* 4. februar 1919, Modrejce; umrl 27. november 2010, Vipava (pokopan na Marijinem Celju v Ligu)

Osem mesecev sem čakal na smrtno kazen

V začetku februarja se na Slovenskem precej govori o kulturi. Najbrž pa se premalo zavedamo, da so jo ohranjali mnogi ljudje, ki so se zanjo žrtvovali iz ljubezni do naroda, pa njihovo delo, tudi zaradi krivičnosti komunističnega režima ni bilo priznano. Mnogi med njimi so bili duhovniki. Te z veliko vnemo odkriva današnjim rodovom Jožko Kragelj, ki pravzaprav spada mednje, saj je tudi sam napisal že več knjig. Njegova neuničljiva volja je toliko bolj vredna občudovanja, ker ga je povojni režim obsodil na smrt in je skoraj deset let preživel v zaporih.

- Znan ste kot duhovnik, ki je prvi v Sloveniji opisal svoja doživetja v zaporu. Vaše literarno ustvarjanje se je začelo že prej, čeprav zaradi fašizma niste obiskovali slovenske šole.

Imel sem srečo, ker sem obiskoval škofijsko gimnazijo. To je bila to privatna šola, zato smo se slovenščino učili kot tujega jezika. Sicer pa sem samo prvi razred osnovne šole naredil v slovenskem jeziku. Ko smo prišli v drugi razred, smo tam dobili italijansko učiteljico, ki ni znala niti ene slovenske besedice, mi pa niti ene italijanske. Druga sreča je bila, da je bil v slovenskem jeziku verouk. Kajti primorski duhovniki so skupaj z nadškofom Sedejem sklenili, da ne gredo v šole. Tam bi morali učiti v italijanskem jeziku. Čeprav jim je bilo za to obljubljeno lepo plačilo, so raje učili verouk v cerkvah. Te so postale učilnice slovenskega jezika. Spominjam se našega župnika Jožeta Abrama, kako je na koncu popoldanskih večernic imel spraševanje. Tako smo za njim npr. ponavljali: Zadnjič sem bil pri spovedi pred enim tednom, pred dvema tednoma, pred tremi tedni.... Danes vem, da nas je s tem učil tudi sklanjatve. Eno leto je poleti priredil tekmovanje v verouku, v slovenščini, seveda. Najboljšim je dal tudi nagrade.

- In kdaj ste začeli objavljati?

Najprej sem napisal in v Goriški pratiki objavil članek Šege in navade na Tolminskem. Pobudo za to je dal profesor Bednaržik in (skoraj) naš sošolec Milko Ukmar (Matičetov) Zbiral je narodno blago in tudi nas navduševal za to. Takrat sem bil še gimnazijec. Drugo pravljico z naslovom Paljčnik sem napisal za Vrtec, ki je izhajal v Ljubljani. Ob kongresu Kristusa kralja, leta 1939 sem obiskal Ljubljano. Povezal sem se z Jožo Lovrenčičem, urednikom Mentorja. Tudi njemu sem poslal črtico Iskra veselja. V njej opisujem, kako sem po maturi naučil otroke slovenske igrice. Karabinerji so me zato poklicali. Ker so takrat Italijani zasedli Slovenijo, se je ni upal objaviti. Izšla je pozneje.

- Za Slovence je bilo pod italijanskim fašizmom težko. Zato so primorski ljudje videli v Jugoslaviji odrešiteljico, v partizanih pa bojevnike za osvoboditev izpod tujega jarma. Kdaj ste vi prvič zaslutili, da ni vse tako čisto.

Ker je bilo na Primorskem zatirano vse, kar je bilo slovenskega, smo upali, da bo takratna Jugoslavija prišla na pomoč. Od tam so na skrit način prihajale knjige in revije in so jih potem razni zaupniki delili ljudem. Ko pa je leta 1941 Italija zasedla Ljubljano, smo bili zelo razočarani, ker smo v tem videli grožnjo, da bodo še tam začeli s potujčevanjem. Ko smo slišali o prvih partizanih, takrat smo jih imenovali četniki, smo bili vsi navdušeni. V njih smo videli bojevnike za svobodo. Kmalu pa so začele prihajati novice, ki so govorile o tem, da izginjajo zavedni Slovenci. Tako so v Dornberku junija 1943 odpeljali Iva Brica, očeta sedmih otrok in ga vpričo dveh otrok ubili, pozneje pa očrnili za izdajalca, čeprav so ga imeli Italijani dvakrat v internaciji. Še bolj pa me je prizadelo, ko so partizani v Cerknem februarja 1944 ubili rojaka in sošolca Ludvika Slugo in prijatelja Lada Piščanca. Oba sta bila duhovnika. To je pripomoglo, da smo za partizanskim gibanjem zaslutili nekaj drugega.

- Med vojno ste bili župnik na Livku. Tam ste se srečali tudi s partizani. Ste se z njimi razumeli?

Od začetka je bilo lepo razumevanje. Skupini, ki se je skrivala v Matajurju, sem posodil pisalni stroj, ki so mi ga pošteno vrnili. Po kapitulaciji Italije sem začel s slovensko šolo. Z mežnarjem sva šla peš v Tolmin in v nahrbtnikih prinesla slovenske učbenike. Otroke sem želel naučiti brati in računati po slovensko, da bi ob koncu vojne imeli dobro podlago za šolanje. In ker v šoli ni bilo politike, sta prišla k meni »tovarišica" in »tovariš". Slednji je bil iz moje župnije in je do zadnjega dneva Italije bil fašist. Prinesla sta mi odlok, da ne smem imeti več šole, ker nimam v njej zastave z zvezdo in ne Titove slike. Ob tem mi je postalo jasno, kam vse to gre.

- Decembra leta 1948 so vas zaprli. Česa so vas obtožili? Kaj je bilo, po vašem, v ozadju preganjanj?

Leta 1944 je v Tolminu in Kobaridu nastalo domobranstvo. Tam je bil tudi moj brat, ki pa ni šel v nobeno akcijo, ker je imel prestreljene prste. Delal je v skladišču. Jasno je, da sem ob obisku Kobarida šel tudi k njemu. To je bilo dovolj za obtožbo, da imam zveze z domobranci. Ko se je bližala priključitev Primorske, so se mnogi duhovniki umaknili v Gorico (Italija). Ko so me 30. decembra 1948 pobrali na cesti in nato zasliševali od desete zvečer do devete zjutraj, se je neprestano ponavljalo vprašanje: Zakaj sem jaz, najmlajši ostal in se nisem umaknil v Gorico. Prepričani so bili, da zato, ker je nastala meja in da bom imel zveze z goriškim nadškofom Margottijem in Vatikanom. To vprašanje se je ponavljalo tudi na tolminskem procesu, na katerem so obsodili še druge duhovnike.

- Ste bili kaj povezani s tem procesom?

Že dobri dve leti sem bil v zaporu v Novem mestu, od koder smo hodili delat v kamnolom. Nekega dne nas poberejo in odpeljejo v Ljubljano, mene naravnost na UDBO. Prvo vprašanje je bilo: Poznate Klinkona, Kobala, Marca, Zadnika, Hlada? Takoj sem razumel, da so te duhovnike zaprli. Najbolj jih je zanimalo, če poznam Šturma? Najprej sem mislil, da gre za nekega zdravnika z Livka. Pa so hoteli vedeti za drugega, za onega v Kobaridu. Poznal sem ga, ker sem ga videval med študijem v Gorici in ker sem ga kot organista v Kobaridu nekajkrat obiskal in sva se pogovarjala o cerkveni glasbi. Predvsem jih je zanimalo, kakšne zveze sva imela. Mož je bil poročen in je imel družino. Razumem, da se je moral rešiti, zato predvidevam, da so mu rekli, naj izjavi, da je meni dajal obveščevalne podatke o stanju vojaščine v Kobaridu in sem jaz to pošiljal čez mejo. Toliko časa so me držali v zaporu, da je prišlo celo do soočenja. Takrat je Šturm rekel, da se spominja, da mi je dal vsaj dve taki pismi. Jaz sem odgovoril: »Glejte, bil sem obsojen na smrt in toliko časa v smrtni celici in toliko časa sem že na delu, da sem veliko pozabil. Če pa on ve, da je bilo tako..." Pristal sem na to, da bi ga pustili pri miru. Peljali so me na tolminski proces, da sem bil tam kakor priča, da mi je dajal sporočila. V primeru, da tega ne priznam, so mi grozili, da me bodo obtožili kot prvoobtoženega na procesu in da mi drugič smrtna obsodba ne uide. Čeprav so bile vse obtožbe izmišljene, je duhovnik Kobal dobil osemnajst, Hlad šestnajst, Marc pa deset let zapora.

- Proces proti vam je bil na predvečer praznika sv. Petra in Pavla.

Nalašč so izbirali take dneve. Aretirali so me tik pred novim letom, pred prazniki, da so ostali ljudje brez duhovnika.

- Na procesu, če ga smemo tako imenovati, so vas obsodili na smrt. Pozneje so vas kazen znižali, a vam tega dolgo niso povedali.

Osem mesecev po pomilostitvi mi niso povedali, da smrtna obsodba ne velja več! Tako sem bil v tem času v smrtni celici včasih z več ali manj sojetniki. Videl sem, kako so nekatere vodili v smrt... Vrh tega pa je pršel k meni prvi zasliševalec in me vprašal, kako je. Odgovoril sem mu, če si lahko predstavlja, kako je v smrtni celici. Potem vzame iz žepa papir in reče: »Bo kmalu bolje. Tu imate potrdilo, da je vrhovno sodišče potrdilo vašo smrtno obsodbo. Imate možnost, da naredite prošnjo za pomilostitev na prezidij v Beograd. Ampak, Kragelj, saj ni upanja. Primorske ne boste več videli! Zdravo." Ko sem prišel v celico, so jetniki planili name z vprašanji. Ko sem jim povedal, so rekli: »Sadist! Kaj je imel od tega, da ti je to povedal!" Pa je že dobro vedel, da sem pomiloščen. Po osmih mesecih so mi povedali, da so kazen zmanjšali na dvajset let prisilnega dela. Potem so jo znižali na petnajst. In polovico od teh sem »odslužil".

- Režim v zaporih ni bil vedno enak. Se je od skrajno trdega v začetku veliko spremenil?

Ko so prišli obsojenci s tolminskega procesa, smo rekli, da so prišli že v hotel. Naj povem samo en primer v začetku: poleti nas je bilo v celici, ki je bila za enega, sedem. Tako imenovana slamnjača je bila samo ena. Ta je bila bolj prah kot slama. Bolh je bilo toliko, da sem jih vsak dan pobil nad 300, ponoči vse polno stenic ...

- Kako je bilo z opravljanjem duhovniškega poklica (brevir, maševanje)? Nekaj let ste bili duhovniki skupaj. Gradili ste bloke.

Dokler sem bil v samici, nisem imel nič. Za izobraženca je najhujše, da mu vzamejo knjigo. Vzeli so mi brevir, nisem dobival časopisov, knjig, nisem imel nobenega stika z domom... Ko so me po 14 mesecih prvič peljali na kopanje in prvič na sprehod, sem v kopalnici dobil kos časopisa, ga skril pod srajco in ga nato v celici prebral od prve do zadnje črke. Bil sem lačen besede. Spomnil sem se Dostojevskega. Vračal se je iz zapora in je na neki železniški postaji dobil kos revije in je bral in bral, dokler je sveča gorela. Po enem letu so mi dali brevir.

Potem sem šel na Žale. Taborišče je bilo v bližini današnjega rehabilitacijskega zavoda Soča. Imelo je dva stolpa, stražarje... Podobno je bilo nacističnim koncentracijskim taboriščem. Tam so nas stražili, na gradbišču pa ne. Rekli so: »Naučili bomo farje delati!" Mi pa smo bili srečni, da smo lahko šli ven. Večinoma smo bili kmečki fantje, vajeni dela. V eni baraki nas je bilo nad šestdeset. Spali smo na pogradih v treh nadstropjih. Tam smo se znašli primorski, štajerski, ljubljanski duhovniki, redovniki... Dovolili so, da je ob nedeljah eden maševal. Drugi smo bili pri maši. Morali smo vstajati eno uro pred drugimi, da jih ne bi »pohujševali".

- So na duhovnike močno pritiskali, da bi dali kakšno izjavo proti škofu, papežu, da bi ovajali svoje brate v duhovništvu?

