Vroč poletni dan je bil. Pot me je vodila skozi park. Nimam navade, da bi sedela na klopci v parku, a tisti dan sem si privoščila krajši počitek pod mogočnimi drevesi, ki so nudila prijetno senco. S seboj sem imela tudi knjige, saj sem prihajala iz knjižnice. Pričela sem z branjem, a ne za dolgo, saj so ga prekinili živahni otroški glasovi.
»Ana, Matej, ne bodita tako glasna, saj nista sama v parku!« je mlada mama opozarjala svoja otroka. Deklica in fantek pa se nista pustila motiti, vsa vesela sta se še naprej lovila in tekala za golobi. Mamica ju je ponovno opozorila, a zaman. Tedaj pa se je zbudil še malček v vozičku in začel glasno jokati. Mamica je bila vsa iz sebe. Hitela se je opravičevat ljudem za ves ta otroški živžav.
Starejša gospa na bližnji klopci jo je prijazno potolažila: »Nikar si ne delajte skrbi, kajti kjer so otroci, morata biti tudi smeh in jok. Hvaležni bodite, da jih imate.«
»Tudi jaz mislim tako,« se je oglasil starejši gospod, ki je sedel nasproti mene. »Dokler bo slišati otroški živžav, se nam ni treba bati za prihodnost. Otroci so res naše največje bogastvo.«
Po teh besedah se je mamica oddahnila. Posvetila se je dojenčku in ga privila k sebi, da ga umiri. Deklica in fantek sta prišla k njej in se pričela igrati s posodicami, ki so jih prinesli s seboj.
»Ja, otroci so res velik dar,« je na glas razmišljala tista starejša gospa. »Hvala Bogu za vsako mamo in očeta, ki sprejmeta otroka. Danes je vse več takih, ki živijo skupaj, otrok pa ne marajo. Pravijo, da je starševstvo preveč naporno in da se je treba marsičemu odpovedati. Ne pomislijo pa, koliko sonca in sreče prinese v družino vsak otrok... Pet sem jih rodila in za vsakega od njih sva bila z možem Bogu hvaležna,« je dejala. »V službi so me nekateri čudno gledali in me spraševali, kako si upam v teh kriznih časih imeti toliko otrok. Še bolj pa so bili presenečeni, ko sem se odločila, da ostanem doma in se 'žrtvujem' za svoje otroke.«
Gospod nasproti mene je pozorno poslušal, potem pa pripomnil: »Jaz živim v bloku, v katerem celih sedem let ni bilo nobenega novorojenčka. Kako sem bil vesel, ko sem pred nedavnim spet zaslišal otroški jok.«
Tisti dan z mojim branjem v parku ni bilo nič. Pa nisem bila prav nič razočarana, saj me je bolj kot branje obogatil zanimivi pogovor.
Zvečer sem se pri molitvi spomnila najprej tiste mlade družine, ki sem jo srečala v parku, molila pa sem tudi za vse matere, ki so se in se bodo še odločile sprejeti novo življenje, ki je velik božji dar in obenem tudi naloga za starše.

JEMEC, Jana. (Zgodbe) Ognjišče (2007) 09, str. 60

Kot igralcu – glumaču, mi ni treba nič vedeti, nič znati ... nič razumeti.
Kot igralec – glumač, moram le narediti vtis, da nekaj vem, da nekaj znam ... pa čeprav nič ne razumem ...
Boljši vtis, ko naredim, boljši igralec sem ... Oziroma: za boljšega igralca me imajo! In (zmotno) mislijo, da res kaj vem, da res kaj znam ... da celo res razumem.
In sem kot igralec ‘odglumil’ že marsikaj: Streljal s pištolo ... in zadel! Vozil rešilca! Pomolzel kamelo! Zmagal v pretepu! Naslikal sliko! Ubil! In umrl! ... O, kolikokrat sem na odru že umrl.

Pred dnevi sta tako prišli na vrsto dve za mene novi dejavnosti: kajenje in košnja. Pravo kajenje ... s pipo. S fajfo, če hočete. In prava košnja ... na roke. S koso!
Tik pred začetkom snemanja smo seveda ugotovili, da nihče od prisotnih o fajfah nima pojma. In tako smo se – v brk novemu protikadilskemu zakonu – vsi skupaj lotili kajenja. Po nekaj neuspelih poskusih basanja pipe, prižiganja, kašljanja, ponovnega basanja in ponovnega prižiganja ... pa ponovnega basanja in ponovnega prižiganja ... smo, pekočega jezika in oči, na pomoč poklicali ‘strica Gugla’. Ta nam je prav mirno pojasnil, da se pipa nabaše trikrat: Prvič prav narahlo ... kot bi stisnil otroški prst. Drugič že močneje ... kot bi segel dekletu v dlan. Tretjič pa pogumno ... kot bi krepko stisnil moško pest.
In je šlo!
Ne najbolje, a dovolj, da sem naredil vtis ... da znam!

