Kako papež spoštuje zakon in družino, dokazuje tudi nova in zanimiva pobuda, s kateri želi okrepiti zakon, ki je v sodobni družbi v krizi. Povabil je zaročence, naj 14. februarja, na god sv. Valentina, pridejo v Vatikan in se srečajo z njim v dvorani Pavla VI. Tisti, ki bi želeli poromati v Rim, se lahko prijavijo na škofijskih uradih za družino.

Na srečanje so povabljeni zaročenci, ki so obiskovali ali obiskujejo tečaj priprave na zakon. Na ta dogodek jih vabi obvestilo v več jezikih z velikim križem na modri podlagi, z objetim parom ter naslovom: Veselje, ki ga 'da' prinaša za vedno.

Sedanjemu papežu nekateri pripisujejo tudi stališča, ki jih ni nikoli zagovarjal. Tako govorijo, da želi izenačiti zakon med možem in ženo z istospolnimi skupnostmi. Res je, da si sedanji papež prizadeva za spoštovanje vsakega človeka, a to nikakor ne pomeni, da izenačuje zakon in istospolne skupnosti.

Pred dobrimi tremi leti je kardinal Jorge Mario Bergoglio (papež Frančišek), tedaj buenosaireški nadškof napisal pismo dr. Justu Carbajalesu, predsedniku sveta za laike v argentinski škofovski konferenci. V Argentini so tedaj sprejemali zakon, ki bi pravno izenačil istospolne skupnosti in zakonsko zvezo med možem in ženo. Prišlo je do številnih demonstracij proti temu zakonskemu predlogu. Pred eno od takih manifestacij pod naslovom 'Za življenje in družino', ki jo je organiziral omenjeni urad škofovske konference, je kardinal Bergoglio napisal pismo podpore dr. Carbajalesu. Omenjeno pismo prikazuje papeža kot razumevajočega človeka velike širine, a tudi velikega zagovornika družine, ki temelji na zakonu med možem in ženo. Nekaj odlomkov iz tega pisma:

»... Ta pobuda ni uperjena proti nikomur, ker res ne želimo soditi tistih, ki mislijo ali čutijo drugače kot mi ... vendar nedvoumno mislimo, da ne moremo imeti za enako tisto, kar je različno, in da je pri sožitju v družbi nujno sprejemati razlike. Samo bistvo človeka teži po skupnosti, ki jo sestavljata mož in žena, in v kateri se oba trudita za vzajemno uresničitev, za pozornost in skrb za naravni način, ki vodi v prokreacijo – rojevanje. To daje zakonu velik družbeni pomen in njegov javni značaj. ... Zakon je temelj družine in je družbena celica, ki je pred katerimkoli zakonodajalcem in je celo pred samo Cerkvijo. Iz tega izhaja, da bi sprejetje takega zakona, o katerem govorimo, pomenilo resnično veliko antropološko nazadovanje.

Ne! Zakon enega moža in žene ni isto kot skupnost dveh oseb istega spola. Dobro razlikovati ne pomeni diskriminirati, ampak ravno nasprotno – pomeni spoštovati ... V času, ko se tako poudarja vrednoto kulturne in družbene različnosti, je zares protislovno minimalizirati temeljno človeško različnost. Oče in mati nista isto. Ne moremo učiti prihodnjih rodov, da je pripravljati projekt družine, ki jo razumemo kot zavezo trajne zveze med enim možem in eno ženo, popolnoma enaka bivanju z osebo istega spola. Skrbno pazimo, da se nam ne zgodi, da bi s tem, ko vztrajamo pri priznavanju pravic, ki jih zahtevajo odrasli, ne pustili ob strani prvenstveno pravico otrok, da računajo na vzorec očeta in matere, da imajo očeta in mamo – kajti otroci morajo imeti prednost pred vsemi drugimi.«

8. februar

Zadnje čase smo neštetokrat slišali za Darfur - pokrajino v državi Sudan, kjer zaradi političnih strasti cele množice živijo v skrajni bedi in umirajo od lakote. Iz te pokrajine je bila doma naša svetnica, ki se je rodila okoli leta 1869. Njen stric je bil vaški poglavar. Ko je bila stara kakšnih osem do devet let, sta jo ugrabila dva Arabca, ko je šla nabirat zelenjavo na njivo blizu doma. Ko je morala vso noč hoditi skozi gozd, sta jo naslednje jutro zaprla v neko smrdljivo luknjo. "V nedopovedljivem strahu sem klicala na pomoč očeta in mamo," je pripovedovala kasneje, "toda nihče me ni slišal." Zaradi prestane groze je pozabila celo, kako ji je ime; ugrabitelja sta ji zato dala novo ime - Bakhita, ki pomeni "srečna". Tri leta prej so ugrabili tudi njeno starejšo sestro, ki je bila že poročena, in za njo se je izgubila vsaka sled. V tem času je v tem predelu Afrike trgovina s sužnji še cvetela, čeprav so jo v prvi polovici 19. stoletja skoraj vse evropske države in ZDA z zakonom prepovedale.

Arabca sta Bakhito kmalu prodala. Služila je kot sužnja v več družinah, kjer je pretrpela veliko poniževanj in muk. V Kartumu jo je slednjič kupil neki turški general, čigar otroci so se izživljali nad ubogo črno deklico. Preden se je general vrnil v Turčijo, je dal svojo sužnjo naprodaj. Vzel jo je italijanski konzularni uradnik Calisto Legnani, ki je leta 1884 odšel iz Kartuma. Bakhito je vzel s sabo in jo doma "podaril" ženi svojega prijatelja.

Njegova družina je živela v kraju Mirano Veneto in tam je bila Bakhita pestunja njihove triletne hčerke. Družinski oskrbnik Illuminato Checchini, veren mož in prijatelj Giuseppeja Sarta, kasnejšega papeža Pija X., ji je odprl pot do krščanske vere. "Podaril mi je srebrn križ in mi razložil, da je Jezus Kristus, Božji Sin, umrl za nas. Prav nič nisem razumela, vendar me je neka skrivnostna sila nagnila, da sem križ sprejela in ga stisnila k sebi." Oskrbnik je prosil redovnice, da Bakhito poučijo v veri. Ko je bila 9. januarja 1890 krščena, je dobila kar tri imena: Jožefina, Marjeta in Fortunata. Isti dan je bila tudi pri birmi in prvem svetem obhajilu.

Decembra 1893 je vstopila v noviciat redovnic kanosijank. "Brez strahu položi svoje zaobljube: Jezus te ima rad, Jezus te ljubi. Tudi ti ga ljubi in vedno veselo služi." ji je prigovarjal beneški patriarh Sarto. Večne zaobljube je izrekla šele leta 1927. Nekaj časa je živela v samostanu v Benetkah, od leta 1902 pa v kraju Schio, kjer je opravljala različna dela, nazadnje je bila vratarica. Ljudje so jo imeli zelo radi, ker je vse sprejemala s širokim nasmehom in prijazno besedo v beneškem narečju. Zadnja leta je bila preizkušena z raznimi boleznimi. Na invalidskem vozičku je ure in ure ostajala pred tabernakljem in darovala svoje trpljenje za Cerkev, za papeža, za spreobrnjenje grešnikov. Ko je 8. februarja 1947 umrla, so bile njene zadnje besede: "Kako sem srečna... Marija, Marija." K njenemu grobu so brž začeli prihajati verniki. Papež Janez Pavel II. jo je 17. maja 1992 razglasil za blaženo, 1. oktobra 2000 pa za svetnico.

LETA 1828 ROJEN JULES VERNE

FRANCOSKI PISATELJ († 1905)

Otroka kapitana Granta, Dvajset tisoč milj pod morjem, V osemdesetih dneh okoli sveta in številne druge knjige, ki jih imamo prevedene tudi v slovenščino, so še danes priljubljeno mladinsko branje. V njih ta "preroški" pisatelj napoveduje prihodnji tehnični napredek človeštva.

njegove misli

• Čudim se, s kakšnim neumnim zadovoljstvom mnogo ljudi imenuje delovanje višje sile »slučaj«, ko bi toliko enostavneje in bolj razumno lahko rekli »božja previdnost«!
  
• Kar si lahko en človek zamisli, to lahko drugi ljudje uresničijo ...

LETA 1849 UMRL FRANCE PREŠEREN

NAJVEČJI SLOVENSKI PESNIK (* 1800)

Rodil se je v Vrbi na Gorenjskem, pri Ribičevih, kjer je med "hišnimi" in kuhinjskimi vrati spominska plošča z rodovnikom Prešernove družine. Na prednji steni pa sta vzidani spominski plošči dvema sinovoma Ribičevega rodu: pesniku Francetu Prešernu in nadškofu Antonu Vovku. Prešernova rojstna hiša je "predstavnica vseh naših kmečkih domov, iz katerih so izšli veliki možje naše preteklosti" (Finžgar). Na gričku vzhodne strani vasice stoji cerkvica sv. Marka, zavetnika vasi, ki ga Prešeren v svojem "sonetu nesreče" imenuje "bližnji sosed", ... Franceta, po rojstvu tretjega otroka in prvega sina je oče Šimen sedemletnega peljal k svojemu stricu Jožefu, župniku na Kopanju pri Grosupljem, kjer ga je stari gospod sam uvajal v umetnost pisanja in branja. Poslal ga je na osnovno šolo v Ribnici, kjer je kot odličen učenec prišel v "zlate bukve" ... potem ga je poslal v ljubljanske šole, kjer je France v nabiranju znanja preživel devet let: Prešeren je bil vedno med prvimi v razredu in je ob koncu leta dobival za nagrado "bukve" ... Mati Mina je srčno želela, da bi njen France postal duhovnik, on pa se je končanem liceju odpravil peš na Dunaj, se vpisal v tretji letnik filozofije, ki mu je bil potreben za študij prava. Marca 1828 je bil razglašen za doktorja prava ("jezičnega dohtarja".), opravil je odvetniški izpit, bil odvetniški pomočnik ...  šele leta  1846 je v Kranju končno dobil samostojno odvetniško mesto. Svojim neuresničenim željam je dajal duška v svojih pesmih in pesnitvah, med katerimi sta najlepši in najbolj znani Sonetni venec ter Krst pri Savici. ... Iz ljubezenskega razmerja z Ano Jelovškovo, ki je bila od njega 23 let mlajša, so se mu rodili trije otroci, ki jim je po smrti zapustil svoje borno imetje ... Spominski dan njegove smrti je od leta 1945 slovenski kulturni praznik. "Nihče pred Prešernom, nihče za Prešernom se ne da primerjati z njim," je zapisal Oton Župančič. "On je zase, vse drugo je vrsta... Prešernovo delo je delo genija, ki je enkraten in nenadomestljiv." Od Boga je prejel izreden pesniški dar in poslanstvo, da s svojo navdihnjeno poezijo povzdigne slovenščino na raven "velikih" jezikov evropske celine. Brez pridržka ga slavimo kot največjega slovenskega pesnika.

več:
S. Čuk, Po Prešernovih poteh: Priloga, v: Ognjišče 12 (2000), 37-48.
S. Čuk, France Prešeren (1800-1849): v: Obletnica meseca 12 (2020), 92-93.

nekaj njegovih verzov:

• Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! / Tako so peli angelcev glasovi / v višavah pri Mesijasa prihodi; / da smo očeta enega sinovi, / ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, / da ljubit' mor'mo se, prav' uk njegovi.
  
• Odprta noč in dan so groba vrata; / al' dneva ne pove nobena prat'ka. / Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, / od nje nas ne odkup'jo kupi zlata, / ne odpodi od nas življenja tata / veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.
  
• Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! / Veselja dokaj strup njegov je umoril: / sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje / svet zaničvati se je zagovoril, / ljubezen zvesto najti, kratke sanje! / Zbežale ste, ko se je dan zazoril.
  
• Naj zmisli, kdor lepoto ljubi sveta / in od veselja do veselja leta, / da smrtna žetev vsak dan bolj dozori
  
• Dan jasni, dan oblačni v noči mine, / srce veselo in bolno, trpeče, / vpokoj'le bodo groba bolečine.
  
• Deklica prevzetna, zmisli, kak' je kratek vsaki cvet, / da začne se leto starat' že v srpani - čas hiti.
  
• Človeka smrt požanje, / človeštva ne; naprej / z njim, kar je storil zanje, / živelo bo vselej.
  
• Skeleče misli, da Slovenec mile / ne ljubi matere, vanj upajoče, / da tebe zame vneti ni mogoče, / z bridkostjo so srce mi napolnile.
  
• Trpi, če poka ti srce! / Prah z Bogom kregat' se ne sme!
  
• Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, / da vgásniti jo more sreče jeza.
  
• Sem videl ... da človek toliko velja, kar plača. / Sem videl čislati le to med nami, / kar um slepi z golj'fijami, ležami.
  
• Meni nebo odprto se zdi, / kadar se v tvoje ozrem oči, / kadar prijazno nasmeješ se, / kar sem prestala, pozabljeno je.