Velikokrat so pritiskali na duhovnike, da bi obsodili škofa Rožmana. Če je bil zanje kdo manj zanesljiv, so ga odstranili. Tako so poznejšega škofa Leniča večkrat odpeljali proč. Takoj smo vedeli, da je prišel kakšen zasliševalec. Neprestano smo bili pod pritiskom.

- Omenili ste škofa Leniča. Je bil z vami tudi nadškof Pogačnik?

Pogačnik je bil zaprt, a izoliran na Miklošičevi. Je pa enkrat prišel med nas. Z nami pa je bival Lenič. Napisal je uvod v knjigo moje Moje celice. Ker je bil sam zaprt, je doživljal podobne stvari, zato je potrdil to, kar sem napisal.

- Se je Vam ali drugim zaprtim duhovnikom naša država opravičila, poravnala škodo ali razglasila, da ste bili nedolžni?

Šele ko je nastala nova država so si nekateri poiskali odvetnika, da je izbrskal dokumente. Seveda so ga morali plačati. Tako so dobili oprostilno sodbo in nekaj odškodnine. Več duhovnikov pa je prej umrlo, kot so se lahko sploh pritožili. Imam občutek, da čakajo, da bomo vsi pomrli.... Nobenemu duhovniku niso sami nič povrnili. Tudi meni ne. Nasprotno, ko sem delal prošnjo za pokojnino, so poslali potrdilo moje smrtne obsodbe. Potem so mi črtali sedem let delovne dobe, za katere sem plačeval. Odbili so mi še dve leti in pol. Tako sem zgubil skoraj deset let... Sedaj sem dobil odvetnika, ki je svojemu tudi na smrt obsojenemu očetu izbojeval oprostilno sodbo, da bi isto naredil še meni.

- V knjigi Moje celice opisujete, da ste se enkrat srečali s svojim nekdanjim sodnikom. Ste se srečali s svojimi zasliševalci? Je kod od njih danes kakšna znana osebnost? Vas je kdo tepel ali mučil?

Kot sem iskreno napisal, me fizično ni nihče mučil. So me pa moralno. Bila so izredno huda poniževanja človeka. In to zna izredno boleti. Med znanimi ljudmi je gotovo Zdenko Roter. On me je zasliševal, a ni poniževal, z menoj je bil korekten. Že iz takratnih zasliševanj sem videl, da se ukvarja s cerkvenimi zadevami. Bil sem popolnoma brez informacij in on mi je povedal, da je umrl nadškof Margotti. Poznal je Zakonik cerkvenega prava... Pozneje sem videl, da se še ukvarja s pojavom Cerkve in tudi danes slišim, da ima še vedno odločilno besedo, ko gre za cerkvene stvari. Srečal sem samo omenjenega sodnika in nekega miličnika, ki se je opravičeval, če smo bili kdaj jezni nanj. Po pravici sem mu odgovoril, da smo bili nanj najbolj jezni, ker je namerno iskal napake in nagajal.

- Presenečen sem bil, ko sem prebral, da ste del zapiskov naredili že v zaporu. Kako ste jih pretihotapili ven?

To je sicer napisal Klemenčič v uvodu v knjigo. Vendar zapiskov nisem delal. Beležil sem si samo številke celic. Potem sem se dobro spomnil, kaj se je tam dogajalo. Listek s številkami sem pozneje, ko smo smeli imeti knjige, skril v hrbet nekega slovarja.

- Nekaj problemov je nastalo, ko ste želeli objaviti svoje zaporniške spomine. Kolikor vem, so jih ljudje navdušeno sprejeli? Vam je kdo grozil?

Z nobene strani ni bilo nobenega grozilnega pisma. Tudi ni tega nihče grajal. Prejel pa sem veliko pisem, ki sem jih objavil v knjigi Od postaje do postaje. Ljudje so čutili olajšanje, da se je vendar nekdo lotil pisanja o vsem tem.

- V svojih knjigah pokažete precej zanimanja za književnost. Precej pisateljev ste poznali.

Najprej sem jih spoznaval v šoli. Mene je posebej prevzel Ivan Pregelj. Najbrž kot rojak. Kajti stvari, ki jih opisuje, so mi bile znane. V liceju so nas spodbujali, da bi pripravili tudi kakšno predavanje. Izbral sem si Meška in njegov roman Na poljani. Ko je bil v Ljubljani kongres Kristusa kralja, sem obiskal Preglja pa tudi druge, mlajše pisatelje. Bevka pa sem poznal že iz Gorice. Obiskal sem ga ravno ko je pisal Kaplana Martina Čedrmaca. Zaupal mi je, da mu je bilo najtežje napisati tisto poglavje, ko gre Čedrmac k škofu.

- Tudi vi se zanimate za Beneško Slovenijo. Napisali ste knjigo o Trinku in več let ste urejali Trinkov koledar... Kako se je začelo to vaše zanimanje?

Po maturi sva s sošolcem potovala v Beneško Slovenijo. Peš. Obredla sva skoraj vse slovenske vasice. Takrat sem spoznal mnoge Čedrmace. Občudoval sem jih, da so takrat, ko je bilo že vse prepovedano, na skrivaj ohranjali v cerkvi slovenščino. Takrat sem se prvič srečal s Trinkom. Pozneje sem ga še sam obiskal v Vidmu. Takrat mi je poklonil knjigo Zgodovina Jugoslavije. V njej je italijanskim bralcem predstavil politično, umetnostno in zlasti literarni zgodovino Jugoslavije.

- Oblast vam je nagajala še dolgo po zaporu.

Kdor je bil zaprt, je bil zaznamovan. Na Ligu (Marijino Celje), so me mladi prosili, da bi jih naučil kakšno igro. Lotili smo se, a je prišla prepoved: »Ne sme, ker je bil zaprt!". V Novi Gorici naj bi imel predavanje o Trinku. Na dan predavanja je prišel človek, ki me je povabil, in rekel: »Čez plakat za predavanje sem moral dati pas: »Predavanje odpovedano", ko so videli, kdo bo predaval. Pa še dogodek iz leta 1987. V Batujah smo postavljali ploščo Lojzetu Bratužu. Ko so zvedeli, da naj bi nastopal z mladinskim zborom, je organizator moral nesti na občino program pesmi! Sprva so sploh rekli, da ne smem niti nastopati. Ta mož pa je vztrajal, naj povedo, zakaj ne bi smel.

- Veliko raziskujete in pišete o primorski polpreteklosti, zlasti o duhovnikih pod fašizmom. Se Vam ne zdi, da je v naši zgodovini to obdobje zanemarjeno, ker ni v interesu uradne zgodovine, da bi pokazala na neprecenljivo delo duhovnikov?

V povojni dobi se je prikazovalo, da se je zgodovina Slovencev začela leta 1941. Odpisani so bili tigrovci, ki so se prvi borili proti fašizmu, odpisani duhovniki, ki so ogromno storili za slovenstvo.... Sedaj so se ovedli, da je bilo tako ravnanje napačno.

- Kmalu (4. februarja) boste praznovali 80 let, pa ste še vedno tako dejavni. Pred leti je pri Ognjišču izšla vaša knjiga o Ivanu Trinku, pred kratkim pa o skladatelju Vinku Vodopivcu. Od kje taka želja po dejavnosti, po pisanju?

Ko proučujem življenje velikih mož, ga opisujem in vidim, kaj vse so ti ljudje naredili, mi to daje moč in spodbudo za pisanje. Pa niso delali iz koristoljubja, za denar, ampak iz ljubezni do naroda. Tako držo še vedno opažam v zamejstvu, močno pa jo pogrešam pri nas. Zato manjka pri nas narodna zavest in pripravljenost za žrtvovanje.

- Svoje življenje ste opisali v treh knjigah. Ko so kot podlistek izhajale Moje celice, so nekateri nasprotovali. Vi pa ste jim odgovarjali: »Ali naj ostane vse pozabljeno? Ali ni to del zgodovine slovenske Cerkve? To ne sme iti v pozabo!" Sicer danes mnogi pravijo: Pozabimo preteklost!

Če bi se tega držali, potem lahko odpišemo od Trubarja naprej vse pisatelje in vse druge, ki so kaj naredili za narod. Mi lahko gradimo na tem, kar so drugi ustvarjali. Gradiš lahko samo na podlago. Če te ni, se vse zruši.

- Vedno ste bili tudi dušnopastirsko dejavni, zlasti kot ljudski misijonar, o čemur pišete v svoji novi knjigi Od postaje do postaje.

Ni moja zasluga, da znam pisati in nastopati. Bogu moram biti hvaležen za ta dar. Morda je moja zasluga v tem, da sem v gimnazijskih letih bral tako, kakor je priporočal slovničar Anton Breznik: »Beri s svinčnikom v roki." Bral sem in si izpisoval lepe izraze. Zato nisem nikoli imel težave pri govorih. Beseda mi je tekla. Ko danes poslušam razne govornike, kako mencajo, me boli. Kdor hoče nastopati pred ljudmi, mora imeti bogat besedni zaklad. Ta pa ne pride sam od sebe. Vabili so me na vse strani, bodisi za predavanja, bodisi za misijone. Nikoli nisem niti sanjal, da bom šel čez lužo in govoril našim ljudem v Severni Ameriki in Argentini. Vesel sem, da sem lahko srečal te ljudi. Tudi oni so bili veseli, da so me srečali, ker so brali moje knjige. Poznali so, kaj vse sem »prestal in da sem obstal".

- Menda je vaš skriti vzornik Jože Abram, prevajalec, trentarski župnik in planinec, nekakšen »primorski Aljaž", ki vas je tudi napotil v šole.

Abram se je na pobudo Janeza Evangelista Kreka naučil ukrajinščine. Pred devetdesetimi leti je prevajal največjega pesnika Ševčenka. Ukrajinci ga izredno cenijo. Pred leti je prišel iz Kijeva profesor Vilj Grimič. Iskal je kraj Abramovega rojstva, a je v Štanjelu dobil le podrtijo hiše. Iskal je naprej. Na Mostu na Soči, kjer je bil Abram dolgo župnik, so mu povedali, da neki duhovnik Kragelj zbira Abramove rokopise. Prišel je k meni. Ko je zagledal rokopise, je rekel pisatelju Ingoliču, ki ga je pripeljal: »Lahko greš. Jaz ostanem tukaj." Celo noč jih je prebiral. Tako nam tujci odkrivajo naše može.

- V Ukrajini menijo, da je najboljši prevajalec iz ukrajinščine.

Strokovne študije o velikem pesniku Ševčenku govorijo o najbolj zvestem, najboljšem prevajalcu. Vilj Grimič se ne more začuditi, kako se je v uvodu knjige Kobzar (Izbrane pesmi T. Ševčenka), kjer je Abram napisal zgodovino Ukrajine in življenjepis Ševčenka, ta katoliški duhovnik tako poglobil in vživel v Ukrajino, ko je ni nikdar videl. Upam, da bom o Abramu, tudi velikem planincu in prijatelju Julisa Kugyja, napisal knjigo.

gost meseca 02_1999

pogovarjal se je Božo Rustja

LETA 8 UMRL HORACIJ

STARORIMSKI PESNIK S POLNIM IMENOM QUINTUS HORATIUS FLACCUS (* 65 pr Kr..)

Rodil se je osvobojenemu sužnju v Venusii, v južni Italiji. Med študijem v Atenah se je pridružil Brutovi vojski, po njenem porazu pri Filipih pa se je vrnil v Rim, kjer je služil kot uradnik. Eden od ljubljencev cesarja Avgusta. A rajši kot fine pojedine v Rimu je hvalil preprosto hrano: domačega piščanca, pečenega kozlička, slanino, solato z vrta in sadje iz sadovnjaka...

nekaj njegovih misli:

• Izgovorjena beseda se ne vrne.
  
• Sladko in častno je umreti za domovino! Še slajše pa zanjo živeti.
  
• Zdrava pamet, to je načelo in izvor dobrega pisanja.
  
• Izkoristi dan, čim manj zaupaj jutrišnjemu.
  
• Vrlina staršev je bogata dota.
  
• Nič ni bolj nespametnega kot nositi drva v gozd.
  
• Zavedaj se, da je vsak dan lahko tvoj zadnji.

LETA 1853 ROJEN ANTON BARTEL

PISATELJ IN LEKSIKOGRAF IN PRIPOVEDNIK († 1938)

Rodil se je v Mirni Peči, po končani gimnaziji v Novem mestu je filologijo študiral na Dunaju. Kot profesor je učil na gimnaziji v Trstu, potem v Celovcu (do leta 1909). Poučeval je latinščino in grščino pa tudi slovenščino in dijakom vlival ljubezen do domačega jezika. Lotil se je tudi pisanja, napisal je zgodovinsko povest Pomladanski vetrovi, o dogodkih iz Napoleonove dobe. Z veliko vnemo se je lotil pregledovanja Janežičevega nemško–slovenskega slovarja in oskrbel tretjo izdajo za tisk (1889). Bil je eden najožjih sodelavcev Maksa Pleteršnika, (1894-95), ko je le-ta pripravljal svoj veliki slovar.

