V hribih so živele tri sestre. Bile so prijazne, dobre in globoko verne. Nekega dne so kopale za hišo in odkrile velik zaboj. Odprle so ga in videle, da je poln zlata. Vse tri so zaklicale: »Pazite, to je ubijalec duš! Kaj naj storimo? Naj ga zopet zakopljemo ali naj kar zapustimo hišo?«
Štirje možje, ki so se pred kratkim preselili v sosednjo hišo, so slišali njihove besede. Odpravili so se do njih in vprašali, kakšna težava jih muči. »Mi bomo poskrbeli, da ubijalca onemogočimo,« so dejali.
»Pokažite, kakšen je ta ubijalec duš,« je vprašal najmlajši.
Sestre so šle do najbolj oddaljenega kotička svojega sveta in pokazale skrinjo, polno zlata. »To je ubijalec duš,« so rekle.
Možje so bruhnili v smeh. »Kdo bi to verjel?« je dejal najstarejši. Eden od bratov, ki je nosil brado, je predlagal: »Če ste prestrašene, pojdite za nekaj časa v mesto in mi bomo medtem rešili te težave.«
Sestre so se strinjale in se odpravile v mesto.
Možje so začeli kovati načrte. »Zlato si bomo pravično razdelili,« so sklenili. Dva bosta šla v trgovino in kupila nekaj hrane, druga dva pa bosta do konca odkopala skrinjo.
Moža, ki sta ostala tam, sta se dogovorila, da bi bilo veliko bolje, če bi zlato razdelila samo na dva dela. Skovala sta nov načrt: počakala bosta v zasedi, ubila druga dva moža, ko se bosta vračala iz trgovine, ter ju pokopala v jamo, kjer je bila skrinja.
Medtem sta se moža, ki sta šla kupovat hrano, tudi odločila, da si bosta razdelila zlato med seboj. »Zastrupila bova hrano,« sta dejala. »Ko bosta onadva umrla, ju bova pokopala v jamo, kjer je bila skrinja.«
Ko sta se vračala iz trgovine, sta ju brata, ki sta ostala doma, čakala v zasedi in ju ubila. Odločila sta se, da bosta, preden ju pokopljeta, pojedla hrano, saj sta bila lačna. Komaj sta začela jesti, sta začutila bolečino in umrla.
Ko so se tri sestre vrnile domov, so zagledale štiri mrtve može in zaboj zlata. »Rekle smo jim, da je to ubijalec duš, a nam niso verjeli,« so dejale žene, spet zapustile dom ter se odpravile proč od zlata.

