* 31. januar 1915 Prades pod Pireneji v Franciji; † 10. december 1968, Bangkok, Tajska

Njegov oče Owen Merton, Anglež z Nove Zelandije, po poklicu slikar, je tik pred prvo svetovno vojno prišel v Evropo. V Parizu je spoznal živahno mlado Američanko Ruth in kmalu sta se poročila. O božiču 1914 sta se pred vojno vihro zatekla v skrito mestece Prades pod Pireneji. Tam se jima je 31. januarja 1915 rodil sin Thomas. Mlada družina ni mogla živeti od očetovega slikarstva, zato so se preselili k Ruthinim staršem v Ameriko. Leta 1918 so dobili drugega sina Johna Paula. Tho­mas se je iz otroških let spominjal, kako so starši pazili, da z bra­tom nista prinesla domov nobene prostaške besede in da sta se vedno lepo obnašala. "Zdi se mi pa čudno, da nama oče in mati nista dala najmanjše verske vzgoje." Nekoč je prišla na obisk babica z Nove Ze­landije, ki je Thomasa naučila moliti očenaš. "Nikdar ga nisem poza­bil, čeprav ga veliko let nisem molil." Ko mu je bilo šest let, je umrla mama za rakom. Thomas je spremljal očeta, ki je kot umetnik ve­liko potoval po svetu. Ko je Thomas začel svoje šolanje v Angliji, je nenadoma izgubil še očeta. Zdaj je bil primoran živeti samostojno in neodvisno, kar si je že od nekdaj želel. Bistremu Thomasu niti filozofija niti znanost nista dali odgovora na usodna vprašanja, ki so ga vznemirjala.

Kot študent univerze v Cam­bridgeu je potoval v Rim, kjer ga je prvič presunila velika milost: ko je na mozaikih rimskih cerkva videl veličastne podobe Kristusa vla­darja vesolja, se mu je odprl nov, dotlej neznan svet. Želel je zvede­ti, kdo je ta Kristus, in kupil si je Sveto pismo. Čutil je, kako je notranje zasužnjen, vendar še ni imel volje, da bi se te sužnosti re­šil. Študij je nadaljeval in končal na univerzi Columbia v New Yorku. Profesorski poklic ga ni veselil, ker je bil "na tleh", duhovno mrtev. "Moja smrt je bila prilika za božji poseg, za moje vstajenje." V roke sta mu prišli dve "usodni" knjigi: Izpovedi svetega Avguština, v katerem je prepoznal "svojega brata v iskanju Boga", in Hoja za Kri­stusom Tomaža Kempčana. Dal se je poučiti v katoliški veri in 16. no­vembra 1938 je prejel sveti krst.

Malo zatem je presenetil svoje pri­jatelje: "Dragi moji, povedati vam moram, da mislim iti v samostan in postati duhovnik!" 10. decembra 1941 je potrkal na vrata trapistovske­ga samostana Getsemani v Kentuckyju. Po teološkem študiju je bil leta 1949 posvečen v duhovnika. Na željo predstojnikov je ostal zvest svo­jemu umetniškemu poklicu. Konec leta 1968 je potoval v Azijo, kjer je preučeval vzhodno duhovnost, in tam ga je nepričakovano zatekla smrt.

(pričevanje 01_1999)

* 10. decembra 1892, Blato na Korčuli; † Rim, 9. julija 1966

"Ni ljubezni brez trpljenja"

Njena z Bogom tesno povezana pot na tem svetu se je pričela 10. decembra 1892 v Blatu na Korčuli. Oče Antun Petkovič se je kot vdovec z dvema hčerkama poročil z Marijo Marinovič: njun zakon je bil blagoslovljen z osmimi otroki (štirimi sinovi in štirimi hčerami), Marija je bila šesta. Krščena je bila dvanajst dni po rojstvu, sveto birmo je prejela, ko še ni dopolnila šest let, pri prvem obhajijilu pa je bila skoraj trinajstletna. Nanj se je skrbno pripravljala in to je bil najsrečnejši dan njenega življenja. Po obhajilu se se je tako zatopila v molitev, da je ostala v cerkvi sama, ko so že vsi odšli. Bila je zelo bister otrok. Končala je triletno osnovno šolo, potem pa se je izpopolnjevala pri italijanskih redovnicah, ki so odprle svojo hišo v Blatu leta 1903. Zgodaj je začutila, da jo Bog kliče v posvečeno življenje. Štirinajstletna je napravila zasebno zaobljubo čistosti. Starši so želeli, da bi se Marija poročila. Oče je bil zelo bogat posestnik in je vsakemu od svojih otrok zgradil hišo. Julija 1918 je Marija v Blatu srečala dubrovniškega škofa Josipa Marceliča in mu zaupala, da je razdvojena med klicem oditi v samostan kontemplativnih redovnic in željo delati za ljudi, ki trpijo. Škof ji je svetoval, naj počaka, da jasneje spozna božjo voljo.

Novembra je hudo zbolela in vsi so mislili, da bo umrla, pa je skoraj čudežno ozdravela. Leta 1919 so italijanske redovnice zapustile svojo hišo v Blatu in škof Marcelič je prosil Marijo, naj prevzame skrb za izpraznjeno hišo. Marija, ki je bila zelo dejavna v župnijskem življenju, je njegovo željo izpolnila. S prijateljicami je prevzela skrb za hišo, za otroški vrtec in ljudsko kuhinjo. Škof ji je posredoval svoj načrt, da z njeno pomočjo ustanovi novo redovno družbo, katere prvo jedro bo ona s svojimi petimi sodelavkami. Po opravljenih duhovnih vajah je skupaj z njimi izrekla redovne zaobljube, prejela redovniško obleko in redovniško ime "od Razpetega Jezusa". 4. oktobra 1920, na god sv. Frančiška Asiškega, je bila rojena domača redovna družina Hčera usmiljenja tretjega reda sv. Frančiška, katerega poslanstvo je po delih dejavne ljubezni in usmiljenja razširjati oznanilo božje ljubezni. Prva redovna hiša je bila v Blatu na Korčuli, zato te redovnice imenujejo tudi "blatske sestre". Za prvo predstojnico hiše in družbe je bila izvoljena s. Marija od Razpetega Jezusa Petkovič.

Škofijskopravno je nova redovna družba zaživela 15. junija 1923 in kmalu je začela širiti področje svojega dela ter odpirati nove hiše po tedanji Kraljevini Jugoslaviji. Sestre so skrbele predvsem za revne otroke, posvečale so se tudi bolnikom. V začetku leta 1930 je sestra Marija dobila pismo iz Argentine s prošnjo, da pošlje tja dvajset svojih redovnic. Brž jih je poslala sedem, potem pa še sedem, nazadnje je, leta 1940, v misijone odšla tudi sama. "Za Kristusa bi želela obleteti ves svet, oznanjujoč Jezusovo ljubezen in lepoto moje mile domovine." Odprla je več hiš v Argentini, Paragvaju in Čileju. V Južni Ameriki je ostala dvanajst let. Leta 1952 se je preselila v Rim, kjer je Družba odpla generalno hišo. Januarja 1953 je sestro Marijo prvič zadela možganska kap, na priprošnjo patra Pija iz Pietrelcine se je njeno zdravstveno stanje občutno izboljšalo. Vesela je bila, ko je Kongregacija za redovnike 6. decembra 1956 priznala in potrdila njeno Družbo hčera usmiljenja. Septembra 1959 je zadnjikrat obiskala domovino, kjer je ostala nekaj mesecev, potem pa se vrnila v Rim. Zaradi bolezni so njene moči pešale, zato je breme vrhovne predstojnice leta 1961 preložila na mlajša ramena. Njen prehod iz zemeljskega v večno življenje se je izvršil 9. julija 1966. V letih 1989-1997 je bil končan škofijski postopek za njeno beatifikacijo v Rimu. Njene posmrtne ostanke so leta 1998 prenesli iz Rima v rojstno Blato, Po razglasitvi njenih junaških kreposti in priznanju čudeža na njeno priprošnjo je bila 6. junija 2003 razglašena za blaženo.

(pričevanje 07_2003)

LETA 1822 ROJEN CESAR FRANCK

FRANCOSKI SKLADATELJ BELGIJSKEGA RODU, ORGANIST, PEDAGOG († 1890)

Belgijec, ki je celo življenje preživel v Parizu, kjer je študiral glasbo na konservatoriju. Orgelsko službo, ki ji je ostal zvest vse življenje, je začel leta 1845. V Parizu je bil orgelski učitelj, s svojimi skladbami je vplival na številne sodobne francoske skladatelje. Velja za začetnika francoske romantične orgelske literature. Med njegove pomembnejše skladbe glasbeni zgodovinarji štejejo: preludij, koral in fuga za klavir, s katerimi je hotel obuditi Bachovega duha preludijev. Poleg orgelskih skladb so še danes priljubljeni simfonija v d-molu, simfonične variacije za klavir in orkester, violinska sonata v A-duru in klavirski kvintet. Ključ do njegove glasbe najdemo v njegovi osebnosti: bil je nadvse ponižen, preprost in vdan človek, v njegovih najboljših delih se zrcali mir organista, ki je najsrečnejša leta preživel za orglami v cerkvi. Njegova glasba odraža predvsem jasnost, mir in bratsko ljubezen ... brez strasti, duhovnih in čustvenih spopadov ...

več:
E. Škulj, Cesar Franck: Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 10 (1990), 62.

LETA 1886 UMRL AVGUST DIMITZ

KRANJSKI NEMEC, SLOVENSKI PRAVNIK IN ZGODOVINAR (* 1827)

Ljubljanski finančni uradnik Avgust Dimitz, ki je bil po kulturno-politični usmeritvi kranjski Nemec, vendar naklonjen slovenski literaturi, je po arhivskih virih spisal obširno delo Geschichte Krains (Zgodovina Kranjske od najstarejših časov do leta 1813) in se s tem uvrstil med zaslužne slovenske zgodovinarje.

LETA 1891 ROJEN JANKO OROŽEN

ZGODOVINAR IN ŠOLNIK († 1989)

Po osnovni šoli v domačem Hrastniku je obiskoval učiteljišče v Mariboru, zatem študiral pravo v Pragi, študije pa je dovršil na univerzi v Ljubljani, kjer je leta 1922 napravil tudi izpit za profesorja slovenščine, zgodovine in zemljepisa. Od leta 1924 je služboval v Celju. Spisal je Zgodovino Celja v treh knjigah: Prazgodovinsko Celje in rimska Celeia; Srednjeveško Celje; Novoveško Celje. Pisal je tudi o pedagoških vprašanjih. Med drugim je prevedel skavtsko knjigo Badena-Powella.

