LETA 1844 ROJEN IGNACIJ GRUNTAR

PRAVNIK, NOTAR, GREGORČIČEV PRIJATELJ IN MECEN († 1922)

Po študiju prava na Dunaju je Ignacij Gruntar nekaj let služboval kot notar v svojem rojstnem Kobaridu, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Simonom Gregorčičem, tamkajšnjim kaplanom (1868–1873). Skupaj sta ustanovila kobariško čitalnici in prvo javno ljudsko knjižnico. Posebnega pomena pa je Gruntarjeva gmotna in duhovna pomoč ter mentorstvo nepraktičnemu Gregorčiču. On je tudi založil in razprodajal prvi zvezek Gregorčičevih Poezij (1882).

LETA 1853 ROJEN FRAN OROŽEN

GEOGRAF IN ZGODOVINAR († 1912)

Sin trgovca iz Laškega je obiskoval gimnazijo v Celju, po maturi je na dunajski univerzi študiral zgodovino in zemljepis. Najprej je bil profesor na učiteljišču v Kopru, nato nekaj časa v Novem mestu in Ljubljani, od leta 1889 do smrti (1912) pa na učiteljišču v Ljubljani. Tam je začel pisati učne knjige za srednje šole. S Simonom Rutarjem sta priredila zemljepisni atlas s 7 kartami, novo izdajo s 14 kartami je priredil Orožen sam. Leta 1893 je bil izvoljen za predsednika novoustanovljenega Slovenskega planinskega društva.

LETA 1858 UMRL JURIJ VODOVNIK

BUKOVNIK, LJUDSKI PESNIK, PEVEC IN IGRALEC (* 1791)

"Jez sim Vodovnik Juri, / per Skomro sem doma / v reztrgani kočuri; / štir okenca ima." Tako se začenja znamenita avtobiografija v verzih Jurija Vodovnika, pohorskega bukovnika, ljudskega pevca in igralca, ki se je rodil pred 210 leti na Skomarju. V svojih pesmih, ki jim je sam zložil tudi napev, je segel poslušalcem do srca, tako da so številne od njih postale ljudska last in jih še skoro 150 let po njegovi smrti pojo ne le na Pohorju. Marjetka Golež, ki je temeljito raziskovala Vodovnikovo delo, ugotavlja: "Vodovnik slika kmečko življenje, ljudi, njihove značaje, delovanje, mišljenje, čustvovanje. Motive zajema iz vsakdanjosti, iz lastnega videnja sveta in dogodkov. Kot popotnik hodi okrog, riše svojo pot, pokrajino, dogodke in ljudi, ki jih srečuje ... Vodovnik je presenetljiv v ustvarjanju vzdušja in dramatičnih situacij. Ob vsaki pesmi razmišlja in jo navadno zaključi z naukom ali pa se z zadnjo kitico podpiše."

... več v obletnici meseca 04_2001

LETA 1899 ROJEN VIKTOR KOROŠEC

pravnik, strokovnjak za rImsko pravo († 1985)

Ljudsko šolo in gimnazijo je končal v Kranju, tri semestre je študiral teologijo v Ljubljani, nato pa pravo v Ljubljani in Münchnu, Na pobudo profesorjev se je specializiral za rimsko pravo, proučeval pa je tudi staroorientalske (hetitske) klinopisne pravne spomenike. Na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani je skoraj pol stoletja (1927–1973) predaval rimsko pravo in napisal obsežen učbenik. Na Filozofski fakulteti pa je predaval akadski in hetitski jezik ter zgodovino starega Vzhoda.

LETA 1900 ROJEN LUCIJAN MARIJA ŠKERJANC

SKLADATELJ, PIANIST, DIRIGENT, GLASBENI PEDAGOG IN PISEC († 1973)

Med največje slovenske skladatelje spada Lucijan Marija Škerjanc. Rodil se je v Gradcu, glasbeno se je izobraževal najprej v Ljubljani, zatem v Pragi, na Dunaju, v Parizu, nazadnje se je v švicarskem Baslu učil dirigiranja. Po vrnitvi v domovino je bil vodilna osebnost slovenske glasbene scene. Ustvaril je velikanski opus s skoraj vseh glasbenih področij. Na instrumentalno-vokalnem področju je zložil Sonetni venec za soli, zbor in orkester na močno besedilo našega največjega pesnika Franceta Prešerna.

LETA 1919 ROJEN TOMAŠ ŠPIDLIK

ČEŠKI JEZUIT, DUHOVNIK IN KARDINAL († 2010)

"Vse življenje sem iskal Jezusovo obličje in zdaj sem srečen in miren, ker grem, da ga gledam." To so zadnje besede kardinala Tomáša Špidlíka, ki je umrl na današnji dan v Centru Aletti v Rimu, kjer je živel od leta 1991. Z njimi je takratni papež Benedikt XVI. začel svojo homilijo med mašo za rajnega v baziliki sv. Petra v Rimu 20. aprila 2010. Iz Rima so ga prepeljali na Velehrad na Moravskem, kjer od 30. aprila 2010 čaka vstajenja. "Ta čudovita, tako preprosta, skoraj otroška misel, ki je dejansko globoka, je neposredno povezana z Jezusovo molitvijo: 'Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta' (Jn 17,24). Lepo in tolažljivo je razmišljati o tej skladnosti med željo človeka, ki bi rad videl Gospodovo obličje, in željo Jezusa samega. Sicer pa je Kristusova želja veliko več kot težnja, je hotenje." Zelo visoke ovire je vedno premagoval, ker je bil trdno prepričan, da njegovo življenje vodi božja previdnost. "Tudi v največjih preizkušnjah ni izgubil zaupanja, nasprotno, ohranil je smisel za humor, kar je gotovo znamenje modrosti pa tudi notranje svobode. Glede tega je obstajala očitna podobnost med našim pokojnim kardinalom in svetim Janezom Pavlom II.: oba sta bila nagnjena k duhovitosti, ko sta se morala prebijati skozi težave in v marsičem podobne razmere v njuni mladosti. Božja previdnost ju je vodila, da sta se srečala in sodelovala za blagor Cerkve, posebej v tem, da bi ta 'zadihala z obema polovicama pljuč', kakor je rad govoril slovanski papež." Kardinal Tomáš Špidlík je bil tesno povezan s Slovenci: najprej v Centru Aletti, po mnogih njegovih knjigah v slovenskem prevodu, pa tudi večkrat je obiskal Slovenijo.

... več o njem si preberite v pričevanju 02_2000 in pričevanju 06_2010

nekaj njegovih misli ...

• Duhovni ljudje si ne prizadevajo le za to, da bi se izognili grehu, ampak tudi za to, da bi očistili srce, ker more duša tako ponovno pridobiti notranji mir.
  
• Molitev je za mnoge zgolj izgovarjanje vnaprej določenih obrazcev. Pomen molitve pa je mnogo širši. Mnogi, ki ne povzdigujejo k Bogu svojega glasu, mogoče toliko bolj molijo s svojim življenjem. To so tisti, ki želijo dobro vsem in opravljajo dobra dela.
  
• Molitev je vedno uslišana. Vendar ne po naših željah (po glasu mesa), marveč po glasu Duha, ki moli v na­šem srcu in prosi za nas duhovnih dobrin, ki presegajo naše spo­znanje in naše zgolj človeške želje. Zato lahko rečemo: kdor moli, prejme to, kar želi, ali celo kaj boljšega.
  
• Knjige o kmetijstvu najbolje razume kmet, pravi sv. Bazilij, tiste o glasbi pa glasbenik. Smisel Sve­tega pisma, ki je duhovni, pa najlažje spozna duhovni človek, to­rej tisti, ki poskuša povezati to, kar bere in kar moli, z lastnim življenjem.
  
• Jasnovidnost, ki zna prebirati srca ljudi, ni čudežen, ampak je naraven dar tistih, ki so čistega srca. Bog nas je ustvaril, da bi se razumeli med seboj, greh pa je med nami posta­vil zidove. Ko se notranje očistimo, lahko prebiramo srca bližnjih kot odprto knjigo.
  
• Vsak izmed nas ima svoj raj, ki je srce, kakor ga je ustvaril Bog, in vsak izmed nas doživi izkušnjo kače, ki stopi v srce, da bi nas zapeljala. Ta kača ima obliko hudobne misli.
  
• Prva podoba Boga smo mi sami in v nas samih mora biti Bog viden. Samo tako bo ta podoba odsevala tudi v svetu.
  
• Med "notranjo" mislijo in "zunanjim" dejanjem je podobno razmerje kakor med dušo in telesom. Obraz je kakor "og­ledalo duše", vendar nikakor ne razodeva polnosti njene skrivnosti. Zato ne moremo presojati človeka zgolj po njegovih zunanjih dejanjih.
  
