LETA 1668 UMRL MARTIN BAVČER

PISATELJ, HUMANIST IN ZGODOVINAR (* 1595)

Rodil se je v Selu na Vipavskem in po končanem študiju filozofije stopil v jezuitski red. Deloval je v raznih kolegijih kot učitelj in vzgojitelj. Pisal je v latinščini. V tisku je objavil govor ob obisku cesarja Leopolda v Gorici (1660), njegovo glavno delo Historia rerum Noricarum et Foroiulensium, ki opisuje znamenitejše dogodke iz zgodovine Norika in Furlanije, je ostalo v rokopisu, prav tako seznami goriških škofov. Pisal je brez načrta, njegova zasluga pa je, da je zbral gradivo ga prihodnje zgodovinarje.

LETA 1774 ROJEN ŠTEFAN MODRINJAK

DUHOVNIK IN PESNIK († 1827)

Med učenci Leopolda Volkmerja (1741-1816), ki mu je svetniški škof Slomšek zapel spodnjo hvalnico, je bil tudi Štefan Modrinjak, ki mu posvečamo ta spomin ob obletnici rojstva. Volkmer je zlagal v narečju basni, brambovske pesmi, pesmi o kmečkem življenju in o naravi pa tudi pobožne pesmi. Po poklicu je bil duhovnik, kakor tudi Modrinjak, ki je prijel za pero, izpod katerega so izvirale pesmi, sprva v Volkmerjevem duhu, kasneje pa je po vzorcih nemških pesnikov iz časa razsvetljenstva pisal domoljubne, ljubezenske, idilične pesmi. Po sodbi literarnega zgodovinarja Jožeta Pogačnika spada Modrinjak poleg Valentina Vodnika in Urbana Jarnika med najbolj izrazite pesnike pred Prešernom.

Vrh veselih goric pri sv. Urbanu nad Ptujem pokriva zelena gomila rajnega Volkmara, domačega pevca našega. Priprosto je blaga duša Volkmar živel in vrle mladeniče učil; priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu, čeravno v lozni obleki; duh pa oživlja, pismenka mori. Goreč prijatelj mladine in pa svoje drage domovine je Volkmar s svojimi popevkami Slovence budil, množil pobožnost in pošten smeh, in dajal svojim rojakom v čednih pravljicah lepe nauke, dobro slane, pa tudi zabeljene. Dolgo že blaženi mož v materni zemlji počiva, še njegovih pesni sladki glas po slovenskih goricah odmeva in povzdiga po božjih hišah Slovencev pobožnost." (Bl. Anton Martin Slomšek, Drobtinice 1862)

Med učenci Leopolda Volkmerja (1741-1816), ki mu je svetniški škof Slomšek zapel tako lepo hvalnico, je bil tudi Štefan Modrinjak, ki mu posvečamo ta spomin ob obletnici smrti. Volkmer je zlagal v narečju basni, brambovske pesmi, pesmi o kmečkem življenju in o naravi pa tudi pobožne pesmi. Po poklicu je bil duhovnik, kakor tudi Modrinjak, ki je prijel za pero, izpod katerega so izvirale pesmi, sprva v Volkmerjevem duhu, kasneje pa je po vzorcih nemških pesnikov iz časa razsvetljenstva pisal domoljubne, ljubezenske, idilične pesmi. Po sodbi literarnega zgodovinarja Jožeta Pogačnika spada Modrinjak poleg Valentina Vodnika in Urbana Jarnika med najbolj izrazite pesnike pred Prešernom.

več:
S. Čuk, Štefan Modrinjak: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2004), 70-71.

Slomšek o delu Volkmerja in učencev:
Vrh veselih goric pri sv. Urbanu nad Ptujem pokriva zelena gomila rajnega Volkmara, domačega pevca našega. Priprosto je blaga duša Volkmar živel in vrle mladeniče učil; priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu, čeravno v lozni obleki; duh pa oživlja, pismenka mori. Goreč prijatelj mladine in pa svoje drage domovine je Volkmar s svojimi popevkami Slovence budil, množil pobožnost in pošten smeh, in dajal svojim rojakom v čednih pravljicah lepe nauke, dobro slane, pa tudi zabeljene. Dolgo že blaženi mož v materni zemlji počiva, še njegovih pesni sladki glas po slovenskih goricah odmeva in povzdiga po božjih hišah Slovencev pobožnost. (Bl. Anton Martin Slomšek, Drobtinice 1862)

LETA 1831 ROJENA ZELIJA MARTIN

ŽENA LUDVIKA MARTIN, MATI SV. TEREZIJE IZ LISIEUXA, SVETNICA († 1877)

"Najina želja, da bi bila eno, je ostala nespremenjena in vedno enaka. On mi je bil vedno tolažnik in največja opora. Ko pa sva dobila otroke, so se pota najinih misli nekoliko spremenila. Živela sva samo zanje. Bili so najina sreča, ki je nikjer nisva našla toliko kot pri njih. Vsemu drugemu sva se zlahka odpovedala, svet s svojim vrvenjem naju ni nič mikal. Zame je bilo to veliko plačilo in umiritev. Hotela sem imeti veliko otrok, da bi jih vzgojila za nebesa." Tako je svoji šestnajstletni hčerki Pavlini 4. marca 1877, pol leta pred svojo smrtjo, pisala Zelija Martin, mati sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je bila skupaj s svojim možem Ludvikom na misijonsko nedeljo (njuna sveta hčerka je zavetnica misijonov), 19. oktobra 2008, v Lisieuxu razglašena za blaženo. Postopek za beatifikacijo zakoncev Martin je temeljil zlasti na 218 pismih, ki jih je napisala Zelija med letoma 1863 in 1877. Iz njih žari bogato notranje življenje te izredne žene in tudi vsakdanje življenje družine. Ta pisma so povzeta v knjigi Povest družine Martin, ki je pred nedavnim izšla opri založbi Ognjišče. Ko se danes spominjamo rojstva Zelije Martin je to priložnost, da jo vzamemo v roke kot majhno spodbudo in potrditev vsem tistim, ki v slovenskem prostoru pričujejo o lepoti in veličini zakonske zveze, kakor si jo je zamislil Stvarnik V času zasedanja škofovske sinode, 18. oktobra 2015, ju je papež Frančišek razglasil za svetnika - prvič zakonski par v zadnjih 500 letih, ki ni bil umorjen iz sovraštva do vere, ampak zato, ker sta zgledno živela v zakonu. V baziliki Marije Velike v Rimu so bile v času sinode izpostavljene relikvije obeh staršev in hčerke - sv. Terezije Deteta Jezusa.

več o zakoncih Martin:

ČUK, Silvester. Zakonca Zelija in Ludvik Martin. (Pričevanje). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 1, str. 18-19.

v knjigi: Plat P., Povest družine Martin. Koper: Ognjišče, 2009. Ponatis. Žepna knjižnica Ognjišča.

o njima:

Dobri Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje. (sv. Terezija iz Lisieuxa)

Če je svetnica Mala Terezija, je po mojem velika svetnica tudi njena mati. Veliko je prestala v svojem življenju in vse težave je sprejemala z vdanostjo v Božjo voljo. Kako zelo se je žrtvovala! O kaj vse bi mogla pripovedovati o tej vdanosti v Božjo voljo in o njeni dobroti ... (služkinja Luiza)

njeno razmišljanje:

Tako sem srečna s svojim možem. Življenje mi dela prijetno. Da, moj mož je res svetniški človek! Vsaki ženi bi privoščila takega moža. To je moja iskrena želja za novo leto.

Sprejela sem svojo usodo in trudim se, da bi storila vse4, kar se spodobi človeku pred smrtjo. Nobenega trenuitka ne smem izgubiti od teh dragocenih dni, ki mi še ostajajo. Pomagaj mi prositi za potrpežljivost in vdanost...

LETA 1875 ROJEN IVAN PRIJATELJ

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST IN PREVAJALEC († 1937)

Sin krošnjarja in suhorobarja iz Ribniške doline. Študiral slavistiko in klasično filologijo, dobro je poznal rusko književnost, v Moskvi je nekaj časa tudi študiral. Veliko je potoval po svetu, na začetku stoletja je dobil službo v Dvorni knjižnici na Dunaju, po letu 1919 pa se je zaposlil kot redni profesor zgodovine novejšega slovenskega slovstva in zgodovine slovanskih literatur na ljubljanski univerzi. Nekaj časa je bil tudi dekan Filozofske fakultete. Z vidika literarne vede je pomemben zaradi svoje prve celovite zasnove literarne znanosti na Slovenskem. Poleg slovenske literature in jezika mu je bila pri srcu najbolj ruska literatura, iz katere je prevedel precej stvari, še važnejše delo pa je opravil v svojih esejih o Puškinu, Gogolju, Tolstoju, Dostojevskem, Čehovu, Gorkem itd., Njegovo glavno stremljenje je bilo ustvariti most med evropskim in našim literarnim dogajanjem ... »Literatura je poslednji izraz duševnosti kakega naroda na najvišji stopnji njegovega razvitka, na kateri prihaja narod do popolne svoje samozavesti v osebah svojih izbrancev – leposlovnih umetnikov. Njeni umotvori niso več slučajni pojavi, ampak se vrste v organični, živi razvojni zvezi, ki jo tvorijo med sabo proizvod, avtor in njega narod. Na to stopnjo slovstva uvrščamo predvsem in v prvi vrsti leposlovne umetnike, ki kot osebnosti, došle do svoje narodne samozavesti, trajno žive, gibljejo in zanimajo družbo.« To je odlomek iz spisa Literarna zgodovina, s katerim je literarni zgodovinar dr. Ivan Prijatelj leta 1919 začel svoja predavanja na filozofski fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani, kjer je bil prvi redni profesor novejše slovenske in slovanskih literatur. Ivan Prijatelj velja ne le za preroditelja našega literarnega zgodovinopisja, ampak tudi za pravega utemeljitelja našega modernega kulturnega raziskovanja.

več:
ČUK, Silvester. Ivan Prijatelj (1875-1937). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 12, str. 48-49.

nekaj njegovih misli:

- Veliki ljudje svoje napake priznavajo. V tem je ravno njihova veličina.

- Skromnost je v nasprotju z velikim - in vendar so vsi veliki ljudje skromni.

- Lepota je nad resnico.

LETA 1883 ROJEN JANKO BENIGAR

SLOVENSKI JEZIKOSLOVEC IN ETNOLOG († 1950)

Rojen slovenskim staršem v Zagrebu, študiral v Pragi in Gradcu, zanimalo ga je predvsem jezikoslovje. Leta 1908 odšel v Argentino in živel med Indijanci ljudstva Mapuči. Raziskoval je njihov jezik in kulturo, vir proučevanja »zgodovine človekovega mišljenja«, in o tem izdal dve knjigi (Problem ameriškega človeka in Patagonija misli). Veljal je za enega zelo priznanih svetovnih etnologov in antropologov, vendar je pri nas skoraj popolnoma neznan.