LETA 1869 ROJEN IVAN ORAŽEN

ZDRAVNIK IN DOBROTNIK († 1921)

Rojen v Kostanjevici na Krki kot nezakonski otrok, zelo nadarjen učenec, v gimnazijskih letih v Ljubljani se je moral preživljati sam, saj mu revna mati ni mogla veliko pomagati. Maturiral je v Novem mestu, odločil se je za študij medicine na Dunaju, ki ga je leta 1900 tudi uspešno končal. Zaposlil se je v Deželni bolnici v Ljubljani, hitro napredoval in bil zelo cenjen kirurg in porodničar. Ukvarjal se je tudi s politiko, bil je član Narodne napredne stranke (zato je imel težave z avstro-ogrsko oblastjo). Bil je tudi pomemben član Sokola in tako je leta 1919 ustanovil Jugoslovansko sokolsko zvezo, skupaj z zdravnikoma Lojzom Kraigherjem in Alojzom Zalokarjem pa je bil med pobudniki za ustanovitev Medicinske fakultete v Ljubljani. Večino svoje lastnine je zapustil  v upravljanje Medicinski fakulteti , ki je na njegovo željo ustanovila Oražnov dijaški dom, kjer naj dobe »prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani« ...

LETA 1878 ROJEN MARTIN BUBER

JUDOVSKI FILOZOF RELIGIJE († 1965)

Rojen na Dunaju razvijal je filozofijo antropologije (vpliv Kierkegaarda in Feuerbacha). Preroški lik, modrec, soustvarjalcj duhovnega življenja 20. stoletja kot filozof, vzgojitelj, avtor, prevajalec hebrejskega Svetega pisma, izdajatelj hasidskih pripovedi, kot prenovitelj zahodnega judovstva in pomemben sogovornik v krščansko-judovskem dialogu. Bil je človek, ki je znal dati težo besedam, celo tistim najkrajšim kakor sta jaz in ti, in pri tem predvsem besedici "in". Dialoška ni bila zgolj njegova filozofija, dialoško je bilo tudi njegovo življenje. Vedno govori kot človek, ki si upa pričevati za resničnost, ki se upira temu, da bi jo na hitro izrazili z govorico. Martin Buber si je skušal »prislužiti kompetentno besedo«. Če beremo njegove misli in skušamo prodreti vanje, potem začenjamo slutiti, kaj je "resnično življenje"«.

njegove misli:

• Brez "ti" je "jaz" nemogoč. Jaz sem jaz, ko rečem "ti".
  
• Z Bogom lahko govorimo le tedaj, če s svojimi rokami objamemo svet, kolikor bolje moremo; to pomeni, če v vse vnašamo božjo resnico in pravičnost.
  
• Obstaja neka stvar, ki jo lahko najdemo samo na enem kraju na svetu. To je velik zaklad, ki bi ga lahko imenovali izpolnitev bivanja. Kraj, kjer je ta zaklad mogoče najti, je prav tisti, v katerem živimo.
  
• Resnično novo nikoli ni sprememba; novo je večno, ki se razodene.
  
• V vsakem človeku je nekaj dragocenega, česar ni v nikomer drugem.
  
• Če pride k tebi nekdo in te prosi pomoči, tedaj mu ne smeš s pobožnim jezikom odvrniti: »Zaupaj in prepusti svojo skrb Bogu!« Takrat moraš ukrepati, kot da Boga ne bi bilo, temveč je na vsem svetu en sam, ki more temu človeku pomagati – prav ti.
  
• Vsakdo je poklican, da kakšno stvar na tem svetu izpopolni in dovrši.
  
• Največja krivda človeka niso grehi, ki jih stori – skušnjava je močna, on je pa slaboten. Največja krivda človeka je, da bi se sleherni trenutek lahko spreobrnil, pa tega ne stori.
  
• Kolikor starejši je človek, toliko bolj raste v njem potreba po hvaležnosti. Predvsem do Boga. - - Življenje doživiš v starosti, bolj kot kdaj prej, kot nepoplačljivi dar in celo vsako uro sprejmeš z obema rokama kot presenetljivi dar.
  
• Bog prebiva tam, kamor ga pustimo. Pustimo pa ga lahko samo tja, kjer resnično smo, tja, kjer živimo, kjer živimo resnično življenje.
  
• Z vsakim človekom prihaja na svet nekaj novega, česar še nikoli ni bilo, nekaj prvega in edinstvenega.
  
• Ljubezen je v tem, da se čutimo odgovorni drug za drugega.
  
• Čim starejši je človek, tem bolj se nagiba k hvaležnosti.

LETA 1888 UMRL FRANC KSAVER ZAJEC

SLIKAR in PRVI SLOVENSKI AKADEMSKI KIPAR (* 1821)

Kmečkega sina iz Sovodnja v Poljanski dolini je v svet umetnosti uvajal podobar L. Čeferin v Idriji, nato pa je študiral kiparstvo na Dunaju in v Münchnu. Leta 1854 se je kot takrat edini akademsko šolani kipar naselil v Ljubljani. Mestni očetje so mu dovolili opravljati kiparski poklic, niso mu pa dali domovinske pravice. Ustvaril je pravo galerijo naših znamenitih mož. Med njegova najbolj znana dela spada marmornati kip Antona Martina Slomška v naravni velikosti v mariborski stolnici (1878).

LETA 1895 IZŠLA PRVA ŠTEVILKA PLANINSKEGA VESTNIKA

Slovensko planinsko društvo je kmalu po začetku svojega delovanja (1893) začelo izdajati mesečno revijo "Planinski vestnik". V uvodu prve številke je pisalo: "Da Slovensko planinsko društvo doseže svoj namen, sklenil je odbor Društva od leta 1895 počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike«... Prvi članki so bili predvsem opisi doživetij in poti po gorah ter širjenje ljubezni do gora in slovenske dežele. Potem pa so objavljali še nove teme (varnost, alpinizem, odprave v tuja gorstva), v novejšem času pa ima Planinski vestnik zelo pomembno vlogo tudi pri gibanju za varovanje narave. V vseh obdobjih je bil ogledalo dela planinske organizacije, gorniške kulture, odraz splošnih razmer in duševnega doživljanja gora Slovencev. Je najstarejša slovenska revija, ki še izhaja.... 5 držav, tri vojne, 9 predsednikov slovenske planinske organizacije, 8 urednikov, 123 letnikov ...

LETA 1895 ROJEN JOŽE CVELBAR

OBETAJOČ UMETNIK, ŽRTEV VOJNE († 1916)

Dolenjski fant Jože Cvelbar je študiral gimnazijo v Novem mestu. Kot dijak je objavljal svoje in črtice v dijaški Zori, Zvončku, Vrtcu in Angelčku. Zadnja leta se je predajal misli na slikarstvo, za katero je kazal očiten dar in bi ga rad študiral v Pragi. Po maturi je moral kljub slabemu zdravju v enoletno častniško šolo, nato pa je bil poslan na tirolsko bojišče, kjer ga je leta 1916, pri enaindvajsetih letih doletela smrt. Po smrti so pripravili razstavo njegovih risb ter izdali njegove izbrane pesmi.

LETA 1908 ROJEN RIKO DEBENJAK

SLIKAR IN GRAFIK († 1987)

Doma iz Kanala ob Soči, šolal se je v Beogradu, kjer je leta 1937 končal slikarsko šolo in tečaje slikarstva. Veliko potoval in se izpopolnjeval v ilustraciji, grafiki ... in bil eden vodilnih predstavnikov Ljubljanske grafične šole, dober poznavalec tehnik in posebnosti tiskanja. Sodeloval je na številnih razstavah grafike doma in po svetu, nekaj njegovih del hranijo v kanalski galeriji (z njegovim imenom). Leta 1960 je prejel Prešernovo nagrado za grafiko ... Nekaj njegovih najbolj znanih ciklov: Panjske končnice, Istranke, Kraševke, Na morskem dnu, Nečke, Kamen, Sledi na ometu, Grebelca, Drevo-skorja-smola in Magične dimenzije. Njegov kip (Mirsad Begić)) stoji od leta 2008 pred galerijo.

LETA 1919 ROJENA MIMI MALENŠEK

PISATELJICA in PREVAJALKA († 2012)

Mimi Malenšek (roj. Konič) velja za najbolj plodno slovensko pisateljico. Večerniško povest Pesem polja je napisala pri šestnajstih letih. Njen pisateljski opus zajema številne romane in povesti z novejšo (delavsko, kmečko, meščansko) tematiko, šest biografskih romanov o pomembnih slovenskih osebnostih (od Trubarja do Prešerna) ter zgodovinske romane. Zaradi romana Temna stran meseca (1960) o domobranstvu in obleganju Turjaka ji nekaj let niso objavljali izvirnih del, zato se je posvetila prevajanju.

LETA 1921 UMRL JOSIP IPAVEC

SKLADATELJ IN ZDRAVNIK (* 1873)

Rodil se je v Šentjurju pri Celju kot sedmi otrok Gustava Ipavca. Gimnazijo je začel na avstrijskem Štajerskem in Koroškem, maturiral pa na celjski gimnaziji 1893. Študiral je medicino in vodil pevski zbor društva Triglav v Gradcu in se navdušil za glasbeno ustvarjanje ter se ves čas medicine ukvarjal z glasbo. Najprej je služboval na Dunaju, kasneje v Zagrebu, ob očetovi bolezni se je vrnil v Šentjur. V desetletju komponiranja je nastalo veliko samospevov in orgelskih skladb, največje delo pa je opereta Princesa Vrtoglavka (1910). S pantomimo Možiček (odrska glasba) pa je dosegel svoj največji uspeh.

LETA 1980 UMRL LEOPOLD SUHODOLČAN

SLOVENSKI PISATELJ, MENTOR, UREDNIK  (* 1928)

Rodil se v Žireh, družina se je veliko selila (oče finančni stražnik), pred drugo vojno v Slovenske gorice (Šentilj), v gimnazijo je hodil v Maribor, poučeval v Radljah in na Prevaljah, kamor se je po diplomi v Ljubljani vrnil in tam ostal do konca življenja. Že v gimnazijskih letih je prijateljeval s Smiljanom Rozmanom in pesnikom Kajetanom Kovičem, pripravljal je tudi gledališke igre. Pisati je začel že v osnovni šoli. Pisal je predvsem za otroke, z mladinsko prozo je postal znan tudi v tujini, saj so njegova dela prevedena v šestindvajset jezikov, ponatisi del pa izhajajo še danes. Pisal je kratke pripovedi, povesti, radijske in televizijske igre, novele, romane, pisal pa je tudi za odrasle - sodobnejšo realistično prozo. Nekaj najbolj znanih del: Krojaček Hlaček, Rumena podmornica, Naočnik in Očalnik - mojstra med detektivi, Dvajset slonov, Pipa, klobuk in dober nos, Piko Dinozaver, Peter Nos je vsemu kos, Kuža Luža ... Pisal je tudi gledališke in lutkovne predstave ter radijske igre za mladino in otroke. Za pisateljevanje je navdušil tudi svojega sina Primoža. S profesorjem Stankom Kotnikom sta leta 1961 na prevaljski šoli ustanovila bralno značko - prva značka je bila podeljena na Osnovni šoli Franjo Golob na Prevaljah, danes pa jo poznajo po vseh slovenskih osnovnih šolah ( le z različnim imenom pisatelja.

LETA 1986 UMRL MATIJA TOMC

DUHOVNIK IN SKLADATELJ  (* 1899)

Matija Tomc je bil po rodu Belokranjec iz vasice Kapljišča ob Kolpi, ki spada v župnijo Podzemelj. "V družini posebnega smisla za glasbo ni bilo," je povedal. "Mama niso nikoli peli, oče tudi ne, jaz pa sem že kot otrok rad poslušal narodne pesmi, ki so jih peli fantje, ko so zvečer vasovali." Njegovo nadarjenost za glasbo je odkril kaplan Pavlin Bitner, ki ga je tudi spravil v šole. Potem je šel v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je ostal do mature (1920). "Šentviška gimnazija je bila v vsakem oziru vzorno urejena, tudi glede glasbenega življenja. Imeli smo svoj zbor, svoj orkester; jaz sem pri orkestru igral violino, violo, rog, v šesti gimnaziji (petnajstleten) sem že igral na orgle na koru." Po maturi se je vpisal na bogoslovje in bil leta 1923 posvečen v duhovnika. . Škof Jeglič ga je leta 1926 poslal na Dunaj, kjer se je na Glasbeni akademiji pripravljal na poklic profesorja glasbe na šentviški škofijski gimnaziji, ki ga je opravljal do leta 1941, ko so jih pregnali Nemci. Leta 1946 je šel na župnijo Domžale, kjer je bil dve leti kaplan, nato pa petindvajset let župnik, vse do svoje zlate maše (1973). ... Njegovo skladateljsko delo je zelo obsežno na področju cerkvene glasbe, še bolj pa na področju svetne in narodne glasbe. Ob svoji osemdesetletnici je napravil "inventuro" svojega dela. "Do vključno junija 1979 je bilo 492 cerkvenih, 786 svetnih, skupaj 1278 skladb." Tomčeve cerkvene skladbe bi lahko delili v tri skupine: pesmi za ljudsko petje, zborovske in vrhunske. "Pravih ljudskih pesmi ima Matija Tomc razmeroma malo," beremo v zapisu v Družini ob njegovi smrti. "Več ima priredb anonimnih pesmi in te ljudstvo rado poje." Največ je napisal za zbore. Verjetno boste prepoznali njegove pesmi za posamezne svete čase: advent (Vso zemljo tema krije), božič (Zvezde gorijo, Presveta noč), post (Strašno trpiš, Trnjev venec), velika noč (Močno se potrese). Napisal je vrsto napevov za bogoslužje po koncilski prenovi (vzklik po povzdigovanju, pri krščevanju...).