LETA 1892 ROJENA MARIJA PETKOVIĆ

HRVAŠKA REDOVNICA, UST. SKUPNOSTI FRANČIŠKANK HČERA USMILJENJA, BLAŽENA († 1966)

Med svojim tretjim pastirskim obiskom na Hrvaškem je papež Janez Pavel II. 6. junija 2003 med slovesno mašo v dubrovniški luki Gruž razglasil za blaženo redovnico Marijo od Razpetega Jezusa Petković, rojeno na otoku Korčula, ustanoviteljico redovne družbe Hčera usmiljenja. Določil je, da se njen spomin "na krajih in po ustaljenih kanonskih predpisih" obhaja vsako leto 9. julija, na dan njenega rojstva za nebesa. V svojem življenju je veliko trpela in prizadevala si je lajšati trpljenje drugih. Uresničevala je, kar je govorila: "Ni ljubezni brez trpljenja, ni žrtve brez ljubezni."

... več o njej preberite v rubriki pričevanje 07_2003

nekaj njenih misli

+ "Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?" (Mk 10,17). To vprašanje je tudi sestra Marija od Razpetega Jezusa zastavljala svojemu Gospodu vse od tedaj, ko je kot dekle zvesto delala v župniji in si prizadevala služiti bližnjemu... V njenem srcu je odjeknil jasen in nedvoumen odgovor: "Pridi in hodi za menoj!" Božja ljubezen jo je tako prevzela, da se je odločila za vselej posvetiti Bogu in uresničiti težnje, da se povsem preda duhovnemu in materialnemu bragru najbolj potrebnih.

+ Lik blažene Marije od Razpetega Jezusa me vodi k razmišljanju o vseh hrvaški ženah: o soprogah in srečnih materah ter o tistih, ki so za vedno zaznamovane z žalostjo zaradi izgube nekoga iz svoje družine v strašni vojni devetdesetih let prejšnjega stoletja, ali tudi zaradi kakšnega drugaga bridkega doživetja, ki ji je prizadelo.

+ Mislim na tebe, žena, ki s svojo rahločutnostjo, velikodušnostjo in močjo bogatiš pogled na svet in prispevaš k polnosti resnice o medčloveških odnosih. Tebi je Bog na poseben način zaupal svoje stvari, zato si poklicana, da postaneš nenadomestljiva opora vsakogar, zlasti v krogu družine.

+ Hrvaške žene, v zavesti svojega nadvse vzvišenega poklica "soproge" in "matere", prizadevajte si gledati na vsakega človeka z očmi srca ter mu iti naproti in biti ob njem z rahločutnostjo, ki je lastna materam. Vaša navzočnost v družini, družbi in cerkvenih občestvih je še kako potrebna.

+ Ne utrudite se, ko odgovarjate na edino Ljubezen svojega življenja. Posvečeno življenje namreč ni samo velikodušno prizadevanje človeka, temveč je na poseben način odgovor na dar, ki prihaja z neba v želji, da ga sprejmemo z odprtim srcem. Naj vas vsakdanje izkustvo nezaslužene božje ljubezni do vas spodbuja k popolnemu darovanju lastnega življenja za služenju Cerkvi ter bratom in sestram, ko izročate Bogu vse svoje življenje, svojo sedanjost in svojo prihodnost.

+ Z očmi, polnimi nežnosti, Bog gleda na tistega, ki si prizadeva izpolnjevati njegovo voljo in hoditi po njegovi poti. Vsakdo je namreč, v skladu s svojim poklicem, povabljen, da v sebi in v svoji oklici uresničuje božji načrt. (iz papeževega nagovora v Dubrovniku)

LETA 1896 UMRL ALFRED NOBEL

ŠVEDSKI KEMIK, INŽENIR IN IZUMITELJ (* 1833)

Najbolj znan Šved je Alfred Nobel, izumitelj dinamita, eksploziva, ki naj bi človeku pomagal pri gradnji cest in predorov in podobnih del, a so ga brezvestni ljudje vpregli v voz vojne industrije (ob smrti je imel Nobel priznanih 355 patentov). Nobel je v svoji znameniti oporoki vse imetje, ki ga je prislužil s tem odkritjem, volil v poseben sklad, iz katerega se vsako leto na današnji dan, na obletnico njegove smrti, podeljujejo Nobelove nagrade za področje fizike, kemije, medicine, literature, ekonomije in prizadevanja za mir.

njegova misel:

• Življenje na svetu in življenje po smrti sta večna skrivnost. Vendar nas umirajoča iskra spravi v slovesen strah božji in utiša vsakršen glas razen glasu vere. Govori samo večnost.

LETA 1903 ROJEN NIKOLAJ PIRNAT

KIPAR, SLIKAR IN ILUSTRATOR († 1948)

Idrijski rojak Niko(laj) Pirnat, kipar, grafik, profesor na likovni akademiji, je najbolj znan kot odličen risar in ilustrator. Med knjigami, ki jih bogatijo posrečene Pirnatove ilustracije, so Bevkovi Pastirci (1935) in Finžgarjev Gospod Hudournik (1941). Ustvaril pa je tudi več dobrih kipov, med njimi Janeza Krstnika za trnovski most v Ljubljani.

LETA 1908 UMRL HINKO DOLENC

SLIKAR GOZDA IN NJEGOVIH ŽIVALI (* 1838)

Pravnik Hinko Dolenc, rojen v Razdrtem pri Postojni, kjer se je tek njegovega življenja tudi končal, je za literarni časopis Ljubljanski zvon napisal obsežno naravoslovno in spominsko kramljanje O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh (1903), kjer je čudovito prikazal veličastna gozdna prostranstva na Snežniku in njihove prebivalce: od medvedov do vseh ptičjih zborov.

LETA 1908 ROJEN OLIVIER MESSIAEN

FRANCOSKI SKLADATELJ († 1992)

Rodil se je v Avignonu, z enajstimi leti se je vpisal na pariški konservatorij, z dvaindvajsetimi je diplomiral iz orgel in kompozicije in leta 1930 nastopil službo organista v cerkvi St.. Trinite v Parizu. Tu je orglal več kot 40 let, zelo redko je izvajal svoje skladbe, zelo slavne pa so bile njegove improvizacije po nedeljskih večernih mašah. Globoko veren kristjan z izkustvom mističnega doživetja, pravi kontemplativec, iz kroga Charlesa Peguyja in Paula Claudela, Georgesa Bernanosa, Francoisa Mauriaca ter filozofov Gabriela Marcela in Jacquesa Maritaina. Vsi so bili prepričani, da je njihov talent božji dar, ki ga morajo porabiti v korist vseh in z njim notranje dvigniti vsakega človeka. V razlagah svojih del kaže Messiaen globoko poznavanje cerkvenih očetov, črpa iz Svetega pisma ... Njegova značilnost so ritmi, poglobil se je v zapletene ritme indijske folklore, v določenem obdobju je v svoje skladbe vnesel tudi posnemanje ptičev (zbiral je napeve ptic). Krona njegovega ustvarjanje je njegova edina opera Frančišek Asiški, ki je bila izvedena leta 1983 v Parizu. Traja pet ur in pol, toda poslušalcu se zdi, da se je čas ustavil, preveva jo religioznost s svojim mirom in gotovostjo. Messiaen je najbolj poznan po svojih orgelskih skladbah, z glasbo obravnava določeno glasbeno skrivnost, ki jo osvetli z odlomki iz Svetega pisma. Že pri dvajsetih je napisal Nebeško gostijo, premišljevanje ob zadnji večerji ... Leta 1935 je objavil eno svojih najbolj priljubljenih skladb Le Nativite du Seigneur, v kateri je devet premišljevanj ob dogodkih v Betlehemu ...

več o njem dr. Edo Škulj v Ognjišču 12_1990 (sprehod skozi glasbeno zakladnico)

LETA 1936 UMRL LUIGI PIRANDELLO

ITALIJANSKI PISATELJ IN DRAMATIK, NOBELOVEC 1934 (* 1867)

Doma iz Agrigenta na Siciliji, študiral filologijo in predaval italijansko književnost v Rimu. Sprva je pisal pesimistične in domotožne pesmi, potem pa se je lotil proze, izpod njegovega peresa so prihajale novele o osamljenih in nesrečnih ljudeh iz siciljanskega provincialnega in rimskega okolja, ki so prežete s tragično humanostjo in z grotesknim humorjem. S svojimi novelami, romani in številnimi dramami (okrog 70) velja danes za največjega italijanskega pisatelja 20. stol.. Nekaj glavnih del: drame Kaj je resnica, Slast spodobnosti ... Šest oseb išče avtorja, Henrik IV. ... romana Pokojni Matija Pascal in Eden, nobeden in stotisoč, novele Novele za leto dni. Osrednja tema njegovih del je psihološka analiza človekove dvojne osebnosti, njegova razklanost na videz (masko) in bit. Življenje je bilo zanj veliko gledališče. Dve leti pred smrtjo je prejel Nobelovo nagrado.

LETA 1948 SPREJETA DEKLARACIJA ČLOVEKOVIH PRAVIC

Generalna skupščina Organizacije združenih narodov je na svojem zasedanju v Parizu na današnji dan sprejela Splošno deklaracijo človekovih pravic. Glavni sestavljalec te pomembne listine je bil francoski pravnik René Cassin (1887-1975), Nobelovec za mir 1968. Za temelj spoštovanja človekovih pravic je vzel Jezusovo zapoved: "Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe."

LETA 1958 UMRL MARIJ OSANA

INŽENIR ELEKTROTEHNIKE (* 1880)

Rojen v Trstu, je bil začetnik izobraževanja in raziskovalnega dela na področju telekomunikacij v Sloveniji. Ukvarjal se je tudi s polaganjem in meritvami podmorskih telekomunikacijskih kablov v Jadranskem morju. Uvedel in organiziral je radiotelegrafsko in radiotelefonsko omrežje po tedanji skupni državi. Vodil je ureditev visokofrekvenčnega laboratorija v elektrotehničnem inštitutu ljubljanske univerze. Leta 1932 pa je projektiral in vodil gradnjo oddajnika ljubljanske radijske postaje v Domžalah. Marij Osana velja za začetnika radijske tehnike na Slovenskem.