 B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Na srednji ekonomski šoli, ki sem jo obiskovala, je deloval planinski krožek pod vodstvom dobrega učitelja angleščine in tudi zelo navdušenega planinca. Ker sem že od malih nog ‘potepuh’, me je izziv planin kot suhljato mladenko takoj pritegnil. Tako sem lahko preizkušala svojo telesno zmogljivost, kajti v očeh sošolcev in tudi drugih ljudi sem bila »slabotna« ali že kar »bolehna«. Seveda teh opisov v občutljivi dobi pubertete res nisem rada slišala.
Pridružila sem se prvemu planinskemu pohodu v tistih šolskih počitnicah. Prvi dan Prisojnik, drugi dan Mojstrovka, prenočitev v Erjavčevi koči in v mojem življenju se je zgodila prelomnica. Seveda sem oba vzpona zmogla brez velikih naprezanj, še bolj odločilno pa je bilo, da sem odkrila čarobni planinski svet, toplo, domače vzdušje v kočah, prijetno druženje s planinskimi prijatelji. Od takrat sem hrepenela le še po planinskih podvigih. Planine so me vso osvojile in to za zmeraj, zdaj že lahko tako trdim.
Temu pohodu so sledili še drugi, veliko jih je bilo še v času šolanja, veliko pa tudi potem in še sedaj, le da mi je zdaj bolj všeč sredogorje, saj visokogorje imam kar precej ‘narejeno’, pa tudi malo se prilagajam letom.
Opisala bom enega od pohodov, ki mi je ostal v spominu za vse življenje. Cilj so bile Kamniške Alpe in sicer začetek pri gostilni Rogovilc, ki je stisnjena ob pot v Logarsko dolino, nato preko Robanovega kota na Korošico, nočitev v tamkajšnji koči, naslednji dan vzpon na Planjavo in spust do koče na Kamniškem sedlu, prenočišče, vzpon na Brano in nato spust na Okrešelj in do slapa Rinka.
Pohod sem organizirala kar sama, saj sem to pot prej ‘predelala’ že dvakrat. Navdušila sem svojo mlajšo sestro in še dva prijatelja iz družbe, s katero smo se dobivali ob večerih v našem priljubljenem lokalu.
Krenili smo z vlakom in nadaljevali pot z avtobusom, izstopili pri Rogovilcu in se pogumno pognali čez Robanov kot in se zagrizli v prvo strmino. Prva moja ugotovitev je bila, da je nenormalno dosti snega (bilo je v začetku julija), na kar seveda nisem računala. Tudi vreme se je kar takoj skujalo, doživeli smo nevihto, k sreči ni bila hujša, vendar so se meni kot glavni pričele hlače tresti, saj oni trije s planinskimi pohodi niso imeli izkušenj in se nevarnosti niti niso zavedali. Veselo so klepetali, si ‘metali’ šaljive domislice, le jaz sem zaskrbljeno pogledovala v strmino in v temno nebo. Bolj ko smo se dvigali, več zaplat snega smo morali prečkati. Opreme za hojo po snegu nismo imeli, še pohodnih palic ne, takrat jih mladi niso kaj dosti uporabljali. Postajalo mi je tesno vsakič, ko smo morali prečkati snežno zaplato.
Tako sem pred neko snežno zaplato začela iskati bližnjico oziroma svojo pot, samo da ne bi bilo treba prečkati snežišča. Tam zgoraj sem videla markacijo, pregledala vzpon po korakih in se pognala v strmino. Od začetka mi je šlo dobro,nekje na sredi vzpona pa je zmanjkalo dobre, varne opore za prestop noge. Nekaj časa sem iskala primeren prostora za stopalo, ugotovila, da bo treba tvegati in stopiti z eno nogo na snežni trak ob poti. Nevarnost zdrsa je bila zelo velika. Nekaj časa sem vsa otrdela tuhtala, odločiti se je bilo treba za tvegan korak, trepetati so začele noge, vedela sem, da se bo treba premakniti. Uporabila sem še klic v sili : poskušala sem priklicati svoje prijatelje na pomoč, s slabotnim glasom sem pojamrala: »Joj, ne morem naprej!« Pa so mi nekje daleč spodaj, saj me niso mogli videti, zaklicali v šali: »Ja, če ne moreš naprej, tepa dol padni!« Postalo mi je jasno, da se nanje nimam kaj zanašati. Poslušala sem njihov smeh tam spodaj. Takrat sem se zavedala, da sem sama, nihče mi ne more pomagati. V trenutku me je prešinilo: “Pokliči Marijo na pomoč!” Tiho, a razločno, z vsem otroškim zaupanjem v Marijo sem zmolila: »O Gospa moja, o Mati moja …!« Umirila sem se in se prestopila, postavila nogo na sneg, se potegnila s telesom naprej na naslednji oprimek, se zvlekla navzgor – z Marijino močjo okrepljena sem zdržala, zdržal je tudi podplat dobrega ‘alpininega’ čevlja, in potegnila sem se na pot, kjer sem spet zagledala markacije.
Posledice prestanega so bile strašne. Obsedela sem na skali ob poti, telo je postalo mlahavo, noge me niso več držale. Počasi so ‘primahali’ moji prijatelji do mene – kaj sem pravkar doživela, se jim niti sanjalo ni. Ko so me zagledali, me je moja sestra sicer oštela: »Ja, kaj se pa greš, da me je že bilo tak strah, saj si čisto bleda?« Sem bila kar tiho. Potem sem popila nekaj požirkov vode, se postavila na noge, o nevarnem dogodku in Marijini pomoči nisem črhnila niti besede.
Potem je šlo kar dobro naprej do koče na Korošici, vendar me strah ni več zapustil. Le kako bo drugo jutro, ko gremo naprej proti koči na Kamniškem sedlu, če je že tu bilo toliko snega, me je prešinilo. Da bi se naslednji dan obrnili nazaj v dolino, ni bilo govora, saj so ostali bili nad avanturo navdušeni. Zvečer sem se ozirala po koči, si ogledovala veselo razpoložene planince, iskala nekoga, s katerim bi naslednje jutro skupaj nadaljevali pot. Nato sem se opogumila in stopila do mladega planinca, spominjam se, da je bil doma z Reke. Prosila sem ga, če lahko gremo drugo jutro skupaj na pot, imel je namreč tudi vso potrebno opremo za prečkanje snežišč. Seveda je privolil. Tako sem si že zvečer malo oddahnila.
Vzdušje na skupnih ležiščih, kjer nas je spalo kakih deset, je bilo prav prijetno. Pogovarjali smo se in se predstavljali drug drugemu, si dajali nasvete za drugi dan. Spominjam se, da sta bila z nami tudi mamica in desetletni sin, ki sta šla drugo jutro isto pot z nami.
Drugo jutro smo se torej zagrizli skupaj. Kot sem predvidevala in se bala, je bilo na poti precej snega, vendar na čelu je korakal vešč planinec, mi pa po njegovih stopinjah drug za drugim in kmalu smo varno prispeli do koče na Kamniškem sedlu.
Kako sem si oddahnila, mi najbrž ni treba posebej govoriti. Ko pa smo se za mizo v koči malo sprostili, se razvedrili, pomalicali, srknili nekaj požirkov slivovke, pa je postalo v koči nemirno. Pričelo se je tekanje sem in tja, opremljanje z vrvmi in sponkami, nekdo je zaklical: »Akcija, takoj na pomoč, zdrsnila je!«
Onemeli smo, nekdo je tiho vprašal: »Kdo je zdrsnil?« Pohiteli smo pred kočo, gledali za reševalci, ki so hiteli po naši malo prej prehojeni poti. Spet se je nekdo oglasil: »Ni ji več pomoči, poglejte tam na snegu rdečo piko, to je ona!« Bila je mamica desetletnega fantiča, s katerima smo skupaj prespali v koči na Korošici. Počasi in brez besed smo posedli nazaj za mizo. Nikomur ni bilo več za malico, nihče ni spregovoril, samo čakali smo in mislili na fantiča, ki je v trenutku ostal brez mame.
Tisti dan nismo šli nikamor naprej, kar tam v koči smo ostali, nadaljevali smo naslednji dan in sicer kar v dolino.
Ko smo se vrnili domov, je najina mama, ki je bila vedno zelo zaskrbljena, kadar smo šli v planine, dejala: »Slišali smo, da se je zgodila nesreča v Kamniških Alpah, ali nista vedve tudi šle v Kamniške?« Hitro sem odgovorila: »Ah ne, mi smo bili nekje čisto drugje.« S sestro sva se spogledali. Takrat nekaj časa nisem šla v planine, posebej s svojo sestro ne, preveč sem se bala zanjo. Tragedija se mi je preveč zarezala v dušo in je moralo miniti kar nekaj časa, da sem se otresla strahu. Tudi nisem bila več tako korajžna, da bi kar sama organizirala pohode s kakimi začetniki. Ostal pa je topel občutek, da sem se ob pravem času ‘obrnila’ po pomoč na pravi naslov. Molitev O Gospa moja je moja najljubša molitev. Molim jo vsak dan za dober začetek dneva.

VREG, Darinka. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 76-77.

Ego je vedno vezan na neko sposobnost, zmožnost, talent, službo, bistrost, poslanstvo. Človek je po naravi služeče bitje, bitje, ki nečemu ali nekomu služi – zdravnik služi stroki in ljudem, umetnik je v službi umetnosti in kulture, profesor služi znanosti, stroki in študentom, duhovnik je v službi človeka in Boga, politik ali poslanec, kot že samo ime pove, je ‘poslan’ – poslan od ljudi in obenem za ljudi, torej je v služenju tistim, ki so ga poslali. Pa še in še bi lahko naštevali. Pri vseh teh dejavnostih je potrebna zdrava samozavest, pogovorno bi to lahko imenovali zdrav ego. Kje je torej nevarnost?
Ego človeka usmerja vase, ego človeku prišepetava, da je boljši, briljanten, neponovljiv, da je nekaj enkratnega, ne le najboljši, ampak boljši od vseh ostalih! Ego razpihuje v človeku občutek grandioznosti, večvrednosti, pomembnosti, superiornosti … Biti viden, opažen, biti v prvi vrsti, na televiziji, v medijih, biti ‘nekdo’, biti aplavdiran, imeti moč in oblast. Denar nikoli ni cilj, kot mnogi zmotno mislijo – denar je vedno samo sredstvo za hranjenje ega.

V mojem otroštvu bi zaman iskali zaraščena polja, zanemarjene travnike, potoke, polne odpadkov. V letih po vojni je skoraj vsaka družina na podeželju, celo tiste brez polja, redila prašička, kravico ali vsak nekaj zajčkov. Meso je bilo redka dragocenost. Zato pa je bila zemlja rednica lačnih ust, obdelana do poslednjega koščka z ljubeznijo in velikim spoštovanjem. Kljub temu, da je tudi na podeželje začela vdirati industrija, je bil vsakdo zaljubljen v svojo zemljo, pa naj je to bila velika kmetija ali pa je bilo zemlje le za predpasnik.
Delavski otroci smo odhajali “na počitnice” k večjim kmetom. Posebno dobrodošli smo bili na velikih kmetijah, ki so ostale brez otrok. Ni nam bilo hudo. Sama sem komaj čakala, da se otresem sitnih sester in brata, ki so kar naprej nekaj zahtevali, in grem tja, kjer sem se kljub napornemu delu lahko pogovarjala s pticami, z rožami in zemljo. “Čudaški, toda priden otrok!” so me pohvalili gospodarji in me domov pospremili z vrečo krompirja, novimi nogavičkami, tisti najboljši celo s kakim svinčnikom in zvezkom za šolo. Nekoč pa sem dobila - saj ne boste verjeli! - čisto pravo knjigo, polno pravljic in celo slike so bile v njej.
Ko sem bila “dodeljena” močni kmetiji, ki je imela travnike v strmih senožetih pod Čavnom, se mi je zdelo kakor v sanjah. Kot mala Heidi sem uživala v svežih jutrih, ko sva z gospodinjo nosili zajtrk koscem, in sem globoko vdihavala vonj po borovcih. Sonce je leno polzelo izza Nanosa in vsako drevo, vsak grm in drobno cvetje ob stezi se je izvijalo iz motnega obrisa v novo, čudežno podobo.
Gospodinje sem se nekoliko bala, ker je bila zelo molčeča. Če je že spregovorila, me je opozarjala, naj pazim, da ne bom kar razlila ali razbila. Ker pa je tudi zame odrezala ogromen kos kruha in me obdarila z dišečimi dobrotami enako kot druge, sem jo skoraj občudovala. Med tem, ko so kosci polegli pod drevo in lačno zajemali, sva medve obračali in raztresali pokošene redi trave in pri tem uživali čudoviti vonj, ki ga po moje doslej še ni uspelo ujeti nobeni kemični industriji. Moja najlepša dolžnost pa je bila prinašanje vode. Posoda za vodo je bila sicer nerodna, narejena iz posebnega lesa, ki je dolgo obdržal svežino vode. Imenovali smo jo “barigla” in posebno pridne gospodinje so jo v senci pod grmom pokrile s čisto krpo, da bi se po njej ne usedali nadležni obadi. Ko sem se spuščala v globel proti izviru z bariglo na glavi, sem se počutila kot kraljica. Vse naokrog temno zelenje, le nad glavo zaplata modrine. Škržati so neutrudno prepevali in dišalo je po svobodnem rastju in neomejenem življenju. Zasanjano sem preštevala smreke in premišljevala, kdaj bom dovolj velika, da bom zlezla na najvišjo slovensko goro, s katere baje vidiš vso Slovenijo. Posledica sanjarjenja o visoki gori je bila nepazljivost in noga se je zapletla v štrlečo korenino. Zgubila sem ravnotežje in se kar nekaj časa kotrljala po strmem bregu, preden mi je uspelo zgrabiti vejo in zaustaviti neprostovoljno kotrljanje. Toda groza! Ob padcu sem spustila bariglo. Ta pa še malo ni bila solidarna z mano. Veselo se je kotalila naprej, naravnost proti skali, pod katero je bil izvirek. Ko sem slišala pok in videla, kako se je mali sodček razpočil na kose, se mi je srce skoraj ustavilo.
Opraskani obraz sem potisnila v travo in glasno zajokala. Malce sem svoj jok utišala, ko se me je dotaknila roka. Senca visoke gospodarjeve postave me je vso pokrila. Da bi se krivde čimprej osvobodila, sem hlipaje iztegnila roko proti skali. “Razbila sem bariglo!” mi je uspelo izhlipati. “Joj, ti ubogi škržatek, vsa si potolčena, pa misliš na bariglo! Ob šmarnem dnevu bom na sejmu v Logu kupil novo. Táko z rožami. Pridi zdaj, da ti pomagam. Umiti se moraš v potoku, saj si taka, kot da bi prišla z ruske fronte. Jaz grem po kanto, bo tudi držala vodo, ne boj se!”
Pomagal mi je do potoka, kjer sem v mrzli studenčnici oplaknila praske. Medtem je natočil vodo v aluminijasto kanto in me potem prijel za roko ter mi pomagal v hrib. Pod drevo je potegnil star koc. “Lezi, alo, saj se vsa treseš!” Iz košare je povlekel čudovito rumeno hruško. V dvomu sem poiskala obraz gospodinje. Ta je sicer gledala nekam namrščeno, rekla pa ni nič. Gospodarju ni nikoli nihče oporekal.
Že dolgo so pobočja Čavna podobna preriji , ker travnikov nihče več ne kosi. Živine je pač vse manj. Toda tudi dobrote, take, ki ti kane v dušo, ko jo najmanj pričakuješ, je na tem svetu, žal, vse manj in manj ...
Vodo si natakamo pri svetleči pipi ali pa jo srkamo iz neprijetne plastike. Vendar ta ne spominja na to, da se je vanjo ujel duh trave in so se z njo spogledovali sončni žarki, ki so se poredno prerinili skozi gosto grmovje ob izvirih. Kako staro “bariglo” bi se morda našlo le v kakšnem muzeju. Še vedno pa obstajajo ljudje, ki se jim ne zdi, da je biti dober celo v tej čustveni puščavi sedanjega časa edino naravno za človeka.
PIZZONI, Jožica, zgodbe, v: Ognjišče (2010) 08, str. 104.

RAZLIKA MED KORISTNIM IN ŠKODLJIVIM
Ozon (O3) je visoko reaktiven plin, ki ga sestavljajo trije atomi kisika. Lahko je ‘koristen’ ali ‘škodljiv’, odvisno, kje se nahaja v ozračju. “Koristni ozon” se nahaja v stratosferi, pravimo mu tudi “stratosferski ozon”, to je plast Zemljinega ozračja, ki sega do višine okoli 50 kilometrov nad zemeljsko površino, največ ozona pa je na višinah med 18 in 25 kilometrov. Sloj ozona predstavlja v stratosferi zaščitni plašč okrog Zemlje, saj filtrira in tako ščiti žive organizme pred nevarnimi sončnimi žarki kratkih valovnih dolžin UV-B.
S terminom “škodljivi ozon” označujemo prizemni (troposferski) ozon. Troposfera je najnižji del Zemljinega ozračja, ki se neposredno dotika zemeljskega površja.

PRIZEMNI ŠKODLJIVI OZON
Prizemni ozon nastane pod vplivom sončne svetlobe iz emisij hlapljivih organskih zmesi (ogljikovodiki) in dušikovih oksidov (NO2), ki jih proizvajajo predvsem nekatere industrijske dejavnosti in vozila, njegova vsebnost v zraku pa se poveča prav v poletnih mesecih. Ima močan vonj, ki ga lahko začutimo po nevihti, ob fotokopirnih strojih ali na primer ob večjih električnih motorjih. Ta vrsta ozona je zdravju škodljiva.
Povečana koncentracija prizem­nega ozona pa škodljivo vpliva tudi na rastline, saj preprečuje fotosintezo in prispeva k oksidaciji. Dolgotrajnejše povečane koncentracije omenjenega plina lahko resno ogrozijo vegetacijo in pridelke na polju.

ZRAK JE POLETI V SLOVENIJI PREKOMERNO ONESNAŽEN PREDVSEM S PRIZEMNIM OZONOM
Onesnaženost z ozonom je v zimskem času bistveno nižja v primerjavi s poletjem, kar pa je razumljivo, saj se visoke koncentracije ozona pojavljajo v sončnih poletnih dneh na lokacijah, kjer so prisotne visoke koncentracije ogljikovodikov in dušikovih oksidov. Take lokacije pa niso zgolj mestna središča, temveč tudi območja, ki so bolj oddaljena od glavnih virov onesnaževanja zraka in kamor veter odnaša onesnažen zrak. Tako so povečane koncentracije ozona predvsem v Novi Gorici in Kopru, kamor pride onesnažen zrak iz Padske nižine.
Poleg antropogenih virov prispevajo k emisijam predhodnikov ozona in posledično povišanim koncentracijam ozona v ozračju tudi naravni viri oziroma procesi, kot so požari.
K nastanku ozona v zaprtih prostorih pa najbolj prispevajo fotokopirni stroji in laserski tiskalniki.
Povišane koncentracije prizem­nega ozona se pojavijo v poletnih mesecih čez dan, ker je takrat dovolj sončnega sevanja in sicer med 11. in 16. uro, na Obali tudi dlje, v nočnem času pa so koncentracije ozona zaradi reakcije z dušikovim dioksidom na normalni ravni.
Opozorilna vrednost je definirana kot urna koncentracija, ki je višja od 180 μg/m3 – takrat ozon postane resno nevaren za zdravje ljudi. Ta vrednost je postavljena v skladu z navodili Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo in je namenjena zaščiti prebivalstva pred kratkotrajno izpostavljenostjo visokim koncentracijam ozona.
Koncentracije se v poletnih mesecih močno povečajo na Obali in na Primorskem, pa tudi drugod, zato je priporočljivo spremljati opozorila (ARSO-Agencija Republike Slovenije za Okolje). O tem pa redno opozarjajo tudi mediji.

DRAŽI DIHALA IN SLABO VPLIVA NA ZDRAVJE
Ponavljajoča se izpostavljenost povišanim koncentracijam ozona lahko povzroči draženje pljuč. Čeprav je ozon v troposferi v splošnem prisoten v nizkih koncentracijah, lahko vdihavanje ozona povzroči številne zdravstvene težave, na primer bolečine v prsih, kašljanje, bruhanje in draženje grla. Slabo vpliva tudi na številne kronične bolezni, kot so bronhitis, srčne bolezni, astma, povzroča zmanjšanje kapacitete pljuč …
Izpostavljenost ozonu lahko povzroča zdravstvene težave tudi zdravim ljudem.
Ker običajno ozon nastaja v onesnaženem zraku in vročem vremenu, je njegovim škodljivim vplivom izpostavljen vsak, ki ta čas preživlja na prostem. Še posebej so zanje dovzetni otroci, starejši ljudje, delavci na prostem in rekreativni športniki.

NAJVEČ LAHKO NAREDIMO SAMI
Osebe s kroničnimi težavami, predvsem boleznimi dihal in srčno-žilnimi boleznimi naj v času povišanih vrednosti prizemnega ozona ostanejo v zaprtih prostorih, kjer je koncentracija ozona nižja. Tudi zdravim ljudem se priporoča, da se izogibajo naporov v času trajanja previsoke koncentracije. Povišanih koncentracij ozona naj se izogibajo tudi starejši, otroci ter nosečnice. K zmanjšanju prizemnega ozona lahko sami prispevamo tako, da uporabljamo javni promet ali pa kolesa … in se čim manj peljemo z avtomobili predvsem na kratke razdalje, avtomobili so poleg industrije glavni krivec za nastajanje prizemnega ozona.

PRIPOROČILA ZA POLETJE
Splošna priporočila, ki veljajo za vroče, jasne, sončne dni, predvsem od meseca maja do vključno septembra oziroma ob povišanih koncentracijah ozona, so:
Redno zračimo prostore/stanovanja v jutranjih urah ali pozno zvečer. Onesnaženost zraka z ozonom je v notranjih prostorih praviloma nižja kot zunaj, zato svetujemo, da prebivalci v jutranjih urah prezračijo svoje domove, v času najvišje stopnje onesnaženosti pa ne odpirajo oken in vrat.
Popoldne se zadržujemo v zaprtih prostorih, predvsem ob urah, ko je koncentracija najvišja (11–16).
Izogibamo se aktivnostim na prostem med 11. in 16. uro (tudi v hribih, kjer je poleti koncentracija prizemnega ozona visoka).
Od meseca maja do septembra redno spremljamo napovedi in obvestila ARSO v zvezi z onesnaženostjo zunanjega zraka z ozonom.
Pri načrtovanju dnevnih aktivnosti na prostem (še zlasti če načrtujemo intenzivnejšo telesno aktivnost) upoštevamo dnevne napovedi maksimalnih urnih koncentracij ozona in redno spremljamo urne ravni ozona ter preverimo indeks kakovosti zunanjega zraka na spletnih straneh ARSO.
Priporočila veljajo za celotno populacijo, predvsem pa za ranljive skupine prebivalcev.
(NIJZ).

KDO NAJ BO POSEBNO PREVIDEN?
Otroci in nosečnice, starejši ljud­je, astmatiki, bolniki s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB), bolniki, ki so preboleli Covid pljučnico in bolniki z drugimi kroničnimi pljučnimi boleznimi. Delovno aktivni ljudje na prostem (gradbeni delavci …). Previdni naj bodo tudi nekateri bolj občutljivi zdravi posamezniki.
V zadnjem času je več znanstvenih študij pokazalo, da onesnaževalci zraka, med njimi tudi ozon lahko slabijo imunski sistem in povečajo dovzetnost za virusne in bakterijske okužbe.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021) 8, str. 84-85.

Nekje med odraščanjem so se mi prikupile pesmi Vlada Kreslina. Ne znam povedati, zakaj, morda zaradi neke skrivnostne otožnosti, ki veje iz njih, neke zamišljenosti, ki mi je od nekdaj tako zelo domača. Spomnim se recimo, kako počasi sem si navsezgodaj, nekega jutra, ko se še ni zdanilo, ko se je vsem mudilo v službo, ker so me pred tem morali še oddati v vrtec, obuval nogavice in mislil na kdove kateri odtenek sveta, ki je obstajal samo v moji glavi. Nekje sva se našla, menda »tam v meglicah nad mursko vodó«, od katere se blešči prvi žarek, v tihem občudovanju narave, ki je najlepša zjutraj. »Nekega jutra, ko se zdani.« Zato je ta zame njegova najljubša.
Pa ne zato, ker bi bil ljubitelj zgodnjih ur, v bistvu je ravno narobe, vsako zgodnje vstajanje je zame velika muka. Kaj hočeš, rana ura – slovenskih fantov grob. A morda so jutra prav zato tako lepa, zaradi napora, veliko najlepših stvari takih nastane zaradi napora, in jutra so vedno taka. Posebno tista jutra, ko moram res zgodaj vstati. In to se ne zgodi pogosto. Toda če za kaj z veseljem in brez poležavanja vstanem, če je kaj, zaradi česar bi vstal tudi sredi noči, tudi če sem spal samo uro ali dve, potem je za to samo en dober razlog.
Najzgodnejša in najlepša jutra so tista, ki me odpeljejo v hribe.
Takrat vstanem ob štirih, bolj mrtev kot živ, si umijem obraz s čim bolj mrzlo vodo, na hitro nekaj spravim vase, obujem tevice, pograbim gojzarje in nahrbtnik, in potem grem. Z nekim posebnim vznemirjenjem, ki mu ne najdem para. Vse še spi, ceste so prazne, nebo je že nekoliko manj črno, tam na vzhodu se preliva v modro. Prižgem radio. In potem čakam, čakam, da jih vendarle zagledam. Gore.
Tako so videti moja jutra, ko grem v hribe. Izmučeno telo mora ubogati nemirno srce. Vse samo zaradi hribov. Sem pač zaljubljen vanje. Kaj je takega tam? Tam je lepo. Vse je lepo. Navadna potka s kamenčki je lepa. Ptičje petje. Kapljica rose na robu cveta. Prvi žarek, ki posveti skozi pajčevino. Kot bister studenec hladen zrak. In sonce. Oblaki. Veter, ki se ti zaganja v čelo in v prsi. Razgledi, do kamor ti seže oko. Pa trdnost skal. Vztrajnost cvetlic. In mir. Nadnaravna lepota.
Do take lepote se lahko pride samo z garanjem. Pa ne zato, ker bi bila lepota samo tam, ampak zato, ker se moraš potruditi, da prideš do nje. In hribi ti pomagajo, da se potrudiš. Odpovedati se postelji, gledati v klanec, po katerem se ti ne da iti, razmišljati, da bi se raje usedel, kot hodil, ustrašiti se strmih previsov in prepadov, trpeti žulje in vročino in kdaj tudi lakoto in žejo, vse to so stvari, ki se dogajajo vsakomur, tudi meni, tudi tistemu, ki rad gre v hribe. Nobena pot ni lahka. Ima pa vsaka pot svojo lepoto. In če je ne iščeš, če je ne opaziš, boš težko prišel do konca. A s koncem tokrat ne mislim do vrha, temveč do dna. Do dna svojega srca.
Zato tako rad hodim v hribe. Ker te hribi spremenijo. Nazaj nikoli ne prideš enak. Tam se umakneš drvenju in zakonom vsakdanjosti in se učiš živeti. Zato: če ne znaš živeti, pojdi v hribe. Če pa znaš, potem si že tam.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 8 (2022) 73.

Ruski komik je prvič potoval v Ameriko. Bil je navdušen, ko je videl, koliko različnih ‘instant’ izdelkov lahko dobiš v tamkajšnjih trgovinah. Vzameš mleko v prahu, dodaš vodo in mleko je tu. Vzameš zrna za pomarančni napitek, dodaš vodo in pomarančni napitek je narejen. Potem je videl otroški puder in smeje pomislil: “Kako čudovita dežela! Če želiš otroka, vzameš puder, dodaš vodo …!”

Dobro vemo, da v življenju stvari niso tako preproste in tako lahke. Za dosego cilja si je treba prizadevati. Običajno je potrebno veliko truda. Ljudska modrost pravi: “Brez muke ni moke!” Tudi Jezus je v evangeliju zahteven: »Nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2022), 79.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 102.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

tema meseca

Nazaj v šolske klopi

priloga

Kaplan Martin Čedermac

gostja meseca

Dr. Irena Švab Kavčič, ravnateljica doma sv. Jožef

Preberite več: September 2025