Mnogi novodobni verniki ne hodijo k spovedi, češ da nimajo nobenega greha! To je po moje brezvestna domišljavost. Mnogi imajo spoved za nekaj staroverskega. Žal s takimi pogovori pohujšujejo še mnoge druge vernike.
Na žalost pa lepo v vrsti stopajo k sv. obhajilu, češ da se na začetku maše skupno spovemo svojih grehov ...
Jelka
Premislek ob vašem vprašanju nam bo koristen tudi ob začetku svetega leta usmiljenja, ki smo ga začeli 8. decembra. Spoved je namreč zakrament Božjega usmiljenja. Ob začetku tega leta se lahko vprašamo, zakaj nekateri ljudje ne hodijo k spovedi? Osebno vidim enega od velikih razlogov v tem, da imajo napačno podobo Boga. Morda si ga ti ljudje predstavljajo kot strogega sodnika, nadležnega policista ali kot maščevalca in podobno ter bežijo od njega. Zato papež Frančišek želi, da bi v svetem letu Cerkev ljudem spet pokazala na Boga kot usmiljenega Očeta. Kako bi bilo lepo, če bi v letu usmiljenja ljudje Boga vzljubili kot ljubečega Očeta in se mu ne bali bližati. Tudi v zakramentu sprave.
Že slišim nekatere, kako ugovarjajo: če je Bog res usmiljeni Oče, ljudje pač grešijo in se sklicujejo na to, da je pač usmiljen in odpušča ter da zato lahko grešijo. A stvari niso tako preproste. Kdor bo zares spoznal Boga, usmiljenega Očeta, se bo varoval vsakega greha, ker mu bo iskreno hudo, da bi z grehi žalil tako ljubezni polnega Očeta. Kdor ljubi, ljubljenemu ne bo naredil nič slabega, ampak se bo varoval vsake najmanjše stvari, ki bi žalila ljubljenega. Slovenci to lahko še bolj razumemo, saj nam je naš pisatelj Ivan Cankar to na izredno lep način opisal v črtici Skodelica kave. Naj samo na kratko spomnim na njeno vsebino. Mladi Ivan je kot študent prišel domov na počitnice in si na skednju pripravil prostor za pisanje. Doma so bili revni, imeli pa so ljubečo mater. Nekega popoldneva si je zaželel kave. Nenavadna želja, saj je vedel, da doma nimajo niti za kruh. Toda mati je v svoji ljubezni nekje našla kavo, jo skuhala sinu in mu jo odnesla. Sin pa jo je neprijazno zavrnil, da sedaj ne bo pil in naj ga pusti pri miru. Mati se je razočarana umaknila, sin pa je spoznal, kako je narobe ravnal in izredno ga je bolelo, ker je ranil žrtvujočo se materino ljubezen. Še dolga leta pozneje ga je to neizmerno peklo, čeprav objektivno gledano ni šlo za velik greh, vendar je njega že najmanjši prekršek proti materi, ki ga je tako ljubila, neizmerno bolel. Podobno bo vernika, ki veruje v usmiljenega Boga, ki neizmerno ljubi človeka, neizmerno bolel vsak odklon od Božje ljubezni. Podobno kot Cankarja, bi nas zabolelo, ko bi se pregrešili zoper Ljubezen.
Zakaj torej nekateri ne hodijo k spovedi? Naj poskusim razložiti še z enim primerom. Če se z avtom vozim iz Ljubljane v megli in pred menoj vozi tovornjak, ki pridno maže vetrobransko steklo mojega avta, te umazanije ne opazim vse dokler ne pripeljem na primorsko sonce. Ko posije sonce, se zgrozim, kako umazano ‘šipo’ imam in kako sem mogel voziti s tako umazanim steklom. Podobno je s človekom. Lahko ‘vozi’ skozi življenje z dušo, polno umazanije, a se mu ne zdi to kaj posebnega. Šele ko posije sonce Božje ljubezni in usmiljenja, spozna, kako umazano dušo ima in se vpraša, kako sem mogel do sedaj imeti tako umazano? Če torej ljudje ne hodijo k spovedi, to pomeni, da se še niso srečali z Božjo ljubeznijo. Kdaj se je spreobrnil izgubljeni sin v evangeljski priliki? Takrat, ko se je znašel v veliki stiski in se je spomnil, kako dober je njegov oče, ki še najemnikom daje kruha v izobilju (prim Lk 15,17). Šele ob misli na dobrega očeta je lahko sklenil, da se bo vrnil k njemu, priznal greh in ga prosil odpuščanja. Kdor ni sposoben priznati greha in prositi odpuščanja, kakor je to naredil izgubljeni sin, pomeni da je daleč od Boga ljubezni in usmiljenega Boga.
Zato se nam morajo pravzaprav smiliti ljudje, ki trdijo, da nimajo nobenega greha, ker to pomeni, da so daleč od usmiljenega Boga. Veliki svetniki, ki so bili blizu Bogu, so se pogosto spovedovali in obenem naredili veliko za ljudi, zlasti tiste v stiski.
Glede mnenja, da se grehov spovemo v začetku maše, je treba povedati, da kesanje na začetku maše ne nadomesti zakramenta sprave. Res je, da nam kesanje v začetku maše odpusti manjše grehe, a ostajajo še grehi, ki se jih moramo izpovedati. V Kanadi delujoči duhovnik je pripovedoval, kako je direktor bolnišnice, kjer je tudi on obiskoval bolnike, povabil na srečanje duhovnike in predstavnike vseh verskih skupnosti. Na tem srečanju je dejal, da opaža razliko med bolniki. Bolniki katoliške vere imajo prednost, ker poznajo spoved. Po spovedi so mirnejši in velikokrat se jim stanje izboljša. Tako nam o pomenu zakramenta sprave morajo govoriti drugoverci. Drugi nam morajo odkrivati zaklad, ki smo ga mi zanemarili ...
V začetku svetega leta usmiljenja naj nas spodbujajo k razmišljanju besede, ki jih je kot pričevanje zapisala letošnja Nobelova nagrajenka za književnost Svetlana Aleksijevič v knjigi Černobilska molitev: »Ni takšnega greha, ki ga Gospod Bog ne bi odpustil, če se iskreno kesamo. ... Ljudje so nepravični, Gospod Bog pa je neskončno potrpežljiv in zelo milostljiv ... « (str. 84). Po vsej verjetnosti pisateljica izhaja iz pravoslavnega okolja. Ali nas bodo res morali ljudje drugih veroizpovedi prepričati v to, kar nam tako lepo govori papež Frančišek?
Božo Rustja

