LETA 1673 ROJEN SV. LUDVIK GRIGNION MONTFORTSKI

REDOVNI USTANOVITELJ, KI NAS VODI  PO MARIJI K JEZUSU († 1716)

Škofovsko in papeško geslo papeža bl. Janeza Pavla II. je bilo Totus Tuus (Ves Tvoj). »Izraz sem prevzel od sv. Ludvika Marije Grigniona de Montforte. To je skrajšava bolj popolne izročitve Materi Božji, ki se glasi takole: Totus Tuus ego sum et omnia mea Tua sunt. Accipio Te in omnia mea. Praebe mihi cor Tuum, Maria (Ves sem Tvoj in vse moje je Tvoje. Sprejemam Te v vse, kar je mojega. Marija, daj mi svoje srce).« Od tega svetnika se je učil prave pobožnosti Marije – take, ki nas vodi k Jezusu -, ki je bila zanj tako značilna.

več:
S. Čuk, Sv. Ludvik Grignion Montfortski (1673-1716): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 4 (2012), 27.

nekaj njegovih misli:

• Bog je povsod in kjerkoli ga moreš najti. Toda nikoli ni naši slabosti tako blizu kakor v Mariji. Povsod je kruh junakov in angelov, v Mariji pa je kruh otrok.
  
• Sveta Devica je sredstvo, po katerem je naš Gospod prišel k nam. Zato mora biti ona tudi za nas sredstvo, da pridemo k njemu ... Marija ničesar bolj goreče ne želi kakor to, da bi nas zedinila s svojim Sinom Jezusom; in Jezus Kristus ničesar bolj goreče ne želi kakor to, da bi prišli k njemu po njegovi sveti Materi.
  
• Bog se nikdar ne ustavlja priprošnji svoje ljube Matere, ker je vedno ponižna in v skladu z njegovo voljo.
  
• Kakor je dihanje zanesljivo znamenje, da telo ni mrtvo, tako sta pogostna misel na Marijo in klicanje njenega imena zanesljiv dokaz, da duša ni mrtva v grehu.
  
• Kdor hoče imeti sad življenja, Jezusa Kristusa, mora imeti drevo življenja, ki je Marija.
  
• Resnični božji otroci ljubijo, cenijo in radi molijo zdravamarijo; in čim bolj so združeni z Bogom, tem bolj ljubijo to molitev.
  
• Marija ne živi več, ampak Jezus sam živi v njej. Prej bi ločili svetlobo od sonca kakor Marijo od Jezusa.

LETA 1737 ROJEN JANEZ GOLIČNIK

DUHOVNIK ČEBELAR IN PREVAJALEC († 1807)

Filozofijo je študiral filozofijo v Gradcu in teologijo na Dunaju. Po končanem študiju in posvečenju je bil kaplan na Vranskem in Braslovčah. Od leta 1780 je bil župnik v Grižah pri Žalcu, kjer je ostal vse do smrti. Goličnik je za slovensko čebelarstvo pomemben, ker je leta 1792 prevedel drugo knjigo Antona Janše Popolnoma podvučenje za vse čebelarje, ki je bila dolgo časa edino slovensko tiskano vodilo o čebelarstvu. Prevodu je dodal Predgovor in v opombah pojasnil Janševa navodila in opisal svoje izkušnje - različico pridelovanja medu in preprečevanja rojenja v nakladnih panjih.

LETA 1797 ROJEN FRANZ SCHUBERT

AVSTRIJSKI SKLADATELJ, GLASBENI GENIJ († 1828)

Ob imenu avstrijskega skladatelja Franza Schuberta na pride na misel njegov znameniti samospev "Ave Maria". Po čistih naravnih glasbenih darovih ga je od vseh skladateljev prekašal samo Mozart. Bil je izredno plodovit: v svojem osemnajstem letu je napisal dve simfoniji, dve maši, pet oper, štiri sonate, več manjših zborovskih skladb in okrog 150 samospevov. Umrl je pri 31 letih kot neznan skladatelj.

LETA 1799 ROJEN BLAŽ POTOČNIK

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, ČASNIKAR, NARODNI BUDITELJ IN PESNIK  († 1872)

Bil je zelo znan in uveljavljen pridigar, narodni buditelj in pevec v ljubljanski stolnici. V Ljubljani je imel posebne zasluge za uveljavljane homeopatije, ki je bila v 19. stoletju zelo razširjena med duhovniki. Kot kaplan je sprva služboval v Šentjerneju nato v Ljubljani, od 1833 do 1872 pa kot župnik v Šentvidu pri Ljubljani. Potočnik je pisal nabožne in posvetne pesmi katere je objavljal v Krajnski čbelici, kasneje v Novicah, Zgodni danici in Ljubljanskem časniku. Veliko svojih pesmi je tudi sam uglasbil. Imel je velik ugled in vpliv v šolskih zadevah. Ukvarjal se je tudi z jezikoslovjem, astronomijo.

več:
S. Čuk, Blaž Potočnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1999), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Trdno se zanesimo, / kar danes se učimo: / Zveličar je od smrti vstal, / grob tudi nas ne bo končal.
  
• O sreče dan, o dan veseli, / ki ga naredil je Gospod! / Da hvalo večno bi mu peli, / odrešen je človeški rod. / Odprt stoji nam paradiž / in vrata vanj je sveti križ.
  
• Beseda večna iz višin / zdaj človek je postala, / da nas rešila je temin, / med nami prebivala.
  
• O Jezus, pridi, pridi, / preženi grehov noč, / naj duša moja vidi / ljubezni tvoje moč.
  
• O smrt, kje zdaj je zmaga tvoja / in tvoje ostro želo, kje? / Veselo upa duša moja, / življenje večno čaka nje. / Moj Jezus je od mrtvih vstal, / kraljestvo smrti pokončal.
  
• Povejte, tovarši, kaj smo na sveti? / Kaj naši nameni in Kaj nam početi? / Prijatli predragi, popotniki smo, / iz tuje dežele v domačo gremo.

LETA 1808 ROJEN VALENTIN OROŽEN

DUHOVNIK IN LJUDSKI PEVEC († 1876)

Štajerski duhovnik Valentin Orožen je začel pesniti pod Slomškovim vplivom. Njegove pesmi so bile namenjene petju. Čeprav jih literarna kritika ne ceni, je mnoge od njih ljudstvo sprejelo za svoje, saj razodevajo čut za preprosto doživljanje sveta. Med temi sta pesmi Vse mine (Kje so moje rožice) in Lastavici v slovo (Mrzel veter tebe žene).

nekaj njegovih verzov, ki so ponarodeli:

• Kje so moje rožice, / pisane in bele, / moj'ga srca ljubice, / žlahtno so cvetele. / Ah, pomlad je šla od nas, / vzela jih je zima, mraz. // Kje so moje ptičice, / kam so zdaj zletele ?/ Oh, nedolžne pevčice,/ kak so žvrgolele ! / Zanke b'le nastavljene, / ptičke so se ujele vse.  (Vse mine)
  
• Mrzel veter tebe žene, / drobna ptičica, od nas, / ki 'znad lipice zelene / si mi pela kratek čas. // Vsako jutro, ptička moja, / rano si prepevala, / vsako noč je pesem tvoja / sladko me zazibala. (Lastavici v slovo)

LETA 1839 UMRL EMIL KORYTKO

ZBIRALEC NAŠIH NARODNIH PESMI (* 1813)

Mladi Poljak plemiškega rodu, ki je bil od avstrijskih oblasti obtožen veleizdaje, je bil leta 1832 obsojen na konfinacijo (izgon) v Ljubljani, kjer se je seznanil s Prešernom. Zbiral je slovenske ljudske pesmi in jih hotel izdati v zbirki, ki pa je izšla šele po njegovi smrti pod naslovom Slovenske pesmi kranjskega naroda.

LETA 1888 UMRL SV. JANEZ BOSKO

USTANOVITELJ SALEZIJANCEV, OČE IN UČITELJ MLADINE (* 1815)

"Don Bosko je svetnik, pri katerem je nadnaravno postalo nekaj naravnega in vsakdanjega," je dejal papež Pij XI., ko je 1. aprila 1934 razglasil za svetnika duhovnika Janeza Boska, ustanovitelja salezijancev, ki ga je osebno poznal. Papež Janez Pavel II. pa ga je imenoval "oče in učitelj mladine". Blagoslov njegovega delovanja se je iz Italije razlil ne le po Evropi, ampak po vsem svetu. Gradil je domove za zapuščeno mladino, šole, delavnice. Gradenj se je lotil brez beliča v žepu, brezmejno zaupajoč v podporo nebeške Matere, ki jo je častil kot Marijo Pomočnico. Tega duha otroškega zaupanja in češčenja je posredoval tudi članom svoje redovne družbe – salezijancev. Ime ji je dal po sv. Frančišku Saleškem (1567– 1622), velikem učitelju zdrave krščanske duhovnosti. Papež sv. Janez Pavel II., velik prijatelj mladih, ga je imenoval 'genij srca' ter 'oče in učitelj mladine'. Don Bosko ni napisal nobenega vzgojnega priročnika, pa vendar lahko govorimo o njegovem posebnem vzgojnem sistemu. Temelj tega sistema je brezmejna ljubezen do mladih in zaupanje v dobroto, ki je v njih. Slavja na svetovni ravni so se pričela v Torinu 16. avgusta 2014 in se bodo zaključila 16. avgusta 2015.

več:
S. Čuk, Sv. Janez Bosko (1815-1888): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 1 (2008), 36.
S. Čuk, Sv. Janez Bosko po 200 letih vedno mlad: Priloga, v: Ognjišče 1 (2015), 54-61.
knjiga: E. Bianco - C. de Ambrogio, Ukradli ste mi srce. Žepna knjiga Ognjišča 15:  Ognjišče, Koper, 2015. (RAZPRODANO)

nekaj misli sv. Janeza Boska:

• Vsak mlad človek, tudi najbolj zanemarjen, je dostopen za dobroto. Prva stvar vzgojitelja, ki hoče doseči uspeh, je, da poišče tisto struno, ki je najbolj občutljiva za dobroto.
  
• Človek je rojen za delo in samo tisti, ki dela z ljubeznijo in zagnanostjo, čuti, da je tudi trud lahak.
  
• Kdor ne živi v miru z Bogom, nima miru v sebi in zato ne živi v miru z drugimi.
  
• Če hočeš srečno živeti, si moraš to zaslužiti tako, da si dobrosrčen do vseh, da jokaš z jokajočimi, da drugim ne zavidaš sreče, da delaš dobro vsem in nikomur nič slabega.
  
• Marija nam še naprej ponavlja: če me ljubite kakor sinovi, vas bom branila kakor mogočna mati, polna usmiljenja.
  
• Zmernost je eden najboljših varuhov kreposti.
  
• V odnosu do Boga naj te vodi vera, v odnosu do bližnjega ljubezen, v odnosu do samega sebe ponižnost.
  
• Mladina, delaj dobro vsem, bodi vesela in dobrohotna, vsak trenutek je dragocen. Starši, vaši otroci si želijo samo en zaklad – vaše srce.
  
• Marija ljubi mladino in zato ljubi in blagoslavlja vse, ki za mladino skrbijo.
  več:
  

LETA 1901 ROJEN BLAŽ ARNIČ

GLASBENI USTVARJALEC BREZ PRIMERE V NAŠI ZGODOVINI († 1970)

"Nekje sem prebral, da je glasba abstrakten pojav. Sam sem povsem drugačnega mišljenja. Na glasbo gledam kot na enega najmočnejših izrazov človeških čustev. Glasba je tista vrednota, ki človeka plemeniti in zato ne more biti abstraktna. Človeku mora dati doživetja, ne sme se naslanjati zgolj na razvoj muzikalnih principov. Če bi razumel glasbo kot abstrakten pojem, bi negiral čustva. Vsa moja čustva in občutja pa se oblikujejo na domači grudi. Le tako nastane lasten izraz, svojstven glasbeni jezik, ki ga je mogoče ustvariti le v stiku z domačo zemljo." To so misli skladatelja Blaža Arniča, o katerem je njegov poklicni kolega, skladatelj Uroš Krek zapisal, da je "epski simfonik brez primere v slovenski zgodovini, pionir in oblikovalec vzvišenega domačijskega izraza". Tega glasbenega ustvarjalca in učitelja, enega največjih slovenskih skladateljev 20. stoletja, čigar dela zadnje čase izvajajo pogosteje kot v preteklosti, se spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, Blaž Arnič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2011), 44-45.

LETA 1915 ROJEN THOMAS MERTON

REDOVNIK TRAPIST, PESNIK, PISATELJ, SODOBNI SV. AVGUŠTIN († 1968)

Ameriškega redovnika trapista p. Louisa je ves kulturni svet poznal pod imenom Thomas Merton. Bil je pesnik in pisatelj (nad 40 knjig), globok mislec in glasnik krščanstva, ki ne "beži pred sve­tom". Svoje življenje je popisal v knjigi Sedemnadstropna gora. Italijanski pesnik Dante je v svoji Božanski komediji naslikal vi­ce kot goro s sedmimi nadstropji, na katerih se duše očiščujejo. Po­dobno je tudi Merton šel skozi sedem "nadstropij" notranjega raz­voja: šport in zabava - umetnost - znanost - socialno delo - različne vere - krst v katoliški Cerkvi - samostan.

več:
S. Čuk, Thomas Merton - sodobni sv. Avguštin: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (1999), 62-63.

nekaj njegovih misli:

• Dar ljubezni je dar moči in zmožnosti ljubiti, zato dajati ljubezen s polnim učinkom pomeni tudi sprejemati jo. Torej lah­ko ljubezen obdržimo le, če jo razdajamo, in dajemo jo lahko popolno le, če jo tudi sprejemamo.
  
• Krščansko življenje ni življenje mirne odmaknje­nosti, rastlina iz tople grede, sestavljeno iz umetnih asketičnih vaj, ki so nedosegljive ljudem v vsakdanjem življenju. Kristjan more in mora razvijati svoje duhovno zedinjenje z Bogom v svojih vsakdanjih dolžnostih in naporih življenja.
  
• Ni dovoljeno, da bi varali sami sebe s tem, da se umi­kamo v preteklost, ki je izginila. Svetost ni in nikoli ni bila cenen beg pred odgovornostjo in pred sodelovanjem pri človekovi osnovni na­logi, da pošteno in produktivno živi v družbi s soljudmi.
  
• Noben človek, ki kratko malo je in pije, kadarkoli mu hrana ali pijača zadiši, ki kadi, kadarkoli se mu zahoče prižgati cigareto, ki poteši svojo radovednost in čutnost, kadarkoli se zbudi­ta, se ne more imeti za svobodno osebo. Odpovedal se je svoji duhovni svobodi in postal suženj svojih telesnih nagonov.
  
• Ponižen človek se ne boji neuspeha. Dejansko se ne boji ničesar, niti sebe, kajti popolna ponižnost vključuje popolno za­upanje v moč Boga, pred katerim nobena druga moč nič ne pomeni in za katerega nobena stvar ni ovira. Ponižnost je najzanesljivejše znamenje moči.
  
• Vsi smo poklicani od Boga, da postanemo deležni njegovega življenja in njegovega kraljestva. Vsak izmed nas je poklican na po­sebno mesto v tem kraljestvu. Če bomo našli to mesto, bomo srečni. Če ga ne bomo našli, ne bomo nikoli mogli biti popolnoma srečni. Za vsa­kega izmed nas je potrebno samo eno: izpolniti svojo usodo v skladu z božjo voljo, biti, kar hoče Bog, da smo.

