Tako kot mnogo večerov, sem tudi tokrat pripravljen na spanje, še prej pa na pogovor s tabo. To mi je prišlo že kar malo v navado. Vsak večer se ti izročim in priporočim za srečno zadnjo uro, za katero si priprošnjik pri Bogu.
Danes si pa še posebej želim pogovora s tabo, saj bi ti rad povedal, kako sem srečen. Ravno danes, ko imaš svoj praznik in jaz svoj god, sem dobil najbolj dragoceno darilo: obiskal me je gospod župnik. Opravil sem dobro življenjsko spoved, prejel sveto obhajilo in bolniško maziljenje. Kako lep je občutek ob zavedanju, da sem spravljen z Bogom in z ljudmi. Kako sem vesel tega darila!
In poglej, kaj imam v rokah: vnuk Miha mi je za god podaril sliko, na kateri učiš Jezusa delati z mizarskim orodjem. Na zadnji strani pa so litanije tebi v čast in priprošnjo. Že pred časom je sliko dobil v neki cerkvi in jo prihranil, da mi jo izroči prav za današnji praznik. Res sem vesel te njegove pozornosti!
Moj dragi sveti Jožef, rad te imam! Zato ni čudno, da je bilo v naši družini tvoje ime tolikokrat izgovorjeno. Bil si naš vzornik in priprošnjik, na katerega smo se z zaupanjem obračali.
Spominjam se še stare mame, ki nas je zjutraj, preden smo se odpravili z doma, zbirala pri sebi in nas učila: »Če se zjutraj priporočite svetemu Jožefu, se vam ne bo zgodilo nič hudega. Nobena stvar vam ne bo škodovala. Tudi če bi se zgodilo kaj slabega, bo sveti Jožef izprosil, da bo Bog vse obrnil v dobro.«
Dragi sveti Jožef, utrujen sem že, pa vendar je tako blagodejna misel, da se lahko v molitvi pogovarjam s tabo. Začnem že res z molitvijo, potem pa v svoji raztresenosti preidem na pogovor in že sva na ti. Ne morem več biti tako zbran kot v mladosti, rad pa te imam še bolj in domač si mi vsak dan bolj. In kmalu se bova srečala, o tem ni dvoma. Čez osemdeset jih že štejem in moji dnevi na zemlji se počasi iztekajo. Ko se srečava, se bova objela kot stara znanca in prijatelja. Še prej pa bi se ti rad še enkrat zahvalil za vse tvoje varstvo in modro vodstvo v mojem življenju.
Še mlad sem prišel v naše glavno mesto. Moral sem. Tu je bil zaslužek in s tem prihodnost. Čutil sem dolžnost, da tudi jaz poskrbim za člane naše družine na drugem koncu države. Redno sem jim pošiljal del svojega zaslužka. Mnogoterim stvarem sem se odpovedal, da sem pririnil od meseca do meseca.
Nekoč pa so me prijatelji iz ‘fabrike’ vseeno pregovorili, da sem šel z njimi v družbo. »Po napornem delovnem tednu se pa ja ne boš zaprl med štiri stene, saj si vendar mlad. Kdaj boš pa užival, če ne zdaj?« so me vabili in zvabili. Ni mi bilo žal. Res sem potreboval malo sprostitve in dobro razpoloženje je bilo nalezljivo. Smejal sem z njimi šalam, ki jih je eden stresal kot iz rokava.
Tedaj sem jo zagledal. V družbi deklet se je pogovarjala in smejala. Ob njeni lepoti sem onemel. Strmel sem vanjo kot uročen in za trenutek sta se najina pogleda srečala. Povesila je oči in zardela.
Prijatelji so to opazili. »O, tukaj pa nekaj prasketa, iskrice že skačejo! Pa saj ta dela pri nas, je nisi še nikoli opazil? Nič se ne trudi, še nobenemu ni uspelo z njo spregovoriti. Le z dekleti se druži.« Takoj sem hotel zvedeti kaj več o njej. Zvečer sem odtaval v samski dom kot uročen. In brž sem te prosil, moj dragi Jožef, da mi pomagaš navezati stike. Uslišal si me in mi pomagal, da sem bil vztrajen. In kako srečen sem bil, ko je postala moje dekle in kmalu potem moja žena. Bil sem v devetih nebesih.
Sveti Jožef! Vsak dan sem v litanijah molil, da si kras domačega življenja, da si steber družin, da si glavar svete družine ... S tem si tudi mene klical k odgovornosti. Začel sem stvarneje razmišljati. Tudi jaz sem želel dobro poskrbeti za svojo družino. Želel sem si nazaj staro službo, ki sem jo nepremišljeno pustil, želel sem postaviti hišo za svojo družino, želel sem otrokom nuditi več možnosti za šolanje in poklic. Svoje načrte sem zaupal svoji ženi, kot vedno, me je tudi tokrat pomirila: »Kar koli boš storil in kakor koli se boš odločil, vedi, da bom ob tebi. Otrokom želim za popotnico v življenje pokloniti najlepše, kar otrok lahko dobi: da odrašča ob očetu in materi.«
Trudil sem se, kolikor sem vedel in znal. Zdaj na starost vidim jasneje veliko stvari. Vidim, da nisem vedno ravnal dovolj modro, preudarno in strpno. Zdaj mi je žal za veliko stvari, takrat pa sem ravnal v dobri veri, da delam prav. Da delam za dobro svojih otrok.
O, dragi moj Jožef, kolikokrat sem bil do njih prezahteven, prestrog, kolikokrat sem jih primerjal z otroki sosedov in sodelavcev in jim tako jemal samozavest in jim grenil življenje.
Velikokrat sem v mislih s svojimi otroki. In sprašujem se, ali bodo znali biti srečni in zadovoljni v poklicu, ki so si ga izbrali. Bodo zvesti svojim sozakoncem, svojim otrokom, svoji veri, ali bo moj slab zgled kvarno vplival na njihovo ravnanje? Sveti Jožef, izprosi pri Bogu milosti zanje, da ga začutijo v sebi in v svojem življenju, kot sem ga jaz. Prav šele takrat, ko se je moje srce umirilo, šele takrat sem pravzaprav začel polno živeti. Šele takrat sem začutil odpuščajočo Božjo ljubezen.
Dobri Jožef, ki si strah hudobnih duhov, zahvaljujem se ti, da si mi pomagal pregnati skušnjave in strahove in si mi vlil poguma tudi danes, da sem svoje otroke prosil odpuščanja. Pomagal si mi pri tej težki nalogi, pri tem osvobajanju od zla, ki se je vrinilo med nas in nas razdvajalo. Potrudil sem se, da sem jim povedal, da sem jih vedno imel rad. Ja, kar malo neroden sem bil pri tem.
Pokojna žena bi to bolje znala. Ona je imela pravi čut za to. Bila mi je ne le sopotnica in sodelavka, ampak tudi tolažnica. Večkrat je namesto mene kaj uredila in mi odvzela breme. Sedaj je ni več pri meni, pri tebi je, tebi dela družbo, o tem sem prepričan. In oba čakata, da pridem.
Moja žena ... Bila je dobra, zvesta in potrpežljiva in bila je prava mati. Taka, ki se zna boriti za svojega otroka, ki čuti z njim in ve, da se mora velikokrat odpovedati svojim željam, da je otrok srečen, ljubljen in se čuti sprejetega. Večkrat je rekla: »Ob ognju svoje mladosti se otrok greje vse življenje.« Zato je vedno poskrbela, da na našem družinskem ognjišču ni ugasnil ogenj ljubezni.
Oči so se mu trudno zaprle, med prsti je še vedno držal sliko svojega zavetnika svetega Jožefa.
V pogovoru z ženo in s svetim Jožefom je s smehljajem na ustnicah mirno zaspal.
KATARINA. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 3, str. 48-49.

