Diakon in mučenec sv. Vincencij je v začetku 4. stol. izpričal svojo neomajno vero v Kristusa: znal je govoriti prepričljivo in bil v trpljenju močan. - Na Slovenskem je sv. Vincencij v visokih časteh predvsem v vinorodnih krajih – morda zaradi svojega imena, ki ga je ljudstvo docela napačno izvajalo iz ‘vina’. Ime v resnici izhaja iz latinske besede ‘vincens’ in pomeni ‘zmagujoč’.

Sv. Vincenciju je posvečena p. c. na Bloški Polici (Stari trg/Ložu - LJ).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 1, str. 99. 

Neki jagenjček se je zelo bal volkov. Uvidel je, da ne bo našel miru, dokler ne odkrije, kako bi se zavaroval pred nevarnim volkom. Končno mu je šinila v glavo imenitna zamisel.
Priskrbel si je tigrovo kožo in si jo oblekel. Po tistem se je počutil varnega in se brez strahu sprehajal po zelenih pašnikih.
Nekega dne je nepričakovano zagledal volka, kako se mu približuje. Začel se je tresti kot list na veji. Pozabil je namreč, da ima oblečeno tigrovo kožo.

Oblečemo si 'tigrovo kožo', a kmalu pozabimo nanjo. Naredi nas drugačne na zunaj, ne spremeni pa naše notranjosti, ne vpliva na naše obnašanje ne na naše življenje.
Imamo vero, ki bi nam mogla dati moč v težavah, jasnost v dvomih, veselje v življenju in vendar hodimo skozi življenje zaskrbljeni, raztreseni in žalostni. Trepetamo kot listi v vetru, brž ko se prikaže volk.
Potrebujemo tigrovo srce, noge in silovitost ter v sebi čutimo pogum in moč, da bi rjoveli, da bi napredovali in obvladovali vsakršen življenjski položaj. Samo obleči tigrovo kožo nič ne pomaga. Moramo verjeti z vsem srcem.

Zmeren človek usmerja svoje čutne težnje k dobremu, ohranja zdravo razsodnost ter se ne
ravna po svojem poželenju in po svoji moči, da bi sledil pohlepu svojega srca. (KKC 1809)

Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja in meč duha, kar je Božja beseda. (Ef 6,14-17)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 2 (2003), 38-39.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2005, ponatis 2009, 142-143.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

POGUMNO SPREJETJE MUČENIŠTVA V NEŽNI MLADOSTI
Sv. Neža je živela v 3. stoletju, natančnejših biografskih podatkov o njej pa ne poznamo. Po izročilu je izvirala iz rimske patricijske družine in se je že v zgodnji mladosti zaobljubila Kristusu. V času preganjanja kristjanov, domnevno leta 258/9 ali 304, naj bi komaj trinajstletna pogumno pretrpela mučeniško smrt. Po dolgem mučenju, v katerem je dokazala neomajno vero v Kristusa, so jo zabodli z mečem oziroma obglavili.

JAGNJE KOT PREPOZNAVNO ZNAMENJE
Ime Neža (Agnes) izhaja iz grškega pridevnika hagné (čista, nedolžna), povezujejo pa ga tudi z latinskim samostalnikom agnus (jagnje). Oboje je vplivalo na ikonografijo, saj je jagnje kot znamenje nedolžnosti postalo Nežin specifični atribut, ki jo hkrati kot simbol Božjega Jagnjeta označuje tudi kot Kristusovo nevesto. Njeno mučeništvo ponazarja palmova veja, medtem ko meč, izjemoma tudi ognjeni plameni predstavljajo prestane muke oziroma smrt, zmago pa venec iz vrtnic. Na glavi večkrat nosi krono ali diadem, njen višji družbeni status pa razkrivajo tudi oblačila. Kot samostojen lik včasih stoji v krajini ali pred stavbami antičnega Rima.
Pripovedni prizori, ki so jih navdihnile legende, med drugim predstavljajo svetnico, kako zaradi zvestobe Kristusu zavrne svetno ljubezen sina rimskega prefekta in odkloni darovanje poganskim bogovom, kako jo za kazen odvedejo v javno hišo, kjer njeno golo telo po čudežu zakrijejo lasje, kako jo žgejo na grmadi, a ji plameni ne škodujejo, in kako jo naposled krvnik usmrti z mečem. Med prizori posebej izstopa njena mistična zaroka z Detetom Jezusom.
Na skupinskih upodobitvah srečujemo sv. Nežo zlasti ob Mariji ali širšem Jezusovem sorodstvu, običajno v družbi drugih devic mučenk iz zgodnjega krščanstva, s katerimi rada nastopa tudi v zboru vseh svetnikov in na oltarnih nastavkih, povezuje pa se tudi z mučenci.
Sv. Neža, freska, ok. 1370, p. c. sv. Neže, Brdinje/Vrhe pri Slovenj Gradcu. - Sklepnik s podobo sv. Neže, 2. polovica 15. stol., p. c. sv. Neže, Brezje pri Dobrovi. - Sv. Neža na oltarju sv. Agate, konec 15. stol., p. c. Marijinega oznanjenja, Crngrob. - Franc Zamlik: Sv. Neža s sv. Fabijanom in sv. Boštjanom v velikem oltarju, 1730/40, p. c. sv. Neže, Golika pri Zrečah.

SV. NEŽA NA SLOVENSKEM
Severno od Alp se je češčenje sv. Neže razmahnilo v poznem srednjem veku. V tem času se je njeno ime tudi na Slovenskem že pojavljalo kot krstno ime, zraslo pa je tudi več njej posvečenih cerkva. Od devetnajstih (ena je dejansko kapela), kolikor jih danes šteje naša sakralna dediščina, jih je dobra polovica po izvoru srednjeveških. Razen župnijske na Selih pri Kamniku so vse podružnične. Ker je bila sv. Neža med našimi predniki skozi stoletja splošno priljubljena, njene podobe najdemo tudi po številnih drugih cerkvah. Motivno so slovenski primeri skromnejši od tistih v širšem evropskem prostoru. Nekaj izbranih, ikonografsko zanimivih umetnin, ki so nastale v razponu od gotike do našega časa, prikazujejo spremljajoče fotografije.
Leopold Layer: Sv. Neža s sv. Boštjanom in sv. Štefanom, pozno 18. stol., klariški samostan, Turnišče. - Jurij Tavčar »Idrijski«: Poveličanje sv. Neže, 1860, ž. c. sv. Neže, Sela pri Kamniku. - Anton Jebačin: Zasliševanje in obglavljenje sv. Neže, izrez, 1922, ž. c. sv. Neže, Sela pri Kamniku.

POVELIČANJE SV. NEŽE SLIKARJA ANTONA CEBEJA
Kot primer iz zakladnice naše baročne umetnosti predstavljamo sliko sv. Neže iz župnijske cerkve sv. Andreja v Zgornjem Kašlju pri Ljubljani, ki se je sprva nahajala pri Devici Mariji v Polju. Gre za delo Antona Cebeja (1722–po 1774), enega vodilnih slikarjev baročnega časa na Slovenskem. Umetnik, krščen v Šturjah (Ajdovščina), je več let deloval v Ljubljani, kjer se je stilno približal Valentinu Metzingerju, a je pod vplivom beneškega slikarstva ustvarjal lahkotnejše, že rokokojsko slikovite kompozicije.
Na sliki, ki je nastala v času po letu 1770, se gracilno upodobljena svetnica s palmovo vejo in ovco v naročju na oblaku dviga v nebo, kjer jo v soju žarkov čakata angelca z vencem rdečih vrtnic, znamenjem njene mučeniške zmage. Cebej je ustvaril pretehtano kompozicijo, ki prek svetnice v osi povezuje zemeljsko in nebeško sfero in je tudi barvno usklajena. Zeleno krajino in modro nebo preglašajo zamolkli rjavkasti oblaki kot odsev krvavega mučeništva, ki ga dramatično ponazarja okoli Neže ovit cinobrasto rdeč plašč, medtem ko veronsko zelena obleka izraža njeno umirjenost in notranjo zbranost, poudarjeno tudi s povešenim pogledom.
Ivan Resman: Sv. Neža na oltarju sv. Antona Puščavnika, ok. 1900, bazilika Marije Pomagaj, Brezje. - Henrik Dejak: Sv. Neža v istoimenskem oltarju, 1906, p. c. sv. Križa, Gradišče pri Vipavi. - Stane Kregar: Sv. Neža, barvno okno, šestdeseta leta 20. stol., p. c. sv. Neže, Brezje pri Tržiču (repr. po: Aljaž Pogačnik, Po poti sakralne dediščine Občine Tržič, Tržič 2007)

ZGLED NEDOLŽNOSTI IN SRČNOSTI
Sv. Neža, ki spada med najprikupnejše svetniške like, nas tudi v likovnih upodobitvah nagovarja s svojo nežnostjo, nedolžnostjo, zvestobo, vero in srčnostjo. Umetnost jo postavlja pred nas kot zgled in priprošnjico, h kateri se še posebej obračajo vrtnarji, pastirji in ovčarji.

dr. A. Lavrič, Ljudski svetniki ... zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 1, str. 98.

Ljuba moja sveta Neža!
Že na prvi pogled sva si zelo različna.
Na vseh tvojih upodobitvah se lepo vidi in v vseh tvojih življenjepisih se jasno prebere, da so tvoj glavni atribut – lasje. Vsem pa, ki so me kadarkoli videli, četudi zgolj na fotografiji, je jasno, da lasje pač niso moj atribut. Zadnje čase se sicer nekaj poskušam truditi z brado, a več kot to, da sem skril svoj debelušni podbradek, vendarle nisem dosegel, medtem ko si ti z lasmi zakrila celotno telo pred pohotnimi pogledi svojih krvnikov.
Ti si jagnje: Neža ... Agneza ... Agnus ... ki si po zgledu svojega nebeškega Ženina, kateremu si posvetila dušo in telo, šla radovoljno v smrt, “kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol”; jaz: oven, ki se, hoteč slediti Pastirju (ki je – mimogrede – tvoj Ženin) trmasto zaletavam z glavo skozi zid, pa čeprav mi tvoj Ženin (ki je – mimogrede – moj Pastir) kaže drugačno pot. Pot, ki se mi zdi prenaporna, prestrma, predolga ... in zato iščem bližnjic ... pa čeprav skozi zid! Av!
Ti bližnjic nisi iskala! Mar bi ne bilo veliko laže – zaobljuba čistosti gor ali dol – sprejeti snubitev in se dobesedno čez noč povzpeti v sam vrh družabne in družbene smetane (saj je bil ta, ki te je snubil, menda sin cesarjevega namestnika), kot pa trmasto vztrajati v zvestobi Bogu, ki ga nikoli še nihče videl ni in skozi vrata smrti vstopiti v svetost.
Dozdeva se mi, da bi mnoga današnja dekleta, ki si jim vrstnica po letih, brez premisleka sprejele tako ponudbo. Da bi prodale dušo in telo za hipec uspeha. Za pet minut slave. Za sliko na naslovnici. Da bi za blišč in glamur pristale na življenje brez ljubezni in časti. Na življenje, v katerem ni nič sveto. In ni Svetega.
A morda se mi tako dozdeva zgolj zato, ker jih sodim le na prvi pogled. In tako na prvi pogled, ti res niso prav nič podobne. Lase sicer imajo, a si jaz s svojo brado zakrijem več kože, kot one s frizurami in vso garderobo vred! A taka je, pravijo, moda. In si bila tudi ti oblečena po modi. Tedanji, seveda. Torej: so ti podobne. Le moda je drugačna!
Ko so te razgalili, si se pokrila z lasmi. Skrila si se.
In morda se tudi današnja dekleta le skrivajo. Saj se je najlaže skriti v množici, v čredi. Kljub vsemu ‘nastopaštvu’, se morda bojijo izstopati. In v čredi razgaljenih, oblečene najbolj izstopajo. Moda je drugačna, časi so drugačni ... Jagnje, ki izstopa in je drugačno od črede, je danes črna ovca. Včasih celo grešni kozel!
A Kristus – Jagnje Božje – je še vedno isti.
Morda sem tako ‘strog’ do današnjih deklet tudi iz strahu. Dve hčerki mi plezata skozi in preko pubertete. Z modno razgaljenostjo – hvala Bogu – nimamo težav, kaj pa je skritega v srcu, pa sam Bog ve!
Ljuba sveta Neža! Tvoje ime je tako ‘nežno’, a si, malo drobno jagnje, znala in uspela biti trmasta kot najbolj trmast oven (pa sva si vseeno nekoliko podobna, kaj?! ) in si ostala zvesta do svetosti.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in obilno razlij na nas in še posebej na našo mladino!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 114.

Rahlo upognjena s svetlo naglavno ruto, ki si jo od časa do časa pomakne na čelo, da je med delom ne bi slepilo sonce, stopa previdno po strmini. Čeprav se počasi in težko premika po vinogradu, je obrezovanje trt njeno najljubše delo.
A da bi jo videli, kako se razživi, če se kdo ustavi na poti zgoraj in se zaplete z njo v pogovor. Takrat ne pozabi povedati, kako je srečna, ker ji Bog daje zdravje, da še lahko skrbi za svoj vinograd in domačijo. Pa saj ji ne bi bilo več potrebno, lahko bi šla h kateremu od svoji otrok. Toda kako bi brez rožic na oknih, ki jih zalije že navsezgodaj, brez svojega vrta, ki mu nameni vsaj kako uro na dan, kako bi brez kokošk? In na vprašanje, ali nič ne potrebuje ali pogreša družbe, se prijazno nasmehne in pove, da jo pravzaprav moti ves tisti živžav, ki pride k njej ob koncu tedna. Da, lepo ji je na tem hribu, v tem miru. In živahen pogled ji hvaležno zaobjame bližnja polja in gozdove ter se ustavi na oddaljenem kopastem Boču. Pri tem ji obraz zažari v posebni sreči, da se ji gube na licih porazgubijo, zelenkasta barva oči pa se zlije skupaj z barvo rastlinja. In mimoidoči se ne more načuditi, od kod toliko vedrine in optimizma pri dvainosemdesetih letih. A lahko si je sam odgovoril, če ni preslišal pozdrava: »Bog daj srečo!«
S temi besedami je naša mama blagoslovila vsako srečanje.

LR (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 78-80.

»Obhajamo rojstni dan svete Neže. Poročajo, da je pri dvanajstih letih postala mučenka. Kako velika in obsodbe vredna je krutost, ki niti otroku ni prizanesla! Še večja in močnejša pa je vera, ki zanjo pričajo celo tako mladi,« je mučenko Nežo slavil sv. Ambrož († 397), ki je povzel poročila starejših kristjanov. Neža, latinsko Agnes (jagnje), se je rodila v plemeniti rimski krščanski družini. Že kot otrok je obljubila Kristusu večno devištvo, zato je zavrnila uglednega poganskega snubca, ki jo je pri oblasteh zatožil, da je kristjanka. To se je zgodilo leta 304, v času, ko je cesar Dioklecijan odredil splošno preganjanje kristjanov. Po krutih mučenjih je bila obglavljena. Nad njenim grobom je dala hči prvega krščanskega cesarja Konstantina postaviti baziliko. Sveto Nežo upodabljajo z belim jagnjetom v naročju ali poleg sebe kot nevesto Kristusa, Božjega Jagnjeta, z dolgimi lasmi, ki so zakrili njeno telo, ko so ji odvzeli obleko, in s palmovo vejo, simbolom njene dvojne zmage, devištva in mučeništva. (sč)
Na sliki: sv. Neža, kip na glavnem oltarju, ž. c. sv. Neže, Sela pri Kamniku.

Na slovenskem ozemlju je 19 cerkva, ki so posvečene mučenki sv. Neži; ena je župnijska, osemnajst je podružničnih in ena kapela. – V ljubljanski nadškofiji najdemo edino župnijsko cerkev sv. Neže pri nas – v Selih pri Kamniku  (ovitek) (oskrbovana iz Šmartnega v Tuhinju); na ozemlju ljubljanske nadškofije pa je še šest podružničnih cerkva: na Golčaju (1) (Blagovica), na Kumu (2) (Dobovec), v Brezju (4) (Dobrova), na Brezjah pri Tržiču (5) (Kovor), na Gornji Slivni (7) (Vače) in v Bukovju (Zagorje ob Savi). – Koprska škofija ima eno samo ‘Nežino’ cerkev – v Krajni vasi (9) (Skopo). – V novomeški škofiji naštejemo šest podružničnih cerkva sv. Neže: v Knežji vasi (6) (Dobrnič), potem dve podružnici župnije Hinje - na Lopati (11) in v Seču, (17) na Vrhu (16) (Raka), v Vodicah (10) (Sv. Križ – Gabrovka) in na Zaloki (14) (Šentrupert); na Boldražu (Radovica) je sv. Neži posvečena kapela – V mariborski nadškofiji so tri župnijske cerkve device in mučenke sv. Neže: Fram (12) (sv. Neža), Vrhe (15) (Sele/Slovenj Gradcu) in Golika (3) (Zreče). – Dve podružnični cerkvi sv. Neže sta še v celjski škofiji: Griže (8) (Liboje) in Zagradec /Čanje/ (13) (Sevnica). – MS škofija nima sv. Neži posvečene nobene cerkve. – Kipi in slikarske upodobitve sv. Neže pa so zelo pogoste tudi po številnih drugih naših cerkvah; pravijo, da pri nas skoraj ni baročne cerkve brez njenega kipa ali slike. (mč)

sv. Neža, Sela pri Kamniku

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 1, str. 115.

Kaj, ko bi s Svetim pismom ravnali kot z mobilnim telefonom?

• Imeli bi ga vedno v torbi ali žepu
• večkrat na dan bi ga vzeli v roke
• hitro bi se vrnili domov ali tja, kjer bi ga pozabili
• uporabljali bi ga, da bi osrečili prijatelje s sporočilom
• z njim bi ravnali kakor da ne moremo živeti brez njega
• vsakemu svojih otrok bi ga podarili.

Razlika med Svetim pismom in mobilnim telefonom

• Sveto pismo ne pozna težav z omrežjem
• omogoča vedno dobro povezavo, ne glede na to, kje smo
• ni ga treba polniti in plačevati naročnine, nudi neomejeno število pogovorov in sporočil
• ne pozna nevarnosti, da se povezava nenadoma prekine.

SOS številke

• ko si potrt, beri Jn 14
• če si vznemirjen, beri Psalm 51
• če si zaskrbljen, beri Mt 6, 19-34
• če si v nevarnosti, beri Psalm 91
• če se ti zdi Bog daleč, beri Psalm 63
• če je tvoja vera šibka, beri Heb 11
• če si osamljen in živiš v strahu, beri Psalm 23
• če ti vest očita, da si trdosrčen, beri 1Kor 13
• če hrepeniš po pravi sreči, beri Kol 3,12-17
• če želiš mir in gotovost, beri Mt 25–30.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2017), 33.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 37.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Presunilo me je, ko sem brala, da so evtanazirali 23-letno Belgijko. Imela naj bi duševne motnje. Svoje trpljenje je opisovala kot neznosno duševno trpljenje. Niso ji niti dodelili psihologa, kaj šele psihoterapevta. Tam je evtanazija dovoljena že dvajset let. Menda je bila v začetku tudi (tako kot je v predlogu sedaj pri nas) dovoljena evtanazija samo za umirajoče, ki neznosno trpijo. Potem, tekom let, so razširili evtanazijo tudi za vse, starejše od 75 let brez posebnih bolezni, potem na otroke, take, ki niso taki kot večina, potem so se pa spravili še na duševne bolnike.
Tudi jaz sem duševna bolnica. Pri sedemnajstih letih, ko se mi je bolezen prvič pojavila, sem tudi jaz tako duševno trpela, da sem poskušala narediti samomor. Danes sem hvaležna vsem, ki so me takrat rešili in mi pokazali smisel življenja. Ne znam si predstavljati, da bi mi namesto zdravljenja ponudili evtanazijo, kar se v prihodnosti lahko zgodi (močno upam, da se motim, ampak zakon o evtanaziji je pred sprejetjem). Upam, da se mi bolezen ne bo več ponovila, če se mi pa bo, upam, da mi bodo pomagali živeti in ne umreti. Rada bi še nekaj časa živela.
Veronika

