LETA 1473 ROJEN NIKOLAJ KOPERNIK

ASTRONOM († 1543)

Življenje poljskega astronoma je bilo v celoti prežeto z astronomijo. Vneto je zagovarjal delo antičnih astronomov ter njihovo marljivost in natančnost. Zgled potrpežljivega in natančnega astronomskega merjenja so meritve astronomske enote. Kopernikovo tiho in neutrudno delo upravičeno imenujemo revolucija, saj po njem naša slika zgradbe Osončja ni bila nikoli več tako zavita v meglo, čeprav so jo za dolgo časa tudi prepovedali in izbrisali s seznama 'učenosti'.

LETA 1847 ROJEN JOSIP CIMPERMAN

PESNIK, PREVAJALEC († 1893)

Pesnik in prevajalec Josip Cimperman, rojen v Ljubljani, je po končani osnovni šoli (1859) popolnoma ohromel, s prijateljem gimnazijcem se je privatno učil gimnazijskih predmetov in se dokopal do precejšnje izobrazbe. Kot pesnik je sprva posnemal Prešerna in Levstika, v šoli Levstika, ki mu je bil tudi osebno dobrotnik, je dozorel. Njegove pesmi pričajo o pogumu, s katerim je moško prenašal svoje trpljenje. Preživljal se je zlasti s prevajanjem za gledališče.

LETA 1864 ROJEN JOSIP KOSTANJEVEC

PRIPOVEDNIK, UČENEC NATURALISTIČNE ŠOLE († 1934)

Uka žeja ga je iz rojstne Vipave gnala v Gorico na gimnazijo in v Koper na učiteljišče. Kot učitelj je deloval v raznih primorskih krajih, od leta 1901 do upokojitve pa v Ljubljani. Leta 1887 je v Ljubljanskem zvonu izšel njegov prvi pripovedni spis Na Silvestrov večer. Po devetih letih molka se je oglasil s povestico Kmetiška ljubezen. Najbolj plodna so bila leta 1897–1902, ko je objavljal v raznih revijah in časopisih. V nekaterih delih je privzemal pripovedne in vsebinske obrazce naturalizma pod vplivom Frana Govekarja (Kotanjska elita).

LETA 1886 ROJEN MILAN SKRBINŠEK

GLEDALIŠKI REŽISER, PEDAGOG (* 1963)

Na začetku dvajsetega stoletja je bil gledališki igralec, režiser, organizator, pedagog in publicist Milan Skrbinšek ena najpomembnejših gledaliških osebnosti na Slovenskem. Svojo umetniško pot je začel kot član Deželnega gledališča v Ljubljani (1909), potem pa je kot igralec in režiser deloval v Trstu, Mariboru, Ljubljani. Kot igralec je oblikoval okoli 600 vlog, režiral pa je nad 200 uprizoritev, pri tem se je precej posvetil slovenski dramatiki, zlasti Cankarju.

LETA 1905 ROJEN DANILO GORINŠEK

IGRALEC, PEVEC, REŽISER, PREVAJALEC IN DRAMATIK († 1988)

V Avstriji (Lipnica) rojeni Danilo Gorinšek se je uveljavil kot gledališki igralec in mladinski pesnik. Igralsko se je šolal privatno. V letih 1928-1941 je bil angažiran v mariborskem gledališču. Bil je vsestranski gledališčnik: igralec, pevec v opereti in operi, režiser, lektor in umetniški vodja. Rad je igral komedijske vloge, pa tudi kot karakterni igralec se je uvrstil med vodilne člane mariborske Drame. Pesmi za otroke je začel pisati že leta 1921 in izdal več zbirk. Napisal je tudi mladinsko igro Rdeča kapica.

LETA 1910 ROJENA LJUBKA ŠORLI

PESNICA, UČITELJICA, KULTURNA DELAVKA, TRPINKA († 1993)

"Ljubka Šorli je simbol slovenske matere, ki je nobena težava ne zlomi, pogumno prenaša trpljenje in se prepričano zanaša na Boga, ki ji nikoli ni naložil takega bremena, da bi ga ne mogla prenesti. Nikoli ni obupala, vedela pa je, da ji bo Bog pomagal, zato je hodila pogumno po svoji poti." Tako je o Ljubki Šorli, ki ji z globokim spoštovanjem posvečamo ta zapis ob obletnici njenega rojstva, zapisal profesor Martin Jevnikar. Ob njeni smrti je pisatelj Alojz Rebula izpovedal: "Z Ljubko Šorli odhaja od nas ne samo velika Slovenka, ki je ob svojem možu Lojzetu Bratužu - mučencu že prešla v naš narodni primorski mit, ampak tudi velika kristjanka." O svoji trnjevi življenjski poti je pripovedovala v pogovorih z Marijo Češčut na slovenskem Radiu Trst A v nizu šestih srečanj od 14. oktobra do 9. decembra 1975. Izšli so v zborniku ob njeni osemdesetletnici. Tiste njene izpovedi in pripovedi, ki jih bomo povzeli ali navajali dobesedno, naj nagovorijo tudi nas.

več:
S. Čuk, Ljubka Šorli: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2010), 46-47.

nekaj njenih verzov:

• Skoz trnje pot gre v paradiž. / Naj ve, kdor išče ga na zemlji: / le z Bogom srečo si zgradiš. / Za Kristusom zvesto hodimo, / življenja križe z Njim nosimo!
  
• Nad Jezusa gorje se zgrne, / usmiljen sprejme ga za nas. / Skoz temo časa in prostora / on naša luč je in opora.
  Sin božji, milostljiv nam bodi, / po krivdah naših nas ne sodi!
  
• Na težki poti Sin človekov / pod križem tretjič obleži. / Prenaša muke in bridkosti / za večno srečo nas ljudi. / A mi za bližnjega ne vemo, / ko v stiski čaka pomoči.
  
• Na križu Bog / razpetih rok / me tiho blagoslavlja. / Ko tu klečim / in vanj strmim, / je v meni bolečina. / Za me trpi / in krvavi, / da me otme pogina.
  
• Beseda sveta, najmilejša - mati! / Kot sonce siješ mi v temotne dni, / pomagaš mi v življenje verovati, / v ljubezen zvesto, v bratovske vezi.
  
• Ti, Jezus, nas poplemeniti, z nesrečnimi nam daj čutiti.
  
• Odšli so romarji in z njimi petje: / v Mariji mir so našli in zavetje. / Nihče se več živeti ne boji.
  
• Ko Jezusa na smrt obsodi, / Pilat umije si roke. / V srce nam vidiš, Jezus mili: / s Pilatom vsi smo te sodili.
  
• Nad Sinom sklanja se Marija, / v naročju mrtev ji leži. / Srce ji trga bolečina - / sedmero mečev ga teži. / Solze že vse je izjokala, / kot mrtve luči so oči. / Podoba žalostne Marije / naj v sili nam poguma vlije.
  
• Globoko Jezusa presune / žena jeruzalemskih jok. / V njih vidi matere in žene, / kar jih oklepa zemlje krog. / Njih solze skrb so in dobrota, / preliva v bisere jih Bog.
  več:
  

LETA 1922 ROJENA CVETANA PRIOL

UČITELJICA, MISIJONARKA NA BOLNIŠKI POSTELJI, BOŽJA SLUŽABNICA († 1973)

"Kako so mi starši dali ime Cvetana? Čitali so povest iz časov starih Slovanov z naslovom Darovana. V njej se hči poganskega čarovnika Duba pokristjani in se odpove svetu, da bo služila Bo­gu. Imenovala se je Cvetana. In jaz sem dosegla svoj poklic misi­jonarke: postala sem misijonarka s trpljenjem - misijonarka na bolniški postelji. Srečna sem." Tako je v svoj dnevnik, ki ga je pisala po naročilu svojega duhovnega voditelja, 29. julija 1951 zabeležila Cvetana Priol, takrat 29-letno dekle. Ko prebiramo njene zapise, zaznamo prijeten vonj svetništva. Dnevnik tega dekleta, ki spominja na Povest duše sv. Male Tere­zije in Dnevnik sv. Favstine Kowalske, je s pristankom njenih sester Božene in Nevenke pripravil za tisk Adolf Mežan in ta dra­gocena knjiga je izšla leta 1997 pri Slomškovi založbi v Mariboru. Leta 2004 je izšla knjiga v razširjeni obliki z naslovom Na poti svetosti (SZ). V njej so objavljeni tudi prozni spisi, izbor njenih pesmi, zapisi sodobnikov, prijateljev in znancev, objavljenih je tudi precej slik, ki . Kdor bo knjigo bral, bo razumel, zakaj je stekel postopek za bea­tifikacijo te neverjetne cvetlice svetosti pri nas.

več:
več:
S. Čuk, Cvetana Priol: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2002), 82-83.
S. Čuk, Cvetana Priol, slovenska Mala Terezija: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2022), 90.
B. Rustja; M. Erjavec, Cvetana Priol: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 8 (2023), 99.
G. Čušin, Ljuba moja Cvetana!: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 8 (2023), 98.
knjiga: Cvetana Priol na poti svetosti (predstavitev knjige)

nekaj njenih razmišljanj:

• Gospod, daj, da bom tvoja priča! Razodeni na meni vso svojo moč, svojo ljubezen, svojo dobroto do vseh bratov in sester, po­sebno pa tistih, ki te dovolj ne poznajo... Daj mi srce, v katerem bo imel prostor vsak človek in vsi ljudje!
  
• Ali je sploh možna še kaka večja sreča, kot je sedaj moja? Ko čutiš, da si popolnoma eno z Božjo voljo...
  
• Ali že slutite, da je življenje velika skrivnost? Da živimo ­ne zase. Da trpimo - ne zase. Gradimo nov svet. Svet ljubezni, miru in dobrote. Gradimo ga s trpljenjem. Gradimo ga najprej v lastnih dušah. Potem pa bo vstal tudi v drugih. Nov svet sreče.
  
• Nevernim ljudem se zdi v njihovem strašnem trpljenju smrt in samomor rešitev. Toda zaupam, do bodo tudi oni našli nekoč pot pod križ, saj je tudi njihovo trpljenje Božje.
  
• Moj Bog, kolikokrat hodimo ljudje v življenju drug ob drugem in je med nami prepad in se v svoji sebičnosti nismo niti potru­dili, da bi ga morda z eno samo besedo ljubezni premostili ali vsaj zmanjšali. In zaradi naše hladnosti kaka duša nikdar ni našla poti k Bogu dobrote...
  
• Krščanstvo je vera veselja, upanja. O, da bi ga znala pokazati v vsej privlačnosti tistim, ki ga ne poznajo! Da bi ga sama res doživela v vsej polnosti!
  
• Navadila sem se, da pri vsaki jedi prosim, da bi duše dobile lakoto in žejo po Bogu.
  
• Vprašujem se, kaj je pravzaprav moja življenjska naloga. Edina moja življenjska naloga bo moje osebno posvečenje. S pomočjo mi­losti, zakramentov moram do konca razviti svojo naravo in postati druga Marija.
  
• Meni pomeni vera vse: življenje, smisel, srečo. Ne vem, kaj naj storim, da bi vse te množice okoli mene in vsi ljudje dobili ve­ro. Tako hudo je živeti za to veliko stvar in imeti zaprta usta! Nositi polno luči v sebi in ne moči svetiti!
  
• Zapovedi tvoje naj bodo kot spevi, / na poti k nebesom mi Božji odmevi; / daj, Jezus, da vzljubim jih, zvesto vršim, / s tem pravo notranjo svobodo dobim.
  
• Brezmadežna! Tvoj Božji Sin je že v tvojem telesu posvečeval druge duše. Spomni se, da sem tvoj otrok in spolni mi moje prošnje!
  
• Srce sije ti kot sonce, / Kristus, ti si luč sveta, / vse otroke k sebi kličeš, / daješ srečo, mir srca.
  več:
  

LETA 1916 ROJEN JOŽE PENGOV

LUTKAR IN REŽISER, OČE SLOVENSKEGA LUTKOVNEGA GLEDALIŠČA († 1968)

Že kot študent rudarstva na tehnični fakulteti v Ljubljani se je ukvarjal z amaterskim in lutkovnim gledališčem. Leta 1937 je začel s Franetom Milčinskim sodelovati v radijski oddaji Jožek in Ježek. Po vojni se je posvetil lutkovnemu gledališču. Leta 1950 je postal direktor in umetniški vodja Mestnega lutkovnega gledališča v Ljubljani in z njim zaslovel doma in po svetu. Največ je k temu pripomogla znamenita igra Žogica Marogica, kateri so sledile številne druge

LETA 1923 UMRL IVAN TAVČAR

PISATELJ, PRAVNIK IN POLITIK (* 1851)

Doma iz Poljan nad Škofjo Loko, po mnenju nekaterih najboljši slovenski pisatelj v predcankarjevem obdobju. Svojo prvo pripovedko pa je objavil v Slavljanskem jugu pod naslovom Primola leta 1868. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu, v dijaškem lističu Slavec, v Slovanu, v Stritarjevem Zvonu, in v Zori. Široko razgledan in izobražen je kljub doktoratu iz prava obdržal občutek za preprostega človeka, kmeta, saj je tudi sam izhajal iz kmečkega okolja in korenin ni pozabil, čeprav se je povzpel na sam vrh meščanskega življenja. V obdobju umetniškega pripovedništva je uporabljal realistične motive, zlasti v obravnavi vaškega življenja. Najpomembnejši njegovi deli sta Visoška kronika in Cvetje v jeseni. Učencem in dijakom pa je znan tudi po zbirki kratkih pripovedi Med gorami, napisal pa je še: V Zali, Izza kongresa, Grajskem pisarju in še nekaterih drugih pripovednih delih.

več:
A. Napotnik, Ivan Tavčar: (Mojstri besede, v: Ognjišče 5 (2009), 78-79.
S. Čuk, Ivan Tavčar (1851–1923): Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2021), 36-37.
M. Erjavec- J. Ferlan, Dvorec Visoko. Dvorec v poljanski idili: Na obisku, v: Ognjišče 2 (2023), 75-77.

nekaj njegovih misli:

• Hodi z zbranim duhom v božjo cerkev in ne nosi Boga samo na jeziku, nego ga imej tudi v srcu!
  
• Naj si še tako zapuščen in osiromašen, te veže trdna veriga na nekaj, česar se vsak hip ne zavedaš: ta nekaj je -zemlja, na kateri si se rodil. To je naša edina neskaljena prijateljica, vedno ti kaže en in isti obraz in zvesta ti ostane, če jo še tolikokrat zatajiš.
  
• Lepota je vedno enaka in ista, pa vendar nikdar dolgočasna. Če si ohranite čut za to lepoto, vas življenje, pa naj je še tako dolgo, ne bo nikdar dolgočasilo.
  
• Brez bojev ni napredka, ga v preteklosti ni bilo in ga tudi v bodočnosti ne bo.
  
• Večja skrb prevpije manjšo skrb, večja bolečina prežene manjšo bolečino.
  
• Moje mladostno prepričanje je bilo, da bi bil svet čisto drugače ustvaril kakor ga je ustvaril Gospod Bog. Ali to ni nič novega: naši mladeniči žive gotovo v ravno istem prepričanju!
  
• Nevihte so dostikrat ravno tako potrebne, kakor so potrebni sončni dnevi. Brez bojev ni napredka, ga v preteklosti ni bilo in ga tudi v bodočnosti ne bo.