Ognjišče (2015) 12, str. 72

Iz svoje mladosti se spominjam, da so duhovniki adventni klic Janeza Krstnika: »Pripravite pot Gospodovo!« razlagali kot opozorilo, da se je treba na Gospodov prihod o božiču pripraviti z dobro spovedjo. Kdaj je spoved ‘dobra’? (Cecilija)

Spoved je dobra, če se nanjo resno pripravimo, se svojih napak in grehov iskreno kesamo in nam ob pomoči milosti, ki smo jo prejeli, pomeni korak k spreobrnjenju. Katekizem katoliške Cerkve (Kompendij) razlaga, da sta bistveni prvini zakramenta sprave (spovedi) “dejanje človeka, ki se spreobrne po delovanju Svetega Duha, in odveza duhovnika, ki v Kristusovem imenu podeli odpuščanje in določi način zadoščevanja”. Našteva tudi spokornikova dejanja: skrbno spraševanje vesti; kesanje, ki je popolno, če izvira iz ljubezni do Boga, in nepopolno, če temelji na drugih nagibih, ter vključuje (trdni) sklep nič več ne grešiti; izpoved, ki obstoji v priznanju grehov pred duhovnikom; zadoščevanje ali pokora, ki jo spovednik naloži spokorniku, da popravi škodo, katero je povzročil greh. (sč)

Deček je povabil svojega prijatelja na zabavo ob rojstnem dnevu. Natančno mu je razložil, kako bo našel stanovanje njegovih staršev in kaj mora storiti, ko pride tja.
»V sedmem nadstropju poišči stanovanje s črko E na vratih in s komolcem pritisni na zvonec. Ko se bodo vrata odprla, jih porini z nogo.«
»Toda zakaj bi moral pritisniti s komolcem in poriniti z nogo?« je vprašal povabljeni prijatelj.
»Zato, ker boš imel roke polne daril za moj rojstni dan.«

