulteti.

Pri svojem strokovnem delu se akademik Emilijan Cevc posveča predvsem srednjeveški umetnosti na naših tleh, zlasti raziskuje kiparstvo in slikarstvo med gotiko in barokom. To je obdelal v svojih zajetnih knjigah: Srednjeveška plastika na Slovenskem, Gotsko kiparstvo, Poznogotska plastika na Slovenskem, Gotska plastika na Slovenskem, Kiparstvo v Sloveniji med gotiko in barokom. Po strokovnih revijah in raznih zbornikih je posejanih nad 350 njegovih razprav in člankov. Bralcem Ognjišča je v letiku 1980 predstavil velike slovenske cerkvene slikarje, najizrazitejše v posameznih umetnostnih obdobjih. Na cerkve, bisere umetnosti, posejane po slovenskih tleh, Cevc ne gleda z očmi hladnega preučevalca, temveč s srcem preprostega vernega človeka, ki je bil nekdaj "resnično povezan s temi cerkvenimi umetninami, v katerih je doživel vse tisto, kar moramo danes iskati na različnih krajih: od galerije do gledališča, do koncertne dvorane". Pri založbi Ognjišče je leta 1999 izšel ponatis njegove lirično uglašene knjige Preproste stvari, ki je že razprodana.

F. Bole, dr. Emilijan Cevc: Gost meseca, v: Ognjišče, 7, 1984, 6-10.
T. Mamić, Postavljanje jaslic je zame obred : Pogovor o ..., v: Ognjišče, 7, 2001, 40-41.
knjiga: E. Cevc, Preproste stvari, Ognjišče, Koper, 1999. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli:

• Vse preveč verjamemo samo očem in premalo srcu. Srce pa nam pravi, da Sveti Duh resnično prebiva v naši sredi: iz vsake modre besede zveni in iz vsake molitve. Druži nas z vsemi, ki verujejo vanj.
• Resnično, stvari družijo ljudi. Rad bi imel oči svetnika ali otroka, da bi v sleherni izmed teh dobrih, spokojnih stvari videl rob Gospodovega plašča, ki zabrisuje prepade med ljudmi.
• Bili so dnevi, ko sem verjel, da ima slednje naših neznatnih življenj svojo svetilko, ki počasi dogoreva ... Takrat, ko sem bil še poln te lepe vere, mi je oče govoril: »Ne jezi se na uro in ne kolni luči! Nekoč ti bo bila zadnja ura in svetila poslednja luč«.
• Vse moramo gledati v odsvitu veselja in ljubezni. Veselje se nam daruje v sleherni kretnji, v slehernem bivanju.
• Odkar vem, da nam vsak dan zapiše svojo besedo v srca in zariše svojo potezo v obraze, sem prenehal biti otrok...
• Kot mati otroka, ljubi kmet žitno zrno. Sleherno mu je kakor kaplja srčne krvi.
• O, znamenje sredi vasi, preprosto, lepo znamenje, ki posvečuješ delo človeških rok in povzdiguješ očete in matere v svečenike!
  več
  

iz črtice Človek:

• Bil je človek, ki mu je Bog vdihnil ustvarjalno iskro. Veselje in bolečino mu je položil v srce, rokam pa podaril spretnost rezljanja. Ko se mu je bližal osemnajsti božič, je rekel človek – umetnik. "Kakšno je bilo božje Dete, ki se je rodilo v sveti noči?" Dolgo je premišljal in cele noči prebedel nad razlago božičnega evangelija ter nad starimi legendami in pesmimi. Potem je vzel kos belega lipovega lesa, lesa najddobrotnejšega med drevesi, mehkega kot materina roka. Potem je segel v globino duše, zajel iz nje vse svoje otroštvo in ljubezen ter začel rezljati svoje Dete.

o njem:

• Emilijan Cevc je leta 1963 oblikoval unikatne jaslice. Figure so pregibne, visoke okoli 18 cm in oblečene v srednjeveško nošo, ki jo najdemo na slovenskih freskah, posebej pri Svetem Primožu in na Križni gori. Jaslice so postavljene na naša tla pod Kamniške planine in so prikaz življenja v poznem srednjem veku okoli leta 1500. Hlevček je predstavljen kot votlina in razvalina Davidovega gradu s stebra v sredi, na katerega se je Marija po Jezusovem rojstvu naslonila. Marija je upodobljena brez tančice na glavi, sv. Jožef pa je pokrit z značilno srednjeveško kapo. Med živalmi v jaslicah so tudi veverica, žabe, race in pes, na zidu pa je panj s čebelami. (Iz opisa v knjigi Leopolda Grčarja Jaslice)

iskalec in zbiralec Marko Čuk