Škof in mučenec sv. Blaž je bil čudodelnik in na njegov god Cerkev podeljuje poseben blagoslov. Duhovnik vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, jih približa vratu vernika in moli: »Na priprošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina + in Svetega Duha. Amen.«

        Pri nas imamo dve podr. cerkvi posvečeni sv. Blažu, obe v KP škofiji: v Padni (žup. Krkavče - levo)  in v Kopru (nedaleč od stolne cerkve).     

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 2, str. 115

Neki mož je bil obtožen umora. Primer je bil zapleten in ni bilo trdnih dokazov o njegovi krivdi.
Odvetnik, ki je obtoženca branil, je zagovarjal njegovo nedolžnost. Ob koncu zagovora je dejal: »Gospe in gospodje porotniki. Moja stranka je nedolžna. Vi dvomite, ampak imam še eno pričo, ki bo dokazala njegovo nedolžnost. Sedaj bo vstopila.« Vsi so pogledali proti vratom, toda nihče ni vstopil.
Odvetnik je nadaljeval: »Vidite, gospe in gospodje, tudi vi ste negotovi, sicer ne bi pogledali proti vratom.«
Porota se je spet sestala in čez nekaj ur je obtoženca razglasila za krivega. Ko je sodnik prebral obsodbo, je odvetnik dejal: »Saj sem vam vendar dokazal, da dvomite o krivdi moje stranke. Kako ste ga mogli razglasiti za krivega?«
Najstarejši član porote je vstal in dejal: »Ko so vsi gledali proti vratom, sem jaz gledal moža, ki ste ga zagovarjali. On ni pogledal proti vratom. In sicer zato, ker je vedel, da ne bo nihče vstopil. Sam je pokazal, da je kriv.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2020), 13.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 105.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zgodba

Gledaš v ogledalo

Neki mož je mislil, da je dober kritik. Zato je povsod, kamor je prišel, tudi kritiziral. Nekega dne je skupaj z ženo obiskal muzej. Doma je pozabil svoja očala, zato ni mogel dobro videti slik, vendar ga to ni oviralo, da ne bi kritiziral vsega, kar je videl in kolikor je videl.

Ko je prišel, kakor je predvideval, do portreta pomembne osebnosti v naravni velikosti, ga je začel kritizirati: »Okvir ni v sorazmerju s sliko. Obraz je preveč jezen za človeka, ki je zavzel tako držo. Obleko ima zanemarjeno ...«

V tistem trenutku je k njemu stopila žena in mu zašepetala: »Ljubi mož, v ogledalo gledaš. Samega sebe gledaš!«

Ob ženinih besedah je začel razmišljati. Postalo ga je sram in sklenil je, da v prihodnosti ne bo več kritiziral.

Misel

Kritiziranje ni nujno obsojanje. Lahko je opozorilo ali celo spodbuda. V tem primeru je kritika celo dragocena. Konstruktivna kritika je vedno dobronamerna.

Ko se nam zdi, da moramo koga kritizirati, moramo imeti pred očmi, da ne presojamo drugih tako, kakor ne želimo, da bi drugi sodili o nas. Vedno ravnajmo z drugimi, kakor bi želeli, da bi drugi ravnali z nami.

Ne smemo se bati kritike, kadar imamo prav, prav tako je ne smemo preslišati, če ravnamo narobe.

Ko nas kritizirajo, se moramo ustaviti in se zamisliti. Če ugotovimo, da so kritike na naš račun upravičene, spremenimo svoje življenje. Če pa so neutemeljene, jih preprosto preslišimo.

Molitev

Gospod Bog,
če bomo morali kdaj izreči kritiko na račun drugih,
naj premišljeno in vljudno tehtamo
napake in dejansko stanje
ter kritiko povemo prijazno in obzirno.
Pomagaj nam,
da bomo dovolj modri
in bomo dovzetni za grajo na svoj račun.
Naj bomo dovolj ponižni v zavesti,
da tudi mi potrebujemo opomin,
da bi postali bolj modri in pravični.
Naj se zavedamo,
da nam bo opomin koristil,
če ga bomo upoštevali.
Pomagaj nam razumeti nauk:
če se ne zmenimo za opomine,
nimamo možnosti, da bi se iz napak kaj naučili.