S koso ni bilo dosti bolje. A ker nas je čas priganjal in se je sonce prav hitro spuščalo, ni bilo časa za nasvete in vaje. Postavili so me ob bok starejšemu stricu, ki je rekel, da je v mladih letih “pokosil vse travnike tod naokoli” in: ‘Akcija!’ Začel sem opletati s koso in kljub zatikanju se mi je po kakih osmih zamahih zdelo, da kar gre ... S kotičkom očesa sem slutil strica, lovil sem njegov ritem, da bi snemalcu ne pokvaril kadra, in se med močnim potenjem premikal proti koncu travnika. Tam sem se – zvezda filma – ustavil, se naslonil na koso in zadovoljno ozrl po opravljenem delu.
Dobro ... Na filmu bo zgledalo lepo ... kot da vem in znam ... in da razumem, a dejansko stanje je bilo porazno. Stričeva ‘reda’ je bila kot pobrita, moja pa je zgledala kot bi se po travi valjalo nekaj pijanih svinj. Nobenega dvoma, kje je opravil delo nekdo, ki ve, kaj dela, in kje nekdo, ki se dela, da ve, kaj dela. A kot igralec – glumač, sem svoje delo opravil izvrstno: naredil sem vtis ... da znam!

Le redkokdo še kosi s koso. (Naj mi kmetje, ki se mučijo s koso na kakšni težko dostopni zaplati trave, oprostijo!) Ob sončnih poletnih sobotah okrog naših hiš brenčijo kosilnice kot čmrlji in ose. Košnja trate je postala bolj šport kot opravilo.
Le smrt še vedno rišemo s koso.
Pa čeprav se mi zdi – vsaj letošnje leto je tako – da si je tudi Matilda omislila kosilnico.
In se mi je celo prikradla misel ... da je postala igralka. Da glumi. Da prav grdo ‘šmira’! Da ji gre le za vtis! Da ne ve! Da ne zna!! Da ne razume!!! Ker je njena ‘reda’, brez reda. Ker je iz travnika naredila trato. Ker pokosi, še preden trave zacvetijo! Ker je iz svojega poštenega dela, naredila šport!

Morda pa se motim.
Morda sem le tečen, ker Matilda s svojo kosilnico moti moj sobotni počitek.
Ker s svojo koščeno belo roko stisne otroški prst in dekliško dlan ... in moško pest.