LETA 1968 UMRL KARL BARTH

ŠVICARSKI PROTESTANTSKI TEOLOG (* 1886)

Najbolj znani švicarski kalvinistični teolog, je bil najprej pastor v Safenwilu (kanton Aargau), potem pa je kot profesor deloval v Göttingenu, v Münstru, ter v Bonnu. Ker je nasprotoval nemškemu nacionalsocializmu (Hitler) je leta 1935 izgubil profesuro v Bonnu in od tedaj deloval v Baslu (do leta 1962). Bil je ustanovitelj dialektične teologije po kateri lahko Boga razume samo človek, ki ima globoko vero v razodetega Jezusa Kristusa. V njegovi teološko filozofska smeri (bartizem), je v središču misel o presežnem, nedoumljivem in nedostopnem Bogu in Božjem humanizmu, ki je krščansko oznanilo. V središču ni več človek s svojo religiozno zavestjo, ampak Božja beseda ... Njegovo najpomembnejše delo je Pismo Rimljanom, napisal pa je še Protestantsko teologijo 19. stol. in Cerkveno dogmatiko

nekaj njegovih misli:

+ Gospod Bog, ne dopusti, da bi bili otopeli in bili brezbrižni ob veličastni slavi velike noči, marveč daj, da svetloba vstalega Gospoda doseže vsak kotiček naših brezčutnih src.

+ Človeku, ki sliši svetopisemsko oznanilo in si ga vzame k srcu, ni dovoljeno biti nevesel človek, temveč mu je to odločno prepovedano.

+ Človek v Svetem pismu išče in najde to, kar sam hoče. Če pa ne bo hotel nič iskati, tudi ne bo ničesar našel.

LETA 1968 UMRL THOMAS MERTON

REDOVNIK TRAPIST, PESNIK, PISATELJ, SODOBNI SV. AVGUŠTIN (*1915)

Na današnji dan je v Bangkoku na Tajskem umrl 53-letni ameriški redovnik trapist p. Louis. Ves kulturni svet ga je poznal pod imenom Thomas Merton. Bil je pesnik in pisatelj (nad 40 knjig), globok mislec in glasnik krščanstva, ki ne "beži pred sve­tom". Svoje življenje je popisal v knjigi Sedemnadstropna gora. Italijanski pesnik Dante je v svoji Božanski komediji naslikal vi­ce kot goro s sedmimi nadstropji, na katerih se duše očiščujejo. Po­dobno je tudi Merton šel skozi sedem "nadstropij" notranjega raz­voja: šport in zabava - umetnost - znanost - socialno delo - različne vere - krst v katoliški Cerkvi - samostan.

... več o njem v rubriki pričevanje 01_1999

nekaj njegovih misli:

+ Dar ljubezni je dar moči in zmožnosti ljubiti, zato dajati ljubezen s polnim učinkom pomeni tudi sprejemati jo. Torej lah­ko ljubezen obdržimo le, če jo razdajamo, in dajemo jo lahko popolno le, če jo tudi sprejemamo.

+ Krščansko življenje ni življenje mirne odmaknje­nosti, rastlina iz tople grede, sestavljeno iz umetnih asketičnih vaj, ki so nedosegljive ljudem v vsakdanjem življenju. Kristjan more in mora razvijati svoje duhovno zedinjenje z Bogom v svojih vsakdanjih dolžnostih in naporih življenja.

+ Ni dovoljeno, da bi varali sami sebe s tem, da se umi­kamo v preteklost, ki je izginila. Svetost ni in nikoli ni bila cenen beg pred odgovornostjo in pred sodelovanjem pri človekovi osnovni na­logi, da pošteno in produktivno živi v družbi s soljudmi.

+ Noben človek, ki kratko malo je in pije, kadarkoli mu hrana ali pijača zadiši, ki kadi, kadarkoli se mu zahoče prižgati cigareto, ki poteši svojo radovednost in čutnost, kadarkoli se zbudi­ta, se ne more imeti za svobodno osebo. Odpovedal se je svoji duhovni svobodi in postal suženj svojih telesnih nagonov.

+ Ponižen človek se ne boji neuspeha. Dejansko se ne boji ničesar, niti sebe, kajti popolna ponižnost vključuje popolno za­upanje v moč Boga, pred katerim nobena druga moč nič ne pomeni in za katerega nobena stvar ni ovira. Ponižnost je najzanesljivejše znamenje moči.

+ Vsi smo poklicani od Boga, da postanemo deležni njegovega življenja in njegovega kraljestva. Vsak izmed nas je poklican na po­sebno mesto v tem kraljestvu. Če bomo našli to mesto, bomo srečni. Če ga ne bomo našli, ne bomo nikoli mogli biti popolnoma srečni. Za vsa­kega izmed nas je potrebno samo eno: izpolniti svojo usodo v skladu z božjo voljo, biti, kar hoče Bog, da smo.

pripravlja: Marko Čuk

LETA 1608 ROJEN JOHN MILTON

ANGLEŠKI PESNIK († 1674)

Velja za najpomembnejšega angleškega pesnika 17. stoletja. Njegova poezija je bila prvi primer združitve renesančnega žara, baročne vzvišenosti in klasično stroge oblike. Njegovo najpomembnejše delo je Izgubljeni raj, v desetih knjigah, v katerih v prostem verzu opisuje zgodbo o padcu človeka (Adam in Eva) in predvsem vlogo Satana. Pozneje je napisal še Znova pridobljeni raj v katerem pa (v nasprotju s Satanom) poveličuje Jezusovo popolnost.

LETA 1641 UMRL ANTHONIS VAN DYCK

FLAMSKI SLIKAR (* 1599)

Van Dyck je najbolj znan po izdelavi portretov. Kralj Karel I. ga je poklical na angleški dvor in v Angliji je hitro uspel. Naslikal je portrete Karla I., njegove žene kraljice Henriette, kraljevih otrok, številnih osebnosti na dvoru, ... Julija 1632 so ga povzdignili v viteški red in ga leta 1633 izbrali za kraljevega slikarja. Zelo je vplival na angleške portretiste, nekateri ga imajo za ustanovitelja angleške slikarske šole.

LETA 1717 ROJEN JOHANN JOACHIM WINCKELMANN

NEMŠKI UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN ARHEOLOG († 1768)

Velja za utemeljitelja nove arheološke znanosti in moderne primerjalne zgodovine umetnosti. Od leta 1755 je živel v Rimu, kjer je postal knjižničar kardinala Albanija in prefekt vatikanskih antičnih zbirk. Svoja preučevanja je objavil v delu Zgodovina umetnosti starega veka, znano pa je tudi njegovo delo Misli o posnemanju grških slikarskih in kiparskih stvaritev.

LETA 1868 ROJEN JANEZ IVAN REGEN

BIOLOG († 1947)

Iz Lajš pri Tratah v Poljanski dolini, sprva se je šolal v semenišču, ko pa je prislužil dovolj denarja se je vpisal na študij prirodoslovja na Dunaju, kjer je bil leta 1897 promoviran v doktorja znanosti in se tam zaposlil kot gimnazijski profesor. Opravljal je številne raziskave s področja fiziologije živali in bil eden prvih slovenskih znanstvenikov, ki so po prvi svetovni vojni delovali v tujini. Najbolj ga je zanimalo zvočno komuniciranje žuželk (murnovo čričkanje - dokaz, da se žuželke odzivajo na zvočne signale drugih osebkov iste vrste). Vse to delo je opravljal v laboratoriju, ki ga je postavil kar v svoji hiši. Pri delu je uporabljal precizne metode in instrumente: mikrofone, galvanometre, oscilografe, .... Za področje, s katerim se je kot znanstvenik ukvarjal, je izdelal slovensko znanstveno izrazje. Leta 1940 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, bil pa je tudi častni član Prirodoslovnega društva Slovenije.

LETA 1871 ROJEN FRAN GOVEKAR

SLOVENSKI PISATELJ, DRAMATIK († 1949)

Naturalizem je literarna struja, ki je nastala po letu 1860 in se je najbolj razmahnila v Franciji. Bistvo umetnosti mu je bila resnica o stvarnem, ki obsega tudi »nižje pojave«. Za začetnika naturalizma na Slovenskem velja pisatelj Fran Govekar, ki je po zgledu francoskega naturalista Emila Zolaja napisal roman V krvi (1896), v katerem je hotel prikazati delovanje dednostnih zakonov.

več:
S. Čuk, Fran Govekar (1871–1949): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2019), 44-45.

LETA 1881 ROJEN IVAN LAH

PISATELJ, PUBLICIST, PREVAJALEC IN PROFESOR NA GIMNAZIJI († 1938)

Pisatelja Ivana Laha je v srednji šoli privlačila zgodovina, ki je burila njegovo domišljijo. Svojo prvo zgodovinsko povest Uporniki, ki je izšla leta 1906 v zbirki slovenske večernice pri Mohorjevi družbi, je napisal že kot petošolec in jo kasneje predelal. Ukvarjal se je tudi s pesništvom in dramatiko; med drugim je napisal tri mladinske prizore Miklavž prihaja (1924).

več:
S. Čuk, Ivan Lah: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2008), 30-31

LETA 1885 ROJEN JOSIP PELIKAN

FOTOGRAF ČEŠKEGA RODU († 1977)

Starša sta se iz Prage preselila v Trbiž, kjer sta odprla fotografsko obrt. Kasneje se je družina preselila v Idrijo, kjer so imeli atelje. Josip se je za fotografijo navdušil ob očetu, študiral je na Dunaju in Pragi in se preselil v Celje. Gojil je kakovostno portretno fotografijo v različnih tehnikah in ustvaril številne portrete uglednih slovenskih kulturnikov.. Pelikan je tudi začetnik industrijske in reklamne fotografije na Slovenskem. Njegovo obsežno fotografsko zapuščino hranijo večinoma v Muzeju novejše zgodovine Celje: številne pokrajinske, turistične, reportažne in arhitekturne fotografije, ki so izhajali kot razglednice ter kot reprodukcije v knjigah in revijah ... Na fotografijo je zabeležil vse pomembnejše dogodke njegovega časa; dve svetovni vojni, rojstvo in propad držav in druge dogodke, posvetil se je lepotam narave, hribom ... Svoje znanje je posredoval številnim mladim fotografom ....

LETA 1889 UMRL MARKO GLASER

DUHOVNIK IN NABOŽNI PISATELJ, sodelavec bl. škofa Slomška (* 1806)

Rojen je bil v Smolniku pri Rušah, gimnazijo je obiskoval v Mariboru, filozofijo in teologijo je študiral v Gradcu, v duhovnika je bil posvečen leta 1829, nato pa opravljal razne službe. Leta 1843 je postal župnik pri Sv. Petru pri Mariboru. Od leta 1856 je imel veliko dela, da je pripravil prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor (1859) in poskrbel za nastanitev škofijskih ustanov. S škofom Slomškom ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Izdal je tudi nekaj nabožnih spisov v nemščini in slovenščini.

