Zgodi se, da me muči smiselnost mojega dela in truda, kakor da sem stopil v neko temno noč svojega bivanja. Kakor zunaj se dan krajša tudi v meni. In je jutro vedno dlje … Menda mora vsakdo kdaj stopiti v svojo krizo, sredi katere se v nekem trenutku odloči za to ali za ono smer, a biti sredi take krize ni nikakor prijetno, še manj lahko.
Toda čeprav neprijetno je kdaj biti v temi celo ‘koristno’, zdi se, da je kakor grenkoba zdravila tista gluha tišina, v kateri ure in ure tipaš za naslednji korak. Kako spontano, morda celo nezavedno začne človek v njej stegovati vrat za lučjo, na vse pretege jo išče, kakor da je nikoli prej ne bi imel, kakor da bi imel samo tiho slutnjo o tem, kako naj bi bila videti – in hkrati vendarle ve, da je, da obstaja, da luč ni samo privid, niti pravljica, niti mit, o katerem se govori, da bi si vzbudili neko lažno upanje sredi brezizhodnih situacij. Ve, prepričan je, da mora biti, tudi če daleč za obzorjem, tudi če je ne bo srečal še mnogo let. A ve.
To vedeti pomeni živeti, se mi zdi.
V temni noči je tudi človeštvo, tudi naša družba se ji ni izognila, se zdi, »veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal‹« (Lk 21,8). Ne zaradi pomanjkanja, temveč ker je preveč luči, je narod v temi – ker nobena od tistih luči ni res luč, samo vtis dajejo, da so luči, kakor begajoč zajček na steni, samo lažen odsev, človek pa hodi in se spotika in pada, kakor da ne vidi, pa ne ve, da je tako. To je še večja tema. In razumeti, da si v njej, je še veliko težje kakor tedaj, ko te stiska kriza smisla.
Vse dotlej ne bomo imeli luči, dokler si je ne bomo želeli. In je potrebovali. Zdaj je ne potrebujemo. Zadovoljni smo s tem, da so naše denarnice in hladilniki polni in srca prazna, da so naši telefoni večkrat pobožani kot naši otroci. Zadovoljni, da nam zadošča nakupovanje, ko smo osamljeni, in glasna glasba, ko se nas polotijo temne misli. In nam je prvo vprašanje na volilnih soočenjih, ali bodo tudi letos trgi okrašeni ali ne …
Kdo ve, da je treba iskati luči – tudi danes? Za tako védenje je včasih treba teme … Pustiti, da te objame z vso svojo silovitostjo in grozljivostjo, tudi zato, ker ti ima veliko povedati, veliko pokazati, najprej sliko v ogledalu, temno sliko, in tisto željo, ki je med kramo ‘pomembnih’ stvari ostala skrita na dnu srca, željo, da bi ti luč osvetlila obraz in bi se počutil, kakor da nekam hodiš, tudi če imaš občutek, da stojiš na mestu, občutek, da je nekdo blizu, tudi če je tiho, občutek, da si nekje doma, tudi če še nisi tam. Zaradi tega živimo: vedeti, da je Bog. In on se je rodil v temi.
»Nekoč bo lepo, / ko blazni bomo ob ognjih čepeli / in bomo odprte rane imeli, / nekoč bo lepo. / Pijana bodo legla naša telesa, / v zubljih steklenih veter bo pel / in mehke trave in zemlja in mirna drevesa / bodo tonila v brezmadežni spev. /…/ Nekoč bo lepo, / nekoč bomo roke v prst zakopali / in bomo življenja sokove spoznali, / takrat bo lepo.« (F. Balantič)

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 12 (2022), 3.