LETA 1865 ROJEN JANEZ EVANGELIST KREK

POLITIK, SOCIOLOG, PISATELJ, TEOLOG, PUBLICIST IN ČASNIKAR († 1917)

Dr. Janez Evangelist Krek - bogoslovni profesor, pisatelj in publicist, državni in deželni poslanec, voditelj krščanskega socialnega gibanja na Slovenskem, ustanovitelj zadrug za podporo zadolženega kmečkega prebivalstva in borec za novo državo južnih Slovanov. Njegov učenec in prijatelj Ivan Dolenec, urednik Krekovih Izbranih spisov, je ob stoletnici rojstva tega izrednega moža zapisal: "Vse Krekovo življenje, vsi njegovi veliki uspehi so razložljivi iz njegove žive vere, ki je vesela in preprosta kakor otrokova... 'Uspeh vsega našega dela je odvisen od božjega blagoslova, ki ga moramo zaslužiti in ohraniti z dobrimi deli,' je rad ponavljal." "Tako kot knjige mi, ljudi je brati znal," je o Janezu Evangelistu Kreku, duhovniku, ki je delal za deset ljudi, zapisal pesnik Oton Župančič.

več:
S. ČUK,. dr. Janez Evangelist Krek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1997), 28-29.
S. ČUK, Janez Evangelist Krek: Priloga, v: Ognjišče 10 (2017), 58-65.

nekaj njegovih misli:

• Če moremo koga meriti, koliko je kristjana, potem ga moremo meriti po tem, koliko zna odpuščati; to pa merimo po tem, koliko zna trpeti in potrpeti.
  
• Človek išče značaja, išče vzora, ki bi se ga oprijel in po njem uravnaval svoje življenje; išče opore, ki bi se nanjo mogel nasloniti v težavnem boju življenja.
  
• Samo en značaj ti sije brez pege, vzvišen, veličasten, a vendar tako ljubek, tako domač. Tak značaj najdeš v osebi Jezusa.
  
• Ljudje smo betežni in slabi. / Močni pa smo v veri v Boga, / zaupanje Vanj nas krepča, / molitev poguma nam da.
  
• Prav gotovo je dolžnost vsakega moža kristjana, da se ne boji nikogar razen Boga in božje zapovedi in da nima nikakega strahu pred človeško gosposko, če velja braniti pravico in zakon božji.
  
• Vsak, ki zasluži človeško ime, nosi v svojih prsih spoštovanje do tiste, ki ga je v bolečinah rodila in v neštetih skrbeh vzgajala. V licu svoje matere bere pomen in dostojanstvo ženske osebnosti.
  
• Kdor ni osebno svoboden, ostane duševno top, nravno propal; tak človek izgubi zavest o vrednosti človekovi.
  
• In ko je druge ni rešitve, / rešile me materine bodo molitve.
  več:
  

LETA 1893 ROJEN ANDREJ ČEBOKLI

PISATELJ († 1923)

Svojo življenjsko pot je začel v Kredu pri Kobaridu, kjer je hodil v osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval v Gorici kot gojenec malega semenišča do višje gimnazije, ko je stanoval zasebno. Namesto na študij prava v Gradcu je moral na fronto, kar ga je zaznamovalo dušno in telesno. Po vojni se je vpisal na študij slavistike in romanistike na ljubljanski univerzi, a je za posledicami vojne leta 1923 umrl. Pesmi je začel pisati že kot gimnazijec, obsežnejša in pomembnejša je njegova kratka proza, objavljena v raznih revijah.

LETA 1898 ROJEN ERNEST ADAMIČ

FILMSKI REŽISER, SCENARIST IN PUBLICIST († 1977)

Po končanem ljubljanskem učiteljišču je poučeval najprej na Dolenjskem, kasneje v Zasavju. V tem proletarskem okolju je začel pisati krajše feljtone in kasneje povesti. Deloval je tudi kot režiser, scenarije je pisal sam, tudi glasbeno je bil dejaven. Pred drugo svetovno vojno je pisal radijske igre (več kot 50 jih je napisal). Med vojno je izgubil službo in se po vojni začel ukvarjati s filmom. Po nekaj uspešnih poskusih na razpisih (Njegov prvi izpit) je postal režiser dokumentarnega filma. Nagrajen je bil njegov dokumentarec Med zagorskimi rudarji. Realiziral je več kot 80 kratkih filmov, na televiziji Ljubljana pa je v letih 1965/69 oblikoval serijo Portreti; v kateri je predstavil številne pomembne Slovence (Plečnik, Pirc, Seliškar, Jakac, Napotnik...), posnel je tudi film o Simonu Gregorčiču (1966).

LETA 1908 ROJEN JOŽE GREGORIČ

DUHOVNIK, SLAVIST, UREDNIK, PREVAJALEC († 1989)

Doma iz kmečke družine v vasi Delač na Kostelskem, po končani gimnaziji v Kočevju je študiral teologijo v Ljubljani (diplomiral 1933), potem pa študiral v Zagrebu še slavistiko, nekaj časa je bil prefekt in profesor v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, med vojno izseljenski duhovnik v Zagrebu. Po drugi svetovni vojni je bil župnik v Tržiču in na Polici pri Grosupljem. zadnjih deset let svojega življenja je preživel v stiškem samostanu, kjer je tudi pokopan. Veliko je pisal (pod različnimi psevdonimi: Jože Zdolanji, Drago Piškur ...) za številne časopise, zbornike, koledarje, bil je tudi član odbora Mohorjeve v Celju, pri Novi poti, Novi mladiki ... Pisal je uvode, recenzije in komentarje k številnim izdajam, veliko je tudi prevajal. Tudi za Ognjišče je napisal nekaj člankov (priloga o Stični, o Petru Pavlu Glavarju ... Njegova bibliografija šteje skoraj 1500 različnih člankov od tega je 18 knjig. Rad je opisoval rodni Kostel, že med obema vojnama je začel pripravljati slovar kostelskega jezika, ki je leta 2014 tudi izšel.

LETA 1915 UMRL JANEZ STARIHA

slovenski misijonar in škof v ZDA (* 1845)

Belokranjec Janez Stariha (r. 1845) je bil kot dijak frančiškanske gimnazije v Novem mestu vpoklican k vojakom. V želji, da postane duhovnik, se je iz vojske tajno izmaknil in odšel v Ameriko; po raznih preizkušnjah ga je posvetil za duhovnika slovenski misijonski škof Ignacij Mrak. Kot duhovnik je razvil vsestransko dejavnost in leta 1902 je postal prvi škof nove škofije s sedežem v mestu Lead City (Južna Dakota), kjer je imel mnogo truda z Indijanci. Zaradi bolezni se je leta 1909 vrnil domovino in po šestih letih umrl v Ljubljani.

LETA 1942 ROJEN JIMI HENDRIX

AMERIŠKI KITARIST ROCK GLASBE († 1970)

Po nastopu na festivalu v Montereyju leta 1967 in čez dve leti na Woodstocku je postal slaven. Bil je pionir tako na področju novega kitarskega zvoka kot glasbene produkcije. Najprej so ga odkrili v Angliji s hitom »Hey Joe«, kasneje z albumom Are You Experienced?, glasbena kompilacija, ki je vključevala himne generacije in je ostal eden izmed najpopularnejših rock albumov vseh časov. Vključuje pesmi Purple Haze, The Wind Cries Mary, Foxey Lady, Fire in Are You Experienced?. Publiko v ZDA je dvignil na noge šele z monterejsko uspešnico Wild Thing in čez noč je The Jimi Hendrix Experienece postal eden izmed najpopularnejših skupin na svetu. Potem so sledili hiti: If 6 was 9, Bold as Love in You Got Me Floatin. Višek njegovega ustvarjanja je album Electric Ladyland z njegovimi najbolj znanimi skladbami... Jimi je umrl star komaj 27 let v sumljivih okoliščinah, domnevno zaradi prevelike doze uspavalnih tablet ali samomora.

LETA 1974 UMRL KAROL PAHOR

SKLADATELJ, VIOLINIST IN GLASBENI PEDAGOG (* 1896)

Skladatelj Karol Pahor je svoja dela gradil na prvinah ljudske glasbe. Posebno se je odlikoval v vokalni glasbi. Za njegove zborovske skladbe sta značilni iskrena čustvenost in toplina; med temi je najbolj znana skladba Očenaš hlapca Jerneja na besedilo pisatelja Ivana Cankarja iz povesti Hlapec Jernej in njegova pravica.

LETA 1989 JE NASTALA KOALICIJA DEMOS

Na domačiji Ivana Omana v Zmincu pri Škofji Loki so se sestali predstavniki Slovenske demokratične zveze, Socialdemokratske zveze Slovenije in Slovenskih krščanskih demokratov (Slovenska kmečka zveza, poznejša Slovenska ljudska stranka se je pridružila koaliciji na začetku leta 1990). Predsednik Demosa je postal dr. Jože Pučnik, koalicijo pa sta povezovala dva glavna cilja – miren prehod v demokracijo in suverena Slovenija. Prvič se je javno predstavila v začetku decembra 1989 v Klubu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani.

LETA 1993 UMRLA CITA POTOKAR

SLIKARKA, ILUSTRATORKA KNJIG (*1915)

Rodila se je v Dragatušu v Beli krajini, umrla pa je v Ljubljani en dan pred 78. rojstnim dnem. Slikarske umetnosti se je pred drugo svetovno vojno učila v Beogradu, po vojni pa v Ljubljani. Leta 1943 je bila internirana v Ravensbrück in taboriščna tematika je bila pogosta v njenih delih. Najbolj je poznana po ilustracijah knjig za otroke: Bratec in sestrica, Okoli sveta, Marjanka Vseznalka Branke Jurca, Veliki in mali ljudje Zofke Kveder, Vesela abeceda Vere Albreht, Sto belokranjskih Lojzeta Zupana ...

LETA 2010 UMRL JOŽKO KRAGELJ

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, PUBLICIST (* 1919)

Doma je iz Modrejc pri Mostu na Soči, kamor je hodil v šolo, potem pa obiskoval goriško gimnazijo in bogoslovje. Posvečen je bil 1942, bil je kaplan v Idriji in nato do leta 1948 župnijski upravitelj na Livku. V sodnih procesih proti duhovščini je bil decembra 1948 v Tolminu aretiran in zaprt. Obsodili so ga na smrt z ustrelitvijo, kasneje so sodbo spremenili v dvajset let prisilnega dela. V zaporih, tudi v samicah, bunkerjih in delovnih taboriščih, je ostal do julija 1956. Ves ta čas je opisal v knjigi Moje celice, enem prvih prikazov trpljenja duhovnikov v povojni Jugoslaviji. Po izpustitvi je bil župnik v Velikih Žabljah in Brjah, na Gočah, deset let na Marijinem Celju v Ligu, nato še v Vrtojbi, Podkraju in Batujah. Več kot polstoletno pisateljsko pot je začel s kratko prozo, ki sta jo objavljala koledarja Goriške in Celjske Mohorjeve družbe. Od tod zbirka črtic Moja Tolminska. Sledil je roman Simon iz Ruta. V sedemdesetih letih je prevedel več del italijanskega duhovnika Alessandra Pronzata. Uredil in za tisk pripravil je številne izdaje (knjige, prispevke za koledarje, revije, časopise). Tudi za Ognjišče, kamor je rad napisal kakšen članek o Tolminski ali Benečiji, v zbirki Graditelji slovenskega doma pa smo izdali knjige o Jožetu Abramu, Ivanu Trinku, Vinku Vodopivcu ..., za katere je on zbral gradivo. Jožko je rad zahajal v Benečijo, ljubezen do teh krajev ga je spremljala do smrti, življenjsko modrost je črpal od Ivana Trinka Zamejskega in kasneje tudi urejal Trinkov koledar. O večini župnij, v katerih je deloval, je objavil publikacije o njihovi zgodovini in sodobnem položaju.

več o njem v rubriki gost meseca 02_1999

njegova misel:

• Vzgajal sem otroke versko in narodno. Versko v prvi vrsti, ker vem: če vzgoja ne temelji na Kristusu, se vse drugo zruši, ker nima trdne podlage.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Bogu sem se več zahvaljeval kot ga prosil

– Poleg duhovništva ste se v življenju posvečali številnim službam in opravilom. Kaj v zadnjem času najraje počnete?