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1999) 12

o njem:

• Skladatelj Matija Tomc ima izredne zasluge za cerkveno in liturgično petje in glasbo, zlasti še v prenovi bogoslužja po drugem vatikanskem cerkvenem zboru... Reči smemo, da je njegovo delo bistveni sestavni del slovenske glasbene kulture. (Alojzij Šuštar 10. februarja 1986 ob grobu)

1989 UMRL VALENS VODUŠEK

UMETNIŠKI VODJA SLOVENSKEGA OKTETA (* 1912)

Prva 'ljubezen' doktorja prava je bila glasba, ki jo je študiral v Ljubljani. Vodil je razne glasbene ustanove. Zavzel se je za načrtno raziskovanje in zbiranje folklornega gradiva na vsem slovenskem etničnem ozemlju. Poleg znanstvenega dela se je ukvarjal tudi z dirigiranjem in vodenjem zborov, med njimi tudi znamenitega Slovenskega okteta v letih 1956-1972.

LETA 1992 sta Sveti sedež in Slovenija vzpostavila diplomatske odnose

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1548 KRŠČEN GIORDANO BRUNO

REDOVNIK DOMINIKANEC, FILOZOF, NARAVOSLOVEC († 1600)

Rojstni datum Giordana Bruna ni znan, znano pa je, da so ga na današnji dan krstili na ime Fillippo. Najprej je deloval kot dominikanec, ko pa je zapustil samostan, je veliko potoval in predaval na številnih univerzah po Evropi. S svojo filozofijo narave je nasprotoval krščanskim dogmam in zavračal sholastiko. Smatral je, da sta filozofija in teologija nezdružljivi. Nasprotoval je krščanskemu pojmovanju Boga kot osebe in transcendentalnega; gradil je panteistični nazor, po katerem je vse sestavljeno iz večne in neskončne substance. ... Pomemben je v znanosti o Vesolju. Zavračal je Aristotelovo znanost o kristalnih kroglah okoli nepomične Zemlje in zapleteno gibanje planetov v Ptolemejevi teoriji. Razširil je Kopernikovo znanost, ki je nastala okoli pol stoletja prej, vendar jo je razširil na celotno Vesolje, ki je neskončno veliko. Po Koperniku je Osončje obdano s kroglo nepremičnih zvezd, Bruno pa je v vseh zvezdah videl sonca, ki imajo svoje planete, naseljene z živimi bitji kot Zemlja. Poudarjal je, da Zemlja in naše Sonce nista središčni vesoljski telesi. Univerzum je bil zanj neskončen in neminljiv, ureja in giblje pa ga notranja božja moč. Nagnjen je bil k okultizmu in magiji. Leta 1592 so ga inkvizitorji spravili zaradi njegovih idej za zapahe, po sedmih letih so ga 17. februarja 1600 v Rimu sežgali kot heretika.

LETA 1705 ROJEN JANEZ ŽIGA VALENTIN POPOVIČ

SLOVENSKI NARAVOSLOVEC, JEZIKOSLOVEC, POLIHISTOR († 1774)

V Gradcu končal jezuitsko gimnazijo in licej in se ni dal posvetiti. Študiral je 15 jezikov, se zanimal za botaniko, arheologijo, oceanografijo, zgodovinopisje ... Jernej Kopitar je zanj dejal, da je bil »največji učenjak takratne Avstrije, vrl filolog in naravoslovec«. Po končanem študiju je najprej predaval nemščino na  dunajski univerzi. Napisal je temeljno slovnico nemškega jezika, ki je doživela 10 ponatisov. Veliko je potoval in si zapisoval kar je videl v naravi, tako je postal samouk na področju naravoslovja. Začel si je dopisovati s Karlom Linnejem in mu glede razvrščanja in  poimenovanja celo svetoval nekaj popravkov, ki jih je Linne upošteval. Zaslovel je s svojo knjigo o morju, ki je utemeljila oceanografijo kot znanost. Imel je stike z razsvetljenskih krogom Žige Zoisa in pripravljal tudi slovensko slovnico in slovensko-nemški slovar, vendar je prezgodaj umrl ... Premoženje je zapustil mladim rojakom, ki so želeli študirati...

LETA 1824 UMRLA BL. ANNA KATHARINA EMMERICK

REDOVNICA, KI JE GLEDALA KRISTUSOVO TRPLJENJE (* 1774)

V letu 2004 je po vsem svetu vzbudil največje zanimanje film Pasijon (Jezusovo trpljenje) ameriškega igralca in režiserja Mela Gibsona, ki je napolnil kinodvorane tudi pri nas. Režiser Mel Gibson je povedal, da so ga pri ustvarjanju tega filma navdihovala videnja nemške vidkinje Anne Katharine Emmerick, ki jo je papež Janez Pavel II. 3. oktobra 2004 razglasil za blaženo. Ob tej priložnosti je dejal, da je Anna videla bridko trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in ga izkusila tudi na svojem telesu. "Še danes nam vsem posreduje zveličavno sporočilo: 'Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni'." Njene pripovedi o življenju Jezusa Kristusa in njegove matere Marije, ki jih je zapisal Clemens Brentano, nemški romantični pisatelj, in obsegajo neverjetnih 16.000 strani, presegajo evangeljska poročila v raznih podrobnostih, ki pa ne nasprotujejo katoliški razlagi.

več:
S. Čuk, Blažena Anna Katharina EMMERICK je gledala Kristusovo trpljenje: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2004), 38-39
knjiga: A. K. Emmerich, Življenje in trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove svete Matere. I. del: Od rojstva do Krstnikove smrti. II. del: Od Jezusovega prihoda v Jeruzalem do Marijinega vnebovzetja. Koper. Ognjišče 2021.

nekaj njenih misli:

• Videla sem Adama. Bog mu je poslal spanje in v spanju je imel videnje. Medtem je Bog iz Adamove strani, na mestu, kjer je Jezusovo stran prebodla sulica, vzel Evo. Bila je nežna in majhna. Brž pa je postala večja, dokler ni bila vsa velika in lepa. Ko bi ne bilo greha, bi bili vsi ljudje rojeni v tako rahlem spanju.
  
• Pred grehom sta bila Adam in Eva drugačna, kakor smo sedaj mi revni ljudje. Človek iz Boga je bil gospodar narave. Zdaj pa je v njem zavladala narava. Služabnik je podjarmil gospoda, človek se bo moral odslej truditi in bojevati. Poprej je bil Bog človeku temelj in središče, zdaj pa je postal človek središče sam sebi.
  
• Jezus ni delal čudežev, da bi ga ljudje zaprepadeni občudovali, ampak zdravil je iz usmiljenja. Kakor zahteva, da sodelujemo pri našem odrešenju, tako je zahteval od bolnikov vero, upanje, ljubezen, kesanje in poboljšanje.
  
• Ko je Jezus sprejel trpljenje in se daroval božji pravičnosti, je bilo, ko da se je njegovo božanstvo umaknilo nazaj v presveto Trojico. Hotel se je predati trpljenju s svojo najčistejšo, tako čutečo človeško naravo, oborožen le z ljubeznijo svojega srca.
  
• Jezus je (na Oljski gori) videl vse, ki njega nočejo videti. Objokoval je tiste, ki nočejo nositi svojega križa za njim, in je sam trpel zanje.
  
• Vidim neštevilne množice hudobcev, vsak pomeni katero izmed pregreh. Hudobni duhovi se silno vneto trudijo okrog ljudi. Vidim jih, kako tekajo sem in tja, tu hujskajo, tu mešajo ljudi, jim šepečejo v ušesa, jim zginejo v usta.
  
• V siloviti bolečini in ljubezni žalostna Mati ni videla ne vojakov ne biričev, videla je le svojega ljubega, ubogega, trpinčenega Sina. Pohitela je med biriči k Jezusu, padla pred njim na kolena ter ga objela.
  
• Sveti križ je stal dvignjen na zemlji kakor drugo rajsko drevo življenja. Iz razširjenih Jezusovih ran so kapljali štirje sveti studenci na zemljo, da izbrišejo z nje prekletstvo in jo spremene njemu, novemu Adamu, v rodoviten raj.
  
• Ker je največja potrpežljivost in najvišje veselje možno le v trpljenju in ker sodi k popolnosti, da združujemo svoje trpljenje z Gospodovim, je težnja, da bi bili brez trpljenja, nepopolnost.

LETA 1826 ROJEN JOŽEF BOROVNJAK

PREKMURSKI DUHOVNIK IN SLOVENSKI RODOLJUB († 1909)

"Jožef Borovnjak je bil eden izmed tistih duhovnikov, ki je čutil s svojim ljudstvom, ki je živel za ljudstvo in je tudi v najhujših okoliščinah skrbel za svoje vernike ne samo z besedo, ampak tudi s pisanjem. Po Miklošu Küzmiču in Jožefu Košiču je bil najmarljivejši in najvztrajnejši oblikovalec in gojitelj našega slovenskega ljudskega jezika." Tako je leta 1909 ob smrti prijatelja Jožefa Borovnjaka, cankovskega župnika, zapisal dr Franc Ivanocy, "prekmurski Slomšek". Na Cankovi je neutrudno deloval 51 let (1858-1909). Ob 150-letnici njegovega prihoda v župnijo je Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru skupaj z občino in župnijo Cankova pripravila konec junija 2008 na Cankovi znanstveni simpozij. Vsa predavanja so izšla v zborniku Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. Ob tej priliki so v parku na Cankovi odkrili Borovnjakov doprsni kip, delo kiparke Irene Čuk. Ta delovni mož, ki se je vse življenje trudil biti duhovnik z vsem srcem in zaveden Slovenec - rodoljub, zasluži, da ga spoznamo.

več:
S. Čuk. Jožef Borovnjak: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2009), 76-77.

LETA 1827 ROJEN BOŽIDAR RAIČ

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, POLITIK IN PUBLICIST († 1886)

Pomembno vlogo pri narodnem prebujanju slovenskega naroda so v drugi polovici 19. stoletja odigrali narodni tabori - velika ljudska zborovanja. V treh letih (1868-1871) so pripravili kar 18 taborov. Med pobudniki taborov je bil Božidar Raič, župnik pri Sv. Barbari v Halozah. Prizadeval si je v slovensko narodno življenje pritegniti Prekmurce.

LETA 1834 UMRL JANEZ POTOČNIK

BAROČNI SLIKAR (* 1749)

Rojen v Kropi, njegov mlajši brat Jožef je bil tudi ljubljanski župan, doktor prava, Janez pa je bil gluhonem, naučil se je risati in se slikarstva izučil na Dunaju, pozneje pa v Ljubljani pri Metzigerju. Njegove slike in risbe pričajo, da je bil šolan slikar (37 risb je v Narodni galeriji), vendar pa svojega talenta ni v celoti razvil. Najpomembnejši je kot portretist (prvi predstavnik našega meščanskega portreta), veliko pa je slikal tudi po cerkvah (poslikal cerkev sv. Ane v  Tunjicah...), vendar so ta dela z umetniškega vidika manj pomembna ...

