KDO?
Alojz Kozar

KDAJ?
Rojen 11. novembra 1910 v Martinju na Goričkem in krščen naslednji dan v župnijski cerkvi na Gorenjem Seniku.

IZOBRAZBA
Po gimnaziji v Murski Soboti in na Ptuju, kjer je maturiral, je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil leta 1936 posvečen v duhovnika. Novo mašo je daroval 26. julija.

DELOVNE IZKUŠNJE
Deloval je kot kaplan v Trbovljah, Hrastniku, Brežicah, Turnišču. Med drugo svetovno vojno je bil pregnan na Madžarsko. Po vojni je nekaj mesecev deloval v Veliki Polani kot naslednik župnika Danijela Halasa. 1. novembra 1945 je bil imenovan za ekspozita duhovnije Odranci, kjer je živel vse do svoje smrti 29. aprila 1999.

POSLANSTVO
Zavzeto je opravljal službo župnika, poleg tega pa še različne službe v dekaniji, škofiji in v Cerkvi na Slovenskem. V Odrancih si je prizadeval za gradnjo župnijske cerkve, naletel pa je na velike težave, saj so takratne oblasti na vse načine ovirale gradnjo. Kozarja ni zlomil ne zapor ne kazni ne ovire, niti nesreča z osmimi smrtnimi žrtvami med gradnjo svetišča. Novo cerkev so zidali v letih 1964–67. Za poslikavo njene notranjosti je naprosil enega takratnih najboljših slikarjev duhovnika Staneta Kregarja.

POSEBNI DOSEŽKI
Ob svojem poklicnem delu se je ukvarjal s kulturno dejavnostjo. Širši javnosti je znan predvsem kot pisatelj. Napisal je deset knjig in okrog 220 krajših zapisov. Pisateljevanje je bilo zanj poslanstvo: »Pišem vedno zato, da ljudi dvigam, da jim vsaj nekoliko oplemenitim srce.« Pri Ognjišču sta izšli dve njegovi knjigi: Materina ruta in Babičina topla dlan. Komaj triletnemu je namreč umrla mama in namesto nje ga je – kot je izpovedal v teh dveh knjigah – grela le materina ruta, topla dlan babice Lize in ljubeča skrb tete Julije. Za Ognjišče je prevedel tudi Svetopisemske zgodbe za najmlajše.

več o Alojzu Kozarju na naši spletni strani

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 4, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Zgodba

Prosim, daj mi svojo pahljačo

Umetnik je obiskal sestri dvojčici, ko sta praznovali rojstni dan.
Med številnimi darili, ki sta jih dobili, sta bili tudi dve pahljači. Slikar je dvojčici prijazno, toda resno vprašal, če mu dasta pahljači.
Ena mu je voljno izročila svojo pahljačo, druga pa se je obrnila proč in jezno rekla: »Jaz sem jo dobila in jaz jo bom imela.«
Čez nekaj dni se je slikar vrnil v tisto hišo in prvi dvojčici vrnil pahljačo, a ne tako, kot jo je od nje dobil, ampak lepo poslikano. Deklica je bila presrečna, ko je videla svojo okrašeno pahljačo. Njena sestra dvojčica pa se je zopet jezna obrnila stran.

Misel

Dekličina velikodušnost, da je izročila svojo pahljačo slikarju, je spodbudila velikodušnost umetnika, da jo je poslikal.
Ko delimo svoje stvari z drugimi, spoznavamo, da ob tem tudi sami prejemamo, saj je veliko veselje v našem življenju prav to, da osrečujemo druge. Podarjanje darov drugim vzbuja v nas močno občutje sreče in zadovoljstva. To nas seveda navdaja s prijetnim občutkom v sedanjem trenutku, pa tudi z upanjem na prihodnost: pred Boga ne bomo stopili praznih rok.
Spoznajmo in priznajmo, da vsi ti darovi, s katerimi smo v življenju obdarovani, niso namenjeni samo nam, ampak tudi drugim. Če jih hočemo ohraniti zase, se lahko zgodi, da izgubijo svoj pomen, mi pa smisel življenja.

Molitev

Gospod,
hvala ti za vse lepe stvari,
ki si nam jih podaril
in za vso prijaznost,
ki nam jo namenjajo drugi ljudje.
Prosimo te odpuščanja,
ker nismo delili z drugimi stvari,
ki smo jih prejeli
in nismo vračali prijaznosti,
ki so nam jih naklanjali ljudje.
Pomagaj nam,
da bomo odslej bolj velikodušno
delili z drugimi darove,
ki jih prejemamo.

Iskrica

»Večja sreča je dajati, kakor prejemati« (Apd 20,35)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2011), 52-53.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 14-15.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Živjo! Tole temo ste morda že obravnavali, ampak vam vseeno pošljem mojo dilemo. Ni toliko vprašanje o drogah kot o splošni klimi v družbi. Sam hodim na gimnazijo in kot že na vseh srednjih šolah je tudi pri nas zelo razširjeno kajenje marihuane. To me sicer ni nikoli vleklo, videl sem, kako vpliva na ljudi, in sem si že zdavnaj rekel, da tega ne potrebujem. Sem tudi športnik in to ne gre skupaj z mojim življenjskim stilom. Zadnjič smo imeli uro z razrednikom, ki je tudi profesor sociologije, kjer smo kot po navadi debatirali o raznih aktualnih temah, tokrat o konoplji. Presenetilo me je, da bi jo velika večina mojih sošolcev legalizirala, večina jih je govorila o pozitivnem vplivu konoplje na zdravje, pa o medicinski konoplji ... Celo trše droge bi legalizirali, da tako mafija ne bi imela več vpliva, da bi jo lahko celo predpisovali zdravniki … Mene zanima, kaj si mislite – Robert in mladi – o takšnih stališčih v družbi. Vse dobro vsem!
Maks, 17 let

