Pogosto sta lovila odhod trajekta s hitro vožnjo, tokrat pa je bilo do časa njegovega izplutja kar dobre pol ure. Zapeljal je do hišice, kjer prodajajo karte za prevoz na otok, kar iz avta kupil vozovnico in po plačilu odložil denarnico v predalček v vratih ter zapeljal v čakajočo vrsto.
Prijeten poletni večer ju je zvabil na klopco ob morju. Začetek počitniških dni. Nikamor več se jima ni mudilo. Predala sta se dnevu, ki je počasi ugašal in prisluhnila nežni govorici valov.
Noč je že bila, ko je zapeljal na trajekt. Še nekaj kilometrov in bila sta na cilju. Znosila sta pripeljano prtljago na svoje mesto, vklopila elektriko, uredila kuhinjo, pripravila spalnico in pregledala, če sta morda kaj pozabila doma.
»Ne vem, ali sem denarnico že odnesel v hišo?« vpraša Božo ženo, medtem ko jo išče po avtu.
»Tukaj je ni,« mu kmalu odgovori.
»Točno vem, da sem jo po plačilu odložil v predal v vratih. Pa je ni!«
»Nekje že mora biti,« skuša mirno odgovoriti.
Božo pohiti v kuhinjo, prebrska vse, kar sta pripeljala s seboj, in steče nazaj do avta ter s svetilko preišče vse kotičke.
»Ni je! Nikjer je ni!« zbegano ugotavlja. »Pasti je morala iz vrat. Nazaj do trajektov grem.«
»Rajši pokliči upravo in vprašaj, če so kaj našli.«
Nervozno brska po telefonu, da bi našel ustrezno številko, pa je ne najde.
Zazvoni telefon.
»Klical si me,« se oglasi hčerka.
»Nisem te klical. Morda po pomoti, ker sva zadnja govorila. Denarnico sem izgubil.«
»Si poklical na upravo trajektov?«
»Ne še. Ne najdem številke.«
»Bom jaz to uredila. Ti pa pokliči na ambasado, da ti povedo, kaj moraš storiti.«
K sreči se ob vsakem prehodu meje poleg raznih informacij izpiše tudi njihova telefonska številka. Da naj se umiri, mu je svetovala uslužbenka, prekliče bančne kartice, nato pa odide na postajo policije, da prijavi izgubo dokumentov. Brez tega potrdila ob povratku ne bo mogel prestopiti meje.
Pokliče na banko in ravno ko začne razlagati, kaj se mu je primerilo, zazvoni ženin telefon. Hčerka vsa vesela sporoči, da je nekdo našel denarnico, jo hotel izročiti pri blagajni trajekta, kar so odklonili in ga napotili na postajo policije. Tam so ji že potrdili, da se nahaja denarnica pri njih in jo lahko jutri tam tudi prevzame.
Vsa teža večera je padla nekam globoko v tla.
Drugi dan sta se odpravila na pot. V dopoldanski vročini sta iskala policijsko postajo. S pomočjo domačinov sta jo končno našla.
»Podpišite, da v denarnici nič ne manjka,« je bila policistka uradna.
»Kdo pa je našel mojo denarnico?« je vprašal poln pričakovanja.
»Tukaj vse piše. To pa je njegova telefonska številka,« kratko odgovori in mu poda šop papirjev.
Pobožal je denarnico. Še nikoli ni storil tega.
Pokliče.
»Prosim,« se oglasi moški glas srednjih let.
»Včeraj ste našli mojo denarnico. Nimam besed, kako naj se vam zahvalim. Hvala, res hvala!«
»Kaj bi se zahvaljevali. Samo svojo dolžnost sem naredil.«
»Več kot to ste naredili. Tega ne bi naredil vsak. In policijsko postajo sem danes komaj našel. Kako ste se potrudili in koliko časa ste žrtvovali! Zelo veliko sem vam dolžan.«
»Je že dobro. Lepe počitnice vam želim,« je bil najditelj kratek.
»Ali se vam lahko vsaj nekoliko oddolžim?«
»Dajte no.«
»Ali lahko zmolim kakšen očenaš ali dva za vas.«
»To pa z veseljem sprejmem,« je dejal in kar nekaj časa molčal. »Take zahvale pa nisem pričakoval.«
Že nekaj let je minilo od tedaj. Nevidna povezava pa je ostala.
***
V letih, ko je zaradi boljšega zaslužka odšlo v tujino veliko Slovencev, se jim je pridružil tudi Ivan in ostal v Nemčiji vrsto let. Pa ni prišel s trebuhom za kruhom, ampak z diplomo v žepu in po večletnem uspešnem in ustvarjalnem delu v Sloveniji. Želel je dopolniti svoje znanje in privarčevati toliko sredstev, da bi doma odprl svojo delavnico, o čemer je sanjal že dolgo časa. Čeprav je skrbno obračal zasluženi denar, pa pri nakupih avtomobilov ni varčeval. Po nekaj letih si je že lahko privoščil zadnji model mercedesa. In s skoraj novim mercedesom se je pripeljal na bencinsko črpalko, natočil gorivo ter stopil do blagajne. Iz žepa suknjiča je hotel potegniti denarnico, pa je ni bilo! Še enkrat je nervozni pretipal prazen žep, nato pa še vse druge. Blagajnik ga je nekoliko nezaupljivo opazoval.
»Oprostite, menda sem denarnico odložil v avtu.«
Pohitel je do avta, blagajnik pa ga je spremljal s pogledom. Vrnil se je praznih rok.
»Oprostite, denarnico sem očitno pozabil doma, takoj se bom vrnil,« je zagotavljal.
»Lahko, ampak brez rezervnega kolesa.«
»Kako? Brez rezervnega kolesa? Mi ne zaupate?« je bil užaljen.
»Odvzeli bomo kolo, potem pa se lahko odpeljete po denarnico!«
»Kaj mislite, da bi imel denar za mercedesa, za bencin pa ne?« je zgroženo dopovedoval.
Uslužbenec ni pokazal razumevanja.
»Samo malo počakajte. Prvi rojak, ki bo pripeljal na črpalko, mi bo posodil teh nekaj mark,« mu je bilo vse jasno. Dobro je vedel, da biva v tej okolici mnogo Slovencev.
Uslužbenec se je pomilovalno nasmehnil.
Ivan je nemirno čakal v bližini blagajne in prisluškoval, da bi zaslišal nemško govorico s slovenskim naglasom. Vedno bolj nervozno je pogledoval na uro, uslužbenec pa ga je ves čas bolj ali manj neopazno opazoval. Čez dobre pol ure, ko je že skoraj obupal, je po nekaj izrečenih besedah novega kupca vedel, da je dočakal rojaka.
»Oprostite,« je nekoliko previdno začel.
»O, domač pozdrav!« je bil ta veselo presenečen.
»Malo tudi pozdrav. Še bolj pa prošnja … Denarnico sem pozabil doma …« ni dokončal stavka.
»Že razumem. Sedaj imate pa težave. Seveda vam lahko posodim,« je pohitel neznanec. »Ste hoteli plačati pri tej blagajni?«
»Ne, pri sosednji.«
Skupaj sta stopila do blagajne. Sprejel ju je presenečeni blagajnik. Nič ni rekel, le videlo se je, da težko verjame svojim očem. Ob odhodu ju je spoštljivo pozdravil.
Ko se je Ivan neznancu, ki je medtem povedal, da je Tone, iskreno zahvaljeval, ga je ta presenetil: »Kaj bi se zahvaljevali. Ste opazili prodajalčev pogled? Tako spoštljivo me že dolgo ni nihče pogledal.«
Ko je Ivan prinesel denar in se je Tonetu spet zahvaljeval, ga je ta prekinil: »Takšen dogodek šteje več kot denar!«

