LETA 1846 IZIDEJO POEZIJE FRANCETA PREŠERNA

Največ Prešernovih pesmi je izšlo pri Kranjski Čbelici (štirje zvezki od 1830-34), njegova globoka in nežna ljubezenska lirika (Gazele, Sonetni venec) je izšla v posebni prilogi Ilirskega lista 1833 in 1834, leta 1936 je izšel Krst pri Savici. Že pred selitvijo v Kranj (konec septembra 1948), ker je bil imenovan za deželnega odvetnika, pa je Prešeren razmišljal, da bi svoje pesmi zbral in jih objavil v posebni knjigi. Po hudih bojih s cenzuro so njegove Poezije izšle na današnji dan leta 1846 (z letnico 1847) v nakladi 1.200 izvodov. S to knjigo se je slovenski narod lahko postavil ob stran kateremu koli kulturnemu narodu Evropoe: »S sleherno svojo pesmijo je Prešeren želel dokazovati moč in razvitost slovenske pesniške besede in s tem hotel vplivati na narodno zavest z otipljivimi dokazi. Poleg tega je narodno-domovinska tema začela dobivati v njegovi pesmi vse pomembnejše mesto (Gregor Kocijan). Biser njegovega pesniškega genija je Zdravljica, ki jo je napisal ob novini (=novem vinu) leta 1944 kot odgovor na slavilno napihnjeno odo Koseskega Slovenija cesarju Ferdinandu ob vladarjevem prihodu v Ljubljano. Koseski mu obljublja večno zvestobo, Prešeren pa je v Zdravljici opeval domoljubje, svobodoljubnost, enotnost in plemenitost kot tiste ideale, ki jih mora človeštvo uresničevati v boju zoper vsako tiranstvo, da zažive v miru narodi in posamezniki,« piše A. Slodnjak. Cenzura ni dovolila, da bi ta pesem izšla v tisku, črtala je sedmo kitico (Edinost, sreča, sprava ... okrnjene pa pesnik ni hotel uvrstiti v Poezije, zato je izšla šele po marčni revoluciji leta 1848.

verz za pokušino

• Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi; / eden hvali in spet drugi vpije: "fej te bódi!" / Ta veli mi: poj sonete; úni: poj balade; / tretji bi bil bolj prijatelj Pindarovi odi. / Bo prijeten morebiti temu glas gazelic; / úni bo pa rekel: kaj za Vodnikam ne hódi? / Razujzdanim bodo moje pesmi prenedolžne; / al tercjalke porekó, de jih je vdihnil zlódi. / Jaz pa tebi sami, draga! želel sem dopasti, / drugih nisem prašal, kaj se jim po glavi blódi.

LETA 1859 ROJEN LUDVIK ZAMENHOF

POLJSKI OFTALMOLOG, FILOLOG JUDOVSKEGA RODU, OČE SVETOVNEGA JEZIKA ESPERANTO († 1917)

Esperanto je najbolj znan in najbolj razširjen mednarodni ali svetovni jezik, sestavljen iz elementov najbolj razširjenih evropskih jezikov, zlasti romanskih. Njegov oče je poljski očesni zdravnik Ludvik Zamenhof, ki ga je začel "kovati" že pri petnajstih letih. Ko je začel v svojem novem jeziku pisati, se je Zamenhof podpisoval "dr. Esperanto" (tisti, ki upa) in po tem je ta umetni jezik dobil ime.

njegova misel:

• Zavedam se, da se bistvo resničnih verskih zapovedi v obliki zavesti skriva v srcu vsakega človeka in da je glavno načelo teh zapovedi obvezno za vse ljudi: ravnati z drugimi tako, kakor bi želeli, da ravnajo z nami

1865 ROJEN LAVOSLAV SCHWENTNER

ZALOŽNIK SLOVENSKE MODERNE ( † 1952)

V šolo je hodil v rodnem Vranskem, potem v Celje, kjer se je učil tudi knjigovodstva. Na Dunaju je opravljal tečaj knjigotrštva, študiral delovanje nemškega založništva, vodil svoje podjetje v Ljubljani, ki ga je 1948 prevzela DZS. Izdajal je številne knjige pomembnih slovenskih avtorjev. Prvi je začel načrtno izdajati knjige za otroke in zanje priskrbel naše najboljše književnike in ilustratorje. Urejal je tudi revijo Slovenska knjigarna, v kateri je pisal o problemih takratnega založništva. Bil je soustanovitelj in prvi predsednik Združenja založnikov in knjigotržcev Jugoslavije in velja za prvega sodobnega slovenskega založnika. Oblikovanje slovenske knjige je dvignil na evropski nivo, zaradi sodelovanja z avtorji slovenske moderne pa , si je pridobil tudi sloves kulturnega delavca in pospeševalca dobre in lepe slovenske besede. Na Slovenskem knjižnem sejmu vsako leto (od 1985) zbornica knjižnih založnikov, založnikov časopisov in revij, knjigotržcev, radiodifuznih medijev in grafične industrije (ZKGM) pri Gospodarski zbornici Slovenije, podeljuje po njem imenovano Schwentnerjevo nagrado. Do leta 1999 je bil sejem vsake dve leti, nagrade pa so podeljevali najboljšim knjigarnam in najboljšim knjigotrškim delavcem ... Od 1999 ZKGM podeljuje letno nagrado za življenjsko delo na področju založništva in knjigotrštva ter za razvijanje in spodbujanje bralne kulture doma in v zamejstvu. Leta 2005 jo je dobil tudi naš urednik in ustanovitelj založbe in revije – Franc Bole.

LETA 1885 ROJEN LEONID PITAMIC

pravnik, filozof prava, politik, diplomat in prevajalec († 1971)

Postojnčan Leonid Pitamic je študij prava na Dunaju končal z doktoratom že pri 23 letih, nekaj let kasneje pa je dosegel še dva doktorata – iz državnega prava in iz filozofije prava. Bil je eden naših največjih znanstvenikov na pravnem in političnem področju. Veliko je pisal in opravljal pomembne službe. Bil je prvi dekan pravne fakultete novoustanovljene univerze v Ljubljani. Bil je globoko veren, etičen in socialno čuteč človek, politično nevtralen in strpen.

LETA 1908 ROJEN ŠTEFAN TONKLI

DUHOVNIK IN PESNIK († 1987)

Njegova življenjska pot je bila silno vijugasta: iz rodnega Breginja ga je vodila na Sicilijo, od tam v Ljubljano, na razne duhovniške postaje na Goriškem, v daljno Argentino pa spet na Goriško. Že kot dijak, še bolj pa v goriških letih, se je oglašal s pesmimi in kratko prozo v različnih listih pod številnimi psevdonimi. Skupno je izdal 14 pesniških zbirk, vse, razen prve, v samozaložbi. Njegove pesmi so izražale globoko bolečino ob izgubi domovine . Več njegovih religioznih pesmi je bilo uglasbenih.

LETA 1932 UMRL JOSIP VANCAŠ

ARHITEKT ZAVODA SV. STANISLAVA (* 1859)

Rodil se je v Sopronu na Madžarskem v hrvaški družini. Še študentu arhitekture na Dunaju mu je profesor leta 1883 prepustil naročilo za stolnico v Sarajevu, uspeh z njo mu je zagotovil vrsto novih naročil za sakralne stavbe po Bosni. Ko je Anton Bonaventura Jeglič, tedaj pomožni škof v Sarajevu, leta 1898 postal ljubljanski škof, je že imel v glavi zamisel za škofijsko gimnazijo in zanjo potrebno stavbo. Načrte zanjo, tedaj največjo in najsodobnejšo na slovenskih tleh, je zasnoval arhitekt Josip Vancaš.