LETA 1922 ROJEN RADKO RUDEŽ

JEZUIT, MISIJONAR v ZAMBIJI (+ 2016)

Rodil se je v hrvaški Istri blizu Pazina, rodbina Rudeževih pa je izhajala s Krasa (Kobjeglava). Oče je delal pri železnici, zato so se pogosto  selili. Po očetovi smrti se je z materjo vrnil v njeno domačo vas Koče pri Slavini, potem pa se kmalu preselili v Gorico, kjer je Radko kmalu vstopil v  goriško semenišče, končal osemletno gimnazijo in štiri leta bogoslovja. V duhovnika je bil posvečen leta 1946, bil najprej kaplan v Cerknem, potem pa je vstopil v Družbo Jezusovo. Noviciat je končal v Zagrebu, bil nekaj časa v Italiji, Avstriji in  leta 1958 je odšle kot misijonar v Zambijo (takrat S Rodezija). Bil je prvi slovenski misijonar v tej državi, kasneje so mu pridružile sestre (Zora Škerl, Kristina Mlakar) in tudi sobratje (Kokalj, Tomažin, Rozman, Mujdrica ...) Leta 1967 sta s p. Jožetom Kokaljem začela voditi župnijo Matera v glavnem mestu Lusaka. P. Rudež je organiziral mala krščanska občestva, spodbujal vernike, da so zgradili cerkev, dobro je govoril njihov jezik, bil je glasbeno nadarjen, kar mu je veliko pomagalo pri njegovem neutrudnem misijonskem delu. Gospod ga je poklical k sebi v 94. letu življenja (70 let duhovnik), pokopan je v Lusaki.

več:
F. Bole, Slovenske melodije v srcu Afrike. Razgovor s p. Rudežem, v Ognjišče 11 (1971), 7-9.

LETA 1941 ROJEN MARJAN MARINŠEK

PRAVNIK, KULTURNIK, ZBIRATELJ, CITRAR IN PISATELJ († 2011)

Rodil se je v Kozjem in mu ostal zvest vse življenje. Po izobrazbi je bil univerzitetni diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom, a je kaj kmalu zajadral v kulturo. Leta 1975 je na pobudo velenjske kulturne skupnosti ustanovil Kulturni center Ivan Napotnik in v njem skrbel za kulturne prireditve. Organiziral in pripravil je številne festivale, humanitarne prireditve, v Velenje je pripeljal Piko Nogavičko in zasnoval Pikin festival. Kot citrar je bil tudi soustanovitelj Slovenskega citrarskega društva. Veliko je tudi potoval in prirejal številna predavanja, z razstavami gostoval po Evropi, S in J Ameriki in Avstraliji ... Bil je tudi navdušen zbiratelj in je ustvaril vrsto unikatnih zbirk: prva berila, računice, Gasparijeve razglednice, druge tiske, papirnate jaslice .... . Ohranil je več kot 400 prvih tiskov in 59 originalov Gasparijevih razglednic. Leta 1986 je prvič razstavil svojo zbirko razglednic, ki ji je sledilo še 52 razstav po slovenskih knjižnicah in galerijah  Zbiral je knjige o Piki Nogavički jih razstavljal in jih sedem tudi prevedel. Tudi v rodnem Kozju je zbiral fotografsko gradivo s Kozjanskega, spodbujal obnovo kulturnih spomenikov uredil muzejsko učilnico (Šola moje mame). Za svoje delo je prejel več nagrad (za postavitev razstave Jaslice sveta v Ljubljani, tudi apostolski blagoslov svetega očeta Janeza Pavla II. (2003).
Napisal je tudi več knjig (Na celjski gimnaziji zvoni, Astrid Lindgren, Med cvetjem in trnjem ... ), za Ognjišče je skupaj s pisateljem Ivanom Sivcem pripravil knjigo Slovenska pravljica Maksima Gasparija (I in II), ki je izšla leta 2007 in je še v prodaji.

več:
B. Rustja, Umetnik z Božjim navdihom. Pisatelja knjig o Maksimu Gaspariju Ivan Sivec in  Marjan Marinšek: Gost meseca, v: Ognjišče 3 (2007), 8-12.
knjiga: M. Marinšek in I. Sivec, Slovenska pravljica Maksima Gasparija I. in II., Ognjišče, Koper, 2007.

njegove misli:

• Mama je imela rada Gasparijeve razglednice, ker jo je vse spominjalo na veselo življenje na kmetih, odkoder je izhajala (Podsreda). Zato mi je vedno predlagala, da za domačo nalogo iz risanja prerišem kaj s teh razglednic. Sam ne vem, kdaj sem jih tako vzljubil, da sem za vse, kar je bilo treba narisati, prerisoval z razglednic in iz tudi knjig.
  
• Razglednice sem začel zbirati takoj po prvem srečanju z Gasparijem. Istočasno sem kupil dve Gasparijevi sliki, začel pripravljati veliko razstavo o Gaspariju v naši galeriji in zbral vse knjige, ki jih je Gaspari ilustriral in ki so bile pri mojih starših in na moji knjižni polici. Zbirati sem začel na vseh koncih.
  
• Ko je Ognjišče nekje ob koncu osemdesetih let objavilo več Gasparijevih razglednic tudi motivov, ki jih še nisem poznal, sem na vrat na nos dirjal v Koper do »očeta urednika« Franca Boleta, in jih dobil nekaj, ki jih še danes hranim.

LETA 1944 USTRELJEN CIRIL DREKONJA

PISATELJ, PESNIK, ORGANIZATOR SLOVENSKIH UČITELJEV NA PRIMORSKEM (* 1896)

"Rahlo upognjen kot vsi tolminski ljudje, ki so zrasli pod košem, prijazno nasmejan, a hkrati notranje zresnjen, kakor zamišljen nad krivicami, ki so teple njega in njegove rojake, takega ga vidim pred seboj. Tehtne, iz razmišljanja porojene besede, katerih vsaka je bila kot z žebljem pribita. Tako kot pri vseh hribovskih ljudeh, ki več razmišljajo, kot govorijo, in se jim notranji ogenj izraža le v lesku oči." Tako je o pisatelju Cirilu Drekonju, ki se ga spominjamo ob obletnici njegove smrti, zapisal njegov tolminski rojak in prijatelj pisatelj France Bevk v uvodu Drekonjeve povesti Listi bele marjetice, ki je izšla leta 1956 pri založbi Lipa v Kopru, napovedana pa je bila že leta 1934 pri Goriški matici (z naslovom Na vasi). V njej ta, večini Slovencev neznani pisatelj slika gorsko vas - svoje domače okolje, v katero je postavil trpko zgodbo o ljubezni med kmečkim fantom in dekletom, ki jo nazadnjaško okolje zaduši.

več:
S. Čuk, Ciril Drekonja: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2006), 38-39.

nekaj njegovih misli, verzov:

• Prečudna moč je v zemlji; človeka, ki jo obdeluje, priklene nase, da jo vzljubi. Iz truda in znoja, ki ga dajemo grudi, raste ljubezen do nje. V zemlji je ljubezen in lepota ... Ljubezen do domačije se ukorenini posebno globoko v otroku. Nobeno domovanje ne nudi toliko domačnosti kakor rodna hiša in nikjer nam ni počitek slajši ko pod rodnim krovom.
  
• Po strminah gozdi so razpeti, / nad njimi goličave so in senožeti, / v dolini, tesno ob vznožju vas / beli se, kakor snežni plaz, / ki v pomladnem soncu mogel ni skopneti. // In kot da poleti ovce bele / v senco k potoku so prihitele, / ob vodi tamkaj hiše so zbrane / v objemu dreves posejane. // O še! — Kakor da iskrijo se bridke solze / in močijo velo in zmučeno lice, / po ložinah, po kolkih, v gubah gora se blesti / bedne in tihe tolminske vasice. (Tolminske vasi)

o njem

• Iz njegovih del in iz vsakega pisma, je gledala njegova poštena duša, njegovo čuteče srce za ponižane in razžaljene, njegovo vneto prizadevanje, da bi s pisano besedo svojim rojakom utiral pot v prostost in v boljše življenje. (France Bevk)

LETA 1974 UMRLA MARIJA KMET

SLOVENSKA PISATELJICA, PREVAJALKA (* 1891)

Rodila se je v učiteljski družini v Šentlovrencu na Dolenjskem. Osnovno šolo je končala v Mb, meščansko pa je obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani, kjer se je vpisala tudi na učiteljišče. Devetnajstletna je dobila službo v Trstu, kjer je devet let (1910-1919) poučevala na šoli sv. Cirila in Metoda in pri sv. Jakobu. Po prvi svetovni vojni so jo Italijani pregnali iz Trsta. Prišla je v Ljubljano in se naselila na Prulah, kjer je ostala vse do svoje smrti in se zaradi zdravja posvetila samo pisanju. S pesmimi in črticami se je oglašala tudi v otroških listih Angelček in Vrtec, kasneje tudi v drugih listih, največ njenih leposlovnih del je izšlo v reviji Ljubljanski zvon. Leta 1920 je izdala prvo samostojno knjigo (Bilke), igro Mati, povest Helena. Leta 1925 je izšel njen roman V metežu, naslednje leto zbirka črtic Večerna pisma in avtobiografsko Moja pota, veliko je pisala v Mladiko, ki jo je urejal F. S. Finžgar ... Prevajala je tudi knjige iz ruščine in nemščine.

več:
S. Čuk, Marija Kmetova: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1991), 67.

njene misli:

• Vsa trnjeva življenja je našega pot, tak polna vsa duša je naša teh zmot, da v potu obraza v življenju se trudimo, da bojimo noči se, ki v nemiru drhti.
• Kaj nas ni groza ob misli, da bi utegnil biti nekje nekdo, ki bi nam strgal krinko z obraza? Kaj nismo nevoščljivi vsem onim, ki so višji in večji od nas?
  
• Trst: šum, ropotanje, zvonjenje, brnenje, / svrščanje in topot konjskih kopit. Neznana govorica, tuja melodija besed. /.../ pred menoj široka cesta kalne vode in čolni in jadrnice so gibaje se sanjale na njej.
  
• Zemlja je s polnimi grudi zavzdihnila, / vroča kri v žilah je njenih zaplala, / cvetju, zelenju, življenje je vdihnila, / v jutro moči jih na pot je poslala. / V sinje se dalje nebo je raztegnilo, / cvetje se belo pod njim je razpelo; / megle z oči si nebo je potegnilo, / sonce si himno je zlato zapelo. // Žarek srebra je padel na tla: / zašelestelo, zazvenelo je pod njim, / kakor bi v zlatem snu / duša zarajala, / kakor bi v srca dnu / luč se napajala. (Pomladni spev)
  

LETA 1958 ROJEN SLAVKO SVETIČIČ

ALPINIST († 1995)

Rojen je bil na Vojskem, leta 1968 se je družina preselila v Šebrelje. Šolo ke končal v Cerknem, poklicno kovinarsko v Novi Gorici in se 1977 kot orodjar zaposlil v tovarni ETA v Cerknem. Prav tedaj je tudi opravil alpinistični tečaj in bil naslednje leto sprejet med alpiniste Leta 1984 se je začel poklicno ukvarjati z alpinizmom. Loteval se je najzahtevnejših smeri, v alpskem slogu in v zimskih razmerah je preplezal  izjemno težke smeri v osrednjih Alpah (Grandes Jorasses, S stena Eigerja ...), v Andih (J stena Aconcague) in v Himalaji (Anapurna). Bil je tudi član himalajskih odprav na K2 na Makalu in na Everest. Njegov alpinistični vrhunec je preplezana 2600 metrska smer v Z steni Anapurne (1992), o čemer so pisale vse svetovne alpinistične revije. Doma je postal alpinist leta 1992. Njegov zadnji alpinistični vzpon (1995) se je končal 7100 m visoko v prvenstveni smeri Z stene 7925 m visoke pakistanske gore Gašerbrum 4.

več:
M. Čuk, Slavko Svetičič na meji mogočega: Šport, v: Ognjišče 2 (1992), 42-43.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 814 UMRL KAREL VELIKI

FRANKOVSKI KRALJ, IN RIMSKI CESAR (* 742)

Sin Pipina Malega, ki velja za začetnika dinastije Karolingov. Frankovski vladar (od leta 768) in od leta 800 tudi rimski cesar. Carolus Magnus, si je najprej podjarmil in pokristjanil Sase, kasneje še Lagobarde, leta 788 pa bavarskega vojvodo Tasila, s tem pa tudi Slovence. Leta 812 (aahenski mir) je tudi Bizanc priznal Karla kot enakopravnega zahodnega cesarja. Državo je razdelil na mejne grofije oziroma marke, spodbudil je fevdalni sistem, državno oblast je centraliziral. Karel Veliki je vladal 45 let in samo dve leti sta bili brez vojne! Tudi vse Slovence je edini v vsej zgodovini združil v okviru ene države.

Zelo si je prizadeval za kulturni dvig tedanje Evrope. Temu njegovemu prizadevanju pravimo »karolinška renesansa«. Karel se je v mladosti naučil brati, pisanje pa mu je vse življenje delalo težave. Izredno je cenil izobražene ljudi in zbiral jih je okoli sebe, da so mu svetovali. Najbolj je vplival nanj blagi menih Alkuin, dolgo časa njegov dvorni kancler. Za nas je ta mož pomemben zato, ker je kralja poučeval, kakšna naj bo misijonska metoda oznanjevalcev krščanstva. »Človeka je mogoče k veri pripeljati, ne prisiliti. Tisti, ki jih pošiljate, naj bodo poučeni z zgledom apostolov: naj bodo pridigarji, ne roparji.« Iz frankovskih dežel so v tistem času prihajali misijonarji tudi med naše prednike in Alkuinove nasvete so v glavnem še kar spoštovali. Sicer pa Karel Veliki ni bil ravno svetnik: bil je štirikrat poročen, na svojo družino je bil zelo navezan, vendar pa se je trudil, da bi živel po krščanskih načelih. Ne samo to: tudi škofom, duhovnikom in redovnikom je predpisoval, kako naj živijo, da ne bodo dajali pohujšanja. Štiri leta pred smrtjo je za svojega naslednika kronal sina Ludovika, in mu dal koristen in še posebno danes upoštevanja vreden nasvet: »Izbiraj samo zveste in bogaboječe ministre, ki jih je groza hinavske naklonjenosti.«

o njem v zgodbi:

Kaj pomaga človeku, če si pridobi ves svet, v: Ognjišče 11 (2022), 69., 103.
in v knjigi:
Zgodbe za veselje so življenja (zbral in uredil B. Rustja), Ognjišče, Koper, 2022, 120.

LETA 1225 ROJEN SV. TOMAŽ AKVINSKI

PRVI CERKVENI UČITELJ  († 1274)

»Tomaž Akvinski se med sholastičnimi učeniki najbolj odlikuje; on je knez in mojster vseh. Ker je tako spoštoval stare svete učenike, je tako rekoč povzel učenosti njih vseh. Tomaž je njihove nauke kakor raztresene ude enega telesa zbral in združil, jih v čudovitem redu sestavil in z obilnimi podatki tako pomnožil, da po vsej pravici velja za posebno oporo in okras katoliške Cerkve.« Tako je leta 1880 zapisal papež Leon XIII. v svoji okrožnici, s katero je ukazal naj vse bogoslovne šole poučujejo filozofijo v duhu Tomaža Akvinskega in po njegovih spisih, med katerimi je najpomembnejša Summa Theologica (Vse o teologiji). Za štirimi cerkvenimi očeti prvih krščanskih stoletij je bil Tomaž prvi, ki ga je Cerkev leta 1567 razglasila za cerkvenega učitelja. Papež Leon XIII. ga je leta 1880 postavil za zavetnika cerkvenih šol, zlasti bogoslovnih (teoloških) fakultet.

