Po vsem krščanskem svetu poteka vsako leto od 18. do 25. januarja molitvena osmina ali teden molitve za edinost kristjanov. Prave Jezusove učence medsebojna razdeljenost boli. Zanima me, od kod je prišla pobuda za to molitev? (Terezija)

Med glavne pobudnike molitve za edinost kristjanov spada ameriški episkopalni (anglikanski) pastor Paul Watson. Ustanovil je redovniško skupnost Zadoščevanje (Atonement), ki si je prizadevala za življenje po evangeliju. Ob premišljevanju Jezusovega poslovilnega govora pred odhodom v trpljenje in smrt in njegove oporoke “da bi bili vsi eno” (Jn 17,21) je leta 1907 sprožil misel na molitveno osmino za edinost kristjanov. Njegova redovna družba jo je začela opravljati že leta 1908, naslednje leto jo je potrdil papež sv. Pij X. Paul Watson se je s svojo 17-člansko redovno družino vključil v katoliško Cerkev.
Med katoličani je molitveno osmino za edinost kristjanov (od 18. do 25. januarja) uspešno širil francoski duhovnik Paul Couturier († 1953). K tej molitvi je pritegnil poleg katoličanov tudi mnoge anglikance, protestante in pravoslavne. Delo za edinost je močneje zaživelo v času papeža sv. Janeza XXIII. (1958–1963). Drugi vatikanski koncil (1962–1965) je izdal pomemben Odlok o ekumenizmu. V prvem poglavju navaja katoliška načela ekumenizma kot prizadevanja za odpravo vseh krivic, kot dialog in sodelovanje na različnih področjih. Drugo poglavje je posvečeno praktičnemu izvajanju ekumenizma, naglaša njegovo duhovno stran: spreobrnjenje srca, svetost življenja in molitev. Tretje poglavje obravnava posebej vzhodne (pravoslavne) in zahodne (protestantske) Cerkve. Poudarja predvsem to, kar nas združuje. Lepo osvetljuje značilnosti vzhodnih Cerkva, njihovo liturgično in duhovno izročilo in zakramentalno povezanost. V zahodnih nekatoliških Cerkvah pa pohvali skupno vero v Kristusa, ljubezen do Svetega pisma in zakramentalno povezavo po krstu. (sč)

Jurij je bil sedemdesetleten mož. Večji del svojega življenja je kot mornar preživel na širnih morjih. Zaradi tega si ni ustvaril lastnega doma. Nečak Robert ga je imel rad, zato ga je povabil, da bi starost preživel z njegovo družino: z ženo in petimi otroki. Tako je Jurij dobil dom, Robertova družina je v zameno dobila ‘domišljijska’ potovanja, ko je prisluhnila stričevemu pripovedovanju o njegovih zanimivih dogodivščinah.
Včasih je Roberta družinsko življenje utesnjevalo in je pomislil, kako bi bilo lepo brezskrbno potovati po svetu. To je povedal stricu Juriju.
Nekoč je stric Jurij pripovedoval o nekem oddaljenem kraju in omenil zemljevid z vrisanim mestom zakopanega zaklada. To je Robertu še bolj razvnelo domišljijo. Ko je čez nekaj let stric umrl, je Robert pregledal njegove stvari. Med njimi je bilo tudi pismo, naslovljeno nanj. V njem je bil tudi zemljevid. Nečaku je močno bilo srce in roke so se mu tresle, ko je odpiral pismo, prepričan, da bo odkril, kje leži tisti zaklad. Končno je odkril kraj: to je bil njegov dom, kjer živi sedaj! Stric Jurij mu je res zapustil zaklad: Robert je spoznal, da je ta zaklad njegov dom, njegova družina.

Dom ustvarjamo z medsebojno pozornostjo in predanostjo. Koliko se trudimo, da bi naša družina postala zaklad?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2017), 41.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pozvonila sem in že sva si padli v objem. Široko nasmejana je Nadja pokazala na veliko rdečo luč nad vrati. »Danes jo bo Darko odstranil, je ne potrebujem več,« je povedala in me prisrčno povabila v stanovanje. Tista luč je utripala, če je kdo pozvonil pri vratih. Če pa je zvonil telefon, je v prostorih stanovanja utripala modra luč. Nadja namreč dolga leta ni popolnoma nič slišala.
Božični prazniki so tu in, kot vsako leto, sem sklenila obiskati sorodnike in prijatelje. Nočem zapravljati predprazničnih dni z nakupi in pospravljanjem stanovanja. To je čas mirnih trenutkov srečanja z Bogom v molitvi, za obisk cerkve, za pogovor z družinskimi člani. Veseli me postavljanje jaslic in priprava prazničnih dobrot, ker pri tam sodeluje vsa družina. Komaj čakam na srečanje s Tonetom, ki je pred kratkim prišel iz bolnišnice. Še posebej pa se veselim srečanja s prijateljico Nadjo. Nadja je zlata duša. Poznam jo že več kot trideset let in dobro mi je znana njena življenjska zgodba.
Kot otrok je v četrtem letu prebolela klopov meningitis in kronično vnetje srednjega ušesa. Oglušela je na obe ušesi. Hoteli so ji pomagati z operacijo, ki pa ni uspela. S sluhom je izgubljala tudi govor. Obiskovala je posebno osnovno šolo, kjer so jo učili govoriti. Naučili so jo branja z ust. Takrat še niso poznali znakovnega jezika – jezika s kretnjami. Bila je bistra deklica. Ko je dobila slušni aparat za eno uho, se je izboljšal tudi govor. Do drugega letnika poklicne šole je uporabljala ta aparat. Potem je dobila zaušesni aparat. Sluh pa se je slabšal, Vrstile so se močne vrtoglavice z bruhanjem, težave z ravnotežjem, bolečine. Slušni živec je odmrl, aparat ni več pomagal.
Svetovali so ji ponovno operacijo – za polžev vsadek, kar je bilo še novost ne medicinskem področju. »Veš, takoj sem se odločila,« mi je takrat rekla Nadja. »Izgubiti nimam kaj, lahko pa pridobim ogromno. Tako si želim slišati! Pripravljena sem na bolečine. Vem, da bo dolgo trajalo ...« Zahtevno operacijo je dobro prestala, nekaj dni je okrevala v bolnišnici, en mesec je bila doma. Ko se je rana zacelila, so ji nastavili še zunanji del aparata. Šele zdaj se je začelo, kar je pričakovala. Šlo je počasi, a na težave je računala. »Ne moreš pričakovati, da boš takoj slišal in si potem razočaran. Petinštirideset let nisem slišala in je razumljivo, da moram vztrajati z aparatom, čeprav je žaganje s cvilečo žago, brušenje, še tako nemogoče.« Vztrajala je v vajah, uho se je počasi privajalo. Nadja je bila ponosna nase in mi nanjo.
Ko sva sedeli ob kavici, mi je razlagala: »Zdaj slišim, česar nikoli nisem slišala: žgolenje ptic, šumenje listja v krošnjah dreves. Slišim mijavkanje muce, lajanje psa, veliko novega. Nekaterih zvokov še ne razločim in tedaj vprašam moža, otroka ali koga drugega, in si zapomnim.«
Mene dobro razume, saj sva se doslej sporazumevali preko ustnic, v tem je prava mojstrica. Toda slišati je nekaj čisto drugega »Zdaj slišim tudi tvoj glas,« mi je rekla. »Slišim Darka in otroke. Srečna sem. Lahko poslušam radio, na televiziji razumem poročila, oglase, vreme. Telefon pa je zame še vedno problem. Pa se bom tudi tega privadila. Vedno manj si pomagam z branjem z ustnic. Nimam več vrtoglavic, sem umirjena, sproščena. Saj vidiš.« Široko se je nasmejala, kot se zna le ona, in meni je bilo toplo pri srcu.
Tedaj je zajokal dojenček v sosednji sobi. Nadja je vstala, dvignila otroka in ga, zibaje v naročju, prinesla k meni.
»Glej, to je naš Tobija. Si slišala, da je zajokal?« Prikimala sem. »Jaz tudi,« je rekla smeje. »V svetu tišine sem najbolj pogrešala jok in smeh svojih otrok, ko sta bila še dojenčka. To bom nadoknadila zdaj z vnuki. A ne, Tobija?« je nežni stisnila k sebi otroka svoje hčerke Tamare. Tobija je veselo zacmokal z usti in se trudil po svoje spregovoriti. S prstkom je kazal na jaslice v kotu sobe. Nadja ga je odnesla tja in mu začela pripovedovati zgodbo božične noči.
Prisluhnila sem miru bližajočega se večera, v katerega so vstopili zvonovi iz bližnje cerkve.
»Tudi zvonove slišim,« je povedala Nadja. Spogledali sva se, se nasmehnili. Potem sva se pokrižali in zmolili Angel Gospodov. Darko je že odstranil rdečo žarnico nad vhodom in pridružil se nama je v molitvi.
BIZJAK, Pavlina. Ognjišče (2013) 01, str. 50

Jezusa naj bi priznali vsakokrat, ko zapišemo datum. Vsa naša zgodovina se namreč sklicuje na njegovo rojstvo, čeprav mi, v Sloveniji uradno pišemo pred našim štetjem (mimogrede: tudi to me zanima, zakaj smo samo mi Slovenci tako moderni - ali še kje na svetu izogibajo Kristusovega rojstva kot zgodovinskega mejnika). Zanima me, kako bi lahko odgovoril prijateljici, ki me sprašuje, kako ji lahko zatrdim, da so davne svetopisemske zgodbe o Jezusu resnične? Kako lahko zavrnemo trditve, ki so se že večkrat pojavile v zgodovini, da Jezus sploh ni živel? Pravi, da je sumljivo to, ker je večina starih pisnih pričevanj o Jezusu krščanskega izvora. Pozornost rimskih oblastnikov, ki so se zelo bali uporov med ljudstvom, je bila usmerjena bolj na Jezusove učence, kot pa na Jezusa samega. Kakšne zanesljive dokaze o Jezusovem življenju torej imamo? Omenila mi je tudi teorijo tajnega dogovora, ki naj bi potrjevala, da je bilo Jezusovo življenje utvara. Prvi kristjani naj bi imeli bujno domišljijo, njihovo oznanjevanje resnice je slonelo na laži, bili pa so trdni in niso prelomili dogovora in niso povedali resnice, za te izmišljene zgodbe so bili pripravljeni tudi umirati in njihova potegavščina je ves zahodni svet tako prepričala, da je na tej utvari utemeljil svoj koledar. Povedal sem ji, da je imelo njegovo življenje silen vpliv, zato so ga preučevali natančneje kot življenje drugih ljudi. Potemtakem ne preseneča, da so nekateri pisci poskušali izpodbijati temelje krščanske vere. Toda tudi danes naletimo na ljudi, ki ne sprejemajo pogledov Cerkve, ne morejo pa zanikati dejstva, da je Jezus živel. Mnoge nekrščanske pisatelje je prevzela njegova osebnost in napravila nanje globok vtis. Lepo vas prosim, če bi mi lahko napisali kaj več o tem, kako naj danes, sredi modernega sveta, nekomu utemeljim, da je Jezus zgodovinska oseba in ne utvara.
Jože
Leta 1961 je italijanska arheološka odprava v Cezareji ob morju odkrila kamnito ploščo z zanimivim napisom. Zaradi obdelave so druge štiri vrste besedila poškodovane. Na fotografijah se razločno vidita dve imeni: Tiberij in Poncij Pilat, ime rimskega cesarja (14-37) in njegovega namestnika za provinco Judejo (26-36). Po vseh rekonstrukcijah napisa, naj bi se ta v prevodu glasil: »Poncij Pilat, prefekt Judeje, je za ljudstvo Cezareje posvetil to svetišče v čast Tiberiju.« Sklepajo, da je ta plošča prvotno imela častno mesto v Tiberijevem templju. V kamen vklesani napisi imajo veliko zgodovinsko vrednost, saj pričajo neposredno o času, ko so bili narejeni, kar pa je bilo zapisano s črnilom na papirus ali pergament, se je v večini primerov ohranilo, če se je, le s prepisovanjem. V besedilu nicejsko-carigrajske veroizpovedi stojijo besede o Jezusu: »... pod Poncijem Pilatom je trpel in bil v grob položen«. Podobno pravi Apostolska vera. O tem, da sta cesar Tiberij in njegov prokurator Poncij Pilat zgodovinski osebi, nihče ne podvomi. Poncij Pilat ni bil niti kristjan, kaj šele svetnik, pa se njegovo ime omenja v veroizpovedi. Vendar se zdi, da je prav v tem omenjanju rimskega visokega uradnika modrost krščanskega izročila. Jezus sam ni bil oseba iz visoke družbe, ni postavljal ne svetišč ne palač z napisi, da bi tako pustil sled za seboj, le učence je učil in pripravljal za oznanjevanje »kraljestva«. Pred smrtjo pa se je srečal s takrat najvišjo imperialno avtoriteto, Pilatom, ki je imel oblast podanike obsojati na smrt.
Ali je Jezus zgodovinska osebnost?
V letih po končani 2. svetovni vojni so bili pri nas učbeniki za zgodovino pisani po sovjetskem vzoru. V pregledu zgodovine starega veka je pri rimskem obdobju prvega stoletja ‘našega štetja’ pisalo tudi tole: »V tistem času je v Judeji baje živel neki Kristus.« Danes so zelo redki strokovnjaki v našem svetu, ki bi dvomili o zgodovinskem obstoju Jezusa iz Nazareta. Ne glede na to ali je zgodovinar veren ali ateist. Tudi vedno bolj temeljito poznavanje judovstva in helenizma v 1. stoletju potrjuje pristnost tako novozaveznih podatkov, kot zapisov o Kristusu, ki so se ohranili v delih judovskih in poganskih rimskih kronistov tistega časa. Posebno prepričljive so tiste poteze v ravnanju in govorjenju Jezusa iz Nazareta, kjer se Jezus na avtentičnem ozadju mišljenjskih in duhovnih gibanj svojega judovskega okolja izpostavi s popolnoma nepričakovanimi izjavami.
Naj bo za zgled Jezusova razlaga o tem, kaj pomeni ‘bližnji’ v zapovedi, ki pravi, da je treba ljubiti svojega bližnjega (3 Mz 19,18; Lk 10,27). Kontekst Mojzesove postave nedvoumno pravi, da je bližnji tisti, ki pripada krogu sorodnikov, kvečjemu narodu oz. skupnosti tistih, ki častijo edinega Boga. (‘Tujec’ v tem kontekstu pomeni Nejuda, ki pa je del skupnosti, ne inozemec, ki bi po naključju zašel med Jude.) Jezus temu ne oporeka, vendar postavi stvari na glavo s tem, ko z zgodbo o žrtvi obcestnih razbojnikov pove nekako takole: »Ti bodi bližnji človeku, ki potrebuje tvojo pomoč, četudi je med vama tako velik prepad, kot je v odnosih med Judi in Samarijani. Pa ne smeš tega delati, kot da izpolnjuješ zoprno dolžnost, ampak z iskrenim sočutjem in srčno dobroto« (prim. Lk 10,25-37). Ni verjetno, da bi kdo prišel do takega nauka z ‘bujno domišljijo’. Bolj kaže na enkratno in edinstveno osebnost, ki je pisca tako prevzela, da hoče te besede posredovati še drugim. Nikakor ne poskuša ugajati splošnemu okusu.
Sami ugotavljate, da obstajajo ljudje, “ki ne sprejemajo pogledov Cerkve”, vendar priznavajo, da je Jezus zgodovinska oseba. Tu se težave šele začnejo. Vse krščanstvo ne bi imelo nobenega smisla, če bi bil Kristus izmišljen lik, zgolj mit. Tega se je dobro zavedal evangelist Luka, zato je opis delovanja Jezusovega predhodnika uvedel z naštevanjem takratnih vladarjev ( prim Lk 3,1 sl.). Tisto o ‘tajnem dogovoru’ in ‘potegavščini’ ni resno govorjenje. Pomislimo samo na tisoče mož in žena, ki so šli v smrt zaradi svoje vere, da je Jezus Božji Sin in Odrešenik. In še danes se to dogaja. Seveda to zelo resnično in dobesedno krvavo resno dejstvo ni samo v prid resnici, da je resnično živel, ampak še bolj govori o tem, kaj je bil, kaj je bilo in je njegovo poslanstvo v svetu.
Da je Jezus bil rojen, da je umrl nasilne smrti pod prokuratorjem Pilatom, s tem se zgodovinarji brez težave strinjajo, o podrobnostih pa je že teže priti do kake jasne slike. Res je, najvažnejši viri o Jezusovem življenju so krščanski. Zgodovinar, veren ali neveren, jih mora upoštevati in biti pri tem kritičen. Zapisani evangeliji niso sistematično pripravljeni življenjepisi. Evangelisti so hoteli zapisati krščansko oznanilo o Jezusu. Njihov namen je bil ogreti srca za Jezusa, da bi ga priznali, mu zaupali, častili Očeta ... Besedila Nove zaveze so verska, ne pa strokovno zgodovinska. Ko evangelisti pišejo o dogodkih iz Jezusovega življenja pred tisto veliko nočjo, ko je bil umorjen in pokopan, jih vidijo v luči svoje vere, da je ta človek po resnični smrti z Božjo močjo vstal in živi. To je vera o Božjem Sinu, ki je postal človek in ostal Bog, o nemočnem človeku, ki je z Božjo močjo premagal smrt, ki je nase sprejel težo in umazanijo grešnega človeštva, da bi vse ljudi rešil. Evangelisti to vero brez pomisleka »projicirajo« tudi na Jezusa in njegovo delovanje pred vstajenjem. Te vstajenjske vere zgodovinar kot tak ne more in ne sme upoštevati med svojimi podatki.
Jasno je torej, da so pisci, ki so svoje delo opravili trideset, štirideset ali petdeset let po dogodkih, bili ljudje, ki so o Jezusu vedeli in verjeli veliko več, kot more ugotoviti zgodovinska stroka. Za stroko tudi ne bo zmanjkalo vprašanj, zakaj se ‘poročila’ evangelistov tako razlikujejo in jih pogosto ni mogoče uskladiti med seboj. Celo to ni jasno, kako je potekal sodni proces pred judovskim in pred rimskim sodiščem in kakšna je bila prava osnova za smrtno obsodbo. A verniki se kot verniki zanašamo na pričevanje tistih, ki so se z njim srečali po vstajenju. Apostol Peter pravi v svojem govoru v Cezareji: »Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih« (Apd 10,40-41). Kristjani nismo zato, ker verjamemo, da je Jezus iz Nazareta zgodovinska oseba, ampak zato, ker verujemo tem pričam in verujemo, da smo sami vstopili v kontinuiteto z njihovim pričevanjem. Da smo zdaj tudi mi priče, da je vstal in je rešitelj za celotno človeštvo. Kaj pa more tu reči zgodovinar? Charles Dodd takole piše v svojem delu Začetnik krščanstva: »Te ljudi je nekaj spremenilo. (...) Tu imamo resničen ‘zgodovinski dogodek’. V življenju teh ljudi je to vrh prejšnjih dogodkov, ki so jih ohranili v svojih spominih na Jezusa, in ustvarjalno izhodišče za nove vrste dogodkov; te je svet kmalu spoznal. To je iz njih napravilo nove ljudi, toda pomenilo je tudi rojstvo novega občestva« (str. 132 sl.).
Kaj pa štetje ‘pred Kristusom’ in ‘po Kristusu’?
V Jezusovem času in še dolgo potem je bilo uradno štetje let od ustanovitve mesta Rima – ab urbe condita (753 pr. Kr.). V Svetem pismu naletimo na selevkidsko štetje od ustanovitve kraljestva (312 pr. Kr.). Kristjanom je bilo od vsega začetka jasno, da se noben drug dogodek v zgodovini po pomenu za človeški rod ne more primerjati z učlovečenjem Besede, vendar se jim spočetka ni zdelo potrebno uveljaviti novo štetje. Za začetnika krščanskega štetja let velja menih Dionizij Exiguus, ki je v leta 525, torej že v srednjem veku, po podatkih v Svetem pismu izračunal, koliko let naj bi preteklo od Kristusovega rojstva. Le počasi se je to novo štetje uveljavilo v tedanji krščanski Evropi. Danes ugotavljajo, da se je menih pri svojem računanju zmotil za nekaj let in je bil Jezus najbrž rojen 6 let ‘pred Kristusom’. Pri nas so takoj po drugi svetovni vojni uveljavili novo označevanje let, štetja samega pa niso spremenili. Danes je pr. n. št. in n. št. pri nas splošno uveljavljeno, medtem ko je v zahodnem svetu še dosti razširjeno B. C. (ali BC) in A. D. (ali AD), torej before Christ (pred Kristusom) in Anno Domini (leta Gospodovega). Svoje posebno štetje let so Judje in muslimani obdržali predvsem na verskem področju, sicer pa so se po vsem planetu prilagodili koledarju in štetju let, ki sta domača v Evropa in Ameriki. Celo Ljudska republika Kitajska je zavrgla posebni kitajski koledar in sprejela ‘zahodni’ koledar in naše štetje let. To pa ne pomeni, da so sprejeli tudi krščansko označevanje tega štetja. Večkrat se srečujem z judovskim pisanjem datumov in tam v angleško pisanih delih vidim, da dosledno pišejo ‘B.C.E.’ (before common era) in ‘C.E.’ (common era). To je lahko razumeti, saj Jezus iz Nazareta za Jude ni Mesija (= Kristus), iz praktičnih razlogov pa je dobro imeti z drugimi narodi skupno štetje let. Zdaj se tudi v Evropi vse bolj kaže tendenca, celo pri BBC (British Broadcasting Corporation), da bi opustili krščansko označevanje in se oprijeli nevtralnega. Tako kot razpela v šolah, muslimanske rute in druga znamenja te ali one vere naj bi iz javnosti izginilo tudi to znamenje, da ne bi bil prizadet nihče, ki mu Kristus ne pomeni edinstvenega mejnika v zgodovini. Torej ne drži, da imamo samo Slovenci ‘nekrščansko’ označevanje zgodovinskih letnic. Štetje pa se seveda nanaša na Kristusa, naj to kdo priznava ali ne.
PEKLAJ, Marijan. Ognjišče (2013) 01, str. 52

Če bi preiskali vse gozdove pod gorami, bi morda še našli tisto votlino, v kateri je živel sveti Anton puščavnik. Prav tak je bil, kot ga vidimo na starih podobah: z dolgo sivo brado, s črno kapuco na glavi in s temno puščavniško haljo odet. Božje ptice so mu nosile hrano, gozd mu je podarjal jagode in studenec ga je napajal. In v srcu svete samote je bil bolj vesel kot poprej sredi bogastva in hrupnega sveta. Le pastirji in kmetje, ki so prihajali po nasvete in se mu priporočali v molitev, so zašli do njega, a divje živali so ga venomer obiskovale. In Anton je rekel: »Hvaljen, Gospod, ki si ustvaril tako čudovito naravo...«
Tako je bilo vse dotlej, ko se je hudič spomnil, da bi iztrgal Bogu sveto dušo njegovega samotarja. Rekel je: »Prikazal mu bom vse lepote velikega sveta, obudil mu bom spomin na domačijo in na osamelo sestro; naveličal se bo samote ter se izgubil v življenju.« In poslal mu je hude sanje in težke spomine, da je Anton trepetal po vsem telesu ter mu je moral sam Bog pomagati, da je vzdržal. In spet si je rekel hudič: »Sam pojdem do njega in izpremenil se bom v zlat vrč, poln sladkega vina.« Ko je puščavnik drugi dan stopil iz votline, je na skali, ki mu je služila za mizo, stal prelep vrč in rdeče vino se je lesketalo v njem. Tedaj je zavpil Anton: »Nečisti, kdo ti je dovolil prevzeti podobo dobrega vina, ki se spreminja v sveto kri našega Odrešenika?« Prijel je vrč in ga razbil in vino, ki se je razlilo po tleh, je vzplamenelo in zlato se je spremenilo v oglje.
Toda vrag še ni bil premagan. »Spremenil se bom v lepo žensko,« je dejal. »Tej se ne bo mogel upreti.« In priplesal je k Antonu kot mlado, lepo dekle z biserno ogrlico in svilnatim pasom. Toda svetnik ga je oplazil z bičem. »Kdo ti je dovolil oskruniti podobo človeškega telesa, ki je bivališče Svetega Duha?« Hudič pa se je zvil kakor kača in lepo dekle je izginilo, le dim je ostal za njo.
Zdaj je bil vrag v veliki zadregi. »Spremenil se bom v svinjo,« je dejal. »Venomer mu bom hropel ob nogah, ne bo me mogel odgnati ne z bičem ne s križem. Vsak korak mu bom zalezoval... Vso okolico mu bom zasmradil.« In sredi noči je zaslišal Anton kruljenje pred votlino in črn rilec z rdečimi očmi je molel iz teme. »Kdo, zavrženi, ti je dovolil spremeniti se v podobo božje živali, ki ni z ničemer zaslužila takega ponižanja, da bi bila podoba tvoje gnusobe?« »Saj je najgrša med živalmi in nečista po Mojzesovi postavi,« je odgovoril hudič. »Da,« je odvrnil Anton, »toda odkar je Jezus dejal, da omadežuje človeka tisto, kar je v srcu, ne pa, kar gre skozi usta, so vse živali, tudi nečiste, odrešene sramote.« Pa je vprašal hudič: »No, no, pozabil si, da mi je sam Kristus dovolil, da sem se v geraški deželi naselil v svinje...«
Ne, zdaj si ubogi svetnik ni vedel več pomagati. Rekel je le: »Če mi je res Bog dopustil to skušnjavo, pa bodi po božji volji.« In pokleknil je ter molil in zvonček na križu pred votlino je kar sam zazvonil.
»Uboge živalce božje,« je rekel, »ki morate trpeti to sramoto, da je sam hudi duh zlorabil vašo podobo, odpustite mi. Jaz nisem kriv. Toda obljubljam vam, prašički, ve zavaljene mastne kroglice, kadar boste bolne  in se bo vaš gospodar obrnil do mene s prošnjo, prav gotovo vas bom ozdravil... Bodite blagoslovljene vse živali, ki vas je Bog ustvaril v svoji slavo in ljudem v pomoč!«
CEVC, Emilijan. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 1, str. 52.

17. januarja goduje sv. Anton Puščavnik (250-356). Po tem, ko je oskrbel svojo mlajšo sestro, se je ta božji mož umaknil v samoto

Sedaj jo izkušam tudi sam. Samoto namreč in to, da ima samota neki poseben čar, ki ga v bivanju sredi množice z mnogo vsega ne moreš izkusiti.
Res je, da te lahko umik iz odvisnosti od gneče in hrupa spravi najprej v stisko, celo v paniko, ki traja, dokler ne preboliš abstinenčne krize po nenehnih dražljajih, ki ti preusmerjajo (beri: kradejo) pozornost na zunanje in površno. Ta odvisnost ni lahka, je pa zato svoboda, ki jo dosežeš, toliko boljša.
Sam sem bil v samoto prisiljen. ‘Oplazila’ me je namreč možganska kap in potem je po zahtevi zdravstva vse steklo tako, da delujem sedaj iz odmaknjenega kotička sredi gora – iz samote, v katero se po vsaki obveznosti vračam.
Gotovo, v samoti si (na videz) sam. Ko zapustiš mestni vrvež z nešteto obveznostmi in si postavljen v gnezdo, kjer te obdajajo le gorski vršaci, se prebudijo najprej tesnobna čutenja. Čeprav veš, da je to normalno, te tesnoba kljub temu tesno zateguje v nelagodje. Pojavi se izjemno močna skušnjava, da bi iz nje pobegnil ali vsaj v njej ustvaril hrup (kar ni težko, saj imamo dandanes za tovrstno početje nešteto pomagal, ki smo jih vkomponirali v kontekst naše civilizacijske normalnosti in običajnosti).
Pa sem se odločil, da ne bom bežal in bom prebolel krizo. Ko naj bi poslušal poročila, sem se odpravil v hlev ali k potoku; ko naj bi gledal televizijo, sem prižgal svečko in bral ali se preprosto z molitvijo prebujal v božje sočutno; ko naj bi po nepotrebnem šaril po računalniku, sem se odpravil na potep in pogosto kar tako, brez pravega razloga, mimogrede pozdravil še sosede; ko naj bi kar naprej poslušal glasbo, sem prisluhnil zvenenju same narave. In skušnjava, da bi zbežal vsaj v hrup, če že ne iz samote, je bila vedno bolj neznatna, dokler mi ni postal poseben privilegij v tihih nočnih urah stopati pod zvezdno nebo in prisluškovati vsemu, kar zveni iz svojega bistva k naši osebni resničnosti, da bi zazveneli v medsebojnem sočutju.
Samote ni, če pa že je, potem ni tam, kjer je mir, pač pa domuje tam, kjer je hrup in je toliko vseh in vsega, da posameznik ni več opažen, kaj šele zaznan v svojem osebnem resničnem. Samota, ki boli v dno duše, je tam sredi mnogih, med katerimi smo notranje sami. Žlahtna in tista ta prava samota ni nikoli sam, saj nas notranje odpre in zbliža z vsem, kar nas obdaja. In prav zato je za nekatere strah in trepet.
Samota – tihota te namreč notranje prisili k srečanju s sabo in vsem, kar si do takrat spravljal ‘pod preprogo’, z izgovorom, da ni bilo časa za razčiščevanje. Čas je! Mnogo obveznosti (ki niso obveznosti) in mnogo hrupa si naložimo in povzročimo, ker bežimo. Predvsem bežimo pred bližino in odnosi. Ker ne obvladamo mojstrstva sobivanja (učijo nas vse mogoče, samo tega ne), si poiščemo opravičljive razloge za beg in umik in potem blefiramo in se skrivamo – pogosto celo za delavnostjo in pridnostjo (tipično slovensko). Človek pač išče tehtne razloge za bežanje od bližnjih – v največji nevarnosti so najbližji.
Zakaj pišem te misli? Zato, ker sem spoznal, da bi se lahko ustavil, še preden me je v to prisilila kap. Zakaj me je moralo zadeti v možgane, da me je srečala pamet (vsaj upam, da me je!) in sem spoznal, kako veličastno in dobro je stopiti za kuliso nase navlečene gneče in hrupa. Ko se odvrnemo od toliko vsega za čimer se skrivamo, in se upamo srečati najprej s sabo, potem nam postane tudi srečevanje z Bogom na duhovni otip. In prav v tem srečevanju je poseben užitek, saj nas sveto svetle moči Večne ljubezni vračajo k nam samim – k vsemu tistemu, kar smo v sebi zatajili, ker so nas najbližji niso zmogli sprejeti v naši resničnosti. In ko se v svoji izvornosti sprejmemo sami, se prebudi v nas silna potreba, da bi tudi bližnje srečevali v njihovi izvirnosti – v njihovi drugosti in drugačnosti v kateri so priložnost za rast in nenehno preraščanje iz lastnih ujetosti.
Pa še nekaj se zgodi, ko odstranimo tisti hrup in toliko vsega, s čemer smo bežali od sebe: čas začne teči počasneje. Kar naenkrat zaznaš kot osebni dih vsak trenutek v času in prostoru, ki ti je dan kot dobra priložnost. Mnogi bežijo pred smrtjo, tako da begajo od dogodka k dogodku. Delajo si slabo uslugo: čas se jim v njihovem doživljanju izteka samo še hitreje. Ko se v življenju ustavljamo in vstopamo v območje tihote in samote (ki ni nikoli sama), ustavljamo čas – še več, zaznavamo, da smo v njem že večni.
Nekoč sem vprašal meniha kartuzijana: »Zakaj si se umaknil v samoto?«
Odgovoril mi je: »Da bi več slišal in bil manj sam.«
Danes razumem njegov odgovor in vem, da smo ga lahko v izkustvu deležni tudi mi.

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče (1) 2011, str. 37

Sveti Anton Puščavnik spada med najbolj češčene svetnike v krščanskem svetu in tudi pri nas. Velja za očeta menihov in puščavnikov. Doma je bil v srednjem Egiptu. Pri dvajsetih letih je prodal vse, kar je imel, in se umaknil v samoto. Obiskoval je pobožne puščavnike, pri vsakem se je naučil kakšne kreposti in zato je postal učitelj in vodnik številnih bogoljubnih duš.
Proti koncu življenja se je s svojimi učenci naselil na visoki gorski polici, kjer je dozorel za nebesa, ko je dopolnil 106 let. Pogosto ga upodabljajo s prašičkom, simbolom hudičevih skušnjav, in zaradi prašička je postal varuh domačih živali. Za mlade ljudi je priprošnjik pri izbiri zakonskega druga.

Na sliki: sv. Anton z glavnega oltarja ž. c. na Brezovici/LJ

Pri nas je sv. Antonu Puščavniku posvečenih 35 cerkva, 12 župnijskih in 23 podružničnih (največ v KP škofiji - 13). - V LJ nadškofiji imajo tri župnijske cerkve (ž. c.): Brezovica pri LJ (1), Špitalič v Tuhinjski dolini (3)  in Železniki (0 in spodaj)); šest je podružničnih cerkva (p. c.): Otoče (župnija Dobrava), Goreljek (Koprivnik v Bohinju), Glince (LJ-Podutik), Jelenov Žleb (Ribnica), Babna Polica (Stari trg/Ložu), Rdeči Kal (Šentvid/Stični) in Verd (Vrhnika). – V KP škofiji je sv. Antonu Puščavniku posvečenih sedem ž. c.: Bilje, Divača, Hrpelje-Kozina, Korte, Lokve, Sv. Anton/KP (2)  in Škrbina, ter šest p. c.: Čezsoča (Bovec), Kanalski Vrh (Kanal), Koritnice (Knežak), Neverke (Košana), Mahniči (Štjak) in Šepulje (Tomaj). NM škofija nima nobene ž. c., ima pa pet podružnic: Dol. Selce (Dobrnič), Golek (Dragatuš) (7) , Štalcerji (Kočevska Reka), Krasinec (Podzemelj) in Kleč (Semič). V MB nadškofiji sta dve ž. c. sv. Antona Puščavnika: Stoperce in Sv. Anton v Slov Goricah (4) ; dve sta tudi p. c.: Ravne na Kor. (6) in Župečja vas (Sv. Lovrenc na Dr. polju). V CE škofiji ni ž. c. posvečenih sv. Antonu Puščavniku, imajo pa tri p. c.: Gor. Leskovec (Brestanica), Podvolovljek (Luče/Savinji) (5) in Skorno (Šoštanj). V MS škofiji ni nobene cerkve posvečene sv. Antonu Puščavniku. (mč)

 Železniki, žup. cerkev sv. Antona Puščavnika

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 01, str. 131.

Nekoč je živel kralj, ki je modro, pravično in v miru vladal svoji deželi.
Dežela je veljala za srečno in vsi so mislili, da je srečen tudi kralj, saj je bil bogat in ljudje so ga imeli radi. Dejansko pa se je počutil zelo osamljenega. Želel si je neveste, kraljične, ki bi bila ob njem. Želel si je osebe, ki bi ga ljubila takega, kakršen je. Dolgo je premišljeval, kje bi našel dekle po svojem srcu. Zavedal se je, da bi mu vsi dvorjani, ko bi vedeli, kaj si želi, ponujali svoje sorodnice, da bi zato dosegli boljši vpliv in več oblasti.
Ko se je v nekega dne s kočijo vozil po podeželju, je zagledal preprosto dekle.
Takoj mu je bila všeč. Toda kako bi jo pridobil, da bi se poročila z njim? Najprej mu je prišlo na misel, da bo izdal kraljevi ukaz, ki jo bo primoral, da se poroči z njim. Toda to bi pomenilo, da ga uboga, ne pa da ga ljubi. Nato je pomislil, da bi šel osebno na njen dom, oblečen v kraljeva oblačila in jo odpeljal s seboj na dvor. A spet je podvomil: bi se poročila z njim samo zato, ker je bogat in vpliven?
Nato je sklenil, da se obleče v kmečkega fanta, pusti svojo kočijo izven vasi, nato pa jo bo skušal prepričati, naj se poroči z njim. A je tudi to misel kmalu opustil. Končno se je odločil, da naredi še korak naprej: odložil je kraljevska oblačila in šel živet v njeno vas kot kmet. Bil je eden izmed vaščanov. Sčasoma sta se zaljubila in se nazadnje tudi poročila.

Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. (Mr 10,45)

Duh Gospodov je nad menoj,
ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim.
Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid,
da pustim zatirane na prostost,
da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. (Lk 4,18)

Saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu. (1 Kor 6,20)

Za visoko ceno
ste bili odkupljeni; ne postanite
sužnji ljudem. (1 Kor 7,23)

Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. (Gal 4,4)

Prišel je, da bi oznanil mir vam, ki ste bili daleč, in mir tistim, ki so bili blizu. Kajti po njem imamo oboji dostop k očetu v enem duhu. Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani
svetih in domačini pri Bogu.(Ef 2,17-19)

Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Jezus Kristus, on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse, pričevanje ob svojem času. (1 Tim 2,5-6)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 62.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.