Zadnje čase sem se posvetil svoji knjigi spominov – in vesel sem, da sem se je končno rešil. To človeka muči in ni nikoli zadovoljen. Ko sem pisal svoje spomine, se je bilo treba določenim vsebinam odpovedati. Kaj naj črtam, koliko naj črtam, da ne bom prezahteven do bralca. Ni tako lahko pisati. Spomini so morda najtežja knjiga, ki jo človek napiše v svojem življenju. Hranil sem dokumente, svoje agende, tako da je bilo lažje. Kljub temu pa je pisanje spominov vzelo nekaj let.

Ob knjigi velja beseda – spomini – v starejših letih je človek veliko pri svojem otroštvu, pri svoji mladosti. Velikokrat si tam. Zato imam pred sabo čiste, jasne spomine. Tudi zato sem lahko opisoval dogodke, kot bi se zgodili danes. Ne z namenom, da mi bralec mora verjeti – verjemi, če hočeš. Poskušal sem biti dosleden, pošten do sebe in do bralca. Napisal sem resnico, to, kar se je zgodilo. Ničesar nisem olepševal.

– V knjigi zapišete, da ste "duhovnik brez meja". Kako to mislite?

Po svojem značaju, po svoji naravi, nimam mej do nobenega človeka. Zame ne obstaja delitev ta je naš, ta ni naš. Človek je človek. Z verskega vidika je človek Božje stvarstvo, zato vsakega še toliko bolj spoštujem, ne glede na to, kaj misli. Vse svoje življenje sem bil vedno blizu tistim bolj oddaljenim.

– Pravijo vam tudi tržaški Čedermac, ali se danes še vidite kot borec za slovenstvo?

Bog me je postavil temu narodu, v ta čas, pred te ljudi – jaz hočem biti temu dosleden.

– Kako se počutijo tržaški Slovenci danes?

To je zelo zapleteno vprašanje za nas Slovence, ki smo sedaj v zamejstvu. Če pomislim, kaj sem doživel in kakšni časi so sedaj ... Nekdaj so bili veliko boljši. Ko vidim zadeve v Sloveniji, česar del smo tudi mi, se vprašam: »V kakšen položaj smo prišli?« Istrskega človeka je zelo prizadela asimilacija, ki s seboj prinese različne probleme. Slovencem v zamejstvu je težko iz več razlogov. Pridemo vse do skrajnosti, ko je nekatere sram, da so Slovenci ali da so bili njihovi starši taki. Popolnoma so zapustili svoj jezik. A jezik je važen del naše zgodovine, identitete, naše zavesti ... V Škednju vedno govorim: »To je bilo slovensko. Tam je bila slovenska trgovina, tam je živela slovenska družina ...«

– Torej je danes duhovniku težje, kot mu je bilo v povojnih časih?

Ne moremo gledati človeka samo skozi uresničenje njegovega liturgičnega življenja. Človek je iz več razlogov tudi vernik, ki ne hodi v cerkev. Danes mora duhovnik popolnoma spremeniti svoj način dela. Moja izkušnja je taka: imel sem čudovite radijske oddaje z ljudmi, ki ne hodijo v cerkev. Današnji človek podzavestno išče. Ne verjame vsemu, kar se mu ponuja. Zelo negotov je.

Ljudje danes v Cerkvi opazijo neko trdnost, predvsem po zaslugi papeža Frančiška. Tudi ljudje, ki ne verujejo, ki ne hodijo v cerkev, pravijo: »To je človek, ki mu lahko verjameš, ki mu lahko zaupaš.« V Cerkvi se je z njim začelo razčiščevanje. V tem času vidimo velik dar papeža Frančiška, to se pravi, da Cerkev vodi Sv. Duh, Cerkev vodi Bog. V določenem trenutku da tudi nekatere posebne znake, posebna znamenja. Jezus pravi: »Pojdite, poskušajte dojeti znamenja teh časov.«

Jaz spadam v kameno dobo, v predkoncilsko dobo, vzgojen sem bil čisto napačno, napolnili so mi žepe z velikimi paragrafi – te paragrafe sem izgubil, nimam jih več. Človek hodi s časom – sloni na preteklosti in sedanjosti, a mora gledati v prihodnost. V tem duhu novih časov, novih znamenj mora potem pokazati Božjo besedo – ne sebe, ampak kar je Božjega, kar je trajnega. Vse, kar je našega, je samo začasno. Današnji človek hoče vse in hitro. Današnja mladina se izživlja v svojih mobitelih. Razumem mladino, a ko pride človek v bolj trezno dobo, postane razsodnejši. Če se takrat približaš, imaš odprta vrata ... vse je odvisno od tebe.

– To velja tako za duhovnika kot za laika ...

Tudi v zamejstvu velja: duhovnik naj bo v ospredju, a to ni res! Tu smo duhovniki in laiki. Laiki imajo posebno službo in nalogo, podeljeno že na koncilu. Čisto iz praktičnih razlogov. Ko nas duhovnikov ne bo več tu, bodo ostali laiki – v njihovih rokah bo tudi naša Cerkev. Zato je vloga duhovnikov, da z vsem zaupanjem predamo laikom mesto, ki jim gre.

– Pravite, da je mesto duhovnika pred vrati človeka ...

Srečanje človeka je zelo zanimiva stvar, saj sprejmeš vse njegove vrline. Jaz pravim, da bi duhovnik moral znati vse, saj ima okrog sebe raznolike prijatelje na vseh področjih – v literaturi, etnografiji, glasbi, vsi ti ljudje so ti v pomoč. V svojem prijateljstvu jih zajameš kot enciklopedija. Neka španska redovnica je rekla: »Berite iz knjig, ovitih v človeško kožo.« Če bereš iz človeka kot iz knjige, kakšno bogastvo dobiš! V vsakem človeku je nekaj velikega – naj bo izobražen ali preprost, lahko čisto navaden kmet.

Včasih sem za pokoro svojih grehov poskušal brati teologe – pa nisem nič razumel. Teologije sem se učil od ljudi, pri preprostih ljudeh sem dobil odgovore na teološka vprašanja. Srečal sem starejšo gospo, ki je rekla: »Hvala Bogu, danes sem lahko oprala posodo.« To je en sam stavek, ki veliko pove – človek v miru izrazi svoje stanje, svoje delo, pa tudi svoje razmerje do Boga. S tem tudi hvali Boga.

– Družabnost vam dosti pomeni, kaj pa čas zase, samota?

O samoti duhovnikov sem tudi v knjigi zapisal, da je zelo važna stvar. Duhovnik mora iskati samoto – Jezus se je večkrat umaknil in ostal sam. V samoti odpraviš negativno – da ne postane čudaštvo. V samoti napolniš svoje baterije – najprej v smislu duhovnosti, potem pa izobrazbe. Ko si v stiku s preprostim človekom ali z izobražencem, včasih od tebe pričakuje le eno besedo. Vprašam se: »Ali sem sposoben dati človeku eno modro besedo?« Zato potrebujem samoto – da lahko v stik s človekom stopim bogatejši.

– Če bi bili sedaj mladi, bi se tudi v teh časih odločili za duhovništvo?

Ja, zame ni druge poti!

– Imate skoraj 90 let, pa imate tudi iPad, Facebook profil, mobitel ... Kje je mesto teh naprav v življenju kristjana?

Tri telefone imam doma – italijanski mobitel, tistega s slovensko številko pa še stacionarnega – le enkrat se je zgodilo, da so zvonili vsi trije hkrati! Danes vidimo ogromen napredek tehnike. Kaj vse ima danes na razpolago študent! Človek danes uporablja te sodobne naprave – zato sem tudi dal naslov knjigi Od petrolejke do iPada. To so sredstva za naše delovanje, za posredovanje misli in besed. To so danes nujna sredstva! Kristjan se jih ne sme otepati, saj nam pomagajo. Človek mora biti vedno na tekočem, slediti mora vsemu, kar je posebnega. Treba je biti informiran. Na vasi me kar tako nek preprost človek vpraša: »Kaj mislite o tem?« Ta človek pričakuje odgovor! Treba je biti na tekočem z vsem, kar se dogaja.

– Kateri so ključni mejniki v vašem življenju?

Ključno je tisto, kar je človek prestal. Strah in nerazumevanje. V semeniški dobi in bogoslovju je bilo toliko trdih stvari. Pisal sem o tem, kako zelo so nas ponižali s svojo vzgojo. Res je bila vojna, a dobro hrano se je metalo v smeti, mi semeniščniki pa smo jedli slabo. Umivati smo se morali z mrzlo vodo. Slovenski fantje smo se zbrali in zapeli nekaj Marijinih pesmi, pa je prišel predstojnik: »Že četrt ure slišim kruliti te divje in kmetavzarske pesmi!« Odgovorili smo, da pojemo Marijine pesmi. Rekel je: »Me ne zanima!« Je to vzgoja? Če bi živel tristo let, tega ne bi mogel pozabiti. Slovensko sta lahko govorila le dva skupaj, več ne. Bilo je tudi nakazano, da je latinska molitev več vredna. Vojna se je končala maja 1945, nekaj mesecev zatem smo slovenski in hrvaški bogoslovci prosili za predmete v domačem jeziku. Zaradi te prošnje smo morali prositi odpuščanja. Udarjeni smo bili v najbolj osnovnih stvareh – je to prav?

– Kako je v tistih razmerah Dušan – mlad fant, še otrok – ohranil, celo utrdil svojo vero?

Odgovor je samo eden: »Niste vi mene izbrali, jaz sem izbral vas.«

– Kljub temu, da se z delom Cerkve niste vedno strinjali, ste vedno ostali ponižen duhovnik ...

Kdo je duhovnik? Sv. Frančišek pravi: »Prekáli svojo vero, če je potrebno tudi z zgledom.« Vsi ljudje morajo videti v tebi duhovnika, ki ima svoje navade, ki ga polomi, naredi napako ... Po drugi strani pa moraš pokazati to, kar si. Ljudje te ne smejo spoštovati samo zato, ker si duhovnik,ampak zato, ker si.

– Kaj pa odnos do Cerkve kot avtoritete, do njenih napak?

Kaj je to uvidevnost? Da vidiš in spoštuješ druge – tudi oni pogrešijo, kakor pogrešim jaz. Nenazadnje je Cerkev tista, ki mi je dala, ki daje. V uvidevnosti, z razsodnostjo in treznostjo pa spoznaš, da ne moreš obsojati. Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha ...

– Kljub temu, da včasih pišete o težkih rečeh, so vaši zapisi polni življenja. V vaši knjigi ni jamranja. Ni bilo v vašem življenju nikoli samopomilovanja?

Nikoli, hvala Bogu! Vedno sem se zavedal vsega dobrega, kar sem imel. Veliko sem prestal, a sem se Bogu več zahvaljeval kot ga prosil. Pa sem doživel polno težkega: Ko sem bil še otrok, sem bil bolehen, mama mi je že pripravila pogreb. Kasneje po odločitvi partije ne bi smel več živeti, ne bi smel biti tukaj ... ampak sem.

– Vaši opisi otroštva so igrivi, svojo mamo pokažete kot žensko, predano delu, družini in Bogu. Ne izpostavljate njenega trpljenja, izpostavljate njeno trdnost!

V Istri je bilo tako: tam, kjer je bila ženska podjetna, ni bilo mižerije, ni bilo lakote v družini. Ljudje smo živeli od Trsta – istrski človek je hodil v Trst. Ženska je sproti reševala probleme družine, saj je oče z delom na njivah ni uspel preživeti. Prodal je malo olja, vina in sadja, ampak ženska je vsak drugi dan ali vsak teden šla v Trst in je tako s svojo požrtvovalnostjo skrbela za družine. Nosile so jajca, mleko, prale perilo kot moja mama, pekle kruh ...

– Kako pa je to vplivalo moškega, na moški ponos?

Ni bilo ponižanja, bilo je sožitje vodstva, nekakšno medsebojno sprejemanje. Moj nono je imel ključ od kantine – tam je bilo vino in olje –, a vedel je, da če žena se bo šla v Trst, ne bo imel tobaka. Takšen je bil razvoj človeštva, ki nam je prinesel nekaj dobrega.

– Bili ste določeni za likvidacijo, prepoznani kot sovražnik ljudstva, a ste namesto likvidacije istega leta (1949) peli novo mašo. Kako se je vse to zgodilo?