December se je že krepko prevesil v drugo polovico, ko si še vedno nisem izpolnila adventne želje. Kar malo nestrpna sem že postajala sama s sabo, da ob vseh priložnostih, ki sem jih spregledala, nisem v pravem trenutku spoznala prave. In kaj sem si to leto zaželela, da sebi podarim za darilo? Celo leto je bilo tako duhovno bogato, da sem si želela v decembru nekomu podariti nekaj, kar mu bo dalo jasno vedeti, da ga ima Bog rad, da ga ljubi, da ljubezen še obstaja v ten razčlovečenem svetu, da je Božji otrok, za katerega Oče vedno poskrbi.
Počasi sem se peljala skozi največji blagovni trgovski center našega glavnega mesta. Bil je bogato okrašen s stotinami lučk, ki so hotele priti do izraza med vsemi bleščečimi napisi trgovin in reklamnimi panoji. Parkirala sem v pritličju velike garažne hiše. Poiskala sem prostor blizu svetilke, saj sem čas, ko bom čakala na moža, hotela izkoristiti za branje.
Službo naj bi končal čez dobro uro, če pa bo delo zahtevalo, se lahko zgodi, da se bo čas potegnil tudi v dve uri. Delo mora biti končano.
Obsedela sem v toplem avtomobilu, se ogrnila z odejo in strmela ven v vse te luči. Vsa ta slepeča, umetno pisana svetloba je vsiljivo bodla v oči. Zamižala sem, da sem si spočila pekoče oči. Z branjem bo treba še malo počakati.
Avtomobili, parkirani okoli mene, so se menjavali. Klicanje odraslih ter sem in tja kričanje in jok otrok je ob tej že počasi pojenjalo.
V avtomobilu se je ohladilo, morala sem v toaletne prostore. Počasi sem stopala mimo vseh okrašenih in osvetljenih izložb do želenega prostora. Nisem hitela saj sem morala s hojo pognati ki po žilah in se ogreti.
Ura je bila že blizu osmih zvečer, ljudi pa se je še vedno trlo. Le kaj iščejo vsi ti ljudje? Iščejo darila, ideje zanje ali le nekaj, s čimer bi zapolnili svojo praznino? Le kam se je izgubilo tiho pričakovanje božiča skozi adventni čas. Sedaj mora biti človeku takoj izpolnjena vsaka želja.
Včasih je le ena žarnica osvetljevala hlevček v jaslicah, kasneje še nekaj lučk na smrečici, sedaj pa se vse sveti, blešči in nas slepi že v novembru. Slepilo umetno ustvarjenega blišča je zaznamovalo ljudi. Postavljajo ga v ospredje in mu dopustijo, da zapeljuje ljudi.
Le kako bo tisti, ki si želi prave luči, le-to našel na pravem kraju in pravočasno, ko pa mu vsa ta vsiljena razsvetljava zakriva in hoče preslepiti pravo LUČ, ki prihaja. Vse te ponorele luči kradejo BOGU pozornost in s tem čast, ki mu pripada, in si jo prisvajajo. S tem pa siromašijo ljudi, ki v želji po LJUBEZNI zapravljajo, ker največkrat s tem želijo zapolniti svojo praznino.
Vrnila sem se do avtomobila, jaz z ene strani, mož pa je že prihajal z druge. Z njim je prihajala neznana oseba. Prišli smo skupaj in mož mi je rekel, da ta gospa rabi prevoz na drugi konec mesta in da ji ga je že obljubil.
»Ne skrbi, gospa ti bo sproti razlagala, kje boš vozila, da se v temi in megli ne izgubimo.«
Hvaležna sem bila možu, da je neznanki obljubil pomoč. Čeprav je tudi danes, tako kot ponavadi, v avto prišel zelo utrujen in si je želel samo da čimprej prideva domov. Hvaležna sem mu bila, da mu je bila stiska te neznanke na prvem mestu.
Med vožnjo proti stanovanju neznane gospe, ki je zelo dobro in pravočasno dajala navodila za pot do njenega doma, sem zvedela, zakaj se sedaj pelje na zadnjem sedežu našega avtomobila.
S polnim naročjem večjih in manjših zavitkov in vrečk je prišla do svojega avtomobila, parkiranega nedaleč od našega. Pritisnila je gumb na avtoključu in prtljažnik se ji je odprl. Odložila je vse nakupljeno in zaprla prtljažnik. Skupaj z vrečkami pa je iz rok spustila tudi avtomobilski ključ. Avtomobil je bil zaklenjen, ključ pa v prtljažniku.
Ravno takrat pa je mimo prišel moj mož. Prosila ga je za pomoč in mu razložila nastalo situacijo, ki jo je še oteževala misel, da bodo čez eno uro garažno hišo zaprli. Časa ni bilo veliko.
K sreči je torbico imela obešeno čez ramena in je ni odložila skupaj z vsem v prtljažnik. Ključi stanovanja so bili pri njej, sedaj pa smo se peljali po rezervne ključe njenega avtomobila.
Vse se je dobro izteklo. Z rezervnimi ključi smo se vrnili še pravočasno in gospa se je lahko umirila.
Med vožnjo nazaj, ko je ključe že varno stiskala v žepu in je napetost začela popuščati, se je neštetokrat zahvalila za pomoč, ki je je bila deležna.
Med vsemi besedami zahvale nisem imela priložnosti, da bi se ji tudi jaz zahvalila. Zahvalila, da mi je izpolnila adventno željo, da bi bila Božje orodje, po katerem bi lahko Bog izkazal svojo ljubezen. Danes je z enim dogodkom poskrbel za obe hkrati.
Hvala Bogu in hvala neznanki!
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 92-93.

