Julij je ‘carski’ mesec.
Pa ne zato, ker ga je tako poimenoval Julij Cezar, saj bi potem moral julij biti ‘cesarski’ mesec, pač pa zato, ker je po SSKJ-ju (Slovarju slovenskega knjižnega jezika) ‘car’ nekdo, ki “zaradi zanimivih, prijetnih značilnosti vzbuja občudovanje”. In julij brez dvoma od vseh mesecev v letu vzbuja največ občudovanja. In je zanimiv. In nadvse prijeten.
In imam za ‘nejevernike’ pripravljeno čisto preprosto razlago.
Najlepši dan v tednu je … sobota, seveda! Minil je petek in z njim delovni teden. Prosti smo! Pa ne samo to! Pred nami je še nedelja, ki nam prinaša prav to, kar skriva v imenu: nedelo! In nedelja se ne more primerjati s soboto, pa naj bo še tako sončna in zabavna, in naj je stokrat “Gospodov dan” … Kajti nedelji nad glavo nepreklicno visi ponedeljek; ali pa ji celo diha za vrat, kar je še slabše … in tudi nekoliko neprimerno, če se mene vpraša!
Sobota je kraljica! Cárica!
In prav tak kralj in car je med meseci julij!
Kajti minil je junij, za katerega smo vsi komaj čakali, da mine … poletje nas pozdravi s prvim valom sonca in vročine … Pa ne samo to! Pred nami je še avgust, ki bo še bolj sončen in še bolj vroč … pa tudi, če ne bo, nas še vedno – če drugače ne, vsaj koledarsko – loči od šoloobveznega jesenskega deževnega septembra! Julija mi tako nad glavo ne visi nič drugega kot toplo sonce! In če mi kaj piha za vrat, sta to lahko le veter ali žena … in sem pihljanja vesel. V obeh primerih. Ker sem julija vesel – kar tako! Carsko!
In če vas še nisem prepričal, da je mesec julij pravi božji dar, namenjen, da se človek odklopi, odpočije in oddahne, naj vam predstavim svoj ‘kronski dokaz’!
Ste opazili, da je julij od vseh mesecev v letu edini, ki ne premore nobenega praznika? Ne državnega ne cerkvenega! Da torej ne premore niti ‘svetka’! Da je torej julij edini mesec, ko ni važno ali je petek ali svetek … ker ni ne petka ne svetka, ampak je ves mesec ena sama sobota! (Sobota, ki je namenjena oddihu in počitku. Ki je “Gospodov dan” prav toliko, kot vsak drug dan. In lahko v soboto tudi delam in garam … če tako želim. Ampak je sobota ‘moj’ dan in se v soboto sam odločam, kaj bom počel!) Dejstvo je sicer, da se julija dnevi začnejo že krajšati … a če se prej znoči, to le pomeni, da je še več časa namenjenega počitku! Julij je tako prav zares ‘praznični’ mesec, saj na urniku vseh dni vlada ‘praznina’ … ki si jo zapolnim sam ali pa jo pustim prazno!
Julij je carski!
Res je, da so julija na sporedu nove maše. A glede na njihovo nepredvidljivo in usihajoče število, novih maš ne moremo uvrstiti ne med svetke ne med praznike, temveč že bolj v rubriko: čudeži!
In se čudim vsako leto, da se sploh še kdo odloči, da bi postal duhovnik!
In se čudim vsako leto, kdo vse se odloči, da bi postal duhovnik!
In se čudim vsako leto, kaj vse posvetijo v duhovnika!
In se čudim vsako leto … skozi vse leto … duhovnikom!
A če se prav spomnim, me vedno znova popravljajo, da ‘čudež’ ni prava beseda … da ni pravilna … da je bolje govoriti o ‘znamenjih’ …
No, prav.
Saj je svojevrstno znamenje, da se sploh še kdo odloči, da bi postal duhovnik.
Saj je svojevrstno znamenje, kdo vse se odloči, da bi postal duhovnik.
Saj je svojevrstno znamenje, kaj vse posvetijo v duhovnika.
Saj so duhovniki svojevrstno znamenje. Vsi duhovniki!
In da me ne bo spet kdo postrani gledal, da ‘šimfam’ duhovnike … Jih ne! Duhovniki so kot vreme. Brez vremena ne gre! In vreme imamo, kakršnega smo si izmolili in izprosili. Vreme imamo, kakršnega nam ljubi Bog pošilja. In vreme je vedno pravo: ko sije sonce in ko pada dež. (Je pa res, da molimo tudi: Treska in hudega vremena – reši nas, o Gospod!)
In običajno je julija vreme krasno. Carsko!
PPP
Julijanje – počivanje ali garanje, za kar se pač odločim. Uživanje.
Julijanje 2 (napredno) – usklajevanje moje svobodne volje z Božjo!
Julijati – oddahniti si. Počivati ali garati. Uživati.
Julijati 2 (napredno) – moliti za duhovnike in lepo vreme.v

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

UV žarki ali ultravijolični žarki, so del elektromagnetnega spektra valovanj z valovno dolžino, krajšo od vidne svetlobe in daljšo od nevarnih rentgenskih žarkov. Pri preučevanju vpliva ultravijoličnega valovanja na okolje in zdravje človeka se območje sevanja razdeli na UV-A, imenovano tudi dolgovalovno območje ali ‘črna svetloba’, UV-B srednjevalovno območje, ter UV-C (280-10 nm), kratkovalovno ali ‘baktericidno’ območje.
Ozonska plast nad zemeljskim površjem absorbira v celoti UV-C žarke ter nekaj UV-B žarkov. Ultravijolično sevanje, ki doseže površje, v 99 % sestavljajo žarki UV-A.

UV-C
Ultravijolični žarki C so najmanjših valovnih dolžin, v celoti se absorbirajo v zgornjih plasteh našega ozračja in ne dosežejo zemeljske površine, zato ne vplivajo na našo kožo. Če pa se izpostavimo delovanju UV-C (dezinfekcijske luči v zdravstvenih ustanovah, laboratorijih), se po nekaj urah na koži pojavi rdečina, ki izgine v nekaj dneh. Nevarno je, če nam žarki zadenejo oči, saj lahko povzročijo motnje vida, tudi trajne.

UV-B
Ultravijolični žarki B so glavni povzročitelji večine učinkov na našo kožo. Ob dovolj veliki količini povzročijo nastanek rdečine, ki se razvije po približno 12 do 24 urah po izpostavitvi, če pa je količina velika, se rdečina lahko pojavi že po nekaj urah. Rdečini sledi pigmentacija, porjavitev. So glavni povzročitelji sončnih opeklin. Dražijo tudi očesno veznico ter roženico. Vplivajo na nastajanje vitamina D v koži. So najbolj nevarni za nekatere vrste kožnega raka.

UV-A
Ultravijolični žarki A v manjših količinah ne povzročajo rdečin, običajno pa so odmerki vedno dovolj veliki, da povzročijo porjavitev kože, ob višjih odmerkih, pa lahko povzročijo tudi sončne opekline, na očesu tudi sivo mreno. Čeprav so v preteklosti mislili, da so UVA žarki pretežno neškodljivi, novejše raziskave kažejo, da pomembno sodelujejo pri staranju kože in nastajanju kožnega raka.

INTENZIVNOST SEVANJA
UV sevanje se spreminja glede na višino sonca na nebu in narašča z naraščanjem nadmorske višine. Atmosfera postaja tanjša in čistejša, kot na nižjih višinah; vzrok je v manjšem številu molekul v zraku, kar je posledica manjšega atmosferskega pritiska. Na vsakih 1000 metrov nad morjem se UV sevanje poveča za 16%.
UV sevanje je najmočnejše od maja do avgusta, najšibkejše pa pozimi. Poleti se sončne opekline pojavijo 6 krat hitreje kot pozimi, saj se škodljivost UVB žarkov močno spreminja na letne čase medtem, ko se škodljivost UVA žarkov ne spreminja veliko (poleti so le 1,5 krat močnejši kot pozimi).

UV INDEKS
UV indeks nam pove izmerjeno ali napovedano količino/jakost ultravijoličnega (UV) sončnega sevanja na naše telo (koža). Praviloma se vedno podaja za določen kraj in čas. Namen napovedovanja je boljša zaščita ljudi pred prevelikim izpostavljanjem sončnim žarkom, saj lahko povzroča poškodbe oči, staranje kože in kožnega raka.
UV indeks je odvisen od zemljepisne lege, nadmorske višine in letnega časa. Je količina brez enote, ki predvideva stopnjo intenzivnosti za določen dan, od 0 do 11 (tveganje se povečuje z naraščajočo številko). Podnevi je indeks običajno najvišji opoldan, odvisen pa je še od stopnje oblačnosti. V mnogih državah o njem poročajo med dnevnimi vremenskimi napovedmi, zlasti poleti, da javnost obvestijo o moči sonca in potrebni ravni zaščitnih ukrepov.
UV indeks je odvisen od zemljepisne širine in je najmočnejši ob ekvatorju, zmanjšuje se proti tečajema.

SOLARIJI ODDAJAJO UV SEVANJE
UV sevanje v solarijih povzroča koži enake škodljive posledice kot naravna sončna svetloba. Porjavelost v solariju ne zagotavlja boljše podlage za poznejšo dodatno porjavelost na soncu. Prav tako ni potrebno uporabljati solarij za povečanje ravni vitamina D. Ista vrsta UV sevanja, ki povzroča porjavelost, povečuje tveganje za nastanek kožnega raka in poškoduje kožo na že opisane načine. Nekateri ljudje uporabljajo solarij za premagovanje zimske depresije, vendar lahko to varneje storijo z uporabo posebnih luči, ki ne oddajajo UV sevanja. Ljudje z boleznimi (luskavica, akne, …), ki jih zdravijo z UV žarki, bi zdravljenje morali opravljati pod zdravniškim nadzorom (Evropski kodeks proti raku).

POŠKODBA KOŽE
Poškodba kože, ki nastane pri prekomernem sončenju, se kaže v obliki rdečice, otekline, pekočega občutka. Oseba ima povišano telesno temperaturo, v koži pa se sproščajo snovi, ki povzročajo vnetje. Uničene kožne celice se v nekaj dneh odluščijo in koža se obnovi. Pri prekomernem izpostavljanju UV žarkom se koža težje obnavlja, postaja debelejša in izsušena, pravimo da se stara. Značilni klinični znaki, ki kažejo na prezgodnje staranje kože so: suha, usnjata in nagubana koža, pogosto so opazne nepravilne pigmentacije. Te spremembe so posledica strukturnih sprememb v povrhnjici in usnjici kože. Kadar je teh poškodb preveč in se okvari tudi celični dedni material, se lahko razvije kožni rak.
Precej pogoste so tudi alergične reakcije na sončne žarke, najbolj izražene spomladi in poleti, fotosenzibilne in fototoksične reakcije.

ZAŠČITIMO SVOJE TELO!
Čeprav ima sončna svetloba veliko pozitivnih učinkov na telo (boljše razpoloženje, tvorba vitamina D, boljša prekrvitev in povečana tvorba melanina), pa se je treba izogibati škodljivim vplivom UV-A žarkov (poškodba oči, imunska supresija, prezgodnje staranje kože, melanom, alergija na sonce in intoleranca) in UV-B žarkov (poškodba oči, porjavitev, sončne opekline in genetske mutacije/ne-malanomske oblike kožnega raka).

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2017) 7, str. 108-109.

Hčerka moje prijateljice je rodila prezgodaj in otrok je kmalu po porodu izdihnil. Prijateljici je bilo hudo, ker je otrok umrl brez krsta. Ali bi se dalo kaj narediti? (Andreja)
Cerkev uči, da je krst potreben za zveličanje tistim, ki jim je bil evangelij oznanjen in imajo možnost prositi za ta zakrament. Redna delivca krsta sta škof in duhovnik. v latinski Cerkvi tudi diakon. V potrebi (tudi v takem primeru, kot ga navajaš) more krstiti vsak človek, če le ima namen storiti to, kar dela Cerkev. Glavo kandidata oblije z vodo in izreka krstni obrazec: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Če ni neposredne smrtne nevarnosti, tisti, ki krščuje, najprej moli vero, nato otroka oblije z vodo in pri tem izgovarja krstni obrazec. Če pa otrok že umira, opustimo vse druge obrede, krstitelj samo otroka oblije z vodo in obenem izgovarja običajne besede. Če je mogoče, naj bi bila pri krstu še kakšna druga priča. Če otrok (bolnik) ozdravi, se opravi sprejem že krščenega otroka v cerkvi, pri katerem se opravi celoten krstni obred brez samega krsta. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 7, str. 57

Bil sem mlad. Stal sem na robu žitnega polja. Pred mano je bilo še mnogo njiv tja v daljavo. Pod temnim nebom sem zaslišal čudno šumenje. Proti meni se je bližal močan piš vetra in valovil polja kakor čudežno pesem vesolja. Strmel sem predse, vznemirjen in prevzet. Ko so me dosegli ti čudoviti valovi večnosti, sem prvič v svojem življenju dvignil roki, kakor da molim. In molil sem s tistim globokim dojetjem Božjega Duha. Kakor da je izginilo vse, kar me ovira v veri, upanju in ljubezni. In tako sem storil še mnogokrat v življenju. Takrat sem vedno vedel, kdo sem in od kod sem. Vse je bilo moje in ničesar!
»To o valovih vetra si pa napisal res izvrstno,« je rekla stara učiteljica slovenščine in me pogledala božajoče, čeprav je bila izredno stroga in zahtevna. Zmedeno sem sedel in se sramežljivo ozrl na sošolce, ki so nenavadno utihnili in strmeli vame. Stari šolski razred se mi je zazdel domač in prijazen. Potem se je učiteljica nenadoma obrnila in rekla: »Veš, skoraj prepričana sem, da boš nekoč pisatelj.« Potem pa ne duha ne sluha o kakšnem podobnem božjem daru. Pomota?
Zdaj sem že star, bolan in se počasi poslavljam, da delam obračun svojega življenja. To počne na koncu sleherni človek. V času popolnega razpada vrednot, ko slišim nenehno besedo ‘imeti’ in ne ‘biti’ ... V času, ko celo duhovni voditelji ustanavljajo banke in namesto molitev merijo odstotke bančnega imetja. Dobil sem knjigo, v kateri je moj življenjepis. Po tisti prvi napisani črtici sem posnel 20 amaterskih filmov, napisal 20 knjig, naredil 15000 fotografij. Na banki imam eno pokojnino denarja. Sem najemnik – najemnik svojega življenja. Ves čas zavestno, hvaležno Najemnik ljudi, ki sem jih ljubil in moral vrniti ... Najemnik na koncu vse vrne in ko vse vrne, mu ostane večno življenje.
Sem najemnik svojega stanovanja. Vse, kar sem imel odveč, sem podaril drugim. Iz mene so se norčevali celo tisti, ki so bili moji duhovni voditelji. Kako bom umrl, ko se ne bojim za svoje materialno bogastvo, ko nimam kaj izgubiti ...? Sem res vreden prezira in posmeha? Ostala mi bo trdna vera v Boga, hvaležnost za ljubezen ljudi, ki me je spremljala vse življenje, tudi potem, ko so morali oditi. Živeti polno, izpolnjeno življenje je res smisel in nikoli ni bilo drugače. Vedno, kadar sem kaj napisal, me je stara učiteljica (ne tista iz začetka) pogledala božajoče in rekla: »Ti si tako bogat ... ti si tako bogat.« Vrnil sem ji pogled z začudenim nasmehom. Kaj bodo rekli vsi drugi? Samo najemnik sem. Stojim na robu žitnega polja, iz daljave se mi približuje čudežen piš vetra, ki vzvalovi z zvokom nepopisno lepe glasbe. Prevzet sem od resnice. In poslednjič v življenju podzavestno dvignem tresoči roki, kakor da molim. Molim. Podarjam vse, kar mi je bilo podarjeno, vse, kar sem dobil v najem.
Stanislav
Ognjišče (2016) 07, str. 99

Rada bi izvedela kaj več o molitvah sv. Brigite Švedske. Prijateljice so mi namreč svetovale, naj bi začela moliti molitve te svetnice, o kateri je veliko govoril tudi prejšnji papež Benedikt XVI., sv. Janez Pavel II. pa jo je imenoval za sozavetnico Evrope. Povedale so mi, da obstaja Petnajst molitev sv. Brigite Švedske, ki jih je treba moliti dnevno dvanajst let. Sprašujem vas, na koga naj se obrnem, da bi mi povedal kaj več o teh molitvah, ali imate morda kakšnega strokovnjaka, ki bi lahko napisal kaj več o tem?
Špela
Hvala za vaše vprašanje, ki se nanaša na molitve sozavetnice Evrope sv. Brigite Švedske, ki je leta 1373 umrla v Rimu in je opravila izredno vlogo v enem od najtežjih obdobij krščanske zgodovine. Katoliški in protestantski teologi so napisali več pomembnih del o tej ‘največji ženi Švedske’, ki je deležna izredne časti, saj jo tudi protestanti priznajo in častijo kot narodno svetnico. V Vadsteni, kjer je pokopana, se vsako leto zbirajo tudi slovenski katoliški izseljenci na Švedskem. Zelo znano je Brigitino monumentalno delo Razodetja ali Nebeška razodetja. Z Brigitinimi Razodetji se lahko podrobno seznanite v knjigi Nebeška razodetja, ki je izšla v slovenščini pred dvema letoma (Sv. Brigita Švedska, Nebeška razodetja, Družina, Ljubljana 2015). Toda vaše vprašanje je bolj konkretno, saj ne sprašujete o življenju sv. Brigite in Brigitinih Razodetjih, marveč o Petnajstih molitvah sv. Brigite, ki naj bi jih bilo treba moliti dvanajst let. Druga različica Brigitinih molitev ima sedem molitev, ki naj bi jih molili prav tako dvanajst let itd. Na spletu lahko najdete marsikaj o sv. Brigiti in tudi o omenjenih molitvah. Zanimivo, da so bile že v 18. stoletju tudi na Slovenskem znane Brigitine besede iz privatnih Razodetij, ki so bile tiskane v različnih drobnih tiskih in so z njimi širili njene prerokbe ter ‘odpustke’.
V pobožnosti poznega srednjega veka prevladuje čustveno doživljanje in ne toliko razumsko dojemanje. Posebna značilnost srednjeveške pobožnosti je težnja h količinskemu (kvantitavnemu). Za ljudi je pomembno število opravljenih romanj, molitev, število svetih maš za rajne, da bi manj bili v vicah itn. Zato strokovnjaki govorijo o pobožnosti in tudi o mistiki v tistem času kot o ‘količinski pobožnosti’, kar velja v nekem smislu tudi za sv. Brigito Švedsko in tudi za Petnajst molitev sv. Brigite.
Druga značilnost srednjeveške pobožnosti je, da se osredini na Kristusovo trpljenje, kar se lepo vidi v umetnosti, ko opazujemo preobrazbo romanskega Kristusa v gotskega. V krščanstvu antične dobe in zgodnjega srednjega veka, predvsem na Vzhodu, je bil v ospredju Kristus v slavi ali kot kralj s kraljevsko krono na glavi. V 13. stoletju pa zmagovitega oz. poveličanega Kristusa zamenja podoba trpečega Kristusa ali ‘moža bolečin’. Ljudje so se poskušali poistovetiti s trpečim Kristusom in trpljenje je postalo najpopolnejše sredstvo za zedinjenje z njim. Gre za mistiko trpljenja in sočutja. Čutiti s Trpečim in se z njim zediniti. Pri sv. Brigiti, tudi v njeni mistiki, je bilo videnje Kristusovega trpljenja ‘vpisano’ v Brigitino zavest od otroštva do njene smrti, kar je zanjo pomenilo predvsem Kristusovo ljubezen. To je seveda v Brigiti vzbujalo nenehno hvaležnost in jo spominjalo na njeno odrešenje (Robert Kralj).
Sv. Brigita omenja, da naj bi ji Kristus zaupal, da je v času trpljenja prejel 5480 udarcev. Tako je prišla do trditve, kar je sicer matematično točno, da je ob češčenju Jezusovih udarcev treba izmoliti 15 očenašev in 15 zdravamarij z molitvami, ki naj bi jih Brigito naučil Kristus. Tako bi v enem letu počastili vsako od Jezusovih ran (365 dni x 15 molitev je 5475 in če dodamo še pet, dobimo 5480). V tem računanju prihaja do izraza tako količina kot osredinjenost na Kristusovo trpljenje.
Izhajajoč iz teh predpostavk lažje osvetlimo odgovor na vaše vprašanje. Iz povedanega lahko ugotovite, da je bila sv. Brigita kljub svoji izjemni svetosti otrok svojega časa. Prav v tej luči moramo gledati na Petnajst molitev, o katerih sprašujete, predvsem ko gre za število. Zaradi ‘kvantitativne pobožnosti’ so v tistem času tudi nekateri duhovniki pretiravali s številom maš, imeli so celo tim. ‘suhe maše’ brez darovanja in posvečevanja. Zaupanje v število je lahko vodilo v neke vrste praznoverja. Spominjam se, da je prišel mož ob prazniku treh kraljev po blagoslovljeno vodo v sosednjo župnijo, češ, da mora imeti blagoslovljeno vodo iz treh župnij. Tudi dobra in pobožna cerkvena predmolivka je na neki način razmišljala količinsko, ko me je prišla vprašat pred mašo: »Ali bo blagoslov z Najsvetejšim pred mašo? To moram vedeti, da vem, kako naj z molitvijo hitim.«
Verjamem, da vam je jasno, da ne odrešuje število molitev ampak Jezus Kristus, ki je naš edini odrešenik. Že tridentinski cerkveni zbor je v 16. stoletju, kot je zapisal oče moderne moralne teologije Bernhard Häring, določil, da naj se iz cerkva “odstranijo zlorabe določenega števila maš in sveč, kar je bolj iznajdba praznovernega kot pravega bogočastja”. Sicer pa je katoliška Cerkev na koncilih večkrat presojala tudi bogoslužna besedila in njene oblike. Konstitucija o svetem bogoslužju, ki je prvi dokument 2. vatikanskega cerkvenega zbora, je zahtevala prenovo svetega bogoslužja: »Liturgija je namreč sestavljena iz nespremenljivega dela, ki je Božje delo, ter iz spremenljivih delov, ki se v teku časa morejo ali celo morajo spremeniti, če se je morda vanje prikradlo kaj takega, kar manj ustreza samemu bistvu liturgije ali pa je postalo manj primerno« (B 21). Za mašo je rečeno, da naj se pri maši opusti vse tisto, “kar je sčasoma nastalo kot dvojnice ali pa je bilo dodano brez posebne koristi” (B 50). Koncil daje navodilo tudi glede sprememb molitvenega bogoslužja: »Himnam naj se vrne, kolikor se bo zdelo primerno, prvotna oblika, pri tem naj se odstrani ali spremeni tisto, kar diši po mitologiji ali kar se slabo sklada s krščansko pobožnostjo« (B 93).
Koncilske dokumente navajam zato, da vidite, da Cerkev občasno pregleda svoje obrednike in molitvenike ter v njih spremeni, kar je mogoče spremeniti, pa tudi prilagaja razmeram in času. Po 2. vatikanskem koncilu smo dobili prenovljena tako bogoslužna zakramentalna besedila kot tudi molitvenike. Prvič smo dobili v slovenskem prevodu Bogoslužni molitvenik (brevir), ki so ga prej uporabljali za dnevno molitev samo duhovniki in redovniki, saj je bil napisan v latinščini, in prav tako uradni Cerkveni molitvenik (Ljubljana 2007), ki ga je potrdila Slovenska škofovska konferenca. Oba molitvenika sta odlična priročnika za bogoslužno molitev in za ljudske pobožnosti, ki jim v postnem času tudi v cerkvah dodajamo še različne molitve križevega pota.
In kaj naj na koncu rečem glede Petnajstih molitev sv. Brigite Švedske? Molitve so nastale v drugačnem času in so, lahko upamo, mnogi tudi s pomočjo teh molitev postali zvesti molivci, čeprav poudarek na številkah ostaja problematičen. Kljub temu so lahko te molitve tudi danes, predvsem v postnem času, primerne za meditacijo in za razmišljanje o Jezusovem trpljenju. Tiste, ki si pomagajo pri molitvi z Brigitinimi besedili, bomo seveda spoštovali. Različna privatna razodetja, tudi Brigitino, pa ne obvezujejo nobenega kristjana, tudi vas ne, da bi jih molili, predvsem danes, ko imamo zakramentalno in tudi molitveno bogoslužje (Bogoslužni molitvenik) v domačem slovenskem jeziku pa tudi zelo uporaben Cerkveni molitvenik in druge sodobne molitvenike, ki nas vabijo k občestveni in zasebni molitvi.
Seveda pa nas Cerkev vse, posebno še v postnem, času tako v mašnih bogoslužjih kot v molitvenem bogoslužju, s pobožnostjo križevega pota in z molitvijo rožnega venca, predvsem žalostnega dela, vabi, da bi radi razmišljali o Jezusovem trpljenju, ki je bilo sv. Brigiti pogosta snov za premišljevanje.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče (2017) 3, str. 49

Živjo, bom bolj kratka. Pred dnevi smo imeli debato glede udeležbe na protestih proti klimatskim spremembam. V šoli večkrat govorimo o tem, posebej, kaj bi morali že zdavnaj spremeniti, da se nam ne zgodi katastrofa. Mene vse skupaj kar skrbi, sploh ker sem bolj zaskrbljene narave. Zanima me, kako se ostali mladi spopadajo s tem – jih skrbi ali delajo kaj konkretnega, da se nam ne zgodi ekološka katastrofa?
Teja, 14 let

Teja,
tudi sam sem glede tega v dvomu. V zadnjih par letih se je zgodilo več vremenskih ekstremov. Najbolj ti predlagam, da osebno začneš skrbeti za okolje, saj vsak posameznik pripomore k izboljšanju stanja. Seveda posameznik ne more spremeniti vsega. Onesnaževanje se je sicer intenzivno začelo že od 1970-ih, v času hladne vojne je bilo veliko testiranj jedrskega orožja, kar je tudi lahko deloma pripeljalo do stanja, ki ga imamo danes, poleg pa še letalstvo in težka industrija. Tudi sam sem malo bolj zaskrbljene narave. Glede ozonske luknje ne vem, kako je s tem, nisem več na tekočem. Moraš pa vedeti, da na žalost ne moremo več ustaviti taljenja ledu, lahko ga samo upočasnimo. Mislim, da če bo začel vsak posamezno, lahko kar precej izboljšamo že dokaj slabo situacijo.
Patrik, župnija Nova Gorica

Teja, naj ti odgovorim v obliki smernic za posameznika.
10 stvari, ki jih lahko kot posamezniki naredimo, da se potrudimo preprečiti ekološko katastrofo, je:
1. Recikliranje starih oblačil.
2. Zmanjšanje količine mesa v naši vsakdanji prehrani.
3. Če imamo možnost, si zelenjavo pridelamo sami na vrtu, če pa te možnosti nimamo, gremo po hrano in ostale izdelke k domačemu proizvajalcu.
4. Obleke kupimo iz druge roke.
5. Zavestno ugašamo luči in ostale električne naprave za seboj.
6. V šoli se lahko predlaga akcija sajenja dreves.
7. Čim manj se vozimo z osebnim avtomobilom, namesto tega uporabimo javni prevoz ali kolo.
8. V trgovine hodimo s košaro, namesto da kupimo plastične vrečke.
9. Ločevanje odpadkov.
10. V trgovinah primerjamo izdelke med seboj in vzamemo tiste, ki so zapakirani v najmanj embalaže.
Neja, župnija Nova Gorica

Phil Bosmans je zapisal: »Ljuba narava, ostani prijazna nam ljudem! Ti si kruh, ki ga jemo. Ti si dom, kjer živimo. Ti si pljuča, s katerimi dihamo. Ti si raj, v katerem se veselimo življenja ob cvetju in pticah. Ostani prijazna nam ljudem, ljuba narava.«
Počitniški čas je odprl svoja vrata. To je tudi odlična priložnost, da se ustavimo ob Tejinem pismu in se ozremo okoli sebe. Ob stvarjenju sveta je Bog Stvarnik izročil svet in naravno okolje človeku v upravljanje, in ne v last (prim. 1 Mz 1,28-30), zato mora človek odgovarjati Bogu za svoja dejanja pri skrbi za naravo. Premalokrat se zavedamo, da nam je vse stvarstvo podarjeno, vse preveč je samoumevnosti in verjetno iz tega razloga tudi brezbrižnosti do narave. Družbeni nauk Cerkve izpostavlja, da se »odgovornost za okolje, skupno dediščino človeškega rodu, ne razteza samo na sedanje potrebe, marveč tudi na prihodnje«. Narava ni dana samo nam, ampak nam je podarjena, da jo lahko predamo prihodnjim rodovom. Zdrav odnos do stvarstva je ena izmed dimenzij osebnega spreobrnjenja, ki vključuje hvaležnost in zastonjskost, ljubeče zavedanje našega univerzalnega občestva, v katerem vsako bitje odseva delček Boga.
Mnogi mladi sicer kažejo svojo skrb in zaskrbljenost, pridružujejo se tudi različnim akcijam, ki opozarjajo na strm padec pri naši skrbi za okolje. V mesecu juniju smo pod vodstvom Okoljskega programa Združenih narodov obeležili svetovni dan okolja. To je dan, ki ga od leta 1973 zaznamujemo vsako leto, in je postal največja globalna platforma za ozaveščanje o okolju. Letos je v središče postavil iskanje rešitev za onesnaževanje s plastiko. Ob vsem dogajanju lahko rečemo, da ne gre samo za vprašanje, ali lahko najdemo tehnične rešitve, ki bi preprečile okoljske probleme, ali pa, da najdemo alternativne energetske vire in še kaj. Vse to ne bo dovolj, če ne spremenimo svojega načina življenja. Pri tem je zelo pomembno tudi, da nas zaskrbljenost nad prihodnostjo ne preplavi in odnese v malodušje. Vera nam lahko daje moč, da ne klecnemo pod bremeni prihodnosti, ampak zaupamo, da nismo sami. »Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje,« nam na srce polaga prerok Jeremija (29,11).
Zadnji trije papeži so pri svojem služenju Cerkvi večkrat opozorili na skrb za okolje, za »naš skupni dom«, in povabili tako katoličane kot vse ostale ljudi, še posebej politike, naj ukrepajo za ohranjanje stvarstva. Papež Frančišek je že ob začetku svoje pastirske službe v apostolski spodbudi Evangelii Gaudium, ki je izšla leta 2013, opozoril na nepravično razdelitev dobrin in izkoriščanje okolja. Dve leti kasneje pa je v okrožnici Laudato si' pozornost sveta usmeril na pomen ohranjanja stvarstva kot celostnega pristopa vsakega človeka, ki vključuje skrb za najranljivejše in za naravo. Papež Frančišek poziva katoličane in vse druge ljudi, naj si prizadevamo za preseganje podnebne krize, tako da radikalno spremenimo »način življenja, proizvodnjo in potrošništvo«. Zelo jasno nam tudi pravi: »Veliko reči se bo moralo spremeniti, predvsem pa se bomo morali spremeniti ljudje.« Potrebno je spreobrnjenje srca prav vsakega, vsak od nas lahko naredi nekaj več in to vodilo nas lahko spremlja vsak dan znova, pri vsakem našem opravilu.
Pri tem prizadevanju nas lahko spremlja misel ustanovitelja skavtov Roberta Baden-Powella, ki je rekel: »Na pravi poti k sreči je tisti, ki skrbi za srečo drugih. Skušajte zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kakor ste ga prejeli.« Že ves čas pisanja teh vrstic pa mi ne da miru misel, kaj lahko naredim jaz sam. Odziv je lahko hiter: »Nič,« ali pa: »Kaj pa vem, saj sem samo en človek.« To je lahko tudi neke vrste skušnjava, kako se ne da nič spremeniti. Če smo res tako prepričani v to, si mogoče še enkrat preberimo deset smernic, ki jih je v svojem odzivu na Tejino pismo zapisala Neja. Odlične in izvedljive rešitve nam ponuja. Jaz sem se našel vsaj pri številki 5. Vse, kar počnemo, šteje.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 7 (2023), 74-75.

Rad prebiram Sveto pismo, zlasti Novo zavezo, ki mi je bolj razumljiva. Vem, da obsega 27 knjig oz. spisov. Na prvem mestu so štirje evangeliji in sicer po Mateju, po Marku, po Luku in po Janezu. Ali se ta razvrstitev nanaša na čas njihovega nastanka? (Jernej)
Po nastanku je najstarejši evange­lij po Marku, ki se začenja takole: »Začetek evangelija Jezusa Kris­tu­sa, Božjega Sina«. Z njim je Marko ustvaril literarno vrsto kanoničnega (od Cerkve sprejetega) evangelija. Vsebinsko je en evangelij v štirih oblikah. Prvi trije se imenujejo ‘sinoptični’, ker so si po zgradbi zelo sorodni. V zvezi z njihovim nastankom (zapisom) je nastalo zapleteno sinoptično vprašanje. Obstaja teorija dveh virov. Po tej teoriji naj bi Matej in Luka uporablja Markov evangelij, ki ga sestavljajo skoraj same pripovedi, poleg tega pa še skupen vir, ki je vseboval predvsem Jezusove izreke. Vsi trije so bili napisani v drugi polovici 1. stoletja (po mnenju nekaterih biblicistov Markov celo okoli leta 40). Janezov evangelij, ki je po nastanku zadnji (med letoma 90-100), vsebuje predvsem Jezusove govore. Sedanjo razvrstitev svetopisemskih knjig je določil tridentinski koncil (1545-1563). (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 7, str. 56

Zgodba

Vi ste najbolj ubog pridigar

Deček, ki je komaj stopil v ministrantske vrste, je duhovniku, ki je delal z ministranti, v svoji otroški iskrenosti rekel: »Gospod, ko bom velik, vam bom dal veliko denarja.«

»Zakaj pa?« ga je presenečeno in smeje se vprašal duhovnik.

»Zato, ker sem slišal, da ste vi najbolj ubog pridigar,« je prostodušno odgovoril deček.

Misel

Za ubogega imamo tistega človeka, ki ima malo premoženja ali denarja.

Ubogo pa imenujemo tudi tisto, kar je slabe kakovosti.

Ko je mali ministrant rekel duhovniku, da je najbolj ubog pridigar, je to pomenilo, da so njegove pridige zelo slabe, čeprav otrok ni mislil tako.

Tudi mi smo lahko ubogi na številnih področjih našega življenja. Vendar pa ni rečeno, da bo to, kar je v tem trenutku ubogo, tako vedno ostalo. Če se svojih slabosti zavedamo, lahko to, kar je ubogo, spremenimo v dobro.

Zapomnimo si: »Ni rečeno, da bomo to, kar smo danes, tudi jutri.«

Molitev

Gospod Bog,
verujemo, da nam naklanjaš milost,
ki nam pomaga, da spremenimo,
kar moramo v svojem življenju spremeniti.
Želimo sodelovati s tvojo milostjo,
ker hočemo postati to, kar ti želiš.
Odpusti nam,
ker se tolikokrat premalo potrudimo,
da bi spremenili svoje življenje.
Pomagaj nam,
da bomo v našem življenju spremenili tisto,
kar je 'ubogo' in nas ovira,
da bi bili pozorni na tvojo besedo.
Podeli nam duha modrosti,
da bomo spoznali, kje smo ubogi v odnosu s teboj.
Naj nas tvoja milost okrepi,
v tvojo večjo slavo in nam v korist.

Iskra

Če imamo svoje življenje za ubogo, ne krivimo za to življenja, ampak krivimo sebe. Dopovej si, da v tebi ni dovolj pesnika, ki bi priklical vse bogastvo, kajti za Stvarnika ni ne uboštva in ne ubogih krajev. (Rainer Maria Rilke)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 62-63.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.