Mama je prišla v Gorico, povsem nepričakovano, in mi povedala, da sem določen za likvidacijo. Nova maša je bila prepovedana. Govorili so, da sem kvaril mladino. Novo mašo sem zato imel v Trstu, pri salezijancih. Bil sem reven kot cerkvena miš, a so sorodniki vse lepo pripravili. K salezijancem sem zahajal že kot otrok in so me dobro sprejeli. Pri novi maši sem lahko pridigal po slovensko, tudi peli smo v slovenskem jeziku, ostalo pa je v tistem času še poteklo v latinščini. Prva maša, ki sem jo imel pri Sv. Antonu, je bil pogreb mojega očeta. Takrat bi me lahko prijeli in odpravili, vendar so se zadeve že umirile in je šlo vse lepo.

– V vojnih in povojnih časih ste izgubili veliko prijateljev ...

... in dobil nove!

– Doživeli ste čas fašizma, nacizma in komunizma – kako so vas ti režimi zaznamovali?

Tragični dnevi te spremljajo, nosiš jih v sebi. Vsi smo otroci svojega časa. A v neki meri si tudi kovač samega sebe. Vsak čas ima različne dobe, kadar se učiš zgodovino, vzemi to, kar je pozitivnega. Tudi v današnjem času je veliko negativnosti, negotovosti in nezaupanja ... A v vsakem času imamo lepe ljudi – vsak dan jih srečujemo, se z njimi pogovarjamo; oni so podlaga naroda, ki ostaja. Bog ne daj, da tega ne bi bilo. Ljudem je treba povedati, da so lepi! Vsem, tudi tistim, ki ne hodijo v cerkev.

– Ste postulator za beatifikacijo Jakoba Ukmarja. Kdo je bil Jakob Ukmar?

Jakob Ukmar je bil odličen, izobražen duhovnik, preudaren, moder človek, h kateremu se je vsakdo zatekel. Bil je naš najbolj preganjan duhovnik. Svoboden človek, ki je trpel že za časa Avstrije, nato pod fašistično Italijo in najhuje pod komunisti. Leta 1915 je preživel pet tednov v zaporu v Ljubljani, češ da je oskrunil cesarsko veličanstvo. V zaporu je v miru pripravil tezo za doktorat. V času fašizma je bil pod neprestano kontrolo. Ob birmovanju v Istri so ga leta 1947 v Lanišću komunisti hudo ranili, njegovega sobrata duhovnika Miroslava Bulešića pa ubili. Na obletnico napada, 24. avgusta, je večkrat daroval sv. mašo za napadalce.

Bil je velik izobražen duhovnik, v čistosti je živel svoje zasebno življenje, posvečal se je študiju. Predvsem pa je bil klen, jasen in značajen. Ni bil naš lider, bil pa je naš vodja. Človeku je vedno znal pokazati pravo smer, zato so se k njemu zatekali duhovniki in laiki. Njegova beseda je nekaj veljala. 17 let sem bil z njim, opazil sem njegovo svetniško življenje. Poleg preizkušnje, ki se je zgodila v Istri leta 1947, tudi vsak njegov dan. Boris Pahor pravi, da bi bil Ukmar lahko zavetnik vseh manjšin.

- 50 let ste bil predan zborovodja, kulturnik, leta 1994 pa ste se odločili, da se posvetite časnikarstvu, novinarstvu. Zakaj?

Novinar sem bil že od leta 1959, delal sem na radiu. Leta 1994 sem čutil, da je moje glasbeno, zborovsko življenje po 50 letih končano, želel sem se posvetiti časnikarstvu. Takrat sem že urejal tiskani časopis Naš vestnik – glasilo slovenskih zamejskih duhovnikov. Danes ima Naš vestnik tudi 42.000 obiskov na spletu! Take številke dajejo odgovornost, zahtevajo, da se zares posvetim časnikarstvu. Moja pot je v tem – posvetiti se moram pisanju, saj želim pisati dobro besedo.

– Pogrešate glasbo?

Še vedno, a odločil sem se za to obliko dela, za časnikarstvo, za pisanje in to bom delal do konca. Na kakšnem drugem kraju bi verjetno počel kaj drugega. Ambient določa človeka.

– Torej boste napisali še kakšno knjigo?

Mislim, da spomini niso moja zadnja knjiga. Urednikoval in pisal bom, dokler bom mogel, in sledil vsem spremembam, ki jih prinesejo časi. Človek mora imeti načrte za naprej.

– Kaj pa si želite za svoj 90. rojstni dan?

Praznovanje s prijatelji in Božje potrdilo.

– Vedno ste radi praznovali s prijatelji, pa tudi z otroki – kako se počutite ob otrocih?

Pri otrocih vidim novo generacijo, ob njih se učim, kaj se poraja, kakšni postajamo ljudje.

PEZDIR KOFOL, Marjetka, (Gost meseca). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 12, str 10.

Sveto pismo nas poučuje in opominja, da bomo takoj, ko se naše življenje izteče, sojeni po svojih delih. Torej bo že takrat naša večna usoda 'zapečatena'. Kakšen pomen ima potem še Božja sodba ob koncu časov, o kateri beremo v Matejevem evangeliju? (Terezija)

Sveto pismo govori o dvojni sodbi. Takoj po smrti bo moral človek dajati Bogu odgovor za svoja dejanja. Vendar pa si te sodbe ne smemo predstavljati po človeško. Dejansko se vsak človek sodi in obsodi sam. Po posebnem božjem razsvetljenju spozna vrednost ali nevrednost svojega življenja in dela v odnosu do Boga. V trenutku smrti se dokončno odloči za Boga ali proti Bogu, se zapre vase ali se odpre božji ljubezni. To prvo sodbo imenujemo posebno, Sveto pismo daje velik poudarek na sodbo ob koncu časov, ki se imenuje vesoljna. »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi« (Mt 25.31-32). Katekizem katoliške Cerkve razlaga: »Ko bo poveličani Kristus ob koncu časov prišel sodit žive in mrtve, bo razodel skrito naravnanost src in povrnil vsakemu po njegovih delih in po njegovem sprejetju ali odklonitvi milosti.« (sč)

LETA 1800 ROJEN ANTON MARTIN SLOMŠEK

ŠKOF, PISATELJ, PESNIK, VZGOJITELJ, PRVI SLOVENSKI BLAŽENI († 1862)

Rodil se je na današnji dan na Slomu pri Ponikvi. Na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1924, je bil posvečen v duhovnika in 26. septembra je obhajal novo mašo v Olimju. Kot kaplan je delovala na Bizeljskem in v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tam je šel v Celovec. kjer je devet let opravljal službo duhovnega voditelja bogoslovcev. V oktobru 1838 je nastopil službo stolnega kanonika pri Sv. Andražu v Labotski dolini, v marcu 1846 pa je bil imenovan za celjskega župnika in opata. Komaj je začel z delom, je bil izbran za lavantinskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 5. julija 1846 v Salzburgu. Pri Sv. Andražu je stoloval do leta 1859, ko je v mesecu septembru prenesel sedež lavantinske škofije v Maribor. Tu je umrl v duhu svetosti 24. septembra 1862. Njegovo življenje je izgorevalo v duhu svetosti za večjo Božjo slavo in zveličanje ljudi, kar si je izbral za svoje duhovniško in škofovsko vodilo. Kot luč svetosti je sijal in nam sije s svojim zgledom dobrega pastirja, ki je zastavil vse svoje življenje v blagor Cerkve.

"Pozdravljeno, ljubo mesto Maribor, z zelenimi goricami ovenčano... Pozdravljena, novo urejena lavantinska škofija, ki se veseliš, da so izpolnjene tvoje dolgoletne želje in je škofovski sedež postavljen v tvojo sredino," je nagovoril vernike v mariborski stolnici škof Anton Martin Slomšek 4. septembra 1859, ko je prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor. "Danes se posebej veselim z vami, ker bom razglasil za blaženega škofa Antona Martina Slomška. On je znamenje svetosti Cerkve na Slovenskem, priča Boga, ki vedno deluje sredi svojega ljudstva in v vsakem času in kraju kliče k evangeljski popolnosti in apostolski dejavnosti," je dejal v pozdravu na začetku maše na Betnavi pri Mariboru, 19. septembra 1999, papež Janez Pavel II..

več o blaženem Slomšku:
S. Čuk, Blaženi Anton Martin Slomšek. Sedem prošenj materam in očetom. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2000 leto 36, št. 11, str. 20-21.
S. Čuk, Blaženi Slomšek in dve obletnici (Priloga). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 9, str. 40-47.
S. Čuk, bl. Anton Martin Slomšek (1800-1862). Sveta vera bodi vam luč!" (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2007, leto 43, št. 9, str. 84.

nekaj njegovih misli:

• Dveh reči ne odlagaj na jutri: poboljšanja in dobrega dejanja. Za današnji dan vemo, da ga imamo; ali še jutri doživimo, ne vemo.
  
• Tri reči imej vedno pred očmi: oko božje, ki vse vidi, uho božje, ki vse sliši, in pa tiste bukve, v katera Bog vse tvoje dejanje piše.
  
• Nezadovoljni ljudje sami ne vedo, kaj hočejo... Otrokom vse dovoliti, pomeni storiti jih nezadovoljne za vse žive dni.
  
• Iz dobre šole pridejo boljši časi, iz slabe pa slabši, kajti časi so taki, kakršni so ljudje.
  
• Temeljno ozdravljenje mora priti od znotraj! Po boljših ljudeh skrbimo za boljše čase.
  
• Vsak stan ima svoje veselje pa tudi svoje trpljenje. Le dve reči človeka osrečita: zvestoba in zadovoljnost.
  
• Molitev je nebeška pošta: po njej gredo naše prošnje gor, po njej pridejo darovi božje milosti dol.
  
• Imej pri Bogu svoje srce, imej pri delu svoje roke.
  
• Napuh človeku glavo napihne, da ima sam sebe za več, kakor je: omami ga, da sam sebe preveč časti in druge premalo.
  
• Tisti, ki božji previdnosti vse izročijo, zadovoljno živijo; pa tudi tisti, ki prejete dobrote hvaležno spoznajo in drugim ne zavidajo.
  več ...
  

LETA 1855 UMRL ADAM MICKIEWICZ

NAJVEČJI POLJSKI PESNIK (* 1798)

Začetnik in največji pesnik poljske romantike je Adam Mickiewicz. Kot dejaven domoljub je moral zapustiti Poljsko in je deloval v Švici in Franciji. Njegova zgodovinska pesnitev iz časa Napoleonovega pohoda na Rusijo Gospod Tadej (1834) je postala poljski nacionalni ep.

njegovi verzi:

Je Mojster, ki je v zbor zbral vse duhove, / v njih spev vsa srca uglasil kot zvonove, / navil, strunar, na strune vse prvine,/ udaril vanje vihre, gromovine / in eno pesem svira v večnost časa - / a svet dojel ni v spevu niti glasa... // Je Mojster, ki poslikal svod neba je, / odraz podob odbil v voda gladine, / vzor piramidam vrezal v vrh gora je / in jih odlil v dnu zemlje iz kovine, / že v veke Mojster v tem se razodeva - / a svet še ene misli ne umeva... // Je Mojster sloga: v nekaj besedi je / zajel vso snov o božji veličini, / dejanj je svojih knjigo in vizije / pojasnil z glasom, čudeži in čini, / doslej je svetu segal čez vse meje - / zdaj svet prezira ga, za brata šteje... // Pozemski mojster, kaj so tvoja sila, / podobe, kipi, tvoja izrazila? / In pritožuješ se, če kdo med brati / ti misli, del, besed ne ume brati? / Poglej na Mojstra: trpi, božji sine, / neznan in nepriznan od povprečnine!

LETA 1864 ROJEN ANDREJ GABRŠČEK

PUBLICIST, ZALOŽNIK, UREDNIK, POLITIK IN ČASNIKAR († 1938)

Med najpomembnejše voditelje slovenskega gibanja na Goriškem pred prvo svetovno vojno nedvomno spada Andrej Gabršček, ki je deloval kot publicist in časnikar, urednik in založnik, tiskar in gospodarstvenik. Dolga leta je urejal goriška dnevnika Soča in Nova Soča. Doma je bil iz Kobarida in dejal je: "Za vse svoje delovanje se imam zahvaliti kobariški šoli."

