LETA 1783 ROJEN MARIE-HENRI BEYLE STENDHAL

FRANCOSKI PISATELJ IN DIPLOMAT († 1842)

Eden največjih francoskih književnikov in prvi veliki predstavnik kritičnega in psihološkega realizma. Sprva je delal kot uradnik, pozneje je postal diplomat (nekaj časa konzul v Trstu). Bil je ljubitelj umetnosti in bivanje v Italiji ga je navduševalo, tako je začel pisati eseje (Racine in Shakespeare ...). Ko pa se je kasneje lotil romanov, je s svojimi deli postal eden največjih predstavnikov francoskega romana 19. stol. (skupaj z Balzacom, Flaubertom in Zolajem ...)  V svojih delih je zelo dobro analiziral predvsem značaje. Njegovi najbolj znani deli sta Rdeče in črno in Parmska kartuzija ... Pisal je pod psevdonimom Stendhal.

nekaj njegovih misli:

• Ljubezen je bila zame vedno največja zadeva, ali bolje edina.
  
• Beseda je bila dana človeku, da skrije svoje misli.
  
• Starost ni drugega kot izguba norosti, odsotnost iluzije in strasti.
  
• Značaj človeka imenujemo ... skupnost njegovih moralnih običajev.

LETA 1832 ROJEN EDOUARD MANET

FRANCOSKI IMPRESIONISTIČNI SLIKAR († 1883)

Eden najpomembnejših slikarjev druge polovice 19. stoletja je slikal predvsem portrete in krajine. Njegova impresionistična dela so polna navdiha, slikal je resničen svet – heroizem modernega življenja – in se ni predajal domišljiji. Slikal je v tehniki olje na platno, barvo je nanašal v debelih slojih, poteze lahko vidimo, uporabljal pa je veliko barv, da je dosegel želene odtenke. Nekaj njegovih najbolj znanih del: V vrtni restavraciji, Zajtrk v travi ... Zelo je vplival na moderno slikarstvo.

LETA 1872 ROJEN JOŽE PLEČNIK

ARHITEKT, APOSTOL RESNICE IN LEPOTE († 1957)

»Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.« Tako je za Koledar Mohorjeva družbe ob njeni stoletnici (1957) zapisal arhitekt Jože Plečnik. Ko je leta 1920 prišel v Ljubljano za profesorja arhitekture na tehniški fakulteti mlade slovenske univerze (ust. 1919), je bilo naše glavno mesto še 'Ljubljan'ca dolga vas'. Kmalu je po njegovih načrtih začela nastajati premišljeno oblikovana narodna prestolnica. Njegove zamisli so mnogi kritizirali, po nekaj letih pa so morali priznati, da je mojster imel prav. Plečnika sicer niso 'vse življenje brcali', pa tudi sprejeli ga niso, kot bi ta veliki mož zaslužil. Njegovo vrednost je svetu in nam 'odkrila' mogočna razstava njegove umetnosti leta 1986, ki je bila najprej v Parizu, od tam je romala v Barcelono, London, Zürich, München, na Dunaj, v Milan in Beograd ter se ustavila v Ljubljani. »Velikemu oblikovalcu kamna, lesa in kovine pojejo in bodo peli nesmrtno hvalo in zahvalo pomniki in spomeniki nekdanjega cesarskega Dunaja, zlate Prage, našega Beograda, sosednjega Zagreba, posebej pa naše drage Slovenije od hribovitih Ponikev na Tolminskem, kjer po njegovih načrtih na razvalinah novo cerkev dovršujejo, mimo Maribora, kateremu je želel z izvirnimi potezami znamenito Slomškovo stolnico polepšati, pa do Bogojine v Prekmurju, kjer novo cerkev po njegovih načrtih v potankostih že trideset let urejajo« S temi besedami, izrečenimi ob odprtem grobu 10. januarja 1957 na ljubljanskih Žalah, ki jih je mojster Plečnik zasnoval kot 'vrt slovesa z rajnimi', je tedanji ljubljanski škof Anton Vovk orisal značilne poteze in glavne postaje umetniške poti velikega pokojnika, ki je bil ne le 'navdihnjen' arhitekt, ampak tudi izreden človek in evangeljski kristjan. Sledovi njegovega duha so najbolj vidni v Ljubljani, mestu, kjer se je tudi rodil.

več:
S. Čuk, Kamen govori o Bogu: Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš, v: Ognjišče 4 (1965), 23.
S. Čuk, Jože Plečnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1992), 28-29.
S. Čuk, Plečnikova hiša: Domače ognjišče, v: Ognjišče 1 (2017),  52-53.
S. Čuk, Jože Plečnik, naš Frančlišek Asiški: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2022), 76-77.
M. Pezdir Kofol, Plečnikove poti k Bogu in ljudem: Priloga, v: Ognjišče 7 (2022), 40-49.
M. Pezdir Kofol, Zgodbe Plečnikovih ljubljanskih cerkva: Priloga, v: Ognjišče 8 (2022), 40-49.

knjiga D. Prelovšek, Plečnikova sakralna umetnost, Ognjišče, Koper 1999, (RAZPRODANO))

nekaj Plečnikovih misli:

• Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.
  
• Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli, tudi v krogu prijateljev te jasni.
  
• Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za "ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega".
  
• Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!
  
• Nikdo ne ve, odkod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje.
  
• Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Čimbolj živite zase, tem bolj živite za druge.
  
• Imate veliko narodno nalogo: delati zase in za prihodnje rodove. Bodite dobri apostoli resnice in lepote.
  
• Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek.
  
• Najlepše je, ako človek lahko reče: jaz sem naredil, kar sem mogel in kar sem znal. Imam čisto vest in vse drugo mi nič mar. Poštenost je tudi to, da imate za svoj poklic zadosti znanja in srčne kulture, da ga morete opravljati v korist človeštvu.
  
• Živeti v veri, živeti v globinah nje muzike, ni vsakomur dano. Samo najvišjim, najizbranejšim in nam malim, najmanjšim.
  
• Človek je ničevost, ampak človek je obenem tudi veličastvo. Soroden Bogu, ki je pravi dobesedni Oče. Kristus, njegov Sin, je resnični srednik. Evharistija je prelivanje človeka v Boga, Boga v človeka.
  
• Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih...
  
• Eno vem: kakor bo Bog dopustil, tako se bo zgodilo. On bo dopustil prav.
  
• Človek doma Boga pozablja – v tujini Boga išče.

LETA 1878 ROJEN OTON ŽUPANČIČ

PESNIK, DRAMATIK, PREVAJALEC IN UREDNIK REVIJE LJUBLJANSKI ZVON († 1949)

Oton Župančič, pesnik slovenske moderne, ki ga po izrazni moči njegove poezije upravičeno postavljamo ob bok Francetu Prešernu, "kralju" slovenskih pesnikov. "Prešeren stoji na zemlji, Župančič plava nad njo," je zapisal Josip Vidmar. Od »pevcev iste pomladi", je Oton Župančič res "poletel" najviše. Bil pa je edini med njimi, ki jo dočakal "normalno" število let - enainsedemdeset. Ivan Cankar (1876-1918) je umrl v 43. letu življenja, Dragotin Kette (1876-1899) je legel v grob pri 23. letih, Josip Murn Aleksandrov (1879-1901) pa je ugasnil v svoji triindvajseti pomladi. "Meni je poezija izliv neke napetosti v človeku. Ta izliv je tem bolj krepak, tem bolj v zvezi z življenjem, tem več globin in širin obseva, s čim večjo intenzivnostjo je poet gledal svet in čim intenzivneje je živel z umom, voljo in strastmi. Poezija je neka pot do samega sebe in do človeka, neko živo gibanje proti stvarem in središču vsega, približevanje centru. V stvarjenju se človek bliža Bogu... Svet je takrat kot velikanska klaviatura... Čim večji je umetnik, tem obsežnejša je klaviatura, in če bi bil popoln, bi mu pel ves svet." Tako je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem (Obiski, 1911) svoj pogled na pesniško ustvarjanje izpovedal.

več:
S. Čuk, Oton Župančič: Obletnica, v: Ognjišče 1 (2008), 30-31.
A. Napotnik, "Ciciban, dober dan!": Mojstri besede, v: Ognjišče 11 (2009), 78-79.

nekaj njegovih verzov

• Če sonca ni, od kod to hrepenenje, / ki v srcih burno nam kipi in vre? / Od kod v očeh mladini to žarenje, / ki sivi dvom pred njim se v nič razspe? / O, sonce je! Je, ker ga slutimo, / ker ga v globini duše čutimo.
  
• Je: kdor je šel do konca s smerjo, / kdor smeri ostal je do kraja zvest / in ves se pognal je v samo rast: / tak, kadar nazadnje razpne roke / kot mož, ki se pretegne v dan, / mereč tkanino večnih sanj, / pokaže nam svojo podobo: križ.
  
• Sonce je zašlo za goro, / mesec je odšel za soncem, / ogenj v hiši je ugasnil, / sam ostal si brez besede; / odgovori, Ciciban: / kaj je naša zadnja luč? / Naša zadnja luč je duh: / vse je mračno, duh nam seva, / k Bogu pota razodeva.
  
• Usode nisi sam gospod: / pospravi vse, / pripravi se, / ne veš, kdaj treba bo na pot.
  
• Najskrivnostnejša med vsemi / je ljubezen; in resnica / je med vsemi najsvetlejša, / a povsod na dnu – grenčica.
  
• Ne, tam ni vsega konec, / na dnu gomile: /  tak poln pričakovanja / je sen mrličev. // Blesteča večnost / posipala je z žarki / globine temne.
  
• Kuj me, življenje, kuj! / Če sem kremen, se zaiskrim, / če jeklo, bom pel, / če steklo - naj se zdrobim.
  
• In pred vsakim obrazom stoji / kruto zrcalo: / nič ti ne bo pomagalo, / daj račun za svoje dni!
  
• Poezija je neka pot do samega sebe in do človeka, neko živo gibanje proti stvarem in središču vsega... V ustvarjanju se človek bliža Bogu.
  
• Otresite zaduhlih se sanj! / Po bliskovo gre vseh živih dan, / kdor ga je zamudil - ves klic zaman - / doživi ga le, kdor je pripravljen nanj!
  
• Meni je pesem izliv vse notranjosti, zdravja in moči, tako da mora sama zapeti; sicer je lažniva in zato slaba.
  
• Odpuščam vam, ki mi prelili kri ste! / Kdo je tebe v težki uri tešil? / "Hvalimo te, častimo te, o Kriste, / ki si z ljubeznijo ves svet odrešil."
  
• Glej, in ceste se križajo / vsepovsod, vsepovsod - / voli - svobodna je pot - / zvezde nebeške se bližajo, / čuvajo potnika zmot...
  več:
  

LETA 1883 UMRL PAUL GUSTAVE DORE

FRANCOSKI ILUSTRATOR (* 1832)

S svojo nadarjenostjo, domišljijo, z novimi tehnikami in svojimi številnimi ilustracijami (več kot 10.000 jih je narisal) velja za največjega ilustratorja vseh časov. Že kot otrok je veliko risal in kmalu tudi pošiljal ilustracije v krajevni humoristični list, s petnajstimi leti pa je bila objavljana njegova prva litografija. Odtlej začno njegove ilustracije izhajati tudi v pomembnejših časopisih, od leta 1852 je ilustriral klasike svetovne književnosti (več kot 120 knjig). Delal je tako, da je najprej vrezal sliko v les, pozneje je razvil svoj način graviranja (akvatinta), naslednja stopnja so bili bakrorezi. Doré je ilustriral dela Rabelaisa, Balzaca, Miltona i Danteja, francosko izdajo Cervantesovega Don Kihota ... leta 1963 je bil povabljen v Anglijo, da ilustrira angleško Sveto pismo in po teh ilustracijah je pri nas tudi najbolj znan.

LETA 1898 ROJEN SERGEJ M. EJZENŠTEIN

RUSKI FILMSKI REŽISER JUDOVSKO-NEMŠKEGA RODU, OČE RUSKEGA FILMA († 1948)

Med najpomembnejša dela v zgodovini filmske umetnosti spada film Oklepnica Potjomkin (1925) ruskega režiserja Sergeja Mihajloviča Ejzenštejna, ki je bil po poklicu arhitekt. Pri filmu je začel delati kot montažer, kmalu pa je postal režiser in s svojimi številnimi odličnimi filmi postavil temelje filmski umetnosti v tedanji Sovjetski zvezi.

LETA 1907 ROJENA s. ANTONIJA FABJAN

redovnica, mučenka in blažena († 1941)

Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so 15. decembra 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in so bile 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc (* 1885) iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan (* 1907) iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so četniki vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo "drinske mučenke". Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002.

več:
S. Čuk, s. Krizina Bojanc in s. Antonija Fabjan: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2011), 20-21.

LETA 1908 UMRL FRANC LEDER – LESIČJAK

LJUDSKI PESNIK IN PEVEC (* 1833)

Koroški ljudski pesnik in pevec Franc Leder – Lesičjak se je rodil v Globasnici. V šolo ni hodil, brati in pisati se je naučil pri vojakih, kjer je bil dvanajst let. Po vrnitvi domov je delal v premogovniku, se poročil in si zgradil hiško. Štirideset let je ob nedeljah in praznikih hodil po sosednjih vaseh in ob spremljavi citer prepeval pesmi, ki jih je največ sam zložil. Snov je jemal iz kmečkega življenja in običajev. Najbolj znana je njegova šaljiva Pesem od rojstva, ki v enajstih kiticah opisuje usodo novorojenčka.

LETA 1920 ROJEN IVAN RIBIČ

PISATELJ, SCENARIST MLADINSKIH FILMOV († 1982)

Rodil se je Ljubljani, kjer sta bila starša operna pevca. Po maturi se je vpisal na filozofsko fakulteto, a je zaradi italijanske okupacije študij prekinil. Med vojno je bil interniran v Gonarsu, od 1943 v partizanih. Po vojni je bil nekaj časa operni režiser v Mariboru, predavatelj na Jesenicah, od leta 1952 pa mu je bilo pisateljevanje edini poklic. Bolj kot po svojih knjigah s partizansko tematiko je zaslovel kot pisec televizijskih in filmskih scenarijev (Dolina miru; Ne joči, Peter; Srečno, Kekec).

LETA 1928 ROJEN VLADIMIR RIBARIČ

GEOFIZIK in SEIZMOLOG († 2002)

Iz rojstne Velike Nedelje ga je študijska pot vodila v Zagreb, kjer je diplomiral in doktoriral na Prirodoslovno-matematični fakulteti. Od leta 1964 je delal na Astronomsko-geofizikalnem observatoriju na Golovcu, ki ga je tudi vodil. V letih 1978–1994 je bil direktor Seizmološkega zavoda Republike Slovenije. Napisal je 10 knjig, med njimi več poljudnih o astronavtiki in seizmologiji. 20. julija 1969 je z Borisom Bergantom komentiral neposredni televizijski prenos pristanka človeka na Luni.

LETA 1935 ROJEN ALEŠ KUNAVER

ALPINIST IN PLANINSKI VODNIK († 1984)

Ljubljančan, sin Pavla Kunaverja, staroste slovenskih alpinistov, jamarjev, tabornikov in zvezdoslovcev. Že kot študent strojništva se je posvetil alpinizmu. Leta 1961 je bil član prve slovenske himalajske odprave (Trisul). Za življenjski cilj si je postavil nalogo: dvigniti slovenski alpinizem v svetovni vrh. Leta 1972 je bil vodja odprave na prvi slovenski osemtisočak Makalu; tri leta pozneje je dosegla tudi vrh – slovenski alpinizem je stopil na vrh svetovnega alpinističnega dogajanja. 2. novembra 1984 se ni vrnil s helikopterskega poleta v Triglavske gore.

LETA 1964 UMRL FRAN PODREKAR

ILUSTRATOR IN KARIKATURIST (* 1887)

V Ljubljani, svojem rojstnem mestu, je obiskoval osnovno in obrtno šolo, nato pa je študiral slikarstvo v Gradcu, v Münchnu in na Dunaju. Od leta 1919 je bil profesor risanja na dekliškem liceju v Ljubljani, po ukinitvi zavoda je ostal v službi občine kot restavrator in kustos umetnin. Kot slikar je bil predvsem ilustrator in karikaturist, malo je njegovih slik v olju. Uspele so mu mnoge karikature znanih slovenskih osebnosti in političnih dogodkov. Ilustriral je mladinsko knjigo Volk spokornik Ksaverja Meška.

LETA 1979 UMRL JOŽKO TISCHLER

ŠOLNIK IN POLITIK, OČE KOROŠKIH SLOVENCEV (* 1902)

Priznanje za požrtvovalno delo med našimi rojaki na avstrijskem Koroškem je Tischlerjeva nagrada. Ime nosi po dr. Jožku Tischlerju, ki je bil po drugi svetovni vojni "oče" koroških Slovencev. Leta 1949 je ustanovil Narodni svet koroških Slovencev in bil njegov dolgoletni predsednik. Bil je tudi prvi ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu, ki je bila na njegovo pobudo ustanovljena leta 1957.

LETA 1987 UMRL PESNIK GREGOR STRNIŠA

PESNIK IN DRAMATIK (* 1930)

Rojen leta 1930 v Ljubljani, kjer je končal klasično gimnazijo in kasneje germanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prve pesmi je objavil že kot dijak prvega letnika klasične gimnazije. Že takrat je veljal za samotarja in posebneža, zanimale so ga duhovne vede, astronomija, astrofizika in matematika. Za njegovo pesništvo je značilno prepletanje razumskosti in bogate fantazije, nagnjen je k metafiziki oziroma transcendenci. Nanj je vplival tudi nemški filozof Immanuel Kant ... Veliko se je ukvarjal z obliko in ustvaril novo formo slovenske poezije, verz je prenovil in ga približal slogu ljudske pesmi... Leto pred smrtjo je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado. Njegove najpomembnejše pesniške zbirke so: Mozaiki (1959), Odisej (1963), Zvezde (1965), Želod (1974), Oko (1974), Škarje (1975) in Jajce (1975), poetična dramska besedila pa Samorog (1967), Žabe (1969) in Ljudožerci (1972). Pisal je tudi besedila za zabavno glasbo (Zemlja pleše ...)

nekaj njegovih verzov:

• Čisto take, kot je, večnost, / je ne bo, in ni bila. / Samo Zemljo, samo zvezdo / vlada in ugaša čas. // Tu stoji zelena gora, / stoji, kot spomin sveta. / Kaj je večnost: sanjska mora / ali samo lepa laž? // Niti mora niti sanje, / niti gora niti laž, / ne svet: pade kot sneg nekdanje / zime poletnega dne v dlan.
  
• Niso večna ta nebesa, / ta ozvezdja, ki jih ni, / in ta sama sinja zvezda - / samo mi smo žalostni. // Žalostni smo, kot žaluje / v gori kdaj majhna žival, / nam pa je morda le huje: / ali bo spomin ostal? // Bosta še kdaj, v spominu, tukaj, / kot sta, živela — bo minil? / Bosta vsaj, brez spomina, skupaj? / Bo vedela, boš vedel ti?

LETA 1989 UMRL SALVADOR DALÍ

ŠPANSKI (KATALONSKI) SLIKAR (* 1904)

Študiral je v Madridu, leta 1927 odšel v Pariz in se tam seznanil s Picassom in nadrealističnim gibanjem. Ob začetku druge svetovne vojne je emigriral v ZDA in se po vojni vrnil v Francijo. Bil je izurjen risar, umetnik in eden najpomembnejših slikarjev 20. stoletja. Študiral je psihoanalizo in razvil kritično metodo slikanja, naturalistične slikovne detajle je združeval v nemogoče kombinacije, ki jih je sam imenoval »ročno naslikane fotografije sanj«. Svoje delo je znal tržiti, sodeloval je tudi na snemanjih filmov, bil je znan kot zelo domiseln, in imel je sposobnost delati nenavadne stvari, da je z njimi pritegnil pozornost nase. Njegove ekscentrične navade so včasih pritegnile več pozornosti javnosti kot njegovo umetniško delo. Najbolj znana dela: Stopljeni čas, Goreča žirafa ... ciklus ilustracij iz Dantejeve Božanske komedije ...

LETA 2002 UMRL KRISTO SRIENC

DUHOVNIK, VARUH IN GLASNIK SLOVENSTVA NA KOROŠKEM, PRIPOVEDNIK (* 1910)

Kristo Srienc, doma iz Podloga pri Libeličah na avstrijskem Koroškem, je kot dijak v Celovcu deloval v gibanju za ohranitev slovenstva. Zbiral je narodopisno blago in takrat so nastali tudi njegovi prvi literarni poskusi. Pomembni sta njegovi povesti Pastir Ciril (1956) in Sprta brata (1994). Med drugo svetovno vojno so ga Nemci izgnali, po vojni pa je deloval kot župnik in dekan v Šmihelu nad Pliberkom.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1620 ROJEN MATIJA KASTELEC

DUHOVNIK, KANONIK, LEKSIKOGRAF, PREVAJALEC IN NABOŽNI PISATELJ († 1688)

"Matija Kastelec je znamenit iz dveh razlogov: program dotedanjih katoliških pisateljev, ki so pisali samo za cerkev in duhovščino, je razširil tudi na ljudstvo in v slovensko književnost je vpe­ljal barok," piše literarni zgodovinar Martin Jevnikar. Kot duhovnik je prizadevno oznanjal evangelij tudi s pisano besedo. Po mnenju poznavalcev je bil po dolgih letih prvi pisec, ki se je načrtno lo­til obsežnega dela in  v marsikaterem pogledu navezal svoje delo tudi na slovstvo slovenskih protestantov, na njih  pisavo in jezik.

... več o njem preberite v obletnici meseca 01_2000

LETA 1757 UMRL FRANCESCO ROBBA

ITALIJANSKI KIPAR, ZNAN PO LJUBLJANSKEM VODNJAKU  (*  1698)

Italijanski baročni kipar Francesco Robba, ki je prišel v Ljubljano okoli let 1721, je najbolj znan po Vodnjaku slovenskih rek pred ljubljanskim magistratom. Njegova glavna dela v Ljubljani pa so oltarji za razne cerkve: pri Sv. Jakobu, pri frančiškanih in uršulinkah, keruba na oltarju sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici.

LETA 1776 ROJEN ERNST THEODOR AMADEUS HOFFMANN

NEMŠKI SKLADATELJ, PISATELJ ( †  1822)

Ta  vsestransko nadarjen umetnik je bil po poklicu pravnik, služboval pa je kot sodni uradnik v Berlinu in v pruskem delu Poljske. Poleg svojega poklica se je ukvarjal tudi z glasbo, posvečal pa se je tudi književnosti in risanju. V literaturi je s svojimi pripovedkami najvidnejši predstavnik nemške romantike. Njegove novele in umetne pravljice obravnavajo predvsem glasbena in umetniška vprašanja, v sebi pa imajo veliko domišljijskih prvin, vsakdanjosti in sanj, ironije, satire in grozljive podzavesti. Po njegovi literarni predlogi je skladatelj Offenbach napisal opero Hoffmanove pripovedke (v treh dejanjih s prologom in epilogom), Hoffmanova pa je tudi predloga za balet Hrestač P. I. Čajkovskega.

LETA 1784 UMRL PETER PAVEL GLAVAR

DUHOVNIK, GOSPODARSTVENIK IN MECEN (* 1721)

Potem je zaživel Peter Pavel Glavar življenje šempetrskega župnika, oskrbnika viteške komende, skrbnega in umnega gospodarja in dušnega pastirja. Zgodovina slovenskega ljudstva je ohranila spomin ne njegovo dolgoletno ljudstvu in cerkvi koristno delovanje. Bil je najumnejši čebelar, kmet in sadjar, bil je goreč oznanjevavec besede božje, dobrotnik svojih faranov, oče ubogim. Sezidal je šolo in poklical za učitelja Zupana iz Kamne Gorice. Ustanovil je v Komendi beneficiat in spolnil, kar je bil obljubil pri Svetem Joštu. Sezidal je v Tunjicah cerkev svete Ane. S svojo darovitostjo je namnožil tudi svetsko blago in kupil lanšpreško graščino na Dolenjskem, kamor se je v svojih starih letih preselil. S prijatelji je užival sadove svojega zemeljskega imetja ... –Tako je v zadnjem poglavju življenjepisne povesti Pater Pavel Glavar, lanšpreški gospod (1922) pisatelj Ivan Pregelj na kratko povzel vse odlike moža, ki ga predstavljamo ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem preberite v obletnici meseca 01_2014

LETA 1821 ROJEN BLAŽ KOCEN

GEOGRAF IN KARTOGRAF († 1871)

Šolal se je v Celju in Gradcu, po študiju bogoslovja v Celovcu je bil posvečen v duhovnika leta 1845. Nekaj let je deloval v raznih župnijah, potem pa je na željo vlade, ki je po reformi šolstva potrebovala večje število profesorjev, poučeval na gimnaziji v Celju. Bolj se je uveljavil kot kartograf, avtor zemljevidov avstrijskih dežel, ki so do leta 1918, do razpada monarhije, doživeli 42 izdaj. Njegove karte so bile preglednejše, z imeni manj natrpane. V atlantu iz leta 1875 je tudi posebna karta slovenskih dežel.

LETA 1870 UMRL JOŽEF BURGER

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC (* 1800)

Zibelka mu je tekla v Krašnji pri Kamniku. Po mašniškem posvečenju leta 1824 je bil najprej župnijski upravitelj na Bledu, nato spiritual v ljubljanskem bogoslovju, od leta 1836 do smrti (1870) župnik in dekan v Šmartnem pri Litiji. Vseskozi se je ogreval za literarno dejavnost. Najbolj uspešen je bil kot prevajalec. Leta 1833 je izdal nov Lekcijonar – Listi in evangeliji za nedelje in praznike celega leta in vse dni svetega posta –, ki je s tridelno zgradbo pomembno pripomogel h koledarju svetnikov.