LETA 1895 ROJEN ANTONIO SANTIN

ŠKOF, NADŠKOF, TEOLOG († 1981)

Rodil se je v Rovinju v revni družini ribiča Giovannija. Starši so mu nekako le omogočili, da je odšel v malo semenišče v Koper. Ko se je začela prva svetovna vojna ga je škof poklical v goriško bogoslovje, ki so ga premestili v Maribor. Po končani teologiji je bil leta 1918 posvečen, nato nekaj časa kaplan, po prvi svetovni vojni župnik v Puli, ki je prišla pod italijansko oblast Leta 1933 je postal škof na Reki, čez pet let pa škof tržaško-koprske škofije. Deloval je v korist Judov in Slovencev, ki so bili zatirani pod fašizmom, menil je, da je treba oznanjati v jeziku vernikov ... Do slovenskih duhovnikov in vernikov je skušal biti po možnosti pravičen, čeprav vsi niso mogli vedno razumeti njegovega zadržanja in strogo političnih izbir. Okolje na Tržaškem pač ni bilo prijazno, zastrupljeno je bilo s proticerkvenim zadržanjem tistih težkih povojnih let, zato mu je bilo izredno težko krmariti med nevarnostmi, ki so pretile z vseh strani... Doživljal je dramo istrskega eksodusa, odšel je v Pulo, preden so mesto izročili Titovemu nadzoru, da bi tolažil ljudi, ki so množično zapuščali mesto ... Doživel je osvoboditev in okupacijo Trsta s strani Titovih čet, ni si več upal v Istro, saj so ga 19. januarja 1947 napadli v Kopru, zato je šel tja birmovat dr. Jakob Ukmar, ki ga je spremljal Miroslav Bulešić, ki so ga 24. avgusta 1947po birmi v Lanišču umorili, Ukmarja pa pretepli ... Sem bil in ostajam katoliški duhovnik, vedno sem si prizadeval ostati pravičen. Za to sem se trudil v težkih časih, kadar je bilo težko obdržati slovanski jezik v cerkvah, in se postaviti v bran slovanskih duhovnikov in težko je bilo zagovarjati načela, kot so pravice slovanskega prebivalstva... Če sem se včeraj postavil v bran preganjanih Judov in Slovanov, se danes postavljam v bran pregnanih Italijanov iz njihove zemlje...

LETA 1913 ROJEN MARIJ AVČIN

ZDRAVNIK, PEDIATER, PISATELJ († 1995)

Ljubljančan  Marij Avčin, je že kot bolehen otrok sklenil, da bo postal zdravnik za otroke. Po maturi na poljanski gimnaziji se je leta 1932 vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, študij nadaljeval v Zagrebu, kjer je promoviral  za doktorja zdravilstva. Po pripravništvu v krajih nekdanje države, je pred začetkom druge svetovne vojne začel delati v ljubljanski bolnišnici pri pediatru Bogdanu Derču in postal njegov asistent. Po upokojitvi predstojnika je  postal predstojnik Pediatrične klinike in sodeloval pri urejanju otroških bolnišnic po Sloveniji. Leta 1964 je doktoriral iz pediatrije, se izobraževal v tujini, veliko potoval in predaval na kongresih. Vseskozi je tudi objavljal strokovne in poljubne članke. Svoj čas in znanje je posvetil otrokom in ga tudi prelil v strokovne knjige. Po upokojitvi je napisal tudi leposlovni knjigi Doktor Anton (štiriindvajset zgodb in spominskih avtobiografskih razmišljanj doktorja Antona, ki oči svojega srca obrača k majhnim, preprostim ljudem, posebno malim bolnikom) in Ljubljanske razglednice ...

več:
S. Čuk, dr. Marij Avčin (1913-1995): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2023), 42-43.

njegova misel:

• Otroci imajo svoje poslanstvo ... Videl sem očeta – garača, ki je delal od ranega jutra do pozne noči … Delal je trdno, odločno, vestno in vneto ... Sinek je opazoval očeta. Gledal je njegove močne roke in občudoval njegov kleni, odločni, izklesani obraz. Oče je njegov vzor. Otrok spozna, da bo lahko dosegel ta vzor le, če bo delaven, pošten, skrben, odločen. Dober, pa vendar strog, možat in neizprosen, pa vendar mil in klen, kot je njegov oče. Zaslutil bo, da vse to njegov oče zmore, ker ga plemeniti svetost ljubezni do družine. Če ni otrok, potem ne morejo prehajati vzori očetov na nikogar ...

LETA 1943 UMRL AVGUST PIRJEVEC

LITERARNI ZGODOVINAR, PREŠERNOSLOVEC (* 1887)

Pisatelj Vladimir Bartol v svojih spominih (Mladost pri Svetem Ivanu) pripoveduje, da je mladi profesor dr. Avgust Pirjevec "čez noč povzročil, da nam je slovenščina postala važen predmet". Ta profesor je bil odličen prešernoslovec: veliko je pisal o Prešernu in sodobnikih in uredil je Prešernovo zbrano delo (1929).

LETA 1962 UMRL HERIBERT SVETEL

SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1895)

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v rojstni Ljubljani (sedmi razred pri benediktincih v Št. Pavlu na Koroškem), vsa leta se je učil tudi glasbe. Po maturi je v Pragi študiral pravo, študij pa dovršil v Ljubljani. Ob svojem poklicnem delu se je posvečal glasbi, nekaj časa v ljubljanski operi. Po drugi svetovni vojni je bil dirigent mariborske opere, kjer je naštudiral vrsto opernih in baletnih del. Poleg komične opere Višnjani je zložil več scenskih skladb, med njimi kantato Legenda o Mariji in pastirici Urški.

LETA 1979 UMRL FULTON J. SHEEN

AMERIŠKI NADŠKOF, PRVI TELEVIZIJSKI PRIDIGAR, BOŽJI SLUŽABNIK (* 1895)

Okoli leta 1950 je v Ameriki in po vsem svetu zaslovel kot oznanjevalec evangelija po sodobnih sredstvih obveščanja - radiu in televiziji. Rad je govoril, da je "radio kot stara zaveza: slišiš, pa ne vidiš - televizija pa kot nova zaveza: slišiš in tudi vidiš, kajti Jezus, napovedani Odrešenik, je prišel med nas". V vseh svojih nastopih je poudarjal evangeljsko resnico: "Bog te ljubi!" Če bi sveti Pavel, veliki "apostol narodov", živel danes, bi oz­nanjal evangelij po sodobnih sredstvih obveščanja - radiu, televiziji in zdaj tudi internetu. Potrebo po takem oznanjevanju je začutil tudi Fulton John Sheen, katoliški duhovnik in kasneje škof v Združenih državah Amerike. Že pred drugo svetovno vojno je imel radijske govore, v katerih je hotel nagovoriti ljudi s tem, da se je v luči evangelija loteval njihovih bolečih problemov. Med njegovimi poslušalci niso bili samo katoličani, temveč tudi mnogi nekatoličani, celo neverni, a iskreni iskalci resnice. "Tistega, ki ne veruje, je mogoče o Bogu bolj prepričati z dokazi iz nereda, ki vlada v njegovem srcu, kakor z dokazi iz reda v svetu."

več:
S. Čuk, Fulton Sheen: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2002), 82-83.

nekaj njegovih misli:

• Naj bo kakšno srce še tako privlačno, bo vedno obstajalo še neko večje Srce, večja ljubezen, plemenitejša predanost. Če se vam zdi vaša mati utelešenje vsega tistega, kar je v življenju najlepše, ali morete potem misliti, da bi Bog, ki je ustvaril materinstvo, premogel manj ljubezni?
  
• V temnih nočeh smo hvaležni za luno. Če jo vidimo lesketati, vemo, da mora biti tudi sonce. V temni noči sveta, ko ljudje obračajo hrbet njemu, ki je Luč sveta, se ozrimo na Marijo, naj vodi naš korak, medtem ko čakamo na sončni vzhod.
  
• Izpolnjevanje božje volje je jedro sleherne svetosti. Jezus nas uči, kako je treba umreti: v uri svoje poslednje žrtve je hotel imeti poleg sebe svojo Mater. In zakaj potem ne bi molili dan za dnem: »Prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri«?
  
• Marija je kakor okence, skozi katero ujame zemljan prvi bežni žarek Boga. Morda pa je bolj povečevalno steklo, ki povečuje našo ljubezen do njenega Sina, da ga molimo bolj iskreno in z večjo vnemo.
  
• V kraljestvu ljubezni ni ravnin: ali se vzpenjamo ali pa gremo navzdol.
  
• To življenje ni zmaga. To je boj in Bogu ni všeč, da mirujejo tisti, ki so določeni za boj.
  
• Človek je milosrčen, kadar žalost in skrb svojega bližnjega čuti kot svojo skrb in svojo žalost.
  
• Če naš bližnji nima ljubezni, potem mu moramo dati mi del naše ljubezni. Tako ravna Bog z nami.
  več:
  

LETA 2013 UMRL JOŽE TRONTELJ

NEVROLOG, PROFESOR, PREDSEDNIK SAZU, AKADEMIK (* 1939)

»Življenje je čudež, dvignjen visoko nad čudeže ne žive narave ... Poseben čudež pa je, koliko vsega, kar bo določalo značaj, nadarjenost in sposobnosti prihodnjega otroka in odraslega, je že vgrajeno v semenčico, jajčno celico in v zigoto, začetek človeškega bitja. V drobceni prvi celici novega bitja, z golim očesom komaj vidni kot majcena pikica, je zapisana nepredstavljivo bogata in raznovrstna dediščina. So zapisani dosežki milijonov in milijard let razvoja živega sveta. Je zapisan velik del prihodnosti novega človeka in njegovega potomstva. V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega. Karkoli manj kot varstvo od spočetja do naravnega konca bi bilo za tak čudež premalo.« To je nekaj stavkov iz razmišljanja, ki ga za revijo Božje okolje zapisal nekaj dni pred nenadno smrtjo, 9. decembra 2013, dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, mednarodno ugledni strokovnjak na področju bioetike. Ko je akademik pisatelj Alojz Rebula ta njegov sestavke prebral, je zapisal: »Imam ga za enega največjih duhov, kar smo jih Slovenci imeli.«

več:
B. Rustja, dr. Jože Trontelj, predsednik SAZU. Dragocena značilnost katoliške etike je njena doslednost: Gost meseca, v: Ognjišče 6 (2008), 8-12.
S. Čuk, dr. Jože Trontelj. "V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega.": Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2014), 30-31.

nekaj njegovih misli

• Nesprejemljivo je, da bi človeško bitje ustvarili in potem žrtvovali za koristi drugega človeškega bitja, pa čeprav naj bi s tem pozdravili hudo bolezen.
  
• Vsi ljudje smo dediči religijskih vrednot. Brez njih se ne bi razvile, ne bi obstale civilizacije. Religijske vrednote so temelj svetovne etike, so podlaga urejenemu človeškemu življenju.
  
