Rojstvo evropske unije in njen razvoj

(pred enaindvajsetimi leti) Evropska unija (EU) je družina demokratičnih evropskih držav, ki si skupaj prizadevajo za mir in blaginjo, je zapisano v uradni predstavitvi EU. To ni država, ki bi nadomestila obstoječe države, hkrati pa je več kot katera koli mednarodna organizacija. Njene članice so ustanovile skupne institucije, na katere so prenesle del svoje suverenosti, tako da na evropski ravni lahko demokratično sprejemajo odločitve o vprašanjih skupnega interesa. "Rojstni dan" EU je 9. maj 1950 in ta dan se vsako leto praznuje kot "dan Evrope" (datum je pomemben tudi zato, ker je 9. maja 1945 začela veljati listina o kapitulaciji nacistične Nemčije in se je tako na evropskih tleh končala druga svetovna vojna). 9. maja 1950 je tedanji francoski zunanji minister Robert Schuman podpisal znamenito "deklaracijo", v kateri je med drugim zapisal: "Za Francijo, ki je že več kot dvajset let zagovornica združene Evrope, je bil vedno glavni cilj služiti miru. Evropa se ni oblikovala, dobili smo vojno... Povezovanje evropskih narodov zahteva, da za vselej preneha stoletno nasprotje med Francijo in Nemčijo." Schuman je našel iskrenega sogovornika v nemškem kanclerju Konradu Adenauerju. Prvi korak je bila združitev francosko-nemške proizvodnje premoga in jekla, s čimer so bili položeni temelji za hitrejši gospodarski razvoj. Tema dvema "očetoma" združene Evrope se je pridružil tretji - italijanski zunanji minister in predsednik vlade Alcide de Gasperi. Vse tri je poleg želje po Evropi miru in sodelovanja povezovala tudi globoka vera in pri vseh njihovih prizadevanjih so jih vodila krščanska načela.

Združevanje se je pričelo uresničevati s Pariško pogodbo 18. aprila 1951, ki jo je podpisalo 6 držav: Belgija, Francija, ZR Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizozemska. 10. septembra 1952 se je v Strassbourgu prvič sestala Evropska skupščina. 25. marca 1957 je bil podpisan Rimski sporazum o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti. Januarja 1973 so se v združevalni postopek vključile tri nove države: Danska, Irska in Združeno kraljestvo (Anglija). Od januarja 1986 je današnja Evropska unija štela 12 držav članic, kajti dotedanjim sta se za Grčijo (1981) pridružili še Španija in Portugalska. Februarja 1992 so voditelji 12 držav članic na srečanju v Maastrichtu podpisali ustanovno listino o Evropski uniji, ki je stopila v veljavo s 1. januarjem 1993. Na zasedanju Evropskega sveta v Luksemburgu je bilo decembra 1997 sklenjeno, da se pričnejo pridružitvena pogajanja s šestimi novimi državami, med katerimi je bila tudi Slovenija. Na zasedanju ES v Helsinkih decembra 1999 pa je bilo med kandidatke sprejetih še 6 držav (Bolgarija in Romunija sta potem izpadli). Na evropskem vrhu v Kopenhagenu je bilo 13. decembra 2002 sklenjeno, da se deset držav kandidatk priključi EU 1: maja 2004. Na evropskem vrhu v Nici decembra 2000 je bila sprejeta Listina o temeljnih pravicah EU. Osnovan je bil tudi odbor, ki naj pripravi osnutek Evropske ustave (vodi ga nekdanji francoski predsednik Valelery Giscard d'Estaing, ki zavrača sleherno omembo krščanskih korenin Evrope); ustava naj bi bila sprejeta v prvi polovici leta 2004 na evropskem vrhu v Rimu.

Evropski parlament

Evropska unija ima pet institucij, od katerih ima vsaka posebno vlogo: evropski parlament, svet EU, evropsko komisijo, sodišče evropskih skupnosti in računsko sodišče. Te institucije pa imajo ob sebi še pet pomembnih teles: evropski ekonomsko-socialni odbor; odbor regij, evropsko centralno banko, evropskega varuha človekovih pravic ter evropsko investicijsko banko. Ta sistem dopolnjujejo številne agencije in druga telesa.

Najpomembnejša institucija Evropske unije je Evropski parlament, katerega zametki segajo v čas ustanovne pogodbe (po letu 1950). Od leta 1979 poslance Evropskega parlamenta neposredno volijo državljani ki jih ti poslanci zastopajo. Parlamentarne volitve so vsakih pet in pravico voliti ima vsak državljan, ki spada med volivce. Tako parlament izraža demokratično voljo 380 milijonov državljanov EU in zastopa njihove interese. Poslanci Evropskega parlamenta ne sedijo po nacionalnih blokih, temveč po vseevropskih političnih skupinah. Število sedežev na politično skupino je bilo leta 2003 takšno: Evropska ljudska stranka (krščanski demokrati) in Evropski demokrati so imeli 232 sedežev, Stranka evropskih socialistov 175, Evropska liberalna, demokratska in reformistična stranka 52, Evropska združena levica 49, Zeleni 44, Zveza za Evropo narodov 23, Evropa demokracij in raznolikosti 18, ne pripadajo nobeni skupini 32; vseh poslancev je bilo 624. Število sedežev na državo se ravna po številu njenih prebivalcev: največ poslancev (99) ima Nemčija, Italija, Francija in Združeno kraljestvo jih imajo po 78; Slovenija bo dobila 7 sedežev, manj od nje Ciper, Estonija in Luksemburg (6) ter Malta (5). Evropski parlament deluje v Franciji, Belgiji in Luksemburgu. Mesečne plenarne seje, ki se jih udeležujejo poslanci Evropskega parlamenta, so v Strasbourgu (Francija), kjer je prvotni sedež parlamenta. Sestanki parlamentarnih odborov in vse dodatne plenarne seje so v Bruslju (Belgija), v Luksemburgu pa je sedež upravnih pisarn (generalni sekretariat). Evropski parlament ima trojno vlogo: z Evropskim svetom si deli zakonodajno pristojnost, izvaja demokratični nadzor nad vse­mi institucijami EU, skupaj z Evropskim svetom je pristojen za proračun EU. Plenarne seje Evropskega parlamenta, ki se jih udeležujejo vsi poslanci, so navadno v Strasbourgu (en teden na mesec), včasih pa tudi v Bruslju (dva dni). Na teh sejah EP preuči predlagano zakonodajo in glasuje o spremembah.

Svet evropske unije

Ta pomembna institucija je glavni organ za sprejemanje odločitev v EU. Ustanovljena je bila z ustanovnimi pogodbami v petdesetih letih 20. stoletja. Zastopa države članice in njegovih sestankov se udeležuje po en minister iz vsake nacionalne vlade članic EU. Kateri minister bo to, je odvisno od teme, ki bo na dnevnem redu: če bo Svet razpravljal o vprašanjih okolja, se bo sestanka udeležil minister za okolje vsake države EU. Vsak minister v Svetu je pristojen, da zaveže svojo vlado: podpis ministra je podpis celotne vlade. Skupaj je devet različnih sestav Sveta, vendar pa Svet ostaja ena sama institucija. Svet EU ima šest ključnih odgovornosti: sprejemanje evropskih zakonov (skupaj z Evropskim parlamentom), usklajevanje širših ekonomskih politik držav članic, sklepanje mednarodnih sporazumov, potrjevanje proračuna EU (skupaj z Evropskim parlamentom), razvoj skupne zunanje in varnostne politike EU, usklajevanje sodelovanja med nacionalnimi policijami in sodišči v kazenskih zadevah. V Bruslju ima vsaka država članica EU stalno skupino {predstavništvo), ki jo zastopa in brani.njene interese, na ravni EU.

Predsedstvo Sveta se menja vsakih šest mesecev, tako da pride na vrsto vsaka država EU, ki v šestmesečnem obdobju predseduje vsem sestankom. Trenutno ima to vlogo Irska, v drugi polovici leta jo bo zamenjala Nizozemska, naslednji dve leti bo predsedstvo Sveta "v rokah" Luksemburga in Združenega kraljestva oziroma Avstrije in Finske. Predsedstvu pomaga Generalni sekretariat, ki pripravlja delo Sveta na vseh ravneh in zagotavlja njegov nemoten potek. Leta 1999 je bil za generalnega sekretarja Sveta imenovan Javier Solana. Odločitve v Svetu se sprejemajo z glasovanjem. Od 1. novembra 2004 bo število glasov, ki jih ima lahko posamična država (glede na število prebivalcev) zelo različno: od 29 (Nemčija, Franeija, Italija, Združeno kraljestvo) do 3 (Malta); Slovenija bo imela 4 glasove (kot Ciper, Estonija, Latvija in Luksemburg). Ponavadi obvelja glasovanje s "kvalificirano večino": za sprejem predloga je potrebna podpora določenega minimalnega števila glasov.

Evropska komisija

To je politično neodvisna institucija dvajseterice (doslej), ki jo imenujejo države članice in Evropski parlament, da vodijo to institucijo in sprejemajo njene odločitve. Evropska komisija je gonilna sila v institucionalnem sistemu EU: predlaga zakonodajo, politike in programe ukrepanja ter je odgovorna za uresničevanje odločitev Parlamenta in Sveta. Člani Komisije se neuradno imenujejo "komisarji". V državah, iz katerih prihajajo so vsi imeli politične funkcije in mnogi so bili ministri, kot "komisarji" pa morajo delovati v interesu EU kot celote in ne smejo sprejemati navodil od nacionalnih vlad. Nova Komisija se imenuje vsakih pet let, v šestih mesecih od volitev v Evropski parlament in sicer po posebnem postopku, pri katerem so soudeležene vlade držav članic, Evropski parlament in od njega imenovani predsednik Komisije. Sedanji mandat Komisije, katere predsednik je Italijan Romano Prodi, traja do 31. oktobra 2004.

Vsakodnevno delo Komisije opravljajo upravni uradniki, strokovnjaki, prevajalci, tolmači in pisarniško osebje. Teh evropskih javnih uslužbencev je okoli 24.000. Sedež Komisije je v Bruslju (Belgija), pisarne pa ima tudi v Luksemburgu, zastopništva v vseh državah EU in delegacije v mnogih glavnih mestih po vsem svetu. Štiri glavne naloge Komisije so: Predlaganje nove zakonodaje, Izvajanje politik in proračuna EU, uveljavljanje evropske zakonodaje, zastopanje EU na mednarodnem prizorišču. Skupina komisarjev (od 1. novembra 2004 jih bo 25) se sestaja enkrat tedensko. Osebje Komisije je razdeljeno v 36 oddelkov, imenovanih "generalni direktorati", od katerih je vsak odgovoren za določeno politično področje.

Sodišče evropskih skupnosti

Naloga te institucije, pogosto imenovane kar Sodišče, ki je nastala leta 1952 v sklopu Pariške pogodbe, je zagotoviti, da se zakonodaja EU razlaga in uporablja v vsaki državi enako. Sodišče sestavlja po en sodnik iz vsake države članice, tako da so zastopani vsi državni pravni sistemi EU. Na plenarnih sejah Sodišča so navzoči vsi sodniki, kadar Sodišče zaseda kot "veliki senat", pa ima le 11 sodnikov. Sodišču pomaga 8 generalnih pravobranilcev, katerih naloga je podati utemeljena mnenja o primerih, predloženih Sodišču. Sodniki in generalni pravobranilci so ali člani vrhovnih državnih sodišč ali ugledni odvetniki, na katere se je mogoče zanesti, da bodo nepristranski. Imenovani so na podlagi dogovora med vladami držav članic. Vsak je imenovan za dobo šest let; imenovanje pa se lahko podaljša za eno ali dve nadaljnji triletni obdobji. Štiri najbolj pogoste primere, o katerih odloča Sodišče, so: zahteve po predhodnem odločanju, postopki zaradi neizpolnitve obveznosti, postopki za razveljavitev, postopki zaradi opustitve ukrepanja. Sam postopek poteka v dveh stopnjah: najprej je pisna, potem pa ustna stopnja. Sodba, odločena na podlagi večinskega mnenja, se izreka na javnih zaslišanjih.

Evropsko računsko sodišče

Ob besedi "računsko" takoj pomislimo na denar. Z njim je povezano Evropsko računsko sodišče, ki preverja, ali so bili prejeti vsi prihodki EU in ali so vsi stroški nastali zakonito in pravilno, ter skrbi za dobro poslovodenje proračuna EU. Ustanovljeno je bilo leta 1977 in ima svoj sedež v Luksemburgu. Sodišče ima po enega člana iz vsake države EU, ki ga Svet imenuje za dobo šest let, ki pa jo je mogoče podaljšati. Vsi člani tega Sodišča so v svojih državah delali za revizijsko institucijo ali pa so posebej usposobljeni za to delo. Izbrani so zaradi svojih sposobnosti in svoje neodvisnosti in delajo za Sodišče s polnim delovnim časom. Člani izvolijo izmed sebe predsednika za obdobje treh let. Glavna naloga Evropskega računskega sodišča je preverjati, ali se proračun EU pravilno izvaja, kar pomeni, ali so prihodki in odhodki EU zakoniti in pošteni, ter zagotavljati dobro finančno poslovodenje. Ta institucija ima približno 550 usposobljenih oseb, od katerih je 250 revizorjev, ki obiskujejo druge institucije EU, države članice EU in države, ki prejemajo pomoč EU.

Pomožna telesa evropskih institucij

Že na začetku te predstavitve smo jih našteli, zdaj pa jih na kratko predstavimo. Prvi je Evropski ekonomsko-socialni odbor, ustanovljen leta 1957, ki je svetovalno telo in zastopa delodajalec, sindikate, kmete, potrošnike in druge interesne skupine, ki skupaj sestavljajo "organizirano civilno družbo". V političnih razpravah s Komisijo, Svetom in Evropskim parlamentom predstavlja njihove poglede in brani njihove interese. Drugo tako telo je Odbor regij, ustanovljen leta 1994; sestavljajo ga predstavniki evropskih regionalnih in lokalnih organov. S tem Odborom se je treba posvetovati o zadevah, ki se tičejo lokalne in regionalne uprave, kot so regionalna politika, okolje, izobraževanje in promet. Zelo pomembno telo je Evropska centralna banka s sedežem v Frankfurtu: ena od njenih glavnih nalog je ohranjanje stabilnosti cen na območju evra, s čimer se ohranja njegova kupna moč. Evro je enotna valuta, ki jo od 1. januarja 2002 uporablja dvanajst od petnajstih dosedanjih držav članic EU (Slovenija ga bo dobila leta 2007). Organi odločanja pri poslovanju Evropske centralne banke so: izvršilni odbor, svet guvernerjev in razširjeni svet. Mesto Evropskega varuha človekovih pravic je nastalo s pogodbo o Evropski uniji (Maastricht 1992). Varuh človekovih pravic deluje kot posrednik med državljanom in organi EU: sprejema in preiskuje pritožbe državljanov EU, podjetij in institucij ter vsakogar, ki prebiva v eni od držav EU. Izvoli ga Evropski parlament za dobo pet let. Z Rimsko pogodbo (1958) je bila ustanovljena Evropska investicijska banka z namenom, da bi pomagala uresničevati cilje EU s financiranjem investicijskih projektov, ki pospešujejo evropsko povezovanje, uravnotežen razvoj ter inovativno gospodarstvo, temelječe na znanju. Evropska unija - poslej naša razširjena domovina je "stari" Evropi prinesla pol stoletja stabilnosti, miru in blaginje. Naj vse to prinese tudi nam!

S. Čuk, Naša domovina Evropa, Priloga, v: Ognjišče 5 (2004), 43-50.

Legenda pripoveduje, da je nekoč prišel v nebesa japonski kmet in njegov pogled se je najprej ustavil na polici z nečim, kar je imelo strašno čuden videz.
»Kaj je to?« je vprašal. »Ali se iz tega lahko skuha juha?«
»Ne,« je dobil odgovor. »To so ušesa tistih ljudi, ki so v svojem življenju natančno slišali, kaj bi morali storiti, a se za to niso zmenili. Ko so umrli, so njihova ušesa prišla v nebesa, drugi deli njihovih teles pa ne.«
Čez nekaj časa je kmet zagledal drugo polico z nenavadnimi predmeti. »Kaj pa je to?« je spet radovedno vprašal. »Ali se iz tega lahko skuha juha?«
»Ne,« je dobil odgovor. »To so jeziki. Pripadali so ljudem, ki so drugim govorili, naj delajo dobro in naj lepo živijo, sami pa niso izpolnjevali tega, kar so govorili. Ko so umrli, so njihovi jeziki lahko prišli v nebesa, drugi deli njihovih teles pa ne.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2015), 27.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 121.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Nekateri znanstveniki trdijo, da v vesolju poleg planetov, satelitov, zvezd in druge tovrstne zelenjave, rastejo tudi ‘črne luknje’, nekakšni kozmični vrtinci, ki vase posrkajo vse, kar jim pride na pot in to potem za vedno izgine v širnem neznanem prostorju, oziroma medprostorju.
Ne vem, no …
Nikoli nisem bil prav poseben ljubitelj znanosti: ne preverjene, še manj nepreverjene … znanstvene fantastike torej. Bitja iz vesolja, marsovci, neznani leteči predmeti … vse to me je, kot otroka, navdajalo s strahom in grozo, s prehodom v odraslo dobo pa z odporom in posmehom. Vesolje me je sicer vedno fasciniralo, a nikoli do te mere, da bi se navduševal nad raketami, astronavti ali odkrivanji daljnih planetov. Zvezde sem občudoval bolj kot pesnik, kar sem se v svoji mladostni naivnosti trudil postati. Dokler nisem spoznal, da pesnik ne postaneš, ampak se pesnik že rodiš. Da se ne moreš naučiti biti pesnik, temveč pesnik si. Če si … Spoznanje, ki bi ga privoščil mnogim sodobnim stihoklepcem! Tako sem se v svoji, že imenovani mladostni naivnosti, udeležil tudi pesniške delavnice, ki jo je vodil neki postarani samooklicani poet. In se mi je vtisnilo v spomin, da nam je razlagal, kako je, prav fizično, odkril prehod v drugo časovno dimenzijo. Vrata, ki so znana samo njemu – izbrancu, vstop v nekakšno ‘črno luknjo’, v katero pa je lahko po mili volji vstopal in izstopal. In tja je hodil po navdih. Pesmi pa, ki ji je prinesel z ‘one dimenzije’, so bile prav res ‘vesoljske’ … Pa še vesoljci ne vem, če bi jih razumeli! Tako pesniška kot vesoljska medprostorja so se mi zazdela en velik lari-fari, pa sem pustil, da je ta del moje mladosti vase posrkala črna luknja pozabe in posmeha …
Zadnje čase pa se mi dozdeva, da sem se morda zmotil … Da sem vsa ta leta preživel v zmoti … Ne kar se tiče mojega pesniškega talenta, ampak kar se tiče črnih lukenj. Resnično mislim, da obstajajo!
Da so resnične!
Da delujejo!
In vsaj ena je v naši hiši!
Na stopnicah, ki vodijo iz spodnjega v zgornje nadstropje!
Prav res!
Hiša je naša. A zgornje nadstropje pripada otrokom. Precej se mi jih je nabralo skozi leta. Zlati so … dobri … ubogljivi … moji … Zadnje čase pa … Mu rečeš, mulcu:
»Si naredil domačo nalogo?«
»Ne.«
»Še ne? Pojdi gor in se loti dela!«
In gre. In čez kakih dvajset minut greš za njim, on pa z rodnim bratom, ki je prav tako tvoj sin, igra karte, naloga pa seveda ni narejena. Da je pozabil, reče!!
Ali pa vprašaš, smrkljo, če je soba pospravljena.
»Ne,« odgovori.
»Gremo gor in pospravi sobo!«
In ko malo kasneje zakoračiš po njeni sobi, spotikajoč se čez igrače, zvezke in obleke, leži na kavču, bere, in pravi, da ni vedela, da mora takoj pospraviti!
Črna luknja, vam rečem! Zverina preži na stopnicah na moje mile, nedolžne, nič hudega sluteče potomce in jim posrka sleherno misel na to, kar sem jim naročil! Zgrabi to osamljeno, pogumno, dobrodelostoritihotečo misel, ki se mota po otroški glavi in jo pošlje v neznana medprostorja! Tam na stopnišču, ki ne povezuje le spodnje in zgornje nadstropje, ampak odrasli in otroški svet, je skrit prehod v drugo časovno dimenzijo, kjer se ‘takoj’, spremeni v ‘bom že’, ‘čez pet minut’ v ‘morda jutri’ in ‘kdaj’ v ‘ko se mi zljubi’!
Črna luknja je!
Pri meni doma!
Na stopnišču ali že kje!
Mora biti!
Drugače si tega ne znam razložiti.
Drugače bom morda celo začel razmišljati, da me moji otroci ne ubogajo. In če me ne ubogajo, to pomeni, da so slabo vzgojeni! A vzgajal sem jih jaz! In to bi pomenilo, da sem jih slabo vzgojil! Kar je nemogoče! Ta misel je absurdna! Vredna, da jo posrka črna luknja.
Evo, grem! Hodil bom po stopnicah gor in dol toliko časa, da me bo ta misel zapustila. Če pa to ne, bom pa morda shujšal! Kakorkoli obrnem, se bom bolje počutil!

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 5, str. 17.

Zelo rad prebiram Ognjišče. Prav od začetka, že od prve številke. Takrat je bila sestra na praksi v Postojni in je tako za veliko noč prinesla na ciklostil razmnoženo revijo Farno Ognjišče. Hvala vam zanjo.
Pišem pa, ker bi rad opisal resnično zgodbo, ki se je začela pred štiridesetimi leti. Začela se je oktobra 1983. Nedelja. Bil je zelo lep jesenski dan. Končali smo kosilo, bili smo trije. Oče, mati in jaz, ki sem že prekoračil trideset let in naj bi prevzel manjšo kmetijo.
Ostarela mati je po kosilu zavzdihnila. Čakalo jo je pomivanje, oče pa je zagodrnjal. Brez besed sem razumel, da je to letelo name, saj bi si po njuni zamisli že moral izbirati nevesto. A namig sem hitro pozabil, odšel sem malo okrog. Živina je zadovoljno poležavala na jesenskem soncu, z gore pa je sneg že najavljal osvajalski pohod v dolino. Odločil sem se, da odidem na goro z razgledom do morja in Triglava. Dan je bil za to nadvse primeren. Z mopedom se je ta želja hitro uresničila in že sem užival v enkratnem razgledu. Vpisal sem se v planinsko knjigo. Pred mojim vpisom je bil vpis. Priimek in ime, smer prihoda sta bila napisana. Za smer odhoda pa je bil napisan velik vprašaj. Tako mi je bil všeč ta vprašaj, da sem ga pod rubriko smer odhoda narisal tudi jaz. Vrnil sem se v dolino ter se pri sosedu zaklepetal.
Takrat je prek polja prišla ta »oseba z vprašajem«. Bilo je dekle, nižje postave, z visokimi, takrat modernimi črnimi škornji, širokim nabranim krilom čez kolena ter dolgimi močnimi in gostimi lasmi. Prijazen nasmeh, ki ga nam je naklonila, me je popolnoma prevzel. Še danes je ta podoba shranjena v moji glavi. Takrat sem se zaljubil do ušes, mislim, da se je tudi njej zgodilo enako.
Nato sva se začela spoznavati. Jaz precej čez trideset, ona malo pod trideset, z lepo in odgovorno službo, jaz delavec, a naju to ni motilo. Prek dneva sva imela oba mnogo dela, noči pa so bile najine. Neskončno dolgi sprehodi, ko sva se držala za roke in je to zadostovalo za neko popolno izpolnjenost. Pri pogovorih sva se lepo ujemala. Za poroko sva se že dogovorila, le datum še ni bil določen. Oba sva si želela, da se poročiva samo s pričama, brez vsake slovesnosti. Že lepo število let nisem bil pri zakramentu sprave. Pogovarjala sva se in nič ni bila proti, da s spolnostjo počakava do poroke.
Poleti je njena poročena sestra z možem in otrokom odšla za teden dni na morje in povabila še naju. Menil sem, da bova takrat prvič imela telesni odnos. Prvi dan popoldne sva se sprehajala in neka skupina je igrala golf. Steza je bila prav blizu in pritegnila me je igra. Ena od luknjic je bila od nas oddaljena le kakih deset metrov. Po enem strelu se je žogica ustavila le kakih deset centimetrov pred luknjico. Hčerka sestre mojega dekleta, stara malo čez dve leti, je v svoji igrivosti stekla k tej žogici, jo prijela, dvignila ter pogledala proti nam. Oče je deklici rekel, naj postavi žogico nazaj. Punčki to še na misel ni prišlo in oče je že malo preveč dvignil glas. Tedaj je nastopila mama. Stekla je k punčki, jo dvignila, stisnila k sebi, žogico vrnila igralcem ter s čisto preveč dvignjenim glasom okregala očeta.
Po tistem prizoru mi je bilo jasno. Če bom imel to noč odnos s svojo bodočo ženo, se mi bo zgodilo enako. Ko sva odšla spat, sem dejal, da se želim poročiti takoj, ko pripraviva ustrezne dokumente. Lahko že naslednji teden, s spolnostjo pa bova do takrat počakala. Drugi dan pri slovesu, ko sva se vračala vsak na svoj dom, sem zaznal neki doslej še nikoli zaznan občutek, nekaj med strahom in temo. V treh tednih sva se razšla. Kaj sem takrat doživljal, ne bom opisoval. Skoraj leto sem potreboval, da me je dobri Bog postavil nazaj na noge. Sam se najbrž ne bi nikoli. Takrat sem razumel svetopisemski izrek, da vrlo ženo dobi tisti, ki se boji Boga. Razumel pa sem tudi, kaj pomeni kršiti Božje zapovedi.
Dobri Bog mi je takoj nato privedel čudovito ženo. Z njo imava odrasle otroke in lepo število vnukov. Vem, da se moram Bogu zahvaliti za vse, kar mi je dal, vsem pa bi svetoval: ljubite Boga, ljubite bližnje, skušajte se čimbolj držati Božjih zapovedi in zaupajte Bogu.
Metod

Z objavo tega pisma sem počakal do posebne priložnosti – do vstopa v 60. leto izhajanja Ognjišča. Aprila 1965 je namreč za veliko noč začelo izhajati Farno Ognjišče. Vi in vaša družina ste ga že brali kakor tudi mnogi drugi ljudje. Ob vstopu v 60. leto izhajanja objavljam vaše pismo, ki kaže, kako vam je Ognjišče pomagalo pri rasti v veri in pri iskanju odgovorov na življenjska vprašanja. Zato ste po desetletjih zaupali prav tej reviji svojo življenjsko izkušnjo. Mnogo takih izkušenj so bralci zaupali reviji Ognjišče. Včasih so bili ljudje bolj »pismeni« oziroma drugače pismeni in so pisali dolga, zanimiva pisma ter življenjske izkušnje. Danes večina ljudi napiše samo kratko vprašanje v slogu sporočil, ki jih pišejo na mobilnike. Prav tako je danes več priložnosti, kamor lahko zaupajo svoje težave in naslavljajo svoja vprašanja. Verskih vsebin je tudi na raznih spletnih portalih precej. Prepričan pa sem, da ostaja Ognjišče revija, kjer dobivajo ljudje odgovore, se ob njej duhovno poglabljajo in rastejo v veri. Veseli me, da ste tudi vi med njimi. Vstop v šesto desetletje izhajanja nas navdaja s hvaležnostjo za pot, ki so jo začeli ustanovitelji Ognjišča in jo skupaj s sodelavci nadaljevali. Skupaj z vami lahko tudi ponovimo: Bogu se moramo zahvaliti za vse, kar nam je dal.
Vse bralce naše revije prosim, naj ji ostanejo zvesti še naprej in naj jo priporočijo tudi drugim. Naročijo naj jo mlajši družini, vnukom, otrokom, prijateljem … Pred kratkim sem bil na romanju in k meni je pristopila gospa v zrelih letih ter povedala, da ji je mama že kot najstnici naročila Ognjišče in to še danes prihaja v njihov dom. Upam, da ga bodo brali tudi njeni otroci in vnuki. In takih družin naj bo čim več.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 4 (2024), 78-79.

Čeprav že čisto na pragu poletja, je maj pravzaprav prvi pravi pomladni mesec.
Morda zato, ker je prvi mesec v letu brez črke R v imenu, in lahko zato jaz svojo zadnjo plat, ki ima cel kup primernih in neprimernih imen, najbolj znano in znamenito teh imen, ter seveda največkrat uporabljeno, pa se prav tako začne s črko R, mirno položim na tla, na cvetočo travo! Saj ste menda že slišali rek, da se v mesecih, ki vsebujejo R, ni zdravo valjati po travi? Če pa trava ni vaša, pa to ni zdravo na noben dan v letu. Se zna zgoditi, da boste morali dokazovati svoje tekaške sposobnosti pred lastnikom, če ga prinese mimo.
Če ste se izognili norim pastem aprila, vas bo maj našel že nekoliko upehane, pomladno utrujene, pomladno razdražene, pomladno vznemirjene … in vas bo zamajal do korenin!
In četudi tega ne priznate na glas, komaj čakate, da se to zgodi. Ker je to znamenje, da ste še živi … da še čutite.
Morda ste kot pubertetnik ali pubertetnica svoje dni zardevali in v zadregi gledali v tla, ko so zavele pomladne sape … v vas pa je pelo, pelo in se napenjalo … dokler ni počilo in ste zagrešili kakšno pesem ali pa s kredo na zid nakracali srček in vanj poleg svojega vpisali še kakšno ime. Morda ste srček vrezali z nožem v deblo drevesa. Naj se vidi, da je ljubezen večna!
Morda ste že stari in se ne sramujete več godrnjanja in slabe volje – z leti se zlepa ne sramujemo več, nas je pa za vedno več reči, ki smo jih v življenju zagrešili, sram – a na pomlad se boste spet sprehodili mimo tistega zidu, ki ga je pred mnogimi leti krasil s kredo narisani srček … in se boste spomnili tiste (ali tistega, če ste gospa), čigar ime ste takrat zapisali poleg svojega. In če boste našli tisto drevo, čigar lubje ste kot otrok z nožem ranili, boste opazili, kako je srce vsako leto večje … kot je v vaših spominih vsako leto večja ta rosna prva ljubezen. In vse pomembnejša! Kajti ljubezen je večna!
Če si priznate ali ne: pomlad je pomembna!
Zato jih tudi štejemo. Človek je lahko že tako krepko zakorakal v jesen življenja, da je z eno nogo že v grobu, a še vedno bo rekel, da šteje – ne vem, recimo – sto dve pomladi! In čeprav ste bili vse življenje nadvse zoprna, nadležna in tečna oseba, nihče ne bo rekel, da štejete – ne vem, recimo – triinšestdeset zim! Pa čeprav bi si to zaslužili … tečni, kot ste bili … ali ste … še vedno!
Če se zavedate ali ne: pomlad je pomembna.
Zato si jo mnogi želijo lastiti; zato se mnogi zanjo pulijo in si jo celo kradejo. Kajti pomlad ne požene svežih sokov le v naravi! Pomlad požene tudi kri! In ne zamaje le ljudi! Pomlad lahko zamaje tudi narode in države! Kar pomislite na ‘pomlad narodov’, pa na ‘majniško deklaracijo’ … prav vseeno ali na tisto iz leta 1917 ali leta 1989 … pomislite na ‘slovensko pomlad’ in na gnečo okrog naziva ‘pomladna stranka’!
A je že tako, da svetlobo ceni le nekdo, ki je doživel temo! Le kdor je preživel grozo noči, ve, kaj pomeni jutranja zarja! In le kdor je preživel mrzlo zimo, se resnično veseli pomladi!
Zato mnogi, ki so v prejšnji državi uživali, kot da je poletje in jih je sistem razvajal s plodovi in dobro založenimi jesenskimi kaščami, ne prepoznajo in ne priznajo pomladi lastnega naroda, saj so jih učili, da “jih nič ne sme presenetiti” in jih tako tudi zima še ni presenetila. Za ostale, navadne smrtnike, ki so nam bile ‘samoupravno’ kratene pravice, pa je že prvi sončni žarek in prva lastovka pomenila pomlad … in smo hiteli vrezovat srčke v debla, še preden smo vedeli, katero ime naj vrežemo!
Prav tako človek, ki misli, da iz lastne volje in moči živi brezgrešno, ne prepozna ‘božje pomladi’, ne sliši vetra, ki “veje, koder hoče” in ne čuti srca, ki z novo močjo požene kri po žilah. Kajti zavit v debel plašč samozadostnosti, obut v tople nogavice samovšečnosti, zavit v šal samoljubja in pokrit s kučmo napuha, ne čuti zime greha!
A v nebesih bo ‘večna pomlad’, ne ‘večno poletje’ ne ‘večna jesen’, še manj ‘večna zima’, ki – a ni hecno – kljub ‘večnemu ognju’ vlada v peklu!
Májanje: prepoznati pomlad. Ne zgolj koledarsko in meteorološko, temveč predvsem srčno.
Májati: prepustiti se pomladi. Pomladiti se. Spreobrniti se.
Naj vas zamáje!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

V Evropo prihaja vedno več beguncev, ki so večinoma muslimani. Nekje sem prebral, da tudi muslimani častijo Marijo. Ali jo častijo kot Jezusovo mater, ali so ji dali kakšno drugo vlogo? Jezus (Isa) je, kolikor vem, pri muslimanih čisto navaden prerok in ne Božji sin. Ali se Marija omenja tudi v Koranu? Dober poznavalec Korana mi je rekel, da poznajo tudi angela Gabrijela, ki je prav tako oznanil Jezusovo rojstvo. Morda moje vprašanje zanima še koga, zlasti sedaj, ko se soočamo s pripadniki te vere. Hvala za odgovor.
Boško

Hvala za vprašanje, ki se najbrž v tem času, ko prihaja vse več beguncev islamske vere v Evropo, postavlja še komu.
Najprej naj omenim, da niso znani samo številni starodavni svetopisemski apokrifi, ampak tudi nekatere novodobske (new age) skupnosti in tudi ločine, ki zajemajo iz Svetega pisma toliko, kolikor se jim zdi primerno ali potrebno za njihovo skupnost oziroma ločino. Znan je naš rojak Jakob Lorber (+ 1864), ki je napisal svoje ‘razodetje’, Rudolf Steiner (+ 1925), ustanovitelj antropozofije, svoj peti evangelij, Joseph Smith (+ 1844), ustanovitelj mormonov, Mormonovo knjigo itd. Islam seveda ni novodobska skupnost in ne ločina, saj je zelo številno ‘verstvo knjige’, ki obstaja že od leta 622, ko je Mohamed (+ 632) odšel iz Meke v Medino. Kljub temu bi rad omenil, da se je Mohamed srečeval z judi in kristjani nestorijanci ter se tako srečal vsaj z nekaterimi svetopisemskimi knjigami Stare in Nove zaveze, kar se pozna v Koranu. Povem naj tudi, da so nestorijanci, ki jih je Mohamed poznal, po svojem ustanovitelju Nestoriju (+ 451) učili, da sta v Kristusu dve osebi, Božja in človeška, in da je Marija sicer Kristusova mati, ne pa tudi Božja mati. Vsi muslimani cenijo Marijo, nekatere muslimanske ločine (npr. nekateri šiiti imamiti) pa se ji tudi priporočajo. Nekoč mi je ob Marijini katoliški kapelici v Mariboru dejala mlada Romkinja, muslimanka: »Vi katoličani imate pač Jezusa, mi pa imamo Marijo!« Znano je, da na Kosovu v katoliško Marijino svetišče Letnica prihajajo 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja, kosovski muslimani. Romi, ki Mariji zelo zaupajo, ji prižigajo številne sveče in se ji priporočajo. To tradicijo kosovski muslimanski Romi ponekod nadaljujejo tudi v Sloveniji, kamor so se preselili nekateri že v bivši skupni državi ali pa pozneje.
Vem, da se vaše vprašanje ne nanaša na gornje Marijino priporočanje in češčenje, saj je znano, da muslimani, tako šiiti kot suniti, častijo samo enega Boga in jih v krščanstvu zelo moti krščanski nauk o troedinem Bogu in Sveti Trojici. Kljub temu ima Marija v Koranu zelo častno mesto, predvsem poročilo o angelovem oznanjenju Mariji, ki ga najdemo na dveh mestih, v tretji in devetnajsti suri (poglavju), o Marijinem devištvu pa še v enaindvajseti (K 21,91 = Koran, 21 sura /poglavje/, 91 ajet /vrstica, verz/) in šestinšestdeseti suri (K 66,12). Medtem ko tretja sura v verzih od 42 do 46 omenja več angelov in napoved čudežnega Jezusovega govorjenja že iz zibke, nas poročilo v devetnajsti suri zelo spominja na vrstice v evangeliju, ki poročajo o tem dogodku, razen o Jezusovem govorjenju v zibelki, ki ga Sveto pismo nikjer ne omenja. Morda bo najbolje, če navedemo iz Korana, iz devetnajste sure, nekaj navedkov o vseh treh dogodkih: angelovem oznanjenju Mariji, Marijinem spočetju Jezusa in Jezusovem rojstvu, da boste lažje razumeli Marijin položaj v Koranu.
Devetnajsta sura, ki ima naslov Marija (Merjem/a/), najprej spregovori o Zahariju in Janezu (Krstniku) in nato o oznanjenju angela Gabriela Mariji, o Marijinem spočetju Jezusa in o Jezusovem rojstvu. Ko se je (Marija) umaknila pred domačimi na vzhodno stran (v tempelj) in je tam stopila za zastor, smo k njej poslali angela Gabriela, pokazal se ji je v podobi čudovitega moškega. »Pred teboj se zatekam k Usmiljenemu, če se ga bojiš!« je vzkliknila. »Prav jaz sem poslanec tvojega Gospoda,« je dejal angel, »z vestjo, da boš rodila krepostnega sina.« »Kako bom rodila sina,« je odvrnila ona, »ko pa se me noben moški ni dotaknil in nikoli nisem nečistovala.« Angel pa je odgovoril: »Tako bo! Tvoj Gospodar je dejal: “To zlahka storim!” On bo znamenje za ljudi in znak naše milosti. Tako je vnaprej določeno!« Zanosila je in se umaknila na oddaljen kraj. Ob porodnih bolečinah je legla pod neko palmo ... Z otrokom v naročju je prišla k svoji družini. »O, Marija,« so rekli sorodniki, »Storila si nekaj nezaslišanega – ti, sestra Aronova! Tvoj oče ni slab človek in tudi tvoja mati ni bila blodnica!« Marija pa je pokazala na otroka. »Kako naj govorimo z otrokom v zibki,« so vprašali. Otrok pa je spregovoril: »Gospodov služabnik sem, dal mi je to Knjigo in me postavil za glasnika vere. Kjerkoli bom, me bo blagoslavljal. Ukazal mi bo, naj molim in delim miloščino, dokler bom živel, in naj bom dober z materjo. Ne bo me naredil nepravičnega in neposlušnega. Mir z menoj – na dan mojega rojstva, na dan smrti in na dan, ko bom vstal od mrtvih!« Glejte, to je Jezus, Marijin sin! To je prava resnica o njem, o kateri dvomijo. Nepredstavljivo je, da bi imel Bog otroka! Slava mu! Ko se odloči nekaj storiti, samo reče: »Bodi!« in zgodi se. Edini Bog je resnično moj in vaš Gospodar, zato se klanjajte samo njemu! To je prava pot. ... In angeli so rekli: »O Marija, Gospod te je izbral in te ustvaril čisto, nad vse žene sveta te je povzdignil (K 19,16-34; K 3,42). (Prevod: Prim. Erik Majaron, prev., Koran, Učila International, Tržič 2004, 228-229; 45.)
Iz gornjega sledi, da je bil koranski Jezus (Isa) iz Korana spočet deviško, z neposrednim Božjim posegom, po nadnaravni poti. Svojo posebnost Jezus pokaže takoj po rojstvu, ko spregovori v zibelki in razloži, da njegova mati ni storila nič ‘nezaslišanega’ (K 19,27), temveč je le izpolnila Božjo voljo.

Koran ima Jezusa za preroka, negira pa njegovo božanskost in zavrača Sveto Trojico in njegovo smrt na križu. Islamski nauk o Jezusu (islamska kristologija) govori o Jezusu zgolj kot o človeku, enem od petindvajsetih prerokov islama, ki je bil tako blizu Bogu (Alahu), da ga je brez telesne smrti vzel v nebesa. Jezusu, ki je v islamu predvsem napovedovalec zadnjega preroka Mohameda, je v Koranu posvečenih skoraj sto verzov, ki jih najdemo v petnajstih različnih surah, kjer Jezusa imenujejo Jezus (Isa), Mesija (Masih) ali Marijin sin, kar nas tukaj še posebej zanima, sicer pa je prav kot Marijin sin največkrat omenjen; in sicer triindvajsetkrat.
Marija, ki nastopa kot edina ženska v Koranu, je tudi pogosta tema islamskih mistikov, ki v njej vidijo simbol človeške duše, ki je po Božji milosti rodila največjo modrost Jezusa, in nekateri islamski mistiki ji dajejo prednost pred vsemi ljudmi, tudi pred vsemi moškimi. Ne samo v mistiki, marveč tudi v izročilu in ljudski pobožnosti obstaja do Marije poseben odnos, saj je znano, da še danes, ne samo kosovski romski muslimani, ampak tudi pobožni Turki obiskujejo tim. Marijin grob v bližini Efeza.
Muslimani, nekateri kosovski romski muslimani, nekateri Turki in morda še kdo so izjema, ne častijo ne Marije in ne njenega sina Jezusa, ker zanikajo Jezusovo božanskost in Marijino Božje materinstvo, kljub temu pa ima Marija pomemben položaj v Koranu in tudi Jezus, ki je napovedoval zadnjega preroka Mohameda, je zelo spoštovan prerok.
Seveda pa bomo katoliški kristjani na Slovenskem Marijo kot Božjo Mater tudi letos v mesecu maju – v luči svetopisemskega razodetja in nauka Cerkve – častili in se ji priporočali, da bi nam izprosila milost, da bi ostali zvesti njenemu sinu Jezusu Kristusu, ki ni samo Marijin, ampak tudi Božji Sin ter pot, resnica in življenje.
ŠKAFAR, Vinko. (Pisma) Ognjišče (2016) 05, str. 46

(ob obletnici posvetitve) Cerkve na slovenskih tleh - zelo veliko jih je, ne samo sredi mest in vasi, ampak tudi na številnih gričkih zunaj naselij - so spomeniki vernosti našega naroda nekdaj in tudi sedaj, saj so povečini obnovljene in lepo vzdrževane. So pa tudi priče njegove kulture: veren človek je hotel zgraditi Bogu najlepšo stavbo, jo okrasiti z najlepšimi slikami in kipi. Med najpomembnejše in najlepše cerkve, kar jih premore naša domovina, je veličastna ljubljanska stolnica, biser baročne arhitekture. Zrasla je na temeljih stare cerkve in bila posvečena 8. maja 1707. Ob tristoletnici njenega "rojstva" za bogoslužna slavja je založba našega verskega tednika Družina oskrbela umetnostni vodnik Ljubljanska stolnica, ki ga je sestavila umetnostna zgodovinarka dr. Ana Lavrič, njeno besedilo je z odličnimi posnetki dopolnil mojster fotografije Marjan Smerke. Z njuno "pomočjo" je nastala ta priloga.

Ribiška cerkvica je postala stolnica

"Če bi tujec, ki mesta ne pozna, iskal v Ljubljani stolnico, bi jo težko našel, saj nima nobenega odličnega položaja," piše umetnostni zgodovinar dr. Marijan Zadnikar (Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti I., Mohorjeva družba, Celje 1973). "Prav gotovo ne bi iskal stolnice na ozkem prostoru med Ljubljanico in grajskim hribom, vso stisnjeno med gosto zazidavo starega mesta, brez kakšnega trga pred seboj in brez fasade, ki bi že od daleč napovedovala njeno imenitnost. Resnično skrita lega ljubljanske stolne cerkve je pač posledica tega, da je na istem prostoru nasledila srednjeveško prednico, ki ob svojem nastanku v romanski dobi ni bila niti farna cerkev, temveč le mestna podružnica prastare predmestne župnije sv. Petra. Ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 jo je kot mestno cerkev pač po sili razmer doletela čast škofijske cerkve."

Prvo, skromno enoladijsko cerkev, piše umetnostna zgodovinarka dr. Ana Lavrič, so ljubljanski ribiči na bregu Ljubljanice postavili zelo zgodaj, zagotovo pa šele po letu 1087, ko so relikvije sv. Nikolaja iz maloazijske Mire prenesli v italijanski Bari, in se češčenje svetnika uveljavilo tudi na Zahodu. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1262 in tedaj je gotovo že imela obliko romanske triladijske sklopne bazilike: sodila je torej v skupino najpreprostejših triladijskih cerkva, kakršne so bile tedaj značilne za srednjeevropski prostor. V drugi polovici 14. stoletja je dobila gotski prezbiterij, pred zahodno fasado pa so postavili visok zvonik. Ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 (6. decembra, na god sv. Nikolaja) jo je kot mestno cerkev doletela čast škofijske cerkve-stolnice. Da bi ustrezala novi vlogi in potrebam, so jo povišali in ladjo prekrili z gotskim obokom ter enotno streho. Pozneje je niso več bistveno spreminjali, le kapele so ji dozidali ob vzdolžnih stenah. Za časa škofa Jožefa Rabatta so v letih 1674-1675 zgradili le nov prezbiterij, ker za posodobitev celotne stavbe ni bilo sredstev.

Potrebna je nova stolnica

Škofijska cerkev sv. Nikolaja je bila v drugi polovici 17. stoletja že tako razmajana, da je pretila nevarnost, da se podre, zato so mislili na njeno popolno prenovitev. Pobudnik in pogumni zagovornik tega velikega dela je bil tedanji stolni dekan in generalni vikar Janez Anton Dolničar. Škof Žiga Herberstein, vnet za napredek škofije, je njegovo zamisel podprl in marca leta 1700 naložil župnijskim uradom in podružničnim cerkvam poseben prispevek za zidavo, da bi priskočile na pomoč svoji "materi" (stolnici), ki je bila zaradi starosti v slabem stanju in jo je bilo treba na novo zgraditi.

Prej so morali podreti staro cerkev, kar so storili postopoma. Janez Gregor Dolničar, brat graditelja Janeza Antona, je kot kronist spremljal dogajanja ob podiranju stare in zidavi nove cerkve ter sestavil znamenito delo Zgodovina ljubljanske stolne cerkve. V njem poroča, da si je njegov brat zamislil mogočno svetišče po rimskem vzoru. Gradbeni odbor je iskal arhitekta, ki bi izdela ustrezen načrt za dvorano s kapelami in s kupolo na križišču glavne in prečne ladje. Oglasilo se je več načrtovalcev. Po izbiri novega ljubljanskega škofa Ferdinanda Kunburga (1701-1711) je dokončno obliko stavbe določil tedaj sloveči jezuitski arhitekt, slikar in teoretik Andrea Pozzo. Ta je svoj prvotni načrt predelal tako, da ga je bolj približal znameniti rimski cerkvi Al Gesu. Zato je stavbo zasnoval kot baziliko, uskladil sorazmerja in natančneje razčlenil notranjščino.

Novo raste na ruševinah starega

Staro stolnico so podrli v treh etapah: v aprilu in maju 1701 vzhodni del, spomladi 1703 zahodnega, leta 1704 pa še zvonik. Gradnjo so zastavili 6. junija 1701. Dela je vodil kranjski deželni stavbenik Francesco Ferrata, ki pa je že na začetku sporekel s polirjem Mihaelom Zamerlon. Namesto njega je Dolničar izbral Francesca Bombasija, v Ljubljano priseljenega Benečana. Z njim so sodelovali domači zidarski mojstri Mihael Zamerl, Pavel Jugovic in Gregor Maček. Bombasi je nekatere arhitektove zamisli po svoje oblikoval, kajti Pozzo ni nikoli prišel v Ljubljano.

Resen problem je predstavljala načrtovana kupola, kajti njena gradnja bi zahtevala izurjenega izvajalca in veliko sredstev. Dolničar je zato sklenil, da bodo njeno gradnjo odložili na poznejše čase in se zdaj zadovoljili z naslikano varianto. Pri vseh teh gmotnih stiskah pa je zbral pogum, da je dal leta 1704 ob zahodni fasadi nove stolnice postaviti dva mogočna zvonika, da je cerkev z njima vendarle dobila tudi ustrezen višinski poudarek - da se vsaj malo dviga iznad mestnih streh. Načrt zanju je napravil slikar Giulio Quaglio, ker ju arhitekt Andrea Pozzo ni predvidel.

Giulio Quaglio je s freskami "oblekel" stolnico

Oboke in stene baročne ljubljanske stolnice je z živahnimi freskami "oblekel" slikar Giulio Quaglio (1668-1751), ki je bil doma iz Laina pri Comu v severni Italiji. V Ljubljano so ga povabili leta 1703. Bil je velik mojster baročnega iluzionizma: njegove slikarije so razgibane, žive, bogate in zdi se nam, da s z njimi resnična, zidana arhitektura nadaljuje v še višjo, le naslikano, onkraj te pa da nam se odpira pogled v nebo z nebeško glorijo. S freskiranjem je začel v vzhodnem delu cerkve, medtem ko so zidavo zahodnega dela šele zastavili. Na oboku prezbiterija je upodobil zgodbo ustanovitve ljubljanske škofije, do konca septembra je končal iluzionistično kupolo, ki so jo hodili vsi občudovat. Na zunanjščini (na južni steni) je napravil fresko Oznanjenja, spomladi 1704 je nadaljeval freskiranje na zunanjščini (Jezusov krst, Zaharija v templju). Strop cerkvene ladje, ki kaže poveličanje sv. Nikolaja in pripoveduje o preganjanju kristjanov pod cesarjema Neronom in Dioklecijanom, je Quaglio s svojim umetniškim čopičem oživil kasneje. Ko so 19. julija 1706 podrli slikarski oder, je pred očmi obiskovalcev zažarel v vsej svoji lepoti in mojster je požel veliko hvalo in občudovanje sodobnikov. Quaglio je s sodelavci poslikal tudi stranske kapele in glavno zakristijo; njegova je tudi velika oltarna slika sv. Dizme.

Veliko delo v kratkem dokončano

Hkrati s slikarjem Quagliem so v stolnici začeli z delom tudi štukaterji, ki so krasili obok prezbiterija, oblikovali kapitele in friz pod venčnim zidcem. Po petih gradbenih sezonah je bila nova stolnica dograjena in že toliko olepšana, da so lahko sredi leta 1706 v njej že uvedli bogoslužje. Začasno so se morali zadovoljiti z oltarno opremo iz stare cerkve. Sveto Rešnje telo so iz oratorija, kjer je bilo hranjeno med gradnjo, slovesno prenesli v stolnico 22. avgusta 1706. Ko so bila opravljena še nekatera nujna dela (tlak), je škof Ferdinand Kuenburg novo stolnico slovesno posvetil ob navzočnosti številnih cerkvenih in svetnih dostojanstvenikov 8. maja 1707.

V naslednjih letih je stopnica dobila marsikaj novega: prižnico, balkona in orgelski omari na stranskih korih (1711), kipe emonskih škofov pod kupolo (1713), spomenik graditelju Janezu Antonu Dolničarju (1721), marmorno menzo oltarja sv. Rešnjega telesa z angeloma adorantoma, ki sodita med vrhunske dosežke kiparja Francesca Robbe (ok. 1750). Pod škofom Janezom Herbersteinom (1772-1787) so postavili marmornat veliki oltar, v prezbiterij pa nove kanoniške sedeže.

Nova stolnica dobi krono - kupolo

Jezuitski arhitekt Angelo Pozzo je ljubljansko stolnico zasnoval kot baziliko. Njegov načrt je na križišču glavne in stranske ladje predvideval kupolo. Zaradi pomanjkanja sredstev je bila kupola zgrajena šele pod škofom Antonom Alojzijem Wolfom (1824-1859). Leta 1836 je predstojništvo ljubljanske stolne cerkve povabilo dobrotnike k nabirki za zidavo kupole. Po dolgih pogajanjih z državnimi oblastmi se je cerkveno predstojništvo odločilo za načrt zidarskega mojstra Mateja Medveda iz Cerkelj na Gorenjskem, ki se je že bil izkazal z raznimi deli. Po odobritvi končnega načrta je Medved s svojimi zidarji delo zastavil aprila 1841, junija pa so na vrh kupole že pritrdili križ. Graditelju Medvedu je kupola prinesla veliko slavo. Kot sijajen spomenik umetnosti so jo občudovali sodobniki, hvalili so jo tudi naslednji rodovi in tudi umetnostno zgodovinska stroka ji je dala priznanje za drzno izpeljavo. S kupolo je bila stavba končno uresničena po prvotni baročni zasnovi; na zunaj je dobila pomemben arhitektonski poudarek, navznoter pa nov vir dnevne luči. Kupolo je po Quaglijevem vzoru v letih 1843-1844 poslikal Matevž Langus. Leta 1845 je naredil tudi novo sliko sv. Nikolaja/Miklavža za glavni oltar. - Po velikonočnem potresu leta 1895 je stolnico obnovil Franc Faleschini.

Mojster Plečnik in drugi umetniki za "mater" ljubljanskih cerkva

Na pragu dvajsetega stoletja so s prenovitvenimi deli počastili 200-obletnico posvetitve stolne cerkve. Začeli so spomladi 1905 in končali jeseni 1906. Quaglieve freske je restavriral Anton Jebačin, obnovljeni so bili korni sedeži, cerkev je dobila nova okna. Po praznovanju obletnice se je predstojništvo posvetilo predvsem opremi cerkve (vrata, klopi, spovednice). Leta 1911 je stolnica dobila nove orgle in tedaj so obnovili tudi okras baročnih omar. Med umetniki, ki so delali za stolnico pred drugo svetovno vojno in med njo, je treba omeniti Ivana in Heleno Vurnik, Rika Debenjaka, Ivana Pengova. Po vojni pa je vidno sled v cerkvi zapustil tudi mojster Jože Plečnik. Leta 1952 ji je podaril škofovski prestol, štiri leta zatem, tik pred smrtjo, pa je napravil načrt za predelavo kapele sv. Križa (gotski križ je iz stare stolnice) in vanjo postavil tudi izvirno oblikovan krstni kamen. Sledil mu je slikar Stane Kregar, ki je vhod v kapelo okrasil s podobo sv. Antona Padovanskega, za okno nad velikim oltarjem pa je leta 1961, ko so za proslavo 500-letnice ustanovitve škofije st avbo obnavljali, prispeval nov vitraj (barvno okno). V letih 1969-1971 so po smernicah pokoncilskega bogoslužja preuredili prezbiterij po načrtih arhitekta Antona Bitenca. S svojimi upodobitvami križevega pota je ljubljansko stolnico leta 1973 obogatil kipar France Gorše. V spomin na obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji je ljubljanska stolnica dobila dva monumentalna spomenika: dvoje bronastih vrat: "slovenska vrata" na glavnem pročelju, delo kiparja Antona Demšarja, ki predstavljajo zgodovino krščanstva med Slovenci, in "ljubljanska vrata", delo Mirsada Begića, na katerih so upodobljeni ljubljanski škofi dvajsetega stoletja.

(priloga 05_2007)

Zgodba

Prometni policist

Prometni policist je ustavil voznika in zahteval od njega dokumente, ker je vozil prehitro.

Voznik mu je pokazal dokumente, med njimi tudi tistega, kjer je pisalo, da je poveljnik policijskega okrožja v drugi pokrajini.

Policist se je zdrznil. Bilo mu je nerodno, ker je moral opraviti tako neljubo delo, zato je dejal poveljniku: »Zelo mi je neprijetno, a moram opraviti svojo dolžnost.«

»Dragi kolega,« je odgovoril nadrejeni, »verjemite, razumem, kako se počutite v tem trenutku. Občudujem vaš čut dolžnosti, če boste kdaj prišli službovat v moj okraj, vas bom vesel, ker vidim, da ste pošten človek!«

Misel

Poštenost je krepost, ki nas spodbuja k resnicoljubnosti do sebe in drugih. Narekuje nam tudi, da držimo dano besedo in izpolnjujemo svoje dolžnosti.

Pošten človek je vreden spoštovanja in zaupanja.

Če smo pošteni, vidimo človeka, kakršen je v resnici, z njegovimi sposobnostmi, pa tudi omejenostmi. Pošten človek to seveda vidi najprej pri samem sebi.

Molitev

Gospod Bog,
naj spoznamo,
da moramo biti pošteni,
če hočemo biti zrele osebnosti.
Pomagaj nam, da bomo pošteni
v družini, v šoli, v službi ter v družbi.
Pomagaj nam,
da bomo svoje naloge opravljali pošteno
v zavesti odgovornosti za delo,
ki nam je zaupano.
Razsvetljuj nam razum,
da bomo znali ceniti
poštenost v vsakdanjem življenju
in v vseh življenjskih okoliščinah.

Iskra

Pogoj za mirno sožitje med ljudmi je poštenost, ki temelji na pravičnosti; voditi nas mora tudi takrat, ko nas nihče ne vidi.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2011), 14-15.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 23-24.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.