LETA 1941 UMORJENE bl. DRINSKE MUČENKE

MED PETIMI SESTRAMI TUDI SLOVENKE: S. KRIZINA BOJANC (1885) IN S. ANTONIJA FABJAN (* 1907)

Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so na današnji dan 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in so bile 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc (* 1885) iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan (* 1907) iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so četniki vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo "drinske mučenke". Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002.

več:
S. Čuk, s. Krizina Bojanc in s. Antonija Fabjan. Slovenski redovnici med drinskimi mučenkami: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2011), 20-21.

LETA 1966 UMRL WALT DISNEY

AMERIŠKI ANIMATOR, OČE MIKI MIŠKE (* 1901)

"Zaščitni znak" Walta Disneya, čarovnika risank, ki že okoli osemdeset let razveseljujejo otroke vsega sveta, je slavna Miki miška. Za Disneyeve risanke je značilno upodabljanje živalskega sveta: živali nastopajo v vlogi ljudi ter poosebljajo njihove napake in vrline.

LETA 1977 UMRL RUDOLF CVETKO

ČASTNIK IN SABLJAČ, PRVI SLOVENEC Z OLIMPIJSKO MEDALJO (* 1880)

Rojen v Senožečah, kmalu se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Rudolf diplomiral na kadetski šoli kot učitelj sabljanja in telovadbe delal na vojaškem inštitutu v Dunajskem Novem mestu. Na OI v Stockholmu 1912 je nastopal v avstrijski reprezentanci in osvojil srebrno medaljo v disciplini sablja. Po upokojitvi je vodil sabljaško sekcijo pri Iliriji v Ljubljani in skrbel za razvoj tega športa pri nas med obema vojnama.

LETA 2007 UMRL MATJAŽ KLOPČIČ

FILMSKI REŽISER, SCENARIST IN PEDAGOG (* 1934)

Ljubljančan, sin pesnika Mileta Klopčiča, je v gimnazijskih letih treniral sabljanje in v mladinski konkurenci tekmoval po vsej Evropi. Diplomiral je na Fakulteti za arhitekturo, po študiju filmske režije v Parizu (1963–1965) se je posvetil filmu. Sprva je snemal kratke in propagandne filme, kasneje pa je posnel enajst celovečernih filmov ter več televizijskih dram in filmov. Za svojo filmsko ustvarjalnost je prejel številne nagrade in priznanja. Med njegove najuspešnejše filme sodita Cvetje v jeseni (1973) in Vdovstvo Karoline Žašler (1976).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 14. december 1914, Ljubljana, † 27. februar 1988, Ljubljana

"Greš stavit, da se bova midva poročila?"

Frane Milčinski je bil tretji 'ptiček iz gnezda', ki sta ga spletla oče Fran, mladinski sodnik in pisatelj, ter mama Marija, ki je skrbela za družino. Rodil se je 14. decembra 1914 v Ljubljani. Od njega sta bila starejša sestra Breda (1911–2001), ki je študirala slavistiko in se je poročila z literarnim zgodovinarjem Antonom Slodnjakom, in brat Janez (1912–1992), ki je postal ugleden strokovnjak na področju sodne medicine, mlajši pa je bil brat Lev (1916–2001), poznejši psihiater. »Frane jih je imel rad, vendar se ni prav pogosto družil z njimi,« se spominja žena Maja. »Ko pa so prišli skupaj, jih je bilo užitek poslušati, ko so brez konca in kraja obujali spomine na otroške dni.« Oče, čeprav zelo znan humorist, je bil zelo resen človek, ki se je redko smejal, mama pa se je prav rada smejala. Po maturi je Franeta pregovorila, da je šel študirat pravo. Res se je vpisal in hodil na predavanja, ki so ga zanimala, izpita ni napravil nobenega.

Vpisan je bil tudi na slavistiki, vendar je študije opustil. Leta 1936 sta s prijateljem Jožetom Pengovom začela nastopati kot klovna na radiu, znana sta bila kot Ježek in Jožek. Kmalu po začetku vojne so Italijani aretirali in poslali v taborišče Belluno, kjer si je poškodoval hrbtenico, kar ga je mučilo vse življenje. Zanimiva je zgodba o njegovi ženitvi. Ko se je s prijateljico Majo Podkrajšek nekoč vračal z Rožnika, je na Čevljarskem mostu stopil pred in rekel: »Greš stavit, da se bova midva poročila?« Res jo je uradno prosil za roko. Obe materi sta bili brez besed. Ko sta se avgusta 1944 poročila, sta šla na poročno potovanje na Rožnik, kjer sta imela za kosilo sir in fižolovo solato, nazdravila pa sta si s kozarcem malinovca. V zakonu sta se jima rodila sinova Matija in Matevž.

Ježek – prva radijska zvezda

Po vojni se je zaposlil na radiu in brž je postal prva radijska zvezda Po vsej Sloveniji je nastopal na literarno glasbenih večerih. Sam si je nadel naziv klovn "ali dvorni norec njegovega veličanstva – Človeka". S svojim značilnim glasom in poudarkom je prepeval ali recitiral svoje pesmi, ki so prav zvenele samo iz njegovih ust. Vedno je pazil, da s svojimi šalami ne bi koga prizadel. Jeseni 1958, ob 25-letnici humorističnega dela, so mu podelili naslov doctor humoris causa. V časopisnem poročilu o tem dogodku je bilo zapisano: »Biti humorist je težko; biti dober humorist je dvakrat težko; biti umetnik v humorju, je svetla izjema. In ta izjema je Frane Milčinski – Ježek.« Povabili so ga tudi na porajajočo se slovensko televizijo. Sodeloval je že pri poskusnih oddajah na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.

Pisal je tudi besedila za festivale slovenske popevke, ki so se imenitno ujemala z glasbo Mojmira Sepeta. Prvič je si je nagrado za najboljše besedilo prislužila popevka Zakaj, ki jo je zapel Lado Leskovar. Naslednje leto pa je Majda Sepe s svojim petjem očarala poslušalce, da so popevki Uspavanka za mrtve vagabunde – besedilu in glasbi – prisodili prvo nagrado.