LETA 1896 ROJEN ANTON GOJMIR KOS

SLIKAR, PROFESOR IN AKADEMIK († 1970)

Sin zgodovinarja Franca Kosa iz Selc v Selški dolini. Rojen v stari Gorici, šolal se je na Dunaju, poučeval risanje na šolah in bil tudi profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, eno leto tudi ravnatelj Mestne galerije v Ljubljani. Znan je po tem, da je slikal velike (monumentalne) upodobitve zgodovinskih dogodkov (Umestitev na Gosposvetskem polju, Boj pri Krškem, Prihod Slovencev), po drugi svetovni vojni je bil tudi portretist (Franca Saleškega Finžgarja, Otona Župančiča, Franceta Steleta ...) , vrh svojega ustvarjanja pa je dosegel s tihožitji in oljnimi krajinami (Po kopeli, Piknik, Ob morju; krajine iz Slovenije). Zanimala ga je predvsem barva in njen nanos na platno (znan je po močnih barvnih nanosih) in smiselna urejenost vsega na sliki v harmonično celoto ... Bil je redni član SAZU in prejemnik dveh Prešernovih nagrad.

LETA 1901 ROJENA ŠTEFKA BULOVEC

USTVARJALKA SLOVENSKE BIBLIOGRAFIJE († 1984)

Bibliografija je po določeni tematiki urejen seznam tiskanih del pa tudi veda o popisovanju in označevanju pisanih del. Sestavljanje bibliografij terja ogromno dela in veliko natančnost. 'Čebela' na tem področju je bila Štefka Bulovec, ki je dolga leta zbirala gradivo za slovensko bibliografijo. Že pred drugo svetovno vojno je obdelala 25.000 enot slovenskih tiskov, ki so izšli v letih 1913–1945, po vojni pa je to delo nadaljevala.

LETA  1906 ROJENA MARJA BORŠNIK

LITERARNA ZGODOVINARKA († 1982)

Literarna zgodovinarka Marja Boršnik je na ljubljanski univerzi predavala slovenski literarno zgodovino. Raziskovala je predvsem novejšo slovenski literaturo od srede 19. stoletja dalje. Posebno pozornost je posvečala književnicam - uredila je izbrano delo Vide Jerajeve ter izbrano delo Zofke Kveder.

LETA 1913 ROJENA JULIJA BRAČIČ

PISATELJICA VEČERNIŠKIH POVESTI († 1994)

Izraz 'večerniška povest' je nastal po zbirki slovenske večernice Mohorjeve družbe, naše najstarejše knjižne založbe. V njej so izhajale poučne povesti, povečini iz kmečkega življenja, tudi izpod peresa priznanih pisateljev (Jurčič, Bevk, Pregelj). Julija Bračič je večerniško povest obogatila s tem, da dogajanje ne poteka samo v kmečkem okolju, temveč tudi v predmestju in mestu.

LETA 1915 ROJEN FRANC HUSU

PUBLICIST, prevajalec Prešerna v italijanščino († 2003)

Prvi od osmih otrok slovenske kmečke družine s Proseka pri Trstu je postal redovnik klaretinec italijanske province, v kateri je opravljal pomembne službe. Napisal je prvi temeljit življenjepis sv. Antona Marija Clareta (1807–1870). V svojem prevajalskem delu se je posvetil slovenski literaturi. Osem let je prevajal in pilil Prešernov Krst pri Savici, ki je izšel v Ljubljani v dvojezični izdaji (1972). V italijanščino je prelil tudi celotne Prešernove Poezije (1976).

več:
F. Bole, Pisatelj pater Franc Husu ni hotel pozabiti slovenščine: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1978), 7-10.

LETA 1965 UMRL WINSTON CHURCHILL

BRITANSKI NOVINAR, ČASTNIK, DRŽAVNIK IN PISATELJ, NOBELOVEC (* 1874)

Na vprašanje, kdo je bil Winston Churchill, bi zelo veliko ljudi znalo povedati: "Britanski politik, državnik in vojskovodja." Njegovo ime je tesno povezano z dogajanji med drugo svetovno vojno. Churchill pa je znal tudi spretno sukati pero. Leta 1953 mu je švedska akademija podelila Nobelovo nagrado za književnost in sicer za njegovo avtobiografijo Moja mlada leta. Dočakal je visoko starost 91 let.

nekaj njegovih misli:

• Ljudi lahko delimo na tri vrste: take, ki do onemoglosti delajo, take, ki so do onemoglosti zaskrbljeni, in take, ki se do onemoglosti dolgočasijo.
  
• V življenju boste delali vse vrste napak, a dokler boste plemeniti, iskreni in bojeviti, ne boste ranili sveta in ga spravili v stisko.
  
• Človek nikoli ne sme pozabiti, da ga nesreča, ki ga je prizadela, prav mogoče rešuje pred kako še hujšo nesrečo.
  
• Če sta dva človeka vedno enakega mnenja, potem je eden od njiju odveč.
  
• Od hudobnih besed, ki smo jih raje požrli, kot da bi jih izrekli, si še nihče ni pokvaril želodca.
  
• Pameten človek ne naredi vseh napak sam. Možnost da tudi drugim.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

priloga

Ksaver Meško, pevec dobrote in ljubezni

gost meseca

Novinar Tone Hočevar

pismo meseca

Prišla je ločitev ...

Preberite več: Februar 2014

LETA 1807 ROJEN FRANZ KURZ pl. GOLDENSTEIN

AVSTRIJSKI SLIKAR († 1878)

Na današnji dan se je rodil slikar, ki je v letih 1834-1867 deloval na Slovenskem. Med njegova največja dela so freske v božjepotni cerkvi v Logu pri Vipavi. Vsem Slovencem je znan njegov posmrtni portret Franceta Prešerna.

LETA 1873 ROJEN dr. KAREL OZVALD

SLOVENSKI PEDAGOG († 1946)

Doma iz Središča ob Dravi, gimnazijo je končal v Mariboru, študiral v Gradcu in doktoriral (1899) iz slovanske in klasične filologije. Služboval je najprej v Kranju, potem na Ptuju in Gorici in v tem času veliko pisal in raziskoval na pedagoškem področju. Leta 1922 je postal redni profesor za pedagogiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ustanovil je katedro za pedagogiko in postal teoretični kulturni pedagog. Vzgojo je pojmoval kot proces vraščanja človeka v svet kulturnih vrednot, pedagogiko pa kot vedo o kultiviranju človeka. V svojem obdobju je opravljal zelo pomembno kulturno poslanstvo: k nam je prenašal izsledke vodilnih svetovnih pedagogov in v našo prakso vnašal normativnost, enotnost, načelnost itn. Zapustil je številna pomembna znanstvena in strokovna dela (Kulturna pedagogika, Duševna rast otroka in mladostnika ...).

LETA 1875 UMRL JEAN-FRANCOIS MILLET

FRANCOSKI SLIKAR, SLIKAR ANGELSKEGA ČEŠČENJA (* 1814)

Francoski slikar in grafik Jean-Francois Millet je bil eden najvidnejših predstavnikov barbizonske šole, ki je dobila ime po vasi Barbizon pri Fontainbleauju. Ta šola je gojila preprosto, razpoloženjsko krajinarstvo. Zelo znana je Milletova slika Angelsko češčenje, na kateri sta upodobljena kmet in kmetica, ki molita na njivi.

LETA 1888 IZIDE PRVA ŠTEVILKA DOMA IN SVETA

Slovenski literarni mesečnik je zasnoval filozof in teolog Frančišek Lampe, ki je pred božičem leta 1887 s pomočjo prijateljev v Cirilskem društvu pripravil prvo številko zabavno poučnega lista za katoliške bralce. Prva številka je izšla na današnji dan leta 1888. Lampe mu je bil urednik, upravnik in odpravnik. Iskal je zvez, dopisoval si je s pisatelji, pesniki, slikarji, fotografi, tudi sam je hodil okrog in fotogra­firal za list. Za Dom in svet je tudi veliko pisal:, življenjepise, po­topise, spise poučne vsebine, programske razprave in izjave. Pomemben pa je tudi zato, ker je vzgajal in širil krog sodelavcev, saj je povabil k sodelovanju Antona Medveda, Fran Saleškega Finžgarja, Ksaverja Meška, Ivana Preglja .... V tretjem letu izhajanja je dobil podnaslov »Ilustrovani list za leposlovje in znanstvo«. Tudi slikovna in grafična oprema lista je bila za tisti čas zelo kvalitetna. Na­men svojega ljubljenega lista je Lampe podal takole: "Dom in svet bodi verna knjiga življenja, da se iz nje učimo, kakšno je, kakšno bi ne smelo in kakšno bi moralo biti." Urejal ga je dvanajst let, pred začetkom prve svetovne pa ga je prevzel pisatelj Izidor Cankar. Dom in svet je izhajal do leta 1944, vanj pa so pisali tudi vsi pomembni slovenski pisatelji in  pesniki (Cankar, Bevk, Vodušek, Kocbek ...) pri opremi pa so sodelovali pomembni ilustratorji in oblikovalci (Plečnik, Vurnik, France Kralj...

LETA 1890 ROJEN FEDOR GRADIŠNIK

DRAMATIK, IGRALEC, REŽISER IN ORGANIZATOR († 1972)

Rojen v Hrastniku, vodil dijaško gledališče v Celju, v Pragi pa je diplomiral iz farmacije (1913). Kasneje je obiskoval dramsko šolo in nastopal v Deželnem gledališču v Ljubljani. Kot igralec in režiser je deloval še na Jesenicah in Celju, kjer je po drugi svetovni vojni ustanovil prvo poklicno gledališče, ki ga je do leta 1962 tudi vodil. Napisal je več dramskih del (Tat, Sorodna srca, Norec, mladinsko igro Sirota, roman Institutka).

LETA 1952 ZAŽGALI ŠKOFA ANTONA VOVKA

Trideseti ljubljanski škof in prvi nadškof Anton Vovk je vodil slovensko Cerkev v njenih najtežjih časih, ko so komunistični oblastniki hoteli ljudem iztrgati vero iz srca, njega pa zlomiti z mučnimi zasliševanji in poskusi umora, ... Višek nasilja je bil poskus atentata na današnji dan leta 1952, ko je na železniški postaji v Novem mestu 'neznanec' škofa polil z bencinom in ga zažgal. Škof si je zaradi svoje prisebnosti rešil življenje, posledice tega zločinskega dejanja pa so ga usodno zaznamovale in bile tudi krive njegove prezgodnje smrti. Ko je bil navzoč na prvem zasedanju drugega vatikanskega koncila, je zaradi vidnih znamenj opeklin vzbujal splošno spoštovanje in občudovanje. Toda ostal je trden, zvest svojemu geslu V Gospoda zaupam. V bolezni in trpljenju je bilo iz njegovih ust pogosto slišati vzklik: »Kakor in dokler Bog hoče!« Tako govorijo svetniki. 13. maja 1999 se je začel uradni postopek za beatifikacijo božjega služabnika Antona Vovka. Po zaključku škofijskega postopka je postulator Ivan Merlak 27. oktobra 2007 zbrano dokumentacijo izročil prefektu Kongregacije za svetnike v Rimu. Zdaj je potrebna naša goreča molitev!

»O Bog, v škofu Antonu Vovku si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja  in pogumnega pričevalca za vero v času preizkušnje. Prosimo te, poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo, da bo pred nami še močneje zablestel njegov zgled in bosta po njem rasla naša vera v tvojo očetovsko Previdnost in zaupanje v Marijino materinsko varstvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

več:
S. Čuk, Nadškof Anton Vovk. Prešernov pranečak na poti k oltarju: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2000), 58-59.
S. Čuk, Nadškof Anton Vovk: Obletnica nmeseca, v: Ognjišče 5 (2010), 46-47.
S. Čuk, Škof Gregorij Rožman in nadškof Anton Vovk: Priloga, v: Ognjišče 5 (2013), 72-79.
JERANT, Aco. Goreči škof. Žepna knjižnica Ognjišča 43. 2008. Ognjišče. Koper. (RAZPRODANO ... pokličite morda se najde še kakšen izvod)

nekaj njegovih misli:

• Ko klečim pred tabernakljem, ko rešu­jem in doživljam težke stvari, ko se zavedam velike odgovorno­sti za duše, se mi neprestano vsiljujejo v misel in sveto bod­rilo besede apostola Pavla, da Bog velikokrat pokliče preproste in nespametne za velike reči.
  
• Bral sem primero, da so škofje močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo ze­leno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo, pomembno in lepo. Bodimo in ostanimo povezani predvsem v molitvi.
  
• Ali bomo mogli rešiti sebi in prihodnjim rodovom tiste največje vrednote življenja, ki nam niso dane le za pet­sto let, tudi ne samo za tisoč let, ampak za vekomaj? Ali bomo kos tej nalogi? Bomo - ali samo z enim pogojem: da se ne izne­verimo Bogu in življenju.
  
• Naši starši so spoštovali svetost zakona, zato je Bog blagoslovil naš narod, da je rastel in se množil, da je celil strašne rane, ki mu jih je sekal čas... Samo iz ta­ke resne službe Bogu in življenju se bomo ohranili tudi zanaprej.
  
• Ob prazniku Marijinega oznanjenja, ki nas spominja veličastnega trenutka milosti, ko je Marija Mati Božja postala, bo Ona zlasti razumela,tiste, ki so poklicani, da duhovno in telesno vodijo druge po poti vere, poštenja, sreče in zveličanja.
  
• Mesec mladega cvetja naj privede otroke in mla­de ljudi k Marijini ljubezni. Ves maj naj zlasti mladi ljudje tako preživijo, da si bodo Marijo zagotovili za pomočnico in srednico milosti za vse življenje.
  
• Prišlo je jutro vstajenja, ko se je Mari­jino upanje izpolnilo. Gotovo ne pričakujemo od Vstalega preveč, če mislimo, da je prvi njegov obisk veljal njegovi Materi.
  
• Malovernost in premajhno zaupanje - to je napaka, ki jo je Jezus na apostolih grajal bolj ko kaj drugega. Zaupanje pomnoži, postoteri moči.
  
• Škofje so močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo zeleno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo.
  
• Mladi imate visoke cilje pred seboj. Brez odpovedi se ne da doseči velikih stvari.
  
• Bog ne želi, da bi živela skupaj dva, ki se nimata rada, pač pa jima želi pomagati, da bi bila njuna ljubezen trdna, da bi si bila zvesta, da bi rasla v ljubezni in zvestobi in se čutila vedno bolj eno.
  
• Velik je današnji napredek in je vedno večji. Različni stroji brnijo svojo pesem na zemlji, pod zemljo in tudi visoko v zraku. Toda v tem brnenju in vrvenju sveta pogosto pogrešamo sladke pesmi o pravem miru.

LETA 1972 UMRL IVAN ŠČEK

GLASBENI PEDAGOG , SKLADATELJ, DIRIGENT (* 1925)

Skladatelj Ivan Šček (s psevdonimom Štefan Kovač, ker je bil njegov oče kovač) je prvi glasbeni pouk dobil v župnijski cerkvi v rodni Vipavi. Po končanih glasbenih študijih je kot profesor in skladatelj deloval na Obali. Dolga leta je vodil pevski zbor koprske stolnice. Prvi je v Sloveniji uglasbil novi (pokoncilski) mašni obred.

LETA 1984 UMRL FRANC JEZA

PISATELJ, PUBLICIST IN ČASNIKAR (* 1916)

Doma iz Sp. Hajdine pri Ptuju, je končal gimnazijo na Ptuju, pisal v številne liste, študiral pravo v Ljubljani, vendar ga zaradi vojne ni mogel končati. Kasneje je končal študij etnografije v Gradcu. Kot krščanski socialist se je navduševal za komunistične ideje, Italijani so ga zato zaprli, obsojen je bil na 30 let, nekaj časa je preživel v koncentracijskih taboriščih Dachau in Uberlinger. Po vojni je spoznal, da je jugoslovanski režim vzpostavil nekaj povsem drugega, za kar si je sam prizadeval in si predstavljal, pogrešal je svobodo govora, zato je prebegnil na Zahod. Nekaj časa je delal pri zavezniški časnikarski agenciji, kasneje kot sodelavec Radia Trst: pisal je novele, drame in igre za otroke ter prevajal, urejal kulturne prispevke. Bil je ustanovitelj in sourednik revij Stvarnost in Stvarnost in svoboda", sodeloval pri večini slovenskih zamejskih revij: Mladika, Novi list, Pastirček ...  V prispevkih, ki jih je objavljal v tujem tisku je javnost seznanjal s stanjem v Jugoslaviji in podajal svoja stališča o nujnosti politične osamosvojitve Slovenije ter vključevanju Slovencev v evropsko skupnost. Zagovarjal je načela demokracije, slovenske državne neodvisnosti, in takrat, ko se o tem ni smelo govoriti pisal o prednosti in nujnost lastne države v svobodi, polemiziral s Kardeljem.... pisal o nasilju diktatorja, ki je celo svoji ženi odvzel osnovne državljanske pravice... čudil se je slovenskemu vodstvenemu kadru, ki ni bilo sposobno razmišljati o prihodnosti, predvsem o možnostih osamosvojitve ... toda živel je štirideset let pred časom ... Izdal je knjigo, v kateri je dokazal (statistično), da je Slovenija v Jugoslaviji gospodarsko izkoriščana. Nikoli pa v svojem pisanju ni bil žaljiv, tudi nasprotnikom je priznal tisto, kar je bilo pozitivno ... pravzaprav bi lahko bil vzor današnjim politikom, ki tega ne zmorejo ...

njegova misel:

»Demokracija mi pomeni svobodno življenje posameznikov in naroda kot celote. Nad tem bdi neodvisno sodstvo. Demokracija – to so razmere, kjer se državljanom ni treba bati sodržavljanov in kjer posamezniku ali skupinam državljanov ni treba imeti strahu, da jih bo kdo – ali celo država sama – oropal njihovih pravic, in kjer se lahko zanesejo na poštenost in pravičnost zakonov in sodnikov. Demokracija je tudi to, da lahko človek javno, ustno ali v tisku, kritizira, če se mu kaj ne zdi prav, tako državo in državnega poglavarja kot zadnjega uradnika ali policista, ne da bi se moral zaradi tega bati maščevanja ali celo zapora in obsodbe.« (leta 1983)

LETA 1989 UMRL TINE DEBELJAK

LITERARNI KRITIK, PREVAJALEC, UREDNIK IN PESNIK (* 1903)

Urednik Doma in sveta in kulturne rubrike v Slovencu ... Pisal je pesmi, kritike, preglede, veliko je prevajal iz slovanske literature (Puškin, Macha, Mickiewicz ...). Po smrti pesnika Franceta Balantiča je njegove pesmi uredil, napisal spremno besedo in jih leta 1944 izdal pod naslovoma V ognju groze plapolam in Venec. Tine Debeljak se je leta 1945 kot begunec umaknil v Argentino, kjer je bil duša žilave slovenske skupnosti. Leta 1946 je v Rimu napisal epsko pesnitev Velika črna maša za pobite Slovence o naši narodni tragediji po koncu druge svetovne vojne. Pesnitev je kot prva leposlovna knjiga v Argentini izšla leta 1949 v založbi Svobodne Slovenije z Debeljakovim psevdonimom Jeremija Kalin. Z zgovornimi lesorezi in linorezi jo je opremila umetnica Bara Remec.. Bil je tudi podpredsednik Slovenske katoliške akcije in leta 1969 njen predsednik. Umrl je 1989 v Buenos Airesu, posmrtno je izšel izbor njegovih pisem in že objavljene proze in poezije.

več:
S. Čuk, Tine Debeljak: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2009), 76-77.

nekaj njegovih misli:

• Za kulturno rast iz močne tradicije našega naroda, priseljenega sem po letu 1948, smo odgovorni mi sami. To je: starši. Kako bomo dajali odgovor naši narodnostni vesti? Slomšku  je bil tak odpad od jezika še smrtni greh, nam je zdaj - nekaterim - samo še sociološka nujnost. Smo pač oddaljeni od domovine morda za vedno in izgubljeni kot pesek v tujem morju. Toda nič zato: zdaj smo odkrili Slovenijo v svetu! Rastemo v novo slovensko etnično skupnost – zunaj Slovenije.
  
• Slovenska povezanost se kaže najbolj v duhovnih stvareh. V kulturi. V jeziku, duhu in veri! V kulturnem ustvarjanju in v Cerkvi. Le kar bom o v kulturi ustvarili, ima trajno vrednost, in je naše.
  
• Bodimo ustvarjalni v naši kulturnosti ... v duhu naše tradicije in našega zahodno evropskega krščanskega etosa, ki naj ga izžareva tudi naš tisk, naša knjiga, naša pesem, naš lik ... in naš ples... naša kulturna prizadevanja.
  
  
• Mati, o bojim se ti pogledati v obraz. / Vem: misel, ki žge te pod čelom — sem jaz, / in v tvojem očesu, vnetem od nespanja, / sem v solzo vlita bedeča sanja, // ki rožni venec ti obrača v nočeh, / duši ti krik v podzglavje blazin / v sunkih presilnih kot da trgam se v greh: / Kam greš, moj sin? O moli, moj sin! // Moj sin! — in roki razpneš pod nebo: / kličeš na me božji srd? — / in roki ti padejo ob telo: / žalostni, žalostni na smrt? — // Ne, mati: trpiš in moliš — vem, / in veruješ vame kot da me v sebi imaš! . . , / O, veruj vame, ki še sebi sem v laž! / Mati, ti še v obraz gledati smem? (Mati)

o njem:

• Za nas Slovence je bil srce in duša te ustanove. Odličen profesor, ki je obvladal svojo snov tako, da je kar kipelo iz njega. Študentje smo občudovali njegovo znanje, še bolj pa ljubezen do slovenskega jezika in slovenstva sploh (Metka Mizerit)

LETA 2002 UMRL VLADIMIR RIBARIČ

GEOFIZIK in SEIZMOLOG (* 1928)

Iz rojstne Velike Nedelje ga je študijska pot vodila v Zagreb, kjer je diplomiral in doktoriral na Prirodoslovno-matematični fakulteti. Od leta 1964 je delal na Astronomsko-geofizikalnem observatoriju na Golovcu, ki ga je tudi vodil. V letih 1978–1994 je bil direktor Seizmološkega zavoda Republike Slovenije. Napisal je 10 knjig, med njimi več poljudnih o astronavtiki in seizmologiji. 20. julija 1969 je z Borisom Bergantom komentiral neposredni televizijski prenos pristanka človeka na Luni.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1789 ROJEN ANTON LAVRIN

DIPLOMAT IN EGIPTOLOG († 1869)

Rojen v Vipavi, diplomiral na dunajski pravni fakulteti in leta 1816 vstopil v državno službo pri ministrstvu za trgovino in bil konzularni odpravnik po mestih J Italije. Leta 1828 je postal avstrijski generalni konzula v Palermu, posredoval v sporu med turško vlado in egiptovskim podkraljem, za kar je bil odlikovan. Ko je bival v Egiptu je začel zbirati staroegiptovske spomenike. Danes je večji del njegove zbirke v umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju in ljubljanskem Narodnem muzeju. Dva sarkofaga iz grobnice v Gizi (2450 pred Kr.) je pripeljal tudi v rodno Vipavo in v njih so pokopani njegovi starši.

LETA 1862 UMRLA BOŽENA NEMCOVA

ČEŠKA PISATELJICA (* 1820)

Pisateljica Božena Nemcova (roj. Barbora Panklova) velja za začetnico moderne češke proze. Pisala je romane, povesti in novele, v katerih je v duhu idealističnega humanizma skušala razreševati življenjske probleme. V svoja pripovedna dela je vnašala bogastvo ljudskega izročila in jezika. Njeno najbolj znano delo je roman Babica (1855), hvaležen spomenik babici, pri kateri je preživela srečno mladost.

LETA 1868 UMRL IGNACIJ HOLZAPFEL

DUHOVNIK IN PESNIK, DOBROTNIK GLUHONEMIH (* 1799)

Tržičan Ignacij Holzapfel ('Lesnika') je bil v gimnaziji v Ljubljani eno leto pred Prešernom, v bogoslovju pa je bil sošolec Friderika Barage. Kot duhovnik je deloval v različnih krajih, nazadnje je bil dekan v Ribnici. Za Krajnsko čbelico je napisal nekaj okornih pesmi; Prešeren mu je namenil "puščico" "Lesničnjeku in Levičnjeku". Izkazal se je kot dobrotnik: ljubljanski gluhonemnici je zapustil 50.000 goldinarjev.

LETA 1915 ROJEN ANTON STRLE

DUHOVNIK, TEOLOG, PREVAJALEC, SVETNIŠKI KANDIDAT († 2003)

Rodil se je v vasi Orehek, župnija Sv. Vid nad Cerknico. Po zaslugi župnika Janeza Puclja, svojega velikega dobrotnika, je mogel uresničiti svojo željo, da postane duhovnik. Pripravil ga je šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu na Ljubljano, kjer je bil med najboljšimi dijaki. Po novi maši 1941 je nadaljeval študij za doktorat iz dogmatične teologije, ki ga je dosegel leta 1944.

Napisal je knjigo Mladec Kristusa Kralja, življenjepis mladega mučenca Lojzeta Grozdeta, zato je bil po vojni razglašen za sovražnika ljudstva razglašen' za 'sovražnika ljudstva'. Šel je skozi trpko izkušnjo zaporov, ki so hudo prizadeli njegovo zdravje. Sotrpinom je ostal v spominu kot človek molitve, študija in vestnega dela, 'odsedel' je pet let in na to obdobje svojega življenja gledal kot na čas notranjega prečiščenja. Po zaporu je bil do leta 1959 župnik v Planini pri Rakeku, z vsem srcem se je posvetil dušnemu pastirstvu, ob tem pa je našel čas tudi za bogoslovno znanost ter je študiral in pisal in tudi hodil predavat dogmatiko na teološko fakulteto v Ljubljani. Leta 1959 pa je prišel v Ljubljano in se naselil v svoji 'puščavniški' sobi nekdanjega Alojzijevišča, pod katerega streho je bila teološka fakulteta, in tam je ostal do smrti. Profesor na teološki fakulteti je bil skoraj trideset let (1956–1984). Pri predavanjih se je pogosto tako razvnel, da je krilil z rokami in ga je božji ogenj kar dvigal. Profesor Strle je tudi ogromno pisal. Seznam njegovih del obsega 45 knjig in skript, 75 razprav, 100 člankov in 36 prevodov. Načelo "Nikogar ne sodim po svojih zamislih, ker mi je že dolgo jasno, da se mora človek ravnati po božjih zamislih," je bilo vodilo njegovega svetniškega življenja. V skoraj 89 letih življenja in 52 letih  duhovniške službe, se je vedno in povsod ravnal po svojem novomašnem geslu "Povsod Boga". Sam je bil globoko zakoreninjen v njem, zato ga je lahko drugim prinašal. O njem ni le prepričljivo govoril - zanj je pričeval!

več:
F. Bole, prof. dr. Anton Strle. Ob 75-letnici življenja: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1990), 6-10.
S. Čuk, dr. Anton Strle, Človek se mora ravnati po Božjih zamislih: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2004), 38-39.
S. Čuk, Anton Strle: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2015), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Anton Strle: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 10 (2023), 99.
G. Čušin, Spoštovani gospod Anton: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 10 (2023), 98.
na spletni strani Ognjišča

nekaj njegovih misli:

• Vera, ki je bistveno odrešenjska, ni prvenstveno sprejem nekih resnic in zapovedi, marveč je celosten človekov odgovor , ki zajema njegov razum, voljo in ravnanje, torej celotno življenje.
• Popolnost ne obstoji v mnogoterosti tega, kar delamo, ampak v tem, da vse delamo dobro in v tistem duhu, v katerem je vsa svoja dejanja izvrševal naš Gospod. Potrebno je, da Jezus Kristus dela v nas in mi z njim.
• K višji in najvišji svetosti so poklicani vsi kristjani – brez razlike stanu in poklica. Nobenemu udu božje Cerkve dostop k svetosti ni zaprt, vsakemu je dana možnost, da ga Bog pokliče in vodi po svoji milostni izbiri. Vsak poklicani doseže svetost, če junaško in stanovitno živi iz prejete milosti.
• Križ je svetnikom kakor zakrament: pod nevidnim znamenjem križa sprejme tisti, ki ga pravilno nosi, nevidno notranjo milost.
• Površni kristjani, kakršni tako pogosto smo, radi več ali manj ogorčeno poudarjamo: "Cerkev bi morala..." Pri tem pa pozabljamo, kaj bi morali mi sami storiti. To toliko bolj, ker od Cerkve mnogo več prejemamo, kakor pa zaslužimo.
• Srce je kraj osebnostnega stika in srečevanja z Bogom. Kar prihaja iz "srca", se tiče duha in razuma, vesti in volje, svobode in zvestobe. Zato pa človek velja pred Bogom in pred samim seboj toliko, kolikor velja njegovo srce.
• O nikomer človek ne sme imeti svojega "pričakovanja", le tisto "pričakovanje" je pravo, ki ga ima Bog v svojih skrivnostnih načrtih. Samo ti so do kraja nesebični in temeljijo na poznanju, kakršno je nam ljudem povsem nedostopno.
  več

LETA 1921 UMRL LUKA SVETEC

DOMOLJUBNI PESNIK POLITIK, PISATELJ IN JEZIKOSLOVEC (* 1826)

Luka Svetec, ki je kot pravnik služboval v raznih krajih na Hrvaškem in v Sloveniji, je bil vnet domoljub in je svojo ljubezen do domovine prelival v pesmi. Pisal je tudi o jezikovnih vprašanjih; kot kritik je odklonil pesmi Simona Jenka, ki so jim vsi priznavali veliko umetniško vrednost.

LETA 1937 ROJENA S. ELVIRA PETROZZI

ITALIJANSKA REDOVNICA, USTANOVITELJICA SKUPNOSTI CENACOLO

"Dobro se spominjam tistega dne: bilo je 16. julija 1983, na god Karmelske Matere Božje, ko sem dobila ključe prve hiše v Saluzzu blizu Torina," pripoveduje s. Elvira Petrozzi, "neuničljiva" italijanska redovnica, ustanoviteljica skupnosti Cenacolo, ki mladim narkomanom ob izkustvu resnične ljubezni vrača veselje do življenja. Ta datum si je dobro zapomnila zato, ko je to rojstni dan njene ustanove, h kateri jo je "silil" notranji glas. Ko ji je bilo dvajset let, je postala redovnica. "Ko sem molila, mi je bilo, kot da bi v svoji duši slišala krik mladih, ki so prepuščeni sami sebi, in tako se nisem več počutila na pravem mestu, čeprav sem še ostala v samostanu." Po sedmih letih so predstojniki ugodili njeni prošnji, da gre pomagat mladim, ki tavajo po ulicah. "Poklic, ki prihaja od Boga, ti daje sposobnost delovati in trdno verovati, česar iz lastnih moči ne bi zmogla." Pravi, da je vsak zasvojenec biser, ki je padel v blato in ga je treba samo pobrati in obrisati. V tej šoli življenja se srečaš s preprostim, urejenim, družinskim načinom življenja, ki temelji na delu, molitvi, iskrenih medsebojnih odnosih, prijateljstvu in požrtvovalnosti. In to je, kot pravi s. Elvira, »kristoterapija« To življenje ima vir v živi in osebni veri v Jezusa Kristusa. Po molitvi in življenju po evangeliju, ki sta glavna in konkretna temelja v vsakdanjika Skupnosti, okušajo mladi blagodejnost odpuščanja, notranji mir in ozdravljenje notranjih ran: vse to, kar ti podari edino Božja ljubezen. Duhovnost v skupnosti je marijanska, v središče pa postavlja evharistijo. Med dnevom se smiselno prepletajo delo, molitev (rožni venec, adoracija, branje božje besede), iskren pogovor, prosti čas in razvedrilo. Skupnost verjame, da krščanski način v človeku rodi upanje. Po svetu je sedaj več kot 56 hiš, za fante in dekleta. Maja 2004 je skupnost Cenacolo dobila svoj prostor tudi v Sloveniji v Škocjanu na Dolenjskem (Vrh pri Škocjanu, Škocjan 46, 8275 Škocjan), kjer v stari domačiji živi 21 fantov, ki imajo še gospodarsko poslopje, hlev, velik vrt, pašnik in nekaj gozda. Kuhajo sami, skrbijo za sebe, delajo na vrtu, v hlevu in skrbijo za živino. Tudi Ognjišče je bilo pred leti pri njih na obisku 05_2009

... več o njej: pričevanje, v: Ognjišče (2007) 7

nekaj njenih misli:

• Vera je življenje in sicer življenje, ki mora postati delo usmiljenja, odpuščanja, ljubezni.
  
• Človek nikoli ni tako velik, kot tedaj, ko ima pogum jokati.
  
• Življenje moramo podarjati, sicer nam bo ušlo iz rok. Moramo ga dajati drugim.
  
• Človek, ki je v Božji milosti, nima več svojega naravnega kamnitega srca, ampak ima Kristusovo srce.
  
• Odpreti vrata Kristusu pomeni odpreti vrata bratu, sestri, tveganju, ljubezni; odpreti vrata veri.

LETA 1950 UMRL GEORGE ORWEL

angleški pisatelj, AVTOR ŽIVALSKE FARME (* 1903)

Njegovo pravo ime je Eric Blair, je po vsem svetu zaslovel s svojo knjigo Živalska farma (1945), ki je politična satira na temo stalinizma. V njej je pokazal, kako se lahko vsak družbeni sistem spremeni v totalitarizem. Sledila ji je znamenita antiutopija 1984, grozljiva vizija povsem ideologiziranega sveta pod totalitarno politično oblastjo, v katerem izginejo vse človeške vrednote.

nekaj njegovih misli:

• Svoboda je pravica, da poveš ljudem to, česar nočejo slišati.
  
• Sreča lahko obstaja le v sprejemanju.
  
• Bistvo človeškega bitja je, da ne iščemo popolnosti.

o Živalski farmi:

• »Zdi se mi, da zlepa ni literarnega dela,ki bi bilo tako izrazito sodobno, tako pereče,tako predirljivo človeško, tako pomenljivo v svoji filozofiji – pa obenem tako popularno, preprosto in jasno, kot je lahko samo književnost za otroke. Pa ni za otroke. Mračna prerokba iz preteklosti je, ki osvetljuje sedanjost in kaže nevarnosti v prihodnosti. Lepo bi bilo, če bi jo razumeli vsaj vsi odrasli.« (prevajalec Boris Grabnar)
  
• V živalih, ki nastopajo, lahko prepoznamo poteze ljudi – morda tudi lastne.Vse skupaj se začne z uporom živali na farmi kroničnega pijanca Jonesa na pobudo starega merjasca Majorja, saj nima smisla služiti človeku, njihovemu sovražniku številka ena. Živali vzpostavijo lastno vladavino. Vsaka dobi družbeno mesto po svojih sposobnostih. Vodstvo kmalu začenja izkoriščati oblast v svoje sebične namene. Zlorabe gredo tako daleč, da spremenijo Sedem zapovedi, povzetek živalskega revolucionarnega nauka. Nazadnje ostane samo ena: »Vse živali so enakopravne, toda nekatere živali so enakopravnejše od drugih.« To so prašiči. (Silvester Čuk)

LETA 1954 SPLOVLJENA ATOMSKA PODMORNICA NAUTILUS

Francoski pisatelj Jules Verne (1828-1905) velja za enega od očetov znanstvene fantastike. Napisal je kar 57 romanov, ki so hkrati utopični, eksotični in pustolovski ter napovedujejo prihodnji (v marsičem že doseženi) tehnični napredek človeštva. Podmornica kapitana Nema iz Vernovega romana "20.000 milj pod morjem" se je imenovala Nautilus. Tako so krstili tudi prvo ameriško podmornico na atomski pogon, ki so jo splovili na današnji dan.

LETA 1977 UMRL KAREL MAUSER

PESNIK IN PISATELJ (* 1918)

Rodil se je v Zagorici pri Bledu, mladost pa je preživel v Podbrezjah. Gimnazijo je obiskoval v Kranju in Ljubljani, po maturi pa je leta 1939 vstopil v ljubljansko bogoslovje. Po končanem študiju se ni dal posvetiti v duhovnika, marveč se je zaposlil v tiskarni in ustanovil družino. Po vojni je nekaj let živel na Koroškem, kjer je delal na cesti, obenem pa tudi pisal; leta 1951 se je izselil v ZDA in se v Clevelandu zaposlil v tovarni svedrov. Ves čas je literarno ustvarjal in izdal je 27 knjig povesti, črtic in romanov, med katerimi velja za najzrelejše delo roman Kaplan Klemen, trilogija Ljudje pod bičem (upodobitev vojne in revolucije na Slovenskem). Vsa njegova dela so bila do osamosvojitve pri nas prepovedana, v Ognjišču smo leta 1989 prvi začeli objavljati v podlistku njegov roman Kaplan Klemen, njegova prva knjiga pri nas pa je izšla šele leta 1992. Naslednje leto pa je France Pibernik pripravil za našo založbo knjigo France Mauser, s katero smo v zbirki Graditelji slovenskega doma zamolčanega pisatelja predstavili širši javnosti.

več:
S. Čuk, Karel Mauser (1918-1977). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 52-53
knjižico: Karel Mauser, Ognjišče, Koper 1993 (Graditelji slovenskega doma) (še nekaj izvodov)

 nekaj njegovih misli:

• Vsako jutro sem se pokrižal. Ta vsakdanji križ me je v resnici krepil. Čutil sem, da moram zaradi tega križa izpolniti vso svojo dolžnost, saj sicer bi križ onečastil.
• Marsikdaj v življenju komu naredimo krivico in niti ne mislimo, da smo jo naredili ... Zgodi se, da smo nekoga vse življenje imeli za hudobnega človeka; ko ga ni več, se nam pokaže toliko lepih stvari na njem, ki jih pri živem nikoli nismo videli.
• Čas ne nosi ne dobrega ne slabega; čas so samo trenutki, ki se nizajo v dneve in leta. Samo ljudje so, ki prinašajo v trenutke prekletstvo in blagoslov - tisto, kar ljudje nosimo v sebi.
• Značaja ni mogoče pretrgati na dvoje. Človek mora imeti pogum, da tisto, kar v notranjosti s prepričanjem trdi, tudi na zunaj brani.
• Včasih življenje postane tako plehko in prazno, da ne bi imelo več pomena, ko ne bi poznalo žrtev. Bojim se jih, toda rešilne so. Samo te še lahko zganejo gnilo površino zaprtega življenja. Vsaka žrtev vsaj v bodočnosti nekje ustvari čudež.
• Po moje si mora življenje vsak sam ustvariti. Ustvarjeno življenje je veliko lepše od darovanega.
  več:

LETA 2001 UMRL NACE SIMONČIČ

LUTKAR, IGRALEC, REŽISER (* 1918)

Po vojni je bil najprej član ljubljanske Drame, potem Mestnega lutkovnega gledališča (vloga kužka Postružka v Zvezdici Zaspanki in več kot tisoč ponovitev), od leta 1963 do upokojitve pa je bil vodja lutkovnega oddelka na Televiziji Slovenija. Ljubiteljem lutk bo ostal v spominu predvsem po vlogah v Žogici Marogici, Pavlihi, z nanizanko Kljukčeve dogodivščine (50 nadaljevanj) in z Radovednim Tačkom, kateremu je dal posebno podobo in se priljubil številnim generacijam otrok. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada in Župančičevo nagrado.

