LETA 65 PR. KR ROJEN HORACIJ

STARORIMSKI PESNIK S POLNIM IMENOM QUINTUS HORATIUS FLACCUS (u 8 po Kr.)

Rodil se je osvobojenemu sužnju v Venusii, v južni Italiji. Med študijem v Atenah se je pridružil Brutovi vojski, po njenem porazu pri Filipih pa se je vrnil v Rim, kjer je služil kot uradnik. Eden od ljubljencev cesarja Avgusta. A rajši kot fine pojedine v Rimu je hvalil preprosto hrano: domačega piščanca, pečenega kozlička, slanino, solato z vrta in sadje iz sadovnjaka... Velja za utemeljitelja rimskega klasicizma. Ustvarjal je trideset let: najprej napisal Sermones, potem ode (Carmina), v zadnjem ustvarjalnem obdobju pa sta nastali še knjigi Epistul in Ars poetica.

nekaj Horaciijevih misli:

• Izgovorjena beseda se ne vrne.
  
• Sladko in častno je umreti za domovino! Še slajše pa zanjo živeti.
  
• Zdrava pamet, to je načelo in izvor dobrega pisanja.
  
• Izkoristi dan, čim manj zaupaj jutrišnjemu.
  
• Vrlina staršev je bogata dota.
  
• Nič ni bolj nespametnega kot nositi drva v gozd.
  
• Zavedaj se, da je vsak dan lahko tvoj zadnji.

LETA 1803 UMRL RUDOLF JOŽEF EDLING

NASPROTNIK CESARJA (* 1723)

Drugi goriški nadškof je izšel iz goriške grofovske družine. Kot gojenec jezuitskega zavod Germanik v Rimu je doktoriral iz filozofije in teologije. Leta 1752 je postal pomožni škof goriškega nadškofa Karla Attemsa, 1774 pa njegov naslednik. Zavzel se je za pravice Cerkve, ki jih je kratil cesar Jožef II. Uprl se je cesarjevemu načrtu preureditve škofijskih mej, zato ga je ta prisilil k odstopu. Bil je svetniški mož. Dobro je govoril slovenski jezik in v njem nagovarjal slovenske vernike. To je naročal tudi duhovnikom.

LETA 1826 ROJEN FRANCE CEGNAR

PESNIK, PREVAJALEC, UREDNIK IN KRITIK († 1892)

Doma v Sv. Duhu pri Stari Loki, po končani gimnaziji in liceju nastopil službo poštnega uradnika. Služboval je v Ljubljani, Pazinu in Trstu, kjer je postal tudi mestni svetnik. Poskusil se je kot pesnik, toda pomembnejši je kot prevajalec. Zlasti dobri so njegovi prevodi Schillerjevih tragedij: Marija Stuart (1861), Viljem Tell (1862) in Valenštajn (1866). Bil je tudi pomemben kritik, še pred Levstikom se je spustil v polemiko z Bleiweisom.

LETA 1854 RAZGLAŠENA

VERSKA RESNICA O MARIJINEM BREZMADEŽNEM SPOČETJU

Na današnji dan je papež bl. Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju. »Izjavljamo, oznanjamo in določamo ..., da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in posebni pravici, ki ji jo je podeli vsemogočni Bog glede na zasluženje Jezusa Kristusa, Zveličarja človeškega rodu.« To resnico je potrdila Marija sama, ko je 25. marca 1858 v prikazanju Bernardki v Lurdu na njeno vprašanje, kako ji je ime, odgovorila: »Jaz sem brezmadežno spočetje.« Že pred razglasitvijo te verske resnice so v vesoljni Cerkvi (od leta 1708) obhajali praznik Marijinega brezmadežnega spočetja in sicer 8. decembra; datum je bil določen glede na praznik Marijinega rojstva 8. septembra. Po tem dogodku se je še bolj poživilo češčenje Božje Matere zlasti v Marijinih družbah ali kongregacijah, ki so vernike, predvsem mlade, vzgajale za polnejše krščansko življenje po Marijinem zgledu in pod njenim varstvom.

LETA 1865 ROJEN JAN SIBELIUS

FINSKI SKLADATELJ († 1957)

Glasbeni zgodovinarji pravijo, da je izrazita značilnost finskega skladatelja Jana Sibeliusa njegov močni nacionalizem. Njegove skladbe kažejo sivo, otožno severnjaško pokrajino, kakršna je njegova Finska. Zaradi svojih del je skladatelj postal narodni junak.

nekaj njegovih misli:

• Glasba je zame kot čudovit mozaik, ki ga je Bog sestavil. Vzel je vse koščke v svojo roko in jih vrgel na Zemljo, da bi jih mi zbrali in iz njih spet sestavili sliko.
  
• Nikar se ne ozirajte na to, kaj pravijo kritiki. Še nobenemu kritiku namreč niso postavili spomenika.
  
• Če bi hotel isto kot z glasbo izraziti z besedami, bi moral znati o tem nekaj povedati. Toda glasba je nekaj veliko bolj neodvisnega in bogatega. Glasba se začne, kjer se sposobnosti izražanja z besedami končajo. Zato jaz pišem glasbo.

LETA 1869 SE ZAČNE

I. VATIKANSKI VESOLJNI CERKVENI ZBOR

Sklical ga je papež Pij IX., ki je vodil Cerkev najdlje – celih 32 let. Koncilskih očetov je bilo nad 700, prvič so bili med njimi škofje iz Amerike, Afrike in Azije. Na koncil niso bili povabljeni mogočniki takratnega sveta – vladarji, pač pa so bila vabila poslana protestantom in pravoslavnim , ki pa niso prišli. Koncil je potrdil definicijo nauka o katoliški veri ter razglasil dogmo o papeževi nezmotljivosti, kadar kot vrhovni učitelj Cerkve govori (ex catedra) o verskih in moralnih vprašanjih. Razglasitvi te dogme se je najbolj upiral džakovski škof Strossmayer. 20. septembra 1870 so italijanske čete zasedle Rim in ga napravile za prestolnico Italije in papež Pij IX. je 20. oktobra tega leta nadaljevanje koncila preložil na kasnejši čas. Končal se je šele pod sv. Janezom XXIII,, ko je sklical drugi vatikanski koncil ...

LETA 1931 ROJEN STANE UREK

RADIJSKI NOVINAR, REKREATIVNI ŠPORTNIK (1993)

Bil je velik zagovornik množičnega udejstvovanja v športu pri nas, promotor zdravega načina življenja. Prek radijskega mikrofona je spodbujal vsako jutro k telovadbi, tudi skupaj s telovadcem Tomažem, njegovim nečakom. Bil je komentator, reporter, urednik oddaj o rekreaciji, tudi vojni novinar. Za svoje delo je po smrti prejel nagrado Mednarodnega olimpijskega komiteja na področju športne rekreacije. Prejel je tudi Bloudkovo nagrado. 

LETA 1957 UMRL FERDO KOZAK

PISATELJ, DRAMATIK, UREDNIK, PUBLICIST IN POLITIK (* 1894)

Otroštvo je preživljal v ljubljanskem šempetrskem okolju, skupaj s starejšim bratom Jušem Kozakom. Že zgodaj se je navduševal za jugoslovansko nacionalno gibanje in veliko potoval. Po prvi vojni je doktoriral iz slovanske literarne zgodovine, posebej ga je zanimala češka literatura, delal je v knjižnicah. Na njegovo pobudo je bila ustanovljena revija Sodobnost, ki jo je tudi urejal. Njegovo literarno delo po zvrsteh obsega pesmi, novele, drame, potopise, kritike in prevode. Med vojno je napisal nekaj slik iz časov kmečkih uporov Matije Gubca, po vojni je predelal in preimenoval Vido Grantovo in Profesorja Klepca, napisal dramo Punčka. Njegovi najbolj znani deli sta Iz zapiskov neznanega junaka in Popotoval sem v domovino, ter zbirka novel Od vojne do vojne ...

LETA 1953 UMRL p. HUGO (FRANC) BREN

FRANČIŠKAN, UREDNIK, POBUDNIK POSTOPKA BARAGA NA OLTAR (* 1881)

Med šolanjem v Ljubljani je pel pri frančiškanih, leta 1900 pa je vstopil v frančiškanski red. Bogoslovje je študiral doma in na tujem. Leta 1920 se je na povabilo p. Kazimirja Zakrajška podal v ZDA in sodeloval pri ustanovitvi središča frančiškanskega delovanja med Slovenci v ZDA v Lemontu, kjer je nastalo semenišče in samostan. Bil je med pobudniki postopka za razglasitev škofa Friderika Baraga za blaženega. Po letu 1942 je bil profesor moralne teologije na frančiškanski univerzi Antonianum v Rimu in dvakrat dekan tamkajšnje teološke fakultete.

LETA 1965 SE KONČA

II. VATIKANSKI KONCIL

Na koncilu, ki se je začel 11. oktobra 1962 pod papežem Janezom XXIII. so bila štiri zasedanja: prvo od 11. oktobra do 8. decembra 1962; drugo pod Pavlom VI. od 29. septembra do 4. decembra 1963:, tretje od 14. septembra do 21. septembra 1964 in četrto od 14. septembra do 8. decembra 1965. Na koncilu je sodelovalo rekordno število koncilskih očetov – povprečno 2860 (število je nihalo od zasedanja do zasedanja). Zastopane so bile vse celine, navzoče so bile tudi delegacije sestrskih Cerkva (protestanti anglikanci, pravoslavni). Najpomembnejši odloki so štiri konstitucije (uredbe): o bogoslužju, o Cerkvi, o Božjem razodetju, o Cerkvi v sedanjem svetu; devet odlokov: o sredstvih družbenega obveščanja, o ekumenizmu, o vzhodnih Cerkvah, o pastirski službi škofov, o redovnikih, o duhovniški vzgoji, o laiškem apostolatu, o misijonski dejavnosti Cerkve, o službi in življenju duhovnikov; tri izjave: o krščanski vzgoji, o nekrščanskih verstvih, o verski svobodi. Med sadovi koncila so najpomembnejši: bogoslužje v domačem jeziku, poživitev misijonske dejavnosti, odprtost za dialog s svetom in ekumensko sodelovanje z drugimi krščanskimi Cerkvami.

