Slavni kitarist in pevec John Lee Hooker ni znal niti pisati niti brati. Ni napisal nobenega pisma in ni prebral nobene knjige. Bil pa je poln tega, kar je doživljal iz dneva v dan. V visoki starosti nad osemdeset let je izjavil, da je zanj vsak dan kakor nova pesem. O tem je pel in vsi so ga razumeli.

Tudi za nas naj bo vsak dan nova pesem. Prisluhnimo melodiji dneva, ritmu ur in enakomernemu utripu svojega srca. Življenje je namreč enkratna čudovita simfonija.

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 1 (2023), 34.

Nocoj ne morem spati. Pred očmi mi kakor sence dreves v vetru čez srebrno mesečino švigajo stvari, ki jih obžalujem, skrbi, ki mi polnijo glavo in srce. Veliko jih je, tako mnogo, da se mi zazdi, kakor da ni drugega v meni, kot da sem tudi sam sestavljen iz njih, trepetajočih senc in obžalovanj, tako kot one v meni se tudi jaz obračam po postelji in iščem zavetja, ki ga ni. Naenkrat nisem več sam. Okoli mene se prikažejo ljudje, ki sem jih razočaral, in njihove žalostne oči, pa stvari, ki sem jih naredil narobe, tako zelo mi je žal zanje, in za tiste, ki jih sploh nisem naredil, pa bi jih moral. Pa za moje grehe, za katere se zdi, da po njih nič več ni tako, kot je bilo poprej. Ker res ni … In potem vznika še vse, kar me čaka in česar me je strah – na tako zelo tankem ledu hodi človek, kadar želi biti srčen, čuteč, topel duhovnik …
Vstanem, nobenega smisla nima, da se še naprej mučim na razburkanih rjuhah. Stopim do kuhinje in si pripravim čaj, morda me bo toliko pomiril, da bom zmogel zaspati. Medtem ko čakam, da se za malenkost ohladi, se naslonim na okensko polico in gledam sveže zapadli sneg pred hišo, park, ki je bil še včeraj jesensko turoben, nocoj pa je mehak in spokojno nedotaknjen. Samo pod drevesi so se nabrali kupčki, ki niso zmogli ostati na vejah, tam ob strani, vzdolž ceste, pa vodi par korakov, ne vem, čigavih, stopinje so sveže, očitno od nekoga, ki ravno tako ni mogel mirno, kot vsa ostala Idrija, potoniti v noč, in je šel svoj mir iskat med tišino padajočega snega.
Gledam stopinje in te počasi izginjajo; črno stopalo je najprej osivelo, se potem obelilo, nato pa je iz minute v minuto postajalo vedno plitvejše, vedno mehkejši so bili robovi, dokler ni grobost človeškega koraka nazadnje povsem izginila med snežno belino …
Svoj pogled umaknem na mizo, tam je še vedno darilo prijateljice, plezalke, glineni podstavek v obliki nežno odprtega cveta, na katerega mi je v cvetne liste zapisala »Popusti prijem«. Ona ve, da izgubiš preveč energije, če se preveč krčevito držiš oprimkov. Ali dogodkov, preteklosti, skrbi. Razumem. Izpusti, Marko, ne popolnoma, ne vsega, to bi bila brezbrižnost, toda pusti, naj gre, kar bi moralo že oditi. Tudi tisto, kar bi rad obdržal, tudi izginulo sled mimo hiše, za katero mi je žal, da je ni več, nekoliko manj osamljena je bila noč zaradi tistih črnih korakov. Milost novega, ki prihaja vsako leto vsaj enkrat, vsaj na začetku, vsaj tisti prvi dan, je dar Boga v tej beli noči. Dar poslavljanja od stvari, ki jih ne morem spremeniti, in stopanja v čisto belo novost.

Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Bogve, kdo je šel pred mano,
bogve, kdo za mano gre.

Vse poti so večno stare,
vse gredo nasproti smrti.
Vsem je na začetku rojstvo,
vsak korak je večno nov.

Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Ena izmed njih je moja,
nanjo pada, pada sneg.