Iskra

Kadar si tisti, ki so vedno tako strašno nagnjeni h kritiziranju, ne lastijo avtoritete, ki jim pripada, so za skupnost prav koristni, ker vsakogar pripravijo do tega, da je pozoren.
Sv. Alfonz Ligvorij

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 8.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Eden izmed praznikov, o katerem mi od nekdaj ni bilo nič jasno, je bila svečnica. Ker drugi februar ne pade vsako leto na nedeljo, tudi k maši na ta praznik navadno ne gremo. Ko pa se je to nekoč vendarle zgodilo (v času mojega življenja zgolj enkrat), nisem razumel, komu na čast nosimo k maši neke sveče. Mama in oče mi takrat pomena tega praznika nista znala razumljivo razložiti, zato se s tem nikoli nisem pretirano ukvarjal. Zadoščalo mi je vedeti, da se tisti dan podira novoletno jelko (če na njej še ostane kakšna iglica, sicer to pri nas napravimo že prej) in pospravi jaslice.
Tudi letos kaže, da ne bo nič drugače. Mama naznani: »Svečnica je, gremo pospravljat jaslice in jelko!« (Dejansko je na njej letos ostalo nekaj iglic, ker je bila neke posebne sorte.) Ko z Veroniko previdno zlagava glinene jaslične figurice v škatlo, se zastrmim v Jezuščka na svoji dlani.
Hm, kaj ko bi letos razkril tole detektivko s svečnico? Nikoli nisem pomislil, da bi lahko vprašal Jezusa samega. Če mi bo seveda znal razložiti tako, da bom razumel. Samo počakati moram, da me obišče.
Veronika pa, kot bi brala moje misli, izjavi: »Ej, a ti veš, kaj sploh praznujemo na to svečnico? Nič prazničnega ni v tem, da moramo pospraviti jaslice in jelko.«
»Ne vem,« odvrnem potrto, »ampak bom ugotovil.« Ne da bi čakal na odgovor, pohitim v sobo, zaprem vrata in na hitro zmolim k Jezusu z zaprtimi očmi (ne vem, zakaj, ampak zdi se mi, da molitev tako bolj deluje). Ko jih odprem, poleg mene že sedi Jezus in se mi smehlja. »Jaaaa?« me nagajivo pobara. »Eeem, a bi mi lahko prosim povedal, kaj danes sploh praznujemo?« takoj preidem k bistvu, saj se vse prevečkrat zgodi, da mi Jezus preprosto izpuhti izpred oči ravno takrat, ko bi imel zanj še nešteto vprašanj.
»No, to boš pa najlažje ugotovil, če pogledaš v izvir.«
Nič mi ni jasno.
»Kaj – a nisi želel detektivke?« nedolžno vpraša. Ajej, povsem sem pozabil, da pozna vse moje misli. Zdaj pa imam.
»Premislil sem si … takoj želim vedeti, iz prve roke,« nestrpno zatrmarim.
»Izvir pa je …« se ne pusti zmesti »… knjiga vseh knjig.« In že ga ni več.
»Pa ne, no! Namesto da bi bil vesel, da se zanimam za njegov svečani praznik, se gre igrice z menoj!« Ima me, da mu ne bi pustil veselja in bi na vso stvar pozabil. Pa ne gre. Preveč me firbec matra. Začnem napenjati možgane. Kaj je že rekel? Izvir? Knjiga vseh knjig? »Ja, itak. Sveto pismo,« prhnem zaničljivo. »To je bilo preveč izi.« S knjižne police izvlečem zaprašeno Sveto pismo in ga odprem. Kje pa naj sploh iščem? Najbrž nekje od Jezusovega rojstva dalje. Preden najdem odlomek o rojstvu pri enem od evangelistov, traja in traja. Uh, koliko hitreje bi šlo na spletu – če bi mi mama dovolila uporabljati računalnik, seveda. Razmišljam, da bi ji povedal, zakaj ga potrebujem, pa se bojim, da mi ne bi verjela ali da bi bila užaljena, ker nisem razumel njene razlage. Pa še čuden bi izpadel. Običajni desetletniki se ne zanimajo za cerkvene praznike.