LETA 1910 ROJEN KRISTO SRIENC

DUHOVNIK, VARUH IN GLASNIK SLOVENSTVA NA KOROŠKEM, PRIPOVEDNIK († 2002)

Kristo Srienc, doma iz Podloga pri Libeličah na avstrijskem Koroškem, je kot dijak v Celovcu deloval v gibanju za ohranitev slovenstva. Zbiral je narodopisno blago in takrat so nastali tudi njegovi prvi literarni poskusi. Pomembni sta njegovi povesti Pastir Ciril (1956) in Sprta brata (1994). Med drugo svetovno vojno so ga Nemci izgnali, po vojni pa je deloval kot župnik in dekan v Šmihelu nad Pliberkom.

LETA 1916 ROJEN TONE ČOKAN

ZAMOLČANI PESNIK, PISATELJ († 1942)

Rodil se je v Lokah pri Mozirju, gimnazijo je obiskoval v Celju in v Mariboru. Kot študent medicine v Ljubljani se je pridružil Kocbekovim krščanskim socialistom. Jeseni 1941 je odšel med dolenjske partizane. Kot zaveden kristjan je junija 1942 postal žrtev ideoloških čistk. Bil je pesnik, prozaist in prevajalec. Njegovo pero je zajemalo navdih iz krščanstva. Ko je po drugi svetovni vojni pri nas dolgo časa vladalo enoumje, je bil Tone Čokan med ‘zamolčanimi’ ustvarjalci.

LETA 1935 UMRL EDO ŠLAJMER

KIRURG (* 1864)

Velja za začetnika sodobne kirurgije V Sloveniji. Uvedel je asepso, lumbalno in lokalno anestezijo, rentgen, organiziral sodobno kirurško službo in zasnoval operacijsko sobo. Sodeloval je pri načrtovanju bolnišnične stavbe ob Zaloški cesti.

LETA 1957 UMRL VLADIMIR LEVSTIK

PISATELJ, PESNIK IN PREVAJALEC (* 1886)

Božična noč ... Vsa tiha dolinica dremlje v debelem snegu. Zvezde na temnem svodu neba se iskrijo ravno toliko, da razločiš cesto, ki se vije ob vodi v vas. Popoldne je metlo, tudi po gazi leži za ped snega in sleherni korak je muka. Blagor mu, kdor sedi doma za toplo pečjo in ga ne grize srditi mraz in mu noge ne klecajo od naporne hoje. A do polnočnic je še časa in na cesti ni videti žive duše ... Pač! Temna postava se bliža vasi. Mlada žena je (...). Oh, da je sama, že zdavnaj bi se zgrudila v mehki sneg, da se oddahne in zadremlje ... čeprav ne bi vstala nikoli več! A mlada žena stopa, stopa, bolj mrtva ko živa, in stiska k sebi detece, sinka zlatolaščka, zavitega v toplo volneno ruto. – Tako se začenja zgodba Deček brez imena, v kateri pisatelj Vladimir Levstik pripoveduje o otroku, nedolžni žrtvi prve svetovne vojne (po tej zgodbi nosi naslov njegova edina knjiga za mlade). Pisatelja, ki zaradi revščine niti srednje šole ni dokončal, zapustil pa je bogato knjižno bero ter se uveljavil kot odličen prevajalec, predstavljamo ob obletnici smrti.

več:
ČUK, Silvester. Vladimir Levstik (1886-1957). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 1, str. 52-53.

njegovi misli:

Ne sodi brata, če je v srcu srd! / Le tisti duši moreš dno dozreti, / v katero ti ljubezen čista sveti; / kdor hodi s temo, mu je dom zaprt.

- Ne boj se sovražnikov, a prijatelja se varuj, ki vedno pritrjuje.

LETA 1967 UMRLA ANGELA PISKERNIK

BOTANIČARKA, MUZEALKA IN PEDAGOGINJA (* 1886)

Biologinja in botaničarka Korošica Angela Piskernik je kot prva Slovenka študij naravoslovja na dunajski univerzi zaključila z doktoratom (1914). Kot zavedna Slovenka ni dobila državne službe v Avstriji in je poučevala na gimnazijah v Sloveniji. Po drugi svetovni vojni je postala ravnateljica Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Zelo se je zavzemala za varovanje narave in zaščito varstveno pomembnih področij narave v Sloveniji. Bila je med pobudniki ustanovitve Triglavskega narodnega parka.

LETA 1971 UMRL METOD BADJURA

FILMSKI SCENARIST, REŽISER IN SNEMALEC (* 1896)

Rojen v Litiji, po očetovi smrti so se preselili v Ljubljano, kjer je mati preživljala družino kot likarica. Metod je v šolskem letu 1921/1922 študiral na Dunaju, nato pa se je s filmsko umetnostjo seznanjal v Leipzigu. Po vrnitvi v domovino je začel z delom. Prvi sad je bil film Pot na Triglav (1926). Leta 1932 je posnel znameniti dokumentarec Bloški smučarji. Bil je med pobudniki slovenskega alpinističnega filma Triglavske strmine (1932). Poleg 55 obzornikov je posnel 98 filmov.

LETA 1982 UMRL RUDOLF GOLOUH

UREDNIK, NOVINAR, DRAMATIK, prvi slovenski anarhist (* 1887)

Koprčan Rudolf Golouh je kot prvi viden slovenski anarhist ustanavljal in urejal v Trstu v italijanščini pisana glasila, ki so širila revolucionarje ideje. Pred prvo svetovno vojno in med njo je sodeloval pri vseh tedanjih slovenskih socialističnih glasilih (Rdeči prapor, Naprej, Zarja). Poleg politične dejavnosti je tudi literarno ustvarjal kot pesnik in dramatik. Najpomembnejša so prav njegova dramska besedila, ki jih je pisal za slovenski delavski oder (‘kolektivna drama’ Kriza, 1927).

LETA 1990 PLEBISCIT ZA ODCEPITEV OD JUGOSLAVIJE

Plebiscita se je udeležilo 93,2 odstotka volivcev. Volilni upravičenci so odgovarjali na vprašanje: "Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?" Za neodvisno in samostojno Slovenijo je glasovalo 1.289.369 volivcev -  95 odstotkov teh, ki so se plebiscita udeležili, oziroma 88,5 odstotka vseh. Tri dni po plebiscitu je slovenska skupščina, predhodnica današnjega državnega zbora, razglasila rezultate

LETA 1991 REPUBLIŠKA SKUPŠČINA RAZGLASI USTAVO

Razglasitev ustave pomeni osamosvojitev tudi v pravnem smislu. Ustavno sodišče je leta 1997 23. december razglasilo za dan ustavnosti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Letos 11. oktobra je minilo 160 let od rojstva goriškega nadškofa Frančiška B. Sedeja. Razočarano sem ugotovila, da v Ognjišču v rubriki, kjer objavljate spomin rojstva in smrti znanih domačih in tujih oseb, pozabljate pa na nekdanjega pastirja goriške nadškofije. Tudi leta 2011, ob 80-letnici njegove smrti, ni bilo nič objavljeno. (Marija)

Veliki goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej (1854–1931), ki je vodil primorsko krajevno Cerkev v letih od leta 1908 do leta 1931 in se odločno postavil za pravice slovenskih in hrvaških vernikov pred fašističnim zatiranjem, v Ognjišču nikakor ni 'pozabljen'. Ob petdesetletnici njegove smrti (umrl je 28. novembra 1931) smo novembra 1981 v naši reviji objavili zapis "Nadškof Frančišek Borgia Sedej je zahteval verski pouk v materinem jeziku", ki obsega štiri strani drobnega tiska z dokumentarnimi slikami. Ob sedemdesetletnici njegove smrti pa smo se ga spomnili v rubriki Pričevanje s sestavkom "Na svojem mestu pravi mož – nadškof F. B. Sedej" z izborom njegovih misli. V rubriki Spominjamo se pa je bil v nekaj vrstah predstavljen ob 150-letnici rojstva. Navadno 'pridejo' slavljenci v to rubriko samo enkrat. (sč)

članki o goriškem nadškofu so tudi v našem arhivu:

Na svojem mestu pravi mož

gost meseca

Gregor Čušin

tema meseca

Sv. Janez Bosko

za slovensko mizo

Hudičevec

Preberite več: Januar 2015

LETA 1375 UMRL GIOVANNI BOCCACCIO

ITALIJANSKI PESNIK, PISATELJ, HUMANIST (* 1313)

Otroštvo je preživel v Firencah, študiral v Neaplju in po letu 1340 delal kot notar in sodnik v domačem kraju. Spoprijateljil se je tudi s Petrarco in začel pisati Dekameron, ciklus stotih zgodb, ki jih je v 10 dneh pripovedovalo deset mladih, ki so se pred kugo umaknili v vilo blizu Firenc. To je freska tedanjega časa, ki brez moraliziranja in s humorjem spregovori o temnih in svetlih straneh človeškega življenja. Boccaccio je izvrsten pripovedovalec, velja za utemeljitelja novele, ki je v renesansi postala zelo priljubljena. Sprva ga je zanimalo predvsem posvetno življenje, človeka povzdiguje v usmerjevalca svoje usode, poveličuje človečnost, naravnost, čutno ljubezen in svobodo. Po srečanju s kartuzijanom Cianijem, ga začne zanimati tudi duhovna plat življenja, obrne se k veri, in razlaga Dantejevo Božansko komedijo ...

več:
S. Čuk, Nesmrtni Dante: Priloga, v: Ognjišče 9 (2021), 44-49.

LETA 1839 ROJEN TOMO ZUPAN

PRIDIGAR, LITERARNI ZGODOVINAR, PREŠERNOSLOVEC, PESNIK, PISATELJ, JEZIKOSLOVEC († 1937)

"Vodja Tomo Zupan je bil mož posebne vrste. Ljubezni si ni znal pridobiti, toda nekaj nam je dal: veselje do dela in pa veliko ljubezen nam je vcepil do naroda in spoštovanje do vseh kulturnih delavcev, zlasti pisateljev in pesnikov." Tako je v svojih spominih Leta mojega popotovanja (Mohorjeva družba, Celje 1962) pisatelj F. S. Finžgar označil svojega predstojnika v Alojzijevišču, zavodu, ki ga je ustanovil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf (1846), da bi omogočil šolanje revnim, nadarjenim dijakom. V letih, ko je bil Finžgar gojenec tega zavoda (1886-1891), je bil Tomo Zupan njegov vodja (ravnatelj). Ta premalo poznani mož je bil goreč prešernoslovec, marljiv literarni zgodovinar in neutruden narodni delavec je bil v časih hudega nemškega pritiska eden najzaslužnejših mož za slovenščino, ki jo je poučeval poleg verouka.

več:
S. Čuk, Tomo Zupan: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2007), 32-33.

LETA 1844 UMRL ANTON KREMPL

DUHOVNIK IN AVTOR 'DOGODIVŠČIN ŠTAJERSKE ZEMLE' (* 1790)

Štajerski duhovnik Anton Krempl je bil goreč buditelj narodne zavesti zlasti v cerkvi in šoli. Pisal je pesmi ter izdajal razna nabožna dela. Po smrti je izšlo njegovo glavno delo Dogodivščine Štajerske zemle (1845) z močnim prebudnim poudarkom. Zaradi slabega jezika je Prešeren vanj ustrelil zbadljivko: "Nisi je v glavo dobil, si dobil le slovenščino v kremplje; / duh preonemčeni slab, voljni so kremplji bili."

