David Geisser 24-letni Švicar je prišel med 'papeževe vojake', kakor lahko tudi imenujemo švicarske gardiste, potem ko se je nekaj časa izobraževal v nekaterih uglednih restavracijah. V knjigi Bog žegnaj, švicarska garda je pričaral življenje v Vatikanu s pomočjo jedi švicarskih gardistov, njihovih svetniških zaščitnikov in nekaterih cerkvenih dostojanstvenikov, med katerimi so tudi trije papeži. Tu je poljski jedilnik z neko vrsto raviolov, 'pierogi' za Janeza Pavla II., bavarski jedilnik za papeža Benedikta XVI., za papeža Frančiška pa 'empenadas' in 'colita de cuadril' (meso na žaru) in 'dulce de leche' (slaščica).

Poveljnik švicarskih gardistov Daniel Anrig je ob izidu kuharice pripomnil, da se "vojak lahko bojuje samo potem, ko je dobro in dovolj jedel".

LETA 1461 USTANOVLJENA LJUBLJANSKA ŠKOFIJA

Ustanovil jo je cesar Friderik III., papež Pij II. pa je ustanovitev potrdil 6. septembra 1462. Cesar si je pridržal pravico imenovanja ljubljanskih škofov in enajstih kanonikov v dvanajstčlanskem stolnem kapitlju. Po letu 1533 so imeli ljubljanski škofje pravico do knežjega naslova. Do reform Jožefa II. je imela poleg Kranjske tudi več župnij na Koroškem, Štajerskem in na hrvaški strani Gorjancev. V času reform cesarja Jožefa II. je škofija obsegala ljubljansko in novomeško okrožje. V letih 1787 in 1807 je prvič postala sedež nadškofije in metropolije za jugovzhodni del Habsburške monarhije... V nadškofijo jo je ponovno povzdignil papež sv. Janez XXIII. 22. decembra 1961 in za prvega nadškofa imenoval Antona Vovka. Metropolija pa je postala pod papežem bl. Pavlom VI. 22. novembra 1968. Prvi slovenski metropolit je postal Jožef Pogačnik. Pod okrilje nadškofije sta takrat spadali mariborsko-lavantinska in koprska škofija (od 10. oktobra 1977 z razločitvijo tržaško-koprske škofije). Cerkev na Slovenskem je pred veliko nočjo 2006 dobila od papeža Benedikta XVI. nadvse dragocen "pirh": odlok o ustanovitvi treh novih škofij na naših tleh: v Celju, v Murski Soboti in v Novem mestu; mariborska škofija je povzdignjena v nadškofijo in metropolijo - središče mariborske cerkvene pokrajine, dr. Franc Kramberger je postal prvi nadškof štajerske metropole. Novo škofijo v Celju je prevzel dotedanji mariborski pomožni škof dr. Anton Stres, za murskosoboškega škofa je bil imenovan dr. Marjan Turnšek, tedaj ravnatelj mariborskega bogoslovnega semenišča; prvi novomeški škof pa je postal msgr. Andrej Glavan, dotedaj ljubljanski pomožni škof.

LETA 1774 JE MARIJA TEREZIJA UVEDLA SPLOŠNO ŠOLSKO OBVEZNOST

Do 19. stoletja je bilo najpomembnejše izobraževanje duhovnikov, ki so s svojim delom med vsemi sloji najbolj vplivali na splošno ljudsko kulturo. Vse do časa Marije Terezije pa šole v pravem pomenu besede, ni bilo. Z reformami Marije Terezije in Jožefa II., je na šolsko področje prvič bolj resno posegla država, ki si je šolski sistem krojila po svojih potrebah. S trezijanskim osnovnošolskimi zakonom imenovanim Šolska splošna naredba, ki ga je 6. 12. 1774 potrdila Marija Terezija, je bila prvič na našem ozemlju uvedena splošna šolska obveznost za vse otroke od 6. do 12. leta, ne glede na starost in spol. Zakon je poznal tri oblike šol; trivialne, glavne in normalne šole. Leta 1805 ga je nadomestil nov zakon, Politična šolska ustava. Zakon je poudarjal vzgojno vlogo verouka in ponovno uvedel cerkven nadzor. Uvajal je tudi ponavljalne nedeljske šole, ki so bile namenjene tistim šolarjem, ki so že končali obvezno šolanje.

LETA 1787 UMRL FRANC ANDREJ ŠEGA

MEDALJER IN GRAVER (* 1711)

Rojen v Novem mestu, deloval pa je na Bavarskem. Veljal je za pomembnega medaljerja, graverja ter izdelovalca žigov v obdobju rokokoja. Leta 1751 je bil imenovan za prvega bavarskega dvornega medaljerja in je ustvaril vrsto umetniško dragocenih medalj, imenovali so ga prvi evropski izrezovalec žigov. Poleg portretskih medalj je ustvaril tudi samostojne kipe predstavnikov bavarske visoke družbe in osebnosti duhovnega življenja.

LETA 1868 ROJEN FRAN JAKLIČ – PODGORIČAN

UČITELJ, PISATELJ († 1937)

Bolj znan je po svojem psevdonimu Podgoričan, saj se je rodil v Podgorici pri Dobrepolju. Kot učitelj je služboval v Ljubljani, Škofji Loki in na Vidmu. Pisal je o kmečkem in vaškem življenju, o posebnežih in s svojim pisanjem nadaljeval Jurčičevo in Levstikovo pripovedno izročilo. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu ter Domu in svetu. Napisal je številne kratke pripovedi in nekaj povesti (Ljudska osveta, Nevesta s Korinja, Vaška pravda ...). Po upokojitvi je začel pisati zgodovinske povesti, ki so se dogajale v njegovi rodni dolini (Zadnja na grmadi, Peklena svoboda ...) Je eden najbolj produktivnih avtorjev kmečke povesti, tudi njegova hči Helena je bila pisateljica. Objavljal je v tržaški Edinosti, Slovenskem narodu, Rodoljubu, Slovencu, Mohorjevi družbi in Ljubljanskem zvonu.

več:
S. Čuk. Fran Jaklič (1888-1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2018), 42-43.

LETA 1906 ROJEN OTON BERKOPEC

AKADEMIK, BIBLIOTEKAR, LIT. ZGODOVINAR († 1988)

Belokranjec iz Vinice je študiral slavistiko v Ljubljani in Pragi, kjer je doktoriral. Večji del svojega življenja je deloval v češki prestolnici. Uveljavil se je kot prevajalec, bibliograf in literarni zgodovinar. Objavljal je večinoma v češčini, delno tudi v slovenščini in nemščini. Pisal je razprave o slovenskih avtorjih od Prešerna do moderne; raziskoval je češko-slovenske literarne odnose, prevajal je tudi v sodelovanju s češkimi pesniki. Bil je najvidnejši posrednik med slovensko in češko kulturo in literaturo.

LETA 1909 ROJEN VINKO BRUMEN

FILOZOF († 1993)

Doma v Šalovcih pri Središču ob Dravi. Po diplomi in doktoratu na ljubljanski filozofski fakulteti (1936), z disertacijo o Slomškovi knjigi "Blaže in Nežica v nedeljski šoli", je bil učitelj v Ljubljani. Leta 1941 je uredil pet zvezkov Krekovih izbranih del, ki so bili žal med vojno uničeni, leta 1993 pa je izšel ponatis Življenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka. Po vojni je bil ravnatelj učiteljišča v Gorici, leta 1947 pa se je preselil v Argentino. V Buenos Airesu je predaval občo pedagogiko in zgodovino slovenske filozofije na ukrajinski univerzi sv. Klementa. 1968 je objavil delo Srce v sredini, in izdal več knjig o vprašanjih zdomstva in slovenstva (Iskanja, Naš in moj čas). Veliko filozofskih razprav je namenil svojemu učitelju Francetu Vebru. V Ljubljani je leta 1992 v knjigi izšel izbor njegovih filozofskih in zdomskih člankov Argentinski spisi.

LETA 1936 UMRL EMIL ADAMIČ

Skladatelj, dirigent, publicist in kritik (* 1877)

Emil Adamič se uvršča med najplodovitejše slovenske skladatelje. Po prvi svetovni vojni je bil profesor glasbe v Ljubljani in vodja številnih pevskih društev. V zborovskih skladbah, napisal jih je okli 800, se pogosto navezuje na izročilo rodoljubja. Zapustil je več kot 300 mladinskih zborovskih skladb. Njegove skladbe so polne živahnosti, veselja, komike in zdravega humorja. V glavnem je pisal svetne skladbe, ustvaril pa jih je tudi nekaj za cerkev.

