s preslico, mišmi in knjigo - usmiljena in učena opatinja visokega rodu

Sv. Jedrt je bila hči svetniških staršev. Rojena je bila leta 626 očetu Pipinu Starejšemu, upravitelju frankovskega dvora, in materi Itti (Idubergi). Postala je opatinja v samostanu, ki ga je v Nivellesu (v današnji Belgiji) dala zgraditi njena mati. Odlikovala se je v ljubezni do bolnikov in siromakov, ljubila pa je tudi knjige in svoje znanje neutrudno delila redovni družini. Umrla je od izčrpanosti leta 659, stara komaj triintrideset let.

Miši, preslica in knjiga kot prepoznavna znamenja

Gorjanci – Trdinov vrh, Sv. Jedrt, kopija, 2013 (original v Dolenjskem muzeju, Novo mesto, pozno 17. ali zač. 18. stol. - Oltar sv. Jedrti, 1708, p. c. sv. Jedrti, Nadlesk (repr. po: Janez Kebe, Loška dolina z Babnim poljem, Ljubljana 1996) - Ferdinand Gallo: Sv. Jedrt v istoimenskem oltarju, med 1750–1760, ž. c. Matere Božje, Sladka Gora. (z leve)

Sv. Jedrt je v umetnosti največkrat prikazana kot opatinja, običajno v črni (benediktinski) oziroma temni redovni obleki, včasih pa tudi v beli, ogrnjena s temnim plaščem. Izjemoma je opravljena kot kneginja. Prepoznavamo jo zlasti po miših, ki plezajo po njeni opatinjski palici ali po habitu, in po preslici, ki jo drži v roki. Atributa sta povezana z ljudskim izročilom, da se z njenim godom končuje delo predic, ki jim miš pregrizne nit, in se začenja spomladansko delo na polju. Sicer pa naj bi miši predstavljale duše umrlih, ki naj bi jim sv. Jedrt (po pokristjanjenem poganskem verovanju) pomagala na poti v onstranstvo. Njeno prepoznavno znamenje je tudi knjiga kot namig na njeno duhovno učenost. Drugi atributi so manj pogosti. Tu in tam nastopa kot donatorica z modelom cerkve ali špitala, ki ga je ustanovila za irske menihe, kot delivka miloščine, zavetnica romarjev, vodnica duš, rešiteljica mornarjev itd.
Sv. Jedrt, 2. polovica 18. stol., p. c. sv. Jurija, Ljubljana-Stožice. - Sv. Jedrt, 18. stol., p. c. sv. Barbare, Ravnik pri Hotedršici. - Sv. Jedrt, ok. 1800, p. c. sv. Jedrti, Selo nad Polhovim Gradcem. (z leve)

Pripovedni prizori nizajo njeno življenjsko zgodbo od odklonitve poroke, vstopa v samostan, ko jo ostrižejo, nastopa službe opatinje, pomoči bolnim in beračem do najdenja trupla mučenca sv. Foillana, opata samostana v kraju Fosses, čigar dobrotnica je bila. Prizori se nadaljujejo z vrsto čudežev po njeni smrti, med katerimi je znamenit zlasti tisti, v katerem reši viteza, ki je prodal svojo dušo hudiču, in obesi hudiča na vislice. Scene kažejo tudi, kako pogasi plamene gorečega samostana in oživi utopljenega otroka.

Sv. Jedrt na Slovenskem

Delavnica Mateja Tomca: Sv. Tilen in sv. Jedrt v atiki velikega oltarja, 1856, p. c. sv. Jakoba, Stanežiče. - Ivan Vurnik: Sv. Jedrt v velikem oltarju, 1887, p. c. sv. Lenarta, Krtina. - Marko Jerman: Sv. Jedrt, barvno okno, 2000, p. c. sv. Jedrti, Selo nad Polhovim Gradcem.
Na Slovenskem se je češčenje sv. Jedrti, ki so ga poldrugo stoletje po njeni smrti k nam zanesli Franki, hitro prijelo in se ohranilo. S svetnici posvečenimi cerkvami mu na današnjem slovenskem ozemlju sledimo od začetka 14. stoletja, z arhivskimi zapisi po njej imenovanih oseb pa že stoletje prej. Od današnjih štirinajstih cerkva z njenim patrocinijem jih je več kot polovica po izvoru srednjeveških. Ohranjene upodobitve pa so večinoma iz novega veka in niso posebno pogostne. Motivno so, razen redkih izjem, precej enovrstne, širših pripovednih prizorov pa pri nas ne zasledimo. Sv. Jedrt pogosto srečamo v družbi svetih devic, povezuje pa se tudi z drugimi svetniki.