• Da bi bil človek lahko svoboden, mora biti božanski – in zato samo Kristus, Bog, ki se je učlovečil, lahko osvobodi človeka.
  več:
  

LETA 1936 ROJEN JORGE (JURIJ) MARIO BERGOLIO

PAPEŽ FRANČIŠEK

»Naloga konklava je, da izvoli rimskega škofa. Zdi se, da so ga šli moji bratje kardinali poiskat na konec sveta,« je v sredo, 13. marca 2013, na začetku svojega prvega pozdrava dejal novoizvoljeni papež Frančišek stotisočglavi množici, ki se je zbrala na Trgu sv. Petra. S svojo prisrčnostjo in preprostostjo je takoj osvojil vernike. Množico na trgu in številne ljudi, ki so po vsem svetu prek televizije spremljali papežev prvi nastop, je presenetil z molitvijo za nekdanjega papeža. Še bolj pa s prošnjo, naj ga blagoslovijo najprej oni, potem bo on nje. Papež Frančišek je še rekel, da Cerkev v Rimu predseduje v ljubezni drugim Cerkvam. »To je pot bratstva in ljubezni, pot medsebojnega zaupanja.« Nato pa spet povabil k molitvi: »Vedno molimo drug za drugega. Molimo za ves svet, da bi v njem zavladalo veliko bratstvo.« Ljudi so očarale ne samo njegove preproste in prisrčne besede, ampak tudi njegova preprosta pojava: mož, oblečen v bel talar, brez vsakršnih dodatkov, preprost lesen križ na prsih ... Prinesel je nov slog papeževanja. Ta je opazen tudi v dejstvu, da se ni preselil v apostolsko palačo, ampak stanuje v Domu sv. Marte, kjer v tamkajšnji kapeli vsak dan mašuje in na njemu lasten prisrčen način nagovarja udeležence maše. Včasih je kar neverjetno konkreten. Poudarja, da ponižnost pomeni napredek v krščanskem življenju, da nas Gospod odrešuje s svojo ljubeznijo ...

več o papežu Frančišku:

RUSTJA Božo. (Zanimivosti). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 1, str. 115.
ČUK, Silvester. (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 6, str. 42-43.
ČUK, Silvester. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 50-58.

nekaj knjig papeža Frančiška, ki jih lahko še dobite pri naši založbi:
Misli iz srca,
Papež Frančišek, 
Pripovedi o papežu Frančišku
Papež se predstavi mladim ...

nekaj njegovih misli:

• Kako premagati svojo krhkost? Največji sovražnik je strah. Ne bojte se! Krhki smo, to vemo, vendar je On močan. Majhen otrok je krhek, vendar je varen, ker je ob starših.
  
• »Ko je noč, je temno. A mi čakamo zgodnje jutro, ko se začne daniti. In kaj je bolj pomembno, tema ali luč?« Seveda luč in vedno jo moramo iskati v sebi, kajti luč nam daje veselje in upanje.
  
• Človek more doživeti spreobrnjenje; nikdar ne sme obupati, da je zmožen spremeniti življenje.
  
• Verovati pomeni zaupati se usmiljeni Ljubezni, ki stalno sprejema in odpušča, ki nosi življenje in mu podeljuje smer.
  
• Dodaj Kristusa v svoje življenje in našel boš prijatelja, na katerega se lahko vedno zaneseš. Dodaj Kristusa in tvoje življenje bo polno njegove ljubezni, bo rodovitno življenje.
  
• Vera ni luč, ki prežene vsako našo temo, ampak je svetilka, ki vodi naše korake ponoči in to zadostuje za pot.
  
• Družina je izvir vsakega bratstva in kot taka temelj in prva pot miru, saj je poklicana, da širi svojo ljubezen v svet okoli sebe.
  
• Svetost vidim v potrpežljivem božjem ljudstvu: v ženi, ki skrbi za svoje otroke, v možu, ki gara, da domov prinese kruh.
  
• Milost ni za to, da nam okrasi življenje,ampak da nas v življenju naredi močne, da gremo lahko naprej, da se ne bi osamili, ampak bi šli vedno skupaj.
  
• Cerkev je poklicana, da bi bila Očetova hiša z vselej odprtimi vrati.
  
• Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje.
  
• Ko človek misli, da najde samega sebe, ko se oddaljuje od Boga, tedaj izgubi svoje življenje.
  
• Obrnimo se h Gospodu. Gospod se nikoli ne naveliča odpuščati: nikoli! Mi se naveličamo prositi odpuščanje. Molimo za milost, da se ne bi naveličali prositi odpuščanje, kajti on se nikoli ne naveliča odpuščati.
  
• Bog se ne skriva pred ljudmi, ki ga iščejo z iskrenim srcem, tudi če to delajo tipaje, negotovo in po ovinkih.

LETA 1970 UMRL STANKO MAJCEN

DRAMATIK, PESNIK IN PRAVNIK (* 1888)

Oče je bil doma pri Mariji Snežni, Stanko pa je bil rojen v Mariboru. Pečat družinski vzgoji sta dajala očetova odprtost za svet in materina globoka vera. Po petih letih osnovne šole se je vpisal na gimnazijo in leta 1905 je izšel njegov prvi spis (črtica iz Slovenskih goric Stari mlinar). Na željo staršev je šel na Dunaj študirat pravo, bil eno leto na fronti v Galiciji in leta 1915 postal doktor prava ... Leta 1919 je izšla njegova prva knjiga - drama Kasija. Z letom 1925 se zaključi Majcnovo prvo literarno obdobje, šele leta 1942 ga za pisanje spet navduši Tine Debeljak, urednik Doma in sveta in začne se njegovo plodno literarno obdobje. Leta 1944 izide knjiga Bogar Meho z zgodbami in legendami .... Majcen literarno ustvarja, objavljajo pa ga le v tujini (Argentina, Trst). Nekaj njegovih del: Brez sveče, Ženin na Mlaki, Bogar Meho in Marija ter Življenjepis Sv. Terezije Jezusove. "Odkar čutim starost v kosteh, sem čedalje bolj prepričan, da vse to, kar je bilo, ni nič, in da se bo življenje šele pričelo, ko bom tam... Torej - nič žalosti in mnogo poguma za leta, ki nas še ločijo od vstopa v življenje." Vstajenja čaka na pokopališču pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah, kjer je imel njegov ded posestvo in kamor so hodili na počitnice; v to okolje je Majcen postavil tudi svoje 'bogarje', ki z okorno roko in prvinsko vero izrezujejo Kristuse. Na nagrobniku so vklesani verzi Majcnove pesmi Smrt v polju: "In kadar spet njive vzcveto / in kadar spet škrjančki zapojo, / bodo iz mene peli. // In kadar spet bukve zagore / in kadar spet gabri zažare, / bodo iz mene žareli... / vse iz mene mrtvega."

... več o njem v obletnici meseca 12_1992

nekaj njegovih misli:

• Zgodovina me uči, da se človeštvo obrača zdaj na to plat, zdaj na ono in da je vselej krvavo plačalo vsako zmoto, vsako zgrešitev smeri, ki mu je začrtana že v knjigah Mojzesovih.
  
• Jezus je tako ljubil kruh in njegovo rast, da si ga ni hotel napraviti iz kamna, ko ga je lačnega v puščavi skušal hudi duh.
  
• Gospod, kako naj iztrebimo greh, ki ga ti preganjaš in ki ga preganjamo mi po tvoji zapovedi, če naj samo odpuščamo? - Z odpuščanjem. Greh se drugače zbrisati ne da.
  
• Otroci imajo čut za pravico; nikar jim ne delaj krivice, če hočeš kaj veljati pred njimi.

LETA 1978 UMRL FRAN PETRE

LITERARNI ZGODOVINAR, SLOVENIST NA TUJEM (*1906)

Literarni zgodovinar Fran Petre je po končanem študiju v Ljubljani, Parizu in Pragi predaval slovenski jezik in književnost na univerzah v Skopju in v Zagrebu ter tako prispeval k uveljavitvi slovenistike. Zadnja leta je bil v Ljubljani sourednik Slovenskega biografskega leksikona.

LETA 1994 UMRL ALOJZIJ MLAKAR

REDOVNIK LAZARIST, MISIJIONAR, JEZIKOSLOVEC (* 1900)

Živeti je začel 7. januarja 1900 v Divači, tri leta za bratom Ernestom, ki je padel na soški fronti; uredništvo Bogoljuba je leta 1921 o njem izdalo knjižico Rožica s Krasa. Alojzij je leta 1912 stopil v Misijonsko družbo (k lazaristom). Po mašniškem posvečenju leta 1926 je kot misijonar odšel na Kitajsko, od koder se je zaradi bolezni po dveh letih vrnil. Nastanil se je na Mirenskem Gradu. Leta 1934 so ga fašisti zaprli, ker so hoteli uničiti zadnji slovenski samostan v Italiji. Po drugi svetovni se je s sobrati trudil za obnovitev samostana in svetišča na Mirenskem Gradu.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 16. 2. 1895, Šentjošt – † 16. 12. 1980, Šentjošt

Ta močna žena se je rodila 16. februarja 1895 in po svetnici tega dne je pri krstu dobila ime Julijana. V svojih spominih, ki jih je pisala nerada, "ker me vedno silijo in nagovarjajo", pove: "Rodila sem se v Bržnikovem mlinu kot drugi otrok v družini. Bilo nas je enajst otrok (sedem deklet in štirje fantje). Tri sestre so postale redovnice usmiljenke. Imeli smo zelo dobre, verne in skrbne starše, za kar bi se ne mogli nikoli Bogu dosti zahvaliti." Oče je zelo rad bral, če je imel "količkaj prostega časa". Neizmerno bogastvo za življenje je prejela od mame. "V mami smo imeli lep zgled potrpežljivosti in vdanosti v božjo voljo. Nikoli niso tožili ali obupali. Vedno so rekli: 'Saj Bog ve za nas, samo zaupati moramo!' Ni bilo lahko, ko so otroci prosili kruha, pa ga niso mogli dati. Kar je bilo večjih, so že služili, mali pa so bili še doma." Julijana je napravila samo dva razreda osnovne šole v Šentjoštu pri župniku Lakmayerju. Potem je, kot vsi tedanji revni, bajtarski otroci šla služit za pastirico in deklo. Povsod so jo imeli radi, ker je bila pridna in zanesljiva. Pri petnajstih letih je postala članica dekliške Marijine družbe, katere pravila so bila zelo stroga. Gorje, če je družbenica šla na ples! "Jaz sem se počutila v Marijini družbi kakor otrok v materinem naročju." Porodila se ji je misel, da bi šla v samostan. "Pa sem povedala mami, kaj mislim. Mama so rekli, meni se zdi, da ti nisi za v samostan. Počasi sem začela misliti, da morda res ne. Čudno se mi je zdelo, že tri moje sestre so šle v samostan, pa jim niso nič branili."

