LETA 1503 ROJEN NOSTRADAMUS

FRANCOSKI ZDRAVNIK IN ASTROLOG († 1566)

Astrologija je lažna veda, razširjena zlasti v srednjem veku, ki je napovedovala človekovo usodo in prihodnost iz položaja zvezd (danes je spet zelo v modi). Med najbolj znamenite astrologe spada francoski zdravnik Michel de Notredame, imenovan Nostradamus.

LETA 1837 ROJEN JANKO PAJK

literarni teoretik, filozof in urednik († 1899)

Simon Gregorčič je svoje najboljše pesmi leta 1882 izdal v zbirki Poezije I., ki je bila deležna pohval in je bila razglašena za ‘zlato knjigo’. Ni pa manjkalo tudi kritik. Štajerski urednik, filozof in politik Janko Pajk je v celovškem Kresu objavil ostro in krivično kritiko Gregorčičevih pesmi. Očital jim je, da so polne črnogledosti, modernega pesimizma in zato slovenskemu narodu škodljive. Ob tem napadu se je pesniku v bran odločno postavil literarni zgodovinar Fran Levec.

LETA 1886 ROJEN VOJESLAV MOLE

PESNIK IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR († 1973)

Umetnostno zgodovino in arheologijo je začel študirati v Krakovu, študij pa je končal po prvi svetovni vojni v sibirskem mestu Tomsk. Najdlje je deloval kot profesor umetnostne zgodovine na Jagielonski univerzi v Krakovu. V ujetništvu v Sibiriji sta nastali dve pesniški zbirki.

LETA 1914 ROJEN FRANE MILČINSKI – JEŽEK

SATIRIK, MLADINSKI PISATELJ, IGRALEC, REŽISER, HUMORIST PESNIK IN ŠANSONJER († 1988)

»Jaz sem klovn, nisem pa humorist. Humoristi pišejo, jaz pa sem nepisoč. Vendar imam raje, da me ljudje poznajo kot Ježka, na pa kot knjigo. Knjige so umetnost, komika pa tja ne sodi. Komiki ne sedimo med tistimi, ki imajo stanovanje na Parnasu in vikend na Olimpu. Naš prostor je spodaj, ob vznožju, kjer se navadni ljudje sprehajajo skozi nadloge svojih dni. In ni nas sram, da smo spodaj, da smo komedijanti.« Tako je samega sebe in svoje delo v njemu lastnem slogu označil Frane Milčinski, vsem znan kot Ježek. Spominjamo se ga ob obletnici njegovega rojstva. O njem je spregovorila njegova žena Maja roj. Podkrajšek (1920-2007) v svoji knjigi Moje življenje z Ježkom (ICO, Mengeš 1998). Nastopal je na vseh medijih: radiu, televiziji, filmu, najraje pa v živem stiku z ljudmi, zlasti z otroki. »Smeh težave lahko lajša, ne more pa jih preprečiti,« je govoril. »Humor je zame resno početje, ki se mu sam nikoli ne smejem. Poleg tega pa me nikoli popolnoma ne zadovolji.«

več:
S. Čuk, Frane Milčinski-Ježek 1914-1988: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2014), 48-49.

nekaj njegovih verzov:

• Za dva groša fantazije / moraš v žepu le imet, / pa že delaš coprnije, / da vse lepši je ta svet,/ še v dežju ti sonce sije, / zvezde klatiš dol z neba. // Za dva groša fantazije / tukaj sreča je doma. / Kaj zato, če lije dež! / Malo le oči pripreš / in že v sanjah - en, dva, tri / z neba sonce se blešči .. (Za dva groša fantazije)
  
• Ljudje, prižgimo luč! / Najprej za naše male: / ko nam preveć bo let / in njihov bo ta svet, / naj vrt jim bo, ne skale. / Prižgimo luč, ljudje! / Ljudje, prižgimo luč! / Iz okna vsake hiše / naj čez dežele in meje / srebrno seme seje / in zlo iz src nam briše.... (Ljudje, prižgimo luči)
  
• Marsikdo želi si perutnic, / da ponesle bi ga vrh stopnic. / Na lestvici kariere / secela četa zbere/ in: Kvišku! Kvišku!" ori njihov klic. / Tu se brata ne poznata / drug po drugem leze gor. / Kaj vsak odštel bi novcev / še za en par komolcev, / da bi bolj uspešen bil prodor. / A kariera sreča je in - bol, / ker na drugi strani pelje dol ... Le tisti gori ostane / ki zre na doli zbrane / in še od gori vii jim v srce. (O lestvici kariere)
  
• Jaz pravim: glavno je, da je človek zdrav, pa da mu koža paše. Na drugi strani je pa spet res, da je bolje biti živ bolan, kot pa mrtev zdrav. Jaz na primer nisem zdrav, če nisem bolan. ...
  
• Po očetu sem podedoval staro uro in ljubezen do otrok. Uro sem prodal, ljubezen do otrok pa je ostala. Tudi do tistih, ki so poredni. In menda imam tiste še najrajši. Saj nikoli ne vem, ali so poredn zato, ker jih imamo premalo radi, ali jih imamo premalo radi zato, ker so predni ...
  
• Če ženska joče, je nikar ne tolaži. Pusti ji veselje, naj bo žalostna.
  
• Ljubezen naj gre vedno v cvet, / da bo lepši, da bo zaljši / ta okrogli nori svet. / Naj plapolajo bele zastave - plenice. / Ljubezen naj gre vedno v cvet, / da bo lepši, da bo zaljši / ta prismuknjeni svet ...
  
• Jaz nisem kulturnik, sem neke vrste komunalna usluga, sem dvorni norec Nj. Vel. Ljudstva. Ne vem, kako se je godilo drugim dvornim norcem, meni gre dobro. Zakaj moje veličanstvo - Ljudstvo - je zlata vredno, kot dobri kralj iz pravljice ...

LETA 1919 UMRL PETER BOHINJEC

PISATELJ IN ORGANIZATOR KATOLIŠKIH PROSVETNIH DRUŠTEV (* 1864)

Za pero je prijel že kot bogoslovec, ko je svoje prve črtice objavil v Ljubljanskem zvonu. Kot duhovnik - najdlje je bil župnik v Dupljah pri Kranju - je bil najplodovitejši sodelavec Doma in sveta. Pisal je predvsem kmečke in zgodovinske povesti, po slogu in vsebini podobne delo Janka Kersnika in Ivana Tavčarja, zato je bil zelo priljubljen večerniški pisatelj.

LETA 1920 UMRL ANTON MAHNIČ

KRŠKI ŠKOF, TEOLOG, PESNIK, PISATELJ, UREDNIK, SVETNIŠKI KANDIDAT (* 1850)

»Danes sem iz Apostolske nunciature v Zagrebu prejel pismo Kongregacije za zadeve svetnikov iz Rima, v katerem piše, da se krškemu škofu dovoli, da prične in vodi postopek beatifikacije in kanonizacije našega velikega škofa Antona Mahniča,« je 8. oktobra 2012 v zagrebški stolnici sporočil krški škof Valter Župan. Za postulatorja je bil imenovan mag. Saša Ilijić, duhovnik krške škofije.
Škof Mahnič je krško škofijo, ki obsega otoke Krk, Rab, del Paga, Cres, Lošinj, Ilovik, Susak, Unije ter Velike in Male Srakane, vodil v letih 1896 - 1920. Po letu pregnanstva v mestu Frascati pri Rimu se je vrnil na Krk, a zaradi zdravljenja je kmalu odšel v Zagreb, kjer je 14. decembra 1920 umrl v sluhu svetosti. 23. novembra 2002 so njegovo nestrohnjeno telo iz zagrebške cerkve sv. Frančiška Ksaverija prenesli v katedralo v Krku. Začetka postopka za uradno razglasitev njegovega svetništva se veselimo tudi mi, saj je raslo iz korenin slovenske vernosti, rodila ga je namreč kraška zemlja. V svojem zglednem življenju je vse presojal v luči razodete resnice, kar potrjuje tudi napis na spominski plošči v cerkvi njegove rojstne župnije Štanjel.
»Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita,« je zapisal Anton Mahnič v svojem listu Rimski katolik (1888–1896). Zaradi svoje nezlomljive načelnosti si je nakopal veliko nasprotnikov najprej na Slovenskem zaradi svojih ostrih sodb o 'bolni' književnosti in zahteve po 'ločitvi duhov', nazadnje pri fašistih na Krku, ko je branil pravico ljudi do materinega jezika. Kot zagovornik načel je bil trd kot kraška skala, toda imel je čuteče srce za ljudi v stiski.