LETA 1868 ROJEN FRAN TOMINŠEK

ODVETNIK, planinec in planinski organizator († 1943)

Doma je bil na Griču - Slatina (med Bočno in Gornjim Gradom) na S pobočjih Menine planine, v osnovno šolo je hodil v Gornji Grad, gimnazijo pa je obiskoval v Celju. Odločil se je za študij prava v Gradcu in na Dunaju, kjer je leta 1893 promoviral in se po pripravništvu v Celju leta 1997 preselil v Ljubljano. Sprva je delal v Krisperjevi odvetniški pisarni, od 1913 pa je imel svojo. Gore je vzljubil že kot otrok (z bratom sta splezala po nezavarovani poti na Ojstrico). V Ljubljani je postal član Slovenskega planinskega društva (pravni referat, kasneje tudi namestnik načelnika ...) Sodeloval je z Jakobom Aljažem in Josipom Abramom pri načrtovanju novih planinskih poti in koč - urejal je predvsem zemljiškoknjižne zadeve. Štiriindvajset let je bil predsednik Slovenskega planinskega društva in v času njegovega vodenja (1908-1931) so nastale številne označene poti in nove planinske postojanke. Leta 1903 je trasiral tudi pot iz Vrat na Triglav, ki se po njem imenuje "Tominškova".

LETA 1909 ROJEN EUGENE IONESCO

FRANCOSKI DRAMATIK ROMUNSKEGA RODU ( † 1994)

Sprva je pisal liriko v romunščini, nato pa se je posvetil dramatiki in postal eden glavnih predstavnikov gledališča absurda, ki se je izoblikovalo v Parizu v 50. letih. V svojih dramah je prikazoval odtujeno, prazno življenje meščanski družbi, junaki so lutke brez osebnosti, govoreči stroji, življenje poteka na ravni besed, jezik je zvočna gmota brez smisla.

LETA 1910 ROJEN VLADIMIR SCHMIDT

pedagog († 1996)

Po osnovni šoli v rojstnem Preboldu ter srednji šoli v Celju in Mariboru je študiral na pedagoški skupini Filozofske fakultete v Ljubljani. Za uporabno psihologijo se je specializiral na Češkoslovaškem, v Nemčiji in Švici. Po vojni je bil profesor za občo pedagogiko na Višji pedagoški šoli, od 1954 do upokojitve pa na FF v Ljubljani. Na podlagi arhivskih virov je raziskoval zgodovino šolstva na Slovenskem in to posredoval v delu Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, I–III, Ljubljana 1963–1966.

LETA 1911 ROJEN ANDREJ PREBIL

lazaristOVSKI DUHOVNIK, misijonar, in pisatelj (+ 1993)

Rodil se je v Horjulu, po klasični gimnaziji je študiral v semenišču lazaristov v Grobljah in na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1938 je bil posvečen v duhovnika. Po služenju vojaškega roka v Bitoli je kot duhovnik sedem let deloval v Srbiji, nato pa ga je duhovniška pot leta vodila na Kitajsko (1947-1951), dokler ga niso izgnali. Misijonsko delo je nadaljeval v Čilu (osem let), zatem pa kot izseljeniški duhovnik pri Mariji Pomagaj v Torontu (Kanada). Tri leta je bil v Mointrealu in štiri leta v Slovenski vasi pri Buenos Airesu v Argentini. Potem se je vrnil med Indijance Mapuče v Čile, kjer je deloval do svoje smrti. Objavil je nekaj črtic in avtobiografski roman Izsek iz življenja - Verige lažne svobode (doživetja iz Srbije in Kitajske), svojo življenjsko usodo in delo med Indijanci Mapuče pa opisuje v knjigi Aravkanija (GMD 1992)

LETA 1912 UMRL FRAN OROŽEN

GEOGRAF IN ZGODOVINAR (* 1853)

Sin trgovca iz Laškega je obiskoval gimnazijo v Celju, po maturi je na dunajski univerzi študiral zgodovino in zemljepis. Najprej je bil profesor na učiteljišču v Kopru, nato nekaj časa v Novem mestu in Ljubljani, od leta 1889 do smrti (1912) pa na učiteljišču v Ljubljani. Tam je začel pisati učne knjige za srednje šole. S Simonom Rutarjem sta priredila zemljepisni atlas s 7 kartami, novo izdajo s 14 kartami je priredil Orožen sam. Leta 1893 je bil izvoljen za predsednika novoustanovljenega Slovenskega planinskega društva.

LETA 1929 ROJEN SLAVKO AVSENIK

GLASBENIK IN SKLADATELJ NARODNOZABAVNE GLASBE († 2015)

Kdo ga ne pozna?! Slavko Avsenik, glasbeni genij, ki je skupaj bratom Vilkom in ansamblom osvojil srca mnogih, doma in v tujini. Na očetovo željo so leta 1936 ustanovili družinski orkester, v katerem je igral diatonično harmoniko. Navdušil se je za smučarske skoke, bil član državne reprezentance (osebni rekord 74 m). Na Radiu Ljubljana uspel na avdiciji, ustanovil trio, pozneje je ob pomoči brata Vilka trio razširil v kvartet (Gorenjski kvartet) v katerem so poleg Slavka igrali njegov brat Vilko Ovsenik na klarinetu, Franc Košir na trobenti in Franci Ogrizek na baritonu. Leta 1955 se jim je pridružil kitarist Lev Ponikvar in nastal je Gorenjski kvintet, v tujini pa so nastopali pod imenom Oberkrainer Quintett. Avseniki so nastopali po celem svetu ... leta 1988 je prevzel gostilno Pri Joževcu v Begunjah, zaradi težav z zdravjem je nehal igrati. Ansambel Avseniki je dobil v štiridesetih letih delovanja 31 zlatih, eno platinasto in eno diamantno ploščo. Leta 1999 je bil na pobudo Marjana Legata, Slavka in Gregorja Avsenika ustanovljen Hišni ansambel Jožovc predvsem za potrebe izvajanja Avsenikove glasbe v dvorani Pod Avsenikovo marelo. Zaradi prepoznavnosti se je preimenoval v Hišni ansambel Avsenik ...

več:
M. Turk, Slavko Avsenik:  Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2009), 24-26.

LETA 1959 UMRL STANKO BLOUDEK

LETALSKI KONSTRUKTOR, ŠPORTNIK, NAČRTOVALEC ŠPORTNIH OBJEKTOV (* 1890)

"Razvoju športa in telesne kulture sploh je posvečal vse svoje življenjske sile; s svojo skromnostjo, temeljitostjo, požrtvovalnostjo ter mecenstvom brez primere, predvsem pa z izredno delavnostjo je bil v našem kulturnem življenju osebnost zgodovinskega pomena in ima do sedaj največje zasluge v zgodovini slovenskega športa in slovenske telesne kulture." Tako je na koncu svoje knjige o inženirju Stanku Bloudku (DZS, Ljubljana 1971) zapisal Drago Stepišnik. Ta genialni mož se je odpovedal družini, da je lahko ves svoj čas in vse svoje moči posvetil tistemu, kar je čutil kot svoj življenjski poklic in poslanstvo: posvetiti svoje izredne tehnične in druge darove za načrtovanje naprav in pobud, ki bodo v pomoč ljudem, da ohranjajo in utrjujejo svoje zdravje. Ob njegovem imenu se najprej spomnimo na smučarske skakalnice, zlasti velikanko, v Planici. Pa to je le delček tega, kar je ustvaril Stanko Bloudek, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 11_2009

LETA 1971 UMRL GIACOMO ALBERIONE

ITALIJANSKI DUHOVNIK, BLAŽENI, OČE KATOLIŠKEGA TEDNIKA FAMIGLIA CRISTIANA (* 1884)

"Svet se je spremenil. Ljudje ne morejo več biti toliko časa v cerkvi, zato jim je treba evangeljsko oznanilo ponesti na domove s filmom, z radiem, s televizijo, s ploščo, s knjigo, s časopi­som." Tako je govoril in pisal don Giacomo Alberione, ustanovi­telj redovne družbe, ki nosi ime po apostolu Pavlu in je njena glavna naloga širjenje evangelija po sredstvih javnega obvešča­nja. Ta krhki apostol je pred sedemdesetimi leti - o božiču 1931 - ustanovil katoliški tednik Famiglia cristiana, ki je danes po nakladi največji na svetu in je tudi najsodobneje urejevan. Božja dela se ne začenjajo z denarjem, temveč z molitvijo in z zaupanjem v Boga. Stavimo svoje zaupanje v Boga in pojdimo na­prej, začenjati z denarjem je naivnost.

... več o njem si preberite v pričevanju 02_2002

... nekaj njegovih misli:

• Vedno moramo imeti pred očmi moč zgleda. Vzgoja ne more biti ne­kaj ponarejenega in površnega. Samo kar prihaja iz življenja, oblikuje življenje, kar prihaja samo iz ust, se dotakne kvečjemu ušes.
  
• Srce je mogočna sila. Dobro vzgojeno srce ljubi vse, v njem ni prostora za zamere ali zavist, izogiba se vsakega nevarnega pri­jateljstva.
  
• Dolžnost je darilo, ki je Bogu najljubše. Biti mora opravljeno ob pravem času, na najboljši način, z vso popolnostjo, ki smo je tisti hip zmožni.
  
• Živeti Kristusa, upodobiti Kristusa v sebi, da bodo ljudje v našem življenju brali Kristusa: evangelij.
  
• Molitev je kot kri, ki izvira iz srca, se pretaka po vseh udih ter hrani in oživlja celoten organizem.
  
• Trpljenje ni le preizkušnja, temveč je tudi apostolat; je skriv­nost veselja, je soudeležba pri Jezusovem odrešilnem delu.
  
• Po veri vidimo vse ljudi kot duše, ki jim dolgujemo resnico, dober zgled in molitev.
  
• Gledano v luči vere, so vsi ljudje naši sopotniki na romanju v večnost in v skladu s tem čutimo dolžnost, da si med seboj pomagamo.
  
• Gospod, prosimo te, da nam podeliš znanje, ki ga potrebujemo, svetost, ki jo ti zahtevaš od nas, spretnost za delo, ki je nujna.
  
• Ko sem bil škofijski duhovnik, sem imel listnico za bankovce in denarnico za kovance, ko pa sem prišel v to družino, kjer je bilo veliko stroškov, sem odložil listnico in denarnico ter sem rekel Gospodu: "Pošlji, kar je nujno!"
  
• Nevihte so potrebne, da nas napravijo ponižne in da ne pozabimo, da je edino Bog Gospodar, in Gospoda prosim, naj nam jih kar pošlje.
  
• Življenje v skupnosti predpostavlja blag, družaben in veder zna­čaj, dan deloma po naravi, deloma pridobljen z vzgojo; odprtega, obzirnega, razumevajočega duha, ki si prizadeva gledati na vse z dobre strani.
  
• Vljudnost nam je lahko nekoliko dana že po naravi, v celoti ali deloma pa jo je treba pridobiti, da postane nadnaravna. - Človek, ki je resnično dober in obziren, bo potemtakem vljuden. Vendar mora biti vljudnost v človekovi notranjosti.

LETA 1991 PRVI KONCERT KLIC DOBROTE

Bil je torek, 26. novembra 1991, ko je takratni celjski kaplan Franci Trstenjek v celjski dvorani Golovec zbral številne pevce zabavne in narodnozabavne glasbe, ki so s svojim triurnim dobrodelnim nastopom pokazali, da so odprti za potrebe ljudi v stiski. Ko je duša koncerta - kakor je Francija imenovala napovedovalka Nataša Dolenc - pisal v imenu dekanijske Karitas vabila nastopajočim, je bilo v njegovem srcu nekoliko strahu, koliko pevcev se bo njegovemu vabilu odzvalo. In odzvali so se vsi! Tako so na večeru, ki so se ga udeležili visoki predstavniki cerkvenega in političnega življenja, nastopili: Heidi Korošec (uvodno pesem je zapela z otroškim zborom sv. Danijela), Celjski instrumentalni kvintet, Tatjana Dremelj, ansambel Oliver Twist, Nace Junkar, Helena Blagne, Irena Vrčkovnik, Majda Petan, Oto Pestner, ansambel Slovenija, Big Ben, Miha Dovžan, Alenka Pinterič, Vocalart, Alenka Godec, New Swing Quartet, Alfi Nipič in njegovi muzikantje. Program so povezovale radijske in TV napovedovalke Betka Šuhel, Alenka Hoeferle, Metka Volčič, Ida Baš in Nataša Dolenc.
Celjska Karitas je na koncertu zbrani denar (okrog 350 tisoč takratnih tolarjev) porabila za nakup hrane in kurjave za begunce in za ljudi, ki si iz kakršnega koli razloga ne morejo priskrbeti teh najosnovnejših stvari.
Koncert je imel več odlik. Najprej je bil enkratno glasbeno doživetje, saj je zadovoljil ljudi različnih okusov. Drugič je bil uresničitev izredno zanimive ideje, kako ljudje lahko tudi na tak način pokažemo skrb za sočloveka v stiski. In tretjič, organizacija koncerta je združila različne dejavnike, kajti celjski Karitas so se pri organizaciji pridružili: [RC Golovec, Naš tednik in Radio Celje, glasbena agencija Petan; k uspehu je pripomoglo tri tisoč poslušalcev, ki so do zadnjega kotička napolnili dvorano Golovec.

