Previdno in s počasnimi koraki je stopala po dvorišču v strahu, da ji ne bi spodrsnilo, saj je v rokah nosila toplo povito dete, da je kukal ven samo nosek. Oči so bile zaprte, saj je dete sladko spalo.
Pred njo sta hodila snaha in sin, ki sta na vse tri svete večere blagoslavljala dom - kropila in pokadila. Sin je imel v rokah posodo z žerjavico, na katero je nalomil vejice od butarice cvetne nedelje, snaha pa lonček z blagoslovljeno vodo in vejico pušpana, s katero je kropila. Letos prvič, kajti za lanske božične praznike je še ni bilo. Šele po njih sta se poročila, pred tremi meseci pa se je rodila punčka, mala Valentina, ki jo je zdaj ona imela v naročju.
»Mama, pridi kropit!« sta zvečer vstopila v njeno hiško, ki je služila za preužitek že več rodov. Bila je blizu družinske hiše in vanjo se je umaknila, ko je prišla k hiši snaha.
»Da bosta imela mir in da bosta zaživela po svoje,« je rekla. Pa tudi sama je potrebovala trenutke zase. Kar utrujena je že bila od vseh teh let, ko je bila gospodinja pri hiši. »Saj bom pomagala, ko me bosta rabila,« je dodala, ko je šla na svoje.
In tako so začeli živeti vsak zase, a hkrati skupaj v miru in slogi. Mir, samo mir si je želela za stare dni.
»Ne, jaz ne bom kropila, sedaj boš ti,« je odklonila lonček z blagoslovljeno vodo, ki ga ji je ponujala snaha.
»No, zmenita se,« je začudeno gledal sin. »Saj je vedno kropila stara mama, dokler je še lahko hodila,« je bil začuden.
»Ne, to mesto pripada v naših krajih gospodinji, in to si zdaj ti,« je rekla snahi.
»Tudi ti si bila gospodinja, pa je kropila babica,« ni šlo v glavo sinu. »Meni je vseeno ... samo da ne boš žalostna.«
»Nič ne bom žalostna,« se ji je zatresel glas. »Bila pa sem zelo žalostna, ko sem, kot zdaj ti, Sonja, prišla k hiši in sem vzela kropilnik, pa je brž stopila k meni tašča, mi ga vzela iz rok in rekla trdo: To je pa moje delo! Še vedno sem pri hiši jaz glavna in tudi bom, dokler bom živa ta čast pripada meni! Tak je bil pri hiši moj začetek. Meni ni šlo za nobeno čast, pač pa za običaj, ki je bil v teh naših krajih. Zadrževala sem solze, bila sem silno žalostna in ponižana. In tako je bilo vsa leta, dokler ni obležala in umrla. Vsa leta mi je dajala vedeti, da naj samo tiho delam in ne silim v ospredje. Nikoli me ni sprejela. Ni me marala, zanjo sem bila mestna frajla. Bila sem učiteljica, te službe si nisem pustila vzeti in sem delala do pokojnine in sicer ob vsem delu na kmetiji. Zdaj lahko živim od svojega denarja in ne bom vama v breme. Je pa res: moja tašča je bila zelo pridna in skrbna. Vse tri najine otroke je čuvala, ko sem bila v službi, in tudi v njihovo vzgojo se ni vtikala. Čeprav me ni imela rada, sem jo spoštovala. Ko je obnemogla, sem ji stregla. Ko je čutila, da odhaja, sva se zbližali, žal veliko let prepozno.
Čeprav sem bila vsa leta odrinjena, sem jo imela po svoje rada. Če bi pa vedela, da je zaradi tega, ker je zelo zgodaj izgubila mamo, imela nesrečno otroštvo in je bila zato na zunaj zelo trda, bi jo drugače razumela. Naredila sem zaobljubo: če dobim snaho, bom do nje drugačna. Zato naj ti bo ta lepi običaj svetega večera v veselje in znamenje, da si pri nas zelo zaželena, in čutim, da nama bo lepo.«
Objela je snaho in hvaležno stegnila roke, ko ji je pomolila malo štručko, in jo pritisnila na srce.
»Vi mi zaupate blagoslovljeno vodo, jaz pa vam dete,« se je nasmehnila snaha. Radostno so stopali okrog poslopij in z molitvijo blagoslavljali domačijo.
Bila je jasna, zvezdnata, ledena noč, a mraza ni čutil nihče. Bilo jim je toplo pri srcu. Čutili so, da s tem blagoslovom postajajo srečna, povezana družina.

A. Kumer, Zgodbe, v: Ognjišče 1 (2023), 83.

Sem dolgoletni naročnik na revijo Ognjišče. Moja žena je od novega leta naprej postala veganka. Kakšno je mnenje katoliške Cerkve glede tega? Prišla je v stik z oglasi nekega podjetja. Šla je k njim in so jo prepričali v to prehrano. Meso, jajca in mleko naj bi povzročali vnetja in bolezni. Poleg tega prodajajo neka olja, ki naj bi pomagala pri vseh boleznih. 100 ml stane 30 evrov. Žena v ta olja in prehrano zelo verjame. Kakšno je mnenje katoliške Cerkve glede tega? Po mojem mnenju gre tu za prevaro. Hvala za odgovor.
Jože

V zadnjih desetletjih se je zanimanje za zdravje v nekaterih krogih zelo povečalo. Ker se je uradna medicina zelo specializirala in večkrat ljudje dobijo občutek, da je izgubila občutek za človeka kot celoto, so se dokaj hitro pričele širiti razne alternativne metode, ki veliko obljubljajo, vsekakor pa dajejo večji poudarek na celostno zdravje in iskanje celovite harmonije človeka zlasti z okoljem in celotnim kozmosom. V obdobju “nove dobe” (new age) se je ta ponudba še povečala. Pojavile so se tudi razne teorije zarot, povezanih z uradnim zdravljenjem, ki so mnoge potegnile za seboj, kar čutimo tudi v trenutni covid krizi. V tem ‘kompletu’ so se pojavile tudi najrazličnejše prehranjevalne teorije z vrsto prehrambenih diet in vedno novih načinov prehranjevanja, ki naj bi bili bolj zdravi kot način, ki je večinsko uveljavljen. Med vsemi temi načini sta verjetno najbolj razširjena vegetarijanstvo in veganstvo. Da se med temi različnimi ponudbami najdejo tudi neresne in celo prevarantske, kot nakazuje pisec pisma, je preprosto že ugotovljeno dejstvo; gre predvsem za lahko pridobivanje denarja. A spet ne smemo kar povprek metati vse v isti koš, ampak je vsak primer potrebno posebej preveriti.
Katoliška Cerkev se direktno glede teh načinov ni izjasnila; gotovo ni nasprotna vegetarijanstvu, saj poznamo redovne skupnosti, ki ga prakticirajo, kar pa ne pomeni, da ga priporoča vsem, ali da zavrača običajen način prehranjevanja. Človek ima namreč razum in svobodno voljo, da se lahko sam odloči in se tudi mora sam odločati. Če ga Bog pušča svobodnega, ga moramo tudi mi. Imamo tudi znanost, ki se ukvarja s prehranjevanjem in ta nam gotovo daje pomembne podatke in usmeritve; med drugim sporoča, da je hitra hrana neprimerna in, nenazadnje, da povprečno pojemo, zlasti na Zahodu, preveč mesa, kar ni zdravo.
Je pa Cerkev večkrat opozorila na nevarnosti, ki lahko prežijo na tem področju, a ne toliko v načinu prehranjevanja, ampak v spremljajočih razlagah in pogledih na človeka, vesolje in končno tudi Boga ali boga (glej Cerkveni dokumenti 104: Jezus Kristus prinašalec žive vode: Krščanski premislek o “new age”). Te razlage in predstave pa so lahko tudi nekrščanske in včasih celo protikrščanske. Za kristjana lahko takšna sredina, če se v njej znajde, pomeni grožnjo za njegovo vero.
V učenju Cerkve glede konkretnega vsakdanjega življenja pa gotovo najdemo tudi sporočila glede hrane in prehranjevanja. Velik poudarek daje na zmernost pri prehranjevanju. V določenih obdobjih vabi k postenju, k zdržku od mesnih jedi – seveda vedno tako, da to ne ogroža zdravja. Ob postnih petkih predpisuje zdržek, da ne jemo mesa. V tem smislu lahko hrana in prehranjevanje dobi tudi krščanski verski pomen in postane način izražanja odnosa z Bogom. Post je zato izraz naše predanosti Bogu. Kristus pravi, da se zlu lahko upremo samo s postom in molitvijo.
V krščanstvu pa prehranjevanje nima samo osnovnega pomena hrane za telo, ampak iz svetopisemske perspektive izhaja velik skupnostni pomen skupne mize, kjer se ljudje ne samo telesno prehranjujemo, ampak se tudi srečujemo in se medsebojno bogatimo, saj človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od kvalitetnih medsebojnih odnosov, ki se pa lahko gradijo tudi pri skupnih obedih. Zato ni slučajno, da nam je Kristus zapustil evharistijo prav v obliki obeda, pri katerem dobi človeški obed tudi Božji značaj in omogoči živo srečanje z živim Bogom.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 41.

Svetnika godujeta skupaj, čeprav v življenju nista imela nobene zveze. Fabijan je bil papež v letih 236–250. Vsa ta leta je Cerkev imela mir, leta 250 pa je zavladal cesar Decij, ki je spet preganjal kristjane. Prva žrtev je bil papež Fabijan. Sebastijan, po naše Boštjan, je bil stotnik cesarske telesne straže. Ko je cesar zvedel, da je kristjan, ga je obsodil na smrt. Afriškim lokostrelcem je ukazal, naj ga obstrelijo s puščicami, vendar ne v srce, ker je hotel, da umre počasne smrti. Zaradi tega so sv. Sebastijana v srednjem veku začeli častiti kot zavetnika zoper kužne bolezni, ki človeka zadenejo kot puščica z loka. (sč)

ZAVETNIKA
Sv. Boštjana so začeli zelo zgodaj častiti kot priprošnjika zoper nalezljive bolezni (ki človeka zadenejo kakor skrivaj izprožena puščica). Za zavetnika so si ga izbrali vojaki, lokostrelci, atleti, lovci, livarji, kamnoseki, vrtnarji. Upodabljajo ga prebodenega s puščicami.
Sv. Fabijan je zavetnik lončarjev in kositrarjev.

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 43-45

Na našem ozemlju je svetnikoma posvečenih 15 cerkva in dve kapeli. Oba skupaj sta zavetnika šestih p. c.: v Kranju (6) (Pungert/s sv. Rokom – LJ); v Fabcih (Podgraje – KP); v NM škofiji v Predgradu (3) (Stari Trg ob Kolpi) in Gor. Suhorju (8) (Vinica); na Mostecu (9) (Dobova – CE) in na Polani/Radež (Loka pri Zid. Mostu – CE). Samo sv. Boštjanu/Sebastijanu je posvečenih devet cerkva: v MS škofiji stojita obe ž. c.: Pečarovci (spodaj) in Cezanjevci (1) - s sv. Rokom; p. c. pa so: v Mostah (2) (Komenda – LJ); v KP škofiji p. c. v Zarečju (Il. Bistrica) in Petrinjah (7) (Klanec), v Črnomlju (Mestna loza – NM), v MB pri Sv. Boštjanu (4) (Dravograd) in v Rogatnici (Žetale); v CE pa v Brestanici (5). Kapeli obeh svetnikov stojita na Sv. Gorah. Sv. Fabijanu in Boštjanu je posvečena tudi ž. c. v Kočevju (skupaj s sv. Jernejem, ki je njen glavni zavetnik - in ob njegovem godu je tudi župnijski praznik. (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 1, str. 99
 

Nekateri ljudje imajo veliko bogastvo, a so duhovno revni in nezadovoljni. Veliko pa je tudi ljudi, ki imajo malo in so popolnoma zadovoljni.
Neki mož in žena, oba sta bila kristjana, sta šla v umetnostno galerijo na ogled slikarske razstave obetajočega mladega umetnika. Na stopnicah galerije je sedel berač. Žena mu je dala nekaj kovancev, mož pa je nevoljno pripomnil: »Takim nikoli ne dam denarja, ker ga takoj zapravijo za pijačo.«
Na razstavi je posebej pritegnila njegovo pozornost slika starega berača. »Kakor živ je,« je navdušeno dejal ženi. »Poglej te zaplate na njegovem plašču, umazanijo na njegovih rokah, žalost v njegovih očeh zaradi brezbrižnosti mimoidočih. Res, čudovita slika!« In kupil jo je za lepo vsoto denarja.
Ko sta zapuščala galerijo, je berač še vedno sedel na stopnicah, toda mož ga ni niti opazil. Tako je bil navdušen nad sliko, ki jo je kupil. Zato ni mogel videti, da je berač na sliki dejansko prav tisti berač, ki je sedel na stopnicah.

Mož v zgodbi je bil bogat. Ne bi se mu poznalo, če bi beraču namenil majhno pomoč. Pa mu jo je odrekel z izgovorom, da bi podpiral njegove napake, če bi mu pomagal. Kaj bi bilo, če bi Bog uporabil enako mero v odnosu do nas? “Beseda je meso postala in med nami prebivala ... Iz njegove polnosti smo vsi prejeli,” je zapisal evangelist Janez v svojem evangeliju, ko je premišljeval o Jezusovem prihodu na svet. Jezus je dal za nas življenje, da bi iz polnosti njegove ljubezni črpali moč za življenje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2019), 61.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pisatelj Fran Saleški Finžgar je bil v letih 1918–1936 župnik v Trnovem. V svojih spominih (Leta mojega popotovanja) piše, da je Ivan Tavčar kot ljubljanski župan na velike praznike prihajal v trnovsko cerkev. »Naročil mi je, naj mu poskrbim, da bo na klopi, kjer je bil zanj sedež, vselej tudi Baragov molitvenih Dušna paša. "To so najlepše slovenske mašne bukve."« Kaj je v tej knjigi? (Filip)

Friderik Baraga je svoj znameniti molitvenik Dušna paša, ki je doživel mnogo izdaj, sestavil kot kaplan v Šmartnem pri Kranju leta 1836, zaradi težav s cenzuro pa je izšel šele leta 1830. V njem so nauki in molitve. Posebej je Baraga poudarjal tri verske resnice, ki jih je razlagal tudi na prižnici v spovednici: Jezus je usmiljen do spokorjenega grešnika; vrednost človeške neumrljive duše je neskončna; posvečujoča milost je nekaj nedopovedljivo lepega. Vse to je bilo tedaj prevladujoči janzenistični miselnosti, ki je poudarjala Božjo strogost, tuje. Baragov življenjepisec Jakob Šolar pravi, da Baraga v svojem molitveniku "piše o najvažnejših resnicah vere preprosto, kratko in s toplino, po ravni poti do srca". (sč)

Zgodba

Med izpitom

Tik pred Božičem je dijak pisal kontrolno nalogo. Ni znal odgovoriti na vprašanje: »Kdaj se je začela prva svetovna vojna?«

Ko je prešlo nekaj časa, je napisal

a) Bog ve kdaj
b) Jaz ne vem
c) Vesel Božič

Čez nekaj dni je dijak dobil rezultate z naslednjimi ocenami:

a) Bog je dobil odlično
b) Ti nezadostno
c) Srečno novo leto

Misel

Študentje in dijaki bi bili zelo veseli, če bi vedeli, kaj bodo vprašani. Odgovore na tista vprašanja bi se naučili, da bi dobili odlično oceno.

V življenju smo na stalni preizkušnji. Vprašanja, podobna dijakovemu, se nanašajo na naša pretekla dejanja. Tudi v življenju moramo odgovarjati na vprašanja o naši preteklosti.

Odgovarjati pa moramo na vprašanja, o nas samih. Na primer: Zakaj smo rekli te ali one besede? Zakaj smo se odzvali na ta način in zakaj smo mi naredili določenega dejanja?

Molitev

Gospod, pomagaj nam,
da bomo vedno znova preiskovali sami sebe.
Pa ne zato, da bi objokovali svojo preteklost.
To bi bilo nekoristno.
O svoji preteklosti naj razmišljamo,
da se bomo učili iz nje
in poboljšali naše vsakdanje življenje.
Podeli nam moč,
da bomo odstranili vsako oviro na naši poti,
da se ne bi spotaknili.
Pomagaj nam pogumno odstraniti slabo,
ki je v nas, da se ne bi zapletli v zlo
in podlegli skušnjavi.
Naj nas preizkušnje in težave življenja
naredijo modre,
da bomo v življenju še bolj srečni in bolj zadovoljni.

Iskrica

Dragulja ne moremo lepo oblikovati brez brušenja, človek ne more biti popolnejši brez preizkušnje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2011), 52-53.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 5-7.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

V januarju obhajamo v katoliški Cerkvi teden edinosti kristjanov. Veliko je govora o našem približevanju vzhodnim bratom, pravoslavnim. Zanima me, ali tudi oni čutijo podobno in si res iskreno prizadevajo tudi z njihove strani za združitev? Ali se resnično kaj naredi za edinost danes, ali je ekumensko gibanje res še živo? Še eno praktično vprašanje: zanima me, ali lahko pravoslavni duhovnik postane katoliški? Ali gre lahko katoličan k obhajilu v pravoslavni Cerkvi?
Metka
»Med krščanskimi Cerkvami in skupnostmi nam je pravoslavje nedvomno teološko najbližje. Katoličani in pravoslavni smo ohranili isto starocerkveno strukturo. V tem smislu smo mi vsi stara Cerkev, ki pa je vedno sedanja in nova. Tako si drznemo upati, četudi vedno znova nastopajo težave, da vendarle tudi ni daleč dan, ko bomo spet mogli skupno obhajati evharistijo.« (Benedikt XVI.)... Obe Cerkvi imata ne samo isto Sveto pismo, skupno zelo bogato teologijo prvega krščanskega tisočletja in iste zakramente, ampak se v marsičem kljub različnosti tudi dopolnjujeta, tako da skoraj lahko rečemo, da je zaradi njune različnosti Kristusova Cerkev bogatejša, četudi je po drugi strani zaradi grešnosti in needinosti revnejša in vedno »nastopajo težave«. Med drugim je težava tudi v tem, ker ima katoliška Cerkev Petrovega naslednika, ki z izvrševanjem petrinske službe povezuje vse katoliške škofe in v imenu njih tudi izreka skupen nauk, pravoslavne Cerkve pa so narodne (ruska, srbska, bolgarska, grška itd.) in nimajo vedno poenotenega mnenja, nauka in ne vodstva. Tako imamo številne pravoslavne škofe, teologe in skupine, ki so zelo zavzeti za ekumenski dialog, in druge, ki se upirajo ekumenskemu dialogu s katoliško Cerkvijo. Sicer se pa tudi katoličani glede molitve za edinost kristjanov in ekumenskega dialoga prav tako razlikujemo in smo večkrat premalo uglašeni na Jezusovo prošnjo v velikoduhovniški molitvi, “da bodo vsi eno” (Jn 17,21).
Ioannis Zizioulas, pergamski pravoslavni metropolit in sopredsednik Mešane mednarodne komisije za teološki dialog med katoliško in pravoslavno Cerkvijo in eden od najvplivnejših pravoslavnih teologov, ki je nosilec častnega doktorata Katoliške teološke fakultete v Münstru, pravi: »Ekumenskega dialoga ne moremo ustaviti. Odgovorni smo pred Bogom. Tragično je, če smo zadovoljni sami s seboj in nas ne skrbi edinost Cerkve.« Seveda pa pravoslavni škofje in teologi pričakujejo, da bo izvrševanje petrinske službe papeža v tretjem tisočletju bolj posnemalo vzorec prvega tisočletja krščanstva, ko sta bili vzhodna in zahodna Cerkev še nerazdeljeni. Sicer pa je že papež Janez Pavel II. v okrožnici o delu za edinost kristjanov Da bi bili eno povabil škofe in teologe vzhodnih Cerkva in druge k potrpežljivemu in bratskemu dialogu glede izvrševanja petrinske službe rimskega škofa, da bi jo lažje izvrševal po božji volji.
Na obe vaši konkretni vprašanji je načelni odgovor: da, pod določenimi pogoji. To velja tako glede duhovništva kot glede obhajila katoličana v pravoslavni Cerkvi.
Vsak katoličan moškega spola lahko postane katoliški duhovnik, če izpolnjuje določene študijske, moralne in druge pogoje, ne glede na to, kaj je bil prej. Če vstopi v katoliško Cerkev veljavno posvečen pravoslavni duhovnik, ga katoliška Cerkev ponovno ne posveti, saj imajo pravoslavni škofje prav tako kot katoliški apostolsko nasledstvo in pravoslavna Cerkev ima enako kot katoliška duhovniško in škofovsko posvečenje za zakrament. To pomeni, da sta pravoslavni duhovnik ali škof enako veljavno posvečena za duhovnika ali škofa kot katoliški.
Na vprašanje glede prejemanja obhajila katoliškega kristjana v pravoslavni Cerkvi pa imamo uradni odgovor v Ekumenskem pravilniku: »Med katoliško Cerkvijo in vzhodnimi Cerkvami, ki niso v polnem občestvu z njo, obstaja še vedno najtesnejše občestvo na področju vere. Čeprav so ločene, imajo te Cerkve resnične zakramente, in sicer zaradi apostolskega nasledstva zlasti duhovništvo in evharistijo. To dejstvo po gledanju katoliške Cerkve ustvarja ekleziološko in zakramentalno osnovo za to, da je določena skupnost s temi Cerkvami na področju liturgičnega bogočastja in tudi evharistije v primernih okoliščinah in z odobritvijo cerkvene oblasti ne le možna, ampak celo priporočljiva. Vendar pa je znano, da morejo imeti vzhodne Cerkve zaradi svojega lastnega pojmovanja Cerkve v teh stvareh strožjo disciplino, ki jo morajo drugi spoštovati. … Kadar terja potreba ali svetuje resnična duhovna korist in če je odstranjena nevarnost zmote ali ravnodušnosti, sme vsak katoličan, ki mu je fizično ali moralno nemogoče priti do katoliškega nositelja cerkvene službe, prejeti zakramente sprave, evharistije in bolniškega maziljenja od nositelja cerkvene službe vzhodne Cerkve« (CD 53, 122-123).
Poznavalci pravijo, da si je nekdanji karizmatični pravoslavni ekumenski patriarh Atenagora iz Carigrada ob prvem obisku Rima zelo želel, da bi s papežem Pavlom VI. skupno obhajala evharistijo. Papežu Pavlu VI. bi se naj bilo zdelo, da takrat še ni bil primeren trenutek, in zato nista obhajala skupne evharistije in je še ne obhajamo. Kljub človeškim težavam sem Bogu hvaležen za ekumenski dialog med katoliško in pravoslavnimi Cerkvami in tudi upam, kot pravi papež Benedikt XVI., da ni daleč dan, ko bomo spet mogli skupno obhajati evharistijo.
Vsi kristjani, kateri koli Cerkvi ali cerkveni skupnosti pripadamo, smo poklicani k duhovnemu ekumenizmu, tj. k molitvi za edinost kristjanov in k nenehnemu spreobrnjenju, saj Kristusova molitev in naročilo, “da bi bili eno”, odmevata tudi danes in bosta odmevala do konca sveta. V januarju, ko obhajamo tudi molitveno osmino za edinost kristjanov, smo še posebej povabljeni k molitvi za cerkveno edinost in razmišljanju, kaj lahko mi storimo, da se bo tudi zaradi nas ekumenski dialog ohranjal in poglabljal, saj smo za edinost med kristjani vsi odgovorni. Ne vprašujmo toliko, kaj drugi naredijo za edinost med Cerkvami, marveč kaj jaz naredim in kaj bi lahko še naredil, da bi bili kristjani različnih Cerkva in cerkvenih skupnosti vedno bolj eno. To držo so imeli pionirji ekumenskega dialoga in jo imajo današnji ekumenski delavci različnih krščanskih Cerkva ter cerkvenih skupnosti in samo ta drža prinaša in bo prinašala pristne ekumenske sadove.
ŠKAFAR, Vinko.. (Pisma) Ognjišče (2012) 1, str. 55

Odgovor na hrepenenja po doživetju Boga
Ko je nekaj skrivnostno, tajno, nepoznano – je še toliko bolj privlačno. Vse to predstavlja mistika, o kateri se nam zdi, da nekaj vemo ali vsaj slutimo, kaj bi bila njena vsebina. Toda hkrati v luči današnje uporabe te besede lahko tudi povsem napačno razumemo ta pojem. O mistiki zato tokrat z nekaj osnovnimi pojmi, hkrati pa predstavljamo tudi tri slovenske mistike, ki vsak na svojevrsten način pričajo o predanosti Bogu.

Beseda mistika izhaja iz grške besede »mystikos«. Ta pomeni skrivnostno, tajno. Pri Grkih je mistika sprva pomenila posvetitev v misterije, med katerimi si postal eno z usodo božanstva in pridobil delež pri njegovi božanski moči. Grški filozof Platon je k temu dodal še filozofsko mistiko, v kateri opisuje vzpon duše k duhovnemu gledanju Boga. Mistika je hkrati povezana z grškim glagolom »mýō«, ki pomeni imeti zaprta usta, zapreti usta. Gre torej za področje, kjer mi kot posamezniki nismo govorci niti nismo aktivni, ampak se prepuščamo duhovnemu življenju. In kot je govoril sv. Pavel, je duhovno življenje res tesno povezano z nadnaravno skrivnostjo.

ZAKAJ GOVORITI O MISTIKI?  
Spregovoriti o mistiki je danes nujno, saj prinaša na področje duhovnega življenja širino, ki je bila dolgo časa odrinjena, zapostavljena. Skorajda se je smatralo, da se o mistiki naj ne govori. Mistika ima pričevanjsko moč, ki jo črpa iz posameznikov, mistikov, ki so nam v svoji predanosti Bogu lahko zgled, kako v današnjem času iskati Božjo voljo in se ji tudi prepuščati. Mistika, razumljena na pravilen način, ima močno vzgojno noto, saj nas kristjane vzgaja v zaupanju in daje primere, mogoče lahko rečemo celo dokaze, kaj pomeni Božja prisotnost med nami.
Kako torej mistiko predstaviti, da se lahko približa vsakemu kristjanu? O mistiki Branko Cestnik pravi, da »sam izraz slovenskemu človeku ni tuj, se je pa treba zavedati, da je ta izraz najprej religioznega porekla. Beseda mystikos pomeni, da gre za osebo, ki je skrivnostna ali da poseduje neko skrivnost. Pomen besede je torej nekaj skrivnostnega.« In ob tem doda, da je beseda v današnji komercialni družbi prevečkrat napačno uporabljena, zato ji ne smemo zaupati. »Gre za preveč zoženo uporabo besede mistika, kjer bi lahko govorili tudi o zlorabi same besede in pojma. Mistika mora ostati v neki ožji domeni religioznega, potem govorimo o pravi, izvorni mistiki.«
Za boljše razumevanje mistike Branko Cestnik nadaljuje in pravi, da »vse monoteistične mistike, kjer govorimo o judovski, islamski in krščanski mistiki, izvirajo iz doživetja Boga. In to doživetje osebnega stika z Bogom na globok način se zgodi na nenavaden način, včasih na že kar nadnaraven način – to je skupno tem mistikam. Ta stik se razume kot dar Boga. To ni nekaj, kar bi lahko dosegli s svojim naporom, svojim naprezanjem.«
Knjiga Anselma Grüna. - Nenavaden, včasih nadnaraven stik med Bogom in človekom se razume kot dar Boga.
MISTIKA ODGOVARJA NA ČLOVEKOVA HREPENENJA
Nekaj podobnega lahko beremo v knjigi Anselma Grüna Mistika, kjer avtor prav tako na različne načine razmišlja o krščanski mistiki. Tudi Anselm trdi, da »je v krščanstvu pojem mistika mnogim nejasen. Večina jih pod njim razume to, da ne želijo zgolj verjeti v Boga, temveč ga hočejo hkrati izkusiti.« Nekateri z mistiko povezujejo posebna doživetja, kot so videnja, širjenje zavesti ali ekstaza. Za druge je mistika poskus spraviti nedojemljivega Boga v izkustvo. Zanimanje za mistiko je nenazadnje povezano s tem, da mnogi ljudje obravnavani pojem povezujejo s svojimi hrepenenji.
Jakobova lestev je eden od najpomembnejših svetopisemskih simbolov povezave med nebeškim in zemeljskim svetom. Jakob jo vidi v sanjah: “…v sanjah so se mu prikazale stopnice, ki so bile postavljene na zemljo, vrh pa jim je segal do neba. In po njih so Božji angeli hodili gor in dol. (1 Mz 28, 12). - Res je, da se svetost p. Pija, kapucina, zaznamovanega s stigmami, vidnimi znamenji Kristusovih ran, v nekaterih pogledih kaže kot nenavadna in z močnim pridihom nadnaravnega. Toda ali ne bi moglo biti ravno vse to odgovor na potrebe našega časa, tako močno zaznamovanega s posvetnostjo in naturalizmom, ki se zapira vsemu, kar presega izkustvo? (papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa o najbolj znanem sodobnem mistiku p. Piju)
Hrepenenje po izkustvu
»Najprej gre za hrepenenje po izkustvu; nismo več zadovoljni s tem, da verjamemo, kar nam povedo drugi. To, kar nam o Bogu pove Sveto pismo, želimo še sami izkusiti.«
V sodobnem času se mistika vrača v družbeni in religiozni prostor tudi zaradi človekove oddaljenosti od Boga, od presežnega. »V svetu, v katerem vse obvladuje denar, hrepenimo po nečem, kar je večje, po Bogu, ki vse presega. V svetu, kjer vse razlagamo racionalno, iščemo skrivnost, o kateri ne govorimo več, pred katero se lahko namesto tega samo priklonimo,« še dodaja Anselm Grün. V domačem jeziku bi temu lahko rekli, da če preveč poudarjamo eno plat človeka, se toliko močneje naenkrat oglasi druga plat. Zato smo v nasprotju z vsem razumom in legalizmom sodobne družbe priča velikemu hrepenenju po posebnih, ekstatičnih občutjih. Banko Cestnik pravi, da lahko zaznavamo nek širok pojav mističnosti v družbi nasploh, tudi v religijah new agea, kjer se iskanje mističnega občutka meša s telovadbo, približki joge, meditacije in se v vseh teh praksah izraža iskanje ekstaze.

Hrepenenje po miru in tišini
Drugi vidik in hrepenenje sodobnega človeka, ki ga lahko zaznavamo v povezavi s pojmom mistike, je hrepenenje po miru in tišini. Grün temu pravi, da »sodobni človek trpi zaradi nemira našega časa. Mnogi ljudje imajo občutek, da tičijo v mlinčku in ne najdejo več poti iz njega.« In če vemo, da pravo pojmovanje mistike objublja pot v notranjo tišino, mir in sproščenost, potem je jasno, da je mistika v današnjem času nekaj, kar si človek želi, po čemer hrepeni. »V lastno jedro, v svoj notranji prostor tišine je treba iti, kajti tam prebiva Bog.«
Branko Cestnik dodaja, kako je za rojevanje mistike potrebna neka praznina, skorajda puščava, v kateri se nato mistika lahko rodi. In Nataša Rupena, avtorica in ilustratorka knjige o Magdaleni Gornik, ob tem govori, kako se je ob vzoru Magdalene Gornik naučila predvsem tega, da si ne smeš nič želeti. »Sprejemati moramo samo to, kar je dano od Boga. In ob tem je edino, kar si lahko želimo, Bog sam in nič drugega. V tem je bila zame mistikinja Magdalena Gornik velika učiteljica.«

Hrepenenje po skupnosti
Sodobni svet je za človeka tudi avtomatiziran in individualiziran. Vsak posameznik je sicer v določenem trenutku vesel svoje svobode in prizme, kako je on center vsega odločanja glede na lastne želje. To je pripeljalo do določene izolacije od drugih. In prav zaradi izoliranosti ljudje ugotavljajo, da jim manjka skupnost. Grün razlaga, da se nekateri zavestno vrnejo in poiščejo skupnost, občestvo, »drugi pa hrepenijo po zlitju s samim seboj, z Bogom in vsem svetom. V času, v katerem ljudje vedno pogosteje živijo izkoreninjeno, hrepenijo po tem, da bi se zlili s korenino vsega bivajočega.« V to hrepenenje je vključen tudi strah pred smrtjo, saj si posameznik ne glede na versko prepričanje želi srečati z nečim, kar smrt presega. In mistika prinaša zavest, da v smrti ne moremo pasti iz Božje ljubezni.

Mistika in trpljenje
Včasih so mistiki neposredno iskali trpljenje. Vendar kristjani nismo iskalci trpljenja in s tem prepričanjem, kako je vsakršno trpljenje zveličavno, je Cerkev že zgodaj opravila. Mnogo jih je govorilo, da je ideal kristjana, da umre mučeniške smrti in so se javljali rimskim oblastem, da bi bili mučeni. Takšno početje je Cerkev strogo zavrnila in je to postalo herezija.
Danes se trpljenje v mistiki razume na način, da trpljenje, ki si ga ne izbiramo, temveč nas zadene od zunaj, prekriža naše načrte in spremeni naše predstave o življenju, odpre prostor izkustva Boga.

Hrepenenje po svobodi
Zadnje hrepenenje, za katerega se mnogim zdi, da je izpolnjeno v mistiki, je hrepenenje po svobodi. »Velikokrat se poudarja, da so bili mistiki svobodni ljudje. Vendar številni, ki se sklicujejo na svobodo mistike, le-to razumejo narobe. Poudarjajo svojo svobodo glede na institucijo, a se pri njih samih pogosto kažejo nove avtoritarne poteze.«
Vsa ta hrepenenja sodobnega človeka povečujejo zanimanje tudi za mistiko. Hkrati hrepenenja predstavljajo temeljna človekova vprašanja, s katerimi se v svojem življenju ves čas srečuje. V današnjem času bi lahko celo rekli, da je mistika ravno dovolj skrivnostna, nepoznana, zanimiva, da po njej posegajo tudi bolj oddaljeni kristjani. Tisti, ki želijo vsebino, nočejo pa obrazcev in institucije. Ne glede na vzgibe, zakaj se nekdo navdušuje nad mistiko, drži, da lahko v mističnem izročilu najdemo pomagala, kako odgovoriti na mnoga življenjska vprašanja in hrepenenja. Prava mistika odgovarja na ta vprašanja tako, da človek dozoreva in dospe do svojega resničnega jaza, do samega sebe. Mistika nam pomaga, da bi izkusili Boga in se prepustili Njemu na tej poti do Njega. Od mistikov se lahko učimo predanosti, ponižnosti, sprejemanja Božje volje, četudi prinaša preizkušnje, trpljenje, bolečino. Hkrati se je treba zavedati, da so izkustva mistike vedno Božji dar.

KAJ JE RES?
O slovenskih mistikih se dolgo ni govorilo. Bili so odrinjeni na stranski tir. Dolgo časa o njih nismo vedeli veliko. Bili so nerazumljeni in podvrženi sumničavosti, nezaupanju in vedno pod dvomom, če ni to spet samo še ena prevara.
Prevara, kot jo je v letih med 1909 in 1913 izvajala Ivanka Jerovšek oz. Vodiška Johanca. Ta prevarantka je pustila temen madež na področju mistike. Sama je videla, da se ljudi da pritegniti z mističnimi doživetji, zato si jih je kopico izmislila in pritegnila množice k sebi. In seveda so odkrili, da je prevarantka, vendar so zaradi njenega izmišljevanja in laganja tudi drugi, pravi mistiki, bili deležni velikega nezaupanja.
Kot pravi tudi Branko Cestnik, je v sami katoliški tradiciji predpostavka, da se v osnovi mistikom ne zaupa. »Če nekdo pove, da ima mistično občutje, postanemo ob njem takoj sumničavi. Smo nezaupljivi. S tem je povezanih veliko fenomenov, psiholoških stanj in bolezni. Zato je v osnovi veliko nezaupljivosti pri tem.«
In ko govorimo o slovenskih mistikih, se je tudi Magdaleni Gornik zgodilo enako. Zato je tudi padla v nezaupljivost, ko so se pri njej pojavili ti darovi. Vendar Branko Cestnik ob tem razloži, da »je Cerkev postopkovno pravilno odreagirala, da ji ni takoj zaupala. Bi bilo bistveno bolj napačno, če bi to takoj zagrabila in začela iz tega delati biznis. Tako je skoraj v vseh primerih mistikov, da je Cerkev počasna in zadržana.«

Mistika in molitev
Mistiki nasproti zunanji molitvi postavljajo notranjo, nasproti molitvi z besedami molitev miru. Vendar so krščanski mistiki kot Frančišek Asiški in Terezija Avilska sočasno vedeli, da nas lahko molitev z besedami včasih privede do mističnega izkustva. Ko molim očenaš ali pojem psalm, se lahko kakšna beseda nenadoma dotakne mojega srca. Potem je v tej besedi v meni navzoč Bog, potem v tej besedi deluje. Včasih pa besede opustimo in preprosto tiho sedemo pred Boga. Takšna tiha molitev lahko privede do intenzivnega izkustva Boga.

TRIJE MISTIKI NA SLOVENSKEM

Poglejmo še tri mistike na Slovenskem, za katere menimo, da so njihova doživetja pristna, vendar končno sodbo prepuščamo Cerkvi. S poznavanjem njihovih življenj si lahko tudi predočimo, da se mistične izkušnje ne dogajajo samo nekje daleč, ampak da smo jim bili priča tudi na slovenskih tleh.

NAJVEČJI SLOVENSKI MISTIK – France Špelič
Po mnenju nekaterih je največji slovenski mistik France Špelič. Ima zanimivo življenjsko pot. Rodil se je leta 1927 v Suhi krajini. Imel je težko otroštvo in mladost. Komaj dvanajstleten se je pridružil partizanom. Nanj je naredil izreden vtis globoko veren brat, s katerim sta bila skupaj v bojih. Na srce mu je položil, da Bog je in naj se ga drži. Po tistem je brat padel. Ubili naj bi ga sami partizani. France je bil sprejet v komunistično partijo. Po vojni se je civilno poročil z vdovo, s katero je imel dve hčerki. Leta 1952 je šel v civilno službo. Dve leti pozneje mu je v roke prišlo Sveto pismo, ki ga je začel željno prebirati. Leta 1969 se je (s pristankom žene) vpisal na teološko fakulteto in se cerkveno poročil. Žena je zbolela za multiplo sklerozo in France ji je nesebično stregel do njene smrti konec leta 1992. Osem let prej je bil posvečen v stalnega diakona. Po ženini smrti pa je prejel zakrament mašniškega posvečenja. Kot duhovnik se je končno preselil v bližino Bizeljskega. Umrl je 10. aprila 2012.
Vzporedno z njegovo življenjsko zgodbo sta potekali dve zgodbi videnj in mističnih doživetij. Na romanju v Medžugorje se mu je prikazala Marija. 8. decembra 1989 mu je naročila, naj »obnove molitev na pozabljenem in zapuščenem kraju«. Ta kraj je bil Kurešček. Tudi na tem kraju je imel oče France videnje, pri katerem mu je Marija rekla, da je Kraljica miru in naj na tem kraju obnovijo molitev.
France Špelič je imel tudi znamenja Jezusovih ran. O tem ni maral govoriti. Je pa za decembrsko Ognjišče leta 2018 o tem spregovorila njegova gospodinja Anka Oblak. Njeno pričevanje je pretresljivo: »V četrtek mi je dejal, naj ne vstopam v sobo in karkoli bom slišala, ne smem vstopiti. Držala sem se tega navodila, a slišala vse. Kako je ta človek kričal! Nisem vedela, kaj se dogaja. Doživljal pa je Kristusovo trpljenje. Bičan je bil! V četrtkih, petkih in sobotah je od 8h do 10h doživljal Kristusovo trpljenje. Podobno kot sv. p. Pij. Nastala je tišina in takrat sem vstopila v sobo. Našla sem ga, kako je ležal kakor v nezavesti. Komaj sem ga zdramila! Dala sem mu piti, a si ga nisem upala nič vprašati. V petek in soboto se je vse ponovilo. Naslednji teden mi je že prej povedal, da se srečuje z Marijo in da mu je ona rekla, da sem lahko poleg, če bom lahko zdržala. … Takrat je trpel križanje. In spominjam se, kako je zavpil: Potegni! Pribij! Pribij! Strahotno je bilo to poslušati! Mislila sem, da bom umrla od groze. Marijo je izročil apostolu Janezu. Vse, kakor v evangeliju. Potem je glavo nagnil in dejal: Končano je.«
Oče Špelič je imel tudi Kristusove rane: »Rane so se mu odpirale v četrtkih, petkih in sobotah, ko je doživljal Jezusovo trpljenje. Najhuje je bilo v postu. … Rečeno mu je bilo, da bo to trpljenje hujše in dolgotrajnejše kot karkoli. In res je bilo hudo. Doživljal je bolečino Kristusovega trpljenja. Po cele tedne je trpel in krvavel. Zgodilo se je, da je padel med kosilom na tla. Vedela sem, da doživlja trpljenje. Jaz sem med tem časom morala po Marijinem naročilu moliti žalostni del rožnega venca. … Dolgo nisem smela slikati ran. Držal se je naročila, naj ostane skrit. Samo dvakrat je dovolil. Enkrat sem opazovala. Pri križanju je koža na mestih, kjer je bil Jezus pribit, počasi izginjala, kot bi neka žival jedla meso. Ni mu pa tekla kri. To je bilo hudo gledati, tako hudo, da sem že jaz čutila bolečino. Strašni so bili tudi hudičevi napadi. Podobno kot pri sv. Arškem župniku.«
»Od decembra leta 1997 sem se ga začela bati. Imela sem oddaje o vrtičkarstvu na Radiu Ognjišče in v adventu sem od tam skočila še k spovedi k frančiškanom. Menila sem, da pri njem ne morem opraviti spovedi. Vrnila sem se v Zalog. Ko me je zagledal, mi je dejal: Kako sem te vesel danes. Vprašala sem, če zato, ker sem se tako hitro vrnila. Ne, zato, ker si opravila tako dobro spoved.« Anka se je zdrznila. Povedal ji je še, da je bila pri frančiškanih, na moški strani v tretji spovednici pri p. Miranu Špeliču! Sedaj se je Anki zdelo že preveč in je vzkipela: »Če si duhovniki vse poveste, potem se vrnem domov in tudi k maši ne grem več.« To ga je zelo prizadelo in zagotovil je, da patra ne pozna in ga ni nikoli videl.
Mistik France Špelič - mistikinja trpljenja Magdalena Gornik in Cvetana Priol.

MISTIKINJA TRPLJENJA MAGDALENA GORNIK
O Magdaleni Gornik smo pisali že v junijski številki (2023) revije Ognjišče in zapisali, da je imela izjemno veselje do molitve in je svoj prosti čas največkrat porabljala za molitev; to je dopolnjevala z ljubeznijo do Jezusa v najsvetejšem zakramentu.
Magdalena je doživljala videnja, ob prejemu prvega svetega obhajila pa je doživela mistično izkušnjo. Leto pozneje je z drugim Marijinim prikazanjem čudežno ozdravela. Marija ji je obljubila, da bo, če bo trdno zaupala v Boga, od njega prejela tudi hrano za svoje življenje. In tako se je od leta 1848 začelo 47 let dolgo obdobje, ko ni zaužila nobene telesne jedi, saj se je hranila s skrivnostno nebeško jedjo. Imela je zamaknjenja, videnja, stigme, tudi dar spoznavanja notranjega stanja duše …
Branko Cestnik o njej pravi, da je »mistikinja trpljenja, saj je podoživljala Kristusovo trpljenje. Pri tem ni edina, saj imamo skoraj enak vzorec pri Tereziji Neumann iz Nemčije in Marti Robin iz Francije. Gre za telesno trpljenje in za neuživanje hrane več desetletij. Te osebe tudi notranje doživljajo trpljenje. Res podoživijo osamljenost in trpljenje Kristusa na križu. Za vse nas je to sporočilo o smiselnosti trpljenja. Ti mistiki nam kažejo pot, kako ima trpljenje smisel. Tega ne pričujejo za druge in z besedami, ampak pokažejo na sebi. Ga osmišljajo in ga predajajo. S tem učijo ljudi, kako prenašati to mistično trpljenje, ki je potem trpljenje Kristusa. To je globoko sporočilo teh treh mistikinj. In vsak od nas se lahko v teh zgodbah navdihuje.«
Pobuda za njeno beatifikacijo je bila podana v Ljubljani leta 2003. Leta 2018 so škofje soglasno podprli začetek postopka za njeno beatifikacijo, po opravljenih potrebnih preiskavah Svetega sedeža je 21. novembra 2021 Kongregacija za zadeve svetnikov izdala dovoljenje za začetek postopka za beatifikacijo Magdalene Gornik. Magdalena Gornik se od tedaj lahko uradno naziva Božja služabnica.

CVETANA PRIOL
Cvetane Priol se je spomladi leta 1939 kot petnajstletno dekle v mariborski stolnici popolnoma darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Cvetana, študentka glasbe, je morala jeseni 1944 z vsemi drugimi študentkami iti na prisilno delo v nemško tovarno tankov v Kapfenberg pri Gradcu, kjer je zbolela in sledove te bolezni je nosila vse življenje. Družina Priol se je v začetku maja 1945 srečno vrnila v Maribor. Ko je v teh mesecih slišala o raznih težavah v Cerkvi na Slovenskem, je ponudila Bogu svoje življenje kot zadostilno žrtev v ta namen, da Bog Slovencem ohrani vero in Cerkev. To je bila njena žrtev življenja. Ko sedaj gledamo na njeno življenje, lahko rečemo, da je Bog njeno ponudbo sprejel v polni meri. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do smrti leta 1973. Cvetana je bila v marsičem, nenazadnje že po imenu, podobna sv. Tereziji Deteta Jezusa, saj je tudi sama čutila, da je njen poklic ljubezen. O svoji preizkušnji je dejala: »Nosila sem s seboj sonce in veselje. Jezus je po meni tolažil, dvigal in dajal poguma, čeprav sem bila sama zelo izmučena od stalnih srčnih napadov.«

PREVAJALEC MISTIKE STANKO MAJCEN
V okviru tokratne vsebine predstavljamo še Stanka Majcna, za katerega je literarni zgodovinar Taras Kermauner zapisal, da je »Stanko Majcen postal v času druge svetovne vojne in kasneje mistik«. Pred tem je bilo njegovo življenje močno vpeto v družbeno dogajanje. Rojen je bil leta 1888 v Mariboru. Po končani gimnaziji je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1915 tudi doktoriral. Leta 1921 se je poročil s Klaro Sterger. Družbeno politično je bil najbolj izpostavljen od leta 1924 kot okrajni glavar v Mariboru, od leta 1928 kot vodja kabineta notranjega ministrstva v Beogradu in od leta 1935 kot podban Dravske banovine v Ljubljani. Ob nemškem napadu na Kraljevino Jugoslavijo je ukazal uničiti policijske kartoteke, s čimer je številne rešil pred preganjanjem, če že ne pred smrtjo. Njegov edini otrok sin Fedor je bil ob koncu vojne kot član jugoslovanske kraljevske vojske likvidiran. Prav sinova smrt je Majcna odprla v presežno – mistično.
Nekako tako, kot mi je pripovedoval Tone Pavček o doživljanju po smrti svojega sina Marka: »V bolečini, ki te poglobi v grozljivo temo, se začne iz groba počasi luščiti neka svetloba. Ta svetloba postaja zarja na obzorju, ki prehaja v neskončnost. In kar naenkrat se v žalosti nekaj prebudi – kot prisotnost in se začneš pogovarjati s tistimi, ki so odšli. Globoko v sebi zaznaš, da so s teboj. Pomenek z njimi je neskončno blažen in neskončno dobrotljiv. Kar nenadoma ni več samo tega sveta, niso samo ljudje, ni groze in praznote tega sveta, ampak je svet napolnjen z vsemi mogočimi angeli in duhovi in si med njimi in nisi samo tu, si tudi onstran.«

Po sinovi smrti je začel prevajati avtobiografijo sv. Terezije Avilske. Mati Doloroza, takratna priorica karmeličank na Selu, je izjavila: »Gospod Stanko Majcen je bil pri nas. Bil je ves potrt in se ni mogel umiriti zaradi nasilne smrti sina. In da ne bi o tem preveč tuhtal in v sebi grebel, sem ga prosila, naj bi prevedel to knjigo, ker je to dobro tudi za njegovo dušo.«

Svet mistikov je postalo njegovo duhovno obnebje. Literarni zgodovinarki Marji Boršnik je pisal: »Zadnja leta ne iščem več bogov med leposlovci, temveč med mistiki. Dolga vrsta jih je. /…/ Zlasti sodobniki me zanimajo. /…/ Med njimi so svetle glave, a tudi skrajno preprosti ljudje. Če intelektualci med njimi znajo pisati, preproste duše pač pišejo, kakor pač morejo. /…/ Skratka: ustavil sem se ob človeški, ne umetniški govorici, in tu sem jo našel – med pristnimi, preprostimi mistiki.«
Kermauner je o Stanku še zapisal: »Majcen je prevajal mistične knjige in hodil mnogo k obhajilu.«
Izgnan iz javnega življenja pa Stanko Majcen ni bil toliko znan po svojem odličnem literarnem ustvarjanju. (Marja Boršnik je tihotapila njegove rokopise v Trst k Alojzu Rebuli, ta pa jih je pošiljal naprej v Argentino.) Stanko Majcen je prestopil prag večnosti in vstopil v obnebje svetega 16. decembra 1970. Naj se k nam »prismeje« po svoji duhovni zapuščini, ki jo ohranja tudi njegova sedaj dostopna literatura.
Karel Gržan

 M. Erjavec - B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 1 (2024), 42-49.