Odlomku o detetu v jaslih, angelih in pastirjih sledi naslov Jezusa darujejo v templju. Zdaj mi je jasno še manj: a ni on umrl na križu? Berem naprej o nekem Marijinem očiščevanju (okej, to mi je še nekako logično, Marija je prišla iz štale, v kateri je rodila, in si je morala očistiti obleko), pa o žrtvovanju golobčka in grlice (ki se mi sicer neizmerno smilita, ampak zdaj mi je jasno, da Jezus še ni umrl takrat), starčku Simeonu (ki je najbrž Jožefa in Marijo spravil v pošteno zadrego, ker je vedel o malem Jezusu več kot onadva) in prerokinji Ani (ki je, če sem prav razumel, živela v templju!), ampak še vedno mi ni bilo jasno … kaj imajo veze te nesrečne sveče?! Saj sploh nikjer niso omenjene. Tuhtam in tuhtam, hodim gor in dol po sobi z nosom v Svetem pismu, nazadnje pa se skoraj zaletim v Jezusa, ki nenadoma stoji sredi sobe. Pogledam ga in siknem: »Uživaš, ha?« »Neizmerno,« mi neprizadeto odvrne, spet s tistim svojim navihanim nasmeškom. »Rabiš pomoč publike?« »Ne,« užaljeno odvrnem. On pa moj odgovor kar ignorira: »Odgovore boš našel v hiši Gospodovi.« Puf! Pa ga že ni več. Hiša Gospodova, hiša Gospodova … jah, cerkev, kajpada! Kako da se nisem tega že sam spomnil! Pri maši bom dobil razlago Božje besede, kje pa drugje. S pogledom ošinem uro … ojoj, maša je že čez deset minut. Z lažjo, da grem malo na igrišče (saj bom nazaj grede res šel, da mi zaradi tega ne bo treba k spovedi), se izmuznem iz hiše in ves zadihan vdrem skozi cerkvena vrata, ko je uvodna pesem že pri koncu. V trenutku se zavem, da sem edini v cerkvi brez sveče. Ker imam občutek, da so vse oči župljanov uprte vame (čeprav to sploh ni res), se sploh ne morem skoncentrirati na pridigo in razmišljam le o tem, kako sem lahko pozabil to presneto svečo. In ostanem brez razlage. Še pred blagoslovom sveč se izmuznem iz cerkve, saj sem prepričan, da me bo župnik med kropljenjem prebodel s pogledom, ko bo videl, da v rokah ne nosim tistega, zaradi česar obeležujemo današnji praznik. Zunaj pa – tema. Zakaj morajo biti dnevi v februarju še vedno tako bedno kratki! Kaj pa zdaj? Do doma moram prečkati lepo število cest in mama mi je že neštetokrat zabičala, naj nikoli, ampak res nikoli, ne hodim ob robu vozišča brez luči. Ljudje s svečami so že zdavnaj odšli, jaz pa stojim na cerkvenem dvorišču. V temi. Na jok mi gre, vendar si ne upam poiskati župnika, da bi poklical domov. Še vedno se namreč bojim, da me bo ošteval, ker sem na svečnico prišel k maši brez sveče.
Nenadoma me nekdo prime za ramo in teme ni več. Seveda je Jezus. S svečo v roki. »Pridi, bova šla skupaj,« mi tolažeče reče in podam mu roko. Nič si ne upam reči, ker me je neskončno strah, da bo ob najbolj nepravem trenutku spet izpuhtel. In bom spet ostal sam. V popolni temi. Narediva ovinek čez igrišče (tudi na pranje moje laži je pomislil), nato pa me v spokojni tišini pripelje do našega dvorišča, se mi nasmehne in upihne svečo. Ko se moje oči privadijo teme, spoznam, da tudi njega ni več.
Tedaj mi kapne. Veronika odpre vhodna vrata in zaskrbljeno zakliče: »Ja, kje si pa bil toliko časa?«
»Šel sem se detektiva,« ji igrivo odvrnem.
»Kaj pa si raziskoval?« radovedno vpraša.
»Saj sem ti že povedal: ugotavljal sem, kaj praznujemo na svečnico.«
»In? Kaj si ugotovil?«
»Da je Jezus tista sveča, ki jo praznujemo.«
»Jezus je sveča?« je zmedena Veronika.
»No ja, ne dobesedno. Ampak nam dobesedno razsvetljuje poti v življenju.«
»Carsko,« je navdušena mala. Eh, ko bi jaz tako hitro razumel kot ona …

Polona Šergon
risba: Juan Juvančič

Ko sem bila majhna, so me naši domači klicali za Svečnico. Takrat sem imela god. Vsi naši so odšli v cerkev, jaz pa sem ostala sama doma. Vsak mi je dal konček svečke. Ti končki so bili odviti od sveč, katerim so rekli košarice in so bile zelo tanke in dolge in lepo navite, okrogle ali štirioglate. Ata so imeli štirioglato in so mi odrezali konček, ki je bil vsako leto ponovno blagoslovljen, saj so to svečo vsako leto nesli v cerkev in jo tam med blagoslovom prižgali.
Sveča je bila lepo rumena, še izpred prve svetovne vojske. Mamina sveča je bila bela, brat France pa je imel temno, umazano svečo. Dobil jo je med prvo svetovno vojsko od gospoda župnika zato, ker je molil naprej rožni venec v cerkvi. Tiste sveče so bile narejene iz odpadkov in so gorele s sajastim plamenom.
Odpadke od cerkvenih sveč je kupoval brat France po prvi svetovni vojni od mežnarja za prav majhen denar. Tisti vosek je rabil za voščilnik in je z njim voščil prejo, da je lažje zdrknila skozi greben, ko je tkal. Med vojsko pa so vse take končke sveč pretopili v nove sveče. Lepe niso bile, pa saj vojska, ki je rodila to stisko, tudi ni bila prav nič lepa!
Brat Jože in sestra Cilka sta mi odstopila vsak konček svoje sveče, stara mati pa so mi kupili za god novo svečko, rožnato in modro košarico. To so mama shranili, da jo bom imela, ko bom že šla v cerkev.
Takrat pa sem ostala doma. Naročili so mi, naj zapahnem vrata in nikomur ne odprem, ko bodo oni v cerkvi. Ko pridejo domov, me bodo pa že poklicali, da jim bom odprla.
***
Odšli so ven. Zapahnila sem vrata in zlezla na peč. Zbrala sem svečke, a kaj bi z njimi, če ne gorijo. Vedela sem, da jih bodo naši v cerkvi prižgali. Zakaj bi jih pa jaz ne? Šla sem v kuhinjo in poiskala za črno solnico skrite žveplenke. Vzela sem laterno in prižgala v njej majhno lučko, ki so jo imeli mama, kadar so ponoči delali v kuhinji ali v hlevu. Laterno sem nesla na peč. Ob tisti lučki sem prižgala vse svoje svečke, kar sem jih dobila za god. Na koncih sem jim stalila vosek in jih postavila ob robu peči. Tam je bila peč vedno hladna in se svečke niso talile. Gorele so lepo in mirno, kakor v cerkvi pri veliki maši. Veselila sem se teh lepih plamenčkov, se naslonila na gorko vrečo prosa in zaspala.
***
»Glejte to našo Svečnico, kako mirno spi sredi gorečih sveč!« sem zaslišala v spanju glas brata Franceta. Naši so prišli domov, pa jim nihče ni prišel odpret. Na malih vratih so s premrlimi rokami s težavo premaknili zapah in vsi v strahu prihiteli v hišo. Pa ni bilo nič hudega. Sredi dogorevajočih svečk sem spala in niti las mi ni padel z glave.
»Kako sem se ustrašila! Ravno taka si bila, kot mrliček sredi gorečih sveč. Kaj pa, če bi se ti oblekica vnela! Kdo pa ti je dal klinčke?« so hiteli mama.
»Sama sem šla ponje v kuhinjo,« sem povedala.
»Nič več te ne bomo puščali same doma!«
»Ni treba! Saj bi rajši šla z vami v cerkev. Tam bi lahko prižgala svečko!«
»O ti naša neumna Svečnica! Ko pa je tako mrzlo, ti si pa tako majhna, saj bi zmrznila!«
»Saj tudi vi niste zmrznili!« sem ugovarjala.
Od takrat so me pa jemali ob nedeljah s seboj v cerkev in na drugo svečnico sem tudi jaz med blagoslovom prižgala svojo svečko, godovno darilo stare matere.

