LETA 1822 ROJEN PETER PODREKA

BENEŠKOSLOVENSKI DUHOVNIK, UČITELJ MLADINE († 1999)

"Mladina, ki hrepeniš po vzorih, po zlatih zgledih, odkrij si glavo in prikloni se! Bil je velezaslužen mož, prijatelj in uči­telj mladine, navdušen Slovenec, čist in kremenit značaj, vre­den, da se ga živo spominjamo in ga proslavljamo." Tako je o be­neškoslovenskem duhovniku Petru Podreki ob stoletnici njegovega rojstva zapisal Ivan Trinko. "Prav lepo se ga spominjam, imam ga še krepko zapisanega v domišljiji, kakor da bi ga videl še pred kratkim živega pred očmi. In vendar koliko let je že, odkar sem govoril z njim pos­lednjikrat v sončnem in rodovitnem Roncu, kjer je bil zadnjič v službi," piše Trinko v goriški Mladiki leta 1922. Ko je Podreka umrl, je bil Trinko star šestnajst let.

več:
S. Čuk, Peter Podreka: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1999), 20-21.
S. Čuk, Beneška Slovenija in njeni Čedermaci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2016), 58-65.

LETA1824 ROJEN PETER KOZLER

PRAVNIK, GOSPODARSTVENIK, GEOGRAF, KARTOGRAF IN POLITIK († 1879)

"Prvi Slovenec, ki je imel jasne pojme o slovenskih mejah in slovenskih koristih, je bil pravnik in geograf Peter Kozler," ugotavlja Martin Jevnikar. Najpomembnejše delo tega moža, je Zemljovid slo­venske dežele in pokrajin (1853), prvi zemljevid v slovenskem jeziku. Kozlerjeva "velika Slovenija" je znatno presegala sedanjo Republiko Slovenijo, ki meri le 87% ozemlja, prikazane­ga na njegovem zemljevidu. Meje so nastajale na temelju narodo­pisnih in statističnih podatkov; kadar so odpovedala druga me­rila, se je Kozler pri ugotavljanju narodnih meja ravnal po pri­sotnosti ali odsotnosti slovenskega bogoslužja ("Kako daleč slo­venska beseda seže"). Kozler je kot prilogo sestavil tudi knjižico Imenik mest, tergov in krajev, zapopadenih v Zemljovidu slovenske dežele. Tam je o­črtal geografsko podobo domovine. "Za opisom pokrajin je posve­til posebno poglavje narodopisu s poudarkom narodnostnih meja, dodal pa je še imenik, ki je bil dolga leta edini seznam krajev celotnega slovenskega ozemlja" (M. Bajc).

več:
S. Čuk, Peter Kozler: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1999), 20-21.

LETA 1892 ROJEN JOSIP JERAJ

DUHOVNIK, TEOLOG, PEDAGOG († 1964)

Rojen v Nizki pri Rečici v Savinjski dolini, gimnazijo končal v Celju, bogoslovje v Mariboru, od leta 1919 je bil bogoslovni profesor v Mariboru. Pisal je o moralnih in vzgojnih vprašanjih, o morali in politiki, o mladinskem gibanju, moderni stanovski kulturi, alkoholnem vprašanju in jugoslovanskem nacionalizmu ... bil je dejaven pri Prosvetni zvezi in mladinskem gibanju. Njegovo najpomembnejše delo Vzor človek ali osebnost kot ideal, Državljanska vzgoja ...

LETA 1895 ROJENA JULIJANA KAVČIČ

MATI MUČENCEV - SNOPKOVA MAMA IZ ŠENTJOŠTA († 1980)

"Čudovita žena! Brez šol, pa je znala tako gladko in lepo pripovedovati. Dokler bomo Slovenci imeli take matere, se nam ni treba bati za narodni obstoj. Poleg Slomška in Baraga bi si morali prizadevati, da bi tudi slovenski materi postavili trajen spomenik. Koliko jih je, ki zaslužijo čast oltarja," je zapisala dr. Zmaga Kumer, ko je prebrala Spomine Snopkove mame (v knjigi so izšli leta 1992 pri salezijanski založbi Ketehetski center-Knjižice, prej pa so izhajali v reviji Slovenske brazde). Julijana Kavčič - Snopkova mama, je rodila štirinajst otrok in vsakega novega materinstva se je srčno veselila. "Polna hvaležnosti sem vsako jutro pri sveti maši izročala sebe in svoje dete božjemu varstvu." Pet sinov, prvih pet njenih otrok, je spomladi leta 1945 mučeniške smrti kot množica drugih slovenskih mož in fantov. V njenem srcu ni bilo sledu sovraštva do morilcev; na smrt svojih sinov je gledala z očmi vere: gledala jo je kot mučeništvo, kar je v resnici bilo. Ob njeni smrti je sin Niko lepo zapisal, kaj ji bo rekel Gospod Bog, ko bo prišla pred njega: "Glej, tvojih pet sinov-mučencev te pozdravlja in ti poklanja krono zveličanja."

več:
S. Čuk, Julijana Kavčič. Mati mučencev - Snopkova mama iz Šentjošta: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2010), 14-15.

njena misel:

• Glejte, da boste s svojim lepim zgledom in živim krščanskim življenjem svetili svojim otrokom na poti življenja!

LETA 1902 ROJEN JOŽA VOMBERGAR

PISEC LJUDSKIH IGER († 1980)

Dramatik Joža Vombergar, rojen v Cerkljah na Gorenjskem, je pri nas malo poznan, saj je po letu 1945 živel v Buenos Airesu, kjer je bil delavec in železniški uradnik. Pred vojno je bil kot pravnik v različnih službah. Pisal je popularne ljudske igre za odre pa tudi za radio in velja za prvega slovenskega avtorja radijskih iger. S pisanjem iger je nadaljeval tudi v daljni Argentini, kjer je umrl leta 1980.

LETA 1937 UMRL LOJZE BRATUŽ

ZBOROVODJA, ORGANIST IN SKLADATELJ, SVETNIŠKI KANDIDAT (*1902)

"Ni bil heroj, ni pripravljal zased, nikogar ni sovražil, ljubil je glasbo, imel je dva komaj rojena otroka, ljubil je življenje in poštenost," je na eni od številnih proslav ob 50-letnici muče­niške smrti skladatelja Lojzeta Bratuža v februarju 1987 dejala Nada Pertot. Tega evangeljskega moža, ki so ga fašisti zastrupi­li s strojnim oljem, da je v mukah umrl, je goriška Cerkev uvrsti­la v seznam krščanskih pričevalcev - svetniških kandidatov.

več:
S. Čuk, Lojze Bratuž: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2002), 22-23.

ženini verzi:

• V okna veter se težak zaganja / Oh, kako nocoj je dolga noč... / Modra luč po stenah sence riše - / v me zajeda smrtna se nemoč. // „Monotono pojejo kraguljčki..." / Pesem moja... Ali slišim prav? / Moji fantje, moji dobri fantje / zadnji mi pošiljajo pozdrav. // Ni za sveto stvar težko umreti, / a še mnogo, mnogo dal bi rad... / V grob s seboj po sili hudobije / neizrabljen nesel bom zaklad. (Ljubka Šorli, Tožba umirajočega)

o njem:

• Življenjska partitura Lojzeta Bratuža je vsa v enem svetlem ključu, v ključu ljubezni. (Alojz Rebula)

LETA 1954 UMRLA MARICA GREGORIČ STEPANČIČ

PISATELJICA, PREVAJALKA, PUBLICISTKA (* 1874)

V Škednju pri Trstu, kjer se je 2. decembra 1874 rodila, je hodila v slovensko ljudsko šolo, v Trstu je obiskovala nemško meščansko šolo, v Gorici učiteljišče. Poučevala je v raznih krajih tržaške okolice. Na potovanjih si je ogledala skoraj vso Evropo. Zelo so zanimivi njeni potopisi. Pisateljevati je začela leta 1896 in svoje leposlovne prispevke, pesmi, spise o narodnostnem boju primorskih Slovencev objavljala v raznih revijah, večinoma pod psevdonimom. Svoje igre za otroke je zbrala v knjigi Otroški oder. Bila je tudi odlična prevajalka.

LETA 1960 UMRL FRANCE KRALJ

KIPAR IN GRAFIK, NAŠ VODILNI EKSPRESIONIST (* 1895)

"Poučuj ljudski način in ga razvijaj naprej v lastni ustvarjalnosti," je bilo načelo kiparja, slikarja in grafika Franceta Kralja, vodilnega umetnika slovenskega ekspresionizma. Ta umetnostna smer, ki je pri nas živela v letih od 1919 do 1928, je v nasprotju z impresionizmom poudarjala notranjo vsebino, kateri se je morala podrediti tudi zunanja oblika. France Kralj, močna in vsestranska umetniška osebnost, se je ukvarjal s slikarstvom, stenskim slikarstvom, z grafiko, risbo, kiparstvom, umetno obrtjo, keramiko... Kot ustanovitelj Kluba mladih oblikujočih slovenskih umetnikov (1921), Slovenskega umetniškega društva (1926) in društva Slovenski lik (1934) je precej pripomogel k preporodu slovenske umetnosti. Izhodišče njegove umetnosti in drugih ekspresionistov je bila "oblika, ki naj na najbolj ustrezen način izraža najgloblja človeška čustva... Zato je France Kralj svoje figure podaljšal in krčevito skrivil, oblikoval jih je kot plamene, ki streme kvišku, k nedosegljivim idealom, zato je izbiral bizarne kompozicijske prijeme in drzne izraze" (dr. Ivan Sedej). Tako so nastale značilne "Kraljevske" postave kipečih oblik.

več:
S. Čuk, France Kralj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1995), 28-29.

LETA 1970 UMRL STANKO MAJCEN

DRAMATIK, PESNIK IN PRAVNIK (* 1888)

Oče je bil doma pri Mariji Snežni, Stanko pa je bil rojen v Mariboru. Pečat družinski vzgoji sta dajala očetova odprtost za svet in materina globoka vera. Po petih letih osnovne šole se je vpisal na gimnazijo in leta 1905 je izšel njegov prvi spis (črtica iz Slovenskih goric Stari mlinar). Na željo staršev je šel na Dunaj študirat pravo, bil eno leto na fronti v Galiciji in leta 1915 postal doktor prava ... Leta 1919 je izšla njegova prva knjiga - drama Kasija. Z letom 1925 se zaključi Majcnovo prvo literarno obdobje, šele leta 1942 ga za pisanje spet navduši Tine Debeljak, urednik Doma in sveta in začne se njegovo plodno literarno obdobje. Leta 1944 izide knjiga Bogar Meho z zgodbami in legendami .... Majcen literarno ustvarja, objavljajo pa ga le v tujini (Argentina, Trst). Nekaj njegovih del: Brez sveče, Ženin na Mlaki, Bogar Meho in Marija ter Življenjepis Sv. Terezije Jezusove. "Odkar čutim starost v kosteh, sem čedalje bolj prepričan, da vse to, kar je bilo, ni nič, in da se bo življenje šele pričelo, ko bom tam... Torej - nič žalosti in mnogo poguma za leta, ki nas še ločijo od vstopa v življenje." Vstajenja čaka na pokopališču pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah, kjer je imel njegov ded posestvo in kamor so hodili na počitnice; v to okolje je Majcen postavil tudi svoje 'bogarje', ki z okorno roko in prvinsko vero izrezujejo Kristuse. Na nagrobniku so vklesani verzi Majcnove pesmi Smrt v polju: "In kadar spet njive vzcveto / in kadar spet škrjančki zapojo, / bodo iz mene peli. // In kadar spet bukve zagore / in kadar spet gabri zažare, / bodo iz mene žareli... / vse iz mene mrtvega."

več:
S. Čuk, Stanko Majcen: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (1992), 24-25.

nekaj njegovih misli:

• Zgodovina me uči, da se človeštvo obrača zdaj na to plat, zdaj na ono in da je vselej krvavo plačalo vsako zmoto, vsako zgrešitev smeri, ki mu je začrtana že v knjigah Mojzesovih.
  
• Jezus je tako ljubil kruh in njegovo rast, da si ga ni hotel napraviti iz kamna, ko ga je lačnega v puščavi skušal hudi duh.
  
• Gospod, kako naj iztrebimo greh, ki ga ti preganjaš in ki ga preganjamo mi po tvoji zapovedi, če naj samo odpuščamo? - Z odpuščanjem. Greh se drugače zbrisati ne da.
  
• Otroci imajo čut za pravico; nikar jim ne delaj krivice, če hočeš kaj veljati pred njimi.

LETA 1994 UMRL FRANCE LOKAR

DUHOVNIK IN PESNIK (* 1917)

Rojen v Polju pri Višnji Gori, leta 1943 ga je škof Rožman posvetil v duhovnika, do leta 1959 je bil najprej kaplan in nato župnik v Kostanjevici na Krki, potem je enajst let služboval v Starem trgu in naslednjih enajst v Gornjem Logatcu, potem pa je odšel za župnika na Lipoglav. Po upokojitvi je živel v stiškem samostanu. Urejal je Družinsko pratiko (1969-1978) in izdal dvanajst pesniških zbirk (Posute ceste, Tiha srečanja, Kmet ... V pesmih je izražal svojo vznemirjenost srca in duše. V okolju stiškega samostana se je še bolj razgledoval po globini svoje duševnosti in izostreno opazoval človeške tegobe, stiske in razočaranja. Čim več tistega, kar je doživljal v svoji občutljivi duši, je želel ubesediti in ohraniti za druge.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1564 ROJEN GALILEO GALILEI

ITALIJANSKI FIZIK, MATEMATIK, ASTRONOM, FILOZOF (†1642)

Najprej je študiral medicino, potem se posvetil geometriji in postal eden od največjih fizikov in astronomov. Bil je prvi po Arhimedu je proučeval naravne pojave s poskusi. Znan je postal s svojim zakonom o hidrostatični tehtnici. Podal je zakone prostega pada, nihala in meta. Ovrgel je Aristotelovo prepričanje, da različno težka telesa padajo z različnimi hitrostmi. Proučeval je gibanje teles in ugotovil Galilejev zakon ali zakon o vztrajnosti, po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno po premici s stalno hitrostjo, če nanj ne deluje nobena zunanja sila ... Leta 1592 je postal profesor matematike na Univerzi v Padovi, kjer je tudi dosegel večino pomembnih odkritij: dokazal, da se hitrost prosto padajočih teles enakomerno veča s časom ... prikazal izum daljnogleda s katerim je odkril, da Rimska cesta razpade v ogromno število zvezd slabega sijaja, podrobno je opisal številne Lunine kraterje, planine in »morja«, odkril štiri najsvetlejše Jupitrove lune, naredil prve skice Saturna, predvideval je, da je v središču gibanja Sonce, Zemlja pa kroži okrog njega kot vsi drugi planeti. Ker je podpiral Kopernikov sistem, je prišel v spor s cerkvenim naukom, leta 1616 je bilo prepovedano učenje, da se Zemlja vrti okoli Sonca in da je Sonce središče sveta. V svojem delu Dvogovor o dveh glavnih svetovnih sestavih, je izdal svoj heliocentrični sistem, zato je bil proti njemu proces, njegov nauk je bil spoznan kot krivoverski, moral se je javno odreči svojim nazorom in preživeti zadnja leta življenja v hišnem zaporu.

več:
knjiga: M. Poole, Vera in Znanost: Priročnik 8, Ognjišče, Koper 1992.

njegove misli:

• Človeka ne moremo ničesar naučiti. Moramo mu samo pomagati, da znanje odkrije sam v sebi.
  