LETA 1850 ROJENA IVANKA FERJANČIČ

PRVA UČITELJICA ČIPKARSTVA († 1879)

Idrija velja za zibelko čipkarstva, v mestu živega srebra je bila 17. oktobra 1876 ustanovljena čipkarska šola, ki se je že naslednje leto preimenovala v čipkarski tečaj. Prva učiteljica na tej šoli je bila domačinka Ivanka Ferjančič, ki je to službo nastopila po strokovnem izpopolnjevanju na Tirolskem. S sestro Antonijo in z bratom Jožetom je začela izdelovati nove vzorce, ki so idrijskim čipkam še bolj odprle pot v širni svet. Po zgodnji smrti (29 let) je Ivanko nasledila sestra Antonija.

LETA 1854 ROJEN IVAN SUŠNIK

DUHOVNIK, APOSTOLSKI PROTONOTAR IN STOLNI KANONIK († 1942)

Bil je visok cerkveni dostojanstvenik, ki je bil dejaven tudi na gospodarskem področju. V Kranju je obiskoval nižjo, v Ljubljani višjo gimnazijo in bogoslovje, posvečen je bil 1877. Veliko se je ukvarjal z astronomijo, objavljal članke v Domu in svetu, Slovencu, Domoljubu .... 42 let je urejal tudi Družinsko pratiko, kjer je skrbel predvsem za koledarski del (godov). Ukvarjal se je tudi s tehniko in gospodarstvom: v Selcih je delal načrte za turbine pri mlinih in žagah, za izpeljavo vodovodov. V Ljubljani je uredil novo pokopališče pri Sv. Križu (Žale) ter tam sezidal cerkvico in upravno poslopje, prelatu A. Kalanu je pomagal pri zidanju Marijanišča, zavoda za dijake v Ljubljani, v Bohinju zgradil hospic, sodeloval je pri gradnji palače Ljudske posojilnice v Ljubljani na Miklošičevi ulici; v sklopu hotela Union veliko dvorano za shode in koncerte. Sušnik je bil soustanovitelj Vzajemne zavarovalnice in njen predsednik (1917 do smrti).

LETA 1873 ROJEN JOSIP IPAVEC

SLOVENSKI ZDRAVNIK, SKLADATELJ († 1921)

Sin Gustava Ipavca je bil od vseh skladateljev Ipavcev glasbeno najbolj izobražen in bi gotovo ustvaril lepa dela, če ga ne bi tako dolgo mučila bolezen in ga spravila v prezgodnji grob (8. februarja 1921). Že kot otrok je igral v domači hiši skupaj s sestrama. Kot gimnazijec (v benediktinskih samostanih Št. Lambert in Št. Pavel na Koroškem) je pri šolskih mašah igral in pel. Kot osmošolec je zložil lepo skladbo Ave Maria za moški zbor. Kot študent medicine je v Gradcu vodil slovensko akademsko društvo Triglav. Že tedaj je napisal vrsto odličnih samospevov, vendar pretežno na besedila nemških pesnikov, zlasti Heineja. Od slovenskih vokalnih del se največ izvaja njegova skladba 'Imel sem ljubi dve'. V Gradcu je napisal pantomimo 'Možiček' (1900), prvi slovenski balet. Po končanem študiju medicine je najprej služboval v vojaški bolnišnici na Dunaju, potem je bil vojaški zdravnik v Zagrebu. Ko je njegov oče Gustav zaradi bolezni opešal, je Josip spomladi 1907 odšel v rodni Št. Jurij in tam prevzel očetovo službo. Leta 1909 je dokončal svojo opereto 'Princeska Vrtoglavka' (Prinzessin Tollkopf), ki pa zaradi slabega libreta pesnice Mare Čop Berksove ni bila izvedena. Po prihodu v domači kraj je malo komponiral, ker je kmalu zbolel in pri oseminštiridesetih letih umrl. Njegova dela glasbeni poznavalci visoko cenijo in sodijo, da jih odlikuje sveža inventivnost in poznoromantični značaj.

več:
S. Čuk, Skladatelji Ipavci: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (1993), 42-43.

LETA 1909 USTANOVLJENA ORTOPEDSKA BOLNIŠNICA V VALDOLTRI

Ustanovljena je bila za bolnike s kostno-sklepno tuberkulozo iz takratne Avstro-Ogrske. Objekte s pomolom so gradili od leta 1904 po Gruberjevih načrtih. Okrevališče je sestavljalo 7 objektov ali paviljonov, dvajset let ga je vodil Okrevališče je 20 let vodil primarij zdravnik Emilio Comisso, pionir na področju ortopedije. V letih 1930–1932 jo je italijanski Rdeči križ opravil širša obnovitvena dela: med drugim so preuredili in modernizirali prostore, po drugi vojni je postala jugoslovanski inštitut za kostno-sklepno tuberkulozo, v Ortopedsko bolnišnico Valdoltra so jo preimenovali leta 1961. V samostojni Sloveniji se je bolnišnica strokovno še bolj dvignila in je sedaj največja tovrstna ustanova v Sloveniji, ki pokriva več kot 50% zmogljivosti slovenske ortopedije. V zadnjih dveh desetletjih so bolnišnico v celoti obnovili in posodobili prostore in opremo, dejavnost pa izvajajo v 16 objektih s skupno uporabno površino 17.394 m2.

LETA 1914 ROJEN IVAN GENERALIĆ

HRVAŠKI SLIKAR, NAIVEC († 1992)

Leta 1930 je po srečanju zagrebškega akademskega slikarja Krste Hegedušića s šestnajstletnim kmečkim fantom Ivanom Generalićem v podravski vasi Hlebine nastala 'hlebinska' šola ('naivci'). Mojster je v mladih kmetih prebudil smisel za slikarsko izražanje in jim svetoval, naj ohranijo izvirno opazovanje življenja. Vodilno ime te šole je bil Ivan Generalić, ki je na steklo slikal motive iz kmečkega življenja, krajine (Zima na vasi) in tihožitja.

LETA 1917 ROJEN HEINRICH BOLL

NEMŠKI PISATELJ, NOBELOVEC († 1985)

Heinrich Boll se je rodil v Kölnu in ni imel prav lahkega otroštva. Oče mu je umrl proti koncu prve svetovne vojne in moral je s svojim delom preživljati družino. Med drugo vojno je moral tudi sam v vojsko, na francosko in rusko fronto, kjer je bil štirikrat ranjen. Kasneje je pisal o "strašni usodi vojaka, ki si želi, da bi vojno, katero vojskuje, izgubili". Iz vojne je prišel globoko pretresen in ta doživetja so ga spodbudila, da je začel pisati. Opisoval je usode nemških ljudi, najprej v krajših delih, ki so "zadela" bolečo točko tolikih drugih ranjenih vesti in so bila dobro sprejeta. Med prvim svojim romanom Vlak je prišel po voznem redu (1949) in zadnjim Angel je molčal (1992 - izšel po smrti) je izdal okoli 50 del, ki se odlikujejo po človeški zavzetosti, kritičnosti in nekem jedkem humorju, s katerim se spravlja nad grehe sodobne potrošniške družbe. Predvsem pa hoče ljudi pripraviti k razmišljanju, da ne bi postali slepo orodje stehnizirane in razčlovečene družbe, kar bi nujnio pripeljalo v nove vojne. To je v osnovi krščansko sporočilo: naj bi ljudje nikdar več ne zgrmeli v prepad zla, to je vojne. Njegovi romani so še: Kje si bil Adam? Konec službene vožnje, Klovnovi pogledi, Hiša brez čuvajev, Kruh otroških let, Biljard ob pol desetih...Skupinska slika z gospo, Izgubljena čast Katharine Blum ali Kako nastane in kam lahko vodi nasilje ... Leta 1972 je za svoje literarno ustvarjanje prejel tudi Nobelovo nagrado.

več:
S. Čuk, Heinrich Boll. Nobelov nagrajenec za književnost: Aktualnosti, v: Ognjišče 12 (1972), 28-29.

njegova misel:

• Zame obstaja učlovečeni Bog. In ker človeka, slehernega človeka, v vseh njegovih razsežnostih jemlje resno, moram tudi jaz ravnati tako.

LETA 1933 UMRL KNUD RASMUSSEN

DANSKI POLARNI RAZISKOVALEC, ETNOLOG (*1879)

Danski polarni raziskovalec in etnolog Knud Rasmussen (umrl 1933) se je posvetil raziskovanju Grenlandije in leta 1930 ustanovil polarno postajo Thule, odkoder je v letih 1912 do 1932 organiziral sedem odprav v notranjost Grenlandije in v kanadsko Arktiko. Potoval je s pasjo vprego od Hudsonovega zaliva do Beringovega preliva. Proučeval je tudi življenje Eskimov.

LETA 1968 UMRL ENGELBERT BESEDNJAK

POLITIK IN PUBLICIST, BOREC ZA PRAVICE NARODNIH MANJŠIN (* 1894)

Politik, časnikar in publicist Engelbert Besednjak je med študijem prava na dunajski univerzi navezal stike s krogom krščansko-socialnih poslancev. Leta 1924 je bil izvoljen za poslanca v rimski parlament, kjer je zagovarjal pravice slovenske in hrvaške manjšine v Italiji. Kot član Kongresa evropskih narodnih manjšin je zahteval zaščito za vse evropske narodne manjšine. Leta 1954 je ustanovil Novi list in zagovarjal manjšinsko politiko, ki naj temelji na krepki narodni zavesti in v dobrih odnosih z domovino.

LETA 1972 UMRL JAKOB SOKLIČ

DUHOVNIK , UMETNOSTNI ZGODOVINAR, ZBIRATELJ (* 1893)

"Gospod Soklič ni bil samo odličen duhovnik, z vsem srcem predan svojemu poklicu, bil je tudi srčno dober človek, enak do vseh ljudi, ne glede na njihovo prepričanje. Prisluhnil je prav vsakemu človeku, ki se je želel pogovarjati z njim, in si zanj vzel svoj dragoceni čas." "Gospod Soklič je imel prijatelje, kamorkoli je prišel. Veliko jih je bilo med njegovimi duhovniškimi sobrati, veliko med umetniki in umetnostnimi zgodovinarji, veliko med ljudmi na položaju..." To je dvoje pričevanj ljudi, ki so osebno poznali Jakoba Sokliča, dolgoletnega župnika v Slovenj Gradcu, ki je umrl na današnji dan.

več:
S. Čuk, Jakob Soklič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2003), 42-43.

njegova misel:

• Meško se je do zadnjega mučil s pisanjem. Na očeh se mu je naredila mrena, da skoraj nič ni videl, a pisal je še in še. Ganljivo ga je bilo videti, kako se je trudil s pisateljevanjem, a do zadnjega je odgovoril na vsako pismo in do božiča popravljal svoj roman Kam plovemo za nov natisk. Šele smrt mu je potegnila pero iz rok... Seveda je bila njegova pisava nazadnje skoro nečitljiva in mnogo njegovih prijateljev je kot svetinjo spravilo tako težko pisano pismo v spomin na pisatelja (Jakob Soklič, Zadnji dnevi Ksaverja Meška)

o njem:

• Kadar sem ga videl med otroki,sem imel občutek, da vidim don Bosca... Imel sem vtis, da vidim dedka med vnuki, ko jim pripoveduje najlepše pravljice. Da je ta način poučevanja verouka bil zelo uspešen, priča, da so šolarji radi hodili v Cerkev. (prof. Albin Žižek)
• Svetopisemske zgodbe so zaživele pred nami, to ni bila razlaga, to je bilo umetniško doživetje, tako smo srkali vase vse lepo, o čemer nas uči vera. (učenka Marija Kamenik)

LETA 1975 UMRL IVAN JERIČ

DUHOVNIK, UREDNIK, POLITIK (* 1891)

Rojen v Dokležovju, kjer je obiskoval osnovno šolo, vendar zaradi pomanjkanja gmotnih sredstev ni mogel nadaljevati šolanja, šele kasneje se je vpisal na meščansko šolo v Lendavi ...  Po končanem služenju vojaščine, ga je po posredovanju Jožefa Klekla škof Jeglič sprejel v svoje zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi se je vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru in bil leta 1924 posvečen. Že kot kaplan v Ljutomeru se je zelo prizadeval za kulturno delo: gledališke predstave, uprozoritev Pasijona ... Do leta 1929 je bil kaplan v Murski Soboti in Klekl mu je poveril urejanje prekmurskega tednika Novine, ki so oblikovale mnenje širokih množic in ohranjale slovenstvo v krajini. Leta 1927 so ga prepričali, da je kandidiral na volitvah kot kandidat Slovenske ljudske stranke. Poslanec je bil do začetka leta 1929, ko je kralj Aleksander parlament razpustil. Leta 1931 pa je bil imenovan za župnika v Lendavi, čez štiri leta je postal župnik v Turnišču, kjer je glavno Marijino svetišče v Prekmurju. Ivan Jerič je bil narodno zelo zaveden, stalno v stiku z Matijo Slavičem in drugimi delegati na mirovni konferenci v Parizu. ... Po ponovni osvoboditvi Prekmurja leta 1945, ga je sombotelski škof imenoval za svojega generalnega vikarja na prekmurskem ozemlju, in takoj je prosil Sveto stolico, naj mariborskega škofa imenuje za prekmurskega apostolskega administratorja. Jerič je bil generalni vikar od 29. aprila 1945 do 20. avgusta 1946, ko je bil aretiran. Njegovo delo za slovenstvo v Prekmurju so novi oblastniki ‘nagradili’ s štirimi leti zapora! Zmagoslovno se je vrnil med svoje vernike v Tiurnišče, in jim še naprej z veseljem služil ...Leta 1965 se je preselil v Bakovce, kjer je zadnjih deset let goreče deloval. Končal je knjigo Moji spomini, s katero je iztrgal pozabi velik del svetne in cerkvene zgodovine Prekmurja.

več:
S. Čuk, Ivan Jerič (1891–1975): Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2021), 36-37.

in v knjigi:
S. Zver, Tebi, Slovenska krajina - ob 100-letnici združitve z matičnim narodom Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči predvojnih dogodkov, Ognjišče, Slomškova založba, Maribor, 2019.

njegova misel:

• Bil sem že petnajst let priča narodni borbi v Prekmurju. Imel sem vpogled v strašno trdnjavo madžarstva, ki so si jo Madžari zgradili v petdesetih letih v Slovenski krajini. Vsak uradnik, vsak učitelj, orožnik, financar, vsak šolan človek, vsak obrtnik in trgovec je bil prešinjen z madžarskim duhom. Kdo bo to trdnjavo zrušil in zavzel, poslovenil? In pri tem delu, v tej borbi za poslovenjenje vsega javnega življenja sem hotel sodelovati. Da bo Prekmurje ne samo državno-pravno, politično in gospodarsko, marveč tudi miselno, kulturno in zavestno pripojeno k ostalim bratom Slovencem. Tako da bodo naši zanamci novih tisoč let vztrajali v zvestobi svojemu slovenskemu narodu, če bi nas kdaj zgodovina zopet podjarmila Madžarom.
  
  
• Vera je Božji dar in sicer za vsakogar tako velik, kolikor velikega je pripravljen sprejeti.
  

LETA 1981 UMRL PAVEL BERDEN

DUHOVNIK, JEZUIT, PESNIK, LJUDSKI MISIJONAR IN DUHOVNIK (* 1915)

Pavel Berden je bil doma iz Kobilja. Gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti in Ljubljani. Po maturi se je vpisal na pravno fakulteto, kjer je tudi diplomiral. Leta 1940 je stopil v jezuitski red, študiral teologijo v Zagrebu in bil tam leta 1947 posvečen v duhovnika. V trdih časih komunizma je nekaj let presedel v zaporu. Večino svojih duhovniških let je preživel v Mariboru, kjer je bil voditelj ljudskih misijonov, duhovnih vaj, spovednik ter prvi provincial novo ustanovljene slovenske jezuitske province. Pisal je članke in razprave z versko vsebino ter pripravil knjižico Kobilje nekdaj in danes. Bil je med pobudniki in ustanovitelji zbornika Stopinje. Pisal je tudi pesmi, ki so po njegovi smrti izšle v zbirki Himne belih jagnedov.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Če tebe, Sonce, ni, / me zvezda vsaka mami in zavaja; / celo kresnica, leščerba in trhli hlod, ki se razkraja, / ker v temi človek gre za vsem, kar se blešči
  
• Hotela nekdaj svetu bi kaj dati, / kar tvoje duše bi pečat nosilo. / Kaj ni v otrokih spolnjeno to, mati.
  
• Rad bi bil mati, / da bi mogel življenje dajati / in življenje z ljubeznijo pretkati.
  
• In svetniki hodijo med nami! / Srečamo na vasi jih in v mestu, / kakor kvas primešani so testu. / Skupaj gremo. Rama je ob rami.
  
• Gospod, okoli tvojega oltarja / se le preprosti zbiramo. / A tvoja milost iz preprostih ustvarja / družino, ko s teboj večerjamo.
  
• Tudi Mati vedno hodi z nami, / ve za našo skrb in naše boli, / ne odtegne nam srca nikoli, / z nežnimi podpira nas rokami.
  
• Vsak dan / se vrte kolesa / od jutra do večera / in meljejo sedanji čas / v moko večnosti.
  
• Kam grem, veste, in za cesto veste. / In na poti nikdar niste sami; / grem pred vami in grem vedno z vami, / saj ne morete zgrešiti ceste.
  
• Marija, Božja Mati, je bila vseskozi moja zvezda vodnica. V mojem srcu in v mojem življenju je Marija zavzemala tisto mesto, ki ga ima v načrtu božjega odrešenja.
  
• A smrt je naš pastir in čas hiti! / Samo enkrat živimo in umiramo. / Ti hočeš, naj z minljivimi rečmi / zaklade večne zdaj si zbiramo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Kongregacija za zadeve svetnikov je odobrila prošnjo nadškofije Rio de Janiero, ki želi začeti postopek za beatifikacijo Guida Schaffera, brazilskega bogoslovca, ki je umrl v 34. letu starosti, samo nekaj tednov pred mašniškim posvečenjem. Kljub prezgodnji smrti je pusti globoko sled v brazilski Cerkvi.

Schafferja so imenovali 'angelski surfar' zaradi njegove ljubezni do tega športa. Umrl je leta 2009 v nesreči med surfanjem na plaži Ria de Janerira, kjer si je zlomil vrat in utonil.

Rojen je bil v premožni zdravniški družini in se tudi sam odločil za zdravniški poklic in tako sledil staršem. Ko je začutil božji klic, je stopil v semenišče. Njegova želja je bila, da bi po mašniškem posvečenju pomagal bližnjim kot duhovnik in zdravnik.

Že kot semeniščnik je bil znan po pastoralnem delu in zavzetem oznanjevanju Kristusa. Globoko sled je zapustil v evangelizaciji revnih prebivalcev v brazilskih favelah. »Bil je zelo čuteč za potrebe drugih ljudi, človek velike vere in goreče ljubezni do Božje besede,« je dejal o njem Roberto Lopes, zadolžen za zadeve svetnikov v škofiji Rio de Janiero. Lopes še poudarja, kako je Schaffer postal velik navdih za tisoče mladih, ki "so se odločili hoditi po poti svetosti, in nadaljevali delati to, kar delajo mladi ljudje".

Ta duhovnik je še povedal, kako je njihova škofija med Svetovnim dnevom mladih organizirala razstavo o Schafferjevem življenju, ki je bila zelo obiskana. Vse več ljudi se je oglašalo v nadškofiji in pričevalo, kako so bili uslišani na priprošnjo brazilskega bogoslovca. Zato so se odločili, da začnejo postopek za beatifikacijo.

LETA 1837 ROJEN ANTON FOERSTER

SLOVENSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT ČEŠKEGA RODU († 1926)

Sredi 19. stoletja se je v Nemčiji sprožilo gibanje za korenito prenovo cerkvene glasbe in petja, ki ga poznamo pod imenom cecilijanstvo (po sv. Ceciliji, zavetnici cerkvene glasbe). Njegovi privrženci so si zadali nalogo, da iz cerkvene glasbe odstranijo vse svetne vplive (na naše kore so se vtihotapile italijanske operne arije, nemške koračnice in slovenske narodne viže). Na Slovenskem je cecilijanstvo veliko pripomoglo tudi k dvigu splošne glasbene vzgoje. Voditelj cecilijancev pri nas je bil skladatelj in pevovodja ljubljanske stolnice Anton Foerster, ki je tudi avtor prve slovenske opere Gorenjski slavček. Ta mož, ki se ga danes spominjamo ob obletnici rojstva, je bil po rodu Čeh.

več:
S. Čuk, Anton Foerster. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 12 (1997), 28-29.

o njem:

• "Našemu narodu je daroval vse svoje velike glasbene zmožnosti in moči. Naši glasbi je položil zdrav in trden temelj, ki na njem danes mlajši rod lahko gradi dalje." (skladatelj Stanko Premrl, njegov naslednik na koru ljubljanske stolnice)
  
• Njegove cerkvene skladbe (Častimo te, Vredno častimo, Tebe molim, Jezusa, Počeščena mučenika ...) so nekako visoke in neljudske, vendar pa ne morejo zatajiti pristnega glasbenika; vsebinsko so bogate, umetniško dovršene in izklesane do potankosti. (Jože Trošt)
  

LETA 1861 ROJENA IVANA KOBILCA

SLIKARKA († 1926)

"Ko sem bila kakih šestnajst let stara, me je oče vzel s seboj na Dunaj, kjer sva obiskala več galerij in slikarskih razstav in takrat sem trdno sklenila, da postanem slikarka," v svojih Spominih, ki jih je po njenem pripovedovanju zapisala pripoveduje Ivana Kobilca, najpomembnejša slovenska slikarka, ki je svoj mladostni sklep začela uresničevati, ko ji je bilo osemnajst let. To je bilo v času, ko je bila likovna umetnost "rezervirana" za moške. Odločna Ivana se ni ozirala na te predsodke in je uspela. Pripadala je generaciji slovenskih realistov, ki so najpomembnejša dela ustvarili v osemdesetih letih 19. stoletja. V tem času je bila med njimi najuspešnejša, saj je razstavljala v številnih mestih, tudi v Berlinu, Pragi, Budimpešti.

več:
S. Čuk, Ivana Kobilca: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2006), 38-39.

o njej:
»Ivana Kobilca je morala streti prenekateri stereotip, da se je lahko uveljavila v po splošnem prepričanju povsem moškem poklicu. Njen Avtoportret izžareva njen bojeviti značaj; kroj njene obleke spominja na uniformo športnikov-mečevalcev. Čeprav je brez floreta in skoraj nepogrešljive cigarete, je v njenem drobnem obrazu mogoče razbrati vso neustrašnost, odločnost in energičnost, ki jih je takšna življenjska pot zahtevala od slikarke.« (Andrej Smrekar)

LETA 1908 UMRL BENJAMIN IPAVEC

SKLADATELJ IN ZDRAVNIK IZ RODBINE SKLADATELJEV IPAVCEV (* 1829)

Rodbina Ipavcev iz Šentjurja pri Celju, katere korenine segajo v Belo Krajino, je slovenski glasbi "podarila" štiri skladatelje, ki so bili po poklicu vsi zdravniki. Benjamin velja ob Antonu Foersterju in Franu Gerbiču za glavnega predstavnika slovenske glasbene romantike. Večji del življenja je služboval kot zdravnik v Gradcu (zadnjih 27 let je bil primarij v otroški bolnišnici), kjer je umrl in tam je tudi pokopan. Od vseh Ipavcev je bil najbolj plodovit. Največje dosežke, sodijo strokovnjaki, je ustvaril v vokalni liriki; s samospevi na besedila slovenskih pesnikov (Prešerna, Jenka, Gregorčiča, Murna) je dosegel evropsko višino in si prislužil vzdevek 'slovenski Schubert'. Napisal je tudi dve večji deli: opereto Tičnik (1862) in prvo slovensko opero z zgodovinsko snovjo Teharski plemiči (1891), za katero je libreto zložil pesnik Anton Funtek. Benjamin Ipavec je dejavno (kot zborovodja) sodeloval v čitalnicah v Celju, Ljubljani in Mariboru.

več:
S. Čuk, Skladatelji Ipavci: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (1993), 42-43.

LETA 1909 ROJEN VALENTIN BIRTIČ

DUHOVNIK, PESNIK, PEVEC SLOVENSKE BENEČIJE († 1994)

Kmečki sin iz Ruonca nad Nadižo je bil leta 1933 posvečen v duhovnika. Služboval je po več krajih v Benečiji. Pisal je domoljubne pesmi in veliko prigodnic, posebno novomašnikom domačinom pa tudi ob posebnih slavjih in dogodkih v Beneški Sloveniji. S svojimi predavanji o Slovenski Benečiji je večkrat nastopal med Slovenci v zamejstvu in tudi v Sloveniji.

več:
S. Čuk, Beneška Slovenija in njeni Čedermaci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2016), 58-65.

LETA 1910 ROJEN LEOPOLD ANDREE ml.

SLO. INŽENIR ELEKTROTEHNIKE († 1992)

Osnovno šolo je obiskoval v Novem mestu, gimnazijo in tehniško fakulteto pa v Ljubljani. Pred vojno je bil asistent na Inštitutu za strojništvo, po ustanovitvi Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani (1946) je deloval tam kot profesor in predstojnik. Njegovo znanstveno delo je bilo usmerjeno v raziskavo merilnih metod v strojništvu s posebnim poudarkom na področju parnih kotlov in kakovosti izgorevanja. S svojimi raziskavami je vzbudil veliko zanimanja v industriji v tedanji Nemčiji.

LETA 1914 UMRL ANTON VEROVŠEK

IGRALEC, REŽISER IN ORGANIZATOR (* 1866)

Ljubljančan Anton Verovšek, učenec Ignacija Borštnika, je bil eden prvih slovenskih poklicnih igralcev. Nastopal je v Deželnem gledališču v Ljubljani, kjer je bil tudi režiser. Bil je odličen v karakternih vlogah, predvsem v Cankarjevih dramah in komedijah: bil je župnik v Kralju na Betajnovi, Gruden v komediji Za narodov blagor, župan v farsi Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Z velikim uspehom je nastopal tudi v ljudskih igrah in dramatizacijah (Krjavelj v Desetem bratu).

LETA 1968 UMRL JOHN STEINBECK

AMERIŠKI PISATELJ, NOBELOVEC (* 1902)

Rojen je bil v Kaliforniji in mladost preživel v "dolgi in ozki blatni pokrajini med dvema gorskima grebenoma in po sredi se vije reka Salinas" (Vzhodno od raja). Študiral je na univerzi Stanford, od leta 1925 je živel v New Yorku in delal kot novinar. Leta 1936 se je vrnil  v rodno Kalifornijo in bil med drugo svetovno vojno vojni poročevalec, po vojni pa se je preživljal s težkimi deli in ves čas pisal. Po slogu je bil realist, mnogokrat tudi naturalist in duhovit ter kritičen družbeni kritik. Opisoval je klavrne življenjske usode ljudi, na robu družbe, podeželanov iz rodne Kalifornije, ki pa jih drži pokonci smisel za humor. Sam je svoj slog v Sladkem četrtku takole označil: "Meni je všeč, da se v knjigi dosti pogovarjajo, da mi kdo pripoveduje, kakšen je človek, ki se pogovarja. Jaz hočem iz tistega, kar govori sam uganiti, kakšen je ...In še nekaj je - jaz rad ugotavljam, kaj človek misli s tem, kar reče. Leta 1962 je za svoje pisanje prejel Nobelovo nagrado: "...največja odlika Steinbeckovega pisanja je sočutni humor, ki mili često surovo in okrutno motiviko" (švedska akademija v utemeljitvi) ... Njegova najbolj znana dela so Vzhodno od raja, Ulica ribjih konzerv, Sladki četrtek, Polentarska palica, Negotova bitka, Sadovi jeze, Neznanemu bogu

nekaj njegovih misli:

• Nobena stvar in noben človek ni v popolni zmoti – celo ura, ki stoji, ima dvakrat na dan prav.
  
• Sposobnost, da danes lahko misliš drugače kot si mislil včeraj, je tisto, po čemer se razlikuje pametni od bedaka.
  
• Zanimivo je dejstvo, kako daleč se nam zdi nesreča, če ne zadene nas samih.

LETA 1981 UMRL FRANC HRASTELJ

DUHOVNIK IN PUBLICIST, SLOMŠKOV ŽIVLJENJEPISEC (* 1894)

V knjigi Njegova pot (izšla je proti koncu leta 2004 pri Založbi Družina v zbirki Čas in ljudje), v kateri Franc Hrastelj obuja spomine na štiri leta pekla v nacističnem koncentracijskem taborišču Dachau, lahko začutite "dih svetosti". Pri vsem poniževanju ne le duhovniškega, ampak tudi človeškega dostojanstva, je duhovnik Franc Hrastelj ohranjal velikonočno upanje in vedrino, ker je bil ves čas svojega trpljenja zazrt v Križanega. Po srečni vrnitvi v domovino se je poglabljal v življenje in delo škofa Antona Martina Slomška, našega svetniškega kandidata. O njem je ogromno pisal; njegovo delo je tudi Slomškov življenjepis, ki je bil leta 1970 izročen rimski Kongregaciji za bogoslužje kot uradno besedilo za beatifikacijski postopek. Slomška je proslavljal ne le s svojim peresom, ampak tudi s svojim življenjem.

več:
S. Čuk, Franc Hrastelj. Za blaženim Slomškom po poti svetosti: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2005), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Trpljenje nedolžnih je vir največje sile, je močnejše kot orožje najmočnejših. Človek pahne sočloveka v trpljenje po nedolžnem, Bog pa ga rešuje.
  
• Molim, ker vem, da me molitev postavlja v bližino Boga. Ničesar na svetu ni tako daleč kakor Bog tistim, ki ne molijo, in ničesar nam ni tako blizu kakor Bog, kadar molimo.
  
• Veselite se, radujte se! Vsa naša vera je vera veselja, je stalen spev: Aleluja! Kdor jo drugače gleda ali izvaja, je ne doživlja prav. Samo tako najde človek smisel življenja, samo tako sprejme tudi trpljenje, ker ve, da se bo nekoč spremenilo v alelujo!
  
• "Odpusti nam naše dolge!" Kako preprosta je ta beseda, s katero potegne človek nase sad vsega Kristusovega trpljenja. Ne zaradi strahu pred sodbo, ne zaradi kazni, pač pa zaradi ljubezni do tistega, ki je iz ljubezni do nas trpel.
  
• Odpustiti - to je najtežje na svetu. Odpustiti - to je najslajše na svetu. Odpustiti - to je najvišje na svetu. Odpustiti! To je največje bogastvo in dar, ki ga more dati človek človeku.
  
• Čas ni moja last, je posojilo, ki mi ga sproti izplačuje Stvarnik. On je edini lastnik vsega časa, ki bo tudi terjal račun, kako sem uporabil ta izposojeni čas.
  
• Marija, tvoj in Jezusov pogled sta se srečala. Molče sta se razumela. Jezus je vedel, da si ti molila: Zgodi se mi po tvoji besedi, in ti si vedela, da je Jezus molil: Ne moja, ampak tvoja volja, Oče, naj se zgodi!

LETA 1982 UMRL ARTHUR RUBINSTEIN

AMERIŠKI PIANIST POLJSKEGA RODU (* 1887)

Rojen v Lodžu, v družini poljskih trgovcev, študiral v Varšavi in Berlinu, kjer je leta 1900 debitiral kot solist. Kasneje je veliko koncertiral po Evropi in ZDA in odrasel v enega največjih pianistov dvajsetega stoletja. Med drugo svetovno vojno se je preselil v ZDA, bil je velik svetovljan in umetnik s sijajno tehniko in natančno, temperamentno interpretacijo. Kot veliki virtuoz je obvladal širok repertoar: od Bacha, Mozarta in Brahmsa do Liszta, Stravinskega, Ravela in Debussyja. Izjemen je bil tudi v preigravanju del romantičnih skladateljev, predvsem del  F. Chopina. Njegovi spomini so izšli v dveh knjigah. (1973 in 1980).

njegova misel:

• Jezusovo življenje, njegov nauk, njegova žrtev in njegova vera so dali svetu najžlahtnejši dar dar ljubezni: ljubezni do bližnjega, ljubezni do revnega; usmiljenje, ponižnost, skratka, vse kreposti, ki plemenitijo človeško bitje.