LETA 1967 UMRL FRANC JAKLIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, BARAGOV ŽIVLJENJEPISEC (* 1892)

Luč sveta je zagledal pri Sv. Gregorju nad Sodražico, šolal se je v domačem kraju, v Ljubljani in v Innsbrucku, kjer je doktoriral iz teologije. Ob profesorski službi je veliko pisal; za novo izdajo Življenja svetnikov (1928–1940) je prispeval nad polovico sestavkov. Njegovo knjigo Misijonski škof Irenej Friderik Baraga, ki je prvič izšla leta 1931, je za tretjo izdajo (Celje 1968) dopolnil Jakob Šolar. Jaklič se je leta 1956 preselil v “Baragovo mesto” Marquette in raziskoval Baragovo duhovno življenje.

LETA 1980 UMRL IGNAC KOPRIVEC

PISATELJ, NOVINAR, UREDNIK (* 1907)

Sin Slovenskih goric, rojen v Drbetincih, ni imel možnosti, da bi se redno šolal. V 30. letih je izredno študiral slavistiko na Univerzi v Ljubljani. Za pero je prijel že pred drugo svetovno vojno: leta 1939 je izšla njegova prva knjiga Kmetje včeraj in danes, narodopisne črtice in Slovenskih goric. Po vojni je napisal vrsto romanov, v katerih protestira zoper nasilno preobračanje kmečkega gospodarstva (zadruge), obenem pa odkriva, da mladi rod ne ljubi več zemlje kot njihovi predniki.

LETA 1980 USTRELJEN JOHN LENNON

PEVEC IN DUŠA SKUPINE THE BEATLES (* 1940)

Britanski pevec, kitarist in skladatelj je skupino The Beatles zapustil in nadaljeval samostojno kariero, deloma skupaj s soprogo Yoko Ono. Najbolj znane so njegove skladbe Power to the People, Imagine in Stand by Me.

LETA 2005 ŠKOF URAN

BLAGOSLOVI KAPELO LJ STUDIA RADIA OGNJIŠČE

Kapela je posvečena sv. p. Piju iz Pietrelcine in sv. Tereziji iz Kalkute. "Pater Pij in Terezija iz Kalkute  sta dva sodobna svetnika, ki sta s svojim delom in zgledom zaznamovala 20. stoletje. V Sloveniji jima še ni posvečen noben sakralni prostor, oba pa s svojim zgledom kličeta k globokemu odnosu do Boga

prav preko Sv. Evharistije, kličeta k službi do človeka, še najbolj tistega, ki potrebuje pomoč. Iz življenja sv. patra Pija vemo, da sta njegovo življenje najbolj zaznamovala zakramenta Sv. Evharistije in Sprave. Podoba Matere Terezije simbolizira karitativni vidik Cerkve, spodbuja nas k čuječnosti in delovanju, spodbuja nas, da smo pozorni na znamenja časa in spremljamo, kaj se dogaja okoli nas." (Franci Trstenjak, direktor RAO). V kapelo so lahko nekaj mesecev pozneje postavili tudi relikvije obeh zavetnikov. V marcu 2006 so prejeli relikvijo svetega patra Pija, v oktobru pa blažene Matere Terezije. Podobi svetnikov je naslikal Jože Bartolj, slikar in voditelj na Radiu Ognjišče.

Ta kapela bo srce Radia Ognjišče, od koder bodo potekali tudi različni prenosi bogoslužij in duhovnih oddaj, tukaj se bodo radijski delavci lahko navdihovali v izpolnjevanju izredno pomembnega poslanstva, ki ga ima ta radijska hiša za naš slovenski prostor. (nadškof Uran)

LETA 2009 UMRL ŠTEFAN FALEŽ

prvi veleposlanik R. Slovenije pri Svetem sedežu, malteški vitez in dobrotnik Cerkve na Slovenskem (* 1920)

Doma v Orehovi vasi (Hoče - Slivnica pri Mariboru), maturiral je na klasični gimnaziji v Mariboru, se leta 1940 vpisal na Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani. Ob nemškem napadu na Jug. je delal v Beogradu na prosvetnem ministrstvu, vrnil se je v Slovenijo in konec leta 1941 odšel v Rim. Najprej je bil zaposlen na kraljevem veleposlaništvu pri Svetem sedežu, kasneje ustanovil gradbeno podjetje in potovalno agencijio. Nikoli ni pozabil na domovino, hrepenel je po samostojni državi Sloveniji in ob vsem delu je veliko pomagal pri reševanju slovenskih težav. V letih od 1964 do 1985 je sodeloval pri tehnični organizaciji papeških potovanj. Organiziral je devet potovanj papeža Pavla VI. in petindvajset potovanj papeža Janeza Pavla II., ki ga je v zahvalo imenoval za svojega »dvornika« Ko je Slovenija postala neodvisna, ga je vlada slovenske pomladi imenovala za prvega veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu. Republiko Slovenijo je na tem mestu zastopal od 31. januarja 1991 do 26. maja 1997, ko se je zaradi tega, ker v odnosih med Slovenijo in Svetim sedežem ni dosegel vidnejšega napredka, odločil za odstop. Njegova zasluga je, da je Vatikan 13. januarja 1992 priznal Slovenijo in s tem spodbudil države evropske skupnosti, da so dva dni za tem izpolnile obljubo mednarodnega priznanja naše države. Štefan Falež je poleg tega sodeloval še pri pripravi in izvedbi obeh obiskov papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Od leta 1997 do leta 2001 je bil dr. Falež veleposlanik Suverenega malteškega viteškega reda pri Svetem sedežu, Slovenski škofje pa so na seji Slovenske škofovske konference 7. marca 2006 dr. Faležu izročili odličje sv.Cirila in Metoda.

več:
F. Bole, Štefan Falež: Gost meseca, v: Ognjišče 9 (1992), 8-12.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 43 UMRL MARCUS TULLIUS CICERO

RIMSKI DRŽAVNIK, PRAVNIK, POLITIK IN FILOZOF (* 106 PR. KR.)

Največji mojster latinske retorike je iz rojstnega Arpinuma pri petnajstih letih prišel v Rim. Takrat je bilo za kultiviranega Rimljana nujno, da je obvladal tako latinski kot grški jezik. Višji razred je celo raje uporabljal grščino kot latinščino, saj naj bi bila bolj uglajena in prefinjena. Govorništva se je učil tako, da je na forumu poslušal govornike, verjetno pa je obiskoval tudi kakšno šolo. Leta 75 pr. Kr. je postal kvestor (pomočnik uradnika), napredoval v edila (uradnika) in pretorja (sodnika). Leta 64 je postal konzul, vendar je imel veliko nasprotnikov, zato je šel sam v izgnanstvo v Solun, kjer je napisal deli De oratore (O govorniku) in De re publica (O državi). V Rim se je vrnil še pred državljansko vojno. Med diktaturo Cezarja je napisal večino svojih filozofskih in govorniških razprav. Po Cezarjevi smrti je (44 pr. Kr.) je nasprotoval Marku Antoniju, bil je razglašen za osebo zunaj zakona in ko je hotel pobegniti, so ga ubili. Velja za najspretnejši um rimske kulture in njegovi spisi so vzor klasične latinščine. Rimljane je vpeljal v filozofijo visokih grških šol in ustvaril latinski slovar filozofskih izrazov. Kljub temu, da je bil impresiven govornik in uspešen pravnik je zase menil, da je njegov največji dosežek njegova politična kariera. Danes pa je cenjen predvsem zaradi idealnega vzora humanega človeka in njegovih filozofskih in političnih spisov.

nekaj Ciceronovih misli:

• Kdor izbriše prijateljstvo iz svojega življenja, ta izbriše sonce z neba.
  
• Naravni talent brez izobrazbe, je večkrat žel slavo in hvalo, kot izobrazba brez naravnega talenta.
  
• Soba brez knjig je podobna telesu brez duše.
  
• Tišina je ena največjih umetnosti pogovora.
  
• Nihče vam ne more dati boljšega nasveta, kot sami sebi.
  
• Tam kjer je življenje, je upanje.
  
• Blaginja ljudstva naj bo najvišji zakon. (blaginja)
  
• Nečimrnost in častihlepje sta zelo nesrečni lastnosti.
  
• Ni umetnost le vedeti o neki stvari, posebna umetnost je učiti o njej.
  
• Bogat je tisti, ki ne hrepeni po bogastvu.
  
• Motiti se je človeško.
  
• Pravega prijatelja spoznaš v nesreči.
  
• Sužnji zakona smo zato, da smo lahko svobodni.
  
• Domovina je povsod, kjer je človeku dobro.

LETA 1598 ROJEN GIOVANNI LORENZO BERNINI

ITALIJANSKI BAROČNI KIPAR, ARHITEKT, SLIKAR ... († 1680)

Rojen v Neaplju, sin kiparja Pietra, kjer se je učil kiparstva. Očeta je spremljal v Rim, kjer so mu zaradi nadarjenosti dovolili, da je restavriral poškodovane kipe. Njegov mecen je bil kardinal Borghese in mladi Bernini je zrasel v odličnega kiparja. Izklesal je umetnino Apolon in Dahne, ki sodi v vrh kamnite plastike vseh časov. Poleg kiparstva se je začel ukvarjati tudi s stavbarstvom. Načrtoval je veliki oltar v baziliki sv. Petra, zaupana mu je bila izvedba obodnih stebrišč na trgu sv. Petra ... Še nekaj njegovih del: vodnjak štirih rek na Piazzi Navona v Rimu, zamaknjenje Svete Terezije v cerkvi Santa Maria della Vittoria, David, doprsni kip Ludvika XIV. ...

LETA 1828 ROJEN ANDREJ MARUŠIČ

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ IN PUBLICIST († 1898)

Rojen v Štandrežu, v duhovnika je bil posvečen leta 1851 in kot katehet služboval na goriški nižji gimnaziji. Pisal je v Novice (kot dopisnik z Goriškega), z javnimi nastopi pa se je začel tudi politično udejstvovati: kot privrženec Bleiweisovega staroslovenskega tabora. Bil je urednik strokovnega glasila Umni gospodar in tednika Domovina. Po letu 1870 je politično delo počasi opuščal, še vedno pa je bil aktiven kot publicist in pisec verskih besedil. Pred smrtjo je pisal spomine, vendar jih ni dokončal, uredil pa je 3 letnike Koledarja za goriško nadškofijo. Marušič, ki je bil bojevit branilec katoliških načel, se je zavzemal za strpnost v javnem življenju, tudi do italijanskih sosedov, zagovarjal je načelo »Vsakomur svoje«.