Misliti samo na darila ob praznikih je žalostna podoba potrošniške družbe brez srca.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 102.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Noč. Bo kdaj jutro? Bolečine po vsem telesu. Ni se spraševala, zakaj. Ni klicala Boga na odgovor. Tako je pač bilo. Ena od mnogih trpečih, dežna kapljica, izgubljena v vesolju. Zares izgubljena? Verovala je v Božjo bližino in pomoč.
Ko je zvedela, da ima raka, je bilo hudo. Seveda, kako ne bi bilo? Takoj je ugotovila, kaj vse potegne za sabo ta diagnoza, kaj vse se spremeni v človekovem življenju. Nekoč - kje je že to - ko je bila še zdrava, je govorila, da ima toliko volje, da bi tudi raka premagala. In zdaj? Ga je hotela premagati? Saj ne gre za to, da preživiš. Prej ali slej moraš umreti. Ne, bistveno je, da v duši ohraniš veselje do življenja, do drobnih stvari. To je znala, in vendar se je ob bolezni imela še veliko naučiti.
Najhujše so bile noči. Ni jim bilo videti konca. Takrat je spoznala pomembnost darovanja trpljenja. »Ljubi Bog,« je šepetala, » naj bo ta bolečina za moža, za otroke, za tiste, ki živijo v še hujših stiskah, pa za vse, ki drugim povzročajo gorje ...« Ne da bi sama vedela, kako, je po taki molitvi čutila olajšanje, vsaj v srcu. Kdo ve, komu je pomagala s svojo molitvijo. Koga je rešila pred prepadom ali komu je olajšala bolečino.
Na obzorju se je začelo svetlikati. Vstajal je nov dan, dan bolečine, dragocen dan. Dan, ko se bo komu docela neznanemu zazrla v dušo in s poslednjimi močmi izrekla čudovite besede: »Darujem trpljenje, naj bo kot zlata luč tebi v oporo ...«

FISTROVIČ, Katarina. Ognjišče (2010) 12, str. 116

Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

SKUPAJ KUHAMO IN PEČEMO
Božič doživljamo z očmi – vedno več je lučk in svetlobe, poglej jaslice! Doživljamo ga z ušesi – kako lepo zvenijo kraguljčki in božične pesmi. Pa z nosom ga doživljamo (če le ni preveč smrkav in rdeč), vonjamo kadilo in, mmm, s slastnimi začimbami obogatene božične medenjake. Ko smo že pri piškotih – božič tudi okušamo, kajne? S potico, cimetovimi rolicami, kuhanim vinom, vročo čokolado (za otroke takšno s penicami in cimetom) … Ko se medeni piškot stopi v ustih in pomeša z božičnim čajem, je to pravi božični okus: tako kot Jezus, mali otrok, ki se je pomešal med nas, povsem običajne, preproste ljudi. Preden je začel javno delovati, je razveseljeval starše s svojo ljubeznijo, igrivostjo in gotovo tudi nagajivostjo. In če smo že pri piškotih in čaju, nekaj okusnega domačega vam lahko postrežemo tudi mi.

Na božično jutro, po polnočnici, seveda ne gre brez močne kave. Tudi vanjo lahko dodamo kakšno božično začimbo. Naj bo vsak požirek tega Stvarstva priča Njegove ljubezni. Praženo, v zrnju, arabsko ali turško? Pa takšno s cimetom imamo tudi.

Če advent živimo z občutkom, bo tudi naša peka dobro uspela. Ali kot bi rekla s. Vendelina: »Potico pečemo z občutkom.«

OREHOVA POTICA
Kvašeno testo za potico
• 60 dag bele moke
• kvasec: 3–4 dag kvasa, pol dl toplega mleka, pol žličke sladkorja
• 1 žlička soli, 3 rumenjaki, 8 dag sladkorja, 1 žlica ruma,
• okoli 3 dl toplega mleka
• 8 dag masla

Orehov nadev
• 40 dag mletih orehov, 2 žlici drobtin, 20 dag sladkorja,
• pol žličke mlete kave, 12 dag masla
• približno 2,5 dl vrelega mleka
• 1 jajce, 1 žlica ruma

Kvašeno testo za potico
Mesenje in gnetenje: Moko presejemo v skledo, da jo prezračimo. Naredimo jamico in vanjo vlijemo v sladkanem toplem mleku stopljen kvas. Pomešamo z malo moke in pustimo, da 2 minuti vzhaja.
V moko ob strani damo sol, rumenjake, sladkor, rum in počasi prilivamo mleko ter zamesimo testo. K mesenju pritegnemo počasi vse sestavine. Pazimo, da sol in kvas na začetku ne prideta skupaj. Ko dobimo določeno trdoto testa, ko je na primer malo mehkejše kot za mlečni kruh, dodamo toplo maslo in gnetemo toliko časa, da postane testo gladko. Gnetemo lahko z električnim mešalcem za testo.

Testo pokrijemo in pustimo, da vzhaja v toplem prostoru, ne pa na topli plošči. Vzhajano testo zvrnemo na pomokan prt, krog in krog zavihamo robove za dober centimeter, pomokamo in zvaljamo.

Mazanje potice ali potičenje in zvijanje: Če testo debelo zvaljamo, ga tudi debelo namažemo z nadevom, če pa ga tanko zvaljamo, ga tanko namažemo. Pazimo, da je testo ob robu, kjer začnemo zvijati, lepo namazano.

Ko smo testo namazali, potico kar se da tesno zvijemo. Položimo jo na pekač ali v model za potico, ki smo ga namazali najprej z mastjo in nato še z maslom, ter pazimo, da potice ne bi preščipnili. S tanko pletilko jo napikamo in pustimo vzhajati. Potica hitreje vzhaja, če jo namažemo s toplim nadevom, vendar naj temperatura nadeva ne presega temperature testa.

Pečenje: Vzhajano potico namažemo z jajcem in jo damo v pečico. Na začetku jo pečemo pri 220° C, ko zarumeni, pa temperaturo znižamo na 180° C. Pečemo jo eno uro. Pečeno potico pustimo nekaj časa v modelu, potem jo zvrnemo na desko. Vrhnjo skorjo namažemo z maslom ali oljem, da bo bolj voljna, in jo pokrijemo s papirjem in prtom, da se počasi ohlaja.

Potico pečemo z občutkom: če je močno vzhajana, jo takoj na začetku damo v pečico, razgreto na 220° C, da zavremo nadaljnje vzhajanje pri nižji temperaturi. Tako pustimo 10 minut, šele nato vročino znižamo na 180° C in pečemo do konca. Če pa potica ni dovolj vzhajala, jo damo najprej v pečico na 180° C, da še malo vzhaja, pustimo kakšnih 15 minut, nato vročino zvišamo na 200° C. Čez kakih 10 minut temperaturo znižamo na 180° C, kar je normalna vročina za pečenje potice, in pečemo do konca.

Orehov nadev
Orehe zmešamo z drobtinami, sladkorjem, kavo in stopljenim maslom. Prilijemo toliko vrelega mleka, da je nadev gost, in pustimo na toplem pokritega vsaj pol ure. Preden namažemo potico, vmešamo v nadev rumenjake, rum in trd beljakov sneg. Če je nadev mehak, je potica rada špehasta, zato prihranimo nekaj mletih orehov, da z njimi potresemo nadev, preden začnemo potico zvijati.

oglejte si tudi druge namige iz priloge:

Kako živeti advent danes (1 - Začnimo, adventni venec, adventni koledar, adventni vrtiljak)

Kako živeti advent danes (2 - Bodi Miklavž tudi ti, Božično žito)

Kako živeti advent danes (3 - Izdelovanje voščilnic)

Kako živeti advent danes (4 - Božična devetdnevnica)

Kako živeti advent danes (5 - Postavljanje jaslic)

(se nadaljuje ...)