Čudne misli v brezskrbnem poletju ... A je čas košnje. In ko tole pišem pri sosedu neusmiljeno brni kosilnica.
Za umret’!
A to je še najlaže, saj ni treba nič vedeti, nič znati ... ni pa slabo, če človek vsaj malo razume ...
Če pa celo veruje ... potem pa ve in verjame, da je tudi Matilda le ‘Gospodova dekla’ ... in mu postane Sestra Smrt.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 8, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Ana je naglo stopila v kuhinjo, saj je bilo treba pripraviti kosilo. Začudila se je, ko je zagledala za mizo Marjetko. Glavo je imela naslonjeno na mizo in jokala je.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašala zaskrbljeno in se sklonila k hčerki.
»Veš, ne bom mogla iti na gimnazijo,« je Marjetka glasno zahlipala.
»Zakaj pa ne? Si dobila kakšno slabo oceno?«
»Ne, tovarišica je tako rekla!« je povedala Marjetka.
»Daj no, saj veš, da to ne more biti res,« jo je tolažila mama. Marjetka pa je glasno zajokala in se oklenila mame.
»Umiri se in povej, zakaj jokaš.«
+++
Marjetka je začela pripovedovati: »Imeli smo biologijo. Tovarišica je razlagala Darwinov razvojni nauk. Stopila je na kateder in v roki držala debelo knjigo: »No, poglejte: to je Sveto pismo. V tej knjigi so neki tipi zapisali, da je svet nastal v sedmih dneh in to nekateri še danes verjamejo. Res se moram smejati tej razlagi!«
»Oprostite,« sem dvignila roko in vstala. »To niso bili nobeni tipi. To knjigo so napisali možje, ki jih je vodil Sveti Duh. Bili so razsvetljeni in zapisali so tako, da jih je lahko vsakdo razumel.«
»V sedmih dneh, so zapisali, da je nastal svet, ko pa vendar vemo, da je Darwin v svoji razvojni teoriji jasno razložil, da je svet nastajala na milijone in milijone let,« je tovarišica plosknila z rokami.
»Oprostite, tisto o sedmih dneh je samo metafora, ki govori o stvarjenju sveta,« sem rekla. V zraku je visela mučna napetost. Sošolci so vsi osupli čakali, kaj se bo zgodilo.
»Tista knjiga, ki jo imate v rokah, je knjiga knjig. Sestavlja jo 78 knjig Stare in Nove zaveze …«
Tovarišica je gromko spustila tisto debelo knjigo na kateder. Tudi ona je bila osupla in globoko je zajela sapo: »Zvezke na klop, pisali boste po nareku,« nam je ukazala. Vsi smo vzeli roke kulije in pisali po nareku: »Charles Darwin je bil ...« Večkrat je naredila premor, da smo jo vsi dohajali. Sprehajala se je med klopmi in prišla je do mene: »Kaj ni tvoja mama celo tovarišica?« Pisala sem in še pogleda nisem dvignila. Tovarišica je nadaljevala z narekom. Čez nekaj časa se je spet ustavila, se obrnila k meni in rekla. »In ti misliš, da boš šla celo na gimnazijo.« Toliko da nisem zajokala. Narek se je nadaljeval. Na srečo je napeto in mučno tišino prekinil odrešilni zvonec. Naglo smo pospravili zvezke in se preselili v drugo učilnico. Iz razreda sem šla zadnja in videla sem tovarišico, kako razburjeno hiti po stopnicah. Nobeden od sošolcev +++
Marjetka se je spet oklenila mame. »No, zdaj vidiš, da me ne bodo pustili na gimnazijo, saj tudi ati ni mogel na gimnazijo, ker je dedek bežal pred osvoboditelji na Koroško.«
Mama jo je stisnila k sebi in se je pomirjajoče nasmehnila: »Marjetka, zelo sem ponosna nate. O tistem Darwinovem nauku se bova še pogovorili. Tudi pri verouku se boste pogovarjali o tem, imate pametnega kateheta, ta vam bo že vse prav povedal. Če bi ti pa zaradi tega tovarišica hotela kaj slabega storiti, bom jaz stopila v šolo, do ravnatelja, še v časopise jih bom dala.«
Marjetki je odleglo. Vse skupaj se je kmalu pomirilo. Mami ni bilo treba iti v šolo. Morda je tovarišica sama začela iskati odgovore na nejasne pojme o Svetem Duhu in o metafori sedmih dni stvarjenja. Prav ta tovarišica je bila pred leti učenka Marjetkine mame. Imela jo je rada, celo voščilnice ji je risala ob novem letu ...
Leta so tekla. Marjetka je končala gimnazijo in nadaljevala študij. Njena mama je po upokojitvi celo poučevala verouk. Nekoč jo je neki deček pri verouku med branjem Svetega pisma prekinil: »Bla, bla, bla! Kdo pa bo to verjel, saj je Darwin napisal, da smo se razvili iz opice. Tako nam je povedala učiteljica biologije.«
»No, to pa je zelo grdo povedala, če je res tako rekla. Glej, naš pesnik Oton Župančič je v eni svojih pesmi zapisal varljivka resnica. Se pravi: to, kar je danes za nas znanost, bo morda čez leta že smešno, V srednjem veku so bili prepričani, da je Zemlja le plavajoča plošča in niso hoteli verjeti odkritjem Galileia in Kopernika. Nobeno odkritje še ni dokončno, vedno pridejo nova odkritja. Kar je zapisal Darwin, je domneva. Razlag o nastanku sveta je več, govori se o velikem poku. Nihče ne ve prave resnice in nobena znanost tega ne bo mogla dokončno razložiti. Toda zapomni si eno: kar zadeva mene, je tudi Darwinova razvojna teorija sprejemljiva in se celo sklada z metaforo sedmih dni. Vem pa le to: kakor koli in kolikor koli je svet nastajal in še danes nastaja in se spreminja, se nič ni zgodilo mimo Božjega načrta. Taka natančnost gibanja nebesnih teles, ali če pogledam samo delovanje vsakega posameznega organa človeškega telesa in čudoviti skladnosti človeškega organizma, moram reči: Ta, ki je zasnoval tako mogočen načrt, je modri Bog Stvarnik.«
Marjetkina sošolka iz osnovne šole je nekega dne presenetila Marjetko in njeno mamo: »Ne bosta verjeli, koga sem videla v cerkvi! Navaden dan, cerkev v stare delu mesta je odprta skoraj ves dan. Vstopim, v skoro temnem stebrišču prepoznam našo tovarišico biologije, tisto, ki je v razred prinesla Sveto pismo. In samo ti, Marjetka, si ji upala ugovarjati. Večkrat jo srečam tam, ampak vedno v tihi, prazni cerkvi.«
O, Sveti Duh,. ti že veš, kaj delaš! Skrivnostni so tvoji načrti.
HAFNAR, Martina(zgodbe) Ognjišče (2013) 08, str. 22