(Kajetan Kovič, Bela pravljica)

M. Rijavec, Mladinska priloga (kolumna), v: Ognjišče 1 (2020), 73.

Zanima me, kdaj je bila zaroka Marije in Jožefa in kako se je to zgodilo. Kje v Svetem pismu lahko beremo o tem? Ali je zaroki sledila njuna poroka in kdaj? (Katarina)

Evangelist Matej v svojem poročilu o Jezusovem rojstvu piše: »Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča«. O zvestobi svoje zaročenke Jožef ni dvomil, a ni vedel, kaj naj stori. Rešitev mu je narekoval angel v spanju: »Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha«. Ko se je prebudil, je vzel svojo ženo k sebi. Ko evangelist Luka poroča o angelovem oznanilu Mariji, da je izbrana za mater učlovečenega Božjega Sina, pove, da je bila “zaročena z možem, ki mu je bilo ime Jožef” (Lk 1,27). Zaroka je bila v judovstvu javnopravno dejanje: izvršili so jo tako, da je bila očetu neveste izplačana odkupnina za nevesto. Ta je bila z zaroko pravno veljavno zavezana ženinu. Pri Judih sta zaročenca po sklenjeni zaroki živela vsak na svojem domu. Približno eno leto po zaroki je zaročenec pripeljal zaročenko na svoj dom (jo vzel k sebi) in takrat so obhajali poroko. Opisana je v Jezusovi priliki o desetih devicah/družicah (Mt 25,1-13).

V bogoslužnem koledarju je spomin zaroke Device Marije s sv. Jožefom 23. januarja. Posebno živ je v krajih, ki so jih duhovno vodili frančiškani.
Na slovenskih tleh imamo tudi dve podružnični cerkvi, ki sta posvečeni Marijini in Jožefovi zaroki: na kamniških Žalah (žup. Kamnik) in v Rakitniku (žup. Matenja vas).

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 28.

Zaroka je bila v Stari zavezi in v judovstvu javno pravno dejanje, ki naj bi pripeljalo do poroke. Tudi zaroke Device Marije s sv. Jožefom se pri nas spominjamo v bogoslužnem koledarju.

Spominu Zaroke Marije in Jožefa sta posvečeni dve p. c.: na kamniških Žalah (Kamnik – LJ - zgoraj), in v Rakitniku (Matenja vas – KP - desno).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 1, str. 99. 

Anita je imela zelo zaposlenega očeta. Bil je odličen računalniški strokovnjak in zaslužil je veliko denarja, imel pa je malo časa za svojo družino. Anita je vseeno vsak večer vztrajala, da ji oče pred spanjem prebere pravljico. To se je dogajalo vse dotlej, ko ji je mama kupila predvajalnik za CD-je ter veliko zgoščenk s pravljicami. Ko je dekletce prosilo za pravljico, so ji starši rekli, naj pritisne na gumb predvajalnika in slišala jo bo. To je trajalo le nekaj dni, ker se je uprla in ni hotela več poslušati pravljic s predvajalnika.
»Zakaj pa ne,« je vprašal oče, »saj na predvajalniku berejo zgodbe še lepše kot jaz?«
»To je že res,« je odgovorila deklica, »toda jaz ne morem sedeti v predvajalnikovem naročju.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2019), 35.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 37.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

gostja meseca

Elda Viler, pevka

priloga

Romarji v svetem letu

tema meseca

Kristjan, v kaj pa ti verjameš?

Preberite več: Februar 2025

Čeprav goduješ tako rekoč na vrhuncu zime, so te za enega svojih številnih patronov izvolili vinogradniki. In ni zato nobenega pravega razloga. Po vsej verjetnosti so se ljubitelji in skrbniki dobre kapljice zanašali na zven tvojega imena, ki zveni nekam vinsko, a so jo usekali mimo, saj v latinščini “vincentius” pomeni “zmagujoč”.
Morda pa jih zmagalo vino in so te, dobrovoljni, kakršni so radi, zgolj iz prijaznosti povabili v svojo družbo. Je pa res, da najbolj pridni vinogradniki na tvoj god, ne glede na vreme, mraz in temperaturo, že začnejo z obrezovanjem trte.
Pa dovolj o vinu. Čeprav se v mrazu in zimi res prileže … predvsem kuhano.
Ki smo si ga letos kuhali kar doma. Oziroma: samo doma, saj je v začetku decembra vlada s prepovedjo prodaje jedi in pijač na božičnih sejmih – Ups! Se še sme tako reči, ali moram govoriti o prazničnih sejmih? Čeprav, kar se mene tiče, so se ti sejmi vsa ta leta neupravičeno kitili z božičem v imenu, saj so v svojem osnovnem (in edinem) bistvu – praznični! Napolnijo sicer želodce, spraznijo pa tako glavo kot denarnice, predvsem pa duše, da se počutiš resnično praznično: prazen na kvadrat in na kubik! – … Kje sem že ostal? Aja! Torej: vlada je s prepovedjo zakuhala pravo vinsko revolucijo in bi ta prepoved brez dvoma pognala na cesto in pred parlament številne protestnike … ko bi ti – protestniki namreč – tam že ne bili, saj dežurajo s svojimi transparentnimi sporočili že skoraj vse dni v tednu. Hmm … morda je bil bes okrog ‘kuhančka’ zato tako buren, ker jih je med vsakodnevnimi protesti zeblo in so se hodili gret na stojnice? Morda.
Vinska revolucija! Je kaj takega že bilo v zgodovini? Lahko da, čeprav bi tejle naši, prej lahko rekli čevapčičarska ali pleskavičarska, a priznajte, da je to težko izgovoriti, sploh če se ti jezik zapleta zaradi preveč popitih kuhančkov kombiniranih s pivom in še čem in je potem izjava za katerokoli televizijo že bolj nerazumljive sorte. Nerazumnih izjav na televiziji pa smo se že tako ali tako navadili.
Oprosti, ljubi moj sveti Vincencij, za tale dnevno politični in tipično slovensko zdraharski ovinek. Kuhali in pekli in še na vse druge možne načine mučili so tudi tebe. Bil si diakon pri škofu Valeriju v Španski Zaragozi v času preganjanja kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Škof Valerij je imel govorno napako, in si namesto njega bral in oznanjal Božjo besedo. In moram na tem mestu pohvaliti modrost in ponižnost škofa Valerija, in bi jo priporočil tudi kakemu njegovemu sodobnemu bratu po posvečenju, ker če znaš, znaš, če ne, pa ne. Oziroma: komur je Boga dal, je dal, komur pa ne, pač ne. In res ni potrebe, mučiti božje ljudstvo in čredo s svojimi “govornimi napakami”, če me razumeš, ljubi moj sveti Vincencij, in mislim, da me. Če se pa strinjaš z mano, je pa že druga tema.
In tudi, ko so vaju s škofom zaprli in postavili pred sodišče, si ti prevzel zagovor. S tem si rešil škofa, sebe pa podvrgel že prej omenjenim mukam.
Mučitelji ti še pogreba niso privoščili, ampak so tvoje truplo vrgli na polje, da bi ga požrle zveri in ptice. A živali znajo biti bolj usmiljene od ljudi in nobena se te ni dotaknila. Nato so truplo vrgli v morje, pa so te valovi naplavili na obalo in prekrili s peskom.
Kdo ve … morda se je k tebi zatekal kak Vinko ali Cene, ko so se po kaki revoluciji z bolj resnim nastavkom kot je decembrsko rajanje, “zmagujoči” krvavo maščevali nad poraženimi in so njihova trupla ležala vsevprek: na poljih in v breznih.
Ljubi moj sveti Vincencij. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Pa na zdravje, seveda.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 98.

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (1)

Pred leti mi je bralec pisal: »Na veroučnih straneh pišete o različnih vprašanjih, ki zanimajo mlade najstnike, birmance ... In všeč mi je, da se trudite, da bi bilo zapisano razumljivo tudi današnjim, bolj za sliko, nadarjenim mladim: z zgodbami, prispodobami, s preprostimi molitvami, ki naj nas usmerjajo ... Imam pa en predlog: že dolgo niste nič pisali o Sv. Duhu. Zdi se mi, da bi se lahko kakšno leto spomnili tudi nanj. Prav bi bilo, da bi tudi zanj naredili eno dobro "reklamno akcijo". Ali se vam ne zdi, da ga prevečkrat skušamo utišati, postavljamo ga na zadnje mesto v Trojici, prednost dajemo Očetu in Sinu. Zanemarjamo ga, pošiljamo ga v kot, v izgnanstvo ... In vendar si Sveti Duh ne zasluži, da bi z njim ravnali kot z nekakšno Pepelko v Sveti Trojici ...«

Pismo mi je dalo misliti, malce sem pobrskal po primerni literaturi in se podal na pot odkrivanja Svetega Duha ... No, razpoloženje se je iz dneva v dan spreminjalo. Včasih bi raje vse skupaj pustil in začel s čim drugim ... Toda prosil sem Duha za pomoč, za oporo, za širino, preprostost, za ogenj, vedrino ... in pisal naprej ...

Sveti Duh je ... kot OGENJ in VETER.

Sveti Duh se predstavi ... v odprtem pismu mladim danes

Dragi/draga Zakaj tako težko razumeš, Kdo sem Jaz?

Jaz sem Sveti Duh in živim z Njim in Bogom Očetom.

Sem kot VETER.

Morda je težava v  tem, da me ne moreš zaznati s svojimi človeškimi čuti in z neposrednim dojemanjem, saj delujem v tišini in ustvarjam, ne da bi delal hrup, toda lahko mi verjameš, da ni ničesar bolj resničnega od mene.

Razodevam se po dejanjih, ki jih izvršim in zato lahko mojo prisotnost zaznaš in dojameš samo takrat, če si pozoren na učinke mojega delovanja. Če hočeš bolje razumeti, kdo sem, se spomni na veter.

Kaj je bolj svobodnega kot veter? Vetru ne more nihče ukazovati. Ne da se mu zamašiti ust, ne da se ga spraviti v škatlo, ne da se ga ustaviti ...; veter nikoli ne miruje: preprečuje, da bi se voda ustavila, in se usmradila, potiska jadrnice na odprto morje ...

Veter rad zganja norčije: obrača dežnike, kuštra lase in odnaša klobuke ...

Veter je USTVARJALEN. Ko v puščavi zapiha ghibli (arabsko ime za vroč saharski veter), peščene sipine začnejo spreminjati svojo podobo, saj jih preoblikuje njegova razigrana sila, v tekmi, ki ji ni konca

Veter je vedno MLAD; najraje piha spomladi, raznaša pelod naokrog, tekmuje s pticami na nebu, dviga prah, ki ga je pustila zima ...

Če vse to povzamem, se mi zdi, da imam PRAV VSE TVOJE ZNAČILNOSTI. Ne bo se nama torej težko sporazumeti! Gotovo že dobro veš, da je danes potrebno imeti veliko kondicije, da bi živel življenje v polnosti. Jaz sem kisik za tvoje bivanje, sem kot zrak: če ti ga primanjkuje, se začneš dušiti in lahko umreš. Tvoja edina naloga je, da se mi pridružiš, me ne oviraš in se mi ne upiraš.

Jaz sem kot OGENJ.

Ogenj razsvetljuje. V temni noči se živa bitja zbirajo okrog ognja.

Ogenj gori in je zato živ...

Ogenj greje, temperatura narašča, ogreje kosti in zaradi njegove toplote nam je prijetno.

Ogenj prižge iskra, iz katere se lahko rodi velik požar.

Potrebuješ luč, to je tvoja oporna točka, po kateri se boš lahko ravnal.

Ne bodi človek, ki je ugasnjen, ampak goreč, saj kdor ne gori, ta ne živi.

Nikar ne misli, da ti nimaš potrebe po človeški toplini, da bi bil ljubljen in da bi ljubil.

Verjemi mi: največja nesreča, ki te lahko doleti, je, da nisi nikomur koristen. Potrudi se torej, da bi postal 'svetla točka', iskra, ki se razgori in vžiga ...

Jaz sem prav tisto, kar bi bilo dobro zate.

Sveti Duh je namreč brezkončna resničnost. V njem je vse veliko: velika je njegova moč (kot silovit vihar), velika je njegova svoboda (nihče ga ne more osamiti in spraviti), velika je njegova velikodušnost (njegov dih se nikoli ne utrudi), velika je njegova skrivnost (nihče ga ne more popolnoma do konca dojeti in razumeti) ...

Prav nič ne pretiravamo in tudi nič krivoverskega ne bomo povedali, če rečemo, da je Sveti Duh nevidni velikan, dih, ki vse vzdržuje, arhitekt, ki vse načrtuje in ustvarja. Tudi danes, v drugem desetletju tretjega tisočletja ga še kako potrebujemo. Potrebujemo nekoga, ki nas prevetri, prečisti, ki usmerja, ki razsvetljuje, ki ogreva ... Kako bi danes potrebovali tisti zanos in vznemirjenje, ki ga je prinesel na prve Binkošti, ko so apostoli postali čisto drugi ljudje in so se jim tisti, ki niso opazili, kaj se je zgodilo, posmehovali: »Sladkega vina so se napili.« (Apd 2,13)

Morda bo navdušil tudi nas in si bomo lahko privoščili kakšen požirek 'sladkega mošta Duha'. To je prav gotovo edina pijača, ki je sposobna spremeniti naše duše! Angleški pisatelj Gilbert Chesterton je zapisal: »Priskrbite si novo dušo. Ta, ki jo imate sedaj, ni vredna človeka. Priskrbite za novo dušo!« In Sveti duh je tista moč, ki nam lahko priskrbi novo dušo: živahno, svobodno, modro, ustvarjalno, svetlo, toplo, skladno ...

Potrudili se bomo, da na teh straneh ne boste našli besed, ki jih ne bi razumeli, tu ne bo ničesar, kar bo dišalo po abstraktnem, s preprostimi mislimi nam bodo pomagali tudi teologi, svetniki, papeži ... Poskušali bomo razumeti, da lahko govorimo o Svetem Duhu tudi brez izrazov, ki jih komaj uspemo prebrati in se ob njih dolgočasimo.

In vaša naloga? Ob branju popolnoma razvijte jadra svoje dobre volje, da ne bi na naši poti izgubili niti najmanjše sapice Duha, da bi bili vztrajni in bi z veseljem prebirali te kratke namige, da bi lahko skupaj prišli do zadnjega nadaljevanja naše zgodbe ... da bi tako vaša duša dobila nekaj spodbude, da bi šla vedno le naprej in vedno višje ... do okusa tistih prvih Binkošti.

Še nekaj o načrtu: iskreno vam povem, da  se ne bomo preveč omejevali, saj je Duh neskončna svoboda, razigranost, pomagali si bomo tudi s Svetim pismom, katekizmom in molitvenikom za mlade (Youcat). Spregovorili bomo o vsem našem življenju, saj ga Sveti Duh popolnoma preveva, in ni področja, kamor se ne bi spustil ... kot ogenj in veter: o lepoti stvarstva, o enkratnosti človeka, o veri, prijateljstvu, molitvi, poklicanosti, rasti, bolečini, čustvih, pričevanju, doslednosti, vodenju... Opora nam bodo zgledi iz SP (Abraham, David, preroki, Pridigar, Job ... Makabejci) ... in tudi nekaj nalog bo pripetih zraven ...

SVETI DUH VIDEN OČEM

Sveti Duh si gotovo ne zasluži, da ga jemljemo kot najbolj megleno in nejasno stvar na svetu, kot nekaj najbolj nekoristnega in dolgočasnega. Ni pa lahko govoriti o njem, ker ga nihče ni nikoli videl, nihče ne pozna njegovega obraza (Jn 1,18; 1 Jn 4,12). Toda tudi o nevidnih stvareh nam je dovoljeno nekaj povedati - lahko naredimo primerjavo s stvarjo, ki jo vidimo in dobro poznamo. V pogovornem jeziku večkrat uporabljamo primere in podobe. Pravimo, da je življenje podobno kolesu; če se ne premakne, se zvrne; inteligenca (zmožnost umevanja) je podobna padalu: koristno je le če je odprto; človek brez volje je kot kladivo brez ročaja; izkustvo je kot zobotrebec, uporabi ga samo en človek; molitev je kot mobilni telefon; kjerkoli si, lahko vzpostaviš stik z Bogom; prijatelj je vreden zaupanja kot poštni nabiralnik; otroci so kot lasje; manj ko jih je, bolj je treba skrbeti zanje ... Tako govorjenje je veliko bolj prijetno in lažje ga je razumeti ... primerno je za današnjega televizijskega človeka, ki bolj gleda kot posluša ... Če torej vzamemo to pot podob in primer, potem lahko govorimo o Svetem Duhu tudi na zelo razumljiv način, zanimivo, razumljivo in tudi privlačno za današnji čas. No, boste rekli, kaj pa o Svetem Duhu pove Božja beseda, ali nam lahko Sveto pismo kakorkoli pomaga pri razumevanju Svetega Duha? Ko govori Sveto pismo o Svetem Duhu uporablja silno dragocene primere, simbole, ki se nanašajo na to, kar mi vidimo, da lahko razumemo tisto, česar ne vidimo ... Glavni simboli, ki jih Sveto pismo ponuja, ko nam govori o Svetem Duhu so trije: veter, ogenj in golob. V prihodnjih nadaljevanjih bomo spregovorili o njih bolj podrobno.

Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja ... (veroizpoved)

Sveti Duh razsvetljuje vse, ki imajo oči. Če pa je kdo slep in ne sprejema milosti, naj ne obtožuje Duha, temveč lastno nevernost. (sv. Ciril Jeruzalemski)

S Svetim Duhom vidimo vse povečano: vidimo veličino najmanjših dejanj, storjenih za Boga, in velikost najmanjših napak. (sv. Janez Vianej)

... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

 pripravlja Marko Čuk