* 3. december 1850, Moravče, † 11. julij 1926, Ljubljana

Zadnja živa veja mogočnega drevesa

Ko je pisatelj Fran Detela pred sedemdesetimi leti - 11. julija 1926 - umrl, se je začela sušiti zadnja veja starodavnega drevesa. Detelov rod je obstajal v Moravčah že več stoletij. Bil je ugleden: gospodarji mogočne domačije Pri Jurkovih, ki stoji poleg cerkve, so bili večkrat sodniki, trgovci in župani. Pisateljev oče Ignac se je po smrti prve žene poročil s petnajst let mlajšo Margareto Konšek s Trojan. Iz tega zakona se je rodilo deset otrok, pet dečkov, pet deklic. Od vseh, ki so odrasli, se je poročil edinole Fran, ki je zagledal luč sveta 3. oktobra 1850. [olani starši so otrokom omogočili šolanje. Frana so dali v moravško dvorazrednico šele pri devetih letih. Učil se je igraje in že leta 1861 ga najdemo v tretjem letniku ljubljanske normalke, kjer je bil njegov sošolec Ivan Tavčar. V gimnaziji je bil vseskozi odličnjak in vedno med nagrajenci. Po maturi leta 1871 se je vpisal na filozofsko fakulteto dunajske univerze z latinščino in grščino kot glavnima predmetoma in nemščino kot stranskim. Kot študent je dejavno sodeloval pri akademskem društvu Slovenija. Diplomiral je julija 1875, mesec zatem je bil nastavljen kot suplent za pouk latinščine in grščine na gimnaziji v dunajskem predmestju Hernals. Naslednje leto je postal pravi gimnazijski učitelj klasične filologije na državni gimnaziji v Wiener-Neustadtu in tam je ostal do leta 1890. Poleti 1877 je dosegel naslov doktorja filozofije. Leta 1978 se je poročil z Marijo Ano Agnes Pogačar, hčerko vojaškega intendanta Simona Pogačarja. V kapeli dvorca Goričane pri Medvodah ju je poročil nevestin stric, tedanji ljubljanski škof Janez Zlatoust Pogačar. Rodilo se jima je šest otrok, pa nobeden od njih ni ustvaril družine. Septembra 1890 je Detela nastopil službo gimnazijskega ravnatelja v Novem mestu. Gimnazijski prostori so bili še v stari stavbi poleg frančiškanskega samostana, družina pa je stanovala v drugem nadstropju stare Čitalnice. Detelova gospa je bila zelo pobožna in dobrih rok za vse pomoči potrebne. Ko je stregla bolnikom, si je nakopala tuberkulozo in pred božičem 1902 je umrla. Njena smrt je bila hud udarec za družino. Detela je bil odličen profesor. Nikoli ni skrival svoje vere in mnogim dijakom, zlasti svobodomiselnim, se je zdelo čudno, kako more izobražen človek biti iskreno veren. Leta 1903 ga je škof Jeglič vabil, naj sprejme ravnateljstvo nove škofijske gimnazije v Šentvidu, toda Detela je vabilo odklonil. Ko je bil jeseni 1906 upokojen, se je z družino preselil v Ljubljano, kjer se je ob raznih drugih opravilih posvetil predvsem pisateljevanju. Vse njegove načrte je 11. julija 1926 prekrižala smrt zaradi vnetja slepiča.

Otroci niso vedeli, da imajo očeta pisatelja

"Detela je bil družini skrben oče in gospodar; otroke je imel zelo rad in je z njimi vsak dan hodil na sprehod in jim oskrboval vse za dobro vzgojo in izobrazbo. Vendar jim o sebi in svojem delu nikoli ni govoril," piše Jakob Šolar, urednik Detelovega Zbranega dela (Celje 1962-1972). "Tako se je zgodilo, da je hči Marija šele na učiteljišču v Ljubljani pri pouku slovenščine zvedela, da je njen oče pisatelj." Detela je začel pisati že v dijaških letih; kot šestošolec je v Alojzijeviškem listu Domače vaje pod psevdonimom Franjo Jurkovič objavil humoresko Lepa ideja v neumni odeji. Humoreske je pisal tudi v študentskih letih na Dunaju. Leta 1879 je v Stritarjevem Zvonu izšla njegova satirična humoreska Misli g. Jeremije Tožnika v Dolgi vasi. Detelovo pravo pisateljsko delo se začne s povestjo Malo življenje, ki je izhajala leta 1882 v Ljubljanskem zvonu. Sprva se je po snov najraje zatekal v domači moravški svet. Zatem ga je zamikala zgodovina in leta 1883 je dokončal obsežen zgodovinski roman Veliki grof. Njegova knjižna dela so dolgo izhajala pri Slovenski matici. Leta 1914 pa je pravico do natiskovanja svojih del Detela odstopil Mohorjevi družbi v Celovcu, ki se je po selitvi iz Celovca po prvi svetovni vojni namenila izdati vse Detelove spise, toda izšel je samo 1. zvezek (1921). Tudi drugi poskus Detelovih zbranih spisov (obsegali naj bi 12 knjig, urednik je bil Jakob Šolar) je zaradi druge vojne obtičal pri 4. knjigi. V tretje je bilo več sreče: v letih 1962-1972 je celjska Mohorjeva izdala vseh šest načrtovanih knjig Detelovega Zbranega dela, vendar pa izida šeste knjige ni dočakal urednik Jakob Šolar (umrl je 22. junija 1968). On je gradivo porazdelil "v glavnem po časovnem redu, nekoliko pa zaokroženo po snovi". V prvi knjigi so začetna dela in moravške povesti; v drugi vsa zgodovinska dela; v tretji spisi iz novomeške dobe; četrta prinaša dominsvetovske povesti; peta ljudske povesti in humoreske, "ki pomenijo prav gotovo vrh njegovega dela"; šesta pa vse, kar je Detela ustvaril v zadnjem desetletju življenja. Profesor Šolar pravi, da moramo za razumevanje Detelove miselnosti upoštevati troje, kar je pisatelj dobil iz rodu: "Trdo konservativnost, veliko samostojnost duha ter veliko moralno resnost, da ne rečem ostrost - to čutimo tudi iz njegovih del zlasti v etični izravnavi krivde in kazni".

(obletnica meseca 07_1996)

* 12. december 1899, Lesce na Gorenjskem, † 3. december 1984, Buenos Aires, Argentina

Na tvojem grobu lučki dve / prižgal nocoj bom, mati

Tako se začenja Kunčičeva pesem Materi v spomin, ki se končuje s kitico: "Prižgal bom, mati, lučki dve, / ah, daleč tam v tujini, / kramljal bom s tabo dolgo v noč - / oj zlati vi spomini!" Mirko Kunčič se je rodil 12. decembra 1899 v Lescah. Njegov oče je bil železničar in družina s štirimi otroki se je preselila na Dovje, kjer je Mirko preživel večino svojega otroštva. V tem idiličnem okolju je spoznaval triglavske bajke in planinsko življenje. Mati je umrla, ko je Mirko komaj začel hoditi v šolo in ta izguba ga je močno prizadela. Po končani osnovni šoli je šel v gimnazijo, vendar je ni mogel dokončati, ker so bile plače železničarjev nizke. Poklican je bil k vojakom, a že po treh mesecih zaradi bolezni odpuščen. Vrnil se je domov, kjer se je seznanil z industrijalcem Medicem, ki mu je priskrbel službo uradnika v zdravilišču za jetične bolnike v Topolšici pri Šoštanju.

Trpljenje teh bolnikov ga je pretreslo in poskušal jim ga je olajšati s tem, da je zanje prirejal literarne in glasbene večere, skupaj z njimi je uprizarjal lažje igre. Tukaj je začel tudi pisati pesmi, ki jih je objavljal v skoraj vseh tedanjih slovenskih revijah. Sprva je pel o resnih življenjskih problemih, kmalu pa se je posvetil mladinski pesmi ter dosegel v njej tak uspeh in tako višino, da je veljal do druge svetovne vojne za najboljšega in najbolj ustvarjalnega mladinskega pesnika. Njegov mecen, industrijalec Medic, mu je hotel priskrbeti službo pri liberalnem časniku Jutro, toda Kunčič zaradi svojega krščanskega prepričanja ni hotel tja. Kmalu je dobil mesto urednika mladinskih strani v dnevniku Slovenec z naslovom Kotičkov striček. V njej je objavljal otroška pisma in svoje odgovore nanje, svoje mladinske pesmi in črtice in vse je bilo lepo ilustrirano.