LETA 1933 ROJEN VENO TAUFER

PESNIK, DRAMATIK

Ljubljančan, diplomiral iz svetovne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti (1960) zaposlen v slovenski redakciji radia BBC v Londonu, delal v kulturni redakciji RTV Slovenija. Kot oporečniški kulturni delavec se je zavzemal za umetnostni in mišljenski pluralizem; bil je literarni urednik Revije 57eden od avtorjev Majniške deklaracije (1989) .. idejni oče mednarodnega literarnega festivala Vilenica, predsednik Društva slovenskih pisateljev (2011-14). Prvo pesniško zbirko Svinčene zvezde je objavil leta 1958, potem jih je nastalo še devet, veliko je prevajal in piše drame (Prometej ali tema v zenici sonca, Odisej in sin ali svet in dom

nekaj njegovih verzov

• Morje lista val za valom / šum čez kamne potem pene in nič / spomin je ki na breg nalaga vonj in vlago // val za valom listi knjige / med njimi alge vrči pesek kak mrlič / kdo jo lista jo sploh še piše // ne galeb ne ladja ne plavalec / nihče ki se obrača skoz ta blišč / ne ve je le črka pega znak ne bralec // je morda na nekem svetu že prebrana / in ta mrzli val ni več niti prhek list / je knjiga odvržena že razcefrana // ali pa je vsaka zgodba iz nje prepisovana / ker se godí a listanje je hipen švist (Morje lista val za valom)

LETA 1951 UMRL ANDRE GIDE

FRANCOSKI PISATELJ, NOBELOVEC 1947 (* 1869)

Eden najbolj samosvojih pisateljev na prelomu dveh stoletij. Rodil se je v Parizu, njegovi predniki po očetovi strani so bili hugenoti in tako je bil protestant. Nemirni iskalec resnice, pogumen opisovalec samega sebe, tenkočutni osvetljevalec zamotanih labirintov človeške duše in življenja. Sodil je v krog simbolistov, veliko potoval in z romanom Ponarejevalci denarja je postavil zgled moderne proze in zaslovel po vsem svetu. Bil je glasnik boja proti revščini delavskih množic, obenem pa ga je izredno motilo meščansko hlinjenje "visoke" morale. V svojem pisanju je po svoje obravnaval moralno-etična ali religiozno-cerkvena splošno sprejeta pravila, njegova dela so bila nekaj časa na indeksu. Predvsem v Pastoralni simfoniji pa o etičnem odnosu med ljudmi in lastnem moralnem težišču razpravlja na podlagi nekaterih tez prvobitne krščanske etike, kakor so izražene v evangeliju in ki mu pomenijo izhodišče za razmišljanje o življenju in harmoničnih odnosov med ljudmi. Kot zagovornik družbene pravičnosti se je Gide navdušil nad socializmom in komunizmom, ki pa ga je po obisku Sovjetske zveze leta 1936, zavrnil. Nekaj njegovih del: Ozka vrata, Vatikanske ječe, Pastoralna simfonija ... umetnina je njegov Dnevnik, neponovljivo pričevanje o življenju in svetu, ki ga je skozi šest desetletij doživljal. Tu se razkrije on sam, njegovo goreče iskanje resnice, sanje o sreči človeštva in odpravljanju vsega, kar ga utesnjuje in ovira na poti v prihodnost .... Leta 1947 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

nekaj njegovih misli:

• Vsakemu bitju pripada toliko sreče, kolikor je prenesejo njegovi čuti in njegovo srce ... Hvaležnost pa je tako sladka in tako neizbežno sladko je ljubiti, da najrahlejše božanje zraka zbudi v mojem srcu zahvalo. Potreba po hvaležnosti me uči, da iz vsega, kar se mi zgodi, naredim srečo.
  
• Misli so kot rože: tiste, ki jih natrgamo zjutraj, ostanejo najdlje sveže.
  
• Verujem, da so bolezni ključ, ki nam odpirajo neka določena vrata. Verujem, da obstajajo vrata, ki jih more odpreti edino bolezen.
  
• Res ne maram sreče, ki se porodi na račun stiske ... Ne maram bogastva, ki bi bližnjega oropalo ... Če hočem biti srečen, mi je potrebna sreča vseh.
  
• Ne maram ljudi, ki se ponašajo s tem, da trdo delajo. Če se jim njihovo delo zdi tako trdo, naj si poiščejo drugo. Veselje do dela je znamenje, da nam ustreza.
  
• Prepričan sem, da so bolezni ključi, ki nam morejo odpreti določena vrata.
  
• Srečen tisti, ki ni navezan na nobeno stvar, marveč se z neutešeno radovednostjo nenehno sprehaja med pojavi, ki se venomer menjajo.

LETA 2008 UMRL IVAN CAMPLIN

DUHOVNIK, PESNIK IN PISATELJ, PRERODITELJ PORABJA (* 1912)

Na Srebrnem bregu menda ni srebra, lahko pa najdemo zlato, zlato posebne, najboljše sorte. Na Srebrnem bregu lahko najdemo zlatega človeka. Pa ne samo enega. Človek iz najdragocenejšega zlata živi v stari hiši blizu kapele Srca Jezusovega in Srca Marijinega. Živi v hiši, kjer je komaj prostora za človeka, saj je vsepovsod veliko knjig: na policah, na postelji, na mizi, na sedežih, na tleh. V tej hiši živi mož, bolj majhne rasti, a živahen in čil, čeprav nosi že deveti križ. Največkrat ga lahko najdemo v stari obleki, pogosto v debelem zimskem plašču, s ponošeno kapo na glavi. V rokah pa drži knjigo ali rožni venec. Včasih pa tudi škarje ali kakšno drugo orodje, da ureja svoj mali vinograd in okolico hiše. Ni več nobenega dvoma: To je Ivan Camplin. – Tako je v uvodu knjige Ivana Camplina Mojih devetdeset let (Stopinje, Murska Sobota 2003) zapisal Lojze Kozar ml., njegov sosed s Srebrnega brega. Tega izrednega duhovnika, ki je dočakal skoraj 96 let, predstavljamo kot pričevalca zvestobe svojemu poklicu ob obletnici smrti.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2012) 8

nekaj njegovih misli:

• Vsaka stvar bo zate velika, če jo boš kot veliko doživel.
  
• Žalost je smrt duše. Veselje je njeno življenje.
  
• Hudo je, če človek mora uživati lepoto ljubezni le iz knjig.
  
• Mnogi bi radi zvedeli za recept, kako doživeti devetdeset let. Naj jim odgovorim jasno in preprosto: pijte, jejte, bodite veseli, če je priložnost tudi zavriskajte in pa molite. Če bo Božja volja, boste živeli devetdeset ali še več let.

LETA 2016 UMRL UMBERTO ECO

ITALIJANSKI PISATELJ, FILOZOF, SEMIOTIK (* 1932)

Rojen v Alessandrii v Italiji, študiral srednjeveško filozofijo in literaturo (Tomaž Akvinski), po doktoratu je bil najprej zaposlen na RAI, v kulturnem uredništvu televizije, kasneje je predaval v Torinu in Milanu, kjer je tudi živel  in po letu 1965 predaval semiotiko v Bologni. Svetovno znan je postal s svojim prvim  romanom Ime rože (1980). Zanimivo pa je tudi njegovo znanstveno delo, v katerem izhaja iz postmodernistične predpostavke, da novo v literaturi ni več možno, ampak je mogoče le prenavljati dediščino: sestavljati koščke literarne tradicije v nove in nove kombinacije. Tega se drži tudi v svojih romanih, saj Ime rože, Foucaultovo nihalo, Otok prejšnjega dne in Baudolino ... združujejo različna družbena, zgodovinska in filozofska sporočila.

nekaj njegovih misli:

• Ko človek preneha verovati v Boga, to še ne pomeni, da ne veruje ničemur. On zdaj veruje vsemu.
  
• Bojte se glasnikov, ki so pripravljeni umreti za resnico, ker navadno zaradi njih umirajo z njimi tudi mnogi drugi, pogosto celo pred njimi, večkrat pa tudi namesto njih.
  
• Ni vsaka resnica za vsaka ušesa.
  
• Star pregovor pravi: Pero držijo trije prsti, dela pa celo telo. In boli.

LETA 2021 UMRL DANILO BENEDIČIČ

GLED., FILMSKI IGRALEC, MOJSTER ODRSKIH MINIATUR (* 1933)

Rodil se je v Pristavi pri Tržiču v družini s šestimi otroki, ki jih je po zgodnji očetovi smrti preživljala mama. S štirinajstimi leti se je zaposlil v tekstilni tovarni. Po diplomi na AGRFT v Ljubljani (1957) je bil do upokojitve (1996) zaposlen v SNG Drami. V skoraj petdesetih letih je odigral več kot 150 gledaliških vlog. Nastopal je tudi v radijskih in televizijskih igrah ter v celovečernih filmih. Kot karakterni igralec s širokim izpovednim razponom je bil mojster detajla, odrskih miniatur. Prejel je številne nagrade.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1455 UMRL bl. FRA ANGELICO

ITALIJANSKI RENESANČNI SLIKAR, BLAŽENI (* 1395)

Brez dvoma je v nebesih precej ljudi, ki so bili v dneh svojega življenja na zemlji slikarji ter so s svojimi umetninami olepšali številne bogoslužne in druge prostore ali svoje umetniške darove kako drugače postavili v službo Boga in ljudi. Uradno 'potrdilo' o 'članstvu v akademiji zveličanih ', najvišjem in edino resnično nesmrtnem zboru, pa je katoliška Cerkev podelila samo enemu od njih. Papež Janez Pavel II. je namreč s posebnim pismom, ki nosi datum 3. oktobra 1982, objavljeno pa je bilo šele 25. junija 1983, določil, da se sme poslej vsako leto 18. februarja, na njegov 'rojstni dan za nebesa', z bogoslužno molitvijo in daritvijo javno obhajati spomin italijanskega renesančnega slikarja Giovannija da Fiesole (ok. 1400–1455), po vsem svetu znanega pod imenom Fra Angelico ali Beato Angelico. S tem sklepom je potrdil naslov 'blaženi', ki ga je temu 'angelskemu mojstru' ljudstvo podelilo takoj po njegovi smrti, ki ga je zaradi evangeljske preprostosti in angelske miline njegovih slik ter zaradi svetosti njegovega življenja začelo imenovati Beato Angelico (blaženi Angelik). To bogoslužno dejanje je prvi opravil sveti oče sam, ki je 18. februarja 1984 v rimski dominikanski cerkvi Santa Maria Sopra Minerva, kjer je Beato Angelico umrl in kjer je pokopan, njemu na čast daroval sveto mašo, h kateri so povabili umetnike in druge kulturne delavce.

več:
S. Čuk, Beato Angelico - slikar med blaženimi; v: Ognjišče 2 (1984), 24-25.

LETA 1546 UMRL MARTIN LUTHER

NEMŠKI TEOLOG IN VERSKI REFORMATOR (* 1483)

Rojen v Eislebnu v družini rudarskega mojstra Hansa Lutra. V svojih spominih omenja, da je kmečkega rodu. Starša sta bila zelo stroga in Luter pripoveduje, da sta ga do krvi pretepla zaradi kraje enega oreha. V Mansfeldu je hodil v mestno šolo, leta 1497 pa ga je oče poslal v stolno šolo v Magdeburg in leto zatem se je preselil k sorodnikom v Eisenach, kjer je nadaljeval šolanje. Svojih učiteljev se spominja z grenkobo, pogosto so uporabljali palico. Leta 1501 se je vpisal v novo univerzo v Erfurtu in čez štiri leta postal magister filozofije. Na željo očeta se je odločil za nadaljevanje študija na pravu, toda ko ga je v nevihti opazila strela in v smrtni stiski je klical na pomoč sv. Ano, kateri se je priporočil in se odločil, da bo postal menih. V življenjski stiski je tako dozorel ta sklep, postal je avguštinski menih in profesor svetega pisma ... Zvesto je izpolnjeval svoje meniške obveznosti, leta 1511 romal v Rim, naslednje leto postal doktor filozofije, počasi pa je v svojih predavanjih izoblikoval svoj nauk. Spoznal je, da sam ne more biti dober, da vedno ostaja grešnih ga je verjetno privedlo do tega, da je začel učiti: samo vera in samo milost nas moreta opravičiti pred Bogom ... Po njem nosi ime Luteranska Cerkev in sicer zaradi lažjega razlikovanja od drugih protestantskih Cerkva. Marsikje raje uporabljajo izraz evangeličanska Cerkev, kajti po Luthrovem nauku je Cerkev le tam, kjer se oznanja evangelij. Pri nas je evangeličanska Cerkev v Prekmurju.

več o reformaciji:
F. Perko, Pred 500 leti se je rodil Martin Luter začetnik reformacije, ki je povzročila razdeljenost zahodne Cerkve: Ognjišče 11 (1983), 6-10.

Lutrova misel:

• Bogu ne moremo narediti nobenega večjega in boljšega dela in ne moremo mu izkazati bolj žlahtnega češčenja, kakor storimo tedaj, če se mu zahvalimo.

o njem:

• Luter gotovo ni bil svetnik v običajnem pomenu besede, prav tako pa ni bil hudič, kakor so ga včasih prikazovali katoličani. Bil je močna osebnost, globoko veren, pol notranjih stisk, ki jih je hotel reševati s pomočjo vere. Bil je izredno eruptiven, nagel, hkrati pa odločen in nepopustljiv v svojih stališčih. Hotel je prenoviti v stoletjih zaprašeno in preležano Cerkev. V spletu zgodovinskih okoliščin pa je postal začetnik reformacije. (France Perko, Ognjišče 11_1983)

LETA 1564 UMRL MICHELANGELO BUONARROTI

ITALIJANSKI KIPAR, SLIKAR, ARHITEKT IN PESNIK (* 1475)

Ta vsestranski genij - slikar, kipar in pesnik - se je navdihoval iz Svetega pisma. Ob petstoletnici njegovega rojstva je papež Pavel VI. dejal, da je "klasični in poganski umetnosti vdihnil vzvišenega krščanskega duha". Ena njegovih največjih umetnin je kip Pietá v baziliki sv. Petra v Rimu.

več:
S. Čuk, Michelangelo Buonarroti, navdih vere in Svetega pisma, ob 500-letnici rojstva: Ljudje in diogiodki naših dni, v: Ognjišče 4 (1975), 10-13.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kar hočem, rad bi hotel, o Gospod! / Od srca loči žar tančica leda, / ki žar gasi, zategadelj beseda / nasprotna delom mojim je povsod.
  
• Življenja mojega nemirni tok / na trhlem brodu skoz vihar morja / prispel v pristan je, kjer za dela zla / in dobra kliče nas k računu Bog.
  
• Kar hočem, rad bi hotel, o Gospod! / Od srca loči žar tančica leda, / ki žar gasi, zategadelj beseda / nasprotna delom mojim je povsod.
  
• Kakor ti delovni dan, ki si ga koristno preživel, naklanja prijeten spanec, tako se lepo življenje izteka v spokojno smrt.
  
• Všeč mi je: ker pred smrtjo sem spoznal, / kako je kratko vsako radovanje. / Boli me: ker za milost, odpuščanje / v poslednji uri mnogo je težav.
  
• Vso krivdo naj izpere tvoja kri, / bolj ko se staram, bolj podpri otroka / in prizanesi vse mi čez in čez.
  
• Umetnost mi je bila boginja in gospodarica. Ah, kako sem se motil! Resnične lepote ni brez večnosti, kakor ne toplote brez ognja. Kar je minljivo, modrega človeka ne more umiriti.
  
• Ljubezen so perutnice, ki jih je Bog dal človeku, da bi mogel poleteti k njemu.
  
• Življenje je vredno več kot premoženje. Bodite mirni, ne delajte si sovražnikov, ne zaupajte nikomur razen Bogu in ne govorite o nikomer ne dobro ne slabo, ker ne vemo, kako bo na koncu.

LETA 1774 UMRL KAREL MIHAEL ATTEMS

PRVI GORIŠKI ŠKOF (* 1711)

Attemsi so bili ena najuglednejših goriških plemiških rodbin, ki se je v teku zgodovine razdelila na več vej. Številni Attemsi so se odlikovali kot visoki državni uradniki, dvorni svetovalci, de­želni oblastniki, generali, cerkveni dostojanstveniki. Karel Mihael Attems, prvi goriški nadškofi se je odlikoval po izobrazbi, srčni plemenitosti in nadpastirski vnemi. Ta "mož po božji volji" je trikrat prehodil vso škofijo, se srečeval z verniki in z njimi govoril v njihovem jeziku.

več:
S. Čuk, Karel Mihael Attems: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2001), 22-23.

LETA 1745 ROJEN ALESSANDRO VOLTA

ITALIJANSKI PLEMIČ IN FIZIK († 1827)

Profesor fizike v Paviji (kjer je ostal 20 let) je bil eden prvih pionirjev raziskovanja električnih pojavov. Napoleon ga je zaradi njegovih dosežkov povzdignil v grofa. Ta bistri mož je tudi izumitelj električne baterije (galvanskega člena). Izdelal je tudi prvi kondenzator. Po njem se imenuje fizikalna enota za merjenje napetosti električnega toka (V) in instrument za merjenje električne napetosti (voltmeter).

LETA 1895 ROJEN HERIBERT SVETEL

SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1962)

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v rojstni Ljubljani (sedmi razred pri benediktincih v Št. Pavlu na Koroškem), vsa leta se je učil tudi glasbe. Po maturi je v Pragi študiral pravo, študij pa dovršil v Ljubljani. Ob svojem poklicnem delu se je posvečal glasbi, nekaj časa v ljubljanski operi. Po drugi svetovni vojni je bil dirigent mariborske opere, kjer je naštudiral vrsto opernih in baletnih del. Poleg komične opere Višnjani je zložil več scenskih skladb, med njimi kantato Legenda o Mariji in pastirici Urški.