• Ker dve resnici ne moreta nasprotvati druga drugi, je naloga modrih razlagalcev, da poiščejo pravi pomen svetiopisemskih besedil. Nedvomno se bo skladal s fizikalnimi sklepi, ki dokazujejo smisel, kakršnega so nam že prej odkrila potrebna dokazovanja.

o njem:

• Čeprav Galileo ni bil globoko duhoven, je bil iskreno veren in zvest pripadnik Cerkve. Slavno sojenje Galileu se zato ne vrti zares okoli nenehnih sporov med znanostjo in vero. (dr. Raymund Seeger)

LETA 1781 UMRL GOTTHOLD EPHRAIM LESSING

NEMŠKI DRAMATIK, FILOZOF (* 1729)

Eden najpomembnejših evropskih predstavnikov razsvetljenstva, začetnik nemške meščanske književnosti. Meščanska drama, kot se je razvila v 18. stoletju, je zasnovana na ideji, da je mogoče skozi umetnost izboljšati ljudi. Denis Diderot je v Paradoksu o igralcu zapisal, naj v ljudeh vzbudi ljubezen do kreposti in odpor do pregrehe. Gotthold Ephraim Lessing je utemeljitelj nemške meščanske drame ter literarne teorije in kritike. Njegova tragedija Miss Sara Sampson je prva nemška meščanska drama, v kateri je pokazal, da mnenje francoskih klasicistov ni edino verodostojno, in da so lahko tudi navadni meščani glavne osebe v tragediji. Vplival je na Linhartovo v nemščini napisano Miss Jenny Love, 1780), še bolj pa s svojo klasicistično teorijo Hamburška dramaturgija na mladoslovence (Levstika ... ) Njegovo najbolj znano delo Emilia Galotti (1772) je preživelo do današnjih dni, v ljubljanski Drami so ga v novem prevodu uprizorili po 110 letih .... S svojim delom Laokoon (o mejah slikarstva in pesništva) je postavil temelje moderni estetiki. Večkrat se je spuščal v ostre in kritične kulturnozgodovinske in teološke razprave ...

nekaj njegovih misli:

• Kako žalostno je, če se moraš veseliti sam!
  
• Točnost je najboljši dokaz dobre vzgoje.
  
• Kdor hodi počasi in ne izgubi izpred oči svojega cilja, še vedno hodi hitreje kot tisti, ki leta okoli brez cilja.
  
• Malo potreb imaš, kadar zares skrbiš za potrebe drugih.
  
• Vzgoja Božjega Sina Jezus v družini. Družina je velika šola, ki jo je ustanovil Bog za vzgojo človeškega rodu.
• Star ne postaneš zaradi sivih las, star nisi zaradi števila let; star si, če izgubiš smisel za humor in te nobena stvar več ne zanima.

LETA 1857 UMRL MIHAIL IVANOVIČ GLINKA

RUSKI SKLADATELJ, ZAČETNIK RUSKE NARODNE GLASBE (* 1804)

Glinka je bil prvi ruski skladatelj, ki je gorel za ideal, da bi pisal rusko glasbo. Njegov edini cilj je bil: postaviti rusko nacionalno glasbo na čvrste temelje, upoštevajoč prvine ruske ljudske glasbe. To je uresničil v svoji operi Ivan Susanin (1836) s pripovedjo o pogumnem kmetu, ki se je žrtvoval, da bi rešil carja in domovino. Opero Ruslan in Ljudmila (1842) je napisal na besedilo Puškinove pesnitve. Glasbeni zgodovinarji sodijo, da je to prva resnično ruska opera.

LETA 1907 UMRL GIOSUE CARDUCCI

ITALIJANSKI DOMOLJUBNI PESNIK (* 1835)

Nobelovo nagrado za književnost je kot prvi Italijan leta 1906 prejel 71-letni pesnik Giosue Carducci kot domoljubni pesnik v boju za osvoboditev Italije. Zaradi bolezni se podelitve nagrade ni mogel udeležiti, zato so slovesnost pripravili na njegovem domu v Bologni.

LETA 1909 ROJEN JOŽEF KETE

ZIDARSKI in PLESKARSKI MOJSTER († 1982)

Rojen v Dolenjah pri Ajdovščini, poklica se je učil pri mojstru Batiču v Ajdovščini, kasneje je hodil na učno obrtnško šolo in leta 1931 postal zidarski in pleskarski mojster ter prevzel samostojno obrt. Med vojno so ga Nemci odpeljali v delovno taborišče v Nemčijo ... Po vrnitvi (1945) je bil nekaj časa pri Remontu, nato pa odprl samostojno obrt. Poklic je opravljal z vestnostjo in njegovo ime je bilo znano daleč naokoli. Svoj pečat je pustil v številnih cerkvah (160 jih naštejemo) po  vsej Primorski, z gradnjo, prezidavo, restavracijskim delom in popravilom, od leta 1936 (obnova cerkve sv. Duha - žup. Podkraj) do 1981 (nedokončana obnova zvonika v Renčah). Omenimo le obnovo fresk v Logu pri Vipavi, obnovo cerkve na Sveti gori ter kapele za glavnim oltarjem, obnovo stare cerkve sv. Petra v Dobravljah s Cebejevimi freskami ...

o njem:

• Z Jožefom Ketejem je legel v grob eden uglednih mojstrov stare šole, ki so svoje delo opravljali s poklicnim zanosom... Desetine slovenskih cerkva bodo še dolgo nosile sledove njegovega dela« (Drago Klemenčič)

LETA 1914 UMRL ANTON KLODIČ SABLADOSKI

PESNIK IN KLASIČNI FILOLOG (* 1836)

»Šola mora otrokom njihove telesne in duševne moči s takim uspehom razvijati, krepiti, utrditi, da jim bodo odraslim, kakor veleva postava, značaj trden in čist, vera neomahljiva, da jim bode mogoče zajemati državi, družini in sebi na korist iz zaklada pridobljenega znanja, da se navadijo ljubiti svojo domovino, da bodo polni ljubezni do svojih rojakov in prešinjeni s čutom vzajemnosti in skupnosti vseh dežel našega lepega carstva, naše Avstrije, ktera ima biti vsem pod njenim geslom zbranim narodom ljuba domovina.« Tako je o poslanstvu šole zapisal Anton Klodič, sin Slovenske Benečije, ki je bil šolnik-vzgojitelj mladega rodu z vsem srcem. Tudi po takšni časovni oddaljenosti velja temeljno načelo, ki ga je poudarjal: šola mora ne le učiti, ampak tudi vzgajati. Ali se to uresničuje po naših šolah danes?

več o tem, večini povsem neznanem Slovencu_
S. Čuk, Anton Klodič Sabladoski (1836-1914): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2014), 46-47.

LETA 1922 ROJEN JOŽEF SMEJ

ŠKOF, PISATELJ, PREVAJALEC, ZGODOVINAR (†2020)

"Življenje duhovnika in škofa je več kot zgolj naštevanje služb ali navajanje podatkov," je v prekmurski koledar Stopinje 2002 ob 80-letnici svojega pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja zapisal mariborski škof dr. Franc Kramberger. "Življenje duhovnika, škofa je delo, odločanje, tveganje, garanje, je zavestna rast iz korenin prednikov na škofovskem sedežu, je hoja za Kristusom in pričevanje z deli." To poslanstvo je škof Jožef Smej zvesto izpolnjeval od svoje mladosti. Na poseben način v času njegove pastirske poti: od takrat, ko ga je kot dvaindvajsetletnega fanta Bog poklical ... do svojega prvega službovanja v Turnišču, kjer je Marijina božja pot. ... odhoda v Mursko Soboto: „Potem pa naenkrat, ko sem že bil dekan, župnik, škof Držečnik kot strela z jasnega spet vpraša, ali bi hotel priti za kanonika v Maribor. Kako težko sem rekel 'dva tedna mi dajte, da razmislim' ... tako sem obstal potem v Mariboru ...Bogu hvala za vse, delam že dolge nadure. Pa kljub temu, kakor je rekel sv. Martin: 'Bog, če sem tvojemu ljudstvu še potreben, se ne branim dela'," je povedal škof Smej.

več o škofu Smeju:
S. Čuk, škof Jožef Smej. Utrinek dobrote na slovenskem nebu: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2007), 20-21.
M. Erjavec, Jožef Smej: Moj pogled, v: Ognjišče 4 (2015), 68-69.
B. Rustja, Bog trpi, ko trpi nemočen človek: Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 8 (2011), 24.

nekaj njegovih misli:

• Sporočilo Kristusovega križa je prezgovorno, da bi ga mogli preslišati, prerazločno, da bi ga mogli krivo razumeti, predragoceno, da bi ga mogli zavreči.
• Marija je najlepši, od Svetega Duha oblikovani portal, skoz katerega je v tihoti stopil Bog, ko se je učlovečil.
• Mir moramo piti iz čistih Božjih vrelcev, vrelcev resnice, pravičnosti in ljubezni.
  
• Mir ni samo Jezusova želja ali voščilo ob slovesu, ampak dar. Mir je vedno povezan s Kristusovo osebnostjo in njegovo navzočnostjo.
  
• Ločnica med dobrim in zlim ne poteka med ljudmi, ampak skozi vsako človeško srce. V vsakem izmed nas ima dobri in zli duh svojo bojno črto.
  
• Veliko ljudi nič ne posluša ali pa sliši - le sebe.
  
• Kako bi mogli drug v drugem trajno gledati brate, če odklanjamo skupnega Očeta?
  
• Tu in tam še zmeraj slišimo govoriti, naj bi molili le takrat, ko čutimo nagnjenje do molitve! To ne drži. Molitev je služba.
  
• Vsak trenutek je korak proti večnosti. Čas je božja lastnina, mi ga moramo odkupljati z dobrimi deli.
  
• Vsak dan moramo moliti, ker vera ni dana tako, češ, zdaj jo pa imaš. V veri moramo rasti. To želim najprej sebi, da bi rasel v veri, kljub mnogim težavam, ki jih vidimo.
  več:
  

LETA 1927 ROJEN CARLO MARIA MARTINI

JEZUIT, NEKDANJI MILANSKI NADŠKOF IN KARDINAL (u 2012)

»Zakaj se ne zganemo? Ali se bojimo? Se bojimo, namesto da bi bili pogumni? Saj je vendar temelj Cerkve vera. Vera, zaupanje, pogum. Jaz sem star in bolan in odvisen od pomoči drugih. Dobrohotni ljudje, ki so ob meni, mi darujejo ljubezen. Ta ljubezen je močnejša kot občutje malodušja, ki ga večkrat zaznam znotraj Cerkve v Evropi. Samo ljubezen lahko prežene utrujenost. Bog je ljubezen. Imam še eno vprašanje, ki ga zastavljam vsem: Kaj lahko ti, prav ti, narediš za Cerkev?« To so misli iz 'duhovne oporoke', ki jo je bralcem dnevnika Corriere dela sera posredoval kardinal Carlo Maria Martini 28. avgusta 2012, tri tedne pred svojim odhodom v večnost. V sožalnem sporočilu, ki so ga prebrali pri kardinalovem pogrebu, je papež Benedikt XVI. zapisal: »Bil je božji mož, ki je Sveto pismo ne le preučeval, ampak ga je tudi močno ljubil in ga naredil za luč svojega življenja, da bi bilo vse v večjo božjo slavo.« Za napis na svojem grobu v milanski stolnici je sam izbral besede psalmista: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam in luč na moji stezi.«

več o kardinalu:
S. Čuk, Kardinal Carlo Maria Martini. Evropejec leta 2000: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2001), 72-73.
S. Čuk, Kardinal Carlo Maria Martini. "Tvoja beseda je svetilka mojim nogam in luč na moji stezi.": Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2012). 16-17.

nekaj njegovih misli:

• Človek ni ustvarjen le za to, da živi z drugimi, temveč še bolj, da živi za druge. Le iskreno darovanje sebe zares dviga kakovost življenja.
  
• Starši, vzgoja je milost, ki vam jo naklanja Bog: sprejmite jo s hvaležnostjo in čutom odgovornosti... Vzgajati pomeni postati božji sodelavci, da bi vsakdo uresničil svoj poklic.
  
• V luči Boga, ki ustvarja in podarja večno zavezo, bo današnji človek lahko doumel svoje pravo dostojanstvo in smisel življenja.
  
• Ko se nekdo zaveda, da je grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, potem ne bo niti zase niti za druge zahteval popolnost, temveč bo počival v usmiljenju.
  
• Oče, ki je v nebesih, ljubi vaše otroke in vnuke bolj kot vi; znal jih bo pritegniti k sebi in trkati na njihova vrata, da vstopi k njim, če mu bodo hoteli odpreti.
  
• Ko se soočaš s problemi, ki jih spoznavaš, se ne moreš izogniti vprašanju, ki je za mladost bistvenega pomena: kakšno je moje mesto v tem svetu? Kakšen delež se zahteva od mene pri graditvi boljšega sveta?
  
• Da bi bil zares pripravljen služiti, moraš biti svoboden. Kdor je suženj lenobe, namreč nikoli ni pripravljen prijeti za delo, ko je potrebno.
  
• Razumnost je modrost, ki zre v Božji luči človeške dogodke, presojanje med tem, kar vodi k Bogu, in tem, kar od njega oddaljuje.
  
• Upati pomeni živeti tako, da se prepustimo rokam Boga, ki v nas poraja krepost in moč, ju hrani in krepi.
  
• Če je res da Očetov odrešenjski načrt zajema vse, kar je ustvarjeno, in poslanstvo Sina in Duha dosega celotno stvarstvo, potem lahko troedini Bog uporabi vsako sredstvo sporočanja, da doseže človekovo srce. Zato lahko tudi televizijski sprejemnik prebudi podobo roba obleke Jezusa, človekovega Odrešenika.
  
• Čeprav Bog lahko uporabi S vse, da bi dosegel človeka v njegovi vesti in svobodi, pa je vse, kar biva pod soncem, lahko popačeno zaradi uporabe, ki jo povzroči z grehom zaznamovana človekova svoboda.
  
• Koliko poti vere in predvsem koliko duhovnih poklicev mladih je bilo posušenih, izgubljenih zaradi pomanjkanja energičnih odločitev in odpovedi televizijskim oddajam in čtivu!
  
• Gospod nas ni poklical, da smo kristjani samo zato, da a bi varovali svojo vero, da bi i branili, kar imamo, ampak predvsem zato, da bi pričevali o upanju, ki je v nas.
  
