LETA 1571 ROJEN JOHANNES KEPLER

NEMŠKI ASTRONOM († 1630)

Študiral teologijo in klasiko na Univerzi v Tübingenu. Sprejel Kopernikovo teorijo, saj je verjel, da mora biti enostavnost Kopernikovih tirnic Božje delo. 1596 je objavil svoje prvo astronomsko delo Kozmografska nedoumljivost - prvo razumljivo in neizpodbitno poročilo geometrijskih prednosti njegove teorije. S svojimi temeljnimi odkritji pri preučevanju nebesnih teles in vesolja spada med največje ume vseh časov. Kepler je ugotovil, da se planet ne giblje po krožnici, kot so prvotno mislili, temveč okoli Sonca po elipsi, kar je osnova za njegove tri zakone, s katerimi je dokončno potrdil heliocentrično teorijo.

njegova misel:

• Vsako jutro je majhno rojstvo, vsak dan je majhno življenje in vsak večer je majhna smrt.

LETA 1822 ROJEN LOUIS PASTEUR

FRANCOSKI MIKROBIOLOG IN KEMIK († 1895)

Louis Pasteur je eden največjih znanstvenikov 19. stoletja. Slaven je postal s svojimi odkritji, kot cepivi proti steklini, mrzlici, koleri. V Parizu je osnoval znamenito ustanovo, ki še danes nosi ime po njem. Ta veliki znanstvenik je bil globoko veren mož.

nekaj njegovih misli:

• Vse, kar delaš, to delaj z vsemi močmi. Pogled imej vedno uprt kvišku. Preiskuj, kaj je neznano. Trudi se za to, da vedno napreduješ.
  
• Zdi se mi, kot da bi nekaj ukradel, če bi preživel dan v brezdelju.
  
• Jaz sem učenček, ki ga je Bog prijel za roko in ga vodi, da bi odkril katero od neštetih skrivnosti, ki jih je bil On položil v naravo.
  
• Če ima človek svojo mater v nebesih, potem je že tri četrtine njegove duše tam gori.
  

LETA 1860 UMRL FRANC SERAFIN METELKO

DUHOVNIK, SLOVNIČAR, PREVAJALEC ŠOLSKIH IN NABOŽNIH KNJIG (* 1779)

Teologijo je študiral v Ljubljani, po posvečenju je bil ljubljanski stolni katehet. Leta 1817 je postal profesor slovenščine na ljubljanskem liceju. Napisal je knjigo (1825), v kateri je objavil svojo različico slovenske abecede, ki naj bi nadomestila tedaj uporabljano bohoričico. Upošteval je zahtevo Jerneja Kopitarja, ki je predvideval za vsak glas svojo črko. Ker je imela metelčica preveč in prezapletene znake (nekatere črke so bile prevzete iz cirilice), ni prišla v redno uporabo. Prepovedana je bila leta 1833.

LETA 1887 ROJEN IVAN MATIČIČ

PISATELJ († 1979)

Pisatelj Ivan Matičič je zagledal luč sveta v Ivanjem selu pri Rakeku. Po osnovni šoli na Uncu so ga starši poslali v Ljubljano, a po dveh letih je moral zaradi revščine šolo pustiti in se zaposlil kot stavec v tiskarni. V tiskarstvu je delal tudi po prvi svetovni vojni, začel pa je tudi pisati. Objavil je več zgodovinskih in ljudskih večerniških povesti (Moč zemlje, Fant s Kresinja, Petrinka). Po njegovih stopinjah je šla tudi hči Nada, ki je spomine na očeta popisala v knjigi Moja hoja z očetom (1987).

več:
S. Čuk, Ivan Matičič (1887-1979): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2019), 40-41.

LETA 1896 ROJEN RAJKO SLAPERNIK

SLIKAR IN RESTAVRATOR († 1975)

Študiral je slikarstvo na različnih akademijah. Prva leta po drugi svetovni vojni je delal pri Zavodu za spomeniško varstvo v Ljubljani. Leta 1948 je ustanovil amatersko slikarsko šolo in jo več let tudi vodil (med njegovimi učenci je bil tudi ljudski pisatelj in ljubiteljski slikar Ivan Malavašič). Slikal je krajine, tihožitja, portrete, avtoportrete, zgodovinske prizore. Po leta 1945 se je posvetil obnovi kulturnih spomenikov.

LETA 1901 ROJEN BOGOMIL GERLANC

UREDNIK ŠOLSKIH KNJIG († 1992)

Na tržaškem Kontovelu rojeni Bogomil Gerlanc je bil pred drugo svetovno vojno učitelj po raznih slovenskih krajih. Po vojni je deloval v uredništvih slovenskih založb. Pri Mladinski knjigi je imel na skrbi učbenike za osnovne in srednje šole ter nekatere knjižne zbirke (Moja knjižnica, Monumenta litterarum slovenicarum – faksimilne izdaje pomembnih besedil.

LETA 1921 ROJEN MARIJAN ZADNIKAR

UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN KONSERVATOR († 2005)

Rojen v Novem mestu, a je vse od leta 1922 živel v Ljubljani, kjer se je tudi šolal. Njegov oče se je ob stricu Sadnikarju navduševal za zbirateljstvo in tudi Marijanu zbudil zanimanje za zgodovino in umetnost. Zato se je odločil za umetnostno zgodovino. Med vojno je bil nekaj časa v italijanski internaciji, po vojni pa je končal študij pri  Francetu Stelétu in diplomiral na temo o romanski arhitekturi na Slovenskem, kasneje se je strokovno izpopolnjeval še na drugih univerzah. Največ se je posvečal romanski cerkveni arhitekturi, spada med vodilne umetnostne zgodovinarje raziskovalce in konservatorje prve povojne generacije pri nas. Delal je kot konservator na Zavodu za spomeniško varstvo in od leta 1997 tudi član SAZU. Napisal je številne strokovne razprave in knjige... Pri Ognjišču smo leta 1985 (in leto kasneje v ponatisu) izdali knjigo (monografijo) Lepote slovenskih cerkva, za katero je prispeval strokovno besedilo (fotografije so delo Jožeta Anderliča). To je nekakšen Zadnikarjev življenjski obračun z njegovih potovanj po starih cerkvah, povzetek štiridesetletnega konservatorskega dela in raziskav.

več:
S. Čuk, Marijan Zadnikar (1921-2005): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2021) 38-39.

LETA 1940 UMRL RUDOLF PEČJAK

PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK, učitelj in prijatelj mladih (* 1891)

Po gimnaziji in trgovski šoli se je odločil za učiteljski poklic. Kot učitelj je deloval najprej v Ribnici, nato v Ljubljani in Tržiču, zatem je bil okrajni šolski nadzornik v Kranju, nazadnje pa ravnatelj meščanske šole v Šentvidu nad Ljubljano. Po letu 1913 je začel pisati črtice, pesmi, igre in poučne spise za mladino. Vzgojne članke je objavljal v strokovnih revijah, napisal je tudi nekaj učbenikov. Veliko mladinskih odrov je uprizorilo njegovo dramo Kraljična z mrtvim srcem (1925). Njegov sin Vid (1929–2016) je bil pisatelj in psiholog.

LETA 1944 UMRL IVAN LAHARNAR

ORGANIST, SKLADATELJ (* 1866)

Skladatelj Ivan Laharnar, rojen na Šentviški Gori, je bil trgovec, krčmar in nekaj časa župan. Njegovo nadarjenost za glasbo so opazili domači duhovnik, ki so mu omogočili zasebni študij. Skladati je začel zelo zgodaj. Proti koncu življenja je Laharnar sestavil seznam svojih skladb: 252 tiskanih, 77 delno tiskanih, 273 v rokopisu. Večji del njegovih skladb je cerkvenih in so izšle v raznih pesmaricah. Njegova je priljubljena majniška pesem V sveto mesto nazareško.

LETA 1944 UMRL JANKO KRALJ

POLITIK, PUBLICIST IN UREDNIK (* 1898)

Po študiju prava je deloval na domačem Goriškem in sicer v duhu krščanskosocialnega gibanja; njegovi članki in razprave so bili posvečeni vprašanjem naroda ter socialnim in idejnim nasprotjem v družbi. Veliko je pisal o pojavu komunizma. Spisal je tudi knjižico Boji malega naroda. V njej opisuje trpko usodo in boje irskega naroda za neodvisnost. V zaključku je pokazal na podobnost slovenske in irske usode. Bil je obsojen na pet let konfinacije. Po kapitulaciji Italije (1943) je odšel v Rim.

LETA 2006 UMRL LUDVIK BARTELJ

DUHOVNIK, ZAMOLČANI FILOZOF (* 1913)

Rojen v Mirni Peči je po gimnaziji v Novem mestu študiral na teološki fakulteti v Ljubljani. Škof Rožman ga je leta 1937 posvetil v duhovnika in ga nastavil za kaplana na Dolah pri Litiji. Ob začetku druge svetovne vojne je bil premeščen v Kočevje, kjer je ostal do leta 1947. Zatem se je vrnil v Dole pri Litiji. Ludvik Bartelj se je že v gimnaziji zanimal za filozofijo in bral dela Franceta Webra. V bogoslovju se je pod vodstvom Aleša Ušeničnika poglobil v sholastično filozofijo. Med vojno se je vpisal na filozofsko fakulteto in študij končal leta 1946. Zatem je na podlagi Webrove filozofije razvil svoj pogled na Boga, globinski razum in zmožnost duha, ki ga je predstavil v desetih delih. Ludvik Bartelj je leta 1973 doktoriral; za disertacijo je bilo priznano njegovo delo Realni temelj izkustvenega sveta je Bog. Njegovo zadnje filozofsko delo Kaj je človek, je izšlo leta 2003.

LETA 2008 UMRLA ZMAGA KUMER

ETNOMUZIKOLOGINJA (* 1924)

Rojena v Ribnici na Dolenjskem je v petdesetih letih študirala slavistiko na ljubljanski filozofski fakulteti in na folklorno-zgodovinskem oddelku Akademije za glasbo v LJ. Raziskovala je slovensko pesemsko izročilo, posebej so jo zanimale pripovedne pesmi. Napisala je obsežno delo Vsebinski tipi slovenskih pripovednih pesmi (slovensko-nemško delo), ki je imelo odmev tudi v tujini. Drugo področje njenega dela pa je postala ljudska glasba: glasbila in godci – rezultat dolgoletnega dela, predvsem na terenu, je knjiga Slovenska ljudska glasbila in godci. V svojem življenju je izšlo 28 samostojnih knjig in številne razprave in članki v domačih in tujih revijah in časopisih. Vse svoje raziskovalno delo je povzela v knjigi Slovenska ljudska pesem (2002). Izšlo je tudi več pesmaric, ki jih je sestavila: Čez polje pa svetinja gre, Eno si zapojmo, ... sodelovala pa je tudi v radijski oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi na RA Slovenija. Za svoje delo je prejela tudi Herderjevo nagrado (na Dunaju 1992), doma pa Zoisovo in Štrekljevo nagrado ter Murkovo priznanje. Bila je častna članica Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.

več:
F. Bole, dr. Zmaga Kumer: Ljudske pesem je odsev mišljenja in čustvovanja slovenskega človeka: Gostja meseca, v: Ognjišče 3 (1980), 6-10.
B. Rustja, Komercializacija Valentinovega in še česa: Pogovor o..., v: Ognjišče 2 (1998), 30-31.
S. Čuk, Zmaga Kumer (1924-2008), Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2024), 40-41.

nekaj njenih misli:

• Nekdaj je veljalo, da je treba dano besedo držati, obljubo izpolniti, če je človek hotel biti poštenjak, na katerega se je mogoče zanesti. Nasprotno dejanje je bilo nečastno in človek brez časti je bil vreden prezira.
  