... več o njem v rubriki pričevalec evangelija 01_2012

nekaj njegovih misli:

• Sprejmem te (Jezus), ti cena mojega odrešenja. Iz ljubezni do tebe sem študiral in delal; tebe sem oznanjal in učil (Tomaž Akvinski ob prejemu svete popotnice).
  
• Bolje je šepati na poti za Kristusom, kakor izven te poti krepko hoditi. Saj tisti, ki na poti šepa, se približuje cilju, čeprav počasi. Tisti pa, ki hodi izven poti, se tem bolj oddaljuje od cilja, čim hitreje teče.
  
• Boga častimo z molkom; ne zato, ker o njem ne bi mogli ničesar vedeti ali ničesar povedati, temveč zato, ker uvidimo, da smo neznansko daleč od tega, da bi ga doumeli.
  
• Najmanjše spoznanje, ki ga je mogoče doseči o najvišjih stvareh, je bolj zaželeno kakor najširše spoznanje o manjših rečeh.
  
• Katero koli dejanje ljubezni zasluži večno življenje.
  
• Velika skrivnost svetosti je v tem, da veliko ljubimo.
  
• Ni večje usluge, kakor voditi ljudi od zmote k resnici.
  
• Razumnost nima naloge obravnavati najvišje stvari, ki so predmet modrosti, ampak narekuje poti, po katerih naj človek pride do modrosti.
  
• Gospod, naredi red v mojem življenju: daj, da spoznam, kaj želiš, da storim; daj mi, da to dovršim, kakor je treba in kakor je koristno napredovanju moje duše.
  
• Usmiljenje je samo v sebi največja krepost. Usmiljenju je namreč lastno, da se daje drugim in da blaži bridkosti drugih.

LETA 1763 ROJEN JOŽEF WALLAND

GORIŠKI ŠKOF, NADŠKOF IN METROPOLIT ILIRSKI († 1834)

Doma je bil v Novi vasi pri Lescah, šolal se je v Ljubljani, bogoslovje je študiral v Gradcu in po posvečenju (1789) je bil najprej kaplan v Kresnicah (1791) in Velikih Laščah ter katehet v Ljubljani. Leta 1798 je postal profesor moralne in pastoralne teologije na liceju, 1805 stolni kanonik in nadzornik ljudskih šol. Kasneje je nekaj časa služboval v Trstu. Po vrnitvi v Ljubljano je bil 1818 imenovan za goriškega škofa. Zelo je skrbel za nove duhovne poklice, odprl semenišče za Primorje in bogoslovno učilišče v Gorici.  1830 je papež Pij VIII. povzdignil Gorico v nadškofijo, njega pa v nadškofa in metropolita ilirskega (podrejeni so bili ljubljanski, tržaško-koprski, poreško-puljski in krški škof. Sodi med naše najpomembnejše cerkvene osebnosti in hkrati tudi med naše pomembne narodnobuditeljske duhovnike in šolnike. Zaslužen je za razvoj osnovnega, višjega in visokega šolstva. Njegov nečak Jernej Legat je leta 1834 postal tržaško-koprski škof.

več:
S. Čuk, Jožef Walland (1763-1834): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2023), 38-39.

LETA 1784 ROJEN MATIJA VERTOVEC

ŠENTVIŠKI FAJMOŠTER, AVTOR ZNAMENITE VINOREJE  († 1851)

"Vino je poseben dar Božji, k razveseljenju - po besedah sv. pis­ma - človeškiga serca; naj ga pije človek z mero in o pravim ča­su, k oživljanju svoje dušne in telesne moči, da se bo v njem, kakor z oljem v svetilu, zubeljc življenja k poterjenju zdravja in zdaljšanju življenja, podpiral." Tako je v svojem najbolj zna­menitem delu Vinoreja zapisal šentviški "faj­mošter" Matija Vertovec, ki je bil svojim vernikom ne le "dušni skrbnik", ampak tudi učitelj in svetovalec v svetnih rečeh. Po Jezusovih besedah: "Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik" (Jn 15, 1) pravimo, da so duhovniki "delavci v Bož­jem vinogradu". Matija Vertovec je bil priden delavec v duhovnem vinogradu kot vnet oznanjevalec božje besede in tudi v pravem vi­nogradu kot učitelj vinogradništva in kletarstva

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2001

LETA 1853 ROJEN VLADIMIR SERGEJEVIČ SOLOVJOV

RUSKI FILOZOF IN PESNIK († 1900)

Vladimir Sergejevič Solovjov  je ruski filozof, pesnik, pisatelj ..., ki je odigral pomembno vlogo v razvoju ruske filozofije in poezije konec 19. stol. pomemben pa je tudi za rusko duhovno renesanso v začetku 20. stol. Rodil se je leta 1853 in Božjo modrost je videl že kot otrok in mislim, da je to ena temeljnih razsežnosti njegovega življenja in njegove misli - to je tista vizija, ki jo ima Bog pred stvarjenjem sveta. On ustvarja, ker ima idejo o tem, kar ustvarja. In ta ideja je Božja modrost. Veliki nemški teolog Hans Urs von Balthasar o Solovjovu pravi, da je s sv. Tomažem Akvinskim največji krščanski mislec drugega tisočletja, ki je uspel povezati misel v eno najbolj celovitih organskih vizij. Za Solovjova kulturno, cerkveno, teološko življenje temelji v duhovnem življenju: človek lahko pride do spoznanja dobrega, lahko se z voljo trudi, da bi delal dobro, toda kako, če pa sam ni dober. Človekova volja želi dobro, ker pa tega nima, ga ne more uresničiti ... Za Solovjova je svoboda temeljna razsežnost ljubezni in svobode zunaj ljubezni ni. Če je v srčiki naše vere Sveta Trojica, je to ljubeč svoboden odnos. In če je temeljna dogma naše vere za Sveto Trojico združenje človeške in božje narave v Kristusu, se je to zgodilo v eni osebi. Vsa zgodovina človeštva se steka k Bogu – Človeku. Solovjov je tudi pesnik, ima čudovit jezik in s tem načinom jasno pokaže, kako pomemben je simboličen pristop. Naša miselnost  je simbolična miselnost in lepo je zadnji vrhunski domet, izhaja pa iz dobrega in resničnega ... Tudi za p.  Špidlika je bila zelo pomembna misel, da je prav umetnost največji sogovornik krščanstva in teologije.  Zaradi simbola, zaradi bližine simbolične miselnosti, simboličnega izražanja. Solovjov si je prizadeval za ekumenizem zanj krščanstvo ni prepričljivo, ker smo razdeljeni. Razdeljenost kristjanov je izdaja prave vere. Zato je šel živet za nekaj časa med protestante in katoličane. Živel je v Džakovu pri katoliškem škofu Strossmayerju. Napisal je tudi svojo veroizpoved, v kateri je izpovedal vero »v vesoljnost Cerkve pod rimskim škofom«. Leta 2010 je bilo Solovjovo leto, ko  so se o velikem ruskem mislecu v krščanskem svetu vrstili številni simpoziji, seminarji in predavanja, da bi, »pomagali k srečanju med pravoslavnimi in modernim svetom«. Solovjov pravi, da je gledati na sebe skozi drugega kriterij človekove veličine, svetosti in lepote.

njegova misel:

• Razum in vest kažeta, da je naše navadno smrtno življenje slabo in bedno, ter zahtevata njegovo izboljšanje. Človek, ki je pogreznjen v to slabo življenje, mora, da bi ga poboljšal, najti oporo izven njega. Verujoči človek jo najde v religiji. Naloga religije je preroditi in posvetiti naše življenje, združiti ga z Božjim življenjem. To je predvsem Božje delo, vendar se ne more uresničiti brez nas; naše življenje se ne more preroditi brez našega lastnega sodelovanja. Religija je bogočloveško delo, naloga, ki je naložena tudi nam samim. V vsakem delu pa je potrebno najprej osvojiti določene osnovne prijeme in dejavnosti, brez katerih ni mogoče napredovati. Tudi za religijo so nujno potrebne takšne začetne dejavnosti. Naloga religije je torej poboljšati naše sprevrženo življenje.

LETA 1863 UMRL FRANC MALAVAŠIČ

pisatelj, pesnik, urednik in publicist (* 1818)

Franc Malavašič je objavil nekaj pesmi, posnemajoč Prešerna. Najbolj se je uveljavil s svojimi prevodi in priredbami 'ljudskih' povesti, večinoma Christopha Schmida (Erazem iz Jame, Lažnivi Kljukec). Leta 1849 je ustanovil list Pravi Slovenec, prvi slovenski družinski list s podobami, v katerem je poveličeval Prešerna kot 'edinega' v slovenskem slovstvu, prej pa je častil Koseskega.

LETA 1879 ROJEN RADIVOJ PETERLIN-PETRUŠKA

pesnik, urednik, popotnik in potopisec († 1938)

Nemirni je dvakrat pobegnil od vojakov v Črni gori; drugič se je preko Italije prebil v Rusijo, kjer je bil 14 let domači učitelj pri bogatih posestnikih in v tem času veliko potoval po prostrani Rusiji in po Evropi. Leta 1919 se je vrnil v domovino ter bil uradnik, novinar in urednik. Pisal je preproste, lahkotne pesmi, v katerih živi podoba nestalnega popotnika in bohema. Izdal jih je v treh knjigah: Po cesti in stepi (1912), Znamenje (1925) in Popotne pesmi (1934), večinoma izbor iz prejšnjih dveh knjig.

LETA 1887 ROJEN ARTHUR RUBINSTEIN

AMERIŠKI PIANIST POLJSKEGA RODU († 1982)

Rojen v Lodžu, v družini poljskih trgovcev, študiral v Varšavi in Berlinu, kjer je leta 1900 debitiral kot solist. Kasneje je veliko koncertiral po Evropi in ZDA in odrasel v enega največjih pianistov dvajsetega stoletja. Med drugo svetovno vojno se je preselil v ZDA, bil je velik svetovljan in umetnik s sijajno tehniko in natančno, temperamentno interpretacijo. Kot veliki virtuoz je obvladal širok repertoar: od Bacha, Mozarta in Brahmsa do Liszta, Stravinskega, Ravela in Debussyja. Izjemen je bil tudi v preigravanju del romantičnih skladateljev, predvsem del  F. Chopina. Njegovi spomini so izšli v dveh knjigah. (1973 in 1980).

njegova misel:

• Jezusovo življenje, njegov nauk, njegova žrtev in njegova vera so dali svetu najžlahtnejši dar dar ljubezni: ljubezni do bližnjega, ljubezni do revnega; usmiljenje, ponižnost, skratka, vse kreposti, ki plemenitijo človeško bitje.

LETA 1893 ROJEN P. ALEKS BENIGAR

MISIJONAR IN SVETNIŠKI KANDIDAT († 1988)

Papež Janez Pavel II. je med obiskom na Hrvaškem 3. oktobra 1998 v narodnem svetišču Marija Bistrica razglasil za blaženega zagrebškega nadškofa kardinala Alojzija Stepinca. V postopku za tako razglasitev je pomemben skrbno in nepristransko napisan ter na zgodovinskih dejstvih sloneč življenjepis kandidata. Pri Stepincu je to delo opravil človek, v katerem se je pretakala slovenska  kri - p. Aleksa Benigar. "Moji starši so bili Slovenci. Oče je rojen v Trnovem (Ilirska Bistrica), mama pa v Radečah pri Zidanem mostu. Jaz in vsi moji bratje smo rojeni v Zagrebu. Torej sem po izvoru Slovenec in ponosen sem na to," je zapisal 7. avgusta 1983 p. Benigar v pismu neki gospe. Oba starša sta v Radečah tudi umrla. Prav tako se je vedno počutil Slovenca (p. Duda), čeprav si je dopisoval v hrvaščini, vendar je želel biti vsem vse. Zavedal se je, da bo svojemu narodu lahko največ dal, če bo živel po evangeliju. Obvladal je slovenščino, zato je tudi lahko bral frančiškansko revijo Cvetje z vrtov sv. Frančiška, ki je imela posebno stran, namenjeno misijonom. Tu je slovenski frančiškan p. Peter Baptist Turk (1874-1944) objavljal zanimiva poročila o svojem misijonskem delu na Kitajskem ter o potrebi po novih misijonarjih. P. Aleksij se je prav ob branju teh poročil navdušil za odhod v misijone in pozneje postal njegov sodelavec na Kitajskem.

... več o njem v rubriki pričevanje 11_1998

LETA 1921 UMRL LUKA SVETEC

DOMOLJUBNI PESNIK  POLITIK, PISATELJ IN JEZIKOSLOVEC (* 1826)

Luka Svetec, ki je kot pravnik služboval v raznih krajih na Hrvaškem in v Sloveniji, je bil vnet domoljub in je svojo ljubezen do domovine prelival v pesmi. Pisal je tudi o jezikovnih vprašanjih; kot kritik je odklonil pesmi Simona Jenka, ki so jim vsi priznavali veliko umetniško vrednost.

LETA 1945 UMRL FRAN GOESTL

ZDRAVNIK IN PSIHIATER (* 1865)

Zdravnik psihiater Fran Goestl je bil kot študent medicine na Dunaju med ustanovitelji dijaškega lista Vesna in je vanj tudi pisal. Po diplomi je opravil specializacijo iz psihiatrije. Leta 1907 je postal primarij ljubljanske umobolnice na Studencu. Delal je tudi kot sodni izvedenec in pisal poljudne znanstvene članke. Napisal je poljuden pregled psihiatrije z naslovom Misterij duše (1924). Za slovensko deželno gledališče je prevedel več besedil.

LETA 1980 UMRL CIRIL KOSMAČ

PRILJUBLJENI PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC (* 1910)

"Zmeraj pravim, da je poglavitno pisateljevo delo in ne njegovo življenje. Vendar moram odkritosrčno priznati, da tudi mene zanima življenje pisatelja, čigar knjigo berem," je dejal Ciril Kosmač, eden naših najboljših novelističnih pisateljev. Rodil se je na Slapu ob Idrijci, šolo je obiskoval v Gorici in Tolminu, kjer je opravil malo maturo. Ker je sodeloval v organizaciji TIGR, je bil kot eden prvih Slovencev aretiran, vendar so ga leta 1931na tržaškem procesu oprostili zaradi mladoletnosti. Prebegnil je v Ljubljano, kjer je sodeloval pri različnih organizacijah in časopisih. Nato je odšel v Francijo, kjer je deloval bolj politično. V Franciji je bil kot štipendist francoskega zunanjega ministrstva, v Parizu pa je delal na jugoslovanskem veleposlaništvu. Med vojno je bil v partizanih, po njej pa urednik in dramaturg pri Triglav filmu. Od leta 1961 pa je bil član SAZU. Kosmača uvrščamo v povojno slovensko pripovedništvo, in sicer v socialni realizem. V njegovih novelah je motiv smrti prevladujoč motiv. Najraje pripoveduje o rodnih krajih, o stiskah in upanju, o sebi in ljudeh okoli sebe, o ljubezni do domačega kraja in o raznarodovalnih pritiskih tujcev, o dobrih, malih čudakih z velikimi srci, o drobnih srečah in velikih nesrečah. Pripoveduje z značilnim humorjem, fantastičnimi, grotesknimi in avdiovizualnimi prvinami, slogovno mojstrsko in modernistično. Njegov miselni svet je zgrajen vertikalno, v razsežnostih domišljijskega sveta in ne v ravnini opisne resničnosti. Njegove prispodobe so zakoreninjene v ljudski jezikovni kulturi. Kosmač je bil zaljubljen v svojo dolino. Vedno je govoril, da so njegovi domači ljudje umetniške besede vredni junaki in ovekovečil jih je v svojih pripovedih, romanih in na filmskem platnu.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2010

njegova misel:

• Pelin je grenak, žajbelj je grenak, encijan je grenak, rutica je grenka, brinje je grenko. Vse, kar ima kaj zdravja in moči v sebi, je grenko. In tudi življenje, ki je kaj vredno, je grenko.