LETA 1871 ROJEN FRAN SALEŠKI FINŽGAR

DUHOVNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN PREVAJALEC († 1962)

Med slovenskimi duhovniki, ki so se uveljavili kot pesniki in pisatelji, je najbolj znan in priljubljen Franc Saleški Finžgar. Ob devetdesetletnici svojega življenja je zapisal: »Rodil sem se leta 1871, 9. februarja ob treh zjutraj. Nobenega življenja nisem pokazal... Tudi moja šibka mamica je bila nezavestna... Žene so obupane zmajevale z glavo in prerokovale: 'Kar sklenila bosta. Oba hkrati'... Prerokbe žena so bile v zmoti. Šibka moja mati je učakala sedeminosemdeset let, za mano se zapirajo vrata devetdesete zime. Tak je bil sklep Previdnosti od vekomaj.« Zbranim je v svoji hiši na Mirju, kjer je preživljal zadnja leta »nepokojnega pokoja«, povedal, da sta mu najljubši knjigi Sveto pismo in Gruden-Malova Zgodovina slovenskega naroda. »Prva zato, ker v njej Bog odkriva obrise svojega božjega reda v zgodovini človeštva, druga pa zato, ker se mi v njej odkrivajo očetov naših imenitna dela.« Svojo bogato in razgibano življenjsko pot je popisal v nadvse zanimivi knjigi, ki ji je dal naslov Leta mojega popotovanja. Sprva je nameraval napisati svoj življenjepis kot roman, potem pa se je odločil drugače. »Roman je vendarle roman. Dokument ne more biti,« je zapisal v predgovoru. »Ker sem preživel nad pol stoletja sredi najbolj razgibane dobe slovenskega naroda in prišel v stik z vrhovi našega kulturnega in političnega dela, utegne biti res koristno, če svoje življenje kar odkritosrčno napišem ... Eno spoznanje pa mi je rodilo popotovanje skozi dolgo dobo življenja, to namreč: Človekovo življenje in življenje človeštva sploh je tako skrivnostno zapleteno in skrotovičeno, da ga nobena učenost ne bo razvozlala.« Ko je dopolnil 81 let je napisal zadnjo stran »popotovanj«. Izšla je leta 1962 pri Mohorjevi družbi kot sedma, zadnja knjiga njegovih izbranih del. Izida knjige, ki jo je težko pričakoval, ni dočakal, ker je malo prej, 2. junija, umrl v častitljivi starosti 91 let.

več:
S. Čuk, Franc Saleški Finžgar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1991), 67.
S. Čuk, Franc Saleški Finžgar in postaje njegovega popotovanja: Priloga, v: Ognjišče 2 (2012), 68-75.
S. Čuk, Finžgarjeva hiša: Domače Ognjišče, v: Ognjišče 2 (2016), 131.
K. Vrtačnik, Fran Saleški Finžgar: Mojstri besede, v: Ognjišče 6 (2009),78-79.

nekaj njegovih misli:

• Bog nas vabi k sebi po dobrih starših, po evangeliju, po šibah, ki si jih tolikokrat sami spletamo, po dobrih in slabih zgledih, po veselju in križih, po notranjih nagibih in ganotjih, na vse načine nas vabi, toda vse je le očetovsko vabilo, ni pa nasilje ni suženjstvo, je sveta svoboda.
  
• Poglejmo v družino! Vez družine je edinole ljubezen. Vse drugo je slepilo. Zakaj je danes toliko razbitih družin? Toliko ločitev zakonov? Spet trdim: ker ni duha posta, duha odpovedi, premagovanja.
• Sveti Pavel je z enim stavkom, z enim poveljem rešil vse to: "Drug drugega bremena nosite." To je vsa modrost skupnega življenja.
  
• Niti za korak se ne boš premaknil v življenju, to se pravi, ne boš dosegel ne uspeha in ne napredka razen s samoodpovedjo. Post ni mrtvičenje telesa, nima namena uničevati telesne sile, post je le pot do zmage duha nad materijo, pot do zmage nad silami gole telesnosti, ki je tako vabljiva in hkrati tako kruta.
  
• Človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa sije božji duh ter snuje božja misel.
  
• Pri vseh narodih so trinogi, ko so zavrgli Boga, hoteli biti sami po božje češčeni. Zgodovina dokazuje, da je vsa njihova moč in vse njih nasiljem rodilo le nesrečo in prekletstvo.
  
• Življenje je prečudna in zapletena zgodba za vsakega človeka. In kar dva si nista popolnoma enaka ne po obličju in ne po srcu.
  
• Zvon je prav gotovo posebno glasbilo. Zvon ima dušo in ima srce. Zvon čuti s človekom in človek čuti z njim.
  
• Kako težko pričakujemo zvestega prijatelja, ki mu lahko zaupamo, kar vsakemu ne moremo in nočemo. Po takem zaupanju, po taki spovedi je klic in žeja naše narave.
  
• Danes pišejo in trdijo, češ da je krščanstvo odpovedalo. Krščanstvo ni odpovedalo in nikoli ne bo, odpovedali smo mi, kristjani.
  več:
  

LETA 1881 UMRL FJODOR MIHAJLOVIČ DOSTOJEVSKI

EDEN NAJVEČJIH PISATELJEV 19. STOLETJA (* 1821)

Rodil se je v bolnišnici za reveže v Moskvi, kjer je njegov oče služboval kot zdravnik. Ko mu je bilo šestnajst let, mu je umrla mati. Istega leta se je vpisal na vojaško tehnično akademijo v Petrogradu in takrat še ni kazal nobenega posebnega zanimanja za literaturo . Ko so uporni kmetje ubili njegovega precej čudaškega očeta, je ostal brez staršev in takrat so mu prišle prve misli o literarnem ustvarjanju. Nanj so očitno vplivala prva otroška in mladostna doživetja iz bolnišnice, kjer je opazoval revne ljudi, zato je tako (Revni ljudje) naslovil svoje prvo literarno delo. Kritika ga je zelo ugodno ocenila in Dostojevski je začel ustvarjati pod vplivom francoskih socialistov – utopistov. Zaradi revolucionarne dejavnosti so ga kasneje tudi zaprli in celo obsodili na smrt, toda tik pred usmrtitvijo je bil pomiloščen – to pa je zelo vplivalo na njegovo osebnost, saj je neprestano čutil ogroženega ... Namesto smrti ga je čakalo izgnanstvo v Sibirijo, štiri leta prisilnega dela in prav toliko vojaške službe. Na poti v izgnanstvo mu je neka žena podarila Sveto pismo nove zaveze in to mu je bilo edino branje in od katerega se ni več ločil ... V Sibiriji je doživel spreobrnjenje, začelo se je njegovo iskanje Boga. Tu je srečal najbolj zavržene, propadle in nesrečne ljudi. Ob tej človeški bedi so bile njegove misli usmerjene k osebi Kristusa. Telesne moči so mu pešale, v duši pa se mu je nabirala neslutena duhovna energija, s katero se je kasneje obsojenec iz Sibirije spremenil v nesmrtnega pisatelja svoje dežele. ... Z deli Zločin in kazen, Zapiski iz mrtvega doma in Bratje Karamazovi je dosegel vrh psihološkega realizma. Dostojevski je bil ena vodilnih osebnosti ruske književnosti, včasih pa ga imajo za ustanovitelja eksistencializma. Pisal je zelo veliko in naglo, kakor gnan od nevidne sile. Posebej lahko občudujemo njegovo odločnost, ko se postavlja za avtonomnost človeške osebe. Kot nihče drug je Dostojevski prodiral v globino človeške duša, analiziral občutke in misli ponižanih in razžaljenih, revnih ljudi in trpinov vseh vrst. Ti so strastno iskali rešitev, pravico, ljubezen, dobroto, iskali Boga. »Moja hozana je šla skozi topilo dvomov,« je zapisal proti koncu življenja. Taki so tudi njegovi junaki in prav zato, ker je vse v njegovih delih tako globoko, tako pristno, je Dostojevski vedno aktualen in vedno znova navdušuje stotisoče bralcev po vsem svetu ...

več:
V. Šolinc, Dostojevski. Velikemu sinu ruske zemlje ob 150-letnici rojstva: zapis, v: Ognjišče 7 (1972), 6-8.

nekaj njegovih misli:

• Če Boga ne bi bilo, potem bi bilo vse dovoljeno.
  
• Biti junak v eni minuti ali eni uri je lažje kakor prenašati vsakodnevno življenje v tihem junaštvu.
  
• Današnji svet izenačuje razuzdanost in svobodo; toda prava svoboda je samo v premagovanju samega sebe in svoje volje.
  
• Skrivnost življenja ni samo v tem, da živimo, temveč tudi v tem, da vemo, zakaj živimo.
  
• Prijatelji, ne bojte se življenja! Kako dobro je živeti, kadar storiš kaj dobrega in resničnega.
  
• In glejte, tega bi navadil svoje otroke: Zavedaj se ves čas, vse svoje življenje, da si plemič, da se v tvojih žilah pretaka sveta kri ruskih knezov, vendar se ne sramuj tega, da je tvoj oče sam oral na njivi. To je delal po knežje.
  
• Nekega človeka ljubiti pomeni videti ga tako, kakor si ga je zamislil Bog.
  
• Človek, ki je odklonil Boga, se klanja pred svojimi maliki.
  
• Ne razumem, kako je mogoče iti mimo drevesa in ne biti srečen, da ga vidiš; govoriti z nekom, pa ne biti srečen, da ga imaš rad.
  
• Skrivnost človeškega bitja ni v življenju samem, ampak v tem, za kaj živi. Brez trdne predstave o tem, za kaj naj živi, človek ne more prav živeti.
  
• Ljubezni ni mogoče ustvarjati iz niča. Zakaj iz niča ustvarja samo Bog. Najprej izpolnimo Kristusovo zapoved ljubezni in šele potlej si dovolimo zahtevati, da jo izpolnjujejo naši otroci.
  
• Vedno zaupajte v Boga in nikdar ne podvomite v njegovo usmiljenje. Tudi sam skušam ljubiti, a moja ljubezen ni nič, če jo primerjam z neskončno ljubeznijo Boga do vseh ljudi.
  
• Koliko je ljudi, ki ne mislijo sami, temveč žive od misli, ki so si jih drugi izmislili.
  
• Če hočemo videti živega Boga iz obličja v obličje, ga ne smemo iskati na praznem nebu naše domišljije, ampak v ljubezni do soljudi.

LETA 1883 ROJEN PAVEL GROŠELJ

biolog, kulturni delavec in prešernoslovec († 1940)

Po študiju naravoslovec, po poklicu srednješolski profesor fizike, matematik in prirodopisa, se je sprva ukvarjal z leposlovjem in literarno zgodovino. Leta 1923 je postal honorarni docent splošne biologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Leta 1933 je na njegovo pobudo začela izhajati slovenska poljudnoznanstvena revija Proteus in Grošelj je bil njen prvi urednik. Njegovi naravoslovni spisi so izšli v knjigi Vesolje-Zemlja-Človek (1957). Prirodoslovno društvo Slovenije v njegov spomin podeljuje Grošljeve plakete.

LETA 1899 ROJEN PAVEL KERNJAK

SKLADATELJ, ORGANIST, ZBOROVODJA († 1979)

Doma na Koroškem, skladatelj samouk, ki se je učil ob harmoniju, ki mu ga je kupil oče. Navdih je iskal v koroški ljudski pesmi in tako napisal in priredil več kot sto pesmi. Značilnost njegove glasbe je predvsem koroški melos in harmonija, ki se naslanja na ljudsko pesemsko izročilo ... Pri nas je poznan predvsem po zaslugi Slovenskega okteta, ki je pel njegove najbolj znane pesmi (Mojcej, Katrca ... Rož, Podjuna, Zila), od katewrih so nekatere ponarodele ...

njegova:

• Rož, Podjuna, Zila, / venec treh dolin, / moja domovina, / narod moj trpin. // Ti družica moja, / dom moj in moj rod, / ko bom truden boja, / bodi mi še grob.

LETA 1913 ROJEN TINE OREL

PROFESOR, PUBLICIST, UREDNIK in ORGANIZATOR († 1985)

Po maturi na Škofijski klasični gimnaziji je na ljubljanski univerzi diplomiral iz slavistike. Od leta 1938 je bil profesor na gimnaziji v Celju, v letih 1948-1963 pa njen ravnatelj. Njegovi dijaki so se ga spominjali kot vzgojitelja z izrednim pedagoškim žarom, ki jih je s svojo pokončno osebnostjo zaznamoval za vse življenje. Ob svojem poklicnem delu in strokovnem pisanju se je uveljavil tudi kot avtor planinske literature, predvsem pa je zaslužen kot urednik Planinskega vestnika (1949-1979).

LETA 1915 ROJEN MILAN ŠEGA

MLADINSKI PISATELJ IN PUBLICIST († 1998)

Pisatelj in publicist Milan Šega je bil po študiju slavist. Po vojni je bil profesor, upravnik Slovanske knjižnice v Ljubljani, novinar in urednik. V svoji prvi knjigi Balada o lastovki (1949) je zbral zgodbe o zapornikih, talcih in političnih aktivistih. Umetniško zrelost je izpričal v zbirki novel Deček s piščalko (1963), v kateri je, po sodbi literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka, skrajno obzirno in prefinjeno naznačil nekaj temeljnih prizorov in spoznanj doraščajočega otroka v neurejenih družinskih razmerah.

o njem:

• Milan Šega nam je otroka prikazal, vsaj na nekaterih mestih, tako sugestivno in neprisiljeno, da je bralcu pristop do njegove duševnosti lahek in razumljiv. Otroštvo je v knjigi prikazano iz neposredne bližine, stvarno, kljub temu pa ga je pisatelj znal združiti s samosvojim lirizmom, in nam ga tako še tesneje približati. (Jože Prešeren)

LETA 1920 ROJENA BAZILIJA PREGELJ

ZDRAVNICA, PSIHIATRINJA, ZNANSTVENICA, PUBLICISTKA († 2009)

Bila je zadnja od šestero otrok pisatelja Ivana Preglja, čigar družina je bila svetišče kulture in etike. Opisala jo je v svoji knjigi Moj oče (1983). Po maturi je študirala medicino, bila promovirana za doktorico splošne medicine, zatem pa še za področje pedopsihiatrije (otroške psihiatrije). Dolga leta je delovala kot praktična zdravnica in znanstvenica. Leta 1978 je v prvem slovenskem učbeniku psihiatrije objavila šest poglavij o otroški psihiatriji, ki imajo svojo polno veljavo še danes.