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Jan je obiskoval šolo, a je bil večji od svojih sošolcev. V šolo je šel pozneje, poleg tega je bil velik in debel. Razmišljal in razumeval je počasi, bil pa je zelo dobrohoten do sošolcev. Vedno jim je bil na voljo, rad se je smejal in z leti je postal zaščitnik manjših otrok.
Ko so se pri verouku pripravljali na božično igro, bi Jan v njej rad igral pastirja s flavto. Katehistinja pa mu je določila pomembnejšo vlogo; igral bo gostilničarja. Njegova velika postava bo kar sama govorila, da v gostilni ni prostora za Marijo in Jožefa.
Na predstavi se je trlo staršev in sorodnikov. Jan je z vso močjo doživljal dogodke svete noči. Prišel je na vrsto prizor, ko se je Jožef z Marijo počasi odpravil proti vratom prenočišča. Močno je potrkal na vrata. Gostilničar Jan ga je tam pričakal.
»Kaj hočeta?« je vprašal Jan in odprl vrata.
»Iščeva prenočišče.«
»Pojdita drugam! Gostilna je polna.«
Janove besede so sicer res zvenele nekoliko priučeno, njihov ton pa je bil odločen.
»Gospod, povsod smo zastonj iskali. Doga pot je za nama in na smrt sva utrujena.«
»Tu ni prostora za vaju,« je osorno odgovoril Jan.
»Prosim vas, gospod, moja žena Marija pričakuje otroka in potrebuje prostor, kjer bi se odpočila. Prepričan sem, da boste našli kakšen prostor. Ne more več.«
V tem trenutku je gostilničar prvič malo bolj prijazno pogledal proti Mariji. Sledila je daljša tišina, tako dolga, da se je med gledalci začutilo nelagodje.
»Ne! Pojdite drugam,« se je izza kulis zaslišal tihi glas šepetalca.
»Ne,« je ponovil Jan. »Pojdite drugam.«
Jožef je žalostno stisnil k sebi Marijo in skupaj sta se oddaljila. Toda namesto da bi Jan zaprl vrata gostilne, je ostal na pragu in sočutno zrl v nesrečni par. Imel je odprta usta, gubal je čelo in v očeh so se mu zalesketale solze.
V trenutku pa se je igra spremenila.
»Jožef, ne odhajaj,« je zaklical Jan. »Pripelji sem Marijo.« In z nasmehom na obrazu je dodal: »Lahko prespita v moji sobi.«