Njena življenjska naloga se je kmalu pokazala. Na svečnico, 2. februarja 1920, so cerkvene pevke, sicer nerade, šle v Snopkovo gostilno. Tam se je zgodilo "usodno" srečanje s Snopkovim Jožkom, ki je postal njen mož. Poročila sta se 17. maja 1920. "Za ženitovanjsko potovanje smo šli k Mariji Pomagaj na Brezje. Zaupno sem prosila Marijo, da bi imela veliko otrok, in naj mi da milost, da jih hočem vzgojiti za Boga in po njegovi sveti volji. Bila sem uslišana in tudi vzgoja se mi je deloma posrečila. Bilo jih je štirinajst." Prvi je mamo Julijano osrečil Jože, rojen leta 1921. Za njim pa je Snopkova mama po božji dobroti podarila življenje še trinajstim otrokom. To so bili: Stanko (1922), Lojze (1923), Tine (1925), Lovro (1926), Štefan (1927), Ančka (1929), Matija (1931), Niko (1932), Peter (1934), Janez (1935), Matija (1937), Majda (1938) in Marko (1940).

Ta, zadnji, je dobil ime po svojem botru, Marku Natlačenu, banu Dravske banovine. Mati Julijana pove: "Zdravnik, ki je bil ob meni, je rekel smeje: 'Dokler bo kaj takih mater, se ni bati za naš slovenski narod.'" Snopkova mama je ljubeče spremljala korake svojih otrok. Prvorojenec Jože se je izučil za mizarja, Stanko je želel postati duhovnik in je bil najprej eno leto pri salezijancih na Rakovniku, potem pa pri lazaristih v Ljubljani, Lojze se je izučil za kolarja, Tineta je mikala krojaška obrt, Lovro je bil pri salezijancih v Veržeju. Pri maši za njen 84. rojstni dan je svojim otrokom naročala: "Za zgled naj vam bodo vaši bratje mučenci, ki so bili tako dobri in verni. Dvakrat bi že gotovo bila nova maša pri nas, ko bi še živeli. Saj sta bila dva brata bogoslovca." Hči Ančka je šla za božjim klicem kot redovnica pri Marijinih sestrah z imenom s. Miranda. V življenjski zgodi svoje mame je videla "stvarno in pristno svetost, ki dozoreva v navadnih življenjskih okoliščinah ... Hodili so po poti evangeljskih blagrov. Bili so duša žrtev. Vse premorem v Njem, ki mi daje moč, so govorili."

Po vojni je v družini ostalo še osem majhnih, nebogljenih in lačnih otrok. Oče se je leto dni po vojni ponesrečil in mati je ostala sama z nepreskrbljenimi otroki. "Skromno je bilo naše otroštvo - večkrat lačni kot siti," se spominja sin Matija. "Iskrenega veselja pa je bilo zvrhano mero. Tistega veselja, ki ga danes zaman iščemo. To se imamo zahvaliti naši mami, ki nas je duhovno tako obdarila, da telesne lakote sploh nismo občutili." Svetilka njene materinske ljubezni je ugasnila 16. decembra 1980. Svojim najdražjim je zapustila oporoko: "Glejte, da boste s svojim lepim zgledom in živim krščanskim življenjem svetili svojim otrokom na poti življenja!"

(pričevanje 03_2010)

Papež Frančišek se je 22. oktobra 2014 srečal s člani nemškega nogometnega kluba Bayern München. Pozdravil jih je pred začetkom splošne avdience. »Včeraj ste odigrali odlično tekmo,« je dejal papež in jim tako čestital za rezultat 7:1 v ligi prvakov proti Romi. Med nagovorom članom bavarskega kluba je papež, tudi sam nogometni navijač argentinskega kluba San Lorenzo, poudaril, kako je nogomet dober za zdravje, zaradi moštvenega duha pa je še posebej koristen otrokom.

Predsednik Karl Hopfner in direktor kluba Karl-Heinz Rummenigge sta papežu podarila žogo s podpisi vseh igralcev. Kapetan Philipp Lahm in vratar Manuel Neuer pa sta mu izročila majico s številko 1 in imenom Franziskus. Poleg tega bo bavarski nogometni klub papežu Frančišku podaril tudi milijon evrov za reveže. Ta vsoto bodo zbrali med prijateljsko tekmo v prihodnjem letu. Čemu natančno bodo denarna sredstva namenjena, pa bo, kot je pojasnil Rummenigge, odločil papež sam.

LETA 1770 ROJEN LUDWIG VAN BEETHOVEN

NEMŠKI SKLADATELJ FLAMSKEGA RODU († 1827)

Poznavalci pravijo, da je med vsemi glasbenimi umetniki v zgodovini glasbe najbolj odločilno vlogo odigral Beethoven, rojen v Nemčiji (1770), umrl na Dunaju. Njegovo umetniško pot delimo na tri obdobja: učno (do 1800), do 1817 je trajalo drugo obdobje, za katero je značilna naraščajoča naglušnost, v obdobju zrelosti je ustvaril največje umetnine (Missa solemnis, Deveta simfonija).

več:
S. Čuk, Ludwig van Beethoven: Priloga, v Ognjišče 12 (2020), 46-53.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Če ti je samoto naložila Božja volja, se je ne smeš bati.
  
• Življenje je strašna preizkušnja. Sili vas k dejavnosti, poriva vas naprej, polno je neizprosnih in bridkih spopadov. Vzdigneš se do nebeških višav, da padeš do brezen pekla. In ko si opomoreš, takrat razumeš, da je bila med vsemi dobra samo ena stvar, da je ena sama stvar imela neko vrednost, neko resnično pomembnost, neki cilj - to, da si iskal Boga, mnogokrat ne da bi bil vedel.
  
• Narediti moramo čim več dobrega, nad vse moramo ljubiti svobodo in nikoli ne smemo izdati resnice.
  
• Križi v življenju človeka so kot križi v glasbi: označujejo višaj.

LETA 1775 ROJENA JANE AUSTEN

ANGLEŠKA PISATELJICA S HUMORJEM IN IRONIJO († 1817)

Za eno najboljših del evropskega romanopisja sploh velja roman Prevzetnost in pristranost angleške pisateljice Jane Austen (1813). Poleg tega je v svojem kratkem življenju (42 let) napisala še več drugih romanov, v katerih je s humorjem in z ironijo prikazovala življenje višjih srednjih slojev na angleškem podeželju, njihovo omejenost, častihlepnost in hinavščino.

LETA 1822 ROJEN TOMAŽ FANTONI

FURLANSKI SLIKAR, POZLATAR, REZBAR († 1892)

Iz hiše očeta slikarja in rezbarja Petra Fantonija v Huminu je odšel v Benetke, kjer se je izučil za slikarja. Leta 1857 se je pridružil furlanskim slikarjem, ki so hodili na delo v tedanjo Avstrijo. Tomaž Fantoni in Jakob Brollo sta na tem območju poslikala številne cerkve po vzoru starejših zgodovinskih slogov. Leta 1861 sta poslikala župnijsko cerkev v Brežicah, leta 1865 božjepotno cerkev v Novi Štifti pri Gornjem Gradu. Leta 1868 sta se slikarja ločila, Fantoni je delal sam s svojimi učenci.

LETA 1859 UMRL WILHELM GRIMM

JEZIKOSLOVEC IN ZBIRATELJ IN UREDNIK PRAVLJIC (* 1786)

Pravljice so pripovedi, v katerih se dogajajo neverjetne stvari, mogoče le v domišljiji, in v katerih navadno zmaga dobro. Pravljice so umetne (Andersen) ali ljudske. Nemške sta zbrala in uredila brata Jakob in Wilhelm Grimm. Med njimi so najbolj razširjene in številne jezike prevedene: Rdeča kapica, Pepelka, Sneguljčica, Trnuljčica, Janko in Metka.

LETA 1882 ROJEN ZOLTAN KODALY

MADŽARSKI SKLADATELJ, KI SE JE NAVDIHOVAL OB LJUDSKI GLASBI († 1967)

Zoltan Kodaly velja za enega vodilnih madžarskih skladateljev. Najprej so se v njegovi glasbi kazali vplivi Brahmsa in Debussyja; tesna povezanost z madžarsko ljudsko glasbo (ki sta jo z Bartokom pomagala zbirati in izdajati), je v njegov slog prinesla osebne poteze. Kot dolgoletni profesor na glasbeni akademiji v Budimpešti je vzgojil številne mlade ustvarjalce. Med njegova najbolj znana dela spada Psalmus Hungaricus za zbor in orkester (1923), ob 50-letnici združitve Budima in Pešte.

LETA 1882 ROJEN ANTON J. TERBOVEC

PISATELJ IN PUBLICIST († 1962)

Doma iz Žirovnice pri Sevnici, odšel v Ameriko in delal kot delavec in vrtnar v Clevelandu, nato bil rudar, potujoči trgovec z zlatnino. Prepotoval je 34 držav v ZDA, obiskal skoraj vse slov. naselbine in publicistu Juriju Mateju Trunku pomagal zbirati fotografsko gradivo za knjigo o slovenskem izseljenstvu "Amerika in Amerikanci" (1912). Bil je član Slovenske podporne jednote, nekaj let predsednik njenega glavnega nadzornega odbora in glavni blagajnik ter član direktorija Slovenskega narodnega doma v Clevelandu. Svoja potopisna doživetja, in spominske pripovedi je objavljal v slo. časopisih in revijah v ZDA (rubrika Vsak po svoje), pisal je tudi kratke ljubezenske zgodbe in črtice za otroke.