LETA 1953 UMRL KARLO CANKAR

DUHOVNIK, BRAT PISATELJA IVANA CANKARJA (* 1877)

Karlo, zadnji od štirih dečkov v Cankarjevi družini, je bil skoraj poldrugo leto mlajši od Ivana, kralja slovenskih pisateljev. Tudi on je po končani osnovni šoli na Vrhniki odšel v ljubljanske šole. Po maturi se je odločil za študij bogoslovja, kar Ivanu ni bilo prav nič všeč. Študiral je v Sarajevu, kjer je bil leta 1903 posvečen za duhovnika. Z Ivanom sta ostala v pisnih stikih. Ivan je bratu duhovniku natančno in odkritosrčno poročal o svojem življenju in delu. Karlo je njegova »izpovedna« pisma ohranil. "Ti pojdeš v semenišče? - Jaz ne rečem nič, stori, kakor Ti je drago. Kakšne misli imam jaz o teh stvareh, Ti je znano; če misliš Ti drugače, Ti ne bom prigovarjal. Ako pa napraviš ta korak iz materijelnih ozirov - napravi ga! Jaz bi se rajši obesil. - No, naposled boš imel lepo življenje in če se skladajo s Tvojim namenom tudi Tvoji nazori, potem Te samo blagrujem," mu je pisal 24. 11. 1899 z Dunaja, ko mu je brat sporočil, da se je po končani gimnaziji odločil za študij bogoslovja in za duhovniški poklic. Ko mu je Karlo sredi maja leta 1903 sporočil, da bo poleti (ob koncu tretjega letnika bogoslovja) posvečen v duhovnika, mu je brat Ivan odpisal: "Odkritosrčno ti čestitam, da si že tako blizu svojega cilja. Vseeno je, kaj jaz mislim o tem cilju; če si Ti resnično srečen, jaz nimam pravice in tudi vzroka ne, da bi Te obžaloval."

več:
S. Čuk, Karlo Cankar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2007), 32-33.

LETA 2002 UMRL MIROSLAV ADLEŠIČ

FIZIK, AKUSTIK, PEDAGOG, PUBLICIST (* 1907)

Gimnazijo je obiskoval v Beljaku in Ljubljani, po maturi je na ljubljanski univerzi dosegel prvo diplomo iz fizike kot glavnega predmeta. Najprej je poučeval fiziko in matematiko na gimnazijah, v letih 1940–1964 je predaval glasbeno akustiko na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Po letu 1945 je preučeval akustiko prostorov, predvsem dvoran. Opravil je zvočno analizo Postojnske jame. V svoji knjigi Svet zvoka in glasbe (1964) je natančno opisal učinke načinov igranja pri vseh glasbilih simfoničnega orkestra.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Veste, zakaj ne bom odjavila naročnine na Ognjišče? Zaradi besed, ki ste jih napisal v zadnjem pismu: »Ko otroci ne grejo več k maši ali pa za nekaj časa prekinejo z obiskom maše, peljite svoje otroke k maši v duhu in jih blagoslavljajte.« Kar nekaj časa sem razmišljala, da bi odjavila revijo Ognjišče, pa so me te besede tako nagovorile, da je ne bom. Pomislila sem, da je Ognjišče bolj za mlade, sedaj pa vidim, da lahko prav vsakdo kaj najde v njem.

Naj se predstavim. Imam dobrih štirideset, sem mama štirih otrok, na žalost že nekaj let vdova. Ko sem bila najstnica, sem se trudila, da bi resnično živela po veri: hodila k maši, na duhovne vaje, k mladinskemu verouku, brala berilo ... Dobila pa sem moža, ki je zase rekel, da ne veruje v Boga. Pa zdaleč od tega, da bi mi karkoli branil ali me zasmehoval. Ne, le ni bil tako zagret za vero, kot jaz. Ker je bil dosti na službenih poteh, smo šli k maši skupaj vedno, ko je bil doma. Včasih smo tudi skupaj molili. Z njim sem se počutila varna, srečna kot mama najinih otrok (postavljal me je pred otroke), zadovoljna kot žena, saj je bil pozoren, zadovoljen, optimističen. Pri njem mi je manjkala samo ta 'božja' razsežnost, saj se z njim nisem mogla pogovarjati o veri, mojem doživljanju Boga. Enkrat mi je skoraj z nevoščljivostjo očital, da jaz "kar verujem, ne da bi se spraševala", on pa je moral prav vsako stvar premleti, jo raziskati, priti z razumom do dna.

Za otroke sem se zmeraj trudila, da bi jih vzgajala prav, enako tudi mož: bil je pozoren, dosleden, znal je zahtevati, tudi ukazati. Vedno sva se prej dogovorila in se uskladila, če se o čem nisva strinjala, preden sva kaj odgovorila otrokom. Res pa je, da je bil zelo močna osebnost, z avtoriteto. Jaz sem svojo vero, upam, živela in da jo še živim, zelo malo pa o njej govorila. In ta vzorec sva verjetno prenesla na otroke.

Najstarejša hčerka je že 'na svojem', torej poročena. Drugi sin (okoli 20 let) že dolgo ne hodi več redno k maši, ampak gre tako, kot smo se dogovorili takoj po birmi: da bo šel enkrat na mesec, takrat ko bo oče doma, in bomo šli skupaj. Tega se še sedaj drži, tudi po njegovi smrti, kar je vredno vsega spoštovanja.

Tretji sin me najbolj bega. Do lani je bil dejaven v župniji, sedaj pa je, kot da bi odrezal: še k maši ne bi šel, če ne bi vztrajala, da hodi, tako kot starejši, enkrat na mesec, da se ne bo čisto odtujil.

Pa vas vprašam: se vam zdi tole prav ali je bolje, da ga pustim? Saj je Bog vsakemu dal svobodno voljo, da se odloči zanj ali pa ne. Po drugi strani pa se mi zdi prav, da se res ne bi oddaljil od vsega. Jaz ga povprašam o tem in onem, a preveč nočem riniti vanj, ker čutim, da se mi bo zaprl. Še najraje vidim, da greva na kakšen sprehod (čudež – tudi to se zgodi) in mi sam pove, kar želi. Tudi kritike zelo rada izrečem premišljeno, nikakor pa ne v jezi, ker mislim, da bi s tem naredila samo škodo.

Najmlajša hči se pripravlja na birmo: je zelo čustvena, značaj se ji še oblikuje, nekako sva si še najbolj blizu.

Če bi bil mož živ, bi se lahko pogovorila, da bi dodal k vzgoji še 'moško' noto (bolj trdo), jaz pa sem samo mama. In zato bolj mehka, popustljiva. Otroci me že poznajo in me niti ne vprašajo za dovoljenje za kaj čudnega: recimo, da bi bili dolgo v noč zunaj. Ko sem poskušala biti bolj 'trda', sem bila samo zoprna: sebi in drugim.

Sicer pa so vsi otroci zelo v redu: pridni v šoli (upam, da bo tako ostalo), doma tudi naredijo, kar jim rečem, daleč od tega, da bi popivali ali ponočevali, tudi drugi ljudje mi jih pohvalijo. In kaj je lepšega za eno mamo? Med sabo imajo sicer bratske nagajivosti, a se razumejo, si tudi pomagajo, kar je v njihovih močeh.

No, vaš odgovor v zadnji številki Ognjišča je bil kot balzam zame: res jih od takrat vse vodim k maši. In ko smo skupaj jim niti brez besed ne očitam, zakaj ne gredo zraven. Vsem pokažem, da jih sprejemam, saj je vera očitno res en velik DAR.

Pred časom smo imeli misijon. Že prej sem se pripravljala nanj, tudi delovne in domače obveznosti sem prilagodila tako, da sem se lahko udeležila čim več dogodkov. Name je ta misijon zelo vplival: povzročil je veliko hrepenenje po Bogu. Upam, da ne ugasne in da bom nenehno iskala Boga in božje v vsem, da mi ne bo zmanjkalo ne volje in ne poguma.

Mesec december pa je bil zame zelo težak, saj se že pred prazniki pojavi strah zaradi praznine, ki jo je povzročila moževa smrt in se jo še bolj čuti med prazniki. Posebej močno čutim to ob božiču in v oktobru – pred 1.novembrom. Veliko lažja mi je velika noč, to je 'moj' praznik in vseh, ki verujemo, da je Kristus za nas ne samo umrl, ampak tudi vstal. In da se bomo nekoč vsi srečali .... Iz velike noči dobim moč samo, če opustim vse, kar je postransko (saj spečem potico in pripravim vse, kot je v navadi), ampak se res predam Bogu, molim in verjamem, da je Bog in samo Bog moje vse.

Hvala Bogu, da imam okrog sebe dobre ljudi! Iz njih in iz Boga črpam moč za življenje. Oprostite, ker sem se razpisala, pišem vam samo v spodbudo, da nadaljujete svoje delo. Ljudje se premalokrat pohvalimo, to samo načrtujemo in potem je včasih prepozno.

Angela

Vaš odmev na pismo v prejšnji številki Ognjišča, ki ni edini in najbrž ne zadnji, me prepričuje, da je pismo Mirjam "Moja vzgoja je bila zaman: trpim, ker se otroci med seboj sovražijo in ne hodijo k maši", opozorilo na pereč sodobni problem, ko številni mladi opuščajo versko prakso. Vaša težava ni tako pereča kot bralke Mirjam. Otroci so pravzaprav v marsičem dobri, ne delajo vam problemov, spoštujejo vas, a nekaj jim manjka: da bi imeli globoko vero in jo tudi živeli. Tudi sam se s to težavo staršev večkrat srečujem. Seveda odraslih ni pametno siliti, naj gredo v cerkev. Vera je preveč dragocena stvar, da bi koga silili vanjo! Odločitev za Boga mora biti pri odraslem človeku svobodna, ker Bog sam daje človeku svobodo.

Ker imam zelo rad zgodbe in jih zbiram, sem dolgo, dolgo iskal zgodbo, ki bi govorila o težavi, ki jo opisujete. A našel nisem nič. Pričakoval sem kakšno sodobno zgodbo, a po dolgem času našel zgodbo, ki je stara najbrž 1600 let – torej ni samo danes težko vzgajati! –, saj so jo našli v stari knjigi meniških življenjepisov.

Neka mati je bila zelo zaskrbljena, ker sta njena dva sinova skrenila s prave poti, na katero ju je ona usmerjala. Učitelji retorike so jima slabo svetovali in zapustila sta katoliško vero ter zašla v krivoverstvo ter se prepuščala razuzdanemu življenju in dan za dnem bolj polzela v vrtinec grešnega življenja. Tako se je ta mati nekega dne odpravila k svetemu puščavniku, da bi mu zaupala svojo bolečino, saj so se k njemu zatekali vsi, ki so imeli težave. Moža je izgubila, ko sta otroka bila še majhna, in sama je morala skrbeti zanju. Zelo se je trudila, da bi ju spominjala na manjkajoči očetovski lik in bi otroka imela podobo, po kateri bi se lahko zgledovala. Toda sedaj že odraščajoča sta se pustila zapeljati naukom krivim učiteljev. Žena je bila obupana, ker so bili vsi njeni napori zaman. Kaj naj stori? Če fanta vzame iz šole, lahko tvega, da bosta še bolj zapadla v napake in zapeljivo brezdelje ter bosta postopala po cirkusih in gledališčih.

Najhuje pa je bilo, da še zase ni vedela, kakšen odnos naj ima ona sama do vere in prepričanja, ki ga je imela doslej. Če ji njeno prepričanje ni pomagalo ohraniti otrok na pravi poti, ali to morda pomeni, da se je tudi ona zmotila? Vse to in še druge stvari je žena zaupala svetemu puščavniku, ki jo je v tišini ljubeznivo poslušal.

Ko je končala govoriti, jo je menih v miru gledal, končno je vstal in jo povabil, naj se z njim približa oknu s pogledom na pobočje hriba. Videla sta lahko le grm, na katerega je bila privezana oslica s svojima dvema mladičema.