LETA 1990 UMRL FRANCE BRENK

PROFESOR FILMSKE ZGODOVINE

Rodil se je leta 1912 v Dravljah, v Ljubljani je končal učiteljišče in pedagogiko na Filozofski fakulteti (1937), v Pragi pa je eno leto študiral eksperimentalno psihologijo. Po vojni se je posvetil predvsem filmu. Bil je dolgoletni profesor filmske zgodovine na Akademiji za gledališče,radio, film in televizijo v Ljubljani. Prizadeval si je za organizacijo slovenske filmske produkcije. Ob več delih s filmskega področja je izdal tudi dve knjigi leposlovne proze. Po njem se imenuje nagrada za izjemne dosežke v filmski kulturi.

LETA 1990 UMRL MARJAN MARINC

PISEC SKEČEV IN KOMEDIJ

Kamničan Marjan Marinc je maturiral na gimnaziji v Ljubljani, študij na univerzi mu je pretrgala vojna. Že med njo je napisal več skečev s partizansko tematiko. Pozneje pa se je kot pisec posvetil radijski igri in gledališki komediji. Izmed gledaliških del, ki so jih uprizarjala predvsem amaterska gledališča, je bila največkrat uprizorjena komedija Poročil se bom s svojo ženo (1960). Napisal je več otroških radijskih iger (Maček Mustafa, Čarobni svinčnik), nekatere od teh so izvajale tudi tuje radijske postaje.

LETA 2001 UMRL LEOPOLD SEDAR SENGHOR

senegalski pesnik in državnik (* 1906)

Po šolanju v Dakarju je v Parizu doštudiral literarne vede in služboval kot profesor v Franciji. Med vojno se je pridružil odporniškemu gibanju. Od razglasitve neodvisnosti Senegala, svoje domovine (1960), je postal njen predsednik vse do upokojitve (1981). Bil je tudi priznan pesnik. V njegovi poeziji si stojita nasproti Afrika in svet kolonialistov; išče spravo med njima, pri čemer sta mu glavni sredstvi odpuščanje in ljubezen.

njegove misli, verzi
/.../ Pripravljeni dočakajmo ponovno rojstvo Sveta,
saj smo kot kvas, ki je potreben beli moki.
Zakaj - kdo bi sicer naučil udarjati ritem ta svet, ki so ga ubili topovi in stroji?
Kdo bi ob zori veselo zakričal in zbudil sirote in umrle?
Povejte, kdo bi človeku s predrtimi upi povrnil spomin na življenje?
Pravijo nam ljudje bombaža, kave, olja.
Pravijo nam ljudje smrti.
Pa smo ljudje plesa, in naše noge zmerom, ko udarijo ob trdo zemljo,
dobijo novo moč. (Molitev k maskam - prevod: Aleš Berger)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1828 ROJEN ANTON JANEŽIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, SLAVIST, SLOVNIČAR, SLOVAROPISEC, UREDNIK († 1869)

"Imel je na skrbi slovensko slovnico, slovenski pouk, slovensko slov­stvo in Mohorjevo družbo," je zapisano na spominski plošči, ki so jo v lopi cerkve v Sv. Jakobu v Rožu odkrili Antonu Janežiču ob 150-letnici njegovega rojstva (1978). Tega vsestransko delavnega moža, ki je doča­kal le dobrih 40 let, literarni zgodovinar Anton Slodnjak imenuje "vzor slovenskega kulturnega delavca".

... več o njem v rubriki obletnica meseca 12_1998

nekaj njegovih zamisli:

• "Naj se ustanovi Društvo za izdajanje dobrih slovenskih knjig, katerega namen naj bo preprosto ljudstvo iz­obraževati, domače slovstvo podžigati, pisatelje podpirati ter jih k novim činom izpodbujati".
  .... "da bi vsi Slovenci radi in pogosto brali - brali dobre in koristne bukve".

LETA 1860 ROJEN VIKTOR BEŽEK

PEDAGOG, UREDNIK IN JEZIKOSLOVEC IN NEDOKONČANA "ZGODOVINA PEDAGOGIKE" († 1919)

Pedagog, jezikoslovec in urednik Viktor Bežek, rojen v Postojni, je bil med drugim ravnatelj učiteljišča v Kopru in v Gorici. Uveljavil se je kot jezikoslovec, zgodovinar in pedagog. Pripravljal je Zgodovino pedagogike, a dela ni dokončal. Bil je prenovitelj šolskih programov: pouk naj ne vadi samo spomina, ampak tudi razum in voljo, tako da vzgoji značaje. "Modrijanov je svet poln, značajev pa šteje le malo."

LETA 1871 UMRL MIHAEL STROJ

SLIKAR, PORTRETIST PLEMIČEV IN MEŠČANOV (* 1803)

V Ljubnem na Gorenjskem rojeni slikar Mihael Stroj je bil poleg Josipa Tominca in Matevža Langusa najpomembnejši portretist v slovenskem slikarstvu prve polovice in sredine 19. stoletja. Znan je predvsem kot portretist plemičev, meščanov – tudi iz Prešernovega kroga – in cerkvenih dostojanstvenikov (ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf). Stan in družbeni položaj oseb na sliki razodevajo izbrana oblačila, nakit in z njihovim poklicem povezani predmeti.

LETA 1875 ROJEN JANEZ ZORE

DUHOVNIK, TEOLOG, BIBLICIST, ZGODOVINAR IN PISEC ŽIVLJENJA SVETNIKOV († 1944)

Prvi profesor cerkvene zgodovine na teološki fakulteti ljubljanske univerze, ustanovljene leta 1919, je bil dr. Janez Zore. Zaradi bolezni je bil leta 1926 upokojen, vendar je neutrudno delal naprej. Njegovo največje delo je bilo Življenje svetnikov, ki ga je pisal za Mohorjevo družbo. Vendar mu je uspelo napisati samo štiri snopiče, do vključno 12. marca (1917-1923). V glavnem je navajal o svetnikih samo tisto, kar je na podlagi dobrih virov in lastne presoje spoznal kot zgodovinsko zanesljivo.

LETA 1878 ROJEN ANTON LAJOVIC

SKLADATELJ IN SODNIK († 1960)

"Anton Lajovic se uvršča med najpomembnejše skladatelje slovenske generacije, ki je nastopila po vstopu v 20. stoletje in prelomila s tradicijo. Bil je glasnik novega duha, pripravljal je pot slovenski glasbeni moderni in spodbujal na novo nastopajoče mlade slovenske ustvarjalce, da so odločneje vstopali v fazo naprednega oblikovanja, ki se je razodelo v dvajsetih in tridesetih letih." Tako "spričevalo" je napisal muzikolog Dragotin Cvetko skladatelju Antonu Lajovicu, ki se ga spominjamo ob petdeseti obletnici njegove smrti. Izidor Cankar je v svoji knjigi Obiski (1920) objavil pogovor z njim. Ko mu je dejal: "Vi ste začeli novo dobo slovenske glasbe", je Lajovic odgovoril: "Ko se je moje tehnično znanje okrepljevalo, se mi je zdelo, da bi moral kot edini človek med Slovenci, ki je imel precej tehničnega znanja, v vsaki obliki prinesti vsaj nekaj dobrega in tako postaviti naši glasbi neki temelj." Na koncu pogovora je dejal: "Sem za enkrat zadovoljen, če sem s priličnim uspehom opravil delo Janeza Krstnika (predhodnika) v naši glasbi."

... več o njem v obletnici meseca 08_2010

LETA 1889 ROJEN PAVEL KUNAVER

SLOVENSKI PEDAGOG, LJUBITELJ NARAVE, SKAVT, PISEC, NAVDUŠEVALEC MLADIH († 1988)

"Ko si naložiš deveti križ, se začne neko novo notranje življenje - življenje v spominih. V njih je toliko lepega, da kar vre na dan in da želiš s svojimi doživetji povabiti tudi druge, posebej pa mladino, na podobno pot lepega in dobrega," je povedal Pavel Kunaver leta 1971 pred začetkom svojih "spominov" na drugem programu Radia Ljubljana. "V svojih spominih hočem povedati najširšemu krogu, da je občevanje z naravo tisto, kar resnično osrečuje vsakogar, posebno pa mladega človeka, saj ga odvrača od manj vredne zabave, tolaži ga v težavah, ga vedno vabi nazaj, v svoje zdravo in lepo okrilje." Prisrčno prijateljstvo z naravo, ki se je kazalo v njegovem zanimanju za gore, jame, zvezde, predvsem pa za mladino, ga je ohranjalo mladega do konca. Svojo bogato življenjsko pot je sklenil v devetindevetdesetem letu starosti.

... več o njem v obletnici meseca 04_2008

nekaj njegovih misli:

• V mladih letih je treba pokazati človeku, kje naj išče pravo srečo in zadovoljnost, kje bo v vsakem času našel neminljivo lepoto, mir in srečo.
  
• Planinci pred prvo svetovno vojno in še dolgo po njej smo bili vse bolj tesno povezani z zvezdami kakor danes, ko vozijo avtobusi malone že v vsako vas in gorsko dolino in ko električne žarnice tudi v odročnih krajih tako osvetljujejo nebo, da se drobne zvezde tam gori kar porazgube.
  
• Gojitev planinstva je bila posebno pomemben del naše vzgoje, pa varovanje narave ...
  
• Življenje z naravo je tisto, kar resnično osrečuje vsakogar, posebno pa mladega človeka, saj ga odvrača od manj vredne zabave, tolaži ga v težavah, ga vedno vabi nazaj, v svoje zdravo in lepo okrilje.

LETA 1890 UMRL JURIJ HUMAR

DUHOVNIK, ZDRAVILEC, ČUDODELNIK S PRIMSKOVEGA (* 1819)

Rodil se je leta 1819 v Vodicah nad Kamnikom. Šole ni maral, zato jo je po treh letih zapustil. S šestnajstimi leti pa je začutil Božji klic in se po končani gimnaziji v Karlovcu in Ljubljani odločil za bogoslovje. Leta 1847 je bil posvečen v duhovnika. Po kaplanskih letih (Adlešiči, Črmošnjice ...) in upravljanju župnije Stara Oselica in Črmošnjice, je leta 1876 prišel za župnika na Primskovo pri Litiji, kjer je deloval vse do svoje smrti. Temeljito je bil podkovan v bogoslovnih vedah, glavno skrb pa je posvetil zdravilstvu. Svojo skrivnostno moč zdravljenja (osebni magnetizem) je prvič opazil že v kaplanskih letih, zavedel se je te skrivnostne moči, jo raziskoval, se učil iz knjig. Kmalu je zaslovel in ljudje so prihajali k njemu od blizu in daleč. V začetku je svoj magnetizem prenašal na bolnike z dotikom. Videl je, kako ljudje trpijo zaradi bede in bolezni in na vso moč se je trudil, da bi jim pomagal. Kadar je od ozdravljenih prejel kakšen dar, ga je uporabil v dobrodelne namene. Revnim bolnikom je poleg zdravil dal tudi finančno podporo. Mnogi so ga občudovali in ga zaradi izredne moči zdravljenja z magnetizmom imeli za ‘čudodelnika’. Drugi so ga opazovali skeptično, tretji so mu podtikali slabe namene, kar ga je bolelo, vendar je rekel: »Za svoje delo odgovarjam pred Bogom, za hudobne jezike pa se ne menim.«

več:
S. Čuk, Jurij Humar (1819–1890): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2019), 44-45.

 nekaj njegovih misli:

• Človek ima v sebi vse te moči: moč ozdravljati, moč skoz hribe gledati v daljavo, v daljne kraje, moč se še v živem telesu prikazati na drugem daljnem kraju … Vse te moči ima v sebi vsak človek, toda ne razvitih. Ob ugodnih priložnostih se pa pri kakem človeku razvije ta moč, pri drugem pa ne. (iz pisem nečakinji Filomeni)
• »Moč ozdravljanja imam jaz, pa tudi ti. Ne vem pa, kje ta moč tiči. Ali je v rokah ali v nogah ali v laseh ali kje. In ta moč je združena z mojo voljo kakor moč kaj nesti ali kaj dvigniti. Odkod je ta moč? Če jo imava, ali je nimava od Boga? Ali ni Božja volja, da jo obračava v prid božjim otrokom, našim sobratom? … Ko bi ne bil duhovnik, bi me morebiti ljudje sodili, da sem v zvezi z vragom, zdaj pa vendar mislijo, da z vragom nimam nič opraviti. Eni sodijo: “Bog je dal gospodu to moč”, drugi pravijo: “Svet je tako.” Prav bi bilo, da bi bil res svet. Eni pravijo: “Pri novi maši si je to izprosil.” Spet drugi pravijo, da sem videl odprto nebo ter sem pokleknil in Boga prosil to milost.

LETA 1907 ROJEN VASJA PIRC

PRVI SLOVENSKI POKLICNI ŠAHIST († 1980)

Šah je iz družabne igre prerastel v šport in je za mnoge postal poklicna dejavnost. Šahisti se po znanju v tej igri delijo na več kategorij - najvišja je naslov velemojstra. To je postal Vasja Pirc po uspešnem nastopu na šahovskem turnirju v nizozemskem Nordwijku leta 1938. Zmagoval je na številnih šahovskih turnirjih in napisal je več knjig o šahovski igri.

LETA 1912 ROJEN EMIL FRELIH

GLEDALIŠKI IN OPERNI REŽISER († 2007)

Svojo gledališko pot je začel kot igralec, uveljavil pa se je predvsem kot režiser: zrežiral je okoli 200 dramskih in opernih del ter pripravil nad 60 scenografij doma in na tujem. Za gledališče je tudi prevajal ter o gledališču pisal. Poskusil se je tudi kot pisatelj. Na študijskih potovanjih je obšel vse celine, proučeval tamkajšnje kulture in svoja spoznanja posredoval v potopisnih knjigah.

LETA 1915 ROJENA EDITH Giovanna Gassion PIAF

FRANCOSKA PEVKA ŠANSONOV, PARIŠKI VRABČEK († 1963)

Mama jo je kmalu zapustila, vzgojila jo je babica, skoraj je oslepela in čudežno ozdravela, ko je romala na grob 'male Terezike' (sv. Terezije iz Lisieuxa). Očeta je zapustila, ker je popival in začela kot ulična pevka v Parizu. Leta 1935 jo je odkril lastnik lokala v katerem se je zbiral višji razred, dal ji je vzdevek Mali vrabček ... spoznala je veliko vplivnih mož, sama pisala besedila in sodelovala s skladatelji, v osebnem življenju pa je bila nesrečna .... Zelo popularna je bila med vojno, med nemško okupacijo je mnogim rešila življenje. Velja za največjo francosko pevko vseh časov, njeno življenje pa je bilo polno nasprotij: na eni strani znana pevka, na drugi pa je živela tragično osebno življenje (štiri prometne nesreče, poskus samomora, zastrupitve z mamili, napad pljučnice, dva nesrečna zakona, smrt velike ljubezni itd), prav tako pa njeni drobni postavi na odru nasprotuje veličastna moč njenega glasu, s katerim si je zaslužila vzdevek Pariški vrabček. Njene najbolj znane pesmi: Moj legionar, Življenje v rožnatem, Harmonikar, Besede ljubezni, Moj stari Lucien, Moj Bog, Ničesar ne obžalujem ...

njen verzi:

• Ljubezen je bila / in je in bo povsod, / najdite k njej si pot / in žalost bo prešla. (Milord)
  
• Moj Bog, moj Bog, moj Bog, / pusti mi ga, / naj ljubi moj / ostane z menoj! / En dan, dva dni, tri dni, / pusti mi ga / in mi ne stri srca. // O daj mi nekaj dni, da mi vzcvete / ljubezen in da se srce odpre! / Moj Bog, o da, moj Bog, / pusti mi ga, / napolni mi / moje dni. // Moj Bog, moj Bog, moj Bog, / pusti mi ga, / naj ljubi moj / ostane z menoj! ... (Moj Bog)

LETA 1922 ROJEN KAREL DESTOVNIK KAJUH

PESNIK († 1944)

Doma v Skornem pri Šoštanju, že mlad se je navduševal za komunistične ideje ... pesniti pa je pričel v času vojne (socialne, politične, ljubezenske ...). Objavljal v Slovenski mladini, potem pa odšel v partizane, bil v kulturniški brigadi in leta 1944 padel na Paškem Kozjaku.

njegovi najbolj znani verzi:

• Samo en cvet, en češnjev cvet, / dehteč in bel / odlomi, moja draga! // Ne bom ga za klobuk pripel, / ne bom ga v gumbnico si del, / odlomi ga, odlomi, draga! // Jaz bom ljudem poslal ta cvet, / vsakomur, ki na križ pripet / trpi v pomladi tej ... // In glej, ta drobni češnjev cvet / bo v njih izbrisal malodušja sled / in spet razžaril tožni jim pogled. // Samo en bel, en češnjev cvet / odlomi, moja draga, / saj veš, kako vsak tak pozdrav / človeku za rešetkami pomaga. (Samo en cvet)

LETA 1938 UMRL VENCESLAV BELE

DUHOVNIK, PISATELJ, LITERARNI ZGODOVINAR IN »NARODNI DELAVEC« (* 1887)

Pisatelj Venceslav Bele je kot duhovnik najdlje deloval v Kanalu, kjer je bil župnik in dekan od aprila 1922 do svoje smrti 19. decembra 1938. Veliko je pisal že v bogoslovju in vseh službenih mestih. Ko je leta 1923 zaživela Goriška Mohorjeva družba, je svoje moči posvetil njej. Uredil je prve tri koledarje velikega formata (1925, 1926, 1927) in kot odbornik s sodelavci zasnoval podroben knjižni načrt in tako zarisal smer vsem nadaljnjim Mohorjevim knjižnim izdajam.

LETA 1990 UMRL GABRIJEL STUPICA

SLOVENSKI SLIKAR (* 1913)

Slikar Gabrijel Stupica je bil sredi prejšnjega stoletja ena najbolj izrazitih osebnosti v slovenskem umetnostnem svetu. Izoblikoval je zelo osebno slikarsko tehniko, ki je ni mogoče posnemati. Med njegova najbolj znana dela spada Avtoportret s hčerko (1956. S svojo izpovedno močjo je vplival na številne svoje učence. Njegove oči so se za lepote božjega sveta odprle v Dražgošah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1737 UMRL ANTONIO STRADIVARI

ITALIJANSKI IZDELOVALEC VIOLIN (* 1644)

Violina, sopransko godalo v glasbenem orkestru, je bila "rojena" okoli leta 1520 v severni Italiji. Zaradi prodornega zvoka je bila od 17. stoletja naprej vodilno godalo v komorni in orkestralni glasbi. Najslavnejši izdelovalec violin in godalnih instrumentov vseh časov je bil Antonio Stradivari, verjetno učenec Nicola Amatija. Leta 1680 pa je v Cremoni odprl lastno delavnico in začel izdelovati violine. Ni jih delal serijsko, ampak je spreminjal način gradnje, poskušal z različnim lesom, debelino, lakom ... Najbolj so cenjeni modeli, ki jih je naredil med leti 1698 in 1725. V svojem času je naredil okrog 1100 stradivark, danes jih je ohranjenih še kakšnih 600 in imajo izjemno ceno. Menda sta mu pri izdelavi pomagala tudi sinova, vsaka violina pa je imela svoje ime.

LETA 1803 UMRL JOHANN GOTTFRIED HERDER

NEMŠKI PESNIK, PREVAJALEC, ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI (* 1744)

Nemški kulturni zgodovinar in filozof J. G. Herder, ki je bil po študiju filozofije in teologije protestantski pridigar, je poleg filozofskih razprav pisal tudi o ljudskem pesništvu, ki ga je razglasil za prvinsko umetnost. Veliko je prispeval k pravilnemu vrednotenju ljudskega pesništva. Izdal je zbirko Stimmen der Volker in Liedern (Glasovi ljudstev v pesmih), v kateri je v prevodu objavil tudi ljudske pesmi slovanskih narodov.

LETA 1842 ROJENA ERNESTINA JELOVŠEK

DRUGOROJENKA ANE JELOVŠEK IN FRANCETA PREŠERNA († 1917)

Ernestina je drugorojeni otrok Ane Jelovšek in Franceta Prešerna. Ob njenem rojstvu je imela nezakonska mati Ana Jelovšek devetnajst, oče, pesnik France Prešeren, pa dvainštirideset let. Imela je težko mladost in bedno življenje. Očeta je idealizirala. Spomine nanj po pripovedi svoje matere je začela pisati (v nemščini) na pobudo pravnika Radoslava Razlaga. Besedilo, ki ga je večkrat dopolnjevala in spreminjala, je izšlo v slovenskem prevodu Spomini na Prešerna leta 1903 po zaslugi pesnika Antona Aškerca.