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 8 (2022), 88-89.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Imam vprašanje verske vsebine in se mi je zdelo da se bo za odgovor najbolje obrniti k vam. Ko sem bil nedavno pri sveti maši, sem zasledil ta stavek : »Bog ljubi vse ljudi, ki se ga bojijo«. Zanima me, zakaj bi se moral bati Boga, če nam Bog hoče samo dobro in bi nam rad pomagal? To zanima mene in mojega očeta.
Ignac

Iz zastavljenega vprašanja sije pravi verski občutek Božjega ljudstva. Če je v novi zavezi Bog razodet kot Ljubezen, je res nenavadno, da bi se ga morali bati. Povrhu tega pa je Jezus pogosto spodbujal učence: »Ne bojte se!« Ker pa v stari zavezi najdemo tudi izraz “strah božji (Gospodov)”, ki je, sicer redko, uporabljen tudi v novi zavezi, bo treba pravi pomen tega izraza iskati v pomenu, ki mu ga daje Sveto pismo. Na hitro preglejmo s tega vidika Sveto pismo. Najprej je v tem pojmu zajeto prepričanje starozaveznih ljudi, da človek ne sme videti Boga, in če bi ga, bi umrl. Od tod seveda strah, zlasti ko se je komu Bog na poseben način dal zaznati. Izaija po poklicnem videnju izrazi svoje občutje: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami /…/ in so moje oči videle kralja, Gospoda nad vojskami!« (6,5) Judje so se tudi zavedali, kako strašne reči je Bog storil v njihovi zgodovini, npr. uničil je Egipčane (2 Mz 14,31; 34,10), zato jim je vzbujal strah, še zlasti, kadar so svoj odnos z njim poslabšali. V tem primeru ni strah toliko izraz strahu pred Bogom kot takšnim, ampak bolj zavest, da so v svojem zaveznem odnosu z Bogom zgrešili. A že v stari zavezi odkrijemo, da po vsakem takšnem javljanju Boga in strahu v človeku, sledi poziv, naj se ne boji. Tako reče tudi Abrahamu, naj se ne boji (1 Mz 15,1). Takšen “strah božji” je v Svetem pismu vedno pravzaprav poziv k moralnemu ravnanju, ki je Bogu všeč. Takšno držo človeka imenuje Sveto pismo včasih pobožnost drugič pravičnost, kot izraža Ps 1,11: »Služite Gospodu v strahu, radujte se v trepetu!«. Bogaboječi je varen v Božjem varstvu in kdor hodi po Božji poti, bo deležen sreče in blagoslova (prim. Ps 1,1-3). Bolj ko se bližamo novi zavezi, bolj jasno postaja, da so bogaboječi tisti, ki izpolnjujejo Božjo besedo, Boga ljubijo in ostajajo na njegovi poti. In takšen strah božji, ki je poslušnost Božji volji, je začetek prave modrosti, kot beremo v Knjigi pregovorov (1,7; 9,10). »Tedaj boš razumel strah Gospodov in boš dosegel spoznanje Boga« (Prg 2,5). Prav v božjem strahu ima človek pravo držo pred resničnostjo Boga. Pripogniti se pred Bogom, pomeni bati se ga, to pa je drža češčenja. Človek je ustvarjen tako, da je ponižen pred Bogom in se mu s tem približa. V modrostni svetopisemski literaturi dobi ta izraz povsem pozitiven pomen in pravzaprav sinonim za vero v Boga, ki je izvir resničnega življenja: »Strah Gospodov je vrelec življenja, da se človek ogne zankam smrti.« (Prg 14,27) Ta pomen se nato nadaljuje v novo zavezo, kjer jasno izraža pravzaprav strahospoštovanje pred Bogom, ne pa goli strah. Torej, trudim se, da ne grešim predvsem zato, ker me je Boga strah, ampak predvsem zato, ker ga tako spoštujem in ga zato ne želim žaliti.
Na osnovi te vsebine ne preseneča, da najdemo “strah božji” tudi med darovi Svetega Duha. Pravzaprav najdemo darove Svetega Duha izražene že pri Izaiju: »Na njem bo počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega.« (11,2) Če pa torej razmišljamo z vidika, da je “strah Gospodov” dar Svetega Duha, pa ga nikakor ne moremo vrednotiti negativno v smislu golega strahu, saj po razodetju strah ni nikoli od Boga, kajti “v ljubezni ni strahu” (1 Jn 4,18). Torej nas dar strahu božjega ohranja v ponižni zavesti, da smo nič v primeri z Božjo vsemogočnostjo, da smo v primeri z njegovo svetostjo nevredni in da lahko Božjo milost zaradi svoje slabosti vsak trenutek izgubimo. A poudarimo še enkrat: ta strah ni divji, suženjski, ampak je sinovski, saj se varujemo greha, ker ne želimo razžaliti predobrega Očeta. Ta dar nam tudi pomaga odkriti vso zlobo greha in nas zato izpopolni v kreposti zmernosti, ko nas iz ljubezni odvrne od vseh slabih nagnjenj. Kar lepo izražamo tudi v pesmi: »Daj nam v strahu ti služiti in otroško te ljubiti. Pridi, pridi Sveti Duh!«
Sklenimo ta premislek o strahu Božjem z besedo bl. Antona Martina Slomška iz pridige, ki jo je imel kot kaplan v Novi Cerkvi, v kateri prikazuje sedmere darove Svetega Duha kot žlahtne kamne zveličanja: »Sedmi žlahtni kamen našega zveličanja: dar strahu božjega. Kristjani sicer moramo Boga ljubiti, le iz ljubezni njegovo sveto voljo izpolniti; ali kako malo jih je, ki se bolj iz ljubezni kakor od strahu pred božjo pravi­co varujejo greha. Strah pred božjo pravico človeka božje ljubezni uči in se v ljubeznivi otroški strah spremeni. Ta nas varuje, da ne razžalimo svojega Boga; zato veli sveti Avguštin: ˝Ako se greha iz ljubezni božje ne varuješ, varuj se vsaj iz strahu, kmalu te bo strah božji k ljubezni pripeljal; ljubezen pa bode vse tvoje delo Bogu prijetno pozlatilo in te zveličanega storilo.«

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str 34-35.

Ognjišče prebiram že od otroštva. Vzgojena sem bila v pravi krščanski družini. Pred kratkim sem se poročila. Mož je bil vse do poroke zvest nedeljskim svetim mašam. Po poroki pa se je vse spremenilo. Nedeljske maše opušča. V cerkev ga ne silim, ker se nočem prepirati. K svetim mašam ob nedeljah in praznikih odhajam sama. Za večje praznike pa gre z menoj, vendar ne v farno cerkev. Večinoma greva v sosednjo župnijo. Domačinom pravi tercijani, jaz pa ne vem, kaj sploh ta beseda pomeni.
Imam pa še en problem. Mož večkrat zahaja v igralnice, kar me zelo skrbi. Kako naj ga pregovorim? Tja je menda zahajal že v času najine skupne hoje, jaz pa za to nisem vedela. Enkrat sem ga po naključju dobila tam. Vendar tja kljub mojemu pregovarjanju še vedno zahaja. ne vem, kam to pelje. Pomislila sem že na marsikatero neumnost, vendar k sreči nisem mogla tega narediti.
Zelo bi bila vesela, če bi mi lahko kaj svetovali! Kako naj ga pregovorim glede igralnic, ker vem, da je to velik problem v mnogih družinah. Bojim se razpada družine zaradi zaigranega denarja.
Branka

Naj ti najprej razložim besedo »tercijani«, ki jo uporablja tvoj mož. Navadno se srečujemo z izrazom tercijalka, ki prvotno pomeni članico tretjega reda. Mnogi redovi imajo poleg prvega in drugega reda, ki predstavljata moške in ženske člane reda z redovnimi zaobljubami, še tretji red, ki združuje tiste kristjane, ki nimajo zaobljub, jih pa privlači duhovnost ali karizma tistega reda. Karizma pomeni poseben dar, zavzemanje za določeno krepost ali delovanje na nekem področju življenja. Frančiškanska karizma je npr. uboštvo, za salezijance delo z mladino itd. Tretjeredniki so torej laiki, ki živijo v svetu in po zgledu redovnikov uresničujejo njihovo karizmo. Najbolj znan je tretji red sv.Frančiška. Včasih so ti člani v svoji pobožnosti in vnemi pretiravali, zato je ta beseda dobila slabšalni pomen: neživljenjsko pobožni.
Glede tvojega moža mi je žal, da se, kot se zdi, pusti vplivati okolju, v katerem živi (verjetno v službi). To sklepam zato, ker noče iti v cerkev v svoji župniji. Prav delaš, da ga ne siliš, ker bi s tem samo poslabšala položaj. Svetujem pa ti, da se ob primernem trenutku z njim o tem mirno pogovoriš. Ko bodo prišli vajini otroci in jih boste dali krstiti in poslali k verouku, se bo morda kaj spremenilo. Naj ne manjka v vaši hiši verska literatura: Ognjišče, Družina, primerne verske knjige. Morda bo to literaturo vzel v roke in kaj prebral, da se otrese svojih predsodkov. Moli zanj in bodi vzor krščanske žene.
Glede igralništva je stvar resnejša. Pišeš, da si se o tem z njim pogovarjala, pa nič ne zaleže. Poskusi spet in spet. Najbrž je isti vzrok, kot za cerkev: prijatelji, ki nanj slabo vplivajo. Ne bi mogla ponuditi kakšnih boljših prijateljev, morda iz svojega sorodstva, da jih povabiš k vam, da greste skupaj na kakšen izlet ali na turo? Potrudi se, da se bo v tvoji družbi počutil bolje, kot v igralnici ali gostilni. Ustvari mu družbo, ki mu bo prijetna. Vem, da to ni lahko, ampak velja se potruditi.

več nasvetov tudi v knjižici Zasvojenost z igrami na srečo

Franc Bole (oče urednik), Pisma. Ognjišče (2007) 08, str. 75

Evangelisti Matej, Marko in Luka v svojih seznamih dvanajsterih apostolov ga navajajo nekje v sredini in sicer z imenom Bartolomej (iz tega je nastal Jernej); evangelist Janez pa ga v svojem poročilu, kako ga je Jezus poklical v apostolski zbor, imenuje Natanael. Doma je bil iz galilejske Kane, k Jezusu ga je privedel Filip; ko ga je Jezus zagledal, je rekel: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače« (Jn 1,47). Na podlagi te pohvale prikazujejo apostola Jerneja kot iskrenega in vedrega človeka. V času, ko je hodil z Jezusom po Palestini, ni povedal ali storil nič takega, kar bi se evangelistom zdelo vredno zapisati. Po Gospodovem vstajenju ga srečamo z nekaterimi drugimi apostoli ob Galilejskem jezeru. Izročilo ve povedati, da je apostol Jernej oznanjal evangelij v raznih pokrajinah Bližnjega vzhoda. Umrl je kot mučenec v Albanopolisu, glavnem mestu Armenije: živemu so potegnili kožo s telesa, nato pa ga obglavili. Na Slovenskem je apostol Jernej zelo češčen, o čemer pričajo številne njemu posvečene cerkve. (sč)

Na sliki: V. Metzinger, sv. Jernej (detajl slike sv. Jernej in sv. Eligij), olje na platno, okoli 1739, Kamnik, ž. c. Marijinega brezmadežnega spočetja.

Sv. Jerneju je na slovenskem ozemlju posvečenih 29 cerkva (13 župnijskih in 16 podružničnih). V LJ nadškofiji sta njegovi ž. c. v Begunjah pri Cerknici (1) in v Pečah (2),  p. c. pa ima v Stražišču (Kranj - Šmartin) (12),  Seničnem (Križe), sv. Jernej (Ljubljana - Šiška), Voklem (Šenčur), na Konjšici (Šentjurij - Podkum) (14) in na Rašici (Vel. Lašče). V KP škofiji je sv. Jerneju posvečena ž. c. v Senožečah, (3)  ima pa še pet p. c.: sv. Jernej (Cerkno) (15),  Gor. Zemon (Ilirska Bistrica), Kal (Košana), Petelinje (Pivka) in Seča (Sečovlje) (13).  – V NM škofiji je sedem Jernejevih cerkva: Ambrus (6),  Kočevje (5) in Šentjernej (spodaj)  so župnijske, Trebanjski vrh (Čatež - Zaplaz), Otovec (Črnomelj), Javorje (Sv. Križ - Gabrovka in Gombišče (Vel. Gaber) pa podružnične. – V MB nadškofiji so apostolu Jerneju posvečene štiri ž. c.: Sv. Jernej nad Muto (7),  Ribnica na Pohorju (4),  Slovenska Bistrica (9)  in Sv. Jernej pri Ločah; p. c. nimajo – V CE škofiji so tri ž. c. sv. Jerneja: Rogatec (8),  Vojnik (11)  in Zibika (10),  p. c. pa je v Breznu (Vitanje). – MS škofija nima nobene cerkve posvečene sv. Jerneju. (mč)

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 8, str. 131.

Nekoč je živel kralj, ki je modro vladal. Njegovi podložniki so ga imeli radi. Nekega dne je sklical svoje štiri hčerke in jim dejal, da se odpravlja na dolgo pot.
»Rad bi zvedel kaj več o Bogu, zato odhajam v oddaljen samostan, kjer se bom posvetil molitvi. V moji odsotnosti boste morale ve vladati!«
Hčerke so planile v jok in prosile očeta: »Oh, ne, oče! Ne zapuščaj nas. Ne bomo sposobne vladati brez tvoje pomoči.«
Kralj pa se je le nasmehnil. »Tudi v moji odsotnosti boste dobro vladale, a preden odidem, bi rad vsaki izmed vas nekaj podaril. Molil bom tudi, da bi vam to darilo pomagalo naučiti se, kako morate vladati.« In vsaki hčerki je položil v roke pšenično zrno ter odpotoval.
Najstarejša hči je odšla v svojo sobo. Zrno je zavila v zlat trak in ga položila v kristalno skrinjico. Vsak dan jo je vzela v roke in ogledovala zrno.
Druga hčerka je prav tako odšla v svojo sobo in položila pšenično zrno v leseno škatlico ter jo shranila na varen kraj pod svojo posteljo.
Tretja hčerka je bila zelo življenjska. Ko je dobila v roke zrno, je pomislila: »To zrno se v ničemer ne razlikuje od drugih žitnih zrn.« In ga preprosto vrgla proč.
Tudi najmlajša hčerka je odnesla pšenično zrno v svojo sobo. Premišljevala je, kakšen pomen naj bi zanjo imelo to darilo. Premišljevala je tedne in mesece. Ko je minilo skoraj leto, je končno razumela pomen daru.
Meseci so se povezovali v leta in hčerke so vladale v kraljestvu svojega očeta, dokler se ta lepega dne ni vrnil. Imel je dolgo brado in njegove oči so sijale od razsvetljenja, ki ga je dobil v letih molitve in premišljevanja. Kralj je pozdravil vsako hčerko posebej, potem pa jih je vprašal, če bi lahko videl dar, ki jim ga je izročil pred odhodom.
Najstarejša hčerka je odhitela v sobo in se vrnila nazaj s kristalno skrinjico: »Oče, glej, pazljivo sem povezala zlat trak okrog zrna, ga položila k postelji in ga od tvojega odhoda vsak dan pazljivo pogledala.«
Kralj se je sklonil, sprejel skrinjico ter se zahvalil.
Potem je prišla k očetu druga hčerka z leseno škatlico, v kateri je hranila pšenično zrno. »Vsa ta leta sem ga skrbno hranila pod posteljo,« je dejala. »Tukaj je.«
Spet se je oče sklonil k hčerki, sprejel skrinjico in se zahvalil.
Tretja hčerka je stekla v shrambo, pobrala prvo pšenično zrno, ki ji je prišlo pod roke stekla k očetu ter dejala: »Oče, tu je tvoje darilo.«
Kralj je z nasmehom sprejel zrno in se zahvalil.
Končno je pred očeta stopila najmlajša hčerka ter dejala: »Nimam več zrna, ki si mi ga dal ob odhodu.«
»Kaj pa si naredila z njim,« je zanimalo kralja.
»Oče, skoraj eno leto sem razmišljala, kaj naj naredim z njim, dokler se mi ni posvetilo. Odkrila sem, da je zrno seme. Zraslo je in rodilo cel klas drugih zrn. Potem sem vse posadila in sledila je žetev. Vsako leto znova sem to storila. Sedaj pridi, da boš videl sadove.«
Kralj je stopil za hčerko, ki mu je pokazala ogromno polje, posejano z žitom. Bilo je tako veliko, da ga nisi mogel zaobseči s pogledom in bilo bi ga dovolj, da bi z njim nasitil prebivalce kraljestva.
Kralj je stopil pred hčerko, snel zlato krono in ji jo položil na glavo. »Naučila si se, kako je treba vladati,« ji je nežno dejal.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str. 20-22.

Kralj je nagradil najmlajšo hčerko, ker je najboljše izkoristila dar, ki ji ga je dal. Vse hčerke so sicer cenile očetov dar in ga hranile, a najmlajša je iz daru naredila največ: iz očetovega daru je naredila dar za druge.
Podobno Jezus v evangeljski priliki o talentih govori o gospodarju, ki je dal služabnikom denar. Dal jim je različno število talentov, a ob vrnitvi ni gledal, koliko je kdo prinesel, ampak kako je to, kar mu je dal, izkoristil.
Vsak človek ima sposobnosti. Vsakdo od nas zna nekaj narediti bolje kot drugi. Kaj bi bilo, če bi danes prišel Bog ki nam je te darove dal, in bi nas vprašal, naj povemo, kako smo jih izkoristili?
Gotovo bi znali povedati, da smo izkoristili ta talent, tako, da smo se šolali, ali da smo dosegli določen naslov, da smo si pridobili neko premoženje, celo bogastvo ali da smo si z njim pridobili slavo in naredili kariero. »Veliko, veliko smo naredili s talenti, ki jih imamo. Vsi nas poznajo po našem velikem daru!« bi se morda pohvalili pred Bogom.
Žitno zrno smo porabili zase. Morda smo ga celo položili v kristalno skrinjico, da so ga lahko drugi občudovali: »Poglejte moj dar! Občudujte moj talent!« A od zrna v zlati škatlici ni bil nihče bolj sit in nihče bolj zadovoljen. Nihče ni v tej naši potezi začutil ljubezni do njega.
Dar, ki smo ga prejeli, je dar za druge, ne zato, da ga vržemo skozi okno, niti ne zato, da ga bahavo položimo v zlato skrinjico in postavimo v občudovanje ljudem. Današnjemu človeku najbrž ne bi zlahka očitali, da darov, kijih ima, ne uporablja. Saj jih, a za svojo kariero, za svojo slavo, za svoje bogastvo. Da si pridobijo naslov, da dosežejo visoka mesta v družbi ali si pridobijo veliko bogastvo, znajo pohoditi ljudi ob sebi, zanemariti družino, izdati prijateljstva in zapreti srce za potrebe sočloveka. Pot za uresničenje daru vodi prek trupel drugih. Taki komolčarji postanejo groza za ljudi okrog sebe. Dar, ki so ga prejeli, je za druge nesreča, zanje pa le ambicija, ki nazadnje ne osreči niti njih samih. Vsaj v globini ne.
Podobno žalostno in naravnost tragično je, če v življenju ne vemo, kaj bi z darom. To je storila hčerka, kije zrno zavila v zlat trak. V svoji neodločnosti ni z njim naredila nič koristnega. Verodostojna podoba številnih naših sodobnikov, ki ne vedo, kaj bi počeli s svojim življenjem in z darovi, ki jih imajo. Svoje bivanje čutijo kot nekoristno in zato nesmiselno. Morda jim tudi tisti, ki podarjene talente sebično izkoriščajo, otežujejo pravilno razumevanje pomena darov.
Najlepši je dar, ki ga znamo darovati drugim. Ne gre samo za neko neprijetno askezo in za golo odrekanje. Ne, gre tudi za to, da v tistem trenutku, ko talent, ki smo ga prejeli, postavimo v službo bližnjega, skupnosti ali Cerkve, opazimo, da smo uresničili svoje talente in osmislili svoje življenje. Naše življenje bo zorelo v smisel, saj vemo, da naš talent osrečuje druge. Z našimi zrni žita se bodo mnogi nasitili. Modro lahko vlada samo tisti, ki podarjenega žita ne grmadi samo zase, ampak preudari, da z njim lahko oskrbuje druge.

• Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte (Mt 10,8)
• Vsak človek ima sposobnosti. Vsakdo od nas zna nekaj narediti bolje kot drugi.
• Najlepši je dar, ki ga znamo podariti drugim. Ne gre samo za neko neprijetno askezo in za golo odrekanje. Ne, gre tudi za to, da v tistem trenutku, ko talent, ki smo ga prejeli, postavvimo v službo bližnjega, skupnosti ali Cerkve, opazimo, da smo uresničili svoje talente in osmislili svoje življenje. Naše življenje bo zorelo v smisel, saj vemo, da naš talent osrečuje druge. Z našimi zrni žita se bodo mnogi nasitili. Modro lahko vlada samo tisti, ki podarjenega žita ne kopiči samo zase, ampak preudari, da z njim lahko oskrbuje druge.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 9 (2003), 38-39.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 116-117.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Učiteljica Eva in njena mati sta se šele pred kratkim preselili iz mesta na vas, ki je bila nedaleč od trga, kjer je bila šola, občina, trgovine, zdravstveni dom. Počasi sta spoznavali ljudi. Prva je Evi padla v oči deklica, stara kakšnih pet let. Vsak dan je sedela na pragu lepe hiše. Vedno je imela v rokah svojo punčko ter žalostno strmela predse. Vsak dan isto. Punčka se ji je zasmilila in pomislila je, da mora biti tukaj nekaj narobe.
Ko se je nekega vračala iz službe, je ustavila avto, stopila k deklici in jo vprašala: »Vsak dan te vidim tukaj, ko se peljem mimo. Ali koga čakaš?«
»Očka čakam, da pride iz službe,« je odgovorila plaho. »Gospa Sandra me vsak dan pripelje iz vrtca in me tu odloži.«
»In te pusti kar na pragu?«
»Saj sem tukaj doma, samo nočem biti v hiši sama.«
»Kje pa je tvoja mamica?«
»Moja mamica je v nebesih. Očka pa mora vsak dan v službo v mesto.«
Eva se je začudila, da tako majhno deklico pustijo samo. »Veš kaj, punčka, pojdi z menoj, saj stanujem tukaj zraven. Kako ti je ime?«
»Jaz sem Kristina, punčka pa je Lola.«
»Kako lepo ime imata obe. Daj, pridita.«
In za čuda, mala Kristina se ni branila, samo svojo Lolo je še bolj tiščala k sebi.
»Mama.« je zaklicala Eva že pred vrati, »danes sem nekoga pripeljala s seboj. To je naša mala soseda Kristina, ki je čisto sama doma, zato sem jo povabila, da gre z menoj.«
»Joj, kako lep otrok – prava princeska je!« je rekla mama in že postavljala na mizo kosilo.
»Hvala, jaz sem že jedla,« je rekla deklica. »Samo žejna sem.«
Eva ji je hitro nalila soka, ki ga je Kristina na dušek spila in se lepo zahvalila. Govorila je samo, če sta jo kaj vprašali. Pogledala je skozi okno: »Očka je prišel!« je vzkliknila in že odhitela k svojemu domu. Eva je videla, kako jo je očka objel, jo visoko dvignil in že sta izginila v hišo. Eva je videla, da je Kristinin očka eleganten moški, visoke postave, črnih las. Več ni videla.
Sčasoma je Kristina postala stalen gost pri Evi in njeni materi.
Sprva si ni upala povedati očku, da jo prijazna mlada gospa povabi k sebi. Kmalu pa je zvedel vse. Ko ga nekoč ni čakala pred hišo, jo je šel iskat k sosedi. Opravičil se je, še bolj prisrčno pa se je zahvalil. Kristina je bila vedno bolj navezana na prijazno mlado teto. »Prav taka si, kot je bila moja mamica. Rada te imam,« ji je nekega dne rekla Kristina.
Eva je deklico tako vzljubila, kot da je njena hčerka. Vse to je polagoma zvedel tudi očka.
Ko je zapadel prvi sneg, je prišel k njim. »Jaz sem Rasto,« se je predstavil Evi in njeni materi, »pred slabim letom mi je umrla žena. Pobrala jo je zahrbtna bolezen. Ko sva gradila hišo, sva sklenila, da bova imela veliko otrok, pa je prišla bolezen … Kristina je ostala edinka in brez mamice. Danes, ko sem doma, vaju prisrčno vabim k nam.«
»Z veseljem prideva,« sta rekli.
Kako se je Eva začudila, ko je videla, da njegova hiša lepo urejena in čista. »Enkrat na teden pride čistilka in vse uredi,« je rekel Rasto, kot da bi bral njene misli. »Sicer pa nisva veliko doma.«
V dnevni sobi je videla sliko njegove pokojne žene. Lepa žena, tako mlada je morala umreti …
Nekaj časa je bilo vse tiho, kakor da ni nikogar v sobi. Nato pa je, kakor bi ustrelil, spregovoril Rasto: »Draga Eva, ali bi hoteli postati moja žena? Moja mala Kristina ne more več brez vas. Vem, da so te moje besede nepričakovane, toda narekuje jih srce: prosim vas za roko.«
Spet je nastala tišina, slišati je bilo samo tiktakanje ure. Čez čas je spregovorila Eva: »Kristina mi je že od takrat, ko sem jo prvič videla, kot moja hčerkica. Že zaradi nje privolim …«
»Eva, hvala vam! Prosim vas samo eno: imejte potrpljenje z menoj, ker se še vedno nisem sprijaznil z mojo usodo. Zagotavljam vam, da se bo vse uredilo. Rad bi, da bi božične praznike praznovali že skupaj.«
Prvi teden v decembru je bila v tisti vasi preprosta poroka. Ko sta ženin in nevesta stopila pred oltar, je med njima stala mala Kristina v beli obleki, njene kodraste lase je krasil venček z drobnimi zvezdicami. Ko je očka po poroki prvič poljubil Evo, je Kristina šepetaje vprašala: »Ali nas mamica vidi iz nebes?«

A. Uršej: (zgodba), v: Ognjišče 8 (2022), 80.

Vsakokrat, ko gledam slike pohabljenih, lačnih, me pretrese in sprašujem se, le zakaj morajo tako trpeti. Zakaj mora ubogi otročiček, ki ni nikomur nič naredil, stradati in zaman prositi za kos kruha. Zakaj se morajo mnogi že roditi prizadeti ali pohabljeni. Čeprav je trpljenje Kristusov poljub (mati Terezija), se vseeno ne morem sprijazniti s tem dejstvom, ne morem razumeti te neenakosti. Nekdo se rodi zdrav in živi srečno celo življenje, drugemu pa ni z ničemer prizaneseno. Zakaj mora za grehe staršev (mati je jemala kontracepcijske tablete) trpeti otrok? Poznam več takih primerov.
Prav tako tudi ne bom nikoli razumela, zakaj nimamo vsi vsaj približno enakih pogojev, da spoznamo Kristusa, da spoznamo naš cilj. Veliko jih je, ki se rodijo v ateističnih družinah in žive v takem okolju, ki vero zavrača. Kako naj ti ljudje verujejo, ko so z rojstvom pogojeni, in ves čas, ko oblikujejo svojo osebnost, ne slišijo nič v prid vere? Ne vem, kje, ampak slišala sem že, da imamo vsi enake pogoje, da spoznamo Kristusovo pot in hodimo po njej, praksa pa mi govori drugače. Sprašujem se, kakšna je krivda moje sošolke, ki so jo starši ves čas uvajali v primarnost materije, da ne veruje in je srečna na svoji krožnici, ki ne vodi nikamor? Zakaj tudi njej niso dani pogoji, tako kot meni?
Zakaj je meni dano, da imam verno mamo, zakaj so bila meni dana znamenja, ki so me vodila v Stržišče, ona (in še mnogi) pa bodo leta ali kar celo življenje hodili po krožnici, namesto da bi se vzpenjali k svojemu cilju in, nenazadnje, kaj bo s temi ljudmi po smrti? Saj vendar za svojo nevero sami niso nič krivi? Morda boste rekli, da bi se lahko vključili k mladinskemu verouku, šli v cerkev, toda premagati bi morali ovire, ki so za marsikoga nepremagljive (sprememba navad, odpor staršev...)
Dragi oče, zahvaljujem se vam že, če ste moje pismo prebrali do konca, neizmerno pa bom hvaležna, če mi boste tudi odgovorili. Z vprašanji sem že prišla na dan, vendar mi niso znali odgovoriti. Z odgovorom: »Tako mora biti,« pa nisem bila zadovoljna.
Dolores

Pri vprašanjih zakaj zlo, zakaj trpljenje, čemu krivice, neenakost, lakota, bolezni, invalidnost in smrt na tem našem svetu, morda pomislimo, da je Bog naredil vse narobe. Zakaj naš svet ni popoln? Kriminalci in hudobni ljudje so zdravi, dobri ljudje pa trpijo. Zakaj Bog dovoli, da umre mati mladoletnih otrok, ničvrednež, ki dela slabo in ogroža bližnjega, pa je zdrav. Mi bi takemu poslali infarkt ali raka, materi pa zdravje! Toda Bog ni hotel imeti le popolnega sveta, ki se neizogibno ravna po njegovih zakonih, to je že imel, ko je ustvaril materialni svet z vsemi njegovimi čudovitimi zakoni, hotel je nekaj več: ustvaril je človeka in mu vdihnil neumrljivo dušo ter mu dal sposobnosti, da bi ustvarjeni svet še izpopolnjeval. Dal mu je nadvse dragocen dar - svobodo. Sam se lahko odloča, kaj bo storil. Dar svobode pa se lahko uporabi za dobro ali za slabo. Vemo, da sta prva človeka, ki ju Sveto pismo imenuje Adam in Eva, na tem izpitu padla. Bolj sta verjela hudobnemu duhu (kači), kot pa Bogu. To je bil greh napuha (»bosta kakor Bog«) in nezaupanja do Boga. Nekaj se je v človeški naravi prelomilo, temu pravimo izvirni greh.
To niso pravljice za otroke.
V nas je neka dvojnost, kot pravi sv. Pavel: »V sebi odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih« (Rim 7, 21-23). Če ne bi vedeli za izvirni greh, si ne bi mogli razložiti, kako to: vemo, kaj je prav, pa vendar nas strasti in poželenje silita, da delamo narobe.
Večino trpljenja in gorja povzroči prav greh. Če bi obvladali svoje strasti in bi živeli v miru in slogi, bi ne bilo lačnih otrok, ločenih družin, zapuščenih starčkov, brezposelnih in lačnih. Naš pesnik Simon Gregorčič je lepo zapisal: »Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat...« Za vse hudo in za vse krivice Bog ni nič kriv, krivi smo sami.
So bolezni, pohabljenost, invalidnost, smrt »enake možnosti za vse«?. Tu pa je Bog kriv? Ljudje bi s pravilno uporabo razuma, lahko premagali mnoge bolezni. Če bi farmacevtska industrija ne temeljila na pohlepu velikih multinacionalk po dobičku, bi bilo tudi marsikaj drugače. Glavni krivec za trpljenje je človek sam. Res je, vsi nimamo enakih možnosti na vseh področjih. Vendar za srečo to ni bistveno. Naši predniki so imeli veliko manj materialnih dobrin, manj udobnosti, malo šol, pa so bili najbrž bolj srečni, kot smo mi sedaj, ker so imeli veliko več vere. Tudi danes ni rečeno, da je tisti, ki ima veliko, bodisi intelektualnih zmožnosti ali zdravja in lepote (športniki, pevci, filmski igralci), premoženja, tudi bolj srečen. Poglejmo te afriške otroke na sliki, nimajo skoraj ničesar, kar imajo otroci pri nas, pa kar prekipevajo od veselja.
Glede vere Bog seveda upošteva to, da nekdo ni imel možnosti verske vzgoje. Od nas vseh zahteva plemenitost srca. Vsi imamo vest, ki nam govori, kaj je prav in kaj ne, po njej se moramo ravnati. To je potrebno za zveličanje. Mislim, da bomo v nebesih zelo začudeni, ko bom med zveličanimi našli tudi take, ki smo jih imeli za »ateiste«. Bog se razodeva po svojih delih in nemogoče je reči: vse to je nastalo samo od sebe, slučajno. In mnogi teologi so prepričani, da bo ob smrti mnogim postalo jasno, česar prej niso razumeli, in se bodo odločili za Boga.

Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2007, leto 43, št. 8, str. 6-7

(ob obletnici) »Žal mi je, da je med naju padla črna senca drugega dela vaše knjige o umetnosti na Primorskem. Ker obstaja cca. 40 cerkva, opremljenih po 'danih možnostih' od moje roke v bivši Julijski Benečiji, kar nima primera v svetovnem merilu, in ni bilo omembe vredno moje pol-življenjsko delo v dobro našemu ogroženemu življu, smatram ta del za neznanstven. (…) Za mojo 70-letnico in 50-letnico nepretrganega dela v pomanjkanju bi želel, da se ta moj opus obdela na istem založništvu in kot nadaljevanje Vaše knjige, če ne, bom prisiljen najti založbo v tujini v brk šentflorjanski dolini in domovini mačehi. To sem moral enkrat povedati in če natančno pretehtate, mi morate dati prav.« Tako je pisal slikar in kipar Tone Kralj takrat vodilnemu slovenskemu umetnostnemu zgodovinarju Francetu Steletu ob izidu njegove knjige Umetnost v Primorju (Slovenska matica, 1960), a v njej njega sploh ni, pred tridesetimi leti pa ga je prav Stele kot umetnika častil. Tone Kralj, »Dolenjec po rodu, je po srcu postal Primorec, saj se je Primorski posvetil v času njene najtemnejše zgodovine in ji ostal zvest do smrti« (Verena Koršič Zorn). V domovini ‘mačehi’ je bil po krivici zapostavljen. Počastimo ga ob 120-letnici njegovega rojstva.

BRAT FRANCE, NJEGOV PRVI UČITELJ
Tone Kralj se je rodil 23. avgusta 1900 v Zagorici pri Dobrepolju kot predzadnji od šestih otrok kmečke družine. Njegovo nadarjenost je prvi opazil dobrepoljski kaplan Andrej Orehek. »Šel sem mu nastavit Miklavža in prinesel mi je čuda risalnih reči. Iz hvaležnosti sem mu kasneje, ko sem bil že slikar in je on postal župnik v sosednji fari (Struge), poslikal cerkev. To je bila edina cerkev, ki sem jo poslikal v stari Jugoslaviji.« V družini pa so za umetnika namenili pet let starejšega Franceta in ga poslali v podobarsko šolo v Celovec, Toneta pa za duhovnika in ga leta 1912 poslali v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Ta se mu je z ilustriranjem šolskega glasila Domače vaje začela odpirati pot v umetniško ustvarjanje. Leta 1917 je moral iti na fronto, po vrnitvi je končal gimnazijo, obenem pa ‘v šoli’ brata Franceta ustvarjal. Spomladi leta 1920 je prvič nastopil v javnosti: z bratom je sodeloval na vseslovenski umetnostni razstavi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani, kjer ga je opazil Rihard Jakopič in na njegovo priporočilo je bil sprejet na praško akademijo. Do leta 1923 se študiral kiparstvo pri Janu Štursi, izpopolnjeval se je na Dunaju in Parizu, v Benetkah in Rimu pa se je posvetil študiju arhitekture. »Močno si je želel vsaj enkrat v življenju ustvariti celostno umetnino, v kateri bi lahko združil arhitekturna, kiparska, slikarska in dekorativna stremljenja« (Verena Koršič). Ves čas študija v tujini je sodeloval na razstavah v domovini, leta 1922 se je priključil umetniškemu društvu Klub mladih. Do leta 1927 je bil umetniško in idejno tesno povezan z bratom Francetom, nato pa sta se razšla. Dejansko je bil starejši brat France, slikar in kipar, Tonetu vzor in učitelj. V javnosti sta prvič nastopila skupaj na razstavi v Jakopičevem paviljonu leta 1920. Do razhoda sta priredila štiri skupne razstave. Kot prva ekspresionista pri nas sta Kralja po težkih in bridkih spoznanjih prve svetovne vojne svojo umetnost obrnila navznoter, v svet duševnih stanj in razmišljanj. Tonetova umetnost si je vztrajno utirala pot v svet. Trikrat zaporedoma (1926, 1928, 1930) je bil povabljen na mednarodni bienale moderne umetnosti v Benetkah, kar mu je odprlo pot do razstavljanja na tej pomembni likovni prireditvi brez predhodne žirije. V teh letih je sodeloval na razstavah po raznih evropskih mestih in prejel številna priznanja. Leta 1928 se je poročil z umetnico Maro Jeraj, ki je z njim sodelovala pri poslikavi cerkva na Primorskem. Kot religiozni slikar se je uveljavil s svojimi oljnatimi slikami, osnutki in litografijami na mednarodnih razstavah cerkvene umetnosti v Antwerpnu (1930), Padovi (1931) in Milanu (1931). V Antwerpnu skupaj z ženo Maro. »Med vsem, kar je tukaj videti, je nekaj lepega predvsem v delu Toneta Kralja,« je zapisal eden od kritikov. »Marija z detetom Mare Kralj je po občutju malce mehkejša, vendar je v tej nežnosti poseben čar.«

TRI STOPNJE NJEGOVEGA USTVARJANJA
Umetnostni zgodovinar France Stele (1886–1972) je umetniški razvoj Toneta Kralja razdelil na tri stopnje. Prva je trajala od leta 1920 do konca leta 1923, ko sta nastopila skupaj z bratom Francetom in je v njunih delih prevladoval ekspresionizem. Med Tonetovimi umetninami, ki so nastale v tem času, Stele navaja oljno sliko Po nevihti, kjer je po neurju na opustošenem polju ostal le še krik groze nad uničeno letino; med kipi malo plastiko, med grafikami pa osnutke za poslikavo župnijske cerkve v Dobrepoljah. Na drugi stopnji (1924–1927) je Tone še vedno pod bratovim vplivom, a v njegovih delih začenja prevladovati domača religiozna vsebine. Iz tega obdobja Stele navaja njegovo oljno sliko Slovenska kmečka svatba, ki je nastala tik pred odhodom na Primorsko; od kipov Križani (v lesu), od grafik pa ilustracije knjige Alojzija Resa Rožice sv. Frančiška. Tretja stopnja, ki se pričenja leta 1927, je doba cerkvenega in religioznega monumentalnega slikarstva. Župnijsko cerkev sv. Helene na Premu je poslikal že leta 1921, ko ga je zaprosil župnik Ignacij Žgajnar, dolenjski rojak. Že tam je upodobil mogočni figuri sv. Cirila in Metoda, ki simbolizirata slovansko/slovensko identiteto. Sv. Ciril drži v roki odprto knjigo, v kateri je s staroslovanskimi in cirilskimi črkami napisan očenaš.
»Sakralnih tem na Primorskem se je loteval intenzivno, zato pa so druga področja umetniškega ustvarjanja skoraj zastala« (Tosja Kozina). V tridesetih letih so nastala olja velikega formata Moj oče, Predpomlad, Družinski portret, Judita. Na Primorskem je Tone Kralj portretiral več pomembnih osebnosti: Ivana Trinka, Ivana Rejca, Lojzeta Bratuža. Opremil in ilustriral je tudi več knjig Goriške Mohorjeve družbe in Goriške matice do fašistične ukinitve vsega slovenskega tiska na Primorskem. Njegovi so nagrobni spomeniki Lojzetu Bratužu v Gorici, Ivanu Trinku na Trčmunu, Venceslavi Beletu v Šempasu.

UMETNOST V SLUŽBI OBRAMBE
Cerkev na Premu je poslikal kot 21-letni mladenič, nekaj let kasneje pa se je njegove pot cerkvenega slikarja začela strmo vzpenjati. »Primorska je v njem zaslutila veliko umetniško osebnost in ga je z vsem srcem osvojila, umetnik pa je že po požigu Narodnega doma zaslutil črne oblake nad Primorsko in ji sklenil posvetiti svoje najboljše moči« (Verena Koršič Zorn). Po nastopu fašizma se je za Slovence na Primorskem, ki so po prvi svetovni vojni prišli pod Italijo, začel neizprosen boj za obstoj. Tone Kralj jih je v tem boju podpiral s svojo umetnostjo. Umetnost je pojmoval kot močno orodje, ki človeka intimnejše nagovori kot beseda in ima pri tem izjemno duhovno in etično poslanstvo, je zapisala Verena Koršič Zorn. To njegovo pogumno in zvesto poslanstvo je opisal Egon Pelikan v monografiji Tone Kralj in prostor meje (Cankarjeva založba, Ljubljana 2016). V njej pogosto navaja, kar je umetnik sam povedal v pogovoru z urednikom Ognjišča Francem Boletom aprila 1972. ‘Napredni’ primorski duhovniki, člani Tajne krščansko socialne organizacije in Zbora svečenikov sv. Pavla, je povedal Tone Kralj, “so premišljali: fašizem preganja slovensko besedo, domači jezik bi moral iti v pozabo, naj pa govorijo slike!” Pri svojih cerkvenih poslikavah je uporabljal celo vrsto raznih fašističnih simbolov kot znamenja zatiranja, v letih vojne pa vse bolj realistično (požgane brkinske vasi, italijanske in nemške vojaške uniforme, čelade). Pomensko nasprotje na njegovih slikah predstavljajo slovenske narodne barve, najpogosteje pa je dvigal zavest tlačenih ljudi z upodobitvijo sv. Cirila in Metoda, najvidnejših slovanskih svetnikov. Na vseh upodobitvah sveta brata držita odprto knjigo z besedilom (navadno je to očenaš) v različnih slovanskih pisavah. Svoja sporočila je posredoval s svetopisemskimi prizori, zelo pogosto s postajami križevega pota. ‘Negativci’ (fašisti, nacisti) so upodobljeni z značilnimi nastopaškimi držami in s spačenimi obrazi (Mussolini), ‘pozitivci’ (preganjani in zatirani Slovenci) pa v svetlih barvah kot glasniki umetnikovih vrednot – vere in narodnosti. Tone Kralj je bil zelo molčeč človek. Za številne ideološko zgovorne detajle njegovih slik je ponavadi vedel samo župnik, ki je delo naročil, za nekatere pa le slikar sam. Zanimivo je dejstvo, ugotavlja Pelikan, da v Kraljevem opusu primorskih cerkvenih poslikav od vsega začetka najdemo tudi neprikrit optimizem in napoved zmage nad fašizmom.

18 CERKVA PRED VOJNO IN MED VOJNO
Najprej je bil povabljen v Podgoro pri Gorici, a je bilo preblizu mesta in župnik se je (upravičeno) prestrašil. Tedaj pa se je iz Volč pri Tolminu oglasil župnik Alojzij Kodermac: “Pridi k meni!” To je bilo leta 1927. V prezbiteriju župnijske cerkve je naslikal na eni stani apostola sv. Petra in Pavla, na drugi pa v enaki velikosti slovanska apostola sv. Cirila in Metoda in ju je s tem ‘izenačil’. Sveta brata držita knjigo, v kateri je v latinici izpisan starocerkvenoslovanski očenaš. »V Volčah sem si priskrbel cel kup nasprotnikov in prijateljev: eni so bili strašno za, drugi prav tako strašno proti. Moj stil je bil namreč nekaj čisto novega. Tisti, ki so bili proti, so dosegli, da mi je goriški nadškof Sedej v svoji škofiji prepovedal slikati po cerkvah.« Ko je to zvedel Virgil Šček, župnik v Avberju na Krasu, mu je sporočil: “Pridi k meni, jaz sem pod tržaško škofijo!” Tedanji tržaški škof Alojzij Fogar, ki so ga kasneje fašisti pregnali, je Kralja sprejel. Šček je v svoje Paberke zapisal: »Slikarije je napravil Tone Kralj. Pri meni je spal in jedel. Skromen v obleki, še bolj v govorjenju. Miren značaj. Ves čas, ko je slikal, je imel v rokah papir in svinčnik. Neprestano je risaril in delal načrte.« Preuredil je celotno cerkev. »Tam sem delal kontraband. Na hiter način: delavci so mi postavili oder, potem pa sem se zaprl v cerkev in delal vse sam.« V ladji župnijske cerkve v bližnjem Tomaju je upodobil Slovensko družino, ki jo je vključil v sakralni prostor ob Sveti družini (1928). Pri poslikavi božjepotne cerkve na Mengorah pri Tolminu (1929/1930) je sodelovala žena Mara, ki je naslikala lepo Marijino podobo za glavni oltar, Tone je na prvi postaji križevega pota naslikal Kristusa (slovenski narod) pred Pilatom (Mussolinijem), ki si umiva roke. Znamenita božjepotna cerkev na Svetih Višarjah je bila nujno potrebna prenove in Tone Kralj se je dela lotil spomladi leta 1930. »Na Višarjah je bilo zelo težko delati, ker je stavbenik gradil cerkev kar vrh ruševin in stene so bil vse polne solitra. Od njih je teklo, da se je spomladi pod korom naredilo pravo jezero. Slike na stenah so dejansko popolnoma propadle. Leta 1960 sem tiste slike vse ponovno naredil na lesonit. Zdaj so odmaknjene od stene in kaže, da bolj zdržijo.« S svojimi poslikavami na Višarjah se je Tone Kralj najbolj približal ljudskemu okusu. V župnijski cerkvi Svete Trojice na Katinari nad Trstom je Kralj na mogočnem križevem potu naslikal alegorijo fašističnega sodstva. V novi župnijski cerkvi sv. Silvestra v Pevmi pri Gorici (1934) je na sliki Preganjanje prvih kristjanov med gledalci cesar Neron z Mussolinijevim obrazom. Poslikavo župnijske cerkve sv. Lucije v Mostu na Soči (1939/1940) je moral prekiniti, ker so mu fašistični oblastniki prepovedali delati. Umaknil se je v Benetke, kjer je ob študiju arhitekture delal slike za to cerkev: dvajset platen, katera so potem pritrdili na stene. V župnijski cerkvi na Šentviški Gori (1941) v vlogi Kristusovega mučitelja nastopa Mussolini kot nadzornik bičanja sv. Vida (slovenskega naroda), bičata ga črnosrajčnik (italijanski fašizem) in rjavosrajčnik (nemški nacizem). S Šentviške Gore je šel v Hrenovice pri Postojni (1942/1943). »Tu sem muke zatiranega slovenskega naroda upodobil na sliki Jezusovega bičanja. Vojaki, ki mučijo Jezusa, imajo italijanske čelade«. Naslednja postaja je bila Lokev na Krasu, kamor ga je povabil dr. Anton Požar (1942/1943). »Lokev je nekje višek moje slikarije po primorskih cerkvah. Tam je Kristus v najrazličnejši podobi prikazan kot človeški dobrotnik. Na prvi sliki Kristus – dobri Pastir vleče ovčko iz žičnih ovir, zadaj je Kras, hribi (Nanos) in pa goreče vasi.« Zatožili so ga fašistom v Sežano, ki so naročili karabinjerjem, naj zadevo preiščejo. Kralj je imel posebno nehoteno lastnost, da se je, ko je bil v zadregi, široko zarežal. Virgil Šček je karabinjerjem dejal, da je slikar bebec, in komisija je brez preiskave odšla. Na povabilo župnika Viktorja Berceta je preuredil celotno župnijsko cerkev sv. Martina v Slivju v Brkinih (1943/1944). Na sliki Vstalega Kristusa vojaki nosijo italijanske čelade, na reliefnem križevem potu ima Pilat obraz Mussolinija. V Dekanih pri Kopru (1944) je poslikal prezbiterij. Ko je ob morju postalo ‘prevroče’, je odšel v Sočo pri Bovcu (1944), kjer je kot svetnika (brez svetniškega sija) upodobil (zdaj že blaženega) Antona Martina Slomška in Friderika Baraga. V bližnji Trenti (1945) je dočakal konec vojne in svoje občutje je izrazil s pojočimi angeli na stropu cerkvice. Po vojni (1954–1956/1957) je slikal v Vrtojbi. Na upodobitvi Križanega v župnijski cerkvi Srca Jezusovega na njegovi levici med pogubljenimi izstopa Karl Marx s svojim Kapitalom, družbo mu dela Stalin, na njegovi desnici pa je med izvoljenimi slovenski mučenec Filip Terčelj. Na delih, ki jih je v letih 1951–1969 ustvarjal v 26 krajih Primorske (na obeh straneh meje) in celo na Hrvaškem, narodnoobrambna ikonografija ni bila več tako potrebna. Očitno je imel še veliko načrtov, kot je razvidno iz korespondence med Kraljem in primorskimi duhovniki vse do umetnikove smrti 9. septembra 1975 v Ljubljani. Pisatelj in esejist Taras Kermauner je o Tonetu Kralju zapisal: »Živel je iz navdiha in poslanstva, zato je ustvaril veličastno - po kvantiteti ogromno, po kvaliteti izredno delo. V tem pogledu mi je za zgled.«

BOLJ CENJEN NA TUJEM KOT DOMA
»Dejstvo, da je Tone Kralj poleg ogromnega premičnega slikarskega in kiparskega opusa poslikal v svojem nekaj več kot petdesetletnem javnem delovanju nad štirideset cerkva, ga postavlja v edinstven položaj ne samo na evropski, ampak celo na svetovni sceni,« je zapisala umetnostna zgodovinarka Verena Koršič Zorn v svoji knjigi o našem umetniku. Doma je bil Tone Kralj, zlasti na začetku, deležen kakšne pohvalne ocene, na splošno pa je bil zapostavljen. Umetnostni zgodovinar France Stele se je leta 1928 na svojih ogledih umetnin ustavil v Avberju. »Brez pretiravanja lahko izjavim, da je bila po Tonetu Kralju preurejena in poslikana skromna podeželska cerkev v Avberju najjači vtis celega mojega pota.« Leta 1932 je Stele priznal: »S Tonetom Kraljem je dobila naša cerkvena umetnost po bratih Šubic prvo samostojno kvaliteto«, po tridesetih letih pa je to ‘pozabil’. Podobno je bil takrat navdušen umetnostni kritik Karel Dobida, ki je v reviji Mladika zapisal: »Morda je baš Tonetu Kralju usojeno, da ustvari naš pravi slovenski slog v slikarstvu, kdo ve? Eno pa je gotovo že danes: na religioznem polju in v cerkvenem slikarstvu mu ga pri Slovencih po originalnosti, moči in čustveni širini ni para.« Goriški nadškof Sedej Kraljevim poslikavam sprva ni nasprotoval. Ko je 15. septembra 1928 prišel v Volče posvetit novo cerkev, je bil njegov odziv več kot pozitiven, pod vplivom konservativcev pa je kasneje v škofijskem listu župnikom prepovedal nadaljnja naročila. Slikarja je vzel v zaščito tržaški škof Alojzij Fogar, velik prijatelj Slovencev, in odtlej je Kralj lahko slikal po vsej Primorski. Ko je delal v Soči (1944), na ozemlju, ki so ga nadzorovale partizanske enote, ga je zasledovala OZNA, češ da je sovražnik “našega pokreta in aktivistov”, nasprotna stran pa ga je razglašala za “organiziranega komunista in ateista”. Slikarja je vzel v bran Viktor Berce, župnik v Slivju, kjer je Kralj slikal leto poprej. V pismu uredniku glasila, ki je Kralja blatilo, je zapisal: »Izjavljam, da ni res, kar pišete, da je Kralj popoln ateist, ki že 25 let ni prejel zakramentov. G. Kralj je za časa bivanja v Slivju mesečno vsak prvi petek prejel sv. zakramente. Redno vsako jutro je bil pri sv. maši. Ob nedeljah vedno tudi pri večernicah. Z nami v družini je zvečer molil rožni venec.«
Po vojni je čutil, da ga odrivajo. »Meni, ki sem se toliko boril proti fašizmu, niso dali delati niti enega spomenika. Pa kot da bi med obema vojnama za denar delal! Delal sem iz čistega idealizma ... Tudi nagrade sem dobival samo v inozemstvu.« Prva nagrada doma je bila Levstikova nagrada za ilustracije mladinskih knjig po vojni (1950). Končno so se tudi v domovini spomnili nanj: ob petdesetletnici umetniškega delovanja je Kostanjevica na Krki pripravila veliko retrospektivno razstavo, leta 1972 pa je prejel najvišje priznanje – Prešernovo nagrado. V utemeljitvi Upravnega odbora beremo: »Kot eden utemeljiteljev slovenskega ekspresionizma, ki je odpiral naš prostor v svet, in kasneje kot tvorec polnokrvnega, osebno obarvanega realizma, je pred nami razgrnil enciklopedično širok opus, ki zajema malone vse likovne panoge od risbe in intimne grafike, preko oljnih slik in plastike, do monumentalnih stenskih dekoracij in posegov v arhitekturo.« Monumentalne stenske dekoracije so seveda njegove poslikave cerkva na Primorskem.

S. Čuk, Tone Kralj slikar primorskih cerkva (Priloga), v: Ognjišče 8 (2020), 50-57.