LETA 1914 UMRL IVAN ZAJC

HRVAŠKI SKLADATELJ, DIRIGENT, USTANOVITELJ ZAGREBŠKE OPERE (* 1832)

Skladatelj in dirigent Ivan Zajc se je šolal v svojem rojstnem mestu Reka in v Milanu. Na Dunaju si je pridobil priljubljenost s svojimi operetami. Na pobudo škofa Strossmayerja in nekaterih hrvaških književnikov je leta 1860 v Zagrebu ustanovil opero in prevzel njeno vodstvo. Kot skladatelj se je zgledoval po italijanski operni šoli. Njegove skladbe so do danes ohranile izvirno svežino. Prizadeval si je poudariti rodoljubne prvine, za kar je najboljši primer opera Nikola Šubić Zrinjski (1876).

LETA 1918 UMRL EVGEN LAMPE

DUHOVNIK, PISATELJ, UREDNIK, POLITIK (* 1874)

Po svoji vsestranski dejavnosti – od glasbe, literature, likovne umetnosti do gospodarskih in političnih problemov je bil duhovnik Evgen Lampe eden najpomembnejših slovenskih delavcev svoje dobe. Kot gospodarstvenik si je prizadeval Slovence gospodarsko osamosvojiti. Bil je urednik Doma in sveta (1900–1913) in v njem je ocenjeval skoraj vse spise tedanjih pisateljev ter obsojal, kar ni ustrezalo njegovi zahtevi po zdravju in moči v literaturi. Med prvo svetovno vojno pa je umetnike v stiski gmotno podpiral.

LETA 1944 UMRL PETER BAPTIST TURK

REDOVNIK FRANČIŠKAN, MISIJONAR (* 1874)

Iz rojstne hiše v Podhosti pri Dolenjskih Toplicah je po ljudski šoli obiskoval gimnazijo v Novem mestu. Po šestem razredu je vstopil v frančiškanski red, leta 1899 je bil posvečen v duhovnika, leta 1901 je odšel na Kitajsko in deloval na različnih misijonskih postojankah škofije Wu-chan, ustanavljal in zidal šole, cerkve in druge objekte. V semenišču v Hankowu je učil latinščino in matematiko. Turk je bil z Veselkom Kovačem in Engelhardom Avbljem najbolj znan slovenski misijonar na začetku 20. stoletja. Po odhodu na Kitajsko se ni več vrnil v Slovenijo.

LETA 1967 UMRL FRANC JAKLIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, BARAGOV ŽIVLJENJEPISEC (* 1892)

Duhovnik dr. Franc Jaklič, ribniški rojak (Andol v župniji Sv. Gregor), je svoja najpomembnejša dela posvetil življenju in delu slovenskih duhovnikov, misijonarjev, »ki jih je božji klic poslal na naporno pot razsvetljevanja zapuščenih in preziranih ljudstev Severne Amerike in Afrike«. Po končanem šolanju je bil med prvo svetovno vojno posvečen v mašnika, nekaj časa kaplan v Sostrem, škof Jeglič pa ga je kmalu poslal na študije v Innsbruck. Po doktoratu (1921) je začel poučevati jezike in filozofijo v Škofovih zavodih, hkrati pa je še študiral na Filozofski fakulteti. Po drugi vojni se je umaknil z begunci na Koroško, leta 1948 pa je odpotoval v Argentino. Že v Sloveniji je pripravil Baragov življenjepis, ki ga je potem v Argentini moral še enkrat (rokopis je ostal v Sloveniji). Škof Rožman mu je naročil, naj prevzame raziskovanja v zvezi z misijonarjem Barago in tako se je 1956 preselil h Gornjemu jezeru v Marquette, kjer je preučeval Baragovo duhovno življenje ...

LETA 1968 UMRL OSKAR HUDALES

PISATELJ (* 1905)

Rodil se je na Žagi pri Bovcu, med prvo svetovno vojno se je družina morala preseliti na očetov dom v Rečico ob Savinji. Šolanje je nadaljeval v Radmirju. Ta svoja mlada leta je imenitno popisal v knjigi Mladost med knjigami. Po končani gimnaziji v Celju je študiral na učiteljišču v Mariboru in ga končal 1924. Poučeval je v Kapli na Kozjaku in v Šmartnem ob Paki. Po medvojnem pregnanstvu (v Srbiji) je živel v Mariboru. Pisal je pravljice (Zlati krompir) in mladinske pripovedi, pa tudi povesti in romane za odrasle: Križar Lenart, Ugrabljeni bogovi, Med dvema svetovoma ...

LETA 1980 UMRLA JULIJANA KAVČIČ

MATI MUČENCEV - SNOPKOVA MAMA IZ ŠENTJOŠTA (*1895)

"Čudovita žena! Brez šol, pa je znala tako gladko in lepo pripovedovati. Dokler bomo Slovenci imeli take matere, se nam ni treba bati za narodni obstoj. Poleg Slomška in Baraga bi si morali prizadevati, da bi tudi slovenski materi postavili trajen spomenik. Koliko jih je, ki zaslužijo čast oltarja," je zapisala dr. Zmaga Kumer, ko je prebrala Spomine Snopkove mame (v knjigi so izšli leta 1992 pri salezijanski založbi Ketehetski center-Knjižice, prej pa so izhajali v reviji Slovenske brazde). Julijana Kavčič - Snopkova mama, je rodila štirinajst otrok in vsakega novega materinstva se je srčno veselila. "Polna hvaležnosti sem vsako jutro pri sveti maši izročala sebe in svoje dete božjemu varstvu." Pet sinov, prvih pet njenih otrok, je spomladi leta 1945 umrlo mučeniške smrti kot množica drugih slovenskih mož in fantov. V njenem srcu ni bilo sledu sovraštva do morilcev; na smrt svojih sinov je gledala z očmi vere: gledala jo je kot mučeništvo, kar je v resnici bilo. Ob njeni smrti je sin Niko lepo zapisal, kaj ji bo rekel Gospod Bog, ko bo prišla pred njega: "Glej, tvojih pet sinov-mučencev te pozdravlja in ti poklanja krono zveličanja."

... več o njej v rubriki pričevanje 03_2010

njena misel:

• Glejte, da boste s svojim lepim zgledom in živim krščanskim življenjem svetili svojim otrokom na poti življenja!
  
  
• "Skromno je bilo naše otroštvo - večkrat lačni kot siti," se spominja sin Matija. "Iskrenega veselja pa je bilo zvrhano mero. Tistega veselja, ki ga danes zaman iščemo. To se imamo zahvaliti naši mami, ki nas je duhovno tako obdarila, da telesne lakote sploh nismo občutili."

LETA 1996 UMRL VLADIMIR SCHMIDT

pedagog (* 1910)

Po osnovni šoli v rojstnem Preboldu ter srednji šoli v Celju in Mariboru je študiral na pedagoški skupini Filozofske fakultete v Ljubljani. Za uporabno psihologijo se je specializiral na Češkoslovaškem, v Nemčiji in Švici. Po vojni je bil profesor za občo pedagogiko na Višji pedagoški šoli, od 1954 do upokojitve pa na FF v Ljubljani. Na podlagi arhivskih virov je raziskoval zgodovino šolstva na Slovenskem in to posredoval v delu Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, I–III, Ljubljana 1963–1966.

LETA 2017 UMRLA s. PAVLA BAJEC

REDOVNICA, GLASBENICA, SLIKARKA, OBLIKOVALKA * 1921)

Rodila se je v kmečki družini v Skriljah, župnija Kamnje na Vipavskem. Osnovno šolo je obiskovala v različnih krajih, nato učiteljišče pri šolskih sestrah v Mariboru. Leta 1943 je postala članica tega reda. Po vojni je privatno študirala klavir in violino. Dve leti je poučevala violino na šoli v Šentvidu, potem pa študirala slikarstvo v Zagrebu. Z mlajšo sestro Darinko, tudi redovnico, se je vrnila v rodni dom k bolni materi, kjer se je posvečala raznovrstnemu likovnemu ustvarjanju in otroke poučevala igranja na flavto in violino

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1846 IZIDEJO POEZIJE FRANCETA PREŠERNA

Največ Prešernovih pesmi je izšlo pri Kranjski Čbelici (štirje zvezki od 1830-34), njegova globoka in nežna ljubezenska lirika (Gazele, Sonetni venec) je izšla v posebni prilogi Ilirskega lista 1833 in 1834, leta 1936 je izšel Krst pri Savici. Že pred selitvijo v Kranj (konec septembra 1948), ker je bil imenovan za deželnega odvetnika, pa je Prešeren razmišljal, da bi svoje pesmi zbral in jih objavil v posebni knjigi. Po hudih bojih s cenzuro so njegove Poezije izšle na današnji dan leta 1846 (z letnico 1847) v nakladi 1.200 izvodov. S to knjigo se je slovenski narod lahko postavil ob stran kateremu koli kulturnemu narodu Evropoe: »S sleherno svojo pesmijo je Prešeren želel dokazovati moč in razvitost slovenske pesniške besede in s tem hotel vplivati na narodno zavest z otipljivimi dokazi. Poleg tega je narodno-domovinska tema začela dobivati v njegovi pesmi vse pomembnejše mesto (Gregor Kocijan). Biser njegovega pesniškega genija je Zdravljica, ki jo je napisal ob novini (=novem vinu) leta 1944 kot odgovor na slavilno napihnjeno odo Koseskega Slovenija cesarju Ferdinandu ob vladarjevem prihodu v Ljubljano. Koseski mu obljublja večno zvestobo, Prešeren pa je v Zdravljici opeval domoljubje, svobodoljubnost, enotnost in plemenitost kot tiste ideale, ki jih mora človeštvo uresničevati v boju zoper vsako tiranstvo, da zažive v miru narodi in posamezniki,« piše A. Slodnjak. Cenzura ni dovolila, da bi ta pesem izšla v tisku, črtala je sedmo kitico (Edinost, sreča, sprava ... okrnjene pa pesnik ni hotel uvrstiti v Poezije, zato je izšla šele po marčni revoluciji leta 1848.

verz za pokušino

• Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi; / eden hvali in spet drugi vpije: "fej te bódi!" / Ta veli mi: poj sonete; úni: poj balade; / tretji bi bil bolj prijatelj Pindarovi odi. / Bo prijeten morebiti temu glas gazelic; / úni bo pa rekel: kaj za Vodnikam ne hódi? / Razujzdanim bodo moje pesmi prenedolžne; / al tercjalke porekó, de jih je vdihnil zlódi. / Jaz pa tebi sami, draga! želel sem dopasti, / drugih nisem prašal, kaj se jim po glavi blódi.

LETA 1859 ROJEN LUDVIK ZAMENHOF

POLJSKI OFTALMOLOG, FILOLOG JUDOVSKEGA RODU, OČE SVETOVNEGA JEZIKA ESPERANTO († 1917)

Esperanto je najbolj znan in najbolj razširjen mednarodni ali svetovni jezik, sestavljen iz elementov najbolj razširjenih evropskih jezikov, zlasti romanskih. Njegov oče je poljski očesni zdravnik Ludvik Zamenhof, ki ga je začel "kovati" že pri petnajstih letih. Ko je začel v svojem novem jeziku pisati, se je Zamenhof podpisoval "dr. Esperanto" (tisti, ki upa) in po tem je ta umetni jezik dobil ime.

njegova misel:

• Zavedam se, da se bistvo resničnih verskih zapovedi v obliki zavesti skriva v srcu vsakega človeka in da je glavno načelo teh zapovedi obvezno za vse ljudi: ravnati z drugimi tako, kakor bi želeli, da ravnajo z nami

1865 ROJEN LAVOSLAV SCHWENTNER

ZALOŽNIK SLOVENSKE MODERNE ( † 1952)

V šolo je hodil v rodnem Vranskem, potem v Celje, kjer se je učil tudi knjigovodstva. Na Dunaju je opravljal tečaj knjigotrštva, študiral delovanje nemškega založništva, vodil svoje podjetje v Ljubljani, ki ga je 1948 prevzela DZS. Izdajal je številne knjige pomembnih slovenskih avtorjev. Prvi je začel načrtno izdajati knjige za otroke in zanje priskrbel naše najboljše književnike in ilustratorje. Urejal je tudi revijo Slovenska knjigarna, v kateri je pisal o problemih takratnega založništva. Bil je soustanovitelj in prvi predsednik Združenja založnikov in knjigotržcev Jugoslavije in velja za prvega sodobnega slovenskega založnika. Oblikovanje slovenske knjige je dvignil na evropski nivo, zaradi sodelovanja z avtorji slovenske moderne pa , si je pridobil tudi sloves kulturnega delavca in pospeševalca dobre in lepe slovenske besede. Na Slovenskem knjižnem sejmu vsako leto (od 1985) zbornica knjižnih založnikov, založnikov časopisov in revij, knjigotržcev, radiodifuznih medijev in grafične industrije (ZKGM) pri Gospodarski zbornici Slovenije, podeljuje po njem imenovano Schwentnerjevo nagrado. Do leta 1999 je bil sejem vsake dve leti, nagrade pa so podeljevali najboljšim knjigarnam in najboljšim knjigotrškim delavcem ... Od 1999 ZKGM podeljuje letno nagrado za življenjsko delo na področju založništva in knjigotrštva ter za razvijanje in spodbujanje bralne kulture doma in v zamejstvu. Leta 2005 jo je dobil tudi naš urednik in ustanovitelj založbe in revije – Franc Bole.

LETA 1885 ROJEN LEONID PITAMIC

pravnik, filozof prava, politik, diplomat in prevajalec († 1971)

Postojnčan Leonid Pitamic je študij prava na Dunaju končal z doktoratom že pri 23 letih, nekaj let kasneje pa je dosegel še dva doktorata – iz državnega prava in iz filozofije prava. Bil je eden naših največjih znanstvenikov na pravnem in političnem področju. Veliko je pisal in opravljal pomembne službe. Bil je prvi dekan pravne fakultete novoustanovljene univerze v Ljubljani. Bil je globoko veren, etičen in socialno čuteč človek, politično nevtralen in strpen.

LETA 1908 ROJEN ŠTEFAN TONKLI

DUHOVNIK IN PESNIK († 1987)

Njegova življenjska pot je bila silno vijugasta: iz rodnega Breginja ga je vodila na Sicilijo, od tam v Ljubljano, na razne duhovniške postaje na Goriškem, v daljno Argentino pa spet na Goriško. Že kot dijak, še bolj pa v goriških letih, se je oglašal s pesmimi in kratko prozo v različnih listih pod številnimi psevdonimi. Skupno je izdal 14 pesniških zbirk, vse, razen prve, v samozaložbi. Njegove pesmi so izražale globoko bolečino ob izgubi domovine . Več njegovih religioznih pesmi je bilo uglasbenih.

LETA 1932 UMRL JOSIP VANCAŠ

ARHITEKT ZAVODA SV. STANISLAVA (* 1859)

Rodil se je v Sopronu na Madžarskem v hrvaški družini. Še študentu arhitekture na Dunaju mu je profesor leta 1883 prepustil naročilo za stolnico v Sarajevu, uspeh z njo mu je zagotovil vrsto novih naročil za sakralne stavbe po Bosni. Ko je Anton Bonaventura Jeglič, tedaj pomožni škof v Sarajevu, leta 1898 postal ljubljanski škof, je že imel v glavi zamisel za škofijsko gimnazijo in zanjo potrebno stavbo. Načrte zanjo, tedaj največjo in najsodobnejšo na slovenskih tleh, je zasnoval arhitekt Josip Vancaš.

LETA 1941 UMORJENE bl. DRINSKE MUČENKE

MED PETIMI SESTRAMI TUDI SLOVENKE: S. KRIZINA BOJANC (1885) IN S. ANTONIJA FABJAN (* 1907)

Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so na današnji dan 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in so bile 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc (* 1885) iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan (* 1907) iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so četniki vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo "drinske mučenke". Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002.

več:
S. Čuk, s. Krizina Bojanc in s. Antonija Fabjan. Slovenski redovnici med drinskimi mučenkami: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2011), 20-21.

LETA 1966 UMRL WALT DISNEY

AMERIŠKI ANIMATOR, OČE MIKI MIŠKE (* 1901)

"Zaščitni znak" Walta Disneya, čarovnika risank, ki že okoli osemdeset let razveseljujejo otroke vsega sveta, je slavna Miki miška. Za Disneyeve risanke je značilno upodabljanje živalskega sveta: živali nastopajo v vlogi ljudi ter poosebljajo njihove napake in vrline.

LETA 1977 UMRL RUDOLF CVETKO

ČASTNIK IN SABLJAČ, PRVI SLOVENEC Z OLIMPIJSKO MEDALJO (* 1880)

Rojen v Senožečah, kmalu se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Rudolf diplomiral na kadetski šoli kot učitelj sabljanja in telovadbe delal na vojaškem inštitutu v Dunajskem Novem mestu. Na OI v Stockholmu 1912 je nastopal v avstrijski reprezentanci in osvojil srebrno medaljo v disciplini sablja. Po upokojitvi je vodil sabljaško sekcijo pri Iliriji v Ljubljani in skrbel za razvoj tega športa pri nas med obema vojnama.

LETA 2007 UMRL MATJAŽ KLOPČIČ

FILMSKI REŽISER, SCENARIST IN PEDAGOG (* 1934)

Ljubljančan, sin pesnika Mileta Klopčiča, je v gimnazijskih letih treniral sabljanje in v mladinski konkurenci tekmoval po vsej Evropi. Diplomiral je na Fakulteti za arhitekturo, po študiju filmske režije v Parizu (1963–1965) se je posvetil filmu. Sprva je snemal kratke in propagandne filme, kasneje pa je posnel enajst celovečernih filmov ter več televizijskih dram in filmov. Za svojo filmsko ustvarjalnost je prejel številne nagrade in priznanja. Med njegove najuspešnejše filme sodita Cvetje v jeseni (1973) in Vdovstvo Karoline Žašler (1976).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 14. december 1914, Ljubljana, † 27. februar 1988, Ljubljana

"Greš stavit, da se bova midva poročila?"

Frane Milčinski je bil tretji 'ptiček iz gnezda', ki sta ga spletla oče Fran, mladinski sodnik in pisatelj, ter mama Marija, ki je skrbela za družino. Rodil se je 14. decembra 1914 v Ljubljani. Od njega sta bila starejša sestra Breda (1911–2001), ki je študirala slavistiko in se je poročila z literarnim zgodovinarjem Antonom Slodnjakom, in brat Janez (1912–1992), ki je postal ugleden strokovnjak na področju sodne medicine, mlajši pa je bil brat Lev (1916–2001), poznejši psihiater. »Frane jih je imel rad, vendar se ni prav pogosto družil z njimi,« se spominja žena Maja. »Ko pa so prišli skupaj, jih je bilo užitek poslušati, ko so brez konca in kraja obujali spomine na otroške dni.« Oče, čeprav zelo znan humorist, je bil zelo resen človek, ki se je redko smejal, mama pa se je prav rada smejala. Po maturi je Franeta pregovorila, da je šel študirat pravo. Res se je vpisal in hodil na predavanja, ki so ga zanimala, izpita ni napravil nobenega.

Vpisan je bil tudi na slavistiki, vendar je študije opustil. Leta 1936 sta s prijateljem Jožetom Pengovom začela nastopati kot klovna na radiu, znana sta bila kot Ježek in Jožek. Kmalu po začetku vojne so Italijani aretirali in poslali v taborišče Belluno, kjer si je poškodoval hrbtenico, kar ga je mučilo vse življenje. Zanimiva je zgodba o njegovi ženitvi. Ko se je s prijateljico Majo Podkrajšek nekoč vračal z Rožnika, je na Čevljarskem mostu stopil pred in rekel: »Greš stavit, da se bova midva poročila?« Res jo je uradno prosil za roko. Obe materi sta bili brez besed. Ko sta se avgusta 1944 poročila, sta šla na poročno potovanje na Rožnik, kjer sta imela za kosilo sir in fižolovo solato, nazdravila pa sta si s kozarcem malinovca. V zakonu sta se jima rodila sinova Matija in Matevž.

Ježek – prva radijska zvezda

Po vojni se je zaposlil na radiu in brž je postal prva radijska zvezda Po vsej Sloveniji je nastopal na literarno glasbenih večerih. Sam si je nadel naziv klovn "ali dvorni norec njegovega veličanstva – Človeka". S svojim značilnim glasom in poudarkom je prepeval ali recitiral svoje pesmi, ki so prav zvenele samo iz njegovih ust. Vedno je pazil, da s svojimi šalami ne bi koga prizadel. Jeseni 1958, ob 25-letnici humorističnega dela, so mu podelili naslov doctor humoris causa. V časopisnem poročilu o tem dogodku je bilo zapisano: »Biti humorist je težko; biti dober humorist je dvakrat težko; biti umetnik v humorju, je svetla izjema. In ta izjema je Frane Milčinski – Ježek.« Povabili so ga tudi na porajajočo se slovensko televizijo. Sodeloval je že pri poskusnih oddajah na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.

Pisal je tudi besedila za festivale slovenske popevke, ki so se imenitno ujemala z glasbo Mojmira Sepeta. Prvič je si je nagrado za najboljše besedilo prislužila popevka Zakaj, ki jo je zapel Lado Leskovar. Naslednje leto pa je Majda Sepe s svojim petjem očarala poslušalce, da so popevki Uspavanka za mrtve vagabunde – besedilu in glasbi – prisodili prvo nagrado.

Po srcu je bil kot otrok: veroval je v dobro in pošteno, ker je bil sam pošten idealist. Veliko svojega ustvarjanja je posvetil otrokom. Nekje je zapisal: »Po očetu sem podedoval staro uro in ljubezen do otrok. Uro sem prodal, ljubezen do otrok pa je ostala. Tudi do tistih, ki so poredni. In morda imam tiste še najrajši. Saj nikoli ne vem, sli so poredni zato, ker jih imamo premalo radi, ali jih imamo premalo radi zato, ker so poredni ...«

Zvezdica zaspanka in dobri Kosobrin

Med Ježkovimi deli za otroke je najbolj znana radijska igra Zvezdica Zaspanka, ki je prevedena v več jezikov. Leta 1959 je doživela tudi knjižno izdajo in zanjo je Frane dobil Levstikovo nagrado z naslednjo obrazložitvijo: "Zvezdica Zaspanka je napisana živo, hkrati pa razodeva važne etične in humane poudarke." Frane je svoji dragi ženi Maji (vedno ji je pravil mami) podaril en izvod s posvetilom: »Ta knjiga je bila napisana za mojo mami. Zato je njena last! To je važno! Saj mimo teh listov je komaj še kaj dobrega dobila od mene. Frane.«

Nekega dne je prišel k njemu igralec in režiser Jože Gale in mu predlagal, da po Vandotovi zgodbi Kekec napisala scenarij za film. Takoj sta se vrgla na delo. Gale je prepričal Ježka, da je sprejel vlogo dobrodušnega Kosobrina. Ko je film, ki je še danes 'živ', prišel v kinodvorane, so ga otroci pa tudi njihovi starši z navdušenjem sprejeli. Na filmskem festivalu v Benetkah je bil nagrajen z zlatim levom kot najboljši mladinski film. Nastopal je še v nekaterih drugih filmih; svojo radijsko igro Dobri stari pianino je spremenil v scenarij za film, v katerem je odigral glavno vlogo. Leta 1975 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju RTV, filma in literature.

Vse življenje je bil bolj bolehen, zadnja leta pa je vedno huje trpel. Ko je obležal v bolnišnici, je bila žena Maja veliko ob njem. »Le pridite in bodite z njim, čim več morete,« so ji svetovale sestre. »Tudi če spi in se vam zdi, da vas ne sliši, se pogovarjajte z njim. Zagotovo vas sliši in čuti in to je dobro zanj.« Njegovo srce se je ustavilo 27. decembra 1988. »Nikakor ne bi maral, da bi bila moja smrt v žalost živim ljudem,« je bilo njegovo zadnje naročilo.

(obletnica meseca 12_2014)

LETA 1503 ROJEN NOSTRADAMUS

FRANCOSKI ZDRAVNIK IN ASTROLOG († 1566)

Astrologija je lažna veda, razširjena zlasti v srednjem veku, ki je napovedovala človekovo usodo in prihodnost iz položaja zvezd (danes je spet zelo v modi). Med najbolj znamenite astrologe spada francoski zdravnik Michel de Notredame, imenovan Nostradamus.

LETA 1837 ROJEN JANKO PAJK

literarni teoretik, filozof in urednik († 1899)

Simon Gregorčič je svoje najboljše pesmi leta 1882 izdal v zbirki Poezije I., ki je bila deležna pohval in je bila razglašena za ‘zlato knjigo’. Ni pa manjkalo tudi kritik. Štajerski urednik, filozof in politik Janko Pajk je v celovškem Kresu objavil ostro in krivično kritiko Gregorčičevih pesmi. Očital jim je, da so polne črnogledosti, modernega pesimizma in zato slovenskemu narodu škodljive. Ob tem napadu se je pesniku v bran odločno postavil literarni zgodovinar Fran Levec.

LETA 1886 ROJEN VOJESLAV MOLE

PESNIK IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR († 1973)

Umetnostno zgodovino in arheologijo je začel študirati v Krakovu, študij pa je končal po prvi svetovni vojni v sibirskem mestu Tomsk. Najdlje je deloval kot profesor umetnostne zgodovine na Jagielonski univerzi v Krakovu. V ujetništvu v Sibiriji sta nastali dve pesniški zbirki.

LETA 1914 ROJEN FRANE MILČINSKI – JEŽEK

SATIRIK, MLADINSKI PISATELJ, IGRALEC, REŽISER, HUMORIST PESNIK IN ŠANSONJER († 1988)

»Jaz sem klovn, nisem pa humorist. Humoristi pišejo, jaz pa sem nepisoč. Vendar imam raje, da me ljudje poznajo kot Ježka, na pa kot knjigo. Knjige so umetnost, komika pa tja ne sodi. Komiki ne sedimo med tistimi, ki imajo stanovanje na Parnasu in vikend na Olimpu. Naš prostor je spodaj, ob vznožju, kjer se navadni ljudje sprehajajo skozi nadloge svojih dni. In ni nas sram, da smo spodaj, da smo komedijanti.« Tako je samega sebe in svoje delo v njemu lastnem slogu označil Frane Milčinski, vsem znan kot Ježek. Spominjamo se ga ob obletnici njegovega rojstva. O njem je spregovorila njegova žena Maja roj. Podkrajšek (1920-2007) v svoji knjigi Moje življenje z Ježkom (ICO, Mengeš 1998). Nastopal je na vseh medijih: radiu, televiziji, filmu, najraje pa v živem stiku z ljudmi, zlasti z otroki. »Smeh težave lahko lajša, ne more pa jih preprečiti,« je govoril. »Humor je zame resno početje, ki se mu sam nikoli ne smejem. Poleg tega pa me nikoli popolnoma ne zadovolji.«

več:
S. Čuk, Frane Milčinski-Ježek 1914-1988: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2014), 48-49.

nekaj njegovih verzov:

• Za dva groša fantazije / moraš v žepu le imet, / pa že delaš coprnije, / da vse lepši je ta svet,/ še v dežju ti sonce sije, / zvezde klatiš dol z neba. // Za dva groša fantazije / tukaj sreča je doma. / Kaj zato, če lije dež! / Malo le oči pripreš / in že v sanjah - en, dva, tri / z neba sonce se blešči .. (Za dva groša fantazije)
  
• Ljudje, prižgimo luč! / Najprej za naše male: / ko nam preveć bo let / in njihov bo ta svet, / naj vrt jim bo, ne skale. / Prižgimo luč, ljudje! / Ljudje, prižgimo luč! / Iz okna vsake hiše / naj čez dežele in meje / srebrno seme seje / in zlo iz src nam briše.... (Ljudje, prižgimo luči)
  
• Marsikdo želi si perutnic, / da ponesle bi ga vrh stopnic. / Na lestvici kariere / secela četa zbere/ in: Kvišku! Kvišku!" ori njihov klic. / Tu se brata ne poznata / drug po drugem leze gor. / Kaj vsak odštel bi novcev / še za en par komolcev, / da bi bolj uspešen bil prodor. / A kariera sreča je in - bol, / ker na drugi strani pelje dol ... Le tisti gori ostane / ki zre na doli zbrane / in še od gori vii jim v srce. (O lestvici kariere)
  
• Jaz pravim: glavno je, da je človek zdrav, pa da mu koža paše. Na drugi strani je pa spet res, da je bolje biti živ bolan, kot pa mrtev zdrav. Jaz na primer nisem zdrav, če nisem bolan. ...
  
• Po očetu sem podedoval staro uro in ljubezen do otrok. Uro sem prodal, ljubezen do otrok pa je ostala. Tudi do tistih, ki so poredni. In menda imam tiste še najrajši. Saj nikoli ne vem, ali so poredn zato, ker jih imamo premalo radi, ali jih imamo premalo radi zato, ker so predni ...
  
• Če ženska joče, je nikar ne tolaži. Pusti ji veselje, naj bo žalostna.
  
• Ljubezen naj gre vedno v cvet, / da bo lepši, da bo zaljši / ta okrogli nori svet. / Naj plapolajo bele zastave - plenice. / Ljubezen naj gre vedno v cvet, / da bo lepši, da bo zaljši / ta prismuknjeni svet ...
  
• Jaz nisem kulturnik, sem neke vrste komunalna usluga, sem dvorni norec Nj. Vel. Ljudstva. Ne vem, kako se je godilo drugim dvornim norcem, meni gre dobro. Zakaj moje veličanstvo - Ljudstvo - je zlata vredno, kot dobri kralj iz pravljice ...

LETA 1919 UMRL PETER BOHINJEC

PISATELJ IN ORGANIZATOR KATOLIŠKIH PROSVETNIH DRUŠTEV (* 1864)

Za pero je prijel že kot bogoslovec, ko je svoje prve črtice objavil v Ljubljanskem zvonu. Kot duhovnik - najdlje je bil župnik v Dupljah pri Kranju - je bil najplodovitejši sodelavec Doma in sveta. Pisal je predvsem kmečke in zgodovinske povesti, po slogu in vsebini podobne delo Janka Kersnika in Ivana Tavčarja, zato je bil zelo priljubljen večerniški pisatelj.

LETA 1920 UMRL ANTON MAHNIČ

KRŠKI ŠKOF, TEOLOG, PESNIK, PISATELJ, UREDNIK, SVETNIŠKI KANDIDAT (* 1850)

»Danes sem iz Apostolske nunciature v Zagrebu prejel pismo Kongregacije za zadeve svetnikov iz Rima, v katerem piše, da se krškemu škofu dovoli, da prične in vodi postopek beatifikacije in kanonizacije našega velikega škofa Antona Mahniča,« je 8. oktobra 2012 v zagrebški stolnici sporočil krški škof Valter Župan. Za postulatorja je bil imenovan mag. Saša Ilijić, duhovnik krške škofije.
Škof Mahnič je krško škofijo, ki obsega otoke Krk, Rab, del Paga, Cres, Lošinj, Ilovik, Susak, Unije ter Velike in Male Srakane, vodil v letih 1896 - 1920. Po letu pregnanstva v mestu Frascati pri Rimu se je vrnil na Krk, a zaradi zdravljenja je kmalu odšel v Zagreb, kjer je 14. decembra 1920 umrl v sluhu svetosti. 23. novembra 2002 so njegovo nestrohnjeno telo iz zagrebške cerkve sv. Frančiška Ksaverija prenesli v katedralo v Krku. Začetka postopka za uradno razglasitev njegovega svetništva se veselimo tudi mi, saj je raslo iz korenin slovenske vernosti, rodila ga je namreč kraška zemlja. V svojem zglednem življenju je vse presojal v luči razodete resnice, kar potrjuje tudi napis na spominski plošči v cerkvi njegove rojstne župnije Štanjel.
»Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita,« je zapisal Anton Mahnič v svojem listu Rimski katolik (1888–1896). Zaradi svoje nezlomljive načelnosti si je nakopal veliko nasprotnikov najprej na Slovenskem zaradi svojih ostrih sodb o 'bolni' književnosti in zahteve po 'ločitvi duhov', nazadnje pri fašistih na Krku, ko je branil pravico ljudi do materinega jezika. Kot zagovornik načel je bil trd kot kraška skala, toda imel je čuteče srce za ljudi v stiski.

več:
S. Čuk, dr. Anton Mahnič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2000), 20-21.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2012), 16-17.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Priloga, v: Ognjišče 9 (2020), 48-55.
B. Rustja, Anton Mahnič: Naši svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 12, str. 99.
G. Čušin, Ljubi moj Anton: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 12 (2023), 98.
in na naši spletni strani:

LETA 1921 UMRL JAKOB JAMES TROBEC

MISIJONAR, DUHOVNIK IN ŠKOF (* 1838)

Rodil se je v kmečki družini na Logu pri Polhovem Gradcu. Teologijo je študiral v Ljubljani in na pobudo F. Pirca odšel v misijone v Pensilvanijo (ZDA). Kaplanoval je pri F. Pircu in J. Buhu in bil po letu 1866 župnik, kasneje dekan v Wabashi. Sezidal je več cerkva in šol, ter ustanovil več katoliških društev. Za škofa v St. Claudu (Minnesota) je bil posvečen leta 1897, ustanavljal je župnije, bolnišnici, dobrodelni zavod, 38 cerkva ... Znan je bil kot organizator šolstva, prizadeval si je za izboljšanje kulturnih razmer priseljencev. Posebej je pomagal rojakom v ZDA in v domovini po prvi svetovni vojni, bil je izredno delaven, rad je pomagal in povezoval duhovnike v izseljenstvu.

LETA 1940 UMRL ANTON KOROŠEC

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ IN POLITIK (* 1872)

"V moških letih je treba pisati programe, v starih letih pa spomine. Na stara leta se vračajo v spomin doživetja iz mladosti s posebno jasnostjo in razločnostjo ... Kot najstarejši spomin nosim v svoji duši spomin na Telovo in na vse priprave na za ta čudoviti praznik. Tu mi je Bog prvikrat pokazal krasoto svoje prirode, prvič sem videl cvetje na tratah, livadah in njivah, prvič sem ga privijal k svojemu licu in svojim ustom, srkal njegovo vonjavo v svoje prsi ter stegal svoje prste po njem, da ga naberem za liturgično uporabo ... Kadar mislim na sv. Frančiška, kako je v Božjem stvarstvu gledal samo sestre in brate, se spominjam na mlada leta, kako se gledal naravo Božjo pred Telovim." - To je edini avtobiografski zapis Antona Korošca, duhovnika, narodnega delavca in politika, ki se ga spominjamo ob obletnici njegove smrti. Objektivni zgodovinarji ga imajo za največjega slovenskega politika: bil je voditelj Slovenije, ki se je po koncu avstrijske monarhije združila v državo Jugoslavijo, v kateri je uspešno opravljal važne vloge. Pri vsem svojem "posvetnem" delu pa je ostal duhovnik.

več:
S. Čuk, Anton Korošec; Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2010), 84-85.
A. Rahten, 130 let slovenske krščanske demokracije. Zgodovinski okvir političnega organiziranja kristjanov: Priloga, v: Ognjišče 11 (2022), 44-49.

LETA 2002 UMRL MARJAN KRALJ

RADIJSKI VODITELJ (* 1932)

Rodil se v Cerknici. Po končani srednji šoli je študiral na Akademiji za igralsko umetnost kot starejši brat Boris (* 1929), ki se je uveljavil kot gledališki igralec. Marjan pa je že kot študent nastopal na radiju, po diplomi se tam zaposlil in ostal do upokojitve. Opravljal je različne dolžnosti; med drugim je vodil radijske oddaje Veseli tobogan, Pokaži, kaj znaš, Spoznavajmo svet in domovino. Poslušalcem se je najbolj priljubil z oddajo V nedeljo zvečer, ki jo je vodil 28 let!

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1294 PAPEŽ CELESTIN V. ODSTOPI

KAR JE BIL PRVI PRIMER V ZGODOVINI KATOLIŠKE CERKVE

Odpoved papeža svoji službi je v dvatisočletni zgodovini Cerkve nekaj silno redkega. Najbolj znana je odpoved papeža sv. Celestina V. leta 1294 v mestu L'Aquila, šest mesecev po izvolitvi, vendar v povsem drugačnih okoliščinah: pred izvolitvijo za papeža je bil menih samotar Pietro Morrone, vladanje Cerkve mu je bilo tuje. Drugi primer je odpoved Gregorja XII. leta 1415 ob koncu zahodnega razkola. Zakonik cerkvenega prava predvideva možnost odpovedi in pravi: »Če se zgodi, da se rimski papež odpove svoji službi, se za veljavnost zahteva, da je odpoved svobodna in pravilno izražena, ne pa, da jo kdorkoli sprejme« (kan. 332, par. 2). Mnogi so se spraševali: kako to, da se je Benedikt XVI. odločil za to možnost, njegov predhodnik bl. Janez Pavel II. pa ostal na Petrovem sedežu do konca, ko niti govoriti ni več mogel? Papež Janez Pavel II. je zelo poudarjal 'svetost življenja' od spočetja do naravne smrti. S svojim zgledom sprejemanja bolezni in starostne oslabelosti je hotel poudariti, da je Bog gospodar življenja in smrti. Papež Benedikt XVI. pa je v tem času relativizma, ko nič ni trdno, s svojim dejanjem javno izpovedal, da se je treba za pomembne korake odločati po resnem spraševanju vesti, po kateri slehernemu človeku govori Bog. »Brez Boga človek ne ve, kam naj gre, in niti ne more razumeti, kdo pravzaprav je.«

LETA1545 - ZAČETEK TRIDENTINSKEGA KONCILA

ZAKLJUČEK 1563

Tridentinski koncil, ki je bil resen odgovor katoliške Cerkve na zahteve po prenovi, ki jih je postavljal protestantizem, je bil eden najpomembnejših v zgodovini. Bil pa je tudi najdaljši: začel se je 23. decembra 1545 v mestu Trident (Trento) na severu Italije, nekaj sej je bilo v Bologni, zaključil pa se je 4. decembra 1563 v Tridentu. Sklical ga je papež Pavel III., zaključil pa njegov tretji naslednik Pavel IV.

LETA 1701 V LJUBLJANI USTANOVNI ZBOR ACADEMIE OPEROSORUM LABACENSIUM

Učeni možje in ljubitelji umetnosti iz Ljubljane, ki so leta 1693 ustanovili družbo Academia operosorum (akademijo delavnih). Za njenega očeta velja kronist, zgodovinar in pravnik Janez Gregor Dolničar pl. Thalberg (1655-1719), ki je bil tudi njen najbolj delavni član, kot dan njenega rojstva pa božični praznik leta 1693. Akademija je sprva delovala v zaprtem krogu; štela je 23 članov, v pretežni meri Slovencev (6 duhovnikov, 4 zdravnike, 13 pravnikov). Njen prvi (in dosmrtni) predsednik je postal ljubljanski stolni prošt Janez Krstnik Prešeren (1656-1704), doktor teologije in obojega prava; prvi tajnik pa je bil J. G. Dolničar. Javnosti so se operozi predstavili 13. decembra 1701 v veliki dvorani ljubljanskega škofijskega dvorca "med zvoki trobent in bobnov in ob simfoničnem sozvočju izbrane glasbe".

Ob tej slovesnosti so povabljencem delili knjižico Apes Academicae Operosorum Labacensium (Akademske čebele ljubljanskih operozov) s podnaslovom Ustanova, pravila, smoter, imena in simboli nove akademije, združene pod simbolom čebel. To je pravzaprav kazalo vsebine knjižice. Naslovu sledi poseben list, na katerem je Valvasorjev bakrorezec Andrej Trost upodobil grb (simbolno podobo) nove akademije: pred ljubljansko panoramo z Gradom v ozadju stoji visok panj, iz katerega vzletajo čebele. Grb nosi v kljunu velik orel. V grbu je latinski napis: NOBIS ATQUE ALIIS / OPEROSI (Nam in drugim / delavni). Za to podobo so pravila, statut akademije, ki določajo namen in pomen akademije ter pogoje za sprejem v njeno članstvo: temeljni pogoj je, da ima kandidat višjo izobrazbo in da znanstveno ustvarja. Nato je v knjižnici natisnjen baročno vzneseni slavnostni govor pravnika Janeza Štefana Florjančiča, pl. Grienfeldskega. Za govorom pa je seznam vseh članov akademije z latinskimi imeni, ki so si jih nadeli kot člani, začenši s predsednikom Prešernom, ki si je izbral vzdevek Resolutus (Odločni). Po programu bi morali izdajati periodični zbornik, vendar se ta želja ni uresničila. Operozi so pisali (v latinščini) zgodovinske, domoznanske, naravoznanske, medicinske in astronomske razprave ter jih vsak zase objavljali, mnoga dela so ostala v rokopisu. Pravila so "od njih zahtevala delavnost, od tod ime Academia operosorum in čebele kot simbol marljivosti... Znanost naj služi nobis atque aliis - nam in drugim - t.j. stanovski, domovinski in širši skupnosti" (France Bernik)

... več v prilogi 02_1994

LETA 1797 ROJEN HEINRICH HEINE

NEMŠKI ROMANTIČNI PESNIK († 1856)

Nemški pesnik Heinrich Heine velja za zadnjega pomembnega pesnika evropske romantike, ki pa se je že močno približal realizmu. V svoje pesmi je rad vpletal prvine sarkazma, ironije in satire. Med njegove najbolj znane pesmi spada pesem Šlezijski tkalci s socialno in politično ostjo. Veliko njegovih pesmi je uglasbenih.

nekaj njegovih verzov, misli:

• Odpravil sem se po svetu iskat ljubezen, toda nikjer je nisem našel. Vrnil sem se domov in tako dolgo iskano ljubezen našel pri svoji materi.
  
• Pameten človek vse opazi, neumen človek dela o vsem opazke.
  
• Kdor nas svari pred zgrešenimi potmi, nam dela prav tako koristno uslugo kot tisti, ki nam pokaže pravo pot.
  

LETA 1856 ROJEN SVETOZAR BOROJEVIĆ VON BOJNA

AVSTRO-OGRSKI MARŠAL, NAJUSPEŠNEJŠI POVELJNIK A-O VOJSKE V PRVI SVETOVNI VOJNI († 1920)

Leta 1913 je postal general in se odlikoval v bojih na V fronti, leta 1915 pa je v Ljubljani prevzel poveljstvo 5. armade, s katero se je v enajstih bitkah uspešno boril na soški fronti. Avgusta 1917 je sodeloval v nemško-avstrijski ofenzivi, ki je italijansko vojsko potisnila do reke Piave. Uveljavil je taktiko aktivne obrambe, pri kateri so bili najpomembnejši nasprotni napadi manjših enot.

več:

B. Rustja, dr. Renato Podbersič, “Bojišča prve svetovne vojne naj bodo kraji srečevanja in miru.”: Gost meseca, v: Ognjišče 10 (2017), 8-13.

LETA 1872 ROJEN ALOJZIJ PETERLIN

DUHOVNIK, PESNIK, PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC († 1943)

Po osnovni šoli v rojstnem Kamniku je gimnazijske klopi drsal v raznih mestih, zatem je v Gorici študiral bogoslovje. V letih 1899–1918 je kot duhovnik služboval predvsem v župnijah Slovenske Istre. Leta 1922 je opravil državni izpit za učitelja. Poučeval je na srednjih in osnovnih šolah od Murske Sobote do Kamnika. Bil je tudi pisatelj. V dijaških letih je pisal pesmi, kot učitelj pa je v Mohorjevem koledarju in raznih listih objavljal kratke, vesele črtice. Proti koncu življenja se je vrnil v duhovniški poklic

LETA 1881 UMRL AVGUST ŠENOA

HRVAŠKI PISATELJ, "ČASTILEC" PREŠERNA (* 1838)

Avgust Šenoa je eden največjih hrvaških pisateljev, ki je zaslovel predvsem s svojimi zgodovinskimi povestmi in romani. Njegova najbolj znana dela, ki jih imamo tudi v slovenskem prevodu, so: Zlatarjevo zlato, Kmečki punt, Varuj se senjske roke. Svojo povest Nagelj s pesnikovega groba je posvetil našemu Francetu Prešernu.

LETA 1899 ROJEN JOŽE JAGODIC

DUHOVNIK, PUBLICIST, ŽIVLJENJEPISEC († 1974)

Izšel je iz trdne kmečke družine z Visokega pri Šenčurju, po prvi svetovni vojni je v Ljubljani študiral teologijo in bil leta 1922 posvečen v duhovnika. Postal je tajnik škofa Jegliča in urednik škofijskega lista ter Cerkvenega glasbenika. Leta 1945 se je umaknil na Koroško in ostal v Avstriji do smrti (vstajenja čaka na Tirolskem). Papež Pij XII. ga je postavil za vrhovnega dušnega pastirja katoliških jugoslovanskih beguncev v Avstriji. Napisal je življenjepis škofa Antona Bonaventure Jegliča (1941, 1952) in spomine Mojega življenja tek (1974).

LETA 1907 ROJEN MIROSLAV ADLEŠIČ

FIZIK († 2002)

Gimnazijo je obiskoval v Beljaku in Ljubljani, po maturi je na ljubljanski univerzi dosegel prvo diplomo iz fizike kot glavnega predmeta. Najprej je poučeval fiziko in matematiko na gimnazijah, v letih 1940–1964 je predaval glasbeno akustiko na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Po letu 1945 je preučeval akustiko prostorov, predvsem dvoran. Opravil je zvočno analizo Postojnske jame. V svoji knjigi Svet zvoka in glasbe (1964) je natančno opisal učinke načinov igranja pri vseh glasbilih simfoničnega orkestra.

LETA 1914 ROJEN DUŠAN LUDVIK

LITERARNI ZGODOVINAR, PESNIK IN PREVAJALEC († 2001)

Literarni zgodovinar Dušan Ludvik se je kot pesnik oglašal pred drugo svetovno vojno in sicer v pesniški generaciji, ki se je nagibala k realizmu. V svojih pesmih je obnavljal starejše pesniške oblike. Zbrane so v štirih knjigah: S potepuško palico (1940), Srce v vetru (1944) ter Čas kakor grenkoslad (1985), S hrepenenjem kot plazovi (1990). Veliko je prevajal iz nemščine in slovanskih jezikov, pa tudi iz slovenščine v druge jezike.

LETA 1930 UMRL FRIDERIK PREGL

SLOVENSKO-AVSTRIJSKI ZDRAVNIK IN KEMIK, PRVI SLOVENSKI NOBELOVEC (* 1869)

Rodil se je v Ljubljani, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo. Kasneje se je z mamo preselil na Dunaj in tam študiral medicino. Najprej je opravljal poklic rednega profesorja na univerzi v Innsbrucku ter bil tudi rektor graške univerze. S svojim znanstvenim delom in dosežki je postal član dunajske akademije znanosti in leta 1923 prejel Nobelovo nagrado za kemijo (odkritje originalne metode mikroanalize organskih snovi). Kljub temu, da so ga vabili v Ljubljano pa je ostal v Gradcu in deloval v glavnem na področju Avstrije. Do leta 2016 je bil Friderik Pregl edini slovenski znanstvenik, ki je samostojno prejel to najvišjo nagrado. Leta 2016 je Nobelovo nagrado za fiziko prejel F. Duncan Haldane (skupaj z Davidom J. Thoulessem in Johnom M. Kosterlitzem), ki je tudi naše gore list -  po očetu škotskega, po materi (Ljudmila Renko) pa slovenskega rodu.

iskalec in zbiralec Marko Čuk