LETA 1960 UMRL JOSIP WESTER

ŠOLNIK, planinec, PUBLICIST (* 1874)

Zibelka mu je tekla v Dolenjih Raduljah pri Sevnici. Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, slavistiko in klasično filologijo pa je študiral v Gradcu. Poučeval je na raznih gimnazijah, nazadnje pa je bil višji šolski nadzornik v Ljubljani. Kot publicist se je veliko posvečal šolstvu; sestavil je nekaj srednješolskih beril, pisal pa je tudi o slovenski književnosti. Objavil je tudi nekaj planinskih spisov in potopisov. Skupaj z Jakobom Sketom je pripravil antologijo Slovenske balade in romance (1912). Za zbirko Naši veliki planinci je napisal izčrpni knjigi: Baltazar Hacquet (1954) in Dr. Josip Ciril Oblak (1958).

LETA 1977 UMRL RAOUL FOLLEREAU

FRANCOSKI PESNIK IN PISATELJ, VAGABUND LJUBEZNI V SLUŽBI GOBAVCEV (* 1903)

"Postal sem star in bolan, zato vam pravim: poglejte me, dobro me poglejte, kajti najbrž, skoraj gotovo, me ne boste videli nikdar več," je novembra 1976, malo več kot leto pred svojo smrtjo, na­govoril mlade člane Združenja svojih prijateljev Raoul Follereau, znan po vsem svetu kot "apostol gobavcev" ali "vagabund ljubezni", saj je v službi zapostavljenih gobavcev več kot tridesetkrat obkro­žil svet. "Pred sabo imate obraz moža, ki je bil vse svoje življe­nje popolnoma srečen." Follereau spada v vrsto "modernih svetnikov", ker je znal brati znamenja časa za uresničevanje evangelija. Njegovo poslanstvo "apostola gobavcev", bolnikov, s katerimi se srečujemo tudi v evangelijih, se je za omejeno človeško pamet pri­čelo "slučajno", za tisto, ki je razsvetljena z vero, pa "določeno" po božjem načrtu, ki vedno postavi prave ljudi na pravo mesto ob pravem času. Na safariju po Afriki skupaj z ženo Madeleine ("ona je največja sreča mojega življenja") se je v Nigeriji pokvaril džip in tam se je srečal z gobavci. Bili so ločeni od ljudi, pre­puščeni samim sebi, kakor v Jezusovem času. To srečanje ga je sil­no pretreslo in sklenil je, da bo tem ubogim ljudem pomagal. Začel je preučevati gobavost, ki naj bi bila nalezljiva, dedna in neozd­ravljiva bolezen. Izkazalo se je, da ni res ne prvo, ne drugo in ne tretje -gobavost povzročata podhranjenost in skrajna beda. Go­bavcem, ki jih je danes na svetu okoli 15 milijonov, je posvetil svoj govorniški in pisateljski dar, predvsem pa silo svoje močne evangeljske ljubezni. Po zaslugi "očka Raoula", kakor so mu pravili gobavci, je ozdravelo vsaj tri milijone gobavcev.

... več o očetu gobavcev preberite v pričevanju 08_2003

nekaj njegovih misli:

• Edini način, da si zagotovimo osebno srečo, je, da mislimo na srečo drugih.
  
• Tisti, ki ima prav, tisti, ki bo vedno imel prav, tisti, ki mu pripada bodočnost, tisti, ki bo končni zmagovalec, je človek, ki je zmožen ljubiti v najvišji meri.
  
• Vsako delo je plemenito opravilo, če nas vodi neki ideal. Postanite nekdo, da boste mogli storiti nekaj.
  
• Neki narod ni velik že zato, ker je močan; neki narod ni velik že zato, ker je bogat; neki narod je velik samo takrat, če je zmožen veliko ljubiti.
  
• Prvi znak ljubezni je pravičnost. Sad pravičnosti je mir. Ljubezen ni naklonjeno usmiljenje, usluga, ki jo storimo, ampak dolžnost, ki veže nas vse.
  
• Ne gre za to, da obrišemo kakšno solzo, ali da smo za trenutek sočutni. Gre za to, da se ne zadovoljimo s tem, da smo srečni sami.
  
• Močni so tisti, ki verujejo, da lahko gradijo in to hočejo. Gradite srečo drugih! Jutrišnji dan bo imel vaš obraz.
  
• Vsa umetnost življenja je v tem: ljubiti. V tem je skrivnost sreče, edine sreče, ki se jo splača okusiti. Povejmo to tistim, ki delajo slabo, in skušajmo jih spreobrniti. Pokažimo jim, da so na napačni poti, da je vsako slabo dejanje sokrivo nesreče v sve­tu, in da samo dobrota vodi k veselju.
  
• Srce je ključ do nebes, v njem je skrita velika moč vesolja, ki je edina nepremagljiva, ki edina ustvarja.
  več:
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1791 UMRL WOLFGANG AMADEUS MOZART

AVSTRIJSKI SKLADATELJ, GLASBENI ČUDODELNIK (* 1756)

Glasbeni genij, pravimo zanj. Zdi se, da je bilo res nekaj nadnaravnega glede njegove obdarjenosti. Drugi geniji so ustvarjali velike umetnine, vendar kateri od glasbenikov je komponiral, medtem ko se je zabaval v družbi? In to tako popolno glasbó, da se skladatelju ni zdelo potrebno, da bi zamenjal eno samo noto od začetka do konca. Na tak način je bil Mozart sposoben napisati uverturo k operi Don Giovanni na predvečer prve izvedbe v Pragi in nato prisiliti orkester, da je igral 'a prima vista', brez vsake vaje. Nekoč je izjavil: »V svoji glavi ne slišim vsakega parta posebej, enega za drugim, ampak slišim vse hkrati. Kakšen užitek je to, vam ne morem povedati!« Zanimivo, da je Mozart svoj opus 41-ih simfonij ustvaril v 24-letnem obdobju, med letoma 1764 v 1788. Napisal je 25 klavirskih, 7 violinskih koncertov, 20 oper, 19 maš, rekvijem, oratorije in še bi lahko naštevali ... Vendar je bil Wolfgang A. Mozart kljub vsej obdarjenosti človek iz mesa in krvi, človek prikupljivih modrih oči in zvenečega smeha, človek ponosa in delavnosti.

... več o njem v prilogi ob 200-letnici rojstva 12_1991

Eno od zanimivih dejstev glede Wolfganga Amadeusa Mozarta je to, kako pogosto ljudje navajajo religiozne pojme, ko hočejo opisati ali razložiti njegovo edinstveno genialnost. Nekaj primerov:

• Ko se angeli v nebesih zberejo k opravljanju svoje službe pred Bogom, takrat igrajo Bacha, vendar sem prepričan, da igrajo Mozarta, ko so zbrani v družinskem krogu. (Karl Barth)
  
• Ljubim Mozarta kot glasbenega Kristusa.(Peter I. Čajkovski)
  
• Verujem v Boga, Mozarta in Beethovna. (Richard Wagner)
  
• Mozart te sili k veri v Boga, veliko bolj kot hoja v cerkev, ker je nemogoče, da bi tak fenomen prišel na svet slučajno. (Georg Solti, dirigent simfoničnega orkestra v Chicagu)
  
• Bil je izrazito majhne postave, zelo suh in bled, z bogatimi lasmi, na katere je bil kar ponosen. Zelo rad je imel punč in ga pil v dolgih in pogostih požirkih. Ponosen je bil tudi na svojo igro biljarda. Veliko iger sva skupaj igrata, vendar sem bil vedno drugi najboljši. (Michael Kelly, irski tenor).
  
• Čim bolje kdo pozna Mozarta, tem večje čare odkriva pri njem, tem bolj pretanjene podrobnosti, tem večje umetniške globine (David Ewen).

nekaj njegovih misli:

• Genija ne naredi inteligenca, niti domišljija, niti obe skupaj ne ... Ljubezen, to je duša genija.
  
• Glasba ni v notah, temveč v tišini med njimi.
  
• Nikoli ne ležem v posteljo, ne da bi pomislil (mlad kakor sem), da drugega dne mogoče ne bom več živ in vendar ne more nihče od vseh, ki me poznajo, reči, da sem v stiku z ljudmi čemeren ali žalosten in za to srečo se vsak dan zahvaljujem Stvarniku in jo od srca želim vsakomur.
  
• Ne oziram se na pohvale ali graje. Enostavno sledim svojim občutkom.