• Nujno je potrebno, da se znam odpreti, da sem pozoren, sprejemljiv, razpoložljiv. Prav tako pa je potrebno tudi, da sem sposoben zapreti, odmakniti se, da bi razmišljal l o tem, kar sem videl ...
  
• Če gledamo svet z višine, zaznamo, da so prav ljudje, te zares drobne resničnosti, če jih vidimo od zgoraj, najdragocenejše resničnosti. Z očmi srca vidimo prav nje, čeprav so za naše oči samo drobne premikajoče se pike. Prav ima Mali princ: bistvo je očem nevidno. Samo z očmi srca moremo dobro videti. To je tudi Jezusov pogled.

LETA 1944 BOMBARDIRAN MONTE CASSINO

Starodavni samostan Monte Cassino, ki stoji na griču (516 m) ob cesti med Rimom in Neapljem, je zibelka benediktinskega reda, ki ima ogromne zasluge za krščansko in kulturno prenovo Evrope. Med drugo svetovno vojno so Nemci iz Monte Cassina napravili eno glavnih opornih točk za tako imenovano linijo 'Gustav' za zaščito Rima. Tam so se zlomili vsi zavezniški napadi; zato so se odločili za bombardiranje iz zraka, ki so ga izvedli Američani in z njim opatijo popolnoma porušili. Po vojni so samostan na državne stroške obnovili po prvotnih načrtih in fotografijah, da je dobil prvotno podobo.

LETA 1981 UMRL VALENTIN MERŠOL

ZDRAVNIK, HIGIENIK, VARUH BEGUNCEV V VETRINJU (* 1894)

Kmečki sin iz Radovljice je študiral medicino najprej v Gradcu, končal v Pragi, na bakteriološkem področju se je izpopolnjeval v ZDA. Deloval je v Ljubljani. Leta 1945 se je umaknil na Koroško. Zaradi svojega zdravniškega slovesa in odličnega znanja angleščine je postal vodja civilnega begunskega taborišča v Vetrinju. Ko se je zvedelo, da v Slovenijo vrnjene domobrance množično pobijajo, je pri Angležih dosegel, da so prenehali s pošiljanjem beguncev nazaj v Jugoslavijo. Pisatelj Karel Mauser ga je imenoval “slovenski Mojzes”.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 869 UMRL SVETI CIRIL

SLOVANSKI APOSTOL (*OKOLI LETA 812)

Krščen je bil na ime Konstantin. Bil je izredno bister otrok in že v mladosti se je zaročil z božjo Modrostjo. Po očetovi smrti mu je varuh omogočil študij na carigrajski visoki šoli. Prejel je duhovniško posvečenje in nekaj časa opravljal profesorsko službo in šel v samostan na Olimp k bratu Metodu, vendar ni napravil redovnih zaobljub.

Okoli leta 860 ga je bizantinski cesar skupaj z bratom Metodom in drugimi poslal k Hazarom, ki so tedaj imeli močno državo med polotokom Krimom, Uralom in Kaspijskim morjem. Na Krimu sta našla relikvije papeža sv. Klemena, ki je tam umrl v pregnanstvu ob koncu 1. stoletja. Relikvije sta vzela s seboj, ko sta se leta 861 vrnila v Carigrad. Jeseni 862 je prišlo v Carigrad odposlanstvo moravskega kneza Rastislava s prošnjo, da bi jim poslali škofa in misijonarje, ki bi bili vešči slovanskega jezika in bi postavili temelje samostojni cerkveni pokrajini s slovanskim bogoslužnim jezikom. Cesar Mihael je za to nalogo določil Konstantina in Metoda, Konstantin je sestavil slovansko abecedo (glagolico) in začel prevajati evangelij in bogoslužne knjige v tedaj še enoten slovanski jezik. Na Moravsko sta s svojimi učenci prišla v prvi polovici leta 863. Ustanovila sta šolo, v kateri so se mladi možje pripravljali za cerkveno službo. Po dobrih treh letih, leta 867, sta iz Moravske odšla v Panonijo, kjer je vladal slovenski knez Kocelj. Ob Blatnem jezeru, pri njem, sta ostala pol leta, potem pa z učenci, ki jih jima je dal knez Kocelj, nadaljevala pot v Rim. V večno mesto sta prišla decembra 867. Papež Hadrijan II. je z veseljem potrdil slovanske bogoslužne knjige. Konstantin je v Rimu zbolel in želel je umreti kot menih. Po redovniških zaobljubah si je nadel meniško ime Ciril. Umrl je 14. februarja 869 in bil pokopan v cerkvi sv. Klemena.

več o svetih bratih:
S. Čuk, Sv. Ciril in Metod (826-869/812-885): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 7 (2012), 20.

LETA 1837 ROJEN VALENTIN ZARNIK

PRAVNIK, POLITIK IN PISATELJ († 1888)

Rojen v Repnjah pod Šmarno goro, v gimnaziji je sodeloval z vajevci, pisal podlistke (feljtone). V Gradcu je študiral pravo in bil odvetnik v Ljubljani. Spadal je med mladoslovenske liberaliste, ki so se trudili zbuditi narodno zavest in priti do večjih pravic za ljudstvo in jezik. Bil je navdušen nad uspešnim bojem Francozov s Prusi, in nad francosko revolucijo. V njegovih člankih je bilo tudi veliko satiričnosti. Napisal je ljubezensko zgodbo Katarina, pripovedko Povodni mož, novelo Maščevanje usode ... Bil je med prvimi, ki so pisali feljtone v Slovenskem narodu (urednik je bil tedaj Josip Jurčič), bolj kritičen je bil do njega Levstik (karikatura v Pavlihi). Leta 1869 je bil izvoljen v kranjski deželni zbor, bil je najbolj priljubljen govornik na taborih za Zedinjeno Slovenijo. Svojega očeta, ljubljanskega cestnega pometača, je zelo cenil; večkrat ga je spremljal po ljubljanskih ulicah: oče z dolgo brezovo metlo na rami, sin doktor ob njem s srebrom okovano palico.

LETA 1864 UMRL MATEVŽ RAVNIKAR - POŽENČAN

DUHOVNIK, NARODOPISEC, PESNIK, ZBIRALEC FOLKLORNEGA GRADIVA (* 1802)

Šolal se je na ljubljanski normalki (sošolec Franceta Prešerna), posvečen v duhovnika (1825), služboval po Kranjskem, nazadnje v Predosljah, kjer je umrl. Napisal je precej pesmi z domoljubno tematiko, nanj sta vplivala Jakob Zupan in Fran Metelko, objavljal v Drobtinicah, Novicah, sestavil je tudi ilirsko pratiko. Zapisal je tudi povest o poženiški graščini (Bernekarjov grad), ki je vplivala na Levstika pri pisanju prve slovenske umetne pripovedke (Martin Krpan z Vrha). Bil je zavzet zbiralec ljudske poezije in proze, njegove pesmi so izšle tudi po smrti. Na nagrobniku je napis: "Sreče zaželjene svet ti ne da, sreča je prava le v nebesih doma."

LETA 1869 ROJEN JOSIP GRUDEN

DUHOVNIK, ZGODOVINAR IN PRAVNIK († 1922)

"Vsak narod mora poznati razmere, v katerih sedaj živi, pa poznati tudi svojo preteklost. Iz nje zajema moč v hudem boju za obstanek, vztrajnost v nesreči , modra navodila, kako si pridobiti boljšo bodočnost. Zato pravijo po pravici, da je zgodovina učiteljica življenja. Ti razlogi so vplivali name, da sem prijel za pero in se lotil težavnega dela, da napišem slovenskemu narodu njegovo zgodovino. Prav mi Slovenci premalo poznamo svojo preteklost... Vzlic svoji navidezni skromnosti slovenska zgodovina ni brez zanimivosti in pomena. Kaže nam predvsem, kako si je slovensko ljudstvo osvojilo svojo sedanjo domačijo, kako je vzdržalo v hudem boju za obstanek, kako je delalo in trpelo. Tudi taki spomini budé domovinsko ljubezen, užigajo zavednost in zaupanje v svojo moč." Tako je januarja 1910 v kratkem uvodu za prvi snopič Zgodovine slovenskega naroda, svojega življenjskega dela, zapisal zgodovinar Josip Gruden, ki mu posvečamo te vrstice ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem v obletnici meseca 02_2009

LETA 1875 ROJEN EMIL KOMEL

SKLADATELJ, SODELAVEC PRI IZDAJI CERKVENIH PESMARIC († 1960)

Emil Komel, rojen v Gorici, je že kot osemletni otrok igral na orgle. Po končanem študiju glasbe na Dunaju je deloval v rodnem mestu kot skladatelj, organist in glasbeni pedagog. Napisal je tudi več cerkvenih skladb. Z Vinkom Vodopivcem je sodeloval pri pripravi cerkvenih pesmaric Gospodov dan, Zdrava Marija in Božji spevi, ki jih je izdala Goriška Mohorjeva družba v letih 1929-1933.

LETA 1913 ROJEN ROMAN RUS

PRAVNIK, PUBLICIST, NARODNI DELAVEC (+

Knjiga Vodnik po Rimu (1960 in več izpopolnjenih izdaj) je neštetim slovenskim romarjem pomagala odkriti verske in kulturne bisere Večnega mesta. Njen avtor je Roman Rus, eden od stebrov slovenske rimske skupnosti. V Rim se je zatekel maja 1945, družina deset let kasneje. Kot diplomirani pravnik je opravljal razne službe. Leta 1951 je prevzel mesto napovedovalca slovenske oddaje vatikanskega radia. Bil je med ustanovitelji društva Anton Martin Slomšek, ki povezuje v Rimu živeče Slovence.

LETA 1921 ROJENA PAVLA GRUDEN

SLOVENSKA PESNICA V AVSTRALIJI († 2014)

Oče železničar v Ljubljani jo je naučil brati in pisati in po njem je dobila ljubezen do knjig. Leta 1948 se ji je odprla pot v Avstralijo, kjer je opravljala vrsto poklicev: od čistilke in kuharice do socialne delavke in sodne prevajalke. Ustalila se je v Sydneyju. Pridno je sodelovala v kulturniških organizacijah. Ko skrb za vsakdanji kruh ni bila več glavna, se je oglasilo domotožje, ki ga je izpovedovala v pesmih. “Pišem, ker tako čutim,” je govorila. Leta 1994 je izšla njena zbirka Snubljenje duha.

LETA 1931 ROJEN STANKO LORGER

MATEMATIK, ATLET († 2014)

Rojen v Bučah na Kozjanskem, med vojno z družino interniran v Nemčijo, po vojni je nadaljeval šolanje. Leta 1964 je diplomiral iz matematike in fizike, že pred diplomo je učil matematiko na Srednji ekonomski šoli v Celju, kjer je do upokojitve deloval kot profesor. Znan je bil kot dober matematik in vrhunski športnik, rekorder v teku na 110 m z ovirami. Sodeloval je na treh EP v atletiki, v Stockholmu je 1958 osvojil srebrno kolajno. V svojih disciplinah (110 m z ovirami, 100 m, štafeta 4 x 100 m) je dosegel odlične rezultate na treh OI.

LETA 1956 UMRL FRAN ELLER

KOROŠKI PESNIK IN ESEJIST (* 1873)

Koroški pesnik Fran Eller, rojen pri Mariji na Zilji, je na univerzi v Gradcu študiral zgodovino, zemljepis in slavistiko ter pravo na Dunaju. Zaposlen je bil najprej v raznih finančnih službah, zatem pa profesor na Pravni fakulteti ljubljanske univerze (1920-1935). Leta 1947 je objavil zbirko Koroške pesmi.

LETA 1999 UMRL JACQUES LOEW

DOMINIKANEC IN DUHOVNIK-DELAVEC (* 1908)

»Če hočem izpeljati temeljito anketo med pristaniškimi delavci v Marseillu, ni druge poti, kot da nekaj časa živim življenje teh ljudi. Prosil sem predstojnike, če se smem zaposliti kot pristaniški delavec. Moja anketa, ki naj bi trajala dva do tri mesece, se je raztegnila na izkušnjo štirinajstih let življenja med delavci,« piše francoski dominikanec p. Jacques Loew, ki ve­lja za začetnika poskusa duhovnikov-delavcev. Kot mlad duhovnik je šel oznanjat evangelij delavcem, ki so v ogromni večini odtujeni Cerkvi. Podal se je v svet, ki ga je po­znal samo iz knjig in kmalu je odkril njegovo kruto resničnost. "Menil sem, da po tolikih letih študija pač dobro poznam člove­ka, saj sem imel za sabo vso humanistično izobrazbo... Šele pri­staniški delavci v Marseillu so mi dali spoznati resničnega člo­veka. Ne podcenjujem vrednosti študija, toda življenjska spozna­nja o človeku sem dobil od teh ljudi."

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_1999

nekaj njegovih razmišljanj:

• Tudi v najbolj propadlem človeku je iskrica božjega življenja in tudi v najboljšem človeku se v kotičkih še vedno skriva umazanija.
  
• Bral sem veliko knjig, toda Sveto pismo je izredna knjiga. Nisem samo bralec, ampak tudi priča, na nekate­rih mestih celo obtoženec. "Kaj praviš k temu ti? Kaj bi storil ti? Kaj boš naredil, ko prebereš to stran?"
  
• Pravo iskanje Boga je zelo podobno zadržanju človeka, ki sede in mirno posluša... Sedeti, poslušati - nista drži brezdelja ali lenobe. Sedemo in poslušamo vselej, kadar hočemo, da nas prepoji resnica, ki je za naš razum prevelika.
  
• Naše duhovno življenje, življenje z Bogom, ni neke vrste uspeh, ki si ga sami zamislimo, s svojimi kartami na mizi, ampak je igra v dvoje, kjer pa vedno Bog da pobudo.
  
• Ni greha in ne bo pokore, razen v odnosu do Boga, čigar ljubezen priznavam in ki pričakuje nekaj od mene ter me vabi k ljubezni.
  
• Kaj pomeni poslušati? Najprej ustvariti molk. Drugič: biti pripravljen. In tretjič: odpreti svoje srce. A v tem trojem gre za en samo odgovor Bogu, ki trka. Poslušanje je odgovor na božje delovanje.
  
• Gledati in poslušati je dvoje dejanj, s katerima grem iz sebe: kadar gledam, grem iz sebe, kadar poslu­šam, grem iz sebe. Stvari prihajajo v moj pogled in v moje uho, ki jih sprejemata, da se ne zapiram več vase.
  
• Evangelij je knjiga o Gospodovem življenju. Nastal je, da postane knjiga mojega življenja. Ni napisan, da bi ga raz­umeli, ampak da pristopimo k njemu kot na prag skrivnosti. Tudi ni napisan le zato, da bi ga brali, ampak da ga sprejmemo vase.
  
• Marija nas je vcepila v Jezusa. V tem je Marija vzor vsakemu kristjanu. Kristjan, kjerkoli je že, poročen ali samski, redovnik ali laik, v daljni deželi ali v domači vasi, mora "učlovečiti" Boga.
  