• Doslednost je na primer v pogledu, da človeško bitje zasluži varstvo življenja od samega spočetja do naravne smrti.«
  
• Ko zdravnik ne more več ohraniti zdravja niti rešiti življenja, se znajde pred vprašanjem, ali naj vseeno nadaljuje ukrepanje, ki bo življenje podaljšalo, čeprav bo to verjetno pomenilo le podaljšanje agonije. Pogosto se težko odloči. Preprosto razumevanje pravi, da je dolžnost zdravnika, da tudi v navidez brezupnem položaju življenje ohranja, dokler je to mogoče.
  
• Pravice do življenja ne spremlja nekakšna zrcalna pravica do smrti. Treba pa je reči, da je človeško bitje deležno najmanj varstva prav v dveh položajih največje nemoči in odvisnosti – na začetku življenja, ko je šele zarodek, in v zadnjih dnevih življenja, ko je smrt blizu.
  
• Ne mislim, da je človek danes bistveno manj moralen, kot je bil nekoč. Nekaterih etičnih dilem se zaveda morda celo bolj izostreno. Razlika pa je v moči, ki jo je razvoj znanosti dal ljudem v roke.
  
• Ugled akademije je vreden toliko, kot je vreden ugled njenih članov, seveda pa je odvisen tudi od neoporečnosti in tehtnosti njenih nastopov v javnosti.

o njem:

• Življenjska pot pokojnega akademika je tako bogata, da je ni mogoče povzeti z nekaj besedami. Poudaril pa bi rad predvsem naslednje: Človek globoke osebne vere in zgleden kristjan je s svojim akademskim delom, predavanji, srčno dobroto, dialoško odprtostjo, toda hkrati tudi jasno besedo odločilno zaznamoval slovenski in širši evropski prostor. (škof Anton Jamnik)
  
• »Lahko rečemo, da je dr. Trontelj kot predsednik SAZU tej ustanovi vrnil tisti ugled, ki bi ga morala kot zbor narodne intelektualne, znanstvene in umetniške elite imeti,« Težko bo najti takemu človeku na tistem sedežu enakovrednega naslednika.« (Alojz Rebula)

LETA 2014 UMRL JOŽE TOPORIŠIČ

JEZIKOSLOVEC (* 1926)

Njegov rojstni kraj je bil Mostec pri Brežicah. Med drugo svetovno vojno je bil v izgnanstvu, po vrnitvi končal gimnazijo, po maturi študiral na ljubljanski univerzi slavistiko, na tej ustanovi je bil od leta 1970 predavatelj slovenskega jezika in stilistike ter vzgojil številne generacije slovenistov. Jože Toporišič je bil vodilni slovenski jezikoslovec druge polovice 20. stoletja. Bil je avtor številnih jezikoslovnih razprav in del. Njegovo najpomembnejše delo je gotovo Slovenska slovnica (1976), s katero je preoblikoval podobo slovenske slovnice, kar je sprožilo ostre kritike in polemike. Sodeloval je tudi pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 65 PR. KR ROJEN HORACIJ

STARORIMSKI PESNIK S POLNIM IMENOM QUINTUS HORATIUS FLACCUS (u 8 po Kr.)

Rodil se je osvobojenemu sužnju v Venusii, v južni Italiji. Med študijem v Atenah se je pridružil Brutovi vojski, po njenem porazu pri Filipih pa se je vrnil v Rim, kjer je služil kot uradnik. Eden od ljubljencev cesarja Avgusta. A rajši kot fine pojedine v Rimu je hvalil preprosto hrano: domačega piščanca, pečenega kozlička, slanino, solato z vrta in sadje iz sadovnjaka... Velja za utemeljitelja rimskega klasicizma. Ustvarjal je trideset let: najprej napisal Sermones, potem ode (Carmina), v zadnjem ustvarjalnem obdobju pa sta nastali še knjigi Epistul in Ars poetica.

nekaj Horaciijevih misli:

• Izgovorjena beseda se ne vrne.
  
• Sladko in častno je umreti za domovino! Še slajše pa zanjo živeti.
  
• Zdrava pamet, to je načelo in izvor dobrega pisanja.
  
• Izkoristi dan, čim manj zaupaj jutrišnjemu.
  
• Vrlina staršev je bogata dota.
  
• Nič ni bolj nespametnega kot nositi drva v gozd.
  
• Zavedaj se, da je vsak dan lahko tvoj zadnji.

LETA 1803 UMRL RUDOLF JOŽEF EDLING

NASPROTNIK CESARJA (* 1723)

Drugi goriški nadškof je izšel iz goriške grofovske družine. Kot gojenec jezuitskega zavod Germanik v Rimu je doktoriral iz filozofije in teologije. Leta 1752 je postal pomožni škof goriškega nadškofa Karla Attemsa, 1774 pa njegov naslednik. Zavzel se je za pravice Cerkve, ki jih je kratil cesar Jožef II. Uprl se je cesarjevemu načrtu preureditve škofijskih mej, zato ga je ta prisilil k odstopu. Bil je svetniški mož. Dobro je govoril slovenski jezik in v njem nagovarjal slovenske vernike. To je naročal tudi duhovnikom.

LETA 1826 ROJEN FRANCE CEGNAR

PESNIK, PREVAJALEC, UREDNIK IN KRITIK († 1892)

Doma v Sv. Duhu pri Stari Loki, po končani gimnaziji in liceju nastopil službo poštnega uradnika. Služboval je v Ljubljani, Pazinu in Trstu, kjer je postal tudi mestni svetnik. Poskusil se je kot pesnik, toda pomembnejši je kot prevajalec. Zlasti dobri so njegovi prevodi Schillerjevih tragedij: Marija Stuart (1861), Viljem Tell (1862) in Valenštajn (1866). Bil je tudi pomemben kritik, še pred Levstikom se je spustil v polemiko z Bleiweisom.

LETA 1854 RAZGLAŠENA

VERSKA RESNICA O MARIJINEM BREZMADEŽNEM SPOČETJU

Na današnji dan je papež bl. Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju. »Izjavljamo, oznanjamo in določamo ..., da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in posebni pravici, ki ji jo je podeli vsemogočni Bog glede na zasluženje Jezusa Kristusa, Zveličarja človeškega rodu.« To resnico je potrdila Marija sama, ko je 25. marca 1858 v prikazanju Bernardki v Lurdu na njeno vprašanje, kako ji je ime, odgovorila: »Jaz sem brezmadežno spočetje.« Že pred razglasitvijo te verske resnice so v vesoljni Cerkvi (od leta 1708) obhajali praznik Marijinega brezmadežnega spočetja in sicer 8. decembra; datum je bil določen glede na praznik Marijinega rojstva 8. septembra. Po tem dogodku se je še bolj poživilo češčenje Božje Matere zlasti v Marijinih družbah ali kongregacijah, ki so vernike, predvsem mlade, vzgajale za polnejše krščansko življenje po Marijinem zgledu in pod njenim varstvom.

LETA 1865 ROJEN JAN SIBELIUS

FINSKI SKLADATELJ († 1957)

Glasbeni zgodovinarji pravijo, da je izrazita značilnost finskega skladatelja Jana Sibeliusa njegov močni nacionalizem. Njegove skladbe kažejo sivo, otožno severnjaško pokrajino, kakršna je njegova Finska. Zaradi svojih del je skladatelj postal narodni junak.

nekaj njegovih misli:

• Glasba je zame kot čudovit mozaik, ki ga je Bog sestavil. Vzel je vse koščke v svojo roko in jih vrgel na Zemljo, da bi jih mi zbrali in iz njih spet sestavili sliko.
  
• Nikar se ne ozirajte na to, kaj pravijo kritiki. Še nobenemu kritiku namreč niso postavili spomenika.
  
• Če bi hotel isto kot z glasbo izraziti z besedami, bi moral znati o tem nekaj povedati. Toda glasba je nekaj veliko bolj neodvisnega in bogatega. Glasba se začne, kjer se sposobnosti izražanja z besedami končajo. Zato jaz pišem glasbo.

LETA 1869 SE ZAČNE

I. VATIKANSKI VESOLJNI CERKVENI ZBOR

Sklical ga je papež Pij IX., ki je vodil Cerkev najdlje – celih 32 let. Koncilskih očetov je bilo nad 700, prvič so bili med njimi škofje iz Amerike, Afrike in Azije. Na koncil niso bili povabljeni mogočniki takratnega sveta – vladarji, pač pa so bila vabila poslana protestantom in pravoslavnim , ki pa niso prišli. Koncil je potrdil definicijo nauka o katoliški veri ter razglasil dogmo o papeževi nezmotljivosti, kadar kot vrhovni učitelj Cerkve govori (ex catedra) o verskih in moralnih vprašanjih. Razglasitvi te dogme se je najbolj upiral džakovski škof Strossmayer. 20. septembra 1870 so italijanske čete zasedle Rim in ga napravile za prestolnico Italije in papež Pij IX. je 20. oktobra tega leta nadaljevanje koncila preložil na kasnejši čas. Končal se je šele pod sv. Janezom XXIII,, ko je sklical drugi vatikanski koncil ...

LETA 1931 ROJEN STANE UREK

RADIJSKI NOVINAR, REKREATIVNI ŠPORTNIK (1993)

Bil je velik zagovornik množičnega udejstvovanja v športu pri nas, promotor zdravega načina življenja. Prek radijskega mikrofona je spodbujal vsako jutro k telovadbi, tudi skupaj s telovadcem Tomažem, njegovim nečakom. Bil je komentator, reporter, urednik oddaj o rekreaciji, tudi vojni novinar. Za svoje delo je po smrti prejel nagrado Mednarodnega olimpijskega komiteja na področju športne rekreacije. Prejel je tudi Bloudkovo nagrado. 

LETA 1957 UMRL FERDO KOZAK

PISATELJ, DRAMATIK, UREDNIK, PUBLICIST IN POLITIK (* 1894)

Otroštvo je preživljal v ljubljanskem šempetrskem okolju, skupaj s starejšim bratom Jušem Kozakom. Že zgodaj se je navduševal za jugoslovansko nacionalno gibanje in veliko potoval. Po prvi vojni je doktoriral iz slovanske literarne zgodovine, posebej ga je zanimala češka literatura, delal je v knjižnicah. Na njegovo pobudo je bila ustanovljena revija Sodobnost, ki jo je tudi urejal. Njegovo literarno delo po zvrsteh obsega pesmi, novele, drame, potopise, kritike in prevode. Med vojno je napisal nekaj slik iz časov kmečkih uporov Matije Gubca, po vojni je predelal in preimenoval Vido Grantovo in Profesorja Klepca, napisal dramo Punčka. Njegovi najbolj znani deli sta Iz zapiskov neznanega junaka in Popotoval sem v domovino, ter zbirka novel Od vojne do vojne ...