Sv. Jedrt slikarja Leopolda Layerja
Iz zakladnice slovenske baročne umetnosti predstavljamo sliko, ki jo je za cerkev sv. Simona in Jude na Spodnjem Brniku ustvaril Leopold Layer (1752–1828), najpomembnejši predstavnik v Kranju delujoče družine slikarjev, znan po obsežnem opusu, zlasti pa po podobi brezjanske Marije Pomagaj.
Slika sv. Jedrti v oltarju, izdelku kranjskega kiparja Valentina Vrbnika, je datirana z letnico 1779. Svetnica z milim mladostnim obrazom je postavljena v središče kompozicije in se graciozno naslanja na podzidek stebra na njeni levi strani. Oblečena je v črn benediktinski habit in kot opatinja drži v desnici palico, po kateri plezajo miši, medtem ko ima v elegantno naslikani levici preslico, razigrana angelca ob njenem vznožju pa ji pridržujeta knjigo in še eno preslico. Za svetničinim likom se odpira krajina, oblake na modrem nebu pa prežarja nebeška svetloba, v kateri se prikazujeta operutničeni angelski glavici. Kolorit ustvarja čarobno nadnaravno vzdušje, prizor pa je prežet z mirno meditativnostjo. Slika, ki spada med Layerjeva najboljša dela, je nastala v času, ko se je vzoroval po Valentinu Metzingerju.

Leopold Layer: Sv. Jedrt 1779, p. c. sv. Simona in Jude, Spodnji Brnik

Sveta vrtnarica kot varuhinja poljskih pridelkov
Sv. Jedrt je ljudska svetnica, zavetnica vrtnarjev in kmetov, ki se ji priporočajo z namenom, da bi njihova polja in vrtove obvarovala pred mišmi. Kot junaško redovnico, ki učinkovito premaguje hudobnega duha, jo prosimo tudi za naše duše, naj jih varuje pred satansko zalego.

dr. A. Lavrič, Ljudski svetniki ... zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 3, str. 98.

Ljuba moja sveta Jedrt!
Tvoje ime, Jedrt, je v naših krajih precej znano.
Če je priljubljeno, je pa že druga reč. Zasluge za oboje ima, kako nenavadno, gospa, ki …
Oh, verjetno bo bolje, če je ne omenjam. Čeprav se poznava, ji ne bo prav nič v veselje, če ji ob bok postavim kakšno svetnico.
Tvoje ime, Jedrt, ima v mojih ušesih prizvok trdega in neizprosnega.
Malo zato, ker takoj pomislim na orehova jedrca, ki kljub temu, da so slastna, znajo obrusiti kakšno plombo v zobeh, malo pa tudi zato, ker takoj pomislim tudi še na že omenjeno gospo, ki pravi, da imamo ljudje, kot si ti, ki si “živela za nebesa” in jaz, ki si tja še prizadevam in želim priti, zaplombirane možgane. Ampak verjetno bo bolje, da dotične gospe ne omenjam. Če bo zvedela, da o njej pišem v verski reviji, me ne bo več hotela poznati!
Ko sem, ljuba Jedrt, pobrskal po spletu, sem izvedel, da te zadnje čase častijo kot zavetnico mačk. No, naj zavoljo resnice takoj dodam, da je to češčenje povsem ‘neuradno’ in nepožegnano s strani Cerkve, je pa to brez dvoma povezano s tem, da te je Cerkev uradno ‘požegnala’ za zavetnico zoper mišjo in podganjo nadlogo!
In kdor ni za miši, je za mačke, drugače ne more biti v tem našem svetu!
A si res ne morem kaj, da ne bi spet takoj pomislil na prej omenjeno gospo, ki je velika ljubiteljica mačk, pa čeprav je najbolj znana zaradi miši.
Ampak, res bi bilo dobro, da bi nehal govoriti o njej. Če bo prebrala tele besede, se zna zgoditi, da mi bo, ko se bova srečala, primazala takšno klofuto, da bom videl zvezde. In to rdeče, ker drugačnih ne pozna! Predvsem pa bo za mano potegnila vodo!
Ko sem torej na spletu, moja ljuba Jedrt, poiskal tvoje upodobitve, je res kar nekaj mišje zalege okrog tebe. Menda zato, ker si goreče molila za duše v vicah, slikarji pa so nekdaj te uboge še neodrešene dušice upodabljali kot miši. Legenda celo pravi, da prvo noč po smrti človeka, ti bediš nad njegovo dušo in jo čuvaš pred hudobci, ter jo potem šele drugi dan sveti Mihael vrže na vago, da pretehta, ali je za v nebesa ali ne.
Upodobljena pa si tudi z lilijo v roki, saj si že kot čisto mlada zaobljubila devištvu in nebeškemu Ženinu.
Umrla si mlada … menda zaradi preveč molitve in posta!
No, dandanes se bolj malo moli in veliko več preklinja. Sploh omenjena gospa zna povedati par sočnih. Jemo in se nažiramo, še bolj pa žremo in obiramo drug drugega, nič ne pretehtamo, ampak bližnjega hitro pošljemo par nadstropij nižje od vic. In jaz, ki obiram omenjeno gospo, nisem nič boljši.

Ljuba Jedrt! Ko bo prišel moj čas, te prosim, da pričakaš mojo dušico (pa tudi dušico omenjene gospe) in odganjaj hudobne miši in podgane, da naju ne odnesejo. In če bo Mihaelova vaga pokazala premalo, pritisni s svojo opatsko palico na pravi strani … da bo pretehtalo!
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in obilno razlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 114.

Frankovski majordom Pipin, začetnik slavnega rodu Karolingov, je bil oče sv. Jedrti (Gertrudi), ki se je rodila leta 626. Pobožna mati Itta jo je modro vzgajala in jo navajala, da se je za pomembne reči sama odločala. Ko so prišli kraljevski snubci, je mati pustila, da komaj odrasla hči sama odgovori. Odklonila je ponudbo in rekla, da si je ženina že izbrala. Ko je leta 640 umrl majordom Pipin, je vdova Itta odšla v samostan Nivelles južno od Bruslja, ki ga je bila nekaj let prej ustanovila. Prevzela je vodstvo samostana, ki se kmalu napolnil. Materi se je pridružila Jedrt in v samostan vnesla mladostno vnemo za sveto življenje. Po njeni smrti leta 652 je morala prevzeti dolžnosti opatinje, a ne za dolgo, kajti umrla je 17. marca 659. Takoj po smrti so jo začeli častiti kot svetnico in njeno češčenje se je razširilo po vseh deželah srednje Evrope. Od nekdaj so jo častili vrtnarji. Upodabljajo jo kot opatinjo s palico, po kateri plezajo miši. Jedrt je znanilka pomladanskega dela na polju: miš pregrizne predici nit, preje (zimskega dela) je konec. (sč)
Na sliki: sv. Jedrt, kip na glavnem oltarju, ž. c. sv. Jedrti, Sv. Jedert nad Laškim (Sedraž).

Na slovenskem ozemlju je 13 cerkva, ki so posvečene opatinji sv. Jedrt; ena je župnijska, 12 je podružničnih. – V ljubljanski nadškofiji najdemo pet podružničnih cerkva sv. Jedrt: Iška (1) (Ig), Selo (2) (Polhov Gradec), Lajše (3) (Selca), Nadlesk (4) (Stari trg pri Ložu) in Čebrače (5) (Trata - Gorenja vas). – Koprska škofija ima tri cerkve sv. opatinje: na Slavinjah (6) (Hrenovice), v Prešnici (7) (Klanec) in na Koradi – Sv. Gendrca (8) (Marijino Celje - Lig). – V novomeški škofiji je ena sama podružnična cerkev sv. Jedrt: v Škovcu (9) (Trebnje). – V mariborski nadškofiji tudi ena: v Bukovski vasi (10) (Št. Janž pri Dravogradu. – V celjski škofiji pa je edina župnijska cerkev Nivelske opatinje sv. Jedrt, po kateri se imenuje tudi naselje – Sv. Jedrt nad Laškim.(spodaj) Imajo pa v celjski škofiji še dve podružnični cerkvi sv. Jedrt: v Gotovljah (11) (p. c. sv. Jedrt) in Pavlovi vasi (12) (Pišece). (mč)

Sv. Jedert nad Laškim (Sedraž)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 3, str. 115.