• Bog ne tehta količine stvari, ki smo jih opravili, ampak tehta ljubezen, s katero smo jih opravili.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Vem, zakaj si odprl februarsko številko Ognjišča. Kot vsi, iščeš tudi ti nekaj, kar dopolnjuje in dodaja vredno v to, kar doživljaš. Človek je bitje z neustavljivim hotenjem po več. In nemirno je naše srce (celo telo ne najde dokončne potešitve in globina duha ne umiritve), dokler ne prodremo v razsežnost, ki je Presežnost. In v njej je Jezus Pot, Resnica, saj je Življenje samo. Po/v Njem je tista (po)polnost, po kateri neustavljivo težimo ... in težimo sebi in bližnjim, dokler ne najdemo in dodamo k svojemu življenju tisto V/vredno, ki se v številnih zgodbah Ž/življenja ponujajo tudi v tej številki Ognjišča.

Ker je v februarju svetovni dan bolnikov in ker nas Ognjišče že od samega začetka izhajanja vodi v njihovo družbo, bi želel v tokratnem uvodniku vzeti v premislek, kako pomembno je živeti (ob domačih) v navezi z nekom, ki živi v stiski življenja in nas k njemu pokliče L/ljubezen. Že nekaj časa izkustveno spoznavam, kako nas Bog prepleta v mrežo sočutno prebujenih navez. Nihče izmed nas ne more rešiti sveta, a so posamezniki v stiski življenja, ob katerih doživimo notranjo obvezo, da se sklonimo k njihovi stiski (ne mislim le materialne) in zastopamo Boga kot (od)rešujočo bližino.

Pred kratkim sem bil v Ljubljani. Povabili so me na snemanje oddaje o sočutju. Mimo neštetih sem hitel proti radiu. Čeprav sem imel misli usmerjene k temi pogovora, me je poklicala v pozornost gospa, ki je sredi zime sedela na mrzli klopci. "Ne, ni brezdomka," sem hitro ugotovil, pa me je vendarle nekaj (bil je Nekdo) pritegovalo, da pristopim. Klic Ljubezni sem zavrnil z izgovorom, da nimam časa. A božjega (po)klica ni mogoče zadušiti – z zavrnitvijo se zapleteš v duhamorna počutja. In potem, ko sem tam na radiu pometoval o sočutju, me je vznemirjala misel: "Ja, veliki blefer, ki naklada o sočutju, beži pa mimo konkretnih stisk, v katere je poklican." Po snemanju sem pohitel in, Bogu hvala, še ne zamudil gospe na klopci. Če bi je ne našel, bi natrgal božanske vezi Sočutja, v sebi po niti duhovnega ravnovesja. Vrata k sreči in zadovoljstvu bi ostala zaprta.

Ja, 'gospa sreča' ne more vstopiti k nam, če ne odpremo srca k trpečim, h katerim nas kliče Ljubezen. Odprto srce ji omogoči vstop v obe smeri: ljudem v stiski in k nam samim. V S/sočutju prebujena B/bližina je edina, ki (nas) notranje (po)teši in (u)miri. Niti Bog ne more (od)rešiti sebičnežev, tistih, ki pestujejo le sebe in se odvračajo od bolečine bližnjih (ne le ljudi – tudi živali, pa matere zemlje ...), h katerim so poklicani. So kot nabuhla zvezda, ki se slej ko prej sesuje sama vase in doživi osebni kolaps.

Vredno in potrebno je sestopati s piedestala lastnih ugodnosti in se sklanjati k tistim, h katerim nas priteguje Bog sam. Kako pomenljivo nam s svojimi ravnanji pričuje to papež Frančišek. Kot njegov zavetnik Frančišek Asiški stopa k ljudem v stiski, ki tavajo na rimskih cestah, v izgubljenosti Zahodne civilizacije. Nadškof Krajewski ni zanikal, da se mu papež Frančišek, oblečen v navadno duhovniško oblačilo, večkrat pridruži na nočnih obiskih revnih. Ja, papež je v L/ljubezni pogumen in iznajdljiv. – Sva tudi midva?

Karel Gržan

LETA 1644 ROJEN ŽIGA KRIŠTOF PL. HERBERSTEIN

TRINAJSTI LJUBLJANSKI ŠKOF († 1716)

Rojen v Gradcu staršem iz Viltuške linije Herbersteinov, študiral v jezuitskem kolegiju, kasneje pravo na teoloških visokih šolah v Passau in Regensburgu. Teologijo je študiral v rimskem Germanicumu in leta 1668 na Rimski univerzi La Sapienzi dosegel akademsko stopnjo Doktor teologije in filozofije. Po smrti ljubljanskega škofa Jožefa Rabatte je bil Žiga Krištof pl. Herberstein 21. aprila 1683 imenovan za njegovega naslednika. Znan je po tem, da je skupaj s stolnim proštom Prešernom in stolnim dekanom Dolničarjem 30. maja 1701 podpisal Listino o ustanovitvi javne znanstvene (danes semeniške) knjižnice. Ohranjena je ustanovna listina s tremi pečati ustanoviteljev. Ti so se zavezali, da bodo svoje lastne knjige izročili v skupno rabo, povabili so še druge akademike in druge, naj storijo enako. Začasno naj bi bile knjige shranjene nad zakristijo nove stolnice, ki so jo takrat začeli graditi. Škof je iz lastnega premoženja daroval dva tisoč forintov, da se utemelji služba knjižničarja. Pravica do njegovega imenovanja pripada vsakokratnemu ljubljanskemu škofu. Vsi ustanovitelji so pomrli, preden je knjižnica zaživela. Škof Herberstein se je 1. junija 1701 škofiji odpovedal in odšel v pokoj v italijansko Perugio, kjer je leta 1711 umrl; svojo bogato zbirko knjig je pustil v Ljubljani.

več:
S. Čuk, Semeniška knjižnica v Ljubljani: Priloga, v: Ognjišče 2 (2015), 58-65.

LETA 1673 UMRL JANEZ KRSTNIK DOLAR

SKLADATELJ LATINSKIH MAŠ (* 1620)

Po rodu Kamničan je gimnazijo končal pri jezuitih v Ljubljani, filozofijo in teologijo pa na Dunaju. V letih 1656–1658 je bil vodja glasbenega oddelka jezuitske šole v Ljubljani. Deloval je še v Passauu in v Györu, nazadnje na Dunaju, kjer je bil vodja kora cerkve Am Hof. Bil je odličen skladatelj slovenskega glasbenega baroka. Njegovega obsežnega glasbenega opusa v celoti žal ne poznamo. Znanih je nekaj instrumentalnih skladb ter vrsta latinskih maš (Missa sopra la Bergamasca, Missa villana, Missa Viennensis).

LETA 1769 ROJEN IVAN ANDREJEVIČ KRILOV

RUSKI BASNOPISEC, PESNIK IN KOMEDIOGRAF († 1844)

Basen je poučna pripoved, v kateri nastopajo poosebljene živali ali rastline, ki jim pripisujemo neko stalnost (oslu neumnost, zajcu plašnost, vrtnici lepoto). Med svetovno znane basnopisce spada ruski pesnik Ivan Andrejevič Krilov, ki se je za basni navdušil med prevajanjem del Francoza Jeana de La Fontaina. Po njegovem zgledu je napisal približno 200 basni, ki so izšle v devetih knjigah. V njih je večinoma opozarjal in šibal slabo stanje v carski Rusiji. Zelo znana je njegova basen Volk in jagnje.

njegova misel:

• Kdor čut poštenosti in vest ima, / ne bo sleparil, ne bo kradel, / pa naj bi v kakršno že koli stisko padel;  / zmikavtu daš lahko cel koš zlata, / a krasti se ne bo odvadil.

LETA 1787 UMRL RUDJER BOŠKOVIĆ

HRVAŠKI JEZUIT, MATEMATIK, FIZIK, ASTRONOM, FILOZOF (* 1711)

Rodil se je v Dubrovniku pred več kot tristo leti. Šolal se je pri jezuitih v Rimu, kjer je bil nato nekaj časa profesor matematike. Bil je vsestranski učenjak, strokovnjak za astronomijo, mehaniko, fiziko in matematiko, zanimali sta ga arhitektura in arheologija. Bil je član raznih znanstvenih akademij. Napisal je nad 70 znanstvenih del. Velja za začetnika sodobne filozofije narave in enega od začetnikov geodezije.

LETA 1873 ROJEN FJODOR IVANOVIČ ŠALJAPIN

OPERNI PEVEC, BASIST IZ PODZEMLJA († 1938)

Ruski operni pevec, basist z globokim ‘dnom’, eden največjih opernih umetnikov 20. stoletja, velike glasovne izrazitosti in izredne igralske prepričljivosti. V operni igri je prvi uporabil pravilo ruskega gledališkega režiserja Stanislavskega, da mora igralec svojo vlogo resnično podoživeti, ne samo predstaviti. Zahodne dežele je seznanil z deli ruskih skladateljev, zlasti Musorgskega. Mnogim vlogam (Boris Godunov, Ivan Grozni, Don Kihot) je dal svoj osebni pečat, ki je vse do danes ostal vzor vsem tolmačem teh vlog.

LETA 1883 UMRL RICHARD WAGNER

NEMŠKI OPERNI SKLADATELJ, DRAMATIK, PESNIK, DIRIGENT ... (* 1813)

Nemški skladatelj Richard Wagner je bil po sodbi mnogih največji odrski skladatelj. Z njim je Nemčija prevzela od Italije vodilno mesto v opernem svetu. Sam je pisal librete (besedila) za svoje opere, v katerih je povzdigoval nemško mitologijo in legende. Naštejmo nekaj naslovov: Leteči Holandec ali Večni mornar, Lohengrin, Mojstri pevci nürnbersški, Parsifal, Nibelunški prstan, Rensko zlato, Tristan in Izolda. Z njimi je Wagner ustvaril čisto samosvoj začarani svet.

njegova misel:

• Če je kaj, kar dviga duha, je zavest, da imaš prijatelja. Če je kaj, kar ga dviga še bolj, je zavest, da si nekomu prijatelj.

LETA 1903 ROJEN GEORGES SIMENON

PISATELJ KRIMINALK († 1989)

Belgijsko-francoski pisatelj Georges Simenon je zaslovel predvsem s svojimi kriminalnimi (detektivskimi) romani (okoli 300), zlasti s serijo o inšpektorju Maigretu. Pisatelju v njih ne gre le za to, da z napeto zgodbo pritegne, temveč zna svoje junake tudi psihološko dobro označiti. Številne njegove knjige, v katerih nastopa inšpektor Maigret, so bile postavljene na filmska platna in televizijske zaslone.

LETA 1925 ROJEN ZORAN JERIN

ČASNIKAR, UREDNIK, KRONIST SLOVENSKE HIMALAJSKE ODPRAVE († 2005)

Iz rojstnega Celja je odšel v Ljubljano, kjer je študiral na Fakulteti za strojništvo, kmalu pa se je posvetil novinarstvu, najprej pri Poletu, nato pri Slovenskem poročevalcu in pri Delu. Bil je urednik revije Tedenska tribuna (TT). Od leta 1963 je bil pri Planinski zvezi Slovenije član komisije za odprave v tuja gorstva. Bil je spremljevalec in kronist prve slovenske himalajske odprave marca 1960. S popotovanj po Himalaji je napisal knjigi Vzhodno od Katmanduja (1965) in Himalaja, rad te imam (1978). Sodeloval je še pri nekaterih drugih knjigah.

LETA 1931 UMRL IVAN BAŠA

DUHOVNIK, PISATELJ, PREKMURSKI VODITELJ (* 1875)

Prekmurski narodni buditelj Ivan Baša je po ljudski šoli v Beltincih obiskoval gimnazijo in bogoslovje v madžarskem Sombotelu. Kot duhovnik je deloval največ na Gradiščanskem, od leta 1908 do smrti pa je bil župnik v Bogojini. Spadal je v krog sodelavcev Franca Ivanocyja in Jožefa Klekla st., s katerima je ustanovil prekmursko versko periodiko, v katero je tudi pisal. V čas njegove službe v Bogojini spada zidava tamkajšnje nove cerkve (1925–1927), arhitekturne mojstrovine Jožeta Plečnika.

več:
S. Čuk, Naše Prekmurje: Priloga, v: Ognjišče 8 (2019), 58-65
knjiga: Tebi Slovenska krajina, Ognjišče - SZ, Koper 2019

LETA 1965 UMRLA LOJZKA BRUS

PESNICA, PREVAJALKA, PROFESORICA, duhovna mati dijakov (* 1909)

Luč sveta je zagledala v revni bajtarski družini v Novem Svetu pri Hotedršici kot enajsti otrok. Od 4. razreda gimnazije v Ljubljani se je vzdrževala sama z instrukcijami in ročnim delom. Po diplomi iz slavistike je službovala kot profesorica slovenščine na gimnaziji v Novi Gorici in Ajdovščini, občasno na osnovnih šolah. Svoj poklic je opravljala z veliko ljubeznijo, bila je prava duhovna mati dijakov. Med vojno je nastal ciklus njenih pesmi, ki jih je pozitivno ocenil F. S. Finžgar, bila je tudi prevajalka in publicistka.

LETA 1974 ROJEN ROBERT PETER 'ROBBIE' WILLIAMS

ANGLEŠKI PEVEC

Zaslovel je s fantovsko skupino Take That, ki je na začetku devetdesetih let obnorela najstnice po vsem svetu. Kmalu je skupino zapustil, bil je preveč poseben in neukrotljiv, in se posvetil samostojni karieri. Toda ni mu uspelo pridobiti poslušalcev, čisto se je zapustil, imel težave z zasvojenostjo in se odpravil na zdravljenje. Leta 1997 je postal spet vroč, s pesmijo Angels se je pognal na vrh britanske pop scene ... Z albumom I've Been Expecting You (Pričakoval sem vas) si je pridobil status britanskega zvezdnika (uspešnici Millenium in Strong). Po neuspelem zakonu in ločitvi se je posvetil predelavi uspešnic iz šestdesetih, leta 2005 je izšel njegov zadnji album Intensive Care, oklical se je za novega kralja popa, od leta 2000 je britanski glasbenik z največ prodanimi izvodi svojih albumov (6,3 milijona), prišel je tudi v Guinnessovo knjigo rekordov (več kot 1,6 milijona prodanih vstopnic v enem dnevu). Kljub velikim uspehom pa bi težko našli bolj nadutega in sebičnega človeka, ki je odvisen od medijske pozornosti in brez nje ne zna živeti, spremljajo pa ga običajne zvezdniške težave: depresija, negotovost, odvisnost ... in različne zasvojenosti.