LETA 1899 UMRL JANKO PAJK

literarni teoretik, filozof in urednik (* 1837)

Simon Gregorčič je svoje najboljše pesmi leta 1882 izdal v zbirki Poezije I., ki je bila deležna pohval in je bila razglašena za ‘zlato knjigo’. Ni pa manjkalo tudi kritik. Štajerski urednik, filozof in politik Janko Pajk je v celovškem Kresu objavil ostro in krivično kritiko Gregorčičevih pesmi. Očital jim je, da so polne črnogledosti, modernega pesimizma in zato slovenskemu narodu škodljive. Ob tem napadu se je pesniku v bran odločno postavil literarni zgodovinar Fran Levec.

LETA 1909 UMRL LUDVIK GERMONIK

PRAVNIK, ARHIVAR, PUBLICIST (* 1823)

Njegova življenjska pot je bila zelo vijugasta: od rojstne Reke ob Jadranu prek Celovca in Gradca na Dunaj, kjer se je končala. Na Dunaju je študiral pravo, potem več let pisaril po sodnijah. Nekaj let je bil v Ljubljani arhivar in kustos muzejskega društva. Zanimal se je za slovensko slovstvo; v nemščino je prevedel Prešernovi pesmi Turjaška Rozamunda in Povodni mož. Zelo se je trudil za turistično veljavo Bleda. Napisal je knjižico Bled v čudežni deželi Kranjski in na krajevnem izročilu slonečo igro Die Weiber von Veldes (Junaške Blejke).

LETA 1913 ROJEN FRANTIŠEK ČAP

češko-slovenski filmski režiser († 1972)

Pri nas je Čap zaslovel predvsem s filmoma Vesna (1953) in Ne čakaj na maj (1957), s katerima je vnesel v tedanjo jugoslovansko in slovensko kinematografijo žanr lahkotne meščanske komedije. Komedija je bil tudi zadnji pri nas posneti Čapov film, Naš avto (1962).

LETA 1927 rojen IVAN SELJAK

slikar, grafik in ilustrator († 1990)

Doma iz Idrije, študiral je v Ljubljani na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, pri prof. Antonu Gojmirju Kosu in se izpopolnjeval v tujini. Ustvarjal je v olju, freski, mozaiku, sgraffitu, temperi, akvarelu, risbi in grafiki, predvsem pa je slikal portrete, krajine ....

LETA 1965 PAPEŽ PAVEL VI. IN PATRIARH ATENAGORAS I.

PREKLIČETA IZOBČENJE VZHODNE IN ZAHODNE CERKVE, KI JE VELJALO OD LETA 1054

Na zadnjem zasedanju koncila je bilo preklicano medsebojno izobčenje iz leta 1054; dobesedno: »izbrisano iz spomina in iz srca Cerkve«. Leto 1054 velja bolj za simbolični datum, saj sta Vzhod in Zahod od vsega začetka na različen način sprejela evangelij in ga predajala dalje v različnih izročilih, kulturnih oblikah in miselnostih. Ne glede na te razlike sta vse do 11. stoletja živela – razen kratkih prekinitev – v medsebojnem občestvu. Res pa sta se med seboj odtujevala in se vse manj razumela. To odtujevanje je postalo pravi vzrok ločitve. Še danes se skoraj ob vsakem srečanju s pravoslavnimi Cerkvami hitro pokaže, da smo si v verovanju, v zakramentalnem življenju in v škofovski ureditvi zelo blizu, precejšnje razlike pa ostajajo na ravni kulture in miselnosti. Po spremembah ob koncu 20. stoletja so te Cerkve sedaj prvič v zgodovini svobodne, svobodne od bizantinskih cesarjev, svobodne od Otomanov, od carjev, predvsem pa od totalitarnega komunističnega sistema. Pri tem se morajo soočiti z docela spremenjenim svetom, v katerem še iščejo svojo pot. Za to sta potrebna čas in potrpežljivost.

LETA 1991 UMRL RUDOLF TROFENIK

PRAVNIK, ZALOŽNIK, AMBASADOR SLOVENSKE KULTURE (* 1911)

Mariborčan je na univerzi v Ljubljani najprej diplomiral na pravni fakulteti (1936), zatem pa še doktoriral na filozofski (1941). Leta 1956 je odšel v München, kjer je več desetletij deloval kot založnik več kot 200 publikacij in postal največji mecen slovenske znanosti, kar smo jih doslej imeli. Med drugim je izdal faksimile Brižinskih spomenikov (1968), fotomehanski ponatis Dalmatinove Biblije (1968) in številna druga pomembna dela v seriji Zgodovina, kultura in duhovni svet Slovencev in si zaslužil naziv “ambasador slovenske kulture”.

LETA 2016 UMRLA VILMA BUKOVEC

OPERNA PEVKA, SOPRANISTKA (* 1920)

Svojo glasbeno pot je začela kot članica otroškega pevskega zbora v rojstni župniji Trebnje, v katerem je pela tudi solistične vloge. Po maturi na gimnaziji v Novem mestu je začela študij prava na ljubljanski univerzi. Leta 1941 je na pevskem tekmovanju Opere dosegla prvo mesto in začela študirati solopetje. Leta 1944 je postala članica ansambla ljubljanske Opere. V skoraj štirideset let trajajoči karieri je poustvarila nad šestdeset različnih glavnih vlog za klasični sopran in nastopila v okoli 2000 predstavah!

iskalec in zbiralec Marko Čuk

David Geisser 24-letni Švicar je prišel med 'papeževe vojake', kakor lahko tudi imenujemo švicarske gardiste, potem ko se je nekaj časa izobraževal v nekaterih uglednih restavracijah. V knjigi Bog žegnaj, švicarska garda je pričaral življenje v Vatikanu s pomočjo jedi švicarskih gardistov, njihovih svetniških zaščitnikov in nekaterih cerkvenih dostojanstvenikov, med katerimi so tudi trije papeži. Tu je poljski jedilnik z neko vrsto raviolov, 'pierogi' za Janeza Pavla II., bavarski jedilnik za papeža Benedikta XVI., za papeža Frančiška pa 'empenadas' in 'colita de cuadril' (meso na žaru) in 'dulce de leche' (slaščica).

Poveljnik švicarskih gardistov Daniel Anrig je ob izidu kuharice pripomnil, da se "vojak lahko bojuje samo potem, ko je dobro in dovolj jedel".

LETA 1461 USTANOVLJENA LJUBLJANSKA ŠKOFIJA

Ustanovil jo je cesar Friderik III., papež Pij II. pa je ustanovitev potrdil 6. septembra 1462. Cesar si je pridržal pravico imenovanja ljubljanskih škofov in enajstih kanonikov v dvanajstčlanskem stolnem kapitlju. Po letu 1533 so imeli ljubljanski škofje pravico do knežjega naslova. Do reform Jožefa II. je imela poleg Kranjske tudi več župnij na Koroškem, Štajerskem in na hrvaški strani Gorjancev. V času reform cesarja Jožefa II. je škofija obsegala ljubljansko in novomeško okrožje. V letih 1787 in 1807 je prvič postala sedež nadškofije in metropolije za jugovzhodni del Habsburške monarhije... V nadškofijo jo je ponovno povzdignil papež sv. Janez XXIII. 22. decembra 1961 in za prvega nadškofa imenoval Antona Vovka. Metropolija pa je postala pod papežem bl. Pavlom VI. 22. novembra 1968. Prvi slovenski metropolit je postal Jožef Pogačnik. Pod okrilje nadškofije sta takrat spadali mariborsko-lavantinska in koprska škofija (od 10. oktobra 1977 z razločitvijo tržaško-koprske škofije). Cerkev na Slovenskem je pred veliko nočjo 2006 dobila od papeža Benedikta XVI. nadvse dragocen "pirh": odlok o ustanovitvi treh novih škofij na naših tleh: v Celju, v Murski Soboti in v Novem mestu; mariborska škofija je povzdignjena v nadškofijo in metropolijo - središče mariborske cerkvene pokrajine, dr. Franc Kramberger je postal prvi nadškof štajerske metropole. Novo škofijo v Celju je prevzel dotedanji mariborski pomožni škof dr. Anton Stres, za murskosoboškega škofa je bil imenovan dr. Marjan Turnšek, tedaj ravnatelj mariborskega bogoslovnega semenišča; prvi novomeški škof pa je postal msgr. Andrej Glavan, dotedaj ljubljanski pomožni škof.

LETA 1774 JE MARIJA TEREZIJA UVEDLA SPLOŠNO ŠOLSKO OBVEZNOST

Do 19. stoletja je bilo najpomembnejše izobraževanje duhovnikov, ki so s svojim delom med vsemi sloji najbolj vplivali na splošno ljudsko kulturo. Vse do časa Marije Terezije pa šole v pravem pomenu besede, ni bilo. Z reformami Marije Terezije in Jožefa II., je na šolsko področje prvič bolj resno posegla država, ki si je šolski sistem krojila po svojih potrebah. S trezijanskim osnovnošolskimi zakonom imenovanim Šolska splošna naredba, ki ga je 6. 12. 1774 potrdila Marija Terezija, je bila prvič na našem ozemlju uvedena splošna šolska obveznost za vse otroke od 6. do 12. leta, ne glede na starost in spol. Zakon je poznal tri oblike šol; trivialne, glavne in normalne šole. Leta 1805 ga je nadomestil nov zakon, Politična šolska ustava. Zakon je poudarjal vzgojno vlogo verouka in ponovno uvedel cerkven nadzor. Uvajal je tudi ponavljalne nedeljske šole, ki so bile namenjene tistim šolarjem, ki so že končali obvezno šolanje.

LETA 1787 UMRL FRANC ANDREJ ŠEGA

MEDALJER IN GRAVER (* 1711)

Rojen v Novem mestu, deloval pa je na Bavarskem. Veljal je za pomembnega medaljerja, graverja ter izdelovalca žigov v obdobju rokokoja. Leta 1751 je bil imenovan za prvega bavarskega dvornega medaljerja in je ustvaril vrsto umetniško dragocenih medalj, imenovali so ga prvi evropski izrezovalec žigov. Poleg portretskih medalj je ustvaril tudi samostojne kipe predstavnikov bavarske visoke družbe in osebnosti duhovnega življenja.

