Fanika je bila najmlajši otrok številne družine. Že od malega je bila nekaj posebnega. Rada se je potepala in prišla domov vsa mokra in blatna, da so se domači večkrat pošalili, da bo postala geometer. A možnosti za študij ni bilo. Družino je prizadel očetov bankrot. Domačija je bila prodana na dražbi. Najstarejša hči je imela srečo: za svojo sta jo vzela premožna teta in stric, ki sta bila brez otrok. Za druge otroke pa se je pričela kalvarija, saj so morali iti služit k bogatim kmetom. Doma sta ostala samo Fanika in Honzi, ki sta celo otroštvo poslušala, kako so nekdaj nekaj imeli in nekaj veljali, zdaj pa so ob vse. V oba se je zažrl občutek krivice, ki se ga nista mogla znebiti vse življenje.
Fanika se je zaljubila v svojega bratranca Cirila in tudi on jo je rad pogledal. Ko je hodila delat na njihovo bogato kmetijo, si je obetala, da bosta enkrat mož in žena, zato je še rajši in še več delala. Toda Ciril se je po desetih letih vročih pogledov rajši odločil za premožno dekle, ki mu ju prinesla bogato doto. Njeni upi so se podrli; vrnila se je domov k staršem, kjer se je še naprej govorilo o krivicah. Brat Honzi je rad molil in se mudil v cerkvi, a oče je zanj odločil, da naj gre v uk za ključavničarja, kar ga pa ni veselilo. Že precej v letih se je naposled poročil, Fanika pa je začutila, da je postala spet odveč. Skrbela je za ostarela in bolna starša in nadvse težko prenašala svakinjo, na katere dom so se zdaj vsi preselili. Zapletali sta se v vedno hujše prepire, zdaj zaradi otrok, zdaj zaradi živine, dela na polju, staršev... Fanika je pobrala svoje stvari in odšla. Postajala je čedalje bolj prepirljiva in ukazovalna in nikjer ni prav dolgo obstala. O Cirilu je večkrat ujela kak glas: ljudje so vedeli povedati, da v zakonu ni srečen. Z ženo tudi nista mogla imeti otrok. Kadar ga je kje srečala, je žalosten povešal glavo in takrat se je vselej na čuden način počutila malo bolje. Nekoč, ko je bil že precej bolan, sta se srečala in dejal ji je: »Veš, ti si bila zame še najboljša.« V teh besedah je dobila nekaj utehe in večkrat je sanjarila, kako lepo bi jima bilo, ko bi bilo drugače ...
Zavedla se je, da ni več mlada. Ali je mogoče, da jih šteje že štirideset?
Oče in mati sta kmalu drug za drugim umrla in zdaj ni imela več izgovora, da je pri starših in da jima streže v njuni starostni onemoglosti.
»Kam zdaj?«
Od časa so časa je prišlo kakšno pismo od sester, ki so se vse poročile, imele otroke, zidale hiše ... V Faniko se je zajedlo ljubosumje. Pomislila je: To imam zdaj, ker sem skrbela za bolne starše, delala pri kmetih - ostalo mi je samo tisto, kar imam za nohti. Zasmilila se je sestri Nani, ki jo je povabila k sebi, da bo pri hiši za pomočnico. Nana in njen mož sta ji uredila, da je pričela prejemati nekakšno invalidnino. Fanika je prvič v življenju začela dobivati denar. Njena samozavest je sunkovito narasla. Ko je Nana nepričakovano umrla, je menila, da bi bilo najbolje, da bi jo Janez poročil - zdaj ko sta dva odrasla v hiši. A Janezu ni bila všeč Fanika, odkrito se je začel zanimati za Fanikino starejšo sestro Viko, ki je bila že dvajset let vdova in so jo vsi hvalili zaradi njene podjetnosti in preudarnosti. Vika pa je Janezovo snubljenje gladko odbila ter mu namignila, naj se rajši ogreje za Faniko, ki si želi moža. Janez je Faniko zavrnil in Fanika je spet izgubila streho nad glavo.
»Kam zdaj?«
Vika in njena hči sta staknili glave in povabili Faniko k sebi. Fanika se ni dala prositi in v nekaj dneh je bil pri sestri. Tu se spet ponovila stara zgodba: vsak dan se je govorilo samo o krivicah, ki so se jim zgodile. O nesrečnem bankrotu, delu pri kmetih, ljubezni do Cirila, o vseh nepoštenih ljudeh, s katerimi je imela opravka ... Kaj kmalu sta si tudi z Viko prišli navzkriž in Fanika se je spet odselila. Zdaj je služila pri nekem kmetu, ki je bil ves dober in zlat, zdaj pri drugi družini ...
In tako je prebila naslednjih deset let. Zdaj, ko je imela denar, si je omislila nov ‘hobi’ - to je postala sodnija. V Ljubljani si je našla advokatinjo, ki je kar čakala, da ji pride v roke ena taka človeška duša, razbolela od krivic. Znala jo je podpihovati in Fanika je postala reden gost sodnih dvoran. Zdaj je tožila enega soseda, zdaj drugega. Denar, ki bi ga lahko koristno uporabila, je znesla na sodišče. Pomagali niso niti dobronamerni nasveti sester in nečakinj niti župnika. Fanika je videla le sodnijo. Nekaj jo je gnalo, dokler ni spoznala, da je edina, ki ima korist od njenih tožarjenj, advokatinja.
»Kam zdaj?«
Začutila je, da je predmet posmeha vaških otročajev, ki so kričali za njo, ko je z berglo pridrsala mimo hiš. Zdaj se je jezila na otroke, ki so tako nevzgojeni do bolnih in ostarelih.
Stara leta je preživljala v neki podstrešni sobici brez vode in sanitarij. Vsak dan je morala z nočno posodo do skupnega stranišča mimo vseh otrok, ki so se ji posmehovali ... Kuhala si ni redno, kakšna soseda ji je tu in tam dala kosilo. Skromnega življenja pa je bila tako in tako vajena. Za tisti denar, ki ga je bila pustila na sodniji, bi lahko imela razkošno stanovanje. Rada je brala, poslušala radio in molila. Nekajkrat na leto se je odpravila na obisk k sorodnikom. Zdaj, ko so bili narazen, so si postali bližji. Drug za drugim so pomrli brat in sestre.
Nekaj let pred smrtjo se je Fanika od vsega prestanega trpljenja spremenila. Postala je bolj blaga in krotka. Zgodbe o krivicah je pričela obračati na smešno stran. Poslušalce je večkrat do solz nasmejala s svojimi prigodami in pripovedmi.
Že zelo bolno jo je vzela k sebi nečakinja in ji, stari in onemogli, lepo stregla.
In prišel je čas, ko je zaključila svojo pot na tem svetu. Pokopali so jo v domačem kraju, na hribčku, s katerega se je videla njena rojstna hiša - kraj, kjer se je vse začelo.
Leonida Razpotnik, zgodbe, v: Ognjišče (2011) 05, str. 42.

Tako je dejal Georg Gänswein v pogovoru, ki so ga na veliko noč 2015 predvajali na avstrijski javni televiziji ORF. Osebni tajnik zaslužnega papeža Benedikta XVI. in prefekt papeške hiše se je s temi besedami odzval na poročila, ki govorijo, naj bi papež Frančišek imel v Vatikanu vrsto nasprotnikov. Škof Gänswein je dejal, da bodo vedno obstajali nezadovoljneži, ki se ne bodo strinjali z določenim načinom papeževega vodenja Cerkve. V Vatikanu je sicer slišati takšne ali drugačne glasove, ki se jezijo nad marsičem, vendar nima občutka, da bi bili proti Frančišku osebe ali tokovi. Pomembna ključna beseda v Frančiškovem pontifikatu je pristnost, je še dejal ter nadaljeval, da je papež med zasebnimi srečanji takšen, kot ga opisujejo mediji. »Z ljudmi se srečuje na pristen način. Pri tem ne gre za strategijo, da bi povzdignil določene vrednote ali da bi bil deležen bučnejšega aplavza, ali da bi imel kakršno koli drugo korist od tega. To ljudje začutijo, pa če so katoličani ali ne.«

V 45-minutnem pogovoru je prefekt papeške hiše zavrnil tudi govorice, da naj bi naj bi Frančišek neposredno po svoji izvolitvi za papeža v zakristiji sikstinske kapele dejal, da je karnevala končno konec. »To je izmišljeno, čista raca,« je dejal nadškof Gänswein. »Res pa je, da ni hotel nositi ne mocete ne štole ne koretlja, ampak je hotel oditi v ložo za blagoslov v belem talarju.«

Pripovedujejo, da je sin cesarja Marka Avrelija, ko je izvedel za smrt sužnja, na katerega je bil zelo navezan, začel jokati. Dvorni služabniki so ga tolažili, cesar pa je rekel: »Pustite, naj bo moj sin najprej človek in potem vladar.«

Ni nečastno, če jočemo. Jokali so Homerjevi junaki, jokali so apostoli, jokal je sam Jezus (Lk 19, 41-42; Jn 11,35).
Modrec je lepo dejal: Na zemlji so ljudje, ki menijo, da jih solze niso vredne. Ne vedo, da oni niso vredni solz!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 17.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Lep dan je bil in preživela sva ga, kot mnogokrat, v naravi. Pomlad je dišala po kukavičjem snegu in zemlji. Spustila sva se po hribu za našo vasjo navzdol. Reaktivec, ki je letel nekam na jug, je s črto razdelil nebo na dva dela, ki sta neslišno zdrsela vsak na svojo stran in se kasneje spet združila. Šla sva po poljskih poteh do Save in se ustavila na mostu. Z zaprtimi očmi sva poslušala valove pod seboj, dokler nama ni zazdelo, da skupaj z mostom drsiva nekam v daljavo. Smeje sva stopila na desni breg in se podala po kolovozu navkreber. V senčnih globelih je še vztrajal zapozneli teloh z rdečkasto obarvanimi cvetovi, pojavile pa so se tudi že prve Marijine srajčice, na osončenih bregeh pa trobentice.
Včasih je dobro biti brez ure na roki in upoštevati le tisti čas, ki teče v loku sonca nad nami. Ustavljala sva se, ničkolikokrat hodiva tod okoli, po tej deželi, ki jo je Bog ustvaril sebi v užitek, vendar mi ne uspe te pokrajine nikoli videti dvakrat enako. Glede na letne čase se neprestano spreminja, živa je in poigrava se s svetlobo in z mojim pogledom. Njive so bile čokoladno rjave, pognojeni travniki pa živo zeleni in polni regrata, na nekaterih pa so še ležale zaplate snega. Tudi gore naokoli so še imele belo kapo, saj nam jo je sneg zagodel prav na koncu zime.
Postala sva na stičišču kolovozov s poganjajočo travo v kolesnicah in omahovala sva, ali naj jo ubereva levo ali desno. Odločila sva se za tretjo smer in jo mahnila navkreber. Pogovarjala sva se. Pripetljaje preteklega tedna, vsakdanji drobir in skrbi sva kot z lopato metala raz sebe in ko sva prispela na vrh klanca, sva bila vsa lahka in neobremenjena. Pokrajina, tako domača, videna že ničkolikokrat in znova prav pred kratkim, je bila zdaj spet malce drugačna pred nama. Travniki, nekaj zveriženih kozolcev, nad njimi na višji savski terasi vas, zabrisana v daljavi kot v slutnji.
Takrat sem ga zagledala. Sredi travnika je stal, ves zverižen, s prepletenimi vejami, napol grm, napol drevo, skrivenčen, a odet v veličasten rumen pajčolan. Rumeni dren - Cornus - baje uspeva povsod, na soncu in v senci, vendar ga v našem koncu ni veliko. Pa še tisti, za katerega vem, kje raste, se stiska navadno ob robu gozda, kjer je zemlja bolj kisla. Če bi bil že odcvetel, ga sploh ne bi bila opazila. Tako je pač, da hodimo mimo dreves, gledamo mimo njih, mislimo mimo njih. Ta pa je stal sredi travnika in mahnila sva jo prav do njegovih spentljanih vej. Mahoma je vame planila nenadejana razneženost, sočutje in spomin na legendo, ki pravi takole:
Dren je bil nekoč drevo, visoko in močno kot hrast. Iz njega so iztesali križ. Drenov les je bil globoko prizadet, da so ga izbrali za tako krut namen. Jezus, pribit na njem, je začutil njegovo gorje in v svojem brezmejnem usmiljenju je rekel: »Zaradi tvojega obžalovanja in sočustvovanja z mojim trpljenjem ne bo tvoje deblo nikoli več zraslo tako, da bi ga lahko uporabili za križ. Odslej bo rasel neznaten, upognjen, skrivenčen. Tvoji cvetovi bodo imeli obliko križa: dva dolga in dva kratka cvetna lističa. V sredini zunanjega roba vsakega lističa bo rjast madež kot odtis žeblja, na sredini cveta pa bodo pestiči v obliki trnove krone. Vsak, kdor ga bo videl, se bo tega spominjal.«
Utrgala sem droben drenov cvet, zdaj že razcveten tako zelo, da so bili pestiči res videti kot krona. In spomnila sem se ne samo legende, ampak tudi mame, ki mi jo je povedala pred mnogimi, mnogimi leti...

KOROŠEC, Ivanka, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 52-53.

sv. Dominik Savio je tudi zavetnik vseh odraščajočih. In ob vsem, kar doživljajo, so jim (in tudi nam) resnično potrebni

Predvsem so nebeški in zemeljski zavetniki (mož ženi in obratno, starš otroku, prijatelj prijatelju, boter krščencu, birmancu ...) tisti, ki nam stojijo ob strani v odločilnih trenutkih našega življenja. Prav zato, ker zaradi njih nismo sami, lahko tudi iz najglobljih stisk ‘zrastemo’ v večjo polnost življenja. Sv. Dominik Savio, ta “majhen, toda izreden velikan duha” (besede papeža Pija XI.) je imel srečo, da je imel ob nebeških ob sebi tudi izjemnega zemeljskega zavetnika: sv. Janeza Bosca (1815-1888). Don Bosco je vedel kako pomembno je, da doživljajo odraščajoči (seveda tudi mi starejši) sprejetost in v njej izkustvo, da so/smo vredni (ko so/smo potrjeni v božji in človeški) ljubezni. Za čas mladosti je pomembna “kratka molitev in dolga igra” ob pozorno ljubeči prisotnosti odraslih, je poudarjal, saj je to čas učenja – tudi medsebojnih odnosov. In pri tem je dragocena pristna iskrenost do sebe in bližnjih – da si lahko nekomu zavetnik, ga moraš dobro poznati; da te lahko nekdo dobro pozna, se mu moraš odkrivati ... (zato tudi spoved kot samoanaliza naše realnosti in v njej odrešujoče izkustvo l/Ljubezni). Največja in najpomembnejša ob vsem pa je seveda ljubezen.
V marčevski številki Ognjišča (3/2012) sem pisal kako potrebujemo za osebno rast dnevno vsaj dvanajst objemov (potrditev, naklonjenosti, sprejetosti ...) L/ljubezni – štirje nas ohranjajo v vegetaciji, osem objemov je potrebnih, da ne pregorimo, da funkcioniramo. In v odzivu ste mi  sporočili: Kadar pride nova številka Ognjišča preberemo naglas tudi vaša prispevka. /.../ Pisali ste o potrebi dvanajstih objemov v medsebojni pozornosti, da lahko rastemo. In se je nekaj dni za tem zgodilo, da je prišel najmlajši otrok – četrtošolec in nama z možem potožil: »Jaz bom ostal celo življenje mali – sploh ne bom mogel zrasti.« »Zakaj?« sva se začudila. »Zato, ker me objameta na dan komaj do sedemkrat.«
Ne pomaga nam teorija o ljubezni – mi ljudje potrebujemo izkustvo: odrešujoč objem Boga (evharistija) in osebno najbližjih. Danes smo toliki pregoreli ali potopljeni v tesnobo čutenj, ker nismo dovolj (od)rešeni v l/Ljubezni. Živ medosebni odnos je nenadomestljiv. Zaradi načina življenja, v katerega smo primorani, je iskanje nadomestkov, ki bi nas umirili v silnem porastu. Elektronske komunikacije sicer sterilizirajo naše medsebojne odnose, a jih vsaj na neki način ohranjajo: 42% otrok in mladostnikov komunicira z bližnjimi izključno po telefonu ali internetu. Stresnost življenja v pomanjkanju ljubeče prisotnosti poglablja notranjo tesnobnost. Tudi zato je omamljanje z opojnimi substancami v nenehnem porastu.
Kar naprej se odkrivajo načini kako pridobiti umirjenost v odsotnosti ljubečih bližin. Če je nekdaj učinkovalo, da smo s svinčnikom ali s prsti tapkali (v določenem ritmu udarjali) po mizi, je danes to premalo. Začeli smo tapkati po sebi. Veliko odkritje: to pomaga. Brez dvoma, vsakršno samozadovoljevanje učinkuje, a ne gre spregledati, da je vendarle izraz pomanjkanja živega odnosa. Zato je vredno biti pozoren, da ne opravičujemo nadomestke za še večje odtujevanje od zavetnikov našega življenja. Danes vse preveč tapkamo drug mimo drugega ... Ob predavanju na eni izmed slovenskih šol so mi podarili glasilo, ki je v celoti izraz velike hvaležnosti medvedku Zdravku, ki ga imajo otroci ob sebi. Tapkajo ga – ob dotikih plišastega rešitelja se umirjajo. Gospa, ki nas je okužila z Zdravkom (naslov prispevka psihoterapevtke, ki je uvedla tega kosmatinca kot rešitelja) razlaga: »Meni je Zdravko najbolj všeč zato, ker si z njim lahko sami pomagate, nobenega odraslega ne potrebujete zraven.« Saj res, zakaj bi starši, ki so tako zelo zaposleni, izgubljali čas in v objemu umirili svojega otroka, če pa lahko le ti tapkajo umetnega kosmatinca in se tudi tako potolažijo. Ob medvedku postanejo celo tako močni, da lahko pomagajo odraslim. »Tokrat ste se nečesa dobrega (tapkanja) naučili prej kot vaši starši in jih lahko poučite, kako si lahko pomagajo v svojih težavah.«
Da ne bom napačno razumljen: nič nimam proti tapkanju – hvala Bogu, da otroke (in odrasle) nekaj potolaži, ko so domači nujno odsotni, mi je pa nerazumljivo, da ni to nekdo (če že ne starš, pa vsaj učitelj ...  ali pa kakšna živa živalca – te imajo v domovih ostarelih, ker imajo bojda živali sedaj že višjo čustveno inteligenco kot ljudje). Otroci v prvem razredu so povedali: »Medvedek Zdravko mi je pomagal, ko sem bil jezen ...« » ... ko me boli glava ...« »... ko sem žalosten ...« Medvedka Zdravka tako zelo tapkajo, da se mu »že dela luknja. Verjetno mu je kdo hotel iztrgati srce, pa se je spomnil, da je plišast,« je ugotovil osmičar z iste šole in še dodal: »Zdravka je torej verjetno izumil zelo živčen človek.«
Tapkajo otroci, starši – žena medvedka Zdravka, mož vsekakor medvedko. Kaj če bi se raje objeli? Vem, da se zdim s tem predlogom grozno primitiven in banalen; toda, kljub vsemu, kaj če bi se vendarle poskusili objeti in ‘pocartati’ v pristni medsebojni bližini. Morda bi nam pomagalo celo bolj, kot če ob večerih, vsak sam zase, v postelji tapkamo svojega Zdravka.

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (6) 2012, str. 30

Ljudmila je sedela pri mizi in si zamišljeno podpirala glavo. Pred njo je bilo pismo, ki je čakalo na odgovor, zraven njega pa bel list papirja. Ljudmila je razmišljala: kaj naj napišem? Ne morem se več skrivati, a če povem resnico, morda tvegam, da izgubim staro »novo« prijateljico, ki sem jo spet našla tako nepričakovano, po naključju, a mi njeno prijateljstvo veliko pomeni. In pred njo je zaživel prizor, ko je zamišljeno sedela na hodniku v bolnišnici in čakala na zdravniški pregled. Zazdelo se ji je, da čuti na sebi neki pogled. Ko je dvignila glavo, je opazila, da jo z nasprotne strani neka ženska prijazno opazuje. Pozorno je pogledala tisto žensko, tedaj pa se je ona nasmehnila in pristopila k njej.
Prijazno je vprašala: »Že nekaj časa te opazujem. Kajne, da se ne motim: da si ti, Ljudmila?«
Začudeno je strmela vanjo, tedaj pa jo je kot iz sna prebudil njen nasmeh: »Ali je mogoče? Francka!« je vzkliknila, ko je v njej prepoznala svojo mladostno prijateljico. Dobesedno padli sta si v objem, ne oziraje se na čakajoče okoli njiju. Hitro sta se dogovorili, da po pregledu počakata druga drugo ter gresta skupaj na kavo.
Takrat se nisva mogli kaj več pogovoriti, je v mislih to srečanje obnavljala Ljudmila, ker me je sestra kmalu poklicala k zdravniku, pri katerem sem dobila še več napotnic za razne druge preglede in vedela sem, da me Francka ne bo mogla čakati.
»Prosim, da mi daš telefonsko, da te pokličem, ko bom opravila, ali pa od doma,« sem zaprosila Francko.
»Nimam telefona, izmenjajva si naslove, da ti bom lahko pisala, ko sva se po dolgih letih tako nepričakovano srečali. Res bi rada kaj več zvedela, kako živiš,« je odgovorila Francka. Naglo sem segla v torbico ter ji stisnila v roke listek z mojim naslovom in odhitela po drugih pregledih.
Po nekaj dneh sem od Francke dobila prisrčno pismo, ki mi je obudilo spomine na lepo mladost. Joj, kolikokrat sva s Francko skupaj prepevali na koru, kolikokrat sva skupaj z drugimi dekleti pletli vence in krasili oltarje za procesije. Kako lepa je bila tedaj moja mladost! Sedaj pa... Iz Franckinih pisem diha toliko sreče kljub njenemu ne ravno lahkemu življenju. Jaz pa? Kaj mi je ostalo od življenja? Udarci življenja so me strli, da sem čisto na tleh. Res so bili ti udarci težki, a tudi Francki življenje ni prizanašalo, kot pove v svojih pismih, toda ti udarci njej niso vzeli Boga, jaz pa sem mu obrnila hrbet... Ko čutim, kako iz njenih pisem kar izžareva vera v Boga, ji ne smem prikrivati, da sem jaz vero izgubila. Že dolga leta nisem prestopila praga cerkve. Če ji to priznam, se bojim, da izgubim to, kar sem tako nepričakovano našla. Po srečanju z njo kar štejem dneve, kdaj mora spet priti njeno pismo! Če bi imela vero v Boga, bi ga zdajle prosila, naj mi on da pravo misel za odgovor. Čutim, da Francka pričakuje, da tudi jaz njej zaupam, kot zaupa ona meni.
Nekaj dni zatem je Francka dobila od Ljudmile pismo s sledečo vsebino: »Draga prijateljica, blagrujem te, da moreš verovati. Jaz po tolikih udarcih življenja, ki so me zadeli, ne verujem več. Po moje Boga ni, če je, pa ni dober, zato ne morem verovati vanj. Mož si je vzel življenje in po tem strašnem udarcu so me sorodniki zavrgli. Sama veš, da se po tistem nisem nikoli več prikazala v domačem kraju. V življenju sem vse izgubila, kako in v kaj naj torej verujem?«
Francko so te besede mladostne prijateljice boleče zadele. Kako najti besedo tolažbe za take bolečine, se je spraševala. V zaupni molitvi je prosila usmiljenega Jezusa, naj ji On, ki je trpel tudi za ubogo Ljudmilo, navdihne prave besede odgovora za to pismo, ki ga želi napisati Ljudmili v tolažbo.
»Draga prijateljica, prav zato, ker te je v življenju doletela tako boleča izguba moža, da si ostala sama s svojo bolečino, še bolj potrebuješ vero v Boga, ki ti bo pomagal nositi breme življenja. Poveži svoje življenje z Njim, ki je trpel tudi zate, in tvoj križ bo lažji, ker ga ne boš nosila več sama,« je brala Ljudmila s solznimi očmi.
Prijateljska pisma so krožila vse do dneva, ko je Francka dobila od Ljudmile tole priznanje: »Tvoja pisma so tako prepričljiva, da se je v meni že večkrat zbudilo hrepenenje po srečanju z Bogom. Toda kako naj to uresničim? V cerkev si ne upam, ker me je sram pred ljudmi, ko že tako dolgo nisem bila v cerkvi. Po tem tvojem zadnjem pismu sem že prijela slušalko, da bi poklicala gospoda župnika, pa tudi za to mi je zmanjkalo poguma. Že celo desetletje je v župniji, pa ga ne poznam, kako naj ga kličem?«
Francka se je spet zatekla k Srcu Jezusovemu, preden je napisala besede, namenjene župniku župnije, kjer živi Ljudmila. »Poznam neko vašo faranko, ki se je Bogu odtujila, a se želi spet srečati z njim. Prosim, pomagajte ji narediti prvi korak.«
Naslednje pismo, ki ga je prejela Francka, je bilo en sam izliv sreče in veselja. »Bogu hvala, Bogu hvala! Hvala tudi tebi! Sicer ne vem, kaj si storila, a gospod župnik mi je povedal, da me je obiskal na tvojo pobudo. Pogovorila sva se o vsem za dolgi dve desetletji. Potem je obiskal še z Jezusom, ki je sedaj, ko to pišem, še v mojem srcu in bo odslej za vedno. Ne zapustim ga več!«
»Ljubi Jezus, hvala ti, da si me uporabil za orodje svojega usmiljenja, da si mogel priti v to preizkušeno dušo,« je solznih oči šepetala Francka, ko je prebirala to pismo.
V naslednjem pismu je opozorila Ljudmilo, naj se ne meni za začudene poglede ali pikre besede ter gre pogumno v cerkev.
»Hvala, da si me opozorila na to: res so me ženske začudeno gledale in ena me je vprašala: »Kako pa, da si ti prišla k maši?« In sem ji na kratko odgovorila: »Ker sem stara in bolna.« Pa imam od tedaj mir pred ljudmi.
Pisma med prijateljicama se še križajo in utrjujejo njuno prijateljstvo, predvsem pa vero v Božjo Previdnost, ki vodi naše korake.

ŠKUFCA, Angelca, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 53-54.

6. maja goduje sv. Dominik Savio (1842-1857). V petnajstih letih svojega življenja je dozorel v apostola vesele, razigrane svetosti, ki jo je žarel v medsebojnih odnosih. Zato tokrat razmislek o vrnitvi

Prijetno sobotno dopoldne, ki v pomladni toplini vabi na plan. Listje se izmotava iz brstja, ženitovanjsko vznemirjene ptice spletajo gnezda, sosedje izmenjujejo v pozdravih hvaležne besede o razkošju in lepoti življenja, mladi se naslanjajo na ograje domov, da se lahko naslajajo v medsebojni zaznavi, otroci se v igri skrivajo za hišnimi vogali in se odkrivajo ... radost se razlega na igrališčih življenja.
Je tako? Za brstje in ptice drži. A človek ...
Desetkrat je udarilo na zvon šentviške cerkve. Do oddaje na radiu Ognjišče sem imel še uro časa. In v tistem prijetnem sobotnem dopoldnevu me je pritegnilo med bližnje ljubljanske bloke. Hotel sem zaznati prebujajoče življenje, ki je tako silovito v pomladnih močeh.
A me je kmalu v iskanju bližin zajela tesnoba. Povsod je bila namreč praznina. Med tisoči družin, ki jih povezujejo stolpnice v sosedstvo, nisem videl znancev v klepetu, igrišča so samevala brez otrok, skupni vhodi, ki naj bi povezovali, so bili osamljeni – le veter je raznašal reklamno nesnago ... Povsod praznina ... no, skoraj povsod. Tam iz trgovine so prihajali posamezniki zazrti v svoj lastni svet.
»Kje so mladi? Kje otroci?« sem kasneje vznemirjen povprašal.
»Na Facebooku ...« sem dobil v odgovor.
Če sem v članku Od sterilnosti k naravnosti v odnosu človek - prehrana (04_2011) z vami razmišljal o potrebnosti vrnitve k naravnemu v našem odnosu do hrane, se je za tokrat, ob tem doživetju, samo po sebi prebudilo razmišljanje o nevarnosti, da postanejo sterilni naši medsebojni odnosi. Ne le mladi – tudi mnogi otroci in odrasli iščejo bližino zave/arovani v ekrane in vedno manj v živo. Že res, da lahko imaš na tak način na stotine prijateljev – a so ti le navidezni. V nas pa je tako silovita potreba po dotiku – živem stiku, v katerem smo zaznani kot bližnji v sočutju bližin. Le tako se premaguje notranja osama. Vsa druga bližina je zgolj navidezna: teoretična, racionalna ... ne izpolni notranjih hotenj, ne poteši, ne odreši – hladna je, sterilna ... hrani našo radovednost, ne pa nas samih ...
Lahko sicer razlagaš na Facebooku stotinam ‘prijateljev’ svoja doživetja, pa si vendarle sam. Če ni človek človeku bližnji v živo, je v navezi sterilnost – hlad in v dušo vedno globlje leze tesnobnost ... in je ne razumeš v njenem vzroku ... in jo zato kot odvisnik hraniš s tistim, kar jo rojeva. Število odvisnih, ki čemijo za računalniki in pijejo praznino (skriva se za na-videz-no vsebino), strahovito narašča. Človek ne potrebuje preveč podatkov, ker višek ustvarja možgansko brozgo; človek potrebuje le skrbno prepoznanega prijatelja (morda dva, tri) in ne več, ker je pač tako v zakonitosti prijateljevanja. In v prijateljstvu je potrebna zaznava sprejetosti in objetosti v živo. V nas je potreba po živem stiku – dotiku – objemu ... Stroka ugotavlja, da je za ravnovesje potrebnih dnevno 4-8 objemov, vsaj 12 pa za stimulacijo v razvoju. Elektronika, Bogu hvala, omogoča povezavo, ne more pa vzpostaviti zaznave.
Vem, zdi se neprimerno opozarjati na nevarnosti tako imenovanih socialnih omrežij, ko so ta največji hit. Tisti, ki še niso ‘notri’ se zdijo kakor, da niso ‘in’ – da niso za naš čas prilagojeni, če že niso kar neprimerni. Preteklost pa uči, da je lahko prav na področjih, kjer so vsi za, nekaj hudo narobe. Ko je želel sv. Janez Bosko (duhovni oče Dominika Savia) v nekem kraju ustanoviti oratorij za zapuščeno mladino, pa meščani temu niso nasprotovali, tega ni storil. Njegov komentar: »Tu še hudič ne nasprotuje!« in je odšel dalje. Mnoge evforije, so se izkazale za polomije!
Brezumno čredništvo pri posameznikih že prebuja notranji odpor. Med mladimi (bolj kot med starejšimi) prepoznavam ozaveščanje, vračanje k sebi in bližnjim v pristni osebni navezi. Ko sem enemu izmed njih omenil vsebino tega prispevka je rekel: »Danes nisi faca, če si na Facebooku. Faca si, če imaš prijatelje v živo. Ko imaš vsaj enega resničnega prijatelja, potem v tebi ni potrebe, da bi se javno razkazoval in zdravil svoje frustracije s stotinami prijateljev, ki pa to niso. Ne-umno je, ker ljudje zaradi elektronskih povezav izgubljajo čut za osebni pogovor v živo. Samo še SMS in omrežja so tista, ki te odprejo v komunikacijo. Če bo šlo v tej smeri, bomo kmalu potrebovali komune, v katerih bodo pomagali k vrnitvi v pristnost in iskrenost živih odnosov. In takrat bo v srečevanju spet sreča in ne le virtualna zanimivost.«

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (5) 2011, str. 36

Nekega dne se je Bog odpravil na sprehod po nebesih, da bi videl ljudi, ki so zadnje čase prišli v nebesa. Bil je presenečen, ko je med nebeščani opazil tudi številne ljudi, ki se v svojem zemeljskem življenju niso ravno odlikovali po svoji svetosti ... Opomnil je sv. Petra: »V nebesa si spustil veliko ljudi, ko jih ne bi smel.« - »Nisem jih spustil jaz. Jaz sem jih odslovil, toda prišli so nazaj, skozi nebeška vrata jih je spustila Mati tvojega Sina.«
Tudi v nebeški slavi Jezusova, obenem pa tudi naša mati prosi za nas pri Bogu.

Češčenje Božje Matere se je v Cerkvi že zgodaj uveljavilo. Danes se nam zdi to češčenje čisto normalno, toda včasih je bila ta verska resnica vzrok nasprotovanja. V prvi Cerkvi so nekateri podvomili o Jezusovem božanstvu. Podobno se je razvnela vroča razprava, kako klicati Jezusovo mater. Cerkveni zbor v mestu Efez je leta 451 razglasil Marijo kot Theotokos – kot Božjo Mater. Zanimivo, da se je ta resnica bolj razširila med verniki kot resnica o Jezusovem božanstvu.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2018), 30.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..