LETA 1918 ROJEN ZDENKO LOVŠE

DUHOVNIK IN ZAPORNIK († 2000)

Duhovniki, ki so bili v hudih časih po drugi svetovni vojni lju­dem pomočniki in tolažniki, so bili oblastnikom napoti. Zato so si zoper nje izmišljali lažne obtožbe ter jih obsojali na dolgoletne zaporne kazni. Večina njih je te kazni prestajala v raznih delovnih taboriščih. Eno takih je bilo v Medvodah, kjer so zapor­niki gradili elektrarno. Tam je bil med zaporniki tudi pred nedav­nim umrli duhovnik dr. Zdenko Lovše, čigar spomini z naslovom Ne jaz, ampak Bog, so pred nekaj meseci izšli pri založbi Družina. Odlomek iz te njegove knjige-pričevanja govori o doživetju božič­nega praznika v krutih okoliščinah kazenskega taborišča. Zaprtim trboveljskim knapom je Zdenko Lovše, ki se je izkazal ko odličen scenarist na proslavi Dneva republike (29. novembra), na njihovo željo narisal jaslice, potem ko so se knapi zakleli, da raje umrjejo, kot da ga izdajo. Ti "grobi" možje so domiselno priskrbeli vse, kar spada k božičnemu praznovanju: drevesce, okra­ske, sveče...

več:
S. Čuk, Duhovnik - zapornik Zdenko Lovše. Betlehemski čudež v Medvodah: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2001), 72-73.

LETA 1923 ROJEN BOJAN ŠTIH

KRITIK, ESEJIST IN PISATELJ († 1986)

V Ljubljani je diplomiral iz zgodovine, najprej je delal pri Naših razgledih, kasneje je bil ravnatelj SNG Drame (1961-70) in uveljavil zahteven repertoar, s sodobnimi svetovnimi in slovenskimi deli. Veliko je provokativno pisal o kulturi, pomembne so tudi ocene in študije domačih in tujih knjižnih izdaj; pisal je tudi leposlovna dela: Knjiga ki noče biti requiem (1981); To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen (1983).

več:
S. Čuk, Bojan Štih (1923-1986): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2016), 52-53.

njegove misli:

• Človek bodi človeku prijatelj, tovariš in bližnji, zato naj človek pomaga človeku, kadar je ta v stiski.
  
• Da, da, tisti, ki imamo grda telesa, vedno govorimo o lepoti naše duše, a tisti, ki imajo lepa telesa, se na dušo niti ne spomnijo.

razmišljanja iz Intervjuja s Cirilom Zlobcem (Sodobnost 1981):

• V moje delo je bilo položeno upanje, da moramo imeti Slovenci dobre revije, odlično gledališče in zgleden film. Tako sem delal pri Naših razgledih, v gledališčih, v Sodobnosti, v filmu itd. Je bilo precej optimizma in tudi navdušenosti, kdaj pa kdaj tudi nore, v vsem mojem delu. Ob vsem tem pa sem vedno poskušal vzpostaviti dobre odnose z ustvarjalci, bojeval sem se proti inkasantom na kulturnem polju, proti korupciji, proti neznanju in proti provincialni samovšečnosti. Imel sem veliko konfliktnih situacij, toda večinoma z lenuhi, šarlatani in intriganti, ki pa so se skrivali za visoko doneče politične fraze samoupravljanja in socializma.
  
• Mislim, da postajamo čedalje bolj brezbrižni in neobčutljivi za vse, kar je »gnilega v državi danski«. Svojim mislim in kritičnim pogledom pa ne pripisujem nobene izjemnosti. Kritično so me učili misliti v gimnaziji profesorji, ...učili so me misliti prijatelji, mati in oče. In tudi življenje in življenjske izkušnje. ... Moram vam priznati, da velikokrat resnično ne vem, ali je moje pisanje koristno in potrebno in če je sploh kaj vredno. Pripadam viharniški dobi in generaciji. Nekaj tega je še zdaj v meni. Vem, da to viharništvo ni prijetno ne za tiste, ki vladajo, in ne za tiste, ki so vladani.
  
• (o prihodnosti) Odločilna bo vloga znanja in znanosti. Racionalno gospodarstvo, v katerem bo kmet spet prišel do svojih pravic in veljave. Šolstvo, ki bo otroka in mladeniča in mladenko naučilo svobodno misliti. Kultura (tudi delo je kultura), ki nam bo dajala moč in vero. Spoštovanje zgodovine in vsega, kar so nekdanji rodovi ustvarili. Varovanje dežele in njenih naravnih vrednosti. Odprtost in svetovljanstvo. Pridnost in tisto, čemur pravimo poštenost. Strpnost in socialno solidarnost. Vidite, to so cilji, za katere je vredno živeti in se bojevati. Človek živi med zemljo pod nogami in zvezdami nad glavo. Ta njegova eksistenca je življenje. Tragično. Smrtno. Večno pa lahko postane le v delu, fantaziji in poeziji. Odkrivajmo to možnost in pred nami je spodbudni, animatorsko utopični program, kot pravite. Jaz verujem vanj. (leta 1981)

LETA 1932 UMRL JANKO LEBAN

PISATELJ, PUBLICIST, GLASBENIK (* 1855)

Njegova življenjska pot se je pričela v Kanalu ob Soči, kjer je bil oče Valentin učitelj. Po njegovih stopinjah je šel tudi Janko, najmlajši med sinovi (rojen 1855), ki je zaslovel kot pisatelj, pesnik in glasbenik, brat Avgust (1879) je znan predvsem kot glasbenik, Fran pa se je uveljavil kot pravnik. Janko je po diplomi na učiteljišču v Kopru poučeval po šolah na Primorskem, po letu pa na Kranjskem. Veliko je pisal za mladino, oglašal pa se je tudi s pedagoškimi članki. Umrl je v Kandiji pri Novem mestu.

LETA 1941 UMRL JANKO BARLE

DUHOVNIK, ZGODOVINAR, PISEC IN ETNOBOTANIK (* 1869)

Pisatelj, etnograf, etnolog, zgodovinar in glasbenik Janko Barle, rojen v učiteljski družini v Budanjah pri Vipavi, je mladost preživel v Podzemlju v Beli Krajini. Srednjo šolo in bogoslovje je študiral v Zagrebu, kjer so mu zaupali pomembne službe na škofiji. Deloval je na številnih področjih, tudi na glasbenem in velja za reformatorja cerkvenega petja na Hrvaškem.

LETA 1950 UMRL LOVRO KUHAR - PREŽIHOV VORANC

PISATELJ (* 1893)

"To, kar človek doživlja v mladih letih, kar se kali skozi otrokovo dušo, to ostane odločilno pri odraslem, iz tega rastejo nagibi, dejanja." Tako je zapisal Prežihov Voranc-Lovro Kuhar, ki je bil - kot samouk - velik pisatelj. Življenje ga je hudo premetavalo in ga zaneslo na 'breg' komunizma, vendar je Voranc tudi svoje 'partijstvo' iskreno postavil v službo zatiranih. V tem je bil podoben svojemu mlajšemu bratu Alojzu, duhovniku in dvakratnemu doktorju, ki ga je pri njegovem delovanju gnala ljubezen do ljudi. "Korenine te ljubezni so v krščanski vzgoji doma," piše profesor Tone Sušnik, ki Prežihe spremlja že štirideset let. "Bog in sveti križ božji je bilo vedno pred jedjo in po njej, zahvaliti se za vsako dobroto..." Med bratoma Lovrom in Lojzom je bilo po rojstvu manj kot dve leti razlike. Zrasla sta iz silno trdih tal, vendar sta se, vsak po svoje, čudovito razcvetela. O pisatelju Lovru-Vorancu (to je koroški 'Lorenc') smo se v šoli veliko učili, ker je bil za povojni režim 'naš človek', pa čeprav ni bil 'rdeč po vseh predpisih'. Lojz, odličen duhovnik, dober časnikar in sposoben politik, pa je bil zamolčan, da kot 'far' ne bi jemal časti bratu revolucionarju! Šele leta 1992 je smela njegova rojstna hotuljska župnija dostojno proslaviti njegov spomin.

več:
S. Čuk, Prežihov Voranc: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7-8 (1993), 76-77.

LETA 1969 ROJEN 2009 UMRL TOMAŽ HUMAR

ALPINIST († 2009)

Gore je "srečal" v srednji šoli in od takrat so bile njegova velika ljubezen. Alpinist je postal leta 1990, gorski reševalec pa 1993. Preplezal je več kot 70 prvenstvenih smeri, prejel več priznanj in nagrad, najbolj odmevni vzpon pa je opravil 1999 čez južno steno Daulagirija, do grebena (8000 m) solo na alpski način. Oktobra 2000 se je doma pri delu ponesrečil in po prvih črnih napovedih leta 2001 ponovno začel s plezanjem. Čaka ga tretji polčas, je dejal. Leta 2005 je doživel novo rojstvo – s helikopterjem so ga rešili iz stene gore Nanga Parbata. Čez dve leti ni imel te sreče, poškodovan je ostal v steni 7227 metrov visokega himalajskega vrha Langtang Lirung, ko so do njega prišli reševalci, so ga našli mrtvega.

več:
M. Turk, Tomaž Humar: Moj pogled, v: Ognjišče 9 (2002), 58-59.

njegove misli:

• Največja vrednota zame je človeško dostojanstvo. To je edino in največ, kar smo prinesli s seboj na svet in kar moramo ohranjati in spoštovati.
  
• Verjamem, da je vsak od nas prišel na svet z določenim poslanstvom, ne zato, da bo enkrat umrl.
  
• Prišli smo s solzami in odšli bomo s solzami. Vse, kar smo vmes nagrabili, je naš človeški napuh. Ostanejo pa dejanja, ki so za vedno zapisana.

LETA 2020 UMRL FRANC BOLE

duhovnik, urednik Ognjišča, ustanovitelj založbe, radia (* 1932)

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je oče Franc skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom dal krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dal krila mladini in mladinskim skupinam, dal krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom. Duh, ki veje, kjer hoče, je razpihal vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, preplavil srca mladih in odraslih, odpihnil strah in zagrenjenost, in napolnil vso deželo in vsa njena srca! Nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko revijo Ognjišče, ki se ji je kmalu pridružila Založba Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov z govorjeno besedo ... tako, da je ustanovil Radio Ognjišče, ki je s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in s celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.

Pravilno je razumel in vzel zares naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16) ... in začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Zanje je organiziral romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje invalidov, bolnikov in starejših. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.

Vse to njegovo delo je bilo blagoslovljeno in rodovitno ... Vse svoje moči in svoje znanje je posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi, videl je cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili, neustrašno je oral ledino na številnih področjih; noč in dan se je trudil, da bi evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; koliko različnih preizkušenj, pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil ... vse življenje pa si je tudi prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti ... Pri vsem tem pa nikoli ni iskal samega sebe. Vodilo njegovega življenja in dela je bilo Jezusovo naročilo; “Iščite najprej Božje kraljestvo.” (Mt 6,3)

o Francu Boletu lahko še več preberete na naši spletni strani:
Franc Bole, urednik revije Ognjišče
Franc Bole, začetnik Založbe Ognjišče
Franc Bole - oče romanja invalidov in bolnikov na Brezje
Franc Bole in dejavna ljubezen do bližnjega

Pogreb pokojnega msgr. Franca Boleta

knjiga: Franc Bole uresničevalec evangelija kjer je predstavljeno njegovo veliko delo, in spomini nanj (Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...)
Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

nekaj misli "očeta urednika":

• Postal sem duhovnik z željo, da bi bil dober župnik, kasneje sem moral ubrati pota, ki mi jih je Bog pokazal. Odgovornost razumem prav v sprejemanju tistih predlogov, ki jih kaže Bog, in ne tistega, kar bi človeku najbolj prijalo.
  
• Če se poglobimo v Kristusov nauk, njegov zgled, njegovo žrtev, lahko rečemo: edino Bog, ki ljubi z neskončno ljubeznijo, lahko naredi kaj takega.
  
• Če vse svoje upanje postavimo na človeka, bomo prej ali slej razočarani. Zato nam je Bog tako potreben.
  
• Medsebojno razumevanje je os, okrog katere se vrti kolo sreče. Če tega ni, ne pomaga na veliko bogastvo ne dobra služba ne ugoden položaj.
  več:
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1600 UMRL GIORDANO BRUNO

REDOVNIK DOMINIKANEC, FILOZOF, NARAVOSLOVEC (* 1548)

Rojstni datum Giordana Bruna ni znan, znano pa je, da so ga na današnji dan krstili na ime Fillippo. Najprej je deloval kot dominikanec, ko pa je zapustil samostan, je veliko potoval in predaval na številnih univerzah po Evropi. S svojo filozofijo narave je nasprotoval krščanskim dogmam in zavračal sholastiko. Smatral je, da sta filozofija in teologija nezdružljivi. Nasprotoval je krščanskemu pojmovanju Boga kot osebe in transcendentalnega; gradil je panteistični nazor, po katerem je vse sestavljeno iz večne in neskončne substance. ... Pomemben je v znanosti o Vesolju. Zavračal je Aristotelovo znanost o kristalnih kroglah okoli nepomične Zemlje in zapleteno gibanje planetov v Ptolemejevi teoriji. Razširil je Kopernikovo znanost, ki je nastala okoli pol stoletja prej, vendar jo je razširil na celotno Vesolje, ki je neskončno veliko. Po Koperniku je Osončje obdano s kroglo nepremičnih zvezd, Bruno pa je v vseh zvezdah videl sonca, ki imajo svoje planete, naseljene z živimi bitji kot Zemlja. Poudarjal je, da Zemlja in naše Sonce nista središčni vesoljski telesi. Univerzum je bil zanj neskončen in neminljiv, ureja in giblje pa ga notranja božja moč. Nagnjen je bil k okultizmu in magiji. Leta 1592 so ga inkvizitorji spravili zaradi njegovih idej za zapahe, po sedmih letih so ga 17. februarja 1600 v Rimu sežgali kot heretika.

LETA 1673 UMRL JEAN-BAPTISTE POQUELIN – MOLIERE

FRANCOSKI DRAMATIK (* 1622)

Rojen v Parizu kot sin dvornega izdelovalca tapiserij se je šolal na College de Clermont in leta 1643 ustanovil gledališko skupino L'Illustre Théâtre, vendar ni doživel kakšnega posebnega uspeha. Zato se je 1645 pridružil potujoči gledališki skupini, s katero je dolga leta gostoval po vsej Franciji. Preživljal se je kot potujoči glumač, pisec veseloiger in vodja gledališke skupine. Po vrnitvi v Pariz si je leta 1658 pridobil kraljevo naklonjenost in bil do svoje smrti ugleden igralec, gledališki vodja in komediograf. Velja za enega največjih komediografov in najpomembnejšega predstavnika francoske klasicistične komedije. V 32 ohranjenih igrah se je izkazal kot mojster situacijske komike ter bister in duhovit opazovalec družbe in človeških napak. Nekaj njegovih najpomembnejših del: Don Juan ali kamniti gost, Ljudomrznik, Skopuh, Scapinove zvijače, Učene ženske, Namišljeni bolnik in Tartuffe

njegova misel:

• Pravi kristjan se ne baha s svojo vero in svoje pobožnosti ne obeša na veliki zvon.
• Odgovorni smo ne samo za to, kar storimo, ampak tudi za tisto, česar ne storimo

LETA 1681 ROJEN FRANC BRECKERFELD

slovenski teolog, matematik, astronom († 1744)

Doma je bil iz Ljubljane, kjer je vstopil v jezuitski red. Matematiko je predaval na univerzah v Trnavi, Košicah in Gradcu. Pisal je znanstvene razprave, najbolj znan pa je njegov priročnik o merjenju časa in odklonu nihal (Košice). Do konca svojega življenja je bil astronom kraljeve zvezdarne v Cluju v Romuniji.