Veseli me, da se v zadnjem času več govori o sv. Jožefu. K temu je gotovo pripomogel papež Frančišek, ki je razglasil Leto sv. Jožefa. Toda vseeno se mi zdi, da premalo poudarjate njegovo vlogo in vero. Če on ne bi sprejel svoje vloge v zgodovini odrešenja, Marija ne bi mogla postati Božja Mati, saj je takratna družba ne bi sprejela. Njegov ‘da’ Bogu je izredno pomemben. To premalo poudarjamo.
Mark

Da, papež Frančišek je z razglasitvijo Leta sv. Jožefa spodbudil, da se več govori in piše o sv. Jožefu in poudarja njegovo vlogo. Zgoščeno je o češčenju sv. Jožefa in o papeževem apostolskem pismu Z očetovskim srcem v marčevski prilogi Ognjišča pisal naš urednik Silvester Čuk. Težko bi bilo kaj dodati temu zgoščenemu zapisu in vam ga priporočam v branje. Prav tako vam priporočam v branje že omenjeno apostolsko pismo papeža Frančiška.
Imate prav, ko poudarjate vero sv. Jožefa in njegovo vlogo, saj je omogočil, da se je Božji Sin rodil v urejeni družini in rastel v njej. Njegovo vero lepo poudarja sv. papež Janez Pavel II. v apostolski spodbudi o sv. Jožefu Odrešenikov varuh, ko pravi: »… Marijina vera se sreča z Jožefovo. Če je Elizabeta rekla Odrešenikovi Materi: “Blagor ji, ki je verovala,” se ta blagor v nekem pomenu nanaša tudi na Jožefa, ker je pritrdilno odgovoril Božji besedi v odločilnem trenutku, ko mu je bila poslana. Res, Jožef ni odgovoril na angelovo ‘oznanilo’ kot Marija, ampak je “storil, kakor mu je naročil Gospodov angel: Vzel je svojo ženo k sebi.” Kar je storil, je čista “poslušnost vere”,« podarja sveti papež. Vidimo, da je vloga sv. Jožefa pomembna in zato zavzema med vsemi svetniki posebno mesto. Vsem, ki se v življenju znajdejo v težkih trenutkih, v veliki preizkušnji ali pa jih mučijo verski dvomi (sv. Jožef je imel močno vero), se lahko priporočajo Jezusovemu redniku. Prav tako je lahko zgled tistim, ki so pred življenjsko odločitvijo, saj je Sv. Jožef v veri sprejel poslanstvo, ki ga ni poznal in mu ga je zaupal Bog. Njegova vera in njegova poslušnost pa sta nam vsem lahko navdih in zgled, po katerem se ravnajmo.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str 32-33.

Res, v nebesih so bili v nemali zadregi!
»Slovenci so junaki,« je rekel sveti Jurij, posebni zaščitnik kranjske dežele. »Vojaka morajo imeti za zaščitnika.«
»Eh, kaj bi! Reveži so - naj bodo zadovoljni s svetim Alešem,« je dejal neki kraljevski svetnik. Nekdo je hudomušno predlagal svetega Urbana, ki ima oblast nad vinom, neka sveta devica pa je spet rekla: »Oh, večni mučenci so; dajmo jim svetega Boštjana...«
In tako se v nebesih niso mogli zediniti, kdo naj prevzame posebno varstvo nad ubogim slovenskim narodom. Saj sicer sama Mati božja razprostira plašč nad njim, toliko je prošenj s tega koščka zemlje, da mora res imeti pomočnika.
Ta čas pa so se v nebesa dvigale vedno nove molitve. Joj, tako hudo je bilo tedaj pri nas in tako smo bili potrebni pomoči! Od vseh strani naše lepe dežele so vrele. Otroci in starci, možje in žene, kmetje in meščani, delavci in misleci - vsi so dvigali svoje prošnje k Bogu, kakor bi jih nizali z velikega rožnega venca, položenega preko naših mest in vasi.
In ko je bila sila največja, je nebeški zbor nenadoma umolknil. Prav preprost mož je prišel po rajski poti, bolj skromnemu rokodelcu podoben kot nebeškemu svetniku, in vendar so se mu vsi nebeščani globoko priklonili. Kajti bil je sveti Jožef, rednik Jezusov, ki mu je bil sam Bog na zemlji pokoren.
»Jaz bom varoval Slovence,« je zaklical. »Ubogi so, kakor je bila uboga naša družina v Nazaretu; pobožni, kakor mi v Nazaretu; navezani na svoj dom, kakor mi v Nazaretu; z vsemi težavami sveta obloženi, kakor mi v Nazaretu in vendar posebni ljubljenci božji, kajti nad njimi se bodo spolnili vsi blagri pridige na gori. Narod junakov in narod svetnikov, narod ponižanih in prav zato velikih... Marija je z njimi in, kjer je ona, tam sem tudi jaz; in kjer sva midva, je Jezus. Sin ne bo pozabil Matere in ne odklonil prošnje krušnega očeta, katerega je ljubil in ubogal na zemlji...«
In ljuba božja Mati mu je ob teh besedah hvaležno prikimala, Bog pa je blagoslovil odločitev svetega Ženina svoje Matere.