Po srcu je bil kot otrok: veroval je v dobro in pošteno, ker je bil sam pošten idealist. Veliko svojega ustvarjanja je posvetil otrokom. Nekje je zapisal: »Po očetu sem podedoval staro uro in ljubezen do otrok. Uro sem prodal, ljubezen do otrok pa je ostala. Tudi do tistih, ki so poredni. In morda imam tiste še najrajši. Saj nikoli ne vem, sli so poredni zato, ker jih imamo premalo radi, ali jih imamo premalo radi zato, ker so poredni ...«

Zvezdica zaspanka in dobri Kosobrin

Med Ježkovimi deli za otroke je najbolj znana radijska igra Zvezdica Zaspanka, ki je prevedena v več jezikov. Leta 1959 je doživela tudi knjižno izdajo in zanjo je Frane dobil Levstikovo nagrado z naslednjo obrazložitvijo: "Zvezdica Zaspanka je napisana živo, hkrati pa razodeva važne etične in humane poudarke." Frane je svoji dragi ženi Maji (vedno ji je pravil mami) podaril en izvod s posvetilom: »Ta knjiga je bila napisana za mojo mami. Zato je njena last! To je važno! Saj mimo teh listov je komaj še kaj dobrega dobila od mene. Frane.«

Nekega dne je prišel k njemu igralec in režiser Jože Gale in mu predlagal, da po Vandotovi zgodbi Kekec napisala scenarij za film. Takoj sta se vrgla na delo. Gale je prepričal Ježka, da je sprejel vlogo dobrodušnega Kosobrina. Ko je film, ki je še danes 'živ', prišel v kinodvorane, so ga otroci pa tudi njihovi starši z navdušenjem sprejeli. Na filmskem festivalu v Benetkah je bil nagrajen z zlatim levom kot najboljši mladinski film. Nastopal je še v nekaterih drugih filmih; svojo radijsko igro Dobri stari pianino je spremenil v scenarij za film, v katerem je odigral glavno vlogo. Leta 1975 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju RTV, filma in literature.

Vse življenje je bil bolj bolehen, zadnja leta pa je vedno huje trpel. Ko je obležal v bolnišnici, je bila žena Maja veliko ob njem. »Le pridite in bodite z njim, čim več morete,« so ji svetovale sestre. »Tudi če spi in se vam zdi, da vas ne sliši, se pogovarjajte z njim. Zagotovo vas sliši in čuti in to je dobro zanj.« Njegovo srce se je ustavilo 27. decembra 1988. »Nikakor ne bi maral, da bi bila moja smrt v žalost živim ljudem,« je bilo njegovo zadnje naročilo.

(obletnica meseca 12_2014)

LETA 1503 ROJEN NOSTRADAMUS

FRANCOSKI ZDRAVNIK IN ASTROLOG († 1566)

Astrologija je lažna veda, razširjena zlasti v srednjem veku, ki je napovedovala človekovo usodo in prihodnost iz položaja zvezd (danes je spet zelo v modi). Med najbolj znamenite astrologe spada francoski zdravnik Michel de Notredame, imenovan Nostradamus.

LETA 1837 ROJEN JANKO PAJK

literarni teoretik, filozof in urednik († 1899)

Simon Gregorčič je svoje najboljše pesmi leta 1882 izdal v zbirki Poezije I., ki je bila deležna pohval in je bila razglašena za ‘zlato knjigo’. Ni pa manjkalo tudi kritik. Štajerski urednik, filozof in politik Janko Pajk je v celovškem Kresu objavil ostro in krivično kritiko Gregorčičevih pesmi. Očital jim je, da so polne črnogledosti, modernega pesimizma in zato slovenskemu narodu škodljive. Ob tem napadu se je pesniku v bran odločno postavil literarni zgodovinar Fran Levec.

LETA 1886 ROJEN VOJESLAV MOLE

PESNIK IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR († 1973)

Umetnostno zgodovino in arheologijo je začel študirati v Krakovu, študij pa je končal po prvi svetovni vojni v sibirskem mestu Tomsk. Najdlje je deloval kot profesor umetnostne zgodovine na Jagielonski univerzi v Krakovu. V ujetništvu v Sibiriji sta nastali dve pesniški zbirki.

LETA 1914 ROJEN FRANE MILČINSKI – JEŽEK

SATIRIK, MLADINSKI PISATELJ, IGRALEC, REŽISER, HUMORIST PESNIK IN ŠANSONJER († 1988)

»Jaz sem klovn, nisem pa humorist. Humoristi pišejo, jaz pa sem nepisoč. Vendar imam raje, da me ljudje poznajo kot Ježka, na pa kot knjigo. Knjige so umetnost, komika pa tja ne sodi. Komiki ne sedimo med tistimi, ki imajo stanovanje na Parnasu in vikend na Olimpu. Naš prostor je spodaj, ob vznožju, kjer se navadni ljudje sprehajajo skozi nadloge svojih dni. In ni nas sram, da smo spodaj, da smo komedijanti.« Tako je samega sebe in svoje delo v njemu lastnem slogu označil Frane Milčinski, vsem znan kot Ježek. Spominjamo se ga ob obletnici njegovega rojstva. O njem je spregovorila njegova žena Maja roj. Podkrajšek (1920-2007) v svoji knjigi Moje življenje z Ježkom (ICO, Mengeš 1998). Nastopal je na vseh medijih: radiu, televiziji, filmu, najraje pa v živem stiku z ljudmi, zlasti z otroki. »Smeh težave lahko lajša, ne more pa jih preprečiti,« je govoril. »Humor je zame resno početje, ki se mu sam nikoli ne smejem. Poleg tega pa me nikoli popolnoma ne zadovolji.«

več:
S. Čuk, Frane Milčinski-Ježek 1914-1988: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2014), 48-49.

nekaj njegovih verzov:

• Za dva groša fantazije / moraš v žepu le imet, / pa že delaš coprnije, / da vse lepši je ta svet,/ še v dežju ti sonce sije, / zvezde klatiš dol z neba. // Za dva groša fantazije / tukaj sreča je doma. / Kaj zato, če lije dež! / Malo le oči pripreš / in že v sanjah - en, dva, tri / z neba sonce se blešči .. (Za dva groša fantazije)
  
• Ljudje, prižgimo luč! / Najprej za naše male: / ko nam preveć bo let / in njihov bo ta svet, / naj vrt jim bo, ne skale. / Prižgimo luč, ljudje! / Ljudje, prižgimo luč! / Iz okna vsake hiše / naj čez dežele in meje / srebrno seme seje / in zlo iz src nam briše.... (Ljudje, prižgimo luči)
  
• Marsikdo želi si perutnic, / da ponesle bi ga vrh stopnic. / Na lestvici kariere / secela četa zbere/ in: Kvišku! Kvišku!" ori njihov klic. / Tu se brata ne poznata / drug po drugem leze gor. / Kaj vsak odštel bi novcev / še za en par komolcev, / da bi bolj uspešen bil prodor. / A kariera sreča je in - bol, / ker na drugi strani pelje dol ... Le tisti gori ostane / ki zre na doli zbrane / in še od gori vii jim v srce. (O lestvici kariere)
  
• Jaz pravim: glavno je, da je človek zdrav, pa da mu koža paše. Na drugi strani je pa spet res, da je bolje biti živ bolan, kot pa mrtev zdrav. Jaz na primer nisem zdrav, če nisem bolan. ...
  
• Po očetu sem podedoval staro uro in ljubezen do otrok. Uro sem prodal, ljubezen do otrok pa je ostala. Tudi do tistih, ki so poredni. In menda imam tiste še najrajši. Saj nikoli ne vem, ali so poredn zato, ker jih imamo premalo radi, ali jih imamo premalo radi zato, ker so predni ...
  
• Če ženska joče, je nikar ne tolaži. Pusti ji veselje, naj bo žalostna.
  
• Ljubezen naj gre vedno v cvet, / da bo lepši, da bo zaljši / ta okrogli nori svet. / Naj plapolajo bele zastave - plenice. / Ljubezen naj gre vedno v cvet, / da bo lepši, da bo zaljši / ta prismuknjeni svet ...
  
• Jaz nisem kulturnik, sem neke vrste komunalna usluga, sem dvorni norec Nj. Vel. Ljudstva. Ne vem, kako se je godilo drugim dvornim norcem, meni gre dobro. Zakaj moje veličanstvo - Ljudstvo - je zlata vredno, kot dobri kralj iz pravljice ...

LETA 1919 UMRL PETER BOHINJEC

PISATELJ IN ORGANIZATOR KATOLIŠKIH PROSVETNIH DRUŠTEV (* 1864)

Za pero je prijel že kot bogoslovec, ko je svoje prve črtice objavil v Ljubljanskem zvonu. Kot duhovnik - najdlje je bil župnik v Dupljah pri Kranju - je bil najplodovitejši sodelavec Doma in sveta. Pisal je predvsem kmečke in zgodovinske povesti, po slogu in vsebini podobne delo Janka Kersnika in Ivana Tavčarja, zato je bil zelo priljubljen večerniški pisatelj.

LETA 1920 UMRL ANTON MAHNIČ

KRŠKI ŠKOF, TEOLOG, PESNIK, PISATELJ, UREDNIK, SVETNIŠKI KANDIDAT (* 1850)

»Danes sem iz Apostolske nunciature v Zagrebu prejel pismo Kongregacije za zadeve svetnikov iz Rima, v katerem piše, da se krškemu škofu dovoli, da prične in vodi postopek beatifikacije in kanonizacije našega velikega škofa Antona Mahniča,« je 8. oktobra 2012 v zagrebški stolnici sporočil krški škof Valter Župan. Za postulatorja je bil imenovan mag. Saša Ilijić, duhovnik krške škofije.
Škof Mahnič je krško škofijo, ki obsega otoke Krk, Rab, del Paga, Cres, Lošinj, Ilovik, Susak, Unije ter Velike in Male Srakane, vodil v letih 1896 - 1920. Po letu pregnanstva v mestu Frascati pri Rimu se je vrnil na Krk, a zaradi zdravljenja je kmalu odšel v Zagreb, kjer je 14. decembra 1920 umrl v sluhu svetosti. 23. novembra 2002 so njegovo nestrohnjeno telo iz zagrebške cerkve sv. Frančiška Ksaverija prenesli v katedralo v Krku. Začetka postopka za uradno razglasitev njegovega svetništva se veselimo tudi mi, saj je raslo iz korenin slovenske vernosti, rodila ga je namreč kraška zemlja. V svojem zglednem življenju je vse presojal v luči razodete resnice, kar potrjuje tudi napis na spominski plošči v cerkvi njegove rojstne župnije Štanjel.
»Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita,« je zapisal Anton Mahnič v svojem listu Rimski katolik (1888–1896). Zaradi svoje nezlomljive načelnosti si je nakopal veliko nasprotnikov najprej na Slovenskem zaradi svojih ostrih sodb o 'bolni' književnosti in zahteve po 'ločitvi duhov', nazadnje pri fašistih na Krku, ko je branil pravico ljudi do materinega jezika. Kot zagovornik načel je bil trd kot kraška skala, toda imel je čuteče srce za ljudi v stiski.

več:
S. Čuk, dr. Anton Mahnič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2000), 20-21.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2012), 16-17.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Priloga, v: Ognjišče 9 (2020), 48-55.
B. Rustja, Anton Mahnič: Naši svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 12, str. 99.
G. Čušin, Ljubi moj Anton: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 12 (2023), 98.
in na naši spletni strani:

LETA 1921 UMRL JAKOB JAMES TROBEC

MISIJONAR, DUHOVNIK IN ŠKOF (* 1838)

Rodil se je v kmečki družini na Logu pri Polhovem Gradcu. Teologijo je študiral v Ljubljani in na pobudo F. Pirca odšel v misijone v Pensilvanijo (ZDA). Kaplanoval je pri F. Pircu in J. Buhu in bil po letu 1866 župnik, kasneje dekan v Wabashi. Sezidal je več cerkva in šol, ter ustanovil več katoliških društev. Za škofa v St. Claudu (Minnesota) je bil posvečen leta 1897, ustanavljal je župnije, bolnišnici, dobrodelni zavod, 38 cerkva ... Znan je bil kot organizator šolstva, prizadeval si je za izboljšanje kulturnih razmer priseljencev. Posebej je pomagal rojakom v ZDA in v domovini po prvi svetovni vojni, bil je izredno delaven, rad je pomagal in povezoval duhovnike v izseljenstvu.

LETA 1940 UMRL ANTON KOROŠEC

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ IN POLITIK (* 1872)

"V moških letih je treba pisati programe, v starih letih pa spomine. Na stara leta se vračajo v spomin doživetja iz mladosti s posebno jasnostjo in razločnostjo ... Kot najstarejši spomin nosim v svoji duši spomin na Telovo in na vse priprave na za ta čudoviti praznik. Tu mi je Bog prvikrat pokazal krasoto svoje prirode, prvič sem videl cvetje na tratah, livadah in njivah, prvič sem ga privijal k svojemu licu in svojim ustom, srkal njegovo vonjavo v svoje prsi ter stegal svoje prste po njem, da ga naberem za liturgično uporabo ... Kadar mislim na sv. Frančiška, kako je v Božjem stvarstvu gledal samo sestre in brate, se spominjam na mlada leta, kako se gledal naravo Božjo pred Telovim." - To je edini avtobiografski zapis Antona Korošca, duhovnika, narodnega delavca in politika, ki se ga spominjamo ob obletnici njegove smrti. Objektivni zgodovinarji ga imajo za največjega slovenskega politika: bil je voditelj Slovenije, ki se je po koncu avstrijske monarhije združila v državo Jugoslavijo, v kateri je uspešno opravljal važne vloge. Pri vsem svojem "posvetnem" delu pa je ostal duhovnik.

več:
S. Čuk, Anton Korošec; Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2010), 84-85.
A. Rahten, 130 let slovenske krščanske demokracije. Zgodovinski okvir političnega organiziranja kristjanov: Priloga, v: Ognjišče 11 (2022), 44-49.

LETA 2002 UMRL MARJAN KRALJ

RADIJSKI VODITELJ (* 1932)

Rodil se v Cerknici. Po končani srednji šoli je študiral na Akademiji za igralsko umetnost kot starejši brat Boris (* 1929), ki se je uveljavil kot gledališki igralec. Marjan pa je že kot študent nastopal na radiju, po diplomi se tam zaposlil in ostal do upokojitve. Opravljal je različne dolžnosti; med drugim je vodil radijske oddaje Veseli tobogan, Pokaži, kaj znaš, Spoznavajmo svet in domovino. Poslušalcem se je najbolj priljubil z oddajo V nedeljo zvečer, ki jo je vodil 28 let!

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1294 PAPEŽ CELESTIN V. ODSTOPI

KAR JE BIL PRVI PRIMER V ZGODOVINI KATOLIŠKE CERKVE

Odpoved papeža svoji službi je v dvatisočletni zgodovini Cerkve nekaj silno redkega. Najbolj znana je odpoved papeža sv. Celestina V. leta 1294 v mestu L'Aquila, šest mesecev po izvolitvi, vendar v povsem drugačnih okoliščinah: pred izvolitvijo za papeža je bil menih samotar Pietro Morrone, vladanje Cerkve mu je bilo tuje. Drugi primer je odpoved Gregorja XII. leta 1415 ob koncu zahodnega razkola. Zakonik cerkvenega prava predvideva možnost odpovedi in pravi: »Če se zgodi, da se rimski papež odpove svoji službi, se za veljavnost zahteva, da je odpoved svobodna in pravilno izražena, ne pa, da jo kdorkoli sprejme« (kan. 332, par. 2). Mnogi so se spraševali: kako to, da se je Benedikt XVI. odločil za to možnost, njegov predhodnik bl. Janez Pavel II. pa ostal na Petrovem sedežu do konca, ko niti govoriti ni več mogel? Papež Janez Pavel II. je zelo poudarjal 'svetost življenja' od spočetja do naravne smrti. S svojim zgledom sprejemanja bolezni in starostne oslabelosti je hotel poudariti, da je Bog gospodar življenja in smrti. Papež Benedikt XVI. pa je v tem času relativizma, ko nič ni trdno, s svojim dejanjem javno izpovedal, da se je treba za pomembne korake odločati po resnem spraševanju vesti, po kateri slehernemu človeku govori Bog. »Brez Boga človek ne ve, kam naj gre, in niti ne more razumeti, kdo pravzaprav je.«

LETA1545 - ZAČETEK TRIDENTINSKEGA KONCILA

ZAKLJUČEK 1563

Tridentinski koncil, ki je bil resen odgovor katoliške Cerkve na zahteve po prenovi, ki jih je postavljal protestantizem, je bil eden najpomembnejših v zgodovini. Bil pa je tudi najdaljši: začel se je 23. decembra 1545 v mestu Trident (Trento) na severu Italije, nekaj sej je bilo v Bologni, zaključil pa se je 4. decembra 1563 v Tridentu. Sklical ga je papež Pavel III., zaključil pa njegov tretji naslednik Pavel IV.

LETA 1701 V LJUBLJANI USTANOVNI ZBOR ACADEMIE OPEROSORUM LABACENSIUM

Učeni možje in ljubitelji umetnosti iz Ljubljane, ki so leta 1693 ustanovili družbo Academia operosorum (akademijo delavnih). Za njenega očeta velja kronist, zgodovinar in pravnik Janez Gregor Dolničar pl. Thalberg (1655-1719), ki je bil tudi njen najbolj delavni član, kot dan njenega rojstva pa božični praznik leta 1693. Akademija je sprva delovala v zaprtem krogu; štela je 23 članov, v pretežni meri Slovencev (6 duhovnikov, 4 zdravnike, 13 pravnikov). Njen prvi (in dosmrtni) predsednik je postal ljubljanski stolni prošt Janez Krstnik Prešeren (1656-1704), doktor teologije in obojega prava; prvi tajnik pa je bil J. G. Dolničar. Javnosti so se operozi predstavili 13. decembra 1701 v veliki dvorani ljubljanskega škofijskega dvorca "med zvoki trobent in bobnov in ob simfoničnem sozvočju izbrane glasbe".

Ob tej slovesnosti so povabljencem delili knjižico Apes Academicae Operosorum Labacensium (Akademske čebele ljubljanskih operozov) s podnaslovom Ustanova, pravila, smoter, imena in simboli nove akademije, združene pod simbolom čebel. To je pravzaprav kazalo vsebine knjižice. Naslovu sledi poseben list, na katerem je Valvasorjev bakrorezec Andrej Trost upodobil grb (simbolno podobo) nove akademije: pred ljubljansko panoramo z Gradom v ozadju stoji visok panj, iz katerega vzletajo čebele. Grb nosi v kljunu velik orel. V grbu je latinski napis: NOBIS ATQUE ALIIS / OPEROSI (Nam in drugim / delavni). Za to podobo so pravila, statut akademije, ki določajo namen in pomen akademije ter pogoje za sprejem v njeno članstvo: temeljni pogoj je, da ima kandidat višjo izobrazbo in da znanstveno ustvarja. Nato je v knjižnici natisnjen baročno vzneseni slavnostni govor pravnika Janeza Štefana Florjančiča, pl. Grienfeldskega. Za govorom pa je seznam vseh članov akademije z latinskimi imeni, ki so si jih nadeli kot člani, začenši s predsednikom Prešernom, ki si je izbral vzdevek Resolutus (Odločni). Po programu bi morali izdajati periodični zbornik, vendar se ta želja ni uresničila. Operozi so pisali (v latinščini) zgodovinske, domoznanske, naravoznanske, medicinske in astronomske razprave ter jih vsak zase objavljali, mnoga dela so ostala v rokopisu. Pravila so "od njih zahtevala delavnost, od tod ime Academia operosorum in čebele kot simbol marljivosti... Znanost naj služi nobis atque aliis - nam in drugim - t.j. stanovski, domovinski in širši skupnosti" (France Bernik)

... več v prilogi 02_1994

LETA 1797 ROJEN HEINRICH HEINE

NEMŠKI ROMANTIČNI PESNIK († 1856)

Nemški pesnik Heinrich Heine velja za zadnjega pomembnega pesnika evropske romantike, ki pa se je že močno približal realizmu. V svoje pesmi je rad vpletal prvine sarkazma, ironije in satire. Med njegove najbolj znane pesmi spada pesem Šlezijski tkalci s socialno in politično ostjo. Veliko njegovih pesmi je uglasbenih.

nekaj njegovih verzov, misli:

• Odpravil sem se po svetu iskat ljubezen, toda nikjer je nisem našel. Vrnil sem se domov in tako dolgo iskano ljubezen našel pri svoji materi.
  
• Pameten človek vse opazi, neumen človek dela o vsem opazke.
  
• Kdor nas svari pred zgrešenimi potmi, nam dela prav tako koristno uslugo kot tisti, ki nam pokaže pravo pot.
  

LETA 1856 ROJEN SVETOZAR BOROJEVIĆ VON BOJNA

AVSTRO-OGRSKI MARŠAL, NAJUSPEŠNEJŠI POVELJNIK A-O VOJSKE V PRVI SVETOVNI VOJNI († 1920)

Leta 1913 je postal general in se odlikoval v bojih na V fronti, leta 1915 pa je v Ljubljani prevzel poveljstvo 5. armade, s katero se je v enajstih bitkah uspešno boril na soški fronti. Avgusta 1917 je sodeloval v nemško-avstrijski ofenzivi, ki je italijansko vojsko potisnila do reke Piave. Uveljavil je taktiko aktivne obrambe, pri kateri so bili najpomembnejši nasprotni napadi manjših enot.

več:

B. Rustja, dr. Renato Podbersič, “Bojišča prve svetovne vojne naj bodo kraji srečevanja in miru.”: Gost meseca, v: Ognjišče 10 (2017), 8-13.

LETA 1872 ROJEN ALOJZIJ PETERLIN

DUHOVNIK, PESNIK, PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC († 1943)

Po osnovni šoli v rojstnem Kamniku je gimnazijske klopi drsal v raznih mestih, zatem je v Gorici študiral bogoslovje. V letih 1899–1918 je kot duhovnik služboval predvsem v župnijah Slovenske Istre. Leta 1922 je opravil državni izpit za učitelja. Poučeval je na srednjih in osnovnih šolah od Murske Sobote do Kamnika. Bil je tudi pisatelj. V dijaških letih je pisal pesmi, kot učitelj pa je v Mohorjevem koledarju in raznih listih objavljal kratke, vesele črtice. Proti koncu življenja se je vrnil v duhovniški poklic

LETA 1881 UMRL AVGUST ŠENOA

HRVAŠKI PISATELJ, "ČASTILEC" PREŠERNA (* 1838)

Avgust Šenoa je eden največjih hrvaških pisateljev, ki je zaslovel predvsem s svojimi zgodovinskimi povestmi in romani. Njegova najbolj znana dela, ki jih imamo tudi v slovenskem prevodu, so: Zlatarjevo zlato, Kmečki punt, Varuj se senjske roke. Svojo povest Nagelj s pesnikovega groba je posvetil našemu Francetu Prešernu.

LETA 1899 ROJEN JOŽE JAGODIC

DUHOVNIK, PUBLICIST, ŽIVLJENJEPISEC († 1974)

Izšel je iz trdne kmečke družine z Visokega pri Šenčurju, po prvi svetovni vojni je v Ljubljani študiral teologijo in bil leta 1922 posvečen v duhovnika. Postal je tajnik škofa Jegliča in urednik škofijskega lista ter Cerkvenega glasbenika. Leta 1945 se je umaknil na Koroško in ostal v Avstriji do smrti (vstajenja čaka na Tirolskem). Papež Pij XII. ga je postavil za vrhovnega dušnega pastirja katoliških jugoslovanskih beguncev v Avstriji. Napisal je življenjepis škofa Antona Bonaventure Jegliča (1941, 1952) in spomine Mojega življenja tek (1974).

LETA 1907 ROJEN MIROSLAV ADLEŠIČ

FIZIK († 2002)

Gimnazijo je obiskoval v Beljaku in Ljubljani, po maturi je na ljubljanski univerzi dosegel prvo diplomo iz fizike kot glavnega predmeta. Najprej je poučeval fiziko in matematiko na gimnazijah, v letih 1940–1964 je predaval glasbeno akustiko na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Po letu 1945 je preučeval akustiko prostorov, predvsem dvoran. Opravil je zvočno analizo Postojnske jame. V svoji knjigi Svet zvoka in glasbe (1964) je natančno opisal učinke načinov igranja pri vseh glasbilih simfoničnega orkestra.

LETA 1914 ROJEN DUŠAN LUDVIK

LITERARNI ZGODOVINAR, PESNIK IN PREVAJALEC († 2001)

Literarni zgodovinar Dušan Ludvik se je kot pesnik oglašal pred drugo svetovno vojno in sicer v pesniški generaciji, ki se je nagibala k realizmu. V svojih pesmih je obnavljal starejše pesniške oblike. Zbrane so v štirih knjigah: S potepuško palico (1940), Srce v vetru (1944) ter Čas kakor grenkoslad (1985), S hrepenenjem kot plazovi (1990). Veliko je prevajal iz nemščine in slovanskih jezikov, pa tudi iz slovenščine v druge jezike.

LETA 1930 UMRL FRIDERIK PREGL

SLOVENSKO-AVSTRIJSKI ZDRAVNIK IN KEMIK, PRVI SLOVENSKI NOBELOVEC (* 1869)

Rodil se je v Ljubljani, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo. Kasneje se je z mamo preselil na Dunaj in tam študiral medicino. Najprej je opravljal poklic rednega profesorja na univerzi v Innsbrucku ter bil tudi rektor graške univerze. S svojim znanstvenim delom in dosežki je postal član dunajske akademije znanosti in leta 1923 prejel Nobelovo nagrado za kemijo (odkritje originalne metode mikroanalize organskih snovi). Kljub temu, da so ga vabili v Ljubljano pa je ostal v Gradcu in deloval v glavnem na področju Avstrije. Do leta 2016 je bil Friderik Pregl edini slovenski znanstvenik, ki je samostojno prejel to najvišjo nagrado. Leta 2016 je Nobelovo nagrado za fiziko prejel F. Duncan Haldane (skupaj z Davidom J. Thoulessem in Johnom M. Kosterlitzem), ki je tudi naše gore list -  po očetu škotskega, po materi (Ljudmila Renko) pa slovenskega rodu.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 12. december 1957, Trst

Pisateljevanje kot poslanstvo

»Ko sem sklenila, da se posvetim pisateljevanju, sem vedela, da se bom morala odpovedati marsičemu, tudi družini in otrokom. Postala sem kot nekakšna redovnica v klavzuri, ki mora živeti samotno, veliko premišljevati, da lahko ustvari svoje osebe. Mora se zapreti zunanjemu svetu, da more globlje in polneje zaživeti notranji svet.« Tako svoj poklic doživlja italijanska pisateljica Susanna Tamaro, rojena pred 44 leti v Trstu. Zaslovela je s svojim romanom Pojdi, kamor te vodi srce (1994), ki je postal svetovna uspešnica in je bil preveden v 40 jezikov, tudi v slovenščino.

Sredi letošnjega januarja je v knjigarne po Italiji prišel njen novi roman z naslovom Odgovori mi (Rispondimi). To je knjiga vprašanj, ki si ji razmišljajoči človek zastavlja o sebi, o svojem življenju, o svetu. »Ali nas vodi Nekdo, ali smo sami?« Tako Rosa, glavna oseba prve pripovedi v romanu, vprašuje starega psa, ki ji edini dela družbo v mračnih letih otroštva in mladosti.

Tudi v tem romanu, kot v vseh svojih dosedanjih knjigah, Susanna Tamaro odkriva svoj notranji svet, da bi bralcem pomagala odkriti njihovega. Rodila se je leta 1957 v Trstu. Kmalu po njenem rojstvu sta se starša ločila. K sreči je imela Susanna čudovito nono, ob kateri je odraščala (ta žena ji je navdihnila roman Pojdi, kamor te vodi srce). »Bila je izredna osebnost, ena tistih, ki svetijo družinam in celim rodovom. Bila je nemirna žena, duhovno zapletena. Sredi življenja, pri petdesetih letih, se je oklenila vere in od tedaj je živela močno duhovno življenje. To je zelo vplivalo name in kot otrok sem hodila z njo k maši. Bila je edina verna oseba v vsem sorodstvu.« Po končani osnovni in srednji šoli v Trstu je Susanna odšla v Rim, kjer je študirala film. Po končanem študiju je sodelovala pri snemanju dokumentarnih filmov iz življenja v naravi. Dokler se ni mogla preživljati s pisateljevanjem. Pisati pa je začela že v šolskih letih. Njeni prvi spisi so se širili med prijatelji s fotokopiranjem, ker ni mogla dobiti založnika, ki bi jih natisnil. Leta 1989 je pri založbi Marsilio izšla njena prva knjiga Glava med oblaki, dve leti zatem je ista založba izdala knjigo njenih pripovedi z naslovom Samo za glas.

Leta 1994 je pri založbi Baldini&Castoldi izšel njen roman Pojdi, kamor te vodi srce, ki je samo v Italiji dosegel naklado 2 milijona izvodov. Cristina Comencini je po njem posnela zelo lep film. »Srce v naslovu romana seveda ni tisto srce, ki hitreje utripa ob nekem zmenku ali zaljubljenem pogledu, temveč pomeni najgloblje bistvo človeka.« Ta njen roman je bil povsod z navdušenjem sprejet; veliko nerazumevanja in kritik pa je bila deležna s svojim drugim romanom Anima Mundi (1997, slovenski prevod 1998). To je knjiga o mukah in težavah človeškega in duhovnega odraščanja. Sama pravi, da to ni pisanje, »ki bi ga bral za razvedrilo, vendar se dogajanje na koncu odpre silni svetlobi upanja in odpuščanja v milosti«. Za otroke je leta 1992 napisala pravljico Srce iz speha in 1994 Papirofo- bijo, za mlade pa pripovedi Čarobni krog (1995) ter Tobija in angel (1998). Leta 1997 je v katoliškem tedniku Famiglia cristiana objavljala svoja »pisma« Cara Mathilda, naslovljena na prijateljico; ki živi v Afriki. V njih na zanimiv način razmišlja o perečih vprašanjih sodobnega človeka in družbe. Pisma so izšla tudi v knjigi z naslovom Komaj čakam, da človek shodi (1997). Podobna razmišljanja so izšla leta 1999 v knjigi Proti domu. »Vse moje knjige se ena na drugo navezujejo.«

Odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljajo ljudje v njenih knjigah, sama išče v veri. »Ko sem bila majhna, sem imela močno vero, bila sem mistična deklica. Potem so prišli razni problemi in sem opustila versko prakso, čeprav sem ostala verna. Po preskušnjah trpljenja in bolečine sem se vrnila k veri otroštva, ki je ostala tam, kot da je zaspala in me čaka. Spet sem se približala tudi Cerkvi.« Po dvanajstih letih življenja v Rimu je kupila blizu Orvieta staro kmečko hišo z vrtom in s travniki in tam živi v družbi številnih živali. Tam ustvarja in sprejema obiske prijateljev. »Predvsem pa je tu mir, v katerem se lahko srečaš sam s seboj.«

Na vprašanje, kaj ji pomeni uspeh, pravi: »Zame je uspeh to, da morem deliti svoj notranji svet z drugimi, ne pa fotografije na naslovnicah in intervjuji po časopisih.« Avtorski honorar od svoje nove knjige je namenila Ustanovi Tamaro, ki bo z vzgojnimi projekti pomagala prizadetim otrokom ter materam v stiski.

(pričevanje 03_2001)

* 12. decembra 1930, Split – † 18. julija 2014

Živko Kustić se je rodil 12. decembra 1930 v Splitu kot nezakonski otrok, ki ga oče nikoli ni javno priznal za svojega sina. Pri krstu je dobil imeni Živko in Ante, po sv. Antonu Padovanskem, družinskem zavetniku, s katerim se je pogovarjal v molitvi kot s prijateljem. Otroštvo je preživljal na Pagu ob materi samohranilki Bepini, ki mu je "vlivala ponos in dostojanstvo", kot je sam dejal, in ob globoko pobožni baki (stari materi) Ani, ki je "bogatila mojo dušo". Bistrega dečka je pomagal vzgajati tudi učeni paški župnik Joso Felicinović, pri katerem se je Živko naučil brati že pri petih letih. Že kot otrok je sanjal, da bo duhovnik in novinar. In res je po končani srednji šoli odšel v Zagreb in se vpisal na teološko fakulteto. Po štirih letih študija je leta 1954 odšel na odsluženje vojaškega roka v Niš. Na začetku leta 1955 je opustil misel na duhovništvo in se je poročil s tri leta starejšo bolničarko Marico Radenković. Ko je vojaščino odslužil, sta se vrnila v Zagreb in Živko se je odločil za študij matematike in fizike. Načrtoval je, da bo svojo družino preživljal kot prosvetni delavec. Misel na duhovništvo je opustil, pa mu je spovednik, jezuit pater Scheibel, svetoval, naj dokonča študij teologije in postane duhovnik grškokatoliškega obreda, ki se lahko pred posvečenjem poroči. Sporazumno z ženo Marico, ki mu je rodila pet otrok: Josipa, Minjo, Ano, Ivico in Branka, in cerkvenimi predstojniki je ta nasvet sprejel in 5. maja 1958 ga je vladika Gabrijel Bukatko v Križevcih posvetil v duhovnika. Pet let je bil župnik grškokatoliških župnij Mrzlo Polje Sošice na Žumberku ob slovensko-hrvaški meji, kjer je družina živela v pomanjkanju, duhovnik Živko pa je hranil svojega duha z modrostjo svojih hribovskih vernikov.

Leta 1963 je odšel v Zagreb in v sodelovanju s prijateljem duhovnikom Vladimirom Pavlinićem in nekaterimi drugimi se je rodil moderen katoliški časopis Glas koncila (s podnaslovom novi obraz Cerkve). Živko Kustić je bil novinar, reporter in kolumnist, najplodovitejši pisec besedil. Kot 'don Jure' je vse do leta 2000 podpisoval duhovita razmišljanja pod naslovom Pismo vaškega župnika, ki so jih z veseljem brali vsi, verni in neverni. Pod njegovim vodstvom je Glas koncila postal močen in iskan glas Cerkve, glas ponižanih in potisnjenih na rob družbe, glas svobode, glas upanja v boljšo bodočnost. Njegovi komentarji od začetka Glasa koncila do demokratskih sprememb leta 1990 so izšli v štirih knjigah z naslovom Uklenjena Cerkev v Hrvatski. Zelo pomembno delo je opravil na področju kateheze: napisal je vrsto katehetskih pripomočkov za prvoobhajance, birmance in odrasle.

Bil je pobudnik 'veroučne olimpiade', iz katere se je rodil Mali koncil, katoliški mesečnik za otroke. V njem je sodeloval tudi z otroškimi pismi, ki so izšla v knjigi Tomica i njegova pisma (v slovenskem prevodu Draga Klemenčiča Tonček in njegova pisma, Družina 1982). Bil je med pobudniki in prvimi sodelavci Krščanske sadašnjosti in njene družinske revije Kana. Kot urednik Glasa koncila se je močno zavzel pri proslavi "Trinajst stoletij krščanstva med Hrvati", katere višek je bil Narodni evharistični kongres pri Mariji Bistrici septembra 1984, po katerem je Glas koncila začel izhajati kot tednik. Leta 1993 je priklical v življenje informativno katoliško agencijo (IKA) in bil njen prvi urednik. Vsa le z ognjevitostjo svojega dalmatinskega značaja deloval kot voditelj duhovnih vaj, pridigar z govorjeno in pisano besedo. Za svoje dušnopastirsko delo je od papeža sv. Janeza Pavla II. prejel častni naziv protojereja in stavrofora (podobno kot monsinjor pri katoličanih).

Ko je čutil, da mu začenjajo pojemati telesne moči, sta se z ženo Marico leta 1999 preselila v dom za starejše. Živko je sprejel povabilo ustanovitelja dnevnika Jutarnji list Nina Pavića, da prevzame rubriko Jutranja pridiga, v kateri je običajno dnevno homilijo ob evangeljskem odlomku povezoval s trenutnim dogajanjem v družbi – prav to, kar je pri svojih jutranjih mašah v Domu sv. Marte uvedel papež Frančišek. Modra in zvesta žena Marica je odšla v večnost leta 2010. On pa se je od tega sveta poslovil 18. julija 2014 po molitvi skupaj z navzočimi člani družine – otroki, vnuki in pravnuki. Na vstajenje čaka na zagrebškem pokopališču Mirogoj.

(pričevanje 09_2014)

* 12. december 1851, Kranjska Gora, † 20. november 1943, Rateče

Duhovnik s srcem za ljudi

Rojstni kraj Josipa Lavtižarja je danes svetovno znana smučarska Kranjska gora, ki so ji tiste čase nagajivi sosedje pravili "Cokel­bur", ker so menda vsi, razen župnika in učitelja, nosili lesene cokle. Na svet je prišel 12. decembra 1851 kot tretji od šestih otrok "pri Žnidarju". Šestleten je prvič šel v šolo, ki je bila v navadni kmečki hiši. Takratni kranjskogorski župnik Simon Vilfan je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka dajo študirat. Poslali so ga v Ljubljano, kjer je končal najprej ljudsko šolo, kot goje­nec Alojzijevišča pa še gimnazijo. Po maturi (1870) je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 11. septembra 1875 posvečen v duhovnika. Kot kaplan v Gorjah pri Bledu (1875-1877) je šel z nekaj Gorjanci prvič na Triglav in sicer po neuhojenih poteh. Potem je bil eno leto kaplan v Tržiču, kjer je bil njegov kolega Jacob Aljaž, poznejši "triglavski župnik". Iz Tržiča je bil premeščen v Poljane nad Škofjo Loko, od tam pa v Šenčur pri Kranju, kjer je ostal štiri leta. V tem času je prvič obiskal Rim (1881) in nato vse življenje ostal svetovni popotnik; seznanil pa se je tudi s cecilijanskim gibanjem, ki si je prizadevalo za prenovitev cerkve­ne glasbe. Iz Šenčurja je šel za župnika v Bukovščico in po dveh letih v Kokro pri Kranju, kjer je ustanovil šolo. Rad je imel ljudi, prosti čas pa je posvečal čebelam, dobri knjigi in cerk­veni glasbi. Po enoletnem župnikovanju na Bledu je 1. decembra 1896 odšel v Rateče - "kranjsko Sibirijo", kjer je ostal vse do svoje smrti, 20. novembra 1943. V Ratečah ni skrbel samo za duše svojih župljanov, temveč jim je rad pomagal tudi v časnih zadevah.

"Planiški gospod" in svetovni popotnik

Lavtižar je bil velik ljubitelj planin, saj se je pod njimi rodil in se vse življenje srečeval z njimi. Kot kaplan v Gorjah se je povzpel na Triglav. Samotne Rateče je vzljubil zaradi čudovite doline Planice, zaradi katere je večkrat prišel navzkriž s prija­teljem Aljažem, ki je hvalil svoja Vrata. Da bi vanjo privabil čim več obiskovalcev, je pri železniškem ravnateljstvu dosegel, da so ob vhodu v Planico postavili najprej začasno postajališče, potem pa pravo železniško postajo. Graditeljem smučarskih skakal­nic, po katerih je danes Planica znana po vsem svetu; je svetoval, kje naj jih postavijo. Domačini so jim rekli: "Kar fajmoštra pobarajte, oni poznajo vsak vetrc!" Veliko Lavtižarjevo delo, poveza­no s planinstvom, je postavitev Marijine kapele v Tamarju, ki jo je 23. avgusta 1936 blagoslovil tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman.

Še danes je ta kapela nekakšno srce Planice in v polet­nih mesecih je tam redno nedeljsko bogoslužje. Znani planinski pisatelj duhovnik Janko Mlakar je o svojem prijatelju leta 1952 za­pisal: "Menda ni med Slovenci nikogar, ki bi bil toliko sveta ob­redel kakor Lavtižar. Prepotoval je vso Evropo, pogledal tudi v Ameriko, Azijo in Afriko. Če bi ga ne bila smrt 'prehitela', bi bil morda skočil tudi v Avstralijo." Po svetu ga je gnala radoved­nost spoznavati ljudi in dežele, značaje in običaje. Svoje slike in vtise je znal zanimivo popisati. V knjižni obliki (večinoma v samozaložbi) je izšlo šest njegovih potopisov. Med potopise lahko štejemo tudi štiri njegove knjige šmarnic Marijina božja pota v Evropi, ki so izšle v letih 1933-1937.

Cerkveni zgodovinar in skladatelj

Svoje duhovniško poslanstvo je Josip Lavtižar opravljal na manjših župnijah, zato je imel več prostega časa, ki ga pa ni zapravljal. Rad se je poglabljal v zgodovino. Sad njegovega preučevanja pre­teklosti je najprej Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenj­skem, ki jo je spisal leta 1918 in še čaka natisa.

Prvi del je zgodovina župnije, drugi pa izčrpna kronika. S tega področja je treba omeniti še tri njegove knjige: Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica (1897), Zgodovina župnij v dekaniji Kranj I. (1898) in Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj (1901). V rokopisu je ostalo njegovo delo Ljubljanska škofija v jožefinski dobi. "Njegove zgodovinske knjige so zakladnica in hkrati vodnik, kje iskati podatke in kako nadaljevati zgodovino posameznih župnij" (Marko Benedik). Kot kaplan v Šenčurju se je Lavtižar seznanil s cecilijanskim gibanjem, kot župnik v Kokri je dobil polletni štu­dijski dopust in odšel na višjo cerkveno glasbeno šolo v Regens­burg, kjer se je dodobra poglobil v cecilijansko glasbo. Veliko je pisal v Cerkveni glasbenik. Povsod, kjer je služboval, si je prizadeval za izboljšanje cerkvene glasbe in petja. Skušal je po­magati s svojimi lastnimi skladbami, ki se jih je z leti kar pre­cej nabralo. Kot župnik v Ratečah je ustanovil Slovensko katoliško izobraževalno društvo, ki naj bi gojilo petje, širilo med ljudst­vom dobre knjige in časopise ter prirejalo dobre igre. Za to dru­štvo, kateremu je bil ves čas sam predsednik, je spisal poučno igrico Nikar v Ameriko in štiri kratke operete (spevoigre), ki so jih izvajali ne le v Ratečah, ampak tudi drugod.

(obletnica meseca 12_2001)

Sestra Cristina, italijanska uršulinka, ki je zmagala na italijanskem talent showu, in je s svojim pojavljanjem v javnosti požela tako odobravanja kot kritike, je najavila video spot za svoj album. Gre za obdelavo pesmi znane pevke Madonne Like a virgin (kot devica). Nekateri so zaradi obdelave te pesmi menili, da sestra namerno provocira, saj je pesem v svoji izvirni različici zamišljena kot provokacija erotičnih stihov, ob katerih se je vrtel ustrezen spot. Gre za taktiko, ki jo je Madonna redno uporabljala.

Sesta Cristina pa je v pogovoru za italijanski katoliški dnevnik Avvenire pojasnila, da je sama izbrala to pesem in da z izborom ni želela nikogar provocirati. »Ko sem brala besedilo, neobremenjena s prejšnjimi razlagami, sem razumela, da je pesem o ljubezni, ki ima moč obnoviti ljudi in jih rešiti njihove preteklosti. Zato sem iz nje naredila balado, ne pa plesne popularne pesmi, kakršna je bila nekoč. Nekaj bliže molitvi kakor pop pesmi,« je še pojasnila sestra.

Italijanski dnevnik je še zapisal, da sestra vse, kar zasluži, takoj posreduje svojemu redu, ki denar nameni v svoje karitativne projekte. »Jaz imam obljubo uboštva,« je pribila redovnica.