Ko sem bila še otrok, sem se čudila, koliko knjig prebere moj brat. Imel je star kovček in z njim je hodil k gospodu župniku, ki mu je posojal knjige iz svoje knjižnice. Vedno je bil kovček poln knjig: ko je prebrane vračal, ga je napolnil z novimi. Veliko je znal povedati: kako živijo ljudje po svetu danes in kako so živeli v preteklosti. Pripovedoval je o vojnah, o velikih naravnih nesrečah. Z velikim zanimanjem sem ga poslušala, ko je govoril o Bogu, o svetnikih, o čudežih …
Kmalu sem se naučila brati. Začela sem s pravljicami in zgodbami Svetega pisma v katekizmih z lepimi slikami. (Po poroki sem v mojem novem domu brskala po podstrešju in našla prav take katekizme. Žal niso bili dobro ohranjeni: manjkali so listi, platnice, vendar sem jih z veseljem prinesla v hišo, in ko jih pregledujem, se v mislih vračam v tista lepa leta svojega otroštva.)
Moj brat je bral še ob petrolejki, ker v hiši še nismo imeli električne napeljave. Soseda je zjutraj večkrat prišla k nam in mami govorila: »V vaši hiši pa vse noči gori luč.« Mama je samo pokimala, saj je vedela, da njeni otroci radi berejo in jim ni branila. »Ni dobro in ni zdravo, da vaši otroci tako malo spijo,« je soseda poučevala našo mamo.
»Tudi vi ste vse noči pokonci,« je rekla mama, »ker vidite, kako pri nas gori luč.« Zagovarjala nas je, ker je v mladih letih rada brala in ji je knjige posojal stric duhovnik.
Kmalu smo dobili elektriko in zdaj je bil razsvetljen vsak kotiček v hiši. Bilo je tudi več bralcev, ki so bili pogosto zatopljeni v knjige pozno v noč.
Ko sem začela hoditi v šolo, sem se hitro naučila brati in sem že hodila v knjižnico. Ob branju sem se veliko naučila na pamet. Rada sem obiskovala sosedovo teto, s katero sva se dobro razumeli. »Daj, povej zgodbico Čuri Muri v Afriki,« me je prosila. Celotno besedilo sem znala na pamet in sem ji ga povedala. Nekoč smo imeli šolsko proslavo, več učencev je nastopilo prav z zgodbo o Čuriju Muriju. Ko je bilo treba iti na oder, enega sošolca ni bilo, ker je zbolel. Učiteljica je vedela, da znam besedilo na pamet, in prevzela sem še njegovo vlogo.
Ko sem se po poroki preselila v novi dom, mi je tašča rekla: »Vesela sem, da tudi ti rada bereš.« Mož pa je dejal: »Veš, naša mama je imela pri nas pravi bralni krožek. V dolgih zimskih večerih so se v naši hiši zbirali sosedje in mama jim je brala knjige Mohorjeve družbe, ljudje so najraje poslušali večerniške povesti z vzgojno vsebino. Branju je sledil pogovor. Mama nam je vsak večer prebrala odlomek Svetega pisma.«
Moja tašča je na stara leta opešala, njen duh pa je bil svež. Po kapi je obležala. Velikokrat sem njej in svojima otrokoma brala Zgodbe svetega pisma. Ob poslušanju se je tašča vrnila v tista leta, ko je ona brala in so jo vaščani poslušali. »Tako lepo vas je poslušati, ko nam berete te spodbudne povesti.« Tako se pri nas na neki način nadaljuje bralni krožek. Najraje sežem po starih knjigah, ki jih prinašam s podstrešja. Njihova vsebina me zelo pritegne. Na misel mi prihaja, kako bi bilo lepo druženje in pogovor o teh povestih, resničnih in poučnih.
Pred leti sem bila povabljena med bralce Božje besede v naši župniji, kar me je zelo razveselilo. Za branje pri nedeljski maši sem se z glasnim branjem vadila doma. Nekoč je naš župnik povedal, da vsak dan prebere eno poglavje Svetega pisma in tako prebere celotno Sveto pismo. Z možem sva se odločila, da ga posnemava. Tako sem v dobrem letu dni na glas prebrala celotno Sveto pismo, mož je poslušal, na koncu pa sva se o prebranem odlomku pogovorila.
V času korone, ko v cerkvah ni bilo svetih maš z navzočnostjo vernikov, sem doma sama brala mašna berila, da sem ostala povezana z bralci Božje besede. Ko sem se učila uporabljati računalnik, sem na spletu našla obvestilo, da se začenja Slomškovo bralno priznanje za odrasle, kot imajo šolarji svojo bralno značko. Z velikim veseljem sem se pridružila skupini šestih bralk. Že samo druženje enako mislečih je koristno in prijetno. Dobre knjige so zakladnice znanja, predvsem pa neizčrpen vir življenjske modrosti.

Heli: (zgodba), v: Ognjišče 8 (2022), 81.