»Kaj vidiš«? je vprašal ženo. Ta je odgovorila: »Vidim grm, na katerega je privezana oslica in dva mladiča, ki skačeta okrog nje razvezana. Od časa do časa prideta k njej, da posesata malo mleka, potem se oddaljita za hrib. Zdi se, da sta se izgubila, a se kmalu spet pojavita pri svoji materi. In to delata, odkar sem prišla sem. Opazovala sem ju, medtem ko sem se pogovarjala s teboj.«

»Dobro si videla,« ji je odgovoril puščavnik. »Uči se od oslice. Ona ostaja privezana in mirna. Pusti, da njena oslička skačeta in odhajata. Toda njena navzočnost je njuna stalna oporna točka, saj se vedno znova vračata k njej. Če bi se ona razvezala in jima sledila, bi se najbrž vsi izgubili v puščavi. Tvoja zvestoba je najboljši način, da bi tvoja sinova zmogla zopet najti pravo pot, v trenutku, ko se bosta zavedla, da stopata po napačni poti. Bodi zvesta in ohranila boš svoj mir tudi v samoti in bolečini.«

To ji je dejal, jo blagoslovil in žena se je vrnila domov z mirom v srcu.

Saj ni kaj dodati mislim tega svetega moža: Vaša zvestoba je najboljši način, da bodo vaši otroci zmogli zopet najti pravo pot, ko se bodo zavedli, da stopajo po napačni poti. Zato iščite trdnost v navezi z Bogom, da se bodo otroci in drugi ljudje lahko oslonili na vašo trdnost in stanovitnost.

Božo Rustja

LETA 1477 ROJEN SV. THOMAS MORE

ANGL. HUMANIST, PISATELJ, PESNIK, PRAVNIK, DRŽAVNIK IN - SVETNIK KATOLIŠKE CERKVE († 1535)

Leta 1965 je ameriški režiser Fred Zinnemann posnel film Človek za vse čase. Pripoveduje zgodbo o zvestobi glasu vesti, katere junak je Thomas More (1477-1535), angleški humanist, pisatelj, pesnik, pravnik, državnik in - svetnik katoliške Cerkve. Ni hotel priseči zvestobe kralju, ki se je samovoljno razglasil za pogla­varja Cerkve v Angliji. Iz ječe, kjer je bil zaprt več kot eno leto (od novega leta je odprta za obiskovalce), da bi se "omeh­čal", je svoji hčerki Marjeti pisal: "Nikdar ne bom nehal zaupati v neskončno dobroto Boga. Njegova milost me je doslej tako krepi­la, da sem bil raje pripravljen odpovedati se vsemu: službi, imet­ju in življenju, kakor pa da bi prisegel proti svoji vesti." Za­radi te njegove možate doslednosti so papežu predlagali, da bi ga postavil za zavetnika politikov. Njegov god obhajamo 22. junija.

več:
S. Čuk, s. Thomas More. Ne morem priseči proti svoji vesti: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2000), 58-59.
S. Čuk, sv. Tomaž More: Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 6 (2011), 24.

nekaj njegovih misli

• Vsemogočni Bog, odvrni od mene vse prazne skrbi, / vse želje, da bi iskal hvalo in slavo, / sleherno čustvo zavisti, nezmernosti, lenobe, / vsak naval jeze in vsako željo po maščevanju, / vsak nagib, da bi drugim privoščil kaj hudega, / vsako namero, da bi v drugih vzbujal jezo, / vsako zadovoljstvo, ki bi ga morda občutil, / ko bi se spravil na koga, ko je potrt. // Dobri Gospod, naredi me ponižnega in nevsiljivega, / krotkega in miroljubnega, blagega in dobrohotnega, / rahločutnega, da ne bom ravnodušen do stisk ljudi. / V vseh mojih dejanjih, v vseh mojih besedah, / najprej pa tudi v vseh mojih mislih / naj odseva tvoj dobrotni in blagoslovljeni Duh. // Dobri Gospod, nakloni mi dejavno vero, / trdno upanje in gorečo ljubezen. / Tako ljubezen do tebe, moj dobri Gospod, / ki bo daleč prekašala mojo ljubezen do sebe. / Pomagaj mi , da ničesar ne bom ljubil, proti tvoji volji, / temveč se bom vedno ravnal po tvojem navdihu.
  
• Če bom začutil, da me prevzema strah, tako da bi klonil, se bom spomnil svetega Petra, ki se je zaradi slabotne vere ob pišu začel potapljati, in bom storil kakor on. Klical bom h Kristusu: "Gospod, reši me!" Upam, da me bo prijel za roko in ne bo pustil; da bi utonil.
  
• Prepričan sem, da me brez moje krivde Bog ne bo zapustil... Zato trdno upam, da me bo njegova usmiljena dobrota močno varovala in se bo nad menoj bolj izpri­čalo njegovo usmiljenje kakor pravičnost.
  
• Ne bodi zaradi mene v prevelikih skrbeh, hčer­ka moja, naj se mi na svetu pripeti karkoli. Zgodilo se ne bo nič, česar bi Bog ne hotel. Kar pa on hoče, četudi bi se nam zdelo hudo, je v resnici najboljše.

LETA 1800 ROJEN JOŽEF BLAZNIK

PRVI SLOVENSKI TISKAR IN ZALOŽNIK († 1872)

Idrijčan Jožef Blaznik, prvi ljubljanski slovenski tiskar in založnik, je v 19. stoletju tiskal domala vse, kar je izšlo v slovenskem jeziku: Kmetijske in rokodelske novice ter vse knjige te družbe, pesniški zbornik Kranjska Čbelica, Prešernove Poezije, listine za ljubljansko škofijo, Wolfovo Sveto pismo in Cigaletov Nemško slovenski slovar.

LETA 1809 ROJEN MATIJA MAJAR ZILJSKI

NARODOPISEC, JEZIKOSLOVEC IN NARODNI BUDITELJ († 1892)

Mlada slovenska država je od junija 1991 samostojna. Sanje o samostojnosti našega naroda pa so že zelo stare. Oprijemljivejše oblike so pričele dobivati ob 'pomladi narodov' v revolucionarnem letu 1848. O politični osamosvojitvi Slovencev je prvi spregovoril celovški stolni kaplan Matija Majar Ziljski. 17. marca 1848, štiri dni po revoluciji na Dunaju, je napisal članek 'Slava Bogu na višavah', ki je bil objavljen v ljubljanskih Novicah 29. marca. V njem poziva Slovence, naj složno stopijo skupaj in izkoristijo pravice, ki jim jih nudi nova cesarska ustava. »Tako imenitnega časa za vse Slovence še ni bilo, kar sonce sije, in Bog sam ve, ali kedaj kaj takega za Slovence bode. Samo nekoliko tednov je časa. Mi tega zlatiga časa ne smemo zamuditi!« Postavil je zahteve po uradnem priznanju slovenskega jezika v šolah in uradih. Že prve dni aprila 1848 je Matija Majar začel zbirati podpise za peticijo, ki je zahtevala avtonomno Zedinjeno Slovenijo s posebnim deželnim zborom v okviru avstrijskega cesarstva. Peticija je izšla 10. maja 1848 kot priloga Kmetijskih in rokodelskih novic pod naslovom 'Kaj Slovenci terjamo?' V prvem delu razlaga bodočo ureditev Zedinjene Slovenije, v drugem pa našteva pravice, ki jih mora dobiti slovenski jezik v šolstvu in javni upravi.

več:
S. Čuk, Matija Majar Ziljski: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7-8 (1992), 32-33.

njegovo razmišljanje:

• Slavenska narodnost in slavenski jezik!... Da svojo narodnost in jezik ubranimo in povzdignemo, moramo želeti in terjati: 1. Da se vsi Slovenci, kakor naj bližnji brati, zjedinimo v jeden narod, in da bi imeli vsi vkup jeden slovenski zbor. Na Koroškem nas je 116,000, na Štajarskim 378,000, na Krajnskim 438,000, na Goriškim in Teržaškim 217,000, na Banatskim 22,000, na Vogerskim 66,000 in v Istrii 230,000. Tako na sedem strani razdeljeni in razcepljeni smo vsi in povsod siromaki, kjerkoli se oglasimo, je nas premalo, kar koli rečemo, nam besedo lahko podero; ako bodemo pa zjedinjeni, nas bode blizu poldrugi milijon... Naša beseda bode veljala in povsod lahko ostala... (Matija Majar Ziljski, Kaj Slovenci terjamo?, 10. maja 1848)

LETA 1812 ROJEN CHARLES DICKENS

ANGLEŠKI PISATELJ (†  1870)

V svojih delih je slikal angleško meščansko in malomeščansko življenje v prvi polovici 19. stoletja. Njihove odnose v družbi je opisoval stvarno, na trenutke humorno in včasih groteskno. Izrazito je izpostavljal socialne probleme tistega časa, kot so bile sirotišnice, šolstvo, uradništvo, ipd. Upravičeno ga štejemo med utemeljitelje socialno-kritičnega romana. Z velikim zagonom in strastjo je namreč slikal prizor najnižjega londonskega sloja, ki je živel v bedi, revščini in kriminalu. Bil je izredno plodovit pisatelj, njegovo najslavnejše delo Oliver Twist, ki je že v tistih časih doživelo več izdaj. Izredno priljubljeno delo je bilo Božična pesem, ki jo je ruski skladatelj Peter Iljič Čajkovski uporabil za podlago svojemu baletu Hrestač.

nekaj njegovih misli:

• Edina človeška lastnost, ki nam vliva upanje in daje tolažbo, je vztrajnost ... Po prizadevnem delu vztrajnost vedno rodi svoje sadove. Kakor rastlina, ki uspeva v najrevnejši zemlji, lahko tudi v nas zraste žilavost, ki nazadnje rodi cvet in sad.
  
• Delaj dobro, čim več moreš, in govori o tem, kar si storil, čim manj moreš.

LETA 1816 UMRL LEOPOLD VOLKMER

DUHOVNIK, LJUDSKI PESNIK, PREVAJALEC, NARODNI BUDITELJ IN SKLADATELJ (* 1741)

»Priprosto je blaga duša Volkmar živel, priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu, čeravno v lozni obleki,« je duhovniku in ljudskemu pesniku Leopoldu Volkmerju zapel hvalo blaženi Slomšek. Volkmer je v narečju zlagal basni, pesmi o kmečkem življenju in nabožne pesmi. Po njegovi smrti so izšle njegove Fabule in pesmi.

LETA 1842 ROJEN MATIJA KOŽELJ

SLIKAR († 1917)

Rojen v Vesci pri Vodicah in že kot otrok je kazal veselje za risanje. V šolo je hodil v Vodice, kjer ga je kaplan Peternel še bolj navduševal za risanje. Sam pripoveduje, da je bil najbolj srečen, ko je dobil prve barvice in Sveto pismo v slikah. S sedemnajstimi leti je poslikal domačo vaško kapelico in naslednje leto odšel v Ljubljano, kjer se je dve leti učil na risarski šoli na ljubljanski realki (pri prof. Joachimu Oblaku). Ko se je poročil in si ustvaril družino, se je preselil v Kamnik, kjer je imel slikarsko delavnico V želji po večjem slikarskem znanju je odšel na dve študijski potovanji (v Graz in na Dunaj, leta 1900 pa še v Rim, Firence in Benetke. Med renesančnimi in baročnimi mojstri sta mu bila najbolj všeč Tiziano in Rembrandt, med domačimi pa sta mu bila najbližja Langus in Wolf. Najbolj znane z njegovimi freskami poslikane cerkve so na Limbarski gori, Sv. Trojici nad Vrhniko, na Homcu, v Kamniku, Ribnici, Trebnjem, Novem mestu (frančiškanska cerkev), Škofji Loki, Bohinjski Bistrici, Cerkljah na Gorenjskem, Krki na Dolenjskem ... skupaj je okrog 50 cerkva. Leta 1907 je poslikal vodiško cerkev, njegova dela so tudi v skoraj vseh cerkvah okrog njegovih rodnih Vodic: v Zapogah, v Repnjah, na Skaručni (njegovo najstarejše ohranjeno njegovo delo slika sv. Lucije), v Šinkovem Turnu, na Šmarni gori. Naslikal je številne oltarne podobe, križeve pote (20) in božje grobove, poleg fresk pa je naslikal tudi mnogo oltarnih oljnatih slik (200) in pokrajin (v zadnjih letih)

LETA 1859 UMRL ANTON ALOJZIJ WOLF

LJUBLJANSKI ŠKOF, PODPORNIK ŠOLSTVA, KULTURE, VELIKODUŠEN MECEN (* 1782)

"Ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf je nedvomno ena tistih velikih osebnosti slovenske cerkvene, verske in kulturne zgodovine, ki stoji po krivici v senci svojega velikega sodobnika in prijatelja, lavantinskega škofa Antona Martina Slomška," meni zgodovinar France Dolinar. Kot škof je omogočil izdajo novega prevoda Svetega pisma ter Nemško-slovenskega in Slovensko-nemškega slovarja, za revnejše dijake je ustanovil zavod Alojzijevišče. "Slovenska izdaja celotnega Svetega pisma sredi 19. stoletja, ki jo upravičeno imenujemo po ljubljanskem škofu Wolfu, je pomemben mejnik ne le na področju prevajanja in izdajanja Svetega pisma v slovenskem jeziku, temveč ima tudi splošen kulturni pomen za naš narod. Da je to besedilo izšlo kot prevod latinske Vulgate z opombami in uvodi, prevedenimi iz nemščine, so vplivale tedanje razmere v Cerkvi" (Marijan Peklaj).

več:
S. Čuk, Anton Alojzij Wolf: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2002), 16-17.