Kam, očka, zdaj je sonček / izginil kot balonček?

Njegove igrive, melodične pesmi so izšle tudi v knjižni obliki (Za židano voljo, 1931, Ptiček z dvema kljunčkoma, 1932, Mlada njiva, 1933). V istem času so nastale tudi pripovedi Nebeška lestvica, Krojaček veseljaček, Cmokec Poskokec in igrica Ali je kaj trden most? Do leta 1945 je napisal več kot deset knjig za otroke. Najbolj se je izkazal kot njihov pesnik. Znal se je poglobiti v otroško dušo, v otroški svet, se z otroki veseliti in jokati, hkrati pa jih vzgajati in navajati k ljubezni do bližnjega in domovine. Literarna zgodovinarka Helga Glušič je o Mirku Kunčiču kot pesniku in pisatelju za otroke zapisala: "Pri pisanju otroških pesmi je bila Kunčiču vzor poezija Otona Župančiča. Prav tako kot Župančičeva je Kunčičeva pesem značilna po ritmičnem blagoglasju, humorni presenetljivosti in igrivosti ter po blagi, a nazorni poučnosti ... Kunčič zelo rad izbira tematiko, v kateri na tenkočuten način pripoveduje o odnosih staršev do otrok in otrok med seboj. Pogosto se v zgodbah kot motivacija dogajanja pojavljata dedek in babica kot nosilca modrosti in spoštljivosti, s katero razrešita otrokovo stisko." Kunčič je pisal tudi mladinske igre in zasnoval zbirko Mladi oder (1937). V prvem zvezku z naslovom Slovenska mati je bilo šest Kunčičevih mladinskih prizorov in iger. Višek v mladinski dramatiki je dosegel Mirko Kunčič leta 1940 s svojo pravljično igro s petjem Triglavska roža. Pevske točke je uglasbil Anton Dolinar. Pravljična bitja je prikazal kot žive osebe, kakršne si predstavlja ljudska domišljija. Igra je leta 1944 prišla na oder Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani.

Domotožje je kot v tesno / gajbico zaprta ptička

Pred vojno se je Mirko Kunčič poročil s Tilko, upravnico Slovenca v Celju, se preselil v Celje in obdržal službo pri Slovencu. Nemci so ga po zasedbi Celja izgnali. Odšel je v Stično, nato pa v Ljubljano. Maja 1945 je bil z ženo in dvema od treh otrok med begunci, ki so hiteli na Koroško (prvorojenko Marijanco sta pustila pri ženinih sorodnikih v Savinjski dolini). Kmalu se je družina preselila v Argentino, v Buenos Aires, kjer je bil Mirko do upokojitve vratar v tekstilni tovarni. Po odhodu iz Slovenije so se jima rodili štirje otroci. Ko si je Kunčič v Argentini - nikoli je ni sprejel za svojo drugo domovino - življenje uredil, je nadaljeval s pisanjem za mladino. Leta 1958 je pri Slovenski kulturni akciji (SKA) izšla njegova mladinska povest Gorjančev Pavlek, v kateri se Kunčič vrača v svet triglavskih bajeslovnih bitij in Gorenjske, kamor dvanajstletni Pavlek odleti iz puste argentinske pampe na letečem krožniku. Ko Pavlek leti nad domovino, pisatelj prikazuje lepote Slovenije, ob njegovem povratku pa opisuje Argentino. Delo je poučno in zanimivo zaradi prikaza stare in nove domovine.

To je najdaljša in najboljša Kunčičeva mladinska povest. Leta 1969 je Goriška Mohorjeva družba izdala Kunčičeve pesmi iz njegovega argentinskega obdobja z naslovom Pisani vrtiljak. Ko jih beremo, začutimo, kako silno je njegovo domotožje. Višek tega čutenja sta pesmi Pismo od doma, ki pretresljivo vabi domov, in Pismo domov, ki izbriše vsako upanje na vrnitev. V svojo rodno domovino mu ni bilo dano priti, vrata v nebeško domovino pa so se mu odprla 3. decembra 1984.

(obletnica meseca 12_2009)

* 3. december 1911, Idrija, † 3. december 1981, Ljubljana

Odmerjenih mu je bilo natanko sedemdeset let

Slikar in ilustrator Nikolaj Omersa se je rodil 3. decembra 1911 v Idriji kot drugi od treh sinov literarnega zgodovinarja dr. Nikolaja Omersa, profesorja na tamkajšnji realki, in matere Marije, rojene Šmid. Profesorska družina se je pogosto selila. Nikolaj, ki so mu pravili tudi Miklavž, je prvi razred osnovne šole obiskoval v Ljubljani, v Celju je končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo, višjo gimnazijo pa v Ljubljani, kjer je oče dobil službo na prosvetnem oddelku banske uprave. Po maturi leta 1932 se je vpisal na Umetnostno akademijo v Zagrebu, kjer je imel odlične profesorje. Ko je leta 1937 diplomiral, se je vrnil v Ljubljano, kjer se je brž vključil v Društvo slovenskih umetnikov, posebej Neodvisnih, ki so se trudili, da bi vnesli v slovenski svet več lepote in resnične umetnosti. Sestavljali so ga ustanovitelji Maksim Sedej, Zdenko Kalin, Karel Putrih in Nikolaj Pirnat, takrat so se pridružili še Zoran Didek, Stane Kregar in Zoran Mušič. Z njimi je sodeloval na več razstavah. Pred vojno je bil nekaj časa srednješolski profesor v Ljubljani. Leta 1942 se je poročil z Erno Vidic.

Zadnja leta vojne je bil v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau, Dora in Ravensbrück. Po vojni je do leta 1950 poučeval na ljubljanskih gimnazijah, nato štiri leta na Šoli za umetnostno obrt v Ljubljani, od leta 1954 do 1971 pa je bil profesor na Akademiji za likovno umetnost, kjer je poučeval predmete: človeška in živalska anatomija, opisna geometrija in perspektiva. Veliko je ustvarjal kot slikar in ilustrator ter razstavljal doma in v tujini. Leta 1978 je za slikarski opus prejel Prešernovo nagrado. Smrt mu je iztrgala čopič iz rok 3. decembra 1981, prav na sedemdeseti rojstni dan.

Na njegovih platnih žarijo barve

Nikolaj Omersa je stopil v slovenski likovni svet leta 1937. Odločil se je za pot 'barvnega realizma'. V obrazložitvi Prešernove nagrade, ki mu je bile podeljena leta 1978 za ustvarjalno slikarsko delo, je zapisano: »V vedutah, krajinah in tihožitjih je preproste stvari spreminjal v čudovite barvne pripovedi. V barvah, ki mu jih je kazala narava, pa ni iskal velikih učinkov, marveč tiste tenčine, ki jih lahko zaznava samo najbolj občutljivo slikarjevo ali umetnikovo oko.« Med vsemi Neodvisnimi je bil Nikolaj Omersa najbolj naklonjen slikanju po naravi, naj gre za krajino, za portret ali za figuralno skupino. Pomemben preobrat v njegovem ustvarjanju je pomenilo njegovo kratko bivanje v Parizu leta 1939, kjer se je neposredno seznanil s poznimi deli francoskih impresionistov in fauvistov. Omersa svoje pozornosti ni posvečal teoretičnim raziskavam, ampak je svoja doživetja, občutja in videnja skušal čimbolj neposredno prenesti na platno.

»Kaj pa naj bi umetnik izpovedoval drugega kot samega sebe, svoj značaj, svet, ki ga vidi okrog sebe,« je dejal. Slikal je hitro kot v močnem navdihu. Pomembno obdobje v njegovem ustvarjanju predstavljajo medvojna leta, ko je nastalo nekaj njegovih najboljših slik, med njimi Kongresni trg in Avtoportet, ki se odlikujejo po čudoviti harmoniji barv. Kot jetnik nemških koncentracijskih taborišč je naredil več risb iz življenja v tem peklu. Po vojni je 'za vsakdanji kruh' sprva slikal v slogu socialističnega realizma, vendar se je kmalu umaknil v ponotranjeni svet avtoportretov in tihožitij. Po študijskem bivanju v Parizu leta 1951 je najraje slikal mestne vedute (razglede) Ljubljane in kasneje Pirana, tako da si je prislužil naziv "pesnik Ljubljane in Pirana v likovni govorici".