Vaš odziv na novico o evtanaziranju 23-letne duševne bolnice iz Belgije je povsem razumljiv. Vsa živa bitja, ne samo ljudje, smo naravnani na to, da hočemo živeti. Še več, življenje hočemo živeti v polnosti. Življenje teži k temu, da bi izživelo vse svoje potenciale. Za razliko od drugih živih bitij pa človek išče smisel svojega življenja. Zaveda se svoje končnosti, zato želi trenutke svojega življenja napolniti z vrednostjo in smislom. Kaj pa narediti takrat, ko se človek ne more več zoperstaviti bolezni, bolečini in trpljenju? Kako se soočiti z neozdravljivimi boleznimi, z dolgotrajnim procesom umiranja, z onemoglostjo v starosti? Kakšno vrednost in smisel ima trpljenje? Ko se človek sooča s svojimi mejami, z bolečino in nemočjo, je v veliki skušnjavi, da bi v svoje roke vzel tudi odločitev o koncu svojega življenja ali življenja svojih bližnjih.
Kot ste omenili, so v nekaterih državah že uzakonili evtanazijo, kar pomeni, da bolniki, ki trpijo neznosne bolečine, lahko zaprosijo zdravnike, da končajo njihovo življenje. Poleti 2023 je bil predlog takšne zakonodaje vložen tudi v slovenski parlament. Podobno kot v državah Beneluksa, Kanadi in Španiji tudi slovenski predlog zakona o končanju življenja daje pravico do evtanazije bolnikom, ki po njihovi presoji doživljajo neznosno trpljenje, za katero ne obstaja sprejemljiva možnost lajšanja tega trpljenja. Torej lahko za evtanazijo zaprosijo tudi duševni bolniki, če sami presodijo, da je njihovo trpljenje neznosno in ga ni mogoče lajšati. Res je, da je bila na Nizozemskem in v Belgiji na začetku evtanazija omejena samo na onkološke bolnike, in to zgolj tiste, ki so bili v terminalnem stanju bolezni in so jim skrajšali proces umiranja za največ en mesec. Zelo hitro pa so pravico do usmrtitve s strani zdravnika dobili tudi psihiatrični bolniki, za katere se je ugotovilo, da trpijo zaradi neozdravljive psihiatrične bolezni. Iz leta v leto se število evtanaziranih psihiatričnih bolnikov povečuje. Kar pa je še huje, se v večini držav, kjer je evtanazija dovoljena, usmrtitev psihiatričnih bolnikov zgodi v povezavi s transplantacijo njihovih organov. Ker so psihiatrični bolniki večinoma telesno zdravi, so njihovi organi zelo dragoceni za presaditev. Ker je smrt načrtovana, je tudi sam postopek presaditve bolj zanesljiv in uspešen. Ti bolniki se lahko počutijo celo heroji, ker bodo darovali svoje organe ljudem, ki jih nujno potrebujejo. Ob tem pa se zmanjšuje možnost, da bi si naknadno premislili glede odločitve za končanje življenja. Težko je preklicati odločitev, ki bo drugim omogočila nadaljnje življenje, sploh če si duševni bolnik. Vidimo torej, do kako zapletenih primerov in tudi zlorab lahko pripelje uzakonitev usmrtitve na zahtevo.
Primer, ki sem ga opisal, nazorno kaže na logiko t. i. »spolzkega klanca« pri uzakonitvi evtanazije. Na začetku je mogoče izpostavljen primer neznosnega trpljenja bolnika in zdi se, da je edini izhod, da končamo njegovo trpljenje in ga usmrtimo na neboleč način. Vendar ena taka izjema pomeni prvi korak na spolzkem klancu. Mogoče lahko previdno naredimo še enega ali dva, potem pa že drsimo po strmini navzdol brez vsakega nadzora. Podobno se dogaja tudi pri izvajanju evtanazije. Pravico do evtanazije dobijo vsi, ki zase trdijo, da doživljajo neznosno trpljenje. Tudi slovenski predlog zakonodaje pravi, da mora biti ocena, kaj je to neznosno trpljenje, prepuščena izključno bolniku. Čedalje bolj se širi tudi evtanazija otrok in mladoletnih oseb. V državah Beneluksa lahko za evtanazijo zaprosijo otroci od 12 leta dalje. Ko se enkrat odprejo vrata odločanju o končanju življenja, je težko postaviti mejo in preprečiti zlorabe.
Zato je tako pomembno, da vztrajamo pri spoštovanju svetosti človeškega življenja vse do njegovega naravnega izteka. Vsekakor je treba narediti vse, da se umirajočim lajšajo fizične bolečine in se jim nudi vsestranska pomoč in podpora. Prav tako je treba pomagati vsem ostalim, ki se soočajo s fizičnim ali psihičnim trpljenjem ter uporabiti vse znanje in razpoložljiva sredstva, da jim omogočimo čim bolj kakovostno življenje. Rešitev je treba iskati v celostni zdravstveni oskrbi, solidarnosti, sočutju, pristnih medosebnih odnosih, molitvi in zaupanju v Božjo pomoč, ne pa v ustvarjanju nevarnih evtanazijskih bližnjic. Upam, da Slovenija ne bo dokazovala svoje »naprednosti« s tem, da bo kot prva od držav Srednje in Vzhodne Evrope uzakonila evtanazijo.

R. Globokar, Pisma, v: Ognjišče 1 (2024), 76-77.