Pišem vam v obupu, ker imam namreč težave, pri kateri ne vem več, na koga se lahko še obrnem. Bližam se tridesetemu letu. Z možem sva skupaj slabih deset let, poročena pa dobra tri leta. Oba prihajava iz vernih družin, zato sva že kmalu po začetku skupne hoje sklenila, da se poročiva takoj po končanem študiju. Ker nama vera v življenju predstavlja najvišjo vrednoto, sva se odločila, da tudi s spolnimi odnosi počakava do poroke.
Vse lepo in prav, potem pa tu nastane težava, ki traja že od poroke, oziroma odkar sva začela s spolnimi odnosi. Težava je v tem, da se meni spolnost upira. Dobesedno gabi. Pravijo, da so spolni odnosi nadvse prijetni. Cel svet je zasvojen s tem. Zame je sopomenka za spolni odnos bolečina. Huda bolečina. Tako fizična kot psihična. Niti enkrat v vseh letih odkar sva poročena, nisva imela spolnega odnosa, ki me ne bi bolel. Poskusila sva vse, kar je možno, da bi to popravila, a se stvar niti za malo ne izboljša, pravzaprav se mi zdi, da samo še tonem globlje. Spolnost jemljem zgolj in samo kot zakonsko dolžnost, zato pač nekajkrat v mesecu potrpim zaradi njega. Ni težava v tem, da me ne bi privlačil mož, ker sigurno tudi s kakšnim drugim moškim moj odnos do tega ne bi bil drugačen. Naj omenim, da imam resnično razumevajočega moža, ki mi res stoji ob strani, me posluša in razume mojo težavo. Večkrat omeni, da raje potrpi, kot da meni prizadene bolečino. Pa vendar ... bojim se, da bo moj zakon zaradi tega kmalu razpadel. V nedogled to namreč ne bo šlo. Kako bova v vsej tej bolečini spočela otroka, tudi iskreno ne vem ... Želim si biti mama, a me kar mine ob misli, da je za spočetje otroka potreben spolni odnos in da bo spet grozno bolelo ...
Prebrala sem mnogi knjig na to temo in v teoriji mi je povsem jasno, kakšna čudovita, od Boga dana stvar je spolnost, ki jo je podaril dvema, ki se odločita ljubezen potrditi z zakramentom. Iskreno si želim tudi jaz v svojem zakonu čutiti vsaj delček te ‘svete spolnosti’.
Naj dodam še to, da sem bila v najstniških letih spolno zlorabljena (večkratno posilstvo) in sem imela dolga leta zaradi tega izjemno slabo samopodobo, dajala sem se v nič, bila sem na meji depresije. Nato pa sem pred leti osebi, ki je počela te grozne stvari, v srcu odpustila in od takrat se je začela popravljati tudi moja samopodoba. Gre zelo počasi, vendar gre. Zavedam se, da je to verjetno vzrok za moj pogled na spolnost. Telo teh grozovitih dejanj ne pozabi. Potem pa sem pozneje ugotovila še to, da je moj sedanji mož (bil) precej zasvojen s pornografijo (ki je zame najbolj nagnusna stvar, ki jo lahko počnejo ljudje), kar je še dodatno izkrivilo moj pogled na spolnost. Vem tudi, da bo to verjetno njegov vseživljenjski duhovni boj, ker nas hudič vedno preizkuša tam, kjer smo najbolj šibki. Molim, da ga Bog obdrži na pravi poti.
Če povzamem, sem resnično obupana, ker sva toliko let preživela v vzdržnosti z namenom, da bi spolnost lahko živela v zakonu, pa danes to ni mogoče. Vse, kar si želim je, da bi lahko razvila normalen odnos do spolnosti, do tiste prave spolnosti, takšne kot si jo je za nas zamislil Bog in da bi lahko to prakticirala tudi v praksi. Prosim za kakršen koli nasvet kam se lahko sploh še obrnem po pomoč.
Jasmina