LETA 1868 ROJEN FRAN JAKLIČ – PODGORIČAN

UČITELJ, PISATELJ († 1937)

Bolj znan je po svojem psevdonimu Podgoričan, saj se je rodil v Podgorici pri Dobrepolju. Kot učitelj je služboval v Ljubljani, Škofji Loki in na Vidmu. Pisal je o kmečkem in vaškem življenju, o posebnežih in s svojim pisanjem nadaljeval Jurčičevo in Levstikovo pripovedno izročilo. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu ter Domu in svetu. Napisal je številne kratke pripovedi in nekaj povesti (Ljudska osveta, Nevesta s Korinja, Vaška pravda ...). Po upokojitvi je začel pisati zgodovinske povesti, ki so se dogajale v njegovi rodni dolini (Zadnja na grmadi, Peklena svoboda ...) Je eden najbolj produktivnih avtorjev kmečke povesti, tudi njegova hči Helena je bila pisateljica. Objavljal je v tržaški Edinosti, Slovenskem narodu, Rodoljubu, Slovencu, Mohorjevi družbi in Ljubljanskem zvonu.

več:
S. Čuk. Fran Jaklič (1888-1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2018), 42-43.

LETA 1906 ROJEN OTON BERKOPEC

AKADEMIK, BIBLIOTEKAR, LIT. ZGODOVINAR († 1988)

Belokranjec iz Vinice je študiral slavistiko v Ljubljani in Pragi, kjer je doktoriral. Večji del svojega življenja je deloval v češki prestolnici. Uveljavil se je kot prevajalec, bibliograf in literarni zgodovinar. Objavljal je večinoma v češčini, delno tudi v slovenščini in nemščini. Pisal je razprave o slovenskih avtorjih od Prešerna do moderne; raziskoval je češko-slovenske literarne odnose, prevajal je tudi v sodelovanju s češkimi pesniki. Bil je najvidnejši posrednik med slovensko in češko kulturo in literaturo.

LETA 1909 ROJEN VINKO BRUMEN

FILOZOF († 1993)

Doma v Šalovcih pri Središču ob Dravi. Po diplomi in doktoratu na ljubljanski filozofski fakulteti (1936), z disertacijo o Slomškovi knjigi "Blaže in Nežica v nedeljski šoli", je bil učitelj v Ljubljani. Leta 1941 je uredil pet zvezkov Krekovih izbranih del, ki so bili žal med vojno uničeni, leta 1993 pa je izšel ponatis Življenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka. Po vojni je bil ravnatelj učiteljišča v Gorici, leta 1947 pa se je preselil v Argentino. V Buenos Airesu je predaval občo pedagogiko in zgodovino slovenske filozofije na ukrajinski univerzi sv. Klementa. 1968 je objavil delo Srce v sredini, in izdal več knjig o vprašanjih zdomstva in slovenstva (Iskanja, Naš in moj čas). Veliko filozofskih razprav je namenil svojemu učitelju Francetu Vebru. V Ljubljani je leta 1992 v knjigi izšel izbor njegovih filozofskih in zdomskih člankov Argentinski spisi.

LETA 1936 UMRL EMIL ADAMIČ

Skladatelj, dirigent, publicist in kritik (* 1877)

Emil Adamič se uvršča med najplodovitejše slovenske skladatelje. Po prvi svetovni vojni je bil profesor glasbe v Ljubljani in vodja številnih pevskih društev. V zborovskih skladbah, napisal jih je okli 800, se pogosto navezuje na izročilo rodoljubja. Zapustil je več kot 300 mladinskih zborovskih skladb. Njegove skladbe so polne živahnosti, veselja, komike in zdravega humorja. V glavnem je pisal svetne skladbe, ustvaril pa jih je tudi nekaj za cerkev.

LETA 1960 UMRL JOSIP WESTER

ŠOLNIK, planinec, PUBLICIST (* 1874)

Zibelka mu je tekla v Dolenjih Raduljah pri Sevnici. Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, slavistiko in klasično filologijo pa je študiral v Gradcu. Poučeval je na raznih gimnazijah, nazadnje pa je bil višji šolski nadzornik v Ljubljani. Kot publicist se je veliko posvečal šolstvu; sestavil je nekaj srednješolskih beril, pisal pa je tudi o slovenski književnosti. Objavil je tudi nekaj planinskih spisov in potopisov. Skupaj z Jakobom Sketom je pripravil antologijo Slovenske balade in romance (1912). Za zbirko Naši veliki planinci je napisal izčrpni knjigi: Baltazar Hacquet (1954) in Dr. Josip Ciril Oblak (1958).

LETA 1977 UMRL RAOUL FOLLEREAU

FRANCOSKI PESNIK IN PISATELJ, VAGABUND LJUBEZNI V SLUŽBI GOBAVCEV (* 1903)

"Postal sem star in bolan, zato vam pravim: poglejte me, dobro me poglejte, kajti najbrž, skoraj gotovo, me ne boste videli nikdar več," je novembra 1976, malo več kot leto pred svojo smrtjo, na­govoril mlade člane Združenja svojih prijateljev Raoul Follereau, znan po vsem svetu kot "apostol gobavcev" ali "vagabund ljubezni", saj je v službi zapostavljenih gobavcev več kot tridesetkrat obkro­žil svet. "Pred sabo imate obraz moža, ki je bil vse svoje življe­nje popolnoma srečen." Follereau spada v vrsto "modernih svetnikov", ker je znal brati znamenja časa za uresničevanje evangelija. Njegovo poslanstvo "apostola gobavcev", bolnikov, s katerimi se srečujemo tudi v evangelijih, se je za omejeno človeško pamet pri­čelo "slučajno", za tisto, ki je razsvetljena z vero, pa "določeno" po božjem načrtu, ki vedno postavi prave ljudi na pravo mesto ob pravem času. Na safariju po Afriki skupaj z ženo Madeleine ("ona je največja sreča mojega življenja") se je v Nigeriji pokvaril džip in tam se je srečal z gobavci. Bili so ločeni od ljudi, pre­puščeni samim sebi, kakor v Jezusovem času. To srečanje ga je sil­no pretreslo in sklenil je, da bo tem ubogim ljudem pomagal. Začel je preučevati gobavost, ki naj bi bila nalezljiva, dedna in neozd­ravljiva bolezen. Izkazalo se je, da ni res ne prvo, ne drugo in ne tretje -gobavost povzročata podhranjenost in skrajna beda. Go­bavcem, ki jih je danes na svetu okoli 15 milijonov, je posvetil svoj govorniški in pisateljski dar, predvsem pa silo svoje močne evangeljske ljubezni. Po zaslugi "očka Raoula", kakor so mu pravili gobavci, je ozdravelo vsaj tri milijone gobavcev.

... več o očetu gobavcev preberite v pričevanju 08_2003

nekaj njegovih misli:

• Edini način, da si zagotovimo osebno srečo, je, da mislimo na srečo drugih.
  
• Tisti, ki ima prav, tisti, ki bo vedno imel prav, tisti, ki mu pripada bodočnost, tisti, ki bo končni zmagovalec, je človek, ki je zmožen ljubiti v najvišji meri.
  
• Vsako delo je plemenito opravilo, če nas vodi neki ideal. Postanite nekdo, da boste mogli storiti nekaj.
  
• Neki narod ni velik že zato, ker je močan; neki narod ni velik že zato, ker je bogat; neki narod je velik samo takrat, če je zmožen veliko ljubiti.
  
• Prvi znak ljubezni je pravičnost. Sad pravičnosti je mir. Ljubezen ni naklonjeno usmiljenje, usluga, ki jo storimo, ampak dolžnost, ki veže nas vse.
  
• Ne gre za to, da obrišemo kakšno solzo, ali da smo za trenutek sočutni. Gre za to, da se ne zadovoljimo s tem, da smo srečni sami.
  
• Močni so tisti, ki verujejo, da lahko gradijo in to hočejo. Gradite srečo drugih! Jutrišnji dan bo imel vaš obraz.
  
• Vsa umetnost življenja je v tem: ljubiti. V tem je skrivnost sreče, edine sreče, ki se jo splača okusiti. Povejmo to tistim, ki delajo slabo, in skušajmo jih spreobrniti. Pokažimo jim, da so na napačni poti, da je vsako slabo dejanje sokrivo nesreče v sve­tu, in da samo dobrota vodi k veselju.
  
• Srce je ključ do nebes, v njem je skrita velika moč vesolja, ki je edina nepremagljiva, ki edina ustvarja.
  več:
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1791 UMRL WOLFGANG AMADEUS MOZART

AVSTRIJSKI SKLADATELJ, GLASBENI ČUDODELNIK (* 1756)

Glasbeni genij, pravimo zanj. Zdi se, da je bilo res nekaj nadnaravnega glede njegove obdarjenosti. Drugi geniji so ustvarjali velike umetnine, vendar kateri od glasbenikov je komponiral, medtem ko se je zabaval v družbi? In to tako popolno glasbó, da se skladatelju ni zdelo potrebno, da bi zamenjal eno samo noto od začetka do konca. Na tak način je bil Mozart sposoben napisati uverturo k operi Don Giovanni na predvečer prve izvedbe v Pragi in nato prisiliti orkester, da je igral 'a prima vista', brez vsake vaje. Nekoč je izjavil: »V svoji glavi ne slišim vsakega parta posebej, enega za drugim, ampak slišim vse hkrati. Kakšen užitek je to, vam ne morem povedati!« Zanimivo, da je Mozart svoj opus 41-ih simfonij ustvaril v 24-letnem obdobju, med letoma 1764 v 1788. Napisal je 25 klavirskih, 7 violinskih koncertov, 20 oper, 19 maš, rekvijem, oratorije in še bi lahko naštevali ... Vendar je bil Wolfgang A. Mozart kljub vsej obdarjenosti človek iz mesa in krvi, človek prikupljivih modrih oči in zvenečega smeha, človek ponosa in delavnosti.