LETA 2002 UMRLA ASTRID LINDGREN

ŠVEDSKA PISATELJICA, 'MAMA' PIKE NOGAVIČKE (* 1907)

Otroci vsega sveta poznajo švedsko pisateljico Astrid Lind­gren po številnih knjigah, name­njenih prav njim. Zlasti so se jim priljubile zgodbe o Piki Nogavič­ki — pegasti deklici s štrlečima kitkama, ki je polna vseh muh. Astrid Lindgren je ob svoji osemdesetletnici (1987) razkrila, da se morajo otroci za rojstvo Pike Nogavičke zahvaliti njeni hčerki Karin. »Bilo je teta 1941. Karin je imela sedem let in je zbo­lela. Ko je z vročino ležala v po­stelji, sem sedela ob njej in morala sem ji — kakor vse matere svojim otrokom — pripovedovati zgod­be. Nekega večera mi je rekla: 'Mami, povej mi kaj o Piki Noga­vički!' Debelo sem pogledala. To šaljivo ime si je Karin sama izmisli­la in k takemu imenu so se prile­gale samo zabavne zgodbe, ki sem si jih sproti izmišljala.« Tri leta kasneje je te zgodbe zapisala in jih podarila hčerki za deseti rojstni dan. Rokopis pa je poslala tudi neki založbi, ki ji ga je z obratno pošto vrnila! Leta 1944 je neki drugi založbi, ki je izdajala knjige za deklice, poslala zgodbo Mala Britt si olajša srce ter zanjo prejela drugo nagrado. Leto kas­neje je za neki natečaj otroške knjige ponovno poskusila srečo s Piko Nogavičko - in osvojila prvo nagrado.

»Od takrat se je začela zma­goslavna pot Pike Nogavičke in drugih mojih malih junakov v svet,« je povedala pisateljica, ki je  poleti živela v svoji hišici v Furusundu severno od Stockholma, pozi­mi pa v stockholmskem stanova­nju. Doma je bila iz Vimmerbyja na jugu Švedske, kjer se je rodila 14. novembra 1907 kot kmečki otrok z imenom Astrid Ericsson. Po uspehu Pike Nogavičke je bila v letih 1946-1970 urednica za mladinsko literaturo pri osrednji švedski založbi. Napisala je okoli 40 del za otroke. V slovenščini poleg Pike Nogavičke poznamo še naslednje njene knjige: Detek­tivski mojster Blomkvist, Erazem in potepuh (tudi televizijska nada­ljevanka), Najboljši Kljukec na svetu, Ronja, razbojniška hči.

Poleg hčerke Karin, ki ji je dala pobudo za Piko Nogavičko, je imela še sina Larsa. Otroka sta ji podarila sedmero vnukov. Ven­dar se pri pisanju ni navdihovala ob njih. »Moja otroka in moji vnuki so prvi poslušalci mojih zgodb, ampak z njihovim nastankom ni­majo nič opraviti ... Zelo dobro se spominjam svojega lastnega otro­štva. Človek lahko piše le o tem, kar je sam doživel.« Njena dela so bila posneta na filmski trak in prirejena za televizijo, prinesla so ji tudi številna mednarodna priz­nanja. V svojem dolgem življenju je (z izjemo ene same knjige) pisa­la samo za otroke. »Otroci potre­bujejo knjige, ob katerih se lahko razživi njihova domišljija. Danda­nes otroci gledajo filme, poslušajo radio, sedijo pred televizijskimi sprejemniki, prebirajo risanke (stripe) - vse to je zanje razvedri­lo in vpliva tudi na njihovo domi­šljijo,, vendar pa so to le površna doživetja. Otrok, ki je s svojo knjigo sam, ustvarja ob branju nekje v globini skrite kamrice svo­je duše lastne podobe, ki vse pre­segajo. ..«

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1635 USTANOVLJENA FRANCOSKA AKADEMIJA

- NESMRTNA ACADEMIE FRANCAISE

Akademija je najvišja znanstvena ustanova nekega naroda. Ime izvira iz stare Grčije: v Atenah je bil gaj, posvečen junaku Akademu, v katerem je predaval filozof Platon. Med narodnimi akademijami je med najbolj slavnimi prav  francoska, katero je sestavljalo 12 članov, od leta 1637 pa 40, ju so se imenovali "nesmrtni" - po pečatu, ki ga je akademiji daroval kardinal Richelieu in na katerem je zapisano "v nesmrtnost".

LETA 1790 ROJEN ANTON KREMPL

DUHOVNIK IN AVTOR 'DOGODIVŠČIN ŠTAJERSKE ZEMLE'

Štajerski duhovnik Anton Krempl je bil goreč buditelj narodne zavesti zlasti v cerkvi in šoli. Pisal je pesmi ter izdajal razna nabožna dela. Po smrti je izšlo njegovo glavno delo Dogodivščine Štajerske zemle (1845) z močnim prebudnim poudarkom. Zaradi slabega jezika je Prešeren vanj ustrelil zbadljivko: "Nisi je v glavo dobil, si dobil le slovenščino v kremplje; / duh preonemčeni slab, voljni so kremplji bili."

LETA 1860 ROJEN ANTON PAVLOVIČ ČEHOV

MOJSTER KRATKIH ZGODB IN DRAM († 1904)

Rojen v Taganrogu v družini trgovca. Najprej je študiral medicino, nekaj časa delal kot zdravnik, potem pa se je posvetil pisanju. Bil je mojster novele, ukvarjal se je predvsem s človekovim hrepenenjem in razkorakom s stvarnostjo. Ljudi je slikal z melanholijo in ironijo, nikoli pa ni izgubil vere vanje. Bil je mojster pisanja, njegov jezik je jedrnat, znal je ustvariti razpoloženje. Njegove drame imajo posebno zasnovo, v njih se prepleta življenje in sanje ... Nekaj del: Dolgočasna zgodba, Stepa, Dama s psičkom, psihološke drame Utva, Striček Vanja, Tri sestre, Češnjev vrt. Je eden največjih ruskih pisateljev iz obdobja po realizmu.

nekaj njegovih misli:

• Če hočeš razumeti življenje, nehaj verjeti, kar ljudje govorijo in pišejo. Opazuj raje samega sebe in ustvari si svoje lastne misli.
  
• Časti ti ne morejo vzeti, lahko jo samo izgubiš.
  
• Ko sonce sije je tudi na pokopališču veselo.
  
• Ljubezen daje krila, jih pa tudi pristriže.
  
• Ko nima pravega življenja človek živi od prividov.
  
• Zdrav človek ima tisoč želja, bolnik pa samo eno.

LETA 1866 ROJEN ROMAIN ROLLAND

FRANCOSKI PISATELJ, NOBELOVEC († 1944)

Rojen v Parizu, kjer je študiral  zgodovino. Kot romantik se je navduševal za bratstvo med narodi. Leta 1915 je dobil Nobelovo nagrado za književnost za delo Jean-Christophe, ki je izmišljena biografija nemškega glasbenika (delno opisuje življenje L. van Beethovna, delno svoje), ki je tudi simbol sožitja med narodi. Poleg tega je znan tudi po romanu Miklavž Breugnon. Znan je tudi po biografijah Beethovna, Michelangela, Tolstoja, Gandhija ... Nobelovo nagrado je prepustil Rdečemu križu, pri katerem je deloval med prvo svetovno vojno v Švici.

nekaj njegovih misli:

• Kdor želi gledati živega Boga iz obličja v obličje, naj ga ne išče na praznem nebu svojih misli, ampak v dejavni ljubezni do človeka
  
• Iz vsega mojega dela in iz vsega življenja izhaja en sam etični zakon: nikoli zapisati ali izreči nobene besede preveč ali premalo, ki bi utegnila žaliti resnico ... Eno samo zdravilo je: resnica.
  
• Navadno mislimo samo na to, kaj lahko obdržimo ali izgubimo. Mislimo vendar na to, kaj lahko damo!

LETA 1884 UMRL JOSIP GODINA-VERDELSKI

PUBLICIST, PRVI ZAMEJSKI ČASNIKAR (* 1808)

Ta zanimivi mož, ki se je trudil, da bi s svojimi spisi rojake na Tržaškem budil k narodni zavesti, je kot sedemdesetletni upokojenec napisal knjigo, v kateri spominsko obnavlja dogodke, ki so zaznamovali njegovo življenjsko pot. Knjiga, ki naj bi jo po njegovi smrti razdelili "domačincem", ni nobena literarna umetnina, po sodbi pisatelja Borisa Pahorja pa je dragocena, saj je Živenje, kakor je Josip Godina svojo avtobiografijo naslovil, "edini izvirni slovenski spis, ki nam nazorno osvetljuje položaj našega življa v prvih sedmih desetletjih devetnajstega stoletja".

LETA 1893 UMRL JOSIP MARN

LIT. ZGODOVINAR, ČASNIKAR, ŠOLNIK (*1832)

Pisati in brati ga je naučil domači župnik, ker v Štangi nad Litijo ni bilo šole. Postal je duhovnik in veroučitelj na nižji gimnaziji. Ko je pri Miklošiču opravil izpit iz slovenščine, je bil imenovan za gimnazijskega učitelja. Uveljavil se je tudi kot literarni zgodovinar. Od leta 1863 do smrti je izdajal glasilo Jezičnik, prilogo časopisa Učiteljski tovariš, za katero je poleg jezikoslovnih pisal tudi bibliografske prispevke o slovenski književnosti. Zbral je ogromno dragocenega gradiva.

LETA 1894 ROJEN TINE (VALENTIN) KOS

KIPAR (+ 1979)

Zibelka mu je tekla v Češnjicah pri Moravčah. Poklicni študij je začel na obrtni šoli v Ljubljani, nadaljeval pa na kiparskem oddelku akademije likovnih umetnosti na Dunaju, a ga je zaradi vojske moral prekiniti. V javnosti je prvič nastopil leta 1919. Bil je med ustanovitelji Kluba mladih. Njegova dela so posejana po različnih krajih. V tridesetih letih je bil priljubljen kipar za cerkve. V Ljubljani je za Bežigradom njegova Pieta, na Rakovniku kip sv. Janeza Boska, na Kodeljevem velik kip sv. Terezije Deteta Jezusa.

LETA 1901 ROJEN FRANCE ONIČ

"NEZEMELJSKI" PROFESOR BIOLOGIJE († 1975)

Pesnik France Onič, rojen v Petrovčah v Savinjski dolini, je kot profesor biologije poučeval v več krajih po Sloveniji; po drugi svetovni vojni v Ljubljani. Ob svojem poklicnem delu je pisal pesmi, za katere je značilna ekspresionistična razvnetost. Izdal je štiri pesniške zbirke, eno pred drug svetovno vojno, tri po njej.

nekaj verzov:

Mnogo sem pel o tem, / kar sem ljubil. Mnogo. / In zdaj sem tolikokrat sam / v gozdu moje žalosti. / Toliko dreves je v njem ranjenih, / nagrizle so jih gosenice / neodzivnosti v šotorih tržišča. // Govoril sem jim: Kako? / Je brez cene že moja ljubezen / na starih čolnih hrepenenja / pod antenami sanj?! — / Toda v šotorih tržišča / niso rekli ne na to ne na ono stran. // Vendar ves tak, kakor sem, / moram iti pod zvezdami, / kadar gredo in se utrinjajo. / da zbiram njihove odseve / kakor tople kaplje krvi / v gozdu moje žalosti. ... (V gozdu moje žalosti)

 Glej, še je tu ista daljava / in isti popoldanski svit / in resje, ki v njem sva počila, / in drevja šumeči nakit. // Vse drugo ni več, le tišina, / ki v meni zajela je vse, / kar z mano nekoč je hotelo, / zdaj k zasutim srcem ne sme. // Le neki ptič poje v megli še, / in senca je hušknila v mrak, / svetloba bo v noč dogorela, / o, noč ima hiter korak. // Naj bo, že odhajam. Poglej / mi zvesto še, žena, v oči, / v njih temno, tožečo globino, / ljubezen, ki joče, v nje skrij. (Poglej mi v oči)

LETA 1911 ROJENA NADA KRAIGHER

PRIPOVEDNICA, KI JO ZANIMA DUHOVNOST VZHODA IN ZAHODA († 2000)

Slovenska pisateljica Nada Kraigher se je uveljavila kot pripovednica in izpod njenega peresa imamo kar precej knjig. Zanimali so jo tudi tuji svetovi, zlasti indijski, ki ga opisuje v kratkem romanu Jaja veva. V njem med drugim piše: "Vzhod: posameznik, ki raziskuje naravo v sebi in se ob razmišljanju duševno razvija ... Zahod: posameznik, ki raziskuje naravo izven sebe in ob razmišljanju razvija materialni svet, lastni razvoj pa zanemarja."

LETA 1912 ROJEN VALENS VODUŠEK

UMETNIŠKI VODJA SLOVENSKEGA OKTETA († 1989)

Prva 'ljubezen' doktorja prava je bila glasba, ki jo je študiral v Ljubljani. Vodil je razne glasbene ustanove. Zavzel se je za načrtno raziskovanje in zbiranje folklornega gradiva na vsem slovenskem etničnem ozemlju. Poleg znanstvenega dela se je ukvarjal tudi z dirigiranjem in vodenjem zborov, med njimi tudi znamenitega Slovenskega okteta v letih 1956-1972.

LETA 1918 ROJEN LEON ŽLEBNIK

FILOZOF, PEDAGOG IN PSIHOLOG († 2004)

Luč sveta je zagledal leta 1918 v vasi Materija pri Kozini, kjer je njegov oče služboval kot orožnik. Po maturi na Škofijski gimnaziji v Šentvidu je študiral filozofijo in pedagogiko, slednji se je poklicno posvetil. Leta 1954 je začel predavati na Višji pedagoški šoli (Pedagoški akademiji). Ob pedagoškem delu se je posvečal raziskavam s področja pedagogike in njene zgodovine. Ogromno je tudi pisal. V svojih knjigah in strokovnih člankih je razpravljal o družinski vzgoji, o odnosih med spoloma, o problemih vzgoje staršev in vzgojiteljev.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Sredi novembra je papež Frančišek ponovno presenetil vernike, zbrane na sredini avdienci na Trgu sv. Petra. Tudi tokrat je pokazal bližino človeku z 'roba družbe'. Objel je bolnega Vinica Riva, ki se spopada z redko gensko boleznijo, zaradi katere njegovo telo prekrivajo tumorji. Tudi tokrat so fotografije objema hitro zaokrožile po internetu, o dogodku pa so pisala tudi druga javna glasila. Nekaj dni po dogodku se je o srečanju odločil spregovoriti tudi ta 53-letni Italijan, ki mu je papežev objem izredno veliko pomenil, saj si lahko predstavljamo, da se ga ljudje zaradi njegovega neprijetnega zunanjega izgleda, izogibajo.