Odslej biva sveti Jožef vedno med nami. Ne ločimo ga od drugih ljudi in ne spoznamo ga, dasi ga morda tolikokrat srečamo v naših družinah, v naših delavnicah, v naših cerkvah. Kolikokrat je tako zelo podoben našim lastnim očetom! Joj, in vendar mnogokrat celo pozabimo nanj! In vendar - morda ga umirajoči spoznajo, ko pristopi k njihovi postelji, da jim dvigne utrujeno dušo v nebeško veselje. Tedaj jim oblije ustnice poslednji nasmeh, dober in spokojen.
Da, sveti Jožef, varuj naše življenje in ne zapusti nas v smrtni uri!

CEVC, Emilijan. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 60.

Pravimo, da je družina skupnost ljubezni, zakaj potem tudi v sveti Družini ne gre enaka čast vsem njenim članom: Jezusu, Mariji in Jožefu? Zdi se mi, da je Jožef, kljub temu, da je moral prenašati vse težave na poti v Betlehem, pri begu v Egipt in potem pri skrbi za Jezusa, potisnjen v ozadje. (Lilijana)

Članom svete nazareške Družine gre čast glede na vlogo v božjem odrešenjskem načrtu. Jezusu gre prvo mesto, ker je učlovečeni Božji Sin; Marija je na drugem mestu kot prava mati Jezusa, Boga in človeka, Jožef pa je bil od Boga izbran za varuha obeh. Po judovski postavi je bil zakoniti Marijin mož in Jezusov oče. Zakon med Marijo in Jožefom je bil deviški; njegov namen je bil, pojasnjuje dr. Anton Strle, »da ne bi sodobniki imeli Jezusa za nezakonskega otroka. Jožef je bil tako rekoč senca, ki je zakrivala Jezusa ... Ostal je skrit in neopazen v dneh svojega življenja na zemlji; ostal pa je skrit skozi stoletja v češčenju Cerkve.« Od 14. stoletja pa njegovo češčenje stalno raste. V litanijah njemu na čast so vzkliki, ki slavijo njegovo vlogo v sveti Družini. Gotovo se ni čutil zapostavljenega. (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 9, str 76.

O sveti Jožef,
rednik Jezusov in deviški mož Marijin,
ki si vse življenje vestno izvrševal
dolžnosti in z delom svojih rok
vzdrževal sveto družino iz Nazareta,
varuj dobrohotno vse, ki se
z zaupanjem k tebi zatekajo.
Ti veš za njihove želje,
njihove stiske in njihovo upanje.
Obračajo se k tebi zato, ker vedo,
da jih boš razumel in podpiral.
Tudi sam si prestal hude preizkušnje,
napore in utrujenost;
toda sredi skrbi za vsakdanje življenje
se je tvoj duh,
napolnjen z globokim mirom,
radoval ob neizrekljivi sreči,
da sta ti bila zaupana
Božji Sin in njegova mati Marija.

O da bi vsi, ki se k tebi zatekajo,
razumeli, da pri svojem delu niso
osamljeni in bi znali odkriti
poleg sebe Jezusa in ga sprejeti
z ljubeznijo in zvesto varovati,
kakor si to storil ti.
Izprosi, da bi bilo v vsaki družini,
vsaki tovarni, vsakem laboratoriju,
skratka, kjer koli delajo kristjani,
vse posvečeno z ljubeznijo,
potrpežljivostjo, pravičnostjo
in prijaznostjo zato,
da bi se v obilju razlili
darovi posebne nebeške ljubezni.

sv. JANEZ XXIII. (Molitev). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 2.

Ob zlatem jubileju Ognjišča je nastala knjižica z izbranimi molitvami zadnjih dvajsetih let. »Prava molitev mora biti ponižna, saj je pogovor revne stvari s Stvarnikom; zaupna, ker verujemo, da je Stvarnik naš ljubeči Oče; vztrajna, ker je znamenje zvestobe; in zbrana, ker je izraz spoštovanja prosilca do Dobrotnika. Molitev je lahko prošnja, zahvala, lahko tudi češčenje, občudovanje Božje lepote, dobrote in veličine,« je zapisal knjigi na pot Silvester Čuk, ki molitve od vsega začetka izbira, prevaja in pripravlja.
Lepo pravilo za kristjanovo molitev je dal francoski zdravnik in spreobrnjenec Alexis Carrel. V svoji knjigi o molitvi je zapisal: »Da prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Da prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.« To se zdi na prvi pogled začaran krog, vendar ni tako. Te besede hočejo povedati, da mora prava molitev izhajati iz življenja in naše življenje oblikovati. Naj tako usmerjajo naše misli in dejanja tudi molitve iz pričujoče knjige.