Uveljavil se je kot "izrazit slikarski ilustrator"

V zgodovino slovenske likovne umetnosti je šel slikar Nikolaj Omersa kot odličen ilustrator knjižnih del, zlasti mladinskih, ker se je znal vživeti v vsebino knjig, ki jih je obogatil s svojimi ilustracijami. Seznam ilustriranih knjig in časopisov od leta 1939 naprej zajema okrog 130 enot. Njegovo ilustratorsko ustvarjanje se deli na dve kategoriji: črno belih in barvnih ilustracij s tremi značilnimi tipi, ki jih na zunaj označuje uporabljena risarsko-slikarska tehnika. Pri črno belih ilustracijah je uporabljal risanje s tušem, za barvne pa akvarel ali tempero. V kategorijo črno belih ilustracij sodijo med zgodnje ilustracije knjig Pearl Buck, Zgodbice za otroke (1960), Lojze Krakar, Sonce v knjigi (1962), Prežihov Voranc, Čez goro k očetu (1961). Veliko več je njegovih barvnih ilustracij: Rudyard Kipling, Druga knjiga o džungli (1967), Henrik Sienkiewicz, V puščavi in goščavi (1976). Od slovenskih mladinskih pisateljev mu je bil najbližji France Bevk: ilustriral je njegovi povesti Tatič in Mali upornik.

V zadnjih letih se je s posebno ljubeznijo posvečal motivom iz Ljubljane, posebej še Piranu in okolici. Tu je znal ujeti utrip pokrajine in njene arhitekture ter se tako uvrstil med pomembne likovne oblikovalce našega Primorja. Bil je drugačen, kadar je slikal na Primorskem ali pa v Ljubljani. V primorskih motivih je bil bolj sončen in sproščen, v ljubljanskih pa bolj 'zamegljen'. Ko se je iz zatohle in ideološke Ljubljane odpravil na morje, je odprl okno svoje umetniške delavnice in si vzel več ustvarjalne svobode ter postal bolj sproščen in razgiban.

(obletnica meseca 12_2011)

LETA 1781 ROJEN FRANC KSAVER LUŠIN

NADŠKOF, TEOLOG in FILOZOF († 1854)

Po ljudski šoli v Tinjah je v Celovcu obiskoval gimnazijo, končal bogoslovje in leta 1804 prejel mašniško posvečenje. Na Dunaju je študiral orientalske jezike in doktoriral iz teologije. Leta 1823 je bil imenovan za škofa v Trentu, kjer je ostal deset let. Že tam je bilo za njegovo delo značilno ustanavljanje dobrodelnih zavodov (šol, bolnišnic, zavodov za prizadete), za katere je porabljal tudi svoj denar. Leta 1834 je postal nadškof v Lvovu, čez nekaj mesecev pa je bil imenovan za nadškofa Gorice in Gradiške ter primasa Ilirskega kraljestva.

LETA 1800 ROJEN FRANCE PREŠEREN

NAJVEČJI SLOVENSKI PESNIK († 1849)

Rodil se je v Vrbi na Gorenjskem, pri Ribčevih, kjer je med "hišnimi" in kuhinjskimi vrati spominska plošča z rodovnikom Pre­šernove družine. Na prednji steni pa sta vzidani spominski plošči dvema sinovoma Ribčevega rodu: pesniku Francetu Prešernu in nad­škofu Antonu Vovku. Prešernova rojstna hi­ša je "predstavnica vseh naših kmečkih domov, iz katerih so izšli ve­liki možje naše preteklosti" (Finžgar). Na gričku vzhodne strani vasice stoji cerkvica sv. Marka, zavet­nika vasi, ki ga Prešeren v svojem "sonetu nesreče" imenuje "bliž­nji sosed", ... Franceta, po rojstvu tretjega otroka in prvega sina je oče Šimen sedemletnega peljal k svojemu stricu Jožefu, župniku na Kopanju pri Grosupljem, kjer ga je stari gospod sam uvajal v umet­nost pisanja in branja. Poslal ga je na osnovno šolo v Ribnici, kjer je kot odličen uče­nec prišel v "zlate bukve" ... potem ga je poslal v ljubljanske šole, kjer je France v nabiranju znanja pre­živel devet let: Preše­ren je bil vedno med prvimi v razredu in je ob koncu leta dobival za nagrado "bukve" ... Mati Mina je srčno želela, da bi njen France postal duhovnik, on pa se je končanem liceju odpravil peš na Dunaj, se vpisal v tretji letnik filozofije, ki mu je bil potreben za študij prava. Marca 1828 je bil razglašen za doktorja prava ("jezičnega dohtarja".), opravil je odvetniški izpit, bil odvetniški pomočnik ... šele leta 1846 je v Kranju končno dobil samostojno odvetniško mesto. Svojim neuresničenim željam je dajal duška v svojih pesmih in pes­nitvah, med katerimi sta najlepši in najbolj znani Sonetni venec ter Krst pri Savici. ... Iz ljubezenskega razmerja z Ano Jelovškovo, ki je bila od njega 23 let mlajša, so se mu rodili trije otroci, ki jim je po smrti za­pustil svoje borno imetje ... Spominski dan njegove smrti je od leta 1945 slovenski kulturni praznik. "Nihče pred Prešernom, nihče za Prešernom se ne da primerjati z njim," je zapisal Oton Župančič. "On je zase, vse drugo je vrsta... Prešernovo delo je delo genija, ki je enkraten in nenadomestljiv." Od Boga je prejel izreden pesniški dar in poslanstvo, da s svojo navdihnjeno poezijo povzdigne slovenščino na raven "velikih" jezikov evropske celine. Brez pridržka ga slavimo kot največjega slovenskega pesnika.

več:
S. Čuk, Po Prešernovih poteh: Priloga, v: Ognjišče 12 (2000), 37-48.
S. Čuk, France Prešeren (1800-1849): v: Obletnica meseca 12 (2020), 92-93.

nekaj njegovih verzov:

• Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! / Tako so peli angelcev glasovi / v višavah pri Mesijasa prihodi; / da smo očeta enega sinovi, / ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, / da ljubit' mor'mo se, prav' uk njegovi.
  
• Odprta noč in dan so groba vrata; / al' dneva ne pove nobena prat'ka. / Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, / od nje nas ne odkup'jo kupi zlata, / ne odpodi od nas življenja tata / veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.
  
• Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! / Veselja dokaj strup njegov je umoril: / sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje / svet zaničvati se je zagovoril, / ljubezen zvesto najti, kratke sanje! / Zbežale ste, ko se je dan zazoril.
  
• Naj zmisli, kdor lepoto ljubi sveta / in od veselja do veselja leta, / da smrtna žetev vsak dan bolj dozori
  
• Dan jasni, dan oblačni v noči mine, / srce veselo in bolno, trpeče, / vpokoj'le bodo groba bolečine.
  
• Deklica prevzetna, zmisli, kak' je kratek vsaki cvet, / da začne se leto starat' že v srpani - čas hiti.
  
• Človeka smrt požanje, / človeštva ne; naprej / z njim, kar je storil zanje, / živelo bo vselej.
  
• Skeleče misli, da Slovenec mile / ne ljubi matere, vanj upajoče, / da tebe zame vneti ni mogoče, / z bridkostjo so srce mi napolnile.
  
• Trpi, če poka ti srce! / Prah z Bogom kregat' se ne sme!
  
• Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, / da vgásniti jo more sreče jeza.
  
• Sem videl ... da človek toliko velja, kar plača. / Sem videl čislati le to med nami, / kar um slepi z golj'fijami, ležami.
  
• Meni nebo odprto se zdi, / kadar se v tvoje ozrem oči, / kadar prijazno nasmeješ se, / kar sem prestala, pozabljeno je.

LETA 1833 ROJEN FRANC LEDER – LESIČJAK

LJUDSKI PESNIK IN PEVEC († 1908)

Koroški ljudski pesnik in pevec Franc Leder – Lesičjak se je rodil v Globasnici. V šolo ni hodil, brati in pisati se je naučil pri vojakih, kjer je bil dvanajst let. Po vrnitvi domov je delal v premogovniku, se poročil in si zgradil hiško. Štirideset let je ob nedeljah in praznikih hodil po sosednjih vaseh in ob spremljavi citer prepeval pesmi, ki jih je največ sam zložil. Snov je jemal iz kmečkega življenja in običajev. Najbolj znana je njegova šaljiva Pesem od rojstva, ki v enajstih kiticah opisuje usodo novorojenčka.

LETA 1840 ROJEN MAKS PLETERŠNIK

JEZIKOSLOVEC IN SLOVAROPISEC († 1923)

Maks Pleteršnik je avtor znamenitega Slovensko-nemškega slovarja v dveh debelih knjigah (1871 strani, I. del je izšel leta 1894, II. del pa 1895), ki je nekakšno 'sveto pismo' vseh, katerim je pri srcu slovenski jezik, eden glavnih izrazov naše narodne samobitnosti. Gradivo zanj so zbirali več kot sto let (Zois, Kumerdej, Linhart, Miklošič in drugi). Leta 1883 je uredniško delo odločno vzel v roke Pleteršnik in ga uspešno zaključil proti koncu leta 1892. To je temeljno delo slovenskega besedoslovja in jezikoslovja; iz njega so zajemali vsi, ki so se v 20. stoletju ukvarjali s slovenskim jezikom. Kraj njegovega rojstva in smrti pa so Pišece, gručasta vas na Bizeljskem, vinorodni pokrajini med vzhodnim robom posavskega hribovja in spodnjo Sotlo. Luč sveta je zagledal 3. decembra 1840; na svojem rojstnem domu, kjer je delovno preživljal pokoj, je tudi pričakal božjo deklo smrt, ki je prišla ponj 13. septembra 1923. Njegovi rojaki vedo, da profesor Maks pomeni na področju besedoslovja in jezikoslovja za Slovence prav toliko kot Prešeren v poeziji ali Cankar v prozi.

več:
ČUK, Silvester. Maks Pleteršnik (Obletnica meseca). Ognjišče, 1993, leto 29, št. 9, str. 44-45.

LETA 1841 ROJEN RADOSLAV SILVESTER

PESNIK (+ 1923)

Vrhničan Radoslav (Franc) Silvester se je v Ljubljani izučil za peka. Kot pomočnik je delal v raznih krajih, nazadnje v Vipavi. Pod vodstvom vipavskega dekana Jurija Grabrijana se je vključil v čitalniško dejavnost: pisal je pesmi in igre za razne prireditve. Sodeloval je tedanjih katoliških listih, zlasti Zgodnja Danica je redno prinašala njegove vzgojne in religiozne verze, med njim Oče naš v sonetih. Leta 1879 je bil objavljen njegov prevod pesmi Stille Nacht, heilige Nacht (Sveta noč, blažena noč) z naslovom Pri jaslicah.

LETA 1850 ROJEN FRAN DETELA

PISATELJ († 1926)

"Malokateremu našemu pisatelju smo bili v preteklosti tako krivični kakor njemu," je ob izidu druge knjige Zbranega dela pisatelja Frana Detela pri celjski Mohorjevi leta 1963 zapisal Jože Dolenc. "Njegova dela so imeli za povprečno branje. Takemu odnosu je botrovala miselnost naših politično vplivnih ljudi v preteklosti: Detela je bil človek, ki so mu bili zoprni strankarski prepiri in prepiri med raznimi strujami... Danes Detela po pravici uvrščamo med naše dobre realiste in med klasike naše dobre ljudske povesti."

več:
ČUK, Silvester. Fran Detela (Obletnica meseca). Ognjišče, 1996, leto 32, št. 7, str. 28-29.

o njem:

• Detela je bil družini skrben oče in gospodar; otroke je imel zelo rad in je z njimi vsak dan hodil na sprehod in jim oskrboval vse za dobro vzgojo in izobrazbo. Vendar jim o sebi in svojem delu nikoli ni govoril. (Jakob Šolar)

nekaj njegovih misli:

• Delo nam gladi pot k sreči, daje nam zaupanje v Boga in sebe, odvrača nas od mnogih nespametnosti in nas obda s čistim, o zdravim zrakom, katerega hitro okuži lenoba.
  
• Človek nikdar ni sam: misli ga spremljajo vedno kot zveste tovarišice, neprijetne so mu večkrat, nezveste nikdar. Če jih hočeš odgnati, v druščino pojdi, med hrumeči svet, iznebiš se jih za nekaj časa; a kadar boš sam, boste spet skupaj, obstopile te bodo zopet. Če hočeš ubežati spominom, ki te preganjajo, ne hodi v samoto, v samoti si najmanj sam.
  
• Če hočeš, da ti zaupajo drugi, pokaži zaupanje sam vase in v svojo moč.

LETA 1867 ROJEN FRAN MILČINSKI

PRAVNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1932)

Med najbolj znana dela Frana Milčinskega, ki velja za humorističnega pisatelja, spada vzgojna povest Ptički brez gnezda (1917), v kateri prikazuje od družin in družbe pozabljene otroke, vpliv okolja in dednosti na oblikovanje otroških značajev. Ta spoznanja si je pridobil v svoji dolgoletni sodniški praksi. Pisal je tudi strokovne razprave s področja mladinskega prestopništva.

več:
ČUK, Silvester.Fran Milčinski (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 52-53

njegova misel:

• Oče in mati nista tista dva, ki sta kot starša vpisana v krstni knjigi; resnični starši so tisti, ki se ukvarjajo z nebogljenim bitjem, da iz njega zrede in vzgoje človeka.

ena kratka iz njegovih Butalcev:

Županova hči vre mleko

Ko se je omožila županova hči, tri koše je imela bališa, pameti pa toliko, kolikor je zanjo bilo prostora v glavi. Hvala bogu, je tudi imela usta, da je lahko včasih kako pametno dala od sebe, sicer bi ji bila pamet glavo še raznesla.
Pa se je koj prvo jutro izkazala na novem domu, kakšna da je gospodinja.
Ji je mož naročil, naj zavre mleko za zajtrk. Ubogala je, nalila mleko v lonec in ga pristavila k ognju. In je gledala in ji je bilo všeč, kako je mleko pričelo vreti in je naraščalo in je naraslo do vrha lonca, že se je pripravljalo, da prekipi.
Pa se je začudila in plosknila z rokami: »Nak! Kakšen je v tej hiši blagoslov! Še po en lonec moram — ako bog da, oba bosta polna!«
Stopila je po lonec in ga prinesla, pa je tedaj mleko na ognjišču že izkipelo in je žalostna zastokala bistra gospodinja: »Jojmene, kolikšna škoda! Kar ob dva lonca mleka smo!«

LETA 1888 UMRL 16 ROJEN CARL ZEISS

NEMŠKI OPTIK (* 1816)

Začel je pod mentorstvom mehanika dr. Kornerja, se sam izobraževal in odprl svojo lastno delavnico za optične instrumente. Po letu 1847 je začel množično izdelovati mikroskope in razvijati nove tehnologije in njegovi mikroskopi so kmalu veljali za najboljše znanstvene pripomočke v Nemčiji. Podjetje je bilo uspešno, toda kasneje je spoznal fizika Ernsta Karla Abbeja in z njim se je začel nov razvoj tovarne Karl Zeiss v Jeni: nove leče, boljše ločljivosti mikroskopa, novi optični instrumenti (daljnogled s prizmami, objektivi za fotokamero, daljinomer). Zeiss tudi pomembno prispeval k razvoju optike in k sodobnemu načinu izdelave leč.

LETA 1894 UMRL ROBERT LOUIS STEVENSON

ŠKOTSKI PISATELJ, KI NAS VODI NA OTOK ZAKLADOV (* 1850)

Zelo ustvarjalen pisatelj, izpod njegovega peresa so privreli potopisi, eseji, pesmi za otroke, predvsem pa povesti in romani. Najbolj je znan njegov pustolovski roman Otok zakladov, pa tudi zgodovinski in znanstveno fantastični roman Dr. Jekyll in Mr. Hyde. Za njegovo pisanje je značilen preprost in jasen slog, bogata domišljija in napeto dogajanje. Umrl je na otoku Samoa, kjer se je zdravil za TBC.

njegova misel:

• Biti to, kar smo, in postati tisto, za kar smo sposobni, to je smisel našega življenja.