Zgodba

Nekega jutra je enajstletni deček na vrtu ob hiši nastavil zanko, da bi vanjo ujel lastovke. Njegovo sestrico je to zelo užalostilo. Pohitela je k mami in obtožila bratca krutosti do ljubkih in koristnih ptic.
Popoldne pa je bilo dekletce zelo veselo in razigrano. Mamo je zanimalo, kaj je vzrok njenega veselja. »Molila sem za brata, da bi se poboljšal in da ne bi postavljal več zank pticam,« je dejala deklica. Mama jo je pohvalila.
»Potem pa,« je nadaljevala deklica, »sem stopila k zanki in jo z velikim kamnom razbila.«

Misel

Brez dvoma je prav, da molimo, da bi ljudje spremenili svoja napačna dejanja, a ni dovolj le molitev. Tudi mi moramo opraviti svoj del, kot ga najbolj zmoremo.
Molitev in delo morata iti z roko v roki. Deklica je to pravilo tudi uresničila. Ko prosimo Boga in storimo, kar je v naši moči, lahko vse zaupno izročimo v njegove roke in pustimo, da on stvari uredi, kot je prav.

Molitev

Gospod Bog,
zaupamo, da takrat,
ko se v molitvi obračamo k tebi
in storimo, kar je človeško mogoče,
da bi popravili, kar je narobe
ali slabo spremenili v dobro,
boš ti naredil, česar mi ne moremo.
Vemo, da gotovo pomagaš tistim,
ki si sami pošteno pomagajo.
Zavedamo se, da moramo tako moliti,
da je tisto, za kar prosimo,
povsem odvisno od tebe.
Hkrati pa se zavedamo, da pričakuješ,
da bomo delali, kakor bi bilo
vse odvisno samo od nas.
Zelo dobro se zavedamo,
da so stvari, ki jih pač ne moremo storiti,
ampak jih mirno v molitvi izročamo v tvoje roke.
Vemo pa tudi, da tisto, kar lahko storimo,
tudi moramo storiti in sicer z vsem srcem.

Iskrici

Prosi Boga, a tudi veslaj proti obali.
(ruski pregovor)

Delajmo, kakor da je vse odvisno od nas, in molimo, kakor da je vse odvisno od Boga.
(slovenski pregovor)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 41-43.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Nekam redkobesedna je bila mama, ko sta govorila po telefonu, zato je komaj čakal, da konec tedna pride domov. Proti večeru je s svojim ropotajočim avtomobilom zavil na dvorišče. Vse je bilo temno. Pohitel je v kuhinjo. Prižgal je luč. Mama je sedela vsa skrušena za mizo.
»Očeta še vedno ni domov,« je dejala namesto pozdrava.
»Ga še ni iz službe?« se je začudil.
»Zopet se ga je kje nalezel ali pa se mu je kaj zgodilo,« si je obrisala oči
»Iskat ga grem!«
»Kam neki boš šel?«
»Saj ne bo prvič. Nekje ga bom že našel.«
Na hitro je obrnil avto in zavil proti sosednji vasi. Pozorno je gledal na obe strani ceste, če bi morda opazil kaj nenavadnega. V gostilni Pri stričku, kjer se je oče rad ustavljal, je stopil do točilnega pulta. Počakal je, da je prišla natakarica.
»Danes ga ni bilo,« je rekla, ne da bi jo sploh kaj vprašal.
»Pa druge dneve?«
»V torek ali sredo je bil. Pozno je odšel. K Marički pojdi pogledat.«
Pohitel je v avto. Gostilna Pri Marički ni bila tako blizu. Kar velik ovinek bi moral oče narediti. Toda kadar je šlo za obisk gostilne, za očeta ni bilo ovir. Ko je peljal skozi gozd, je ob robu ceste zagledal čevelj. Zapeljal je toliko naprej, da ga je dobro osvetlil. “Očetov je,” je bil po svoje vesel, obenem pa ga je postalo strah. “Da ga ni kdo povozil!” Z žarometom je osvetlil okolico. V jarku, malo naprej, je zagledal nekaj temnega. Stekel je. Oče je ležal med nizkim grmovjem, z obrazom obrnjenim navzdol. Roki je imel razširjeni pred seboj, kot da hoče zaščititi glavo pred udarcem. Leva je bila krvava. Kolo je ležalo nekaj korakov stran.
S težavo je obrnil očeta na hrbet. Obleka je bila zamazana, česa hujšega pa v medli svetlobi ni opazil.
»Oče! Oče!« ga je klical in tresel za ramo. Oče se je premaknil, ga odsotno pogledal in že je hotel nazaj zaspati. »Domov morava, mama te čaka.«
»Naj čaka. Bom jutri prišel,« je zamomljal.
Previdno ga je dvignil, potem pa ga je bolj nesel kot podpiral proti avtu in ga kot otroka položil na sedež. Oče je kar lezel skupaj in le s težavo ga je pripel s pasom, nato pohitel po kolo in ga še bolj zavlekel v grmovje, da ne bi bilo tako na očeh, in previdno odpeljal. Pot domov se je vlekla, kajti v vsakem ostrejšem ovinku mu je oče zdrsnil s sedeža, pa naj je vozil še tako počasi.
Mama je stala na pragu, ko je pripeljal na dvorišče. Nič ni rekla, le pomagala je, dasta ga spravila v hišo. Uredila sta ga, kolikor sta mogla, medtem ko je oče še kar naprej spal. Ko sta končala, se je mama usedla na svoje staro mesto, Gorazd pa je hodil sem in tja po kuhinji. Dolgo sta molčala. Kdo ve, kolikokrat je že pripeljal očeta domov, toda ponavadi, ga je našel kje v gostilni ali v pivski druščini.
»Nič se ni spremenil,« je začela mama in Gorazd je vedel, na kaj meri. »Sem te prosila, da moliš zanj,« je nadaljevala očitajoče.
»Molil sem,« je potiho odgovoril Gorazd, »veliko sem molil. Prosil.«
»Ne vem, zakaj me Bog ne usliši. Zakaj me tako kaznuje,« je hlipala.
»Mama, Bog pomaga tam, kjer drugi ne morejo nič narediti. Tebi pa sem že tolikokrat povedal: sama moraš nekaj narediti, da ti bo lahko tudi Bog pomagal.«
»Ni je maše, da ne bi prosila Marijo, naj nekaj naredi.«
»Brez tebe in ateja tudi Marija ne more pomagati. Mama, ti moraš napraviti prvi korak.«
»Ali jaz pijem? Ali moram biti res vsega kriva jaz?«
»Nisi, mama, nisi. Toda dokler ne boš pomislila nase in nekaj naredila zase, se ne bo nič spremenilo. Poiskati moraš pomoč pri ljudeh, ki so za to usposobljeni in so že mnogim pomagali. Spremeniš lahko samo sebe.«
»To si mi že neštetokrat povedal!« je dejala mama, vstala in počasi odšla proti svoji sobi. Gorazd je vedel, da je zanjo pogovor zaključen. Pri vratih je obstala, kot da mu hoče še nekaj reči, nato pa je zamahnila z roko in mu zaželela lahko noč.
Naslednji dan sta bila oba redkobesedna in spregovorila sta le, kadar ni šlo drugače. Oče si je dal opravka tam, kjer je bil najdlje od njiju. Ko je Gorazd pripeljal domov kolo, se je umaknil z dvorišča.
+++
Zvečer, ko je odhajal, je mama segla v roko in jo dolgo dolgo zadržala v svoji. To ni bilo v njeni navadi. »Včasih se mi zdi, da mi zmanjkuje moči,« je poudarjala vsako besedo. »Zdi se mi, da me bo zlomilo!«
Tega Gorazd ni pričakoval. Ni bil vajen, da bi mama odkrito govorila z njim. »Jaz te lahko poslušam, pomagati, res pomagati ti pa ne znam,« je bil odkrit.
»Ne vem, zakaj me Bog tako kaznuje,« je rekla in Gorazd je vedel, da bo mama vsak čas zajokala.
»Mama,« je Gorazd počasi začel z mislijo, ki mu je že dolgo ležala na duši, »če prav vem, si že pred poroko vedela, da oče rad pogleda v kozarec.«
Mislil je, da mu bo mama rekla, da se to njega ne tiče, pa se je samo prestopila, kot da ji je vroče pod nogami, in ga toplo, skoraj hvaležno pogledala. »Ja, res sem vedela. Pa mi je rekel, ... obljubil mi je, da se bo spremenil. Samo poročim naj se z njim.« Malo je počakala. »Večkrat sem mu hotela reči, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne, kot so takrat ljudje radi rekli, pa mi ta beseda ni šla z jezika. Kaj vem, zakaj. Morda, morda se mi je smilil, morda nisem hotela biti pretrda, menda sem verjela, da ga bom vendarle spremenila,« ji je za nekaj časa zastala, »morda sem se bala, da bo odšel.«
Gorazd je začutil vso mamino bolečino, ki jo že leta nosi v sebi. »Ampak nekaj časa res ni pil,« je pohitel, da je pretrgal molk.
»Ni. Potem pa se je začelo vse znova. Sedaj vem: ko je ponovno prišel pijan, bi mu morala reči: “Odidi in pridi naslednjič trezen, ali pa ne hodi več blizu!” mu tega nisem rekla, nisem ga odslovila. Tudi drugič ne. Ko je prišel pijan tretjič, je bilo že vse zamujeno.«
Gorazd jo je stisnil k sebi. Vsa krhka se je naslonila nanj. »To je bila moja največja napaka. Še sedaj jo plačujem,« je dejala, ni pa zajokala, kot je pričakoval Gorazd.
Nista več spregovorila, čeprav sta še kar nekaj časa stala na pragu.
»Pojdi, da ne boš pozen.«
Ko se je Gorazd usedel v avto, mame ni bilo več na pragu.
+++
Proti koncu tedna ga je mama poklicala po telefonu. »Sem mislila ...« se je ustavila sredi stavka, »sem se odločila ...« je odločno nadaljevala, »da bi poiskala tisto pomoč, o kateri si govoril.«
Gorazd je od presenečenja ali od veselja nekaj časa iskal misli. »Te dni sem še nekaj spraševal in bi ti zelo radi pomagali.«
»Kar dogovori se!«
»Mama! Ti si junakinja!« je udarilo iz njega.
»Oče te tudi pozdravlja. Pridi kmalu,« je še dodala.
»Samo toliko sem ti hotel reči, da ti bom vedno stal ob strani!« je pohitel Gorazd.
»In očetu!« ga je dopolnila.
»Tebi in očetu,« je dejal, pa se mu je zdelo, da ga mama ni več slišala, ker je že odložila slušalko.

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 11 (2015), 36-37.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.ARC, Janko-Smiljan, Ognjišče (2015) 11, str. 36

»Dedi, zakaj si v bolnišnici poljubil babici roko, ko si ji rekel 'kmalu ozdravi' in 'nasvidenje', ko sva se poslovila?« Tako me je vprašal vnuk, ko sva se vračala z obiska pri babici v bolnišnici. »Veš,« sem začel, »šele tedaj, ko te roke manjkajo in dan za dnem več ne čistijo, perejo, kuhajo in te ljubeče pobožajo po laseh, prav spoznaš njihovo vrednost. Moj poljub babičine roke je znak moje hvaležnosti zanjo!«

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 2 (2023), 43.

Sem mama petih otrok, oba z možem sva zaposlena. Vedno bolj sem brezvoljna in izčrpana, saj je mož nenehno odsoten. Ob časovno zahtevni službi je globoko zabredel v posel. Svete so knjige in CD -ji, čutim, da je vedno v poslu. Ob družabnih srečanjih nagovarja navzoče za posel, kar je zelo moteče. Pogosto zaradi tega nisva dobrodošla. Bojim se, da gre za zasvojenost. Ne pusti, da bi o tem razpravljala, češ, da ne razumem njega, niti posla. Želim, da bi bili družina, da bi imela čas za otroke in drug za drugega. Vendar posel krade otrokom očeta, meni pa moža. Prosim, spregovorite na to temo. Tako bom imela temelj za resen pristop k najinem problemu.

Amalija

V vašem vprašanju se je najbrž prepoznalo veliko ljudi. Marsikdo je danes prepričan, da je temeljna skrb za družino ali bližnje skrb za zagotavljanje materialnega blagostanja. Ob tem prepogosto pozabimo na čustveno pa tudi duhovno blagostanje in povezanost v družini. Vsekakor je pomembno dejstvo, da smo materialno preskrbljeni. Hudo je, če nas je iz dneva v dan strah kako bomo sestavili začetek in konec meseca. Žal med nami živi veliko ljudi, ki jim bolj kot skrb za zdravje in medsebojno razumevanje, srce polni skrb glede tega kaj bodo postavili v lonec ali kako se bodo prebili iz meseca v mesec. Toda pozabiti na medsebojno razumevanje, povezanost, toplino, predanost in čustva, ob tem, da se borimo zgolj za materialno preživetje, ni prav. Imeti družino brez ljubezni, pomeni enako kot imeti avto, pa pozabiti natočiti gorivo in se čuditi, ker ne gre naprej.

V modernem potrošniškem svetu se nam pogosto zgodi, da nas zanese skrb za materialno plat našega življenja. Zanese nas na enosmerno pot, na kateri s ciljem, da bi poskrbeli za družino, pogosto najbolj škodimo ravno družini. Težko je v svetu, ko nas vse okoli nas prepričuje, da smo uspešni šele takrat, ko je materialna plat naših življenj urejena. Brezskrbnost danes ne pomeni le tega, da si zdrav, temveč tudi to, da lahko brez težav plačuješ položnice in svojim najbližjim zagotavljaš standard, za katerega misliš, da je primeren zanje. Kateri je ta standard, ne ve nihče. Večinoma ga določa potrošniška družba. Težko je človeku, ki je prepričan, da mora najprej zagotoviti družini primerno materialno blagostanje dopovedati, da ga potrebujemo tudi kot partnerja in očeta. Ljudje to težko slišijo. Sam sem v psihoterapevtski in svetovalni praksi pogosto naletel na ljudi, ki so skrb za materialno blagostanje zlorabljali, da so se lahko iz družine umaknili. To je sicer skrajnost, ki pa ni tako redka. Veliko ljudi se ne znajde v svetu čustev, ne znajde se kot oseba, ki bi morala otroka pocrkljati ali se z njim pogovoriti, ne znajdejo se kot oseba, ki bi se s partnerjem poglobljeno pogovorila o intimnosti, osebnih željah, potrebah, strahovih, zato se umaknejo v delo. Delo je socialno sprejemljivo vedenje. Če nekdo veliko dela, velja za skrbnega, odgovornega človeka. To je potem odličen izgovor, ko se potožimo, da ga potrebujemo tudi v čustvenem smislu. Saj skrbim za družino! Saj vam zagotavljam vse, kar potrebujete! Žrtvujem se za vas! Žal pa ob tem pozabljajo, da družina zaradi takega stanja pogosto razpada. Otroci imajo morda zadnji model telefona, nimajo pa opore v očetu. Nimajo zavetja in topline in osebe, s katero bi se pogovorili.

Z veliko medsebojnega razumevanja, spoštovanja in odločnosti se je mogoče podati na pot, na kateri ne le s svojim mišljenjem, temveč tudi s svojimi dejanji pokažemo partnerju, kakšno partnerstvo si želimo. Poskrbite zase. Samo notranje močan človek je slišan. Omenili ste, da ste izčrpani in brezvoljni. Bojim se, da takem v odnosu ne boste slišani. Če želite biti opora otrokom in sebi, se morate 'vzeti v roke'. Poskrbeti zase ni sebičnost. To pomeni vzpostaviti razmere, v katerih se bo morda partner in oče vrnil v družino.

ZADEL, Aleksander. (Pisma). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 2, str. 74-76.

Nimam pojma, kako izgledajo nebesa, sem pa prepričan, da se jih ne da primerjati z nobenim nam, ki se še sprehajamo po solzni dolini, poznanim krajem ali občutkom. Še bolj prepričan pa sem, da se vi, ki se že sprehajate po z ničimer primerljivih stezicah, ne primerjate med seboj.
Zato te prosim, nikar ne zameri, če te bom primerjal s tvojim soimenjakom starozaveznim prerokom Danijelom. Ne vem, nikjer nisem zasledil tega izrecno zapisanega, priznam pa, da tudi nisem prav zelo raziskoval, a verjetno je stari prerok celo tvoj krstni zavetnik. In četudi morda uradno še nista kolega v svetniškem zboru, sem prepričan, da že prijateljujeta tam nekje v kraju, ki mu ni primere.
Prerok je človek, ki je od Boga poklican in poslan, da ljudem tolmači znamenja časov. Po tej definiciji je prerok pravzaprav sleherni duhovnik, ki se je iz pravih razlogov odzval Božjemu povabilu in ki zvest temu klicu opravlja svoje poslanstvo. In se mi ob tem, jamraču, takoj pritakne grenka misel, koliko dandanašnjih duhovnikov imam za preroke in kdaj sem nazadnje, če sem sploh kdaj, koga tako vsaj v mislih naslovil. A takoj tudi pristavim, da gre za »dvosmerno« misel in da sem za zagrenjenost v enaki meri kriv tudi sam, če preroka ne prepoznam ali pa mu ne želim prisluhniti.
A ti, ljubi moj Danijel, si bil v svojem delovanju in svojem poučevanju zaupanega ti ljudstva brez dvoma preroški. Preroški do te mere, da si si nakopal sovražnike, kot si jih nakoplje sleherni pravoverni prerok in si jih je nakopal tudi tvoj starozavezni soimenjak. Njega so zaradi tega vrgli v jamo med leve, tebe pa v zapor.
Tvoj v vseh pogledih starejši kolega je v »luknji« preživel zgolj eno noč. Sestradane zveri se ga čudežno niso polotile in z jutrom ga je skesani trinog osvobodil. Ti pa si bil zaprt kar devet mesecev, in ko je končno prišla svoboda, so te pravzaprav prav tisti levi, zaradi katerih si bil zaprt, zverinsko umorili.
Ni kaj: človeku ob taki zločinski krivici zavre kri, da bi najraje vzel pravico v svoje roke. A tvoje ime »Danijel« pomeni – »Bog bo sodil« oziroma »moj sodnik je Bog«, povrh vsega pa prihajaš iz krajev, kjer vse teče bolj počasi, ne le čas in reke. Mimogrede: tudi morilci so tvoje truplo vrgli v reko, misleč, da bo voda odnesla njihov greh daleč stran. A Bog, ki ima edini pravico soditi, je presodil drugače. Truplo se je ujelo med veje, ki so tako preprečile, da bi zločin ostal skrit.
Božji mlini, ki meljejo še počasneje od počasi obračajočih se mlinov na počasi tekočih prekmurskih rekah, so končno domleli, tako da danes vemo, po čigavi zamisli, ukazu in po čigavih rokah se je zgodilo, kar se je zgodilo. Koliko obratov mlinskih koles pa bo potrebno, da te bomo lahko nazvali s svetniškim pridevnikom, pa ve le Božji mlinar. Ki edini tudi ve, zakaj se godi, kar se godi in zakaj se godi, kot se godi. Nam to ostaja prikrito, pa najsi še tako premlevamo in meljemo take in podobne misli.
Božja pota so čudna in nedoumljiva, še bolj čudni in še težje razumljivi pa so vrtinci na Božjih rekah. Kdo bi si mislil, da me bo, Gorenjca izpod hribov, kdaj zaneslo med prekmurske ravnice, in da me bo hudourni potok iz naše vasi odplaknil vse do Mure!? Če ima ta naša ljuba deželica podobo kokoši (njeni prebivalci pa se na žalost dostikrat obnašamo kot kure brez glave), potem bi lahko rekli, da iz »škofije« rinem nekam proti kljunu. In ker si se, ljubi Danijel, v svojih dneh nekaj pečal z dramskimi uprizoritvami in se trudil s pisanjem, podobno kot se pečam in trudim sam, se obračam nate s prošnjo, da bdiš nad tem pečanjem in pisanjem. Da bo pravo in pravilno. In pravoverno.
Rad bi zapisal še: preroško, pa se kar ustrašim te besede. Morda pa … kdo ve … takrat, ko ti bomo lahko dorisali svetniški sij na slikah, tudi tvoja beseda v onih neprimerljivih krajih pridobi težo in veljavo, pa se do te mere odpreta tako Božje uho kot Božje srce, da se nam po Božji volji rodi kak prerok, ki bo tudi nam, trmastim Slovencem, odprl uho in srce, da si bomo želeli biti in bomo Božje ljudstvo.
Ne nazadnje pravimo, da je kri mučencev seme novih kristjanov.
Ne daj torej, ljubi Danijel, da bi bila tvoja smrt zaman in da seme ne bi obrodilo.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 3 (2023), 99.