pripravlja: MČ

Imenovala se je Lija, bila je lepa kot jutranja zarja in živela je v ribiški vasi ob Modri reki. Najbogatejši ribič jo je prosil za roko in postala je njegova žena.
Prvi dve leti sta mlada zakonca živela zares srečno in brezskrbno. Ta njuna sreča pa je vedno bolj morila taščo mlade žene, ki je izgubila prvo mesto v srcu svojega sina, sorodnikov lepe snahe in njene služinčadi. Začela jo je na vse načine mučiti in širiti najbolj nesramne laži na njen račun.
Lija je vsa obupana sklenila, da se tašči maščuje in jo umori. V želji, da ta načrt uresniči, je odšla k čarovniku, da ji pripravi smrtonosni čarobni napoj.
Čarovnik jo je pozorno poslušal, potem pa ji dal stekleničko z rožnato tekočino in ji rekel, naj vsak dan prilije nekaj kapljic v čaj za taščo. Da bi tašča nič ne posumila, ji je svetoval, naj vsako jutro rahlo masira njena ramena, vrat in čelo z balzamom koralno rdeče barve v drugi posodici. »Na ta način bo smrt nastopila počasi, v šestih mesecih,« ji je rekel čarovnik.
Lija je mesec za mesecem potrpežljivo in vztrajno dodajala nekaj kapljic rožnate tekočine v taščin čaj in jo vsak dan nežno masirala z balzamom koralno rdeče barve.
Ob tej vsakdanji masaži so se začele spletati nove vezi med obema ženama. Njuni srci sta se spremenili. Tašča je uvidela, da snaha ni samo lepa, ampak je tudi prijazna in plemenita. Lija pa je iz dneva v dan bolj odkrivala taščino materinsko srce.
Po nekaj mesecih je Lija dejansko pozabila, zakaj pravzaprav vse to: vsakdanji obiski, kapljice rožnate tekočine v čaju, masaže tašče. Vse je postalo mirna in prijetna navada, združena s prijaznim klepetom in nežnostjo.
Nekega dne pa se je le zavedla, kaj je bilo vzrok za to.
Tašča ji je nedolžno rekla: »Tako lepo se razumeva. Škoda, da bom morala umreti pred tabo …«
Lija je vstala in tekla k čarovniku, da bi ji dal protistrup za tisto rožnato tekočino. Padla je na kolena in ga prosila: povedala mu je, kaj se je zgodilo, in kako se je spremenilo njeno srce.
Čarovnik se je nasmehnil: »Vstani, moja lepa deklica. V steklenički, ki sem ti jo dal, je samo voda z listi vrtnic. Pravi protistrup za sovraštvo, ki je bilo dejansko v tebi, je bila vsakdanja masaža z balzamom.«
Čarovnik je smeje dodal: »Če nekoga gledaš v oči, si mu blizu, se z njim pogovarjaš, ga ne boš mogel več sovražiti.« (B. F.)

“Takrat prišel bo oteti me iz trpljenja beli Krist”

»Oče nam je dejal: Ponoči bo prišla štorklja in bo potrkala na okno in nam prinesla še enega majhnega črvička. Bili smo vsi srečni in prav živo se spominjam, kako sva šli z mlajšo sestro Karmelo v cerkev, ko smo ga nesli h krstu.« Tako je o rojstvu Srečka Kosovela v marčevski številki Ognjišča pred petdesetimi leti (1974) povedala njegova sestra Tončka Kosovel Ravbar. Ob 120-letnici rojstva posvečamo prilogo temu izjemnemu pesniku, ki je umrl star komaj 22 let ter za seboj pustil izjemno pesniško zapuščino.

Pesnikova sestra Tončka Kosovel Ravbar ima nekaj povezav tudi z revijo Ognjišče. Poročena je bila z Bojanom Ravbarjem, stricem istoimenskega duhovnika dr. Bojana Ravbarja, danes župnika v Strunjanu, ki je bil eden od ustanoviteljev revije Ognjišče. Sestra Tončka je v nadaljevanju pogovora opisala dogodke ob pesnikovem rojstvu: »Botra je bila iz Trsta, boter pa je bil očetov kolega, učitelj iz Štorij.« Ta je novorojencu tudi dal ime: »Oče mu je mislil dati ime Kvintiljan, ker je bil peti otrok (latinsko pomeni peti quintus), pa je rekel boter: Dajmo mu slovensko ime Srečko! Naj bo Srečko, da bo srečen! Ko je bil Srečko majhen, sva ga z nekaj let mlajšo sestro radi pestovali, najmlajša pa je bila še premajhna, da bi ga smela vzeti v naročje, samo pozibala ga je lahko in mu zapela kakšno pesem.« Takole so se zvrstili Kosovelovi otroci: »Najstarejši od vseh otrok je brat Stano, ki živi v Ljubljani, jaz sem najstarejša od deklet. V družini nas je bilo pet in imeli smo se zelo radi med sabo. Vsi smo bili rojeni v Sežani, kajti tam je bil oče v službi kot šolski voditelj in nadučitelj.«

KOSOVELOV ROD
»Pesnik Krasa« ni bil sin Kraševcev. Kosovelov oče Anton Kosovel (1860–1933) je bil doma iz Črnič na Vipavskem. Na učiteljišču v Kopru je maturiral leta 1881. Opravil je tudi poseben izpit iz nemškega jezika in kmetijstva. Pozneje je sina Srečka in nekatere dečke poučeval nemščino, učence v šoli pa umnega kmetijstva. Ukvarjal se je tudi z glasbo. Študiral je petje, klavir, pevovodstvo in kompozicijo. Kot učitelj je pozneje vodil zbore in otroško petje. Uglasbil je tudi mašo, da so jo peli otroci, ter več drugih skladb, ki pa so večinoma neznane.
Mama Katarina, roj. Stres (1862–1938), je bila rojena v Sužidu pri Kobaridu. V času njenega otroštva je v Kobaridu deloval pesnik in duhovnik Simon Gregorčič. Najbrž je s svojim duhovniškim in domoljubnim delom vplival na mlado Katarino.
Kosovelova hiša v Tomaju. - Strarši Srečka Kosovela (oče Anton, mati Katarina, roj. Stres). - Sestra Tončka z možem Bojanom Ravbarjem. - Srečko Kosovel s sestro Anico.

Iz Sežane se je družina kmalu preselila v Tomaj. »Ko je bil Srečko star približno poldrugo leto, je bil oče premeščen v Pliskovico, in sicer nekako kazensko. Oblasti namreč ni bilo po volji, da je oče v Sežani držal z delavci: bil je po prepričanju, ne po stranki, socialist. V Pliskovici smo ostali tri leta, potem pa smo prišli v Tomaj, kjer je oče ostal do konca in kjer je zgradil to domačijo. Srečko je bil takrat star že dobra štiri leta. Že prej se je kot majhen zagledal v kakšno lepo reč. V Tomaju smo stanovali v šoli in tam smo imeli v kuhinji lepo okno. Srečko je silno rad posedal na njem in gledal dol na gmajno. Bil je zelo ljubek otrok, prijazen, z vsakim je rad govoril. Vsi smo ga imeli radi, saj je vedno znal kaj veselega povedati. Nekateri pišejo o njem, da je bil ne vem kakšno eterično bitje. Kaj še! Čisto navaden človek je bil, kakršni smo vsi drugi. Ko je odrastel, je postal pesnik. Že kot otrok pa je imel čisto svoj, nekam bolj globok in osebni odnos do vsega. Še če je vzel v naročje muco, je to naredil drugače kot navadno napravijo otroci,« je opisala mladega Srečka sestra Tončka.