... več o njem v prilogi ob 200-letnici rojstva 12_1991

Eno od zanimivih dejstev glede Wolfganga Amadeusa Mozarta je to, kako pogosto ljudje navajajo religiozne pojme, ko hočejo opisati ali razložiti njegovo edinstveno genialnost. Nekaj primerov:

• Ko se angeli v nebesih zberejo k opravljanju svoje službe pred Bogom, takrat igrajo Bacha, vendar sem prepričan, da igrajo Mozarta, ko so zbrani v družinskem krogu. (Karl Barth)
  
• Ljubim Mozarta kot glasbenega Kristusa.(Peter I. Čajkovski)
  
• Verujem v Boga, Mozarta in Beethovna. (Richard Wagner)
  
• Mozart te sili k veri v Boga, veliko bolj kot hoja v cerkev, ker je nemogoče, da bi tak fenomen prišel na svet slučajno. (Georg Solti, dirigent simfoničnega orkestra v Chicagu)
  
• Bil je izrazito majhne postave, zelo suh in bled, z bogatimi lasmi, na katere je bil kar ponosen. Zelo rad je imel punč in ga pil v dolgih in pogostih požirkih. Ponosen je bil tudi na svojo igro biljarda. Veliko iger sva skupaj igrata, vendar sem bil vedno drugi najboljši. (Michael Kelly, irski tenor).
  
• Čim bolje kdo pozna Mozarta, tem večje čare odkriva pri njem, tem bolj pretanjene podrobnosti, tem večje umetniške globine (David Ewen).

nekaj njegovih misli:

• Genija ne naredi inteligenca, niti domišljija, niti obe skupaj ne ... Ljubezen, to je duša genija.
  
• Glasba ni v notah, temveč v tišini med njimi.
  
• Nikoli ne ležem v posteljo, ne da bi pomislil (mlad kakor sem), da drugega dne mogoče ne bom več živ in vendar ne more nihče od vseh, ki me poznajo, reči, da sem v stiku z ljudmi čemeren ali žalosten in za to srečo se vsak dan zahvaljujem Stvarniku in jo od srca želim vsakomur.
  
• Ne oziram se na pohvale ali graje. Enostavno sledim svojim občutkom.

LETA 1848 UMRL JOSEPH MOHR

AVSTRIJSKI DUHOVNIK, AVTOR BESEDILA SVETE NOČI (* 1792)

Rodil se je leta 1792 v Salzburgu kot nezakonski otrok. Po šolanju je bil leta 1815 posvečen v duhovnika inmkot kaplan leta 1816 je napisal pesem Sveta noč, blažena noč. Dve leti zatem jo je uglasbil njegov prijatelj Franz Xaver Gruber. Pri polnočnici v Oberndorfu pri Salzburgu je na božični večer 1818 prvič zazvenela...

Zgodbo o tem, kako je nastala si lahko preberete v knjigi Zgodbe za božič:

tukaj le majhen odlomek:

Kaplan Jožef Mohr se je s težavo prebijal skozi gost hribovski gozd. Pokrajina okrog njega je bila čudovita. Sneg je bil po vejah smrek kot sladkorni obliv. Polna luna je s svojo svetlobo pobarvala noč v zimsko senčno modrino. Mladi duhovnik, pa vsega tega ni videl. Z mislimi je bil drugje. - Orgle v cerkvi so se pokvarile. Ni bilo časa, da bi jih popravil. Najhuje pa je bilo to, da se je to zgodilo nocoj, na sveti večer! - Zelo dobro je vedel, kako razočarani bodo ljudje, ko bodo prišli v cerkev in bodo zapeli priljubljene božične pesmi, pa bodo videli, da ni orgel, ki bi spremljale njihovo petje. - Toda kaj naj stori? Posebej zdaj, pozno zvečer, ko je šel na pot, da blagoslovi rojstvo rezbarjevega prvega otroka. - Kaplan Jožef si je otresel sneg z ramen. S cepetanjem je otresel še svoje čevlje. Zaželel si je, da bi mogel tako stresti s sebe tudi skrbi, ki so ga težile. - Ko je odprl vrata rezbarjeve koče, je hipoma pozabil na vse. ...

LETA 1863 ROJEN JOSIP NIKOLAJ SADNIKAR

VETERINAR IN ZBIRATELJ UMETNIN († 1952)

Po osnovni in srednji šoli v rodni Ljubljani je na Dunaju študiral veterino. Kot živinozdravnik je služboval v raznih krajih, od leta 1889 do 1926 je bil okrajni veterinar v Kamniku. V očetovi pasarski delavnici se je zbudilo njegovo zanimanje za umetnost in ljubezen do narodove preteklosti. Bil je strasten zbiratelj starin in imel je največji zasebni muzej. Odkril je slikarski talent Maksima Gasparija, trgovskega pomočnika v Kamniku. Omogočil mu je potrebno izobrazbo, da je Gaspari postal slikar slovenskih narodnih običajev.

LETA 1870 UMRL ALEKSANDER DUMAS STAREJŠI - OČE

FRANCOSKI PISATELJ, PISEC PUSTOLOVSKIH ROMANOV (* 1802)

Obstajata dva francoska pisatelja z enakim imenom in priimkom: Aleksander Dumas "oče" ali "starejši" in Aleksander Dumas "sin" ali "mlajši". Starejši se je uveljavil s svojimi zelo popularnimi zgodovinsko-pustolovskimi romani (okoli 300 knjig!), med katerimi sta najbolj znana Trije mušketirji in Grof Monte Cristo. Oba romana smo dobili v slovenskem prevodu že na začetku 20. stoletja.

LETA 1881 ROJEN p. HUGO (FRANC) BREN

FRANČIŠKAN, UREDNIK, POBUDNIK POSTOPKA BARAGA NA OLTAR († 1953)

Med šolanjem v Ljubljani je pel pri frančiškanih, leta 1900 pa je vstopil v frančiškanski red. Bogoslovje je študiral doma in na tujem. Leta 1920 se je na povabilo p. Kazimirja Zakrajška podal v ZDA in sodeloval pri ustanovitvi središča frančiškanskega delovanja med Slovenci v ZDA v Lemontu, kjer je nastalo semenišče in samostan. Bil je med pobudniki postopka za razglasitev škofa Friderika Baraga za blaženega. Po letu 1942 je bil profesor moralne teologije na frančiškanski univerzi Antonianum v Rimu in dvakrat dekan tamkajšnje teološke fakultete.

LETA 1901 ROJEN WALT DISNEY

AMERIŠKI ANIMATOR IN NJEGOVA MIKI MIŠKA († 1966)

"Zaščitni znak" Walta Disneya, čarovnika risank, ki že okoli osemdeset let razveseljujejo otroke vsega sveta, je slavna Miki miška. Za Disneyeve risanke je značilno upodabljanje živalskega sveta: živali nastopajo v vlogi ljudi ter poosebljajo njihove napake in vrline.

LETA 1920 ROJENA JANA MILČINSKI

PISATELJICA, PREVAJALKA, ČASNIKARKA († 2007)

Pisateljica in prevajalka Jana Podkrajšek je bila poročena s Franetom Milčinskim Ježkom štiriinštirideset let; to je izpovedala v knjigi Moje življenje z Ježkom (1988). Ko sta se prvič srečala, je rekel: »Greš stavit, da se bova midva poročila?« Po osnovni in srednji šoli je delala v uredništvu vzgojnih revij, po vojni v uredništvu revije Otrok in družina. Objavljala je prevedene, prirejene in izvirne strokovne članke. Njen opus pripovednih del sestavljajo pravljice, slikanice. Napisala je več lutkovnih igric za otroke.

LETA 1925 UMRL WLADISLAW S. REYMONT

POLJSKI PISATELJ, NOBELOVEC 1924 (* 1867)

Poljski pisatelj, Nobelov nagrajenec za književnost leta 1924, je bil sin vaškega organista, izučil se je za krojača, se pridružil potujoči igralski skupini, bil meniški novic in nazadnje postajni načelnik na železnici. Svojo pisateljsko pot je začel z naturalističnimi novelami iz kmečkega življenja. Vrh njegovega pripovedništva pomeni tetralogija Kmetje, roman v štirih knjigah, obsežna socialna in moralna podoba sodobne poljske vasi, pisana v sočnem ljudskem jeziku.

 LETA 1926 UMRL CLAUDE-OSCAR MONET

FRANCOSKI IMPRESIONISTIČNI SLIKAR (* 1840)

Impresionizem se imenuje umetnostna smer, ki se je razvila v Franciji v zadnji četrtini 19. stoletja; ime je dobila po naslovu Impression (Vtis), ki ga je eni svojih slik dal slikar Claude Monet (+ 6. decembra 1926). Slikarji te smeri so s pomočjo barvnih lis dajali predmetom izredno svežino. Slovenski impresionisti so bili Grohar, Jakopič, Jama in Sternen.

LETA 1940 ROJEN NIKO GRAFENAUER

SLOVENSKI PESNIK, ESEJIST, PREVAJALEC ...

V zgodnjem otroštvu je izgubil oba starša, vzgajala ga je sestra, po končani osnovni šoli je študiral primerjalno književnost in literarno teorijo. Svoje pesmi je začel objavljati v reviji Mlada pota (1956), prvo zbirko Večer pred praznikom je izdal leta 1962. V študentskih letih je bil urednik za književno kritiko pri več naših revijah ... nekaj časa je bil svobodni književnik, leta 1973 je postal urednik za otroško leposlovje pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani. Prav tako je bil tudi soustanovitelj, direktor in glavni urednik slovenskega mesečnika in založbe Nova revija, ki je bila ustanovljena leta 1982. Od leta 2009 je redni član SAZU. Je eden glavnih predstavnikov slovenskega pesniškega modernizma (Palimpsesti, Izbrisi, Odtisi, Nočitve ...), v njegovem bogatem pesniškem opusu se prepletajo življenje in smrt, ljubezen in resignacija, privid in resnica, glas in molk, ujetost jaza in usodnost jezika .... Veliko je pisal tudi za mlade (poezijo in prozo), in v teh delih se odlikuje z igrivostjo in domišljijo, uredil je več izborov otroških pesmi in tudi sam nekaj poezije in pravljic za otroke (Pedenjped, Skrivnosti (za otroke vseh starosti)...Uveljavil se je kot esejist in prevajalec poezije in proze, pisec študij

nekaj njegovih verzov:

• V naši hiši sta doma / Pedenjped in Majhnica. / Bratec v posteljici spi, / estrica še v zibelki. // Pedenjped bi bil že rad / čim prej njen starejši brat. / na pa, kadar se zdrami, / vsakič joče le po mami. (Majhnica in Pedenjped)
  
• Sreča se najprej razkrije / v očeh, / ker v njih najlepše sije / njen smeh. // Od njega je ves svetal / še tako kisel dan. / In vsak trenutek je prav / do ušes nasmejan. // Sreča ni nikdar potrta / ali pa skrušena vase. / Le včasih je tiho zazrta / v minule čase. // A kadar se sreča obrne / stran od ljudi, / takrat ji senca zagrne / svetle oči. (Sreča)
  
• Duša je neotipljiva / in se ne vidi z očmi. / A je zelo ranljiva / in včasih hudo boli. / / Duša je v nas vsa tiha / in strašno brezdanja. / Vse, kar se je dotika, / v sebi shranja. / / Kadar razpne nad svet / radostne perutnice, / njihova mavrična sled / vsemu obsije lice. / / Včasih pa duša zboli / od hudih sanj. / Takrat se iz nas zastrmi / nekam onstran. / / A kadar jo mehko zagrne / poslednja tema, / tedaj se vsa svetla utrne / zvezda z neba. (Duša)

LETA 1973 UMRL VOJESLAV MOLE

PESNIK IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR (* 1886)

Umetnostno zgodovino in arheologijo je začel študirati v Krakovu, študij pa je končal po prvi svetovni vojni v sibirskem mestu Tomsk. Najdlje je deloval kot profesor umetnostne zgodovine na Jagielonski univerzi v Krakovu. V ujetništvu v Sibiriji sta nastali dve pesniški zbirki.