LETA 2005 UMRLA SESTRA LUCIJA

TRETJA VIDKINJA IZ FATIME (*1907)

Trinajsti dan meseca je bil dan Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem leta 1917. Bilo jih je šest: od 13. maja do 13. oktobra. Dva od malih Marijinih izbrancev - Francek in Jacinta Marto, brat in sestra, sta bila ob času prikazovanj stara devet oziroma sedem let. Marija je izpolnila obljubo, da ju bo kmalu vzela k sebi, kakor je napovedala Luciji dos Santos, njuni sestrični, ki je tedaj imela deset let. Francek je umrl leta 1919, Jacinta pa leta 1920. Papež Janez Pavel II. ju je 13. maja 2000 v Fatimi razglasil za blažena. Takrat se je sveti oče, ki je bil 13. maja 1981 žrtev atentata na Trgu sv. Petra v Rimu, spet srečal s 94-letno sestro Lucijo, tretjo vidkinjo. 13. februarja 2005 je dokončala svojo življenjsko nalogo. Odšla je k Bogu in v očeh ljudi je že svetnica.

Lucija je bila edina od treh fatimskih vidcev, ki se je z Marijo ob prikazovanjih pogovarjala. Med drugim prikazovanjem (13. junija 1917) je prosila Gospo, naj jih vzame s seboj v nebesa, ona pa ji je odgovorila:"Da, po Francka in Jacinto pridem kmalu. Ti pa moraš še dalj časa ostati tu doli. Jezus se te hoče poslužiti, da bi me ljudje spoznali in vzljubili. Razširiti hoče po vsem svetu češčenje mojega brezmadežnega Srca." To je bila torej naloga njenega življenja, ki je trajalo skoraj polnih 98 let!

več:
S. Čuk, Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (1998), 66-67.
S. Čuk, Sestra Lucija. Lucija, Francek in Jacinta, prosite za nas: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2005), 22-23.
knjiga: Sestra Lucija, Klici fatimskega sporočila, Ognjišče, Koper, 2003 (RAZPRODANO)

nekaj njenih misli:

• Skrivnost sreče na zemlji in v nebesih je v Ljubezni. Bog nas je ljubil in se je daroval zaradi ljubezni do nas. Bog nas ljubi in je iz ljubezni v naših tabernakljih in čaka na naš ponižni odziv.
  
• Starši morajo voditi korake svojih otrok po ravnih poteh božje postave in jih glede na svoje imetje in položaj zaupati strokovnim učiteljem, ki jih ne bodo speljali z začete poti.
  
• Vera je temelj vsega duhovnega življenja. Z vero verjamemo v obstoj Boga, v njegovo moč, modrost, usmiljenje, odrešitveno delo, odpuščanje in očetovsko ljubezen.
  
• Z vero vidimo Jezusa v naših sestrah in bratih, ki jih ljubimo, jim služimo in pomagamo, ko potrebujejo našo pomoč.
  
• Vsi si želimo biti ljubljeni, spoštovani, cenjeni in upoštevani. To je teženje, ki ga je Bog vtisnil v človeško srce, saj nas je ustvaril iz ljubezni in za ljubezen.
  
• Vstali Jezus je naše življenje in naše vstajenje: z Jezusom bodo vstali tisti, ki z Jezusom živijo.
  
• Dom mora biti kot vrt, kjer se odpirajo novi rožni popki, ki prinašajo svetu svežino nedolžnosti, čisti in zaupljivi pogled na življenje in nasmeh vesele in čiste mladosti.
  
• Laž je v celoti dvoličnost, hinavščina, pretvarjanje. Toliko večja je, kolikor večja je škoda, ki jo je povzročila božji slavi in bližnjemu.
  
• Mnogokrat lažemo sami sebi, zavajamo sami sebe. Zaslepi nas strast in si obljubljamo srečo tam, kjer je ni.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1774 ROJEN VALENTIN STANIČ

DUHOVNIK, ALPINIST, PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, UČITELJ, VZGOJITELJ IN KULTURNI DELAVEC († 1847)

"Bil je 'gospod', bil je zdravnik, bil je kmet, zidar in mizar; za vsak nauk je bil, pa je bil tudi šaljiv; bil je oster pa tudi otročji, dober pa tudi hud, potrpežljiv pa tudi nagle jeze gospod. Nikoli ni bil pri miru, vse je delal, vse skušal, vse uganjal; nobeno delo ni bilo preveliko, da ga ne bi zmogel, nobeno premajhno, da se ga ne bi poprijel." Tako so se stari Banjškarji spominjali Valentina Staniča, ki je bil v letih 1802-1809 njihov kaplan. Upravičeno mu gre naslov 'prvi slovenski alpinist', saj spada tudi med začetnike modernega evropskega alpinizma. Knjige so bile zanj najpomembnejše sredstvo za širjenje izobrazbe med ljudmi, zato je okrog leta 1840 ustanovil knjigarno: naročal in kupoval je knjige ter jih delil ljudem Na prostem je učil mlade ljudi brati, pisati, računati, telovaditi, spoznavati naravo in zvezde. Otroke je po pouku vodil k Soči in jih učil plavati. Literarni zgodovinar Fran Levec sodi, da je ta mož "brez ugovora pričetnik narodnega življenja in gibanja na Goriškem".

... več o njem preberite v obletnici meseca 04_1997

njegovi verzi:

• Devica! Hči si svojega Sina! / Telo je Tvoje v svetstvom b'lo izbrano, / v njem bivati dopadlo je Bogu // Z življenjem Tvojim je Življenje dano; / zveličanje prikaže se sveto / Tvoj sin nam je ozdravil smrtno rano.
  
• Novi časi so prišli in z novimi časi zraste novi rod. Drugi časi, druge zahteve. Če ostane,ljudstvo zdravo, kot je bilo, in pridruži svojemu zdravju še znanje in se zave, da je le pridnost in delo sila, potem bo še dobro. Iz roda v rod bo šla moč in zavest: kar imamo, je naše in božje. Da vzgojim tak rod, si bom prizadeval v čast božjo in v prid ljudstva, ki mi bo hvaležno do tretjega kolena in se me bo še v četrtem in petem spominjalo ...

LETA 1804 UMRL IMMANUEL KANT

FILOZOF, OČE FILOZOFSKEGA IDEALIZMA ( * 1724)

Pred dvesto leti je umrl veliki nemški filozof Immanuel Kant, oče filozofskega idealizma. Na njegovem grobu je napisan stavek, s katerim se konča njegovo znamenito delo Kritika praktičnega razuma: "Dve stvari vedno znova in vedno bolj vzbujata moje občudovanje in spoštovanje, čim pogosteje in čim temeljiteje se moja misel bavi z njima: zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni."

nekaj njegovih misli:

• V svojem življenju sem prebral veliko modrih in dobrih knjig. Toda v nobeni od njih nisem našel ničesar, kar bi moje srce napravilo tako spokorjeno in veselo, kakor štiri besede iz 23. psalma: »Ti si z menoj«.
  
• Kot protiutež za neštete težave in napore življenja so nebesa dala človeku troje: upanje, spanje in smeh.
  
• Pri luči le redkokdaj pomislimo na temo, v sreči na bedo, v zadovoljstvu na bolečino - obratno pa vselej.

LETA 1809 ROJEN ABRAHAM LINCOLN

ŠESTI PREDSEDNIK ZDA († 1865)

Abraham Lincoln, šesti predsednik ZDA (1860-1865), se je bojeval z južnimi zveznimi državami ZDA, kjer so lastniki plantaž izkoriščali brezpravne črnske sužnje. Po zmagi v ameriški državljanski vojni (1861-1865) je odpravil suženjstvo na vsem ozemlju ZDA. Zagovorniki sužnjelastniškega sistema so ga v atentatu 15. aprila 1865 umorili.

nekaj njegovih misli:

Če se hočem znebiti svojih sovražnikov, je najbolje, da si iz njih naredim prijatelje.
Lahko bi razumel človeka, ki gleda v zemljo in je brez vere, ne morem pa si predstavljati človeka, ki gleda v nebo in pravi, da ni Boga.
Ko lajšamo bolečino nekoga drugega, pozabljamo na lastno bolečino.
Nikdar ne recite, da je Bog na vaši strani, raje v molitvi prosite, da bi mogli biti na strani Boga.

LETA 1809 ROJEN CHARLES DARWIN

ANGLEŠKI NARAVOSLOVEC († 1882)

Znameniti angleški naravoslovec Charles Darwin svojo knjigo Nastanek vrst (1859), ki velja za 'katekizem' evolucijske teorije, končuje: "Veličastna je misel, da je Stvarnik življenje z njegovimi različnimi silami vdihnil prvotno v le nekaj oblik, nemara v eno samo, in da so se iz tako preprostega začetka razvile prelepe in prečudovite oblike, medtem ko se je naš planet vrtel dalje po trdnem zakonu težnosti."

LETA 1828 ROJEN GEORGE MEREDITH

angleški pisatelj, pesnik († 1909)

Zgodaj je izgubil starše in živel v internatu. Sam se je izobraževal in delal kot uradnik v odvetniški pisarni, s prvimi literarnimi uspehi pa kot svobodni pisatelj. Pisal je predvsem pesmi, bolj pa je znan kor romanopisec. Za njegovo liriko je značilen naravni realizem, zanima ga človek, njegovo bivanje v neizmernem vesolju ...(Pesmi z angleškega obrobja). V romanih pa je skušal povezovati idealizem in pozitivizem, kritiziral dvoličnost meščanske družbe, raziskoval medčloveške odnose in bil prepričan, da brez čuta za humor in komedijo ni tudi smisla za duhovnost. Zato v svoja dela vnaša tudi vidik komedije, sarkazem in poučne vložke. Njegovo najbolj znano delo je Egoist.

njegove misli:

• Kdor od molitve vstane boljši človek, tega molitev je uslišana.
  
• V umetnosti kot v politiki bedaki nekoliko bolj motijo kot mrtvi: človek se težje prebije skoznje.
  
• Komedija je, bi lahko rekli, da se družba sama varuje - s smehom.

LETA 1875 UMRL JERNEJ LEGAT

TRŽAŠKO-KOPRSKI ŠKOF, GRADITELJ CERKVA IN CERKVE (* 1807)

Po smrti škofa Bonifacia da Ponte (1810) so koprsko škofijo do leta 1830 vodili kapitularni vikarji, tistega leta pa je bila združena s tržaško škofijo. Prvi tržaško-koprski škof je bil Matevž Ravnikar z Vač pri Litiji (1830-1845), sledil mu je Gorenjec Jernej Legat (1846-1875). V njunem času je bilo v tržaško-koprski škofiji veliko pomanjkanje domačih duhovnikov, zato je bilo škofijsko vodstvo prisiljeno sprejeti duhovnike iz drugih dežel avstrijskega cesarstva, zlasti iz Kranjske. Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, kako je kot študent v počitnicah obiskoval duhovnike z Gorenjske, ki so službovali v tržaško-koprski škofiji (na Krasu, v Istri). Drugi tržaško-koprski škof Jernej Legat je bil doma iz Naklega pri Kranju,

... več o njem v obletnici meseca 08_2007

LETA 1895 ROJENA VERA ALBREHT

PESNICA, PISATELJICA, PREVAJALKA († 1971)

Iz znane družine Kessler, pri kateri so se zbirali takratni pomembni kulturniki, med njimi Ivan Cankar in Oton Župančič, ki se je poročil z njeno sestro Ano. Vera se je leta 1919 poročila s pesnikom in pisateljem Franom Albrehtom. Svoje pesmi, uganke in prozo, zlasti za mladino, je objavljala v raznih revijah in časopisih. Pisanju za otroke je ostala zvesta vse življenje, objavila je dvanajst pesniških in tri prozne zbirke. Otrokom je namenila svoje spomine Nekoč pod Gorjanci (1960). Bila je tudi odlična prevajalka.

LETA 1909 ROJEN ZORAN MUŠIČ

SLOVENSKI SLIKAR, GRAFIK IN RISAR († 2005)

Slovenski slikar Anton Zoran Mušič, rojen v Bukovici pri Gorici, je bil bolj priznan na tujem kot doma. Veljal je za enega najpomembnejših umetnikov druge polovice 20. stoletja na svetu. Ta veliki mojster čopiča je leta 1942 skupaj s prijateljem Avgustom Černigojem poslikal župnijsko in božjepotno cerkev Srca Jezusovega v Drežnici.

LETA 1911 ROJEN HANS HABE

AMERIŠKI PISATELJ MADŽARSKEGA RODU († 1977)

S pravim imenom Janos Bekessy je znan po svojih romanih: Če jih tisoč pade, Izgubljena pomlad, Ilona, Vstop prepovedan, V imenu hudiča Smrt v Teksasu (opiše umor predsednika Kennedyja)

nekaj njegovih misli:

• Ljubezen je edina smiselna stvar v tem nesmiselnem času.
  
• Zavidajo mi, ker si upam živeti tako, kakor mi je všeč. Nadarjenost, uspeh in bogastvo ti odpustijo, samo sreče ne odpuščajo. (o sreči)
  
• Usoda je nerazumljiva, ker je tako nevljudna; vstopa ne da bi potrkala.
  
• Bolečina ni vredna spoštovanja, velika postane samo tisti trenutek, ko jo premagamo.

LETA 1943 USTRELJEN IVAN ROB

PESNIK, SATIRIK IN ČASNIKAR (*1908)

Travestija (ital. travestire - preobleči) je šaljivo ali posmehljivo literarno delo, nastalo iz vsebinskih sestavin drugega dela. Med najbolj znana dela te vrste v slovenski književnosti spada travestija Jurčičevega Desetega brata v verzih izpod peresa Ivana Roba, pesnika, satirika in časnikarja. Rodil se je v Trstu, umrl je kot talec pred italijanskimi puškami leta 1943. Leta 1965 je izšlo njegovo Izbrano delo.

nekaj njegovih verzov:

• Opevam žarkov šop sanjave lune,/ ki v žabji luči smešno se odbije, / tako da vsega s smehom te presune. (Človeške duše)
  
• Visoko na nebu pa so mežikale zvezde. Njim je dobro, ker njih pota so določena. Vsaka zvezda ima svojo pot, ima samo eno pot. Mnogo srečnih poti ima človek in prav toliko nesrečnih, pa da bi imel le eno nesrečno, nanjo bi zašel. (Zvezde vabijo)
  
• Čas prihaja in izgine, / vse je staro, vse je novo; // Strahu daj slovo in upu,/ kaj je val, kako te nese, / naj te vabi, naj te mami, / hladen ti za vse ostani. (Čas prihaja ...)

LETA 1959 UMRL FRANCE PAVLOVEC

SLIKAR SLOVENSKE KRAJINE (* 1897)

Umetnost je začel študirati v Ljubljani in na akademiji v Zagrebu po prvi svetovni vojni. Na njegovo odločitev za slikarstvo je vplivalo srečanje z deli Riharda Jakopiča in čutil se je njegovega dediča. Njegovo slikarstvo se naslanja na tradicijo slovenskega impresionizma in zgodnjega modernizma, njegov motivni svet je segel na vsa področja od portreta do tihožitja, sinonim za Pavlovčevo slikarstvo pa je krajina. Iz njegovih upodobitev raznih slovenskih pokrajin je čutiti spokojnost in razsežnost čustev.