LETA 1923 ROJEN LUDVE POTOKAR

PISATELJ IN PUBLICIST († 1965)

Doma iz Cikave pri Grosupljem, gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, bolj kot šola ga je zanimala narava, kultura, ljudski odri. Med okupacijo se je znašel v italijanskem zaporu, bil v taborišču, po vrnitvi se je pridružil vaškim stražam, pisal v revijo Slovensko domobranstvo (črtica Umirajoča pomlad), z Vetrinjskega polja vrnjen, z zvijačo pobegnil na Koroško in se v Gradcu vpisal na botaniko, toda bil je velik boem in želel si je postati pisatelj. V tem graškem obdobju je nastajal tudi njegov roman Krivi vir, pripoved o predvojnem družbenem dogajanju v rojstnem okolju ( Šmarje-Sap). Julija 1948 se je odpravil čez lužo – v Kanado. Nekaj časa je delal na farmi, nadaljeval je s pisanjem in skušal izdati Krivi vir. S posredovanjem sorodnika je prišel v ZDA, občasno je sodeloval v Ameriški domovini, leta 1952 pa je prevzel urejanje posebne priloge Kanadska Ameriška domovina ... Vrnil se je v Kanado, delal kot vzgojitelj, kasneje živel v osami in tragično umrl. Krivi vir je ostal v tipkopisu, objavljen je bil šele leta 1995 v izbranem delu Onstran samote

LETA 1936 UMRL PETER LIPPERT

JEZUITSKI DUHOVNIK, TEOLOG, PISATELJ (* 1879)

Duhovni pisatelj, ki je znal izredno prisluhniti mladim: vsem mislim, željam, dvomom, bojem, iskanjem in upom nemirnega srca. V slovenščini so izšla njegova pisma dobrim ljudem Od duše do duše (leta 1931 jih je prevedla Dora Vodnik). Zanimivo je, da niso bila namenjena samo mladim ljudem, pa vendar je v njih našel mlad človek odgovore na vprašanja, ki so se pojavljala v prvi dobi slovenskega mladinskega gibanja. Lippert je znal tako lepo govoriti in pisati o najbolj znanem in najbolj pozabljenem, o največjem in najmanjšem iz naše vere in našega srca, da je marsikomu prišlo kakor novo razodertje, je zapisal ob knjigi Vital Vodušek. »Zaslutil je najbolj skrito misel in govoril potem o njej res iz duše v dušo ... Iste besede smo morda že skrivali v duši, samo povedati jih nismo znali in si jih nismo upali. Zato se nam je zdela tako preprosto resnična trditev, da vsaka duša čisto po svoje gleda Boga, o katerem smo verovali, da je nespremenljiv in večno neodvisen od našega pojmovanja in hotenja. Misel o ljubezni in zapovedi smo hoteli z Lippertom kar izkričati med ljudi. In spet se nam je zdelo, da ni nihče lepše opisal naše poti in molitve, po kateri iščemo in najdemo Boga ... Leta 1981 je pri Družini izšla tudi knjiga Trpeči človek se pogovarja z Bogom.

nekaj njegovih misli:

• Bog ve, če ne živi v tvoji okolici prenekateri človek, za katerega si ti tam prav zanj, ne da bi se tega zavedal; človek, ki potrebuje prav tvojo molitev, tvoj zgled, tvojo pomagajočo roko, tvojo prijazno besedo.
  
• Človek je velik in ubog hkrati. Če si prizadeva uresničiti kakšno veliko misel, jo skrivi, da postane v njegovih rokah mračna, žalostna in majhna. Lahko pa rečemo tudi nasprotno: za vsem, kar dela, je neka svetla slutnja, neki oddaljeni sij, odsev nečesa velikega.
  
• Čim dlje se kako bitje oddalji od Tebe, tem močnejša je njegova moč ljubezni. Čim bližje pa je Tebi, tem bolj žareče, toplo, ustvarjalno postane, tem večje in mogočnejše.
  
• Sveta ne bomo prižgali z gorečimi svečami, prižgali ga bomo z gorečimi srci.
  
• Le redkokdaj si upamo spregovoriti o svojih resnih vprašanjih, skrbeh, spoznanjih in radostih in sicer zaradi bojazni, da bi nas ne razumeli ali pa se nam celo posmehovali.
  
• Koliko srečanj vsak dan! Kadarkoli sem natančno pogledal človeka z ljubečimi očmi, sem Te videl iti mimo.
  
• Čestokrat sem zašel, Ti pa si me vedno spet našel. Vse poti poznaš, po katerih sem tekel. Bil sem svoje čase slab, Ti pa si dober vse večne čase.
  
• Gospod, čim više se vzpenjajo tvoja živa bitja na lestvici tukajšnjega življenja in popolnosti, tem bolj se stopnjuje njihova življenjska bolečina.

LETA 1970 UMRL STANE SEVER

PRVAK SLOVENSKIH GLEDALIŠKIH ODROV (* 1914)

Eden največjih mojstrov slovenske gledališke umetnosti je bil igralec in pedagog Stane Sever. Na odrskih deskah pa tudi pred filmskimi in televizijskimi kamerami je ustvaril dolgo vrsto likov. Bil je prvak ljubljanske Drame. Zaradi nezdravih razmer v slovenskem gledališkem prostoru jo je zapustil in nastopal po raznih slovenskih krajih pod nazivom Gledališče enega.

LETA 1989 UMRL ANTON RAVNIK

KLAVIRSKI PEDAGOG, PIANIST IN ZBOROVODJA (* 1895)

Mož, ki se je v zgodovino slovenske glasbe zapisal kot klavirski pedagog, pianist in zborovodja, je po ljudski šoli v rojstni Bohinjski Bistrici nabiral glasben znanje v Ljubljani in zatem v Pragi, kjer ga je zajela prva svetovna vojna. Po šestletnem ujetništvu v Rusiji je glasbeni študij končal v Ljubljani kot učenec svojega starejšega brata Janka (r. 1891). Bil je učitelj klavirja na srednji glasbeni šoli, po vojni pa redni profesor na Akademiji za glasbo, kjer je vzgojil vrsto odličnih slovenskih pianistov.

LETA 1991 UMRLA KATJA ŠPUR

pesnica, pisateljica in prevajalka (* 1908)

Ob imenu te žene, doma iz Prlekije, piše, da je bila pisateljica, pesnica, prevajalka in publicistka. Gimnazijo je obiskovala v več mestih, zatem pa študirala filozofijo prav tako na več univerzah. Pred vojno je bila zaposlena pri časniku Jutro. Med vojno je bila internirana v Ravensbrücku skupaj z Vero Albrehtovo in leta 1977 so izšle njune Ravensbriške pesmi (uredila Erna Muser). Po vojni je bila v prosvetni službi. Bila je pesnica in pisateljica tradicionalnega realističnega tipa.

LETA 1997 UMRL MICHEL QUOIST

FRANCOSKI DUHOVNIK IN PISATELJ (* 1918)

Po končani teologiji je študiral še sociologijo, kar mu je pomagalo, da je znal prisluhniti ljudem, zlasti mladim. Zanje je napisal knjigi Dnevnik Anamarije in Danyjev dnevnik, v katerih dekleta in fante uvaja v odgovorno ljubezen in služenje življenju. Obe knjigi sta izšli pri Ognjišču: Dnevnik Anamarije prvič že davnega leta 1971, trenutno pa je v prodaji enajsta izdaja (2013), ki je bila nekoliko predelana (skrajšana). Danijev dnevnik je prvič izšel leta 1972, zadnja (prenovljena) izdaja pa je iz leta 2008 in je prav tako še vedno v prodaji ... Poleti 1997 je izšel pri Ognjišču ponatis Quoistovih molitev (prva izdaja leta 1980), ki so nastale leta 1954, pa so še vedno žive in življenjske. Veliko jih je bilo objavljenih tudi v Ognjišču ... Nekaj jih najdemo tudi v Zakladnici molitve 2.

nekaj Quoistovih misli:

• Gospod, ne prosim te za čas, da bi storil to in ono. Prosim te za milost, da bi v času, ki mi ga podarjaš, naredil tisto, kar hočeš, da storim.
  
• Eden izmed krajev, kamor te vabi Bog, kjer Bog govori s teboj, je precej bližje, kot si misliš. Je v tebi, sredi tebe. Ustavi se. Zapri oči. Utihni. Prisluhni.
  
• Naučiti se ljubiti pomeni, da se naučiš bolj dajati kot jemati; se pravi, da se bogatiš zato, da lahko bogatiš in da končno vse bolj sprejemaš Njega, ki je ljubezen.
  
• Jezus, pomagaj mi, da v sili ne obupam, da ne bežim pred svojo dolžnostjo. In če mi moč oslabi in bom padel, mi pomagaj, da znova vstanem.
  
• Božja vsemogočnost se izraža samo v popolni ljubezni. Na križu ni več nobene 'moči' v človeškem merilu. Ničesar, če to ni Ljubezen.
  
• Biti kreposten ne pomeni, da nikdar ne padeš, ampak da vselej vstaneš in si vedno prizadevaš stopati naprej.
  
• Telo je prvi poslanec ljubezni. Drugemu pravi: rad te imam, z nasmehom, s pogledom, z roko, z ustnicami in z besedami.
  
• Če v polnosti živiš sedanji trenutek, je to edini način, da "dobro izkoristiš svoje življenje".
  več:
  

in še njegova molitev

Gospod, prosim te, pomagaj mi, / da se enkrat za vselej otresem / svojega pretvarjanja in postavljaštva. // Oprosti mi, da sem preveč gledal na to, / kakšen vtis vzbujam, kakšnega se pokažem, / in na to, kaj o meni mislijo in govorijo. // Oprosti mi, ker sem hotel biti podoben drugim, / pri tem pa sem pozabljal biti jaz; / ker sem drugim zavidal njihove darove, / pozabljal pa sem razvijati svoje lastne. // Oprosti mi za čas, ki je odtekel, / ko sem igral svojo namišljeno vlogo, / in za čas, ki sem ga zapravil, / ko bi moral graditi svojo osebnost. / Pomagaj mi, da bi se na stežaj odprl bratom. / Tedaj, Gospod, boš mogel po njih / priti k meni kot svojemu prijatelju. / In iz mene boš naredil tisto "osebo", / ki si jo zamišljaš v svoji ljubezni, / o dobri Oče, ker bom tvoj sin / ter brat vsem mojim bratom in sestram. (Molitev za pristnost)

LETA 2021 UMRL JANEZ A. ARNEŽ

EKONOMIST, BIBLIOTEKAR IN PUBLICIST (* 1923)

Dr. Janez Arnež je rojen Ljubljančan in v največjem slovenskem mestu je prejel tudi prvo izobrazbo (pravo in filozofija). Val revolucije ga je vrgel iz domovine. Zaradi tega ni bil zagrenjen, ampak to sprejel kot izziv ter je nabiral znanje na različnih evropskih univerzah (Bologna v Italiji in Louvain v Belgiji). Dokler ni pristal v ZDA, kjer je naredil magisterij iz ekonomije, v Kanadi pa doktorat. Zaposlen je bil v več finančnih podjetjih v New Yorku, v Kongresni knjižnici v Washingtonu in na katoliškem kolegiju sv. Jožefa v New Yorku, kjer je več kot trideset let poučeval ekonomijo. Poleg strokovnega dela je imel za življenjsko nalogo, da angleško govorno področje seznanja s slovensko problematiko ter zbira gradivo Slovencev po svetu. Zato je ustanovil Studia Slovenica in zbral bogat arhiv, in po osamosvojitvi Slovenije (1991) v Ljubljano pripeljal obsežno zbirko izseljenskega gradiva, knjižnega in arhivskega. V Zavodu sv. Stanislava, je tako zbranih nad 60.000 knjig, okoli 700 naslovov periodičnega tiska in kar 1.500 škatel arhivskega gradiva. Tam je tudi zbirka umetniških del izseljenskih umetnikov (300 umetniških del).

več:
B. Rustja, dr. Janez Arnež, Za moralno dolžnost sem imel, da pomagam Sloveniji: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (2012), 10-15.
S. Čuk, Janez Arnež (1923-2021): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2023), 36-37.

njegova misel:

• Po svetu sem šel s posebnim namenom. Vedel sem, da vera brez dobrih del ni nič. Zame je bila moralna dolžnost, da pomagam Sloveniji, ki je bila v težavah. Nisem bil ekonomski izseljenec, ampak ideološki. Začel sem premišljevati, kaj lahko na intelektualnem polju naredim za Slovenijo v tujini.

iskalec in zbiralec Marko Čuk