LETA 1953 UMRL p. HUGO (FRANC) BREN

FRANČIŠKAN, UREDNIK, POBUDNIK POSTOPKA BARAGA NA OLTAR (* 1881)

Med šolanjem v Ljubljani je pel pri frančiškanih, leta 1900 pa je vstopil v frančiškanski red. Bogoslovje je študiral doma in na tujem. Leta 1920 se je na povabilo p. Kazimirja Zakrajška podal v ZDA in sodeloval pri ustanovitvi središča frančiškanskega delovanja med Slovenci v ZDA v Lemontu, kjer je nastalo semenišče in samostan. Bil je med pobudniki postopka za razglasitev škofa Friderika Baraga za blaženega. Po letu 1942 je bil profesor moralne teologije na frančiškanski univerzi Antonianum v Rimu in dvakrat dekan tamkajšnje teološke fakultete.

LETA 1965 SE KONČA

II. VATIKANSKI KONCIL

Na koncilu, ki se je začel 11. oktobra 1962 pod papežem Janezom XXIII. so bila štiri zasedanja: prvo od 11. oktobra do 8. decembra 1962; drugo pod Pavlom VI. od 29. septembra do 4. decembra 1963:, tretje od 14. septembra do 21. septembra 1964 in četrto od 14. septembra do 8. decembra 1965. Na koncilu je sodelovalo rekordno število koncilskih očetov – povprečno 2860 (število je nihalo od zasedanja do zasedanja). Zastopane so bile vse celine, navzoče so bile tudi delegacije sestrskih Cerkva (protestanti anglikanci, pravoslavni). Najpomembnejši odloki so štiri konstitucije (uredbe): o bogoslužju, o Cerkvi, o Božjem razodetju, o Cerkvi v sedanjem svetu; devet odlokov: o sredstvih družbenega obveščanja, o ekumenizmu, o vzhodnih Cerkvah, o pastirski službi škofov, o redovnikih, o duhovniški vzgoji, o laiškem apostolatu, o misijonski dejavnosti Cerkve, o službi in življenju duhovnikov; tri izjave: o krščanski vzgoji, o nekrščanskih verstvih, o verski svobodi. Med sadovi koncila so najpomembnejši: bogoslužje v domačem jeziku, poživitev misijonske dejavnosti, odprtost za dialog s svetom in ekumensko sodelovanje z drugimi krščanskimi Cerkvami.

LETA 1967 UMRL FRANC JAKLIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, BARAGOV ŽIVLJENJEPISEC (* 1892)

Luč sveta je zagledal pri Sv. Gregorju nad Sodražico, šolal se je v domačem kraju, v Ljubljani in v Innsbrucku, kjer je doktoriral iz teologije. Ob profesorski službi je veliko pisal; za novo izdajo Življenja svetnikov (1928–1940) je prispeval nad polovico sestavkov. Njegovo knjigo Misijonski škof Irenej Friderik Baraga, ki je prvič izšla leta 1931, je za tretjo izdajo (Celje 1968) dopolnil Jakob Šolar. Jaklič se je leta 1956 preselil v “Baragovo mesto” Marquette in raziskoval Baragovo duhovno življenje.

LETA 1980 UMRL IGNAC KOPRIVEC

PISATELJ, NOVINAR, UREDNIK (* 1907)

Sin Slovenskih goric, rojen v Drbetincih, ni imel možnosti, da bi se redno šolal. V 30. letih je izredno študiral slavistiko na Univerzi v Ljubljani. Za pero je prijel že pred drugo svetovno vojno: leta 1939 je izšla njegova prva knjiga Kmetje včeraj in danes, narodopisne črtice in Slovenskih goric. Po vojni je napisal vrsto romanov, v katerih protestira zoper nasilno preobračanje kmečkega gospodarstva (zadruge), obenem pa odkriva, da mladi rod ne ljubi več zemlje kot njihovi predniki.

LETA 1980 USTRELJEN JOHN LENNON

PEVEC IN DUŠA SKUPINE THE BEATLES (* 1940)

Britanski pevec, kitarist in skladatelj je skupino The Beatles zapustil in nadaljeval samostojno kariero, deloma skupaj s soprogo Yoko Ono. Najbolj znane so njegove skladbe Power to the People, Imagine in Stand by Me.

LETA 2005 ŠKOF URAN

BLAGOSLOVI KAPELO LJ STUDIA RADIA OGNJIŠČE

Kapela je posvečena sv. p. Piju iz Pietrelcine in sv. Tereziji iz Kalkute. "Pater Pij in Terezija iz Kalkute  sta dva sodobna svetnika, ki sta s svojim delom in zgledom zaznamovala 20. stoletje. V Sloveniji jima še ni posvečen noben sakralni prostor, oba pa s svojim zgledom kličeta k globokemu odnosu do Boga

prav preko Sv. Evharistije, kličeta k službi do človeka, še najbolj tistega, ki potrebuje pomoč. Iz življenja sv. patra Pija vemo, da sta njegovo življenje najbolj zaznamovala zakramenta Sv. Evharistije in Sprave. Podoba Matere Terezije simbolizira karitativni vidik Cerkve, spodbuja nas k čuječnosti in delovanju, spodbuja nas, da smo pozorni na znamenja časa in spremljamo, kaj se dogaja okoli nas." (Franci Trstenjak, direktor RAO). V kapelo so lahko nekaj mesecev pozneje postavili tudi relikvije obeh zavetnikov. V marcu 2006 so prejeli relikvijo svetega patra Pija, v oktobru pa blažene Matere Terezije. Podobi svetnikov je naslikal Jože Bartolj, slikar in voditelj na Radiu Ognjišče.

Ta kapela bo srce Radia Ognjišče, od koder bodo potekali tudi različni prenosi bogoslužij in duhovnih oddaj, tukaj se bodo radijski delavci lahko navdihovali v izpolnjevanju izredno pomembnega poslanstva, ki ga ima ta radijska hiša za naš slovenski prostor. (nadškof Uran)

LETA 2009 UMRL ŠTEFAN FALEŽ

prvi veleposlanik R. Slovenije pri Svetem sedežu, malteški vitez in dobrotnik Cerkve na Slovenskem (* 1920)

Doma v Orehovi vasi (Hoče - Slivnica pri Mariboru), maturiral je na klasični gimnaziji v Mariboru, se leta 1940 vpisal na Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani. Ob nemškem napadu na Jug. je delal v Beogradu na prosvetnem ministrstvu, vrnil se je v Slovenijo in konec leta 1941 odšel v Rim. Najprej je bil zaposlen na kraljevem veleposlaništvu pri Svetem sedežu, kasneje ustanovil gradbeno podjetje in potovalno agencijio. Nikoli ni pozabil na domovino, hrepenel je po samostojni državi Sloveniji in ob vsem delu je veliko pomagal pri reševanju slovenskih težav. V letih od 1964 do 1985 je sodeloval pri tehnični organizaciji papeških potovanj. Organiziral je devet potovanj papeža Pavla VI. in petindvajset potovanj papeža Janeza Pavla II., ki ga je v zahvalo imenoval za svojega »dvornika« Ko je Slovenija postala neodvisna, ga je vlada slovenske pomladi imenovala za prvega veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu. Republiko Slovenijo je na tem mestu zastopal od 31. januarja 1991 do 26. maja 1997, ko se je zaradi tega, ker v odnosih med Slovenijo in Svetim sedežem ni dosegel vidnejšega napredka, odločil za odstop. Njegova zasluga je, da je Vatikan 13. januarja 1992 priznal Slovenijo in s tem spodbudil države evropske skupnosti, da so dva dni za tem izpolnile obljubo mednarodnega priznanja naše države. Štefan Falež je poleg tega sodeloval še pri pripravi in izvedbi obeh obiskov papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Od leta 1997 do leta 2001 je bil dr. Falež veleposlanik Suverenega malteškega viteškega reda pri Svetem sedežu, Slovenski škofje pa so na seji Slovenske škofovske konference 7. marca 2006 dr. Faležu izročili odličje sv.Cirila in Metoda.

več:
F. Bole, Štefan Falež: Gost meseca, v: Ognjišče 9 (1992), 8-12.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 43 UMRL MARCUS TULLIUS CICERO

RIMSKI DRŽAVNIK, PRAVNIK, POLITIK IN FILOZOF (* 106 PR. KR.)

Največji mojster latinske retorike je iz rojstnega Arpinuma pri petnajstih letih prišel v Rim. Takrat je bilo za kultiviranega Rimljana nujno, da je obvladal tako latinski kot grški jezik. Višji razred je celo raje uporabljal grščino kot latinščino, saj naj bi bila bolj uglajena in prefinjena. Govorništva se je učil tako, da je na forumu poslušal govornike, verjetno pa je obiskoval tudi kakšno šolo. Leta 75 pr. Kr. je postal kvestor (pomočnik uradnika), napredoval v edila (uradnika) in pretorja (sodnika). Leta 64 je postal konzul, vendar je imel veliko nasprotnikov, zato je šel sam v izgnanstvo v Solun, kjer je napisal deli De oratore (O govorniku) in De re publica (O državi). V Rim se je vrnil še pred državljansko vojno. Med diktaturo Cezarja je napisal večino svojih filozofskih in govorniških razprav. Po Cezarjevi smrti je (44 pr. Kr.) je nasprotoval Marku Antoniju, bil je razglašen za osebo zunaj zakona in ko je hotel pobegniti, so ga ubili. Velja za najspretnejši um rimske kulture in njegovi spisi so vzor klasične latinščine. Rimljane je vpeljal v filozofijo visokih grških šol in ustvaril latinski slovar filozofskih izrazov. Kljub temu, da je bil impresiven govornik in uspešen pravnik je zase menil, da je njegov največji dosežek njegova politična kariera. Danes pa je cenjen predvsem zaradi idealnega vzora humanega človeka in njegovih filozofskih in političnih spisov.

nekaj Ciceronovih misli:

• Kdor izbriše prijateljstvo iz svojega življenja, ta izbriše sonce z neba.
  
• Naravni talent brez izobrazbe, je večkrat žel slavo in hvalo, kot izobrazba brez naravnega talenta.
  
• Soba brez knjig je podobna telesu brez duše.
  
• Tišina je ena največjih umetnosti pogovora.
  
• Nihče vam ne more dati boljšega nasveta, kot sami sebi.
  
• Tam kjer je življenje, je upanje.
  
• Blaginja ljudstva naj bo najvišji zakon. (blaginja)
  
• Nečimrnost in častihlepje sta zelo nesrečni lastnosti.
  
• Ni umetnost le vedeti o neki stvari, posebna umetnost je učiti o njej.
  
• Bogat je tisti, ki ne hrepeni po bogastvu.
  
• Motiti se je človeško.
  
• Pravega prijatelja spoznaš v nesreči.
  
• Sužnji zakona smo zato, da smo lahko svobodni.
  
• Domovina je povsod, kjer je človeku dobro.