Pozdravljen, Maks,
tudi jaz mislim, da so na splošno v družbi droge vedno bolj sprejete. To je verjetno posledica več faktorjev, eden izmed njih je gotovo dostopnost do drog, saj so prisotne vsepovsod. Drugi: to je neka alternativa alkoholu z namenom bežanja od vsakodnevnih skrbi in težav. Mladi se pogosto pri drogah osredotočijo le na njihove koristne oziroma ugodne učinke, nočejo pa iskati obširnih slabosti, ki jih povzročajo. Od zasvojenosti in duševnih bolezni pa vse do predoziranja in tudi smrti. Sam bi te in vse ostale mlade spodbudil, da v dobi, kjer z lahkoto dostopamo do ogromne količine informacij, poskusite poiskati vse plati uporabe drog, se čim več izobražujete in sprejemate informirane odločitve. Zavedam se, da je včasih ljudem veliko enostavneje izbrati nevednost in iti s tokom. Pa je to res okej? Po mojem mnenju ne, saj moramo vendarle stremeti k temu, da postanemo odgovorni posamezniki.
Luka, župnija Velesovo

Psihoaktivne substance so med mladimi vse bolj razširjene,
glavni problem pa so njihovi stranski učinki, o katerih se uporabniki pogosto ne pozanimajo. Uporaba tovrstnih substanc je v mnogih družbah še vedno tabu tema, kar pa mislim, da mladim v obdobju iskanja identitete prej škoduje kot koristi. Vsekakor nisem zagovornica uporabe drog, saj ta prevečkrat privede do njihove zlorabe. Droge na daljši rok škodijo zdravju, kar je dokazano v mnogih raziskavah.
Pred kratkim sem raziskovala to področje med umetniki. Kot vemo, je uporaba psihoaktivnih substanc še bolj prisotna v umetniških poklicih. Nekatere psihoaktivne substance, tudi marihuana, v majhnih odmerkih spodbujajo ustvarjalnost in divergentno razmišljanje. Uporabnikom omogočajo, da se lažje prepustijo umetniškemu procesu in doživijo flow (popolna zatopljenost, izguba občutka za prostor in čas). To je seveda mogoče samo v primerih uporabe majhnih odmerkov.
Problem tako marihuane kot tudi trdih drog je, da uporabniki razvijejo toleranco in ne občutijo več dobrih učinkov ob majhnih količinah. Zato tudi pride do zlorab, odvisnosti ali celo predoziranja. Veliko mladih poskusi kakšno psihoaktivno substanco iz radovednosti, na uporabo pa ima velik vpliv tudi okolje. Podobno je z alkoholom, ki se nam velikokrat zdi neškodljiv predvsem zaradi dostopnosti in razširjenosti, obenem pa vsi vemo, da prav tako kot ostale psihoaktivne substance škoduje zdravju.
Težko se opredelim glede legalizacije. Menim, da ne bi bilo velike razlike glede dostopnosti, bi pa ta omogočila vsaj delni nadzor čistosti surovin. To je tudi problem črnega trga. Glede na to, da legalizacija prinaša tudi davek, imam občutek, da bi se redni uporabniki še naprej posluževali prodaje in nakupa mimo zakona. Sicer pa, če se sprehajate po Ljubljani, morda niti nimate občutka, da marihuana ni legalna?
V Sloveniji obstaja organizacija DrogArt, ki želi mlade osveščati o manj tvegani uporabi alkohola in drugih drog. Nanje se lahko med drugim obrnejo tisti, ki se zaradi substanc znajdejo v stiski. Imajo tudi spletno stran, kjer je moč najti veliko informacij o tej temi.
Sara, župnija Velesovo

V zadnjih mesecih se ponovno pojavlja kampanja za legalizacijo konoplje (in razpis referenduma ... op. admin), zato se mi je zdelo pismo Maksa priložnost, da ga pošljem drugim mladim, da nanj odgovorijo s svojim mnenjem. Konoplja je najbolj razširjena prepovedana droga v Sloveniji. Nekateri posamezniki in struje se zavzemajo za legalizacijo konoplje, ki bi po njihovem mnenju prinesla določene nadaljnje rešitve in omogočila predvsem uporabo konoplje v medicinske namene. Nekateri pa se zavzemajo tudi za širšo dostopnost in uporabo konoplje v rekreativne namene.
Dejstvo je, da je kajenje marihuane med mladimi kar pogost pojav, in tu ne gre za nadomestek alkohola, ampak gresta velikokrat z roko v roki. Zanimivo je dejstvo iz raziskave, izvedene v Sloveniji, ki pravi, da je konoplja pri nas precej dostopna, saj je polovica 15-letnikov in skoraj dve tretjini 17-letnikov menilo, da bi v naslednjih 24 urah do konoplje dostopali lahko ali zelo lahko. Poleg tega se med slovenskimi mladostniki opaža prisotnost nizko zaznanih tveganj v povezavi z uporabo konoplje. Le-ta lahko med drugimi vpliva na razvoj možganov, na slabše šolske in študijske uspehe, pa tudi na pojav različnih težav v duševnem zdravju (tesnobnost, depresija, samomorilne misli in psihoza). Vpliva lahko tudi na prometne nesreče zaradi vožnje pod vplivom konoplje (okrni kognitivne sposobnosti, ki so potrebne za varno vožnjo, vključno z reakcijskim časom, sposobnostjo sledenja liniji ceste in vzdrževanjem pozornosti) in predvsem na razvoj zasvojenosti. Uporaba konoplje vpliva tudi na ključne kognitivne funkcije; ta vpliv je lahko trenuten ali dolgotrajen. Tudi konoplja pa nenazadnje sodi v širši krog prepovedanih drog, s katerimi se ukvarjajo kriminalne organizacije, ki širijo nasilje. Izvršna direktorica Europola je pred kratkim opozorila, da se raven nasilja, značilnega za Srednjo Ameriko, širi tudi v Evropo, kjer odkrivajo sobe za mučenje. Tudi to je črni trg.
Strinjam se, tako kot je v svojem odzivu zapisal eden izmed mladih, da gre pri kajenju marihuane za beg. Velikokrat je ta beg pospremljen z najrazličnejšimi izgovori, da kajenje človeka sprosti, zbere njegove misli in podobno. V prvi vrsti pa te popelje v svet, ki ni svet realnosti, v kateri si. Menim, da legalizacija konoplje ne bi zmanjšala uporabe konoplje med mladimi. Opozoriti je treba tudi na povezane dogodke, ki smo jim priče, saj se dogaja, da pri obdelavi gojenja marihuane uporabljajo različne kemične spojine, ki kasneje na posameznikih povzročajo različne učinke, kot so razna paranoidna doživljanja, halucinacije ...
Zdi se mi, da je današnja klima v naši družbi takšna, da spodbuja vsesplošno toleranco, tudi na področju drog. Vendar sodi uporaba marihuane med mladimi še posebej med tista področja, ki so zelo tvegana. Zlasti zato, ker ne vemo, kakšne – tudi dolgotrajne – posledice lahko ima uporaba (tudi grama marihuane) na človekovo življenje. Zato je zelo težko govoriti o manj tvegani uporabi drog. Najmanj tvegan odnos je abstinenca.
Iz Maksovega pisma bi rad podčrtal še nekaj, kar lahko ostane spregledano: njegovo prizadevanje za zdrav življenjski slog in šport.  Njegovo početje bi lahko uvrstili med neke vrste preventivo, ki je ob pojavu in prizadevanjih, ki se pojavljajo v družbi, še kako pomembna. Preventivne dejavnosti in poznavanje posledic uporabe so ključnega pomena pri omejevanju škodljivih vplivov prepovedanih (in tudi neprepovedanih) drog..

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 4 (2024), 58-59.

Božje usmiljenje! Kako lepa je ta verska resnica za naše življenje. V evangeliju po Janezu (Jn 20,19-28) doživi apostol Tomaž izkušnjo Božjega usmiljenja, ki ima Jezusov obraz, obraz vstalega Jezusa. Tomaž ne verjame, ko mu apostoli povedo: »Gospoda smo videli.« Ne zadošča mu Jezusova napoved: tretji dan bom vstal. Hoče videti, hoče položiti prst v rane od žebljev in položiti roko v njegovo prebodeno stran.
In kako se odzove Jezus? S potrpljenjem: trmastega dvomljivca ne zapusti. Nevernemu Tomažu podari teden dni, ne zapre mu vrat, temveč čaka. In Tomaž spozna svojo revščino, svojo malovernost: »Moj Gospod in moj Bog.« S tem preprostim vzklikom, polnim vere, odgovori na Jezusovo potrpežljivost. Prepusti se Božjemu usmiljenju, ki ga vidi pred sabo v ranjenih rokah in nogah, odprti strani in spet zaupa: postal je nov človek, ne več neveren, ampak veren.
Pa poglejmo še Petra: trikrat zataji Jezusa ravno takrat, ko bi mu moral najbolj stati ob strani. Ko se dotakne dna, sreča njegov pogled, ki mu potrpežljivo, brez besed govori: »Ne boj se svoje slabosti, Peter, zaupaj vame.« In Peter dojame, čuti Jezusov ljubeči pogled in joče. Kako lep je ta Jezusov pogled – kako nežen! Bratje in sestre! Nikoli ne izgubimo zaupanja v potrpežljivo Božje usmiljenje!
Pomislimo na učenca na poti v Emavs: žalostnih obrazov korakata v prazno, brez upanja. A Jezus ju ne zapusti: spremlja ju na poti, in ne samo to! Potrpežljivo jima razlaga Pisma, ki govorijo o njem, in se jima pridruži pri mizi. To je slog Boga: ni nestrpen kot mi, ki pogosto hočemo vse in takoj, tudi ko gre za ljudi. Bog potrpi z nami, ker nas ljubi, in kdor ljubi, razume, upa, vzbuja zaupanje, ne zapušča, ne podira mostov, zna odpuščati. Bog nas čaka, tudi ko se od njega oddaljimo. On ni nikoli daleč, če se vrnemo nas objame. (7. aprila 2013)

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 29.

S tem Marijinim nazivom v lavretanskih litanijah izpovedujemo svoje zaupanje v njeno priprošnjo. V svoji pesmi Pozdravljena, Mati dobrega sveta, ki jo je uglasbil Stanko Premrl, Elizabeta Kremžar prosi Marijo: »Mati, svetuj nam na zemeljski poti, * strma je, težka, korak negotov; * preko nevarnosti naj nam pomaga * tvoja beseda in tvoj blagoslov.«

Pri nas so ‘Mariji svetovalki’ posvečene tri cerkve in tri kapele. Največ jih stoji v NM škofiji: ž. c. je v Podgradu (pri NM), romarska na Slinovcah (spodaj desno) (Kostanjevica na Krki), kapeli pa sta v Pirčah (Fara pri Kočevju), in Slovenski vasi (Stara Cerkev - NM). V CE škofiji je p. c. v Završah (Šentvid pri Grobelnem); v LJ nadškofiji je kapela Matere dobrega sveta na turjaškem pokopališču (žup. Turjak).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 4, str. 115 

»Veselite in radujte se,« (Mt 5,12) pravi Jezus tistim, ki so zaradi njega preganjani ali ponižani. Gospod zahteva vse, in to kar podarja, je resnično življenje in sreča, za katero smo bili ustvarjeni. Hoče, da bi bili sveti in noče, da bi se zadovoljili s povprečnim, zvodenelim in praznim življenjem. Dejansko je že od prvih strani Svetega pisma na različne načine navzoč klic k svetosti. Gospod je rekel Abrahamu: »Hodi pred menoj in bodi popoln« (1 Mz 17,1). – Tako se začenja apostolska spodbuda papeža Frančiška, ki jo je podpisal 19. marca 2018, na praznik sv. Jožefa, na peto obletnico nastopa svoje papeške službe. Ta njegova listina je vabilo vsem verujočim, da bi hodili po poti svetosti. To ni neka izredna pot, rezervirana za redke izbrance, ampak je klic za vse kristjane, na katerega lahko odgovorimo v svoji vsakdanjosti ter v vsakem stanu in poklicu.

◉ Ne pričakujte, da bo to učena razprava o svetosti. Moj skromni namen je, da bi vnovič slišali klic k svetosti, da bi premislili, kako jo uresničevati v sedanjih okoliščinah z vsemi tveganji, izzivi in priložnostmi. Gospod je namreč vsakega izmed nas izbral, “da bi bili sveti in brezmadežni pred njegovim obličjem v ljubezni” (Ef 1,4).

◉ Svetnik je človek, ki čuti potrebo po stiku z Bogom.

◉ Vesel sem svetosti potrpežljivega Božjega ljudstva: staršev, ki s tolikšno ljubeznijo vzgajajo svoje otroke, mož in žena, ki z delom skrbijo za kruh svoji družini, bolnikov, ostarelih redovnic, ki se ne nehajo smehljati. V teh dejanjih, ki se dan za dnem ponavljajo, vidim svetost vojskujoče se Cerkve. To je pogosto svetost “za sosednjimi vrati”, svetost tistih, ki živijo v naši bližini in so odsev Božje navzočnosti, ali če smem uporabiti drug izraz, so “srednji razred svetosti”.

◉ Da bi postali sveti, ni treba biti škof, duhovnik, redovnik ali redovnica. Pogosto nas obhaja skušnjava, da je svetost prihranjena za tiste, ki imajo možnost, da so daleč od vsakdanjih opravil, da lahko veliko časa posvetijo molitvi. Ni tako. Vsi smo poklicani biti sveti, ko ljubimo in vsak dan pričujemo z vsakdanjimi opravili tam, kjer smo. Ali si (Bogu) posvečena oseba? Bodi svet tako, da z veseljem živiš svojo podaritev. Ali si poročen, poročena? Bodi svet tako, da ljubiš in da skrbiš za svojega moža ali svojo ženo, kakor je storil Kristus za svojo Cerkev. Ali si delavec? Bodi svet tako, da pošteno in strokovno opravljaš svoje delo v službi bratom. Si oče, mati, ded ali babica? Bodi svet tako, da potrpežljivo učiš otroke hoditi za Jezusom. Ali imaš oblast? Bodi svet tako, da si prizadevaš za skupno blaginjo ter se odpoveš svojim osebnim koristim (14).

◉ Svetost, h kateri te kliče Gospod, bo napredovala z majhnimi koraki. Na primer: žena gre v trgovino po nakupih, sreča sosedo in se zaplete z njo v pogovor; in pride do opravljanja. Toda ta žena sama pri sebi pravi: ‘Ne bom govorila slabo o nikomer.’ To je korak k svetosti. Doma jo sin zamoti z opisovanjem svojih težav; čeprav je utrujena, prisede k njemu in ga posluša potrpežljivo in sočutno. To je že druga žrtev, ki posvečuje. Nato doživi trenutek stiske, vendar se spomni Device Marije, vzame rožni venec in zaupno moli. Tudi to je pot svetosti. Potem gre ven, sreča reveža, se ustavi in s z njim prijazno pogovarja. Tudi to je korak naprej (16).

◉ Tudi ti čutiš potrebo, da bi razumel svoje življenje kot poslanstvo. Poskušaj to storiti ob poslušanju Boga v molitvi in prepoznavanju njegovih znamenj. Vedno prosi Boga za spoznanje, kaj Jezus od tebe pričakuje vsak trenutek tvojega življenja in ob vsaki odločitvi, ki jo moraš sprejeti, da bi prepoznal pomen, ki ga ima v tvojem poslanstvu. Dopusti mu, da oblikuje v tebi tisto osebno skrivnost, ki bo odsevala Jezusa Kristusa v današnjem svetu (23).

◉ Lahko obstajajo številne teorije, zajetne razprave in različice pojma svetost. Takšno razmišljanje bi morda bilo koristno. Toda nič ne prinaša večje jasnosti kot Jezusove besede in način kako jih je govoril. Jezus je na preprost način razložil, kaj se pravi biti svet. To je storil, ko nam je zapustil blagre. Blagri so kristjanova osebna izkaznica. Če si kdo od nas zastavi vprašanje: “Kako postati dober kristjan?” je odgovor preprost: delati moramo, vsak na svoj način, tisto, kar pravi Jezus v svojih blagrih. V njih je orisan obraz Učitelja, ki smo ga poklicani odsevati v vsakdanjosti našega življenja (63).

◉ Blagor žalostnim: Svet nam predlaga ravno nasprotno: zabava, uživanje, brezskrbnost, sprostitev in nam pravi, da je to tisto, kar nam dela življenje lepo. Ko pride v družino ali v okolico bolezen ali žalost, se posvetni človek raje ne zmeni in gleda proč. Svet ne mara jokati, bolečino raje spregleda, jo prikriva, skriva. Veliko moči potroši za to, da bi ubežal trpljenju, misleč, da je mogoče spremeniti resničnost, v kateri nikoli in nikdar ne zmanjka križev (75).

◉ Blagor usmiljenim …: Usmiljenje ima dva vidika: pomeni dajati, pomagati, služiti drugim, pa tudi odpuščati, razumeti. Matej povzema to v zlatem pravilu: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim« (Mt 7,12). Katekizem Katoliške cerkve opozarja, da ta zakon velja v vseh primerih, posebno tedaj, ko se kdo znajde v težavnih položajih, ko je moralna sodba manj zanesljiva (80).

◉ V 25. poglavju Matejevega evangelija (31-46) se Jezus spet ustavlja ob enem teh blagrov, ki blagruje usmiljene. Če iščemo tisto svetost, ki je ljuba Bojim očem, najdemo v tem besedilu pravilo obnašanja, po katerem bomo sojeni: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali« (95).

◉ Morda mislimo, da Boga častimo samo z bogoslužjem in molitvijo ali s spolnjevanjem nekaterih moralnih pravil. Vsekakor ima prvenstveno mesto naš odnos do Boga. Pozabljamo pa, da je merilo za vrednotenje našega življenja predvsem to, kar smo storili za druge. Molitev je dragocena, če napaja vsakdanje darovanje ljubezni. Naše bogoslužje je prijetno Bogu, kadar vanj vključimo dobre namene, da bomo živeli velikodušno, in kadar dopustimo, da se Božji darovi, ki jih pri njem prejemamo, pokažejo v služenju bratom (104)

◉ Krščansko veselje navadno spremlja smisel za humor, ki so ga vidno izžarevali na primer sv. Tomaž More, sv. Vincencij Pavelski ali sv. Filip Neri. Zlovoljnost ni znamenje svetosti. »Preganjaj jezo iz svojega srca« (Prd 11,10). Veliko je tega, kar prejemamo od Gospoda, ki “nam ponuja vsega za uživanje” (1 Tim 6,17), tako da je včasih žalost povezana z nehvaležnostjo, ko smo tako zaprti vase, da postanemo nesposobni prepoznavati Božje darove (126).

◉ Čeprav se zdi samoumevno, se nazadnje spomnimo, da svetost gradi stalna odprtost za nadnaravno, kar se izraža v molitvi in češčenju. Svetnik je človek molitvenega duha, ki čuti potrebo po srečanju z Bogom. Svetnik je človek, ki ne dopusti, da bi ga zaprta zadostnost sodobne družbe dušila, in sredi svojih naporov in svojega darovanja hrepeni po Bogu, gre iz sebe v zahvali in širi svoje meje v kontemplaciji Gospoda. Ne verjamem v svetost brez molitve, čeprav ta ni nujno dolga in močno doživeta (147).

◉ Želim, da ta razmišljanja krona Marija, saj je ona kot nihče drug živela Jezusove blagre. Ona je tista, ki je poskočila od veselja ob navzočnosti Boga, tista, ki je vse ohranila v svojem srcu in je dopustila, da ga je prebodel meč. Ona je sveta med svetimi, najbolj blagoslovljena. Kaže nam pot svetosti in nas spremlja. Ne dopusti, da obležimo na tleh, ko pademo, in včasih na sprejme v naročje, ne da bi nas sodila. Pogovor z njo nas potolaži, nas osvobaja in nas posvečuje. Mati ne potrebuje veliko besed, ni se nam treba preveč truditi, da ji povemo, kaj se nam dogaja. Dovolj je, da vedno znova zašepečemo: »Zdrava, Marija …« (176)

izbira Marko Čuk

»Novost nas pogosto navdaja s strahom, tudi novost, ki jo Bog prinaša, novost, ki jo Bog zahteva ... Bojimo se presenečenj Boga. V svojem življenju se bojimo presenečenj Boga! On nas vedno preseneča! Gospod je takšen! Ne zapirajmo se pred novostjo, ki jo Bog hoče prinesti v naše življenje!« Tako je papež Frančišek nagovoril vernike na velikonočno vigilijo, 30. marca 2013, slabe tri tedne po svoji izvolitvi. Takrat je že postajalo jasno, da bo Frančišek papež novosti in presenečenj. Presenetil je z izbiro imena Frančišek, s pozdravom ‘dober večer’, s tem, da se po izvolitvi ni vselil v papeško stanovanje, temveč je raje ostal v preprostem Domu svete Marte. “Postal sem duhovnik, da bi bil z ljudmi. Zahvaljujem se Bogu, da te želje nisem izgubil.” Nekaj povsem novega je, da papež kakšnega ‘navadnega’ človeka pokliče po telefonu ali mu osebno piše, da o njegovem tvitanju ne govorimo. Mnoge s svojo domačnostjo skoraj pohujšuje. Takim je menda rekel: “Se boste že morali navaditi, da je papež normalen človek.” In prav ta njegova topla človečnost privlači tudi mnoge oddaljene.

OD ARGENTINE DO RIMA
Ko je kardinal Jorge Mario Bergoglio, nadškof Buenos Airesa, glavnega mesta Argentine, pred petimi leti postal rimski škof, naslednik apostola Petra in poglavar Kristusove Cerkve, se je vrnil v domovino svojih prednikov. V letih hude gospodarske krize po prvi svetovni vojni so se iz severne Italije izselili v Argentino. Leta 1928 je proti tej obljubljeni deželi iz Genove odplul železniški uradnik Mario Bergoglio, ki se je leta 1935 poročil z Regino Sivori in 17. decembra 1936 ju je razveselil prvorojenec Jorge Mario; za njim sta prišla še dva sinova in dve hčerki. Jorge se je šolal za kemijskega tehnika. Na praznik apostola Mateja, 21. septembra 1953 (datum je pomemben!), se je odločil za skok v cerkev, kjer je naletel na patra Duarteja, ki ga še nikoli prej ni videl, in je pri njem opravil spoved. Ob tem je v sebi začutil klic, naj postane duhovnik. Vstopil je v škofijsko semenišče v Villa Devoto, leta 1958 pa je začel noviciat pri jezuitih. Nekaj časa je študiral v Čilu, zatem v Buenos Airesu. Po mašniškem posvečenju 13. decembra 1969 je opravljal razne službe v Družbi Jezusovi, v letih 1973–1979 jo je vodil kot provincial za Argentino. Leta 1986 je na poglobljenem študiju v Nemčiji odkril podobo ‘Marije, ki razvezuje vozle’, in po vrnitvi v domovino je zelo priporočal pobožnost do nje kot Matere usmiljenja. Leta 1992 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za pomožnega škofa v Buenos Airesu, leta 1997 za nadškofa pomočnika, leta 1998 pa je nasledil svojega prednika kardinala Antonia Quarancina. Leta 2001 je bil odet v kardinalski škrlat.  V letih 2005–2011 je bil predsednik Argentinske škofovske konference. Bil je član raznih rimskih kongregacij, vendar se je sej in srečanj nerad udeleževal. Kot dobri pastir je hotel ostati pri svoji čredi. Kot škof je izbral nadvse preprost slog življenja. Ni se vselil v nadškofijsko palačo, ampak je živel v skromnem stanovanju in si tudi sam kuhal. Ni se vozil z avtomobilom, ampak se je posluževal javnih prevoznih sredstev, kjer se je lahko srečeval z ljudmi.

“IMENOVAL SE BOM FRANČIŠEK”
V Evropi neznani kardinal Jorge Bergoglio “je bil v nevarnosti”, da postane papež že leta 2005, ko so kardinali v konklavu volili naslednika Janeza Pavla II. 19. aprila 2005 je bil izvoljen Joseph Ratzinger – Benedikt XVI. Ob njem je največ glasov prejel argentinski kardinal. Sedež rimskega škofa je bil od 28. februarja 2013 po odstopu papeža Benedikta XVI. izpraznjen. Po modrem izboru kardinalov je na njegovo mesto 13. marca 2013 sedel Jorge Mario Bergoglio, ki je na vprašanje, kakšno ‘papeško’ ime bo izbral, odgovoril: »Imenoval se bom Frančišek!« Dodatna spodbuda za ta izbor so bile besede brazilskega kardinala Claudia Hummesa, njegovega prijatelja, ki mu je takoj po izvolitvi priporočil: “Ne pozabi na uboge!” V povezavi z ubogimi je takoj pomislil na sv. Frančiška Asiškega. Ko se je prikazal v osrednji loži bazilike sv. Petra, je svoj kratki nagovor začel z ‘vsakdanjim’ pozdravom: »Bratje in sestre, dober večer!«  Oblečen je bil v bel talar s srebrnim škofovskim naprsnim križem, samo za blagoslov si je nadel rdečo štolo. Najprej je prosil, naj se v molitvi spomnijo zaslužnega papeža Benedikta XVI. ter nadaljeval, da naj nekaj časa v tišini molijo zanj, preden podeli blagoslov. Ob vsakem srečanju z ljudmi ponavlja: “Prosim vas, ne pozabite moliti zame!” Ob nastopu papeške službe 19. marca 2013, na praznik sv. Jožefa, je v nagovoru nakazal svoj program: »Nikdar ne smemo pozabiti, da je prava oblast služenje in da mora tudi papež pri izvrševanju oblasti vedno bolj vstopati v tisto služenje, ki ima svoj svetli vrh v Križu. Pred očmi mora imeti ponižno, stvarno, z vero prežeto služenje svetega Jožefa in kot on razširiti roke, da varuje vse Božje ljudstvo ter z ljubeznijo in nežnostjo sprejema vse človeštvo, posebno najbolj uboge, najbolj slabotne, najmanjše, tiste, ki jih našteva Matej v poslednji sodbi o ljubezni: tistega, ki je lačen, žejen, tujec, nag, bolan, v ječi (prim. Mt 25,31-46). Samo kdor služi z ljubeznijo, zna varovati.«

DVA PAPEŽA V VATIKANU
Od 13. marca 2013, ko je bil na izpraznjeni Petrov sedež izvoljen Frančišek, ima katoliška Cerkev dva papeža. V zgodovini se je sicer večkrat dogajalo, da sta bila istočasno dva papeža, toda le eden od njiju je bil pravilno izvoljen, drugi je bil ‘protipapež’. Papež Frančišek svojega predhodnika Benedikta XVI., ki ima naziv ‘zaslužni papež’, zelo ceni in spoštuje. 28. februarja 2013, ko se je njegova papeška služba iztekla, je Benedikt XVI. s helikopterjem poletel v Castelgandofo, poletno rezidenco papežev. Tam je čakal, da so uredili samostan Matere Cerkve v Vatikanu, kjer od 1. maja 2013 zaslužni papež preživlja večer svojega življenja. Frančišek se je z Benediktom XVI. prvič srečal v Castelgandolfu 23. marca, deset dni po izvolitvi.  Papeža sta se prisrčno objela in v kapeli skupaj molila. Z njunim srečanjem 2. maja v samostanu Matere Cerkve se začenja lepo sožitje dveh papežev znotraj vatikanskega obzidja. »Počutim se, kot da bi imel v hiši deda, modrega, spoštovanega, ljubljenega deda; je vzor modrosti. Je kot moj oče: če bi imel kakšne težave, če nečesa ne bi razumel, lahko grem in se pogovorim z njim.« Vidita se dokaj pogosto. 22. julija 2013 sta se srečala v vatikanskih vrtovih ob blagoslovitvi kipa nadangela Mihaela. Leta 2014 sta bila na Frančiškovo povabilo skupaj 22. februarja, na prvem Frančiškovem konsistoriju. 27. aprila je Benedikt somaševal s Frančiškom ob kanonizaciji papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. na Trgu svetega Petra; 28. septembra se je zaslužni papež udeležil praznika starih staršev v vatikanski baziliki; 19. oktobra je somaševal ob beatifikaciji Pavla VI. in zaključku izredne škofovske sinode. V letu 2015 ga je Frančišek 14. februarja povabil na drugi konsistorij ob imenovanju novih kardinalov. 20. junija je Frančišek šel v samostan Mati Cerkve pozdravit Benedikta preden je odšel za nekaj tednov na oddih v Castelgandolfo. 8. decembra, ob začetku izrednega Svetega leta Božjega usmiljenja, je bil zaslužni papež ob Frančišku, ko je odprl sveta vrata vatikanske bazilike in Benedikt je prestopil prag takoj za njim.  Zadnjič sta se srečala 28. junija 2017.

OZNANJEVALEC BOŽJEGA USMILJENJA
Bodoči papež Frančišek je že kot nadškof učil, da krščansko prizadevanje za popolnost ne bi smelo zahtevati nadčloveški napor volje, temveč odgovor na Božje usmiljenje. Ne gre za to, da nikoli ne pogrešimo, ampak za to, da znamo priznati svoje napake in se z odpuščajočo Božjo ljubeznijo dvigniti. Kmalu po nastopu svoje papeške službe je izrekel ohrabrujoče besede, ki jih pogosto ponavlja: »Bog se nikoli ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi za njegovo usmiljenje.« Med molitvijo prvih večernic pred nedeljo Božjega usmiljenja, 11. aprila 2015, je z branjem in izročitvijo papeške bule Obličje usmiljenja (Misericordiae vultus) uradno napovedal izredno sveto leto Božjega usmiljenja,  ki se je pričelo 8. decembra 2015 in zaključilo 20. novembra 2016. Poudaril je, kaj je namen tega svetega časa: »Cerkev ni na svetu za to, da bi obsojala, ampak da bi omogočila srečanje z materinsko Božjo ljubeznijo, ki je usmiljenje. Da bi se to zgodilo – to pogosto ponavljam – mora Cerkev oditi iz svojih cerkva in občestev ter poiskati ljudi tam, kjer živijo, kjer trpijo, kjer upajo.« Trdno zaupanje v premoč Božjega usmiljenja izžareva tudi iz njegovih apostolskih spodbud Veselje evangelija (Evangelii gaudium) o oznanjevanju evangelija v sedanjem svetu (24. novembra 2013), in Radost ljubezni (Amoris laetitia) o osrečujoči ljubezni v zakonu in družini (19. marca 2016).  Njegov podpis nosita okrožnici Luč vere (Lumen fidei), objavljena 29. junija 2013, in Laudato si (Hvaljen, moj Gospod), ki nosi datum 24. maja 2015, ko je bil binkoštni praznik. Besedilo prve okrožnice je v glavnem izpod peresa Benedikta XVI. in je z njo dopolnil trilogijo svojih okrožnic, posvečenih trem božjim krepostim – vere, upanja, ljubezni. Naslov druge okrožnice, ki govori o skrbi za skupni dom – našo Zemljo – mu je navdihnil začetek znamenite Sončne pesmi sv. Frančiška Asiškega. »V tej lepi hvalnici nas spominja, da je naš skupni dom kakor sestra, s katero si delimo življenje, in dobra kakor mati, ki nas sprejema v naročje,« beremo v uvodu.  K tem slovesnim besedilom papeža Frančiška je treba prišteti še ‘goro’ njegovih nagovorov pri splošnih avdiencah ob sredah  in pred nedeljsko opoldansko molitvijo angelovega češčenja  ter homilij in govorov na apostolskih potovanjih, ki jih z napisanim besedilom v rokah prebere. Ta besedila so v celoti objavljena, medtem ko njegove nenapisane ‘ljudske’ homilije pri vsakdanjih mašah v Domu svete Marte, za javnost samo povzemajo.

FRANČIŠKOVIH 21 APOSTOLSKIH POTOVANJ PO SVETU
Prvi papež našega časa, ki se je ‘premaknil’ iz Vatikana, je bil Janez XXIII., ki je pred začetkom drugega vatikanskega koncila, katerega je bil napovedal, romal v Assisi. Njegov naslednik Pavel VI. pa je postal “svetovni popotnik v službi evangelija”: opravil je osem velikih apostolskih potovanj: kot prvi papež je januarja 1964 romal v Jezusovo domovino Palestino, zadnje, najdaljše potovanje pa ga je od 26. novembra do 5. decembra 1970 vodilo v dežele vzhodne Azije in Avstralije. Papež sv. Janez Pavel II. je v svojem dolgem pontifikatu (1978–2005) opravil 104 apostolska potovanja po svetu (1996 in 1999 je obiskal našo domovino), kar je nedosegljiv rekord. ‘Stari’ papež Benedikt XVI. je v manj kot osmih letih svoje službe prvega pastirja katoliške Cerkve ‘zbral’ kar 24 potovanj v službi evangelija, povprečno tri na leto.

Vse kaže, da ga bo Frančišek, ki je enako kot Benedikt postal papež v 77. letu življenja, prehitel: ‘za sabo’ ima že 21 apostolskih potovanj, ‘pred sabo’ pa še precej načrtovanih – samo za leto 2018 pet. Cilj njegove prve poti izven Vatikana 8. julija 2013 je bil italijanski otoček Lampedusa v Sredozemskem morju.  To je prva postaja pribežnikov iz pretežno afriških dežel, ki se želijo rešiti iz bede in vojne na prenapolnjenih preprostih plovilih, tako da mnogi najdejo smrt v morskih globinah. Papež Frančišek je s svojim obiskom hotel opozoriti na greh globalne brezbrižnosti v sodobnem svetu. Prvo potovanje izven Italije pa ga je vodilo v Rio de Janeiro, glavno mesto Brazilije (22. do 29. julija 2013),  ki je bilo prizorišče 28. svetovnega dneva mladih. Milijonski množici mladih z vsega sveta je ob slovesu rekel: »Mnogi od vas ste prišli kot romarji in prav nič ne dvomim, da odhajate domov kot misijonarji.« Leta 2014 je najprej romal v Sveto deželo. Od 24. do 26. maja je obiskal Jordanijo, Palestino in Izrael.  Sredi poletja (od 13. do 18. avgusta 2014) se v mestu Daejon v Južni Koreji udeležil 6. dneva azijske mladine; v glavnem mestu Seul je imel mašo za mir. 21. septembra 2014 je poletel proti Albaniji, da v veri potrdi tamkajšnje kristjane, ki so bili krvavo preganjani v desetletjih ateistične vladavine. Na povabilo carigrajskega patriarha Bartolomeja I. in predsednika Erdogana je bil od 28 do 30. novembra 2014 na obisku v Turčiji.  Zelo dolgo (od 12. do 19. januarja 2015) je bilo njegovo potovanje na Daljni vzhod: obiskal je Šri Lanko in katoliške Filipine. 6. junij 2015 je posvetil od sovraštva in vojne izmučenemu Sarajevu.

‘Svoji’ južnoameriški celini je namenil teden od 6. do 12. julija 2015; obiskal je Ekvador, Bolivijo in Paragvaj. Cilj njegovega apostolskega potovanja od 19. do 27. septembra 2015 so bile Združene države Amerike, ‘spotoma’ se je ustavil na Kubi. V ZDA je obiskal več mest; v Filadelfiji je vodil zaključno slavje ob svetovnem srečanju družin;  v New Yorku je spregovoril v palači Združenih narodov. Med svojim prvim potovanjem po Afriki (25. do 30. novembra 2015) je papež Frančišek obiskal Kenijo, Ugando in Centralno afriško republiko in v stolnici njenega glavnega mesta Bangui je 30. novembra odprl sveta vrata  ob začetku izrednega svetega leta Božjega usmiljenja (devet dni prej kot v Rimu). Med poletom na obisk Mehike (12. do 18. februarja 2016) je prišlo na letališču kubanskega glavnega mesta Havana do zgodovinskega srečanja med papežem in pravoslavnim ruskim patriarhom Cirilom. 16. aprila 2016 se je papež Frančišek na grškem otoku Lezbos skupaj s carigrajskim patriarhom Bartolomejem I. in grškim patriarhom Hieronisom II. srečal z begunci, ki so tam našli zavetje.  Njegovo potovanje v kavkaško državo Armenijo od 24. do 26. junija 2016 je bilo prepojeno z ekumenskim duhom. V poljskem mestu Krakov je bil od 27. do 31. avgusta 2016 31. svetovni dan mladih.  Z mladimi je bil ves čas tudi papež Frančišek, ki je obiskal tudi koncentracijski taborišči Auschwitz  in Birkenau. Od 30. septembra do 2. oktobra 2016 je bil papež Frančišek znova na Kavkazu – tokrat je obiskal Gruzijo in Azerbajdžan. Njegovo apostolsko potovanje na Švedsko 31. oktobra in 1. novembra 2016 je bilo povezano s 500-letnico protestantske reforme. Sodeloval je pri ekumenskem slavju v Lundu, za maloštevilne katoličane na Švedskem je daroval sveto mašo na stadionu v Malmöju.

V letu 2017 je papež Frančišek opravil štiri apostolska potovanja. 28. aprila je poletel na dvodnevni obisk v Egipt, kjer se je sestal z aleksandrijskim koptskim patriarhom Tawadrosom II. in sta podpisala skupno izjavo. V Kairu je obiskal islamsko sunitsko univerzo, za katoličane je maševal na letališču. Ob stoletnici Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi se je papež Frančišek 12. in 13. maja 2017 pridružil skoraj milijonski množici romarjev. Med jubilejnim slavjem je razglasil za svetnika fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto Marto, brata in sestro.  »Z razglasitvijo Frančiška in Jacinte za sveta sem hotel vsej Cerkvi postaviti pred oči njun zgled pripadnosti Kristusovega evangeljskega pričevanja, hotel sem tudi vso Cerkev spodbuditi, da se zavzame za otroke.« Pred svojim potovanjem v Kolumbijo (6. do 11. septembra 2017) je poslal pismo, v katerem je pozval k narodni spravi. Geslo tega pastirskega obiska je bilo: ‘Naredimo prvi korak’. Zadnje apostolsko potovanje v letu 2017 je papeža Frančiška vodilo v jugovzhodno Azijo: od 27. novembra do 2. decembra je obiskal državi Mjanmar (Burmo) in Bangladeš. V prvi je imel pretresljivo srečanje z zatirano manjšino Rohingye.  Od 15. do 21. januarja 2018 je bil papež Frančišek na obisku v Čilu in Peruju. Večkrat se je srečal s potomci starih naseljencev, ki so mu ljubeče dali vzdevek ‘Pančo’.  Posebej navdušeno so ga pozdravljali mladi, ki jim je položil na srce, naj ostanejo zvesti svojim rodovnim in krščanskim koreninam.
Papež Frančišek ima v beležnici za leto 2018 vpisanih kar nekaj pastirskih obiskov v Italiji in apostolskih potovanj po svetu. 17. marca bo obiskal Pietrelcino in San Giovanni Rotondo ob 50-letnici smrti sv. Pija in stoletnici njegovih znamenj Kristusovih ran. Na apostolsko potovanje naj bi odšel na Irsko, kjer bo v glavnem mestu Dublinu od 22. do 26. avgusta 2018 mednarodno srečanje družin. Vabijo ga še v Indijo, Litvo, Letonijo in Estonijo, v Salvador, Romunijo in Francijo. Morda pa nam ga bo Bog ohranil do 22. januarja 2019, ko se bo v Panami začelo slavje 34. svetovnega dneva mladih.

GRB IN GESLO

Grb papeža Frančiška je enak njegovemu škofovskemu grbu, dodani pa so mu znaki papeškega dostojanstva: nad ščitom mitra (škofovska kapa) s tremi križi namesto tiare (trojne krone). Pod mitro sta dva prekrižana ključa, eden je zlat, drugi srebrn. Ščit grba je modre barve, ki v heraldiki (grboslovju) v povezavi s sinjino neba označuje najvišje duhovne vrline. Na ščitu španske oblike je v sredini emblem Družbe Jezusove: krog s plameni, sredi katerega so črke IHS, Jezusov monogram. Na črko H je križ, spodaj pa so trije žeblji Gospodovega trpljenja. Na levi spodaj je zvezda z osmerimi zlatimi kraki, ki je simbol Device Marije, na desni spodaj pa je zlata roža narda, ki je simbol sv. Jožefa.
Frančiškovo škofovsko in papeško geslo Z usmiljenjem in izvolitvijo (Miserando atque eligendo) je povezano s praznikom apostola Mateja 21. septembra 1953, ko je po iskreni spovedi začutil klic v duhovništvo. Geslo mu je navdihnilo evangeljsko sporočilo o poklicu apostola Mateja in njegova razlaga angleškega cerkvenega učitelja Bede Častitljivega.

 ČUK, Silvester. Papež Frančišek pet let preseneča. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str 50-57.

Marko je bil sin lastnice hiše v Jeruzalemu, v kateri se je po Gospodovem vnebohodu zbiralo prvo krščansko občestvo. Mladega Marka je za prestop iz judovstva v krščanstvo pridobil apostol Peter in ga tudi krstil. Kot njegov učenec se je seznanil z apostolom Pavlom in ga nekaj časa spremljal na njegovem prvem misijonskem potovanju. Zatem je s svojim sorodnikom Barnabom oznanjal evangelij na otoku Cipru. Po starem izročilu je nato Marko odšel v Aleksandrijo v Egiptu, kjer je postal prvi škof. Leta 62 je bil Marko spet pri Pavlu, jetniku v Rimu. Po Pavlovi osvoboditvi je bil nekaj časa sodelavec apostola Petra. Tedaj je na prošnjo rimske krščanske občine napisal svoj evangelij, v katerem je zapisal, kar je Peter oznanjal o Jezusu od njegovega krsta v Jordanu do njegovega praznega groba v Jeruzalemu. Markov evangelij je po nastanku najstarejši, po obsegu pa najkrajši. Simbol evangelista Marka je lev, ker svoj evangelij začenja z nastopom Janeza Krstnika, ki je bil “glas vpijočega v puščavi”. Marko je nazadnje deloval v Aleksandriji, kjer je umrl mučeniške smrti. (Silvester Čuk)
Na sliki:  Valentin Metzinger, Evangelist Marko, 1742, olje na les, Kamnik, p. c. sv. Primoža in Felicijana, prižnica.

Na slovenskem ozemlju je 12 cerkva, ki so posvečene evangelistu sv. Marku; tri so župnijske, devet je podružničnih; imamo pa tudi eno kapelo. – V ljubljanski nadškofiji so sv. Marku posvečene  tri podružnične cerkve: v Vrbi (Breznica), (3)  Zapotoku (Sodražica) (4)  in Spodnjih Danjah (Sorica). (5)  – Koprska škofija ima dve ‘Markovi cerkvi’: župnijsko na hribu sv. Marka nad Koprom (Koper – Sv. Marko) (1)  in podr. v Žabčah pri Tolminu; (6)  na pokopališču v Hrastovljah pa je tudi kapela sv. Marka. – Novomeška škofija ima največ cerkva, posvečenih sv. Marku (5):  župnijska je v Cerkljah ob Krki, (2)  podružnične pa na Butoraju (Črnomelj), (7)  na Daljnih Njivah (Sinji Vrh), (8)  v Bušinji vasi (Suhor) (9)  in v Tihaboju (Sv. Križ – Gabrovka). (10)  – V mariborski nadškofiji je župnijska cerkev sv. Marka v Markovcih pri Ptuju   –V celjski škofiji pa je podružnična cerkev sv. Marka v Ostenku (nekdaj Jelšje – žup. Trbovlje). (11)  (mč)

      
Sveti Marko niže Ptuja (Markovci)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 04, str. 131.