• Kot Božji materi pripisuje slovensko ljudstvo Mariji tolikšno ve­ljavo, da more izprositi pri Bogu domala vse, tudi kadar se zdi brez­upno.
  
• Zame je vera kot prevladujoča barva neke slike, kot tonaliteta neke skladbe - nanjo je uglašeno moje življenje v celoti, naravno in preprosto, brez pobožnjaštva ali kakršne koli pretiranosti.

LETA 2014 UMRL TOMAŽ ŠALAMUN

PESNIK, PREŠERNOV NAGRAJENEC (* 1941)

Tomaž Šalamun se je rodil v Zagrebu, potem pa se je družina selila (Ljubljana, Mostar) in se končno ustalila v Kopru. Tomaž je najprej sledil očetu in študiral medicino, a jo je kmalu zamenjal za zgodovino in umetnostno zgodovino na FF v Ljubljani. Tu je ob recitalu Daneta Zajca odkril svojo strast do poezije. Med priznane slovenske pesnike se je uvrstil leta 1966 z izidom pesniške zbirke Poker. Po letu 1970 se je preselil v ZDA,  kjer je napisal več kot polovico svojih zbirk. Američani so ga sprejeli za svojega in ga uvrstili kar med svoje pesnike. Na slovenskem veleposlaništvu v ZDA je bil  tri leta kulturni ataše, predaval je tudi na am. univerzah. Potem je nekaj časa živel v Mehiki ... Tomaž Šalamiun je eden najboljših in najbolj plodnih slovenskih pesnikov, saj je v svojih  skoraj pol stoletja pesnjenja  izdal okrog 50 pesniških zbirk, njegova dela pa so dostopna tudi v številnih prevodih in antologijah. Za svoje delo prejel številne nagrade: dvakrat Jenkovo, leta 1999 pa tudi veliko Prešernovo nagrado ... evropsko nagrado za poezijo v Münstru (2007) in zlati venec v Strugi (2009). Njegove pesmi so prevajane v več kot dvajset jezikov.

njegova misel:

• V različnih točkah življenja so me očarale različne stvari, ampak pravi čudež je tak čudež, ki se prirase in se potem imenuje ljubezen, prijateljstvo, zakon, zaveza ...

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1683 UMRL IVAN RATKAJ

DUHOVNIK JEZUITSKEGA REDA, MISIJONAR (* 1647)

Rojen na Ptuju, po rodu iz hrvaške plemiške rodbine, v mladosti je bil na dvoru Leopolda I. na Dunaju, vstopil k jezuitom in leta 1680 odšel v Mehiko kot misijonar. Deloval je v pokrajini Tarahumari (Chihuahuua) in napisal tri potopise o potovanju v misijone, o krajih in o običajih staroselcev. To so najstarejši opisi teh krajev, v tretjem je objavil tudi zemljevid – enega prvih - iz leta 1683 kot risbo na papirju.

LETA 1689 VALVASOR V SLAVI VOJVODINE KRANJSKE OBJAVI

SESTAVEK O LJUDSKEM SMUČANJU NA BLOKAH

"Ponekod na Kranjskem poznajo kmetje redek izum, kakršnega nisem videl še nikoli v nobeni deželi, marveč, da se spuščajo pozimi, ko leži sneg, po visokem hribovju z neverjetno naglico v dolino. V ta namen vzamejo po dve leseni deščici, četrt palca debeli, pol čevlja široki in približno pet čevljev dolgi. Spredaj sta deščici ukrivljeni in navzgor zavihnjeni. Na sredi je usnjat jermen, da se vtikajo noge vanj. K temu ima kmet še čvrsto gorjačo v rokah; to si nastavi pod pazduho pa se drži ob nji močno nazaj, da mu je za oporo in krmilo, in tako se driča, lahko bi zapisal tudi smuka ali leti po najbolj strmem pobočju."

LETA 1825 ROJEN JANEZ WOLF

SLOVENSKI SLIKAR († 1884)

Janez Wolf iz Leskovca pri Krškem je že v srednji šoli kazal veliko nadarjenost za risanje. Po viharni mladosti je študiral slikarstvo v Benetkah, kjer so ga pritegnili mojstri beneške renesanse. Ko se je vrnil v domovino, je odprl lastno šolo in z njo vplival na razvoj slovenskega slikarstva v smeri realizma. Slikal je predvsem za cerkve – stenske slikarije (freske) in oltarne slike. Njegovo najboljše delo je poslikava sten prezbiterija župnijske cerkve v Vipavi (1876/77), v katero je vključil portrete tedaj živečih Vipavcev.

LETA 1867 UMRL JOŽEF KOŠIČ

PORABSKI DUHOVNIK, PISATELJ, PESNIK, ETNOLOG, ZGODOVINAR (* 1788)

Prvi slovenski pisatelj na Madžarskem, ki je pisal posvetne poučne spise in pri tem moral uporabljati tudi nove besede. Te je prevzel iz štajerskega in kajkavskega hrvaškega govora, deloma pa je uporabljal tudi lastne. Zanimala ga je predvsem zgodovina Prekmurja in je avtor prve pokrajinske monografije ter pisec več slovenskih knjig. V slovenščino je tudi prevedel madžarsko slovnico. Župnikoval je na Gornjem Seniku, kjer je na tamkajšnjem pokopališču nagrobni spomenik, na cerkvenem zidu pa najdemo njegovo spominsko ploščo. V starem župnišču je na ogled tudi stalna razstava, postavljena v spomin slovenskim župnikom, ki so službovali v porabskih župnijah-

LETA 1943 ROJEN PETER KOŠAK

PESNIK († 1993)

Mariborčan, ki se je po maturi na prvi gimnaziji in začetku prava odšel v Graz, kjer je živela njegova mama. Leta 1964 je odšel v Avstralijo, prepotoval celino in delal kot bolničar v melburnski psihiatrični bolnišnici. Neozdravljivo bolan je odšel v Indijo, kjer je umrl med prijatelji guruji. Svoje pesmi je izdal v zbirki Iskanje, v njih opeva domovino, onostranstvo, majhnost, osamljenost, brezdomstvo ... Pesem Starčki je dobila prvo nagrado za moderno poezijo.

nekaj njegovih verzov

Vse je čisto / Čista je noč, čist je dan. / In vse je isto: / tržnica in samostan. // Vse je čisto. / Čista je pomlad, čista je jesen. / In vse je isto: / pesem in sen. // Vse je čisto. / Čisto je rojstvo, čista je smrt. / In vse je isto: / roža in vrt. // Vse je čisto. / Čisto je poletje, čista je zima. / In vse je isto: / snežinka rožmarin. (Čista istost)

Z obrazov sivih zidov / odpadlega ometa / s  prsti / zgrbančenih korenin / izpuljenih dreves, / onemoglih od obupnega napora / držeč zadnji kovanec življenja, // z glasovi / rjastih cevi / piskajočega vetra, / z očmi / zapuščenega gnezda, / z ohlapnimi žepi podočnic, / z nohti odsluženih ključavnic, / s pogledi / zaklenjenih ključavnic, /s koleni oguljenih držajev, / s kretnjo škripajočih duri / visečih s tečajev, / s postavami tavajočih vprašajev / se pomikajo / v sandalih opatov, / preozkih za meništvo, / pretesnih / za kurje oko bolečine, / spotikajo se kar tako - // in njih  srajce so sive, /  kot je izprano nebo; sive so hlače, / ohlapne ali pretesne, / neudobne za praznike; / prekratke ali predolge, / kar prav za predstavo slovesa, / klovnov brez občinstva - // tako cepajo vzdolž / po palubi kvadratov / kaznjenci mladosti - / pod nebom sivim / ko penzija življenja, / ki zastonj gleda / če vidi, / barvitost trepetajočega veselja - / ki zastonj prisluškuje, /tudi če zdavnaj več ne čuje, / hrupu oddaljujočih vozov, / že davno pozabljenih otroških iger, / nekje, za obzidanem obzorjem, / nekje, v daljavah mamljivih vonjav - / nekje, v višavah čakajočih mostov - // Čutila so instrumenti / brez razvedrila. / Družba je vsota / vseh kanalov, / brez navodila. / Okvir pa vlada, / skrinja pokrov drzava. // Nekdo se šali, / ugaša luči - / Gotovo ima ključ, / Skrit / globoko / v žepu. (Starčki)

o njem: (Tone Kuntner)

Ti si bil ena sama luč / in ena sama srčna dobrota. // Tak si zgorel, / odšel brez slovesa. / In s tabo je zginil / skrivnostni ključ: // kako biti ena sama luč / in ena sama srčna dobrota! / (Spomin na pesnika Petra Košaka)

LETA 1967 UMRL JOSIP RUSTJA

AGRONOM, PUBLICIST, KULTURNI DELAVEC (* 1894)

Iz rojstnih Skrilj na Vipavskem je po ljudski šoli odšel v Gorico na gimnazijo, od tam pa na Dunaj, kjer je študiral agronomijo. Med prvo svetovno vojno je kot ruski ujetnik delal na kmetijskem posestvu. Po vojni je bil zaposlen pri Kmetijski zadrugi v Trstu, zatem pri Zadružni zvezi v Gorici. Leta 1930 je na Travniku v Gorici odprl trgovino, kjer je več kot 35 let uspešnega poslovanja dajal nasvete kmetovalcem. Poučeval jih je tudi s strokovnimi članki v raznih slovenskih glasilih. Velikodušno je podpiral razne slovenske organizacije in njihovo delovanje.

LETA 1987 UMRL ROJEN RIKO DEBENJAK

SLIKAR IN GRAFIK (* 1908)

Doma iz Kanala ob Soči, šolal se je v Beogradu, kjer je leta 1937 končal slikarsko šolo in tečaje slikarstva. Veliko potoval in se izpopolnjeval v ilustraciji, grafiki ... in bil eden vodilnih predstavnikov Ljubljanske grafične šole, dober poznavalec tehnik in posebnosti tiskanja. Sodeloval je na številnih razstavah grafike doma in po svetu, nekaj njegovih del hranijo v kanalski galeriji (z njegovim imenom). Leta 1960 je prejel Prešernovo nagrado za grafiko ... Nekaj njegovih najbolj znanih ciklov: Panjske končnice, Istranke, Kraševke, Na morskem dnu, Nečke, Kamen, Sledi na ometu, Grebelca, Drevo-skorja-smola in Magične dimenzije. Njegov kip (Mirsad Begić)) stoji od leta 2008 pred galerijo.

LETA 1990 RAZGLAŠENI REZULTATI PLEBISCITA

O SAMOSTOJNOSTI IN NEODVISNOSTI SLOVENIJE

Na današnji dan so bili razglašeni izidi plebiscita o samostojni in neodvisni Sloveniji. Ob izjemni volilni udeležbi (90,8 odstotka volivcev) je za samostojno državo glasovala velika večina (88,5 odstotka) državljanov ali 1.289.369 volivcev. Slovenski parlament je sklenil, da bomo 26. december v naši državi praznovali kot "dan samostojnosti", leta 2005 pa ga je preimenoval v »dan samostojnosti in enotnosti«.

pripravlja: Marko Čuk

Sem Sonja in imam težavo in res ne vem, na koga naj se obrnem. Problem je moja starejša sestra, ki je stara nekaj nad trideset let. Ima moža in dva prekrasna predšolska otroka. Bili so zgledna družina, ona je bila odlična žena in mama. Skrbna do svojih otrok, vedno so skupaj hodili na dopuste, na izlete za vikende, ničesar jim ni manjkalo. On ima dobro službo, ona pa je bila večinoma doma z otrokoma. Nekaj malega je vmes delala za določen čas. Res bi lahko rekla, da so bili popolna družina. V marsikaterih očeh.

Problem pa je nastal kmalu po rojstvu drugega otroka. 'Prijateljica' ji je priporočila, naj se z njo udeležuje nekih srečanj. Da ona hodi tja in da bo spoznala super človeka, ki ji lahko spremeni življenje, da bo srečna itd. In kot človek, ki je v življenju vedno nekaj iskala (joga, razne diete ...), je res šla. Vodja te skupine naj bi bil nekakšen prerok, bog, učitelj oziroma narekovalec njihovega življenja. Govori in razlaga jim Sveto pismo. Jih uči, kako morajo živeti, da morajo biti dobri... Sliši se vse lepo in prav. Kar on reče, je sveto. Dobesedno jo vodi. To je pripeljalo tako daleč, da je sploh več ne poznamo. Ni se dalo z njo več pogovarjati o nobeni drugi stvari kot samo o tem. Ni znala in ne zna več odgovoriti niti na navadna vprašanja, ampak odgovarja le tako, kot jo je on naučil, da mora odgovoriti. Postala je čisto drug človek, kot bi bila na novo sprogramirana, in ne vidi nič drugega kot samo to. Že nekajkrat sva se prej sporekli glede tega, vendar ji nihče ni prišel do živega. Tudi mož ji nikakor ni mogel tega preprečiti in ne starši. Nihče. Vedno nas je zabila nazaj, da hoče biti samo dobra in zakaj tega ne bi smela, saj dela dobro za vse. Stvar je bila zadnje čase vedno slabša. Začela je zanemarjati otroke, tudi po tri ali štirikrat na teden se je vozila tudi petdeset km daleč na njihova srečanja. Začela pa je s sabo voziti tudi otroke, sploh starejšo punčko. Domov sta se vračali tudi sredi noči. Ampak njej se je to zdelo normalno. Če smo ji rekli, da to ni dobro, da morajo taki otroci takrat že spati, je imela zmeraj pripravljen odgovor. Tudi dom je čisto spremenila. Povsod je imela sicer božje podobice, pa blagoslovljeno vodo ... knjigo tega učitelja pa je imela ves čas pod blazino ... Če je potrebovala kakšen nasvet, na primer, kaj naj naredi, ker sin kašlja, je pisala temu učitelju. Imajo tudi svoje molitve, neprestano so si pisali po elektronski pošti. Stalno je bila pri telefonu. Skratka, popolnoma je zabredla v to in videla je samo to. Pripeljalo je do tega, da je rekla možu, če bi bil on dober mož, bi vzel kredit, da bi ona lahko povrnila vse dolgove, ki jih ima. On seveda o teh dolgovih ni vedel nič. In mu je bil to rdeč alarm, da je sedaj potrebno res nekaj ukreniti, ker je to preseglo že vse meje. Rekel ji je, da je dovolj, naj neha s tem, da ne ve, v kakšne kremplje je padla, in naj se odloči, kaj ji pomeni več: tista srečanja ali družina. In se je odločila seveda za tega učitelja, zapustila otroka, moža in odšla. Za otroke se dobesedno ne zanima nič več. Pravi, da lahko preživi tudi brez njih, ker zanje moli. Domov pa se vrne, če gre njen mož pred tega učitelja na kolena in mu da ne vem koliko denarja. To naj bi bila zanj kazen, ker jo je nagnal od doma. Dodala je še, da ji nima pravice vsiljevati, kaj bo ona počela, mislila ... Otroka jo pogrešata in ne vem, kako to, da se ne zaveda, kakšno škodo jima dela. Kako je mogoče, da človek tako globoko zabrede, in kako je mogoče, da jo ima ta človek dobesedno 'na vrvici' in upravlja z njo? Zadnja sporočila, s katerimi smo jo poskušali prepričati, naj se vrne, so bila polna grdih besedi in groženj, tako da ne vidim nobene dobrote in nobenih krščanskih naukov! Mislim pa, da jih s tem ta človek pritegne, ko pa so že tako daleč, da mu vse verjamejo, pa naj reče karkoli, je to zanje sveto in prav.

Res ne vem, kaj lahko storimo, kdo ji lahko pomaga. Radi bi pomagali, pa ne vemo kako. Mogoče poznate kakšno podobno zgodbo, kakšnega človeka, ki se je rešil tega?

Sonja

Četudi sprašujete zelo konkretno, bom tokrat odgovoril bolj splošno, ker je pismo bilo napisano v času največje krize in stiske vaše sestre, ki je, kot pišete, že prej nekaj iskala (razne diete, joga ...). Tako bo splošnejši odgovor morda še koga nagovoril. Prvenstven problem morda ni v omenjeni skupini, ampak v sestri in v njenem odnosu z možem in odgovornosti do otrok, kot sami ugotavljate. Upam, da je najhujše že mimo in da se je sestra vrnila k možu in otrokoma, kar pa ne pomeni, da ni tudi pri nas trajnih odhodov iz zakona in žal tudi od otrok, saj so statistike o razvezah zelo visoke in vemo, da so največje žrtve staršev prav nedolžni otroci. S problematiko današnjega ranjenega človeka kot posameznika in zakonskega para se ukvarjajo številni strokovnjaki: psihologi, psihoanalitiki, psihoterapevti, socialni delavci, psihiatri. Znano je, da so po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije tudi anksiozno-depresivne motnje pri današnjem človeku zelo pogoste in je zato tudi povpraševanja veliko. Žal se ob strokovnih delavcih pogosto ponujajo 'priučeni', večkrat šarlatanski, novodobski (new age), šamanski in drugi ponudniki, ki žal ponujajo nestvarne, hitre in 'instant' rešitve.

Hvala Bogu je v Sloveniji vse več visokošolskih ustanov, ki strokovno izobražujejo strokovnjake za zdravljenje in svetovanje, za mediacijo (posredovanje in reševanje v sporih) in tako posameznikom kot zakonskim parom lahko strokovno pomagajo. Poleg medicinske fakultete, ki specializira psihiatre, tudi nekatere humanistične fakultete usposabljajo svoje slušatelje na dodiplomskem in podiplomskem študiju za klinične psihologe, psihoanalitike, psihoterapevte in socialne delavce. Mnogim pomaga k zdravljenju logoterapevtska, drugim je morda bližja psihoterapevtska ponudba in lahko bi še naštevali. Naj samo omenim, da ima tudi Teološka fakulteta v Ljubljani Inštitut za psihologijo in sociologijo religije ter zakonsko in družinsko terapijo s pomočjo relacijske psihološke teorije. Njihovi diplomanti ponujajo svojo pomoč svetovanja v različnih inštitutih in centrih v Sloveniji: Frančiškanski družinski inštitut v Ljubljani, Družinski center Mir v Mariboru, Zakonski in družinski inštitut Krog v Kranju, Družinski inštitut Bližina v Celju in drugod. Zanimiva in za mnoge koristna je tudi spletna ponudba: https://iskreni.net/

Mnogim zakoncem so zelo dragocene zakonske skupine, ki so bodisi samostojne ali pa izhajajo neposredno ali posredno iz cerkvenih (eklezialnih) gibanj (Zakonci za Kristusa, Družina in življenje, Najina pot, Marijino delo itd.) in na temelju razodetja, predvsem evangelija, poglabljajo svoj odnos in svojo vedno globljo pripadnost. V njih najdejo zakonci v pogovorih z drugimi pari odgovore za svoje verske, čustvene, zakonske in družinske probleme. Zdi se, da je dandanes potrebno, da si zakonci bolj prisluhnejo kot včasih, kajti človek (mož in žena) ima večje potrebe, da je slišan, saj se prav v zakonskih skupinah zakonski par najlažje nauči poslušati in slišati drug drugega. Vsak zakonec ima potrebo, da je cenjen, spoštovan in vrednoten, saj se drugače čuti nesprejetega, nepomembnega in čustveno nepotešenega. Prav v skupini se ob drugih parih lažje zave svoje šibkosti in ranjenosti in se lažje tudi čustveno odpira in korigira. Pristen zakonski dialog je za zakonca ne samo nujno potreben, ampak je tudi za oba zdravilen.

Zraven naštetih pa imamo številne druge, tudi novodobske (new age) ponudbe, ki so pogosto strokovno zelo vprašljive, večkrat šarlatanske in lahko tudi izkoriščevalske. Že davnega leta 1998 so bila predstavljena različna takratna novodobska gibanja v zahodnem svetu (Verstva, sekte in novodobska gibanja, Mohorjeva družba, Celje 1998) z dodatkom pri nas v Sloveniji (V. Š. , Ponudba na Slovenskem, str. 295-426). Večina navedenih ponudb, ki imajo zelo vabljive naslove, še obstaja, druga usihajo, o tretjih pa danes ni več ne duha in ne sluha. Nastajajo pa tudi nove ponudbe takega svetovanja.

Nekatera od teh gibanj so bila tako za zakon kot za družino usodna. Poznam primer, ko je mož in oče zapustil ženo in sina in jima napisal pisemce, da ga duhovi kličejo, in je odšel v ašram in se ni več vrnil. V drugem primeru je mož zapustil ženo in družino in se pridružil 'terapevtski' skupnosti Sai Baba, in se vsak dan vozil mimo svoje bivše domačije v službo in se nekaj let ni smel oglasiti pri svoji 'prvi ženi'. Ko mi je razlagal svojo nekajletno zgodbo, ko ga je sicer ta 'mojstrica' že odslovila, je še vedno menil, da je ona dobra in je kriv satan, ki naj bi mojstrico zapeljal, da se je tako spremenila. Kljub temu, da ga je 'prva žena' po odslovitvi iz 'terapevtske skupnosti' sprejela v nekdanji skupen dom, je ta še vedno bivšo manipulantko opravičeval. Fant, ki se je pridružil Združitveni cerkvi Korejca Moona, znanega po množičnih porokah, mi je po nekem predavanju o sektah in novodobskih gibanjih v pogovoru zaupal, da je še prestrašen, kaj, če se mu bodo bivši kolegi maščevali. Znano je tudi manipuliranje Kitajke Aiping Wangove, ki je kar nekaj Slovenk in Slovencev, speljala, da so odšli v Novo Zelandijo, od koder so se, ko so spoznali, da so bili izigrani, vrnili. Kljub moževemu prizadevanju, da bi se članica Kroga prijateljev Bruna Gröninga vrnila k njemu, nista več mogla zaživeti zakonskega in družinskega življenja.

Znana je tudi 'karizmatična' Slovenka, ki se je po zapustitvi Wangove navdušila za Sai Babo, pozneje za škotskega ezoterika Benjamina Cremeta, ki bi naj obljubljal Kristusov skorajšnji prihod itd. S svojimi privrženci, s katerimi je vsak dan meditirala, je potovala tudi k hrvaškemu duhovniku Zlatku Sudcu in o tem objavila reportažo v enem izmed slovenskih dnevnikov. Pozneje je vodila, tudi druge svoje oboževalce v Medžugorje in drugam in tako zameglila celostnost ponudbe. Mnogi od ponudnikov omenjajo, da lahko ostanejo kristjani, četudi se njim pridružijo. Tako da se tudi številni kristjani, predvsem manj poučeni, v njeni enolončnici niso znašli. Lahko bi našteval različne šamanske in druge ponudbe.

Ugotavljam pa, da se je tisti zakonski par lažje ohranil kot par, če sta oba iskala pomoč pri isti skupini, četudi vprašljivi, in sta se potem tudi lažje od nje skupaj poslovila in zaživela spet krščansko duhovnost. Sicer pa to velja tudi za pripadnost h katoliškim cerkvenim gibanjem, kjer par lahko bolje funkcionira, če sta oba zakonca člana istega katoliškega cerkvenega gibanja ali združenja (npr. Marijino delo, Emanuel, neokatehumenat, Prenova v Duhu, Frančiškov svetni red itd.).

Na koncu bi rad poudaril, da je silno pomembno, da si zakonca prisluhneta, saj vedno velja, da otrokom največ podarita, če zdravo in ljubeče komunicirata in se imata rada. Duh sebičnega ali bolestnega individualizma razdira zakonsko zavezo, zakonski dialog pa je božji dar, ki zakoncema omogoča in pomaga zoreti in uresničiti zakonsko brezpogojno odločitev in nepreklicno in trajno zakonsko zavezo.

Vaši sestri in njenemu možu bi gotovo lahko pomagala katera od strokovnih zakonskih svetovalnic ali pa morda že kvalitetna zakonska skupina.

Vinko Škafar

LETA 1491 ROJEN IGNACIJ LOJOLSKI

ŠPANSKI DUHOVNIK, USTANOVITELJ JEZUITOV, SVETNIK († 1556)

Njegova življenjska pot se je pričela leta 1491 na gradu Lojola v baskovski provinci na severozahodu Španije, kjer se je rodil kot dvanajsti ali trinajsti (in zadnji) otrok podeželskega plemiča. Pri krstu je dobil ime Inigo, se v mladosti navduševal za viteško in pustolovsko življenje, bil je neustrašen bojevnik, ranjen pri obrambi Pamplone... Med zdravljenjem je prebiral Življenje svetnikov in se odločil da bo posnemal viteze nebeškega Kralja ...

več o njem preberite v rubriki pričevalec evangelija

nekaj njegovih misli

• Učlovečena božja Beseda, nauči me velikodušnosti: da ti služim, kakor ti zaslužiš, da ti dajem, ne da bi štel, da se borim, ne da bi gledal na rane, da delam, ne da bi iskal počitka, da se razdam, ne da bi iskal drugega plačila kakor zavest, da  sem izpolnil tvojo sveto voIjo.
  
• V nekaterih primerih je bolje molčati kot pa govoriti. Ni potrebna zgovornost za obrambo tam, kjer nas resnica brani.
  
• Kdor gre za Bogom, hodi vedno najbolj varno. Ko bi marsikdo vedel, kaj je Bog hotel napraviti iz njega, ko bi v najodločilnejših urah svojega življenja prisluhnil božjemu glasu!
  
• Tisti, ki ga tare pobitost, naj misli, kako ima dovolj milosti, da se je zmožen z njo korenito postaviti po robu vsem svojim nasprotnikom in se utrditi v svojem Stvarniku in Gospodu.
  
• Človek je zato ustvarjen, da bi slavil in častil Boga, mu služil in tako rešil svojo dušo. Drugo na zemlji je ustvarjeno za človeka in da mu pripomore doseči ta cilj, za katerega je ustvarjen.
  
• Gospod, vsi ljudje so tvoji otroci in imajo prostor v tvojem srcu, torej morajo imeti prostor tudi v mojem srcu.
  
• Ljubezen je v tem, da človek deli, kar ima in kar je, s tistimi, ki jih ljubi.
  
• Duše ne nasiti in ne zadovolji obilnost znanja, temveč notranje čutenje in okušanje stvari.
  
• Kakor kamen ne ve, kaj bo kipar naredil iz njega, kipar pa že v duhu gleda umetnino, tako največ ljudi ne sluti, kaj bi Bog naredil iz njih, če bi se ne ustavljali božji milosti.
  
• Knjig ne presojajte po tem, kar obetajo v uvodu, ampak po tem, kar dosežejo pri bralcu ob sklepu.
  
• Ljubezen se mora uveljaviti bolj v dejanjih kakor pa v besedah. Ljubezen je v medsebojnem dajanju, da namreč, kdor ljubi, tistemu, ki ga ljubi, daje in podeljuje, kar ima in premore; z druge strani pa prav tako ljubljeni tistemu, ki ljubi.
  
• Človek se pri jedi v mislih zazre v Kristusa, našega Gospoda, kako z apostoli je in pije, gleda in govori; skuša ga posnemati.
  
• Nihče od nas ne sluti, kaj bi Bog naredil iz njega, če bi se mu popolnoma prepustil.

LETA 1524 UMRL VASCO DA GAMA

PORTUGALSKI POMORŠČAK IN ADMIRAL (* 1460  ALI 1469)

Eden najuspešnejših evropskih raziskovalcev v času odkritij novih dežel, vodja prve odprave, ki je iz Evrope priplula do Indije. Z obplutjem Afrike je Portugalski odprl pomorsko pot do Indije in na Vzhod.

LETA 1798 ROJEN ADAM MICKIEWICZ

NAJVEČJI POLJSKI PESNIK († 1855)

Začetnik in največji pesnik poljske romantike je Adam Mickiewicz. Kot dejaven domoljub je moral zapustiti Poljsko in je deloval v Švici in Franciji. Njegova zgodovinska pesnitev iz časa Napoleonovega pohoda na Rusijo Gospod Tadej (1834) je postala poljski nacionalni ep.

njegovi verzi:

• Je Mojster, ki je v zbor zbral vse duhove, / v njih spev vsa srca uglasil kot zvonove, / navil, strunar, na strune vse prvine,/ udaril vanje vihre, gromovine / in eno pesem svira v večnost časa - / a svet dojel ni v spevu niti glasa... // Je Mojster, ki poslikal svod neba je, / odraz podob odbil v voda gladine, / vzor piramidam vrezal v vrh gora je / in jih odlil v dnu zemlje iz kovine, / že v veke Mojster v tem se razodeva - / a svet še ene misli ne umeva... // Je Mojster sloga: v nekaj besedi je / zajel vso snov o božji veličini, / dejanj je svojih knjigo in vizije / pojasnil z glasom, čudeži in čini, / doslej je svetu segal čez vse meje - / zdaj svet prezira ga, za brata šteje... // Pozemski mojster, kaj so tvoja sila, / podobe, kipi, tvoja izrazila? / In pritožuješ se, če kdo med brati / ti misli, del, besed ne ume brati? / Poglej na Mojstra: trpi, božji sine, / neznan in nepriznan od povprečnine!

LETA 1829 ROJEN BENJAMIN IPAVEC

SKLADATELJ IN ZDRAVNIK IZ RODBINE SKLADATELJEV IPAVCEV († 1908)

Rodbina Ipavcev iz Šentjurja pri Celju, katere korenine segajo v Belo Krajino, je slovenski glasbi "podarila" štiri skladatelje, ki so bili po poklicu vsi zdravniki. Benjamin velja ob Antonu Foersterju in Franu Gerbiču za glavnega predstavnika slovenske glasbene romantike. Večji del življenja je služboval kot zdravnik v Gradcu (zadnjih 27 let je bil primarij v otroški bolnišnici), kjer je umrl in tam je tudi pokopan. Od vseh Ipavcev je bil najbolj plodovit. Največje dosežke, sodijo strokovnjaki, je ustvaril v vokalni liriki; s samospevi na besedila slovenskih pesnikov (Prešerna, Jenka, Gregorčiča, Murna) je dosegel evropsko višino in si prislužil vzdevek 'slovenski Schubert'. Napisal je tudi dve večji deli: opereto Tičnik (1862) in prvo slovensko opero z zgodovinsko snovjo Teharski plemiči (1891), za katero je libreto zložil pesnik Anton Funtek. Benjamin Ipavec je dejavno (kot zborovodja) sodeloval v čitalnicah v Celju, Ljubljani in Mariboru.

... več o njem in rodbini Ipavec preberite v rubriki obletnica meseca 12_1993

LETA 1853 ROJEN FRANC KOS

SLOVENSKI ZGODOVINAR († 1924)

Ko se začenja v zadnjih desetletjih 19. stoletja slovensko kritično zgodovinopisje (Franc Kos in njegova generacija, ki je začela sistematično zbirati vire in jih kritično pretresati ter tako postavila spoznavanje slovenske preteklosti na trdna tla), se je takoj vnovič uveljavila koncepcija skupne zgodovine slovenskega naroda, po kratkem posebnem zanimanju za politično zgodovino pa tudi vse močnejše usmerjanje v probleme gospodarske in družbene, posebej pa tudi kolonizacijske zgodovine na slovenskih tleh, zlasti za dobo od narodnega prebujenja naprej v povezanosti s kulturno in literarno zgodovino. (Bogo Grafenauer, Zgodovina Slovencev)

Pisatelj Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, kako se je rodila njegova zgodovinska povest Pod svobodnim soncem. "Leta 1903 sem bil pri Kreku. Pred seboj je imel Kosovo gradivo, ki je izšlo tedaj. Takoj me je vprašal: 'Fantič, ali si to prebral?' - 'Nisem je še.' - 'Beri in študiraj!' Imel je odprto tam, kjer Sloven odgovarja: 'Doklercajt (tako je rekel Krek) je kaj sonca in doklercajt je kaj mečev, se Sloven ne poda.' Samo to mi je navedel. Nato je rekel: 'Vidiš, v naši stari zgodovini je polno imenitne snovi za vas pismarje, kralje fantazije. Loti se kaj takega!"' Zbiratelj tistega gradiva, ki ga je imel pred sabo Krek, je bil zgodovinar Franc Kos, ki se je rodil na današnji dan.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 12_2003

LETA 1863 UMRL WILLIAM MAKEPEACE THACKERAY

ANGLEŠKI PISATELJ (* 1811)

Rojen v Indiji, kjer je preživel tudi svoje otroštvo, velja za očeta tako imenovanega viktorijanskega romana. Bič svojega peresa je zavihtel nad malomeščanskimi višjimi sloji. Njegovo najpomembnejše delo je roman Semenj ničevosti (1847/48), s katerim je pisatelj v marsičem postavil ogledalo tudi današnjemu času, saj se 'semenj ničevosti' nadaljuje.

LETA 1874 UMRL JOSIP PODMILŠAK

IMENOVAN TUDI ANDREJČKOV JOŽE, PISATELJ (* 1845)

Manj kot trideset let je živel Josip Podmilšak, pa ga naša slovstvena zgodovina uvršča med najplodovitejše ljudske pripovednike. Znan je pod pisateljskim imenom Andrejčkov Jože. Bil je učenec Josipa Jurčiča: po zgledu njegovih Črtic iz življenja našega naroda je od leta 1860 objavljal svoje Črtice iz življenja na kmetih. Njegovo najbolj znano delo je povest Žalost in veselje (1870), ki je dolgo veljala za eno najbolj priljubljenih ljudskih knjig.

LETA 1885 ROJENA LILI NOVY

PESNICA IN PREVAJALKA POEZIJE († 1958)

"Živeti - umreti - živeti- / saj konca nikoli ne bo," je svojo vero v življenje po smrti v pesmi Hodim izpovedala slovenska pesnica in odlična prevajalka Lili Novy. Pisala je tudi pesmi za otroke, ki so po njeni smrti izšle v dveh zbirkah: Pikapoka (1968) in Majhni ste na tem velikem svetu (1973). Obiskovala je šole in otrokom brala svoje pesmi.

... več o njej si preberite v rubriki obletnica meseca 03_1998

... nekaj njenih verzov:

• Vsak jo nosi, neko rano, / ki jo vsakemu zastira, / materi celo prikriva. / Z lastno jo krvjo izpira, / z lastno solzo jo umiva / sam.
  
• Hodim in dvigam glavô / preganjam pretečo prikazen / in strah, ki je jalov in prazen. / Živeti – umreti – Živeti – / saj konca nikoli ne bo.
  
• Slovo je vse. Ni rojstvo že slovo / od matere, ljubezen od zasnutka / ljubezni? Ni življenje vse zato / tako lepo, / ker je slovo od vsakega trenutka?
  
• Jesen. Znova slutim vso višino / in čutim vso globino kot drevo, / ki mu razklala strela je sredino / in ki odmira in mu je lepo.

LETA 1887 ROJEN IVAN MATIČIČ

PISATELJ († 1979)

Izučil se je tiskarstva in pred prvo vojno delal v Celovcu, med vojno je bil avstrijski vojak, po njej pa je našel zaposlitev v Ljubljani. Po drugi vojni je začel poučevati tiskarstvo na grafični šoli v Ljubljani. Sestavil je Slovarček slovenskih tiskarskih izrazov za tiskarne in knjigoveznice, pisal pa tudi prozo. Doživetja v prvi svetovni vojni je popisal v reportažni knjigi Na krvavih poljanah. Po uspehu te knjige je vztrajal pri zgodovinski povesti (V robstvu, Ognjena žica, Živi izvir), znana je koroška povest Moč zemlje ... Prav v kmečki povesti je bil najbolj močan in tako velja za enega najplodovitejših predstavnikov. Nekaj naslovov: Životarci, Petrinka, Dom v samori, Fant s Kresina, Rezinka ...

LETA 1914 ROJEN JOŽEF ŽABKAR

DUHOVNIK, NADŠKOF IN DIPLOMAT, PRVI PAPEŠKI NUNCIJ SLOVENSKEGA RODU († 1984)

Rojen je bil v Ljubljani, mladost pa je preživel na Jesenicah (oče je bil lekarnar in župan), leta 1933 je maturiral v Ljubljani in vstopil v bogoslovje. Teologijo je študiral v Innsbrucku in na Gregoriani v Rimu (doktorat iz cerkvenega prava). Duhovnik je postal 23. septembra 1939 v Ljubljani. Med vojno je nadaljeval študij v Rimu. Kot prvega Slovenca so ga sprejeli na akademijo, kjer se šolajo vatikanski diplomati. Leta 1948 je že v službi na vatikanskem diplomatskem predstavništvu v Pragi, po tamkajšnjem državnem udaru se preseli v Kongo, a ga zaradi bolezni kmalu pokličejo v Rim, kjer vrsto let opravlja pomembne naloge. Leta 1967 postane stalni opazovalec apostolskega sedeža pri UNESCO v Parizu, naslovni škof  pri Gospe Sveti (Virunum) in apostolski pronuncij na Finskem in apostolski delegat za skandinavske dežele (takrat je bil tam pri njem v službi tudi sedanji apostolski nuncij v Sloveniji Juliusz Janusz). Kasneje zaradi bolezni do konca življenja ostane v Rimu kot svetnik na državnem tajništvu. Med diplomati je užival velik ugled, bil je zelo izobražen in govoril je vse glavne evropske jezike. Pokopali so ga v družinski grobnici v (stari) Gorici. Na pobudo sorodnikov pa so 13. oktobra 2012 njegove posmrtne ostanke prenesli na ljubljanske Žale, kjer čaka vstajenja na duhovniškem pokopališču ...

LETA 1994 UMRL JANEZ JENKO

PRVI ŠKOF OBNOVLJENE IN POVEČANE KOPRSKE ŠKOFIJE (* 1910)

"Po božji odredbi je prva naloga škofa oznanjevanje evangelija. Vernikom, zaupanim njegovi skrbi, oznanja vero, ki jo je treba sprejeti in po njej uravnavati svoje življenje," je zapisal dr. Janez Jenko, prvi škof obnovljene in povečane koprske škofije v svojem pismu vernikom ob vzpostavitvi njene samostojnosti (17. oktobra 1977). Močno izstopajoča lastnost škofa Janeza Jenka je bila njegova pravovernost - zvestoba neokrnjenemu evangeljskemu nauku, kakor ga ohranja in iz roda v rod posreduje cerkveno učiteljstvo, škofje v občestvu s papežem. Tega se je držal že pred nastopom škofovske službe, v kateri si je kot vodilo izbral geslo "Vera - zmaga" (Fides - victoria) po besedah apostola Janeza: "Zmaga, ki premaga svet, je naša vera" (1 Jn 5,4). Po tem geslu se je dosledno ravnal. Njegov naslednik škof Metod Pirih je ob njegovem pogrebu (28. decembra 1994) dejal: "Škof Janez je trdno veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in trd življenjski boj v zmago." Ob obletnici njegovega rojstva smo Bogu hvaležni za pogumno pričevanje tega naslednika apostolov, moža trdne vere, ki je bil močna opora svojim duhovnikom in vernikom.

... več o njem preberite v pričevanju 05_2010

nekaj njegovih misli:

• V Bogu je vse človeštvo ena sama velika družina, v kateri vlada zakon medsebojne ljubezni in vzajemne pomoči.
  
• Bog zahteva od ljudi, tudi našega časa, da se sami trudijo pri reševanju življenjskih vprašanj, Cerkev pa lahko s svojo modrostjo in nadnaravnimi sredstvi vedno najuspešneje pomaga.
  
• Če hočemo svojo nalogo krščanskega pričevanja dobro opravljati, moramo vedeti, kaj morajo kristjani danes delati. Bog nagrajuje predvsem našo dobro voljo in ne zunanjih uspehov.
  
• Za Kristusa moramo ogreti človeka tako, da ne vidi v njem samo najvišje resnice, ampak tudi največjo vrednoto in da začuti zanj največjo privlačnost.

LETA 1995 UMRL LOJZE KRAKAR

PESNIK, PREVAJALEC, LITERARNI ZGODOVINAR IN ESEJIST (* 1926)

Življenjska pot tega Belokranjca, pesnika, prevajalca, literarnega zgodovinarja in esejista, je bila zelo razgibana. Po diplomi na ljubljanski slavistiki si je nekaj let služil kruh kot urednik raznih listov, deset let je bil lektor za slovenščino v Frankfurtu in tam je 1970 doktoriral. Službo profesorja je dobil na filozofski fakulteti v Zadru. Njegov pesniški razvoj je potekal od povojnega graditeljskega aktivizma do razočaranja in resignacije, o čemer priča naslov njegove druge pesniške zbirke Cvet pelina (1962).

nekaj verzov:

• Sonce, nagni bliže svoj obraz, / poglej to prst, ki jo suši tvoj žar, / povej, ne bo li mar to naš najlepši dar / za vse, ki ljubimo jih — in za nas? // Če ne verjameš nam, užgi močneje, / da teklo s hrbtov bo kot kri iz ran, / pa veš, vso moč, kar jo imaš, zaman / raztresaš tod — srce topleje greje. // Povabimo vsak dan te k sebi v vas, / saj si popotnik širnih, daljnih cest, / in kamor prideš, vsem povej na glas, // kaj zmore človek, klicu duše zvest. / Pokaži vsem, ki ne vedo o nas / svoj smeh in reci: to je njih povest! (Beseda soncu)

LETA 2002 UMRL TINE LOGAR

RAZISKOVALEC SLO. NAREČIJ (DIALEKTOLOG), JEZIKOSLOVEC (* 1916)

Študij slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani je Tine Logar leta 1940 kronal z disertacijo o svojem domačem, horjulskem govoru. Po vojni je vse do upokojitve leta 1978 predaval zgodovino slovenskega jezika in dialektologijo. Bil je predsednik glavnega uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Po Franu Ramovšu je Tine Logar najpomembnejši slovenski dialektolog: za slovenski lingvistični atlas je zapisal nad 300 govorov. Skupaj z Jakobom Riglerjem je izdal Karto slovenskih narečij (1983).

LETA 2009 UMRL JOŽE ŠIFRER

LIT. ZGODOVINAR IN KRITIK (* 1922)

Rodil se je v kmečki družini v Žabnici pri Kranju. Leta 1949 je na Univerzi v Ljubljani diplomiral slavistiko. Najprej je poučeval na Tehnični srednji šoli v Ljubljani, leta 1952 so ga premestili na Jesenice. V letih 1950–1970 je bil ravnatelj jeseniške gimnazije, ki je pod njegovim vodstvom postala ugledna srednješolska ustanova. Leta 1973 se je moral posloviti od prosvetne službe. Pisati je začel leta 1954. Njegovo najpomembnejše delo je bilo urejanje zbranega dela Frana Saleškega Finžgarja.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1567 UMRL SEBASTIJAN KRELJ

JEZIKOSLOVEC, TEOLOG, PROTESTANTSKI PRIDIGAR, PREVAJALEC IN PISATELJ (* 1538, VIPAVA)

Med slovenskimi protestantskimi pisci so poleg Primoža Trubarja (1508-1586), očeta slovenske tiskane besede, najbolj zaslužni in znani še trije: Jurij Dalmatin (1547-1589), ki je opravil velikansko delo s prevodom celotnega Svetega pisma v slovenščino (1584); Adam Bohorič (1520-1598) je spisal prvo slovensko slovnico Zimske urice (1584); Sebastijan Krelj (1538-1567) pa si je prizadeval za izboljšanje slovenskega jezika in pisave. Literarni zgodovinar Mirko Rupel, dober poznavalec naše protestantske književnosti, je zapisal: "Sebastijan Krelj je bil človek s širšimi pogledi kakor Trubar, ostrejši mislec, manj zgovoren, a bolj rezek v polemiki. Bil je bolj učen teolog kakor praktičen dušni pastir. Njegova največja zasluga je izpopolnitev pisave in knjižnega jezika. Ker je moral (zaradi prezgodnje smrti) odložiti pero, ko je komaj nakazal nove smernice, je upravičeno trditi, da bi krepkeje uveljavil svoje jezikovne reforme, ko bi mu bilo dano daljše življenje."

... več o njem v rubriki obletnica meseca 12_2007

LETA 1818 ROJEN ŠTEFAN KOCIANČIČ

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, LEKSIKOGRAF IN ZGODOVINAR († 1883)

Vipavski rojak Štefan Kociančič, jezikoslovec, zgodovinar in profesor Svetega pisma, se je naučil okoli trideset jezikov, najljubša mu je bila hebrejščina, ki jo je tako obvladal, da je v njej zložil nekaj pesmi. Leta 1846 je postal profesor Svetega pisma stare zaveze in semitskih jezikov v goriškem bogoslovju. Bogoslovce je navduševal za slovenski jezik in jih spodbujal k pisanju. Sam je spisal v slovenščini najprej nekaj šolskih knjig, pozneje več poljudnih spisov spodbudne, poučne in zabavne vsebine.

LETA 1873 ROJEN BLAŽENI VLADIMIR GHIKA

DUHOVNIK, MUČENEC, BLAŽENI († 1954)

»Današnje slavje hoče biti preroško znamenje sprave in miru ter spomin na žalostno preteklost, ki se na noben način ne sme ponoviti, pa tudi pripravljenost za graditev prihodnjega upanja, bratskega občestva, svobode in veselja,« je dejal kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov pri maši v romunskem glavnem mestu Bukurešti 31. avgusta 2013, med katero je razglasil za blaženega mučenca Vladimirja Ghiko. Bil je žrtev zloglasne tajne obveščevalne policije Securitate, ki je bila še bolj zločinska kot pri nas Udba. Ko so po drugi svetovni vojni prišli na oblast komunisti, so hoteli ustanoviti 'narodno' katoliško Cerkev, ločeno od papeža in Rima. Ghika, ki je v Romunijo pa tudi drugod po svetu užival velik ugled, si je prizadeval za povezanost s središčem vesolje Cerkve. Obtožili so ga veleizdaje in ga skoraj osemdesetletnega starčka, aretirali ter ga po hudem mučenju obsodili na tri leta zapora v zloglasni Jilavi, kjer je 16. maja 1954 zaradi posledic mučenja umrl. Malo pred smrtjo je svojim sotrpinom dejal: »Nič ni bolj dragoceno kot biti v ječi zaradi Jezusa Kristusa. Ječa je sveta in o tem nismo nikdar dvomili.«

... več o njem v pričevanju 10_2013

LETA 1877 ROJEN EMIL ADAMIČ

Skladatelj, dirigent, publicist in kritik (* 1877)

Skladatelj Emil Adamič se je rodil na Dobrovi pri Ljubljani, kjer je bil njegov oče nadučitelj in organist. Pri njem se je že v otroških letih učil klavirja in glasbene teorije, študij glasbe je nadaljeval v Trstu in na konservatoriju v Ljubljani. Po prvi svetovni vojni je bil profesor glasbe v Ljubljani in vodja številnih pevskih društev. Adamič je napisal nad 1000 skladb, od teh okoli 800 zborovskih, med njimi kakih 300 mladinskih. Dragocene so tudi njegove solo pesmi na besedila slovenskih pesnikov.

LETA 1899 ROJEN MATIJA TOMC

DUHOVNIK IN SKLADATELJ  († 1986)

Matija Tomc je bil po rodu Belokranjec iz vasice Kapljišča ob Kolpi, ki spada v župnijo Podzemelj. "V družini posebnega smisla za glasbo ni bi­lo," je povedal. "Mama niso nikoli peli, oče tudi ne, jaz pa sem že kot otrok rad poslušal narodne pesmi, ki so jih peli fantje, ko so zvečer vasovali." Njegovo nadarjenost za glasbo je odkril kaplan Pavlin Bitner, ki ga je tudi spravil v šole. Potem je šel v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je ostal do mature (1920). "Šentviška gimnazija je bila v vsakem oziru vzorno urejena, tudi glede glasbenega živ­ljenja. Imeli smo svoj zbor, svoj orkester; jaz sem pri orkestru igral violino, violo, rog, v šesti gimnaziji (petnajstleten) sem že igral na orgle na koru." Po maturi se je vpisal na bogoslovje in bil leta 1923 posvečen v duhovnika. . Škof Jeglič ga je leta 1926 poslal na Dunaj, kjer se je na Glasbeni akademiji pripravljal na poklic profesor­ja glasbe na šentviški škofijski gimnaziji, ki ga je opravljal do leta 1941, ko so jih pregnali Nemci. Leta 1946 je šel na žup­nijo Domžale, kjer je bil dve leti kaplan, nato pa petindvajset let župnik, vse do svoje zlate maše (1973). ... Njegovo skladateljsko delo je zelo obsežno na področju cerk­vene glasbe, še bolj pa na področju svetne in narodne glasbe. Ob svoji osemdesetletnici je napravil "inventuro" svojega dela. "Do vključno junija 1979 je bilo 492 cerkvenih, 786 svetnih, skupaj 1278 skladb." Tomčeve cerkvene skladbe bi lahko delili v tri skupine: pesmi za ljudsko petje, zborovske in vrhunske. "Pravih ljud­skih pesmi ima Matija Tomc razmeroma malo," beremo v zapisu v Družini ob njegovi smrti. "Več ima priredb anonimnih pesmi in te ljudstvo rado poje." Največ je napisal za zbore. Verjetno boste prepoznali njegove pesmi za posamezne svete čase: advent (Vso zemljo tema krije), božič (Zvezde gorijo, Presveta noč), post (Strašno trpiš, Trnjev venec), velika noč (Močno se potrese). Na­pisal je vrsto napevov za bogoslužje po koncilski prenovi (vzklik po povzdigovanju, pri krščevanju...).

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1999) 12

o njem:

• Skladatelj Matija Tomc ima izredne zasluge za cerkveno in litur­gično petje in glasbo, zlasti še v prenovi bogoslužja po drugem vatikanskem cerkvenem zboru... Reči smemo, da je njegovo delo bistveni sestavni del slovenske glasbene kulture. (nadškof Alojzij Šuštar 10. februarja 1986 ob grobu).

LETA 1924 UMRL VIKTOR PARMA

SKLADATELJ, OČE SLOVENSKE OPERE (* 1858)

Skladatelj Viktor Parma velja za očeta slovenske opere. Po letnicah rojstva (1858) in smrti (1924) je bil popoln slovenski Giacomo Puccini. Ta italijanski skladatelj je dosegel svetovno slavo s svojimi operami La Boheme, Madame Butterfly, Manon Lescaut in Tosca. Pri italijanskih mojstrih se je učil Viktor Parma. Neki sodobnik je zapisal o njem: "Viktorju Parmi je bila glasba vse. Kot človeka so ga dičile najlepše lastnosti: trdna narodna zavest, kremenit značaj, demokratično čustvovanje, izraženo vedno v ljudomilem nastopu. Skratka, svež, neutrudno ustvarjajoč duh, ki mu je neizprosna smrt prehitro iztrgala skladateljsko pero iz rok." Čeprav je dočakal komaj šestinšestdeset let, spada med najplodovitejše slovenske skladatelje.

več:
S. Čuk, Viktor Parma: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2008), 30-31.

LETA 1963 UMRL JOSIP GOSTIČ

SLOVENSKI OPERNI PEVEC (* 1900)

"Josip Gostič je bil velik umetnik in velik človek, dober kolega in sodelavec ter vzor in voditelj mladih. Bil je pojem opernega pevca najvišjih umetniških kvalitet," piše Marija Barbieri v veliki monografiji o Josipu Gostiču, ki je izšla leta 2000 ob stoletnici umetnikovega rojstva. "Krščen je bil kot Jožef Gostič, vendar se v vseh nadaljnjih dokumentih navaja kot Josip Gostič in tega sem se držala." V zadnjem delu knjige so objavljeni spomini nekaterih glasbenikov, ki so z Gostičem delali ali ga poznali. Znani slovenski dirigent Samo Hubad je zapisal: "Kot človek je bil Gostič silno prijeten, skromen, duhovit, dobrohoten, kot pač večina velikih umetnikov. Samohvale ni poznal." Mirko Cuderman, dolgoletni dirigent in ravnatelj stolnega kora v Ljubljani, pričuje, da je Gostič "hodil enkrat na leto pet v stolnico k majniški ljudski pobožnosti - šmarnicam. Vedno je zapel pesem za tenor solo in zbor ... Bil je srčno dober, prijazen in neskončno preprost."

... več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2010

LETA 1970 UMRL JOŽE LIKOVIČ

PESNIK, poet Ljubljanskega barja (* 1900)

V Ljubljani je končal osnovno šolo in gimnazijo, v letih 1921–1926 je študiral pravo. Bil je odličen pravnik. Že v gimnazijskih letih se je ukvarjal z glasbo in petjem. Bil je član Akademskega pevskega zbora. Kot pevec je rad pel pri bogoslužju v ljubljanski stolnici in frančiškanski cerkvi. Pisateljevati je začel s sedemnajstimi leti, svoje pesmi in črtice je objavljal v katoliških revijah. V svojih črticah je opisoval Ljubljansko barje z njegovimi lepotami in skrivnostmi. Izbor črtic je izšel v knjigi Svetinje nad Barjem (1942).

LETA 1995 UMRL MARIJAN LIPOVŠEK

PISATELJ, PREVAJALEC, FOTOGRAF IN ALPINIST (* 1910)

Na predvečer slovenskega kulturnega praznika, 7. februarja 1974, je skladatelj Marijan Lipovšek prejel Prešernovo nagrado za delo na področju glasbene umetnosti. Ob njeni podelitvi je bilo rečeno: "Marijan Lipovšek je umetniška osebnost, ki si brez nje današnje zavidljive ravni slovenske glasbene kulture ne moremo zamisliti. S svojim vsestranskim delom kot skladatelj, reproduktivni umetnik, pedagog, organizator, esejist in kritik je močno vplival na razvoj našega glasbenega življenja, še več, s svojim ustvarjalnim zanosom je vplival nanj do take mere, da predstavlja njegova osebnost enega od stebrov slovenske glasbe v obdobju po osvoboditvi." Marijan Lipovšek je bil vsestranski človek. Ni deloval samo na glasbenem področju, bil je tudi pisatelj, prevajalec, fotograf in alpinist. Mnogim ljubiteljem gora je znana njegova knjiga Steze, skale in smučišča (1962). Njegovo življenje in delo vam predstavljamo ob stoletnici njegovega rojstva.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2010) 1

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1668 UMRL MARTIN BAVČER

PISATELJ, HUMANIST IN ZGODOVINAR (* 1595)

Rodil se je v Selu na Vipavskem in po končanem študiju filozofije stopil v jezuitski red. Deloval je v raznih kolegijih kot učitelj in vzgojitelj. Pisal je v latinščini. V tisku je objavil govor ob obisku cesarja Leopolda v Gorici (1660), njegovo glavno delo Historia rerum Noricarum et Foroiulensium, ki opisuje znamenitejše dogodke iz zgodovine Norika in Furlanije, je ostalo v rokopisu, prav tako seznami goriških škofov. Pisal je brez načrta, njegova zasluga pa je, da je zbral gradivo ga prihodnje zgodovinarje.

LETA 1774 ROJEN ŠTEFAN MODRINJAK

DUHOVNIK IN PESNIK († 1827)

Med učenci Leopolda Volkmerja (1741-1816), ki mu je svetniški škof Slomšek zapel spodnjo hvalnico, je bil tudi Štefan Modrinjak, ki mu posvečamo ta spomin ob obletnici rojstva. Volkmer je zlagal v narečju basni, brambovske pesmi, pesmi o kmečkem življenju in o naravi pa tudi pobožne pesmi. Po poklicu je bil duhovnik, kakor tudi Modrinjak, ki je prijel za pero, izpod katerega so izvirale pesmi, sprva v Volkmerjevem duhu, kasneje pa je po vzorcih nemških pesnikov iz časa razsvetljenstva pisal domoljubne, ljubezenske, idilične pesmi. Po sodbi literarnega zgodovinarja Jožeta Pogačnika spada Modrinjak poleg Valentina Vodnika in Urbana Jarnika med najbolj izrazite pesnike pred Prešernom.

Vrh veselih goric pri sv. Urbanu nad Ptujem pokriva zelena gomila rajnega Volkmara, domačega pevca našega. Priprosto je blaga duša Volkmar živel in vrle mladeniče učil; priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu, čeravno v lozni obleki; duh pa oživlja, pismenka mori. Goreč prijatelj mladine in pa svoje drage domovine je Volkmar s svojimi popevkami Slovence budil, množil pobožnost in pošten smeh, in dajal svojim rojakom v čednih pravljicah lepe nauke, dobro slane, pa tudi zabeljene. Dolgo že blaženi mož v materni zemlji počiva, še njegovih pesni sladki glas po slovenskih goricah odmeva in povzdiga po božjih hišah Slovencev pobožnost." (Bl. Anton Martin Slomšek, Drobtinice 1862)

Med učenci Leopolda Volkmerja (1741-1816), ki mu je svetniški škof Slomšek zapel tako lepo hvalnico, je bil tudi Štefan Modrinjak, ki mu posvečamo ta spomin ob obletnici smrti. Volkmer je zlagal v narečju basni, brambovske pesmi, pesmi o kmečkem življenju in o naravi pa tudi pobožne pesmi. Po poklicu je bil duhovnik, kakor tudi Modrinjak, ki je prijel za pero, izpod katerega so izvirale pesmi, sprva v Volkmerjevem duhu, kasneje pa je po vzorcih nemških pesnikov iz časa razsvetljenstva pisal domoljubne, ljubezenske, idilične pesmi. Po sodbi literarnega zgodovinarja Jožeta Pogačnika spada Modrinjak poleg Valentina Vodnika in Urbana Jarnika med najbolj izrazite pesnike pred Prešernom.

več:
S. Čuk, Štefan Modrinjak: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2004), 70-71.

Slomšek o delu Volkmerja in učencev:
Vrh veselih goric pri sv. Urbanu nad Ptujem pokriva zelena gomila rajnega Volkmara, domačega pevca našega. Priprosto je blaga duša Volkmar živel in vrle mladeniče učil; priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu, čeravno v lozni obleki; duh pa oživlja, pismenka mori. Goreč prijatelj mladine in pa svoje drage domovine je Volkmar s svojimi popevkami Slovence budil, množil pobožnost in pošten smeh, in dajal svojim rojakom v čednih pravljicah lepe nauke, dobro slane, pa tudi zabeljene. Dolgo že blaženi mož v materni zemlji počiva, še njegovih pesni sladki glas po slovenskih goricah odmeva in povzdiga po božjih hišah Slovencev pobožnost. (Bl. Anton Martin Slomšek, Drobtinice 1862)

LETA 1831 ROJENA ZELIJA MARTIN

ŽENA LUDVIKA MARTIN, MATI SV. TEREZIJE IZ LISIEUXA, SVETNICA († 1877)

"Najina želja, da bi bila eno, je ostala nespremenjena in vedno enaka. On mi je bil vedno tolažnik in največja opora. Ko pa sva dobila otroke, so se pota najinih misli nekoliko spremenila. Živela sva samo zanje. Bili so najina sreča, ki je nikjer nisva našla toliko kot pri njih. Vsemu drugemu sva se zlahka odpovedala, svet s svojim vrvenjem naju ni nič mikal. Zame je bilo to veliko plačilo in umiritev. Hotela sem imeti veliko otrok, da bi jih vzgojila za nebesa." Tako je svoji šestnajstletni hčerki Pavlini 4. marca 1877, pol leta pred svojo smrtjo, pisala Zelija Martin, mati sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je bila skupaj s svojim možem Ludvikom na misijonsko nedeljo (njuna sveta hčerka je zavetnica misijonov), 19. oktobra 2008, v Lisieuxu razglašena za blaženo. Postopek za beatifikacijo zakoncev Martin je temeljil zlasti na 218 pismih, ki jih je napisala Zelija med letoma 1863 in 1877. Iz njih žari bogato notranje življenje te izredne žene in tudi vsakdanje življenje družine. Ta pisma so povzeta v knjigi Povest družine Martin, ki je pred nedavnim izšla opri založbi Ognjišče. Ko se danes spominjamo rojstva Zelije Martin je to priložnost, da jo vzamemo v roke kot majhno spodbudo in potrditev vsem tistim, ki v slovenskem prostoru pričujejo o lepoti in veličini zakonske zveze, kakor si jo je zamislil Stvarnik V času zasedanja škofovske sinode, 18. oktobra 2015, ju je papež Frančišek razglasil za svetnika - prvič zakonski par v zadnjih 500 letih, ki ni bil umorjen iz sovraštva do vere, ampak zato, ker sta zgledno živela v zakonu. V baziliki Marije Velike v Rimu so bile v času sinode izpostavljene relikvije obeh staršev in hčerke - sv. Terezije Deteta Jezusa.

več o zakoncih Martin:

ČUK, Silvester. Zakonca Zelija in Ludvik Martin. (Pričevanje). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 1, str. 18-19.

v knjigi: Plat P., Povest družine Martin. Koper: Ognjišče, 2009. Ponatis. Žepna knjižnica Ognjišča.

o njima:

Dobri Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje. (sv. Terezija iz Lisieuxa)

Če je svetnica Mala Terezija, je po mojem velika svetnica tudi njena mati. Veliko je prestala v svojem življenju in vse težave je sprejemala z vdanostjo v Božjo voljo. Kako zelo se je žrtvovala! O kaj vse bi mogla pripovedovati o tej vdanosti v Božjo voljo in o njeni dobroti ... (služkinja Luiza)

njeno razmišljanje:

Tako sem srečna s svojim možem. Življenje mi dela prijetno. Da, moj mož je res svetniški človek! Vsaki ženi bi privoščila takega moža. To je moja iskrena želja za novo leto.

Sprejela sem svojo usodo in trudim se, da bi storila vse4, kar se spodobi človeku pred smrtjo. Nobenega trenuitka ne smem izgubiti od teh dragocenih dni, ki mi še ostajajo. Pomagaj mi prositi za potrpežljivost in vdanost...

LETA 1875 ROJEN IVAN PRIJATELJ

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST IN PREVAJALEC († 1937)

Sin krošnjarja in suhorobarja iz Ribniške doline. Študiral slavistiko in klasično filologijo, dobro je poznal rusko književnost, v Moskvi je nekaj časa tudi študiral. Veliko je potoval po svetu, na začetku stoletja je dobil službo v Dvorni knjižnici na Dunaju, po letu 1919 pa se je zaposlil kot redni profesor zgodovine novejšega slovenskega slovstva in zgodovine slovanskih literatur na ljubljanski univerzi. Nekaj časa je bil tudi dekan Filozofske fakultete. Z vidika literarne vede je pomemben zaradi svoje prve celovite zasnove literarne znanosti na Slovenskem. Poleg slovenske literature in jezika mu je bila pri srcu najbolj ruska literatura, iz katere je prevedel precej stvari, še važnejše delo pa je opravil v svojih esejih o Puškinu, Gogolju, Tolstoju, Dostojevskem, Čehovu, Gorkem itd., Njegovo glavno stremljenje je bilo ustvariti most med evropskim in našim literarnim dogajanjem ... »Literatura je poslednji izraz duševnosti kakega naroda na najvišji stopnji njegovega razvitka, na kateri prihaja narod do popolne svoje samozavesti v osebah svojih izbrancev – leposlovnih umetnikov. Njeni umotvori niso več slučajni pojavi, ampak se vrste v organični, živi razvojni zvezi, ki jo tvorijo med sabo proizvod, avtor in njega narod. Na to stopnjo slovstva uvrščamo predvsem in v prvi vrsti leposlovne umetnike, ki kot osebnosti, došle do svoje narodne samozavesti, trajno žive, gibljejo in zanimajo družbo.« To je odlomek iz spisa Literarna zgodovina, s katerim je literarni zgodovinar dr. Ivan Prijatelj leta 1919 začel svoja predavanja na filozofski fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani, kjer je bil prvi redni profesor novejše slovenske in slovanskih literatur. Ivan Prijatelj velja ne le za preroditelja našega literarnega zgodovinopisja, ampak tudi za pravega utemeljitelja našega modernega kulturnega raziskovanja.

več:
ČUK, Silvester. Ivan Prijatelj (1875-1937). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 12, str. 48-49.

nekaj njegovih misli:

- Veliki ljudje svoje napake priznavajo. V tem je ravno njihova veličina.

- Skromnost je v nasprotju z velikim - in vendar so vsi veliki ljudje skromni.

- Lepota je nad resnico.

LETA 1883 ROJEN JANKO BENIGAR

SLOVENSKI JEZIKOSLOVEC IN ETNOLOG († 1950)

Rojen slovenskim staršem v Zagrebu, študiral v Pragi in Gradcu, zanimalo ga je predvsem jezikoslovje. Leta 1908 odšel v Argentino in živel med Indijanci ljudstva Mapuči. Raziskoval je njihov jezik in kulturo, vir proučevanja »zgodovine človekovega mišljenja«, in o tem izdal dve knjigi (Problem ameriškega človeka in Patagonija misli). Veljal je za enega zelo priznanih svetovnih etnologov in antropologov, vendar je pri nas skoraj popolnoma neznan.

LETA 1910 ROJEN KRISTO SRIENC

DUHOVNIK, VARUH IN GLASNIK SLOVENSTVA NA KOROŠKEM, PRIPOVEDNIK († 2002)

Kristo Srienc, doma iz Podloga pri Libeličah na avstrijskem Koroškem, je kot dijak v Celovcu deloval v gibanju za ohranitev slovenstva. Zbiral je narodopisno blago in takrat so nastali tudi njegovi prvi literarni poskusi. Pomembni sta njegovi povesti Pastir Ciril (1956) in Sprta brata (1994). Med drugo svetovno vojno so ga Nemci izgnali, po vojni pa je deloval kot župnik in dekan v Šmihelu nad Pliberkom.

LETA 1916 ROJEN TONE ČOKAN

ZAMOLČANI PESNIK, PISATELJ († 1942)

Rodil se je v Lokah pri Mozirju, gimnazijo je obiskoval v Celju in v Mariboru. Kot študent medicine v Ljubljani se je pridružil Kocbekovim krščanskim socialistom. Jeseni 1941 je odšel med dolenjske partizane. Kot zaveden kristjan je junija 1942 postal žrtev ideoloških čistk. Bil je pesnik, prozaist in prevajalec. Njegovo pero je zajemalo navdih iz krščanstva. Ko je po drugi svetovni vojni pri nas dolgo časa vladalo enoumje, je bil Tone Čokan med ‘zamolčanimi’ ustvarjalci.

LETA 1935 UMRL EDO ŠLAJMER

KIRURG (* 1864)

Velja za začetnika sodobne kirurgije V Sloveniji. Uvedel je asepso, lumbalno in lokalno anestezijo, rentgen, organiziral sodobno kirurško službo in zasnoval operacijsko sobo. Sodeloval je pri načrtovanju bolnišnične stavbe ob Zaloški cesti.

LETA 1957 UMRL VLADIMIR LEVSTIK

PISATELJ, PESNIK IN PREVAJALEC (* 1886)

Božična noč ... Vsa tiha dolinica dremlje v debelem snegu. Zvezde na temnem svodu neba se iskrijo ravno toliko, da razločiš cesto, ki se vije ob vodi v vas. Popoldne je metlo, tudi po gazi leži za ped snega in sleherni korak je muka. Blagor mu, kdor sedi doma za toplo pečjo in ga ne grize srditi mraz in mu noge ne klecajo od naporne hoje. A do polnočnic je še časa in na cesti ni videti žive duše ... Pač! Temna postava se bliža vasi. Mlada žena je (...). Oh, da je sama, že zdavnaj bi se zgrudila v mehki sneg, da se oddahne in zadremlje ... čeprav ne bi vstala nikoli več! A mlada žena stopa, stopa, bolj mrtva ko živa, in stiska k sebi detece, sinka zlatolaščka, zavitega v toplo volneno ruto. – Tako se začenja zgodba Deček brez imena, v kateri pisatelj Vladimir Levstik pripoveduje o otroku, nedolžni žrtvi prve svetovne vojne (po tej zgodbi nosi naslov njegova edina knjiga za mlade). Pisatelja, ki zaradi revščine niti srednje šole ni dokončal, zapustil pa je bogato knjižno bero ter se uveljavil kot odličen prevajalec, predstavljamo ob obletnici smrti.

več:
ČUK, Silvester. Vladimir Levstik (1886-1957). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 1, str. 52-53.

njegovi misli:

Ne sodi brata, če je v srcu srd! / Le tisti duši moreš dno dozreti, / v katero ti ljubezen čista sveti; / kdor hodi s temo, mu je dom zaprt.

- Ne boj se sovražnikov, a prijatelja se varuj, ki vedno pritrjuje.

LETA 1967 UMRLA ANGELA PISKERNIK

BOTANIČARKA, MUZEALKA IN PEDAGOGINJA (* 1886)

Biologinja in botaničarka Korošica Angela Piskernik je kot prva Slovenka študij naravoslovja na dunajski univerzi zaključila z doktoratom (1914). Kot zavedna Slovenka ni dobila državne službe v Avstriji in je poučevala na gimnazijah v Sloveniji. Po drugi svetovni vojni je postala ravnateljica Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Zelo se je zavzemala za varovanje narave in zaščito varstveno pomembnih področij narave v Sloveniji. Bila je med pobudniki ustanovitve Triglavskega narodnega parka.

LETA 1971 UMRL METOD BADJURA

FILMSKI SCENARIST, REŽISER IN SNEMALEC (* 1896)

Rojen v Litiji, po očetovi smrti so se preselili v Ljubljano, kjer je mati preživljala družino kot likarica. Metod je v šolskem letu 1921/1922 študiral na Dunaju, nato pa se je s filmsko umetnostjo seznanjal v Leipzigu. Po vrnitvi v domovino je začel z delom. Prvi sad je bil film Pot na Triglav (1926). Leta 1932 je posnel znameniti dokumentarec Bloški smučarji. Bil je med pobudniki slovenskega alpinističnega filma Triglavske strmine (1932). Poleg 55 obzornikov je posnel 98 filmov.

LETA 1982 UMRL RUDOLF GOLOUH

UREDNIK, NOVINAR, DRAMATIK, prvi slovenski anarhist (* 1887)

Koprčan Rudolf Golouh je kot prvi viden slovenski anarhist ustanavljal in urejal v Trstu v italijanščini pisana glasila, ki so širila revolucionarje ideje. Pred prvo svetovno vojno in med njo je sodeloval pri vseh tedanjih slovenskih socialističnih glasilih (Rdeči prapor, Naprej, Zarja). Poleg politične dejavnosti je tudi literarno ustvarjal kot pesnik in dramatik. Najpomembnejša so prav njegova dramska besedila, ki jih je pisal za slovenski delavski oder (‘kolektivna drama’ Kriza, 1927).

LETA 1990 PLEBISCIT ZA ODCEPITEV OD JUGOSLAVIJE

Plebiscita se je udeležilo 93,2 odstotka volivcev. Volilni upravičenci so odgovarjali na vprašanje: "Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?" Za neodvisno in samostojno Slovenijo je glasovalo 1.289.369 volivcev -  95 odstotkov teh, ki so se plebiscita udeležili, oziroma 88,5 odstotka vseh. Tri dni po plebiscitu je slovenska skupščina, predhodnica današnjega državnega zbora, razglasila rezultate

LETA 1991 REPUBLIŠKA SKUPŠČINA RAZGLASI USTAVO

Razglasitev ustave pomeni osamosvojitev tudi v pravnem smislu. Ustavno sodišče je leta 1997 23. december razglasilo za dan ustavnosti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Letos 11. oktobra je minilo 160 let od rojstva goriškega nadškofa Frančiška B. Sedeja. Razočarano sem ugotovila, da v Ognjišču v rubriki, kjer objavljate spomin rojstva in smrti znanih domačih in tujih oseb, pozabljate pa na nekdanjega pastirja goriške nadškofije. Tudi leta 2011, ob 80-letnici njegove smrti, ni bilo nič objavljeno. (Marija)

Veliki goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej (1854–1931), ki je vodil primorsko krajevno Cerkev v letih od leta 1908 do leta 1931 in se odločno postavil za pravice slovenskih in hrvaških vernikov pred fašističnim zatiranjem, v Ognjišču nikakor ni 'pozabljen'. Ob petdesetletnici njegove smrti (umrl je 28. novembra 1931) smo novembra 1981 v naši reviji objavili zapis "Nadškof Frančišek Borgia Sedej je zahteval verski pouk v materinem jeziku", ki obsega štiri strani drobnega tiska z dokumentarnimi slikami. Ob sedemdesetletnici njegove smrti pa smo se ga spomnili v rubriki Pričevanje s sestavkom "Na svojem mestu pravi mož – nadškof F. B. Sedej" z izborom njegovih misli. V rubriki Spominjamo se pa je bil v nekaj vrstah predstavljen ob 150-letnici rojstva. Navadno 'pridejo' slavljenci v to rubriko samo enkrat. (sč)

članki o goriškem nadškofu so tudi v našem arhivu:

Na svojem mestu pravi mož

gost meseca

Gregor Čušin

tema meseca

Sv. Janez Bosko

za slovensko mizo

Hudičevec

Preberite več: Januar 2015