Nekateri so trdili, da je s to spremembo besedila Jan pokvaril predstavo. Po mnenju večine pa so si tisti večer ogledali najlepšo in najbolj sporočilno božično igro v življenju.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2016), 38.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Znana je Sokratova izjava, ko se je nekega dne sprehajal po trgu in ga je njegov prijatelj vprašal, kaj sploh dela tam, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat je na to odvrnil, da je vedno znova začuden, koliko čudovitih stvari, ki jih sploh ne potrebuje, se tam prodaja.
Tako kot so Sokrata presenečali kupi stvari na trgu, ki jih nikoli ni zares potreboval, smo lahko tudi mi presenečeno zaskrbljeni nad prihajajočimi prazniki. Paradoksalna trditev na prvi pogled, saj so prazniki vendarle nekaj lepega, veselega, duhovnega, nekaj, kar nas v globini obogati in umiri. Še posebej je to vsebina božiča in celotnega adventnega časa – časa pričakovanja in priprave. Zakaj torej zaskrbljenost? Zaradi tega, ker je v prazničnih časih največ osebnih stisk, osamljenosti, anksioznosti, depresij, prepirov, agresivnega vedenja, družinskega nasilja, popivanja ...
Eden izmed vzrokov je gotovo, da so družine na nek način oropane bližine, pristnosti in družinske intime. Če praznikom odvzamemo jedačo in pijačo, je vprašanje, kaj sploh še ostane. Med delavniki se še nekako vzdrži, ker je vedno neko dogajanje – pot v službo in iz nje, nakupovanje, otroci, druženje, fitnes, tek, kolo, pijačke, glasba, filmi, vsakovrstni zasloni … Zasloni so postali največji kradljivci naših odnosov in naših življenj. Ves čas nekaj JE, ves čas se nekaj DOGAJA. Tišine sodobni človek pravzaprav sploh ne prenese – stalno mora biti izpostavljen takšnim ali drugačnim impulzom: glasbi, televiziji, računalniku, telefonu … Ko pa pridejo vikendi ali prazniki, ko bi se družina lahko malo zbližala, partnerja začutila, ko je več časa za odnose, da bi ga preživeli drug z drugim, da bi skupaj praznovali, se skupaj veselili, skupaj doživeli nekaj lepega, globljega, nekaj, kar bi nas v globini povezovalo, tega mnogi ne prenesejo. Mnogi se v trenutkih, ko naj bi več časa preživeli z družino, čutijo utesnjene, anksiozne, vnemajo se partnerski prepiri, vsak izmed družinskih članov je v svojem prostoru, pogosto si gredo med seboj na živce in še in še bi lahko naštevali. Družinsko intimo tako velikokrat nadomesti alkohol, takšni ali drugačni “pobegi” od doma, nenehni obiski, druženja, zabave …
Kakšna škoda za družino, kakšna škoda za medsebojne odnose, ki so nekaj najvrednejšega in najpomembnejšega na tem svetu. Kakšna škoda za umanjkanje ljubezni in bližine in za ves ta izgubljen in napačno zapravljen čas – čas, ki su mu botrovale nesmiselne odločitve, čas, ki se ga nikoli ne bo dalo povrniti, čas, ki bi se ga dalo porabiti za veliko dragocenejše življenjske vsebine, čas, ki bi ga lahko preživeli s tistimi, ki jih imamo najraje in ki nam največ pomenijo. Verjetno bomo nekoč najbolj obžalovali prav to – napačno porabljen čas.
Morda se lahko kaj naučimo tudi od Sokrata. On je govoril o množici stvari, ki jih ne potrebuje. Morda nam ta umetnik življenja želi sporočiti, da umetnost življenja ni v nabiranju in v čim več “imeti”, ampak je morda v čim več “biti”. Umetnost staranja je gotovo v veščini “izpuščanja”. “Izpuščanje” in nenavezanost človeku dajeta notranjo svobodo, svoboda pa nam daje tako želeni notranji mir. Vsi si želimo in hrepenimo po miru. A da pridemo do tega miru, bo treba v življenju narediti nekaj prostora. Treba bo temeljito pomesti in očistiti ta naš “notranji grad”, kot to poimenuje Terezija iz Avile. Morda bo treba kaj “izpustiti”, da bo nastal prostor za nekaj drugega – vrednejšega, bistvenejšega in globljega, za nekaj, kar daje resnični mir.
Morda je tej generalki našega “notranjega gradu” namenjen prav letošnji adventni čas. Morda je tvoj največji izziv tega adventnega časa, da nekaterim stvarem in vsebinam rečeš odločen NE. Odločen NE je znamenje notranje svobode in nenavezanosti. Ta NE bo morda naredil prostor lepoti in intimi družine, proslavitvi odnosov, skupnemu veselju in miru. Vendar ne gre za mir, ki bi si ga ustvarili sami, mir, do katerega bi se dokopali z nekakšno meditacijo in lastnimi napori ter avtogenimi vajami. Gre za povsem drug mir – mir, ki presega našo tako visoko cenjeno pamet. Jezus iz Nazareta, ki ga letos tako željno pričakujemo, prinaša ta drug mir. Gre za mir, ki prihaja od drugod in ima povsem drugačen okus – gre za mir, ki ga prinaša Knez miru. Ta mir ima okus ljubezni in ta okus ostane.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 12 (2022), 12.

Pred nekaj leti so nama zdravniki povedali, da sva neplodna in ne bova mogla imeti svojih otrok. Neplodnost naju je zaznamovala in korenito spremenila najino življenje. Hvala Bogu sva tudi v takšni preizkušnji ostala skupaj in pogumno zreva v prihodnost. Vsako leto pa naju še posebej božični prazniki navdajo z veliko žalostjo. Pogled na jaslice, Jožefa, Marijo in majhnega Jezusa naju spominja na tisto, česar najbolj pogrešava – to je na najinega otroka, ki ga nimava. Kaj lahko narediva, da bodo bližnji božični prazniki vir veselja tudi za naju oz. nas, ki ne moremo imeti svojih otrok?

Za zakonce je ena največjih preizkušenj tista, ko spoznata, da ne moreta imeti svojih otrok. Takšna preizkušnja se ne kaže samo v tem, da ne bosta postala biološka starša, temveč se dotika njunih najglobljih odnosov, samopodob in odnosov do najbližjih. Stalna vprašanja, ali bo žena vendarle zanosila in ali je problem pri njem ali pri njej, se prepletajo z vprašanji staršev in prijateljev, kdaj bodo otroci. Takšna in podobna vprašanja predstavljajo stisko, ki je številni zakonci ne morejo rešiti. Zato ni redko, da zakonci zaradi takšne preizkušnje preprosto obupajo in se celo razidejo.
V »katoliških krogih« se velikokrat poudarjata vrednoti družine in otrok. V ta namen se ustanavljajo in oblikujejo zakonske skupine ter se organizirajo različne oblike predavanj in srečanj. Pogostokrat pa se ob tem nehote spregleda številne zakonce, ki iz različnih razlogov ne morejo imeti svojih otrok. Besede duhovnikov in drugih pastoralnih delavcev o otrocih v srcih neplodnih zakoncev pogostokrat odmevajo kot bolečina in spomin na njihovo veliko preizkušnjo. Še več. Vsakoletni božični prazniki jih s svojo pozitivno zgodbo – presenetljivo - navdajajo z bolečino in občutkom, da so sami in da jima manjka otrok. Prav tako si ob tem nekateri zastavljajo tudi vprašanje, ali sta sploh še družina, ker nimata otrok? Ali naj sploh postavita jaslice in majhnega Jezusa, ki ju spominja na tistega otroka, ki si ga želita in ga pogrešata? S takšnimi vprašanji in dilemami se v Sloveniji sooča vedno več zakoncev. Po javno dostopnih podatkih se z začasno ali trajno neplodnostjo sooča že vsak peti par in število narašča. Razlogi so zelo različni, od telesnih pa vse do psiholoških in duhovnih. Na splošno velja, da so takšni zakonci povabljeni, da odkrijejo vzroke svoje neplodnosti, prav tako pa se lahko odločijo za tiste oblike zdravljenja, ki so etično sprejemljive. Ob tem velja, da ima neplodnost svoj vzrok tudi v duševnem in duhovnem življenju. Zato številni strokovnjaki vedno bolj poudarjajo pomen srečanj, kjer neplodni zakonci premišljujejo Božjo besedo, molijo in ubesedijo svoje bolečine ter preizkušnje. Takšna srečanja jim pomagajo osmisliti svoje skupno življenje brez otrok, nekaterim pa pomaga, da se osvobodijo tistih nezavednih napetosti, ki so glavni vzrok njihove neplodnosti.
Božični prazniki so zato priložnost, da se spomnimo vseh tistih zakoncev in družin, ki svoje starševstvo živijo brez svojih otrok. Njihove zakonske zveze so odprte za t.i. »socialno« in »duhovno« starševstvo, ko se lahko podarjajo v korist širše župnijske skupnosti in družbe. V tem so podobni številnim svetopisemskim osebam, ki sicer niso imele svojih telesnih otrok, imele pa so številne duhovne otroke. Svetopisemski zakonci kot npr. Abraham in Sara, Izak in Rebeka, Elizabeta in Zaharija, dolga desetletja niso mogli imeti svojih otrok ter so svojo neplodnost v molitvi in v služenju bližnjim prinašali pred Božji oltar. Prav tako pa so neplodni zakonci podobni osebam npr. Janezu Krstniku, preroku Jeremiji in ne nazadnje Jezusu, ki so bili in so še duhovni očetje številnim generacijam kristjanov. Sveti adventni čas in božični prazniki so zato dnevi, ko še posebej slavimo vrednoti družine in starševstva, pa naj bo to v telesnem ali pa v duhovnega pomenu. V božjih očeh so vsi zakonci enako dragoceni in poklicani k istemu večnemu cilju.
dr. Tadej Strehovec

Kaj je res, Ognjišče (2010) 12, str. 35