LETA 1995 UMRLA SONJA SEVER

MLADINSKA PISATELJICA IN PREVAJALKA (* 1900)

Sonja Kamplet se je rodila v uradniški družini v Celju. Leta 1924 se je poročila s književnikom in trgovcem Ivanom Severjem, ki je imel v Zagrebu knjigarno in lastno založbo. Po moževi smrti (1932) je v Zagrebu odprla otroški vrtec in v njem otrokom pripovedovala izvirne pravljice, pripovedke in basni, teh jih objavljala v različnih listih. Zgodbe na sodoben način vzbujajo ljubezen do sočloveka, živali in narave. Mnoge so izšle v knjigah (Čevljarček Palček in druge pravljice, Zvesti tovariš, Kamenček sreče).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

mladinska priloga

Adventni koledar za mlade

gost meseca

Tržaški Čedermac Dušan Jakomin

priloga

Marijine družbe - šola mladih

Preberite več: December 2014

LETA 1562 ROJEN FELIX LOPE DE VEGA CARPIO

ŠPANSKI DRAMATIK († 1635)

Španski pisatelj Felix Lope de Vega Carpio, najpomembnejši dramatik španskega klasičnega gledališča, je napisal nad 1500 komedij, ohranjenih je okoli 500. Pisal je tudi pesmi, romane, kronike in zgodovinske zapise. Literarna zgodovina ga uvršča med utemeljitelje španskega in evropskega gledališča. V mladosti je bil najprej vojak v španski mornarici, po smrti druge žene (1613) je postal duhovnik.

LETA 1787 ROJEN FRANZ GRUBER

avstrijski učitelj, organist in skladatelj, ki je uglasbil Sveto noč († 1863)

Rodil se je v družini tkalca platna. Učitelj je odkril njegovo glasbeno nadarjenost in mu je omogočil šolanje pri stolnem organistu v Burghausnu. Po končanem učiteljišču je bil najprej pomožni učitelj v Arnsdorfu, nato pa je dobil službo v Oberndorfu nedaleč od Salzburga. Na željo tamkajšnjega duhovnega pomočnika Josepha Mohra je uglasbil njegovo božično pesem Sveta noč, ki je zaslovela po vsem svetu. 24. decembra 1818 jo je Mohr zaigral na kitaro, kasneje je Gruber napisal orgelsko spremljavo.

več:
S. Čuk, Sveta noč 200 let: Priloga, v: Ognjišče, 1 (2018), 50-57.
knjiga: B. Hartman, Zgodbe za božič, Ognjišče, Koper, 2021.

LETA 1844 UMRL FRANC HLADNIK

DUHOVNIK IN BOTANIK, RAZISKOVALEC KRANJSKEGA RASTLINSTVA (* 1773)

Idrijčan Franc Hladnik je bil leta 1796 posvečen za duhovnika, kmalu zatem je postal šolnik. Kot reven dijak je počitnice preživljal pri baronu Zoisu, kjer je dobil veselje do naravoslovja. V zreli dobi se je z vso vnemo posvetil botaniki: prehodil je mnoge predele naše dežele, zbiral rastline in jih presajal v svoj botanični vrt v Ljubljani: zasadil ga je z okoli 2000 vrstami kranjskih rastlin. Vzgajal je naraščaj, ki je dal Slovencem številna botanična dela.

LETA 1844 ROJEN KARL BENZ

NEMŠKI INŽENIR IN PIONIR AVTOMOBILSKE INDUSTRIJE († 1929)

Skupaj z ženo Bertho, ki je skrbela predvsem za finančno podporo, velja za pionirja avtomobilske industrije. Že zelo zgodaj je kazal zanimanje za tehnologijo in znanost. V Mannheimu je z ženinim denarjem ustanovil Livarno in mehanično delavnico in v njej leta 1878 razvil brezkompresijski dvotaktni motor z notranjim zgorevanjem, ki ga je šest let zatem vgradil v prvi avto na bencin, trikolesno vozilo (patent se je imenoval Tricycle). Ta njegov Benz Patent-Motorwagen Nummer 1 iz leta 1885 velja za prvi moderni avtomobil. Javnost se je posmehovala njegovemu "vozu brez konj". nekateri pa so kljub vsemu menili, da bo ta voz imel pred seboj še lepo prihodnost", ker se ga "lahko brez velikih težav uporablja in ker bi pri najvišji hitrosti postal najcenejše prevozno sredstvo poslovnežev, eventualno pa tudi turistov." Leta 1906 je skupaj s sinom Eugenom v Ladenburgu ustanovil podjetje Carl Benz Söhne, ki se je usmerilo v proizvodnjo avtomobilov. Po njem se imenuje najbolj razširjeno gorivo v avtomobilizmu - bencin.

LETA 1856 UMRLA MARJETA BOSKO (MARJETA OCCHIENA)

MATI SV. JANEZA BOSKA, BOŽJA SLUŽABNICA (* 1788)

V začetku je bila mati je naslov knjige, ki je izšla pri salezijanski založbi Salve. Avtor Tone Ciglar v njej z veliko toplino pripoveduje življenjsko zgodbo Marjete Bosko, rojene Occhiena, matere sv. Janeza Boska, velikega vzgojitelja mladine. Janez Lemoyne, prvi življenjepisec matere Marjete, je leta 1886 zapisal: "Kjer koli bo odmevalo blagoslovljeno ime Janeza Boska, se bo omenjalo tudi blagoslovljeno ime njegove matere. Ni si mogoče zamisliti dela Božje previdnosti in Marije Pomočnice, ne da bi omenili prispevek ljubezni te svete žene." V poglavju Vzgojni vpliv matere Marjete je Ciglar zapisal: "Vzgojitelja Janeza Boska je vzgojila mati Marjeta. Dejansko pri don Bosku v njegovem vzgojnem sistemu ne najdemo ničesar, kar ne bi bilo vsebovano že v vzgojnem prizadevanju njegove matere. On je seveda stvari dopolnil s svojo prakso in strokovno pedagoško razgledanostjo." Od leta 1995 teče postopek za njeno razglasitev za blaženo.

več:
S. Čuk, Marjeta Bosko, V začetku je bila mati: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2007), 20-21.

LETA 1881 ROJEN sv. JANEZ XXIII.

papež, svetnik († 1963)

»Na papeža Janeza XXIII. gledamo kot na papeža dobrote, koncila ..., Cerkve, ki hoče objeti svet,« je dejal o svojem predhodniku Janez Pavel II., ko ga je 3. septembra 2000 razglasil za blaženega. 27. aprila 2014 pa je bil skupaj z njim prištet med svetnike. Za naslednika apostola Petra je bil izvoljen 28. oktobra 1958 kot »prehodni« papež, saj je bil star 77 let. Toda bil je 'prenovitveni' papež: sklical je drugi vatikanski koncil, ki je prinesel v katoliško Cerkev 'dih pomladi'.

več:
S. Čuk, bl. Janez XXIII. (1881-1963): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2008), 36-37.
S. Čuk, Papež Janez XXIII.: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (1999), 58-59.
S. Čuk, Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika: Priloga, v: Ognjišče 5 (2014), 58-65.
knjiga: M. Sgarbosa, Modrost srca. Blaženi papež Janez XXIII. Žepna knjižnica Ognjišča 39. Ognjišče. Koper, 2002. RAZPRODANO

• Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve.
  
• Misel na sedanjost me tolaži, ker je še čas za usmilje­nje. Misel na prihodnost mi vliva pogum ob upanju, da izgubljeni čas lahko še rešim. Koliko bo še prihodnosti? Naj je bo malo ali ve­liko, tvoja bo, moj Gospod.
  
• Delati hočem zavzeto, a brez zaskrbljenosti, kako bo uspelo. Potrudil se bom, kakor da je vse odvisno od mene, obenem pa tako, kakor da moje delo ni nič važno.
  
• Rad prepuščam drugim zvijače in tako imeno­vane diplomatske spretnosti, sam pa se bom zadovoljil z dobro­voljnostjo ter preprostostjo v besedah in ravnanju. Končni us­peh je zagotovljen tistemu, ki bo ostal zvest nauku in zgledu na­šega Gospoda.
  
• V nebesa vodi dvoje vrat: vrata nedolžnosti in vra­ta pokore... Jezus je šel v nebesa s križem na rami, v spravo na­ših grehov, in nas vabi, da mu sledimo. Slediti mu, pa se pravi, delati pokoro.
  
• Molimo, da bi znali poslušati resnico, kajti za to je potrebna velika čistost srca. Molimo, da bi znali resnico razumeti, kajti za to je potrebna zaupna ponižnost razuma. Moli­mo, da bi znali resnico braniti, kajti za to je potrebna velika moč in ta moč je poslušnost.
  
• V luči Jezusovega vstajenja nam oživi spo­min na naše umrle. Ko mislimo nanje in jih priporočamo Bogu ob žrtvi križanega in od mrtvih vstalega Gospoda, so povezani z na­mi v najboljšem, kar imamo v življenju: v molitvi in v Bogu v nas.
  več:
  

LETA 1894 ROJEN FRANCE MESESNEL

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, LIKOVNI KRITIK († 1945)

Umetnostni zgodovinar Luc Menaše je o svojem dobrih trideset let starejšem poklicnem "tovarišu" Francetu Mesesnelu, ki se ga danes spominjamo, zapisal, da je "vnašal svežega duha v slovensko umetnostno življenje. Umetnostna zgodovina in umetnostna kritika sta postali v njegovem jasno pisanem delu enakovredni, ko nam je umetnost preteklosti neprisiljeno približal, do sedanjosti pa omogočil objektiven pristop, obenem živ in brez predsodkov." Njegova zgledna monografija o slikarstvu bratov Janeza in Jurija Šubica po mnenju stroke sodi med temeljna dela slovenske umetnostne zgodovine in Mesesnel slovenska umetnika postavlja v evropski okvir.

več:
S. Čuk, France Mesesnel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2005), 40.

LETA 1914 UMRL DAVORIN JENKO

SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1835)

Njegova življenjska pot se je začela v Dvorjah pri Cerkljah na Gorenjskem. Kot otrok je bil zelo bister, zato so ga poslali v šolo v Kranj, kjer je bil sošolec pesnika Simona Jenka. Gimnazijo je končal v Trstu, leta 1958 pa odšel na Dunaj študirat pravo. Naredil je prvi izpit, potem pa je študij zanemaril in se posvečal glasbi. Študenti so tam ustanovili Slovensko pevsko društvo in kmalu je postal vodja njihovega pevskega zbora. V dunajskih letih je Davorin uglasbil pesem Naprej zastava slave, ki je bila v času prebujanja narodne zavesti med našimi ljudmi sredi 19. stoletja sprejeta za slovensko himno.
"Našel sem nenadoma napev pesmi Naprej zastava Slave!" Tako je vzkliknil Davorin Jenko 16. maja 1860, prevzet mogočnega motiva naše narodne himne. Vso svojo dušo je vlil v to melodijo, vso svojo slovensko dušo. Zapel jo je narodu iz srca, zapel jo je, kakor bi jo zapel naroden pevec. Da, porodila se je v oni srečni uri nanovo melodija, ki jo je naš narod pel mogoče že stoletja. - To je ob petdesetletnici himne Naprej zastava Slave skladatelja Davorina Jenka na besedilo pesnika Simona Jenka zapisal glasbeni zgodovinar Davorin Beranič. Prav po tej navdušujoči himni se je Davorin Jenko globoko zapisal v dušo Slovencev.čeprav je večino svojega življenja deloval v Beogradu, kjer je opravljal odgovorne službe in je bil eden od utemeljiteljev novejše srbske glasbe. Po njegovih notah se danes poje srbska državna himna Bože pravde, ki je bila tudi državna himna prve Jugoslavije.

več:
S. Čuk, Davorin Jenko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2004), 70-71.

o njem:

• Pri malokom se je tako kakor pri Davorinu Jenku pokazala resničnost pregovora: 'Nemo propheta in patria' (Nihče ni prerok v domovini). Zanimati bi koga utegnilo, kako je postal slavni Naprej. Povedati hočem, kar je meni znano o tem. Prva misel se je rodila v Davorinovi glavi. To misel razodene svojemu prijatelju Simonu, prigovarja mu, naj mu zloži pesem tako in tako. To je bilo Simonu iz srca govorjeno, z veseljem in navdušenjem se poprime dela. Pesem precej prvikrat ni imela take podobe, kakršno je potreboval skladatelj. Posvetovala sta se, delala in prenarejala sta skupaj, dokler ni bila stvar dovršena tako, da sta bila sama z njo zadovoljna, kakor pozneje vse občinstvo. (Josip Stritar)
• Najbolj znano Jenkovo pesem "Naprej zastava Slave", prvo slovensko narodno himno, so z navdušenjem prepevali na številnih čitalniških in drugih prireditvah. Leta 1885, ob petindvajsetletnici nastanka te himne, so v ljubljanski čitalnici pripravili Jenkov večer, na katerem so izvajali samo Jenkove skladbe. Najprej so zapeli Naprej, potem pa še številne druge, ki se pojo še danes (Pobratimija, Mornar, Lipa zelenela je, Kje so moje rožice, Bom šel na planince, Sijaj, sijaj, sončece, Gozdič je že zelen idr.)

