Sveta dežela (iz romarjevega dnevnika)

Zapuščamo Judejo in na poti proti Galileji se kar nekaj časa vozimo ob Jordanu. Občudujemo, kako dobro je ta svet izkoriščen za rodovitna polja, za ograjami in mrežami so izraelski kibuci, velike vasi, (500 –1000 ljudi), ki so jih Judje uvajali ob naselitvi, da bi se lažje znašli v arabskem svetu in si v njih uredili skupno gospodinjstvo, finance, obrambo, varnost … Poznamo pa še drugačno vrsto združevanja, nekakšne zadruge (mošavim), v katerih se povezujejo sorodne gospodarske panoge. – Na levi strani so nad nami slavne gore Gilboe, ki imajo v izraelski zgodovini pomembno mesto, saj so bile prizorišče velike bitke in izraelskega poraza v boju s Filistejci, v kateri je izgubil življenje tudi prvi Izraelski kralj Savel in njegovi trije sinovi. Naj ne pade na vas ne rosa ne dež … Naša pot zavija levo (proti SZ) na ravnino, ki se imenuje Ezrael (Gospod seje), ki se širi od Jordana proti Z. Počasi se vračamo iz depresije, pred nami je na desni že gora Tabor (588 m), ki se mogočno dviga nad pokrajino. Na tej izjemno rodovitni ravnini pa je vse usmerjeno v kmetijstvo: velike njive, hlevi in krave … izjemno rodovitna ravnina, ki pa kljub namakanju željno čaka na dež.

 GORA TABOR

Z avtobusom se pripeljemo do sredine pobočja gore, na vrh pa nas po zelo zaviti cesti prepeljejo taksiji. Pričakoval sem, da bom lahko šel ta del poti peš, pa zaradi dogovorjene ure za mašo to ni bilo mogoče … Stojimo na vrhu gore, ki je “videla slavo edinega Boga, učlovečenega božjega Sina”, pred mogočno baziliko, ki jo je arhitekt Barluzzi zasnoval v romansko-sirskem slogu, s tremi stolpi, čisto v smislu tiste Petrove: Gospod, naredimo tukaj tri šotore … Ta cerkev je že tretja na tem kraju, poleg je tudi samostan in hiša za romarje, ki jo vodi skupnost Mondo –X, v kateri se zdravijo nekdanji odvisniki. Vstopimo v mogočno svetišče: tri ladje, stopnišče, kripta in nad njo osrednja apsida, z velikim mozaikom, ki prikazuje božansko skrivnost gore Tabor; okrog mozaiki, ki upodabljajo spremenitve božjega Sina: rojstvo, evharistija, trpljenje in vstajenje …. Pri daritvi v kripti, pri kateri je trajno navzoče Jezusovo spremenjenje pod podobama kruha in vina, prosimo, naj Gospod odpre oči naše vere v to skrivnost na tem kraju … To je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte! … Na nas se zliva nebeška lepota tega kraja, tu smo deležni delčka nebes (pav) … Obiščemo še oba ‘manjša šotora’, Elijevo in Mojzesovo kapelo in na kratko obnovimo še zgodbi obeh mož, ki v Stari zavezi utelešata postavo in preroke. .. Gospod, dobro je, da smo tukaj! … Ali moram res že oditi, se sprašujem tudi sam … Povabilo, ki ga vsakdo prejme na tem kraju je: da poslušamo ljubljenega, ker nam je razodel Očetovo obličje in nas vabi, da se z gore spustimo v naše običajno življenje ter izpolnjujemo njegovo voljo – pa čeprav je to še tako težko.

piše in fotografira: Marko Čuk

Sv. Hilarij je bil naslednik sv. Mohorja na oglejskem škofijskem sedežu. Skupaj s svojim diakonom sv. Tacijanom je umrl kot mučenec okoli leta 290.
V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 155) lahko ob njunem godu preberete, kako mučeniški spisi, ki so prepleteni z legendarnimi dostavki, opisujejo njuno mučeništvo.

Na Slovenskem je sv. Hilariju posvečena cerkev na skrajnem zahodnerm robu našega ozemlja (sv. Volar), na Miji nad Breginjskim Kotom (Kred – KP).