LETA 1598 ROJEN GIOVANNI LORENZO BERNINI

ITALIJANSKI BAROČNI KIPAR, ARHITEKT, SLIKAR ... († 1680)

Rojen v Neaplju, sin kiparja Pietra, kjer se je učil kiparstva. Očeta je spremljal v Rim, kjer so mu zaradi nadarjenosti dovolili, da je restavriral poškodovane kipe. Njegov mecen je bil kardinal Borghese in mladi Bernini je zrasel v odličnega kiparja. Izklesal je umetnino Apolon in Dahne, ki sodi v vrh kamnite plastike vseh časov. Poleg kiparstva se je začel ukvarjati tudi s stavbarstvom. Načrtoval je veliki oltar v baziliki sv. Petra, zaupana mu je bila izvedba obodnih stebrišč na trgu sv. Petra ... Še nekaj njegovih del: vodnjak štirih rek na Piazzi Navona v Rimu, zamaknjenje Svete Terezije v cerkvi Santa Maria della Vittoria, David, doprsni kip Ludvika XIV. ...

LETA 1828 ROJEN ANDREJ MARUŠIČ

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ IN PUBLICIST († 1898)

Rojen v Štandrežu, v duhovnika je bil posvečen leta 1851 in kot katehet služboval na goriški nižji gimnaziji. Pisal je v Novice (kot dopisnik z Goriškega), z javnimi nastopi pa se je začel tudi politično udejstvovati: kot privrženec Bleiweisovega staroslovenskega tabora. Bil je urednik strokovnega glasila Umni gospodar in tednika Domovina. Po letu 1870 je politično delo počasi opuščal, še vedno pa je bil aktiven kot publicist in pisec verskih besedil. Pred smrtjo je pisal spomine, vendar jih ni dokončal, uredil pa je 3 letnike Koledarja za goriško nadškofijo. Marušič, ki je bil bojevit branilec katoliških načel, se je zavzemal za strpnost v javnem življenju, tudi do italijanskih sosedov, zagovarjal je načelo »Vsakomur svoje«.

LETA 1899 UMRL JANKO PAJK

literarni teoretik, filozof in urednik (* 1837)

Simon Gregorčič je svoje najboljše pesmi leta 1882 izdal v zbirki Poezije I., ki je bila deležna pohval in je bila razglašena za ‘zlato knjigo’. Ni pa manjkalo tudi kritik. Štajerski urednik, filozof in politik Janko Pajk je v celovškem Kresu objavil ostro in krivično kritiko Gregorčičevih pesmi. Očital jim je, da so polne črnogledosti, modernega pesimizma in zato slovenskemu narodu škodljive. Ob tem napadu se je pesniku v bran odločno postavil literarni zgodovinar Fran Levec.

LETA 1909 UMRL LUDVIK GERMONIK

PRAVNIK, ARHIVAR, PUBLICIST (* 1823)

Njegova življenjska pot je bila zelo vijugasta: od rojstne Reke ob Jadranu prek Celovca in Gradca na Dunaj, kjer se je končala. Na Dunaju je študiral pravo, potem več let pisaril po sodnijah. Nekaj let je bil v Ljubljani arhivar in kustos muzejskega društva. Zanimal se je za slovensko slovstvo; v nemščino je prevedel Prešernovi pesmi Turjaška Rozamunda in Povodni mož. Zelo se je trudil za turistično veljavo Bleda. Napisal je knjižico Bled v čudežni deželi Kranjski in na krajevnem izročilu slonečo igro Die Weiber von Veldes (Junaške Blejke).

LETA 1913 ROJEN FRANTIŠEK ČAP

češko-slovenski filmski režiser († 1972)

Pri nas je Čap zaslovel predvsem s filmoma Vesna (1953) in Ne čakaj na maj (1957), s katerima je vnesel v tedanjo jugoslovansko in slovensko kinematografijo žanr lahkotne meščanske komedije. Komedija je bil tudi zadnji pri nas posneti Čapov film, Naš avto (1962).

LETA 1927 rojen IVAN SELJAK

slikar, grafik in ilustrator († 1990)

Doma iz Idrije, študiral je v Ljubljani na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, pri prof. Antonu Gojmirju Kosu in se izpopolnjeval v tujini. Ustvarjal je v olju, freski, mozaiku, sgraffitu, temperi, akvarelu, risbi in grafiki, predvsem pa je slikal portrete, krajine ....

LETA 1965 PAPEŽ PAVEL VI. IN PATRIARH ATENAGORAS I.

PREKLIČETA IZOBČENJE VZHODNE IN ZAHODNE CERKVE, KI JE VELJALO OD LETA 1054

Na zadnjem zasedanju koncila je bilo preklicano medsebojno izobčenje iz leta 1054; dobesedno: »izbrisano iz spomina in iz srca Cerkve«. Leto 1054 velja bolj za simbolični datum, saj sta Vzhod in Zahod od vsega začetka na različen način sprejela evangelij in ga predajala dalje v različnih izročilih, kulturnih oblikah in miselnostih. Ne glede na te razlike sta vse do 11. stoletja živela – razen kratkih prekinitev – v medsebojnem občestvu. Res pa sta se med seboj odtujevala in se vse manj razumela. To odtujevanje je postalo pravi vzrok ločitve. Še danes se skoraj ob vsakem srečanju s pravoslavnimi Cerkvami hitro pokaže, da smo si v verovanju, v zakramentalnem življenju in v škofovski ureditvi zelo blizu, precejšnje razlike pa ostajajo na ravni kulture in miselnosti. Po spremembah ob koncu 20. stoletja so te Cerkve sedaj prvič v zgodovini svobodne, svobodne od bizantinskih cesarjev, svobodne od Otomanov, od carjev, predvsem pa od totalitarnega komunističnega sistema. Pri tem se morajo soočiti z docela spremenjenim svetom, v katerem še iščejo svojo pot. Za to sta potrebna čas in potrpežljivost.

LETA 1991 UMRL RUDOLF TROFENIK

PRAVNIK, ZALOŽNIK, AMBASADOR SLOVENSKE KULTURE (* 1911)

Mariborčan je na univerzi v Ljubljani najprej diplomiral na pravni fakulteti (1936), zatem pa še doktoriral na filozofski (1941). Leta 1956 je odšel v München, kjer je več desetletij deloval kot založnik več kot 200 publikacij in postal največji mecen slovenske znanosti, kar smo jih doslej imeli. Med drugim je izdal faksimile Brižinskih spomenikov (1968), fotomehanski ponatis Dalmatinove Biblije (1968) in številna druga pomembna dela v seriji Zgodovina, kultura in duhovni svet Slovencev in si zaslužil naziv “ambasador slovenske kulture”.

LETA 2016 UMRLA VILMA BUKOVEC

OPERNA PEVKA, SOPRANISTKA (* 1920)

Svojo glasbeno pot je začela kot članica otroškega pevskega zbora v rojstni župniji Trebnje, v katerem je pela tudi solistične vloge. Po maturi na gimnaziji v Novem mestu je začela študij prava na ljubljanski univerzi. Leta 1941 je na pevskem tekmovanju Opere dosegla prvo mesto in začela študirati solopetje. Leta 1944 je postala članica ansambla ljubljanske Opere. V skoraj štirideset let trajajoči karieri je poustvarila nad šestdeset različnih glavnih vlog za klasični sopran in nastopila v okoli 2000 predstavah!

iskalec in zbiralec Marko Čuk

David Geisser 24-letni Švicar je prišel med 'papeževe vojake', kakor lahko tudi imenujemo švicarske gardiste, potem ko se je nekaj časa izobraževal v nekaterih uglednih restavracijah. V knjigi Bog žegnaj, švicarska garda je pričaral življenje v Vatikanu s pomočjo jedi švicarskih gardistov, njihovih svetniških zaščitnikov in nekaterih cerkvenih dostojanstvenikov, med katerimi so tudi trije papeži. Tu je poljski jedilnik z neko vrsto raviolov, 'pierogi' za Janeza Pavla II., bavarski jedilnik za papeža Benedikta XVI., za papeža Frančiška pa 'empenadas' in 'colita de cuadril' (meso na žaru) in 'dulce de leche' (slaščica).

Poveljnik švicarskih gardistov Daniel Anrig je ob izidu kuharice pripomnil, da se "vojak lahko bojuje samo potem, ko je dobro in dovolj jedel".

LETA 1461 USTANOVLJENA LJUBLJANSKA ŠKOFIJA

Ustanovil jo je cesar Friderik III., papež Pij II. pa je ustanovitev potrdil 6. septembra 1462. Cesar si je pridržal pravico imenovanja ljubljanskih škofov in enajstih kanonikov v dvanajstčlanskem stolnem kapitlju. Po letu 1533 so imeli ljubljanski škofje pravico do knežjega naslova. Do reform Jožefa II. je imela poleg Kranjske tudi več župnij na Koroškem, Štajerskem in na hrvaški strani Gorjancev. V času reform cesarja Jožefa II. je škofija obsegala ljubljansko in novomeško okrožje. V letih 1787 in 1807 je prvič postala sedež nadškofije in metropolije za jugovzhodni del Habsburške monarhije... V nadškofijo jo je ponovno povzdignil papež sv. Janez XXIII. 22. decembra 1961 in za prvega nadškofa imenoval Antona Vovka. Metropolija pa je postala pod papežem bl. Pavlom VI. 22. novembra 1968. Prvi slovenski metropolit je postal Jožef Pogačnik. Pod okrilje nadškofije sta takrat spadali mariborsko-lavantinska in koprska škofija (od 10. oktobra 1977 z razločitvijo tržaško-koprske škofije). Cerkev na Slovenskem je pred veliko nočjo 2006 dobila od papeža Benedikta XVI. nadvse dragocen "pirh": odlok o ustanovitvi treh novih škofij na naših tleh: v Celju, v Murski Soboti in v Novem mestu; mariborska škofija je povzdignjena v nadškofijo in metropolijo - središče mariborske cerkvene pokrajine, dr. Franc Kramberger je postal prvi nadškof štajerske metropole. Novo škofijo v Celju je prevzel dotedanji mariborski pomožni škof dr. Anton Stres, za murskosoboškega škofa je bil imenovan dr. Marjan Turnšek, tedaj ravnatelj mariborskega bogoslovnega semenišča; prvi novomeški škof pa je postal msgr. Andrej Glavan, dotedaj ljubljanski pomožni škof.

LETA 1774 JE MARIJA TEREZIJA UVEDLA SPLOŠNO ŠOLSKO OBVEZNOST

Do 19. stoletja je bilo najpomembnejše izobraževanje duhovnikov, ki so s svojim delom med vsemi sloji najbolj vplivali na splošno ljudsko kulturo. Vse do časa Marije Terezije pa šole v pravem pomenu besede, ni bilo. Z reformami Marije Terezije in Jožefa II., je na šolsko področje prvič bolj resno posegla država, ki si je šolski sistem krojila po svojih potrebah. S trezijanskim osnovnošolskimi zakonom imenovanim Šolska splošna naredba, ki ga je 6. 12. 1774 potrdila Marija Terezija, je bila prvič na našem ozemlju uvedena splošna šolska obveznost za vse otroke od 6. do 12. leta, ne glede na starost in spol. Zakon je poznal tri oblike šol; trivialne, glavne in normalne šole. Leta 1805 ga je nadomestil nov zakon, Politična šolska ustava. Zakon je poudarjal vzgojno vlogo verouka in ponovno uvedel cerkven nadzor. Uvajal je tudi ponavljalne nedeljske šole, ki so bile namenjene tistim šolarjem, ki so že končali obvezno šolanje.

LETA 1787 UMRL FRANC ANDREJ ŠEGA

MEDALJER IN GRAVER (* 1711)

Rojen v Novem mestu, deloval pa je na Bavarskem. Veljal je za pomembnega medaljerja, graverja ter izdelovalca žigov v obdobju rokokoja. Leta 1751 je bil imenovan za prvega bavarskega dvornega medaljerja in je ustvaril vrsto umetniško dragocenih medalj, imenovali so ga prvi evropski izrezovalec žigov. Poleg portretskih medalj je ustvaril tudi samostojne kipe predstavnikov bavarske visoke družbe in osebnosti duhovnega življenja.

LETA 1862 ROJEN ANTON MEDVED

DUHOVNIK, KNJIŽEVNIK, GOVORNIK († 1925)

Izšel je iz kmečke hiše na Gori pri Rajhenburgu (Brestanici), po treh letih bogoslovja v Mariboru je bil leta 1888 posvečen v duhovnika. Študij je nadaljeval v Rimu, kjer je postal doktor filozofije, doktorat teologije pa je dosegel na Dunaju. Ko se je vrnil v domovino, je postal profesor verouka na mariborski gimnaziji. Kmalu je zaslovel kot govornik: močan in prijeten glas, lep nastop je poslušalce osvajal. Vabili so ga na vse strani za slavnostnega govornika pri izrednih cerkvenih in narodnih slovesnostih. Nikoli ni o nikomer izrekel ostre sodbe.

LETA 1868 ROJEN FRAN JAKLIČ – PODGORIČAN

UČITELJ, PISATELJ († 1937)

Bolj znan je po svojem psevdonimu Podgoričan, saj se je rodil v Podgorici pri Dobrepolju. Kot učitelj je služboval v Ljubljani, Škofji Loki in na Vidmu. Pisal je o kmečkem in vaškem življenju, o posebnežih in s svojim pisanjem nadaljeval Jurčičevo in Levstikovo pripovedno izročilo. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu ter Domu in svetu. Napisal je številne kratke pripovedi in nekaj povesti (Ljudska osveta, Nevesta s Korinja, Vaška pravda ...). Po upokojitvi je začel pisati zgodovinske povesti, ki so se dogajale v njegovi rodni dolini (Zadnja na grmadi, Peklena svoboda ...) Je eden najbolj produktivnih avtorjev kmečke povesti, tudi njegova hči Helena je bila pisateljica. Objavljal je v tržaški Edinosti, Slovenskem narodu, Rodoljubu, Slovencu, Mohorjevi družbi in Ljubljanskem zvonu.

več:
S. Čuk. Fran Jaklič (1888-1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2018), 42-43.

LETA 1906 ROJEN OTON BERKOPEC

AKADEMIK, BIBLIOTEKAR, LIT. ZGODOVINAR († 1988)

Belokranjec iz Vinice je študiral slavistiko v Ljubljani in Pragi, kjer je doktoriral. Večji del svojega življenja je deloval v češki prestolnici. Uveljavil se je kot prevajalec, bibliograf in literarni zgodovinar. Objavljal je večinoma v češčini, delno tudi v slovenščini in nemščini. Pisal je razprave o slovenskih avtorjih od Prešerna do moderne; raziskoval je češko-slovenske literarne odnose, prevajal je tudi v sodelovanju s češkimi pesniki. Bil je najvidnejši posrednik med slovensko in češko kulturo in literaturo.

LETA 1909 ROJEN VINKO BRUMEN

FILOZOF († 1993)

Doma v Šalovcih pri Središču ob Dravi. Po diplomi in doktoratu na ljubljanski filozofski fakulteti (1936), z disertacijo o Slomškovi knjigi "Blaže in Nežica v nedeljski šoli", je bil učitelj v Ljubljani. Leta 1941 je uredil pet zvezkov Krekovih izbranih del, ki so bili žal med vojno uničeni, leta 1993 pa je izšel ponatis Življenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka. Po vojni je bil ravnatelj učiteljišča v Gorici, leta 1947 pa se je preselil v Argentino. V Buenos Airesu je predaval občo pedagogiko in zgodovino slovenske filozofije na ukrajinski univerzi sv. Klementa. 1968 je objavil delo Srce v sredini, in izdal več knjig o vprašanjih zdomstva in slovenstva (Iskanja, Naš in moj čas). Veliko filozofskih razprav je namenil svojemu učitelju Francetu Vebru. V Ljubljani je leta 1992 v knjigi izšel izbor njegovih filozofskih in zdomskih člankov Argentinski spisi.

LETA 1936 UMRL EMIL ADAMIČ

Skladatelj, dirigent, publicist in kritik (* 1877)

Emil Adamič se uvršča med najplodovitejše slovenske skladatelje. Po prvi svetovni vojni je bil profesor glasbe v Ljubljani in vodja številnih pevskih društev. V zborovskih skladbah, napisal jih je okli 800, se pogosto navezuje na izročilo rodoljubja. Zapustil je več kot 300 mladinskih zborovskih skladb. Njegove skladbe so polne živahnosti, veselja, komike in zdravega humorja. V glavnem je pisal svetne skladbe, ustvaril pa jih je tudi nekaj za cerkev.

LETA 1960 UMRL JOSIP WESTER

ŠOLNIK, planinec, PUBLICIST (* 1874)

Zibelka mu je tekla v Dolenjih Raduljah pri Sevnici. Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, slavistiko in klasično filologijo pa je študiral v Gradcu. Poučeval je na raznih gimnazijah, nazadnje pa je bil višji šolski nadzornik v Ljubljani. Kot publicist se je veliko posvečal šolstvu; sestavil je nekaj srednješolskih beril, pisal pa je tudi o slovenski književnosti. Objavil je tudi nekaj planinskih spisov in potopisov. Skupaj z Jakobom Sketom je pripravil antologijo Slovenske balade in romance (1912). Za zbirko Naši veliki planinci je napisal izčrpni knjigi: Baltazar Hacquet (1954) in Dr. Josip Ciril Oblak (1958).

LETA 1977 UMRL RAOUL FOLLEREAU

FRANCOSKI PESNIK IN PISATELJ, VAGABUND LJUBEZNI V SLUŽBI GOBAVCEV (* 1903)

"Postal sem star in bolan, zato vam pravim: poglejte me, dobro me poglejte, kajti najbrž, skoraj gotovo, me ne boste videli nikdar več," je novembra 1976, malo več kot leto pred svojo smrtjo, na­govoril mlade člane Združenja svojih prijateljev Raoul Follereau, znan po vsem svetu kot "apostol gobavcev" ali "vagabund ljubezni", saj je v službi zapostavljenih gobavcev več kot tridesetkrat obkro­žil svet. "Pred sabo imate obraz moža, ki je bil vse svoje življe­nje popolnoma srečen." Follereau spada v vrsto "modernih svetnikov", ker je znal brati znamenja časa za uresničevanje evangelija. Njegovo poslanstvo "apostola gobavcev", bolnikov, s katerimi se srečujemo tudi v evangelijih, se je za omejeno človeško pamet pri­čelo "slučajno", za tisto, ki je razsvetljena z vero, pa "določeno" po božjem načrtu, ki vedno postavi prave ljudi na pravo mesto ob pravem času. Na safariju po Afriki skupaj z ženo Madeleine ("ona je največja sreča mojega življenja") se je v Nigeriji pokvaril džip in tam se je srečal z gobavci. Bili so ločeni od ljudi, pre­puščeni samim sebi, kakor v Jezusovem času. To srečanje ga je sil­no pretreslo in sklenil je, da bo tem ubogim ljudem pomagal. Začel je preučevati gobavost, ki naj bi bila nalezljiva, dedna in neozd­ravljiva bolezen. Izkazalo se je, da ni res ne prvo, ne drugo in ne tretje -gobavost povzročata podhranjenost in skrajna beda. Go­bavcem, ki jih je danes na svetu okoli 15 milijonov, je posvetil svoj govorniški in pisateljski dar, predvsem pa silo svoje močne evangeljske ljubezni. Po zaslugi "očka Raoula", kakor so mu pravili gobavci, je ozdravelo vsaj tri milijone gobavcev.

... več o očetu gobavcev preberite v pričevanju 08_2003

nekaj njegovih misli:

• Edini način, da si zagotovimo osebno srečo, je, da mislimo na srečo drugih.
  
• Tisti, ki ima prav, tisti, ki bo vedno imel prav, tisti, ki mu pripada bodočnost, tisti, ki bo končni zmagovalec, je človek, ki je zmožen ljubiti v najvišji meri.
  
• Vsako delo je plemenito opravilo, če nas vodi neki ideal. Postanite nekdo, da boste mogli storiti nekaj.
  
• Neki narod ni velik že zato, ker je močan; neki narod ni velik že zato, ker je bogat; neki narod je velik samo takrat, če je zmožen veliko ljubiti.
  
• Prvi znak ljubezni je pravičnost. Sad pravičnosti je mir. Ljubezen ni naklonjeno usmiljenje, usluga, ki jo storimo, ampak dolžnost, ki veže nas vse.
  
• Ne gre za to, da obrišemo kakšno solzo, ali da smo za trenutek sočutni. Gre za to, da se ne zadovoljimo s tem, da smo srečni sami.
  
• Močni so tisti, ki verujejo, da lahko gradijo in to hočejo. Gradite srečo drugih! Jutrišnji dan bo imel vaš obraz.
  
• Vsa umetnost življenja je v tem: ljubiti. V tem je skrivnost sreče, edine sreče, ki se jo splača okusiti. Povejmo to tistim, ki delajo slabo, in skušajmo jih spreobrniti. Pokažimo jim, da so na napačni poti, da je vsako slabo dejanje sokrivo nesreče v sve­tu, in da samo dobrota vodi k veselju.
  
• Srce je ključ do nebes, v njem je skrita velika moč vesolja, ki je edina nepremagljiva, ki edina ustvarja.
  več:
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk