Eno največjih človekovih hrepenenj je, da bi bil srečen. Že stari Grki so razlikovali dva vidika sreče – srečo imam (eutychía) ali srečen sem (eudaimonía). Torej, ali je sreča nekaj, kar imam, ali gre bolj za notranje stanje. Za Aristotela, enega največjih genijev vseh časov, je najvišji smisel človeškega bivanja prav sreča. Pristno srečo pa se po njegovem doseže preko izpolnjevanja etične dolžnosti. Pomeni, da ni vseeno, kaj počnemo in kako se odločamo, in da to pravzaprav določa našo srečnost. Zato se je v življenju treba ravnati po logiki “tisto, kar je prav”, in ne po logiki “kar mi paše” (tj. po načelu trenutnega užitka). Tudi po Franklu se do sreče ne da priti po direktni poti, ampak je stranski produkt posameznikovega delovanja. Poznamo star slovenski pregovor, da je vsak svoje sreče kovač. Sreče se ne da kar tako dobiti ali celo kupiti, temveč jo je treba ‘kovati’. Za kovaštvo pa vemo, da je zahtevna in naporna obrt, kjer je treba veliko vztrajnosti.
Edward L. Bernays (1891–1995) velja za očeta PR-a oz. “odnosov z javnostmi”, propagande, marketinga. Ideje Gustava Le Bona – le-ta je zaslovel z delom Psihologija množic, v katerem opisuje, kako množica deluje in kako se z njo da manipulirati – je oplemenitil s psihoanalitičnimi idejami svojega strica Freuda. Bernays je razvil ciljno usmerjene tehnike marketinško-psihološke manipulacije, kako posameznike in množice zmanipulirati, da bodo kupovali to, česar ne potrebujejo. Nastal je magični urok, ki v ljudeh vzbuja željo po stvareh, ki jih ne potrebujejo. Preko psihološke manipulacije je uspel povezati podzavestne želje z izdelki. Komur to uspe, doseže, da se ljudje začnejo vesti neracionalno. Ta magični urok ni držal samo v začetku 20. stoletja, ampak je sedaj, okrog sto let kasneje, oplemeniten in skorajda okultno psihološko sofisticiran, pravzaprav gonilo sodobne potrošniške družbe, predstavlja jedro identitete sodobnega človeka in način življenja. Do skrajnosti zindividualiziran posameznik je pravzaprav iz vseh strani bombardiran s tem, kaj vse mora kupiti, in predvsem, kako srečen bo, ko bo to kupil. Freudovemu nečaku Edwardu je uspelo bolj, kot si je kadarkoli upal sanjati, da mu bo. Svoj življenjski cilj, da je treba ljudi pripraviti do tega, da ne kupujejo samo tistega, kar potrebujejo, ampak predvsem tisto, kar si želijo, je nedvomno daleč presegel. Paul Maser, eden vodilnih bankirjev na Wall Streetu, zaposlen v banki Lehman Brothers, je začrtal bankirski cilj Amerike oz. celotnega sveta: »Ameriko moramo prestaviti od potreb k željam. Ljudi je treba izuriti, da si bodo želeli novih stvari, še preden bodo stare v celoti potrošene.« Nadaljnji program psihološke marketinške manipulacije ljudi in družbe dobiva skorajda demonski pridih: »Oblikovati moramo novo mentaliteto v Ameriki. Želje človeka morajo zasenčiti njegove potrebe.« Zavedati se moramo, da do takrat ni bilo praktično nikakršne potrošniške sile, ljudje so preprosto kupovali tisto, kar so potrebovali. Freudov nečak Bernays je bil vodilni pri zasaditvi opojnega semena spremembe človeške mentalitete – ustvaril je psihološke metode prepričevanja, manipuliranja in ustvarjanja množičnega potrošnika.
Pred vrati so praznični dnevi. Velikokrat se zdi, da je praznovanje omejeno na mrzlično nakupovanje, pretirano obdarovanje, obilne pojedine in prekomerno pitje. Kot da potrošniška mrzlica in brezglavo drvenje iz ene trgovine v drug trgovski center, množično ter pretirano obdarovanje, posebej otrok, in ogromne količine jedače in pijače skušajo nadomestiti samo bistvo. Božič je praznik Kristusovega rojstva – s tem pa tudi praznik družine, odnosov, lepote ter bogastva življenja, vere, upanja in ljubezni. Kako je potem možno, da je v ospredju vse kaj drugega kot bistvo božičnega sporočila in decembrskega praznovanja? Sam po sebi se ponuja odgovor, da je danes v največji krizi prav to bistvo: družina, medsebojni odnosi, lepota in smisel življenja.
Naj bo letošnji december v duhu pristnega praznovanja in veselja, naj bo letošnje praznovanje drugačno, kot so bila vsa doslej, naj bo to čas, posvečen družini in najdražjim. Naj darila ne poskušajo biti nadomestilo za resnično ter pristno človeško navzočnost in toplino. Pristna sreča gotovo ni v nakupljenih stvareh, ampak v naših medsebojnih odnosih. Slovenski jezik je najlepši jezik na svetu in globoko poveden tudi na tem področju – “sreča” je v glagolniški obliki “srečanje”, kar pomeni, da je največja človekova sreča v srečevanju, v lepih in urejenih odnosih. Kot je dejal tudi veliki Tolstoj v znanem delu Ana Karenina: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna na svoj način.« Naj si bodo v letošnjem decembru prav vse slovenske družine doma in po svetu čim bolj podobne.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 12.

Ne vem zakaj, a že od nekdaj so me privlačile zgodbe, ki so govorile o stvareh onkraj, o demonskih silah, ki se jih sicer bojim, pa vendar me nekaj v meni vleče in hoče vedeti o njih več.
Bilo je pred približno 25 leti, ne spominjam se natančnega leta. V enem izmed tednikov so izhajali članki o satanistih pri nas. O tem se je do takrat zelo malo govorilo oz. skoraj nič.
Katere slavne Slovence bodo povezali s to združbo? Kdo so? Kje so? Kakšni so? So res tako nevarni za okolico? Na vsa ta vprašanja sem iskala odgovor v tistih člankih. Nekako težko sem čakala, da je bil teden naokrog in so nam malo odškrnili zaveso, ki je zakrivala to temno silo zla.
Potem se je začelo. Vsakič, ko sem na mizi videla nož, mi je prišla misel: “Primi nož in nekoga zabodi!”
Ustrašila sem se teh strašnih misli. Začela sem več moliti. Pa so bile zelo vztrajne, nisem se jih mogla rešiti. Skrivala sem nože pred sabo. Bala sem se sama sebe, nikomur nisem upala povedati. Upravičeno bi me imeli za noro in se me bali.
Nekega jutra, ko je mož že odšel v službo, starejši otrok pa v šolo, mala hčerka pa je še sladko spala, so bile te misli tako močne, agresivne, da se ne da povedati: “Pojdi in zabodi otroka!”
Začela sem se tresti, mrzel pot me je oblival. Padla sem na kolena, v rokah stiskala rožni venec in goreče molila pred Križanim v kotu sobe. Prosila sem, naj me obvaruje. Da ne bi storila nekaj tako strašnega. Dolgo sem molila, jokala, se tresla in potila. Potem sem se počasi umirila.
Zdaj vem, da je bil to napad hudega duha, njegov poskus, da me pridobi. Hvala Jezusu in njegovi materi Mariji! Prosila sem in sta me uslišala. Prosila sem vse svetnike, ki sem se jih spomnila, in pomagali so mi.
Čez nekaj dni smo šli na družinsko romanje na Brezje k Mariji Pomagaj. Spovednik mi je lepo svetoval, naj se izogibam takemu branju ali filmom s tako vsebino, ker sem očitno preveč dovzetna za to.
Zahvalila sem se Mariji. Ona je vedela za mojo strašno stisko in mi je ves čas stala ob strani. Sama se iz tega zla ne bi rešila. Upoštevala sem spovednikov nasvet. Mora je minila. Od takrat veliko molim za zdravo pamet, za božje varstvo pred hudim na duši in na telesu. Veliko berem duhovno bogate knjige npr. o življenju svetnikov, prebiram Sveto pismo ipd.
Bog me ni zapustil, angel varuh mi še stoji ob strani in me podpira. Moja duša je zdaj ozdravljena. Do kdaj, za koliko časa?
Vedno moram biti na preži, saj ne vemo, kdaj in kje bo hudi duh prinesel zlo v naše življenje. Saj piše v Petrovem pismu: »Trezni bodite in čuječi! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl. Uprite se mu trdni v veri!« (1Pt 5,8-9).
Bodimo previdni pri izbiri besed, ki jih bomo kakorkoli z branjem ali poslušanjem vsrkavali.
Neli

Hvala za vaše pričevanje ob napadu zla, ki ste ga doživljali v nekem trenutku svojega življenja, in ga sedaj delite z bralci Ognjišča. Vaše pismo pravzaprav ne zahteva odgovora, ga pa želim malo komentirati, da bi še bolj izstopili pomembni poudarki v njem, ki so lahko v pomoč mnogim, ki doživljajo kaj podobnega.
Prav takšne izkušnje so zelo dragocene, saj dokazujejo, da z molitvijo in velikim zaupanjem v Marijino priprošnjo in Božjo pomoč lahko zmagujemo še tako močne skušnjave in močno delovanje zla. Vaša izpoved je dragocena tudi zato, ker v njej praktično pokažete, kako lahko človek počasi drsi pod večji vpliv hudega duha, pa tudi razkrivate ravnanje v takšni situaciji, ki lahko pomaga.

Neki deček v ameriškem mestu Denver je umiral zaradi raka in njegova želja je bila, da bi srečal predsednika Dwighta Eisenhowerja.
Ko so predsedniku to povedali, je sklenil, da ga obišče. S predsedniško limuzino se je odpeljal v Denver, obiskal dečkov dom. Stopil je iz avta, se odpravil do vhodnih vrat hiše in pozvonil. Dečkov oče je odprl vrata. Lepo oblečenega neznanca ni spoznal, zato ga je vprašal: »Koga pa želite?« Tedaj se je ob očetovih nogah pojavil deček in radovedno ogledoval obiskovalca, ki se je predstavil: »Sem predsednik Dwight Eisenhower in sem prišel sem, da se srečam z vašim sinom.«
Dečka je prijel za roko, ga povabil k avtu in mu ga razkazal. Povabil ga je, da sede vanj. Poslovila sta se s stiskom roke in prijateljskim objemom.
Oče je stal pri vratih ter od tam opazoval dogajanje. Pozneje je pripovedoval, da je bil na srečanje s predsednikom države nepripravljen. Na sebi je imel stare kavbojke in umazano majico. Če bi vedel za predsednikov prihod, bi se bolje pripravil, se lepše oblekel.

Mi vemo, kdo prihaja k nam, zato se v adventu dobro pripravimo na njegov prihod.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2019), 83.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Stal je pred votlino ... in čakal.
Zbiral je misli in pogum. Skušal je doumeti, kaj se dogaja, vendar zaman. A to ga ni ne čudilo ne plašilo. Ne več. Odkar se je v njegovem življenju pojavila Ona, se mu je to vse pogosteje dogajalo.
Bil je mizar. Tesar. Tudi zidar včasih, če je bilo treba. In preden se je lotil dela ali gradnje ali česarkoli, si je vedno pripravil načrt. Vsaj v glavi. Ali v srcu. Včasih pa je s tal pobral nekaj žagovine in jo razgrabil v površino, v katero je potem s prstom zarisoval vijuge in črke svojih razmišljanj in načrtov.
Tudi za svoje življenje je imel, vsaj v glavi in v srcu, pripravljen načrt: ljubeča žena, polna hiša otrok, zdravje, prijatelji in dobri sosedje ... mirno življenje in srečna starost ... Ni sicer vedel, kako in kdaj se bo vse to zgodilo, a ga to ni oviralo, da ne bi vse pogosteje v vsak kupček žagovine – preden bi ga pometel – risal vijuge srečnih mirnih časov, ki ga čakajo

.

Potem pa je v njegovo življenje vstopila Ona – prav dobesedno – skozi vrata mizarske delavnice ... Z njo pa je vstopil veter ... prepih ... ki je zavrtinčil žagovino in njegove načrte, tudi tiste v glavi in v srcu, da mu je vzelo dih! In ko je čez čas prišel k sebi – čeprav, kot je govoril čez leta, k sebi nikoli več ni prišel, ker je ostal pri njej – se mu je zdelo, da jo je prinesel veter. Veter, ki veje, koder hoče ... njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Zdelo se mu je celo – sploh kasneje, čez leta – da ukazuje vetru.
Ko je po nekaj mesecih zbral misli in pogum, ko se mu je zdelo, da je doumel, kaj se mu dogaja in si je končno spet upal pomesti ostanke žaganja na kup in je s tresočo roko in vznemirjenim srcem narisal par vijug, ki so, vsaj v njegovi glavi in srcu, pomenile zaroko, se je zopet pojavila na pragu. Veter, ki jo je seveda spremljal, mu je kot predrzen pobalin pihnil žagovino v obraz. Da odhaja k sorodnici, je rekla. »Potrebuje pomoč, kajti zanosila je, pa je že v letih, njen mož pa je ostal brez besed. Čisto dobesedno. Nem.« In je šla. In veter z njo. On pa je ostal. Z očmi, polnimi žagovine. In solz. Skoraj slep.
Ko se mu je povrnil vid ... ko je sorodnica rodila, njenemu možu pa se je povrnil dar govora ... ko se je Ona vrnila in jo je zagledal ... je obnemel! In si želel, da ne bi videl!
Ni čakal vetra! Sam je, besen in razočaran, razbrcal kup žagovine, ki ga je – med zbiranjem misli in poguma – skrbno pometel in začrtal v njem poroko in srečno prihodnost ter odvihral kot veter.
Bila je noseča!
Zaprl je delavnico, zaprl se je v svojo hišo in veter, ki veje, koder hoče, ni mogel do njega.
Slišal je njegov glas, ko se je zaganjal okrog vogalov in prek dvorišča – kasneje, čez leta, je rekel, da se mu je zdelo, da je veter jokal z njenim glasom – a ni odprl. Ne vetru ne Njej, ki je veter poslala in je vetru – vsaj tako se mu je kasneje, čez leta, zdelo – ukazovala.
Zbiral je misli. Zbiral je pogum, da bi storil, kar je od njega terjala zapoved. Zapoved je bila trda, zapisana v kamen, on pa pravičen in njegovo srce mehko kot les, ki ga je žagal. Ni razumel. Je pa slutil, da se dogaja nekaj, česar ni sposoben doumeti.
Ponoči je čisto malo odškrtnil polkna, da je lahko dihal ... čisto malo. In veter, ki veje, koder hoče, se mu je prikradel v sanje. Zagnal se je v kup žagovine, v katerega je v glavi in v srcu risal svoje načrte, in iz oblaka se je dvignil bleščeč Gospodov angel in mu razodel, kar je zgolj slutil in česar – kot je rekel kasneje, čez leta – nikoli ni čisto do konca doumel.
In zdaj je tu ... pred votlino. In čaka. Zbira misli in pogum.

Ko sta prispela v mesto, je bilo nebo prekrito z oblaki in vsa vrata zaprta. Veter, ki veje, koder hoče, je razpihal oblake, da se je pokazalo jasno nočno nebo ... vrat pa ni mogel odpreti. In tako sta prišla sem, do votline, nad katero so se – tako je povedal kasneje, čez leta – zgnetle prav vse zvezde neba in se je svetloba videla do kraja zemlje ... na drugi konec sveta. Le skozi zaprta vrata ni mogla svetloba ... kot tudi veter, ki veje, koder hoče, ne more.
Zbral je torej misli ... in pogum.
Vstopil je v votlino.
»Te kaj zebe?« jo je vprašal. »Zunaj piha.«
»Veter!« je rekla.
Prijel jo je za roko.
In pričelo se je Nedoumljivo!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Tisto leto je bilo v adventu malo snega, vendar pa so temperature padale globoko pod ničlo. Vsi so najraje ostajali doma na toplem, se greli okrog kmečkih peči. Bilo je že sredi adventa, ko sem se odločila, da zvečer napišem voščilnice za božične praznike in novo leto.
Ob branju dnevnega časopisa se mi je pogled ustavil na televizijskem sporedu za tisti večer. »O, nocoj pa nam ponujajo en lep film,« sem se razveselila. »Bom pa voščila pisala jutri, saj se nič ne mudi, vsi bodo lahko dobil pošto pred božičem.«
V človeku je več glasov – vsaj dva. Eden te nagovarja, da nekaj storiš, drugi pa te od tega odvrača. Kateri je tisti pravi, ki ga je treba poslušati? Gotovo ni pravi tisti, ki te prepričuje: “Kaj boš hodila k polnočnici! Pot je dolga, mrzlo je, prehladila se boš … Ostani doma in glej TV!” Drugi pa pravi: “Pojdi lepo k polnočnici, dobro se obleci, saj imaš polno omaro toplih oblačil. Spomni se svoje mame, ki je pripovedovala, kako je že kot otrok hodila v mrazu in snegu k polnočnici v neogrevano cerkev. Pa je kljub vsemu dočakala petinosemdeset let.” Za vernega človeka je pravi glas tisti, ki vabi na pot za Jezusom.
Med dnevnimi opravili mi je misel vedno znova uhajala na večerni film in na voščilnice. V meni sta se prerekala dva glasova: eden me je silil pisati voščilnice, drugi pa me je vabil, naj si ogledam film. Nisem se mogla odločiti, a vse bolj me je vleklo pred TV ekran.
Dan se je prevesil v mrzlo adventno noč. Ko smo odmolili večerno molitev, je še prav malo manjkalo do začetka tistega filma. Takrat me je glas, ki me je ves čas nagovarjal k pisanju voščilnic, skoraj jezno opomnil: “Ali bi rada, da tvoji sorodniki, prijatelji in znanci dobijo voščila šele po novem letu. Pojdi in še nocoj jih napiši!” Zamislila sem se in dala temu glasu prav. Bom pa tisti film gledala kdaj drugič, saj bo gotovo še na sporedu.
Domači so šli k počitku, v hiši je vladal nočni mir. Pripravila sem si papir, voščilnice, v mislih sestavljala kratka pisma, ki sem jih sorodnikom v tujini dodala voščilom. Najprej sem se lotila pisem, kar mi je vzelo precej časa. Ura je že prestopila v nov dan, ko sem še sedela za mizo in pisala. Navadno sem imela prižgan radio ali glasbo, posneto na kasete, ta večer pa sem v tišini pisala in izbirala misli.
V tišini sem zaslišala neki oddaljen, komaj slišen glas. “Predolgo si že pokonci, pa imaš prisluhe, spat bo treba iti,” sem si rekla. Glas pa ni utihnil in izluščila sem klic: »Me slišite? Me kdo sliši? Hej, me slišite?« Nekdo je bil zunaj na vaški poti in je klical na pomoč. Glasu nisem poznala, sama se nisem upala iti ven. Zbudila sem moža: »Pridi, nekdo kliče s ceste.« Skupaj sva stopila v mrzlo, temno noč in prisluhnila glasu, ki je še kar naprej klical: »Me kdo sliši? Me slišite?«
»Saj to je sosed,« ga je mož prepoznal po glasu. Spustila sva se po klančku na cesto. Prišla sva do soseda, ki je že krepko prekoračil osemdeset let. Na sebi je imel samo tanko majico, komaj je stal na nogah opiraje se na drevo. Od mraza se je tresel kot šiba na vodi, bil je ves podhlajen.
»Stric, kako to, da ste sredi noči zunaj tako slabo oblečeni? Kaj se je zgodilo. Greste malo k nam, da se pogrejete, potem pa vam pomagamo domov,« mu je rekel mož. »Hvala, raje bi šel takoj domov. Žena me gotovo težko čaka. Ne počuti se dobro, pa tudi ne ve, kje sem, da bi me šla iskat,« je odgovoril stric.
Prijela sva ga vsak na eni strani in ga podpirala, da je lahko počasi šel z nama. Med potjo je povedal, sicer težko, ker mu je zmanjkovalo zraka, kaj se mu je zgodilo. »Šel sem na stranišče (takrat so bila na kmetih stranišča navadno zunaj) in padel sem po strmini. Ne vem, koliko časa sem ležal na zmrznjeni zemlji. Ko sem prišel k sebi, nisem vedel, kje sem. Ležal sem ob cesti, s težavo sem vstal in stopil na cesto in na slepo šel po njej. Potem pa sem zagledal luč v temi …«
“To je bila luč iz naše kuhinje,” mi je prišlo na misel. “Bogu hvala, da pri pisanju nisem poslušala glasbe, kot običajno, ali gledala film, saj ubogega strica ne bi slišala.”
Skoraj nesla sva ga domov v toplo izbo, kjer je ležala njegova bolehna žena. Že pred to razburljivo adventno nočjo naju je stric večkrat poklical, ker je ženi postalo slabo in je padla. Bil je preslaboten, da bi ji lahko pomagal pri vstajanju. Nekoč sva jo pobrala in ji pomagala sesti na zboj za drva. Stric je pomaknil stol bliže k njej. Na štedilniku je bil lonček bele kave s kruhom. Žena ga je vzela v roke, začela zajemati in dajala možu zajtrk. Sam ni mogel jesti, preveč so se mu tresle roke. Meni so se od ganjenosti začel tresti ustnice, komaj sem zadrževala jok. “Ljubi Bog, komaj sva jo pobrala s tal, hotela sva jo dati na posteljo, ona pa je rekla: ‘Mož ni še nič jedel, moram mu dati zajtrk.’” Malo sva še posedela v kuhinji, potem sva šla domov z obljubo, da naj samo prižge zunaj luč, če bosta v stiski, in bova prihitela na pomoč.
Njuni otroci so tudi pred tem dogodkom redno prihajali domov in jima po svojih močeh pomagali. Zdaj pa so prihajali k njima vsak dan, saj so se bali, da se ne bi ponovila ledena adventna noč, ko je oče skoraj zmrznil zunaj. Redno je prihajala k njima tudi strežnica, ki je naredila vse, kar je bilo potrebno. Kmalu so dobili za oba prostor v domu za starejše. Res sta morala zapustiti dom in bila odvisna od pomoči drugih, a med njima je bila ljubezen in molitev, ki jima je dajala moč v preizkušnjah na stara leta prav tako kot vse življenje. Ko sem nekje prebrala sporočilo pokojne žene, ki ga je mož našel nekaj dni po njeni smrti, sem imela pred očmi sosedovega strica in njegovo ženo. Takole je tista žena zapisala: “Prosim, ne žaluj, ker sem umrla. Veseli se, ker sem živela. Vedi, da sem na srečnem kraju! Vem, da se bova znova srečala. Tam se vidiva!”
V tisti adventni noči, sem poslušala pravi glas v sebi, ki me je odvrnil od TV ekrana in me poslal pisat voščila. Ta glas je rešil sosedovega očeta.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 36-37.

Miško je bil plišasti medvedek. Bil je v lasti muhaste in trmaste deklice. Včasih ga je zasipala s pozornostmi, drugič pa ga je neusmiljeno metala po tleh in ga vlekla za tako občutljiva ušesa.
Zato je Miško nekega dne sklenil, da pobegne. Izkoristil je zmedo predbožičnih dni in se odpravil na prostost.
Zagazil je v sneg in visoko dvigoval noge. Bil je srečen kot še nikoli. Na vsakem koraku je odkrival kaj novega: drevesa, ptice in druge živali, zvezde, z očmi je kar požiral stvari okrog sebe. Vse mu je bilo tako lepo, tako novo.
Približal se je sveti večer, ki vse vabi, da naredijo kakšno dobro delo. Miško je zaslišal kraguljčke. Zagledal je severnega jelena, ki je vlekel sani, polne daril, zavitih v papir najrazličnejših barv.
Jelen se je ustavil, ko je zagledal medvedka. Prijazno mu je povedal, da nadomešča Božička. Ta je prestar, da bi v visokem snegu peš raznašal darila. Nato je povabil medvedka: »Stopi na sani!«
Tako je Miško začel potovanje na čarobnih Božičkovih saneh. Prav on je polagal darila, posebej pripravljena za otroke. To opravilo mu je bilo zelo všeč. Če bi ostal navadna igrača pri trmasti deklici, ali bi doživel tako zanimiv večer?
Z jelenom sta prispela do zadnje hiše, revne hiške na robu gozda. Miško je segel v vrečo. Podrgnil je po dnu, a nič. Vreča je bila prazna.
»Dragi jelen, vreča je prazna!«
»Oh, ne!« je vzkliknil jelen. »Kaj bo pa zdaj? V hiški živi bolan otrok. Ko se bo jutri zjutraj zbudil, bo našel prazen škorenj.« Jelen je žalostno pogleda Miška.
Medvedek je zavzdihnil, pogledal je naokoli po zasneženi pokrajini, ker mu je bilo zelo všeč hoditi in uživati. Skomignil je z rameni, dvignil eno nogo, nato drugo in ena, dva, ena, dva se je odpravil proti hiški. Da bi tudi on na sveti večer naredil dobro delo, je vstopil vanjo in sedel na prazen škorenj ter počakal jutra.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2015), 27.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

glasba

Ansambel Saša Avsenika in Zimska pravljica

gost meseca

Matic Vidic, stalni diakon, psihoterapevt in predavatelj

priloga

Za dobro duševno zdravje

Preberite več: Januar 2026

December je zadnji mesec.
Mislim: zadnji v letu. Čeprav je lahko komu in za marsikoga zadnji sploh. A to lastnost imajo čisto vsi meseci v letu. Vsi dnevi v letu, pravzaprav. Vsaka ura je lahko zadnja, ker “ne vemo ne dneva ne ure” (Mt 25, 13).
In morda se prav v tem skriva razlog decembrskega veseljačenja: v strahu, da se bliža konec; da zadnjič počnem, karkoli že počnem; da se zadnjič družim, s komerkoli že se družim; da zadnjič pijem, jem, plešem, gledam, diham, ljubim; da bo konec, jaz pa nisem še doživel, dosegel in postoril tega ali onega, nisem še opravil tega ali onega, nisem še popravil tega ali onega …
December je zadnji mesec. Mesec, ko se potegne črta in naredi izračun. Ko urejamo in usklajujemo podatke, da bodo naše bilance in naše statistike urejene. December je mesec, ko najemamo kredite, da odplačamo, pokrijemo in skrijemo še neodplačane dolgove. December je mesec, ki nam da misliti. Zato se opijanjamo, da pozabimo. In ne mislimo.
December je mesec, ki nas razgali. Zato se še lepše oblečemo.
December je mesec, ko se počutimo sami v svojem strahu. In osamljeni. Zato se toliko družimo.
December je mesec, ko se oglasi vest. Zato toliko kričimo in pôjemo. Da preglasimo vest. In strah.
December je mesec, ko se slepimo in si zatiskamo oči pred resnico. Zato prižgemo čim več luči. Da sploh kaj vidimo. In da ne bi videli lastne teme.
A na koncu decembra, na koncu zadnjega meseca, na koncu leta … kot tudi na koncu življenja in na koncu koncev … ni konec. In ni konca. Ni smrti in pozabe. Je Rojstvo in Večni spomin. Ni le ‘koledarski’ nov krog, ampak resničen nov začetek. Vsaj mi, krščeni in pobirmani, bi se morali tega zavedati!
Decembra se spominjamo trenutka v zgodovini, ko se je Stvarnik spustil med stvari! Ko je Vsemogočni, postal nemočen. Ko je Bog, postal človek! Ko se je Večni, podvrgel času. In prostoru.
In je ta trenutek v zgodovini tako pomemben, da smo po njem naravnali ure ter govorimo o času pred Kristusom in o času po Kristusu. No, tam kjer se človek sam sebi zdi pomembnejši in večji od Boga, govorijo … oh, pardon: govorimo še o času pred našim štetjem in o času po našem štetju. Kar je po svoje tudi lepo. In prav: Kajti pred Kristusom nisem obstajal! In šele s Kristusom sem. In lahko štejem! Ure, dneve, leta… in štejem talente… in zaklade v nebesih!
Lahko sem čudak, ki ne le da misli, ampak si celo želi, da bi ga nihče ne maral, a od tistega trenutka v zgodovini dalje ne morem več reči, da nisem ljubljen. Saj je Očetova ljubezen prekipela do te mere, da je poslal svojega edinega Sina. In sem zapisan v Božje srce in na Božjo dlan. Ljubljen.
December je zadnji mesec in skrajni čas, da se zavem, da je Novorojeni že zdavnaj uravnal bilance in statistike, odplačal kredite in raztrgal zadolžnico.
December je zadnji mesec in skrajni čas, da spoznam, da je Novorojeni izvir žive vode, ki resda omami, a ne upijani, in da ni lepšega oblačila, kot obleči Kristusa.
December je zadnji mesec in skrajni čas, da odprem oči in se prepustim Novorojenemu, ki je Luč. … Resnična Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (Jn 1, 9).
In nikoli več ne bom ne sam ne osamljen. In nikoli več me ne bo strah ne Boga ne ljudi. In ne decembra. In nikoli več ne bom rekel, da je konec.

Decêmbrati – upreti se strahu. Iti proti toku. In se ne ustaviti čisto pri vsaki stojnici!
Decêmbrati 2 (napredno) – položiti vse, predvsem sebe, v Božje roke
Decêmbranje – spoznanje, da ni konec in da ni konca.
Decêmbranje 2 (napredno) – zavedanje, da sem ljubljen Božji otrok!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)