Na današnji dan obhajajo v goriški nadškofiji praznik svetega škofa Hilarija in njegovega diakona Tacijana, ki sta bila oglejska mučenca. Njima je posvečena goriška stolnica, mesto Gorica ju časti kot svoja zavetnika.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 99

Mlad fant je doživel hudo prometno nesrečo. Prej je bil še poln življenja in mladostne moči, sanjal je o lepi prihodnosti, sedaj pa se je moral soočati s smrtjo.
K njemu so poklicali duhovnika. Ko je fant prišel k zavesti, je s slabotnim glasom dejal: »Nisem si mislil, da bom tako zgodaj moral umreti. Vem, da obstaja večno življenje, in vem, kako moramo živeti, da ga dosežemo, a mislil sem si: mlad sem še, za to bo še čas!«
Zelo mu je bilo hudo, da se mu bliža konec, ko je komaj začel živeti. Duhovnik mu je podelil zakramente za umirajoče. Kmalu je izgubil zavest in se preselil v večnost. »Nikoli ne bom pozabil žalosti na njegovem obrazu, ker ni vedno izkoristil milosti, ki mu jih je Gospod podarjal v življenju!« je dejal duhovnik.

Izkoristiti moramo čas, ki nam je darovan za odrešenje. To je čas milosti. Nespametno je odlagati misel na odrešenje na kasneje. Postni čas je poseben čas milosti zate in zame. Za vse!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2018), 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kaj hočeš od mene, Bog? Mirno živim svoje življenje ... iz dneva v dan, iz tedna v teden iz leta v leto ... Od ponedeljka do petka si v potu svojega obraza služim vsakdanji kruh ... soboto sem si prihranil zase, nedelje pa so Tvoje ... Tako si zapovedal in tega se držim. Mar hočeš več?

Kaj hočeš od mene, Bog? Iz nabiralca plodov sem se razvil v lovca ... pa v pastirja in kmeta ... postal sem vojak in osvajalec ... odkritelj in raziskovalec ... znanstvenik in teolog ... O Tvojem stvarstvu vem več kot Ti, ki si ga ustvaril ... Še o Tebi, se mi zdi, vem več, kot veš sam ... Namnožil sem se, napolnil sem zemljo in si jo podvrgel ... Tako si zapovedal in tega se držim. Mar hočeš več?
Kaj hočeš, Bog? Od Adama in Eve si hotel naj ne jesta od drevesa spoznanja ... Od Noeta si hotel naj zgradi ladjo ... Od Abrahama si hotel naj ti daruje sina ...

Kaj hočeš od mene, Bog? Drevo spoznanja je obrano ... Ladja je nasedla na pesku in iz njenega preperelega lesa sem si na taistem pesku zgradil hišo ... Otroci so mi pobegnili od doma in tako nimam nikogar, da bi ti ga ponudil v žrtev ... Kaj torej hočeš od mene?!
Vem, da si zahteven, Bog, a ne zahtevaj preveč ... Ne zahtevaj več, kot premorem in zmorem ...
Nista zmogla Adam in Eva, čeprav sta bila edina na svetu ... a sadovi spoznanja so bili mamljivi in slastni ... zmagala je kača ... napuh ... želja: biti kot Bog ...
Ni zmogel Noe, čeprav je bil edini pravični na svetu ... a sadovi zemlje so bili mamljivi in slastni ... zmagala je žeja ... strast ... želja: počutiti se kot Bog ...
Sprašujem se: bi zmogel Abraham? Ko bi Ti ne poslal angela in ovna, bi mar res zamahnil z nožem? Blagoslovil si ga, ker je bil poslušen in pokoren ... Prosim, ne odteguj mi blagoslova, čeprav dvomim in se ti upiram ..., ker ti hočeš veliko, Bog, ... včasih preveč!
Zapovedi, ki si jih dal Mojzesu, sem zapisal na kamen ... a Ti hočeš, da jih zapišem v srce ...
Zapovedi, ki si jih dal Mojzesu, poznam ... a ti hočeš, da jih izpolnjujem ...
Zapovedi, ki si jih dal Mojzesu, sprejemam ... a ti hočeš, da jih vzljubim ...

Kaj hočeš od mene, Bog? Ti, ki lastnemu Sinu nisi prizanesel ...
Ko me poti in bližnjice, ki jih v življenju ubiram, pripeljejo v dvorano zadnje večerje ..., ko me izdajo prijatelji ...
Ko se pot ustavi v Getsemanskem vrtu ..., ko se Tvoja volja ne ujema z mojo...
Ko padejo udarci in teče kri ..., ko trpim ...
Ko zaboli trnjeva krona ..., ko sem izpostavljen posmehu in me zatajijo najbližji ...
Ko objamem križ ... in se mi zdi, da si me še Ti zapustil ...

Kaj hočeš od mene, Bog? Mar hočeš več kot od svojega Sina?
Kaj v resnici hočeš od mene, Bog?Ž

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 3, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Zgodnje pomladanski dan. Janez je zjutraj opazil prve sive lase na svoji glavi. Nasmehnil se je. Kdo ve, zakaj ga danes spremljajo davni življenjski spomini. Kakor zahvalna pesem so za nekaj lepega, neizrečenega. Pritisne na gumb najsodobnejšega traktorja. Nekam nerodno izskoči in z obema nogama udari na sveže zorano zemljo dolge njive. Globoko zajame zrak. Blag veter prinese vonj čudovite lepote njegove drage rodne vasi. Iz cerkvice na griču se zasliši opoldansko zvonjenje. Ob robu njive njegov oče pripravlja pšenično seme. »Ata, malo počakaj!« mu zakliče. Okorno sklene utrujeni roki. »Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj ...« Nikoli ga ni bilo sram moliti, kjer koli je bil. To je bil nekakšen neizmeren dar, moč za sleherni dan, za vsako preizkušnjo.
Prereže ga davni spomin. Šest let mu je bilo. Oče ga je utrujen dvignil in skoraj tekel z njim po ulicah mesta. Ko sta se ustavila pred staro bolnišnico, so v daljavi zvonovi oznanili poldan. Prišla sta na obisk k mamici, ki je umirala mlada za težko boleznijo – rakom. Stopil je k njej, ko ga je vsa bleda in izmučena gledala z nepopisno ljubeznijo. Stegnila je tresočo roko in pogledala moža. »Nikoli nisem pomislila, da bom sposobna darovati svoje trpljenje zanj« ... S hladnimi prsti je nežno in dostojanstveno pokrižala svojega malega Janeza. Deček jo je skoraj prestrašeno vprašal: »Mama, zakaj to delaš?« »Boš že razumel, ko boš velik!« Nekaj dni zatem je umrla.
Trepetajoči veter prinaša od daleč glas zvonjenja. Janez globoko zavzdihne. Redko je pomislil – a vedno je vedel, da se je uresničila mamina napoved. Globoko v sebi nosi zgled ljubezni in upanja tiste vere, ki mu jo je podarila njegova draga mama. Njena žrtev je bila bogato poplačana. Ostal je to, kar je najbolj želela – veren, priden in pošten človek. Nasmehne se. Pogleda očeta in zakliče: »Dajmo, ata!« Pogumno skoči na svojega železnega konjiča. Znova pritisne na gumbe digitalnega robota. Kako se je vse spremenilo, pomisli. Ljudje vedno redkeje molijo, v vaški cerkvi je maša vsako tretjo nedeljo, ker primanjkuje duhovnikov. Ampak njegov sin Gregor je tudi veren in dober fant. Naslednje leto se bo poročil. Tako zagnanega, veselega kmeta ni daleč naokoli. Janez se zadovoljno nasmehne. Kako čudno: spomini in prihodnost. Tisti, ki zares molijo, molijo nenehno vsak trenutek svojega življenja. In tisti, ki so nas naučili takšne molitve, so nam podarili največji zaklad. »Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri ...«
Stanislav. (zgodbe) Ognjišče (2016) 03, str. 45

Pri kesanju na začetku maše molimo v skupnem kesanju: »... priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil.« Kar zadeva »besede in dejanja«, mi je čisto jasno, tu se lahko obvladam, čeprav je že tu včasih težko in mi lahko kakšna beseda »uide« tudi v misli. Toda kako naj se obvarujem, da se mi grešno razmišljanje ne bo vsiljevalo v misli, čeprav tega nočem ... Vem, da lahko misli tudi namerno spodbudim, toda ali obstaja kakšna metoda ali način, s katerim bi se tega rešil? Kaj torej storiti z grešnimi mislimi, ki se mi pojavijo proti moji volji? Pa še to, kako dolgo lahko hodim k obhajilu, ne da bi šel k spovedi – ali je pri tem odločilna moja vest?
Franci

Hvala za dve zelo aktualni vprašanji. Še posebej zanimivo in precej razširjeno je prvo, glede grehov v mislih. Misli so izredno pomembne. Radi rečemo, da se pravzaprav za človeka vse prične »v glavi«. Vsaj za zavestne stvari, za katere tudi nosimo večjo ali manjšo odgovornost, to gotovo drži.
V vašem razmišljanju sem zaslutil nekaj zelo lepega, željo namreč, da bi bili brez vseh slabih misli. Tudi jaz bi si to zelo želel. Da bo odgovor na vaše vprašanje bolj jasen, najprej dobro razločimo med grešnimi mislimi in slabimi mislimi, ki se pojavljajo kot skušnjave. Teh drugih, se verjetno trajno ne da osvoboditi, razen če to milost podeli na izreden način Bog sam. Na to nas navede misel, da se jim celo Jezus ni mogel izogniti. Saj si lahko skušnjave hudega duha v puščavi, kakor one, ki so prišle po ljudeh, ko je Jezus visel na križu, zlahka predstavljamo kot misli, ki jih je Jezus zaznal. A zanj gotovo vemo, da ni grešil, čeprav se mu je pojavila misel, da naj ob lakoti, ki jo je čutil, kamne spremeni v kruh; in kot Bog bi končno to tudi lahko storil (če malo poenostavimo). Torej je naše prvo spoznanje, da slaba misel, ki se nam pojavi spontano oz. brez naše volje ali posebne dejavnosti, ni greh. Grešna misel je lahko skušnjava, ni pa že greh. Za grešno misel (kasneje tudi besedo in dejanje) namreč velja, da mora biti slaba, hotena, zavestna in svobodna. To bi pomenilo, ko misel, ki me vabi v greh, svobodno sprejmem, se hote pri njej zadržujem in jo z domišljijo še dopolnjujem, takrat jo »spremenim« v greh v mislih. Podobno je tudi z željami in hrepenenji ter človeškimi potrebami (po hrani, pijači, spolnosti, uveljavljanju ...), ki jih misel sproži.
Poglejmo malo bolj podrobno, kakšen proces se pri slabi misli sproži v našem duhovnem področju. Evagrij Pontski, sorazmerno znan cerkveni oče na Vzhodu, opiše pet stopenj procesa od misli do strasti. Prva je misel, ki se pojavi kot sugestija; vznikne lahko iz podzavesti ali jo izzovejo zunanji povzročitelji; na oboje nimamo neposrednega vpliva. Npr. med učenjem se mi vrine misel, da bi skočil na facebook. Tako se pojavi vprašanje, kaj bom storil s to mislijo. Lahko jo takoj prepoznam kot skušnjavo, saj se jasno zavedam, da je sedaj čas študija, in ji ne polagam nobene pozornosti več. Lahko pa se ob njej zaustavim in se pričnem z njo ukvarjati, kako to, da se mi je sploh pojavila, saj vendar nimam sedaj časa ... in tako naprej. A v tem drugem primeru sem se že zaustavil pri njej in ji posvečam verjetno več pozornosti, kot je zasluži, glede na to, da sem jo spoznal kot skušnjavo. Če je še nekaj časa ne bom »dal na hladno«, se že znajdem na drugi stopnji, ki jo prepoznamo kot dialog s to mislijo. Četudi je to še »dopovedovanje« tej misli, da je napačna in da nimam časa, ker se moram učiti, če traja predolgo, ni več nekaj nevtralnega. Počasi pronica v mojo globino. In v nekem trenutku se bo pojavil prvi dvom: morda pa bi vendar bilo dobro malo prekiniti učenje in ... In tako zdrsnem na tretjo stopnjo procesa, ki ga opredelimo kot boj. Gre seveda za duhovni boj na »meji«. Za trenutek se znajdem že na drugi strani, a se sprva tega še zavem in se v duhu spet postavim na pravo stran. A stvar se bo gotovo ponavljala, če ne bo nekega odločnega posega, in postanki na drugi strani bodo vedno daljši, vedno več bo opravičil, celo potreba po stiku z drugimi preko medmrežja se bo pojavila. In kaj hitro in pogosto se ta proces znajde na četrti stopnji, ko dozori odločitev, da je vendar ta začetna misel v tem trenutku nekaj dobrega zame in zato jo uresničim; takoj ali ob prvi možni priliki. Pravi greh se pravzaprav prične šele s to privolitvijo. Seveda pa tudi prejšnje stopnje niso vse enako »nedolžne«. Najbolje in najuspešneje se je slabi misli, skušnjavi, upreti takoj in odločno, na prvi stopnji; na vsaki naslednji je že težje. Če pa ta proces o neki isti stvari večkrat ponovimo, postane peta stopnja, ki se imenuje strast. To pa pomeni, da smo ta miselni vzorec tako utrdili, da se ob ponovnem pojavu sugestije takoj odločimo za delovanje.
Iz tega procesa je mogoče sestopati počasi s stopnje na stopnjo. V duhovnem boju proti grešnim mislim si lahko pomagamo na več načinov. Pomembno izhodišče je, da prosimo Boga za moč in milost in da ne računamo nase, da bomo mi sami zmogli. On v nas bo zmogel. Zato mu je dobro vedno znova izročati svojo voljo, spomin, misli, želje, hrepenenja ... Nato je pomembno, da si ne dopovedujemo, da te in te misli ne bi smelo biti in da jo bomo direktno izgnali. S tem jo samo utrdimo. Veliko bolj uspešno je v tistem trenutku pozornost usmeriti v nekaj, kar nas zelo zanima; si zapeti kakšno lepo in priljubljeno melodijo; morda je še bolj uspešno pričeti ponavljati določen stavek Božje besede, a je primerno, da ga imamo že pripravljenega, za vsak slučaj; torej, da ga znamo na pamet. Zelo učinkovito je tudi, to misel takoj naglas nekomu povedati, najboljše duhovnemu človeku. Npr. otrok, ki se uči, pove misel o »face book-u« mami, ki slučajno pride mimo. Skoraj zagotovo skušnjave ne bo več.
Glede vprašanja o obhajilu brez spovedi pa samo nekaj kratkih misli. Najprej je dobro imeti jasno zavest, da obhajila nismo nikoli vredni, v smislu, da si ga zaslužimo. Združitev z Gospodom pod podobo kruha in vina je vedno zastonjski in neprecenljivi dar. Da pa se ta osebna združitev dveh oseb, naše in Kristusove, lahko zgodi, ne sme biti ovir med njima, oziroma moramo biti v posvečujoči milosti. To pa praktično pomeni, da smo brez velikega greha, ki bi za očiščenje zahteval zakramentalno spoved. Majhne grehe nam odpusti tudi iskreno kesanje pri sveti maši in obhajilo samo, saj se Bog ne more združiti z grehom, niti najmanjšim. Takšno stanje pa lažje ohranjamo, če zakrament sprave obhajamo redno. Kar pomeni v glavnem vsaj vsak mesec, tudi če nismo v težki grešni situaciji. Primernost ali ne za pristop k obhajilu se torej ne presoja po štetju dni od zadnje spovedi, ampak glede na duhovno stanje človeka. Če pa nismo v zavesti velikega greha, lahko prejmemo sveto obhajilo vedno, ko se vredno in živo vključimo v obhajanje svete maše ali kakšnega drugega obreda, ki vključuje obhajilo. Normalno enkrat na dan. V kakšnih izrednih primerih, ko se iz primernih razlogov udeležimo svete daritve dvakrat v istem dnevu, pa lahko pristopimo k obhajilu obakrat. Ne pa več tretjič, če bi slučajno tisti dan tako naneslo, da bi še tretjič bili pri obhajanju svete maše.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str 104-105.

Zgodba

Ali me boš kaznoval?

Neka deklica je gledala svojega strica, ko je iz predala vzel dragocen biser, ga malo podržal proti svetlobi in položil nazaj v predal.
Ko je stric šel od doma v službo, je deklica iz radovednosti odprla predal, da bi videla biser. Ko si ga je ogledovala, jo je obšel občutek krivde, da dela nekaj, česar ne bi smela. Dala ga je nazaj, zaprla predal in začela neutolažljivo jokati in čakati na stričevo vrnitev.
Ko je zvečer prišel, je deklica stekla k njemu in mu s solzami v očeh povedala, kaj je storila in kako krivo se počuti. »Stric,« ga je vprašala, »ali me boš kaznoval?«
»Da, da,« je odgovoril, »kaznoval te bom in sicer tako.« Objel jo je in poljubil.

Misel

Božje odpuščanje lahko dosežemo. Ključ, ki Božjemu odpuščanju na široko odpre vrata, je preprost: da ga prosimo s ponižnim in skesanim srcem. Ljubi nas in zato nam je vedno pripravljen odpuščati.
Brez odpuščanja nismo resnično svobodni. Potrebujemo Božje odpuščanje, pa tudi odpuščanje tistega, ki smo ga s svojim ravnanjem prizadeli.
Tisti trenutek, ko se iskreno kesamo in spovemo svojih grehov, nam Bog, ki je usmiljen, zvest in pravičen, odpusti vse naše krivičnosti.

Molitev

Gospod Bog,
prepričani smo,
da tvojega odpuščanja ne prejmejo edinole tisti,
ki te zanj ne prosijo.
Saj velikodušno odpuščaš vsem,
ki te iskreno prosijo.
Nočeš smrti grešnika,
marveč hočeš, da se spreobrne in živi.
Verujemo, da je odpuščanje
ena od tvojih temeljnih lastnosti.
Prosimo te, utrdi našo vero v tvoje odpuščanje.
Daj nam moč,
da bomo zmogli tudi mi odpuščati tem, ki nas prizadenejo.
Ko molimo »odpusti nam naše dolge«,
s tem izpovemo svojo željo in potrebo,
da nam očistiš srce sovraštva in zamere.
Obenem pa izkažemo pripravljenost,
iz srca odpustiti vsem,
ki so se pregrešili proti nam.

Iskra

Blagor tistemu, ki so mu pregrehe odpuščene,
ki so mu grehi oproščeni.
Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivde
in v njegovem duhu ni prevare. (Ps 32,1-2)

Odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom. (Mt 6,12)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 83-85.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Sem vaša redna bralka. Že nekaj časa se sprašujem, kaj pomeni če narediš vse potrebno za popolni odpustek, za nekoga, ki je pogubljen? Ali ima lahko pogubljena duša bližnjega še poseben vpliv nate. V smislu: če je šel moj prijatelj v pekel, se bo on še posebej potrudil, da se še jaz pogubim?
Kaj pomeni z vidika vic in pekla za nekoga, ki je naredil samomor. Pred tem pa napisal v poslovilnem pismu, da pri pogrebu ne želi imeti nič, kar je povezano s Cerkvijo. Obtožil je punco, da je ona v veliki meri kriva za njegovo odločitev. Pred tem je izgubil službo, se začel vdajati pijači, z očetom se nista razumela, starša sta bila ločena. Bil je zelo vase zaprt, nikoli ni nikomur zaupal osebnih stvari. Imel je minimalno versko vzgojo. Pri pogrebu je bil kljub vsemu prisoten duhovnik.
Že vnaprej se vam lepo zahvaljujem za odgovor.
Božena
Poskušal bom na kratko odgovoriti na vaša vprašanja, ki nikakor niso preprosta. Še posebej je nemogoče kaj zelo jasnega reči glede konkretnih oseb, ker ne poznamo njihove resnične situacije v trenutku smrti.
Kako je torej s popolnim odpustkom, pridobljenim za pogubljenega človeka? Najprej naj poudarim, da za nobenega konkretnega človeka ne moremo z gotovostjo reči, da je pogubljen. Cerkev razglaša le svetnike, glede pogubljenosti ne daje svojih sodb. To pomeni, da je trenutek smrti zelo oseben in skrivnosten dogodek, ki ga poznata samo Bog in umrli. Kaj se v dogodku prehoda iz tega življenja v večno življenje zgodi, lahko mi, ki še živimo to zemeljsko življenje, le ugibamo. Ker pa je Bog usmiljeni Oče, kot smo v izteklem izrednem letu usmiljenja ponovno globlje dojeli, si moremo predstavljati, da stori prav vse, da bi v tem končnem dogajanju na tem svetu še osvojil tega svojega otroka in mu omogočil odrešenje. Če vzamemo teoretično, da je človek pogubljen, zanj seveda popolni odpustek nima prav nobenega učinka več. Vendar pa prizadevanje in zadoščevanje tistega, ki je odpustek pridobil, nikakor ne gre v nič, ampak postane del duhovnega zaklada Cerkve, iz katerega odpustki zajemajo odrešujočo moč.
Glede vpliva rajnih na nas ne vemo veliko. Z gotovostjo lahko pričakujemo, da tisti, ki so po smrti združeni z Bogom, svetniki torej, delujejo pozitivno za naše odrešenje. To je tudi splošno učenje Cerkve. Vendar pa tudi ta vpliv ni neomejen. Bog je vsekakor med nami in rajnimi postavil ločnico, ki je sami od sebe ne moremo prestopiti. Glede pogubljenih nikakor nimamo enakega poznavanja ali razodetja kot glede odrešenih. Ker hudobni duhovi lahko negativno delujejo na nas, kljub svoji pogubljenosti, lahko sklepamo, da bi neki določen vpliv lahko imeli tudi pogubljeni ljudje. Nikakor pa ta vpliv ne more biti tako močan, da se ga s svojo svobodo in duhovnim življenjem, torej s svojo povezanostjo z Bogom, ljudje ne bi mogli osvoboditi. V nobenem primeru pa to ne more biti kakšen direkten vpliv, marveč le posredno, največkrat je povezan s spomini na tega človeka ali z notranjimi ranami, negativnimi življenjskimi vzorci, ki jih je kdo ob tem človeku dobil in jih v svoji psihični strukturi nosi naprej in ga zato lahko tudi ovirajo na poti odrešenja.
Vaše vprašanje glede samomorilcev je za nas Slovence precej aktualno, saj smo na žalost še vedno narod, ki je glede samomorilnosti v svetovnem vrhu. S pomočjo psiholoških in psihiatričnih znanj smo prišli do spoznanja, da je samomorilec skoraj dosledno v zelo nesvobodnem stanju. V sebi nosi vrsto skrivnosti, bolečin, ran, ali ima zaradi drugih izkušenj zamegljen stvaren pogled na resnično situacijo. In vse to v veliki meri vpliva na njegovo odločitev. Če vzamemo vse to v obzir, potem lahko sklepamo, da sama odločitev za samomor ne vključuje vseh elementov, ki so potrebni za tako velik greh, ki bi popolnoma prekinil človekov odnos z Bogom – kar bi seveda pomenilo pekel. Če pa so ‘olajševalne’ okoliščine botrovale temu, da je to dejanje subjektivno le bolj ali manj težki greh, potem pa seveda takšnega človeka čaka očiščevanje v vicah, ki pa se vedno ‘dobro konča’.
Ko sprašujete v konkretnem primeru glede zapisanega v poslovilnem pismu določenega rajnega človeka, lahko rečem le to, da je načelno potrebno spoštovati zadnjo željo rajnega. Tudi če ni želel imeti nič cerkvenega na pogrebu, to še nič ne določuje, kako sta se z Bogom ‘pogovorila’ v resničnem dogodku prehoda. Tega ni mogel on ne vedeti ne določiti vnaprej. Že sam vaš opis tega fanta izraža, da je bil precej zaprta osebnost z veliko ranjenosti v svoji duši; kar nam daje še več možnosti za razmišljanje, da se je v trenutku prehoda, ko mu je Bog omogočil bolj jasen in resničen pogled nase in na svoje življenje, lahko odločil bolj pozitivno.
Dogajanje ob slovesu in pogrebu umrlih pa ni namenjeno samo umrlim, ampak v veliki meri tudi tistim, ki za njim še ostanejo v tem zemeljskem življenju. Zato je prav, da odločitve glede konkretnosti ob pogrebu vključujejo tudi potrebe in želje svojcev. Če so glede prisotnosti duhovnika na pogrebu želje pokojnika in svojcev različne, je v prvi vrsti treba upoštevati pokojnikovo željo; vendar pa se kdaj iz upravičenih razlogov, ki morajo biti jasno razpoznavni, lahko upošteva tudi želja svojcev, duhovnik pa lahko svojo prisotnost na pogrebu tudi kaj prilagodi razmeram.
TURNŠEK, Marjan. (pisma) Ognjišče (2017) 2, str. 46