LETA 2006 UMRL ZVONIMIR CIGLIČ

SKLADATELJ, DIRIGENT, GLASB. PEDAGOG (* 1921)

Skladatelj in dirigent Zvonimir Ciglič je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral kompozicijo in dirigiranje, po diplomi se je v dirigiranju izpopolnjeval v Salzburgu in Parizu. Nekaj časa je bil dirigent sarajevske opere in filharmonije v Subotici, dolga leta pa je bil profesor kompozicijskih predmetov na srednji glasben šoli in na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Njegova vsestranska glasba je razpeta med dva pola. Po lastnih besedah je hotel biti vedno le glasbenik in za ustvarjanje je potreboval viharje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1729 ROJEN GOTTHOLD EPHRAIM LESSING

NEMŠKI DRAMATIK, FILOZOF († 1781)

Eden najpomembnejših evropskih predstavnikov razsvetljenstva, začetnik nemške meščanske književnosti. Meščanska drama, kot se je razvila v 18. stoletju, je zasnovana na ideji, da je mogoče skozi umetnost izboljšati ljudi. Denis Diderot je v Paradoksu o igralcu zapisal, naj v ljudeh vzbudi ljubezen do kreposti in odpor do pregrehe. Gotthold Ephraim Lessing je utemeljitelj nemške meščanske drame ter literarne teorije in kritike. Njegova tragedija Miss Sara Sampson je prva nemška meščanska drama, v kateri je pokazal, da mnenje francoskih klasicistov ni edino verodostojno, in da so lahko tudi navadni meščani glavne osebe v tragediji. Vplival je na Linhartovo v nemščini napisano Miss Jenny Love, 1780), še bolj pa s svojo klasicistično teorijo Hamburška dramaturgija na mladoslovence (Levstika ... ) Njegovo najbolj znano delo Emilia Galotti (1772) je preživelo do današnjih dni, v ljubljanski Drami so ga v novem prevodu uprizorili po 110 letih .... S svojim delom Laokoon (o mejah slikarstva in pesništva) je postavil temelje moderni estetiki. Večkrat se je spuščal v ostre in kritične kulturnozgodovinske in teološke razprave ...

nekaj njegovih misli:

• Kako žalostno je, če se moraš veseliti sam!
  
• Točnost je najboljši dokaz dobre vzgoje.
  
• Kdor hodi počasi in ne izgubi izpred oči svojega cilja, še vedno hodi hitreje kot tisti, ki leta okoli brez cilja.
  
• Malo potreb imaš, kadar zares skrbiš za potrebe drugih.
  
• Vzgoja Božjega Sina Jezus v družini. Družina je velika šola, ki jo je ustanovil Bog za vzgojo človeškega rodu.
• Star ne postaneš zaradi sivih las, star nisi zaradi števila let; star si, če izgubiš smisel za humor in te nobena stvar več ne zanima.

LETA 1788 ROJEN GEORGE BYRON

ANGLEŠKI PESNIK, PLEMIČ († 1824)

Eden največjih pesnikov angleške in evropske romantike je George Gordon Noel Byron, znan kot Lord Byron, ker je po svojih prednikih podedoval plemiški naslov. Njegova plemiška poezija je "plemenita". Vrh njegove ustvarjalnosti pomenijo epske pesnitve oziroma povesti v verzih, med katerimi je najbolj znano Romanje Childa Harolda (1812-1818).

njegove misli:

• Kdor hoče uživati veselje, ga mora deliti z drugimi. Sreča je bila rojena kot dvojčica.
  
• Kapljica črnila pripravi k premišljevanju milijone.
  
• Izkoristite vsako priložnost za smeh. To je najcenejše zdravilo.
  
• Ne boj se neznanja, boj se lažnega znanja, zaradi njega namreč prihaja do vseh nesreč tega sveta.

LETA 1811 ROJEN JANEZ ZLATOUST POGAČAR

DUHOVNIK, TEOLOG, LJUBLJANSKI ŠKOF († 1884)

Rojen v Vrbi na Gorenjskem in krščen naslednji dan v župnijski cerkvi na Rodinah. Ljudsko šolo je končal na Bledu; potem pa v Ljubljani najprej končal normalko in licej in študiral jezike ter filozofijo in teologijo. Po duhovniškem posvečenju ga je škof Alojzij Wolf poslal študirat na Dunaj. Po vrnitvi v Ljubljano je bil profesor dogmatike, pedagogike in biblicistike v bogoslovju in prvi ravnatelj Alojzijevišča. Leta 1848 je ustanovil Slovenski cerkveni časopis, ki se je naslednje leto preimenoval v Zgodnjo Danico. Bil je tudi soustanovitelj Slovenske matice. Škof Jernej Vidmar ga je zelo cenil, zato je šel kot osebni teolog z njim na 1. vatikanski koncil. Leta 1875 je postal ljubljanski škof. V bogoslovno šolo je uvedel pouk cerkvene umetnosti, uredil izpite za učitelje verouka na ljudskih in srednjih šolah ter pospeševal karitativno delo. Zavzel se je za izdajo slovensko-nemškega slovarja, katerega pripravljalno gradivo je najprej zaupal Levstiku in zatem Pleteršniku. Umrl je na god spreobrnjenja apostola Pavla, 25. januarja 1884.

več:
S. Čuk, Janez Zlatoust Pogačar (1811-1884): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2024), 42-43.

Iz duhovne oporoke:

• To je sv. vera, ki sem jo zvesto ohranil vsak trenutek svojega življenja. Po sv. krstu sem bil v Cerkev sprejet. Moja mati so me otroka te vere učili. V tej veri sem zrasel in bil vzrejen. Kot učenec sem neomajno trdíl to vero. Kakor mož in duhovnik sem jo drugim oznanjal in jo vernikom v srca sadil. Z vsemi močmi, ki me zdaj zapuščajo, sem se vselej trudil da bi sebi izročene duše požlahtnjeval in jih v tej veri utrjeval, ki jo je Božji Sin nam ubogim človeškim otrokom v tolažbo prinesel iz nebes. Ta vera je, gospodje, tudi vaša vera. Ohranite jo, Vas prosim, z zaupanjem in ljubeznijo vred v vaših srcih, dokler ne pride Gospod, da tudi vas odpokliče s tega sveta ...

LETA 1849 ROJEN AVGUST STRINDBERG

NAJVEČJI ŠVEDSKI DRAMATIK, PESNIK, SLIKAR († 1912)

V drugi polovici svojega življenja je švedski dramatik, pisatelj in pesnik Avgust Strindberg doživljal hudo duševno krizo ('inferno'), po kateri je spremenil način pisanja. Pred njo je v svojih dramah pod vplivom naturalizma prikazoval ljudi, ujete v pasti bioloških in socioloških zakonitosti (Gospodična Julija), po njej pa se je zatekel simbolizem in ekspresionizem (Damask, Sonata strahov).

LETA 1877 ROJEN PAVEL PERKO

SLIKAR ŽIVLJENJA KMEČKIH LJUDI († 1970)

Pavel Perko je bil sin Poljanske doline. Kot duhovnik je deloval v raznih župnijah, od leta 1936 pa do smrti (v 94. letu starosti) je živel na Jurčičevi Muljavi. Bil je nadarjen pripovednik in pisati je začel že kot bogoslovec. V svojih povestih in črticah je slikal življenje kmečkih ljudi, njihovo skrito trpljenje in premagovanje. S posebno ljubeznijo je opisoval izjemne like, posebneže in bolnike, ki so bili telesno ali duševno prizadeti. Leta 1961 je Mohorjeva družba v Celju izdala izbor njegovih Novel in črtic.

LETA 1880 UMRL FRANC PIRC

DUHOVNIK, MISIJONAR, SADJAR IN PIONIR V AMERIKI (* 1785)

Rodil se je 20. novembra 1785 kmečkim staršem v Godiču blizu Kamnika, šole obiskoval v Kamniku in Ljubljani. Najprej je bil vikar v Beli Peči, pozneje v Pečah pri Moravčah in nazadnje v Podbrezju. Bil je dober organizator in gospodarstvenik, na Kranjsko je uvedel sadjarstvo. Tudi po sosednjih deželah je ljudi poučeval o gojitvi sadnega drevja in vinske trte, v Podbrezju je zasadil velike drevesnice. Dobil je naslov oče umne sadjereje. Baragova misijonska poročila dunajski Leopoldinski družbi in Baragova pisma svojcem, so ga tako prevzela, da se je odločil za ameriške misijone. Leta 1935 se je odpovedal župniji, zapustil Slovenijo in se napotil v Ameriko. Škof Rese ga je namenil za pomočnika Baragi v pokrajinah ob Velikih jezerih, in poleti 1838 ga je Baraga poslal na novo misijonsko postajo Grand Portage na SZ bregu Gornjega jezera med Indijanci rodu Očipve. Tu je kmalu zgradil cerkvico in šolo in poučeval staro in mlado v branju, pisanju, krščanskem nauku in petju, skušal pa jih je tudi gospodarsko dvigniti. Kupil jim je veliko mrežo za ribji lov in jih učil poljedelstva in sadjarstva. Leta 1845 je dobil za pomočnika Ignacija Mraka. Povsod, kjer je deloval, je začel sam z malim gospodarstvom, predvsem zaradi Indijancev, da bi jih iz nestalnih lovcev in ribičev naredil za poljedelce in obrtnike in jih izkopal iz hude bede. Sam jih je učil obdelovati zemljo, jim iz domovine preskrboval razna semena, začel v veliki množini saditi krompir, ki se je dobro obnesel in postal glavna hrana; seznanil jih je z živinorejo in jim za nje pospeševanje dobival podpore. Ko je bila leta 1851 v državi Minnesoti ustanovljena nova škofija St. Paul, ga je tamkajšnji prvi škof Jožef Cretin povabil k sebi in začel je misijon Crow Wing, postavil cerkev in šolo in misijonaril med Indijanci in belimi naseljenci, ki so v trumah drli v to rodovitno deželo, kamor je privabil tudi slovenske naseljence. 1857 mu je prišel na pomoč misijonar Lovrenc Lavtižar iz Kranjske gore, pomanjkanje misijonarjev se je vedno huje čutilo, zato se je 79 let star odpravil v Evropo in s seboj v Ameriko peljal mlade misijonarje (16). Zaradi starosti in težav z zdravjem se je 1973 (88 let star) poslovil od Amerike in doma bival pri frančiškanih v Kamniku, leta 1874 pa se je preselil v Lj., kjer je stanoval v stolnem župnišču. Umrl  je v svojem 95. letu in bil pokopan pri Sv. Krištofu, država Minnesota je po njem imenovala mesto Pierz in 20. maja 1885 se je v St. Cloudu, slovesno obhajala stoletnica njegovega rojstva. Ob Baragi in Knobleharju je eden največjih naših misijonarjev.

njegova misel:

• Lepo sadje nas tedej razveseli, nam k živežu pomaga, nam premoženje poviša in nas v hudi letni lakote varje.

LETA 1899 ROJEN FRANJO BAŠ

geograf, zgodovinar in etnograf († 1967)

Študij zgodovine in geografije je začel na Dunaju, končal pa leta 1925 v Ljubljani. Še kot študent je sodeloval pri ustanovitvi Geografskega inštituta in Geografskega društva Slovenije. Kot profesor v Mariboru je vodil tudi muzej. Po vojni je bil na ljubljanski univerzi prvi predavatelj muzeologije. Dolga leta je bil ravnatelj Tehniškega muzeja v Bistri in spodbujal je ustanavljanje muzejev tehnične dediščine v več slovenskih mestih. Bil je med ustanovitelji revije Kronika, časopisa za slovensko krajevno zgodovino. Veliko je tudi pisal.

LETA 1901 UMRLA ANGLEŠKA KRALJICA VIKTORIJA

Bila je kraljica Združenega kraljestva Velike Britanije in Irske od 20. junija 1837 in cesarica Indije od 1. januarja 1877 do smrti. Njena vladavina je trajala več kot 63 let, dlje kot katerikoli angleški kralj. V tem času se je britanski imperij zelo hitro širil in njeno obdobje je imenovano viktorijanska doba: vrh industrijske revolucije, čas velikih socialnih, ekonomskih in tehnoloških sprememb. Po njej se imenujejo tudi Viktorijini slapovi na reki Zambezi in Viktorijino jezero v vzhodnoafriškem Jezerskem višavju.

LETA 1920 ROJENA CHIARA LUBICH

VODITELJICA GIBANJA FOKOLAROV († 2008)

"Če bi morala danes zapustiti to Zemljo in bi me prosili za besedo, za zadnjo besedo, ki izraža naš ideal, bi vam rekla - prepričana, da me boste prav razumeli -: "Bodite družina." So med vami takšni, ki trpijo zaradi duhovnih in moralnih preizkušenj? Treba jih je razumeti, kakor jih razume mati in še bolj kot mati. Razsvetlite jih z besedo in z zgledom. Okrog njih naj nikoli ne zmanjka družinske topline, nasprotno, še povečajte jo. So med vami takšni, ki trpijo telesno? Ti naj bodo vaši najljubši bratje. Trpite z njimi in skušajte do dna razumeti njihove bolečine. Naj bodo deležni sadov vašega apostolskega življenja, da bodo vedeli, da so k njim prispevali več kot drugi." To je del oporoke, ki jo je na božični praznik, 25. decembra 1973, napisala Chiara Lubich, ustanoviteljica Marijinega dela ali Gibanja fokolarov. "To Zemljo" je zapustila 14. marca 2008. Pri pogrebni svečanosti v rimski baziliki sv. Pavla zunaj obzidja so brali dolg odlomek iz Janezovega evangelija - Jezusovo oporoko, ki je Chiaro navdihovala pri njenem apostolskem delovanju.

... več o njej: pričevanje, v: Ognjišče (2008) 5

nekaj njenih razmišljanj:

• Morali bi razširiti srce, da bi dobilo mere Jezusovega srca. Koliko dela! Vendar je edino, ki je potrebno.
  
• Kristjan ne bo znal izražati Jezusa, če ne posluša Božjih besed in po njih ne živi.
  
• Če smo kristjani, je v nas milost, torej Kristusovo življenje, in z njim imamo brez dvoma Božjo luč in tudi ljubezen.
  
• Naša naloga je, da živimo (Božjo) besedo v sedanjem trenutku našega življenja.

LETA 1922 ROJEN P. FRANC CERAR

JEZUITSKI DUHOVNIK IN PISATELJ († 2014)

Patra Franca Cerarja se mnogi verniki na Slovenskem poznajo kot ljudskega misijonarja. Mladim se je priljubil, ker je veselo vest odrešenja oznanjal s kitaro. "Mladi morajo peti," je dejal. Zanje je pripravil dve pesmarici z naslovom Zapojmo, bratje, v katerih je tudi nekaj njegovih besedil in uglasbitev. Najbolj "slavna" je pesem Misijonar, ki jo pogosto slišimo po naših cerkvah. Leta 1988 se je slovenskim bralcem predstavil s knjigo Partizan nekoliko drugače (Založba Obzorja, Maribor), v kateri popisuje svojo življenjsko pot; leta 2005 pa je Založba Družina v zbirki Čas in ljudje izdala njegovo knjigo Od partizana do zlatomašnika, ki je nekakšen "pripis" k njegovi prvi knjigi. Poznamo ga tudi kot pisca duhovnih zapisov. Več let je za slovenski katoliški tednik Družina pisal misli ob nedeljskem evangeliju, iz katerih sta nastali dve knjigi: Evangelij na prepihu (1986) in Beseda da besedo (1994). "Mislim, da mi je Bog obenem s poklicem  položil v srce sposobnost, da mi ni težko vživeti se v kakršnokoli delo ali službo. Zakaj sem prišel v Družbo, če ne za to, da se ji po predstojnikih dam na razpolago? To je zame tako preprosto in jasno, da bolj ne more biti. Zato sem vse delal z veseljem in vse mi je bilo pri srcu."

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2005) 9

nekaj njegovih misli:

• Če med nami in tistimi, ki niso krščeni, ni razlike, nam ostane dvoje: ali vzeti krst zares ali se mu odpovedati. Če ne storimo ne eno ne drugo, dokazujemo, da tudi sebe ne jemljemo zares.
  
• Življenje ima svoje zakonitosti. Za pošteno pridobljen kruh je treba pošteno delati. Za pošteno pridobljeno zmago se je treba pošteno boriti.
  
• Človek ima zunanje in notranje oči. Če zbolijo zunanje oči, človek vse manj razlikuje predmete okrog sebe. Če pa oslepi znotraj, ne razlikuje, kaj je zlo in kaj dobro, kaj ga vodi k Bogu in kaj ga od njega oddaljuje.
  
• Trdosrčnost, ki so jo pokazali prebivalci Betlehema, trka na naša zaklenjena vrata in na naše otrdele vesti. Dobrota preprostih pastirjev je spodbuda naši dobroti.
  
• Ljudje smo po naravi takšni, da neradi dajemo. Mnogo rajši jemljemo. Jezus je drugačen: daje in se daje. Postaja med nami kruh in ga ponuja, naj ga vzamemo, razlomimo in jemo.
  
• Evangeljska ljubezen gradi, kjer sovraštvo ruši; poraja, kjer sovraštvo uničuje; na videz umira, v resnici pa živi in prinaša življenje.
  
• Na svetu ne moreš narediti nič večjega, lepšega in bolj osrečujočega, kot da spoznaš in uresničiš zamisel, ki jo ima Bog s tabo.
  
• Geslo, da je treba na zemlji moliti in delati, počivali bomo pa v nebesih, naj si vzamejo k srcu tisti, ki počivajo tudi takrat, ko bi bilo treba delati, in tisti, ki jih korak ne zanese v cerkev.
  
• Križ in trpljenje ni namen Jezusovega prihoda na svet. Njegov namen je odrešenje, vstajenje in večno življenje. Ni pa druge poti, ki bi vodila tja, razen tiste, ki vodi z njim na Kalvarijo.
  
• Gospod, kar hočeš ti, naj se zgodi, / kod hočeš ti, naj moj korak hiti, / srce le tvoje volje si želi.
  več:
  

LETA 1923 ROJEN VALENTIN INZKO STAREJŠI

ŠOLNIK IN NARODNI DELAVEC NA AVSTRIJSKEM KOROŠKEM († 2002)

Rojen v Svečah, učiteljišče je končal v Celovcu in na Dunaju študiral slavistiko in zgodovino, doktoriral z disertacijo o življenju in delu Andreja Einspielerja. Poučeval je na gimnaziji in na učiteljišču v Celovcu, bil strokovni nadzornik za slovensko gimnazijo in za pouk slovenščine na drugih koroških srednjih in višjih šolah. Prizadeval si je za razvoj izobrazbenih možnosti koroških Slovencev, organiziral seminarje za slovenske učitelje in profesorje ter pripravil več učbenikov slovenščine in zgodovine. Bil je soustanovitelj Katoliške prosvete (1956), kasneje tajnik Krščanske kulturne zveze in odbornik Mohorjeve družbe v Celovcu ter v šestdesetih tajnik in predsednik Narodnega sveta ... Leta 1988 je kot prvi prejel Einspilerjevo nagrado. Dobil je tudi Tischlerjevo nagrado ter srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.

... več o njem: gost meseca, v Ognjišče (1998) 5 ... pričevanje, v: Ognjišče (2015) 10

LETA 1945 ROJEN ALOJZ URAN

LJUBLJANSKI NADŠKOF († 2020)

Alojz Uran se je rodil v Spodnjih Gameljnah kot zadnji od treh otrok kmečkih staršev. Leta 1964 je maturiral na bežigrajski gimnaziji in se vpisal na filozofsko fakulteto in po romanju na Brezje odločitev spremenil ter se vpisal ne teološko fakulteto. Po končanem študiju ga je nadškof Jožef Pogačnik na praznik apostolov sv. Petra in Pavla 29. junija 1970 posvetil v duhovnika. Novo mašo je imel 12. julija 1970 v domači župniji Šmartno pod Šmarno Goro.
Najprej je bil kaplan v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani, kjer je bil tri leta, potem pa je 1973 odšel na študij v Rim, kjer je na Pedagoški fakulteti Papeške salezijanske univerze opravil katehetsko pedagoško specializacijo in leta 1977 študij zaključil z magisterijem. Doma ga je čakalo vzgojno delo v malem semenišču pri sv. Petru v Ljubljani, kjer je postal rektor. Leta 1980 je postal župnik župnije v Šentvidu nad Ljubljano, več let pa je kot dekan tudi vodil šentviško dekanijo.
Papež Janez Pavel II. ga je 16. decembra 1992 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, 6. januarja 1993 je bil posvečen v Rimu po rokah svetniškega papeža Janeza Pavla II. Kot pomožni škof je opravljal vrsto nalog znotraj nadškofije in v Slovenski škofovski konferenci. Bil je član Škofijskega in Medškofijskega katehetskega sveta, voditelj Komisije za duhovne poklice, predavatelj na Teološko pastoralni šoli, voditelj Škofijskega odbora za duhovne poklice in odgovorni za duhovne poklice pri Slovenski škofovski konferenci. Leta 1996 je pripravljal in koordiniral prvi papežev obisk v Sloveniji in bil med leti 2000 in 2006 delegat za pastoralo Slovencev po svetu.
Papež Janez Pavel II. je škofa Urana oktobra 2004 imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita. Kot nadškof je bil tudi veliki kancler Teološke fakultete. V tem času je bil najprej leta 2004 izvoljen za podpredsednika Slovenske škofovske konference, leta 2007 pa so ga slovenski škofje izvolili za predsednika SŠK.
Leta 2009 je papež Benedikt XVI. sprejel njegovo odpoved službi ljubljanskega nadškofa. Po upokojitvi se je  z velikim veseljem in gorečnostjo posvetil duhovnemu spremljanju različnih skupin na številnih romanjih. Poletne mesece je običajno preživljal na božjepotnih Svetih Višarjah, Po vrnitvi v Slovenijo (2010) se je začelo njegovo pastirsko delovanje, ki ga niso bremenile administrativne dolžnosti in odločitve. Nadvse rad je bil med ljudmi. Pa naj bo to med otroki in dijaki v Zavodu sv. Stanislava, med ljudmi na župnijah, kjer je birmoval ali vodil različne slovesnosti, med romarji, ki jim je bil pravi duhovni oče, med sodelavci, prijatelji in romarji Radia Ognjišče, ki jim je bil blizu z molitvijo, besedo in pesmijo. Kamor je prišel, je prinašal sonce, veselje, pozitiven pogled na življenje. Bil je velik ljubitelj petja.

več:
BOLE, Franc. Novi ljubljanski pomožni škof Alojz Uran. "Moja mama je molila: Marija, če bo ta otrok živel, naj bo tvoj!" (Gost meseca). Ognjišče, 1993, leto 29, št. 2, str. 9-13.
RUSTJA, Božo. Novi ljubljanski nadškof in  metropolit msgr. Alojz Uran. "Potruditi se moramo, da bi se Cerkev pokazala kot Mati, ki sočustvuje s človekom in mu želi pomagati." (Gost meseca). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 12, str. 8-12
RUSTJA, Božo. Ljudski škof v najplemenitejšem pomenu. (zapis). Ognjišče, 2020. leto 56, št. 5, str. 28.

nekaj misli nadškofa Urana

• V našem času moramo pomagati staršem, da bodo izpolnili svojo nalogo. Začutiti morajo, da so oni prvi odgovorni za vzgojo.
• Ne dajo življenja otroku starši. Oni življenje posredujejo, ker so ga sami prejeli in ker so prejeli čudovito sposobnost, da življenje posredujejo naprej. Življenje pa je vedno od Boga.
• Cerkev je vesoljni zakrament odrešenja. Zato ima nalogo, da s svojim zgledom in oznanjevanjem prinaša tisti mir, ki ga svet ne more dati.

LETA 1975 UMRLA CLAIRE DE CASTELBAJAC

SVETNICA V KAVBOJKAH (* 1953)

"Življenje vsakogar, ki je živel v tesni povezanosti z Bogom, je močno sporočilo za druge. To nedvomno velja tudi za Claire, ki je v svoji svetniškosti zelo sodobna. Sodi med 'svetnike v kavbojkah'. Je izziv in odgovor na današnjo 'depresivno' družbo," je v spremni besedi h knjigi Ustvarjena za srečo zapisal Marjan Pogačnik, eden od treh prevajalcev tega pričevanjskega bisera. "Claire ima s svojim preprostim, na neki način pa tudi izjemnim življenjem marsikaj povedati tudi Slovencem, ki se, vsaj po nekaterih merilih sodeč, v povprečju ne moremo pohvaliti s pozitivno življenjsko naravnanostjo." To radoživo dekle je umrla v triindvajsetem letu življenja, pa je malo pred tem zapisala: "Ljubim življenje in verjamem, da je življenje zaljubljeno vame." Redovnik, sobrat njenega strica, je v predstavitvi te knjige, ki vsebuje zapise in pisemska sporočila Claire de Castelbajac, opozoril na "silno obilje božjih darov, s katerimi je bila Claire obdarovana popolnoma zastonj: neverjetna življenjska moč in žeja po življenju, krščanska družina, v kateri so jo znali vzgojiti, nežno, a odločno spravljati v pravi tok ta hudournik življenja in ga usmerjati k Bogu od vsega začetka, močan čut za stvarnost, izredni umetniški darovi in velika zmožnost predanosti drugim. Claire je bila žejna in tudi polna ljubezni, zato jo je prežemala ena sama želja: deliti jo okrog sebe in tako osrečiti vse ljudi. Od tod izvira njen vesel značaj in globoka prepričanost, da nas Bog, ki nas je ustvaril iz ljubezni, vse kliče k sreči."

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2004) 10

nekaj njenih misli:

• Glej, življenje je boj, boj proti bojazljivosti in slabotnosti. Bojazljivost sili ljudi k temu, da delajo hudo.
  
• Sončni žarek se igra na zidakih študentskega doma. Prav smešno, če pomislim, koliko razlogov za srečo lahko človek najde! Življenje je sreča sama! Ljudje so tisti, ki iz njega napravijo nesrečo.
  
• Prepričana sem, da je Bog tako usmiljen izpraševalec, da svojih kandidatov ne bo vrgel na izpitu.
  
• Kako dragocen zaklad je vera! Odkriti Boga je nekaj čudovitega, mar ne? Že jaz, ki sem si v zadnjem času malo razmigala dušo, vidim, kako nekaj velikega mora biti, ko se vse spremeni.
  
• Svetost pomeni živeti običajne stvari z Ljubeznijo, za Boga in z Bogom, z njegovo milostjo in močjo.
  
• "Človek je odgovoren" (A. de Saint-Exupery). Odgovoren: za nekoga bo treba odgovarjati, za nekoga skrbimo, ki nam je zaupan, ki je lahko odrešen. Z našo pomočjo, morda edino z našo pomočjo.
  
• Razumela sem: če nam je Bog dal telo, ga ni potrebno le hraniti in zdraviti, temveč tudi lepšati. Enako velja za dušo.
  
• Moli zase, moli zame, za X., ki potrebuje še več molitve, saj nima družine, ki bi lahko molila zanjo. Če pomisliš, je to nekaj groznega: mogoče sva edini, ki moliva zanjo, se zavedaš? In vsi tisti, ki jih ne pozna noben kristjan in nihče zanje osebno ne moli...
  
• Rada bi delila srečo in sejala veselje med vse tiste, ki jih srečujem. Mala Terezika je čakala na nebesa, da bi osrečevala ljudi, jaz pa jih želim narediti srečne že na zemlji.
  
• Zaupaj Mariji in se navadi tega, da se zavedaš njene navzočnosti v vsakem trenutku, kajti bolj ko se je zavedaš, bolj se ti približuje.
  
• Krščanska ljubezen pomeni ljubiti druge, ker jih Bog ljubi. To je med drugim tisto, kar me pretresa z božanskim veseljem.
  
• Tako zelo sem srečna, da če bi zdaj umrla, sem prepričana, da bi šla naravnost v nebesa, saj so nebesa slavljenje Boga in jaz sem že v tem.

LETA 1985 UMRL ŠTEFAN CEK

DUHOVNIK, PRIČA MUČENIŠKE SMRTI DUHOVNIKA (* 1913)

Rojen leta 1913 v vasi Hrušica v slovenski Istri je po mašniškem posvečenju (1937) šel za dušnega pastirja v hrvaško Istro in tam ostal 28 let, od teh šest let v zaporu v Stari Gradiški. Ko je bil leta 1947 župnik v Lanišču, je bila tam 24. avgusta birma, ki jo je namesto tržaškega škofa Santina 237 otrokom podelil duhovnik Jakob Ukmar. Po maši so nahujskani divjaki do smrti zabodli mladega duhovnika Miroslava Bulešića (leta je bil 2013 razglašen za blaženega), birmovalca pretepli, župnik Cek, priča teh zločinov, ki je po zaslugi svoje matere ostal živ, pa je moral v zapor.

LETA 2004 JE UMRL JANEZ MENART

SLOVENSKI PESNIK IN PREVAJALEC

Rodil se je 29. septembra 1929 v Mariboru, mladost je preživljal v Ljubljani, kjer je hodil v osnovno šolo in gimnazijo, leta 1956 pa je diplomiral na FF iz slavistike in primerjalne književnosti. Kasneje je bil dramaturg pri Triglav filmu in prevajalec na RTV, od leta 1979 je bil zaposlen pri založbi Mladinska knjiga. Izhodišče njegove poezije je romantični človek, ki doživlja neskladnost sveta, kar izraža  z ironijo in satiro. Leta 1953 je skupaj s Cirilom Zlobcem, Tonetom Pavčkom in Kajetanom Kovičem izdal Pesmi štirih, potem pa sledijo njegove samostojne zbirke: Prva jesen, Časopisni stihi, Bela pravljica, Semafori mladosti; Srednjeveške balade, Pod kužnim znamenjem, Srednjeveške pridige in balade. Od junija 1983 je bil tudi član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

njegovi verzi:

• Na slednji rojstni list pečat je dan: / oblast, lepota, slava, znanje, čast, / bridkosti, muke, delo, sreča, slast / vse je slepilo, vse zaman. Zamišljeno me zro oči / in vprašajo: Sem jaz res ti? / In trezno pravi mu moj jaz: / Jaz nisem ti, ti nisi jaz; / jaz sem le jaz, ki se mi zdi; / in ti si jaz le za ljudi; / a pravi jaz je dan za dnem / uganka meni in ljudem.
  A človek je že tak: če kdo ga hvali, / potem v tej hvali najprej sebe gleda. / Ob šali pa, ki ga lahko užali, / pogleda najprej na soseda.
  
• Kdor nima nobene fantazije, kdor nima domišljije, kdor vidi pri očalih samo očala in pri stropu samo strop - ta ne bo nikdar pisal dobrih pesmi.
  
• Pravice ni in je nikdar ne bo, / velike ribe zmerom majhne žro. // Svobode ni - svoboden je le duh, / a duh je v mesu, ki presnavlja kruh. // Resnica je - a v vseh stvareh tiči / tako globoko, da se v njih zgubi.
  
• Žlica je vse premalo, / da bi hranila sanje: / čustvo preveč je sejalo, / misel premalo žanje.- O, čudežni dnevi mladosti, / dehteči in čisti! / Vse zmelje se v mlinu bridkosti. / Le luna in večnost sta isti.
  
• Pa naj je včasih bilo res hudo, / nič mi ni žal, saj je moralo biti, / včasih je prav, da stemni se nebo, / da se navadimo sonce ljubiti

LETA 2004 UMRL RUDI ŠELIGO

PISATELJ, DRAMATIK, ESEJIST, POLITIK (* 1935)

Rojen na Sušaku pri Reki, diplomiral iz filozofije in psihologije v Ljubljani in magistriral iz estetike. Od leta 1962 je bil zaposlen v Kranju, predaval je tudi na Visoki šoli za organizacijo dela. Posvečal se je pisanju in uredniškemu delu (Revija 57, Perspektive, Problemi, zbirke Znamenja pri založbi Obzorja, sodeloval pri Novi reviji). V letih 1987-1991 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, s svojim delom je veliko pripomogel pri slovenskem osamosvajanju. Leta 1990 je bil izvoljen za poslanca, vodil je parlamentarni odbor za kulturo in bil tudi predsednik Sveta RTV-ja Slovenije. S svojim literarnim ustvarjanjem je prinesel v slovensko literaturo veliko novega (reizem), ukvarjal se je z raznimi tematikami, izreden pa je bil njegov slog. Najbolj znana dela: Triptih Agate Schwarzkobler, roman Izgubljeni sveženj (zanj je dobil Kresnika). Med dramami so znane Čarovnica iz Zgornje Davče, Lepa Vida, Volčji čas ljubezni ... leta 1989 je prejel Prešernovo nagrado, od leta 2001 pa je bil tudi izredni član SAZU.

LETA 2007 UMRL ABBE PIERRE

FRANCOSKI DUHOVNIK, KAPUCIN, ZAŠČITNIK BREZDOMCEV (* 1912)

"Emavs, ime vasi, povzema vse življenje in delo Abbé Pierra... Emavs je pot... Žalostna pot, ki lahko postane obljuba upanja. V tem dogodku prvega velikonočnega večera je Abbé Pierre videl vse svoje poslanstvo. Leta 1949 je začel okoli sebe zbirati brezdomce in klateže. Po pa­riških smetiščih so pobirali papir, cunje in druge odpadke. Kar je bilo uporabnega, so očistili ter prodali in gradili družin­ske hiške. Druščina si je nadela ime občestvo Emavs in danes živijo podobne po vsem svetu. Bil je spoštovan kot "pričeva­lec pristnega evangelija", se je proti koncu svojega življenja umaknil v samotno vasico Esteville pri Rouenu, kjer je živel na stari kmetiji, preurejeni v dom za brezdomce. Streho je delil s kakšnimi tridesetimi "kompanjoni" in zanje vsak dan maševal, drugače pa je v svoji skromni sobici molil, bral, študiral, spre­jemal obiske. Pogosto so prihajale skupine šolarjev in mladih, ki so z občudovanjem gledali tega starega moža, o katerem so veliko sli­šali, in 'v živo' čutili, da iz njega izžareva dobrota Jezusovih blagrov, ki jih je vse življenje skušal čim zvesteje uresničevati. Hiša ima pomenljivo ime Postaja (La Halte). "To je moja zadnja pos­taja na potovanju k Neskončnemu," je dejal Abbe Pierre, ki si je na vaškem pokopališču že deset let pred smrtjo izbral prostor za grob. "Smrti se niko­li nisem bal," je priznal nekemu časnikarju in ga prosil: "Prosi ljubega Boga, naj me čimprej vzame k sebi!"

»S svojim pozivom k 'uporu dobrote' po valovih Radia Luksemburg 1. februarja 1954 je začel svoj boj za pomoč brezdomcem in vsem, ki so bili na robu preživetja ter se za vedno zapisal v srce francoskega naroda," je pri maši zadušnici za pokojnega Abbé Pierra v pariški katedrali Notre-Dame 26. januarja 2007 dejal lyonski nadškof kardinal Philippe Barbarin. "Smisel svojega dela je videl v tem, da ljudem vrne njihovo človeško dostojanstvo."

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (1999) 7 in pričevanje, v: Ognjišče (2007) 3

nekaj njegovih misli:

• Zakon življenja pomeni služiti najbolj slabotnim in tistemu, ki najbolj trpi ... Beda sveta nam služi za to, da se naučimo ljubiti, da čim bolje izkoristimo tisto malo časa, ki ga imamo.
  
• Beda sveta nam služi za to, da se naučimo ljubiti, da čim bolje izkoristimo tisto malo časa, ki ga imamo.
  
• Kako rad bi videl, da bi vsem starim in slabotnim znali reči: "Pridi, čakal sem te. Nisi nekoristen, potrebujemo te!"
  
• To, kar imenujemo vera, je gotovost, da more vsakdo ljubiti svojega bližnjega in biti ljubljen. Graditi je mogoče samo na ljubezni.
  
• Bolj ko postajam star, bolj se zavedam, da sta v življenju dve bistveni stvari, ki se jima je nemogoče odpovedati: ljubiti in umreti.
  
• Odpuščanje je na neki način materinska poteza Boga. Ljubeča mati otroku vedno odpušča.
  
• Verovati pomeni živeti, živeti pomeni ljubiti, ljubiti pomeni služiti najprej tistemu, ki najbolj trpi in je v njem poteptana podoba Boga.
  
• Prijatelji moji, nikoli ne pozabite, da mora biti v življenju na prvem mestu skrb, da vsakomur zagotovite pravičnost.
  
• Simbol svobodnega človeka je človek, ki ljubi.
  
• Sleherna človeška ljubezen je prepletena s trpljenjem.
  več:
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

11. decembra 2013 je revija Time za osebnost leta izbrala papeža Frančiška. V utemeljitvi priznanja so zapisali, da je Frančišek 'ljudski papež' in je kot »voditelj katoliške Cerkve postal nov glas vesti«. P. Federico Lombardi, tiskovni predstavnik Svetega sedeža, je imenovanje označil kot pozitivno znamenje, saj je prestižno priznanje na področju mednarodnega tiska dobil nekdo, ki svetu oznanja duhovne, verske in moralne vrednote ter je zagovornik miru in večje pravičnosti. Dodal je še, da "papež ne išče slave in uspeha, kajti svojo službo opravlja zaradi oznanjevanja evangelija Božje ljubezni do vseh". Naj spomnimo, da sta bila tudi dva predhodnika sedanjega papeža imenovana za osebnost leta: 1962 Janez XXIII., leta 1994 pa Janez Pavel II.

Že pred tem so papeža Frančiška razglasili za osebnost, o kateri se največ govori na internetu. Številni se sprašujejo, od kod taka priljubljenost sedanjega papeža med ljudmi? Kako to, da je priljubljen tudi med nevernimi in nekatoličani? Morda je eno od skrivnosti odkril spletni portal The Huffington Post, ki je razkril, naj bi se sveti oče, ki je znan po bližini ubogim, bolnim in ljudem na robu družbe, ponoči tiho odpravi iz Vatikana. Preoblečen v navadnega duhovnika naj bi hodil k brezdomcem in celo z njimi razdelil hrano, ki jo je prinesel s seboj. Nadškof Konrad Krajewski, vatikanski 'miloščinar', pisanja portala ni zanikal. (br)

Ob 150-letnici župnije Št. Peter–Otočec so se v Teatru Otočec, ki ima že več kot 30-letno tradicijo amaterskega gledališča odločili, da bodo na oder postavili dramo Đura Zrakića z naslovom Vsi me imajo radi, samo oče ne. Premiera drame je bila 23. novembra 2013 na Otočcu. V predstavi igra petnajst igralcev in zanimivo je, da je več kot dve tretjini igralcev dijakov, najmlajša članica šteje le sedem let.

Tokratni dogodek predstavljamo tudi zato, ker ravno to dramo kot povest lahko v nadaljevanjih berete v Ognjišču. Knjiga je leta 2000 izšla pri založbi Ognjišče.

Prva priložnost za ogled drame bo v Vinici 11. januarja 2014, ob 18. uri; v Šmarjeti 12. januarja 2014 ob 18. uri; v Novem mestu v Kulturnem centru Janeza Trdine 31. januarja 2014, ob 19.30, kasneje se jih bo pa dalo videti tudi v Ljubljani in še kje. V letošnjem letu so se v društvu odločili, da bodo del sredstev, zbranih z igro, darovali v dobrodelne namene. (me)