LETA 1831 ROJEN MATIJA VALJAVEC

PESNIK, PRIPOVEDNIK, JEZIKOSLOVEC, ZBIRALEC LJUDSKEGA SLOVSTVA IN PREVAJALEC († 1897)

Od vseh del pisatelja in pesnika Matija Valjavca se je bralcem najbolj priljubila pripovedna pravljica Pastir (1859), ki je doživela več prevodov in številne ponatise. Kot slikanica je prvič izšla leta 1944. Matija Valjavec je bil že v dijaških letih zapisovalec ljudskega izročila, predvsem pesmi, ki so izšle v Štrekljevi zbirki Slovenske narodne pesmi.

več:
S. Čuk, Matija Valjavec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1997), 28-29.

nekaj njegovih verzov:

• Daleč sem od doma. / Duh pa vsak dan roma, / Roma, roma, roma / Dan za dnem do doma. // Vzeli so mi srečno / Upanje za večno. / Vendar roma, roma / Vsak dan duh do doma. (Hrepenenje)
  
• Tak je bila stara mati, / ni imela žive duše, / razen sinčeka edinca. / Ta je pasel kravo dimko / po gozdeh in občnih pašah, / zraven bral je suho šibje / ter naprodaj nosil v mesto, / in kar za sehljad je skupil, / dal za kruh je vse denarje, / da živil je s tem zaslužkom / sebe in pa staro mater. // Dogodi se, da je nesel / ko navadno šibje v mesto / ga prodal in kruha kupil / in domov ga starki nesel. / Pa prišel je do pastircev, / ki so tolkli mlado ščene. / V srce se mu pes zasmili, / gre k pastirjem, pa jim reče: / »Čujte, ne morite psička, / ne morite, mar ga meni dajte!« / Tako mu reko pastirci: / »Koliko pa daš za njega?« / On jim reče: »Kaj čem dati? / Saj nič nimam ko ta kruhek.« - / »Daj nam kruh,« reko, »za kužka!« / Kup je gotov, da jim hlebček, / oni pa dado m u psička (...) (Pastir)

LETA 1832 ROJEN MATIJA TORKAR

DUHOVNIK, NABOŽNI PISEC († 1902)

Bajtarski sin iz Zasipa pri Bledu je leta 1855 prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je deloval v raznih župnijah ljubljanske škofije, nekaj časa tudi v krški (celovški) škofiji. Rad je prijel za pero ter z vezano in nevezano besedo marljivo sodeloval pri Zgodnji Danici in Novicah. Za Družbo sv. Mohorja je napisal 3. in 4. del Življenja svetnikov in svetnic božjih (1871–1874) in s tem dokončal delo Jožefa Rogača. Bil tudi odličen govornik in v tisku je izšlo nad 300 njegovih skrbno izdelanih pridig.

LETA 1856 UMRL HEINRICH HEINE

PESNIK EVROPSKE ROMANTIKE (* 1797)

Nemški pesnik Heinrich Heine velja za zadnjega pomembnega pesnika evropske romantike, ki pa se je že močno približal realizmu. V svoje pesmi je rad vpletal prvine sarkazma, ironije in satire. Med njegove najbolj znane pesmi spada pesem Šlezijski tkalci s socialno in politično ostjo. Veliko njegovih pesmi je uglasbenih.

nekaj njegovih misli, verzov:

• Odpravil sem se po svetu iskat ljubezen, toda nikjer je nisem našel. Vrnil sem se domov in tako dolgo iskano ljubezen našel pri svoji materi.
  
• Pameten človek vse opazi, neumen človek dela o vsem opazke.
  
• V mrakobnih očeh nobene solze več ni, / ob statvah sede, škripaje z zobmi: »Nemčija, mi tkemo mrtvaški ti prt, / vanj tkemo trojno prekletstvo in srd - / mi tkemo, mi tkemo! (...) Preklet naj bo kralj, ta kralj bogatašev, / ki nič ga ne gane pomanjkanje naše, / ki zadnje beliče iz nas izžme / in streljati daje nas kakor pse - / mi tkemo, mi tkemo (...) (Šlezijski tkalci)

LETA 1882 ROJEN FRANC TERSEGLAV

PISATELJ IN PREVAJALEC († 1950)

Ljubljančan Franc Terseglav je bil ena najvidnejših osebnosti katoliškega gibanja na Slovenskem na začetku 20. stoletja in med obema vojnama. Študiral je bogoslovje, a ni postal duhovnik, temveč se je posvetil časnikarstvu, pisateljevanju in prevajanju. Prevedel je tudi izbor besedil velikega angleškega misleca, blaženega Johna Henryja Newmana, ki so leta 1981 izšla v založbi Kartuzija Pleterje z naslovom Premišljevanja in molitve.

njegovo razmišljanje v uvodu k prevodu Newmanovih molitev (Kartuzija Pleterje, 1981):

• Newmanove molitve niso napisane samo za en sloj ali stan, marveč za vsakega katoliškega človeka. Naj bi katoliški Slovenci črpali iz njih več poguma, tolažbe in pobude za svojo in svojega naroda versko ob novo, kakor tudi načelno jasnost, srčno pobožnost in zvestobo do mističnega telesa Kristusovega – svete Cerkve, ki jo je veliki kardinal tako neizmerno cenil in otroško ljubil.
  
• Kristjan po Newmanovem vzoru ne vidi Boga samo zunaj sebe kot vsemogočnega vladarja vesolja, ampak ga dojema tudi v svojem lastnem srcu, zavesti in vesti kot vodnika, sodnika in odrešenika ter svoj edini in najvišji blagor. Ta pobožnost ne zanikuje sveta, družine in družbe, ampak hvaležno sprejema vse, kar Bog po svojem stvarstvu človeku nudi dobrega in lepega, da svojo dušo žlahtni in končno zveliča ...

LETA 1885 ROJEN ROMANO GUARDINI

ITALIJANSKI TEOLOG, FILOZOF IN DUHOVNIK († 1968)

Rojen v Veroni, ko je bil eno leto star, se je družina preselila v nemški Mainz. Med študijem naravoslovnih znanosti, kemije in ekonomske politike je vedno bolj spoznaval, da je njegova prava pot duhovništvo. Teologijo je študiral v Freiburgu, Mainzu in Tübingenu. V duhovnika je bil posvečen leta 1910. Po kratkem delu v pastorali se je vrnil v Freiburg, kjer je leta 1915 doktoriral iz teologije z disertacijo Odrešenje pri sv. Bonaventuri. Po petih letih dušnopastirskega dela so ga leta 1923 poklicali na teološko fakulteto bonske univerze, kjer je predaval kot docent. Tisti čas je bil v Berlinu imenovan za predstojnika katedre za katoliški svetovni nazor. Nacisti so mu odvzelči priofesuro, zatom se je umaknil v Mooshausen. Po vojni je bil imenovan za profesorja na univerzi v Tübingenu, tri leta pozneje v Münchnu. Zaradi šibkega zdravja se je odpovedal profesuri in tudi ni veliko sodeloval na drugem vatikanskem koncilu, kardinalski naslov je odklonil. Kot filozof, teolog, liturgični animator in vzgojitelj je Guardini proučeval modrost in znanje velikih mož preteklosti (Sokrata, Platona, Avguština, Danteja, Pascala ...) ter njihove nauke v krščanskem duhu razlagal in prenašal na razmere svojega časa. Osnoval ni nobene svoje filozofske ali teološke šole oziroma kakšnega svojega sistema. O sebi je rekel, da je »priložnostni mislec«. Vendar nam je zapustil zelo veliko neprecenljivih del s področja filozofije, teologije, duhovnosti, biblicistike, liturgije itd. Nekateri pa ga imajo celo za cerkvenega očeta 20. stoletja. Zaslužni papež Jožef Ratzinger je v svojih nastopih in knjigah vedno znova poudarjal, da želi hoditi po poti, ki jo je utrl Guardini ...

več:
S. Čuk, Romano Guardini - ob stoletnici rojstva (1885-1985). Cerkev se budi v dušah: v: Ognjišče 7-8 (1985), 36-38.

nekaj njegovih misli:

• Kje bolj čutimo svojo revščino kakor pred Bogom? Postanemo majhni, hoteli bi še bolj pomanjšati svoj jaz, zavreči vso ošabnost. Zato se zmanjšamo za polovico, pokleknemo.
  
• Gospod, nekaj je reči: »Pripravljen sem na vse, kar hoče Bog«, ko gre dobro, nekaj drugega pa je biti zares pripravljen, ko pride križ.
  
• Poklican si. Bog te priteguje v snovanje svojega predvidevajočega ustvarjanja. Tvoja vest naj vidi, kaj je zdaj, v tem trenutku, najbolj prav.
  
• Božja volja je tista moč, s katero deluje On, da moremo izpolniti, kar On zahteva. Tako gledano ima drugo ime: imenuje se milost.
  
• Božja previdnost pomeni, da vse na svetu ohranja svoje bistvo in svojo resničnost, vendar služi nečemu, kar je vzvišeno nad ves svet: ljubeči Božji volji.
  
• Še v slabem delu zna Bog videti dobro iskro in zanjo biti zaskrbljen. Prav zato, ker je Bog dober, je tudi potrpežljiv.
  
• Ko se veselimo, je v tem veselju navzoč živi Bog. Ve za naše veselje, tudi on se ga veseli. In kadar trpimo, ne more biti brezbrižen do nas. Naša bolečina ga boli.
  
• Kesanje v človeku ustreza odpuščanju pri Bogu. Bog, ki zmore odpuščati, je vreden živo verujočega človeka, ki je sposoben kesati se.
  
• Držati se hočem Boga, da bodo moje življenje, moje trpljenje in moja smrt rodili večer sad.
  
• Sleherni večer naj bo vaja v visoki umetnosti: dati življenju pravi smisel, ki ustvari vsemu preteklemu končno veljavno vrednost in večno obličje.
  
• Kaj se pravi biti moder? Resnico tako povedati, da ne ruši, ampak gradi.
  več:
  

LETA 1902 ROJEN LOJZE BRATUŽ

ZBOROVODJA, ORGANIST IN SKLADATELJ, SVETNIŠKI KANDIDAT († 1937)

"Ni bil heroj, ni pripravljal zased, nikogar ni sovražil, ljubil je glasbo, imel je dva komaj rojena otroka, ljubil je življenje in poštenost," je na eni od številnih proslav ob 50-letnici muče­niške smrti skladatelja Lojzeta Bratuža v februarju 1987 dejala Nada Pertot. Tega evangeljskega moža, ki so ga fašisti zastrupi­li s strojnim oljem, da je v mukah umrl, je goriška Cerkev uvrsti­la v seznam krščanskih pričevalcev - svetniških kandidatov.

več:
S. Čuk, Lojze Bratuž: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2002), 22-23.

ženini verzi:

• V okna veter se težak zaganja / Oh, kako nocoj je dolga noč... / Modra luč po stenah sence riše - / v me zajeda smrtna se nemoč. // „Monotono pojejo kraguljčki..." / Pesem moja... Ali slišim prav? / Moji fantje, moji dobri fantje / zadnji mi pošiljajo pozdrav. // Ni za sveto stvar težko umreti, / a še mnogo, mnogo dal bi rad... / V grob s seboj po sili hudobije / neizrabljen nesel bom zaklad. (Ljubka Šorli, Tožba umirajočega)

o njem:

• Življenjska partitura Lojzeta Bratuža je vsa v enem svetlem ključu, v ključu ljubezni. (Alojz Rebula)

LETA 1910 ROJEN ALFRED ŠERKO ml.

GEOGRAF IN RAZISKOVALEC KRASA († 1948)

Njegov oče Alfred Šerko starejši (1879-1938) je bil začetnik nevrologije na Slovenskem kot predavatelj na medicinski fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani. Sin Alfred je po končanem študiju medicine (1934) diplomiral še iz geografije (1940). Po drugi svetovni vojni se je ukvarjal z raziskovanjem krasa in bil prvi upravnik Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni.

LETA 1910 ROJEN TOMAŽ KURENT

CISTERCIJANSKI REDOVNIK, PREVAJALEC MISALA († 1987)

Starodavni stiški samostan je bil v času med prvo in drugo svetovno vojno žarišče liturgičnega gibanja, prizadevanja, da bi bogoslužne obrede, ki so se obhajali v latinščini, približali ljudem s tem, da njihova besedila prevedejo v domači jezik vernikov. Duša tega gibanja med stiškimi belimi menihi je bil p. Metod Turnšek, ki je po novi maši leta 1934 začel izdajati liturgični list Božji vrelci ter ustanovil liturgično knjižnico Živimo s Cerkvijo. K delu je pritegnil svojega vrstnika p. Tomaža Kurenta. Skupaj sta se lotila prevajanja zajetnega Rimskega misala, glavne bogoslužne knjige katoliške Cerkve. S tem delom sta za več kot dvajset let prehitela drugi vatikanski koncil, ki je uzakonil bogoslužje v ljudstvu razumljivem jeziku. Za ta prevod, ki je doživel tri izdaje (1943, 1960, 1964) in je bil lepa priprava na prenovo evharističnega bogoslužja po drugem vatikanskem koncilu, je p. Tomaž Kurent priredil odlomke svetopisemskih beril ter prevedel mašne prošnje. Kot vztrajen molivec je bil velik pričevalec Jezusove evharistične navzočnosti pod podobama kruha in vina.

Njegovo življenje je ob stoletnici rojstva opisal p. Anton Nadrah, bivši stiški opat, v glasilu Bernardove družine V Marijini šoli. Ob tej obletnici so v stiškem Muzeju krščanstva na Slovenskem odprli razstavo o tem malo znanem redovniku (odprta bo do 2. maja). Pater Nadrah piše, da p. Tomaž Kurent "spada med najbolj nadarjene in vsestransko izobražene stiške patre v času po obnovitvi stiške cisterce 1898, morda pa sploh v vsem njenem obstoju od davnega leta 1135 naprej. Bil je mož izredne kulturne širine in znanja na raznih teoloških in duhovnih področjih ... Čeprav je zelo veliko vedel, ni prav veliko napisal."

več:
S. Čuk, Tomaž Kuret. Prevajalec misala, glavne bogoslužne knjige katoliške Cerkve: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2010), 14-15.

LETA 1911 ROJEN IN LETA 1957 UMRL JOŽA VOVK

DUHOVNIK, PESNIK IN PISATELJ

"Nič več ni sten, ne senc in ne zaves, / povsod je luč, povsod je blišč nebes. / Kot da sem z romanja se skrušen vrnil." Tako je kakor v slutnji skorajšnjega odhoda v eni svojih pesmi zapisal Jože Vovk, ki je kot župnik na Jezerskem umrl 17. februarja 1957, ravno na svoj šestinštirideseti rojstni dan. Bil je nadarjen pesnik in pisatelj. Zapustil je pesniški zbirki Izgnanci (1945) in Pesmi (1956) ter mladinski povesti Zaplankarji (1941) in Naš Buček (1943). Veliko neizpovedanega je odnesel s seboj v prerani grob.

več:
S. Čuk, Joža Vovk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1997), 28-29.

nekaj njegovih verzov:

• Mamica. daj no, povej, / kdaj bova zopet doma. / Jutri? Pa morda čez teden? / Že davno od hiše sva šla.. // Mamica, ah, saj ti veš, / truden sem, lačen zelo, / v postelji pa bo gorko / in ti boš večerjo prinesla. // Vrt je gotovo že v cvetju, / ves dan se v njem bom igral, / mamica, rož bom natrgal, / tebi cel šopek jih dal. // Ko bo na večer zvonilo, / bova. lepo pokleknila, / za ateka bova molila. / potem mi boš čitala pravljice. // Mamica, daj no, povej, / kdaj bova zopet doma. / Jutri? Pa morda čez teden? / Meni se toži, ah toži hudo... // Sinko, od hiše do hiše greva / in le pri dobrih ljudeh sva doma, / sinko, nama so hišo prodali, / naju so v svet pognali...« (Izgnanca)
  
• Pod nebo se vzpenjam / kot ob suši truden klas. / Komaj komaj droben glas / vaš me doseže. / Daleč, daleč šli ste vsi / pred mano. Zdaj sem sam. / Kot da pota ne poznam / v življenje in v nebo. / Ah, ne kličite me več, / dobro mi je, ko šibak / poslednji g r e m po poti / in ostanem sebi le enak. (Pesem poslednjega)
  
• Bog, neutrudno / seješ seme / v mojo zemljo. // Jate mojih ptic / vsak dan prilete / in zrna pobero. // Ob dnevu žetve / s prazno mero / jokal bom pred Tabo / v bedi, v sili. // Ti, o Bog, takrat / se mojih ptic / usmili. (Jate mojih ptic)

LETA 1922 ROJEN MARIJAN TRŠAR

GRAFIK, SLIKAR, LIKOVNI KRITIK, PUBLICIST († 2022)

Marijan Tršar se je rodil 1922. v Dolenjskih Toplicah v družini finačnega stražnika. Likovnost mu je očitno tičala že v genih, zakaj tudi doma in v sorodstvu jih je bilo kar nekaj, ki so ne samo "lepo risali", ampak se odločali za umetniške poklice, najprej sestra, potem njegova hčerka za arhitekturo, bratranec Drago je postal vodilni slovenski kipar, tudi njegov brat in hčerka sta akademska kiparja. In še nekaj je sestričen ter bratrancev oblikovalcev pa fotografov. Kot je zapisal v knjigi Otroštvo, so bila najlepša leta rosne mladosti v rojstnem kraju, kateremu je zapustil barvno okno v kapeli topliške cerkve : v vitraj je prelil tisto iz otroških spominov skrbno ga motreče Božje oko, zakaj Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.Tudi drugi dve njegovi knjigi za otroke sta črpali zgodbice iz teh otroških spominov. Pozneje mu v življenju ni bilo z rožicami postlano, kar več mesecev je preležal po bolnicah in povrhu prestradal še tri taborišča, po vojni najhujšega v Teharjih. O vsem tem je napisal avtobiografski Dotik smrti in ga opremil s svojim risbami, ki so se mu na srečo vse ohranile iz Gonarsa in Teharij. Veliko se je ukvarjal z likovno teorijo in kritiko, napisal več knjig in več TV scenarijev o likovni problematiki pa nekaj monografij o slikarjih in kiparjih. Magisterij je končal s študijo o Vasiliju Kandinskem, očetu abstraktnega slikarstva in velikem teoretiku, ter prevedel tudi vse njegove teoretske spise. Tudi to njegovo magisterialno, preko 300 strani obsežno delo zaradi prepovedi - kot tedaj običajno - "neznane osebe" ni smelo iziti, dokler ga ni končno, po osmih letih ležanja na založbi, že v "pomladi" izdal na lastne stroške. Svoj cikel risb in grafik iz Gonarsa in Teharij je podaril Zavodu sv. Stanislava, letos pa še cikel 20 platen z motiviko slovenskega holokavsta. Naj v teh prostorih, odkoder so po vojni odpeljali vrnjene domobrance na morišča v Rogu, spominjajo prihajajoče generacije o tej največji bratski moriji v naši zgodovini.