Žrelo in grlo sta dva organa, ki v našem telesu opravljata različne naloge. Ob vnetju enega ali drugega imamo različne težave, zato je pomembno, da ločimo, kaj nas boli, saj tudi zdravljenje ni povsem enako.
Žrelo je vez med prebavno in dihalno potjo in leži neposredno za ustno votlino. Po njem hrana in pijača potujeta iz ustne votline v požiralnik, zrak pa v pljuča. Grlo pa je postavljeno nižje, leži nad sapnikom in omogoča zraku, da pride do zgornjih in spodnjih dihal (pljuč). Osnovna naloga grla je dihanje. V grlu nastaja tudi glas, kar nam omogoča glasovno sporazumevanje. Grlo prav tako poskrbi za zaščito pljuč, saj preprečuje uhajanje hrane in pijače v dihalne poti.

Žrelo
Žrelo je cev v vratu, ki povezuje nos in ustno votlino ter se nadaljuje v sapnik in požiralnik. Pomemben del žrela je poklopec (epiglotis), ki preprečuje, da bi hrano in pijačo vdihnili v pljuča. Žrelo je del obeh sistemov, dihalnega in prebavnega. Skozenj prehajajo hrana, tekočina in zrak. Tako je udeleženo pri požiranju, govorjenju in dihanju. V žrelu se nahajajo tonzile (mandlji), ki imajo imunsko funkcijo in se zato povečajo ob vnetju. Glavna vloga žrela je, kot že ime samo pove, požiranje. Boleče žrelo je lahko posledica različnih bolezni. Lahko gre za povsem navaden prehlad ali pa (redkeje) za resnejša obolenja.

Vnetje žrela ali faringitis
Kadar torej bolnik toži, da ga boli grlo in da težko požira, ga dejansko boli žrelo, ki je takrat najverjetneje vneto. Vnetje lahko povzročijo fizikalne snovi, razni dražeči plini ter mikroorganizmi: baterije, virusi in redko glive. Vnetje žrela je lahko tudi posledica alergije in pa refluksa želodčne kisline iz požiralnika. Akutno vnetje žrela v približno 95 % povzročijo virusi, bakterijsko vnetje pa je velikokrat posledica okužbe s streptokoki.

Grlo
Grlo je del dihalnega trakta. Njegova glavna vloga je govorjenje in dihanje. Druga vloga grla je zaščitna, saj pri požiranju zapre dihalno pot in s tem prepreči, da bi delci hrane ali tekočine prešli v pljuča.

Vnetje grla ali laringitis
Vnetju grla strokovno pravimo laringitis. Povzročajo ga isti dejavniki kot pri vnetju žrela. Najpogostejši simptomi so glasovne motnje (hripavost), kašelj, motnje požiranja in težave z dihanjem (kadar oteklina v grlu zaradi vnetja otežuje dihanje).

Virusne in bakterijske okužbe
Težave z žrelom in grlom so lahko zelo neprijetne. Sluznica je v tem predelu prekrita z zaščitno plastjo protiteles, ki pa posebej v zimskih mesecih lahko oslabi in je dovzetna za okužbe z virusi in bakterijami. Med najpogostejše virusne povzročitelje vnetja žrela sodijo virusi influence in rinovirusi. Viroze običajno spremlja nosni izcedek, povišana telesna temperatura in kašelj.
Med najpogostejše virusne okužbe sodi prehlad, ki prizadene nosno sluznico. Pojavi se s tekočim izcedkom iz nosu, zamašenim nosom in praskanjem v žrelu. Prehlad spremlja rahlo povišana telesna temperatura. Akutna faza traja okoli dva dni, popolna ozdravitev pa traja do dveh tednov.

Gripa
Gripa je prav tako virusna bolezen, ki lahko povzroči hude in življenje ogrožajoče sekundarne bolezni. Posebej ogroženi so kronični bolniki in starejši ljudje. Običajno sta prva znaka mrzlica in bolečine v okončinah. Sledijo vročina, suh kašelj, glavobol in oslabelost. Boleče grlo in izcedek iz nosu niso tako izraziti. Kljub temu da gripo povzročajo virusi, so lahko posledice bolezni bakterijske okužbe, kot je na primer vnetje srčne mišice ali pljučnica. Zato strokovnjaki svetujejo cepljenje proti gripi vsem kroničnim bolnikom in starejšim osebam.

Angina
Angina je bakterijsko vnetje žrela (žrelnice in mandljev). V večini primerov ni nevarna, nezdravljena pa lahko povzroči tudi resnejše zaplete s trajnimi posledicami.
Angina se začne nenadno, s povišano telesno temperaturo in mrzlico ter bolečinami v žrelu pri požiranju. Kašlja običajno ni, bolnik ima močno pordeli nebnici in povečane bezgavke. Na nebnicah so lahko gnojni čepki ali pa so prekrite z belimi oblogami. Na mehkem nebu pa so lahko prisotne drobne pikčaste krvavitve. Pri močnih bolečinah žrela je lahko celo moteno požiranje sline. V večini primerov je povzročitelj angine bakterija beta hemolitični streptokok, (Streptococcus pyogenes), ki se dobro zdravi s penicilinom.
Angino lahko povzročijo tudi številni respiratorni virusi, med njimi Epstein-Barr, ki povzroča infekcijsko mononukleozo.
Obisk zdravnika je potreben pri bolečinah žrela, ki trajajo več kot 48 ur, pri bolečinah v žrelu brez prehlada, nujno pa v primeru v primeru hujših težav s požiranjem ter ob pojavu težjega dihanja.

Zakaj je angina lahko nevarna?
Angina je potencialno nevarno obolenje zaradi številnih možnih zapletov. Zapleti so septični (gnojni) in imunsko pogojeni (negnojni). Septični nastanejo zaradi širjenja bakterij v okoliško tkivo. Če se vnetje razširi na tkiva in se ob mandljih ali za njimi ustvari novo žarišče, nastane peritonzilarni ognojek oziroma absces. Oteklina je lahko tako velika, da lahko ovira dihanje in požiranje. Lahko se pojavi tudi obilno izločanje sline. Ker je žrelo povezano z ušesom prek Evstahijeve cevke, lahko pride do okužbe srednjega ušesa.
Med negnojne zaplete angine spada ledvična okvara, ki je lahko prehodna ali celo trajna. Resen zaplet je tudi revmatična vročica, ki nastane 2–3 tedne po akutni fazi bolezni in prizadene srčno mišico, sklepe, podkožje in osrednje živčevje.

Laringitis
Laringitis je vnetje sluznice larinksa (grla) in glasilk zaradi okužbe, draženja ali čezmerne obremenitve glasilk. Glasilke so sluznične gube v grlu, ki prekrivajo mišico in hrustanec. Zvok običajno tvorijo tako, da se gladko odpirajo in zapirajo ter vibrirajo. Pri vnetju grla so glasilke vnete ali otekle zaradi okužbe, draženja ali obremenitve, zato je zvok, ki nastaja ob prehajanju zraka skoznje, spremenjen. Posledično imamo hripav glas, lahko pa ga popolnoma izgubimo. Vzrok za vnetje grla so lahko tudi dražeči plini ali visoka obremenitev s prahom. Včasih so za bolezen odgovorne tudi alergije ali kronično ovirano dihanje skozi nos, pri katerem je mogoče dihati le skozi usta. Vnetju grla se lahko potencialno izognemo tako, da se izogibamo snovem, ki dražijo sluznico. Prav tako so za grlo obremenilni presuhi ali zakajeni prostori.

Krup ali laringotraheobronhitis
Krup je bolezen dihal, ki jo običajno sproži akutna virusna okužba zgornjih dihal. Posledica okužbe je oteklina grla, ki moti normalno dihanje, čemur sledijo klasični simptomi – lajajoč kašelj, siganje (stridor) in hripavost. Simptomi so lahko blagi, zmerni ali hudi in pogosto se poslabšajo ponoči.

Epiglotitis ali vnetje poklopca
Pomemben del žrela je hrustančna tvorba – poklopec (epiglotis), ki preprečuje, da bi hrana in pijača prešla v pljuča. Akutno vnetje poklopca je življenjsko ogrožajoče stanje. Nastane lahko kot posledica poškodbe poklopca (vroča hrana in drugi tujki – ribja kost), lahko je posledica virusne okužbe. Poškodovana sluznica poklopca pa dovoljuje vstop patogenim bakterijam, ki povzročijo vnetje. Bolezen nastopi naglo, bolnik je splošno prizadet, ima hude težave s požiranjem s prisotno bolečino. Bolnik se slini in ima spremenjen glas. Lahko se pojavi krup. Poklopec je zadebeljen, rdeč, včasih so prisotni gnojni abscesi. Bolnika je treba takoj odpeljati v bolnišnico zaradi nevarnosti zadušitve.

Laringofaringealni refluks
Laringofaringealni refluks je zatekanje želodčne vsebine v žrelo in grlo, lahko tudi v sapnik in pljuča, ob čemer ni nujno, da je okvarjena sluznica požiralnika in da bolnik čuti zgago. Kislina, prebavni encimi in žolč povzročijo na sluznici žrela in grla okvare, ki jih občutimo kot draženje, bolečino in neprijeten občutek. Pojavi se lahko hripavost, glasovna utrudljivost, zmanjšan glasovni obseg, občutek tujka v žrelu in grlu, stiskanje v žrelu, občutek odvečne sluzi v žrelu in grlu, dolgotrajen kašelj, kašelj, ko se uležemo, jutranji kašelj, vneto in boleče žrelo, oteženo požiranje, zgaga ...

Rak grla
Rak se lahko razvije v katerem koli delu grla, običajno pa se začne na glasilkah. Sprva se pojavi hripavost, nato motnja glasu. Povzroča tudi motnje dihanja, torej težko sapo, in/ali motnje požiranja. Pri motnjah požiranja se pojavi občutek cmoka v grlu, ‘zaletavanje’ hrane pri požiranju ali popolna nezmožnost požiranja.

Pojavi se tudi bolečina različne stopnje. Moški obolevajo pogosteje kot ženske, med pogoste dejavnike tveganja pa sodijo izpostavljenost določenim kemikalijam, kajenje in prekomerno pitje alkohola.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 12 (2023), 82-83.

Splošni pomen besede odrešenje je: rešitev iz nekega stanja, ki ni takšno, kakršno bi moralo biti. V teološkem pomenu pa je odrešenje predvsem Kristusovo učlovečenje, življenje in delovanje, njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Kristus nas je odrešil stanja, ki zaradi greha (izvirnega in osebnih grehov posameznikov) določuje človekovo bivanje na zemlji, in nam tako kljub temu stanju omogočil doseči zveličanje. Človek je odrešen po milosti, ki nam je dana zaradi Jezusa Kristusa. Da se to uresniči, moramo na božjo ljubezen, ki se nam je razodela po Jezusu, odgovoriti z vero, upanjem in ljubeznijo. Milost odrešenja nam ‘doteka’ po zakramentih. Odrešenja človek ne more biti deležen brez svojega sodelovanja. To poudarja sv. Avguštin, ko pravi, da nas je Bog ustvaril brez nas, zveličal pa nas ne bo brez nas. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 12, str. 47

Ko poslušamo življenjske zgodbe športnikov, spoznavamo, da so njihovi uspehi sad trdega dela in neštetih odrekanj ali stroge askeze. Nekaj podobnega velja tudi za krščansko življenje, mar ne? (Viktor)
Askeza (grško askesis – vaja, vežbanje) je starim Grkom pomenila urjenje in zdržnost telovadcev pred tekmami. Na moralnem področju pa askeza pomeni brzdanje nižjih nagonov, zmernost v jedi in pijači, potrpežljivo prenašanje trpljenja. Tako askezo so gojili v antiki pripadniki raznih grških filozofskih šol, zlasti pa jo gojijo verstva, med njimi krščanstvo. Odpoved in premagovanje nista sama sebi namen, ampak vadba, ki naj človeka usposobi, da se obvlada in ohrani svoje človeško dostojanstvo. V krščanstvu se je askeza najbolj razmahnila med redovniki. Krščanska askeza je hoja za Kristusom po njegovem vabilu: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mr 8,34). ‘Hoja za Kristusom’ je tudi naslov najbolj znamenite asketske knjige, ki jo pripisujejo avguštinskemu kanoniku Tomažu Kempčanu († 1471) in je še danes zelo priljubljena, čeprav ji očitajo, da je njena duhovnost svetobežna. Človeku, ki se vadi v askezi, pravimo asket; asketika pa je eden od študijskih predmetov na teološki fakulteti, zdaj duhovna teologija.
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 27.

Narava je čudovita, skrivnostna, vsak dan drugačna. Ko jo opazujem, v njej vidim Boga. Vera je v naravi in narava v veri. V vsakem od nas je zasajeno tako gorčično zrno. Pojdite ven, ozrite se okoli sebe in boste videli …

Človeška ribica ni vedno živela v jami, njeni predniki so živeli na svetlobi. A v nekem obdobju zgodovine so se skrili v jamo … in tam ostali. Človek ni vedno živel sam, ampak je bil ustvarjen za Odnos. A v nekem obdobju je začel verjeti laži, zato je pretrgal Odnos, s tem pa tudi odnose. Ostal je sam in se skril v jamo, v temo … in tam bi ostal, če ne bi prišla Luč. On. Odrešenik.

V jami je udobno
V jami je temperatura skozi celo leto praktično enaka. Velikih živali ni – največja jamska žival je človeška ribica –, zato je manjša verjetnost, da bi nas kdo pojedel. A v jami je tudi tema, kdor pa »hodi v temi, ne ve, kam gre« (Jn 12,35) … Zato vse ostaja točno tako, kot je. Kolikokrat se zavlečemo v jamo in obstanemo v temi, čeprav vemo, da je tam hrane premalo? Da smo poklicani za nekaj več …

Jamske živali so se na pomanjkanje hrane prilagodile ...
Človeška ribica zdrži brez hrane tudi 10 let! Koliko let brez Hrane lahko zdržimo mi? A zdržati ne pomeni tudi zares živeti. Lačen človek namreč postane obupan in preračunljiv, sebičen in zloben. Poje, karkoli najde v jami, četudi so to iztrebki netopirjev ali trupelca kobilic. Še rožičev za svinje se ne bi branil, če bi mu jih kdo dal (prim. Lk 15,16) ... Ker torej uživamo pokvarjeno, celo strupeno hrano, trpimo še bolj. Podobno kot krvotočna žena, ki je veliko »pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše« (Mr 5,26). Problem je, ker Hrano vedno znova iščemo na napačnem koncu – v temi. »Bog pa je luč in v njem ni nobene teme« (1 Jn 1,5).

Brez Svetlobe ni Življenja
Hrane v jami primanjkuje zaradi preprostega dejstva: tam ni svetlobe. Samo na svetlobi lahko namreč rastline s fotosintezo na novo proizvajajo sladkorje, ki so potem hrana tudi za ostala živa bitja. Bog je takoj prvi dan ločil svetlobo od teme (prim. 1 Mz 1,4), kar pomeni, da je ta razmejitev med dobrim in slabim nadvse pomembna. Ravno zato smo povabljeni, da neprestano preverjamo, »ali ni morda luč, ki je v nas, tema« (prim. Lk 11,35) ...

V temi oči zakrnijo
Večina jamskih živali ima zakrnele oči. Kolikokrat imamo tudi mi »oči, da bi videli, pa ne vidimo« (prim. Ezk 12,2)? Tako močno se navadimo na temo, da ko v naše življenje vstopi Svetloba, te ne prepoznamo več (prim. Jn 20,14; Lk 24,16). Še več: pred njo se skrijemo (prim. 1 Mz 3,8). Ker ne vidimo več prav, sami nikoli ne moremo priti iz jame …

Beseda in Dotik
Gospod vstopa v naše jame ter prav vsakega »kliče po imenu in vodi ven« (prim. Jn 10,3). Hkrati pa pozna tudi naše omejitve, zato se vsakemu približa tako, da ga bo razumel. Jamske živali se na primer namesto vida bolj zanašajo na ostala čutila, kot sta sluh in tip. Zagotovo torej ni naključje, da On ustvarja prav z Besedo in ozdravlja z Dotikom. Za ozdravitev tema ni ovira. Vprašanje pa je, če si želimo oditi iz jame. To je namreč naša svobodna odločitev.

Pot iz jame
Ozdravitev slepote se ne zgodi čez noč, ampak je vedno proces (prim. Mr 8,22-25). Tudi človeška ribica ne bi mogla takoj začeti živeti izven jame, saj njena koža – ki nima zaščitnega pigmenta – ne bi preživela močne svetlobe … Potrebno bi bila postopnost in mnogo generacij, da bi se ponovno prilagodila razmeram izven jame. Tudi Bog je postopoma in skozi mnogo generacij pripravljal svoje ljudstvo, da je lahko prišlo iz teme v svetlobo. Pri tem je imela posebno vlogo Marija, ki jo je Bog obvaroval slepote (prim. Lk 1,28), da je bila sposobna videti Luč (prim. Jn 8,12) in jo sprejeti (prim. Lk 1,38), da se je ta lahko utelesila (prim. Lk 2,7).

Naj sveti!
Kako naj torej pridemo iz jame? Tako, da prisluhnemo Besedi, se ji pustimo dotakniti in zavestno sprejmemo Dobro. Ne glede na to, v kakšni situaciji se trenutno nahajamo, pa nikar ne pozabimo, da se je naše odrešenje že zgodilo, da je pot iz jame že odprta … V vsakem od nas namreč že sveti Luč, saj je »naše telo tempelj Svetega Duha« (prim. 1 Kor 3,16). Zato smo poklicani, da »hodimo kakor otroci luči« (prim. Ef 5,8). Da se preko našega življenja razodeva Njegova Luč. In »luč sveti v temi« (Jn 1,5). Vedno.

K. Šoln, Gorčično zrno, v: Ognjišče 12 (2022), 57.

Bližal se je božič in mati je peljala svoje štiri otroke v trgovino. Namenila jim je 120 evrov: vsakemu po 30 evrov. Dala jim je dve uri časa za nakupe ter jim naročila, naj vsak porabi 4 ali 5 evrov za drugega. Otroci so se razkropili na vse strani nakupovalnega središča.
Na poti domov je vladalo v avtu veliko vznemirjenje. Otroci so si nagajali in spraševali, kaj so kupili drug drugemu.
Le osemletni Gregor je bil nenavadno tiho. Mama se je ozrla nazaj in skozi prozorno vrečko videla zavojček z nekaj bomboni. Pojezilo jo je: kaj je naredil s tridesetimi evri!
Ni hotela o tem govoriti v avtu, ampak je počakala, da so prišli domov. Takoj je poklicala Gregorja v sobo. Zaprla je vrata in ga vprašala: »Kaj si naredil z denarjem?« Otrok je v zadregi dejal: »Odpravil sem se nakupovat darila in šel mimo dobrodelnega dreveščka. Pod njim sem zagledal napis štiriletne deklice, da si želi majhno punčko z oblekami in krtačo za česanje las. Vzel sem pismo in šel iskat tako punčko, obleke in krtačo in sem vse skupaj odnesel pod drevešček. Tako mi je ostalo samo 25 stotinov za vsakega. Kupil sem lahko samo še vrečico bombonov. Mama, mi ne potrebujemo igrač, ta deklica pa si je tako želela punčko.«
Mama je bila ponosna na sina, da ima tako plemenito srce.

Za božič poskrbimo za veliko stvari, ob tem pa radi pozabimo na bistveno, na novorojenega Kristusa. Božično praznovanje naj nas opogumi, da se bomo, podobno kot Modri z vzhoda, odpravili ‘po drugi poti’ (Mt 2,12), po tisti poti, kjer bo Gospod naš učitelj in voditelj.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2017), 30.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Na pragu tvoje hiške te čaka velik paket. Ni enak sosedovemu. Ni enako očarljivo zavit. Tudi velikost ni ista. Manj obetaven je videti. Ko boš tistega usodnega dne prispela do Pošiljatelja, te bo vprašal: »No, si bila zadovoljna z mojim darilom? Si uporabila vse, kar sem zložil vanj?« Spreletelo te bo. To darilo je tvoje življenje. Si ga res sprejela? Kako uporabljaš tisto, kar je zavito vate?
Podoba z darilom mi ostaja iz besed mamice, ki ima sedem otrok. Z vsakim otrokom spet najde pod svojim ovojnim papirjem nekaj novega. Opremljena je za celotno svojo zemeljsko misijo. Kaj pa jaz?
Pred decembrsko norijo z darili si rečem: “Stop! Kaj naj naše medsebojno obdarovanje sporoča?” Ljubi Miklavž, letos te res prosim, da se že končno naučimo drug drugemu podariti sebe – v materialni skromnosti. Otroke opeharimo bistva, če je njihov pehar prepoln. Praznik naj bo dovolj prazen, da ga lahko napolnimo z vsebino. Opustiti moram ‘kofetkanje’ in ‘čokoladkanje’, vsaj pred prazniki. Odvezati se moram od jasli sveta, če hočem videti Novorojenčkove. Božični čas ni zaman umeščen v najtemnejši del leta. Sicer bi lahko spregledali resnično Luč, ki prihaja na svet. Če advent ni posten, je božič sploh lahko naš fokus? Nekoč je advent bil postni čas, od Martinovega naprej. Lučke in ‘kuhančki’ so res fajn: oblečem najljubši plašček, nove bosonoge gležnjarje, klepetam s prijateljicami, diši po cimetu, vsi kupujemo praznik in ga po koščkih tovorimo domov za veliki finale. Toda majhen prostorček v meni ostaja prazen in trd. Jezus se vanj ne more roditi, ker v mojih duhovnih tkivih ni dovolj mehko postlano. Krščanski advent mora negovati hrepenenje, ne izpolnitve.
Kaj MORAŠ postoriti za decembrsko prazničnost v hiši? Kaj si zadaš sama, čeprav morda ni bistveno? Praznik, ki te duhovno izčrpa, je ‘antipraznik’. Veliko odvečnosti je treba prečrtati, da se dokopljemo do praznika. Bodo pa letos jaslice brez živih dodatkov, ker smo se odločili izdelati voščilnice. Ali pa: ni greh, če nam ni uspelo speči potice. Ne, res ni. Smo šli pa zato v svežem snegu peš po jelko. Ali pa: poenostavimo božično večerjo, da bomo lahko malo zakomplicirali pri kajenju hiše. Skregali smo se zaradi pospravljanja, ampak nič zato – pred molitvijo si bomo odpustili, srečni, da nam ne bo treba po prostorih spet prestopati igrač. Mož si na polnočnico želi peš na Veliko planino, da doživimo pastirje. Jaz pa najmlajšega nočem čez noč oddati v varstvo, čeprav bi preživel tudi brez mene. Zaradi nočnega dojenja bova za novo leto ‘itak’ spet zamudila Alfijev Silvestrski poljub. Vse to bo v redu, če si bova pred prazniki določila ‘fokus’ – kaj nujno mora biti, glede na najina pričakovanja in želje. Ne smeva pozabiti, da sva si zakramentalno podarjena. Da sva najprej midva darilo drug drugemu – da si tudi v naglici ostajava spoštljiva sopotnika na poti v Božjo hišo.
Kaj bodo naša darilca? »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« (Mt 10,8), nam je naročeno. V trgovinah ni nič zastonj. Razmišljam, da bi nas v peharjih čakale lične deščice, iz katerih bomo lahko naredili ptičjo hišico, in vrečka semen za ptičke. S čim pa se vi obdarite? Kristjanov, ki imamo oltar podarjanja vsak dan prisoten v cerkvah, prazniki res ne bi smeli pehati od trgovine do trgovine. Zemeljsko prasporočilo je: dar in prejetje. Tako je povedala radodarna jesen. Odvila bom pentljo na svojem darilu in prijatelje namesto ob kuhančku raje zbrala pri adventni molitvi.

 M. Novak, v Ognjišče 12 (2022), str 21.