Hvala za vaše zaupanje! Iskreno sočustvujem z vami v vaši bolečini, saj sem tudi sama šla skozi podobno preizkušnjo. Zloraba, ki ste jo doživeli v mlajših letih, je pustila v vaši duševnosti posledice, ki še vedno vplivajo na vaše življenje, še posebno na doživljanje spolnosti. Po takšni travmi gre vedno za dolgotrajen proces duševnega zdravljenja. Odnos spolne zlorabe traja mnogo dlje kot je trajal sam dogodek zlorabe.
Pišete, da ste storilcu odpustili. Verjamem, da ste mu želeli oprostiti, da bi s tem razbremenili sebe in druge, izboljšali svoje počutje, toda vaša duševnost še ni ozdravljena, zato se upira. Morate si prisluhniti! Najbrž se posledice kažejo tudi drugje, ne le v postelji z možem. Pomislite:
– se hitro prestrašite, ko vas preseneti nenaden zvok, glas, koraki ...?
– se sredi noči prebudite z razbijajočim srcem in prepoteni, v krču strahu?
– se tesnobno počutite tudi v situaciji nedolžne bližine, na primer, če se morate sami peljati v dvigalu z neznanim moškim ali če se neznanec zastrmi v vas?
– se bojite ostati sami v prostoru, posebno ponoči?
– trpite občutke lastne krivde zaradi dogodka?
Če prepoznate vsaj nekaj od tega, ima storilec še vedno moč nad vašim življenje, ne gre le za težave v spolnosti z možem. Prvi korak, ki ga morate zato storiti, je v tem, da odvzamete moč storilcu. Pri tem pomaga, da si vsak dan znova prikličete pred oči podobe lepih dogodkov in odnosov na vaši življenjski poti: iz narave, iz knjig, iz otroških iger, iz prijateljstva ... Ni se vam dogajalo samo slabo, mnogo je bilo lepega! Ne gre za to, da bi zlorabo pozabili (pozabili ne boste nikoli, ne bo pa vas več ovirala v življenju), ampak za to, da jo predelate in pustite za seboj.
Drugi korak je zelo boleč, a nujen: obdelava spomina na travmatični dogodek. Verjeti morate svojemu takratnemu doživljanju, svojemu zaznavanju in svojim občutkom. Med napadom ste, da bi preživeli, notranje pobegnili, zato morate spet stopiti v stik s svojimi takratnimi občutki nemoči, strahu in groze, obupa, jeze, gnusa ... To, da si prikličete v doživljajski spomin in si priznate, kako ste se med travmatičnim dogodkom počutili, je za ozdravljenje pomembnejše, kot to, kar ste telesno pretrpeli. Strategija vsakega storilca posilstva in drugih spolnih zlorab je namreč strategija nadzora, nadmoči in nadvlade nad žrtvijo. Bolj kot samo spolno dejanje, je bil storilcu pomemben občutek, da vas je (z nasiljem) nadvladal. Občutki jeze in besa nad takim dejanjem in nad storilcem so povsem upravičeni, ne sramujte se jih. Bili ste žrtev, toda danes se hočete tega osvoboditi. Zaradi sebe! Recite si: Tako je bilo, toda odslej imam nadzor in moč nad svojo osebnostjo le jaz sama! Svoje življenje hočem imeti v svojih rokah. Tako mi Bog pomagaj!
Zdaj pa še glede spolnosti z možem. Pišete, da sta z možem že poskusila vse, pa vama ni uspelo brez bolečin. Če ste na ginekološkem pregledu izvedeli, da ste drugače zdravi, vas spolni odnos boli zato, ker si odnosa ne želite, ker se vam gnusi, ker čutite odpor. Suhost nožnice povzroča vaše psihično počutje, vzrok pa je nepredelana zloraba.
Če se z možem drugače dobro razumeta, se imata rada, če sta prijateljska in ljubeča drug do drugega, če vam je sicer kot moški privlačen, če si zaupata in se spoštujeta, če je mož do vas pozoren in nežen, lahko uporabite preprosto ukano: spolni odnos načrtujte vnaprej. Nanj sami sebe vnaprej fizično in psihično pripravite. Več o telesni pripravi lahko osebno odgovorim, če pošljete svoj ‘kontakt’ na uredništvo Ognjišča (za rubriko Pisma). Psihično se pripravite tako, da rečete sebi v ogledalu: “Lepa sem! Želim si moža!” Pojdite k možu z nasmehom, osredotočite se na svoja pozitivna čustva do njega, spoznavajte svoje in njegovo telo, vzemite si čas, ne hitita. Ne bo vedno lahko in ne bo vedno enako, a bo sčasoma boljše.
Še to! Spolnost je res povsod, a kar je vsem dano na ogled, je narcistična poza: “Glejte me, kako znam, kako uživam, kako je vse super.” Večinoma je vse skupaj daleč od resničnega uživanja. Človek je preveč celostno bitje, da bi ga zadovoljila samo telesnost.
Kar sem opisala, bi laže prešli s terapevtko ali terapevtom, ki bi ji ali mu povsem zaupali. Poudarjam pa, da je proces osvobajanja dolg, zato morate biti potrpežljivi s seboj. Če ne boste zmogli sami, se še vedno lahko obrnete na strokovno pomoč, le obupati ne smete nad seboj.
Barbara S. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 8, str 39-40.

Stiški cistercijan pater Simon Ašič je zdravil zelišči, ki jih je sam nabiral. V svoji knjigi Pomoč iz domače lekarne je zapisal: »Zelo važno je vedeti, kdaj se zdravilne rastline ali zdravilna zelišča nabirajo in kako se pripravljajo.« (Valentina)

Pater Simon Ašič v omenjeni knjigi ob vsaki zdravilni rastlini navaja letni čas (mesec), kdaj se nabira cvetove, jagode, liste, stebla ali korenine. Pove tudi, na kakšen način posamezne rastline pripravimo kot zdravilo (čaji, sokovi, sirupi, obkladki). Največ prostora pa je v knjigi namenjenega temu, katere zdravilne rastline pomagajo pri raznih boleznih in tegobah. Po stari ljudski veri je za nabiranje zdravilnih rastlin najbolj ugoden 'medmašni čas' – tedni med praznikom Marijinega vnebovzetja (15. avgusta), ki mu pravimo tudi 'velika maša', in praznikom Marijinega rojstva (8. septembra) – 'malo mašo'. Rastline, nabrane med mašami, imajo največ zdravilnih moči v sebi. Zdravilna moč v 'medmašnem času' nabranih rastlin je po ljudski veri povezana z zaupanjem v Mater Božjo, ki ji je ta čas posebej posvečen. (sč)

Odločila sem se, da vam napišem, kaj mi leži na srcu. Sem starejša upokojenka, vdova s tremi preskrbljenimi otroki, z dvema hčerkama in sinom. Vsi imajo že svoje otroke in tako imam štiri vnuke.
Ko gledam televizijo in berem časopise, kako ubogi nedolžni otroci trpijo po svetu in od lakote umirajo, se kar razjezim nad Cerkvijo, ko pridigate in pišete, da bi morale mlade družine imeti več otrok.
Ali se vam nič ne smilijo, kako narod trpi po svetu, pa mladi ljudje, ki so brez službe? Vprašam vas, kdo ima največ otrok? Samo ubogi narod! Bogataši jih niso imeli nikdar in jih tudi ne bodo imeli. Pojdite na Kosovo, kjer jih imajo kot zajcev pa jim še nekaj hrane pričarajte.
Sem verna, hodim k maši in tudi na Ognjišče sem naročena, sem pa proti, da bi imele samo revne družine veliko otrok. Kaj pa vojske? Največji pokoli se godijo tam, v svetih deželah, ker ne morejo preživeti otrok. Vprašam vas, kje je Bog, da tega ne vidi?
Tudi splavu Cerkev nasprotuje. Kaj pa briga Cerkev, če ženske naredijo splav? Za tiste pa ni greh, ki ubijajo te nedolžne otroke in ljudi? Cerkev naj se briga za to, zakaj so vojne, rojstvo otrok pa naj pusti mladim.
Lidija

Kar malo sem se zamislil ob vašem pismu. Najprej zato, ker sem mislil, da kristjani vendarle drugače razmišljamo kakor večina drugih ljudi. A očitno ni tako, ker je dejstvo, da tudi nekateri kristjani zagovarjajo splav in nekateri so celo soudeleženi pri tem. Težko tudi razumem vašo naperjenost proti otrokom. Pravite, da mnogi otroci po svetu trpijo lakoto, ker je preveč otrok. Čisto tako preprosto vendarle ni. Ne, tisti otroci so lačni, ker so njihovi državni voditelji nesposobni ali pokvarjeni. Navajate uboge dežele. Na primer Afriko. Nekatere države so tam zelo bogate z redkimi kovinami in podobnim. Samo od dobička tistih rudnikov bi država lahko s pravičnimi davki pobrala toliko sredstev, da bi nahranila otroke. Še boljše bi bilo, če bi rudarje in druge delavce pravično plačali, da bi lahko preživeli svoje družine, če bi začeli graditi ceste in drugo, kar je potrebno za izkoriščanje rud in bi tam spet zaposlili veliko staršev, ki bi s pravično plačo lahko preživljali sebe in svoje otroke. Torej za revščino ni krivo veliko število otrok, ampak nepravičnost in nepravilnosti v družbi.
Govoriti proti otrokom v Sloveniji in celi Evropi je nesmiselno, saj se število prebivalcev zmanjšuje in, kar je tudi zaskrbljujoče, prebivalstvo se vedno bolj stara. Kdo bo plačeval v pokojninski sklad, če ne bo otrok in mladih? Ta se bo brez mladega prebivalstva sesul. To postaja že velik problem tudi v Sloveniji. Družinam z več otroki bi se morali pokloniti, ker so naša prihodnost.
Navajate tudi brezposelnost mladih. Če ne bo otrok, bo dolgoročno brezposelnost še večja. Kdo bo kupoval igrače, otroške obleke in obutev, če ne bo otrok? Torej bodo tovarne propadle in ljudje bodo šli na cesto, ker ne bo več kupcev. Brezposelni bodo učitelji in profesorji, ker bo na šolah vse manj razredov. In to se ponekod že tudi dogaja. Ponekod zapirajo šole, ker ni otrok.
Naj na vašo ‘skrb’ zaradi preveč otrok odgovorim s primero. Dva prijatelja gresta po puščavi. Nimata več vode in umirata od žeje. Pa reče prvi: »Voda je velika nevarnost. Globalno segrevanje bo povzročilo, da bo poplavila obsežna ravninska področja.« Drugi mu bo nasprotoval: »Ne, voda ni pogubna. Naju bi rešila, če bi jo sedaj imela.« Podobno je v našem okolju nesmiselno govoriti o prevelikem številu otrok. Pred kratkim sem prebral, da je v Sloveniji prvič po desetih letih manj kot 20.000 rojstev, kar pomeni, da prebivalstvo upada, ker je več umrlih kakor rojenih. V podobnem položaju je cela Evropa. Omenjate Kosovo. Celoten Balkan se bo čez nekaj let soočal z veliko demografsko krizo, ker ne bo več mladih in otrok. Močno izseljevanje iz teh krajev jih bo skoraj opustošilo, kjer bodo ostali samo starejši. Še kako si bodo želeli takrat otroškega joka v vaseh, ki izumirajo. V levičarskem tedniku Mladina sem prebral mnenja nekaterih strokovnjakov, ki opozarjajo na pomanjkanje prebivalstva, ki mu bomo priče v prihodnosti. Za Evropo in Severno Ameriko je znano, kako zaskrbljujočo demografsko strukturo prebivalstva imata. Toda ti strokovnjaki opozarjajo celo na problem Kitajske, kjer so izredno dolgo omejevali število rojstev. V prihodnosti jih bo pestil problem prevelikega števila starih ljudi. Na stanje prebivalstva in rojevanje otrok je treba gledati daljnoročno.
Veliko ljudi se jezi nad priseljenci, toda zakonitost je, da prazen prostor (vakuum) teži po tem, da je napolnjen. Prazen prostor, kjer ni (mladih) prebivalcev, bodo dolgoročno zasedli pripadniki drugih narodov, narodov, ki imajo več volje do življenja. Ne bo prvič v zgodovini, da bodo propadale civilizacije. Propadle pa so tiste civilizacije, ki so se pokvarile, ki so uničile družino in niso več hotele imeti otrok, ker jim otroci niso bili več vrednota.
Z vami se lahko strinjam, da v vojnah otroci zelo trpijo. Težko je gledati prizore ranjenih ali celo ubitih otrok. Težko gledati zapuščene in lačne otroke. A tega problema spet ne bi rešili s tem, da matere ne bi več rojevale. Niso te matere krive za vojne, ampak so krivi drugi, predvsem ljudje, ki imajo moč in bogastvo in odločajo o vojnah. Sprašujete se, kje je Bog, da ne vidi trpljenja otrok v vojni? Zapleteno vprašanje, kakor je zapleteno vprašanje zla v svetu, a na kratko naj zapišem, da Bog še kako dobro vidi to trpljenje in sliši jok otrok in krik mater. To trpljenje ni po njegovi volji, saj je posledica nespoštovanja njegovih zapovedi. Bog bi moral odvzeti človeku svobodno voljo in iz človeka narediti robota, da bi zatrl zlo. Zato je vsako tako trpljenje, kakor ga vi opisujete, krik vsem, da se spreobrnemo in zaživimo po Božjih zapovedih.
Na koncu pa še vaša jeza nad Cerkvijo, ki nasprotuje splavu in se sprašujete, kaj se Cerkev v to vtika. Priporočate ji še, naj si raje prizadeva za mir. Mimogrede naj omenim, da najbrž nihče v svetu ne naredi za mir toliko kot papež in diplomacija Svetega sedeža ter nekatere druge katoliške organizacije (na primer Skupnost sv. Egidija). Cerkev, ki se zavzema za dostojanstvo vsakega človeka, je proti splavu, ker je ta zanjo umor, a je tudi proti ubijanju otrok v vojnah, čeprav vi menite, da ni tako. Z isto logiko, s katero odrekate, da se Cerkev ‘vtika’ v splav, bi ji lahko rekli, kaj jo brigajo kraje, kaj umori, kaj laži in podobno (ne nazadnje kaj preprečevanje vojn). Ko se Cerkev ‘vtika’ v življenje ljudi, preprosto izpolnjuje naročilo, ki ga je prejela od Kristusa, naj uči ljudi spolnjevati Božje zapovedi in živeti po Kristusovem nauku. Spoštovanje človekovega življenja od spočetja do smrti je ena temeljnih nalog Cerkve, tudi če mnogim v današnjem času to ni po volji.
Rustja Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 8, str. 6-7

Duhovni oče je razlagal, da se lahko ogrejemo na dva načina. Ali tako, da poskakujemo ali delamo kakšne druge telesne vaje. Gotovo se bomo ogreli in ostali ogreti, dokler se razgibavamo.
Drugi način je veliko lažji. Stopimo do vira toplote in se ogrejmo brez posebnega napora. V duhovnem pomenu je vir toplote Jezus. Njegovo Srce v litanijah imenujemo žareče ognjišče ljubezni.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2018), 67.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..