B. Rustja, Akademski slikar Marijan Tršar. Ničesar  nisem počel iz sovraštva ali iz želje po maščevanju: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (2002), 8-12.
S. Čuk, Marijan Tršar (1922–2010): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2022), 38-39.

nekaj njegovih verzov, misli:

• Svetnike piš odnesel je z oltarja. / Brez vseh bregov plimuje naša kri: / saj enkrat samkrat se uživa in živi! / Strupen recept še bolj strupenega lekarja.
• Človekovo bistvo nenehno hrepeni k najvišji popolnosti, pa naj jo imenujemo Lepota ali Resnica.

LETA 1935 ROJEN FILIBERT BENEDETIČ

PESNIK, DRAMATIK, ESEJIST, KULTURNI DELAVEC († 2005)

Sin pristaniškega delavca v Tržiču (Monfalcone) je po italijanski in slovenski osnovni šoli ter učiteljišču v Gorici nadaljeval študij na Fakulteti za tuje jezike na univerzi v Benetkah. Dolga leta je bil upravnik Stalnega slovenskega gledališča v Trstu, ravnatelj slovenskega sporeda na Radiu Trst A in skrbel tudi za slovenske televizijske oddaje v okviru državne TV. Njegove pesmi so izšle v zbirki Razpoke (1966). Skupaj z dramatikom Miroslavom Košuto je napisal dokumentarno dramo Rižarna (1975) o uničevalnem koncentracijskem taborišču v Trstu.

LETA 2000 UMRL ANDREJ HIENG

PISATELJ, DRAMATIK, REŽISER, SCENARIST (* 1925)

Rodil se je v ljubljanski meščanski družini. Študiral je režijo na igralski akademiji in bil režiser v Kranju in Celju. V šestdesetih je delal kot svobodni umetnik in režiser po raznih gledališčih, leta 1988 je postal umetniški vodja v ljubljanski Drami. Objavljati je v Slovenski mladini, po vojni so zbudile pozornost njegove novele Študije o nenavadnih značajih v petdesetih pa se je uvrstil med vodilne pripovednike, tudi dramatike. Za njegova dela je značilna psihološka in realistična tematika, uporablja psihoanalizo ... upodablja duhovni svet in sveta podzavesti ... veliko je notranjega monologa. Najvažnejša dela so: Usodni rob, Gozd in pečina, Čarodej, Obnebje metuljev, Čudežni Feliks, Cortesova vrnitev, ... Mark in Antonij, Krvava ptica, Nori malar. Nekaj njegovih dramskih del: Osvajalec, Lažna Ivana, Večer ženinov, Izgubljeni sin ... Pisal je tudi filmske scenarije, režiral film Kala (1958) in sodeloval pri nekaterih ... Hieng je za svoje umetniško delo prejel več nagrad: Župančičevo (1971), Prešernovo (1988), leta 1994 pa nagrado kresnik za roman Čudežni Feliks, ki je bil razpisan za esej na maturi leta 2009.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1822 ROJEN PETER PODREKA

BENEŠKOSLOVENSKI DUHOVNIK, UČITELJ MLADINE († 1999)

"Mladina, ki hrepeniš po vzorih, po zlatih zgledih, odkrij si glavo in prikloni se! Bil je velezaslužen mož, prijatelj in uči­telj mladine, navdušen Slovenec, čist in kremenit značaj, vre­den, da se ga živo spominjamo in ga proslavljamo." Tako je o be­neškoslovenskem duhovniku Petru Podreki ob stoletnici njegovega rojstva zapisal Ivan Trinko. "Prav lepo se ga spominjam, imam ga še krepko zapisanega v domišljiji, kakor da bi ga videl še pred kratkim živega pred očmi. In vendar koliko let je že, odkar sem govoril z njim pos­lednjikrat v sončnem in rodovitnem Roncu, kjer je bil zadnjič v službi," piše Trinko v goriški Mladiki leta 1922. Ko je Podreka umrl, je bil Trinko star šestnajst let.

več:
S. Čuk, Peter Podreka: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1999), 20-21.
S. Čuk, Beneška Slovenija in njeni Čedermaci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2016), 58-65.

LETA1824 ROJEN PETER KOZLER

PRAVNIK, GOSPODARSTVENIK, GEOGRAF, KARTOGRAF IN POLITIK († 1879)

"Prvi Slovenec, ki je imel jasne pojme o slovenskih mejah in slovenskih koristih, je bil pravnik in geograf Peter Kozler," ugotavlja Martin Jevnikar. Najpomembnejše delo tega moža, je Zemljovid slo­venske dežele in pokrajin (1853), prvi zemljevid v slovenskem jeziku. Kozlerjeva "velika Slovenija" je znatno presegala sedanjo Republiko Slovenijo, ki meri le 87% ozemlja, prikazane­ga na njegovem zemljevidu. Meje so nastajale na temelju narodo­pisnih in statističnih podatkov; kadar so odpovedala druga me­rila, se je Kozler pri ugotavljanju narodnih meja ravnal po pri­sotnosti ali odsotnosti slovenskega bogoslužja ("Kako daleč slo­venska beseda seže"). Kozler je kot prilogo sestavil tudi knjižico Imenik mest, tergov in krajev, zapopadenih v Zemljovidu slovenske dežele. Tam je o­črtal geografsko podobo domovine. "Za opisom pokrajin je posve­til posebno poglavje narodopisu s poudarkom narodnostnih meja, dodal pa je še imenik, ki je bil dolga leta edini seznam krajev celotnega slovenskega ozemlja" (M. Bajc).

več:
S. Čuk, Peter Kozler: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1999), 20-21.

LETA 1892 ROJEN JOSIP JERAJ

DUHOVNIK, TEOLOG, PEDAGOG († 1964)

Rojen v Nizki pri Rečici v Savinjski dolini, gimnazijo končal v Celju, bogoslovje v Mariboru, od leta 1919 je bil bogoslovni profesor v Mariboru. Pisal je o moralnih in vzgojnih vprašanjih, o morali in politiki, o mladinskem gibanju, moderni stanovski kulturi, alkoholnem vprašanju in jugoslovanskem nacionalizmu ... bil je dejaven pri Prosvetni zvezi in mladinskem gibanju. Njegovo najpomembnejše delo Vzor človek ali osebnost kot ideal, Državljanska vzgoja ...

LETA 1895 ROJENA JULIJANA KAVČIČ

MATI MUČENCEV - SNOPKOVA MAMA IZ ŠENTJOŠTA († 1980)

"Čudovita žena! Brez šol, pa je znala tako gladko in lepo pripovedovati. Dokler bomo Slovenci imeli take matere, se nam ni treba bati za narodni obstoj. Poleg Slomška in Baraga bi si morali prizadevati, da bi tudi slovenski materi postavili trajen spomenik. Koliko jih je, ki zaslužijo čast oltarja," je zapisala dr. Zmaga Kumer, ko je prebrala Spomine Snopkove mame (v knjigi so izšli leta 1992 pri salezijanski založbi Ketehetski center-Knjižice, prej pa so izhajali v reviji Slovenske brazde). Julijana Kavčič - Snopkova mama, je rodila štirinajst otrok in vsakega novega materinstva se je srčno veselila. "Polna hvaležnosti sem vsako jutro pri sveti maši izročala sebe in svoje dete božjemu varstvu." Pet sinov, prvih pet njenih otrok, je spomladi leta 1945 mučeniške smrti kot množica drugih slovenskih mož in fantov. V njenem srcu ni bilo sledu sovraštva do morilcev; na smrt svojih sinov je gledala z očmi vere: gledala jo je kot mučeništvo, kar je v resnici bilo. Ob njeni smrti je sin Niko lepo zapisal, kaj ji bo rekel Gospod Bog, ko bo prišla pred njega: "Glej, tvojih pet sinov-mučencev te pozdravlja in ti poklanja krono zveličanja."

več:
S. Čuk, Julijana Kavčič. Mati mučencev - Snopkova mama iz Šentjošta: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2010), 14-15.

njena misel:

• Glejte, da boste s svojim lepim zgledom in živim krščanskim življenjem svetili svojim otrokom na poti življenja!

LETA 1902 ROJEN JOŽA VOMBERGAR

PISEC LJUDSKIH IGER († 1980)

Dramatik Joža Vombergar, rojen v Cerkljah na Gorenjskem, je pri nas malo poznan, saj je po letu 1945 živel v Buenos Airesu, kjer je bil delavec in železniški uradnik. Pred vojno je bil kot pravnik v različnih službah. Pisal je popularne ljudske igre za odre pa tudi za radio in velja za prvega slovenskega avtorja radijskih iger. S pisanjem iger je nadaljeval tudi v daljni Argentini, kjer je umrl leta 1980.

LETA 1937 UMRL LOJZE BRATUŽ

ZBOROVODJA, ORGANIST IN SKLADATELJ, SVETNIŠKI KANDIDAT (*1902)

"Ni bil heroj, ni pripravljal zased, nikogar ni sovražil, ljubil je glasbo, imel je dva komaj rojena otroka, ljubil je življenje in poštenost," je na eni od številnih proslav ob 50-letnici muče­niške smrti skladatelja Lojzeta Bratuža v februarju 1987 dejala Nada Pertot. Tega evangeljskega moža, ki so ga fašisti zastrupi­li s strojnim oljem, da je v mukah umrl, je goriška Cerkev uvrsti­la v seznam krščanskih pričevalcev - svetniških kandidatov.

več:
S. Čuk, Lojze Bratuž: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2002), 22-23.

ženini verzi:

• V okna veter se težak zaganja / Oh, kako nocoj je dolga noč... / Modra luč po stenah sence riše - / v me zajeda smrtna se nemoč. // „Monotono pojejo kraguljčki..." / Pesem moja... Ali slišim prav? / Moji fantje, moji dobri fantje / zadnji mi pošiljajo pozdrav. // Ni za sveto stvar težko umreti, / a še mnogo, mnogo dal bi rad... / V grob s seboj po sili hudobije / neizrabljen nesel bom zaklad. (Ljubka Šorli, Tožba umirajočega)

o njem:

• Življenjska partitura Lojzeta Bratuža je vsa v enem svetlem ključu, v ključu ljubezni. (Alojz Rebula)

LETA 1954 UMRLA MARICA GREGORIČ STEPANČIČ

PISATELJICA, PREVAJALKA, PUBLICISTKA (* 1874)

V Škednju pri Trstu, kjer se je 2. decembra 1874 rodila, je hodila v slovensko ljudsko šolo, v Trstu je obiskovala nemško meščansko šolo, v Gorici učiteljišče. Poučevala je v raznih krajih tržaške okolice. Na potovanjih si je ogledala skoraj vso Evropo. Zelo so zanimivi njeni potopisi. Pisateljevati je začela leta 1896 in svoje leposlovne prispevke, pesmi, spise o narodnostnem boju primorskih Slovencev objavljala v raznih revijah, večinoma pod psevdonimom. Svoje igre za otroke je zbrala v knjigi Otroški oder. Bila je tudi odlična prevajalka.

LETA 1960 UMRL FRANCE KRALJ

KIPAR IN GRAFIK, NAŠ VODILNI EKSPRESIONIST (* 1895)

"Poučuj ljudski način in ga razvijaj naprej v lastni ustvarjalnosti," je bilo načelo kiparja, slikarja in grafika Franceta Kralja, vodilnega umetnika slovenskega ekspresionizma. Ta umetnostna smer, ki je pri nas živela v letih od 1919 do 1928, je v nasprotju z impresionizmom poudarjala notranjo vsebino, kateri se je morala podrediti tudi zunanja oblika. France Kralj, močna in vsestranska umetniška osebnost, se je ukvarjal s slikarstvom, stenskim slikarstvom, z grafiko, risbo, kiparstvom, umetno obrtjo, keramiko... Kot ustanovitelj Kluba mladih oblikujočih slovenskih umetnikov (1921), Slovenskega umetniškega društva (1926) in društva Slovenski lik (1934) je precej pripomogel k preporodu slovenske umetnosti. Izhodišče njegove umetnosti in drugih ekspresionistov je bila "oblika, ki naj na najbolj ustrezen način izraža najgloblja človeška čustva... Zato je France Kralj svoje figure podaljšal in krčevito skrivil, oblikoval jih je kot plamene, ki streme kvišku, k nedosegljivim idealom, zato je izbiral bizarne kompozicijske prijeme in drzne izraze" (dr. Ivan Sedej). Tako so nastale značilne "Kraljevske" postave kipečih oblik.

več:
S. Čuk, France Kralj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1995), 28-29.

LETA 1970 UMRL STANKO MAJCEN

DRAMATIK, PESNIK IN PRAVNIK (* 1888)

Oče je bil doma pri Mariji Snežni, Stanko pa je bil rojen v Mariboru. Pečat družinski vzgoji sta dajala očetova odprtost za svet in materina globoka vera. Po petih letih osnovne šole se je vpisal na gimnazijo in leta 1905 je izšel njegov prvi spis (črtica iz Slovenskih goric Stari mlinar). Na željo staršev je šel na Dunaj študirat pravo, bil eno leto na fronti v Galiciji in leta 1915 postal doktor prava ... Leta 1919 je izšla njegova prva knjiga - drama Kasija. Z letom 1925 se zaključi Majcnovo prvo literarno obdobje, šele leta 1942 ga za pisanje spet navduši Tine Debeljak, urednik Doma in sveta in začne se njegovo plodno literarno obdobje. Leta 1944 izide knjiga Bogar Meho z zgodbami in legendami .... Majcen literarno ustvarja, objavljajo pa ga le v tujini (Argentina, Trst). Nekaj njegovih del: Brez sveče, Ženin na Mlaki, Bogar Meho in Marija ter Življenjepis Sv. Terezije Jezusove. "Odkar čutim starost v kosteh, sem čedalje bolj prepričan, da vse to, kar je bilo, ni nič, in da se bo življenje šele pričelo, ko bom tam... Torej - nič žalosti in mnogo poguma za leta, ki nas še ločijo od vstopa v življenje." Vstajenja čaka na pokopališču pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah, kjer je imel njegov ded posestvo in kamor so hodili na počitnice; v to okolje je Majcen postavil tudi svoje 'bogarje', ki z okorno roko in prvinsko vero izrezujejo Kristuse. Na nagrobniku so vklesani verzi Majcnove pesmi Smrt v polju: "In kadar spet njive vzcveto / in kadar spet škrjančki zapojo, / bodo iz mene peli. // In kadar spet bukve zagore / in kadar spet gabri zažare, / bodo iz mene žareli... / vse iz mene mrtvega."

več:
S. Čuk, Stanko Majcen: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (1992), 24-25.

nekaj njegovih misli:

• Zgodovina me uči, da se človeštvo obrača zdaj na to plat, zdaj na ono in da je vselej krvavo plačalo vsako zmoto, vsako zgrešitev smeri, ki mu je začrtana že v knjigah Mojzesovih.
  
• Jezus je tako ljubil kruh in njegovo rast, da si ga ni hotel napraviti iz kamna, ko ga je lačnega v puščavi skušal hudi duh.
  
• Gospod, kako naj iztrebimo greh, ki ga ti preganjaš in ki ga preganjamo mi po tvoji zapovedi, če naj samo odpuščamo? - Z odpuščanjem. Greh se drugače zbrisati ne da.
  
• Otroci imajo čut za pravico; nikar jim ne delaj krivice, če hočeš kaj veljati pred njimi.

LETA 1994 UMRL FRANCE LOKAR

DUHOVNIK IN PESNIK (* 1917)

Rojen v Polju pri Višnji Gori, leta 1943 ga je škof Rožman posvetil v duhovnika, do leta 1959 je bil najprej kaplan in nato župnik v Kostanjevici na Krki, potem je enajst let služboval v Starem trgu in naslednjih enajst v Gornjem Logatcu, potem pa je odšel za župnika na Lipoglav. Po upokojitvi je živel v stiškem samostanu. Urejal je Družinsko pratiko (1969-1978) in izdal dvanajst pesniških zbirk (Posute ceste, Tiha srečanja, Kmet ... V pesmih je izražal svojo vznemirjenost srca in duše. V okolju stiškega samostana se je še bolj razgledoval po globini svoje duševnosti in izostreno opazoval človeške tegobe, stiske in razočaranja. Čim več tistega, kar je doživljal v svoji občutljivi duši, je želel ubesediti in ohraniti za druge.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1564 ROJEN GALILEO GALILEI

ITALIJANSKI FIZIK, MATEMATIK, ASTRONOM, FILOZOF (†1642)

Najprej je študiral medicino, potem se posvetil geometriji in postal eden od največjih fizikov in astronomov. Bil je prvi po Arhimedu je proučeval naravne pojave s poskusi. Znan je postal s svojim zakonom o hidrostatični tehtnici. Podal je zakone prostega pada, nihala in meta. Ovrgel je Aristotelovo prepričanje, da različno težka telesa padajo z različnimi hitrostmi. Proučeval je gibanje teles in ugotovil Galilejev zakon ali zakon o vztrajnosti, po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno po premici s stalno hitrostjo, če nanj ne deluje nobena zunanja sila ... Leta 1592 je postal profesor matematike na Univerzi v Padovi, kjer je tudi dosegel večino pomembnih odkritij: dokazal, da se hitrost prosto padajočih teles enakomerno veča s časom ... prikazal izum daljnogleda s katerim je odkril, da Rimska cesta razpade v ogromno število zvezd slabega sijaja, podrobno je opisal številne Lunine kraterje, planine in »morja«, odkril štiri najsvetlejše Jupitrove lune, naredil prve skice Saturna, predvideval je, da je v središču gibanja Sonce, Zemlja pa kroži okrog njega kot vsi drugi planeti. Ker je podpiral Kopernikov sistem, je prišel v spor s cerkvenim naukom, leta 1616 je bilo prepovedano učenje, da se Zemlja vrti okoli Sonca in da je Sonce središče sveta. V svojem delu Dvogovor o dveh glavnih svetovnih sestavih, je izdal svoj heliocentrični sistem, zato je bil proti njemu proces, njegov nauk je bil spoznan kot krivoverski, moral se je javno odreči svojim nazorom in preživeti zadnja leta življenja v hišnem zaporu.

več:
knjiga: M. Poole, Vera in Znanost: Priročnik 8, Ognjišče, Koper 1992.

njegove misli:

• Človeka ne moremo ničesar naučiti. Moramo mu samo pomagati, da znanje odkrije sam v sebi.
  
• Ker dve resnici ne moreta nasprotvati druga drugi, je naloga modrih razlagalcev, da poiščejo pravi pomen svetiopisemskih besedil. Nedvomno se bo skladal s fizikalnimi sklepi, ki dokazujejo smisel, kakršnega so nam že prej odkrila potrebna dokazovanja.

o njem:

• Čeprav Galileo ni bil globoko duhoven, je bil iskreno veren in zvest pripadnik Cerkve. Slavno sojenje Galileu se zato ne vrti zares okoli nenehnih sporov med znanostjo in vero. (dr. Raymund Seeger)

LETA 1781 UMRL GOTTHOLD EPHRAIM LESSING

NEMŠKI DRAMATIK, FILOZOF (* 1729)

Eden najpomembnejših evropskih predstavnikov razsvetljenstva, začetnik nemške meščanske književnosti. Meščanska drama, kot se je razvila v 18. stoletju, je zasnovana na ideji, da je mogoče skozi umetnost izboljšati ljudi. Denis Diderot je v Paradoksu o igralcu zapisal, naj v ljudeh vzbudi ljubezen do kreposti in odpor do pregrehe. Gotthold Ephraim Lessing je utemeljitelj nemške meščanske drame ter literarne teorije in kritike. Njegova tragedija Miss Sara Sampson je prva nemška meščanska drama, v kateri je pokazal, da mnenje francoskih klasicistov ni edino verodostojno, in da so lahko tudi navadni meščani glavne osebe v tragediji. Vplival je na Linhartovo v nemščini napisano Miss Jenny Love, 1780), še bolj pa s svojo klasicistično teorijo Hamburška dramaturgija na mladoslovence (Levstika ... ) Njegovo najbolj znano delo Emilia Galotti (1772) je preživelo do današnjih dni, v ljubljanski Drami so ga v novem prevodu uprizorili po 110 letih .... S svojim delom Laokoon (o mejah slikarstva in pesništva) je postavil temelje moderni estetiki. Večkrat se je spuščal v ostre in kritične kulturnozgodovinske in teološke razprave ...

nekaj njegovih misli:

• Kako žalostno je, če se moraš veseliti sam!
  
• Točnost je najboljši dokaz dobre vzgoje.
  
• Kdor hodi počasi in ne izgubi izpred oči svojega cilja, še vedno hodi hitreje kot tisti, ki leta okoli brez cilja.
  
• Malo potreb imaš, kadar zares skrbiš za potrebe drugih.
  
• Vzgoja Božjega Sina Jezus v družini. Družina je velika šola, ki jo je ustanovil Bog za vzgojo človeškega rodu.
• Star ne postaneš zaradi sivih las, star nisi zaradi števila let; star si, če izgubiš smisel za humor in te nobena stvar več ne zanima.

LETA 1857 UMRL MIHAIL IVANOVIČ GLINKA

RUSKI SKLADATELJ, ZAČETNIK RUSKE NARODNE GLASBE (* 1804)

Glinka je bil prvi ruski skladatelj, ki je gorel za ideal, da bi pisal rusko glasbo. Njegov edini cilj je bil: postaviti rusko nacionalno glasbo na čvrste temelje, upoštevajoč prvine ruske ljudske glasbe. To je uresničil v svoji operi Ivan Susanin (1836) s pripovedjo o pogumnem kmetu, ki se je žrtvoval, da bi rešil carja in domovino. Opero Ruslan in Ljudmila (1842) je napisal na besedilo Puškinove pesnitve. Glasbeni zgodovinarji sodijo, da je to prva resnično ruska opera.

LETA 1907 UMRL GIOSUE CARDUCCI

ITALIJANSKI DOMOLJUBNI PESNIK (* 1835)

Nobelovo nagrado za književnost je kot prvi Italijan leta 1906 prejel 71-letni pesnik Giosue Carducci kot domoljubni pesnik v boju za osvoboditev Italije. Zaradi bolezni se podelitve nagrade ni mogel udeležiti, zato so slovesnost pripravili na njegovem domu v Bologni.

LETA 1909 ROJEN JOŽEF KETE

ZIDARSKI in PLESKARSKI MOJSTER († 1982)

Rojen v Dolenjah pri Ajdovščini, poklica se je učil pri mojstru Batiču v Ajdovščini, kasneje je hodil na učno obrtnško šolo in leta 1931 postal zidarski in pleskarski mojster ter prevzel samostojno obrt. Med vojno so ga Nemci odpeljali v delovno taborišče v Nemčijo ... Po vrnitvi (1945) je bil nekaj časa pri Remontu, nato pa odprl samostojno obrt. Poklic je opravljal z vestnostjo in njegovo ime je bilo znano daleč naokoli. Svoj pečat je pustil v številnih cerkvah (160 jih naštejemo) po  vsej Primorski, z gradnjo, prezidavo, restavracijskim delom in popravilom, od leta 1936 (obnova cerkve sv. Duha - žup. Podkraj) do 1981 (nedokončana obnova zvonika v Renčah). Omenimo le obnovo fresk v Logu pri Vipavi, obnovo cerkve na Sveti gori ter kapele za glavnim oltarjem, obnovo stare cerkve sv. Petra v Dobravljah s Cebejevimi freskami ...

o njem:

• Z Jožefom Ketejem je legel v grob eden uglednih mojstrov stare šole, ki so svoje delo opravljali s poklicnim zanosom... Desetine slovenskih cerkva bodo še dolgo nosile sledove njegovega dela« (Drago Klemenčič)

LETA 1914 UMRL ANTON KLODIČ SABLADOSKI

PESNIK IN KLASIČNI FILOLOG (* 1836)

»Šola mora otrokom njihove telesne in duševne moči s takim uspehom razvijati, krepiti, utrditi, da jim bodo odraslim, kakor veleva postava, značaj trden in čist, vera neomahljiva, da jim bode mogoče zajemati državi, družini in sebi na korist iz zaklada pridobljenega znanja, da se navadijo ljubiti svojo domovino, da bodo polni ljubezni do svojih rojakov in prešinjeni s čutom vzajemnosti in skupnosti vseh dežel našega lepega carstva, naše Avstrije, ktera ima biti vsem pod njenim geslom zbranim narodom ljuba domovina.« Tako je o poslanstvu šole zapisal Anton Klodič, sin Slovenske Benečije, ki je bil šolnik-vzgojitelj mladega rodu z vsem srcem. Tudi po takšni časovni oddaljenosti velja temeljno načelo, ki ga je poudarjal: šola mora ne le učiti, ampak tudi vzgajati. Ali se to uresničuje po naših šolah danes?

več o tem, večini povsem neznanem Slovencu_
S. Čuk, Anton Klodič Sabladoski (1836-1914): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2014), 46-47.

LETA 1922 ROJEN JOŽEF SMEJ

ŠKOF, PISATELJ, PREVAJALEC, ZGODOVINAR (†2020)

"Življenje duhovnika in škofa je več kot zgolj naštevanje služb ali navajanje podatkov," je v prekmurski koledar Stopinje 2002 ob 80-letnici svojega pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja zapisal mariborski škof dr. Franc Kramberger. "Življenje duhovnika, škofa je delo, odločanje, tveganje, garanje, je zavestna rast iz korenin prednikov na škofovskem sedežu, je hoja za Kristusom in pričevanje z deli." To poslanstvo je škof Jožef Smej zvesto izpolnjeval od svoje mladosti. Na poseben način v času njegove pastirske poti: od takrat, ko ga je kot dvaindvajsetletnega fanta Bog poklical ... do svojega prvega službovanja v Turnišču, kjer je Marijina božja pot. ... odhoda v Mursko Soboto: „Potem pa naenkrat, ko sem že bil dekan, župnik, škof Držečnik kot strela z jasnega spet vpraša, ali bi hotel priti za kanonika v Maribor. Kako težko sem rekel 'dva tedna mi dajte, da razmislim' ... tako sem obstal potem v Mariboru ...Bogu hvala za vse, delam že dolge nadure. Pa kljub temu, kakor je rekel sv. Martin: 'Bog, če sem tvojemu ljudstvu še potreben, se ne branim dela'," je povedal škof Smej.

več o škofu Smeju:
S. Čuk, škof Jožef Smej. Utrinek dobrote na slovenskem nebu: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2007), 20-21.
M. Erjavec, Jožef Smej: Moj pogled, v: Ognjišče 4 (2015), 68-69.
B. Rustja, Bog trpi, ko trpi nemočen človek: Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 8 (2011), 24.

nekaj njegovih misli:

• Sporočilo Kristusovega križa je prezgovorno, da bi ga mogli preslišati, prerazločno, da bi ga mogli krivo razumeti, predragoceno, da bi ga mogli zavreči.
• Marija je najlepši, od Svetega Duha oblikovani portal, skoz katerega je v tihoti stopil Bog, ko se je učlovečil.
• Mir moramo piti iz čistih Božjih vrelcev, vrelcev resnice, pravičnosti in ljubezni.
  
• Mir ni samo Jezusova želja ali voščilo ob slovesu, ampak dar. Mir je vedno povezan s Kristusovo osebnostjo in njegovo navzočnostjo.
  
• Ločnica med dobrim in zlim ne poteka med ljudmi, ampak skozi vsako človeško srce. V vsakem izmed nas ima dobri in zli duh svojo bojno črto.
  
• Veliko ljudi nič ne posluša ali pa sliši - le sebe.
  
• Kako bi mogli drug v drugem trajno gledati brate, če odklanjamo skupnega Očeta?
  
• Tu in tam še zmeraj slišimo govoriti, naj bi molili le takrat, ko čutimo nagnjenje do molitve! To ne drži. Molitev je služba.
  
• Vsak trenutek je korak proti večnosti. Čas je božja lastnina, mi ga moramo odkupljati z dobrimi deli.
  
• Vsak dan moramo moliti, ker vera ni dana tako, češ, zdaj jo pa imaš. V veri moramo rasti. To želim najprej sebi, da bi rasel v veri, kljub mnogim težavam, ki jih vidimo.
  več:
  

LETA 1927 ROJEN CARLO MARIA MARTINI

JEZUIT, NEKDANJI MILANSKI NADŠKOF IN KARDINAL (u 2012)

»Zakaj se ne zganemo? Ali se bojimo? Se bojimo, namesto da bi bili pogumni? Saj je vendar temelj Cerkve vera. Vera, zaupanje, pogum. Jaz sem star in bolan in odvisen od pomoči drugih. Dobrohotni ljudje, ki so ob meni, mi darujejo ljubezen. Ta ljubezen je močnejša kot občutje malodušja, ki ga večkrat zaznam znotraj Cerkve v Evropi. Samo ljubezen lahko prežene utrujenost. Bog je ljubezen. Imam še eno vprašanje, ki ga zastavljam vsem: Kaj lahko ti, prav ti, narediš za Cerkev?« To so misli iz 'duhovne oporoke', ki jo je bralcem dnevnika Corriere dela sera posredoval kardinal Carlo Maria Martini 28. avgusta 2012, tri tedne pred svojim odhodom v večnost. V sožalnem sporočilu, ki so ga prebrali pri kardinalovem pogrebu, je papež Benedikt XVI. zapisal: »Bil je božji mož, ki je Sveto pismo ne le preučeval, ampak ga je tudi močno ljubil in ga naredil za luč svojega življenja, da bi bilo vse v večjo božjo slavo.« Za napis na svojem grobu v milanski stolnici je sam izbral besede psalmista: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam in luč na moji stezi.«

več o kardinalu:
S. Čuk, Kardinal Carlo Maria Martini. Evropejec leta 2000: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2001), 72-73.
S. Čuk, Kardinal Carlo Maria Martini. "Tvoja beseda je svetilka mojim nogam in luč na moji stezi.": Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2012). 16-17.

nekaj njegovih misli:

• Človek ni ustvarjen le za to, da živi z drugimi, temveč še bolj, da živi za druge. Le iskreno darovanje sebe zares dviga kakovost življenja.
  
• Starši, vzgoja je milost, ki vam jo naklanja Bog: sprejmite jo s hvaležnostjo in čutom odgovornosti... Vzgajati pomeni postati božji sodelavci, da bi vsakdo uresničil svoj poklic.
  
• V luči Boga, ki ustvarja in podarja večno zavezo, bo današnji človek lahko doumel svoje pravo dostojanstvo in smisel življenja.
  
• Ko se nekdo zaveda, da je grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, potem ne bo niti zase niti za druge zahteval popolnost, temveč bo počival v usmiljenju.
  
• Oče, ki je v nebesih, ljubi vaše otroke in vnuke bolj kot vi; znal jih bo pritegniti k sebi in trkati na njihova vrata, da vstopi k njim, če mu bodo hoteli odpreti.
  
• Ko se soočaš s problemi, ki jih spoznavaš, se ne moreš izogniti vprašanju, ki je za mladost bistvenega pomena: kakšno je moje mesto v tem svetu? Kakšen delež se zahteva od mene pri graditvi boljšega sveta?
  
• Da bi bil zares pripravljen služiti, moraš biti svoboden. Kdor je suženj lenobe, namreč nikoli ni pripravljen prijeti za delo, ko je potrebno.
  
• Razumnost je modrost, ki zre v Božji luči človeške dogodke, presojanje med tem, kar vodi k Bogu, in tem, kar od njega oddaljuje.
  
• Upati pomeni živeti tako, da se prepustimo rokam Boga, ki v nas poraja krepost in moč, ju hrani in krepi.
  
• Če je res da Očetov odrešenjski načrt zajema vse, kar je ustvarjeno, in poslanstvo Sina in Duha dosega celotno stvarstvo, potem lahko troedini Bog uporabi vsako sredstvo sporočanja, da doseže človekovo srce. Zato lahko tudi televizijski sprejemnik prebudi podobo roba obleke Jezusa, človekovega Odrešenika.
  
• Čeprav Bog lahko uporabi S vse, da bi dosegel človeka v njegovi vesti in svobodi, pa je vse, kar biva pod soncem, lahko popačeno zaradi uporabe, ki jo povzroči z grehom zaznamovana človekova svoboda.
  
• Koliko poti vere in predvsem koliko duhovnih poklicev mladih je bilo posušenih, izgubljenih zaradi pomanjkanja energičnih odločitev in odpovedi televizijskim oddajam in čtivu!
  
• Gospod nas ni poklical, da smo kristjani samo zato, da a bi varovali svojo vero, da bi i branili, kar imamo, ampak predvsem zato, da bi pričevali o upanju, ki je v nas.
  
• Nujno je potrebno, da se znam odpreti, da sem pozoren, sprejemljiv, razpoložljiv. Prav tako pa je potrebno tudi, da sem sposoben zapreti, odmakniti se, da bi razmišljal l o tem, kar sem videl ...
  
• Če gledamo svet z višine, zaznamo, da so prav ljudje, te zares drobne resničnosti, če jih vidimo od zgoraj, najdragocenejše resničnosti. Z očmi srca vidimo prav nje, čeprav so za naše oči samo drobne premikajoče se pike. Prav ima Mali princ: bistvo je očem nevidno. Samo z očmi srca moremo dobro videti. To je tudi Jezusov pogled.

LETA 1944 BOMBARDIRAN MONTE CASSINO

Starodavni samostan Monte Cassino, ki stoji na griču (516 m) ob cesti med Rimom in Neapljem, je zibelka benediktinskega reda, ki ima ogromne zasluge za krščansko in kulturno prenovo Evrope. Med drugo svetovno vojno so Nemci iz Monte Cassina napravili eno glavnih opornih točk za tako imenovano linijo 'Gustav' za zaščito Rima. Tam so se zlomili vsi zavezniški napadi; zato so se odločili za bombardiranje iz zraka, ki so ga izvedli Američani in z njim opatijo popolnoma porušili. Po vojni so samostan na državne stroške obnovili po prvotnih načrtih in fotografijah, da je dobil prvotno podobo.

LETA 1981 UMRL VALENTIN MERŠOL

ZDRAVNIK, HIGIENIK, VARUH BEGUNCEV V VETRINJU (* 1894)

Kmečki sin iz Radovljice je študiral medicino najprej v Gradcu, končal v Pragi, na bakteriološkem področju se je izpopolnjeval v ZDA. Deloval je v Ljubljani. Leta 1945 se je umaknil na Koroško. Zaradi svojega zdravniškega slovesa in odličnega znanja angleščine je postal vodja civilnega begunskega taborišča v Vetrinju. Ko se je zvedelo, da v Slovenijo vrnjene domobrance množično pobijajo, je pri Angležih dosegel, da so prenehali s pošiljanjem beguncev nazaj v Jugoslavijo. Pisatelj Karel Mauser ga je imenoval “slovenski Mojzes”.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 869 UMRL SVETI CIRIL

SLOVANSKI APOSTOL (*OKOLI LETA 812)

Krščen je bil na ime Konstantin. Bil je izredno bister otrok in že v mladosti se je zaročil z božjo Modrostjo. Po očetovi smrti mu je varuh omogočil študij na carigrajski visoki šoli. Prejel je duhovniško posvečenje in nekaj časa opravljal profesorsko službo in šel v samostan na Olimp k bratu Metodu, vendar ni napravil redovnih zaobljub.

Okoli leta 860 ga je bizantinski cesar skupaj z bratom Metodom in drugimi poslal k Hazarom, ki so tedaj imeli močno državo med polotokom Krimom, Uralom in Kaspijskim morjem. Na Krimu sta našla relikvije papeža sv. Klemena, ki je tam umrl v pregnanstvu ob koncu 1. stoletja. Relikvije sta vzela s seboj, ko sta se leta 861 vrnila v Carigrad. Jeseni 862 je prišlo v Carigrad odposlanstvo moravskega kneza Rastislava s prošnjo, da bi jim poslali škofa in misijonarje, ki bi bili vešči slovanskega jezika in bi postavili temelje samostojni cerkveni pokrajini s slovanskim bogoslužnim jezikom. Cesar Mihael je za to nalogo določil Konstantina in Metoda, Konstantin je sestavil slovansko abecedo (glagolico) in začel prevajati evangelij in bogoslužne knjige v tedaj še enoten slovanski jezik. Na Moravsko sta s svojimi učenci prišla v prvi polovici leta 863. Ustanovila sta šolo, v kateri so se mladi možje pripravljali za cerkveno službo. Po dobrih treh letih, leta 867, sta iz Moravske odšla v Panonijo, kjer je vladal slovenski knez Kocelj. Ob Blatnem jezeru, pri njem, sta ostala pol leta, potem pa z učenci, ki jih jima je dal knez Kocelj, nadaljevala pot v Rim. V večno mesto sta prišla decembra 867. Papež Hadrijan II. je z veseljem potrdil slovanske bogoslužne knjige. Konstantin je v Rimu zbolel in želel je umreti kot menih. Po redovniških zaobljubah si je nadel meniško ime Ciril. Umrl je 14. februarja 869 in bil pokopan v cerkvi sv. Klemena.

več o svetih bratih:
S. Čuk, Sv. Ciril in Metod (826-869/812-885): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 7 (2012), 20.

LETA 1837 ROJEN VALENTIN ZARNIK

PRAVNIK, POLITIK IN PISATELJ († 1888)

Rojen v Repnjah pod Šmarno goro, v gimnaziji je sodeloval z vajevci, pisal podlistke (feljtone). V Gradcu je študiral pravo in bil odvetnik v Ljubljani. Spadal je med mladoslovenske liberaliste, ki so se trudili zbuditi narodno zavest in priti do večjih pravic za ljudstvo in jezik. Bil je navdušen nad uspešnim bojem Francozov s Prusi, in nad francosko revolucijo. V njegovih člankih je bilo tudi veliko satiričnosti. Napisal je ljubezensko zgodbo Katarina, pripovedko Povodni mož, novelo Maščevanje usode ... Bil je med prvimi, ki so pisali feljtone v Slovenskem narodu (urednik je bil tedaj Josip Jurčič), bolj kritičen je bil do njega Levstik (karikatura v Pavlihi). Leta 1869 je bil izvoljen v kranjski deželni zbor, bil je najbolj priljubljen govornik na taborih za Zedinjeno Slovenijo. Svojega očeta, ljubljanskega cestnega pometača, je zelo cenil; večkrat ga je spremljal po ljubljanskih ulicah: oče z dolgo brezovo metlo na rami, sin doktor ob njem s srebrom okovano palico.

LETA 1864 UMRL MATEVŽ RAVNIKAR - POŽENČAN

DUHOVNIK, NARODOPISEC, PESNIK, ZBIRALEC FOLKLORNEGA GRADIVA (* 1802)

Šolal se je na ljubljanski normalki (sošolec Franceta Prešerna), posvečen v duhovnika (1825), služboval po Kranjskem, nazadnje v Predosljah, kjer je umrl. Napisal je precej pesmi z domoljubno tematiko, nanj sta vplivala Jakob Zupan in Fran Metelko, objavljal v Drobtinicah, Novicah, sestavil je tudi ilirsko pratiko. Zapisal je tudi povest o poženiški graščini (Bernekarjov grad), ki je vplivala na Levstika pri pisanju prve slovenske umetne pripovedke (Martin Krpan z Vrha). Bil je zavzet zbiralec ljudske poezije in proze, njegove pesmi so izšle tudi po smrti. Na nagrobniku je napis: "Sreče zaželjene svet ti ne da, sreča je prava le v nebesih doma."

LETA 1869 ROJEN JOSIP GRUDEN

DUHOVNIK, ZGODOVINAR IN PRAVNIK († 1922)

"Vsak narod mora poznati razmere, v katerih sedaj živi, pa poznati tudi svojo preteklost. Iz nje zajema moč v hudem boju za obstanek, vztrajnost v nesreči , modra navodila, kako si pridobiti boljšo bodočnost. Zato pravijo po pravici, da je zgodovina učiteljica življenja. Ti razlogi so vplivali name, da sem prijel za pero in se lotil težavnega dela, da napišem slovenskemu narodu njegovo zgodovino. Prav mi Slovenci premalo poznamo svojo preteklost... Vzlic svoji navidezni skromnosti slovenska zgodovina ni brez zanimivosti in pomena. Kaže nam predvsem, kako si je slovensko ljudstvo osvojilo svojo sedanjo domačijo, kako je vzdržalo v hudem boju za obstanek, kako je delalo in trpelo. Tudi taki spomini budé domovinsko ljubezen, užigajo zavednost in zaupanje v svojo moč." Tako je januarja 1910 v kratkem uvodu za prvi snopič Zgodovine slovenskega naroda, svojega življenjskega dela, zapisal zgodovinar Josip Gruden, ki mu posvečamo te vrstice ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem v obletnici meseca 02_2009

LETA 1875 ROJEN EMIL KOMEL

SKLADATELJ, SODELAVEC PRI IZDAJI CERKVENIH PESMARIC († 1960)

Emil Komel, rojen v Gorici, je že kot osemletni otrok igral na orgle. Po končanem študiju glasbe na Dunaju je deloval v rodnem mestu kot skladatelj, organist in glasbeni pedagog. Napisal je tudi več cerkvenih skladb. Z Vinkom Vodopivcem je sodeloval pri pripravi cerkvenih pesmaric Gospodov dan, Zdrava Marija in Božji spevi, ki jih je izdala Goriška Mohorjeva družba v letih 1929-1933.

LETA 1913 ROJEN ROMAN RUS

PRAVNIK, PUBLICIST, NARODNI DELAVEC (+

Knjiga Vodnik po Rimu (1960 in več izpopolnjenih izdaj) je neštetim slovenskim romarjem pomagala odkriti verske in kulturne bisere Večnega mesta. Njen avtor je Roman Rus, eden od stebrov slovenske rimske skupnosti. V Rim se je zatekel maja 1945, družina deset let kasneje. Kot diplomirani pravnik je opravljal razne službe. Leta 1951 je prevzel mesto napovedovalca slovenske oddaje vatikanskega radia. Bil je med ustanovitelji društva Anton Martin Slomšek, ki povezuje v Rimu živeče Slovence.

LETA 1921 ROJENA PAVLA GRUDEN

SLOVENSKA PESNICA V AVSTRALIJI († 2014)

Oče železničar v Ljubljani jo je naučil brati in pisati in po njem je dobila ljubezen do knjig. Leta 1948 se ji je odprla pot v Avstralijo, kjer je opravljala vrsto poklicev: od čistilke in kuharice do socialne delavke in sodne prevajalke. Ustalila se je v Sydneyju. Pridno je sodelovala v kulturniških organizacijah. Ko skrb za vsakdanji kruh ni bila več glavna, se je oglasilo domotožje, ki ga je izpovedovala v pesmih. “Pišem, ker tako čutim,” je govorila. Leta 1994 je izšla njena zbirka Snubljenje duha.

LETA 1931 ROJEN STANKO LORGER

MATEMATIK, ATLET († 2014)

Rojen v Bučah na Kozjanskem, med vojno z družino interniran v Nemčijo, po vojni je nadaljeval šolanje. Leta 1964 je diplomiral iz matematike in fizike, že pred diplomo je učil matematiko na Srednji ekonomski šoli v Celju, kjer je do upokojitve deloval kot profesor. Znan je bil kot dober matematik in vrhunski športnik, rekorder v teku na 110 m z ovirami. Sodeloval je na treh EP v atletiki, v Stockholmu je 1958 osvojil srebrno kolajno. V svojih disciplinah (110 m z ovirami, 100 m, štafeta 4 x 100 m) je dosegel odlične rezultate na treh OI.

LETA 1956 UMRL FRAN ELLER

KOROŠKI PESNIK IN ESEJIST (* 1873)

Koroški pesnik Fran Eller, rojen pri Mariji na Zilji, je na univerzi v Gradcu študiral zgodovino, zemljepis in slavistiko ter pravo na Dunaju. Zaposlen je bil najprej v raznih finančnih službah, zatem pa profesor na Pravni fakulteti ljubljanske univerze (1920-1935). Leta 1947 je objavil zbirko Koroške pesmi.

LETA 1999 UMRL JACQUES LOEW

DOMINIKANEC IN DUHOVNIK-DELAVEC (* 1908)

»Če hočem izpeljati temeljito anketo med pristaniškimi delavci v Marseillu, ni druge poti, kot da nekaj časa živim življenje teh ljudi. Prosil sem predstojnike, če se smem zaposliti kot pristaniški delavec. Moja anketa, ki naj bi trajala dva do tri mesece, se je raztegnila na izkušnjo štirinajstih let življenja med delavci,« piše francoski dominikanec p. Jacques Loew, ki ve­lja za začetnika poskusa duhovnikov-delavcev. Kot mlad duhovnik je šel oznanjat evangelij delavcem, ki so v ogromni večini odtujeni Cerkvi. Podal se je v svet, ki ga je po­znal samo iz knjig in kmalu je odkril njegovo kruto resničnost. "Menil sem, da po tolikih letih študija pač dobro poznam člove­ka, saj sem imel za sabo vso humanistično izobrazbo... Šele pri­staniški delavci v Marseillu so mi dali spoznati resničnega člo­veka. Ne podcenjujem vrednosti študija, toda življenjska spozna­nja o človeku sem dobil od teh ljudi."

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_1999

nekaj njegovih razmišljanj:

• Tudi v najbolj propadlem človeku je iskrica božjega življenja in tudi v najboljšem človeku se v kotičkih še vedno skriva umazanija.
  
• Bral sem veliko knjig, toda Sveto pismo je izredna knjiga. Nisem samo bralec, ampak tudi priča, na nekate­rih mestih celo obtoženec. "Kaj praviš k temu ti? Kaj bi storil ti? Kaj boš naredil, ko prebereš to stran?"
  
• Pravo iskanje Boga je zelo podobno zadržanju človeka, ki sede in mirno posluša... Sedeti, poslušati - nista drži brezdelja ali lenobe. Sedemo in poslušamo vselej, kadar hočemo, da nas prepoji resnica, ki je za naš razum prevelika.
  
• Naše duhovno življenje, življenje z Bogom, ni neke vrste uspeh, ki si ga sami zamislimo, s svojimi kartami na mizi, ampak je igra v dvoje, kjer pa vedno Bog da pobudo.
  
• Ni greha in ne bo pokore, razen v odnosu do Boga, čigar ljubezen priznavam in ki pričakuje nekaj od mene ter me vabi k ljubezni.
  
• Kaj pomeni poslušati? Najprej ustvariti molk. Drugič: biti pripravljen. In tretjič: odpreti svoje srce. A v tem trojem gre za en samo odgovor Bogu, ki trka. Poslušanje je odgovor na božje delovanje.
  
• Gledati in poslušati je dvoje dejanj, s katerima grem iz sebe: kadar gledam, grem iz sebe, kadar poslu­šam, grem iz sebe. Stvari prihajajo v moj pogled in v moje uho, ki jih sprejemata, da se ne zapiram več vase.
  
• Evangelij je knjiga o Gospodovem življenju. Nastal je, da postane knjiga mojega življenja. Ni napisan, da bi ga raz­umeli, ampak da pristopimo k njemu kot na prag skrivnosti. Tudi ni napisan le zato, da bi ga brali, ampak da ga sprejmemo vase.
  
• Marija nas je vcepila v Jezusa. V tem je Marija vzor vsakemu kristjanu. Kristjan, kjerkoli je že, poročen ali samski, redovnik ali laik, v daljni deželi ali v domači vasi, mora "učlovečiti" Boga.
  
• Bog ne tehta količine stvari, ki smo jih opravili, ampak tehta ljubezen, s katero smo jih opravili.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Vem, zakaj si odprl februarsko številko Ognjišča. Kot vsi, iščeš tudi ti nekaj, kar dopolnjuje in dodaja vredno v to, kar doživljaš. Človek je bitje z neustavljivim hotenjem po več. In nemirno je naše srce (celo telo ne najde dokončne potešitve in globina duha ne umiritve), dokler ne prodremo v razsežnost, ki je Presežnost. In v njej je Jezus Pot, Resnica, saj je Življenje samo. Po/v Njem je tista (po)polnost, po kateri neustavljivo težimo ... in težimo sebi in bližnjim, dokler ne najdemo in dodamo k svojemu življenju tisto V/vredno, ki se v številnih zgodbah Ž/življenja ponujajo tudi v tej številki Ognjišča.

Ker je v februarju svetovni dan bolnikov in ker nas Ognjišče že od samega začetka izhajanja vodi v njihovo družbo, bi želel v tokratnem uvodniku vzeti v premislek, kako pomembno je živeti (ob domačih) v navezi z nekom, ki živi v stiski življenja in nas k njemu pokliče L/ljubezen. Že nekaj časa izkustveno spoznavam, kako nas Bog prepleta v mrežo sočutno prebujenih navez. Nihče izmed nas ne more rešiti sveta, a so posamezniki v stiski življenja, ob katerih doživimo notranjo obvezo, da se sklonimo k njihovi stiski (ne mislim le materialne) in zastopamo Boga kot (od)rešujočo bližino.

Pred kratkim sem bil v Ljubljani. Povabili so me na snemanje oddaje o sočutju. Mimo neštetih sem hitel proti radiu. Čeprav sem imel misli usmerjene k temi pogovora, me je poklicala v pozornost gospa, ki je sredi zime sedela na mrzli klopci. "Ne, ni brezdomka," sem hitro ugotovil, pa me je vendarle nekaj (bil je Nekdo) pritegovalo, da pristopim. Klic Ljubezni sem zavrnil z izgovorom, da nimam časa. A božjega (po)klica ni mogoče zadušiti – z zavrnitvijo se zapleteš v duhamorna počutja. In potem, ko sem tam na radiu pometoval o sočutju, me je vznemirjala misel: "Ja, veliki blefer, ki naklada o sočutju, beži pa mimo konkretnih stisk, v katere je poklican." Po snemanju sem pohitel in, Bogu hvala, še ne zamudil gospe na klopci. Če bi je ne našel, bi natrgal božanske vezi Sočutja, v sebi po niti duhovnega ravnovesja. Vrata k sreči in zadovoljstvu bi ostala zaprta.

Ja, 'gospa sreča' ne more vstopiti k nam, če ne odpremo srca k trpečim, h katerim nas kliče Ljubezen. Odprto srce ji omogoči vstop v obe smeri: ljudem v stiski in k nam samim. V S/sočutju prebujena B/bližina je edina, ki (nas) notranje (po)teši in (u)miri. Niti Bog ne more (od)rešiti sebičnežev, tistih, ki pestujejo le sebe in se odvračajo od bolečine bližnjih (ne le ljudi – tudi živali, pa matere zemlje ...), h katerim so poklicani. So kot nabuhla zvezda, ki se slej ko prej sesuje sama vase in doživi osebni kolaps.

Vredno in potrebno je sestopati s piedestala lastnih ugodnosti in se sklanjati k tistim, h katerim nas priteguje Bog sam. Kako pomenljivo nam s svojimi ravnanji pričuje to papež Frančišek. Kot njegov zavetnik Frančišek Asiški stopa k ljudem v stiski, ki tavajo na rimskih cestah, v izgubljenosti Zahodne civilizacije. Nadškof Krajewski ni zanikal, da se mu papež Frančišek, oblečen v navadno duhovniško oblačilo, večkrat pridruži na nočnih obiskih revnih. Ja, papež je v L/ljubezni pogumen in iznajdljiv. – Sva tudi midva?

Karel Gržan

LETA 1644 ROJEN ŽIGA KRIŠTOF PL. HERBERSTEIN

TRINAJSTI LJUBLJANSKI ŠKOF († 1716)

Rojen v Gradcu staršem iz Viltuške linije Herbersteinov, študiral v jezuitskem kolegiju, kasneje pravo na teoloških visokih šolah v Passau in Regensburgu. Teologijo je študiral v rimskem Germanicumu in leta 1668 na Rimski univerzi La Sapienzi dosegel akademsko stopnjo Doktor teologije in filozofije. Po smrti ljubljanskega škofa Jožefa Rabatte je bil Žiga Krištof pl. Herberstein 21. aprila 1683 imenovan za njegovega naslednika. Znan je po tem, da je skupaj s stolnim proštom Prešernom in stolnim dekanom Dolničarjem 30. maja 1701 podpisal Listino o ustanovitvi javne znanstvene (danes semeniške) knjižnice. Ohranjena je ustanovna listina s tremi pečati ustanoviteljev. Ti so se zavezali, da bodo svoje lastne knjige izročili v skupno rabo, povabili so še druge akademike in druge, naj storijo enako. Začasno naj bi bile knjige shranjene nad zakristijo nove stolnice, ki so jo takrat začeli graditi. Škof je iz lastnega premoženja daroval dva tisoč forintov, da se utemelji služba knjižničarja. Pravica do njegovega imenovanja pripada vsakokratnemu ljubljanskemu škofu. Vsi ustanovitelji so pomrli, preden je knjižnica zaživela. Škof Herberstein se je 1. junija 1701 škofiji odpovedal in odšel v pokoj v italijansko Perugio, kjer je leta 1711 umrl; svojo bogato zbirko knjig je pustil v Ljubljani.

več:
S. Čuk, Semeniška knjižnica v Ljubljani: Priloga, v: Ognjišče 2 (2015), 58-65.

LETA 1673 UMRL JANEZ KRSTNIK DOLAR

SKLADATELJ LATINSKIH MAŠ (* 1620)

Po rodu Kamničan je gimnazijo končal pri jezuitih v Ljubljani, filozofijo in teologijo pa na Dunaju. V letih 1656–1658 je bil vodja glasbenega oddelka jezuitske šole v Ljubljani. Deloval je še v Passauu in v Györu, nazadnje na Dunaju, kjer je bil vodja kora cerkve Am Hof. Bil je odličen skladatelj slovenskega glasbenega baroka. Njegovega obsežnega glasbenega opusa v celoti žal ne poznamo. Znanih je nekaj instrumentalnih skladb ter vrsta latinskih maš (Missa sopra la Bergamasca, Missa villana, Missa Viennensis).

LETA 1769 ROJEN IVAN ANDREJEVIČ KRILOV

RUSKI BASNOPISEC, PESNIK IN KOMEDIOGRAF († 1844)

Basen je poučna pripoved, v kateri nastopajo poosebljene živali ali rastline, ki jim pripisujemo neko stalnost (oslu neumnost, zajcu plašnost, vrtnici lepoto). Med svetovno znane basnopisce spada ruski pesnik Ivan Andrejevič Krilov, ki se je za basni navdušil med prevajanjem del Francoza Jeana de La Fontaina. Po njegovem zgledu je napisal približno 200 basni, ki so izšle v devetih knjigah. V njih je večinoma opozarjal in šibal slabo stanje v carski Rusiji. Zelo znana je njegova basen Volk in jagnje.

njegova misel:

• Kdor čut poštenosti in vest ima, / ne bo sleparil, ne bo kradel, / pa naj bi v kakršno že koli stisko padel;  / zmikavtu daš lahko cel koš zlata, / a krasti se ne bo odvadil.

LETA 1787 UMRL RUDJER BOŠKOVIĆ

HRVAŠKI JEZUIT, MATEMATIK, FIZIK, ASTRONOM, FILOZOF (* 1711)

Rodil se je v Dubrovniku pred več kot tristo leti. Šolal se je pri jezuitih v Rimu, kjer je bil nato nekaj časa profesor matematike. Bil je vsestranski učenjak, strokovnjak za astronomijo, mehaniko, fiziko in matematiko, zanimali sta ga arhitektura in arheologija. Bil je član raznih znanstvenih akademij. Napisal je nad 70 znanstvenih del. Velja za začetnika sodobne filozofije narave in enega od začetnikov geodezije.

LETA 1873 ROJEN FJODOR IVANOVIČ ŠALJAPIN

OPERNI PEVEC, BASIST IZ PODZEMLJA († 1938)

Ruski operni pevec, basist z globokim ‘dnom’, eden največjih opernih umetnikov 20. stoletja, velike glasovne izrazitosti in izredne igralske prepričljivosti. V operni igri je prvi uporabil pravilo ruskega gledališkega režiserja Stanislavskega, da mora igralec svojo vlogo resnično podoživeti, ne samo predstaviti. Zahodne dežele je seznanil z deli ruskih skladateljev, zlasti Musorgskega. Mnogim vlogam (Boris Godunov, Ivan Grozni, Don Kihot) je dal svoj osebni pečat, ki je vse do danes ostal vzor vsem tolmačem teh vlog.

LETA 1883 UMRL RICHARD WAGNER

NEMŠKI OPERNI SKLADATELJ, DRAMATIK, PESNIK, DIRIGENT ... (* 1813)

Nemški skladatelj Richard Wagner je bil po sodbi mnogih največji odrski skladatelj. Z njim je Nemčija prevzela od Italije vodilno mesto v opernem svetu. Sam je pisal librete (besedila) za svoje opere, v katerih je povzdigoval nemško mitologijo in legende. Naštejmo nekaj naslovov: Leteči Holandec ali Večni mornar, Lohengrin, Mojstri pevci nürnbersški, Parsifal, Nibelunški prstan, Rensko zlato, Tristan in Izolda. Z njimi je Wagner ustvaril čisto samosvoj začarani svet.

njegova misel:

• Če je kaj, kar dviga duha, je zavest, da imaš prijatelja. Če je kaj, kar ga dviga še bolj, je zavest, da si nekomu prijatelj.

LETA 1903 ROJEN GEORGES SIMENON

PISATELJ KRIMINALK († 1989)

Belgijsko-francoski pisatelj Georges Simenon je zaslovel predvsem s svojimi kriminalnimi (detektivskimi) romani (okoli 300), zlasti s serijo o inšpektorju Maigretu. Pisatelju v njih ne gre le za to, da z napeto zgodbo pritegne, temveč zna svoje junake tudi psihološko dobro označiti. Številne njegove knjige, v katerih nastopa inšpektor Maigret, so bile postavljene na filmska platna in televizijske zaslone.

LETA 1925 ROJEN ZORAN JERIN

ČASNIKAR, UREDNIK, KRONIST SLOVENSKE HIMALAJSKE ODPRAVE († 2005)

Iz rojstnega Celja je odšel v Ljubljano, kjer je študiral na Fakulteti za strojništvo, kmalu pa se je posvetil novinarstvu, najprej pri Poletu, nato pri Slovenskem poročevalcu in pri Delu. Bil je urednik revije Tedenska tribuna (TT). Od leta 1963 je bil pri Planinski zvezi Slovenije član komisije za odprave v tuja gorstva. Bil je spremljevalec in kronist prve slovenske himalajske odprave marca 1960. S popotovanj po Himalaji je napisal knjigi Vzhodno od Katmanduja (1965) in Himalaja, rad te imam (1978). Sodeloval je še pri nekaterih drugih knjigah.

LETA 1931 UMRL IVAN BAŠA

DUHOVNIK, PISATELJ, PREKMURSKI VODITELJ (* 1875)

Prekmurski narodni buditelj Ivan Baša je po ljudski šoli v Beltincih obiskoval gimnazijo in bogoslovje v madžarskem Sombotelu. Kot duhovnik je deloval največ na Gradiščanskem, od leta 1908 do smrti pa je bil župnik v Bogojini. Spadal je v krog sodelavcev Franca Ivanocyja in Jožefa Klekla st., s katerima je ustanovil prekmursko versko periodiko, v katero je tudi pisal. V čas njegove službe v Bogojini spada zidava tamkajšnje nove cerkve (1925–1927), arhitekturne mojstrovine Jožeta Plečnika.

več:
S. Čuk, Naše Prekmurje: Priloga, v: Ognjišče 8 (2019), 58-65
knjiga: Tebi Slovenska krajina, Ognjišče - SZ, Koper 2019

LETA 1965 UMRLA LOJZKA BRUS

PESNICA, PREVAJALKA, PROFESORICA, duhovna mati dijakov (* 1909)

Luč sveta je zagledala v revni bajtarski družini v Novem Svetu pri Hotedršici kot enajsti otrok. Od 4. razreda gimnazije v Ljubljani se je vzdrževala sama z instrukcijami in ročnim delom. Po diplomi iz slavistike je službovala kot profesorica slovenščine na gimnaziji v Novi Gorici in Ajdovščini, občasno na osnovnih šolah. Svoj poklic je opravljala z veliko ljubeznijo, bila je prava duhovna mati dijakov. Med vojno je nastal ciklus njenih pesmi, ki jih je pozitivno ocenil F. S. Finžgar, bila je tudi prevajalka in publicistka.

LETA 1974 ROJEN ROBERT PETER 'ROBBIE' WILLIAMS

ANGLEŠKI PEVEC

Zaslovel je s fantovsko skupino Take That, ki je na začetku devetdesetih let obnorela najstnice po vsem svetu. Kmalu je skupino zapustil, bil je preveč poseben in neukrotljiv, in se posvetil samostojni karieri. Toda ni mu uspelo pridobiti poslušalcev, čisto se je zapustil, imel težave z zasvojenostjo in se odpravil na zdravljenje. Leta 1997 je postal spet vroč, s pesmijo Angels se je pognal na vrh britanske pop scene ... Z albumom I've Been Expecting You (Pričakoval sem vas) si je pridobil status britanskega zvezdnika (uspešnici Millenium in Strong). Po neuspelem zakonu in ločitvi se je posvetil predelavi uspešnic iz šestdesetih, leta 2005 je izšel njegov zadnji album Intensive Care, oklical se je za novega kralja popa, od leta 2000 je britanski glasbenik z največ prodanimi izvodi svojih albumov (6,3 milijona), prišel je tudi v Guinnessovo knjigo rekordov (več kot 1,6 milijona prodanih vstopnic v enem dnevu). Kljub velikim uspehom pa bi težko našli bolj nadutega in sebičnega človeka, ki je odvisen od medijske pozornosti in brez nje ne zna živeti, spremljajo pa ga običajne zvezdniške težave: depresija, negotovost, odvisnost ... in različne zasvojenosti.

LETA 2005 UMRLA SESTRA LUCIJA

TRETJA VIDKINJA IZ FATIME (*1907)

Trinajsti dan meseca je bil dan Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem leta 1917. Bilo jih je šest: od 13. maja do 13. oktobra. Dva od malih Marijinih izbrancev - Francek in Jacinta Marto, brat in sestra, sta bila ob času prikazovanj stara devet oziroma sedem let. Marija je izpolnila obljubo, da ju bo kmalu vzela k sebi, kakor je napovedala Luciji dos Santos, njuni sestrični, ki je tedaj imela deset let. Francek je umrl leta 1919, Jacinta pa leta 1920. Papež Janez Pavel II. ju je 13. maja 2000 v Fatimi razglasil za blažena. Takrat se je sveti oče, ki je bil 13. maja 1981 žrtev atentata na Trgu sv. Petra v Rimu, spet srečal s 94-letno sestro Lucijo, tretjo vidkinjo. 13. februarja 2005 je dokončala svojo življenjsko nalogo. Odšla je k Bogu in v očeh ljudi je že svetnica.

Lucija je bila edina od treh fatimskih vidcev, ki se je z Marijo ob prikazovanjih pogovarjala. Med drugim prikazovanjem (13. junija 1917) je prosila Gospo, naj jih vzame s seboj v nebesa, ona pa ji je odgovorila:"Da, po Francka in Jacinto pridem kmalu. Ti pa moraš še dalj časa ostati tu doli. Jezus se te hoče poslužiti, da bi me ljudje spoznali in vzljubili. Razširiti hoče po vsem svetu češčenje mojega brezmadežnega Srca." To je bila torej naloga njenega življenja, ki je trajalo skoraj polnih 98 let!

več:
S. Čuk, Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (1998), 66-67.
S. Čuk, Sestra Lucija. Lucija, Francek in Jacinta, prosite za nas: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2005), 22-23.
knjiga: Sestra Lucija, Klici fatimskega sporočila, Ognjišče, Koper, 2003 (RAZPRODANO)

nekaj njenih misli:

• Skrivnost sreče na zemlji in v nebesih je v Ljubezni. Bog nas je ljubil in se je daroval zaradi ljubezni do nas. Bog nas ljubi in je iz ljubezni v naših tabernakljih in čaka na naš ponižni odziv.
  
• Starši morajo voditi korake svojih otrok po ravnih poteh božje postave in jih glede na svoje imetje in položaj zaupati strokovnim učiteljem, ki jih ne bodo speljali z začete poti.
  
• Vera je temelj vsega duhovnega življenja. Z vero verjamemo v obstoj Boga, v njegovo moč, modrost, usmiljenje, odrešitveno delo, odpuščanje in očetovsko ljubezen.
  
• Z vero vidimo Jezusa v naših sestrah in bratih, ki jih ljubimo, jim služimo in pomagamo, ko potrebujejo našo pomoč.
  
• Vsi si želimo biti ljubljeni, spoštovani, cenjeni in upoštevani. To je teženje, ki ga je Bog vtisnil v človeško srce, saj nas je ustvaril iz ljubezni in za ljubezen.
  
• Vstali Jezus je naše življenje in naše vstajenje: z Jezusom bodo vstali tisti, ki z Jezusom živijo.
  
• Dom mora biti kot vrt, kjer se odpirajo novi rožni popki, ki prinašajo svetu svežino nedolžnosti, čisti in zaupljivi pogled na življenje in nasmeh vesele in čiste mladosti.
  
• Laž je v celoti dvoličnost, hinavščina, pretvarjanje. Toliko večja je, kolikor večja je škoda, ki jo je povzročila božji slavi in bližnjemu.
  
• Mnogokrat lažemo sami sebi, zavajamo sami sebe. Zaslepi nas strast in si obljubljamo srečo tam, kjer je ni.

iskalec in zbiralec Marko Čuk