LETA 1864 UMRL VUK STEFANOVIĆ KARADŽIĆ

SRBSKI FILOLOG, ETNOGRAF IN REFORMATOR SRBSKEGA JEZIKA, UČENEC JERNEJA KOPITARJA (* 1787)

Temelje srbskega knjižnega jezika in pravopisa je postavil Vuk Karadžić. Zasluge za to ima tudi ugledni slovenski jezikoslovec Jernej Kopitar. Ko sta se leta 1813 na Dunaju srečala, je Kopitar spodbudil Karadžića, da je začel zbirati ljudske pesmi in drugo ljudsko blago. Navduševal ga je tudi, naj se loti dela za knjižni jezik in pravopis. Kmalu je izdal prvo zbirko ljudskih pesmi in Pismenico (slovnico), in s tem se je začelo njegovo delo za nastanek nove srbske književnosti, jezika in pravopisa.

LETA 1885 ROJEN SINCLAIR LEWIS

AMERIŠKI PISATELJ, NOBELOVEC († 1951)

Prvi ameriški dobitnik Nobelove nagrade za književnost (1930), znan predvsem po svojih realističnih opisih (v fotografskem slogu) življenja ameriških srednjih razredov in satiričnih opisih malomeščanstva v ZDA. V svoje pisanje je vpletal časnikarski slog, zato so njegova dela včasih preveč šablonska in dolgočasna, težak je tudi za prevajanje ... Največjo slavo je dosegel z romanom Babbitt (tudi v slovenskem prevodu 1953), druga dela pa so še: Zdravnik Arrowsmith, Elmer Gantry in Sodnik Timberlake (tudi v slovenščini)...

njegova misel:

• Opravičiti to, kar lahko navede dobre razloge za opravičilo, pravzaprav ni krščansko usmiljenje. To je zgolj pošteno ravnanje. Biti kristjan se pravi odpustiti tudi to, kar ni opravičljivo, zakaj Bog je odpustil tudi to, kar je v tebi neopravičljivo.

LETA 1893 ROJEN STANKO ŠKERLJ

JEZIKOSLOVEC, LIT. ZGODOVINAR († 1972)

Iz rodnega Novega mesta se je po maturi (1911) podal na Dunaj in se posvetil študiju romanske in germanske filologije. Kot doktor romanistike je služboval na gimnaziji v Ljubljani ter se strokovno izpopolnjeval. V letih 1930-1946 je bil profesor italijanskega jezika in književnosti na univerzi v Beogradu. Od leta 1946 do upokojitve (1960) pa je bil profesor romanske filologije na filozofski fakulteti v Ljubljani. Po njegovi zaslugi od leta 1955 izhaja jezikoslovni časopis Linguistica.

LETA 1909 ROJEN DOM HELDER CAMARA

BRAZILSKI NADŠKOF, "BRAT UBOGIH IN MOJ BRAT" († 1999)

Med prvim obiskom Brazilije (leta 1980) je papeža Janeza Pavla II. v mestu Recife na revnem severovzhodu te prostrane dežele pozdravil tamkajšnji nadškof dom Helder Camara. Oblasti so ga imele za "rdečega", ker se je boril za pravice ubo­gih, papež pa ga je prisrčno objel in ga imenoval "brat ubogih in moj brat". Za moža, ki ga ves svet pozna kot "preroka pravic ubogih", to priznanje iz papeževih ust velja več kot kardinalska čast, za katero je bil večkrat predlagan, a mu ni bila dodeljena, ker je bil v nekaterih vatikanskih krogih slabo zapisan. Zaradi te­ga pa Camara nikoli ni bil zagrenjen, saj ni iskal časti, ampak se je trudil le za to, da bi pomagal "malim" ljudem v svoji škofiji, v domovini in drugod po svetu. Kot glasnik pravičnosti in miru je potoval v številne dežele sveta, kjer je nagovoril množice. Najbolj so mu bili - kot papežu - pri srcu mladi, ker so graditelji bodočnosti, novega sveta.

več:
S. Čuk, Dom Helder Camara - brat ubogih in moj brat: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (1999), 58-59.

nekaj njegovih misli:

• Če z veseljem zastavim vse svoje življe­nje, moči in energije za to, da se borim za pravico, toda brez sovraštva in nasilja, le z moralnim pritiskom resnice in ljubezni, delam to zato, ker sem trdno prepričan, da je samo ljubezen močna in da samo ljubezen gradi.
  
• Vaša mladost naj vas sili, da se zamislite in zavzamete stališče. To stališče naj bo neizprosno kot res­nica in zahtevno kot pravica. Dajte mi vašo toplino, vaše pri­jateljstvo, da ohranim krepost poguma, upanja in ljubezni.
  
• Vsaka vera prinaša neko sporočilo, ki naj ljudem pomaga vsaj v tem, da postanejo bolj človeški. Če bo svet ostal tako nečloveški, kot je danes, se nobena vera ne bo mogla ponašati.
  
• Nikar ne zlorabljajmo Kristusa osvoboditelja z namenom, da bi izbirali med eno in drugo sužnostjo: to ime je tako veliko, tako globoko, tako neizmerno, tako čisto, da se ga sme uporabiti samo proti vsem sužnostim.
  
• Bog je povsod. Noč in dan smo potopljeni v Gos­poda. Ko hodimo, ko govorimo, ko živimo, smo neprestano v njem. In Bog je v nas! Kako čudovito je gledati stvari in se pogovarjati s Stvarnikom, ki je v nas!
  
• Tistim, ki ne verujejo, in tistim, ki ve­rujejo, je skupno to, da Gospod veruje vanje... Tisti, ki ima­jo dar vere, imajo tudi večjo odgovornost.
  
• Vsak človek je moj brat po krvi. Kristus je pre­lil svojo kri tako zanj kot zame, zate in za vse ljudi, zato smo resnično vsi bratje po krvi - po krvi našega Gospoda.
  
• Všeč mi je prošnja apostolov: "Gospod, na­uči nas moliti!". Pogosto se nam zdi, da smo se že naučili moli­ti. Vendar pa ni dovolj, da znamo iz srca zmoliti očenaš. Po­membno je, da znamo molitev, ki nas je je naučil Gospod, presa­diti v življenje.

LETA 1913 ROJEN OSKAR DANON

SKLADATELJ IN DIRIGENT († 2009)

Rodil se je v Sarajevu in v Pragi z doktoratom končal študij kompozicije in muzikologije. Pred drugo svetovno vojno je bil dirigent v Sarajevu, po vojni je bil direktor beograjske opere in profesor na glasbeni akademiji. V letih 1963–1970 je bil direktor Slovenske filharmonije v Ljubljani. Kot dirigent je bil gost številnih simfoničnih orkestrov doma in na tujem.

LETA 1987 UMRLA KSAVERIJA PIRC

REDOVNICA URŠULINKA, MISIJONARKA (* 1894)

Verne Slovence je o delovanju naših misijonarjev po izvenevropskih celinah zvesto obveščal mesečnik Katoliški misijoni, ki je izhajal od leta 1921 do 1944 v domovini, po vojni je moral, skupaj s številnimi Slovenci, »oditi v begunstvo« v Argentino. List je prinašal poročila o misijonih in pisma naših misijonarjev in misijonark. Zelo poučna in zanimiva so bila pisma uršulinke s. Ksaverije Pirc, ki je bila od leta 1924 misijonarka na Tajskem. Ob 60-letnici Katoliških misijonov (1981) se je oglasila s pismom: »Stopili so v moje življenje okrog božiča 1924 v Bangkoku na Tajskem. Od tedaj so bili svetla točka, ki je prinesla utrip domovine in vesoljne Cerkve redno vsak mesec ... Bili so stik in povezava vseh slovenskih misijonarjev in misijonark v okrilju Misijonske družbe sv. Vincencija. In potem – katastrofa. Vojna in povojna. – Ali bodo Katoliški misijoni utihnili za vedno? Ne! Lepega dne so se spet pojavili z argentinsko znamko. Od tedaj prinašajo duhovno in gmotno pomoč vsem misijonarjem slovenskega rodu na vseh celinah.« Te izredne žene, ki je misijonom darovala 63 let svojega plodnega življenja in jo lahko postavimo ob največje slovenske misijonarje, se spominjamo ob obletnici.

več:
S. Čuk, Misijonarka s. Ksaverija Pirc (1894-1987): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2014), 48-49.

LETA 2004 UMRL JOŽE ŠMIT

UREDNIK, PESNIK IN PREVAJALEC (* 1922)

Doma iz Tlak pri Rogatcu je maturo opravil (1941) v Ljubljani. Po vojni (kot vojak je bil tudi v ujetništvu) je študiral primerjalno književnost in slavistiko. Bil je časnikar pri Kmečkem glasu, zaposlen pri Mladinski knjigi in nekaj let (1964-1977) tudi urednik Cicibana. Pesmi je pričel objavljati 1938. Prevajal je tudi leposlovje iz latinščine (rimskega pesnika Katula), nemščine ... , srbohrvaščine. V svojih pesmih je zelo povezan z naravo, otožno razmišlja o svetu in ljubezni. Rad spregovori o svojih nežnih mladostnih občutjih, o življenju v nekem novem času, o svojih domovinskih in ljubezenskih čustvih (Lirika časa). V nekaterih pesmih pa se temu čustvenemu doživljanju pridružujejo tudi spomini na mladost, vojno in spoznanja o ljudeh in življenju (Zlo stoletja, Hoja za Katulom, Grenki med) ... Pisal je tudi za otroke, v proti in verzih (Ježek se ženi) ...

njegovi verzi:

• Tako mi včasih želja govori, / da nisem jaz drevo, ki raste leta. / Pšenica sem, ki v hipu dozori / in tisočem otrok za kruh je zmleta. // Lepo je biti kruh pod nebom ustec lačnih, / lepo čutiti zob otroških ljub ugriz. / O, kruhek ni nikoli sam v omarah mračnih, / krog njega srca se pleto v neskončen niz.
  
• Daj, Marija, da bi pravi čas prišli / k rojstvu svojega Boga; / naj po mnogih, mnogih dneh hoda / z Detetom in ovčkami zaspimo vsi.
  

iskalec  in zbiralec Marko Čuk

LETA 1737 ROJEN JOŽEF AMBROŽIČ

UČITELJ, ORGANIST IN SKLADATELJ († PO 1793)

Ambrožič se je šolal doma v Šmarjah Sap pri očetu, ki je bil organist in učitelj in je sina izšolal ter pripravil za svojega naslednika. Jožef je bil nekaj časa tudi organist v Dobrepolju in v Preserjih v rojstnem  zlagal je narodne cerkvene pesmi, ki so se ohranile v njegovih rokopisnih pesmaricah .

LETA 1793 UMRL CARLO GOLDONI

ITALIJANSKI KOMEDIOGRAF (* 1707)

Doma iz Benetk, je dolgo časa deloval v Parizu, kjer je tudi umrl. Ob naslonitvi na Moliera je ustvaril nov tip italijanske komedije. Namesto mask je vpeljal žive, polnokrvne like, snov je črpal iz sodobnega življenja. Še danes igrajo njegovo komedijo Krčmarica Mirandolina. Njegovo komedijo Le baruffe chiozzotte je Mirko Rupel prelil v slikovito primorsko narečje in prevodu dal naslov Primorske zdrahe.

nekaj njegovih:

• Brati in ne razumeti je kakor loviti in ničesar ne ujeti.
  
• Laži so tako plodne, da zadostuje samo ena, pa jih je že na tisoče.
  
• Ženske se ne uredijo toliko za moške, bolj proti ženskam.
  
• Bodite previdni, ko izbirate prijatelja, še bolj pa, ko ga menjate.

LETA 1852 UMRL JAKOB ZUPAN

TARČA PREŠERNOVE 'STRELICE' (* 1785)

»Brez cetov teče vir mu Hipokrene / in esov v pesmih njega najti ni!« / »Zatorej nimajo nobene cene, / zato so pesmi tiste brez soli.« To 'strelico' je France Prešeren izstrelil proti učenemu, a čudaškemu duhovniku Jakobu Zupanu, ki se je navduševal za slavistiko in je pisal tudi pesmi, vendar brez c in s. Vse, kar je ustvarjal, nosi pečat njegovih čudaških osebnostnih potez.

LETA 1853 ROJEN IGNACIJ KLEMENČIČ

FIZIK († 1901)

Doma iz Kamnega Potoka pri Trebnjem, študiral je na Dunaju, in bil med študijem asistent Stefanovega učenca Ludwiga Boltzmanna. Doktoriral je iz mehanične histereze stekla. Predaval je fiziko na univerzi v Innsbrucku, dunajska akademija znanosti mu je podelila Baumgartnerjevo nagrado . Raziskoval je tudi na področju elektrike in magnetizma, predvsem pa so ga zanimala natančna merjenja svetlobne hitrosti in med prvimi je s poskusi obvladal valovno enačbo. Sodi med najpomembnejše slovenske fizike ob koncu prejšnjega stoletja v Avstro-Ogrski.