Srečko Kosovel – slovenski Tagore
»Kosovel mi je zelo blizu. In mi je vedno bil. Nekoliko pač zato, ker sem po materi tudi sam Kraševec, a še bolj – bi rekel – zaradi nečesa globljega.« Tako je leta 1976 v pogovoru za Ognjišče dejal Vladimir Truhlar, eden v svetu najbolj poznanih slovenskih teologov. Bil je redni profesor duhovne teologije (1956–1975) na papeški gregorijanski univerzi v Rimu. Bil je tudi sam pesnik in izdal več pesniških zbirk ter več teoloških knjig. Obenem je med slovenskimi teologi največ pisal o duhovnih silnicah v delih slovenskih pesnikov in pisateljev. Po smrti so te njegove spise zbrali v knjigo Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju. Nad njenim izidom je bila zelo nejevoljna takratna oblast.
Truhlar je v že omenjenem pogovoru dejal, da ga pri Kosovelu zanima predvsem to, o čemer »v našem kulturnem svetu nihče ne spregovori: namreč da je bil Kosovel tagorejevec, nekak učenec Rabindranatha Tagoreja – učenec, ki hoče svojemu mojstru slediti – a učenec je že zadosti zrel, da se zaveda: mojster je Indijec, jaz sem Slovenec; zato moram to, kar pri njem iščem in od njega prejemam, nekako posloveniti.«
Truhlar meni, da to, kar je Kosovela pri Tagoreju posebno zanimalo, niso bili spevi Darovanjke, za katere je prejel Nobelovo nagrado leta 1913, »marveč njegova miselna knjiga Sadhana. Pot k pravemu življenju«. To potem na kratko razloži takole: »Tagorejevo oznanilo v njej je to: človek mora živeti doživljajsko, izkustveno z absolutnim in iz tega zedinjenja graditi, ozdravljati, kar je v kulturi in življenju nasploh bolnega.«

OČETOVO VSESTRANSKO DELO V TOMAJU
V Tomaju so Kosovelovi najprej stanovali v šoli. Družina se je hitro vživela v nov kraj. »Oče Anton je svoje sposobnosti udejanjal na šolskem, kulturnem in gospodarskem življenju kraja. Domačini so mu hvaležno vračali z izrazi spoštovanja in … tudi z darovi, izbranimi kmetijskimi pridelki,« opisuje Kosovelovega očeta zgodovinarka Mira Cencič, rojena v Tomaju, v knjigi Kosovelovi v Tomaju, kjer je zbrala veliko gradiva o družini Kosovel.
Nadučitelj Kosovel je bil v prosvetnem društvu dejaven zlasti na glasbenem področju. Kot pevovodja je bil zelo uspešen in cenjen. Kosovelov oče je bil dober, a zelo strog učitelj. Tudi svojemu sinu Srečku ni prizanašal s strogostjo. »Bil je dosleden in pravičen vzgojitelj, toda zelo strog. Mladino je vsestransko vzgajal. … Tomajskim fantom je ostalo v spominu poslovilno naročilo nadučitelja Kosovela: Fantje, bodite možje in nikomur hlapci,« piše Mira Cencič.

ZVONIM PA NAJBOLJŠE
Kako so se Kosovelovi udomačili v Tomaju, kaže zanimiva prigoda mladega Srečka. Bistri in umirjeni fantje so postali ministranti ali mašni strežniki. »Spomine, s kakšnim veseljem je Srečko opravljal to nalogo, je opisala nekdanja soseda Angela Žiberna. Ko ga je vprašala, kaj je novega, ji je z navdušenjem povedal: Sem prav vesel. Strežem pri maši, nisem še prvi, a prihodnje leto, upam, da bom. Ampak zvonim pa najlepše. Ko prideš drugo leto, me ne boš več poznala, ker bom imel tudi obleko od strežnika.«

PREGANJANJE KOSOVELOVIH
V skoraj idilično vaško življenje je zarezala najprej bližina soške fronte, nato pa italijanska okupacija po prvi svetovni vojni. Seveda je nadučitelj Kosovel kot zaveden Slovenec in kulturni delavec kmalu postal žrtev italijanskih okupacijskih oblasti. Leta 1924 je moral prepustiti vodstvo šole novemu šolskemu upravitelju in se umakniti iz šolskega stanovanja. Najprej je nadučiteljeva družina stanovala privatno, v letih 1924/25 pa so Kosovelovi gradili na koncu vasi na Fabjanovem zemljišču svojo hišo, ki je postala simbol Kosovelove družine. V lastno hišo so se preselili oktobra 1925, a tu je imel Srečko, takrat študent v Ljubljani, dom le za zadnje mesece življenja. Tudi drugi Kosovelovi otroci so študirali, in to vsi v takratni Jugoslaviji. To je družino še bolj zaznamovalo.

VSI SMO ŠTUDIRALI
Takole se spominja Tončka: »Vseh pet nas je študiralo. Oče je skrbel, da smo že v mladosti vsi vzljubili branje. Kot pedagog je tudi vedel, kakšno čtivo naj nam da. Ko smo prebrali, je hotel vedeti, kaj smo od tega pridobili. Lahko rečem, da smo imeli v domači hiši lepo kulturno vzgojo, imeli smo za tiste čase izredno lepo knjižnico, vsa zbrana dela slovenskih pisateljev. Oče je vedno govoril, da ne sme noben postati učitelj, pa se je zgodilo vse narobe. Brat Stano, najstarejši, je končal učiteljišče, a se je potem posvetil časnikarstvu. Napisal je prav lepe stvari in jih objavljal v raznih revijah. Sestra Karmela, pianistka, je tudi nekaj let poučevala na ljubljanskem konservatoriju, sestra Anica pa je bila dolga leta profesorica slovenščine po raznih krajih, nazadnje v Ljubljani.«
»Srečka je imel oče posebno rad, ker je najbolj odgovarjal njegovemu značaju. Poslal ga je na realko z namenom, da bi si izbral kakšen praktičen poklic. Pa ni nič pomagalo – ko je končal realko, je šel na univerzo študirat slavistiko in bi postal profesor, ko ne bi umrl. Vedno ko je prihajal Srečko domov, ga je bil oče zelo vesel in vsi smo se radi z njim pogovarjali, ker je bil zelo duhovit in dovtipen.«

ZAČETEK PESNIKOVANJA
Na vprašanje, kdaj je Srečko začel pesnikovati, je sestra Tončka odgovorila: »Že v zgodnji dobi. Objavljal je v raznih revijah, najprej rokopisnih dijaških listih. Nam svojih pesmi ni pokazal. Tudi brat Stano je pesnikoval, a bil je strašansko strog kritik. Prepričana sem, da mu Srečko prav zaradi tega svojih pesmi ni pokazal.«
Taka zasebnost je bila mogoča pri Kosovelovih: »Veste, mi nismo vsi čepeli v kuhinji, kot je bilo to po kmečkih hišah na Krasu, kajti mi smo imeli še kar lepo stanovanje v šoli. Tako smo lahko pisali v sobi, ne sicer vsak v svoji, vendar v sobi. In tako je Srečko lahko pisal, ko ga nismo videli. Jaz sem nekoliko starejša in sem šla od doma prej v šole, zato nisem bila prav veliko z njim. Ko sem doštudirala, pa sem šla v službo, da sem očetu pomagala študirati mlajša dva, sestro in Srečka.«

PESNIKOVA USODNA BOLEZEN
Tončka se takole spominja Srečkove bolezni: »Februarja leta 1926 je skupaj z drugimi prijatelji šel na literarni večer v Zagorje ob Savi. Ko so se zvečer vračali nazaj v Ljubljano, se je na železniški postaji vnela tako živahna debata, da je vlak odpeljal brez njih. Ker ni imel nobenega znanca, denarja pa tudi ne, da bi šel prenočit v kako gostilno, je ostal čez noč kar na postaji, bil je lahno oblečen in tako se je prehladil. S tisto vročino je potem še nekaj časa hodil okoli, da je njegovo stanje postajalo vedno slabše. Dobil je vnetje sinusov, potem se mu je zdravje nekoliko izboljšalo in je prišel domov na velikonočne počitnice. Doma je potem dva meseca bolehal. Nazadnje je dobil vnetje možganske mrene. Za to bolezen takrat niso imeli učinkovitega zdravila. Oče mu je priskrbel najboljše zdravnike iz Trsta, a mu niso mogli pomagati. Točno dva meseca je bil doma in potem je umrl.«

VELIČASTEN POGREB IN STRAH PRED NEREDI
Italijanske okupatorske oblasti so se bale neredov ob pogrebu. Tončka pravi: »Prišli so visokošolci iz Ljubljane in prinesli slovensko trobojnico, ki so jo po pogrebu vrgli na krsto. Italijani so bili zaradi tega strašno jezni, da so hoteli naslednji dan grob odkopati, da bi vzeli slovensko zastavo ven. Pa sem rekla tistim, ki so mi to povedali: Recite tistim, ki imajo te misli, da nimajo nobene pravice, kajti Srečko je bil jugoslovanski državljan!«
»Prav malo prej je zaprosil za jugoslovansko državljanstvo, da se je lahko potegoval za štipendijo. Ne vem, ali je tisto štipendijo dobil, gotovo pa je, da je dobil jugoslovansko državljanstvo. Našega očeta so preganjali, ker se ni hotel vpisati v fašistično stranko. Pri oblasteh so ga tako očrnili fašistični vaški veljaki, da potem, ko je bil upokojen, celi dve leti ni dobil pokojnine.«
Srečkov pogreb je dokaj natančno opisala tudi Mira Cencič. Opis kaže, kako je ta dogodek zaznamoval Kosovelovo družino, Tomaj in okolico vse do kulturne prestolnice Ljubljana. Kosovelovo družino je »zadelo nekaj strašnega. Dobrega pol leta po vselitvi v lastni dom, ki so jim ga pomagali graditi tudi Tomajci, je dne 27. maja zaradi vnetja možganske mrene umrl najmlajši sin Srečko, ki je bil takrat študent v Ljubljani. To je Kosovelovo družino neizmerno potrlo.«
Tončka Kosovel, ko je leta 1974 spregovorila za Ognjišče. - Veliko gradiva je o Kosovelovi družini zbrala Mira Cencič v knjigi Kosovelovi v Tomaju. - Tomajski župnik Albin Kjuder. - Srečko Kosovel na mrtvaškem odru.
»Vest o smrti se je raznesla kot blisk in še tisti večer so pritekla domača kmečka dekleta in mu napravila mrtvaški oder. Spretno so mu spletla sedem velikih svežih vencev in nanesla belega cvetja za njegovo zadnjo pot. Vsa pot od doma do pokopališča je bila posuta s cvetjem in grob je bil ves ovit z belim papirjem ter je imel na dnu samo belo cvetje. Belo oblečena dekleta in dekletca so mu nosile šopke in vence. Štirje sošolci, kmečki fantje, so Srečku izkopali grob, ga odnesli iz domače hiše in ga položili k večnemu počitku, to so bili njegovi sošolci in prijatelji.«
Poljubil je zemljo, preden jo je vrgel v grob
Na pogreb so prihiteli ljudje z vsega Krasa in širše okolice, pa tudi študentje iz Ljubljane, prijatelji in najožji sodelavci. Od njega se je poslovilo več govornikov. Ko so ti »končali, so mu ljudje nametali cvetja skoraj do roba groba. Nato je prišla na vrsto zemljica, ki jo je Srečko tako ljubil, da jo je njegov prijatelj poljubil, preden jo je vrgel v grob.«
»Župnik Albin Kjuder je vodil petje na domu, v cerkvi in na pokopališču. Pokopal ga je domačin, duhovnik Henrik Šonc. Somaševal pa je tudi tomajski kaplan Alojz Žagar. Tako so njegove ostanke blagoslovili trije duhovniki, ki so Srečka imeli radi.«