LETA 1848 UMRL JOSEPH MOHR

AVSTRIJSKI DUHOVNIK, AVTOR BESEDILA SVETE NOČI (* 1792)

Rodil se je leta 1792 v Salzburgu kot nezakonski otrok. Po šolanju je bil leta 1815 posvečen v duhovnika inmkot kaplan leta 1816 je napisal pesem Sveta noč, blažena noč. Dve leti zatem jo je uglasbil njegov prijatelj Franz Xaver Gruber. Pri polnočnici v Oberndorfu pri Salzburgu je na božični večer 1818 prvič zazvenela...

Zgodbo o tem, kako je nastala si lahko preberete v knjigi Zgodbe za božič:

tukaj le majhen odlomek:

Kaplan Jožef Mohr se je s težavo prebijal skozi gost hribovski gozd. Pokrajina okrog njega je bila čudovita. Sneg je bil po vejah smrek kot sladkorni obliv. Polna luna je s svojo svetlobo pobarvala noč v zimsko senčno modrino. Mladi duhovnik, pa vsega tega ni videl. Z mislimi je bil drugje. - Orgle v cerkvi so se pokvarile. Ni bilo časa, da bi jih popravil. Najhuje pa je bilo to, da se je to zgodilo nocoj, na sveti večer! - Zelo dobro je vedel, kako razočarani bodo ljudje, ko bodo prišli v cerkev in bodo zapeli priljubljene božične pesmi, pa bodo videli, da ni orgel, ki bi spremljale njihovo petje. - Toda kaj naj stori? Posebej zdaj, pozno zvečer, ko je šel na pot, da blagoslovi rojstvo rezbarjevega prvega otroka. - Kaplan Jožef si je otresel sneg z ramen. S cepetanjem je otresel še svoje čevlje. Zaželel si je, da bi mogel tako stresti s sebe tudi skrbi, ki so ga težile. - Ko je odprl vrata rezbarjeve koče, je hipoma pozabil na vse. ...

LETA 1863 ROJEN JOSIP NIKOLAJ SADNIKAR

VETERINAR IN ZBIRATELJ UMETNIN († 1952)

Po osnovni in srednji šoli v rodni Ljubljani je na Dunaju študiral veterino. Kot živinozdravnik je služboval v raznih krajih, od leta 1889 do 1926 je bil okrajni veterinar v Kamniku. V očetovi pasarski delavnici se je zbudilo njegovo zanimanje za umetnost in ljubezen do narodove preteklosti. Bil je strasten zbiratelj starin in imel je največji zasebni muzej. Odkril je slikarski talent Maksima Gasparija, trgovskega pomočnika v Kamniku. Omogočil mu je potrebno izobrazbo, da je Gaspari postal slikar slovenskih narodnih običajev.

LETA 1870 UMRL ALEKSANDER DUMAS STAREJŠI - OČE

FRANCOSKI PISATELJ, PISEC PUSTOLOVSKIH ROMANOV (* 1802)

Obstajata dva francoska pisatelja z enakim imenom in priimkom: Aleksander Dumas "oče" ali "starejši" in Aleksander Dumas "sin" ali "mlajši". Starejši se je uveljavil s svojimi zelo popularnimi zgodovinsko-pustolovskimi romani (okoli 300 knjig!), med katerimi sta najbolj znana Trije mušketirji in Grof Monte Cristo. Oba romana smo dobili v slovenskem prevodu že na začetku 20. stoletja.

LETA 1881 ROJEN p. HUGO (FRANC) BREN

FRANČIŠKAN, UREDNIK, POBUDNIK POSTOPKA BARAGA NA OLTAR († 1953)

Med šolanjem v Ljubljani je pel pri frančiškanih, leta 1900 pa je vstopil v frančiškanski red. Bogoslovje je študiral doma in na tujem. Leta 1920 se je na povabilo p. Kazimirja Zakrajška podal v ZDA in sodeloval pri ustanovitvi središča frančiškanskega delovanja med Slovenci v ZDA v Lemontu, kjer je nastalo semenišče in samostan. Bil je med pobudniki postopka za razglasitev škofa Friderika Baraga za blaženega. Po letu 1942 je bil profesor moralne teologije na frančiškanski univerzi Antonianum v Rimu in dvakrat dekan tamkajšnje teološke fakultete.

LETA 1901 ROJEN WALT DISNEY

AMERIŠKI ANIMATOR IN NJEGOVA MIKI MIŠKA († 1966)

"Zaščitni znak" Walta Disneya, čarovnika risank, ki že okoli osemdeset let razveseljujejo otroke vsega sveta, je slavna Miki miška. Za Disneyeve risanke je značilno upodabljanje živalskega sveta: živali nastopajo v vlogi ljudi ter poosebljajo njihove napake in vrline.

LETA 1920 ROJENA JANA MILČINSKI

PISATELJICA, PREVAJALKA, ČASNIKARKA († 2007)

Pisateljica in prevajalka Jana Podkrajšek je bila poročena s Franetom Milčinskim Ježkom štiriinštirideset let; to je izpovedala v knjigi Moje življenje z Ježkom (1988). Ko sta se prvič srečala, je rekel: »Greš stavit, da se bova midva poročila?« Po osnovni in srednji šoli je delala v uredništvu vzgojnih revij, po vojni v uredništvu revije Otrok in družina. Objavljala je prevedene, prirejene in izvirne strokovne članke. Njen opus pripovednih del sestavljajo pravljice, slikanice. Napisala je več lutkovnih igric za otroke.

LETA 1925 UMRL WLADISLAW S. REYMONT

POLJSKI PISATELJ, NOBELOVEC 1924 (* 1867)

Poljski pisatelj, Nobelov nagrajenec za književnost leta 1924, je bil sin vaškega organista, izučil se je za krojača, se pridružil potujoči igralski skupini, bil meniški novic in nazadnje postajni načelnik na železnici. Svojo pisateljsko pot je začel z naturalističnimi novelami iz kmečkega življenja. Vrh njegovega pripovedništva pomeni tetralogija Kmetje, roman v štirih knjigah, obsežna socialna in moralna podoba sodobne poljske vasi, pisana v sočnem ljudskem jeziku.

 LETA 1926 UMRL CLAUDE-OSCAR MONET

FRANCOSKI IMPRESIONISTIČNI SLIKAR (* 1840)

Impresionizem se imenuje umetnostna smer, ki se je razvila v Franciji v zadnji četrtini 19. stoletja; ime je dobila po naslovu Impression (Vtis), ki ga je eni svojih slik dal slikar Claude Monet (+ 6. decembra 1926). Slikarji te smeri so s pomočjo barvnih lis dajali predmetom izredno svežino. Slovenski impresionisti so bili Grohar, Jakopič, Jama in Sternen.

LETA 1940 ROJEN NIKO GRAFENAUER

SLOVENSKI PESNIK, ESEJIST, PREVAJALEC ...

V zgodnjem otroštvu je izgubil oba starša, vzgajala ga je sestra, po končani osnovni šoli je študiral primerjalno književnost in literarno teorijo. Svoje pesmi je začel objavljati v reviji Mlada pota (1956), prvo zbirko Večer pred praznikom je izdal leta 1962. V študentskih letih je bil urednik za književno kritiko pri več naših revijah ... nekaj časa je bil svobodni književnik, leta 1973 je postal urednik za otroško leposlovje pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani. Prav tako je bil tudi soustanovitelj, direktor in glavni urednik slovenskega mesečnika in založbe Nova revija, ki je bila ustanovljena leta 1982. Od leta 2009 je redni član SAZU. Je eden glavnih predstavnikov slovenskega pesniškega modernizma (Palimpsesti, Izbrisi, Odtisi, Nočitve ...), v njegovem bogatem pesniškem opusu se prepletajo življenje in smrt, ljubezen in resignacija, privid in resnica, glas in molk, ujetost jaza in usodnost jezika .... Veliko je pisal tudi za mlade (poezijo in prozo), in v teh delih se odlikuje z igrivostjo in domišljijo, uredil je več izborov otroških pesmi in tudi sam nekaj poezije in pravljic za otroke (Pedenjped, Skrivnosti (za otroke vseh starosti)...Uveljavil se je kot esejist in prevajalec poezije in proze, pisec študij

nekaj njegovih verzov:

• V naši hiši sta doma / Pedenjped in Majhnica. / Bratec v posteljici spi, / estrica še v zibelki. // Pedenjped bi bil že rad / čim prej njen starejši brat. / na pa, kadar se zdrami, / vsakič joče le po mami. (Majhnica in Pedenjped)
  
• Sreča se najprej razkrije / v očeh, / ker v njih najlepše sije / njen smeh. // Od njega je ves svetal / še tako kisel dan. / In vsak trenutek je prav / do ušes nasmejan. // Sreča ni nikdar potrta / ali pa skrušena vase. / Le včasih je tiho zazrta / v minule čase. // A kadar se sreča obrne / stran od ljudi, / takrat ji senca zagrne / svetle oči. (Sreča)
  
• Duša je neotipljiva / in se ne vidi z očmi. / A je zelo ranljiva / in včasih hudo boli. / / Duša je v nas vsa tiha / in strašno brezdanja. / Vse, kar se je dotika, / v sebi shranja. / / Kadar razpne nad svet / radostne perutnice, / njihova mavrična sled / vsemu obsije lice. / / Včasih pa duša zboli / od hudih sanj. / Takrat se iz nas zastrmi / nekam onstran. / / A kadar jo mehko zagrne / poslednja tema, / tedaj se vsa svetla utrne / zvezda z neba. (Duša)

LETA 1973 UMRL VOJESLAV MOLE

PESNIK IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR (* 1886)

Umetnostno zgodovino in arheologijo je začel študirati v Krakovu, študij pa je končal po prvi svetovni vojni v sibirskem mestu Tomsk. Najdlje je deloval kot profesor umetnostne zgodovine na Jagielonski univerzi v Krakovu. V ujetništvu v Sibiriji sta nastali dve pesniški zbirki.

LETA 2013 UMRL NELSON MANDELA

JUŽNOAFRIŠKI POLITIK IN DRŽAVNIK, BOREC PROTI APARTHEIDU, NOBELOVEC 1993 (* 1918)

Nelson Rolihlahla Mandela se je rodil leta 1918 v majhni vasi Južnoafriške republike. Ime Rolihlahla, ki mu ga je dal oče, pomeni "potegniti vejo drevesa", kar bi lahko pomenilo tudi "rogovilež". Angleško ime Nelson je dobil ob vstopu v šolo, mladi mož pa je bil sicer prvi član družine, ki se je šolal. Pri 21 letih se je vpisal na univerzo, zaradi spora z vodstvom in da bi se izognil dogovorjeni poroki, pa je pozneje pobegnil v Johannesburg in ob delu vpisal študij prava. V gospodarski prestolnici takratne Južnoafriške unije je študiral pravo in se vpletel v politični boj ter se včlanil v Afriški narodni kongres. V njem se je začel hitro prebijati med voditelje osrednje organizacije temnopolte večine, postal je tudi politično dejaven proti vladajoči svetlopolti manjšini. Skupaj s 155 ostalimi aktivisti je bil obtožen veleizdaje, obsežen sodni postopek pa se je končal z oprostitvijo vseh obtoženih. Čeprav je bil Mandela sprva nasprotnik uporabe nasilja, so ga dogodki, ko so bili leta 1960 ustreljeni neoboroženi demonstranti, skupine proti apartheidu pa so bile prepovedane, privedli do tega, da je s somišljeniki sprejel nujnost nasilnega boja proti apartheidu. Čez dve leti je za več mesecev odšel iz države in bil ob vrnitvi aretiran zaradi nezakonitega izstopa iz države in pozivanja k stavki ter obsojen na pet let zapora. Kmalu je bil znova obsojen, tokrat na dosmrtno ječo zaradi načrtovanja oboroženega boja. K njegovi izpustitvi 11. februarja je po skupno 27 letih zapora pripomogla močna kampanja Afriškega narodnega kongresa in mednarodni pritisk. Njegova izpustitev na prostost je pomenila začetek konca apartheida v tej afriški državi. A Mandela se ni odločil za maščevanje zaradi preživetega trpljenja in tako je Južnoafriško republiko obvaroval pred krvavo državljansko vojno. Le tri leta po izpustitvi je za zasluge pri odpravi apartheida prejel Nobelovo nagrado za mir, leta 1994 je postal tudi prvi temnopolti južnoafriški predsednik.

• "Čas, da si ozdravimo rane je prišel. Trenutek, da premostimo ovire, ki nas razdeljujejo je prišel. Čas, da gradimo, je na nas. Dosegli smo politično osvoboditev. Mi moramo izpolniti obljubo, da osvobodimo vse naše ljudi iz suženjstva revščine, pomanjkanja, trpljenja, spolnih in drugih oblik diskriminacij. Mi se posvetimo gradnji popolnega, pravičnega in trajajočega miru. Razumemo, da ni lahke poti do svobode. Dobro vemo, da noben od nas ne more sam doseči uspeha. Zato moramo skupaj stremeti kot združeni narodi za spravo, za gradnjo naroda, za rojstvo novega sveta. Naj bo pravica za vse. Naj bo mir za vse. Naj vlada svoboda." (Mandela leta 1994, ko je bil izvoljen za prvega temnopoltega predsednika Južnoafriške republike)

LETA 2014 UMRL MILKO MATIČETOV

ETNOLOG in ETNOGRAF (* 1919)

Rojen v Koprivi na Krasu, šolal se je v Kopru in Gorici, na univerzi v Padovi je študiral klasično in moderno jezikoslovje. Služboval je v Etnografskem muzeju v Ljubljani, v letih 1952–1985 pa na Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU. Že kot študent je začel zbirati in raziskovati slovensko ljudsko izročilo, zlasti ljudsko pripovedništvo. Ohranil nam je več kot 3000 pripovedi. Zbiral jih je povsod predvsem pa v Reziji. Ljudske živalske pravljice so izšle v knjigi Zverinice iz Rezije (1973), pesmi pa v knjigi Rožice iz Rezije (1972).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Vedno znova me prevzema pretresljiva veličina krščanstva. Zaradi naših stisk Bog 'zapusti' rajsko, da bi nas v Jezusu (od)reševal v hudih urah našega življenja. Kot princ (v) Trnuljčici se sklanja k naši duši. S poljubom Ljubezni nas obuja v Življenje. Ali mu dopuščamo, da se prebije čez ves balast (ego), s katerim je zaraščeno naše osebno resnično (kakor s trnjem grad v osrčju s princesko)? Sv. Terezija Avilska (začeli smo z obhajanjem 500 letnice njenega rojstva) je zapisala, da je naša duša kakor »grad izdelan iz enega samega diamanta ali najčistejšega kristala«. Po dolgoletni 'zaspanosti' je vedno bolj očitno, da smo dozoreli za 'obuditev'. Ne le obdobje cerkvenega leta, v katero vstopamo, celoten čas, ki ga doživljamo, je v znamenju adventa – pričakovanja Nov(orojen)ega, Princa, ki se (kljub temu, da ga je naš greh rani) prebija skozi bodeče trnje našega ega k naši notranji resničnosti. Adventni čas je predvsem čas pričakovanja naše duše in Jezusa, ki hrepenita po združitvi v Ljubezni – tisti Ljubezni, ki ima v sebi (v Svetem Duhu) moč in navdih za preraščanje starega in rojevanje novega. Ni v naši moči, moč je v Nov(orojen)em, ki prihaja, saj je za to dozorel čas.

Staro mineva, začenja se novo(st). Kako pomenljivo/simbolno: ob koncu starega (cerkvenega leta) – 23. 11., bo posvečen novi ljubljanski nadškof metropolit p. Stane Zore. Spominjam se ga kot sošolca na teološki fakulteti. Že takrat ga je odlikovalo pozorno poslušanje, na katero je pogosto pridal vprašanje, ki je nakazovalo pot k potrebnemu preraščanju v razmišljanju in ravnanju. »Pobožni naj molijo, sposobni naj nas vodijo,« je nekoč izrekel. Verjamem, da povezuje oboje. Predvsem pa me radosti njegovo imenovanje, ker poznam občutljivost p. Staneta do vseh, ki so v kakršnikoli stiski – duhovni, duševni, telesni. Ja, zapisal sem, da jo poznam, ker sem njegovo pomoč izkusil tudi sam. Bilo je v času, ko sem vodil Dom duhovnosti v Kančevcih; on je bil takrat rektor brezjanske bazilike. V veliki stiski – brezizhodnem položaju, sem poromal na Brezje k njej, ki jo Slovenci imenujemo Marija Pomagaj. Moledoval sem pred njeno podobo, ko je prišel k meni in mi (ne da bi ga prosil), pomagal. Ja, novi nadškof ima občutek za stiskane v življenju! Videl sem simbolno gesto njegove osebnosti. Zato verjamem, da se bo kot nadškof sklonil k stiskanim, da bi jih okrepil v Ž/življenju. Verjamem, da smo (po zgledu Boga samega) k temu poklicani prav vsi. Verjamem, da se začenja v Cerkvi prebujati Novost, ki je odgovor na klic stiske našega časa – v to verjamem ne zaradi papeževih besed, pač pa zaradi simbolnih gest, s katerimi potrjuje/nakazuje to novost (npr. še vedno živi kot popotnik v zavetišču, da je v stiku z življenjem). Verjamem, da se bo tudi pri oblastnikih sveta kmalu zalomilo, da bi se prerodilo. Po volitvah sem od slovenske politične 'novosti' pričakoval simbolno gesto, s katero bi nakazali iskrenost hotenja približati se realnemu stanju tistih, ki živijo v revščini (npr. vsaj nekoliko bi si znižali dohodek in preobilne privilegije). Simbolne geste, ki je porok, da so sposobni uresničiti družbeni preporod, nisem dočakal ne pri levih niti desnih. Kako boš predrugačil druge/družbo, če nisi sposoben vsaj nakazati drugačnosti pri sebi. Kako naj imajo občutek do trdega življenja bogovi, ki uživajo v nebesih? Morali se bomo duhovno/moralno preroditi, da bomo dozoreli za samostojnost. Kako pomenljivo je praznik Jezusovega rojstva pred praznikom naše državne samostojnosti. – Božji zgled k našemu življenju! (Od)rešujoči Bog se je v Kristusu sklonil k trpečim. Se bodo/bomo tudi zemeljski bogovi? Prispevki v adventni številki Ognjišča nas vabijo tudi k temu.

Karel Gržan

* 20. december 1861, Ljubljana, † 4. december 1926

Od ljubljanskih uršulink na dunajsko akademijo

"Ivana Kobilca je morala streti prenekateri stereotip, da se je lahko uveljavila v po splošnem prepričanju povsem moškem poklicu," je ob njenem Avtoportretu v belem (ok. 1910) zapisal umetnostni zgodovinar Andrej Smrekar. Ta podoba izžareva njen bojeviti značaj; kroj njene obleke spominja na uniformo športnikov-mečevalcev. "Čeprav je brez floreta in skoraj nepogrešljive cigarete, je v njenem drobnem obrazu mogoče razbrati vso neustrašnost, odločnost in energičnost, ki jih je takšna življenjska pot zahtevala od slikarke." Rodila se je 21. decembra 1862 v Ljubljani, ki je bila takrat še "dolga vas". Njen oče Jakob je imel delavnico in trgovino z dežniki, mati Marija Škofič je bila doma iz Podbrezja. Ivana je osnovno in meščansko (srednjo dekliško) šolo obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani. Že zgodaj je čutila posebno veselje do slikarstva in sklenila je, da bo to njen življenjski poklic. Sklep je začela uresničevati že kot srednješolka v Ljubljani, ko je obiskovala risarske ure pri slikarki Idi Kunl. Ta "mala šola" ji je dala prve pojme o slikarstvu in smernice za naprej.

Po končani meščanski šoli je leta 1879 proti volji svojcev odšla študirat slikarstvo na Dunaj, kjer je dobro leto dni v galeriji tamkajšnje akademije kopirala stare mojstre portreta, tihožitja in značilnih prizorov iz vsakdanjega življenja, zvrsti, ki jih je kasneje največ gojila. Leta 1881 se je preselila v München, tiste čase mesto, ki je v svoje učilnice privabljalo trume mladih umetnikov iz vseh koncev Evrope. Tam se je pričelo njeno devetletno šolanje, sedem let pri slikarju portretov in žanra Aloisu Erdteltu. Med počitnicami je doma zbirala in risala kmečke starožitnosti.

Zakaj je prvič razstavljala v Ljubljani

Za münchensko šolo je bilo značilno ateljejsko slikarstvo s temnejšimi barvami. Dober portret je pomenil skrbno preslikano glavo in oprsje v smislu realizma, jasne obrise, natančno modeliranje obraza, ki kot svetla lisa izstopa iz temnega ozadja in gmote telesa. Barve so temačne, predvsem rjave, osvetljava je zmerna. Glavna dela Ivane Kobilce iz te dobe so: Glava starca, Kofetarica (Mamica kavopivka), Citrarica, Babičina skrinja. Poleg teh so nastali tudi številni oljni in pastelni portreti njenih ožjih sorodnikov in znancev ter mnoge študije. Sodelovala je na mnogih skupinskih razstavah po raznih evropskih mestih. Na počitnicah v domovini je precej slikala v naravi in na teh slikah je premagano temno šolsko slikanje. Primer take slike je Sestra Fani (1889), ki je bil prvikrat razstavljena še isto leto v Ljubljani. Sama je povedala: "V decembru 1889 sem priredila razstavo svojih del tudi v Ljubljani, to pa zato, ker so toliko govoričili, češ, toliko časa se je učila in učila, ne napravi pa ničesar. Razstava je bila v prvem nadstropju realke in njeni dohodki so bili namenjeni za dijaško kuhinjo. Vsa slikarska stojala iz Ljubljane smo takrat zvlekli na realko, da smo tistih 31 slik postavili nanje. Med drugim sem razstavila takrat tudi Mamico kavopivko, ki mi je bila vedno ena izmed najljubših slik. Portret moje sestre Fani v rožnati obleki pa rajnemu dobričini Jeranu ni hotel ugajati in prijel me je bil nekoliko v Danici zaradi naslikanih golih rok. Takrat so namreč precej moralizirali v umetnosti."

Srečanje s Parizom in odkritje svetlih barv

Na pomlad leta 1891 je Ivana Kobilca odšla v Pariz. "Srečanje s Parizom in francosko umetnostjo ji odpre oči - barve postanejo svetlejše in bolj žive, poteza s čopičem je krepkejša, barve nanaša v vidnih slojih brez glajenja, tudi sence imajo svojo barvo, sončni prebliski pa že tako in tako svetle slike prežarjajo s pravimi pomladnimi poudarki." Kasneje je dejala: "Na vso moč sem zasovražila črne glave, ki smo jih slikali v Monakovem (tako so nekdaj imenovali München)." Naša umetnica je torej spoznala tudi impresionistično slikarstvo, vendar pa ji njen temperament in tudi način razmišljanja ni dopuščal, da bi "skočila" iz svojega barvitega akademskega realizma. "Francoske" svetle barve sijejo iz njene znane slike Poletje, ki pa je nastala pred njenim odhodom v Pariz. V mladi ženi, ki se na vrtu igra s srčkanimi otroki, je Ivana Kobilca upodobila poletje življenja - zrelo ženskost. Po socialnem izvoru, načinu življenja, umetnostnih idealih in delu je bila izrazito meščanska umetnica. V svojih slikah ni načenjala globljih likovnih ali socialnih problemov. V letu 1892 je slikala v Barbizonu, shajališču navdušenih pristašev slikanja na prostem, v neposredni naravni svetlobi. Od tam je šla v Ljubljano, iz Ljubljane pa v Sarajevo, kjer je živela med letoma 1897 in 1905. Tam je med drugim slikala tudi za jezuitsko in za protestantsko cerkev. Leta 1896 je ilustrirala Pesmi Simona Jenka, z ilustracijami je sodelovala tudi v avstrijski enciklopediji. Leta 1903 je za prenovljeno dvorano ljubljanskega magistrata dokončala alegorično kompozicijo Slovenija se klanja Ljubljani. Leta 1914 se je za stalno naselila v Ljubljani in tam se je 4. decembra 1926 njeno življenje izteklo.

(obletnica meseca 12_2006)

LETA 1563 - ZAKLJUČEK TRIDENTINSKEGA KONCILA

Tridentinski koncil, ki je bil resen odgovor katoliške Cerkve na zahteve po prenovi, ki jih je postavljal protestantizem, je bil eden najpomembnejših v zgodovini. Bil pa je tudi najdaljši: začel se je 23. decembra 1545 v mestu Trident (Trento) na severu Italije, nekaj sej je bilo v Bologni, zaključil pa se je 4. decembra 1563 v Tridentu. Sklical ga je papež Pavel III., zaključil pa njegov tretji naslednik Pavel IV.

LETA 1755 ROJEN FRANC KAVČIČ

KLASICISTIČNI SLIKAR († 1828)

Doma je bil v Gorici, šolal se je na Dunaju, v Bologni in Rimu. Leta 1796 ga je beneška akademija imenovala za svojega člana. Od leta 1820 do smrti je bil, kot prvi Slovenec v zgodovini, direktor dunajske umetnostne akademije. Slikal v olju, najpogosteje mitološke in svetopisemske prizore (Salomonova sodba, kraljica Estera, sv. Bazilij, Beg v Egipt ... Kristus na križu); ohranilo se je približno dva tisoč njegovih risb.

LETA 1821 ROJEN FRANC KSAVER ZAJEC

SLIKAR in PRVI SLOVENSKI AKADEMSKI KIPAR († 1888)

Kmečkega sina iz Sovodnja v Poljanski dolini je v svet umetnosti uvajal podobar L. Čeferin v Idriji, nato pa je študiral kiparstvo na Dunaju in v Münchnu. Leta 1854 se je kot takrat edini akademsko šolani kipar naselil v Ljubljani. Mestni očetje so mu dovolili opravljati kiparski poklic, niso mu pa dali domovinske pravice. Ustvaril je pravo galerijo naših znamenitih mož. Med njegova najbolj znana dela spada marmornati kip Antona Martina Slomška v naravni velikosti v mariborski stolnici (1878).

LETA 1838 ROJEN IVAN TOMŠIČ

UČITELJ, PISATELJ IN VZGOJITELJ († 1894)

Rodil se je v Vinici v Beli krajini, kjer je njegov oče Bernard služboval kot učitelj. Ob podpori Janeza Bleiweisa se je šolal na učiteljišču v Ljubljani. Nekaj let je poučeval v Tržiču, nato pa do smrti na vadnici v Ljubljani. Njegovo pisateljsko in vzgojno delo je zelo obsežno. Pisati je začel pod vodstvom svojega očeta v reviji Vedež. Najpomembnejše pisateljsko in vzgojno delo Ivana Tomšiča je ustanovitev mladinskega lista Vrtec (1871), ki je bil dolgo edini slovenski list za mladino. Izhajal je do leta 1945, Tomšič ga je urejal 30 let.

LETA 1875 ROJEN RAINER MARIA RILKE

AVSTRIJSKI PESNIK († 1926)

Zaradi pritiska staršev je pesniško in umetniško nadarjen fant obiskoval vojaško šolo, toda deset let odraščanja z vojaščino je pustilo sledi in zaradi bolezni je začel študirati literaturo in umetnostno zgodovino. Pozneje se je v Munchnu prepisal na pravo, se zaljubil v Lou Salome, ki je bila v življenju nemočnemu Rainerju muza in skrbna mama ... Ko ga je Lou zapustila se je poročil s Claro Westhoff, imel z njo tudi hčerko, vendar ni bil človek, ki bi živel družinsko življenje. Srednje ustvarjalno življenje je preživel v Parizu, kjer so nastale tudi Nove pesmi, potem pa padel v ustvarjalno krizo, ki jo je prebrodil, ko je izdal Devinske elegije, ki so dobile ime po devinskem gradu, kjer je Rilke nekaj časa bival. Proti koncu življenja je kljub slabemu zdravju napisal številne pomembne pesmi, leta 1926 pa je umrl v sanatoriju Valmont pri Montreuxu. Spada med najpomembnejše lirike v nemškem prostoru. Napisal je mnoge pesmi, pripovedi, roman, ter spise o umetnosti in kulturi, kot tudi različne prevode iz literature in lirike, med drugim iz francoskega jezika. Zanimiva so njegova pisma, ki sestavljajo pomemben del njegovega literarnega ustvarjanja. Posveča se človeškim temeljnim doživetjem, ne samo opazovanju notranjega doživljanja, ampak tudi doživljanja stvari.

nekaj njegovih verzov, misli:

• Če se ti tvoj vsakdanjik zdi reven, ga nikar ne obtožuj; obtoži samega sebe, ker nisi dovolj močan, da bi priklical na dan njegovo bogastvo, kajti za Stvarnika ni ne uboštva in ne ubogih krajev.
  
• Nobena cesta ni dolga s prijateljem ob strani.
  
• Bolest in radost je življenje. Kako pa deli nevidna roka eno in drugo, zakaj nam odtehta zdaj toliko bridkosti, a sladkosti tako majhen drobec, kdo bo prodrl tem skrivnostim do dna, kdo se bo prerekal z večno močjo, ki deli in daje po svojem preudarku in svoji volji, ne po naših željah.
  
• Pesem ni občutek, temveč spoznanje.

LETA 1885 ROJEN ANTON SOVRE

JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC AVGUŠTINA († 1963)

"Vsa evropska kultura, ves način mišljenja in odnos do znanosti ima korenine v antičnih tleh. Odpravljati antiko iz našega kulturnega življenja se pravi žagati vejo, na kateri sedimo," je zapisal profesor Anton Sovre v uvodu knjige O pesništvu (Ljubljana 1963), ki je bila njegovo zadnje delo (izida ni dočakal). Socialistični šoli, ki si je zadala nalogo vzgajati 'novega človeka' (plitvo bitje brez korenin), antika ni dišala, zato sta bili iz slovenskih šol kmalu po vojni pometeni latinščina in grščina. 'Zaostala' Evropa je oba jezika ohranila, saj brez njiju ni mogoče razumeti strokovnih izrazov znanosti. Naša mlada država, ki se želi z Balkana vrniti v Evropo, v šole spet uvaja jezika antike (grščino in latinščino). Antika seveda ni samo poganska, saj sta grščina in latinščina jezik Svetega pisma in starokrščanskih pisateljev. Klasični filolog je mojstrsko prelil v slovenščino različna dela (drame, poezijo, zgodovinopisje) antičnih grških in latinskih avtorjev. Slovenskim bralcem je pripravil odličen prevod Izpovedi cerkvenega učitelja sv. Avguština. Po Sovretu se imenuje nagrada za prevajalske dosežke.

več:
ČUK, Silvester. Anton Sovre. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1993, leto 29, št. 5, str. 44-45

nekaj njegovih misli

• Oblikuj in izobražuj s svojim delom tudi druge in vplivaj nanje s tem, kar si sam.
  
• Slovenska beseda je kakor bister potok; vsaka tuja primes ga takoj skali; greznice vanj speljevati je greh.
  
• Vsa evropska kultura, ves način mišljenja in odnos do znanosti ima korenine v antičnih tleh. Odpravljati antiko iz našega kulturnega življenja se pravi žagati vejo, na kateri sedimo.

o njem:

• Sovretovo literarno obzorje je bilo izredno široko, njegova učenost je bila naravnost legendarna, njegova delovna energija pravi biološki čudež. (Kajetan Gantar)
  
• Slišalo se je kot pravljica: sedel je k delu, ko je Ljubljana odhajala spat. In snemal si je odejico s kolen, vstajal od dela in legal, ko je Ljubljana vstajala. To skozi deset let, dvajset, trideset. (Alojz Rebula)

LETA 1907 ROJEN EDVARD RAVNIKAR

ARHITEKT († 1993)

Iz rojstnega Novega mesta (1907) je po srednji šoli v Ljubljani na Dunaju v letih 1926–1930 študiral arhitekturo, diplomiral pa leta 1938 v Ljubljani kot Plečnikov učenec: po diplomi je krajši čas delal v Le Corbusierjevem ateljeju v Parizu. Kot eden najvidnejših predstavnikov Plečnikove ljubljanske arhitekturne šole se je začel uveljavljati že pred vojno (Moderna galerija). Po vojni je bil profesor za arhitekturo na tehnični fakulteti v Ljubljani. Njegovo delovanje obsega področje arhitekture, urbanizma in likovne kulture.

LETA 1912 ROJEN PAVLE ZABLATNIK

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC IN ETNOLOG († 1993)

Koroški duhovnik dr. Pavle Zablatnik je bil dolgoletni profesor več predmetov na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu, ustanovljeni leta 1957, in njen ravnatelj (1968-1978). Doktoriral je z disertacijo o duhovni kulturi koroških Slovencev. Na celovški univerzi je predaval slovensko narodopisje in slovensko literaturo. Dragoceni sta njegovi narodopisni knjigi Od zibelke do groba (1982) in Čar letnih časov (1984).Leta 1990 je bil izvoljen tudi za predsednika Celovške Mohorjeve družbe.

LETA 1926 UMRLA IVANA KOBILCA

SLIKARKA (* 1861)

"Ko sem bila kakih šestnajst let stara, me je oče vzel s seboj na Dunaj, kjer sva obiskala več galerij in slikarskih razstav in takrat sem trdno sklenila, da postanem slikarka," v svojih Spominih, ki jih je po njenem pripovedovanju zapisala pripoveduje Ivana Kobilca, najpomembnejša slovenska slikarka, ki je svoj mladostni sklep začela uresničevati, ko ji je bilo osemnajst let. To je bilo v času, ko je bila likovna umetnost "rezervirana" za moške. Odločna Ivana se ni ozirala na te predsodke in je uspela. Pripadala je generaciji slovenskih realistov, ki so najpomembnejša dela ustvarili v osemdesetih letih 19. stoletja. V tem času je bila med njimi najuspešnejša, saj je razstavljala v številnih mestih, tudi v Berlinu, Pragi, Budimpešti.

več:
S. Čuk, Ivana Kobilca: Obletnica meseca, v: Ognjišče, 12 (2006), 38-39.

o njej:

• Ivana Kobilca je morala streti prenekateri stereotip, da se je lahko uveljavila v po splošnem prepričanju povsem moškem poklicu. Njen Avtoportret izžareva njen bojeviti značaj; kroj njene obleke spominja na uniformo športnikov-mečevalcev. Čeprav je brez floreta in skoraj nepogrešljive cigarete, je v njenem drobnem obrazu mogoče razbrati vso neustrašnost, odločnost in energičnost, ki jih je takšna življenjska pot zahtevala od slikarke. (Andrej Smrekar)

LETA 1934 ROJEN MATJAŽ KLOPČIČ

FILMSKI REŽISER, SCENARIST IN PEDAGOG († 2007)

V gimnazijskih letih je treniral sabljanje v klubu Ilirija pri Rudolfu Cvetku in kot inštruktor učil Staneta Severja bojevanja z sabljo v filmu Jara gospoda. Takrat se je spoznal s filmom in se navdušil zanj. Ministrstvo mu je omogočilo študij v Parizu, kjer je tudi sodeloval pri snemanju nekaterih filmov. Po vrnitvi domov je najprej snemal kratke in reklamne filme, kasneje pa se je lotil pravih (celovečernih) filmov. Posnel je enajst celovečernih filmov in več televizijskih dram, za katere je prejel številna priznanja: dve zlati areni v Pulju, leta 1973 in leta 1975. Leta 2000 pa je prejel še Badjurovo nagrado za življenjsko delo na področju kinematografije. Med njegove najuspešnejše filme spada gotovo Cvetje v jeseni (1973). Še nekaj drugih naslovov: Vdovstvo Karoline Žašler, Na papirnatih avionih, Strah, Dediščina ... Med televizijskimi pa Nori malar, in njegov zadnji - Ljubljana je ljubljena. Bil je tudi redni profesor filmske režije na ljubljanski AGRFT.

LETA 1944 UBIT FRANČEK ŠTABUC

ŠTUDENT, BOGOSLOVEC, PESNIK IN PISATELJ (* 1919)

Iz Bratonečic pri sv. Tomažu pri Ormožu, klasično gimnazijo končal v Mariboru, študiral pravo, kasneje bogoslovje, ob prihodu Nemcev se ni takoj umaknil v Ljubljano, zato je bil zaprt, obsojen na smrt in izpuščen. Ko ga je gestapo leta 1943 ponovno aretiral, je pobegnil, imel stike s partizani, ker pa se je hotel vojni izogniti in se je skril v bunkerju, so to partizani ocenili kot sodelovanje z belogardisti, zato so ga ustrelili. Njegovo literarno delo je ocenil Franc Pibernik v knjigi Jutro pozabljenih.

nekaj njegovih verzov:

• Žarela zvezda je nekoč v temini / edino k njej obračal sem poglede, / bile so slike druge mračne, blede, / ne vem, odkod prišla je v vsej milini. // Tedaj je nada srce napolnila, / oko želelo je na cvetne trate, / v življenje novo, najti žarke zlate, / in njena bi svetloba me vodila. // Dajal sem vse ji, nudil ji darilo, /obenem dušo ji v posest zapisal, / razkošja raznovrstnega obilo. // Igraje bi hodila med viharji, / široke ceste sem za pot zarisal / in v sreči, s smehom šla bi k novi zarji.

LETA 1970 UMRL ANTE TRSTENJAK

SLIKAR IN GRAFIK (* 1894)

Po šoli za umetno obrt v Gradcu in na Dunaju je študij slikarstva začel v Zagrebu, diplomiral pa je leta 1923 v Pragi. Strokovno se je izpopolnjeval v Italiji in v Parizu. Leta 1928 je obiskal Lužice, srbski ‘otok’ v Nemčiji, in začel ustvarjati dela z lužiškosrbsko folklorno tematiko. Dalj časa je živel in deloval v Pragi, od leta 1950 do smrti pa v Mariboru. Trstenjak sodi med najboljše slovenske akvareliste v času med obema vojnama, doživeti so zlasti njegovi motivi iz rodnih Slovenskih goric.

LETA 2000 UMRL NIKO KOŠIR

PISATELJ, ESEJIST, PREVAJALEC IN LITERARNI ZGODOVINAR (* 1919)

Najprej je hodil pet let v Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu, končal pa v Ljubljani, kjer je na Filozofski fakulteti diplomiral iz romanistike. Po vojni je bil nekaj časa časnikar, od leta 1952 do 1955 je poučeval na gimnaziji v Stični, kar je najraje počel. Dvajset let (1955–1975) je predaval italijansko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vseskozi se je posvečal prevajanju. Bil je eden prvih prevajalcev španske književnosti pri nas. Za prevod Don Kihota je leta 1973 prejel Sovretovo nagrado.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 3. december 1850, Moravče, † 11. julij 1926, Ljubljana

Zadnja živa veja mogočnega drevesa

Ko je pisatelj Fran Detela pred sedemdesetimi leti - 11. julija 1926 - umrl, se je začela sušiti zadnja veja starodavnega drevesa. Detelov rod je obstajal v Moravčah že več stoletij. Bil je ugleden: gospodarji mogočne domačije Pri Jurkovih, ki stoji poleg cerkve, so bili večkrat sodniki, trgovci in župani. Pisateljev oče Ignac se je po smrti prve žene poročil s petnajst let mlajšo Margareto Konšek s Trojan. Iz tega zakona se je rodilo deset otrok, pet dečkov, pet deklic. Od vseh, ki so odrasli, se je poročil edinole Fran, ki je zagledal luč sveta 3. oktobra 1850. [olani starši so otrokom omogočili šolanje. Frana so dali v moravško dvorazrednico šele pri devetih letih. Učil se je igraje in že leta 1861 ga najdemo v tretjem letniku ljubljanske normalke, kjer je bil njegov sošolec Ivan Tavčar. V gimnaziji je bil vseskozi odličnjak in vedno med nagrajenci. Po maturi leta 1871 se je vpisal na filozofsko fakulteto dunajske univerze z latinščino in grščino kot glavnima predmetoma in nemščino kot stranskim. Kot študent je dejavno sodeloval pri akademskem društvu Slovenija. Diplomiral je julija 1875, mesec zatem je bil nastavljen kot suplent za pouk latinščine in grščine na gimnaziji v dunajskem predmestju Hernals. Naslednje leto je postal pravi gimnazijski učitelj klasične filologije na državni gimnaziji v Wiener-Neustadtu in tam je ostal do leta 1890. Poleti 1877 je dosegel naslov doktorja filozofije. Leta 1978 se je poročil z Marijo Ano Agnes Pogačar, hčerko vojaškega intendanta Simona Pogačarja. V kapeli dvorca Goričane pri Medvodah ju je poročil nevestin stric, tedanji ljubljanski škof Janez Zlatoust Pogačar. Rodilo se jima je šest otrok, pa nobeden od njih ni ustvaril družine. Septembra 1890 je Detela nastopil službo gimnazijskega ravnatelja v Novem mestu. Gimnazijski prostori so bili še v stari stavbi poleg frančiškanskega samostana, družina pa je stanovala v drugem nadstropju stare Čitalnice. Detelova gospa je bila zelo pobožna in dobrih rok za vse pomoči potrebne. Ko je stregla bolnikom, si je nakopala tuberkulozo in pred božičem 1902 je umrla. Njena smrt je bila hud udarec za družino. Detela je bil odličen profesor. Nikoli ni skrival svoje vere in mnogim dijakom, zlasti svobodomiselnim, se je zdelo čudno, kako more izobražen človek biti iskreno veren. Leta 1903 ga je škof Jeglič vabil, naj sprejme ravnateljstvo nove škofijske gimnazije v Šentvidu, toda Detela je vabilo odklonil. Ko je bil jeseni 1906 upokojen, se je z družino preselil v Ljubljano, kjer se je ob raznih drugih opravilih posvetil predvsem pisateljevanju. Vse njegove načrte je 11. julija 1926 prekrižala smrt zaradi vnetja slepiča.

Otroci niso vedeli, da imajo očeta pisatelja

"Detela je bil družini skrben oče in gospodar; otroke je imel zelo rad in je z njimi vsak dan hodil na sprehod in jim oskrboval vse za dobro vzgojo in izobrazbo. Vendar jim o sebi in svojem delu nikoli ni govoril," piše Jakob Šolar, urednik Detelovega Zbranega dela (Celje 1962-1972). "Tako se je zgodilo, da je hči Marija šele na učiteljišču v Ljubljani pri pouku slovenščine zvedela, da je njen oče pisatelj." Detela je začel pisati že v dijaških letih; kot šestošolec je v Alojzijeviškem listu Domače vaje pod psevdonimom Franjo Jurkovič objavil humoresko Lepa ideja v neumni odeji. Humoreske je pisal tudi v študentskih letih na Dunaju. Leta 1879 je v Stritarjevem Zvonu izšla njegova satirična humoreska Misli g. Jeremije Tožnika v Dolgi vasi. Detelovo pravo pisateljsko delo se začne s povestjo Malo življenje, ki je izhajala leta 1882 v Ljubljanskem zvonu. Sprva se je po snov najraje zatekal v domači moravški svet. Zatem ga je zamikala zgodovina in leta 1883 je dokončal obsežen zgodovinski roman Veliki grof. Njegova knjižna dela so dolgo izhajala pri Slovenski matici. Leta 1914 pa je pravico do natiskovanja svojih del Detela odstopil Mohorjevi družbi v Celovcu, ki se je po selitvi iz Celovca po prvi svetovni vojni namenila izdati vse Detelove spise, toda izšel je samo 1. zvezek (1921). Tudi drugi poskus Detelovih zbranih spisov (obsegali naj bi 12 knjig, urednik je bil Jakob Šolar) je zaradi druge vojne obtičal pri 4. knjigi. V tretje je bilo več sreče: v letih 1962-1972 je celjska Mohorjeva izdala vseh šest načrtovanih knjig Detelovega Zbranega dela, vendar pa izida šeste knjige ni dočakal urednik Jakob Šolar (umrl je 22. junija 1968). On je gradivo porazdelil "v glavnem po časovnem redu, nekoliko pa zaokroženo po snovi". V prvi knjigi so začetna dela in moravške povesti; v drugi vsa zgodovinska dela; v tretji spisi iz novomeške dobe; četrta prinaša dominsvetovske povesti; peta ljudske povesti in humoreske, "ki pomenijo prav gotovo vrh njegovega dela"; šesta pa vse, kar je Detela ustvaril v zadnjem desetletju življenja. Profesor Šolar pravi, da moramo za razumevanje Detelove miselnosti upoštevati troje, kar je pisatelj dobil iz rodu: "Trdo konservativnost, veliko samostojnost duha ter veliko moralno resnost, da ne rečem ostrost - to čutimo tudi iz njegovih del zlasti v etični izravnavi krivde in kazni".

(obletnica meseca 07_1996)

* 12. december 1899, Lesce na Gorenjskem, † 3. december 1984, Buenos Aires, Argentina

Na tvojem grobu lučki dve / prižgal nocoj bom, mati

Tako se začenja Kunčičeva pesem Materi v spomin, ki se končuje s kitico: "Prižgal bom, mati, lučki dve, / ah, daleč tam v tujini, / kramljal bom s tabo dolgo v noč - / oj zlati vi spomini!" Mirko Kunčič se je rodil 12. decembra 1899 v Lescah. Njegov oče je bil železničar in družina s štirimi otroki se je preselila na Dovje, kjer je Mirko preživel večino svojega otroštva. V tem idiličnem okolju je spoznaval triglavske bajke in planinsko življenje. Mati je umrla, ko je Mirko komaj začel hoditi v šolo in ta izguba ga je močno prizadela. Po končani osnovni šoli je šel v gimnazijo, vendar je ni mogel dokončati, ker so bile plače železničarjev nizke. Poklican je bil k vojakom, a že po treh mesecih zaradi bolezni odpuščen. Vrnil se je domov, kjer se je seznanil z industrijalcem Medicem, ki mu je priskrbel službo uradnika v zdravilišču za jetične bolnike v Topolšici pri Šoštanju.

Trpljenje teh bolnikov ga je pretreslo in poskušal jim ga je olajšati s tem, da je zanje prirejal literarne in glasbene večere, skupaj z njimi je uprizarjal lažje igre. Tukaj je začel tudi pisati pesmi, ki jih je objavljal v skoraj vseh tedanjih slovenskih revijah. Sprva je pel o resnih življenjskih problemih, kmalu pa se je posvetil mladinski pesmi ter dosegel v njej tak uspeh in tako višino, da je veljal do druge svetovne vojne za najboljšega in najbolj ustvarjalnega mladinskega pesnika. Njegov mecen, industrijalec Medic, mu je hotel priskrbeti službo pri liberalnem časniku Jutro, toda Kunčič zaradi svojega krščanskega prepričanja ni hotel tja. Kmalu je dobil mesto urednika mladinskih strani v dnevniku Slovenec z naslovom Kotičkov striček. V njej je objavljal otroška pisma in svoje odgovore nanje, svoje mladinske pesmi in črtice in vse je bilo lepo ilustrirano.

Kam, očka, zdaj je sonček / izginil kot balonček?

Njegove igrive, melodične pesmi so izšle tudi v knjižni obliki (Za židano voljo, 1931, Ptiček z dvema kljunčkoma, 1932, Mlada njiva, 1933). V istem času so nastale tudi pripovedi Nebeška lestvica, Krojaček veseljaček, Cmokec Poskokec in igrica Ali je kaj trden most? Do leta 1945 je napisal več kot deset knjig za otroke. Najbolj se je izkazal kot njihov pesnik. Znal se je poglobiti v otroško dušo, v otroški svet, se z otroki veseliti in jokati, hkrati pa jih vzgajati in navajati k ljubezni do bližnjega in domovine. Literarna zgodovinarka Helga Glušič je o Mirku Kunčiču kot pesniku in pisatelju za otroke zapisala: "Pri pisanju otroških pesmi je bila Kunčiču vzor poezija Otona Župančiča. Prav tako kot Župančičeva je Kunčičeva pesem značilna po ritmičnem blagoglasju, humorni presenetljivosti in igrivosti ter po blagi, a nazorni poučnosti ... Kunčič zelo rad izbira tematiko, v kateri na tenkočuten način pripoveduje o odnosih staršev do otrok in otrok med seboj. Pogosto se v zgodbah kot motivacija dogajanja pojavljata dedek in babica kot nosilca modrosti in spoštljivosti, s katero razrešita otrokovo stisko." Kunčič je pisal tudi mladinske igre in zasnoval zbirko Mladi oder (1937). V prvem zvezku z naslovom Slovenska mati je bilo šest Kunčičevih mladinskih prizorov in iger. Višek v mladinski dramatiki je dosegel Mirko Kunčič leta 1940 s svojo pravljično igro s petjem Triglavska roža. Pevske točke je uglasbil Anton Dolinar. Pravljična bitja je prikazal kot žive osebe, kakršne si predstavlja ljudska domišljija. Igra je leta 1944 prišla na oder Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani.

Domotožje je kot v tesno / gajbico zaprta ptička

Pred vojno se je Mirko Kunčič poročil s Tilko, upravnico Slovenca v Celju, se preselil v Celje in obdržal službo pri Slovencu. Nemci so ga po zasedbi Celja izgnali. Odšel je v Stično, nato pa v Ljubljano. Maja 1945 je bil z ženo in dvema od treh otrok med begunci, ki so hiteli na Koroško (prvorojenko Marijanco sta pustila pri ženinih sorodnikih v Savinjski dolini). Kmalu se je družina preselila v Argentino, v Buenos Aires, kjer je bil Mirko do upokojitve vratar v tekstilni tovarni. Po odhodu iz Slovenije so se jima rodili štirje otroci. Ko si je Kunčič v Argentini - nikoli je ni sprejel za svojo drugo domovino - življenje uredil, je nadaljeval s pisanjem za mladino. Leta 1958 je pri Slovenski kulturni akciji (SKA) izšla njegova mladinska povest Gorjančev Pavlek, v kateri se Kunčič vrača v svet triglavskih bajeslovnih bitij in Gorenjske, kamor dvanajstletni Pavlek odleti iz puste argentinske pampe na letečem krožniku. Ko Pavlek leti nad domovino, pisatelj prikazuje lepote Slovenije, ob njegovem povratku pa opisuje Argentino. Delo je poučno in zanimivo zaradi prikaza stare in nove domovine.

To je najdaljša in najboljša Kunčičeva mladinska povest. Leta 1969 je Goriška Mohorjeva družba izdala Kunčičeve pesmi iz njegovega argentinskega obdobja z naslovom Pisani vrtiljak. Ko jih beremo, začutimo, kako silno je njegovo domotožje. Višek tega čutenja sta pesmi Pismo od doma, ki pretresljivo vabi domov, in Pismo domov, ki izbriše vsako upanje na vrnitev. V svojo rodno domovino mu ni bilo dano priti, vrata v nebeško domovino pa so se mu odprla 3. decembra 1984.

(obletnica meseca 12_2009)