LETA 1887 ROJEN VALO (VALENTIN) BRATINA

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER, SCENOGRAF († 1954)

Iz rojstne Idrije je odšel v Ljubljano, kjer se je vpisal lesarsko šolo in se spogledoval z gledališčem. Dragocene izkušnje je nabral na potovanju po Nemčiji, kjer je dobil trdne osnove za režijsko delo. Zaslovel je kot eden najboljših igralcev in režiserjev. Igral je zlasti karakterne vloge, najboljši je bil v oblikovanju kmečkih tipov. Zelo so mu bile pri srcu Cankarjeve drame. Večkrat je izjavil, da je naloga igralca ponesti gledališko umetnost v zadnjo vas. Njegov načrt je bil sestaviti manjšo igralsko skupino, s katero bi gostoval po deželi.

LETA 1910 UMRL JANEZ PODBOJ

DUHOVNIK IN LJUDSKI PISATELJ - CENETOV GOSPOD (* 1848)

V duhovnika posvečen leta 1872, bil kaplan v Vipavi, Logatcu ... in župnik v Planini, Dol. Toplicah, Sp. Tuhinju ... Pisal prigodnice in igre. Leta 1890 je objavil življenjepis svojega očeta »Oče Cene, uzor dobrega gospodarja in možaka poštenjaka«, materi v spomin pa izdal knjižico »Cenetova mati«. Podboj se je kot duhovnik in poljudni pisatelj vseskozi počutil vnetega Slovenca - v besedi in dejanju. Njegova zasluga je, da je zapisal ribniško himno S'm Ribn'čan Urban.

njegova znana:

• S'm Ribn'čan Urban, / po cajl'm svajt' znan; / j'st brihtne s'm glavé, / pa žlice imám nové. // J'st dajlam žlice vsake suorte, / kar si jih ranku zmis'lt muorte, / ribežne in škatl'ce / pa tüd kühav'nce. // J'st dajlam škafe in rešiéta, / rajte, briente, vs'ga šienta, / s'm mojst'r j'st od žlic, / č'ebrù, k'blù, k'blic.

LETA 1932 ROJEN VITAL KLABUS

UREDNIK, KRITIK († 2016)

Po osnovni in srednji šoli v Škofji Loki je v Ljubljani študiral književnost in že v študijskih letih veliko prevajal. Bil je med pripadniki kritične generacije in med ustanovitelji Revije 57, po njeni ukinitvi je sodeloval pri Perspektivah in drugih revijah. Uveljavil se je kot odličen prevajalec. Največ je prevajal iz francoščine, veliko tudi iz nemščine in angleščine. Njegov prevajalski opus obsega več kot 90 naslovov knjižnih del. Za svoje prevajalsko delo je dvakrat prejel Sovretovo nagrado.

LETA 1940 ROJENA DUBRAVKA TOMŠIČ SREBOTNJAK

SLOVENSKA PIANISTKA HRVAŠKEGA RODU

Rojena v Dubrovniku, pri petih je prvič nastopala, prišla je v Ljubljano kot čudežni otrok  in pri devetih je končala srednjo glasbeno pri profesorici Zori Zarnik. Z dvanajstimi leti je po nasvetu pianista Claudia Arraua odšla v ZDA in tam leta 1957 diplomirala na newyorški najbolj znani Juilliard School of Music. Izpopolnjevala se je pri Alexandru Uninskem, bila izbrana za največji glasbeni talent v ZDA in debitirala z newyorškimi filharmoniki. Po diplomi se je izpopolnjevala pri legendarnem Arthurju Rubinsteinu. Njen mož je bil skladatelj Alojz Srebotnjak. V svoji karieri je imela več kot štiri tisoč nastopov po vsem svetu in s svetovno znanimi orkestri in dirigenti. Od leta 1967 je poučevala klavir tudi na ljubljanski Akademiji za glasbo in postala leta 1975 profesorica za klavir in med njenimi učenci so številni uspešni slovenski pianisti in pedagogi. Za svoje ustvarjanje je prejela številne nagrade (Prešernovo, Župančičevo, Grand Prix Lizstove družbe v Budimpešti za najboljšo ploščo z deli Lizsta, zlato medaljo na Mozartovem tekmovanju v Bruslju ...) , je častna članica Slovenske Filharmonije, o njej je leta 2007 za RTV Slovenijo nastal dokumentarni portret Posnetek od blizu, ki ga je režiral njen sin Martin.

njeno razmišljanje:

• Če bi se sedaj rodila, bi se pri štirih letih začela učiti klavir. To je instrument, ki ga obožujem, je moj zvesti črni prijatelj.
  
• Ko si mlad, imaš veliko želja, veliko poskušaš, se zanimaš za več stvari. Kajti človek mora biti razgledan ... tega danes manjka.

LETA 1945 ROJEN BOB MARLEY

Robert Nesta, jamajški pevec rock reggaeja († 1981)

Kitarist, pevec in skladatelj, Jamajčan Bob Marley je na svetovno glasbeno sceno postavil reggae glasbo. Ta glasbeni slog je nastal na Jamajki konec šestdesetih let iz afrokaribske in ameriške ritem in blues glasbe. Je avtor številnih uspešnic, najbolj znane so njegove: I shot the Sheriff, No woman, no cry, Could you be loved ...

nekaj njegovih misli:

• Najbolj bistri ljudje so revni ljudje.
  
• Denar ne more kupiti življenja.
  
• Razsvetlimo temo!
  
• Resnica je, da te bodo vsi prizadeli. Ugotoviti moraš le, kdo je vreden trpljenja.
  
• Nekateri ljudje čutijo dež. Drugi se le zmočijo.
  
• Prebudi se in živi.
  
• Ne zavedaš se kako si močen, dokler ni 'biti močen' tvoja edina možnost."
  
• Tvoj največji sovražnik lahko postane tvoj najboljši prijatelj in tvoj najboljši prijatelj lahko postane tvoj največji sovražnik.

LETA 1955 UMRL FRANCE KOTNIK

PROFESOR, NARODOPISEC, OČE MOHORJEVE DRUŽINE (* 1882)

Dr. Franc Kotnik je bil dolgoletni ravnatelj Družbe sv. Mohorja, najstarejše slovenske knjižne založbe, katere pobudnik je bil bl. škof Anton Martin Slomšek. Družba ima svoje "ude", katerim vsako leto pošilja "knjižni dar" (koledar ter 3-4 knjige). Njihovo število je bilo največje tik pred prvo svetovno vojno - 90.512. Pred drugo svetovno vojno je padlo na nekaj več kot 60.000, po drugi svetovni vojni pa je zraslo na presenetljivih 66.000. Glasnik Družbe sv. Mohorja v koledarju za leto 1946 je napovedal, da bo Družba "spet lahko dosegla 100.000 udov", ko bomo vsi Slovenci združeni v eni državi. Žal se ta napoved ni uresničila.

več:
S. Čuk, Franc Kotnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2005), 34-35.

dijaki o njem:

• Kotnik je bil prava koroška dobričina. Če je študenta kaznoval, mu je bilo žal še prej, ko je kazen izrekel, pa čeprav je bila ta zaslužena.
  
• V družbi je bil redkobeseden. Bal se je, da bo dolgočasen. Ko pa je beseda prišla na stare šege, pripovedke ali na koroške bukovnike, se je razživel. Povpraševal je, pojasnjeval. Davna preteklost je postala sedanjost. Čas se je zanj ustavil." (Matej Močilnik)
  
• Bil je mož velike avtoritete in človek dobrega, zlatega srca, ki je v slehernem videl in spoštoval človeka z vsem njegovim veseljem in težavami. Prav ta očetovski odnos je rodil v nas topli in prijetni občutek, da smo velika družina, ne le uslužbenci in njihov ravnatelj, temveč tudi vsi udje in bralci Mohorjeve. (Janko Moder)

LETA 1975 UMRLA DORA VODNIK-PEGAM

PREVAJALKA, PEDAGOGINJA IN GERMANISTKA (* 1898)

Za profesorico Doro Pegam-Vodnik, ki je napisala vrsto učbenikov nemščine, je bilo značilno njeno globoko religiozno prepričanje. Po vojni je bila tri leta (1945–1948) ravnateljica bežigrajske gimnazije. Kljub veri nasprotnemu ozračju je ostala zvesta svojemu prepričanju, ki ga tudi ni skrivala. Izšla je iz križarskega gibanja, katerega idejni voditelj v Ljubljani je bil njen mož, pesnik Anton Vodnik. To je bilo predvsem gibanje katoliške študentske mladine, ki se je rodilo okoli leta 1924.

več o njej in njenem soprogu, pesniku Antonu Vodniku:
S. Čuk, Anton Vodnik (1901-1965): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2015), 48-49.

nekaj njenih razmišljanj:

• Mati, ali veš, da iz tebe raste narod - narod zvestih ali nezvestih, dobrih ali slabih, premočrtnih ali izkrivljenih, jasnih, samozavestnih ali pa spačenih, mračnih in ponižanih ljudi?
  
• Nikar se ne boj (verna žena): tvoje krščanstvo se bo uveljavilo predvsem s tvojim neutrudljivim in nesebičnim delom za sočloveka, ki ne bo ločilo med našimi in onimi, temveč bo zajemalo svoje sile v prepričanju, da je vsak pošten človek upravičen do srečnega življenja, h kateremu tudi ti moraš pomagati...
  
• Le dobronamerno sodelovanje z vsemi naprednimi graditeljskimi silami v novi domovini bo prepričalo tako imenovane nasprotnike, da resnično krščanstvo ni ovira družbenega napredka, temveč njegova krepka opora ...

o njej:

• Odkrivala si nam, da je krščanstvo izrazita vera ljubezni, da eros ni nekaj profanega, ampak krščansko temeljnega. Odkrivala si nam, da je treba v krščanstvu okrepiti prav ljubezensko totalnost in tako združevati ljubezen do Boga z ljubeznijo do bližnjika in sebe (Edvard Kocbek ob grobu)

LETA 1993 UMRL JOŽKO BENEDETIČ

DUHOVNIK, DUHOVNI VODITELJ, VZGOJITELJ (* 1927)

Rojen v Vipolžah v Goriških Brdih, bogoslovje je začel v Gorici, nadaljeval in končal pa na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1951 je bil posvečen v duhovnika in bil prvih enajst let župnik v Šmartnem v Goriških Brdih, župnijo je duhovno prenovil in obnovil cerkev. Potem je bil štirinajst let spiritual (duhovni voditelj) v Malem semenišču v Vipavi. V tem času je doživel razcvet duhovnih poklicev in več sto fantom pomagal odkriti in preveriti duhovni poklic. Leta 1977 je prišel za župnika v Solkan, kjer je devet let gradil duhovno cerkev, iskal in vzgajal nove sodelavce. Leta 1986 je postal duhovni voditelj bogoslovcev v Ljubljani in z veliko ljubeznijo in predanostjo oblikoval duhovno podobo mlajših duhovnikov. Veliko je tudi pisal, predvsem članke duhovne in pastoralne vsebine v reviji Božje okolje in Cerkev v sedanjem času ...

njegove misli:

• Knjiga je moja njiva in moj vinograd.
• Semenišče je najlepši vrt naših škofij, z vseh delov naše domovine je tu zbran najlepši cvet mladosti. To je dvorana zadnje večerje, kjer se izbrani pripravljate na premagovanje samega sebe, na kraljevo službo.

o njem:

• Bil je odličen duhovnik, zvest Bogu, Cerkvi in našim ljudem. Celo življenje se je z neprestanim branjem in študijem izpopolnjeval v teologiji. Trdno je bil zasidrav v veri svojih prednikov ... s pomočjo bogatega duhovnega življenja je iskal dušnopastirske rešitve za sedanjost, v vsej odprtosti za prihodnost. (škof Metod Pirih)

LETA 2005 UMRL ZORAN JERIN

ČASNIKAR, UREDNIK, KRONIST SLOVENSKE HIMALAJSKE ODPRAVE (* 1925)

Iz rojstnega Celja je odšel v Ljubljano, kjer je študiral na Fakulteti za strojništvo, kmalu pa se je posvetil novinarstvu, najprej pri Poletu, nato pri Slovenskem poročevalcu in pri Delu. Bil je urednik revije Tedenska tribuna (TT). Od leta 1963 je bil pri Planinski zvezi Slovenije član komisije za odprave v tuja gorstva. Bil je spremljevalec in kronist prve slovenske himalajske odprave marca 1960. S popotovanj po Himalaji je napisal knjigi Vzhodno od Katmanduja (1965) in Himalaja, rad te imam (1978). Sodeloval je še pri nekaterih drugih knjigah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk