Svetopisemski trpin, osrednja osebnost po njem imenovane svetopisemske knjige, vzor bogaboječega moža.»Zanimiva in poučna je Jobova pravda z Bogom: kako si je počasi utiral pot iz brezizhodnega položaja, v katerem se je znašel,« razlaga biblicist Jurij Bizjak. »Kako se mu odpirajo oči, razberemo iz njegovih devetih govorov. V prvem občuti Boga kot svojega nasprotnika, v drugem nadaljuje svojo pritožbo, v tretjem Bogu očita, da poštenega pokončuje prej kakor krivičnega, v četrtem preide v napad, v petem pa že išče pomoči pri Bogu; v šestem gre še dalje: Bog ni več Jobov nasprotnik niti zaveznik, temveč dobrotnik, v sedmem zahteva, naj Bog krivičnike kaznuje, v osmem že na vso moč išče Boga, v devetem, zadnjem se popolnoma opre na Boga in njegovo modrost. Bog Joba potrpežljivo posluša in mu na koncu z dvema čudovitima odgovoroma, s katerima Jobu razodeva svoje znanje in moč. Že po prvem Božjem odgovoru Job prizna: »Glej, premajhen sem. Kaj naj ti odgovorim? Svojo roko si polagam na usta. Enkrat sem govoril, pa ne bo več poskušal, dvakrat, pa ne bom nadaljeval« (Job 40,4-5). /iz knjige Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 275-276)/.

Svetopisemskemu Jobu je pri nas posvečena p. c. v Sinji Gorici (Vrhnika – LJ).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

Leta 1853 so nekega župnika v Ukrajini obtožili umora in obsodili na izgon v Sibirijo. Duhovnikovo puško, ki je bila uporabljena pri umoru, so našli skrito za glavnim oltarjem v župnijski cerkvi.
»Zagotavljam vam, da sem nedolžen,« je dejal na sodišču. To je tudi bila vsa njegova obramba. Odpeljali so ga vklenjenega v verige, medtem ko so ga škof in župljani spremljali v nemem obupu.
Čez dvajset let je umiral organist tiste župnije. Iz mesta je dal poklicati sodnijskega uradnika ter mu pred številnimi pričami priznal, da je on kriv umora, zaradi katerega je bil kaznovan duhovnik. Organist je ubil moža, da se je lahko poročil z njegovo vdovo. Skril je puško in tja napotil policijo. Da bi pomiril očitke vesti, je obiskal v zaporu župnika in se pri njem spovedal. Ni pa imel toliko poguma, da bi priznal svojo krivdo pred sodiščem.
Duhovnik je pri spovedi zvedel, kdo je kriv. Vendar je sprejel nase krivdo in kazen, ker je spovednik pod izredno strogimi kaznimi dolžan ohranjati popolno tajnost glede grehov, ki so se mu jih spokorniki spovedali.
Ukazali so, naj nedolžnega župnika osvobodijo iz sibirske ječe. A bilo je prepozno. Zaradi prestanega trpljenja in težkega dela je duhovnik umrl nekaj tednov prej. Skrivnost je nesel s seboj v grob ...

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 17.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Slovenci veljamo za Marijin narod. V mesecu maju se zbiramo k šmarnicam, pri katerih pojemo Marijine pesmi, molimo lavretanske litanije in beremo ‘šmarnično’ branje. Zanima me, ali je to slovenska posebnost? (Ema)
Začetki češčenja Matere Božje v mesecu maju (nem. Maiandacht) segajo v srednji vek, ko so posvetna pomladna slavja posvečali Mariji. V sedanji obliki je majska pobožnost nastala v prvi polovici 18. stoletja v Italiji, od tam se je kmalu razširila v Francijo in Španijo. Sredi 19. stoletja pa je pognala korenine tudi v avstrijskih deželah, tudi pri nas. Odobril in pospeševal jo je papež Pij VII. Zdaj je majniška pobožnost v različnih oblikah razširjena po vsem katoliškem svetu. Pri nas se je majniška pobožnost začela leta 1851 v ljubljanskem bogoslovnem semenišču. Prvo šmarnično branje (Mesec Marije) pa je po francoski predlogi priredil Davorin Trstenjak že leta 1842. Šmarnična pobožnost je skoraj redno vključena v mašo, ki se zaključi z litanijami Matere Božje. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 5, str. 56-57

Kot mnogo drugih ljudi v sodobnem svetu imam težave z depresijo in socialno fobijo. Med celo paleto vrst pomoči pa pogrešam eno. Imamo morda kakšnega priprošnjika, svetnika ali blaženega, ki bi bil zavetnik depresivnih? Obstaja morda človek, ki mu je uspelo v ljubezni z Bogom premagati depresijo in postati svetnik? Občutek imam namreč,da se to bolezen kaj hitro lahko enači z grehom malodušja, obupovanja, utapljanja v žalosti. Zdi se, da se svetost in depresija izključujeta, saj gre vendar za veselo novico vstajenja. Slišala sem že tudi duhovnika govoriti, da kdor je v sebi žalosten, še ni srečal Boga. Res je, da mi ravno spoved in maziljenje najbolj pomagata v tem boju, ampak pogosto čutim, da je depresija nekaj, česar se ne da premagati z odločitvijo, voljo, ampak je nekaj, kar človeka popolnoma ohromi. Zase lahko rečem, da sem že kar nekajkrat izkusila, kako zelo je Bog navzoč tudi v depresivnem srcu, a eden od simptomov je tudi nezmožnost veselja. Najbolj boli ravno to, da veš, kaj vse Bog dela zate, kako te ima rad, pa se tega ne zmoreš razveseliti. Spomnim se, kako hudo je bilo, ko se nisem več mogla najti v občudovanju Boga v naravi, ki me je vedno dvigovalo. Med kristjani nekako velja, da kdor je srečal živega Boga, ne more več ostati žalosten. Depra pa je mnogo hujša. Poznam mnogo zelo vernih ljudi, tudi posvečenih, ki trpijo za depresijo. O tem pa se še vedno ne govori. "Bom molil zate," žal ni dovolj. Koliko stisk odmeva v tišini samostanskih hodnikov! Prav nihče ni imun pred tem rakom sodobne družbe in morda je čas, da se nehamo sprenevedati, da je to šibkost. Zelo zgovoren je odgovor psihiatra, ki sem mu rekla,da sem verna in mi to ne pomaga: »Ah, niste edini. Pri meni je pol ljubljanske nadškofije.« Vem, da je Bog zmožen v sekundi ozdraviti vsakršno psihično težavo, a včasih nam daje daljšo pot, ker želi doseči še kaj drugega. Kdo je torej lahko moj sveti sopotnik, ki me bo držal pod roko, kadar se opotekam po tej trnjevi poti?

Božena

 Na praznik vseh svetnikov, 1. novembra, se Cerkev v mašnem hvalospevu Bogu zahvaljuje: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših bratov in sester, ki te na vse veke skupno slavijo.« Njim naj bi se ob koncu zemeljskega potovanja pridružili tudi mi. Papež sv. Janez Pavel II. je ob razglasitvi škofa Antona Martina Slomška za blaženega v Mariboru, 19. septembra 1999 dejal: »Na drugem vatikanskem koncilu je Cerkev jasno povedala, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in popolni ljubezni. Kristjani so poklicani, da z lastnim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.« Danes je v vsakdanji govorici vsebina pojma 'svetnik' omejen zgolj na tiste, ki jih v Cerkvi javno častimo. Toda svetniki so med nami tudi danes, so naši sodobniki. »Kakor v preteklosti, tako se mora tudi danes svetost živo in radostno uresničevati v življenju,« je dejal papež v Mariboru. »Mnoge slovenske matere in mnogi slovenski očetje so si zaslužili, da so posebej omenjeni v narodni zgodovini, saj so dali pomemben zgled krščanske doslednosti. Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.«

Naj že na začetku povem, da imate za svojo bolezen priprošnjika v nebesih. Celo več jih je. Velikokrat se omenja sv. Dimpna (goduje 30. maja). Pri nas je povsem neznana svetnica, a na spletu boste našli tudi nekaj molitev k njej. Molitve so v angleščini. Drugi zavetniki so še: Benedikt Labre, 16. aprila; Marjeta Kortonska, 22. februarja; Amator (škof v Auxerru), 1. maj. Prav tako je zavetnik nadangel Rafael, 29. septembra, saj v litanijah svetih angelov molimo k sv. Rafaelu: Pomočnik v velikih stiskah, Angel bolečine in ozdravljenja, Zaščitnik zdravnikov in potujočih ... Sami se boste odločili, kateremu svetniku se boste priporočali.

Prizadene vas, ko nekateri duševno bolezen ali depresijo enačijo z grehom malodušja. Res je, ni prav, če to enačimo. Eno je greh, za katerega se sami odločimo, drugo je bolezen, ki si je ne želimo. In tudi duševne bolezni so bolezni, ne pa greh. Prebral sem, da je med duševnimi boleznimi najpogostejša depresija, torej se z njo sooča veliko ljudi. To tudi vi v pismu potrjujete.

Duševno bolezen lahko primerjamo telesni bolezni. Vsak bolnik si želi ozdraviti. V ta namen tudi moli, a niso vsi uslišani, kakor bi želeli. Nekaterim se zdravje povrne, drugim pa ne. Podobno je tudi z duševno boleznijo. Bolnik lahko moli k Bogu in je uslišan, lahko pa ni. Težava je v tem, da so pri depresiji znaki bolezni enaki malodušju. A pri bolniku je vzrok za malodušje bolezen, ki pa ni greh. Zaradi enakih znakov nikakor ne gre enačiti duševne bolezni, konkretno depresije, z grehom. V greh ljudje privolimo, bolezen pa nas doleti. Vsak občutek krivde, ki bi ga imeli zaradi malodušja, porojenega iz depresije, je zato odveč.

Kakor je res, da vsi bolniki, ki molijo, niso uslišani, kakor bi sami hoteli, ostaja pa tudi dejstvo, da vsem bolnikom stoji ob strani Bog, ki jim pomaga nositi križ bolezni, ki gotovo ni lahek. Najbrž poznamo zgodbo bolnika, ki je poromal v Lurd s prošnjo, da bi ozdravel. Žal se je vrnil domov bolan kakor prej in ljudje so menili, da je pač poromal zastonj, ker ni bil uslišan. On pa jim je zagotavljal, da res ni ozdravel, je pa v Lurdu dobil moč, da zmore prenašati bolezen. Naj bo to tudi za vas spodbuda, da vam Kristus, ki je sam trpel, stoji ob strani v vašem trpljenju. Priporočajte se mu in "vso svojo skrb preložite nanj" (1 Pt 5,7), ki je dober in usmiljen. Zaupajte v njegovo pomoč pri prenašanju križa. Sami to tudi priznavate, saj pravite, da vam zelo pomagata bolniško maziljenje in spoved.

Prav v času, ko sem pisal odgovor na vaše pismo, sem na enem od katoliških spletnih portalov našel nekaj misli depresivne bolnice. Med drugim je napisala, da je trditev, da pravi verniki ne trpijo za to boleznijo, navadna laž. Pravi, da nam Kristus ni obljubil življenja brez bolečin, bolezni in težav, toda obljubil nam je Tolažnika. Nato nadaljuje: »Ko se spomnim svojih najtežjih trenutkov, ko sem se bojevala z depresijo, sem zagledala ob sebi Jezusa. Spomnim se, kako sem neke noči jokala. Tisti občutek, kakor da si povsem sam. V tistem trenutku pa me je preplavila božja navzočnost – takrat ko sem jo najbolj potrebovala. Depresija nima nobene zveze s pomanjkanjem vere. Zame je bila katalizator za še globljo vero. Kati bili so dnevi, tisti najtežji trenutki, ko je bila vera edino, kar sem imela.«

Na začetku sem že omenil, kdo so lahko vaši 'sopotniki na trnjevi poti'. Bi pa tu dodal še eno svetnico – blaženo Mater Terezijo iz Kalkute. Ta velika dobrotnica človeštva je namreč dolga leta preživela v 'notranji temi'. Iz njenih pisem vidimo, kako je bila preizkušana, ko jo je navdajal občutek, da je Bog daleč od nje. Šla je skozi 'temno noč' božje odsotnosti. Res je, da ni šlo za duševno bolezen, ampak pojav, ki je pri svetnikih dokaj znan, da morajo skozi temno noč odsotnosti Boga. A je vztrajala! Podobno so doživljali tudi nekateri drugi svetniki. In sedaj se lahko vprašamo, če je ona v življenju tako vztrajala na poti za Bogom in celo druge vodila k njemu, kako ne bi stala ob strani tudi vam, če se ji boste priporočali? Še več. V času svojega zemeljskega življenja je imela svoje srce vedno odprto za kakršnokoli stisko ljudi. Zakaj bi sedaj, ko je pri Bogu, bila gluha za vašo stisko in stiske drugih ljudi. Torej se lahko tudi njej priporočate, da vam pomaga nositi križ vaše bolezni. Ko sem že napisal te vrstice, sem srečal dve misijonarki ljubezni, sestri iz reda, ki ga je ustanovila Mati Terezija. Povedali sta mi, da imajo pričevanje neke gospe, ki se je v depresiji v molitvi zatekla k blaženi Tereziji iz Kalkute in stanje se ji je precej izboljšalo!

Božo Rustja

Pred nekaj desetletji sem prišla živet na to kmetijo. Življenje je tako kot povsod drugod, prepleteno z veseljem in žalostjo, s srečo in trpljenjem.
Kmetija je stara in taka so tudi poslopja. Vojna je prekrižala številne načrte, gotovo najbolj tam, kjer je družina ostala brez očeta, moža, gospodarja ali gospodinje. Moja tašča je bila ena teh s črnino zaznamovanih slovenskih mater.
Le kdo bi lahko mislil na popravilo poslopij ali nove strehe, ko pa je bilo vsega komaj dovolj za preživetje? Tako je bil kozolec, star in še nekaj let po mojem prihodu prekrit s slamo, zapuščen. Bil je neka posebnost, spomenik preteklih časov in rodov.
Med vojno je bilo, ko se je gospodar moral skrivati pred osvoboditelji in se jim ni maral pridružiti, ker jih je slišal govoriti, da ne bodo več rabili Boga, da bodo sami svoji gospodarji, da ne potrebujejo farjev … »Brez Boga si življenja ne morem predstavljati,« je govoril. Bil je mrzel jesenski popoldan, ko je prišel domov in je na kozolcu z žico vezal lončene lonce, da so z njimi lahko kuhali v peči, kajti štedilnika niso imeli. Kmetijo obkroža gozd in skupina partizanov se je kar naenkrat prikazala na vratih. Glavni je ukazal gospodinji, naj jim skuha večerjo. Velikokrat so prišli in jedli od tistega malega, kar je imela revna, uboga, zanje sovražna družina. Tokrat je bila družina v strahu zaradi očeta, ki je bil skrit na kozolcu. »Kaj če se odločijo ostati in ga najdejo?« so se spraševali.
Gospodinja je skuhala skromno večerjo, na katero so čakali partizani v hiši sede okrog mize, le enega so pustili zunaj na straži. Gospodarjeva sestra, mlado dekle, je poskusila rešiti brata. Stražarju je rekla, da bo ona stražila, on pa naj gre hitro v hišo, dokler je še kaj v skledi, sicer bo ostal lačen. Vojak je bil zelo lačen in zeblo ga je in ni mu bilo treba dvakrat reči, da je pohitel v hišo na zadnje žgance z mlekom. Gospodar je med tem brž stopil s kozolca in zbežal v gozd.
Časi so se spreminjali. Žita niso več želi ročno in težko je bilo dobiti slamo za streho pa tudi krovcev za slamnate strehe ni bilo več. »Opeko bom kupil in novo ostrešje bomo postavili,« se je odločil moj mož in tako je tudi storil. Na pročelju kozolca je bil tik pod slemenom na deski lepo izrezan križ. »Če se le da, naj ostane,« smo prosili mojstra in križ je še naprej krasil stari kozolec prekrit z novo opeko. »Ta streha bo mene zdržala,« je bil moj mož vesel in zadovoljen z opravljenim delom.
Minila so dobra tri desetletja, ko se je v naših krajih začelo nenavadno vremensko dogajanje. Že na začetku zime je pustošil orkanski veter. ki je ruval drevesa in odnašal strehe. Naš stari kozolec je ječal ob močnih sunkih vetra, a je vzdržal.
Ob treh kraljih se radi spomnimo ljudskega reka “dan gor, sneg dol”. Tako je bilo to leto: sneg nas kar ni nehal zasipati s svojo belo odejo. Ubogi kozolec je spet ječal, tokrat pod težo snega.
Prihajala je pomlad in z njo odjuga in smo si že oddahnili. Nekega jutra pa smo zaslišali strašno hreščanje, pokanje in podiranje – naš stari kozolec je izgubil streho, ki se je pod težo zlomila in razpadla na njem.
Takoj smo poiskali mojstre, ki so obljubili priti v kratkem času. Čakali smo jih, minila je pomlad, mimo je šlo poletje, prišla je jesen, mojstri pa so samo obljubljali in prestavljali čas popravila tako dolgo, da smo morali poiskati druge. Ubogi kozolec je bil prepuščen padavinam, ki so bile to leto zelo pogoste.
Končno smo dočakali delavce, ki so z vestnim delom staremu kozolcu hitro postavili novo streho. Kako mo si oddahnili in se Bogu zahvaljevali!
Čisto na koncu kozolca je bilo seno, ki je bilo po vsem dežju napol gnilo in neuporabno. Treba ga je bilo zmetati iz kozolca in odpeljati proč. Tega dela se je moj mož lotil takoj, ko so mojstri opravili svoje. »Ali niso deske v podu mokre in nevarne za hojo po njih?« sem mu rekla. »Seveda so, a ena je čvrsta in po njej bom stopal.«
Tako je šlo nekaj časa in sena je bilo še čisto malo. Popustila je pozornost, utrujenost je naredila svoje. Stopil je na deske, ki niso zdržale in z njimi vred je padel na trda tla. Padec je bil hud, a hvala Bogu, odnesel jo je z udarninami in odrgninami, zlomov ni bilo!
Obkladki, mazila, masaže in počitek smo mu nudili in zaskrbljeno gledali vanj. Bilo je že dokaj pozno zvečer, ko je sin izginil v svojo delavnico, od koder se je slišalo ropotanje raznih strojev. »Kako to, da je šel in ni pri očetu?« sem se spraševala.
Bila sem pri večerni molitvi, ko je sin prišel iz delavnice z dolgo, široko desko. »Kaj mu je, da to desko vlači v hišo?« sem bila nejevoljna. Tedaj pa se je obrnil proti meni: sredi deske je bil vrezan križ, prav tak, kakršen je bil na našem starem kozolcu, a se je s streho vred zrušil. Nisem mogla verjeti svojim očem. »Moj sin, ki že dolgo ni bil v cerkvi, ki se izogiblje skupni večerni molitvi rožnega venca, je šel in izrezal križ pod novo streho starega kozolca. Močno me je ganilo to njegovo dejanje. »Vidiš, saj ni izgubil vere! Zdaj, ko smo vsi v strahu za našega ata, se je on spomnil na križ. Križ je naše edino upanje in tega ni pozabil!«

Heli (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 41.

Še enkrat je pogledala v vrečko: dva pirha, tri čokoladna jajčka in listek z voščilom za veliko noč. Zavezala je vrečko in se odpravila na obisk k Mariji.
Že nekaj časa je načrtovala ta obisk. Od takrat, ko je umrl oče. Takrat je bila zadnjič pri njej. Novica o očetovi smrti jo je potrla. V njenem odzivu je čutila, kako zelo ga je cenila, kako sta bila povezana na neki čisto poseben način. Novico ji je sporočila kar čez ograjo. Zaradi vseh mogočih opravkov pred pogrebom se ni mogla zadrževati pri njej. Zdaj se je namenila to popraviti.
Že dolgo ni bila v njeni hiši, morda zadnjič kot najstnica. Nato jo je življenje vodilo drugam in nikoli ni bilo ne časa ne priložnosti, da bi stopila za ogrado in šla k njej.
Razsušena lesena vrata so zaškripala. Primorska pripeka jih je zdelala in za trenutek se je ustrašila, da se bodo sesula. Vstopila je v temen hodnik. Morala je počakati, da so se ji oči privadile na medlo svetlobo, da je lahko prepoznala pisano šaro v tem ozkem prostoru. Nagneteno je bilo vse: od kmečkega orodja do drv, od kupa časopisov do odsluženega kolesa, od vreče krmil za kokoši do gorečk, ki so čakale na pomladansko presajanje. Ozke stopnice so vodile v prvo nadstropje. Prijela je za ograjo, spet je zaškripalo in spet se je zdrznila. Bilo je kot v kakšnem grozljivem filmu. Umazane kljuke, pajčevina, ki je izrisovala absurd: življenje v hiši je, a kakšno?
Potrkala je in ko je izza vrat zaslišala avanti, se je zavedla, da je povsem pozabila na njen poseben jezik. Govorila je mešanico slovenščine in italijanščine. No, niti to ni prava oznaka za njeno govorico. Govorila je mešanico slovenskega narečja in italijanskega narečja. Vmes je kot kamenček, ki pod vrati zaškripa in naredi razo, padla kakšna knjižna beseda, ki jo najverjetneje slišala na televiziji. K rahlo smešni slišni podobi je prispevala tudi kakšna tujka,ki ni sodila ne v eno ne v drugo kategorijo, a je bila tam in pričala o neustavljivi energiji govorke.
Ob vstopanju se je odločala, kako naj z njo spregovori in o čem naj govori. Pa je bila zadrega odveč. Ko je Marija razumela, čigava da je, je beseda stekla sama od sebe. Pa nista govorili samo o pokojnem očetu. No, tudi o njem. Povedala je, kako ji je kakšen dan pred smrtjo prinesel domačo salamo. Povedala je, da ga je takrat vprašala: Kej bo rekla moglje kste prnesu prou ceu šalam? On pa ji je odgovoril: Sveto pismo pravi, da naj pri dobrih delih levica ne ve, kaj dela desnica. In tako naj bo tudi tu: ni treba ženi vedeti za ta šalam.
Govorili sta dolgo in o marsičem. Pripovedovala je o svojem otroštvu, ko je bila meja še drugače speljana. Pred njo so vstajale slike obmejnih krajev: vrtojbenskih polj in Šempetra. Risale so se karjole, s katerimi so vozili repo, radič in krompir h gospodi v Gorico. Risala je revščino in bogastvo, vse pomešano, saj táko je bilo življenje.
Vmes je skuhala kafe: po stari maniri je kavna zrna zmlela za vsako kuhanje posebej. Ko je natakala vodo v kafetero, je rekla: Tako je ta pravo kafe. Lo go preso da Dario. Znaš, no si lava mai la kafetera con detersivo. Tako je prehajala iz preteklosti v sedanjost, ki je bila zanjo zares revna. Malo zaradi njene trme, saj se ni hotela preseliti k sinu v mesto, malo zaradi osamljenosti, ki jo prinese starost, saj je njena gospodarica umrla, njen mož tudi, njeni sosedje tudi njega, njenega prijatelja ni več na obisk.
Čutila je, kaj vse je prinesla v njeno stanovanje. Okus po starih časih, ko so kosili, grabili, se smejali. Vonj po poletju, ki je tako dehtelo ob hiši gospodarice, in občutek prijetnega hladu v graščini, ko so samo zaprte škure in debeli zidovi varovali prostore pred vdorom julijske vročine. Druga drugi sta ponujali spomine. Kdaj pa kdaj jo je zaneslo, da je skoraj zajokala, a se je kar sama potolažila. Samo poslušalca je rabila. Potrebovala je nekoga, ki sliši, da ji je hudo, ker sina ni drugače vzgajala, ker se je preveč udinjala gospodarici, ker ni imela svojih prijateljev.
Ob vprašanju, če je ni strah tako same v celi hiši v tako odmaknjenem kraju, ji je odgovorila, da se ne boji ničesar in nikogar. Ko je bila še mlajša, se je bala. Potem je videla, kako mimo hiše hodijo obmejni stražarji in navadila se je zaupati v njihovo varstvo. Ko meje ni bilo več, pa je bila že dovolj stara, da so strahovi izginili. No, včasih jo je bilo strah, da bi umrla. Danes tudi tega strahu ni več. Sm pronta, je rekla.
Vrečko s pirhi je opazila šele, ko se je že odpravljala. Omenila je Mariji, ji za veliko noč prinaša sporočilo, da je Kristus vstal. Marija je zmajevala z glavo, jo zares pogledala in mrmrala nekaj o tem, da skoraj ne verjame več. Da je bil verjetno njen oče eden zadnjih, ki je zbujal upanje in vero, da je nekaj po smrti.
Na belo nedeljo se je ustavila pri mami. Mama ji je povedala, da je Marija umrla. Že je hotela reči: “O, sem bila ta teden pri njej. Kako me je bila vesela. Naredila sem dobro delo.” Pa sem se spomnila na šalam, na desno in levo roko pri dobrih delih, zato sem rekla samo: »Bog ji daj večni mir in pokoj.« Mama pa je pristavila: »Amen. Aleluja.«

ŽEŽLINA, Sonja.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5 , str. 27-28.

Pišem vam, ker mi je Ognjišče zelo všeč. Tudi v Nemčijo sem dobivala Ognjišče, Družino, Prijatelja in Našo luč. Sedaj dobivam še vse te revije, razen Naše luči. Bereva pa samo z mlajšim bratom. Vsi nečaki in ta starejši brat ne marajo takega branja. Berejo same posvetne, protiverske revije. Eden od nečakov se še na božič in veliko noč ne udeleži svete maše. Starejši brat sovraži Cerkev in Boga in pravi, naj ne omenjam vedno ‘tistega Boga’, ker mu je beseda Bog zoprna. Težko prenašam brezbožnost brata in nečakov, ker živijo tako, kot da ni nič po smrti. Čisto brez Boga. Župnika sem že prosila, naj se vseh spomni pri molitvi. Treba je prositi Boga in zaupati v božjo pomoč.
Meni pa je Bog tako dober. Velikokrat sem že v življenju izkusila božje delovanje. Pred kratkim sem bila v bolnišnici, da so mi vodo iz pljuč jemali. Povedali so mi, da sem imela pet reber zlomljenih, čudili so se, ker so mi bolečine kar na enkrat prenehale.
Pogosto izkusimo tudi delovanje hudega duha, kar je dano posebno meni. Tudi mlajši brat je že dvakrat ponoči slišal razbijanje. Prej je vedno govoril, da imam prisluhe in privide, da sem psihično bolna. Zdaj pa mi verjame. Ni čudno, da se kaj takega dogaja, ko pa živijo vsi čisto brez Boga. Samo mlajši brat skrbi za nedeljsko mašo. Starejši brat mi očita, da ni prav, da je človek čisto zatreskan v to vero, in pravi, da sem verski fanatik in versko blazna. Povedati moram, da je zelo bolan, leta so mu tudi podarjena. Lahko se vsak čas znajde pred božjo sodbo. Zakramentov pa ni prejel ne vem koliko let. Opominjam ga, da Bog še čaka, ker je zelo dober in potrpežljiv.
Vedno popolnoma zaupam v božjo pomoč. Bog me vedno usliši. Tudi smrti nas je že vse čudežno obvaroval. Razjočem se nad božjo dobroto in vsemogočnostjo. Oče urednik, vedno prosim Boga za vas. Da vas Bog ohrani pri zdravju in vas vedno in povsod varuje. Prav tako molim za vse duhovnike. Vse te nevšečnosti in bolezni darujem Bogu za svetost duhovnikov in spreobrnjenje grešnikov.
Lucija

Papež Frančišek je leto 2016 razglasil za leto božjega usmiljenja. Za to je imel veliko razlogov. Tudi tvoje pismo to potrjuje. Koliko krivic, trpljenja, preganjanja kristjanov je danes na svetu. Občudujemo prve kristjane, kako so pogumno šli v smrt in bili pripravljeni umreti za Jezusa, za svojo vero. Danes smo priča preganjanja kristjanov v veliko večjem obsegu, kot je bilo takrat. Papež nas na to večkrat opozarja. To se ne dogaja pri nas v Evropi, pač pa v Siriji, na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Na žalost moram priznati, da se ne brigamo prav veliko za tiste nesrečnike, ki se jim to dogaja, kot da se to nas ne tiče. Vsaka čast misijonarjem, dobrodelnim organizacijam, prostovoljcem, ki gredo v te kraje. Velikokrat rečemo: “Kaj pa moremo mi storiti?” V postnem času, pri nabirkah za preganjane kristjane po svetu bi morda lahko naredili kaj več, kot naredimo.
Veliko pa je to, kar ti delaš, ko prenašaš zapostavljanje vere v lastnem sorodstvu. Res se čudno sliši, da kristjani zaničujejo svojo vero. Krščanska dediščina, ki smo jo prejeli od naših staršev, je ogromen zaklad. Brez nje ne bi bili ‘kulturni’ ljudje, ne bi imeli tistih vrednot, ki jih iščejo pri nas tudi pripadniki drugih ver. Že hvaležnost, da smo podedovali kulturo in načela medsebojne pomoči, bi nas morala navdajati, da to spoštujemo in cenimo. Ravno narobe kot se dogaja v vaši družini.
Potrebno pa je tudi potrpeti z ljudmi, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo. Nič ne pomaga, da se z njimi prepiramo. Mlajše morda lahko še prepričamo, tistih, ki so polni predsodkov, pa ne moremo spreobrniti drugače kot z dobroto. Pogovor je veliko vreden, vendar mora biti pripravljenost zanj na obeh straneh.
Bližamo se veliki noči, največjemu krščanskemu prazniku. Te dni bomo imeli priliko veliko razmišljati o resnicah naše vere in o božji dobroti, ki se razodeva prav v njegovem usmiljenju. Tudi tvoje domače, ki odklanjajo vero, rešuje božje usmiljenje. Tvoja molitev je velika spodbuda, ki jih lahko pripelje do tega neskončnega usmiljenja. Pišeš, da se bojiš, da bi prišli pred obličje Boga neskesani. To je velika nevarnost, ker človek se privadi na odsotnost misli na svojo smrt in na svoje zveličanje. Verujemo pa, da je Božje srce, po njegovih razodetjih sv. Marjeti Mariji Alacoque in v zadnjem času po razodetjih sv. Favstini Kowalski, polno usmiljenja in zagotavlja posebne milosti zlasti ob smrtni uri. Zato smo v zadnjem času med nabožne predmete, ki jih nudimo našim bralcem v naših knjigarnah, vključili tudi kipe usmiljenega Jezusa (različnih velikosti), kot se je prikazal tej poljski redovnici.
Hvaležen sem za to, kar si zapisala, da moliš zame (in za duhovnike). Papež Frančišek pri nedeljski molitvi Angel Gospodov skoraj redno prosi vernike, “naj ne pozabijo moliti zanj”. Zaveda se, kako je potreben molitve vernikov in kako mu pomaga pri opravljanju njegove težke naloge vrhovnega pastirja Cerkve. Mislim, da se moramo tudi tej njegovi prošnji in odzivov vernikov zahvaliti, da imamo tako izrednega papeža. Preprost je in govori jezik, ki ga vsi razumemo. Bogu hvala zanj! Cerkvi je vrnil privlačnost. Imajo ga radi tudi tisti, ki niso katoličani in tudi neverni. Njegovi preprostosti in odprtosti se lahko zahvalimo za bratsko srečanje z moskovskim patriarhom Kirilom na Kubi. Velik korak k medsebojni spravi in sodelovanju med kristjani.

Ne smemo se preveč bati hudobnega duha in njegovega vpliva. Brez božje volje nam ne more ničesar storiti. Bog je neskončno močnejši od njega in ne bo dopustil, da se nam preveč približa. Bati se hudobnega duha pomeni, da ne zaupamo dovolj Bogu, kar pa bi bilo zanj žaljivo.
Napisala si, da ti je Bog izkazal veliko posebnih milosti. Me veseli, da kljub težavam čutiš Boga blizu. To je veliko vredno. To je tudi posebna milost. Bog tudi tvoje družine ne bo zapustil, ker jo ti varuješ. Občuti to odgovornost. Če nam Bog veliko daje, bo od nas tudi veliko zahteval. V evangeliju je zapisano: “Po njihovih sadovih jih boste spoznali” (Mt 7, 16). Tudi od nas Bog zahteva sadove.

BOLE F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 4, str. 6.

Če se posameznik neprestano osredotoča na eno ali več zaznanih pomanjkljivosti na svojem telesu, ki jih drugi ne opazijo ali pa jih imajo zgolj za zanemarljive, govorimo o dismorfni telesni motnji.

Dismorfna telesna motnja (v nadaljevanju DTM oz. telesna dismorfija) je v diagnostičnem in statističnem priročniku za duševne motnje uvrščena v skupino obsesivno-kompulzivnih in podobnih motenj. Za osebe z DTM je značilno ponavljajoče se vedenje, ki se kaže na primer v neprestanem gledanju v ogledalo, pretiranem lepotičenju, praskanju kože in iskanju potrditve pri drugih ljudeh, saj so take osebe prepričane, da so napake v njihovem videzu resnične. Ta obsedenost pogosto vodi do izogibanja družbi zaradi osramočenosti in zaskrbljenosti. Posamezniki z DTM lahko poleg teh razvijejo tudi druge motnje (mejno osebnostno motnjo in blodnjavo motnjo). Svetovna zdravstvena organizacija je motnjo DTM uvrstila med bolezni, saj se simptomi kažejo v nesposobnosti zdravega delovanja na osebnostnem, družinskem, družbenem oziroma kateremkoli drugem pomembnem področju.

VSAK DAN VEČ UR RAZMIŠLJAJO PRED OGLEDALOM
Za telesno dismorfijo trpi približno 1–2 % prebivalstva. Prizadene oba spola, dismorfija mišic (obsedenost z mišičastim telesom) pa je pogostejša pri moških.
Osebe so osredotočene na določen del telesa, ki ga ocenijo kot nepopolnega, npr. koža, lasje, telesna teža, trebuh in obrazne poteze. Dismorfiki ves čas razmišljajo o tem, kako so grdi – gre za stalno zaskrbljenost glede domnevne telesne pomanjkljivosti –, in teh misli ne morejo pregnati, zaradi česar se počutijo manjvredne in žalostne. Ker je telesna dismorfija klasificirana kot dalj časa trajajoča motnja, so osebe po nekaj mesecih ali letih prepričane, da je nek del njihovega telesa popolnoma odvraten in da jim nihče ne pove resnice o tem. Oseba postane pretirano zaskrbljena zaradi namišljene napake ali skoraj neopazne nepravilnosti na telesu. Tako jo spremlja močna zmotna predstava o sebi, ki se je ne more znebiti, kar sčasoma pripelje do velikih stisk in trpljenja. Dnevno več ur porabi za to, da negativno razmišlja o telesnih nepopolnostih, pred ogledalom analizira napake, se primerja z drugimi in se poslužuje drastičnih ukrepov, da bi izboljšala svoj videz (lepotne operacije, steroidi ...).

LEPOTNI POSEGI IN KOZMETIČNI POSTOPKI NISO REŠITEV
Osebe z DTM velikokrat razmišljajo o kirurških posegih ali kozmetičnih postopkih, da bi poskušale popraviti svojo zaznano napako. Motnja je pogosta med zvezdniki, ki pravijo, da po posegih sicer občutijo začasno zadovoljstvo ali zmanjšanje stiske, vendar se tesnoba pogosto vrne in vodi v iskanje drugih načinov za odpravo zaznane telesne napake.
Pretirano osredotočeni na enega ali več delov telesa
Telesna značilnost, na katero se osredotočajo, se lahko sčasoma spremeni. Najpogosteje se osredotočajo na:

• obraz: nos, polt, gube, akne in drugi madeži
• lasje: videz, redčenje las in plešavost
• videz kože in žil
• velikost prsi
• velikost in tonus mišic
• pretirana zaskrbljenost s tem, da so nizke rasti ali premalo mišičasti (mišična dismorfija) se pojavlja skoraj izključno pri moških

Bolj kot so te osebe gotove v svoja prepričanja, več stisk in motenj v življenju doživijo.

ZDRAVLJENJE
Sram in zadrega zaradi videza preprečujeta, da bi poiskali strokovno pomoč. Telesna dismorfna motnja se običajno ne izboljša sama od sebe. Če se je ne zdravi, se lahko sčasoma poslabša, kar povzroči tesnobo, hudo depresijo ter celo samomorilne misli in vedenje.
Zdravljenje telesne dismorfne motnje lahko vključuje kognitivno vedenjsko terapijo in zdravila.

VZROKI
Vzroki za telesno dismorfijo niso natančno opredeljeni. Po vsej verjetnosti je posledica kombinacije težav, kot so družinska nagnjenost, nizka samopodoba in nepravilnosti v izločanju možganskega prenašalca, nevrotransmiterja serotonina.

DEJAVNIKI TVEGANJA
Telesna dismorfna motnja se običajno začne v zgodnjih najstniških letih in jo povezujejo z naslednjimi dejavniki tveganja:

• družinska obremenjenost s telesno dismorfno motnjo ali obsesivno-kompulzivno motnjo
• negativne življenjske izkušnje v otroštvu, konflikti v družini, tudi zlorabe
• nekatere osebnostne lastnosti, kot je perfekcionizem
• družbeni pritisk na kult telesa
• druge mentalne težave (anksiozna motnja ali depresija, motnje hranjenja)

ZAPLETI DISMORFNE TELESNE MOTNJE

• izguba samozavesti
• socialna izolacija
• huda depresija ali druge motnje razpoloženja
• samomorilne misli ali vedenje
• anksiozne motnje, vključno s socialno anksiozno motnjo (socialna fobija)
• obsesivno-kompulzivna motnja
• motnje hranjenja
• zloraba prepovedanih snovi
• telesna bolečina zaradi ponavljajočih se kirurških posegov
  
  

PREVENTIVA
Ni znanega načina za preprečevanje telesne dismorfne motnje. Ker pa se le-ta pogosto začne v zgodnjih najstniških letih, sta lahko zgodnje prepoznavanje motnje in začetek zdravljenja koristna predvsem za preprečevanje ponavljanja simptomov.

NE IŠČITE VŠEČKOV IN POTRJEVANJA OD DRUGIH!
Nenehna uporaba socialnih omrežij in neprestano objavljanje lastnih slik ali selfijev so lahko opozorilni znak nizke samopodobe in nagnjenja k telesni dismorfiji. Sporočila medijev o pomenu videza ponotranjijo tiste osebe, ki sprejemajo tuja merila lepote za svoja. Vztrajna izpostavljenost socialnim omrežjem je najbolj prizadela duševno zdravje žensk. Slednje se velikokrat primerjajo z medijskimi podobami idealne ženske, kar lahko povzroči neskladje med njihovo dejansko privlačnostjo in medijskim standardom privlačnosti. Raziskovalci z Univerze Bilgi in Univerze Bogazici v Turčiji so ugotovili, da posamezniki z nizko samozavestjo in samopodobo pogosteje objavljajo lastne slike na družbenih omrežjih in neprestano preverjajo število všečkov in komentarjev, ki so jih prejeli. Fotografije pogosto filtrirajo, da so videti lepši. Na tak način se ustvari napačna predstava o zunanji podobi, kar lahko spodbudi nenehno samoocenjevanje in iskanje potrditev, da smo na sliki videti popolni.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 4 (2023), 78-79.