LETA 1923 UMRL JOSIP STRITAR

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, KRITIK IN PREVAJALEC (* 1836)

Stritar je bil literarni vzgojitelj, pesnik, pripovednik in dramatik. Rodil se je v Podsmreki pri Velikih Laščah. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, tam se je tudi spoprijateljil z Levstikom. Na Dunaju je študiral klasično jezikoslovje in sodil med najboljše študente. Uvrščamo ga v obdobje med romantiko in realizmom. Starost je preživljal v Rogaški Slatini in tam leta 1923 umrl. Josip je pisal že od nižje šole, javno pa šele 1866, ko je skupaj z Levstikom in Jurčičem izdal V klasju Prešernove pesmi. V Kritičnih pismih je razložil kako se pesni. 1870 je začel na Dunaju izdajati leposlovni list Zvon, a ga je moral zaradi nasprotovanja Bleiwasa ustaviti. Njegovo najbolj borbeno delo pa so Dunajski soneti. Pesnil je tudi lirske in epske pesmi, ko pa je bil star pa je začel pisati pesmi za otroke.

več:
S. Čuk, Josip Stritar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2003), 42-43.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Lahko živi, lahko umira, / kdor vero, upanje ima; / to ga tolaži, ga podpira. / Gorje človeku brez Boga!
  
• Če češ skusiti koga, / zanj stori kaj... / Hvaležnost kaže ti moža, / a čednost ta je bela vrana.
  
• Trpljenja morje krije vse prostore, / v bregovih tesnih je veselja reka; / oh, koliko trpljenja užiti more, / a malo radosti srce človeško.
  
• Stvarem, kar Stvarnik jih na svet postavi, / odmerjen vsaki je svoj del trpljenja.
  
• Pot ravna, vedi, prava je edina, / nje v vsem dejanju drži se zvesto; / hinavstvo, laž je grehu korenina, resnica naj nad vse ti sveta bo! / Kar misliš v srcu, to v dejanju kaži, / ne sebi se, ne drugim se ne laži!
  
• Če češ skusiti koga, / zanj stori kaj... / Hvaležnost kaže ti moža, / a čednost ta je bela vrana.
  
• Sovraštva poln je svet in poln prepira, / v temo zavita sveta je resnica. / Kdo v bran se bo postavil sili jezni, / kdo luč prinesel bratovske ljubezni?
  
• Narava zveri je, da zver sovraži, / stvari so neprijazne si in tuje; / ljubezen, človek ti, človeku kaži, / nad vse stvari ljubezen te dviguje!
  
• Življenje je trpljenje, sreča / mladost, a kratko le trpi, / na veji kapljica viseča, / potegne veter, pa je ni.
  več:
  

LETA 1977 UMRL MATIJA BRAVNIČAR

SKLADATELJ (* 1897)

Rodil se je v Tolminu, najprej se je v Gorici učil violino, potem je študiral pri Mariju Kogoju, leta 1932 pa je končal študij kompozicije pri Slavku Ostercu na ljubljanskem Konservatoriju. Sprva je bil violinist ljubljanskega opernega orkestra, pozneje pa direktor Akademije za glasbo, kjer je predaval kompozicijo. Matija Bravničar je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Zgledoval se je po ekspresionizmu Marija Kogoja, veliko pa je iskal tudi v ljudskem izročilu, uporabljal je folklorne prvine. Ukvarjal je predvsem simfonično glasbo, znane so njegove štiri simfonije in orkestralne skladbe Kralj Matjaž, Slovenska plesna burleska in s folkloro prepojena Belokranjska rapsodija. Napisal pa je tudi dve operi Pohujšanje v dolini šentflorijanski in Hlapec Jernej.

LETA 2006 UMRLA IRENA BAAR

SLOVENSKA SOPRANISTKA (* 1958)

Hče glasbenikov, skladatelja Sama Vremšaka in operne solistke Tatjane Kralj, vnukinja slikarjev Toneta in Mare Kralj. Klavir je študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Aciju Bertonclju in solo petje pri prof. Evi Novšak-Houška in leta 1983 diplomirala iz solopetja. Izpopolnjevala se je na Visoki šoli za glasbo v Gradcu in v Salzburgu. Z velikimi uspehi je nastopala doma in na tujem (z Bamberškimi simfoniki v Koreji) in prejela številna priznanja, ter posnela več zgoščenk. Bila je tudi članica Slovenskega baročnega tria in drugih komornih zasedb, spada med največje pevke resne glasbe, tudi samospeva. Njena zadnja operna vloga je bila Margaretta v Faustu. Poučevala je na Srednji glasbeni in baletni šoli, kasneje na Akademiji za glasbo ... Za svoje delo je leta 1995 prejela Betettovo nagrado.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 29. november 1921, Kamnik, † 24. november 1943, Grahovo

»Ne vem, zakaj sem na življenja ženitnini«

France Balantič je na 'ženitnino življenja' prišel 29. novembra 1921 v Kamniku v delavski družini s tremi otroki. France je bil najstarejši, za njim sta prišli še sestri Minka in Tilka. Na družino je bil navezan z vso ljubeznijo. Po ljudski šoli v Kamniku se je vozil kot 'vagonar' na klasično gimnazijo v Ljubljano, ki jo je izdeloval z dobrim in prav dobrim uspehom. Sošolci so pripovedovali, da je bil Balantič miren, vase zamaknjen fant, popolnoma odmaknjen od dijaških političnih prepirov. Vedeli so, da ga zanimajo slovanski jeziki in sodobna slovanska literatura, ničesar pa o njegovem pesniškem snovanju. Kot sedmošolec je v zborniku kamniških študentov objavil tri sonete o izseljencih. Takrat je že bil prijateljsko povezan s Francetom Kremžarjem in Marjanom Tršarjem. Na novega leta 1941 je hudo zbolel in 12. marca je prijavil izstop iz šole. Zdravje se mu okrepilo, ko je v začetku septembra nekaj dni prebil s Kremžarjem in Tršarjem na Veliki planini. Tam je zasnoval svoj Prvi venec in ga še tisto jesen dokončal. Po nemškem napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 se je odločil, da se umakne v Ljubljano, da tam nadaljuje šolanje. S seboj je vzel vse svoje zapiske. Uspešno je končal osmi gimnazijski razred in se vpisal na slavistiko. Stanoval je najprej v študentskem domu, potem pa v Mostah blizu Kremžarjevih. Resno se je lotil študija, vendar se je v Ljubljani čutil osamljenega, kot brez doma. Mama in starejša sestra Minka sta ga zadnjikrat obiskali 29. junija 1941. Konec junija 1942 so ga Italijani s številnimi mladimi izobraženci odpeljali v taborišče Gonars, kjer je doživel močne notranje pretrese, tako da se je novembra vrnil v Ljubljano kot drug človek.

»Ukaz tvoj v krvi k petju me priganja«

Balantič je zapisal o sebi, da je 'božji obdarovanec' in to je dokazal s svojimi pesmimi. Prvič se je oglasil v sedmi šoli, potem pa je dobesedno preskočil običajno tipajoče začetništvo in se, podobno kot Srečko Kosovel, razodel kot zrel pesnik s svojo izvirno govorico. Njegove prve tiskane pesmi so konec marca 1941 izšle v reviji Dom in svet. Proti koncu leta 1941 je Balantič začel pripravljati s pesniško zbirko, ki ji je dal naslov Muževna steblika. Vanjo je uvrstil samo 24 pesmi, ki naj bi, razvrščene v tri enote, zajele tri glavne stopnje njegovega doživljanja sveta. Rokopis, ki je obsegal 48 strani, je dal v presojo Tinetu Debeljaku, uredniku Dom in sveta. Na njegovo priporočilo je založba zbirko sprejela, izrazila pa je željo, naj pesnik nekaj pesmi izpusti. Za rešitev zbirke se je Balantič odločil, da vanjo vključi tudi Venec, kar je zbirki dajalo nov pečat: prestavila bi ga kot religioznega pesnika. Venec je nastal po Balantičevem doživetju zborovanja slovenske katoliške mladine v Kamniku poleti 1940. V njem izpoveduje doživetje boja med čistostjo in strastjo, kakor ga občuti globoko religiozni človek ob mladostnem prebujanju. Iz teme noči moli k Bogu za usmiljenje in moč, da ne pade v prepad brez dna. Po sodbi Tineta Debeljaka Balantičev Venec kljub pesnikove mladosti zaradi njegove umetniške moči smemo primerjati s Prešernovim Sonetnim vencem. Venec je izšel v bibliofilski izdaji z lesorezi Marjana Tršarja leta 1944 (faksimile 1990). Balantič je v Gonarsu načrtoval veličastno zasnovo 'sonetnega venca sonetnih vencev': zbirko 15 x 15 sonetov z magistrali, torej 225 sonetov! V njih bi podal vse svoje gledanje na umetnost, na ljubezen, na smrt, na Boga.

»In moja pesem v plamen se spreminja«

Po mnenju urednika dr. Tineta Debeljaka je Balantičev Venec sad njegovega globokega doživetja velikega zborovanja slovenske katoliške mladine na kamniškem Malem gradu, kjer so ob mogočnem kresu kleče molili častitljivi del rožnega venca 'za slovenski narod'. Kres je bil napoved njegovega notranjega očiščenja in darovanja. »Do aretacije in odgona v Gonars,« pričuje France Pibernik, »je bil Balantič povezan z odporniškim gibanjem na ljubljanski univerzi, spričo negativnega odnosa vodilnih oefarjev v taborišču do njega pa se je razočaran odvrnil od njih ... Po številnih vosovskih atentatih na vodilne slovenske ljudi, kar je pomenilo začetek državljanske vojne na Slovenskem, se je odločil za vstop med vaške straže.« Malo zatem se je vključil v novoustanovljeno slovensko domobranstvo. V novembru 1943 je s prijateljem Francetom Kremžarjem odšel v Grahovo. 24. novembra 1943 so partizani tamkajšnjo domobransko postojanko uničili. »V ognjenih zubljih, ki so upepelili Krajčevo hišo, v kateri so se zadrževali domobranci, je med dvaintridesetimi žrtvami zgorel tudi pesnik France Balantič« (France Pibernik). Čez pet dni bi dopolnil dvaindvajset let. Po njegovi tragični smrti je Tine Debeljak, urednik Doma in sveta, predlagal, da bi zbrali in natisnili celotno Balantičevo pesniško delo. V kratkem času mu je uspelo zbrati praktično vse dostopne rokopise in o veliki noči 1944 je uredil prvo knjigo Balantičevih pesmi, ki je izšla maja s pomenljivim naslovom V ognju groze plapolam. Nekaj kasneje istega leta je izšel Balantičev Venec v bibliofilski opremi njegovega prijatelja slikarja Marijana Tršarja (faksimile 1990). Pesnik je bil v domovini prepovedan. Leta 1966 so v Ljubljani natisnili izbor Balantičevih pesmi, toda celotna naklada je bila uničena; do novega natisa je prišlo leta 1984. Po letu 1990 je ta od Boga navdahnjeni pesnik pravično upoštevan v slovenskem slovstvu.

ČUK, Silvester. France Balantič (1921-1943). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 11, str 48-49.