LETA 1965 UMRLA ALMA SODNIK

SLOVENSKA FILOZOFINJA (* 1896)

Med "poklicnimi" filozofi žensk ne najdemo prav pogosto. Na Slovenskem se je kot dolgoletna profesorica filozofije (1933-1959) uveljavila Alma Sodnik. Bila je učenka znanega slovenskega filozofa Franceta Vebra. Preučevala je tudi razvoj slovenske filozofije. Njeni izbrani filozofski spisi so izšli deset let po njeni smrti (1975).

 o njej:

• Bila je predvsem izredno razumevajoč učitelj. Na izpite pri njej smo se pripravljali z vso vnemo, saj smo vedeli, da jo študentovo neznanje osebno prizadene. Predavala je tiho, vendar razločno, vse je pritegnila s kleno, logično strukturo in izpeljavo problemov. Nikoli se ni razburila, znala je vljudno, elegantno povedati svoje odklonilno stališče ... (dr. Frane Jerman)

LETA 1976 UMRL STANO KOSOVEL

ČASNIKAR, PESNIK (* 1895)

Oče Anton, šolnik in pevovodja, je želel, da bi sin Stano šel po njegovi poti, toda ta se je po maturi odločil za časnikarski poklic, h kateremu so ga nagibali zgodnji uspehi v poeziji in publicistiki. Pesmi (130) je objavljal v raznih literarnih revijah. Ni izdal nobene pesniške zbirke, kot je morda nameraval, kajti v zapuščini so se ohranile štiri. Brat Srečko ga je spodbujal: »Tvoje pesmi (čisto vse ne, ampak večina) so take, da bi bil nanje ponosen vsak pesnik.« Stano je o svojem bratu Srečku veliko pisal.

LETA 2015 UMRL DUŠAN JAKOMIN

ZAMEJSKI DUHOVNIK, PISATELJ, ZBOROVODJA, ČASNIKAR (* 1925)

Dušan Jakomin je bil doma iz Sv. Antona pri Kopru, leta 2014 je praznoval 65 let mašništva, januarja 2015 pa je dopolnil 90 let. Njegovo življenje so zaznamovale družbene in politične spremembe: fašistično raznarodovanje, nacistična okupacija in velike stiske v času komunizma. Več kot 60 let je predano opravljal duhovniško delo kot slovenski kaplan v Škednju pri Trstu. Vedno se je dejavno vključeval v kulturno in družbeno življenje v Istri in na Tržaškem, med drugim kot pisec, zborovodja, ustanovitelj škedenjskega etnološkega muzeja, predsednik Duhovske zveze, novinar. Moder mož, a vedno skromen duhovnik, tržaški Čedermac, se je življenja vedno učil od preprostih ljudi. Z njegovim trudom in dobro besedo je Ognjišče mnoga leta prihajalo do slovenskih zamejskih bralcev. Hvaležni smo mu za vse njegovo delo in hkrati veseli, da je pri naši založbi izšla tudi knjiga njegovih spominov Od petrolejke do iPada.

več:
M. Pezdir Kofol, Dušan Jakomin, zamejski duhovnik. "Bogu sem se več zahvaljeval kot ga prosil": Gost meseca, v: Ognjišče 12 (2014), 10-16.

nekaj Dušanovih misli:

• Bogu sem se več zahvaljeval kot ga prosil.
• Človek hodi s časom - sloni na preteklosti in sedanjosti, a mora gledati v prihodnost.
• V vsakem človeku je nekaj velikega - naj bo izobražen ali preprost.
• Ko si v stiku s preprostim človekom ali z izobražencem, včasih od tebe pričakuje le eno besedo. Zato potrebujem samoto - da lahko v stik s človekom stopim bogatejši.
• Srečanje človeka je zelo zanimiva stvar, saj sprejmeš vse njegove vrline.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1650 UMRL RENE DESCARTES

FRANCOSKI FILOZOF, MATEMATIK IN FIZIK (* 1596)

Rene Descartes (lat. Renatus Cartesius) velja za enega od začetnikov novoveške filozofije, zlasti njenega racionalizma. Izhodišče svoje filozofije je izrazil s stavkom: 'Cogito, ergo sum' (Mislim, torej sem). Po njegovi sodbi pridemo do resnice le z umom, v njem je kriterij resnice. Bil je tudi eden najvidnejšim matematikov in fizikov svoje dobe.

njegove misli:

• Skoraj nikoli se ne zanesem na prve misli, ki se jih domislim.
  
• Ni dovolj samo imeti zdravo pamet, treba jo je znati tudi uporabljati.
  
• Nič ni na svetu tako dobro razporejeno kot pamet: vsak misli, da je ima dovolj.

LETA 1824 ROJEN SIMON ROBIČ

DUHOVNIK, PRIRODOSLOVEC († 1897)

Doma iz Kranjske Gore, leta 1850 je bil posvečen v duhovnika in služboval v različnih krajih, nazadnje je bil župnik v Šenturški gori, kjer je tudi umrl. Med šolanjem na ljubljanski gimnaziji ga je botanik Franc Hladnik navdušil za prirodopis. Zbiral in opisoval je rastline, žuželke in druge členonožce, polže ter kamnine, ki jih je pošiljal tudi drugim raziskovalcem in objavljal svoja odkritja v različnih strokovnih publikacijah.

o njem:

• Bil je mož posebne sorte. (...) Vse ga je zanimalo: cvetlice, živalce tudi najmanjše in najneznatnejše, dejal bi, najbolj skrite. In nabiral je razne, posebno redkejše vrste, celo po strmih gorah in nevarnih prepadih in jamah svoje domovine. Imel je velike zbirke: največjo je oddal deželnemu muzeju kranjskemu ... (Frančišek Lampe v Domu in svetu)

LETA 1847 ROJEN THOMAS A. EDISON

AMERIŠKI ELEKTROTEHNIK IN IZUMITELJ († 1931)

Izumitelj nad tisoč patentov je leta 1879 odkril električno žarnico z ogljeno nitko, ki je postala svetilka, brez katere si skoraj ne moremo predstavljati življenja. Med prvimi je zgradil električno centralo, izpopolnil je telefon. Svojo poklicno pot je začel kot telegrafist, povzpel se je ne le z nadarjenostjo, ampak tudi s pridnostjo. Zgradil je tudi prvi filmski atelje na svetu.

njegova misel:

• Nemir je znamenje nezadovoljstva, nezadovoljstvo pa je prvi korak k napredku. Pokažite mi povsem zadovoljnega človeka in pokazal vam bom neuspeh.

LETA 1858 SE MARIJA V LURDU PRVIČ PRIKAŽE BERNARDKI

Ko je šla s sestro in prijateljico nabirat suhljad na obrežje reke Gave, se ji je prikazala čudovito lepa in ljubezniva Gospa. Bog, ki se razodeva malim, prevzetnim pa se skriva, se je poslužil Bernardke, da je poživil češčenje Matere božje v naših časih. Gospa, ki se ji je prikazala, se ji je predstavila z imenom 'Brezmadežno spočetje«. Štirinajstletni Bernardki je obljubila, da jo bo naredila srečno ne na tem, ampak na onem svetu. Prosila jo je, naj moli za grešnike in dela pokoro zanje. Pri enem od prikazovanj ji je naročila: »Pojdi in povej duhovnikom, da hočem, naj sezidajo na tem kraju kapelo!«

Na kraju prikazovanj ob bregu reke Gave je počasi zrasla cerkev, tam je privrel na dan znameniti studenec lurške vode, ki je po kemični sestavi povsem enaka vodi drugih studencev v okolici, vendar povzroča čudežna ozdravljenja. Med romarji, ki hite v Lurd, je letno nad 40.000 bolnikov. Stroge zdravniške komisije so vsako leto priče 3035 primerom ozdravljenj, ki jih medicinska znanost ne more razložiti. Takih ozdravljenj je bilo doslej v Lurdu nad 5.000, Cerkev pa jih je kot čudeže priznala le kakšnih 60. Največji 'lurški čudež' je nedvomno to, da mnogi težki bolniki na tem svetem kraju najdejo življenjsko vedrino in odkrijejo smisel svojega trpljenja.Praznik Lurške Matere Božje je papež Janez Pavel II. leta 1992 razglasil za svetovni dan bolnikov. Za današnji 23. svetovni dan bolnikov, je papež Frančišek napisal poslanico, ki nosi naslov »Slepemu sem bil oko in hromemu noga« (Job 29,15). Papež se obrača na vse, ki nosijo breme bolezni in so na različne načine pridruženi trpečemu Kristusu. Prav tako tudi na tiste, ki poklicno ali prostovoljno delajo na zdravstvenem področju.

več o Bernardki v knjigi Bernardka, glasnica Brezmadežne, ki jo je izdalo Ognjišče, ... več tudi: pričevalec evangelija v: Ognjišče (2013) 4

Bernardkine misli:

• Zakaj je treba trpeti? Zato, ker tukaj spodaj čista ljubezen ne živi brez trpljenja. O Jezus, Jezus. kadar mislim na tvoj križ, ne čutim več svojega.
  
• Otrok, vdan Mariji, ne bo mogel nikoli propasti; moja dobra Mati, usmili se me; vsa se ti izročam, da me boš dala svojem ljubemu Sinu, ki ga hočem ljubiti z vsem srcem.
  
• Krščansko življenje niso samo boji in preizkušnje, ampak tudi tolažba. In če je treba iti s Tabora na Kalvarijo, se s Kalvarije vračaš na Tabor z Jezusom.
  
• Vse bom naredila za nebesa, to je moja domovina, tam bom našla svojo Mater, v vsem blišču njene slave in z njo bomo popolnoma varno uživala srečo samega Jezusa.
  
• Jezus v Marijinem naročju. Marijino srce je kot oltar in tam se darujejo zadoščenje, poklonitve, prošnje, milosti.
  
• O Jezus, varuj me pod praporom svojega križa! Naj mi razpelo ne bo samo pred očmi, na prsih, ampak v mojem srcu; živo v meni.
  
• Bog je vedno pričujoč. Vse se zgodi samo z njegovim dovoljenjem, po njegovi volji. Vse, kar storim bližnjemu, je za Boga tako, kakor da sem storila njemu.
  
• Hočem vse žrtvovati in trpeti, ne da bi se pritoževala, saj mi Jezus preprečuje, da bi se česa bala.
  
• Za večjo slavo božjo ni potrebno, da delaš veliko. ampak da delaš dobro.
  
• Čim bolj gledam svojega Boga, tem bolj tudi moj Bog gleda mene; čim bolj molim, tem bolj tudi on misli name.
  
• Jezus je prišel na zemljo, da bi bil moj vzornik. Hoditi hočem za njim in nesebično slediti njegovim stopinjam.

LETA 1887 ROJEN ZORKO PRELOVEC

SKLADATELJ, ZBOROVODJA, UREDNIK († 1939)

Skladatelj in zborovodja Zorko Prelovec je bil v glasbi praktično samouk. V rodni Idriji ga je učil violino organist Ivan Pogačnik. Poklicno je bil uradnik v Ljubljani, kjer je vodil razne zbore in urejal glasbeni list Zvon. Gmotne razmere mu niso dopuščale glasbenega študija v Pragi ali na Dunaju. Kot skladatelj je bil izrazit melodik, preprost in ljudsko občuten. Med njegove najbolj znane skladbe spada pesem ‘Oj Doberdob’, ki spominja na krvave boje prve svetovne vojne.

LETA 1890 ROJEN STANKO BLOUDEK

LETALSKI KONSTRUKTOR, ŠPORTNIK, NAČRTOVALEC ŠPORTNIH OBJEKTOV († 1959)

"Razvoju športa in telesne kulture sploh je posvečal vse svoje življenjske sile; s svojo skromnostjo, temeljitostjo, požrtvovalnostjo ter mecenstvom brez primere, predvsem pa z izredno delavnostjo je bil v našem kulturnem življenju osebnost zgodovinskega pomena in ima do sedaj največje zasluge v zgodovini slovenskega športa in slovenske telesne kulture." Tako je na koncu svoje knjige o inženirju Stanku Bloudku (DZS, Ljubljana 1971) zapisal Drago Stepišnik. Ta genialni mož se je odpovedal družini, da je lahko ves svoj čas in vse svoje moči posvetil tistemu, kar je čutil kot svoj življenjski poklic in poslanstvo: posvetiti svoje izredne tehnične in druge darove za načrtovanje naprav in pobud, ki bodo v pomoč ljudem, da ohranjajo in utrjujejo svoje zdravje. Ob njegovem imenu se najprej spomnimo na smučarske skakalnice, zlasti velikanko, v Planici. Pa to je le delček tega, kar je ustvaril Stanko Bloudek, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 11

LETA 1902 ROJENA MILKA HARTMAN

PESNICA, UČITELJICA, VZGOJITELJICA IN POSREDOVALKA LJUBEZNI DO SLOVENSTVA (u 1997)

»Kadar ljudstvo, narod proslavlja človeka-umetnika, velikega, svetovno znanega, ali malega, komaj poznanega, ne slavi zgolj njegove osebe, marveč predvsem njegovo delo. Delo, ki je bilo posvečeno, darovano ljudstvu. Pravim: delo, ker umetnost je sad njegovega truda. Kajti na podlagi svojega talenta se umetnik trudi in žrtvuje, da ustvari umetnino. Talent pa je dar božji. Bog – večni umetnik – je človeku dal talent zato, da ga izkoristi. Če bi človek iz lenobe ali malomarnosti svoj talent zapravil, zakopal, bi grešil proti dobroti božji, bi grešil nad seboj in nad narodom. Saj smo vsi poklicani, da vsak s svojim talentom, s svojim delom in trudom dajemo čast Bogu in služimo narodu.« Tako je koroška pesnica Milka Hartman nagovorila dijake slovenske gimnazije v Celovcu, ki so pripravili proslavo njej na čast. Njene besede je potrjevalo njeno življenje: s svojim pesniškim darom in z vzgojnim delom je v zavesti odgovornosti pred Bogom neutrudno služila slovenskemu občestvu na Koroškem. Častitljivo dolgo življenje Milke Hartman, ki se je spominjamo ob obletnici smrti, je bilo zares polno dobrih del.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2012) 2

nekaj njenih verzov:

• Vzel, Gospod, si zemlje mrtvo glino, / jo pomešal s svojo božjo slino / in naredil si iz nje piščal / s svojim dihom glas ji dal. // In zdaj poje ta piščal / pesmi teh domačih tal; / pela bo, dokler je ne bo strla / roka tvoja, Bog, ko bom – umrla.
  
• Zemlja / kaj utripa srce / plaho v grudih tvojih? / Veš, da vsa in z vsem / v rokah si mojih?! // Vi / mogočneži, / ki strašite z atomi - / veste li, / da roka moja / vašo silo zlomi?! (Božja beseda)
  
• Duh moj vpije, prosi: / Pridi orel lahkokrili, / dvigni me v višavo / večnega Poeta, / kjer nešteta / čuda so / v nebeški himni peta! (Nemirni duh)
  
• Oče, daj mi ognja, prave luči! / Nerazsodnosti tema me muči, / ko vrtim se v protislovni zmedi, / ko ne vidim več poti po sredi. // Srednja pot je zlata, k tebi vodi - / taka moja sodba je – a ti razsodi! / Smer mi pravo – v zmedi – razodeni / in me z mirom svojih rok odeni. (Molitev)
  
• Misel mi kot jezero je tiha; / divji ves nemir je v njej zaspal, / v težo vseh prevar spokojnost diha. / Le čolniček še spominov niha, / ki ga ziblje davnih srečanj val. (Mir na jezeru)
  
• Ah, moja kitara, / družica mi stara - / sladkost, hrepenenja mi v srcu budiš. / Vse lepe spomine, / radost in bolečine, / tegobo samote ti z mano deliš. (Moja kitara)
  
• Vdano hodi težko pot, / ki se navkreber oži; navzgor upri oči, ne toži / z veseljem stori, kar ti stan nalaga, / saj veš, da dobra volja vedno zmaga. (Nasvet)
  
• Kakor jerbas sem, ki čaka, /da nesó ga iz dneva v noč - / sleherno minuto vezan / le na tujo je pomoč. // Ali – hvaljen Bog! – ne bode / prazen stari jerbas moj: / v njem so zbrane vse kreposti, / dobra dela, trud in boj. (Starost)

LETA 1905 ROJEN BRATKO KREFT

PISATELJ, DRAMATIK IN LITERARNI ZGODOVINAR († 1996)

Prlekija, deželica na severovzhodu Slovenije, ki obsega del Slovenskih goric, Mursko in Ptujsko polje, katere središče je Ljutomer, je rodila lepo število znanih Slovencev. Med njimi je tudi pisatelj, dramatik in literarni zgodovinar Bratko Kreft. Veliko se je ukvarjal z gledališčem. Med njegovimi najuspešnejšimi deli je igra Kranjski komedijanti (o uprizoritvi Linhartove Županove Micke leta 1789).

LETA 1916 ROJEN TINE LOGAR

RAZISKOVALEC SLO. NAREČIJ (DIALEKTOLOG), JEZIKOSLOVEC († 2002)

Študij slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani je Tine Logar leta 1940 kronal z disertacijo o svojem domačem, horjulskem govoru. Po vojni je vse do upokojitve leta 1978 predaval zgodovino slovenskega jezika in dialektologijo. Bil je predsednik glavnega uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Po Franu Ramovšu je Tine Logar najpomembnejši slovenski dialektolog: za slovenski lingvistični atlas je zapisal nad 300 govorov. Skupaj z Jakobom Riglerjem je izdal Karto slovenskih narečij (1983).

LETA 1922 ROJENA ELA PEROCI

PISATELJICA, ČASNIKARKA, PEDAGOGINJA († 2001)

Doma v Svetem križu pri Rogaški Slatini, študirala v Ljubljani, kjer je končala učiteljišče. Po vojni je začela učiti na osnovnih šolah, kasneje je študirala ob delu, diplomirala iz pedagogike in bila časnikarka pri Pionirju, Cicibanu ... Zaposlila se je na RTV Ljubljana v mladinskem izobraževalnem programu, do upokojitve je urejala oddajo Radijska šola. Veliko je pisala, predvsem kratke pravljice (izhajale v slikanicah), med katerimi so najbolj znane: Muca copatarica, Moj dežnik je lahko balon, Hiša iz kock ... Navdih zanje je dobivala pri svojih dveh hčerkah, bile so tudi prevedene v več tujih jezikov. Zanje je značilna preprostost, velja za prvo, ki je snov zajemala iz sveta mestnega otroka, dotlej se je otroška literatura pretežno napajala iz doživetij kmečkega sveta. Vedno se je postavljala na stran otrok, razumela je njihove stiske, potrebo po igri, željo po druženju z živalmi, utesnjenost mesta ... Pisala je tudi prozo in poezijo, radijske igre ... "Ne pišem za otroke, pišem otrokom in tako se z njimi pogovarjam," to je bilo geslo njenega pisanja

LETA 1939 UMRL FRAN ŽGUR

PESNIK, “VIPAVSKI SLAVČEK” (* 1866)

Zaradi težav z matematiko je zapustil šolo, zaradi domotožja se ni izučil za slikarja in je nasledil očeta v trgovini v rojstni Podragi. Pod fašizmom je bil pogosto zaprt zaradi slovenstva. Od leta 1893 je svoje pesmi objavljal v raznih listih in koledarjih. Leta 1923 je izšla njegova edina samostojna pesniška zbirka Pomladančki. “Vipavski slavček” je pisal pesmi za otroke, ki so igrive in sveže ter so prišle v izbore otroške poezije. Njegove pesmi kažejo večje ali manjše vplive Otona Župančiča in Josipa Murna.

LETA 1948 UMRL SERGEJ M. EJZENŠTEJN

OČE RUSKEGA FILMA (* 1898)

Med najpomembnejša dela v zgodovini filmske umetnosti spada film Oklepnica Potjomkin (1925) ruskega režiserja Sergeja Mihajloviča Ejzenštejna, ki je bil po poklicu arhitekt. Pri filmu je začel delati kot montažer, kmalu pa je postal režiser in s svojimi številnimi odličnimi filmi postavil temelje filmski umetnosti v tedanji Sovjetski zvezi.

LETA 1952 UMRL MATIJA MURKO

JEZIKOSLOVEC, LITERARNI ZGODOVINAR IN ETNOLOG (* 1861)

Leta 1951 so pri založbi Slovenska matica v Ljubljani izšli Spomini literarnega zgodovinarja in etnologa Matija Murka. Napisal jih je v češčini, jeziku, v katerem je dolga leta poučeval kot vseučiliški profesor v Pragi. V slovenščino jih je prevedel njegov najstarejši sin Vladimir. V uvodu je Matija Murko, znanstvenik svetovnega slovesa in mednarodnega ugleda, zapisal: "Pogosto so me opominjali, da naj bi napisal spomine o svojem bogatem življenju in o svojem delovanju v raznih krajih. Tudi sam sem premišljeval o tem, toda zaradi nujnega znanstvenega in drugega dela se tega nikdar nisem utegnil lotiti; razen tega sem sploh živel ne toliko za preteklost, kolikor za sedanjost in prihodnost." Vseskozi je živel in deloval na tujem, vendar je ostal zvest sin svojega slovenskega naroda in vnet zagovornik naših načrtov. Rad je prihajal domov na počitnice. Hvaležno se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2011) 2

LETA 1963 UMRL FRAN ALBREHT

PESNIK, PRIPOVEDNIK, PREVAJALEC IN PUBLICIST (* 1889)

Kamničan Fran Albreht,pesnik, pripovednik, prevajalec in publicist, je izdal dve samostojni pesniški zbirki (Mysteria dolorosa, Pesmi življenja), ki razodevata, da je bil 'očaran' od Župančiča. V socialni poeziji se je najbolj približal ekspresionizmu. Njegove poglavitne slovstvene zasluge so bile od leta 1920 urejanje Ljubljanskega zvona in raznih zbornikov ter v knjižnih in gledaliških kritikah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1630 JE UMRL TOMAŽ HREN

ŠKOF, PO KRIVICI OŽIGOSAN KOT POŽIGALEC KNJIG (* 1560)

Ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu je dajalo zgodovino­pisje zelo različne ocene. Po sodbi enih je bil verski junak, "apo­stol Kranjske", drugi pa so ga imeli za "velikega inkvizitorja, po­žigalca slovenskih knjig". Naš zgodovinar Vasilij Melik je na Hrenovem simpoziju v Rimu septembra 1997 dejal: "Večine negativnih o­cen je bilo krivo načelno nerazpoloženje do katoliške strani." Škof Tomaž Hren je imel nalogo izvesti cerkveno prenovo po na­čelih tridentinskega koncila (1545-1563). Pošteni preučevalci njegovega življenja in dela mu priznavajo, kako se je tudi trudil, da bi slovenskim katoliča­nom dal v roke potrebne knjige. Biblicist Marijan Peklaj piše: "Večkrat je prosil v Rim, da bi vsaj nekateri duhovniki smeli bra­ti protestantske knjige in je tako dovoljenje tudi dobil. Kaže, da je s tem omogočil obstanek Dalmatinove Biblije med katoliškimi duhovniki." Nameraval je izdati prevod Velike­ga in Malega katekizma nemškega jezuita sv. Petra Kanizija ... Izdal je Načrtoval je tudi slovensko pesmarico, sestavljeno po rimskem bre­virju, po cerkvenih očetih in latinskih nabožnih pesmih: njen na­slov bi bil Hortulus animae (Vrtiček duše). Hotel je tudi ustano­viti v Ljubljani tiskarno, kjer bi tiskali (predvsem za bogoslužno rabo) potrebne slovenske knjige. S sodelovanjem jezuita Janeza Čande­ka je škof Hren izdal Evangelije inu lis­te (1613).

"Besedilo je skoraj dobesedno prepisano iz Dalmatina; spremenila so se le nekatera mesta, ki se niso ujemala z Vulgato... Glavno pa je - in to daje knjigi posebno vrednost: Hren je po na­svetu nekaterih sodelavcev, kjer je bilo (za tedanje razmere) le mogoče, Dalmatinove nemške tujke nadomestil (ali dal nadomestiti) s slovenskimi izrazi; nove besede so večinoma srečno izbrane, če­tudi se niso vse ustalile v pismeni slovenščini" (Ivan Grafenauer).

več:
S. Čuk, Tomaž Hren: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2000), 20-21.

LETA 1755 UMRL BARON DE LA BREDE ET DE MONTESQUIEU

FRANCOSKI FILOZOF, PRAVNIK, POLITIK, PISATELJ (* 1689)

Bil je izjemno pomemben družbeni in politični komentator v dobi razsvetljenstva Poznana je njegova ideja o ločitvi oblasti na izvršno, zakonodajno in sodno, ki naj bi zagotavljala ravnotežje moči. Danes je ta ideja v praksi uresničena v večini evropskih demokracij. V slovenskem prevodu imamo njegova Perzijska pisma, v katerih se posmehuje ustaljenim političnim vzorcem ...

nekaj njegovih misli:

• Običaji delajo vedno boljše državljane kot zakoni.
  
• Svoboda je pravica delati vse kar zakoni dovoljujejo.
  
• Če hoče človek uspeti, mora izgledati neumen, in biti moder.
  
• Če bi človek hotel biti samo srečen, bi to hitro dosegel. Človek pa hoče biti bolj srečen, kot so drugi; to je pa skoraj vedno težko, ker vedno mislimo, da so drugi srečnejši, kar pa niso.
  
• Ne iščemo sveženj zakonov, temveč njihovo dušo.

LETA 1837 UMRL ALEKSANDER S. PUŠKIN

RUSKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK (* 1799)

Plemiškega rodu, svobodomislec, eden največjih ruskih pesnikov, utemeljitelj modernega ruskega jezika in predstavnik romantike. Zapustil je bogato literarno dediščino. V svojem literarnem ustvarjanju je združeval francoske in angleške vplive, rusko folkloro, orientalske motive ... Njegovo najbolj znano delo je roman v verzih Jevgenij Onjegin, ki pomeni enega vrhov evropskega romantičnega pesništva, hkrati pa velja tudi za začetek ruskega družbeno psihološkega romana. Še nekaj najbolj znanih naslovov njegovih del: drama Boris Godunov, novela Pikova dama, roman Stotnikova hči ... Umrl je kot žrtev nesmiselnega plemiškega obračuna, star manj kot 38 let.

njegovo razmišljanje:

• Denar je vselej starosti vsaki dobrodošla stvar. Mladenič naglega v njem išče sluga, starec pa zvestega v njem išče druga.
  
• Le v bodočnosti živimo, / a sedanjost nas mori; / vse premine, vse zbeži; / drago nam je, ko je mimo.

LETA 1861 ROJEN MATIJA MURKO

JEZIKOSLOVEC, LITERARNI ZGODOVINAR IN ETNOLOG († 1952)

Leta 1951 so pri založbi Slovenska matica v Ljubljani izšli Spomini literarnega zgodovinarja in etnologa Matija Murka. Napisal jih je v češčini, jeziku, v katerem je dolga leta poučeval kot vseučiliški profesor v Pragi. V slovenščino jih je prevedel njegov najstarejši sin Vladimir. V uvodu je Matija Murko, znanstvenik svetovnega slovesa in mednarodnega ugleda, zapisal: "Pogosto so me opominjali, da naj bi napisal spomine o svojem bogatem življenju in o svojem delovanju v raznih krajih. Tudi sam sem premišljeval o tem, toda zaradi nujnega znanstvenega in drugega dela se tega nikdar nisem utegnil lotiti; razen tega sem sploh živel ne toliko za preteklost, kolikor za sedanjost in prihodnost." Vseskozi je živel in deloval na tujem, vendar je ostal zvest sin svojega slovenskega naroda in vnet zagovornik naših načrtov. Rad je prihajal domov na počitnice. Hvaležno se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, Matija Murko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2011), 48-49.

LETA 1867 ROJENA MARICA NADLIŠEK BARTOL

PISATELJICA, PREVAJALKA, UREDNICA († 1940)

Mati pisatelja Vladimirja Bartola je maturirala v Gorici in učila na šolah v okolici Trsta. Urejala je tudi prvi slovenski ženski časopis Slovenka (1897-1900) in s članki o ženskih vprašanjih sodelovala tudi v drugih časopisih. Kljub temu, da ni imela univerzitetne izobrazbe, je z velikim prizadevanjem in željo ter ljubeznijo do leposlovja prišla do velike razgledanosti, želela je biti napredna ženska na vseh področjih, zato se je udeleževala tudi sokolskih shodov, kupila si je kolo in se učila kolesarjenja ... bila je članica Splošnega slovenskega ženskega društva. ... Leta 1889 je objavila novelo Moja prijateljica, leta 1898 še roman Fata morgana, ki je izšel po njeni smrti, prav tako zbirka novel Na obali.

LETA 1880 ROJEN JOSIP UJČIĆ

MORALNI TEOLOG, BEOGRAJSKI NADŠKOF († 1964)

Zibelka mu je tekla v Starem Pazinu (Istra). Bogoslovje je študiral v centralnem semenišču v Gorici skupaj z Italijani, Furlani in Slovenci, njegov sošolec je bil Jakob Ukmar. Študij je nadaljeval na Dunaju, bil profesor moralne teologije najprej v Gorici, zatem pa petnajst let (1921–1936) na teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in bil dvakrat tudi njen dekan. Novembra 1936 je bil imenovan za nadškofa v Beogradu kjer je bil med njegovimi sodelavci dr. Janez Jenko, kasnejši koprski škof.

LETA 1887 ROJEN JANKO LAVRIN

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK († 1986)

Rojen v Krupi pri Semiču, velja za enega najboljših poznavalcev ruske književnosti na svetu, ki jo je predaval na univerzi v Nottinghamu v Angliji (1918-1953). Pisal je večinoma v angleščini, mnoga njegova dela pa so prevedena v slovenščino in v razne svetovne jezike.

LETA 1890 ROJEN BORIS PASTERNAK

RUSKI PESNIK IN PISATELJ, NOBELOVEC 1958 († 1960)

Boris Leonidovič Pasternak je leta 1958 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Zaslovel je s svojim romanom Doktor Živago, ki je izšel najprej v Italiji. S tem se je zameril tedanjim sovjetskim oblastnikom, ki so ga prisilili, da je nagrado "prostovoljno" odklonil, medtem ko je ob novici, da mu je bila podeljena, zapisal, da je "neizmerno hvaležen, ginjen, ponosen, osupel, zmeden".

nekaj njegovih misli:

• Tek dejanj pretehtan je do kraja, / konec je poti neizprosno dan. / Jaz sem sam, vse v farizejstvu vztraja. / Ne, življenje ni sprehod čez plan.
  
• Vsi smo postali ljudje le toliko, kolikor smo druge ljubili ali smo jih imeli priložnost ljubiti.
  
• V knjigi življenja je odprta tista stran, ki je svetejša ko druge. Kar stoji pisano, se mora spolniti. Bodi. Amen.

LETA 1890 ROJEN JOSIP RIJAVEC

tenorist, GLASBENI PEDAGOG, KONCERTNI PEVEC († 1959)

Glasbeno se je šolal v Ljubljani in na Dunaju vzporedno s študijem prava. V vseh študijskih letih je nastopal na koncertih. Leta 1916 je prvič nastopil v zagrebški operi, kjer je pel do leta 1921, zatem pa v Beogradu. V letih 1927–1933 je bil angažiran v berlinski državni operi, v tem času je imel tudi številne koncerte po raznih mestih, od leta 1936 je stalno nastopal v operi Narodnega gledališča v Beogradu, kjer je od leta 1945 kot profesor glasbene akademije vzgojil generacije mladih pevcev.

LETA 1893 ROJEN FRAN ERJAVEC

UČITELJ, ČASNIKAR, PUBLICISAT († 1960)

Po končanem učiteljišču v Ljubljani je eno leto pred prvo svetovno vojno poučeval na Primorskem, po vojni pa je bil v raznih uradniških službah, ob tem pa študiral pravo na ljubljanski univerzi. Ukvarjal se je s politiko in se uveljavil kot publicist. Pisateljsko delo je pričel kot učiteljiščnik z leposlovnimi črticami in pesmimi, ki jih je objavljal v Zvončku, pozneje v drugih listih. Njegovo glavno delo je knjižna zbirka Slovenski pesniki in pisatelji (za mladino), ki jo je pripravljal skupaj s Pavlom Fleretom.

LETA 1898 ROJEN BERTOLT BRECHT

NEMŠKI DRAMATIK († 1956)

Eden najpomembnejših nemških dramatikov in reformatorjev gledališča 20. stoletja je začel pisati pesmi že v mladosti, v šoli je bil velik upornik proti takratnemu šolskemu sistemu. Vojna, med katero je bil bolničar, ga je zelo zaznamovala in kmalu po njej je napisal prve igre, zapustil medicino in se posvetil pisanju. Prvi uspeh je doživel s komedijo Bobni v noči, postal je dramaturg, najprej v Munchnu, potem v Berlinu, se lotil študija marksizma in bil nekaj časa na seznamu nevarnih ljudi, potem pa je vendarle našel izziv v Operi za tri groše, ki velja za začetek Brechtovega epskega gledališča. Kljub uspehu pa ni bil zadovoljen, ker občinstvoi ni razumelo njegove ostre satire, pač pa se je ob gledanju zabavalo. Brecht je skoraj štirideset let ustvarjal in reformiral gledališče, mu začrtal novo pot (dialektično) na kateri igralec prikazuje vlogo, gledalec pa jo kritično spremlja. Ni hotel samo reči: Takšno je življenje (Čehov), ampak ga je hotel spreminjati, urediti ...

njegovo razmišljanje:

• Rodil sem se kot sin premožnih staršev. Moji starši so mi zavezali kravato in me vzgojili v navadi biti ustrežen ter me naučili umetnosti ukazovanja. Toda ko sem ozdravel in se razgledal, mi ljudje mojega razreda niso bili všeč, niti ukazovanje niti navada biti postrežen. Zapustil sem svoj razred in se pridružil majhnim ljudem.
  
• Nihče od smrtnikov ni tako velik, da bi ga ne mogli vključiti v svojo molitev.
  
• Veliko je že doseženo, če samo eden vstane in odločno reče: ne.
  
• Neki človek, ki gospoda K. že dolgo ni videl, ga je pozdravil z besedami: "Prav nič se niste spremenili!" "Res?" je dejal gospod K. in prebledel.
  

LETA 1905 ROJEN VILKO UKMAR

SLOVENSKI SKLADATELJ († 1991)

Po rojstvu Postojnčan, po izobrazbi pravnik, je svoje življenje posvetil glasbi, ki jo je študiral v Ljubljani, na Dunaju in v Zagrebu. Deloval je v raznih slovenskih glasbenih ustanovah (opera, akademija za glasbo) in se uveljavil kot pomemben slovenski skladatelj 20. stoletja. Znano je njegovo delo Zgodovina glasbe.

LETA 1919 ROJEN JANEZ BELEJ

TEOLOG, PROTONOTAR, PRAVNIK, 36 LET V SLUŽBI MISIJONOV († 1992)

Rodil se je na Trojnem (žup. Laško) in po klasični gimnaziji v Mariboru (1940) vstopil v MB bogoslovje, ki ga je zapustil pred začetkom 2. svetovne vojne.. Odšel je v Rim, na mednarodni zavod "de Propaganda Fide", kjer je na njihovi univerzi končal študij teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1946 in dve leti zatem obranil doktorsko tezo iz teologije, potem pa še tezo o pravu. Leta 1953 je začel delati na Kongregaciji za širjenje vere. V dolgih letih delovanja je skrbel za dežele J. Afrike. Zadnjih trinajst let je bil odgovoren za pripravljanje semeniških statutov. Leta 1989 je po 36 letih skrbi za misijone stopil v pokoj - papež Janez Pavel II. ga je imenoval za apostolskega protonotarja. Nikoli ni deloval v misijonih, toda zanje je naredil ogromno. Pomemben je tudi njegov prispevek pri ustanavljanju papeškega zavoda Slovenik.

več:
F. Bole, Apostolski protonotar dr. Janez Belej, 36 let v službi misijonov na Kongregaciji za evangelizacijo narodov v Vartikanu: Gost meseca, v: Ognjišče 10 (1989), 6-10.

LETA 1937 UMRL WILHELM CONRAD ROENTGEN

NEMŠKI FIZIK (* 1845)

Röntgen je raziskoval sevanje elektronk in po naključju odkril nov tip elektromagnetnega valovanja, ki ga je imenoval »žarki X«, navadno pa jih po njem imenujemo rentgenski žarki. Prav tako je odkril tudi zaslon, s katerim je mogoče to valovanje zaznati, in dejstvo, da je z njim možno opazovati trdne strukture v človeškem telesu. Tako je postal začetnik uporabe slik v medicini in za svoje odkritje je prejel tudi (prvo) Nobelovo nagrado za fiziko leta 1901.

LETA 1942 UMRL JOSIP GOSTINČAR

KRŠČANSKO SOCIALNI DELAVEC, ORGANIZATOR (* 1860)

Po končani obrtni šoli se je sitarski mojster pridružil socialno-demokratičnemu gibanju in prestopil h katoliški stranki. Z Janezom Evangelistom Krekom je bil med organizatorji krščansko-socialnega delavstva, bil je v odboru za pripravo ustanovitve Slovenskega katoliškega delavskega društva ... v državnem zboru je imel številne pobude za izboljšanje gmotnega položaja delavstva in nižjega uradništva, za starostno zavarovanje in invalidno zavarovanje malih in srednjih kmetovalcev ter malih obrtnikov, za melioracijo notranjskih kraških dolin, preiskavo njihovih voda, načrtoval je železniško povezavo z Idrijo ...

LETA 1960 UMRL KARDINAL ALOJZIJ STEPINAC

BLAŽENI NADŠKOF IN KARDINAL, POGUME­N PASTIR BOŽJEGA LJUDSTVA (* 1898)

Med svojim drugim pastirskim obiskom na Hrvaškem je papež Janez Pavel II. v soboto, 3. oktobra 1998 v hrvaškem narodnem svetišču Marija Bi­strica razglasil za blaženega kardinala Alojzija Stepinca, ki je bil nadškof v Zagrebu (1934-1960). Pogumnega pastirja, ki se je boril za temeljne človeške pravice, so komunistične oblasti na insceniranem sodnem procesu obsodile kot "vojnega zločinca", on pa je svojim sod­nikom z dostojanstvenim mirom dejal: "Moja vest je čista!"

več:
S. Čuk, Kardinal Alojzij Stepinac: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (1998), 62-63.

njegova misel (na sodišču):

• Moja krivda je v tem, da ne klonim pred vašimi zahtevami. Toda če bi moral dati svoje življenje pri izpolnjevanju svojih dolžnosti, ga bom dal, zagrebški nadškof zna ne samo trpeti, ampak tudi umreti za svoje ideje.

o njem

• Izpolnil je svoje poslanstvo oznanjevanja predvsem s trpljenjem za Cerkev in potrdil sporočilo vere s smrtjo. Raje je imel temnico kot svobodo, le zato, da je branil svobodo in edinost Cerkve. Ni se bal verig, da ne bi bila uklenjena beseda evangelija. (Janez Pavel II.)
• Bil je pastir božje črede v posebno težavnih časih zgodovine hrvaškega naroda, ko so protikrščanske ideologije pustošile po vsej Evropi, sejale sovraštvo med rasami in borbo med razredi. Kardinal Stepinac je v odnosu do njih zavzel jasno stališče, brez človeških ozirov in političnih računic, v absolutni zvestobi evangeliju, cerkvenemu nauku in svoji vesti kot katoliški škof. Za kardinala Stepinca je bilo oznanjevanje evangelija in biti njegova priča osebna obveza, notranja zahteva, ki jo je v polnosti sprejel, sad neomejenega podarjanja sebe Bogu, Cerkvi in svojemu narodu. (kardinal Rode)

LETA 1971 UMRL IVAN DOLENEC

PROFESOR IN RAVNATELJ, MOŽ SVETNIŠKEGA DUHA (* 1884)

Škofjeloški rojak Ivan Dolenec je svoje življenje uradnega stenografa, gimnazijskega profesorja in ravnatelja, medvojnega in povojnega zapornika, opisal v knjigi, ki ji je dal naslov Moja rast. Hotel je povedati, kako mu je vse, kar je doživel in prestal, pomagalo rasti v zaupanju v Boga in v veselju nad življenjem. Ta ‘zlata’ knjiga je prvič izšla leta 1973 pri Slovenski kulturni akciji v Argentini in je bila pri nas na seznamu prepovedanih knjig, leta 1991 pa jo je v svobodni domovini izdala celjska Mohorjeva. »Če pomislim nazaj na svojo preteklost, vidim, da je bila zame največja sreča - vera. Skoraj vse, kar sem doživel lepega in osrečujočega, je bilo na ta ali oni način v zvezi z mojo vero,« je zapisal v spominih, ki jih je začel pisati leta 1945 v novomeških zaporih, kamor je prišel zaradi svoje iskrene besede o komunizmu ... V njih ne zasledimo niti trohice zagrenjenosti, saj je bil trdno prepričan, da usodo vsakega človeka vodi Bog.

več:
S. Čuk, Ivan Dolenec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2001), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Vedno sem bil mnenja, da je brezpogojna resnica edina stvar, ki more ljudi pomiriti in zadovoljiti, ker smo pač po naravi vsi ustvarjeni tako, da moramo iskati resnico in pravico.
  
• Rad sem vas imel, ker je bilo pri vas dvakrat dve štiri. Danes je toliko ljudi, pri katerih dvakrat dve ni vsak dan štiri.
  
• Drama pravilna je naše življenje. / Nič ne zgodi se kot goli slučaj, / zadnje dejanje pove ti, zakaj / biló potrebno je tudi trpljenje. // Ko svoje vloge v svetu igramo, / ena nas misel nad vse osrečuje: / tudi takrat, ko je v srcu najhuje, / vemo: ljubezen pisala je dramo.
  
• Vsak izmed nas nosi svoj križ, nobeno olepševanje ne spravi tega dejstva s sveta ... Toda če križ voljno zgrabimo, nam postane lahek, ker nam ga pomaga nositi Tisti, ki je izrekel resnične besede, da je njegov jarem sladak in njegovo breme lahko.
  
• Če pomislim nazaj na svojo preteklost, vidim, da je bila zame največja sreča – vera. Skoraj vse, kar sem doživel lepega in osrečujočega, je bilo na ta ali oni način v zvezi z mojo vero.
  
• Vsak izmed nas nosi svoj križ, nobeno olepšavanje ne spravi tega dejstva s sveta ... Meni so najtežji križ naložili prav tisti, ki so na vsa usta trobili, da bodo prinesli lepše čase.
  
• Bog mi je dal tako srce: po cele dneve sem lahko rekel ne samo, da žal besede v ustih ni, ampak tudi, da žale misli v srcu ni.
  
• Ljudje, ki imajo v sebi težnjo, da bi bili dobri in modri, se ne morejo zadovoljiti z življenjem brez smisla in brez smeri, brez vere in brez ideala.
  
• Nikdar mi ni bilo žal, če sem v nevarnosti pokazal pogum, še vedno pa, če sem zlezel pod klop.

LETA 1975 UMRL ALOJZIJ MIHELČIČ

SKLADATELJ, MOJSTER CERKVENIH IN SVETNIH SKLADB (* 1880)

Iz Harij, kjer se je rodil, je hodil v šolo v bližnjo Ilirsko Bistrico, kjer je vstopil v svet glasbe. Po orglarski šoli v Ljubljani je služboval kot organist in pomožni učitelj v Štangi pri Litiji. Ko je odslužil vojaški rok, se je naselil v Metliki, bil tam organist in župan, nato je imel v Celju veletrgovino z vinom. Povsod je ustanavljal in vodil odlične pevske zbore. Že v zgodnji mladosti je začel pisati predvsem cerkvene skladbe, med njegovimi svetnimi skladbami je najbolj znana Nebo žari, kjer slika prizore iz prve svetovne vojne.

LETA 2014 UMRL TOMAŽ PENGOV

GLASBENIK IN KANTAVTOR (* 1949)

Po končani primerjalni književnosti je ustvarjal kot svobodni umetnik, igral je na 12-strunsko akustično kitaro in lutnjo, pel in pisal pesmi. Nastopati je začel leta 1968, izdal je štiri plošče avtorskih pesmi: Odpotovanja, Pripovedi, Rimska cesta in Biti tu. Leta 1997 je za svoje pesniško ustvarjanje prejel Ježkovo nagrado, 1999 pa so o njem posneli film Dih besede, v katerem je večina njegovih najboljših pesmi ...

iskalec in zbiralec Marko Čuk