POSLEDNJE OBHAJILO
Toda ne samo pogreb, tudi Srečkovo umiranje je bilo nekaj posebnega. Najprej je to bilo umiranje komaj dvaindvajsetletnega fanta, mladega pesniškega genija, sina ugledne družine. Kot mlad študent se je Srečko razgledoval po raznih miselnih tokovih in umetnostnih smereh. Tudi novih. Bil je odprt. Bil je, podobno kot oče, socialno čuteč. Bolele so ga krivice, ki so jih trpeli delavci in kmetje. Bolelo ga je zatiranje Slovencev pod Italijo. Še napol otrok je spoznal grozote vojne. Vse to je nosil v sebi, a v sebi je nosil tudi vero v Boga, ki se je na najplemenitejši način pokazala v umiranju mladega pesniškega genija.
Sestra Tončka je na vprašanje, ali je bil Srečko veren, odgovorila: »Seveda, pri nas smo bili vsi versko vzgojeni. S tedanjim tomajskim župnikom Kjudrom je Srečko veliko debatiral tudi o verskih vprašanjih, tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut, nekaj njegove lirike je prav religiozne.«

Poslednje moje obhajilo
»Ena najpomembnejših, temeljnih Kosovelovih pesmi ima naslov Poslednje obhajilo,« pravi Taras Kermauner. Piše, da je »Srečko Kosovel eden največjih slovenskih pesnikov«. V knjigi Poezija slovenskega zahoda namenja Kosovelovi poeziji, posebej religiozni, skoraj tretjino knjige. Žal pesmi Poslednje obhajilo ne najdemo skoraj v nobenih izbranih pesnikovih poezijah, ampak samo v njegovih Zbranih delih. Uredniki očitno niso premogli toliko poguma in poštenosti, da bi jo uvrstili v svoje izbore.
»Poslednje obhajilo je pesnikov testament, ne vem, ali je bilo napisano tik pred smrtjo, ni važno. Pesnik je doživljal svojo smrt, pričakoval jo je, z njo se je notranje ukvarjal, a videl v nji poveličanje.« Kermauner pravi, da je v istem času razmišljal o smrti pesnik Alojz Gradnik in da je obema rešilna pot Kristus. »A Gradnik je temačnejši; poudarek je na trpljenju, medtem ko je poudarek Poslednjega obhajila na svetlobi: na razsvetljenju teme, temnega obraza, na angelovem sijaju, na svetlem dihu stremljenj, na čistosti, na nedolžnosti diha: na belem Kristu.«
»Kosovelova religiozna pesem je odgovor na nihilizem in obup; pesnik je doživljal ne le veliki razpon med obema skrajnostma, ampak boj med njima; do konca se je v njegovih prsih obračunavalo med absolutno vero in spoznanjem nemoči, nezmožnosti, nihilizma. … Prav ta boj … daje pesnikovemu – človekovemu – prizadevanju še poseben pomen in težo.«

BELI KRIST
Ko bo razbit že moj obraz
in moja roka brez moči
in moje srce brez krvi –
in nad menoj triumf pravice
bo razprostrl krvavi ščit,
ko bom že skoro ubit

in ležal bom pred vami sam,
obkrožil usta bo smehljaj,
ko da bi angelov sijaj
razsvetlil moj teman obraz,
in srce moje trudno, ubito
umrlo rado bi, da se spočije,
kot je Njegov ukaz,

tedaj bo svetli duh stremljenj,
ki srce mi jih je rodilo,
ponižanj, porazov in trpljenj
poslednje moje obhajilo,
da sem boril se v duhu čist
in kot borilec moram umreti;
in takrat prišel bo oteti
me iz trpljenja beli Krist.

Mira Cencič v svoji knjigi navede besede takratnega tomajskega župnika Albina Kjudra. Tudi nanj je Srečkovo umirjeno umiranje in njegova vera, s katero je tako mlad prejel zakramente, naredilo izreden vtis. O Srečku je župnik Kjuder v župnijski kroniki napisal naslednje: »Po telesu je bil šibak in nežen, priznan pesniški talent. Sodijo, da bi, če bi živel dalj časa, bržkone prekosil vse naše slovenske pesnike. Čeprav ni dokončal niti 23 let življenja, je njegovih pesmi za dve debeli knjigi. Ko je bil doma na počitnicah ali na zdravljenju, je pogosto prihajal k piscu teh vrstic in se z njim dolge ure pogovarjal. Obolel je na vnetju možganske mrene. Ko ga je domači župnik previdel, mu je dal vse tri zakramente, se je počutil srečnega in čisto vdanega v Božje sklepe. Njegova smrt je bila za družino silen udarec. Pogreb je bil veličasten.«
Tako je zapisal v kroniko. V osebnih pogovorih je župnik še natančneje opisal Srečkove zadnje ure. Ko so ga leta 1962 (28 let po smrti!) obiskali trije pravkar posvečeni duhovniki – Kjuder je bil takrat apostolski administrator dela tržaške škofije, ki je pripadel Sloveniji – jim je še natančneje opisal svoj obisk pri Srečku. Bojan Ravbar, eden od treh duhovnikov, se Kjudrovih besed pri obisku takole spominja: »Tik pred koncem maja 1926. Srečkova mama je s plahim korakom prišla v farovž. Komaj 22-letnemu Srečku se iztekajo dnevi. Prosila je, da ga obišče: Potrebuje Boga. Ste mu kaj rekli? je vprašal župnik. Ne, se je slišal plahi in zaskrbljeni glas. Nakar je izkušeni mož svetoval, naj najprej sama spregovori s sinom, saj če mami odkloni prošnjo, bo lažje spremenil besedo. Meni bi za gotovo težje.« Ravbar v tej Kjudrovi potezi zaznava modrost izkušenega župnika. Naj mama prva predlaga sinu zakramente. In tako je bilo. Srečko je sprejel njen predlog. Ravbar nadaljuje: »Naslednji dan je bil župnik pri Kosovelovih. Srečko je vse izročil Božjemu usmiljenju. Bi še obhajilo? ga vpraša župnik. Jutri … Za to se moram pripraviti, se je glasil odgovor. In ta jutri je prišel. Srečko je bil srečen!« Tako Ravbar. Njegove besede še bolj natančno opišejo tisto, kar je v skopih besedah za kroniko napisal župnik Kjuder in kar je povedala sestra Tončka. Poleg tega se ta konec Srečkovega življenja odlično sklada s pesmijo Poslednje obhajilo, ki jo skupaj z nekaj mislimi literarnega kritika Tarasa Kermaunerja objavljamo posebej. Tako kraški poet v pesmih ni samo napovedal svoje smrti, ampak tudi to, da ob slovesu s tega sveta ne bo sam, ampak bo prišel k njemu beli Krist. To je bilo res njegovo »poslednje obhajilo«, na katerega se je tako vneto pripravil in ki mu je prineslo tolažbo v zadnji uri.

Srečko Kosovel
Rodil se je 18. marca 1904 v Sežani, umrl 27. maja 1926 v Tomaju. Oče Anton je bil narodno zaveden učitelj, doma iz Črnič na Vipavskem, mati Katarina Stres iz Sužida na Kobariškem. V družini je bilo pet otrok. Srečko je bil najmlajši in je že kot enajstleten otrok doživel strahote prve svetovne vojne, saj je fronta potekala nedaleč od Tomaja. Leta 1916 je odšel v Ljubljano na realno gimnazijo z nemškim učnim jezikom. Maturiral je 1922. Že takrat je bil literarno dejaven in se v nasprotju z očetovimi željami vpisal na filozofsko fakulteto. Tu je študiral slavistiko, romanistiko in umetnostno zgodovino. V 8. semestru je težko zbolel, po okrevanju je odpotoval domov, bolezen se je ponovila in tako je zaradi meningitisa umrl.
V gimnaziji je deloval v literarnem krožku, ki je izdajal dijaški list Kres. Od tod je prešel v literarni krožek Preporod, sam pa je ustanovil »organizacijo srednješolcev iz zasedenega ozemlja«. 1922 je ustanovil Lepo Vido, 1924 pa krožek Ivan Cankar. S svojo skupino prijateljev je tedaj prevzel tudi revijo Mladina. Poleg tega je sodeloval s posameznimi objavami tudi pri drugih revijah.
Pogosto je javno nastopal s predavanji (tudi med delavci), na literarnih večerih, objavljal tudi glose, eseje, poleg poezije pa pisal še prozo in dramske osnutke, pomembni pa so njegovi dnevniki in korespondenca. Nekaj literarnih del je namenil otrokom in mladini. Ob koncu življenja je pripravil zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla in ni ohranjena. Šele posthumno so prijatelji izdali njegove pesmi v zbirki Pesmi (Ljubljana 1927, uredil A. Gspan), kasneje pa še Izbrane pesmi (Ljubljana 1931, uredil A. Ocvirk). Tako se je šele po smrti uveljavil kot klasik slovenske poezije in postal eden njenih najpomembnejših vrhov, čeprav smo šele sredi sedemdesetih let spoznali vse dimenzije njegovega ustvarjanja. Njegova pesniška ostalina je namreč ostala dolgo neobjavljena in so jo hranili različni ljudje.
Poznavalci njegovega dela pravijo, da je imel Kosovel »med sodobniki najtesnejše stike in širok razgled po sodobnih literarnih tokovih tedanje Evrope. Imel je informacije iz Sovjetske zveze (prijatelj Ivo Grahor je bil tam), iz Švice in Nemčije (A. Černigoj, sestra Karmela) ter drugod. Zavzeto je spremljal tudi druge literarne pojave (Tagore, Krleža itd.). Tako v njegovih pesmih ni nič provincialnega, vendar vsak verz priča tesno povezanost z zgodovinsko resnico ter z upornostjo svojega naroda. Najradikalnejše pesniške modernistične stvaritve (konstrukcije, lepljenke ...) je vedno napolnil z živo lirsko izpovedjo, tako da praktično nikjer ne zasledimo zgolj formalističnih hlastanj za modernističnimi prijemi. Vsebinsko so njegove pesmi izredno bogate« (Zoltan Jan).
Njegovo pesniško delo je doživelo številne in obsežne študije, njegova poezija pa je prevedena v več tujih jezikov. Mnogo njegovih pesmi je uglasbenih in njegovo podobo so likovno ovekovečili številni umetniki.

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 3 (2024), 42-49.

Zgodba

Kupovati obleko
Neka žena se je odpravila nakupovat. Vendar je zapravila več denarja, kakor bi ga smela.
Ko je mož doma nad njenim ravnanjem negodoval, mu je žena razložila: »Nisem se mogla upreti. Sam hudič me je zapeljal v skušnjavo.«
»Zakaj mu nisi rekla: 'Postavi se za mano, skušnjavec?'« jo je mož ostro vprašal.
»Prav to sem storila,« je odgovorila žena. »A si lahko misliš, kaj je storil? Sklonil se je čez mojo ramo in mi zašepetal na uho: 'Draga moja, ta obleka ti tudi zadaj odlično pristoji.«

Misel

Najslabše, kar lahko storimo v skušnjavi, je, da se začnemo s skušnjavcem pogovarjati. On ne bo popuščal. Navedel nam bo vrsto razlogov in izgovorov, zaradi katerih naj v skušnjavo privolimo.
Če nas skuša zlo, ne smemo privoliti. Zavrniti ga moramo brž na začetku. Skušnjava je za nas preizkušnja in obenem možnost, da se odločno upremo zlu. Človek je zares svoboden tedaj, ko se odloči za dobro in zavrne zlo.
Najboljši način, da se izognemo slabemu je, da delamo dobro.

Molitev

Gospod Bog,
vemo, kako smo šibki
in kako nevarno je lahko življenje.
Ponižno te prosimo,
da nas obvaruješ spogledovanja s skušnjavo.
Varuj nas tistih priložnosti,
ko bi nas napadla skušnjava.
Okrepi našo voljo,
da bomo zmogli premagati slabosti naše človeške narave
in varuj nas pred zapeljevanjem drugih,
da se v življenju ne bomo izpostavljali priložnostim,
ko bi se nespametno silili v skušnjavo.
Daj nam dovolj moči v skušnjavah,
Ki nam jih bo nastavljal svet naših slabosti in hudobni duh.

Iskrici

In ne vpelji nas v skušnjavo.
(Mt 6, 13)

Ne moremo si pomagati, da ne bi bili izpostavljeni skušnjavam, a molimo ne samo, da jim ne bi podlegli, ampak da ne bi niti stopili v pogajanje z njimi in jim ne bi podlegli.
(Janez Zlatousti)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 8-10.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let...