LETA 2013 UMRL NELSON MANDELA

JUŽNOAFRIŠKI POLITIK IN DRŽAVNIK, BOREC PROTI APARTHEIDU, NOBELOVEC 1993 (* 1918)

Nelson Rolihlahla Mandela se je rodil leta 1918 v majhni vasi Južnoafriške republike. Ime Rolihlahla, ki mu ga je dal oče, pomeni "potegniti vejo drevesa", kar bi lahko pomenilo tudi "rogovilež". Angleško ime Nelson je dobil ob vstopu v šolo, mladi mož pa je bil sicer prvi član družine, ki se je šolal. Pri 21 letih se je vpisal na univerzo, zaradi spora z vodstvom in da bi se izognil dogovorjeni poroki, pa je pozneje pobegnil v Johannesburg in ob delu vpisal študij prava. V gospodarski prestolnici takratne Južnoafriške unije je študiral pravo in se vpletel v politični boj ter se včlanil v Afriški narodni kongres. V njem se je začel hitro prebijati med voditelje osrednje organizacije temnopolte večine, postal je tudi politično dejaven proti vladajoči svetlopolti manjšini. Skupaj s 155 ostalimi aktivisti je bil obtožen veleizdaje, obsežen sodni postopek pa se je končal z oprostitvijo vseh obtoženih. Čeprav je bil Mandela sprva nasprotnik uporabe nasilja, so ga dogodki, ko so bili leta 1960 ustreljeni neoboroženi demonstranti, skupine proti apartheidu pa so bile prepovedane, privedli do tega, da je s somišljeniki sprejel nujnost nasilnega boja proti apartheidu. Čez dve leti je za več mesecev odšel iz države in bil ob vrnitvi aretiran zaradi nezakonitega izstopa iz države in pozivanja k stavki ter obsojen na pet let zapora. Kmalu je bil znova obsojen, tokrat na dosmrtno ječo zaradi načrtovanja oboroženega boja. K njegovi izpustitvi 11. februarja je po skupno 27 letih zapora pripomogla močna kampanja Afriškega narodnega kongresa in mednarodni pritisk. Njegova izpustitev na prostost je pomenila začetek konca apartheida v tej afriški državi. A Mandela se ni odločil za maščevanje zaradi preživetega trpljenja in tako je Južnoafriško republiko obvaroval pred krvavo državljansko vojno. Le tri leta po izpustitvi je za zasluge pri odpravi apartheida prejel Nobelovo nagrado za mir, leta 1994 je postal tudi prvi temnopolti južnoafriški predsednik.

• "Čas, da si ozdravimo rane je prišel. Trenutek, da premostimo ovire, ki nas razdeljujejo je prišel. Čas, da gradimo, je na nas. Dosegli smo politično osvoboditev. Mi moramo izpolniti obljubo, da osvobodimo vse naše ljudi iz suženjstva revščine, pomanjkanja, trpljenja, spolnih in drugih oblik diskriminacij. Mi se posvetimo gradnji popolnega, pravičnega in trajajočega miru. Razumemo, da ni lahke poti do svobode. Dobro vemo, da noben od nas ne more sam doseči uspeha. Zato moramo skupaj stremeti kot združeni narodi za spravo, za gradnjo naroda, za rojstvo novega sveta. Naj bo pravica za vse. Naj bo mir za vse. Naj vlada svoboda." (Mandela leta 1994, ko je bil izvoljen za prvega temnopoltega predsednika Južnoafriške republike)

LETA 2014 UMRL MILKO MATIČETOV

ETNOLOG in ETNOGRAF (* 1919)

Rojen v Koprivi na Krasu, šolal se je v Kopru in Gorici, na univerzi v Padovi je študiral klasično in moderno jezikoslovje. Služboval je v Etnografskem muzeju v Ljubljani, v letih 1952–1985 pa na Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU. Že kot študent je začel zbirati in raziskovati slovensko ljudsko izročilo, zlasti ljudsko pripovedništvo. Ohranil nam je več kot 3000 pripovedi. Zbiral jih je povsod predvsem pa v Reziji. Ljudske živalske pravljice so izšle v knjigi Zverinice iz Rezije (1973), pesmi pa v knjigi Rožice iz Rezije (1972).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Vedno znova me prevzema pretresljiva veličina krščanstva. Zaradi naših stisk Bog 'zapusti' rajsko, da bi nas v Jezusu (od)reševal v hudih urah našega življenja. Kot princ (v) Trnuljčici se sklanja k naši duši. S poljubom Ljubezni nas obuja v Življenje. Ali mu dopuščamo, da se prebije čez ves balast (ego), s katerim je zaraščeno naše osebno resnično (kakor s trnjem grad v osrčju s princesko)? Sv. Terezija Avilska (začeli smo z obhajanjem 500 letnice njenega rojstva) je zapisala, da je naša duša kakor »grad izdelan iz enega samega diamanta ali najčistejšega kristala«. Po dolgoletni 'zaspanosti' je vedno bolj očitno, da smo dozoreli za 'obuditev'. Ne le obdobje cerkvenega leta, v katero vstopamo, celoten čas, ki ga doživljamo, je v znamenju adventa – pričakovanja Nov(orojen)ega, Princa, ki se (kljub temu, da ga je naš greh rani) prebija skozi bodeče trnje našega ega k naši notranji resničnosti. Adventni čas je predvsem čas pričakovanja naše duše in Jezusa, ki hrepenita po združitvi v Ljubezni – tisti Ljubezni, ki ima v sebi (v Svetem Duhu) moč in navdih za preraščanje starega in rojevanje novega. Ni v naši moči, moč je v Nov(orojen)em, ki prihaja, saj je za to dozorel čas.

Staro mineva, začenja se novo(st). Kako pomenljivo/simbolno: ob koncu starega (cerkvenega leta) – 23. 11., bo posvečen novi ljubljanski nadškof metropolit p. Stane Zore. Spominjam se ga kot sošolca na teološki fakulteti. Že takrat ga je odlikovalo pozorno poslušanje, na katero je pogosto pridal vprašanje, ki je nakazovalo pot k potrebnemu preraščanju v razmišljanju in ravnanju. »Pobožni naj molijo, sposobni naj nas vodijo,« je nekoč izrekel. Verjamem, da povezuje oboje. Predvsem pa me radosti njegovo imenovanje, ker poznam občutljivost p. Staneta do vseh, ki so v kakršnikoli stiski – duhovni, duševni, telesni. Ja, zapisal sem, da jo poznam, ker sem njegovo pomoč izkusil tudi sam. Bilo je v času, ko sem vodil Dom duhovnosti v Kančevcih; on je bil takrat rektor brezjanske bazilike. V veliki stiski – brezizhodnem položaju, sem poromal na Brezje k njej, ki jo Slovenci imenujemo Marija Pomagaj. Moledoval sem pred njeno podobo, ko je prišel k meni in mi (ne da bi ga prosil), pomagal. Ja, novi nadškof ima občutek za stiskane v življenju! Videl sem simbolno gesto njegove osebnosti. Zato verjamem, da se bo kot nadškof sklonil k stiskanim, da bi jih okrepil v Ž/življenju. Verjamem, da smo (po zgledu Boga samega) k temu poklicani prav vsi. Verjamem, da se začenja v Cerkvi prebujati Novost, ki je odgovor na klic stiske našega časa – v to verjamem ne zaradi papeževih besed, pač pa zaradi simbolnih gest, s katerimi potrjuje/nakazuje to novost (npr. še vedno živi kot popotnik v zavetišču, da je v stiku z življenjem). Verjamem, da se bo tudi pri oblastnikih sveta kmalu zalomilo, da bi se prerodilo. Po volitvah sem od slovenske politične 'novosti' pričakoval simbolno gesto, s katero bi nakazali iskrenost hotenja približati se realnemu stanju tistih, ki živijo v revščini (npr. vsaj nekoliko bi si znižali dohodek in preobilne privilegije). Simbolne geste, ki je porok, da so sposobni uresničiti družbeni preporod, nisem dočakal ne pri levih niti desnih. Kako boš predrugačil druge/družbo, če nisi sposoben vsaj nakazati drugačnosti pri sebi. Kako naj imajo občutek do trdega življenja bogovi, ki uživajo v nebesih? Morali se bomo duhovno/moralno preroditi, da bomo dozoreli za samostojnost. Kako pomenljivo je praznik Jezusovega rojstva pred praznikom naše državne samostojnosti. – Božji zgled k našemu življenju! (Od)rešujoči Bog se je v Kristusu sklonil k trpečim. Se bodo/bomo tudi zemeljski bogovi? Prispevki v adventni številki Ognjišča nas vabijo tudi k temu.