LETA 1911 ROJEN IN 1981 UMRL NIKOLAJ OMERSA

SLIKAR IN ILUSTRATOR

Umetnostni zgodovinarji uvrščajo Nikolaja Omersa med najpomembnejše slovenske slikarje, ker je v slikarsko pojmovane krajine in tihožitja vnesel veliko novega, vendar se o njem razmeroma malo piše. Za svoje ustvarjalno slikarsko delo je prejel leta 1978 Prešernovo nagrado, slovensko državno priznanje za najboljše delo na področju glasbe, gledališča in filma, književnosti ter likovne umetnosti. Za knjižne ilustracije so mu kar trikrat (1950, 1955 in 1958) podelili Levstikovo nagrado. Imenovali so ga 'pesnik barv' . Umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc je o njegovem slikarstvu zapisal: »Če velja za impresionista kot prvo pravilo slikanje luči, svetlobe, velja Omersu slikanje barve. Luč mu je le pomagálo, da vidi barve.« Ob njegovem Avtoportretu (1943) je Ivan Sedej začutil: »Umetnikova lastna podoba priča o Omersi kot odličnem portretistu, ki je začel utirati pota novim pogledom na to častitljivo tematiko ... Na isti ravni obravnava človeško figuro kot barvni fenomen in kot bitje z zapletenim notranjim življenjem ... Avtoportret je slika človeka pred usodno dilemo.« Ta premalo znani umetnik se je rodil in tudi umrl na današnji dan – odmerjenih mu je bilo natanko sedemdeset let.

več:
ČUK, Silvester. Nikolaj Omersa (Obletnica meseca). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 12, str. 44-45.

LETA 1917 UMRLA ERNESTINA JELOVŠEK

DRUGOROJENKA ANE JELOVŠEK IN FRANCETA PREŠERNA (* 1842)

Ob njenem rojstvu je imela nezakonska mati Ana Jelovšek devetnajst, oče, pesnik France Prešeren, pa dvainštirideset let. Imela je težko mladost in bedno življenje. Očeta je idealizirala. Spomine nanj po pripovedi svoje matere je začela pisati (v nemščini) na pobudo pravnika Radoslava Razlaga. Besedilo, ki ga je večkrat dopolnjevala in spreminjala, je izšlo v slovenskem prevodu Spomini na Prešerna leta 1903 po zaslugi pesnika Antona Aškerca.

LETA 1918 UMRL JANEZ MADON

ZNAN KOT SERAFIN GORIŠKI, REDOVNIK KAPUCIN, MISIJONAR V BRAZILIJI (* 1829)

Slovenski duhovnik Ludvik Ceglar (1917-1998), doma iz Metlike, ki je dolga leta živel in delal v Braziliji, je tam "odkril" našega rojaka Janeza Madona - kapucina očeta Serafina Goriškega, ki je v tej veliki državi Južne Amerike znan in spoštovan, v rojstni domovini pa je bil še popolnoma nepoznan. Ta mož orjaške postave in širokega srca je petinštirideset let (1873-1918) deloval kot misijonar med brazilskimi Indijanci v pragozdu Amazonije. Po zgledu svetniškega škofa Friderika Barage in drugih slovenskih misijonarjev je bil oče Serafin Goriški ne le oznanjevalec Kristusove blagovesti med brazilskimi Indijanci, temveč se je trudil tudi za človeški dvig in za civilizacijo teh zapostavljenih ljudi. Sad Ceglarjevih raziskovanj je zajetna knjiga "Apostolski misijonar oče Serafin Goriški", ki je izšla leta 1982 pri Goriški Mohorjevi družbi. Po tej knjigi je pisateljica Zora Piščanc tega velikana vere predstavila v knjižici "Apostol brazilskih Indijancev", ki je izšla leta 1987 v Mali knjižnici Ognjišča.

več:
ČUK, Silvester. Misijonar Janez Madon (Obletnica meseca). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 12, str. 30-31.
... v knjižici Apostol brazilskih Indijancev, ki je izšla pri Ognjišču (1984) in v prenovljeni izdaji (2020)

LETA 1920 ROJEN ŠTEFAN FALEŽ

prvi veleposlanik R. Slovenije pri Svetem sedežu, malteški vitez in dobrotnik Cerkve na Slovenskem († 2009)

Doma v Orehovi vasi (Hoče - Slivnica pri Mariboru), maturiral je na klasični gimnaziji v Mariboru, se leta 1940 vpisal na Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani. Ob nemškem napadu na Jug. je delal v Beogradu na prosvetnem ministrstvu, vrnil se je v Slovenijo in konec leta 1941 odšel v Rim. Najprej je bil zaposlen na kraljevem veleposlaništvu pri Svetem sedežu, kasneje ustanovil podjetje in potovalno agencijio. Nikoli ni pozabil na domovino, hrepenel je po samostojni državi Sloveniji in ob vsem delu je veliko pomagal pri reševanju slovenskih težav. V letih od 1964 do 1985 je sodeloval pri tehnični organizaciji papeških potovanj. Organiziral je devet potovanj papeža Pavla VI. in petindvajset potovanj papeža Janeza Pavla II., ki ga je v zahvalo imenoval za svojega »dvornika« Ko je Slovenija postala neodvisna, ga je vlada slovenske pomladi imenovala za prvega veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu. Republiko Slovenijo je na tem mestu zastopal od 31. januarja 1991 do 26. maja 1997, ko se je zaradi tega, ker v odnosih med Slovenijo in Svetim sedežem ni dosegel vidnejšega napredka, odločil za odstop. Njegova zasluga je, da je Vatikan 13. januarja 1992 priznal Slovenijo in s tem spodbudil države evropske skupnosti, da so dva dni za tem izpolnile obljubo mednarodnega priznanja naše države. Štefan Falež je poleg tega sodeloval še pri pripravi in izvedbi obeh obiskov papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Od leta 1997 do leta 2001 je bil dr. Falež veleposlanik Suverenega malteškega viteškega reda pri Svetem sedežu, Slovenski škofje pa so na seji Slovenske škofovske konference 7. marca 2006 dr. Faležu izročili odličje sv.Cirila in Metoda.

več:
BOLE, Franc. Štefan Falež (Gost meseca)  Ognjišče 1992 9

LETA 1948 UMRLA ZOFIJA BORŠTNIK

GLEDALIŠKA IGRALKA (* 1868)

Zofija Zvonarjeva je decembra 1882 še ne petnajstletna prvič nastopila v ljubljanskem gledališču skupaj s svojim poznejšim možem Ignacijem Borštnikom. On je bil njen prvi učitelj gledališke umetnosti. Nastopala je v Ljubljani, skupaj s soprogom Ignacijem v Zagrebu in drugod. Svoj pravi svet je našla v moderni drami. Simpatije publike in kritike si pridobila s prikupno zunanjostjo, temperamentom, naravnim darom in izjemno sposobnostjo vživljanja v najzahtevnejše like klasičnega in modernega sporeda.

LETA 1966 UMRL ELKO JUSTIN

SLIKAR IN GRAFIK (* 1903)

Sin ljubljanskega ključavničarja se je v grafično umetnost uvajal v domačem mestu pri Repiču (rezbarstvo) in Šantlu (slikarstvo), na Dunaju je nadaljeval študij vseh grafičnih tehnik, od slikarstva v olju do bakroreza, zadnje izkušnje je nabiral na študijskem obisku Berlina, Dresdna in Münchna. Leta 1924 je nastopil službo kot ilustrator in slikar pri dnevniku Jutro. Ob tem je ilustriral razne revije, tudi nekaj knjig, med drugim Strniševe mladinske pesmi Dedek jež. Gojil je vse slikarske in grafične tehnike, posebno lesorez.

LETA 1984 UMRL MIRKO KUNČIČ

MLADINSKI PESNIK IN PISATELJ (* 1899)

Maja 1945 so v upravičenem strahu pred novimi oblastniki zapustili Slovenijo številni begunci, tudi več pesnikov, pisateljev in drugih kulturnih delavcev. Med njimi je bil uveljavljeni mladinski pesnik, pisatelj in dramatik Mirko Kunčič. Odšel je v Argentino, ki je gostoljubno sprejela okoli 6500 Slovencev. Tam je preživel skoraj polovico svojega življenja v nenehnem domotožju po "raju pod Triglavom". Nekaj let kar ni mogel ustvarjati, potem pa je le prijel za pero. Kunčič je (doma in v zdomstvu) napisal nad 20 del, ki jih domovina ne pozna, čeprav spada med največje in najplodovitejše mojstre slovenske mladinske književnosti. Kot emigrant je bil v prejšnjem režimu "ožigosan" in zamolčan. Njegove knjige, ki so izšle "zunaj" (v Argentini, Gorici, Celovcu) so bile prepovedane; tiste od prej, pa so bile odstranjene iz knjižnic. Šele v samostojni Sloveniji je pri nas izšla prva njegova knjiga - ponatis mladinske povesti Od pastirčka do škofa - romansirana biografija Antona Martina Slomška (Magnolija, Ljubljana 1991). Tega plemenitega prijatelja otrok predstavljamo ob obletnici njegove smrti.

več:
ČUK, Silvester. Mirko Kunčič. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 12, str. 52-53

nekaj njegovih verzov:

Očka, joj, povej: / Kam bežijo mlada leta? / Mar kot ptičke lastovičke / romajo v dežele daljne, / da nekoč, / ko bo v srcu črna noč, / vrnejo se polne solnca?« // »Sinko, veš, to je tako: / Mladih let nazaj ne bo. / Kakor ptičke lastovičke / obnemorejo na poti. / Lovec krut jih — čas — zaloti, / v kletko — prošlost ujame in / vse je le še tih spomin, / nanje in na davne lepe sanje. // »Očka, kaj pa, če zaprl / bi jih v gajbico samotno / in jih čuval noč in dan? / »Pa če z levom ali zmajem / jih zastražiš - vse zaman. // Skozi luknjico najmanjšo / venkaj ti pobegnejo... / Sinko, sreča mladih let / zvene kakor v maju cvet. (Očka in sinko modrujeta)

LETA 1992 POSLANO PRVO SMS SPOROČILO

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 2. december 1886, Ljubljana; 29. december 1962, Jesenice

Življenjske postaje železničarjevega sina

Betlehem - rojstni kraj Andreja Snoja je bil Šentvid nad Ljubljano, kjer je bil njegov oče železničar - progovni delavec. Rodil se je 2. decembra 1886. Kmalu po njegovem rojstvu je oče "napredoval" v železniškega čuvaja v Lescah na Gorenjskem. Ta druga postaja je bila Andrejev Nazaret, kraj, kjer je - kot njegov ljubljeni Gospod (pri predavanjih je namesto imena Jezus vselej dejal "naš Gospod" in se pri tem rahlo priklonil) - "napredoval v modrosti, rasti in milosti" (Lk 2,52). Tam je družina z osmimi otroki ostala do očetove upokojitve leta 1917. Prve požirke šolske učenosti je srkal v Lescah in nato v Radovljici. Gimnazijo je obiskoval v Kranju (1898-1906) in že od drugega razreda dalje se je vzdrževal sam z instrukcijami, kajti očetova plača je bila skromna, potrebe družine pa velike. Dijak Andrej je na lastni koži občutil socialne krivice in bil je med zvestimi Krekovimi učenci. Po maturi leta 1906 se je vpisal na visoko bogoslovno šolo v Ljubljani. Julija 1910 je bil posvečen v duhovnika in novo mašo je pel pri Mariji Vnebovzeti v Lescah. [kof Jeglič ga je poslal študirat na Dunaj, kjer je bil leta 1913 promoviran za doktorja bogoslovja. Po vrnitvi v domovino je bil eno leto prefekt na škofijski gimnaziji v Šentvidu, potem pa šest let (1914-1920) profesor verouka na državni realki v Idriji. Zadnja postaja njegovega življenja je bila Ljubljana, kamor je prišel na povabilo novo ustanovljene slovenske univerze. Od leta 1920 pa vse do svoje smrti (tudi po državni upokojitvi leta 1952) je na teološki fakulteti predaval predmete, povezane s študijem Nove zaveze. Vmes se je strokovno izpopolnjeval: najprej na Bibličnem inštitutu v Rimu (1922-1923), nato pa na Biblični šoli v Jeruzalemu ter na potovanjih po svetopisemskih deželah Palestine, Sirije in Egipta (1935-1936). Ta potovanja je popisal v poljudnih črticah, ki so izšle v knjigi Križem po Palestini (1938). Ob svojem marljivem znanstvenem delu je dr. Andrej Snoj rad priskočil na pomoč v dušnem pastirstvu. "Spovedoval sem in pridigal, kjer koli so me naprosili. Saj sem bil za to posvečen!" Dolga leta je bil "kaplan dobrovoljec" pri Sv. Jakobu v Ljubljani, nato pri uršulinkah. Jeseni leta 1962 je zbolel in 29. decembra tega leta je v jeseniški bolnišnici prestopil prag večnosti.

Predavanja - srečanja z "našim Gospodom"

Pisec spominskega članka v Družini je ob njegovi smrti lepo označil njegovo profesorsko delo: "On ni dokazoval, dajal je videti Jezusa, srečati se z njim." Tedanji dekan teološke fakultete dr. Stanko Cajnkar je dodal: "V njegovi skromnosti smo mogli videti odsev Kristusove ponižnosti, v njegovi dobroti, prijaznosti in postrežljivosti je bilo čutiti zgled in zapoved božjega Učitelja." Razlagati Gospodovo veselo oznanilo je bilo njegovo glavno opravilo več kot štirideset let. Njegovo ime pa je neločljivo povezano s prevajanjem Svetega pisma Nove zaveze iz izvirnega grškega besedila, pri katerem sta sodelovala Frančišek Jere in Gregorij Pečjak. Leta 1925 so izšli Evangeliji in Apostolska dela; Andrej Snoj je pripravil uvode in opombe, prav tako tudi za Apostolske liste in Razodetje (1929). Ta prevod Nove zaveze je izšel še trikrat: 1937-1939, 1948 in 1961. "Vesel sem, da je bila ta sveta knjiga tiskana in je danes v rokah slovenskega ljudstva." Prvo izdajo Evangelijev in Apostolskih del je pospremil s kratkim uvodom, kjer piše, da so "posamezne knjige Svetega pisma po obliki preproste, kakor je preprosta človeška govorica... toda kljub vsej preprostosti in različnosti se vse knjige strinjajo v veličastno enoto in imajo čudovito moč do človeških src - govori pač Bog sam, ki je srca ustvaril". Po drugi izdaji Nove zaveze je za njeno boljše razumevanje pripravil knjigo Uvod v Sveto pismo Nove zaveze (Ljubljana 1940), ki jo je sestavil kot učbenik za slušatelje teološke fakultete, vendar je pisana "kratko in poljudno", da je bila "dostopna tudi manj izobraženim bralcem". Sredi vojne vihre (1943) je sestavil "evangeljsko harmonijo": pripoved posameznih evangelistov je uskladil tako, da pred nami lepo zaživi Jezusov lik. Knjižici majhne oblike (9x13 cm) je zaželel, da "bi bila sprejeta z isto ljubeznijo kot je bila sprejeta žepna izdaja evangelijev, in naj bi v času strašnih vojnih grozot... vsem, ki se bodo vanjo zatopili, kazala pot k Njemu, ki je Luč, Resnica in Ljubezen". Pisal je tudi strokovne razprave. Njegova velika zasluga je, da je v knjižnici samostana sv. Katarine na Sinaju odkril staroslovanski glagolski rokopis Euchologium Sinaiticum in napravil seznam vseh staroslovenskih rokopisov, ki jih je našel v tamkajšnji knjižnici (38) in o tem napisal tehtno razpravo, objavljeno leta 1936 v Bogoslovnem vestniku. Njegov naslednik na teološki fakulteti ljubljanske univerze dr. Marijan Peklaj izreka priznanje: "Dr. Andrej Snoj je bil ena tistih svetih osebnosti v slovenski kulturi, za katere moramo biti Bogu iz srca hvaležni."

(obletnica meseca 12_1996)

Dragi bralci že smo pri zadnji številki 'zlatega letnika' Ognjišča, ki ima kar nekaj prilog. Prva je Miklavževa ponudba s predstavitvijo knjig, primernih za obdarovanja (nekatere tudi po polovični ceni ali z velikimi popusti). Oglejte si tudi katalog naših novejših izdaj, dodan temu Ognjišču. V njem boste gotovo dobili dober namig za čas obdarovanj. In ne pozabite, da je dobra knjiga izvrstno darilo. Prav tako je tej številki priložen že 'tradicionalni' stenski koledar z barvnimi fotografijami in s kalendarskim delom, v katerem boste našli cerkvene praznike in godove svetnikov ter misli svetnikov. Koledar je naša zahvala za vašo zvestobo. Listnat (stenski) koledar boste dobili v božični, to je že januarski številki, ki izide pred božičem. Na voljo imamo tudi žepne koledarčke Ognjišča.

Naročnina za Ognjišče v letu 2015 bo znašala pri župnijskih uradih - 28,50 €, za naročnike po pošti pa 29,30 €. Cena posamezne številke Ognjišča bo 2,60 €. Naročnina kot tudi cena revije, je še vedno zelo ugodna, zlasti če se primerja z drugimi revijami in časopisi. Ostanite zvesti naročniki Ognjišča in ga priporočite ali naročite tudi drugim.

Zelo sem se razveselil pisma ene od bralk, v katerem je zapisala: »Prijateljici bi rada podarila naročnino na revijo Ognjišče za leto 2015. Ali je to mogoče? Bi bilo izvedljivo, da na vaš tekoči račun nakažem celoletno naročnino, vi pa mi pošljete potrdilo, ki bi ga predala prijateljici ob rojstnem dnevu.« Ob bližajočem se božiču in novem letu pismo nagovarja tudi nas, da pomislimo, komu bi podarili naročnino na Ognjišče. Tudi rojstni dan, življenjski ali drugi jubilej, god, poroka, birma ... so priložnosti, ob katerih lahko podarimo naročnino na Ognjišče. Pripravili bomo tudi bon (najdete ga priloženega tej številki revije), s katerim boste lahko podarili naročnino na revijo Ognjišče kot smo naredili že nekajkrat v prejšnjih letih.

Vesel sem, da vas lahko obvestim, da je izšla nova knjiga Zgodba zate, ki je že enajsta v zbirki Zgodbe za dušo. Največkrat duhoviti zgodbi sledita kratka misel in molitev ob sporočilu pripovedi. Na koncu je dodana domislica, ki jo bomo lahko ponesli v življenje. Barvne ilustracije Petra Škerla nam sporočilo zgodb še bolj približajo. Enajstim knjigam iz zbirke Zgodbe za dušo dodajmo še dve iz iste zbirke Nova serija in imamo že kar lepo knjižnico. Naj spomnimo, da je na voljo že peti ponatis knjige Zgodbe za srečo v družini. Knjige iz te zbirke so izredno primerne za darilo. Še vedno velja akcija: vzameš štiri, plačaš tri, v kateri vam poklonimo eno knjigo, če naročite štiri.

Med letošnjimi novostmi, namenjenimi otrokom, so kar tri božične knjige: prva je Božična odštevanka - Adventni koledar, druga je Pobarvaj Božič, tretja pa ima naslov Tudi Jezus je bil otrok, ki opisuje dogodke iz Jezusovega otroštva. Več o teh knjigah si lahko ogledate na str. 16.

Več o naših knjigah si lahko ogledate v spletni knjigarni http://knjigarna.ognjisce.si/. V Iskanje vam bodo olajšali sklopi knjig (npr. knjige za najstnike, darila za krst, birmo, obhajilo, knjige o žalovanju ...). Prav tako vas pred prazniki vabimo, da obiščete naše knjigarne v Kopru, Ljubljani, Kranju, Mariboru in na Ptuju ter si ogledate knjige in druge izdelke, primerne tudi za praznična obdarovanja.

LETA 1858 ROJEN ANDREJ KALAN

DUHOVNIK, PREVAJALEC IN POLITIK († 1933)

Duhovnik Andrej Kalan, rojen v Pevnem pri Škofji Loki, je bil 25 let (1903–1928) predsednik Katoliškega tiskovnega društva, ki je v Ljubljani delovalo od leta 1887. Leta 1908 je na Poljanskem nasipu zgradilo moderno Katoliško tiskarno (po vojni nacionalizirana je postala tiskarna Ljudske pravice). Andrej Kalan je več let urejal tednik Domoljub, nekaj časa je bil urednik dnevnika Slovenec. Kot eden vodilnih katoliški politikov je vplival na škofa Jegliča, da je leta 1917 podprl Majniško deklaracijo.

LETA 1868 ROJEN OSKAR DEV

PRAVNIK, SKLADATELJ IN ZBOROVODJA († 1932)

Doma s Planine pri Rakeku, študiral je pravo in vzporedno tudi glasbo, za katero se je navdušil že na novomeški gimnaziji (Hugolin Sattner). Obiskoval je šolo Glasbene Matice v Ljubljani in cerkveno glasbeno šolo na Dunaju, kjer je tudi diplomiral iz prava. V času študija na Dunaju je bil tam zborovodja društva Slovenija in Slovenskega pevskega društva. Služboval je kot sodnik v Škofji Loki, Kranju in Mariboru, kjer je 1919 ustanovil Glasbeno matico Maribor, kateri je bil vrsto let predsednik in zborovodja, ter vrsto zborov in glasbeno šolo. Zložil je več skladb za moške in mešane zbore in samospevov s spremljavo klavirja (v izdajah Glasbene Matice in v Novih Akordih). Nabiral in harmoniziral je narodne pesmi, med temi okrog 400 koroških.

LETA 1876 ROJENA MARICA GREGORČIČ STEPANČIČ

PESNICA, PRIPOVEDNICA, PREVAJALKA IN PUBLICISTKA († 1959)

Rojena v Škednju (Trst) je končala slovensko učiteljišče v Gorici in poučevala v tržaški okolici. Pisati je začela že na učiteljišču in veliko objavljala, največ v Jadranki, kjer je bila izdajateljica, urednica in glavna sodelavka. Najprej je pisala pesmi, najbolj znana pa je po svoji zgodovinski drami v petih dejanjih z naslovom Zagorski biser, ki so jo v Slovenskem gledališču v Trstu igrali tudi pod imenom Veronika Deseniška in je nastala na literarni zasnovi Celjskih grofov ... Veliko je tudi potovala in zanimivi so tudi njeni potopisi. Pripravila jer tudi več izdaj slovenske slovnice za Italijane in obratno. Gregoričeva je tudi prevajala iz francoščine, italijanščine, nemščine in ruščine (Puškina in Tolstoja)

LETA 1886 ROJEN DR. ANDREJ SNOJ

DUHOVNIK, TEOLOG, PROFESOR, BIBLICIST († 1962)

"Moja največja čast je bila in bo ostala do konca dni, da sem smel razlagati Sveto pismo Nove zaveze, Gospodovo veselo oznanilo, in liste Gospodovih apostolov in učencev. To sveto knjigo sem nekaj let pred svojo boleznijo še enkrat pripravil za tisk, opremil z uvodi in opombami." Tako je proti koncu svojega 'tihega', a bogatega življenja povedal dr. Andrej Snoj, prevajalec Nove zaveze in njen razlagalec kot dolgoletni profesor na teološki fakulteti ljubljanske univerze (1920-1960) Pr i predavanjih nikoli ni izrekel imena Jezus, namesto tega je vedno rekel 'naš Gospod' in se pri tem spoštljivo priklonil. Sodeloval je pri prevajanju Svetega pisma s Frančiškom Jeretom in Gregorijem Pečjakom. Leta 1925 so izšli Evangeliji in Apostolska dela. Snoj je pripravil uvode in opombe, prav tako tudi za pisma apostolov in Razodetje. Njegov naslednik na teološki fakulteti ljubljanske univerze dr. Marijan Peklaj izreka priznanje: "Dr. Andrej Snoj je bil ena tistih svetih osebnosti v slovenski kulturi, za katere moramo biti Bogu iz srca hvaležni."

več:
S. Čuk, dr. Andrej Snoj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (1996), 28-29.

LETA 1916 UMRL FRAN LEVEC

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST, UREDNIK, UTEMELJITELJ REALIZMA (* 1846)

Realizem je v literarni zgodovini smer, ki skuša čim zvesteje slikati resnično življenje, in obdobje približno od 1830 do 1880. Za utemeljitelja slovenskega realizma velja literarni zgodovinar in urednik Fran Levec, ki je povzdignil Ljubljanski zvon v osrednje literarno in kulturno glasilo na Slovenskem.

1923 ROJENA MARIA CALLAS

GRŠKO-AMERIŠKA SOPRANISTKA († 1977)

Glasbo je študirala na konservatoriju v Atenah, kjer je leta 1938 petnajstletna pela svojo prvo operno vlogo (Santuzza v operi Cavalleria rusticana Pietra Mascagnija). Svet jo je spoznal po nastopu v Veroni (1947), kjer se je predstavila v operi La Gioconda in odtlej je pela v velikih opernih hišah po vsem svetu. Ob izredni vokalni tehniki in velikim razponom glasu je znana tudi po tem, da se je znala izredno vživeti v vloge svojih likov. Skladatelj Leonard Bernstein jo je nekoč imenoval "Operna Biblija". Ustvarila je okrog 40 nepozabnih sopranskih vlog, najbolj je uspela v naslovnih vlogah Norme, Medeje in Tosce. Po letu 1965 je prenehala z odrskimi nastopi: z mnogimi priznanimi skladatelji je snemala je le še plošče.

LETA 1970 UMRL P. JOZAFAT AMBROŽIČ

DUHOVNIK, 'KORNI ŠKOF' V JERUZALEMU (* 1903)

Gorenjski fantič Janez iz Gorij pri Bledu se je izučil za mizarja, med vojaško službo je zaslišal božji klic v duhovništvo. Svojo pot je začel pri salezijancih, nazadnje je pristal pri frančiškanih, kjer je dobil ime Jozafat. Deloval je kot slovenski dušni pastir v Egiptu (med aleksandrinkami), zadnja leta pa je skrbel za katoliške vernike v Jeruzalemu, kjer je tudi umrl (1970). Leta 1947 je bil imenovan za 'kornega škofa', kar je najvišje odlikovanje v vzhodnih Cerkvah.

LETA 1977 UMRL RUDOLF KLINEC

DUHOVNIK, ZVEST VERI IN NARODU (* 1912)

»Slovenski duhovniki na Primorskem so bili vsa stoletja tesno povezani s svojim ljudstvom, saj so tudi iz njega izšli ... Primorski duhovniki so bili samo iskreni in neupogljivi oznanjevalci evangeljske resnice in pravice v materinem jeziku, zvesti sinovi katoliške Cerkve in svojega naroda. Odklanjali so vsako nasilje, laž in prevaro. Ko je državna oblast ali politični režim, kot je bil fašizem, obsodil na smrt slovensko narodno manjšino, so se neustrašeno, za ceno velikih žrtev uprli takemu rodomoru prav duhovniki ... Veličina tega odpora in borbe ni bila v zunanjih manifestacijah, temveč v zvestobi svojemu poslanstvu, veri in narodu.« Tako je v svoji knjigi Primorska duhovščina pod fašizmom (Gorica 1979) zapisal dr. Rudolf Klinec, ki je bil tudi sam med duhovniki, ki so bili kot oznanjevalci evangeljske resnice o enakosti vseh ljudi odločni branitelji temeljnih človeških pravic svojih vernikov.

več:
S. Čuk. Rudolf Klinec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2012), 50-51.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* Zagreb, 28. januar 1893. - Rim, 1. december 1988

Frančiškanski pater Benigar se je rodil slovenskim staršem 28. januarja 1893 v Zagrebu, umrl pa na praznik vseh svetih 1988, v Rimu. Med tema dvema datumoma se skriva bogato življenje. Leta 1907 je vstopil v frančiškanski red in bil po študiju teologije v nemškem Paderbornu posvečen v duhovnika 30. junija 1915. Od leta 1920 do 1922 je študiral na novo ustanovljenem Papeškem vzhodnem inštitutu v Rimu in tam leta 1929 doktoriral.

Zgodaj je začutil misijonski poklic in tako je ob koncu leta 1929 odšel za misijonarja na Kitajsko. Tam je 25 let deloval kot profesor teologije in vzgojitelj v semenišču v Hankovu. Iz tega semenišča je izšlo več sto kitajskih škofijskih in redovnih duhovnikov.

Komunistični režim ga je januarja leta 1954 izgnal iz Kitajske, potem ko je bil nekaj časa v zaporu. Kljub temu, da je tam hudo trpel, ni hotel o tem obdobju ničesar govoriti in se je odločil, da bo to svojo žrtev, zavito v molk, daroval Bogu. Aprila istega leta je prišel v Rim in se takoj naselil v frančiškanskem zavodu Antonianum, kjer je ostal do smrti. Deloval je kot duhovni spremljevalec mladih frančiškanskih patrov, ki so bili na podiplomskem študiju v Rimu. Bil je iskan spovednik in voditelj duhovnih vaj v mnogih redovnih skupnostih.

Napisal je dve obsežni teološki deli o bogoslužju in duhovnosti, ki sta dolgo bili učbenik bodočih duhovnikov. Prva je bila tiskana v Pekingu, druga pa v Sapporu na Japonskem. Zadnja leta pa se je posvečal predvsem zbiranju gradiva o življenju in delu zagrebškega nadškofa Alojzija Stepinca. Zbrano gradivo je izdal v knjigi leta 1974 v Rimu. Po padcu komunizma je delo leta 1993 izšlo še v Zagrebu. Ta izdaja obsega skoraj devetsto strani. Potem ko je zbral gradivo, je življenjepis pisal dve leti (od 1968 do 197O). "Pri pisanju sem dal besedo samo zgodovinskim virom," je zapisal v uvodu. "Iskal sem samo resnico in nepristransko sem proučeval posamezna dogajanja." O temeljitosti in znanstveni neoporečnosti tega dela pričajo tudi besede angleške zgodovinarke Stelle Alexander: "Nikoli nisem niti malo pomišljala, da ga navajam kot vir."

Benigar in Slovenci

"Moji starši so bili Slovenci. Oče je rojen v Trnovem (Ilirska Bistrica), mama pa v Radečah pri Zidanem mostu. Jaz in vsi moji bratje smo rojeni v Zagrebu. Torej sem po izvoru Slovenec in ponosen sem na to," je zapisal 7. avgusta 1983 p. Benigar v pismu neki gospe. Oba starša sta v Radečah tudi umrla. Prav tako se je vedno počutil Slovenca (p. Duda), čeprav si je dopisoval v hrvaščini, vendar je želel biti vsem vse. Zavedal se je, da bo svojemu narodu lahko največ dal, če bo živel po evangeliju. Kot študent je zahajal na materin dom v Radeče, kjer je 15. julija 1915 tudi imel ponovitev nove maše. Obvladal je slovenščino, zato je tudi lahko bral frančiškansko revijo Cvetje z vrtov sv. Frančiška, ki je imela posebno stran, namenjeno misijonom. Tu je slovenski frančiškan p. Peter Baptist Turk (1874-1944) objavljal zanimiva poročila o svojem misijonskem delu na Kitajskem ter o potrebi po novih misijonarjih. P. Aleksij se je prav ob branju teh poročil navdušil za odhod v misijone in pozneje postal njegov sodelavec na Kitajskem. Tam je p. Turk umrl na rokah p. Aleksija.

Zanimivo je, da je p. Benigarja sprejel v frančiškanski red ustanovitelj zagrebške frančiškanske province p. Vendelin Vošnjak (1861-1933), Slovenec, doma iz okolice Velenja, za katerega že poteka postopek za razglasitev za blaženega. Pa tudi za p. Aleksija Benigarja poteka enak postopek. Pravijo celo, da zelo hitro napreduje.

(pričevanje 11_1998)