BRENČIČ, Marija (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 80.
zgodba je izšla tudi v knjigi Marija Brenčič-Jelen,Sedem ključavnic, Ognjišče, 1995

Kaj naj ti darujem, Bog? Kaj lahko stvar da svojemu Stvarniku? Kaj lahko človek da svojemu Bogu? Vse, kar sem, sem zaradi Tebe! Vse, kar imam, imam od Tebe! Ves sem torej Tvoj!
Kaj naj ti darujem, Bog? Tebi, ki si že 'v začetku' skrivnostno združen s Sinom in Duhom, iz svojega svetega naročja potegnil čas in prostor ... vse, kar me obdaja ... in mi podaril ta čas in prostor ... dahnil v moje nosnice življenjski dih ... in me podaril temu času in prostoru ...

Kaj naj ti darujem, Bog?

Darovala sta ti Kajn in Abel, od sadov zemlje in prvence drobnice ...
Daroval ti je Noe, ko so vode odtekle, čiste živali in čiste ptice v žgalni daritvi ...
Daroval ti je Abraham ovna, potem ko ti je bil pripravljen darovati tudi Izaka, svojega sina, svojega edinca, ki ga je ljubil ...
Darovali in posvetili so ti Izraelci, v spomin in zahvalo na izhod iz Egipta, vse svoje prvorojene ...
In po tem zakonu je bil darovan tudi Tvoj Sin, Božji Prvorojenec, odkupljen z dvema golobčkoma ... ali dvema grlicama ... da bi se lahko daroval na križu in nas odkupil za večno življenje ...

Kaj naj ti darujem, Bog?

Vse od izgona iz raja je človek postavljal oltarje ... in ti daroval ... Dim se je dvigal pod nebo ... Kri se je stekala v zemljo ... A Ti tega nisi hotel ... ne želel ... ne potreboval ... In ni ti bilo všeč ... Ti ne želiš kamna na oltarju ... Ti želiš srce namesto kamna ... Srce na oltarju ... Oltar v srcu ... Zato si dal svojega Sina, svojega Edinca, ki ga ljubiš ... da je z eno samo (samo)daritvijo dopolnil Staro in postal Novo ... in nas za vselej posvetil ... in nas napravil popolne ... (glej Heb 10,4–14)

Kaj naj ti darujem , Bog?

Tebi, ki si dal samega sebe! Tebi, ki si se dal ves! Tebi, ki si dal vse!
Da lahko živim, si dal svoje življenje. Da lahko živim, si premagal smrt. Da lahko živim, se mi daješ v kruhu. In vinu.
Kaj naj ti darujem, Bog? Mar imam kaj, kar nisem prej prejel od Tebe?
Kaj naj ti darujem, Bog? V svojih ranjenih dlaneh Ti bom ponudil svoje strto srce ... Ozdravi moje rane ... Zaceli moje srce ... da bo spet celo ... da bova spet Eno ...
Dal ti bom svoji dve grlici ... dušo in telo ... Dal ti bom svoja dva golobčka ... srce in glavo ...

Ker ... kaj naj ti drugega darujem, Bog? ...

ČUŠIN, Gregor. (Na tretji strani). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 2, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Nedeljsko jutro je in še svečnica povrhu. Lep, prav posebno lep prazničen dan sem si obetala, ko sem se zbudila.
Vstala sem kot ponavadi in s tem že pričela svoj ustaljeni nedeljski ritem. Pa ni bilo vse tako, kot bi moralo biti. Tokrat je bilo nekaj drugače, ni namreč bilo električne energije. Mrzli radiatorji in pogled skozi okno so napovedovali hud mraz.
Z možem sva se uredila, da bi se odpravila k sveti maši. Na hišnem pragu me je prestregla soseda: »Nikar ne hodita v ta mraz in led. Samo poglejta, kako je cesta poledenela! Nikogar ne bo, vsi se bodo raje držali toplih domov. Svete maše gotovo ne bo, le kako bo župnik prišel iz sosednje fare do nas po taki poledici. Jaz niti primerne obutve nimam – z visokimi petkami ne bi prišla nikamor. Ne bodita nora in ostanita doma na varnem.« Plazu njenih besed ni bilo mogoče zajeziti, dokler ni povedala vsega, kar se je namenila izreči.
Z možem sva se samo spogledala. Nisva pustila, da naju pregovori. Počasnih, drsajočih korakov sva po poledeneli cesti odšla proti cerkvi.
»Kaj pa če res ne bo nikogar?« je mož začel dvomiti, saj sva slišala, kako od mraza poka drevje v gozdu.
»Nič hudega, bova pa odmolila rožni venec in šla domov. Če pa cerkev ne bo odprta, bova pa samo pozdravila rajne na pokopališču in se vrnila domov.«
Tiho sva šla naprej in ves čas poslušala grozljivo pokanje drevja v bližnjem gozdu, kjer je svojo moč izkazoval žled.
Pred cerkvijo naju je čakalo presenečenje. Ne samo, da je bila cerkev odklenjena, pred vhodnimi vrati je bil pogrnjen še dolg tekač, ki je omogočal varnejši oprijem obutve in s tem preprečil, da bi komu nevarno spodrsnilo.
Vstopila sva v cerkev. Bila je mrzla, saj ogrevanje ni delovalo, ker ni bilo električne energije. Na glavnem oltarju je bil na tabernaklju nameščen lep svečnik s prižganimi svečami, podoben tistemu, ki smo ga gledali v Svetem pismu s slikami. Vseh sedem sveč na njem je bilo prižganih in naju vabilo naprej v zavetje cerkve in pred oltar.
Ta svečnik je dobil naš župnik kot novomašni dar in verjetno je do sedaj služil bolj kot spomin na novo mašo ali kot okras na polici, tokrat pa je prišel še kako prav.
Pred glavnim oltarjem nas je pričakala okrasitev s svečkami. V veliki, okrogli posodi, nastavljeni na umetelno kovanih nogah, je bilo postavljenih veliko malih svečk – svedrastih, belih, modrih in rdečih, kot videz naše slovenske zastave. Gospod župnik je počastil Boga, nas pa tudi tokrat nagradil in razveselil s svojim umetniškim čutom.
Z molitvijo rožnega venca smo dočakali začetek svete maše. Obiska res ni bilo toliko kot običajno, tudi orgle so molčale in v tihoti cerkve ozvočenja nismo pogrešali. Smo pa ob romantični razsvetljavi toliko bolj na široko odprli svoja srca.
Prav v trenutku, ko je zvonček v rokah ministranta oznanil najsvetejši del svete maše, se je v zvoniku zaslišalo bitje ure. Samo trenutek pozneje so se prižgale vse luči.
Neverjetno lepo doživetje, ko nam je Jezus na tako nenavaden, otipljivo človeški način sporočil, da je on LUČ.
Mislim, da si bomo to srečanje zapomnili vsi, ki smo bili takrat pri sveti maši, saj smo bili deležni svete daritve na svečnico res ob svečah in ker je prišla prava, svetla luč v najsvetejšem trenutku.
Vsi smo si domov vzeli male blagoslovljene svečke, ki so nas še nekaj časa spominjale na to prav posebno svečnico.
KATARINA. (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 02, str. 36.

- Kako naj se sodobni človek v vsej množičnosti ponudbe ustavi in enostavno sprejme Božje odrešenje? Kako to, da se sodobni iskalec ne ustavi pri tem Božjem daru, pri odrešenjskem sporočilu?
Če pogledam z očmi katoliškega duhovnika in prevzamem del odgovornosti za to, da sodobni človek tega, kar išče, ne prepozna v Troedinem Bogu, bi dejal, da je problem v tem, da tako mnogi otroci kot tudi odrasli niso slišali kerigme, prvega oznanila. Niso slišali in res sprejeli glavnega oznanila – Bog nas je ustvaril, Kristus je iz ljubezni umrl, vstal in živi ter nas zbira in njegov Duh gradi cerkveno občestvo!
Danes se na različne načine trudimo s katehezo (poučevanjem) otrok, ne zavedamo se pa, da otrokom nismo uspeli izročiti osnovnega oznanila, ga niso sprejeli in ponotranjili. Otroke pri verouku zalagamo z različnimi podatki, pogosto manj pomembnimi stvarmi, ne poskrbimo pa ali nam ne uspe, da bi jim pomagali sprejeti tisto osnovno veselo oznanilo. Zavedati se moramo, da je kateheza druga stopnja na poti življenja vere. Prva stopnja je sprejetje osnovnega izročila, resnice vere. Tukaj je lahko kritika usmerjena na duhovnike, starše in katehete, da otrokom ne znamo na pravilen način izročiti oznanila Jezusa Kristusa. Znamo izvajati kateheze, večkrat nam pa ne uspeva evangelizirati. Zato moramo vsi prositi Boga za pomoč.
V katoliški Cerkvi na Slovenskem nam trenutno ne uspeva dovolj kerigma (prvo oznanilo: Kristus je Gospod), prav tako nam ne uspeva dovolj mistagogija (poglabljanje v skrivnosti vere in Boga). Še najbolje nam uspeva kateheza, vendar lahko hitro rečemo, da gre samo za faktografsko učenje na enaki ravni kot pri vseh drugih šolskih podatkih in vedenjih. Se pravi ne gre za vprašanje, ali nekdo v to verjame ali ne, pomembno je, da zna nekaj našteti. Boli me, če katehisti, katehistinje ne vzgajamo za skrivnost. Imeti znanje o veri je potrebno, nujno, toda to je premalo, treba je povezati življenje z vero, ga prepojiti in hoditi v življenju skupaj z vstalim Gospodom, ki nas spremlja. Iz Stare zaveze imamo dober vzorec družinske kerigme, družinske kateheze in družinske mistagogije, ko oče ob starozaveznih velikonočnih praznikih razlaga svojim otrokom in družinskim članom, kaj je Gospod storil zanje, za izraelski narod, da jih je izpeljal iz egiptovske sužnosti.
Pot do konkretnega, resnega vernika je preko oznanjevanja kerigme v kombinaciji z dobro katehezo. Ob tem bi zelo izpostavil še obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo, ki poudarja tudi uvajanje v skrivnost odrešenja (mistagogijo). Vsaka maša bi nam morala pomagati, da bi skrivnost mašnega dogajanja čim močneje doživeli. Obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo je vsebinsko bogat, z močno teološko in pastoralno podlago, ki bi lahko postal vzorec in podlaga, seveda s primernimi prilagoditvami, za prihodnost Cerkve glede nove evangelizacije. Uvajanje odraslih v krščanstvo bo najbrž kmalu postalo ena izmed najpomembnejših oznanjevalnih in pastoralnih dejavnosti, kot je to bilo v zgodnji Cerkvi.

izbira in pripravlja Marko Čuk