Karel Gržan

* 20. december 1861, Ljubljana, † 4. december 1926

Od ljubljanskih uršulink na dunajsko akademijo

"Ivana Kobilca je morala streti prenekateri stereotip, da se je lahko uveljavila v po splošnem prepričanju povsem moškem poklicu," je ob njenem Avtoportretu v belem (ok. 1910) zapisal umetnostni zgodovinar Andrej Smrekar. Ta podoba izžareva njen bojeviti značaj; kroj njene obleke spominja na uniformo športnikov-mečevalcev. "Čeprav je brez floreta in skoraj nepogrešljive cigarete, je v njenem drobnem obrazu mogoče razbrati vso neustrašnost, odločnost in energičnost, ki jih je takšna življenjska pot zahtevala od slikarke." Rodila se je 21. decembra 1862 v Ljubljani, ki je bila takrat še "dolga vas". Njen oče Jakob je imel delavnico in trgovino z dežniki, mati Marija Škofič je bila doma iz Podbrezja. Ivana je osnovno in meščansko (srednjo dekliško) šolo obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani. Že zgodaj je čutila posebno veselje do slikarstva in sklenila je, da bo to njen življenjski poklic. Sklep je začela uresničevati že kot srednješolka v Ljubljani, ko je obiskovala risarske ure pri slikarki Idi Kunl. Ta "mala šola" ji je dala prve pojme o slikarstvu in smernice za naprej.

Po končani meščanski šoli je leta 1879 proti volji svojcev odšla študirat slikarstvo na Dunaj, kjer je dobro leto dni v galeriji tamkajšnje akademije kopirala stare mojstre portreta, tihožitja in značilnih prizorov iz vsakdanjega življenja, zvrsti, ki jih je kasneje največ gojila. Leta 1881 se je preselila v München, tiste čase mesto, ki je v svoje učilnice privabljalo trume mladih umetnikov iz vseh koncev Evrope. Tam se je pričelo njeno devetletno šolanje, sedem let pri slikarju portretov in žanra Aloisu Erdteltu. Med počitnicami je doma zbirala in risala kmečke starožitnosti.

Zakaj je prvič razstavljala v Ljubljani

Za münchensko šolo je bilo značilno ateljejsko slikarstvo s temnejšimi barvami. Dober portret je pomenil skrbno preslikano glavo in oprsje v smislu realizma, jasne obrise, natančno modeliranje obraza, ki kot svetla lisa izstopa iz temnega ozadja in gmote telesa. Barve so temačne, predvsem rjave, osvetljava je zmerna. Glavna dela Ivane Kobilce iz te dobe so: Glava starca, Kofetarica (Mamica kavopivka), Citrarica, Babičina skrinja. Poleg teh so nastali tudi številni oljni in pastelni portreti njenih ožjih sorodnikov in znancev ter mnoge študije. Sodelovala je na mnogih skupinskih razstavah po raznih evropskih mestih. Na počitnicah v domovini je precej slikala v naravi in na teh slikah je premagano temno šolsko slikanje. Primer take slike je Sestra Fani (1889), ki je bil prvikrat razstavljena še isto leto v Ljubljani. Sama je povedala: "V decembru 1889 sem priredila razstavo svojih del tudi v Ljubljani, to pa zato, ker so toliko govoričili, češ, toliko časa se je učila in učila, ne napravi pa ničesar. Razstava je bila v prvem nadstropju realke in njeni dohodki so bili namenjeni za dijaško kuhinjo. Vsa slikarska stojala iz Ljubljane smo takrat zvlekli na realko, da smo tistih 31 slik postavili nanje. Med drugim sem razstavila takrat tudi Mamico kavopivko, ki mi je bila vedno ena izmed najljubših slik. Portret moje sestre Fani v rožnati obleki pa rajnemu dobričini Jeranu ni hotel ugajati in prijel me je bil nekoliko v Danici zaradi naslikanih golih rok. Takrat so namreč precej moralizirali v umetnosti."

Srečanje s Parizom in odkritje svetlih barv

Na pomlad leta 1891 je Ivana Kobilca odšla v Pariz. "Srečanje s Parizom in francosko umetnostjo ji odpre oči - barve postanejo svetlejše in bolj žive, poteza s čopičem je krepkejša, barve nanaša v vidnih slojih brez glajenja, tudi sence imajo svojo barvo, sončni prebliski pa že tako in tako svetle slike prežarjajo s pravimi pomladnimi poudarki." Kasneje je dejala: "Na vso moč sem zasovražila črne glave, ki smo jih slikali v Monakovem (tako so nekdaj imenovali München)." Naša umetnica je torej spoznala tudi impresionistično slikarstvo, vendar pa ji njen temperament in tudi način razmišljanja ni dopuščal, da bi "skočila" iz svojega barvitega akademskega realizma. "Francoske" svetle barve sijejo iz njene znane slike Poletje, ki pa je nastala pred njenim odhodom v Pariz. V mladi ženi, ki se na vrtu igra s srčkanimi otroki, je Ivana Kobilca upodobila poletje življenja - zrelo ženskost. Po socialnem izvoru, načinu življenja, umetnostnih idealih in delu je bila izrazito meščanska umetnica. V svojih slikah ni načenjala globljih likovnih ali socialnih problemov. V letu 1892 je slikala v Barbizonu, shajališču navdušenih pristašev slikanja na prostem, v neposredni naravni svetlobi. Od tam je šla v Ljubljano, iz Ljubljane pa v Sarajevo, kjer je živela med letoma 1897 in 1905. Tam je med drugim slikala tudi za jezuitsko in za protestantsko cerkev. Leta 1896 je ilustrirala Pesmi Simona Jenka, z ilustracijami je sodelovala tudi v avstrijski enciklopediji. Leta 1903 je za prenovljeno dvorano ljubljanskega magistrata dokončala alegorično kompozicijo Slovenija se klanja Ljubljani. Leta 1914 se je za stalno naselila v Ljubljani in tam se je 4. decembra 1926 njeno življenje izteklo.

(obletnica meseca 12_2006)

LETA 1563 - ZAKLJUČEK TRIDENTINSKEGA KONCILA

Tridentinski koncil, ki je bil resen odgovor katoliške Cerkve na zahteve po prenovi, ki jih je postavljal protestantizem, je bil eden najpomembnejših v zgodovini. Bil pa je tudi najdaljši: začel se je 23. decembra 1545 v mestu Trident (Trento) na severu Italije, nekaj sej je bilo v Bologni, zaključil pa se je 4. decembra 1563 v Tridentu. Sklical ga je papež Pavel III., zaključil pa njegov tretji naslednik Pavel IV.

LETA 1755 ROJEN FRANC KAVČIČ

KLASICISTIČNI SLIKAR († 1828)

Doma je bil v Gorici, šolal se je na Dunaju, v Bologni in Rimu. Leta 1796 ga je beneška akademija imenovala za svojega člana. Od leta 1820 do smrti je bil, kot prvi Slovenec v zgodovini, direktor dunajske umetnostne akademije. Slikal v olju, najpogosteje mitološke in svetopisemske prizore (Salomonova sodba, kraljica Estera, sv. Bazilij, Beg v Egipt ... Kristus na križu); ohranilo se je približno dva tisoč njegovih risb.

LETA 1821 ROJEN FRANC KSAVER ZAJEC

SLIKAR in PRVI SLOVENSKI AKADEMSKI KIPAR († 1888)

Kmečkega sina iz Sovodnja v Poljanski dolini je v svet umetnosti uvajal podobar L. Čeferin v Idriji, nato pa je študiral kiparstvo na Dunaju in v Münchnu. Leta 1854 se je kot takrat edini akademsko šolani kipar naselil v Ljubljani. Mestni očetje so mu dovolili opravljati kiparski poklic, niso mu pa dali domovinske pravice. Ustvaril je pravo galerijo naših znamenitih mož. Med njegova najbolj znana dela spada marmornati kip Antona Martina Slomška v naravni velikosti v mariborski stolnici (1878).

LETA 1838 ROJEN IVAN TOMŠIČ

UČITELJ, PISATELJ IN VZGOJITELJ († 1894)

Rodil se je v Vinici v Beli krajini, kjer je njegov oče Bernard služboval kot učitelj. Ob podpori Janeza Bleiweisa se je šolal na učiteljišču v Ljubljani. Nekaj let je poučeval v Tržiču, nato pa do smrti na vadnici v Ljubljani. Njegovo pisateljsko in vzgojno delo je zelo obsežno. Pisati je začel pod vodstvom svojega očeta v reviji Vedež. Najpomembnejše pisateljsko in vzgojno delo Ivana Tomšiča je ustanovitev mladinskega lista Vrtec (1871), ki je bil dolgo edini slovenski list za mladino. Izhajal je do leta 1945, Tomšič ga je urejal 30 let.

LETA 1875 ROJEN RAINER MARIA RILKE

AVSTRIJSKI PESNIK († 1926)

Zaradi pritiska staršev je pesniško in umetniško nadarjen fant obiskoval vojaško šolo, toda deset let odraščanja z vojaščino je pustilo sledi in zaradi bolezni je začel študirati literaturo in umetnostno zgodovino. Pozneje se je v Munchnu prepisal na pravo, se zaljubil v Lou Salome, ki je bila v življenju nemočnemu Rainerju muza in skrbna mama ... Ko ga je Lou zapustila se je poročil s Claro Westhoff, imel z njo tudi hčerko, vendar ni bil človek, ki bi živel družinsko življenje. Srednje ustvarjalno življenje je preživel v Parizu, kjer so nastale tudi Nove pesmi, potem pa padel v ustvarjalno krizo, ki jo je prebrodil, ko je izdal Devinske elegije, ki so dobile ime po devinskem gradu, kjer je Rilke nekaj časa bival. Proti koncu življenja je kljub slabemu zdravju napisal številne pomembne pesmi, leta 1926 pa je umrl v sanatoriju Valmont pri Montreuxu. Spada med najpomembnejše lirike v nemškem prostoru. Napisal je mnoge pesmi, pripovedi, roman, ter spise o umetnosti in kulturi, kot tudi različne prevode iz literature in lirike, med drugim iz francoskega jezika. Zanimiva so njegova pisma, ki sestavljajo pomemben del njegovega literarnega ustvarjanja. Posveča se človeškim temeljnim doživetjem, ne samo opazovanju notranjega doživljanja, ampak tudi doživljanja stvari.

nekaj njegovih verzov, misli:

• Če se ti tvoj vsakdanjik zdi reven, ga nikar ne obtožuj; obtoži samega sebe, ker nisi dovolj močan, da bi priklical na dan njegovo bogastvo, kajti za Stvarnika ni ne uboštva in ne ubogih krajev.
  
• Nobena cesta ni dolga s prijateljem ob strani.
  
• Bolest in radost je življenje. Kako pa deli nevidna roka eno in drugo, zakaj nam odtehta zdaj toliko bridkosti, a sladkosti tako majhen drobec, kdo bo prodrl tem skrivnostim do dna, kdo se bo prerekal z večno močjo, ki deli in daje po svojem preudarku in svoji volji, ne po naših željah.
  
• Pesem ni občutek, temveč spoznanje.

LETA 1885 ROJEN ANTON SOVRE

JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC AVGUŠTINA († 1963)

"Vsa evropska kultura, ves način mišljenja in odnos do znanosti ima korenine v antičnih tleh. Odpravljati antiko iz našega kulturnega življenja se pravi žagati vejo, na kateri sedimo," je zapisal profesor Anton Sovre v uvodu knjige O pesništvu (Ljubljana 1963), ki je bila njegovo zadnje delo (izida ni dočakal). Socialistični šoli, ki si je zadala nalogo vzgajati 'novega človeka' (plitvo bitje brez korenin), antika ni dišala, zato sta bili iz slovenskih šol kmalu po vojni pometeni latinščina in grščina. 'Zaostala' Evropa je oba jezika ohranila, saj brez njiju ni mogoče razumeti strokovnih izrazov znanosti. Naša mlada država, ki se želi z Balkana vrniti v Evropo, v šole spet uvaja jezika antike (grščino in latinščino). Antika seveda ni samo poganska, saj sta grščina in latinščina jezik Svetega pisma in starokrščanskih pisateljev. Klasični filolog je mojstrsko prelil v slovenščino različna dela (drame, poezijo, zgodovinopisje) antičnih grških in latinskih avtorjev. Slovenskim bralcem je pripravil odličen prevod Izpovedi cerkvenega učitelja sv. Avguština. Po Sovretu se imenuje nagrada za prevajalske dosežke.

več:
ČUK, Silvester. Anton Sovre. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1993, leto 29, št. 5, str. 44-45

nekaj njegovih misli

• Oblikuj in izobražuj s svojim delom tudi druge in vplivaj nanje s tem, kar si sam.
  
• Slovenska beseda je kakor bister potok; vsaka tuja primes ga takoj skali; greznice vanj speljevati je greh.
  
• Vsa evropska kultura, ves način mišljenja in odnos do znanosti ima korenine v antičnih tleh. Odpravljati antiko iz našega kulturnega življenja se pravi žagati vejo, na kateri sedimo.

o njem:

• Sovretovo literarno obzorje je bilo izredno široko, njegova učenost je bila naravnost legendarna, njegova delovna energija pravi biološki čudež. (Kajetan Gantar)
  
• Slišalo se je kot pravljica: sedel je k delu, ko je Ljubljana odhajala spat. In snemal si je odejico s kolen, vstajal od dela in legal, ko je Ljubljana vstajala. To skozi deset let, dvajset, trideset. (Alojz Rebula)

LETA 1907 ROJEN EDVARD RAVNIKAR

ARHITEKT († 1993)

Iz rojstnega Novega mesta (1907) je po srednji šoli v Ljubljani na Dunaju v letih 1926–1930 študiral arhitekturo, diplomiral pa leta 1938 v Ljubljani kot Plečnikov učenec: po diplomi je krajši čas delal v Le Corbusierjevem ateljeju v Parizu. Kot eden najvidnejših predstavnikov Plečnikove ljubljanske arhitekturne šole se je začel uveljavljati že pred vojno (Moderna galerija). Po vojni je bil profesor za arhitekturo na tehnični fakulteti v Ljubljani. Njegovo delovanje obsega področje arhitekture, urbanizma in likovne kulture.

LETA 1912 ROJEN PAVLE ZABLATNIK

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC IN ETNOLOG († 1993)

Koroški duhovnik dr. Pavle Zablatnik je bil dolgoletni profesor več predmetov na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu, ustanovljeni leta 1957, in njen ravnatelj (1968-1978). Doktoriral je z disertacijo o duhovni kulturi koroških Slovencev. Na celovški univerzi je predaval slovensko narodopisje in slovensko literaturo. Dragoceni sta njegovi narodopisni knjigi Od zibelke do groba (1982) in Čar letnih časov (1984).Leta 1990 je bil izvoljen tudi za predsednika Celovške Mohorjeve družbe.

LETA 1926 UMRLA IVANA KOBILCA

SLIKARKA (* 1861)

"Ko sem bila kakih šestnajst let stara, me je oče vzel s seboj na Dunaj, kjer sva obiskala več galerij in slikarskih razstav in takrat sem trdno sklenila, da postanem slikarka," v svojih Spominih, ki jih je po njenem pripovedovanju zapisala pripoveduje Ivana Kobilca, najpomembnejša slovenska slikarka, ki je svoj mladostni sklep začela uresničevati, ko ji je bilo osemnajst let. To je bilo v času, ko je bila likovna umetnost "rezervirana" za moške. Odločna Ivana se ni ozirala na te predsodke in je uspela. Pripadala je generaciji slovenskih realistov, ki so najpomembnejša dela ustvarili v osemdesetih letih 19. stoletja. V tem času je bila med njimi najuspešnejša, saj je razstavljala v številnih mestih, tudi v Berlinu, Pragi, Budimpešti.

več:
S. Čuk, Ivana Kobilca: Obletnica meseca, v: Ognjišče, 12 (2006), 38-39.

o njej:

• Ivana Kobilca je morala streti prenekateri stereotip, da se je lahko uveljavila v po splošnem prepričanju povsem moškem poklicu. Njen Avtoportret izžareva njen bojeviti značaj; kroj njene obleke spominja na uniformo športnikov-mečevalcev. Čeprav je brez floreta in skoraj nepogrešljive cigarete, je v njenem drobnem obrazu mogoče razbrati vso neustrašnost, odločnost in energičnost, ki jih je takšna življenjska pot zahtevala od slikarke. (Andrej Smrekar)

LETA 1934 ROJEN MATJAŽ KLOPČIČ

FILMSKI REŽISER, SCENARIST IN PEDAGOG († 2007)

V gimnazijskih letih je treniral sabljanje v klubu Ilirija pri Rudolfu Cvetku in kot inštruktor učil Staneta Severja bojevanja z sabljo v filmu Jara gospoda. Takrat se je spoznal s filmom in se navdušil zanj. Ministrstvo mu je omogočilo študij v Parizu, kjer je tudi sodeloval pri snemanju nekaterih filmov. Po vrnitvi domov je najprej snemal kratke in reklamne filme, kasneje pa se je lotil pravih (celovečernih) filmov. Posnel je enajst celovečernih filmov in več televizijskih dram, za katere je prejel številna priznanja: dve zlati areni v Pulju, leta 1973 in leta 1975. Leta 2000 pa je prejel še Badjurovo nagrado za življenjsko delo na področju kinematografije. Med njegove najuspešnejše filme spada gotovo Cvetje v jeseni (1973). Še nekaj drugih naslovov: Vdovstvo Karoline Žašler, Na papirnatih avionih, Strah, Dediščina ... Med televizijskimi pa Nori malar, in njegov zadnji - Ljubljana je ljubljena. Bil je tudi redni profesor filmske režije na ljubljanski AGRFT.

LETA 1944 UBIT FRANČEK ŠTABUC

ŠTUDENT, BOGOSLOVEC, PESNIK IN PISATELJ (* 1919)

Iz Bratonečic pri sv. Tomažu pri Ormožu, klasično gimnazijo končal v Mariboru, študiral pravo, kasneje bogoslovje, ob prihodu Nemcev se ni takoj umaknil v Ljubljano, zato je bil zaprt, obsojen na smrt in izpuščen. Ko ga je gestapo leta 1943 ponovno aretiral, je pobegnil, imel stike s partizani, ker pa se je hotel vojni izogniti in se je skril v bunkerju, so to partizani ocenili kot sodelovanje z belogardisti, zato so ga ustrelili. Njegovo literarno delo je ocenil Franc Pibernik v knjigi Jutro pozabljenih.

nekaj njegovih verzov:

• Žarela zvezda je nekoč v temini / edino k njej obračal sem poglede, / bile so slike druge mračne, blede, / ne vem, odkod prišla je v vsej milini. // Tedaj je nada srce napolnila, / oko želelo je na cvetne trate, / v življenje novo, najti žarke zlate, / in njena bi svetloba me vodila. // Dajal sem vse ji, nudil ji darilo, /obenem dušo ji v posest zapisal, / razkošja raznovrstnega obilo. // Igraje bi hodila med viharji, / široke ceste sem za pot zarisal / in v sreči, s smehom šla bi k novi zarji.

LETA 1970 UMRL ANTE TRSTENJAK

SLIKAR IN GRAFIK (* 1894)

Po šoli za umetno obrt v Gradcu in na Dunaju je študij slikarstva začel v Zagrebu, diplomiral pa je leta 1923 v Pragi. Strokovno se je izpopolnjeval v Italiji in v Parizu. Leta 1928 je obiskal Lužice, srbski ‘otok’ v Nemčiji, in začel ustvarjati dela z lužiškosrbsko folklorno tematiko. Dalj časa je živel in deloval v Pragi, od leta 1950 do smrti pa v Mariboru. Trstenjak sodi med najboljše slovenske akvareliste v času med obema vojnama, doživeti so zlasti njegovi motivi iz rodnih Slovenskih goric.

LETA 2000 UMRL NIKO KOŠIR

PISATELJ, ESEJIST, PREVAJALEC IN LITERARNI ZGODOVINAR (* 1919)

Najprej je hodil pet let v Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu, končal pa v Ljubljani, kjer je na Filozofski fakulteti diplomiral iz romanistike. Po vojni je bil nekaj časa časnikar, od leta 1952 do 1955 je poučeval na gimnaziji v Stični, kar je najraje počel. Dvajset let (1955–1975) je predaval italijansko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vseskozi se je posvečal prevajanju. Bil je eden prvih prevajalcev španske književnosti pri nas. Za prevod Don Kihota je leta 1973 prejel Sovretovo nagrado.

iskalec in zbiralec Marko Čuk