Vinco Riva pravi, da se je rodil kot zdrav otrok in je zrastel v čednega fanta. Pri petnajstih letih pa so mi odkrili nevrofibromatozo. Pri tej bolezni gre za motnje v razvoju živčevja, mišic, kosti in kože. Pogosto se pri obolelih na končičih perifernih živcev razrašča odvečno tkivo, kar se navzven pokaže kot odvečna koža oziroma benigni tumorji. Ti so najprej prekrili njegov obraz, nato so se razširili še na ude in trup, končno pa so preplavili celo telo. Zdravniki so mu rekli, da ne bo dočakal tridesetega leta. Sedaj hodi dvakrat tedensko na terapijo, čeprav za bolezen, ki ga je na neki način porinila na rob družbe, ni zdravila. Zato mu je toliko več pomenil papežev prisrčen objem: »Moja bolezen sicer ni nalezljiva, a on tega ni vedel, čutil sem le ljubezen. To je bilo zagotovo Božje dejanje.« Dodal je še, da je mislil, da mu bo ob taki prisrčni sprejetosti srce skočilo iz prsi. (br)

LETA 1797 ROJEN MATIJA ČOP

JEZIKOSLOVEC, LITERARNI ZGODOVINAR IN KNJIŽEVNI KRITIK († 1835)

Slavnostni govornik ob odkritju spominske plošče škofu Janezu Pogačarju, Lenčkovemu iz Vrbe, 28. avgusta 1912 na Breznici je bil domačin prelat Tomo Zupan. V pridigi se je sprehodil po 11 vaseh brezniške fare in predstavil vse (umrle) "slavne može". "V Žirovnici pri Ovsenjeku se je rodil velikan učenosti, izmed Slovencev prvi veščak v jezikih: svetni gospod Matija Čop. Vročina ponedeljka 6. julija 1835 ga je premotila, da se je iz Ljubljane napotil do Save nad Tomačevim ter se šel vanjo kopat. V izgubo rodu je okrog osmih zvečer tu utonil. Govoril je takrat 19 jezikov, a star je bil šele 38 let in pol" (Tomo Zupan).

več:
S. Čuk, Matija Čop. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 7/8 (1995), 28-29.

misel o njem

• In Čopova vera? Šla sta z moje matere očetom, Vrbanom Trtinom, nekokrat tu memo brezniškega pokopališča. Vstavil se je, vprl oko v spremljevalca in izustil: "Vrban, prebral sem knjig, da ti ne vem povedati, koliko - a, ko bi tega ne veroval, kar so me mati doma učili, ne imel bi nobene vere." Taka beseda iz takih ust zaleže. Kolikrat sta mi ponavljala to Čopovo sodbo moj stari oče in moja stara mati. - Brezniške matere, ali ste čule, kako imenitne učiteljice ste ve? (Tomo Zupan v pridigi na Breznici, 28. avgusta 1912).

LETA 1846 ROJEN FRANJO MARN

PISATELJ, JEZIKOSLOVEC IN PUBLICIST († 1905)

Rojen v Dragovškem, župniji Štanga nad Litijo, študiral jezikoslovje v Pragi in Gradcu in služboval kot gimnazijski profesor v Zagrebu. Najprej je pisal ljubezenske pesmi, in novelo Moč ljubezni, sodeloval v Liri Sionski, kasneje pa je sestavil več učbenikov (Slovnica češkega jezika, Hrvatska slovnica za Slovence ...). Veljal je za odličnega šolnika, ki je videl v staroklasični literaturi temelj vse izobrazbe.

LETA 1863 ROJEN FRAN KOCBEK

ORGANIZATOR PLANINSTVA IN PUBLICIST († 1930)

Ko so se po slovenskih gorah šopirili nemčurji, je učitelj Fran Kocbek leta 1893 ustanovil savinjsko podružnico Slovenskega planinskega društva. Organiziral je gradnjo planinskih postojank in poti. Na Molički planini pod Ojstrico so zgradili kočo, ki nosi ime po njem, nad kočo pa postavili kapelo sv. Cirila in Metoda, ki je bila blagoslovljena leta 1898, po vojni uničena in leta 1990 ponovno postavljena.

LETA 1883 ROJEN MAKSIM GASPARI

PRILJUBLJEN SLIKAR, PESNIK SLOVENSKE POKRAJINE († 1980)

Težko bi našli slovensko družino ali dom, ki za božič in novo leto ne bi dobila voščila na razglednici Maksima Gasparija. Njegove razglednice dihajo domačnost: božične (pa tudi velikonočne) motive je postavil v slovensko okolje. "Pastirji so postali naši ljudje, odeti v ovčje kožuhe, pokrajina je alpska ali predalpska, predvsem pa zasnežena," piše etnolog Janez Bogataj. "Tudi darovi, ki jih prinašajo k hlevčku, so značilno naši." "Njegova umetnost je kot narodna pesem; ki vedno znova oživlja in vabi k bistvu, h koreninam slovenske duše" (Verena Koršič). Njegove risbe in slike "govorijo slovensko". Na kratko je vsebino njegovih del povzel Emilijan Cevc: "Religiozno izročilo mu je bilo sveto že kot častitljivo dopolnilo slovenske resničnosti. Marije so se mu spremenile v svete matere z naših polj, zvonovi so zapeli k procesiji z vihrajočimi banderi; dekleta hite z jerbasi k velikonočnemu žegnu in na jutro velike nedelje je družina zbrana ob mizi z žegnom; koledniki zaigrajo v božične dni in Kristus se rodi v domačem hlevcu, kjer so pastirci nabrani z naših gorskih pašnikov..." Pri založbi Ognjišče smo izdali monografijo Slovenska pravljica Maksima Gasparija (Marjan Marinšek, Koper 2007) v dveh knjigah. Prva, Povest o Gasparijevem življenju, prinaša zgodbo o našem najbolj pristnem slikarju, tudi veliko do sedaj še neobjavljenih dokumentov iz njegove zapuščine ... v drugi pa je več sto reprodukcij barvnih Gasparijevih razglednic, knjižnih ilustracij in jaslic, knjiga je še v prodaji - omejeno število izvodov)

več:
ČUK, Silvester. Maksim Gaspari. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 1, str. 42-43.

LETA 1897 ROJEN CIRIL JEGLIČ

agronom, PIONIR HORTIKULTURE IN KRAJINARSTVA PRI NAS († 1988)

Ciril Jeglič  je bil rojen v družini učitelja pri Sv. Križu pri Litiji (Gabrovka). Gimnazijo je končal v Ljubljani, potem pa je študiral na Dunaju in v Zagrebu. Služboval je v Vojvodini, potem kot učitelj v Dornavi pri Ptuju, učitelj v šoli na Grmu, potem kot pedagog in upravitelj na srednji kmetijski v MB in nazadnje kot prvi profesor za pejsažno dendrologijo na ljubljanski univerzi.  Uvajal je sodobno urejanje javnih nasadov, prenovil je Botanični vrt Alpinum Juliana v Trenti ter zasnoval in oblikoval Arboretum Volčji Potok. Izdal je zbirko črtic Obrazi, pisal je v Kmetovalcu, Sadjarju in vrtnarju. Ilustrirane opise sobnih rastlin je izdal pri Mohorjevi (Naše prijateljice).

LETA 1905 ROJENA MARIA AUGUSTA VON TRAPP (R. KUTSCHERA)

redovniška pripravnica, MATI, PISATELJICA DRUŽINSKE KRONIKE, PO KATERI JE BIL POSNET FILM MOJE PESMI, MOJE SANJE († 1987)

Bila je sirota, po težkem otroštvu je izgubila vero. Kot študentka je na cvetno nedeljo stopila v dunajsko cerkev, da bi poslušala Bachov pasijon po Mateju, a je namesto tega morala slediti pridigi slavnega jezuita p. Kronsederja. Pogovor z njim se je končal s spovedjo. Duhovni razvoj je Marijo po diplomi vodil s planin naravnost v benediktinski samostan, kjer se je dve leti pripravljala na vstop in poučevala v šoli. Predstojnice so jo poslale začasno vzgajat von Trappove otroke, ki so jo končno povezali z očetom in tako zadržali v hiši. Sedmim sirotam je postala dobra mati in prijateljica ter kapetanu Georgu rodila še tri otroke. Njihov brezupni beg pred nacisti v ZDA je prerastel v epopejo vere in vrhunskih glasbenih dosežkov. Z vso iznajdljivostjo se je vključila v življenje v ZDA. Ko je baron leta 1948 umrl, je gospa z otroki nadaljevala glasbena gostovanja po vseh celinah. Prejela je papeževo priznanje za zasluge, imenovali so jo tudi za damo božjega groba. Leta 1956 so jo v ZDA izbrali za mater leta. Njeni prvi knjigi Hvalnica družine Trapp sta sledili še dve. O pevcih družine Trapp so posneli dva filma. Avstrijski Družina Trapp se strogo drži družinske kronike, ameriško glasbeno komedijo Moje pesmi, moje sanje pa pozna skoraj vsakdo (leta 1966 je bil to film leta v ZDA).  Zadnji slovenski natis Hvalnice Družine Trapp je iz leta 2008, izdal jo je Župnijski zavod Ljubljana-Dravlje.

njena misel ob izidu prve knjige:

• V naši dobi je Bog postal Veliki Neznanec. Za vsako stvar se izgovarjamo na čas, v katerem živimo, na politiko, na okoliščine, na pomanjkanje vitaminov, na dedno obremenjenost in redkokdaj najdemo pravi razlog. Zgodba družine Trapp hoče biti pesem ljubezni in hvaležnosti Nebeškemu Očetu, ki s svojo previdnostjo vse uravnava.

več o filmu: rezervirano za film, v: Ognjišče (1966) 12

LETA 1910 ROJEN MARIJAN LIPOVŠEK

PISATELJ, PREVAJALEC, FOTOGRAF IN ALPINIST († 1995)

Na predvečer slovenskega kulturnega praznika, 7. februarja 1974, je skladatelj Marijan Lipovšek prejel Prešernovo nagrado za delo na področju glasbene umetnosti. Ob njeni podelitvi je bilo rečeno: "Marijan Lipovšek je umetniška osebnost, ki si brez nje današnje zavidljive ravni slovenske glasbene kulture ne moremo zamisliti. S svojim vsestranskim delom kot skladatelj, reproduktivni umetnik, pedagog, organizator, esejist in kritik je močno vplival na razvoj našega glasbenega življenja, še več, s svojim ustvarjalnim zanosom je vplival nanj do take mere, da predstavlja njegova osebnost enega od stebrov slovenske glasbe v obdobju po osvoboditvi." Marijan Lipovšek je bil vsestranski človek. Ni deloval samo na glasbenem področju, bil je tudi pisatelj, prevajalec, fotograf in alpinist. Mnogim ljubiteljem gora je znana njegova knjiga Steze, skale in smučišča (1962).

več:
S. Čuk, Marijan Lipovšek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2010), 80-81.

nekaj njegovih misli:

• Skoraj vsak dan je gorela v kuhinji petrolejka in z rumeno svetlobo osvetljevala borni prostor. In vendar imam ravno iz te kuhinje svoje najlepše zgodnje spomine. Tam sem kot čisto majhen otrok poslušal povesti, ki mi jih je pripovedovala mamica. Kakor njo pa sem poslušal tudi očeta, ki mi je s svojim vedrim humorjem pripovedoval nekatere posebne povesti. Poslušal pa sem tudi svoje starejše sestre, s katerimi smo se imeli tako radi. Kot prvi fant v družini sem užival vsesplošno zaščito in ljubezen.
  
• Gore so vselej stale na obzorju vabeče kakor nezadržno privlačna sila s svojim prelepim svetom. Z vsem, kar nudijo hrepenečemu človeku. Toda v svetu moje mladosti ni bilo vsakomur dano, da bi našel pot do gora. Težave, ki so pritiskale na nas, so bile ovira, ki je ni bilo lahko premagati. Ko pa smo se iz dolinskega sveta povzpeli v gorske višine, ko so nam gore postale nadomestilo za vse, česar v dolini v mladostnih iskanjih nismo našli, potem smo se z njimi spojili, postali njihovi kakor one naše ...
  
• Gore so bile moje zatočišče pred spoznanji, kako težko je življenje. Tam je bil svet, kjer ni bilo ne krivic ne tlačenja revnih. Bilo je čistejše, svetlejše življenje.
  
• Toda še nečesa se moram spomniti, kar je nekako v zvezi z gorami, ali je vsaj meni bilo del gorskega sveta: naše ljudske pesmi. Še čisto majhen sem jih poznal in se vtapljal vanje kakor v najresnejšo glasbo ...
  
• Bilo je v neki hudi zimi - imel sem okrog 13 let. Suh sneg se je vsipal z večernega neba na mojo zelenkasto mapo iz lepenke, v kateri sem si nosil note. V soju plinskih svetilk ob hišnih vogalih, ki so svetile v mrak, sem postal in jih odpiral. Note - Beethoven! Bila je sonata v c-molu, peta sonata op. 10, drugi stavek, Adagio. Nepozabne ure ob tej glasbi, najmanj tako srečne kakor tiste, ko sem prvič zares videl gore, ali tiste, ko sem pil vase povesti iz knjig. Blažena, prelepa, strašna muzika. Z globinami, ki jih nisem dogledal do dna, pa sem se vendarle spuščal vanje z neskrbnostjo otroka, ne da bi se jih bal. Samo osrečevale so me. Ta melodija, to prepletanje glasov, ta mila, čudežno lepa harmonija zvokov - kje je kaj enakega na svetu?

o njem:

• Meni je glasba mojega očeta, kadar jo pojem, tako, kot bi izšla iz mene. Tako jo razumem, ne da bi o njej premišljevala. Otroci smo bili vzgojeni v tesni povezavi z ljudsko glasbo in sama sem to tako prevzela v svojo notranjost, da mi interpretacija teh pesmi sploh ni interpretacija – izhajajo iz mene.  (hčerka, mezzosopranistka Marjana Lipovšek)

LETA 1930 ROJENA ZLATA VOLARIČ

pesnica, pisateljica, pravljičarka,  in ilustratorka († 2008)

Kot otrok je živela v Halozah, nato v Prekmurju, med vojno so bili odpeljani v koncentracijsko taborišče, po vojni se je izšolala za učiteljico, potem pa ob delu končala Pedagoško fakulteto v Mariboru. Od leta 1965 je z možem in hčerko živela v Kranju. Veliko je pisala (pravljice, povesti, detektivke, poezijo), svoja in moževa dela tudi ilustrirala in razmnoževala. Od oktobra 1998 pa do svoje smrti (2008) je s svojimi svojevrstnimi zgodbami in risbami sodelovala pri Ognjišču (38 zgodb).

LETA 1940 UMRL PAVEL GROŠELJ

biolog, kulturni delavec in prešernoslovec (* 1883)

Po študiju naravoslovec, po poklicu srednješolski profesor fizike, matematik in prirodopisa, se je sprva ukvarjal z leposlovjem in literarno zgodovino. Leta 1923 je postal honorarni docent splošne biologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Leta 1933 je na njegovo pobudo začela izhajati slovenska poljudnoznanstvena revija Proteus in Grošelj je bil njen prvi urednik. Njegovi naravoslovni spisi so izšli v knjigi Vesolje-Zemlja-Človek (1957). Prirodoslovno društvo Slovenije v njegov spomin podeljuje Grošljeve plakete.

LETA 1976 UMRL METOD TURNŠEK

REDOVNIK CISTERCIJAN, LITURGIČNI PISEC, UREDNIK, ETNOLOG IN PREVAJALEC (* 1909)

»Ob častitljivih krščanskih običajih, najlepši podobi slovenske verne duše, bomo videli, kako je naša ljudska duša mogla prav pod okriljem Cerkve in ob sodelovanju z njenim notranjim, bogoslužnim življenjem najuspešneje razviti svoje sile ter ustvariti prve in najlepše bisere naše narodne krščanske omike." Tako je zapisal v uvodu svojega narodopisnega dela Pod vernim krovom (1943) p. dr. Metod Turnšek, s katerim je bralce vodil "ob ljudskih običajih skoz cerkveno leto". Porodila se mu je tudi misel za knjigo Leto božjih skrivnosti, oris cerkvenega leta po misalu, sestavil je Družinski molitvenik, bil je tudi plodovit pripovednik, dramatik v svojih delih buditelj znarodne zavesti in ponosa ... Biol pe je tudi pionir na polju liturgike in ekumenizma. Po njegovi zaslugi so slovenski kristjani že dvajset let pred drugim vatikanskim koncilom dobili v roke celoten Rimski misal - mašno knjigo Cerkve - v domačem jeziku ...

več:
S. Čuk, Metod Turnšek_ Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1996), 28-29.

njegova misel:

• Kdor Mariji sledi, ne zgreši. Zakaj Marijina pota vodijo h Kristusu in posredujejo zveličanje od Gospoda.

LETA 1980 UMRL LAVO ČERMELJ

FIZIK, MATEMATIK IN PUBLICIST (* 1889)

Matematiko in fiziko je študiral na Dunaju, kjer je doktoriral (iz fizike). Poučeval je na Tržaškem, leta 1929 pa je emigriral v Jugoslavijo in bil gimnazijski profesor v Ljubljani. Na drugem tržaškem procesu obsojen na smrt, pomiloščen (dosmrtna ječa). Po vojni sodeluje na mirovnih konferencah v Londonu in Parizu. Načrtno je zbiral gradivo o zatiranju Slovencev in Hrvatov na Primorskem in pripravil dobre temelje za znanstveno preučevanje položaja Slovencev v Italiji. Napisal je vrsto strokovnih knjig in učbenikov in bil med ustanovitelji poljudnoznanstvene naravoslovne revije Proteus.

LETA 1984 UMRL ANTON KACIN

ŠOLNIK, LITERARNI ZGODOVINAR, UREDNIK IN PREVAJALEC (* 1901)

"Šole so gotovo najbolj bistven organ narodnega življenja in razvoja," je zapisal dr. Anton Kacin, doma iz Idrije, ki se je razdajal se je na vse strani, večino svojih darov in moči pa je posvečal slovenskim šolam na Goriškem in Tržaškem. Bil je mož resnega dela, toda tisti, ki so delali z njim, so čutili toplino njegovega očetovskega srca. Spominjamo se ga ob stoletnici rojstva.

več:
S. Čuk, Anton Kacin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2001), 22-23.

LETA 1995 UMRL NIKO KURET

SLOVENSKI ETNOLOG (* 1906)

"Ob velikem bogastvu šeg in navad, ki so spremljale praznovanja našega ljudstva v  preteklosti, se nam porodita dve misli. Prva je ta, da je bilo življenje našega ljudstva v prejšnjih dobah kulturno bogato, bogatejše, kakor si ga more predstavljati današnji civiliziranec. Le-temu ostaja to življenje tuje spričo njegovega racionalizma in kot načelnemu nasprotniku vsakega mita in vsake mistike. Druga misel pa je, da je v primeri z razgibanostjo in vsebinskim bogastvom praznovanj v prejšnjih dobah naš čas neprimerno siromašnejši." Tako je zapisal dr. Niko Kuret, največji slovenski narodopisec, ko je "o trjacih" (na binkošti) leta 1960 pospremil na pot svoje življenjsko delo Praznično leto Slovencev, ki obsega skoraj 1400 strani. Izšlo je pri celjski Mohorjevi v štirih knjigah (1965-1970), ponatis pa v dveh zajetnih knjigah pri Založbi Družina (Ljubljana 1989). Tega skrbnega ohranjevalca naše dragocene dediščine se spominjamo na današnji dan.

več:
S. Čuk, Niko Kuret: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2006), 38-39.

LETA 2014 UMRLA PAVLA GRUDEN

SLOVENSKA PESNICA V AVSTRALIJI (* 1921)

Oče železničar v Ljubljani jo je naučil brati in pisati in po njem je dobila ljubezen do knjig. Leta 1948 se ji je odprla pot v Avstralijo, kjer je opravljala vrsto poklicev: od čistilke in kuharice do socialne delavke in sodne prevajalke. Ustalila se je v Sydneyju. Pridno je sodelovala v kulturniških organizacijah. Ko skrb za vsakdanji kruh ni bila več glavna, se je oglasilo domotožje, ki ga je izpovedovala v pesmih. “Pišem, ker tako čutim,” je govorila. Leta 1994 je izšla njena zbirka Snubljenje duha.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1738 ROJEN BLAŽ KUMERDEJ

ŠOLNIK, JEZIKOSLOVEC IN PREVAJALEC SVETEGA PISMA († 1805)

"Kranjska ima jako ugodno lego za trgovino in obrt. Ljudstvo je nadarjeno, pa zelo siromašno. Kriva temu je nevednost, ker zna na kmetih komaj sto ljudi pisati in brati. Treba je učiti ljudi brati in pisati v domačem jeziku, da preprosti človek lažje in bolje spozna svoje krščanske dolžnosti." Tako je zapisal v svoji spomenici o šolskem vprašanju, poslani dunajski vladi leta 1773, Blaž Kumerdej.

več:
S. Čuk, Blaž Kumerdej: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1995), 28-29.

LETA 1756 ROJEN WOLFGANG AMADEUS MOZART

AVSTRIJSKI SKLADATELJ, GLASBENI ČUDODELNIK († 1791)

Glasbeni genij, pravimo zanj. Zdi se, da je bilo res nekaj nadnaravnega glede njegove obdarjenosti. Drugi geniji so ustvarjali velike umetnine, vendar kateri od glasbenikov je komponiral, medtem ko se je zabaval v družbi? In to tako popolno glasbó, da se skladatelju ni zdelo potrebno, da bi zamenjal eno samo noto od začetka do konca. Na tak način je bil Mozart sposoben napisati uverturo k operi Don Giovanni na predvečer prve izvedbe v Pragi in nato prisiliti orkester, da je igral 'a prima vista', brez vsake vaje. Nekoč je izjavil: »V svoji glavi ne slišim vsakega parta posebej, enega za drugim, ampak slišim vse hkrati. Kakšen užitek je to, vam ne morem povedati!« Zanimivo, da je Mozart svoj opus 41-ih simfonij ustvaril v 24-letnem obdobju, med letoma 1764 v 1788. Napisal je 25 klavirskih, 7 violinskih koncertov, 20 oper, 19 maš, rekvijem, oratorije in še bi lahko naštevali ... Vendar je bil Wolfgang A. Mozart kljub vsej obdarjenosti človek iz mesa in krvi, človek prikupljivih modrih oči in zvenečega smeha, človek ponosa in delavnosti.

več:
S. Čuk, Nesmrtni Mozart 200 let po smrti: Priloga, v: Ognjišče 12 (1991), 31-38.

nekaj njegovih misli:

• Niti vzvišena inteligenca, niti domišljija, niti obe skupaj ne naredita genija. Ljubezen, ljubezen, ljubezen, to je duša genija.
  
• Glasba ni v notah, temveč v tišini med njimi.
  
• Nikoli ne ležem v posteljo, ne da bi pomislil (mlad kakor sem), da drugega dne mogoče ne bom več živ in vendar ne more nihče od vseh, ki me poznajo, reči, da sem v stiku z ljudmi čemeren ali žalosten in za to srečo se vsak dan zahvaljujem Stvarniku in jo od srca želim vsakomur.
  
• Ne oziram se na nikogaršnje pohvale ali graje. Enostavno sledim svojim občutkom

o njem:

• Ko se angeli v nebesih zberejo k opravljanju svoje službe pred Bogom, takrat igrajo Bacha, vendar sem prepričan, da igrajo Mozarta, ko so zbrani v družinskem krogu.(Karl Barth)
  
• Ljubim Mozarta kot glasbenega Kristusa. (Peter I. Čajkovski)
  
• Verujem v Boga, Mozarta in Beethovna. (Richard Wagner)
  
• Mozart te sili k veri v Boga, veliko bolj kot hoja v cerkev, ker je nemogoče, da bi tak fenomen prišel na svet slučajno. (Georg Solti, dirigent simfoničnega orkestra v Chicagu)
  
• Bil je izrazito majhne postave, zelo suh in bled, z bogatimi lasmi, na katere je bil kar ponosen. Zelo rad je imel punč in ga pil v dolgih in pogostih požirkih. Ponosen je bil tudi na svojo igro biljarda. Veliko iger sva skupaj igrata, vendar sem bil vedno drugi najboljši. (Michael Kelly, irski tenor).
  
• Čim bolje kdo pozna Mozarta, tem večje čare odkriva pri njem, tem bolj pretanjene podrobnosti, tem večje umetniške globine. (David Ewen)

LETA 1877 ROJEN dr. MATIJA SLAVIČ

PROFESOR BIBLIČNIH VED IN PREVAJALEC SVETEGA PISMA († 1958)

Najpomembnejši kulturni dogodek leta 1996 na Slovenskem je bil izid prevoda celotnega Svetega pisma v slovenščino iz izvirnih jezikov. "Knjigo vseh knjig" smo v slovenskem prevodu prvič dobili po zaslugi naših protestantov: to je bila Dalmatinova Biblija (1584). Prvi katoliški prevod - Japljevo Sveto pismo - je prišel dvesto let pozneje. V letih 1856-1859 je izšlo Wolfovo Sveto pismo, prevedeno po latinski vulgati. Čutiti je bilo potrebo po prevodu svetopisemskega besedila iz izvirnih jezikov. Prevajanja Stare zaveze iz hebrejščine se je lotil Matija Slavič, profesor bibličnih ved na teološki fakulteti ljubljanske univerze.

več
S. Čuk, dr. Matija Slavič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1997), 28-29.
M. Erjavec. dr. Stanislav Zver. V zgodovini prekmurskega naroda je vidna čudovita Božja sled: Gost meseca, v: Ognjišče 7 (2019), 8-13.

in v knjigi: S. Zver, Tebi, Slovenska krajina - ob 100-letnici združitve z matičnim narodom Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči predvojnih dogodkov, Ognjišče, Slomškova založba, Maribor, 2019.

njegova misel:

• Spričo slovarjev, odličnih prevodov v tujih jezikih, bogatega eksegetičnega gradiva in drugih pripomočkov, ki so današnjemu prevajalcu na razpolago, je občudovanja vredno delo, ki sta ga s prevajanjem Svetega pisma opravila predvsem Trubar in Dalmatin, saj sta dobesedno morala orati trdo ledino v slovenskem izražanju svetopisemskih besed.

LETA 1882 ROJEN ALOJZIJ FOGAR

TRŽAŠKO KOPRSKI ŠKOF, PRIJATELJ HRVATOV IN SLOVENCEV († 1971)

Alojzij Fogar je izšel iz italijanske dru­žine, rodil se je v slovenski župniji, vzgojen je bil v nemškem kulturnem svetu. Tržaško škofijo je vodil v času najbolj nestrpnega raz­narodovanja. Bil je eden redkih italijanskih škofov, ki se je kot glasnik krščanske vesoljnosti in še zlasti kot zagovornik narod­nih manjšin uprl fašističnemu režimu, ki je hotel tudi Cerkev vpreči v voz poitalijančevanja. Bil je prijatelj in zaščitnik Hrvatov in Slovencev, zato zasluži spomin ob obletnici rojstva.

več:
S. Čuk, Alojzij Fogar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2002), 22-23.

LETA 1893 UMRL JOSIP MARN

kanonik, LITERARNI ZGODOVINAR, ČASNIKAR IN ŠOLNIK (* 1832)

Župnik v rodni Štangi ga je naučil pisati in brati, in ga poslal v ljubljanske šole (alojzijevišče), kjer je pomagal pri  Slovenskem verskem časopisu in kmalu začel pisati krajše članke zabavne vsebine.  Po posvečenju je bil kaplan v Horjulu, leta  1859 je postal stalen veroučitelj na ljubljanski nižji gimnaziji, pri Miklošiču na Dunaju opravil izpit iz slovenščine kot glavnega predmeta in bil 1863 imenovan za pravega gimnazijskega učitelja. Nekaj let je bil tudi predsednik Slovenske matice in častni kanonih ljubljanskega kapitlja. V gimnaziji je poučeval slovenščino brez knjig , šele po mnogih borbah je januarja 1860 slovenščina postala obvezen predmet za vse dijake slovenske narodnosti, ocena iz nje pa je bila enokopravna vsem ostalim.

Najpomembnejše Marnovo delo pa je 30 letnikov Jezičnika, kjer se kažejo vse njegove sposobnosti. Najprej je začel sodelovati pri Praprotnikovem Učiteljskem tovarišu, njegove prispevke (pomenki o slovenskem pisanju) pa so ponatisnili v posebni brošuri – Jezičniku. Le prvi osem let se je držal začrtane smeri (o jeziku), potem pa je začel pripravljati tematske številke, o svojem učitelju Metelku, Pohlinu, Vodniku, Bleiweisu... to so predvsem njihove biografske skice, nekatere pa dopolnjuje tudi z odlomki njihovih del...

LETA 1901 UMRL GUISEPPE VERDI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ, ČAROVNIK OPERNE GLASBE (* 1813)

Skladatelj Giuseppe Verdi se je v zgodovino glasbe zapisal ne samo kot največji italijanski operni skladatelj, ampak tudi kot eden največjih sploh. Ustvarjal je dobrih šestdeset let, razdeljenih na tri obdobja. V prvem se je ob ustvarjanju učil in zaslovel s svojo opero Nabucco, v drugem je dosegel višek s svojimi operama Trubadur in Aida. V tretjem obdobju pa je napisal samo dve operi – Othello in Falstaff, ki pa sta njegovi največji mojstrovini. Njegova glasba je govorica, ki jo razumejo ljudje vseh časov.

več:
S. Čuk, Giuseppe Verdi še živi: Priloga, v: Ognjišče 3 (2001), 45-56.

drugi o Verdiju

• Giuseppe Verdi je najbolj dovršen italijanski operni skladatelj prejšnjega stoletja, čigar dela so šla prek vseh opernih odrov sveta in so odločilno vplivala na nadaljnji razvoj operne glasbe... Sprva je posnemal znane zglede in šele počasi se je osamosvajal, dokler ni slednjič prišel do sloga, ki je ustrezal zahtevam modernejšega okusa, obenem pa pričakovanju, ki ga imajo operni poslušalci vsega sveta. (Lucijan Marija Škerjanc)
  
• Verdi ni živel v 19. stoletju, temveč je 19. stoletje živelo v Verdiju (neki italijanski poslanec).
  
• Številne Verdijeve opere so postale pomembno politično sredstvo. Po naključju njegov priimek sestavljajo začetnice besed Vittorio Emmanuele, Re d'ltalia, in klic Evviva VERDI je bil obenem tudi bojni klic. (Krešimir Kovačevič)
  
• Verdi ne gradi na junaku, temveč na strasteh, ki so v njem in katerih žrtev je; njegovi ljudje so taki kot mi sami: v bistvu šibki in ne poznajo sami sebe, dosledni samo v svojih strasteh, ne pa v dejanjih. (Paul Lang)
  
• V svojih osemdesetih ietih je Verdi za slovo od življenja kot s spokojnim nasmehom ob pogledu na svoje življenje napisal komično opero Falstaff. (Vilko Ukmar)
  J
• edro Rekviema sestavlja monumentalni Dies irae, ki je tonska slika z michelangelovsko izrazno močjo.... Verdi bi zanikal samega sebe, če se ne bi vnel za dramatiko zadnje sodbe. (Roberto Rosi)

vse Verdijeve opere:

Oberto, 1839; Lažni Stanislav, 1840; Lombardi na prvi križarski vojni, 1843; Nabucco, 1842; Emani, 1844; Dva Foscarija, 1844; Devica Orleanska, 1845; Alzira, 1845; Atila, 1846; Macbeth, 1847; Razbojniki, 1847; Gusar, 1848; Bitka pri Legnanu, 1849; Luisa Miller, 1849; Stiffelio, 1850; Rigoletto, 1851; Trubadur, 1853; Traviata, 1853; Sicilijanske večernice, 1855; Simon Boccanegra, 1857; Ples v maskah, 1859; Moč usode, 1862; Don Carlos, 1867; Aida, 1871 Otelo, 1887; Falstaff, 1893

LETA 1913 ROJEN GABRIJEL BUKATKO

GRKOKATOLIŠKI NADŠKOF († 1981)

Rodil se je blizu Slavonskega Broda v grkokatoliški ukrajinski družini. Študiral je v Rimu, kjer je doktoriral iz teologije in bil leta 1939 posvečen v duhovnika. Leta 1950 je postal administrator grkokatoliške škofije v Križevcih,1960 pa tudi naslovni škof križevske škofije. Po smrti beograjskega nadškofa Ujčića je leta 1964 postal tudi beograjski nadškof. Spomladi 1980 je bil iz zdravstvenih razlogov razrešen te službe in beograjski škof je takrat postal Alojzij Turk.Še naprej je do smrti vodil svojo križevsko škofijo kot "Arhijerej križevački". Bil je izstopajoča osebnost, imel je izreden glas in pevski posluh, ljubil je vzhodno liturgijo, na koncilu v Rimu so ga poznali vsi koncilski očetje po njegovi beli bradi (prijelo se ga je ime "barba bianca" - bela brada). Govoril je številne jezike, tudi slovensko se je dobro naučil. Veliko je potoval, obiskoval vzhodne katoličane, bil je član kongregacije za vzhodno Cerkev. Rad je prihajal v Slovenijo in bil tesno povezan z našo katoliško cerkvijo, pod njegovo upravo so spadali tudi grkokatoliški verniki v Metliki in Dragi. Z nadškofom Vovkom sta bila velika prijatelja. Velikokrat je v ljubljanski stolnici pel svoj priljubljeni Na mnogaja ljeta. Leta 1964 je v Logu pri Vipavi posvetil koprskega škofa Janeza Jenka. Nadškof Bukatko je imel široko slovansko srce in slovo od dobrega človeka in škofa je na pokopališču (Ruski Krstur v Bački) sklenila vednio v srce segajoča vzhodna "Večnaja pamjat" (Večen spomin).

več:
F. Bole, Franc dr. Gabrijel Bukatko, škof dveh obredov in dveh največjih škofij v Jugoslaviji: Gost meseca, v: Ognjišče 9 (1977), 7-10.

LETA 1916 ROJEN FRANCE NOVŠAK

pisatelj, časnikar in slovarnik († 1991)

France Novšak je pisal psihološko občutene povesti iz dijaškega in malomeščanskega življenja. Veliko prahu je dvignil njegov roman Dečki (1938) o najstnikih v internatu. Poskušal se je tudi v pripovedništvu za otroke (Alenkina čebelica, 1941). V njegovem pisanju je veliko avtobiografskega. Po drugi svetovni vojni je kot časnikar sodeloval pri več časopisih. Sestavil je tudi več slovarjev: Makedonsko-slovenski (1982), Albansko-slovenski (1988).

LETA 1930 ROJEN KARDINAL ALOJZIJ AMBROŽIČ

TORONTSKI NADŠKOF IN KARDINAL († 2011)

Nadškof Ambrožič v knjigi premišljevanj Kdo kakor Bog (založba Družina 2005), piše tudi o svojih doživetjih v letih otroštva na domačih slovenskih tleh, ki jih je moral skupaj s svojimi zapustiti maja 1945. Rodil se je v vasici Gabrje v župniji Dobrova pri Ljubljani kot drugi od sedmih otrok - od njega je starejša sestra Helena, mlajši pa so brat Matija, sestra Francka ter bratje Janez, Tone in Jernej (zadnji otrok, deklica, se je rodil mrtev). V Razmišljanju o otroštvu, ki ga najdemo v knjigi Kdo kakor Bog (marec 1994), beremo: "Moji starši so bili, če danes pomislim nanje, bolj ali manj revni in v družbi niso izstopali. Postopoma sem odkrival, da oče in mati nista popolna, toda nikoli mi ni prišlo na pamet, da bi si zaželel druge starše. Če bi si danes moral izbirati starše, bi si izbral očeta in mater, ki sta mi bila dana. Moji bratje in sestre smo imeli svoje bitke, prepire in nesoglasja, za katere starši niso imeli časa, da bi se ukvarjali z njimi, vendar ne najdem besed, s katerimi bi opisal hvaležnost za slehernega izmed njih." Kot otrok je rad pohajal po gozdovih, nabiral in pekel kostanj, na paši se je zaveroval v knjigo pripovedk, skratka, bil je povsem "normalen" kmečki otrok.

več:
S. Čuk, Kardinal Alojzij Ambrožič: Kanadski nadškof zlatomašnik ostaja Slovenec, Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2005), 22-23.
S. Čuk, Kardinal Alojzij Ambrožič: Smrt nam ponuja možnost, da se svobodno predamo Očetovemu ljubečemu objemu, Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2011), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Ko Jezus kliče, kliče brezpogojno. Ne utemeljuje, ne razlaga, ne prigovarja. Ne apelira na avtoriteto, višjo od sebe. Jezusov "Hodi za menoj" je ukaz.
  
• Če ljudje začnejo "sanjati" o idealni Cerkvi, ki bo v oblakih, ne bo šlo. Realna Cerkev je sestavljena iz svetnikov in grešnikov.
  
• Cerkev se res neprestano uči: uči se od sveta, predvsem pa se uči ob Božji modrosti, ki ji je dana za življenje in oznanjevanje. Karkoli se nauči od sveta, se uči v luči resnice, ki ji je bila zaupana po Jezusu.
  
• Jezus nas rešuje in druži s seboj v ljubezni. Njegova zapoved nam daje priložnost, da se osvobodimo računarstva, domišljavosti, ambicij in obzirov.
  
• Čez kakih sto ali dvesto let se bodo ljudje spraševali, kako je mogla naša družba tako nespametno vztrajati v prepričanju, da more živeti brez Boga.
  
• Združenje z Jezusom pri mizi druži tudi nas. Ko nam ponuja svoje prijateljstvo, pričakuje, da tudi mi postanemo prijatelji med seboj.
  
• Jezusovi učenci nikoli ne diplomirajo, nikoli ne prerastejo svojega Učitelja. Jezusa nihče ne more nadomestiti, nihče ga ne nasledi, za njim hodimo in njegovi učenci ostanemo za vse čase.
  
• Jezus je pot in življenje. Njegova smrt preoblikuje našo smrt, v njegovem trpljenju naše trpljenje zadobi pomen; luč, ki žari v Jezusovem trpljenju, odžareva v naših bolečinah.
  
• Življenju kristjana brez molitve komajda lahko rečemo življenje; podobno je zakon, v katerem mož in žena nič več ne govorita drug z drugim in živita vsak v svojem svetu, mrtev.
  
• Bog nam odpušča vedno, kadar se iskreno obrnemo k njemu. Če on odpušča meni, kakšno pravico imam potem jaz, da ravnam drugače?

LETA 1945 SO RUSKE SILE OSVOBODILE AUSCHWITZ

mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta

V Auschwitz in njegovih okoli 50 podružnic je bilo v dobrih štirih letih pripeljanih približno štiri milijone ljudi in pol; okoli milijon in pol ljudi, večinoma Judov, je tu umrlo. V tem taborišču je bilo tudi 2.342 Slovencev, od teh jih je umrlo 1.600. Ob prihodu Rdeče armade je bilo v njem še kakih 7.000, med njimi tudi 21 Slovenk. 27. januar, obletnico osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz leta 1945, Svetovni dan spomina na žrtve holokavsta je na svojem zasedanju 1. novembra 2005 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov kot vsakoletni mednarodni dan spomina na žrtve nacističnega holokavsta.

• Nedopustno je sprevračanje tragedije holokavsta, ki je brez primere. Moramo se ga spominjati, s sramom in studom, tako dolgo kot bo obstajal človeški spomin. Samo s pomnenjem bomo izkazali primerno spoštovanje vsem žrtvam. Milijoni nedolžnih židov in ostalih manjšin je bilo umorjenih na nepredstavljivo barbarski način. Nikoli ne smemo pozabiti teh mož, žena in otrok ter njihove agonije." (Kofi Annan, 27. 1 2006)
  
• Največjega zla v zgodovini in še posebej holokavsta niso povzročili fanatiki in sociopati, pač pa navadni ljudje, ki so sprejeli premiso svoje države in sodelovali s predpostavko, da so njihova dejanja nekaj normalnega. (Hannah Arendt)
  
• Ne gre pa zanemariti realnosti obstoja zla in človekovega pristanka na njegovo asistenco. Očitno ljudje z osebnostnimi kompleksi in frustracijami predstavljajo najboljšo osnovo za oblikovanje prikladnega kadra za razvoj ekstremističnih ideoloških prepričanj, ob tem pa tudi široko dovzetnost za asistenco zla, v imenu katerega so tovrstni posamezniki zmožni naravnost demonskih ravnanj. (Sebastjan Kristovič)

LETA 1958 UMRL KAZIMIR ZAKRAJŠEK

FRANČIŠKAN, PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN UREDNIK (* 1878)

V šole je hodil v Ljubljani, kjer je tudi stopil v frančiškanski red, po noviciatu na Trsatu nad Reko, je šolanje nadaljeval v Gorici in bil leta 1902 posvečen. Prva leta je služboval v Kamniku, 1906 pa se je odselil v ZDA, ustanovil v New Yorku Družbo sv. Rafaela, začel izdajati mesečnik Ave Maria, kasneje list Sloga (Enotnost, Edinost – Amerikanski Slovenec), v katere je tudi pisal. Leta 1927 se je vrnil v Ljubljano in začel izdajati zbirko Izseljeniška knjižnica, bil je urednik Izseljenskega vestnika ... Za koledar Ave Maria je pisal poezijo (predvsem za otroke), kratko prozo in drame (Prisegam,  Pri kapelici ... ) Napisal je tudi napotke našim izseljencem Abecednik za ameriške Slovence in pripravil več molitvenikov ...

LETA 1992 UMRL UBALD VRABEC

SKLADATELJ, VIOLINIST IN ZBOROVODJA (* 1905)

Komponist; komponirati, kompozicija so tuje besede, ki v slovenščini pomenijo sestavljalec, sestavljati ali tudi skladati, skladatelj in skladba. Prvi izraz - sestavljati - se za glasbo sploh ne uporablja, čeprav je sestavljati točneje kakor skladati... Kako glasbenik sklada ali komponira? V starih časih so skladatelji zelo pazili, da so bile njihove skladbe lepo urejene in simetrične, kakor skrbno zložene skladovnice drv. Za začetek je potreboval skladatelj glasbeno misel ali motiv. Včasih mu je tak motiv kar nenadoma zabrnel v glavi, včasih je pa tak motiv tudi iskal ali koval. Tudi daljšo dobo.« Tako je svoje glasbeno ustvarjanje duhovito predstavil skladatelj, glasbeni pedagog in zborovodja Ubald Vrabec. Bil je pomembna kulturna in javna osebnost med Slovenci na Tržaškem, matični domovini pa je manj znan, zato se ga spominjamo ob obletnici njegovege smrti.

več:
S. Čuk, Ubald Vrabec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12, (2005), 40-41.

LETA 2005 UMRL RADO LENČEK

JEZIKOSLOVEC, ETNOLOG, KULT., ZGODOVINAR, AKADEMIK (* 1921)

Iz Mirne na Dolenjskem, kjer mu je tekla zibelka, je odšel na gimnazijo v Novo mesto, nato pa je v Ljubljani študiral slavistiko in etnografijo. Po vojni je nekaj let poučeval na slovenskih srednjih šolah v Trstu in Gorici. Leta 1956 se je preselil v ZDA in bil na raznih univerzah profesor slovanskih jezikov in kultur. V središču njegove znanstvene pozornosti je bilo zlasti slovensko jezikoslovje. Leta 1975 je v angleščini napisal študijo Struktura in zgodovina slovenskega jezika.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1667 ROJEN HIPOLIT NOVOMEŠKI

SLOVNIČAR, PREVAJALEC IN KAPUCINSKI REDOVNIK († 1722)

Menda je študiral pri jezuitih v Ljubljani, ok. 1684 postal kapucin 'štajerske pokrajine', ki je obsegala tudi Kranjsko, bival v raznih samostanih te province, opravljal razne samostanske službe in končno bil izvoljen za gvardijana v Kamniku . Za knjige se je navdušil ob zapuščini Matije Kastelca (v novomeškem samostanu) in pridigah sobrata Janeza Svetokriškega. Sklenil je, da bo pripravil koledar, najprej naj bi bil za interno uporabo kapucinov, pozneje se je odločil za tiskano izdajo, ki jo je do leta 1712 je uredil za tisk slovar v dveh knjigah (latinsko-nemško-slovenski), a ni izšla. Za ponatis je pripravil slovnico Adama Bohoriča 'Grammatica latino-germanico-slavonica' (1715). V novi priredbi lekcionarja 'Evangelia inu lystuvi' je objavil več srednjeveških ljudskih cerkvenih pesmi. Predelal je priročnik Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana v prevodu Matije Kastelica in ga objavil pod naslovom Bukvice od Slejda inu Navúka Kristusa nášega Izveličerja (1719).

LETA 1726 (?) ROJEN ANTON MUZNIK

ZDRAVNIK, KI JE UVAJAL CEPLJENJE PROTI KOZAM († 1803)

Pisatelj Ivan Pregelj je tri svoja dela (Zgodbe zdravnika Muznika, Runje, Zdravnika Muznika štiri vigilije) posvetil svojemu znamenitemu rojaku Antonu Muzniku. Najprej je bil vojaški zdravnik, od leta 1763 do smrti je deloval v Gorici kot deželni zdravnik. Uvajal je preventivno cepljenje proti kozam. Izkušnje svojega delovanja je popisal v knjigi Clima goritiensis (Goriško podnebje, 1781), katere vsebina je razdeljena na dvanajst poglavij. Ni izrazito medicinsko, ampak bolj domoznansko delo.

LETA 1834 ROJEN JOŽEF ROGAČ

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, PREVAJALEC († 1874)

Po ljudski šoli v rojstnem Zagradcu je kot gojenec Alojzijevišča v Ljubljani hodil v gimnazijo in bil med gojenci zavoda, ki so obnovili rokopisni list Slovenska Daničica. Po maturi je študiral bogoslovje v Ljubljani in na Dunaju. Po mašniškem posvečenju (1857) je opravljal duhovniško službo po raznih krajih na Dolenjskem. Bil je vnet za slovenščino, pridno je pisal in prevajal. Za Mohorjevo družbo je pisal Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki je izhajalo v letnih snopičih (1866–1969). Delo je nadaljeval in dokončal Matija Torkar (1870–1874).

LETA 1863 ROJEN IVAN TRINKO

DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ, SKLADATELJ, BUDITELJ NARODNE ZAVESTI († 1954)

Na današnji dan se je v vasi Tarčmun pod Matajurjem rodil Ivan Trinko s pesniškim imenom Zamejski. Ta odlični in vsestransko delavni duhovnik upravičeno velja za "očeta Beneških Slovencev": sam se je naučil slovenskega jezika, zanj je vnemal svoje učence, dušne pastirje naših rojakov v Benečiji, "Čedrmace", ki so ohranjali tam slovenstvo pod fašizmom.

več:
S. Čuk, Ivan Trinko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1994), 20-21.
S. Čuk, Beneška Slovenija in njeni Čedermaci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2016), 58-65.
knjiga: J. Kragelj, Ivan Trinko, Graditelji slovenskega doma, Ognjišče, Koper 1997) i

nekaj njegovih misli:

• Dobra žena lahko izboljša slabega moža, slaba žena lahko pokvari dobrega.
  
• To pa si dobro zapomnite, če se ženska pokvari in postane hudobna - potem ni tako kmalu zdravila ne družini, ne družbi.
  
• Lahko se reče, da ima žena v svoji roki usodo družine in naroda. Če ima družina na čelu pošteno, delavno, vzorno gospodinjo - blagor ji! A zopet gorje družini, ki jo vodi slaba, pokvarjena mati.
  
• Če kje pravica prevladuje nad dolžnostjo, potem ni več pravica, ampak nasilje brutalne moči.
  
• Človek, ki zameta svojo narodnost in svoj jezik, nima lastne osebnosti, nima značaja ne časti ter dela krivico sami naravi; kakor vsakomur določi gotove starše, tako ga tudi postavi v določeno pleme.
  
• Ljubezen je vir vse bolečine.
  
• Pomagaj si in ne žaluj brez konca, / po burnem tem vremenu Bog milobni / ti zopet pošlje sonca.
  
• Ne rušiti reda, ki stoji na podlagi resnice in pravice, in ni odvisen od človeka, pač pa od samega Stvarnika.
  
• Resnica ni odvisna od uma niti od volje, pač pa je um odvisen od resnice, a volja bi morala biti odvisna od uma, ko bi se ne dala čestokrat zapeljati.
  
• Brat daj roko bratu, / sosed pa sosedu: / delajte vzajemno, / a po starem redu.
  
• Ljudstvo moje! Kakor do zdaj tudi v bodoče ljubi svojo zemljo in ohrani vero svojih očetov, da se nekoč vsi znajdemo v večni domovini.
  
• Sveta dolžnost je skrbeti, da si ohranimo svojo narodnost in svoj jezik. Nobena pozemska oblast nima pravice poseči po tem našem zakladu, če ga sami ne zametamo.

o njem:

• Bil je izreden mož. redkokdaj srečamo človeka, ki bi živel  91 let in bi bil 68 let duhovnik ter bi 57 let poučeval. Prav tako poredkoma srečamo v isti osebi toliko različnih darov, ki so krasili dušo in življenje Ivana Trinka. (A. Venturini).

Leta 1882 ROJENA VIRGINIA WOOLF

ANGLEŠKA PISATELJICA TOKA ZAVESTI († 1941)

Ena najpomembnejših predstavnic evropskega modernizma se je rodila v Londonu. V mladosti jo je zelo prizadela materina smrt, posledica tega je bila tudi duševna bolezen, ki jo je spremljala občasno vse življenje. Leta 1912 se je poročila s pisateljem in časnikarjem Leonardom Woolfom in leta 1915 objavila prvi roman (Izlet na odprto morje). Leta 1941 je v stalnem strahu pred grozotami druge svetovne vojne naredila samomor. V zgodovino se je zapisala s svojimi romani toka zavesti in bila je ena najvidnejših predstavnic modernega romana 20. stoletja. V njenih knjigah je bolj kot zunanja resničnost pomembna notranja, psihološka resničnost posamičnih likov, ki se razkriva skozi tok njihove zavesti ... Med njena najpomembnejša dela štejemo romane Gospa Daloway, K svetilniku, Orlando in Med valovi.

LETA 1883 ROJEN PAVEL FLERE

UČITELJ, PEDAGOG IN NJEGOVE PRAVLJICE IZ BABIČINE SKRINJE († 1963)

Pavel Flere je kot mlad učitelj poučeval po šolah na Štajerskem in bil okrajni šolski nadzornik na Ptuju. Po prvi svetovni vojni se je zavzemal za prenovo šolstva. Nekaj časa je bil referent za osnovno šolstvo na ministrstvu za prosveto v Beogradu. Pisal je pedagoške članke in ocene šolskih knjig. Otrokom, s katerimi se je kot učitelj družil, je podaril zbirko pravljic po ljudskih motivih v knjigi Babica pripoveduje (1913), ki je doživela več izdaj. Bil je tudi soavtor zelo uspešnih čitank (Za vse leto, Po domačih krajih, Lepa naša domovina). Njegova začetnica Moja prva knjiga (1929) je zelo pomembna za osnove branja in pisanja . Bil je tudi urednik Popotnika, pisal je v časopis Učiteljski tovariš, sodeloval je pri Zvončku in drugih mladinskih listih.

LETA 1884 UMRL JANEZ ZLATOUST POGAČAR

DUHOVNIK, TEOLOG, LJUBLJANSKI ŠKOF (*1811)

Rojen v Vrbi na Gorenjskem in krščen naslednji dan v župnijski cerkvi na Rodinah. Ljudsko šolo je končal na Bledu; potem pa v Ljubljani najprej končal normalko in licej in študiral jezike ter filozofijo in teologijo. Po duhovniškem posvečenju ga je škof Alojzij Wolf poslal študirat na Dunaj. Po vrnitvi v Ljubljano je bil profesor dogmatike, pedagogike in biblicistike v bogoslovju in prvi ravnatelj Alojzijevišča. Leta 1848 je ustanovil Slovenski cerkveni časopis, ki se je naslednje leto preimenoval v Zgodnjo Danico. Bil je tudi soustanovitelj Slovenske matice. Škof Jernej Vidmar ga je zelo cenil, zato je šel kot osebni teolog z njim na 1. vatikanski koncil. Leta 1875 je postal ljubljanski škof. V bogoslovno šolo je uvedel pouk cerkvene umetnosti, uredil izpite za učitelje verouka na ljudskih in srednjih šolah ter pospeševal karitativno delo. Zavzel se je za izdajo slovensko-nemškega slovarja, katerega pripravljalno gradivo je najprej zaupal Levstiku in zatem Pleteršniku. Škofijo je vodil dobrih osem let.

več:
S. Čuk, Janez Zlatoust Pogačar (1811-1884): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2024), 42-43.

iz duhovne oporoke:

• To je sv. vera, ki sem jo zvesto ohranil vsak trenutek svojega življenja. Po sv. krstu sem bil v Cerkev sprejet. Moja mati so me otroka te vere učili. V tej veri sem zrasel in bil vzrejen. Kot učenec sem neomajno trdíl to vero. Kakor mož in duhovnik sem jo drugim oznanjal in jo vernikom v srca sadil. Z vsemi močmi, ki me zdaj zapuščajo, sem se vselej trudil da bi sebi izročene duše požlahtnjeval in jih v tej veri utrjeval, ki jo je Božji Sin nam ubogim človeškim otrokom v tolažbo prinesel iz nebes. Ta vera je, gospodje, tudi vaša vera. Ohranite jo, Vas prosim, z zaupanjem in ljubeznijo vred v vaših srcih, dokler ne pride Gospod, da tudi vas odpokliče s tega sveta ...

LETA 1902 ROJEN VLADIMIR PREMRU

PESNIK, KNJIŽEVNIK, BIOKEMIK († 1949)

Doma iz Boštanja, po končani gimnaziji v Novem mestu je študiral medicino, v Ljubljani organiziral biokemični laboratorij ter delal preizkuse za spoznanje rakastih obolenj. Med vojno je bil večkrat aretiran, na seznamu talcev, v taborišču Dachau, odkoder se je odpravil domov, a so ga Francozi poslali v njihovo taborišče. Leta 1945 mu je le uspelo priti domov, služboval je na tehniški šoli in kot načelnik oddelka za strokovno šolstvo na ministrstvu. Sodeloval je na Banovinskem zavodu za raziskovanje in zdravljenje novotvorb in tam uredil biokemični laboratorij ter delal poizkuse za spoznanje rakastih obolenj. Napisal je skripta iz elektrokemije. Ob tem je tudi literarno ustvarjal in predvsem s pesmimi sodeloval pri številnih revijah.

LETA 1915 ROJEN PAVEL BERDEN

DUHOVNIK, JEZUIT, PESNIK, LJUDSKI MISIJONAR IN DUHOVNIK († 1981)

Pavel Berden je bil doma iz Kobilja. Gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti in Ljubljani. Po maturi se je vpisal na pravno fakulteto, kjer je tudi diplomiral. Leta 1940 je stopil v jezuitski red, študiral teologijo v Zagrebu in bil tam leta 1947 posvečen v duhovnika. V trdih časih komunizma je nekaj let presedel v zaporu. Večino svojih duhovniških let je preživel v Mariboru, kjer je bil voditelj ljudskih misijonov, duhovnih vaj, spovednik ter prvi provincial novo ustanovljene slovenske jezuitske province. Pisal je članke in razprave z versko vsebino ter pripravil knjižico Kobilje nekdaj in danes. Bil je med pobudniki in ustanovitelji zbornika Stopinje. Pisal je tudi pesmi, ki so po njegovi smrti izšle v zbirki Himne belih jagnedov.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Če tebe, Sonce, ni, / me zvezda vsaka mami in zavaja; / celo kresnica, leščerba in trhli hlod, ki se razkraja, / ker v temi človek gre za vsem, kar se blešči
  
• Hotela nekdaj svetu bi kaj dati, / kar tvoje duše bi pečat nosilo. / Kaj ni v otrokih spolnjeno to, mati.
  
• Rad bi bil mati, / da bi mogel življenje dajati / in življenje z ljubeznijo pretkati.
  
• In svetniki hodijo med nami! / Srečamo na vasi jih in v mestu, / kakor kvas primešani so testu. / Skupaj gremo. Rama je ob rami.
  
• Gospod, okoli tvojega oltarja / se le preprosti zbiramo. / A tvoja milost iz preprostih ustvarja / družino, ko s teboj večerjamo.
  
• Tudi Mati vedno hodi z nami, / ve za našo skrb in naše boli, / ne odtegne nam srca nikoli, / z nežnimi podpira nas rokami.
  
• Vsak dan / se vrte kolesa / od jutra do večera / in meljejo sedanji čas / v moko večnosti.
  
• Kam grem, veste, in za cesto veste. / In na poti nikdar niste sami; / grem pred vami in grem vedno z vami, / saj ne morete zgrešiti ceste.
  
• Marija, Božja Mati, je bila vseskozi moja zvezda vodnica. V mojem srcu in v mojem življenju je Marija zavzemala tisto mesto, ki ga ima v načrtu božjega odrešenja.
  
• A smrt je naš pastir in čas hiti! / Samo enkrat živimo in umiramo. / Ti hočeš, naj z minljivimi rečmi / zaklade večne zdaj si zbiramo.

LETA 1916 UMRL JOŽEF BAŠA MIROSLAV

SLOVENSKI PESNIK IN NOVINAR NA MADŽARSKEM (* 1894)

Rojen je bil 28. aprila 1894 (madžarsko Bassa József). Njegov brat je bil pisatelj Ivan Baša. Baša je v svojih pesmih, v katerih je izpovedoval predvsem tisti del svoje biti, ki ga je vezal na rod, domovino, in tudi poezijo, okorni ritem dotedanjih verzifikacij suvereno in izjemno melodično vpel v trohejsko, jambsko in redkeje amfibraško valovanje ter prekmurščino usposobil za resnejše pesniške naloge.

LETA 1924

SE V CHAMONIXU ZAČNEJO PRVE ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE

Na prvih zimskih OI v francoskem Chamonixu je sodelovalo 294 športnikov iz 16 držav, od tega le 13 žensk. To prvo druženje športnikov se je imenovalo Mednarodni teden zimskih športov in se je odvijalo v sklopu poletnih OI leta 1924 in so jih šele leto kasneje razglasili za prve zimske. Nekateri zimski športi (umetnostno drsanje in hokej) so bili že pred tem tudi na letnih igrah. Prvo zlato medaljo na zimski olimpijadi je osvojil  kanadski hitrostni drsalec Charles Jewtraw (500 m). Tu je prvič nastopila kasneje slavna norveška umetnostna drsalka Sonja Henie (stara 11 let je zasedla zadnje mesto), ki je na naslednjih treh OI zmagala in je bila zelo popularna tudi v filmskem svetu.  Umetnostni drsalec Gilles Grafström, pa je bil prvi športnik, ki je uspel medaljo z letnih iger ubraniti tudi na zimskih. Na igrah so tekmovali v desetih disciplinah (bob, hitrostno drsanje, umetnostno drsanje, nordijsko smučanje, smučarski tek, nordijska kombinacija, smučarski skoki in vojaška patrola (nekakšen biatlon), največ medalj pa je osvojila Norveška (17). Zadnjo medaljo s te olimpijade so izročili šele leta 1974 (bronasto skakalcu Hagenu), ko so po petdesetih letih odkrili napako v rezultatih.

LETA 1983 PAPEŽ JANEZ PAVEL II.

RAZGLASI NOVI ZAKONIK CERKVENEGA PRAVA

z apostolsko konstitucijo Sacrae disciplinae leges

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Ob godu zavetnika časnikarjev in pisateljev Frančiška Saleškega je škof Jurij Bizjak daroval mašo za zaposlene na Ognjišču. Namenil nam je te besede:

Lansko leto smo se zavetnika časnikarjev v naši hiši spominjali na dan po njegovem godu, letos pa na dan pred njegovim godom. Po njegovem godu se mu zahvaljujemo za prejete milosti, na vigilijo mu gremo naproti s svojimi prošnjami. Žuborenje njegovih besed nam nakazuje, kakšen je bil njegov notranji svet, koliko življenja, koliko vetra in vonjev, koliko cvetja in lepih sadov.

Kakor vsako leto bi se tudi letos rad zahvalil vsem za vaše sosedstvo in vašo bližino. Kolikor je res, da bi Ognjišče brez škofije ne bilo to, kar je, prav toliko je res, da bi tudi škofija brez Ognjišča ne bila to, kar je. Ob misli na naše sobivanje in sožitje mi vedno pride na misel psalmistova primerjava: Kako dobro in prijetno je, če bratje prebivajo skupaj, kakor vonj dragocenega olja, kakor svežina jutranje rose (Ps 133).

Tudi letos seveda ni mogoče našteti vseh pridobitev, ki smo jih skupaj dosegli in smo vam hvaležni za vašo pomoč in prispevek: od domofona do slik in kipov pri Svetem Blažu, od zgibanke do podobic in nalepk za Naldinija in za birmo. Hvala očetu Francu za njegovo brezkončno dobro voljo, direktorju Mihotu za številne povezave in dogovore, uredniku Božotu za tiskovno predstavništvo Škofije Koper in mnogim drugim za različna povabila pogostitve in baklave.

Letošnje naše današnje slavje sovpada s spominom na zaroko Marije in Jožefa, ki sta mu v naši cerkveni pokrajini posvečeni samo dve cerkvi: na kamniških Žalah in v Rakitniku pri Matenji vasi. Tudi čas zaroke je bil čas vigilije, čas pripravljanja in pričakovanja, škoda, da je skoraj pozabljen. V času zaroke je nadangel Gabriel prišel k Mariji in ji prinesel veselo oznanilo. Pa tudi vse naše življenje je nekakšen čas zaroke, saj smo vsi povabljeni na Jagnjetovo svatbeno gostijo.

Naj tudi vas in vaše hiše obiskovalci in poslušalci oblegajo z vseh strani kakor so v evangeliju oblegali Kristusa in naj prihajajo k vam iz vseh krajev in pokrajin. In naj tudi vam veljajo besede, ki so jih rajajoče žene pele mladeniču Davidu: »Savel jih je tisoč, David deset tisoč!« In vaš zavetnik sveti Frančišek naj vas s svojo duhovno zgovornostjo navdihuje, da boste vedno našli pravo misel in pravo besedo. Amen.

Škof Jurij Bizjak