več:
S. Čuk, dr. Anton Mahnič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2000), 20-21.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2012), 16-17.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Priloga, v: Ognjišče 9 (2020), 48-55.
B. Rustja, Anton Mahnič: Naši svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 12, str. 99.
G. Čušin, Ljubi moj Anton: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 12 (2023), 98.
in na naši spletni strani:

LETA 1921 UMRL JAKOB JAMES TROBEC

MISIJONAR, DUHOVNIK IN ŠKOF (* 1838)

Rodil se je v kmečki družini na Logu pri Polhovem Gradcu. Teologijo je študiral v Ljubljani in na pobudo F. Pirca odšel v misijone v Pensilvanijo (ZDA). Kaplanoval je pri F. Pircu in J. Buhu in bil po letu 1866 župnik, kasneje dekan v Wabashi. Sezidal je več cerkva in šol, ter ustanovil več katoliških društev. Za škofa v St. Claudu (Minnesota) je bil posvečen leta 1897, ustanavljal je župnije, bolnišnici, dobrodelni zavod, 38 cerkva ... Znan je bil kot organizator šolstva, prizadeval si je za izboljšanje kulturnih razmer priseljencev. Posebej je pomagal rojakom v ZDA in v domovini po prvi svetovni vojni, bil je izredno delaven, rad je pomagal in povezoval duhovnike v izseljenstvu.

LETA 1940 UMRL ANTON KOROŠEC

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ IN POLITIK (* 1872)

"V moških letih je treba pisati programe, v starih letih pa spomine. Na stara leta se vračajo v spomin doživetja iz mladosti s posebno jasnostjo in razločnostjo ... Kot najstarejši spomin nosim v svoji duši spomin na Telovo in na vse priprave na za ta čudoviti praznik. Tu mi je Bog prvikrat pokazal krasoto svoje prirode, prvič sem videl cvetje na tratah, livadah in njivah, prvič sem ga privijal k svojemu licu in svojim ustom, srkal njegovo vonjavo v svoje prsi ter stegal svoje prste po njem, da ga naberem za liturgično uporabo ... Kadar mislim na sv. Frančiška, kako je v Božjem stvarstvu gledal samo sestre in brate, se spominjam na mlada leta, kako se gledal naravo Božjo pred Telovim." - To je edini avtobiografski zapis Antona Korošca, duhovnika, narodnega delavca in politika, ki se ga spominjamo ob obletnici njegove smrti. Objektivni zgodovinarji ga imajo za največjega slovenskega politika: bil je voditelj Slovenije, ki se je po koncu avstrijske monarhije združila v državo Jugoslavijo, v kateri je uspešno opravljal važne vloge. Pri vsem svojem "posvetnem" delu pa je ostal duhovnik.

več:
S. Čuk, Anton Korošec; Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2010), 84-85.
A. Rahten, 130 let slovenske krščanske demokracije. Zgodovinski okvir političnega organiziranja kristjanov: Priloga, v: Ognjišče 11 (2022), 44-49.

LETA 2002 UMRL MARJAN KRALJ

RADIJSKI VODITELJ (* 1932)

Rodil se v Cerknici. Po končani srednji šoli je študiral na Akademiji za igralsko umetnost kot starejši brat Boris (* 1929), ki se je uveljavil kot gledališki igralec. Marjan pa je že kot študent nastopal na radiju, po diplomi se tam zaposlil in ostal do upokojitve. Opravljal je različne dolžnosti; med drugim je vodil radijske oddaje Veseli tobogan, Pokaži, kaj znaš, Spoznavajmo svet in domovino. Poslušalcem se je najbolj priljubil z oddajo V nedeljo zvečer, ki jo je vodil 28 let!

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1294 PAPEŽ CELESTIN V. ODSTOPI

KAR JE BIL PRVI PRIMER V ZGODOVINI KATOLIŠKE CERKVE

Odpoved papeža svoji službi je v dvatisočletni zgodovini Cerkve nekaj silno redkega. Najbolj znana je odpoved papeža sv. Celestina V. leta 1294 v mestu L'Aquila, šest mesecev po izvolitvi, vendar v povsem drugačnih okoliščinah: pred izvolitvijo za papeža je bil menih samotar Pietro Morrone, vladanje Cerkve mu je bilo tuje. Drugi primer je odpoved Gregorja XII. leta 1415 ob koncu zahodnega razkola. Zakonik cerkvenega prava predvideva možnost odpovedi in pravi: »Če se zgodi, da se rimski papež odpove svoji službi, se za veljavnost zahteva, da je odpoved svobodna in pravilno izražena, ne pa, da jo kdorkoli sprejme« (kan. 332, par. 2). Mnogi so se spraševali: kako to, da se je Benedikt XVI. odločil za to možnost, njegov predhodnik bl. Janez Pavel II. pa ostal na Petrovem sedežu do konca, ko niti govoriti ni več mogel? Papež Janez Pavel II. je zelo poudarjal 'svetost življenja' od spočetja do naravne smrti. S svojim zgledom sprejemanja bolezni in starostne oslabelosti je hotel poudariti, da je Bog gospodar življenja in smrti. Papež Benedikt XVI. pa je v tem času relativizma, ko nič ni trdno, s svojim dejanjem javno izpovedal, da se je treba za pomembne korake odločati po resnem spraševanju vesti, po kateri slehernemu človeku govori Bog. »Brez Boga človek ne ve, kam naj gre, in niti ne more razumeti, kdo pravzaprav je.«

LETA1545 - ZAČETEK TRIDENTINSKEGA KONCILA

ZAKLJUČEK 1563

Tridentinski koncil, ki je bil resen odgovor katoliške Cerkve na zahteve po prenovi, ki jih je postavljal protestantizem, je bil eden najpomembnejših v zgodovini. Bil pa je tudi najdaljši: začel se je 23. decembra 1545 v mestu Trident (Trento) na severu Italije, nekaj sej je bilo v Bologni, zaključil pa se je 4. decembra 1563 v Tridentu. Sklical ga je papež Pavel III., zaključil pa njegov tretji naslednik Pavel IV.

LETA 1701 V LJUBLJANI USTANOVNI ZBOR ACADEMIE OPEROSORUM LABACENSIUM

Učeni možje in ljubitelji umetnosti iz Ljubljane, ki so leta 1693 ustanovili družbo Academia operosorum (akademijo delavnih). Za njenega očeta velja kronist, zgodovinar in pravnik Janez Gregor Dolničar pl. Thalberg (1655-1719), ki je bil tudi njen najbolj delavni član, kot dan njenega rojstva pa božični praznik leta 1693. Akademija je sprva delovala v zaprtem krogu; štela je 23 članov, v pretežni meri Slovencev (6 duhovnikov, 4 zdravnike, 13 pravnikov). Njen prvi (in dosmrtni) predsednik je postal ljubljanski stolni prošt Janez Krstnik Prešeren (1656-1704), doktor teologije in obojega prava; prvi tajnik pa je bil J. G. Dolničar. Javnosti so se operozi predstavili 13. decembra 1701 v veliki dvorani ljubljanskega škofijskega dvorca "med zvoki trobent in bobnov in ob simfoničnem sozvočju izbrane glasbe".

Ob tej slovesnosti so povabljencem delili knjižico Apes Academicae Operosorum Labacensium (Akademske čebele ljubljanskih operozov) s podnaslovom Ustanova, pravila, smoter, imena in simboli nove akademije, združene pod simbolom čebel. To je pravzaprav kazalo vsebine knjižice. Naslovu sledi poseben list, na katerem je Valvasorjev bakrorezec Andrej Trost upodobil grb (simbolno podobo) nove akademije: pred ljubljansko panoramo z Gradom v ozadju stoji visok panj, iz katerega vzletajo čebele. Grb nosi v kljunu velik orel. V grbu je latinski napis: NOBIS ATQUE ALIIS / OPEROSI (Nam in drugim / delavni). Za to podobo so pravila, statut akademije, ki določajo namen in pomen akademije ter pogoje za sprejem v njeno članstvo: temeljni pogoj je, da ima kandidat višjo izobrazbo in da znanstveno ustvarja. Nato je v knjižnici natisnjen baročno vzneseni slavnostni govor pravnika Janeza Štefana Florjančiča, pl. Grienfeldskega. Za govorom pa je seznam vseh članov akademije z latinskimi imeni, ki so si jih nadeli kot člani, začenši s predsednikom Prešernom, ki si je izbral vzdevek Resolutus (Odločni). Po programu bi morali izdajati periodični zbornik, vendar se ta želja ni uresničila. Operozi so pisali (v latinščini) zgodovinske, domoznanske, naravoznanske, medicinske in astronomske razprave ter jih vsak zase objavljali, mnoga dela so ostala v rokopisu. Pravila so "od njih zahtevala delavnost, od tod ime Academia operosorum in čebele kot simbol marljivosti... Znanost naj služi nobis atque aliis - nam in drugim - t.j. stanovski, domovinski in širši skupnosti" (France Bernik)

... več v prilogi 02_1994

LETA 1797 ROJEN HEINRICH HEINE

NEMŠKI ROMANTIČNI PESNIK († 1856)

Nemški pesnik Heinrich Heine velja za zadnjega pomembnega pesnika evropske romantike, ki pa se je že močno približal realizmu. V svoje pesmi je rad vpletal prvine sarkazma, ironije in satire. Med njegove najbolj znane pesmi spada pesem Šlezijski tkalci s socialno in politično ostjo. Veliko njegovih pesmi je uglasbenih.

nekaj njegovih verzov, misli:

• Odpravil sem se po svetu iskat ljubezen, toda nikjer je nisem našel. Vrnil sem se domov in tako dolgo iskano ljubezen našel pri svoji materi.
  
• Pameten človek vse opazi, neumen človek dela o vsem opazke.
  
• Kdor nas svari pred zgrešenimi potmi, nam dela prav tako koristno uslugo kot tisti, ki nam pokaže pravo pot.
  

LETA 1856 ROJEN SVETOZAR BOROJEVIĆ VON BOJNA

AVSTRO-OGRSKI MARŠAL, NAJUSPEŠNEJŠI POVELJNIK A-O VOJSKE V PRVI SVETOVNI VOJNI († 1920)

Leta 1913 je postal general in se odlikoval v bojih na V fronti, leta 1915 pa je v Ljubljani prevzel poveljstvo 5. armade, s katero se je v enajstih bitkah uspešno boril na soški fronti. Avgusta 1917 je sodeloval v nemško-avstrijski ofenzivi, ki je italijansko vojsko potisnila do reke Piave. Uveljavil je taktiko aktivne obrambe, pri kateri so bili najpomembnejši nasprotni napadi manjših enot.

več:

B. Rustja, dr. Renato Podbersič, “Bojišča prve svetovne vojne naj bodo kraji srečevanja in miru.”: Gost meseca, v: Ognjišče 10 (2017), 8-13.

LETA 1872 ROJEN ALOJZIJ PETERLIN

DUHOVNIK, PESNIK, PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC († 1943)

Po osnovni šoli v rojstnem Kamniku je gimnazijske klopi drsal v raznih mestih, zatem je v Gorici študiral bogoslovje. V letih 1899–1918 je kot duhovnik služboval predvsem v župnijah Slovenske Istre. Leta 1922 je opravil državni izpit za učitelja. Poučeval je na srednjih in osnovnih šolah od Murske Sobote do Kamnika. Bil je tudi pisatelj. V dijaških letih je pisal pesmi, kot učitelj pa je v Mohorjevem koledarju in raznih listih objavljal kratke, vesele črtice. Proti koncu življenja se je vrnil v duhovniški poklic

LETA 1881 UMRL AVGUST ŠENOA

HRVAŠKI PISATELJ, "ČASTILEC" PREŠERNA (* 1838)

Avgust Šenoa je eden največjih hrvaških pisateljev, ki je zaslovel predvsem s svojimi zgodovinskimi povestmi in romani. Njegova najbolj znana dela, ki jih imamo tudi v slovenskem prevodu, so: Zlatarjevo zlato, Kmečki punt, Varuj se senjske roke. Svojo povest Nagelj s pesnikovega groba je posvetil našemu Francetu Prešernu.

LETA 1899 ROJEN JOŽE JAGODIC

DUHOVNIK, PUBLICIST, ŽIVLJENJEPISEC († 1974)

Izšel je iz trdne kmečke družine z Visokega pri Šenčurju, po prvi svetovni vojni je v Ljubljani študiral teologijo in bil leta 1922 posvečen v duhovnika. Postal je tajnik škofa Jegliča in urednik škofijskega lista ter Cerkvenega glasbenika. Leta 1945 se je umaknil na Koroško in ostal v Avstriji do smrti (vstajenja čaka na Tirolskem). Papež Pij XII. ga je postavil za vrhovnega dušnega pastirja katoliških jugoslovanskih beguncev v Avstriji. Napisal je življenjepis škofa Antona Bonaventure Jegliča (1941, 1952) in spomine Mojega življenja tek (1974).

LETA 1907 ROJEN MIROSLAV ADLEŠIČ

FIZIK († 2002)

Gimnazijo je obiskoval v Beljaku in Ljubljani, po maturi je na ljubljanski univerzi dosegel prvo diplomo iz fizike kot glavnega predmeta. Najprej je poučeval fiziko in matematiko na gimnazijah, v letih 1940–1964 je predaval glasbeno akustiko na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Po letu 1945 je preučeval akustiko prostorov, predvsem dvoran. Opravil je zvočno analizo Postojnske jame. V svoji knjigi Svet zvoka in glasbe (1964) je natančno opisal učinke načinov igranja pri vseh glasbilih simfoničnega orkestra.

LETA 1914 ROJEN DUŠAN LUDVIK

LITERARNI ZGODOVINAR, PESNIK IN PREVAJALEC († 2001)

Literarni zgodovinar Dušan Ludvik se je kot pesnik oglašal pred drugo svetovno vojno in sicer v pesniški generaciji, ki se je nagibala k realizmu. V svojih pesmih je obnavljal starejše pesniške oblike. Zbrane so v štirih knjigah: S potepuško palico (1940), Srce v vetru (1944) ter Čas kakor grenkoslad (1985), S hrepenenjem kot plazovi (1990). Veliko je prevajal iz nemščine in slovanskih jezikov, pa tudi iz slovenščine v druge jezike.

LETA 1930 UMRL FRIDERIK PREGL

SLOVENSKO-AVSTRIJSKI ZDRAVNIK IN KEMIK, PRVI SLOVENSKI NOBELOVEC (* 1869)

Rodil se je v Ljubljani, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo. Kasneje se je z mamo preselil na Dunaj in tam študiral medicino. Najprej je opravljal poklic rednega profesorja na univerzi v Innsbrucku ter bil tudi rektor graške univerze. S svojim znanstvenim delom in dosežki je postal član dunajske akademije znanosti in leta 1923 prejel Nobelovo nagrado za kemijo (odkritje originalne metode mikroanalize organskih snovi). Kljub temu, da so ga vabili v Ljubljano pa je ostal v Gradcu in deloval v glavnem na področju Avstrije. Do leta 2016 je bil Friderik Pregl edini slovenski znanstvenik, ki je samostojno prejel to najvišjo nagrado. Leta 2016 je Nobelovo nagrado za fiziko prejel F. Duncan Haldane (skupaj z Davidom J. Thoulessem in Johnom M. Kosterlitzem), ki je tudi naše gore list -  po očetu škotskega, po materi (Ljudmila Renko) pa slovenskega rodu.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 12. december 1957, Trst

Pisateljevanje kot poslanstvo

»Ko sem sklenila, da se posvetim pisateljevanju, sem vedela, da se bom morala odpovedati marsičemu, tudi družini in otrokom. Postala sem kot nekakšna redovnica v klavzuri, ki mora živeti samotno, veliko premišljevati, da lahko ustvari svoje osebe. Mora se zapreti zunanjemu svetu, da more globlje in polneje zaživeti notranji svet.« Tako svoj poklic doživlja italijanska pisateljica Susanna Tamaro, rojena pred 44 leti v Trstu. Zaslovela je s svojim romanom Pojdi, kamor te vodi srce (1994), ki je postal svetovna uspešnica in je bil preveden v 40 jezikov, tudi v slovenščino.

Sredi letošnjega januarja je v knjigarne po Italiji prišel njen novi roman z naslovom Odgovori mi (Rispondimi). To je knjiga vprašanj, ki si ji razmišljajoči človek zastavlja o sebi, o svojem življenju, o svetu. »Ali nas vodi Nekdo, ali smo sami?« Tako Rosa, glavna oseba prve pripovedi v romanu, vprašuje starega psa, ki ji edini dela družbo v mračnih letih otroštva in mladosti.

Tudi v tem romanu, kot v vseh svojih dosedanjih knjigah, Susanna Tamaro odkriva svoj notranji svet, da bi bralcem pomagala odkriti njihovega. Rodila se je leta 1957 v Trstu. Kmalu po njenem rojstvu sta se starša ločila. K sreči je imela Susanna čudovito nono, ob kateri je odraščala (ta žena ji je navdihnila roman Pojdi, kamor te vodi srce). »Bila je izredna osebnost, ena tistih, ki svetijo družinam in celim rodovom. Bila je nemirna žena, duhovno zapletena. Sredi življenja, pri petdesetih letih, se je oklenila vere in od tedaj je živela močno duhovno življenje. To je zelo vplivalo name in kot otrok sem hodila z njo k maši. Bila je edina verna oseba v vsem sorodstvu.« Po končani osnovni in srednji šoli v Trstu je Susanna odšla v Rim, kjer je študirala film. Po končanem študiju je sodelovala pri snemanju dokumentarnih filmov iz življenja v naravi. Dokler se ni mogla preživljati s pisateljevanjem. Pisati pa je začela že v šolskih letih. Njeni prvi spisi so se širili med prijatelji s fotokopiranjem, ker ni mogla dobiti založnika, ki bi jih natisnil. Leta 1989 je pri založbi Marsilio izšla njena prva knjiga Glava med oblaki, dve leti zatem je ista založba izdala knjigo njenih pripovedi z naslovom Samo za glas.

Leta 1994 je pri založbi Baldini&Castoldi izšel njen roman Pojdi, kamor te vodi srce, ki je samo v Italiji dosegel naklado 2 milijona izvodov. Cristina Comencini je po njem posnela zelo lep film. »Srce v naslovu romana seveda ni tisto srce, ki hitreje utripa ob nekem zmenku ali zaljubljenem pogledu, temveč pomeni najgloblje bistvo človeka.« Ta njen roman je bil povsod z navdušenjem sprejet; veliko nerazumevanja in kritik pa je bila deležna s svojim drugim romanom Anima Mundi (1997, slovenski prevod 1998). To je knjiga o mukah in težavah človeškega in duhovnega odraščanja. Sama pravi, da to ni pisanje, »ki bi ga bral za razvedrilo, vendar se dogajanje na koncu odpre silni svetlobi upanja in odpuščanja v milosti«. Za otroke je leta 1992 napisala pravljico Srce iz speha in 1994 Papirofo- bijo, za mlade pa pripovedi Čarobni krog (1995) ter Tobija in angel (1998). Leta 1997 je v katoliškem tedniku Famiglia cristiana objavljala svoja »pisma« Cara Mathilda, naslovljena na prijateljico; ki živi v Afriki. V njih na zanimiv način razmišlja o perečih vprašanjih sodobnega človeka in družbe. Pisma so izšla tudi v knjigi z naslovom Komaj čakam, da človek shodi (1997). Podobna razmišljanja so izšla leta 1999 v knjigi Proti domu. »Vse moje knjige se ena na drugo navezujejo.«

Odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljajo ljudje v njenih knjigah, sama išče v veri. »Ko sem bila majhna, sem imela močno vero, bila sem mistična deklica. Potem so prišli razni problemi in sem opustila versko prakso, čeprav sem ostala verna. Po preskušnjah trpljenja in bolečine sem se vrnila k veri otroštva, ki je ostala tam, kot da je zaspala in me čaka. Spet sem se približala tudi Cerkvi.« Po dvanajstih letih življenja v Rimu je kupila blizu Orvieta staro kmečko hišo z vrtom in s travniki in tam živi v družbi številnih živali. Tam ustvarja in sprejema obiske prijateljev. »Predvsem pa je tu mir, v katerem se lahko srečaš sam s seboj.«

Na vprašanje, kaj ji pomeni uspeh, pravi: »Zame je uspeh to, da morem deliti svoj notranji svet z drugimi, ne pa fotografije na naslovnicah in intervjuji po časopisih.« Avtorski honorar od svoje nove knjige je namenila Ustanovi Tamaro, ki bo z vzgojnimi projekti pomagala prizadetim otrokom ter materam v stiski.

(pričevanje 03_2001)

* 12. decembra 1930, Split – † 18. julija 2014

Živko Kustić se je rodil 12. decembra 1930 v Splitu kot nezakonski otrok, ki ga oče nikoli ni javno priznal za svojega sina. Pri krstu je dobil imeni Živko in Ante, po sv. Antonu Padovanskem, družinskem zavetniku, s katerim se je pogovarjal v molitvi kot s prijateljem. Otroštvo je preživljal na Pagu ob materi samohranilki Bepini, ki mu je "vlivala ponos in dostojanstvo", kot je sam dejal, in ob globoko pobožni baki (stari materi) Ani, ki je "bogatila mojo dušo". Bistrega dečka je pomagal vzgajati tudi učeni paški župnik Joso Felicinović, pri katerem se je Živko naučil brati že pri petih letih. Že kot otrok je sanjal, da bo duhovnik in novinar. In res je po končani srednji šoli odšel v Zagreb in se vpisal na teološko fakulteto. Po štirih letih študija je leta 1954 odšel na odsluženje vojaškega roka v Niš. Na začetku leta 1955 je opustil misel na duhovništvo in se je poročil s tri leta starejšo bolničarko Marico Radenković. Ko je vojaščino odslužil, sta se vrnila v Zagreb in Živko se je odločil za študij matematike in fizike. Načrtoval je, da bo svojo družino preživljal kot prosvetni delavec. Misel na duhovništvo je opustil, pa mu je spovednik, jezuit pater Scheibel, svetoval, naj dokonča študij teologije in postane duhovnik grškokatoliškega obreda, ki se lahko pred posvečenjem poroči. Sporazumno z ženo Marico, ki mu je rodila pet otrok: Josipa, Minjo, Ano, Ivico in Branka, in cerkvenimi predstojniki je ta nasvet sprejel in 5. maja 1958 ga je vladika Gabrijel Bukatko v Križevcih posvetil v duhovnika. Pet let je bil župnik grškokatoliških župnij Mrzlo Polje Sošice na Žumberku ob slovensko-hrvaški meji, kjer je družina živela v pomanjkanju, duhovnik Živko pa je hranil svojega duha z modrostjo svojih hribovskih vernikov.

Leta 1963 je odšel v Zagreb in v sodelovanju s prijateljem duhovnikom Vladimirom Pavlinićem in nekaterimi drugimi se je rodil moderen katoliški časopis Glas koncila (s podnaslovom novi obraz Cerkve). Živko Kustić je bil novinar, reporter in kolumnist, najplodovitejši pisec besedil. Kot 'don Jure' je vse do leta 2000 podpisoval duhovita razmišljanja pod naslovom Pismo vaškega župnika, ki so jih z veseljem brali vsi, verni in neverni. Pod njegovim vodstvom je Glas koncila postal močen in iskan glas Cerkve, glas ponižanih in potisnjenih na rob družbe, glas svobode, glas upanja v boljšo bodočnost. Njegovi komentarji od začetka Glasa koncila do demokratskih sprememb leta 1990 so izšli v štirih knjigah z naslovom Uklenjena Cerkev v Hrvatski. Zelo pomembno delo je opravil na področju kateheze: napisal je vrsto katehetskih pripomočkov za prvoobhajance, birmance in odrasle.

Bil je pobudnik 'veroučne olimpiade', iz katere se je rodil Mali koncil, katoliški mesečnik za otroke. V njem je sodeloval tudi z otroškimi pismi, ki so izšla v knjigi Tomica i njegova pisma (v slovenskem prevodu Draga Klemenčiča Tonček in njegova pisma, Družina 1982). Bil je med pobudniki in prvimi sodelavci Krščanske sadašnjosti in njene družinske revije Kana. Kot urednik Glasa koncila se je močno zavzel pri proslavi "Trinajst stoletij krščanstva med Hrvati", katere višek je bil Narodni evharistični kongres pri Mariji Bistrici septembra 1984, po katerem je Glas koncila začel izhajati kot tednik. Leta 1993 je priklical v življenje informativno katoliško agencijo (IKA) in bil njen prvi urednik. Vsa le z ognjevitostjo svojega dalmatinskega značaja deloval kot voditelj duhovnih vaj, pridigar z govorjeno in pisano besedo. Za svoje dušnopastirsko delo je od papeža sv. Janeza Pavla II. prejel častni naziv protojereja in stavrofora (podobno kot monsinjor pri katoličanih).

Ko je čutil, da mu začenjajo pojemati telesne moči, sta se z ženo Marico leta 1999 preselila v dom za starejše. Živko je sprejel povabilo ustanovitelja dnevnika Jutarnji list Nina Pavića, da prevzame rubriko Jutranja pridiga, v kateri je običajno dnevno homilijo ob evangeljskem odlomku povezoval s trenutnim dogajanjem v družbi – prav to, kar je pri svojih jutranjih mašah v Domu sv. Marte uvedel papež Frančišek. Modra in zvesta žena Marica je odšla v večnost leta 2010. On pa se je od tega sveta poslovil 18. julija 2014 po molitvi skupaj z navzočimi člani družine – otroki, vnuki in pravnuki. Na vstajenje čaka na zagrebškem pokopališču Mirogoj.

(pričevanje 09_2014)

* 12. december 1851, Kranjska Gora, † 20. november 1943, Rateče

Duhovnik s srcem za ljudi

Rojstni kraj Josipa Lavtižarja je danes svetovno znana smučarska Kranjska gora, ki so ji tiste čase nagajivi sosedje pravili "Cokel­bur", ker so menda vsi, razen župnika in učitelja, nosili lesene cokle. Na svet je prišel 12. decembra 1851 kot tretji od šestih otrok "pri Žnidarju". Šestleten je prvič šel v šolo, ki je bila v navadni kmečki hiši. Takratni kranjskogorski župnik Simon Vilfan je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka dajo študirat. Poslali so ga v Ljubljano, kjer je končal najprej ljudsko šolo, kot goje­nec Alojzijevišča pa še gimnazijo. Po maturi (1870) je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 11. septembra 1875 posvečen v duhovnika. Kot kaplan v Gorjah pri Bledu (1875-1877) je šel z nekaj Gorjanci prvič na Triglav in sicer po neuhojenih poteh. Potem je bil eno leto kaplan v Tržiču, kjer je bil njegov kolega Jacob Aljaž, poznejši "triglavski župnik". Iz Tržiča je bil premeščen v Poljane nad Škofjo Loko, od tam pa v Šenčur pri Kranju, kjer je ostal štiri leta. V tem času je prvič obiskal Rim (1881) in nato vse življenje ostal svetovni popotnik; seznanil pa se je tudi s cecilijanskim gibanjem, ki si je prizadevalo za prenovitev cerkve­ne glasbe. Iz Šenčurja je šel za župnika v Bukovščico in po dveh letih v Kokro pri Kranju, kjer je ustanovil šolo. Rad je imel ljudi, prosti čas pa je posvečal čebelam, dobri knjigi in cerk­veni glasbi. Po enoletnem župnikovanju na Bledu je 1. decembra 1896 odšel v Rateče - "kranjsko Sibirijo", kjer je ostal vse do svoje smrti, 20. novembra 1943. V Ratečah ni skrbel samo za duše svojih župljanov, temveč jim je rad pomagal tudi v časnih zadevah.

"Planiški gospod" in svetovni popotnik

Lavtižar je bil velik ljubitelj planin, saj se je pod njimi rodil in se vse življenje srečeval z njimi. Kot kaplan v Gorjah se je povzpel na Triglav. Samotne Rateče je vzljubil zaradi čudovite doline Planice, zaradi katere je večkrat prišel navzkriž s prija­teljem Aljažem, ki je hvalil svoja Vrata. Da bi vanjo privabil čim več obiskovalcev, je pri železniškem ravnateljstvu dosegel, da so ob vhodu v Planico postavili najprej začasno postajališče, potem pa pravo železniško postajo. Graditeljem smučarskih skakal­nic, po katerih je danes Planica znana po vsem svetu; je svetoval, kje naj jih postavijo. Domačini so jim rekli: "Kar fajmoštra pobarajte, oni poznajo vsak vetrc!" Veliko Lavtižarjevo delo, poveza­no s planinstvom, je postavitev Marijine kapele v Tamarju, ki jo je 23. avgusta 1936 blagoslovil tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman.

Še danes je ta kapela nekakšno srce Planice in v polet­nih mesecih je tam redno nedeljsko bogoslužje. Znani planinski pisatelj duhovnik Janko Mlakar je o svojem prijatelju leta 1952 za­pisal: "Menda ni med Slovenci nikogar, ki bi bil toliko sveta ob­redel kakor Lavtižar. Prepotoval je vso Evropo, pogledal tudi v Ameriko, Azijo in Afriko. Če bi ga ne bila smrt 'prehitela', bi bil morda skočil tudi v Avstralijo." Po svetu ga je gnala radoved­nost spoznavati ljudi in dežele, značaje in običaje. Svoje slike in vtise je znal zanimivo popisati. V knjižni obliki (večinoma v samozaložbi) je izšlo šest njegovih potopisov. Med potopise lahko štejemo tudi štiri njegove knjige šmarnic Marijina božja pota v Evropi, ki so izšle v letih 1933-1937.

Cerkveni zgodovinar in skladatelj

Svoje duhovniško poslanstvo je Josip Lavtižar opravljal na manjših župnijah, zato je imel več prostega časa, ki ga pa ni zapravljal. Rad se je poglabljal v zgodovino. Sad njegovega preučevanja pre­teklosti je najprej Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenj­skem, ki jo je spisal leta 1918 in še čaka natisa.

Prvi del je zgodovina župnije, drugi pa izčrpna kronika. S tega področja je treba omeniti še tri njegove knjige: Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica (1897), Zgodovina župnij v dekaniji Kranj I. (1898) in Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj (1901). V rokopisu je ostalo njegovo delo Ljubljanska škofija v jožefinski dobi. "Njegove zgodovinske knjige so zakladnica in hkrati vodnik, kje iskati podatke in kako nadaljevati zgodovino posameznih župnij" (Marko Benedik). Kot kaplan v Šenčurju se je Lavtižar seznanil s cecilijanskim gibanjem, kot župnik v Kokri je dobil polletni štu­dijski dopust in odšel na višjo cerkveno glasbeno šolo v Regens­burg, kjer se je dodobra poglobil v cecilijansko glasbo. Veliko je pisal v Cerkveni glasbenik. Povsod, kjer je služboval, si je prizadeval za izboljšanje cerkvene glasbe in petja. Skušal je po­magati s svojimi lastnimi skladbami, ki se jih je z leti kar pre­cej nabralo. Kot župnik v Ratečah je ustanovil Slovensko katoliško izobraževalno društvo, ki naj bi gojilo petje, širilo med ljudst­vom dobre knjige in časopise ter prirejalo dobre igre. Za to dru­štvo, kateremu je bil ves čas sam predsednik, je spisal poučno igrico Nikar v Ameriko in štiri kratke operete (spevoigre), ki so jih izvajali ne le v Ratečah, ampak tudi drugod.

(obletnica meseca 12_2001)

Sestra Cristina, italijanska uršulinka, ki je zmagala na italijanskem talent showu, in je s svojim pojavljanjem v javnosti požela tako odobravanja kot kritike, je najavila video spot za svoj album. Gre za obdelavo pesmi znane pevke Madonne Like a virgin (kot devica). Nekateri so zaradi obdelave te pesmi menili, da sestra namerno provocira, saj je pesem v svoji izvirni različici zamišljena kot provokacija erotičnih stihov, ob katerih se je vrtel ustrezen spot. Gre za taktiko, ki jo je Madonna redno uporabljala.

Sesta Cristina pa je v pogovoru za italijanski katoliški dnevnik Avvenire pojasnila, da je sama izbrala to pesem in da z izborom ni želela nikogar provocirati. »Ko sem brala besedilo, neobremenjena s prejšnjimi razlagami, sem razumela, da je pesem o ljubezni, ki ima moč obnoviti ljudi in jih rešiti njihove preteklosti. Zato sem iz nje naredila balado, ne pa plesne popularne pesmi, kakršna je bila nekoč. Nekaj bliže molitvi kakor pop pesmi,« je še pojasnila sestra.

Italijanski dnevnik je še zapisal, da sestra vse, kar zasluži, takoj posreduje svojemu redu, ki denar nameni v svoje karitativne projekte. »Jaz imam obljubo uboštva,« je pribila redovnica.

LETA 1821 ROJEN GUSTAVE FLAUBERT

FRANCOSKI PISATELJ († 1880)

Kot nezaželen otrok je že v mladosti doživel trpljenje in umiranje drugih ljudi. Začel je pisati kratke zgodbe, v katerih so bili opisi zelo realistični, pripoved je izdelal do popolnosti, preden jo je objavil. Na očetovo željo je moral študirati pravo, toda šele ko se je iz Pariza preselil na podeželje, kjer je začel pisati in so nastala njegova najbolj znana dela. Roman Gospa Bovary, je Flaubert izdal leta 1857, po potovanju po Tuniziji je napisal zgodovinski roman Salammbô, ki slikovito opisuje vojaške boje v Kartagini v času po prvi punski vojni. Pomemben je tudi njegov roman Tri priče. Flaubert je v svojih delih razgaljal meščansko družbo in njen življenjski slog. Velja za glavnega predstavnika francoskega realizma in za enega največjih svetovnih romanopiscev.

njegove misli:

• Srce je bogastvo, ki ga ni mogoče niti prodati niti kupiti, mogoče ga je samo podariti.
  
• Prepričan sem, da bi nam, če bi nenehno imeli svoj pogled uprt v nebo, konec koncev zrasle peruti.

LETA 1851 ROJEN JOSIP LAVTIŽAR

DUHOVNIK, SKLADATELJ, ZGODOVINAR IN POTOPISEC († 1943)

"Malo je bilo ta zadnja leta podeželskih župnikov križem Slovenije tako splošno znanih, kakor je bil Josip Lavtižar: nabožni pisatelj, zgodovinar, potopisec, glasbenik, planinec, 64 let aktivni dušni pastir," beremo v kratkem spominskem zapisu v Mohorjevem koledarju 1945 o Josipu Lavtižarju, ki je bil 47 let župnik v Ratečah. Bil je velik ljubitelj planin, saj se je pod njimi rodil in se vse življenje srečeval z njimi. Graditeljem smučarskih skakal­nic, po katerih je danes Planica znana po vsem svetu; je svetoval, kje naj jih postavijo. Veliko Lavtižarjevo delo, poveza­no s planinstvom, je postavitev Marijine kapele v Tamarju, ki jo je 23. avgusta 1936 blagoslovil tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman. Rad se je poglabljal v zgodovino. Sad njegovega preučevanja pre­teklosti je najprej Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenj­skem ... Veliko je pisal v Cerkveni glasbenik. Povsod, kjer je služboval, si je prizadeval za izboljšanje cerkvene glasbe in petja. Skušal je po­magati s svojimi lastnimi skladbami, ki se jih je z leti kar pre­cej nabralo. Kot župnik v Ratečah je ustanovil Slovensko katoliško izobraževalno društvo, ki naj bi gojilo petje, širilo med ljudst­vom dobre knjige in časopise ter prirejalo dobre igre ...

...več o njem v rubriki obletnica meseca 12_2001

LETA 1859 ROJEN DANILO MAJARON

pravnik in politik, oče slovenske univerze († 1931)

Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani kot gojenec Alojzijevišča, nato je nekaj časa študiral bogoslovje, leta 1888 pa je na Dunaju doktoriral iz prava ter v Ljubljani odprl odvetniško pisarno. Deloval je v Vseučiliškem odseku, ki ga je ustanovil župan Ivan Hribar, po nastanku jugoslovanske države je Majaron stopil na čelo Vseučiliške komisije in z veliko modrostjo je v kratkem času do podrobnosti izvršil priprave za ustanovitev univerze s petimi fakultetami in po pravici velja za očeta slovenske univerze.

LETA 1861 ROJEN JOSIP PAVLICA

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC, PISATELJ († 1902)

Po osnovni šoli v domačem Rihemberku (povojni Branik) je šel v bližnjo Gorico, kjer je končal gimnazijo, se po maturi vpisal v bogoslovje in bil leta 1885 posvečen v duhovnika. Kot kaplan pri Sv. Roku v Gorici je 'ob delu' študiral pravo na dunajski univerzi in študij končal z doktoratom (1888). Predstojniki so mu zaupali odgovorne naloge: od 1889 do 1897 je bil spiritual (duhovni voditelj) v goriškem bogoslovju, od 1897 do 1902 profesor Nove zaveze, katehetike in pedagogike v goriškem centralnem semenišču kot naslednik dr. Antona Mahniča, ki je bil imenovan za škofa na Krku. Josip Pavlica je bil Mahničev učenec in sodelavec v prizadevanju za krščansko oblikovanje družbe. Bil je tudi eden od utemeljiteljev krščanskega socialnega gibanja 'nove struje' na Goriškem, ki se je navdihovalo ob J. E. Kreku. Skupaj z bratom Andrejem je ustanovil in vodil Slovensko katoliško delavsko društvo, Društvo katoliških učiteljic, Centralno posojilnico, si prizadeval za ustanavljanje zadrug, hranilnic in posojilnic. Zagovarjal je misel o ustanovitvi samostojne kulturnopolitične in socialno-gospodarske organizacije. Precej je tudi pisal, zlasti o socialnem vprašanju.

LETA 1884 UMRL JANEZ WOLF

SLOVENSKI SLIKAR (* 1825)

Doma iz Leskovca pri Krškem, večino svojega likovnega ustvarjanja je posvetil verskim motivom in poslikavam cerkva. Je predstavnik nazarenske smeri in se naslanja na beneško slikarstvo. Zgledoval se je po visoki renesansi in je v drugi polovici prejšnjega stoletja veljal za enega najuglednejših slovenskih slikarjev Najbolj so poznane njegove freske v župnijski cerkvi v Vipavi in na Vrhniki. Njegovi učenci so bili Anton Ažbe, Janez Šubic in Jurij Šubic.

LETA 1888 ROJEN IVAN NAPOTNIK

KIPAR ( † 1960)

Iz Zavodenj pri Šoštanju, kiparstvo je študiral v Ljubljani, pozneje na Dunaju. Po prvi svetovni vojni je živel v rojstnem kraju kot kmet, pozneje pa se je preselil v Šoštanj. Napotnik je ustvarjal v kamnu, bronu, mavcu in največ v lesu. V zgodnji dobi je izdeloval dekorativno plastiko za arhitekturo in notranjo opremo, nato se je občasno ukvarjal z arhitekturnim, spomeniškim in nagrobnim kiparstvom. Slogovno je izhajal iz baročne kiparske tradicije, ki so se mu pridružile secesijske značilnosti.

LETA 1892 ROJEN MILKO KOS

ZGODOVINAR IN GEOGRAF († 1972)

Peto knjigo Gradiva za zgodovino Slovencev, življenjskega dela zgodovinarja Franca Kosa, ki je izšla leta 1928, po njegovi smrti, je za tisk pripravil njegov sin Milko, kot zgodovinar najzvestejši učenec svojega očeta. Velja za utemeljitelja sodobnega slovenskega zgodovinopisja. Kot profesor na ljubljanski univerzi je vzgojil več rodov zgodovinarjev.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 12_2012

LETA 1899 ROJEN MIRKO KUNČIČ

MLADINSKI PESNIK IN PISATELJ († 1984)

Maja 1945 so v upravičenem strahu pred novimi oblastniki zapustili Slovenijo številni begunci, tudi več pesnikov, pisateljev in drugih kulturnih delavcev. Med njimi je bil uveljavljeni mladinski pesnik, pisatelj in dramatik Mirko Kunčič. Odšel je v Argentino, ki je gostoljubno sprejela okoli 6500 Slovencev. Tam je preživel skoraj polovico svojega življenja v nenehnem domotožju po "raju pod Triglavom". Nekaj let kar ni mogel ustvarjati, potem pa je le prijel za pero. Kunčič je (doma in v zdomstvu) napisal nad 20 del, ki jih domovina ne pozna, čeprav spada med največje in najplodovitejše mojstre slovenske mladinske književnosti. Kot emigrant je bil v prejšnjem režimu "ožigosan" in zamolčan. Njegove knjige, ki so izšle "zunaj" (v Argentini, Gorici, Celovcu) so bile prepovedane; tiste od prej, pa so bile odstranjene iz knjižnic. Šele v samostojni Sloveniji je pri nas izšla prva njegova knjiga - ponatis mladinske povesti Od pastirčka do škofa - romansirana biografija Antona Martina Slomška (Magnolija, Ljubljana 1991). Tega plemenitega prijatelja otrok predstavljamo ob obletnici njegove smrti.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 12_2009

nekaj njegovih verzov:

Očka, joj, povej: / Kam bežijo mlada leta? / Mar kot ptičke lastovičke / romajo v dežele daljne, / da nekoč, / ko bo v srcu črna noč, / vrnejo se polne solnca?« // »Sinko, veš, to je tako: /
Mladih let nazaj ne bo. / Kakor ptičke lastovičke / obnemorejo na poti. / Lovec krut jih — čas — zaloti, / v kletko — prošlost ujame in / vse je le še tih spomin, / nanje in na davne lepe sanje. // »Očka, kaj pa, če zaprl / bi jih v gajbico samotno / in jih čuval noč in dan? / »Pa če z levom ali zmajem / jih zastražiš - vse zaman. // Skozi luknjico najmanjšo / venkaj ti pobegnejo... / Sinko, sreča mladih let / zvene kakor v maju cvet. (Očka in sinko modrujeta)

LETA 1915 ROJEN FRANK SINATRA

PEVEC, IGRALEC, SHOWMAN († 1998)

Ameriški pevec in igralec Frank Sinatra je bil sin italijanskih priseljencev. Kot človek je bil kontroverzna osebnost. Zaslovel je kot pevec, čeprav ni poznal not in se je zanašal samo na svoj odličen posluh in smisel za ritem. Njegove gramofonske plošče so dosegale milijonske naklade, časnikarji so mu nadeli ime ‘The Voice’ (Glas). Nastopal je tudi kot filmski igralec. Leta 1953 je prejel oskarja za najboljšo stransko vlogo v filmu ‘Od tod do večnosti’.

LETA 1930 ROJEN ŽIVKO KUSTIĆ

HRVAŠKI GRKOKATOLIŠKI DUHOVNIK, NOVINAR, PISATELJ († 2014)

»Moja življenjska pot je pravzaprav zelo nenavadna in ko se oziram nazaj, vidim, da to prav po ničemer ni moja zasluga, temveč da me je Jezus na neki način zgrabil za lase in mi ni dopustil iti, kamor hočem jaz. In vsakokrat, ko me je privlekel do tja, kamor je On hotel, sem videl, da je to tisto pravo. Bilo je povezano z nedopovedljivim veseljem ... Če bi me pustil hoditi po mojih poteh, ki so se mi nekoč zdele zelo modre, bi izgubil tudi dušo, ne samo karizmo.« Tako je na večer svojega življenja, ki se je izteklo 18. julija 2014, povedal Živko Kustić, duhovnik grškokatoliškega obreda, dolgoletni urednik hrvaškega verskega tednika Glas koncila in neutruden delavec na številnih področjih Cerkve. »Bil je eden tistih iz evangelija, katerim je Gospodar dal pet talentov,« je ob pogrebu dejal njegov škof, križevski vladika Nikola Kekić. »Dobro je izkoristil teh pet talentov in zdaj lahko stopi pred Božje obličje ter reče: "Gospod, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil". Pa tudi slišati odgovor: "Prav, dobri in zvesti služabnik ... Vstopi v veselje svojega gospodarja!"« (Mt 25,20-21).

... več o njem v rubriki pričevanje 09_2014

LETA 1934 ROJENA ALBINA VODOPIVEC/SAŠA VEGRI

SLOVENSKA PESNICA († 2014)

Luč sveta je zagledala v Beogradu, leta 1941 pa se je družina vrnila v Vinski Vrh blizu Šmarja pri Jelšah. Po nižji gimnaziji je obiskovala tekstilni oddelek šole za umetno obrt. Zaradi socialnih razmer študija ni mogla nadaljevati, kasneje je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala umetnostno zgodovino. Nekaj časa je živela kot svobodna umetnica, od leta 1968 do upokojitve je delala v Pionirski knjižnici v Ljubljani. Pesniti je začela v srednji šoli, objavljala je samo pod psevdonimom Saša Vegri. Leta 1958 je izšla njena prva pesniška zbirka Mesečni konj.

LETA 1957 ROJENA SUSANNA TAMARO

ITALIJANSKA PISATELJICA

»Ko sem sklenila, da se posvetim pisateljevanju, sem vedela, da se bom morala odpovedati marsičemu, tudi družini in otrokom. Postala sem kot nekakšna redovnica v klavzuri, ki mora živeti samotno, veliko premišljevati, da lahko ustvari svoje osebe. Mora se zapreti zunanjemu svetu, da more globlje in polneje zaživeti notranji svet.« Tako svoj poklic doživlja italijanska pisateljica Susanna Tamaro, rojena pred 44 leti v Trstu. Zaslovela je s svojim romanom Pojdi, kamor te vodi srce (1994), ki je postal svetovna uspešnica in je bil preveden v 40 jezikov, tudi v slovenščino. Roman Odgovori mi (Rispondimi) je knjiga vprašanj, ki si ji razmišljajoči človek zastavlja o sebi, o svojem življenju, o svetu. »Ali nas vodi Nekdo, ali smo sami?« Tako Rosa, glavna oseba prve pripovedi v romanu, vprašuje starega psa, ki ji edini dela družbo v mračnih letih otroštva in mladosti. V vseh svojih knjigah (že okrog trideset jih je), Susanna Tamaro odkriva svoj notranji svet, da bi bralcem pomagala odkriti njihovega.

... več o njej v rubriki pričevanje 03_2001

nekaj njenih misli:

• Stvarstvo nam je bilo zaupano in mi smo bili zaupani stvarstvu. Nismo gospodarji, kot so nam dolgo govorili, smo le gostje in kot gostje moramo upoštevati zakone spoštovanja in sožitja, zakone varstva in ljubezni.
  
• Kdo smo? Zakaj živimo? Kaj je za videzom? Kakšen smisel ima zlo? Kakšen je smisel smrti? Kaj je odrešenje? Odkod prihaja? To so vprašanja, na katera ne more dati odgovor noben kompjuter, nobena videoigrica, noben jezikovni tečaj.
  
• Srce je naše sonce, naše majhno osebno sonce. Po srcu prinašamo svetlobo in toploto ljudem okoli sebe. Po srcu je naše življenje polno radosti in sočutja. Odprtost srca ji je edino resnično zdravilo zoper posurovelost naše dobe.
  
• Samota je najbolj čudovito sredstvo, da stopimo v globino nas samih. In samota je, čeprav se to čudno sliši, tudi najboljše sredstvo, da se naučimo navezovati stike z drugimi. Samo če poznam sam sebe, se pravi, če poznam svoj notranji svet, lahko nagovorim notranji svet drugega.
  
• »Če ne moreš kupiti, nisi nič!« ti trobijo z vseh strani. Vendar pa je neverjetno veliko reči, ki jih ne moreš kupiti, Pomembne reči - tiste, ki dajejo bivanju trdnost in smisel - niso na prodaj, pridobiš jih korak za korakom, počasi, z vztrajnostjo in doslednostjo. Denar, s katerim jih plačaš, je napor.
  
• Veselje je nekaj, kar se poraja v največji globini. Je nekaj, kar spremeni barvo dni.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 2. marec 1890, Kred, † 11. december 1952, Ljubljana

Nabral je velik zaklad

Dobri dve leti zatem, ko se je, "v srcu in duši otrok", Bogu zahvaljeval za bogatih šestdeset let, je sredi dela in načrtov omahnil. Rodil se je 2. marca 1890 v Kredu pri Kobaridu. Izšel je iz družine malega kmeta. "Pri nas je bila revščina," je zapi­sal. "Leto za letom je oče odhajal v svet, mama pa se je doma gna­la in gnala z delom, da ni bilo treba najemati drugih in jim pla­čevati, ko včasih še za sol ni bilo. Jaz sem bi najstarejši in neštetokrat mi je potožila, kako ji je težko. Smilila se mi je in pomagal sem ji, kolikor sem mogel... Pa bi rad mami še kako druga­če pomagal." Stara mati mu je pravila, da je gori pri cerkvi sve­tega Jelarja (Hilarija) zaklad. Fantič ga je šel iskat, a vrnil se je praznih rok. Več uspeha je imel, ko je iskal zaklad modro­sti. Po osnovni šoli v domačem kraju je šel na gimnazijo v Gori­co, kjer je bil do sedmega razreda gojenec Alojzijevišča in Male­ga semenišča. Po maturi leta 1910 je študiral na univerzi v Gradcu slavistiko in latinščino ter študij končal z doktoratom o goriškem narodnem buditelju Valentinu Staniču. Poučeval je najprej na go­riški gimnaziji, ki se je pred soško fronto umaknila v Trst. Po­tem je živel kot begunec na Gorenjskem; po vojni je bil imenovan v začasno narodno predstavništvo v Beogradu kot zastopnik Goriške.

Konec leta 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Pari­zu. Za stalno se je naselil v Ljubljani, kjer je poučeval na gim­naziji in na učiteljišču. Med drugo svetovno vojno je bil v Gori­ci ravnatelj slovenske gimnazije, ki so jo ustanovili Nemci. Zaradi tega "greha" je bil po vojni nekaj časa zaprt ter kazensko upoko­jen. 11. decembra 1952 je "odrezan od sveta" nenadoma umrl.

Začetnik slovenskega ekspresionizma

Joža Lovrenčič je začel pesniti v zgodnjih dijaških letih in že kot drugošolec je objavil svojo prvo pesem v Vrtcu, nato pa je pesmi in črtice pošiljal v dijaške in razne druge liste. Kot mlad profesor je leta 1915 izdal svojo prvo pesniško zbirko Oče naš. Že z njo, še bolj pa z drugo zbirko Deveta dežela (1917), ki pome­ni vrh njegovega izpovednega pesništva, se je uveljavil kot začet­nik ekspresionizma pri nas. To je bila umetnostna smer, ki je ob­jektivnost popolnoma podrejala subjektivnemu doživljanju in je zelo poudarjala izrazno plat. Lovrenčič je uporabljal svobodni verz, vsebinsko pa je prešel k iskanju duhovnega, religioznega. V pesmih te svoje druge zbirke Lovrenčič razmišlja o času in več­nosti, o smislu življenja; samoti in ogroženosti postavlja naspro­ti hrepenenje po širjavi in brezmejnosti. V drugem delu zbirke je nekaj ljubezenskih pesmi, ki pa so bolj meditativnega značaja.

Na koncu je Deveta dežela, dramski prizor v verzih v slogu ljud­ske pesmi. Po tej zbirki je pri njem prevladala epika. "Začutil je, da je njegova moč v zgodovinskem in narodnem blagu, preobli­kovanem v epsko pesem" (Janko Moder). Leta 1921 je izdal Gorske pravljice, zbirko legend, bajk, pripovedk, balad in romanc, ki so se mu porodile iz spominov na dom. Skoraj trideset let je je na­stajal njegov Sholar iz Trente, najobširnejši in motivno najbo­gatejši slovenski ep, ki je izšel v knjigi leta 1939. V verze je prelil legende o nastanku božje poti na Svetih Višarjah, na Sve­ti Gori in na Brezjah (Tri božje poti, 1944).

Pisatelj in učitelj pisanja

Iz zgdovinskega in narodnega blaga je Lovrenčič zajemal snov tudi v svojih proznih delih. Vaško življenje v Kropi in njeni o­kolici opisuje povest Pereči ogenj (1928), zgodovinski roman Pub­lius in Hispala (1939) zajema snov iz rimske dobe, prav tako romen Karnska kraljica (1997); roman Cesta in njen vozel (1931) pripove­duje o križarski vojski, ki jo je leta 1331 oglejski patriarh po­slal v kobariški kot, kjer je živelo še nekaj poganov. Cerovškov gospod (v knjigi 1973) je biografska povest o Valentinu Staniču (izhajala je kot podlistek v listu Goriška straža 1924-25). Lov­renčič je tudi veliko prevajal: na tem področju bi mogli navesti vsaj štirinajst obsežnih knjig, prevedenih iz italijanščine in nemščine, zlasti za mladino (prvi je v slovenščino prevedel zna­menito delo Pinocchio Carla Collodija, ki mu je dal ime Storžek). Janko Moder je ob Lovrenčičevi prezgodnji smrti posebej poudaril njegovo pisanje za mladino: Prvi koraki, Med Scilo in Karibdo (spomini na mladost in šolanje), Tonca iz lonca (pravljična po­vest iz tlačanskega življenja). Eno njegovih zadnjih del je bila hudomušna pesem o sraki Piki, zapeta vnuku Andreju (1952). "Pri tem ne smemo prezreti njegovega profesorskega dela na raznih uč­nih zavodih, kjer je budil ljubezen do slovenščine in vzgajal mla­de literate. Še posebno pa se je kot svetovalec uveljavljal pri urejanju dijaškega lista Mentor (1931-32, 1940-42), kjer je toli­ko slovenskih književnikov preizkušalo prve korake ob dobrodušni in dobrohotni opori Joža Lovrenčiča."

(obletnica meseca 03_2000)