* 11. december 1905, Trst, † 27. januar 1992, Izola

Življenje in delo tega ognjevitega moža je v zajetni študiji prikazala Bojana Kralj; ob sedemdesetletnici njegovega rojstva mu je njegov goriški prijatelj Zorko Harej, prav tako glasbenik, »podaril« ljubezniv zapis v koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1977. Ubald Vrabec seje rodil 11. decembra 1 905 v Trstu. Oče Karel, po poklicu čevljar, je bil doma iz Pliskovice na Krasu, mama Urša, rojena Brešan, paje bilaTolminka. Ubald je imel starejšega brata Vladimira, ki pa je umrl že v predšolski dobi. Pri njih je živel Ubaldov stric Vincenc, ki je bil dober pevec in je igral na mandolino; pevca sta bila tudi oče in mama in pri Vrabčevih so ob večerih pogosto prepevali, zato ni čudno, da se je Ubald posvetil glasbi. V Trstu je obiskoval slovensko osnovno šolo, nemško pripravnico in italijansko nižjo srednjo šolo. S sedmimi leti se je začel učiti mandolino, z dvanajstimi pa violino v šoli Glasbene matice (njegov profesor je bil A. Ivančič), kasneje še klavir (V. Šonc) in harmonijo (pri skladatelju Vasiliju Mirku).

Po prvi svetovni vojni je glasbeni študij nadaljeval najprej v Trstu, nato pa v Bologni, kjer je leta 1929 diplomiral. Ves čas študija je nastopal v raznih pevskih zborih, dokler jih fašistične oblasti niso razpustile (1928). Glasbeno je deloval tudi med Slovenci v Argentini, kamor se je izselil leta 1929, toda leta 1 931 ga že najdemo v Mariboru. Maja 1941 se je vrnil v Trst. Po drugi svetovni vojni je vodil razne zbore na Tržaškem. Za raznovrstne priložnosti (proslave, koncerte/ radijske nastope) je sproti komponiral izvirne pesmi. Od leta 1949 do upokojitve (1961) je poučeval violino pri Glasbeni matici v Trstu.

Plodovit skladatelj in odličen zborovodja

Bojana Kralj v zgoraj omenjeni študiji navaja vsa dela skladatelja Vrabca. Kako številna in raznolika so, vidimo že iz kazala, kjer so naštete posamezne zvrsti: zborovska glasba (teh del je največ, saj je Vrabec izrazit zborovski skladatelj), otroški zbori, ženski zbori, pesmi za sopran, alt in klavir, moški zbori, mešani zbori, cerkvena in sakralna glasba, instrumentalna glasba, orkestralna glasba, simfonična pesnitev, kantate, solo pesem, opera. V tem kratkem sestavku ne morem njegovih skladb podrobneje predstaviti, navedel pa bom, kako je Vrabčeve vokalne skladbe po njihovi izpovedni vsebini razdelil Zorko Harej. »Zložil« jih je v pet »predalčkov«: pesmi o lepotah , stvarstva in življenja (med temi "je najbolj znana pesem Bratci veseli vsi), pesmi o slovenskih krajih, o slovenski junaški in trpki zgodovini (tu so njegove »tolminske« pesmi na besedilo Alojza Gradnika in v spomin materi Tolminki), pesmi vojnega in povojnega vzdušja o sužnosti, ponižanju, trpljenju naših ljudi, o maščevanju, o odrešujočem delu, o svobodi (zelo znana je Bilečanka), meditativna lirika (precej na besedila Srečka Kosovela), satirične pesmi. Smisel za humor in satiro razodevajo tudi njegovi iskrivi zapisi o glasbi in marsičem drugem. Bil je tudi odličen dirigent številnih pevskih zborov: mešanih, moških, ženskih, otroških, svetnih in cerkvenih. Z njimi je »osvojil« mnoge domače in mednarodne nagrade in priznanja. Pevce je znal pri vajah tako ogreti, da so na koncertih lahko peli čimbolj »samostojno«, živo in sproščeno. Ko je opazoval nastop kakega zbora, se mu je pogosto vsiljevala misel: »Kako bi ti pevci sproščeno, živo. podali to pesem, ko ne bi imeli pred seboj pevovodje, kijih s svojim dirigiranjem moti in zadržuje!«

Devetnajstleten Je napisal svoj Te Deum

»Ko sem osvojil prve pojme o harmoniji, sem napisal za cerkveni zbor pri Sv. Ivanu Te Deum,« se spominja skladatelj. »K Sv. Ivanu sem namreč nekaj let zaporedoma hodil igrat violino za glavne cerkvene praznike... Ta Te Deum so potem pri Sv. Ivanu prepevali vsa leta, ko sem bil v Argentini, v Mariboru in še med drugo svetovno vojno.« Vrabec je vse svoje življenje ustvarjal tudi na cerkvenem in sakralnem področju. Harej je zapisal, da Vrabčeva cerkvena glasba »izhaja iz istega lepotnega vira, kakor svetna, zasleduje isti namen, ganjenje človeškega srca, a se obrača na verski čut, zato uporablja posebna besedila, se izvaja v cerkvi in ima večidel za izvajalni instrument orgle in človeški glas. Vrabčeva cerkvenoglasbena ustvarjalnost obsega skoraj izključno vokal.«

Kmalu po vrnitvi v Trst med drugo svetovno vojno je Ubald Vrabec napisal dva moteta (Oro supplex in Confitemini Domino) 41 za mešani zbor ih orgle. Njegova dejavnost na cerkvenem področju se je razmahnila po drugem vatikanskem koncilu, ki je uvedel v bogoslužje narodne jezike. Napisal je več maš, iz njegovega srca so privrele melodije mnogih cerkvenih pesmi, med katerimi so se ljudem priljubile zlasti božične Bila je noč, Zvezde gorijo. Vrabec je dolga leta pel v pravoslavnem zboru v Trstu in ga nekaj časa tudi vodil. Zanj je napisal skladbo-molitev Otče naš. Njegove zborovske priredbe starih ljudskih cerkvenih pesmi so izšle v zbirki Ljudske nabožne pesmi (Trst 1 974). V njej je zbranih 43 napevov z vsega slovenskega prostora različnih časov in narečij. Zaključni "amen" njegovega polnega življenja je izzvenel 27. januarja 1992. Za čakalnico vstajenja si je izbral božjo njivo v Rodiku pri Kozini.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2005) 12, str. 40.

LETA 1756 ROJEN ANTON TOMAŽ LINHART

DRAMATIK, PESNIK, ZGODOVINAR IN ŠOLNIK († 1795)

Rojen je bil na današnji dan v Radovljici. V mladih letih je bil gojenec jezuitov in cistercijanov, velja za pravega začetnika slovenske dramatike. Na pobudo barona Žige Zoisa je napisal prvi dve slovenski odrski deli. Po nemškem vzoru je priredil igro Županova Micka, po francoski predlogi pa je napisal komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Obe njegovi igri prevzameta gledalce še danes. Poleg obeh dram je Linhart izdal tudi pesniško zbirko v nemščini Cvetje s Kranjskega, in Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije, nedokončano delo, napisano v nemščini, zato velja tudi za enega začetnikov slovenskega zgodovinopisja.

LETA 1803 ROJEN LOUIS HECTOR BERLIOZ

FRANCOSKI SKLADATELJ († 1869)

Ker je zaradi političnih razmer moral pustiti šolanje, ga je oče poučeval klasične predmete, flavto in kitaro. Mladi Berlioz je občudoval glasbo in kmalu začel komponirati kratke skladbe in priredbe. Na očetovo željo je študiral medicino, toda zmagala je ljubezen do glasbe. Na konservatoriju niso vsi razumeli njegovih idej, toda s flavto in kitaro je odkril bistvo romantike in očaral poslušalce. Leta 1822 je napisal kantato Arabski konj, Goetheju je poslal Osem prizorov iz Fausta (Huit scénes de Faust), ki pa se ni odzval. Leta 1830 je sledila Fantastična simfonija, potem Harold v Italiji, ki jo je naročil Paganini, ki ga je tudi finančno podpiral. Leta 1846 je napisal Faustovo pogubljenje, ki je bilo odlično sprejeto po Evropi in čez tri leta še cerkveno trilogijo - oratorij Kristusovo otroštvo. Po smrti prve ženbe in očeta je bil zelo oisamljen. Poročil se je z Mario Recio, potoval po Evropi in dirigiral, ko se je vrnil v Francijo ga niso sprejeli na Akademijo, umrl je razočaran. Poleg že omenjenih spadajo med njegova najboljša dela še Rekviem in Roméo in Julija. Najpomembnejši skladatelj francoske romantike, ustvarjalec novejše umetnosti instrumentacije in utemeljitelj programske glasbe je pisal raznovrstna dela: 5 simfonij, 11 opernih in dramskih uvertur, 2 oratorija in 3 opere (najbolj znani sta Benvenuto Cellini in Trojanci).

LETA 1873 ROJEN JOSIP PLEMELJ

MATEMATIK († 1967)

Matematiko, fiziko in astronomijo je študiral na Dunaju in leta 1898 doktoriral iz diferencialnih enačb, študij pa je nadaljeval v Nemčiji in na Švedskem. Najprej je bil docent na dunajski univerzi, nekaj časa tudi v Ukrajini, po prvi svetovni vojni je prišel v Ljubljano in bil prvi rektor ljubljanske univerze (1919-20), kasneje pa je bil redni profesor matematike na (naravoslovni) fakulteti v Ljubljani (do leta1957). Raziskoval je predvsem diferencialne in integralne enačbe, biu pa je tudi odličen pedagog, saj je vzgojil vrsto odličnih matematikov. Bil je član SAZU in leta 1954 je dobil tudi Prešernovo nagrado.

LETA 1905 ROJEN UBALD VRABEC

SKLADATELJ, VIOLINIST IN ZBOROVODJA († 1992)

Komponist; komponirati, kompozicija so tuje besede, ki v slovenščini pomenijo sestavljalec, sestavljati ali tudi skladati, skladatelj in skladba. Prvi izraz - sestavljati - se za glasbo sploh ne uporablja, čeprav je sestavljati točneje kakor skladati... Kako glasbenik sklada ali komponira? V starih časih so skladatelji zelo pazili, da so bile njihove skladbe lepo urejene in simetrične, kakor skrbno zložene skladovnice drv. Za začetek je potreboval skladatelj glasbeno misel ali motiv. Včasih mu je tak motiv kar nenadoma zabrnel v glavi, včasih je pa tak motiv tudi iskal ali koval. Tudi daljšo dobo.« Tako je svoje glasbeno ustvarjanje duhovito predstavil skladatelj, glasbeni pedagog in zborovodja Ubald Vrabec. Bil je pomembna kulturna in javna osebnost med Slovenci na Tržaškem, matični domovini pa je manj znan, zato ga predstavljamo našim bralcem ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 12_2005

LETA 1918 UMRL IVAN CANKAR

PISATELJ, DRAMATIK IN PESNIK (* 1876)

Med najbolj žlahtne spise Ivana Cankarja, največjega slovenskega pisatelja, spadajo njegove črtice, posvečene materi-trpinki (Ob svetem grobu). V njih se "spoveduje" svojih grehov, ki jih je v mladih letih zagrešil v odnosu do nje, ki se je vsa žrtvovala za svoje otroke. Te njegove črtice so najlepši spomenik slovenski materi. Bratu Karlu, duhovniku, je na smrtni postelji dejal, da mu veliko prihaja na misel pokojna mati in da jo bo pozdravil, ko se z njo snide. "Zadnja prijateljica", kot je Ivan Cankar, prvak slovenskih pisateljev, imenoval smrt, je prišla ponj  na današnji dan in je bila vdano slovo od sveta in tih prestop v večnost.

več:
A. Napotnik, Ivan Cankar: Mojstri besede, v: Ognjišče 4 (2009), 78-79.
S. Čuk, Ivan Cankar (1876-1918): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2016), 52-53.
S. Čuk, Ivan Cankar in njegove poti: Priloga, v: Ognjišče 12 (2018), 50-57.

nekaj njegovih misli:

• Srce ni katekizem, ki bi razločevalo med malimi in naglavnimi grehi ... Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce spovednik - dolga in strašna bi bila spoved.
• Ne pokaži ljudem, da si drugačen od njih, ne povej jim nikdar, da je zunaj, daleč za hribom, drugačen in svetlejši svet! Komaj bomo spoznali, da nisi iz njih testa, pa te bodo kamenjali
• Stvar je taka, da pridejo pametni ljudje zmerom prezgodaj; zakaj če bi prezgodaj ne prišli, bi ne bili več tako pametni.
• Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso... Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en kratek utrip srca je stisnjeno vse - mati, domovina, Bog.
• Veliko prenese človek (...), a da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat devetdeset.
• Vse božje in cerkvene zapovedi sem združil v eno samo: Ne stori sočloveku zla!
• Napiši po vesti in veri, kako si živel, kaj si videl, kaj si mislil in govoril en sam dan. Če hočeš biti tako odkritosrčen, da bi ne povesil oči pred samim Bogom, boš pisal do groba zgodovino tistega dne.
• Kar sem videl z očmi, s srcem in z razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja.
• Posebna je bila naša vera, nikjer priučena, od nikogar zaukazana ... Ne da se razložiti z besedami te resnične vere, ker vsaka vera je nedopovedljiva, brez glasu in brez telesa, kakor luč in kakor ljubezen.
• Tudi ko bi človek imel tisto moč in tisti pogum, da bi sam posegel v globočino svojega bitja – do dna ne bi segel, ker dna ni. Prepad se odpira do prepada, brez kraja.
• Paradiž ni moj dom, pot je moj dom ... Če bi hrepenenja ne bilo v mojem srcu, bi umrlo to srce; v paradižu samem bi umrlo.
• Kadar ti pogledam v oko, ljuba moja mati, pretrese mi srce in vsi dobri sklepi mi polnijo dušo, katere pa mi malokdaj izpolni v poznejših dneh lahkomiselna glava.
  več:

LETA 1918 ROJEN ALEKSANDER ISAJEVIČ SOLŽENICIN

RUSKI PISATELJ, DOBITNIK NOBELOVE NAGRADE ZA KNJIŽEVNOST († 2008)

"Ne pozabimo, da nasilje ne živi samo in ne more živeti samo od sebe: prav gotovo je prepleteno z lažjo. Med njima je najbolj sorodna, najbolj naravna globoka povezanost: nasilje se more skrivati samo za laž, laž pa more obstati samo z nasiljem. Kdor razglasi nasilje za svojo metodo, si mora neizprosno izbrati laž za načelo... Preprost korak preprostega možatega človeka je, da ne sodeluje pri laži, ne podpira zlaganih dejanj. Tudi če to pride na svet in celo zavlada na njem - naj se to ne zgodi po meni. Pisatelji in umetniki pa imajo na voljo še več: zmago nad lažjo." Tako je v svojem predavanju, ki bi ga prebral pri podelitvi Nobelove nagrade za književnost v Stockholmu 10. decembra 1970 zapisal Aleksander Isajevič Solženicin, največji ruski pisatelj 20. stoletja. Nagrado je lahko prejel šele štiri leta kasneje kot izgnanec iz domovine (1974). Po dvajsetih letih se je vrnil v Rusijo, saj si ni mogel misliti, da bi živel kje drugje kakor v svoji lastni domovini.

--- več o njem v rubriki pričevanje 09_2008

nekaj njegovih misli:

• Zame je vera temelj in opora za življenje človeka.
  
• Čutim, da je smrt zadnji, nikakor pa ne končni mejnik človekovega bivanja.
  
• Nikakršno taborišče ne sme zlomiti duševne lepote človeka.
  
• Kljub vsemu ne smemo pozabiti, da je prvo, čemur pripadamo, človeštvo. Človeštvo pa se je ločilo od živalskega sveta z mislijo in govorom. In naravno je, da morata biti svobodna. Če pa ju vklenemo, se vračamo v živali.
  
• Dušo si kuje sleherni sam zase, iz leta v leto. Treba si je prizadevati, da bi si skoval, da bi si zbrusil takšno dušo, da bi postal ČLOVEK.
  
• O, daj mi, Gospod, da se ne bom prelomil ob udarcih! Da ti ne bom padel iz roke.
  Ne motimo se zato, ker bi bilo težko videti, kaj je prav; motimo se zato, ker je to udobnejše.
  Ne ženem se, da bi vse zajel: pametnega na svetu je veliko, malo je dobrega

LETA 1948 UMRL RISTO SAVIN

ČASTNIK IN SKLADATELJ (* 1859)

Pravo ime slovenskega skladatelja Rista Savine, rojenega v Žalcu, je bilo Friderik Širca. Po poklicu je bil oficir, po prvi svetovni vojni pa se je posvetil izključno glasbenemu ustvarjanju. Med njegovimi deli, s katerimi je obogatil slovensko glasbeno zakladnico, so tudi tri opere: Lepa Vida, Gosposvetski sen, Matija Gubec.

LETA 1952 UMRL dr. JOŽA LOVRENČIČ

PESNIK, PISATELJ IN UREDNIK (* 1890)

"Šestdeset let - brez zlata in bogastva prešla so, a srečna, / da sem jih kajkrat vesel v pesmi veličal in pel / in se še zdaj kot za rešto nebeških kolačev presladkih / ti zahvaljujem, o Bog, v srcu in duši otrok?" To zahvalno pesem je zapel pred več kot šestdesetimi leti dr. Joža Lovrenčič, slovenski pesnik in pripovednik, ki ga mlajši rod ne pozna, ker je bil dolgo zamolčan. Poučeval je najprej na go­riški gimnaziji, ki se je pred soško fronto umaknila v Trst. Po­tem je živel kot begunec na Gorenjskem; po vojni je bil imenovan v začasno narodno predstavništvo v Beogradu kot zastopnik Goriške. Konec leta 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Pari­zu. Za stalno se je naselil v Ljubljani, kjer je poučeval na gim­naziji in na učiteljišču. ... Kot mlad profesor je leta 1915 izdal svojo prvo pesniško zbirko ... Že z njo, še bolj pa z drugo zbirko Deveta dežela (1917), ki pome­ni vrh njegovega izpovednega pesništva, se je uveljavil kot začet­nik ekspresionizma pri nas. To je bila umetnostna smer, ki je ob­jektivnost popolnoma podrejala subjektivnemu doživljanju in je zelo poudarjala izrazno plat. Lovrenčič je uporabljal svobodni verz, vsebinsko pa je prešel k iskanju duhovnega, religioznega. V pesmih te svoje druge zbirke Lovrenčič razmišlja o času in več­nosti, o smislu življenja; samoti in ogroženosti postavlja naspro­ti hrepenenje po širjavi in brezmejnosti ...

... več o njem v rubriki obletnica meseca 03_2000

nekaj njegovih misli in verzov:

• Zastonj po slepi sreči je iskanje, / dobi jo, kdor v odpovedi zasluti / in preko nje življenje išče zvanje.
  
• Dokler komu se srce / spominja matere v ljubezni moči, / v življenja še tako viharni noči / se dneva belega zave / in pot njegova k Soncu gre.
  
• Je vročih sto in sto želja / Marija Mati uslišala, / na Brezjah poveličana... / O Mati, še v današnji čas / poslušaj naš proseči glas: / "Kraljica naša, varuj nas!"
  
• Iz časa smo in romamo na sveto goro večnosti / vse dni in noči in od vseh strani / romarji, romarji, romarji...

LETA 1972 UMRL JOVAN HADŽI

ZOOLOG, KLASIFIKATOR ŽIVALSKIH VRST (* 1884)

Ta slovenski zoolog srbskega rodu se je rodil leta 1884 v Temišvaru, v začetku 20. stoletja je deloval v Zagrebu, od leta 1921, ko je postal profesor za zoologijo na novo ustanovljeni univerzi, pa v Ljubljani kot ‘oče’ slovenske zoologije. Posvečal se je predvsem živalstvu jam in visokogorja. Zaslovel je po svojem sistemu klasifikacije živali: živalsko kraljestvo je razdelil na šest debel, poddebla in razrede. V letih 1951 do 1972 je vodil Inštitut za biologijo SAZU, ki zdaj nosi ime po njem.

LETA 1975 UMRL VENCESLAV WINKLER

MLADINSKI PISATELJ (* 1907)

Njegova družina se je z Lokev na Trnovski planoti zaradi prve svetovne vojne preselila v Ljubljano, kjer je Venceslav končal učiteljišče. Kot učitelj je imel živ stik z otroki in mladino, zato je pisal predvsem zanje: povesti (Hribčev Gregec, Drejc z Višave, Gadje iz Šiške) in pravljice (Ukradena svetilka, Čudežni studenec).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 31. januar 1915 Prades pod Pireneji v Franciji; † 10. december 1968, Bangkok, Tajska

Njegov oče Owen Merton, Anglež z Nove Zelandije, po poklicu slikar, je tik pred prvo svetovno vojno prišel v Evropo. V Parizu je spoznal živahno mlado Američanko Ruth in kmalu sta se poročila. O božiču 1914 sta se pred vojno vihro zatekla v skrito mestece Prades pod Pireneji. Tam se jima je 31. januarja 1915 rodil sin Thomas. Mlada družina ni mogla živeti od očetovega slikarstva, zato so se preselili k Ruthinim staršem v Ameriko. Leta 1918 so dobili drugega sina Johna Paula. Tho­mas se je iz otroških let spominjal, kako so starši pazili, da z bra­tom nista prinesla domov nobene prostaške besede in da sta se vedno lepo obnašala. "Zdi se mi pa čudno, da nama oče in mati nista dala najmanjše verske vzgoje." Nekoč je prišla na obisk babica z Nove Ze­landije, ki je Thomasa naučila moliti očenaš. "Nikdar ga nisem poza­bil, čeprav ga veliko let nisem molil." Ko mu je bilo šest let, je umrla mama za rakom. Thomas je spremljal očeta, ki je kot umetnik ve­liko potoval po svetu. Ko je Thomas začel svoje šolanje v Angliji, je nenadoma izgubil še očeta. Zdaj je bil primoran živeti samostojno in neodvisno, kar si je že od nekdaj želel. Bistremu Thomasu niti filozofija niti znanost nista dali odgovora na usodna vprašanja, ki so ga vznemirjala.

Kot študent univerze v Cam­bridgeu je potoval v Rim, kjer ga je prvič presunila velika milost: ko je na mozaikih rimskih cerkva videl veličastne podobe Kristusa vla­darja vesolja, se mu je odprl nov, dotlej neznan svet. Želel je zvede­ti, kdo je ta Kristus, in kupil si je Sveto pismo. Čutil je, kako je notranje zasužnjen, vendar še ni imel volje, da bi se te sužnosti re­šil. Študij je nadaljeval in končal na univerzi Columbia v New Yorku. Profesorski poklic ga ni veselil, ker je bil "na tleh", duhovno mrtev. "Moja smrt je bila prilika za božji poseg, za moje vstajenje." V roke sta mu prišli dve "usodni" knjigi: Izpovedi svetega Avguština, v katerem je prepoznal "svojega brata v iskanju Boga", in Hoja za Kri­stusom Tomaža Kempčana. Dal se je poučiti v katoliški veri in 16. no­vembra 1938 je prejel sveti krst.

Malo zatem je presenetil svoje pri­jatelje: "Dragi moji, povedati vam moram, da mislim iti v samostan in postati duhovnik!" 10. decembra 1941 je potrkal na vrata trapistovske­ga samostana Getsemani v Kentuckyju. Po teološkem študiju je bil leta 1949 posvečen v duhovnika. Na željo predstojnikov je ostal zvest svo­jemu umetniškemu poklicu. Konec leta 1968 je potoval v Azijo, kjer je preučeval vzhodno duhovnost, in tam ga je nepričakovano zatekla smrt.

(pričevanje 01_1999)

* 10. decembra 1892, Blato na Korčuli; † Rim, 9. julija 1966

"Ni ljubezni brez trpljenja"

Njena z Bogom tesno povezana pot na tem svetu se je pričela 10. decembra 1892 v Blatu na Korčuli. Oče Antun Petkovič se je kot vdovec z dvema hčerkama poročil z Marijo Marinovič: njun zakon je bil blagoslovljen z osmimi otroki (štirimi sinovi in štirimi hčerami), Marija je bila šesta. Krščena je bila dvanajst dni po rojstvu, sveto birmo je prejela, ko še ni dopolnila šest let, pri prvem obhajijilu pa je bila skoraj trinajstletna. Nanj se je skrbno pripravljala in to je bil najsrečnejši dan njenega življenja. Po obhajilu se se je tako zatopila v molitev, da je ostala v cerkvi sama, ko so že vsi odšli. Bila je zelo bister otrok. Končala je triletno osnovno šolo, potem pa se je izpopolnjevala pri italijanskih redovnicah, ki so odprle svojo hišo v Blatu leta 1903. Zgodaj je začutila, da jo Bog kliče v posvečeno življenje. Štirinajstletna je napravila zasebno zaobljubo čistosti. Starši so želeli, da bi se Marija poročila. Oče je bil zelo bogat posestnik in je vsakemu od svojih otrok zgradil hišo. Julija 1918 je Marija v Blatu srečala dubrovniškega škofa Josipa Marceliča in mu zaupala, da je razdvojena med klicem oditi v samostan kontemplativnih redovnic in željo delati za ljudi, ki trpijo. Škof ji je svetoval, naj počaka, da jasneje spozna božjo voljo.

Novembra je hudo zbolela in vsi so mislili, da bo umrla, pa je skoraj čudežno ozdravela. Leta 1919 so italijanske redovnice zapustile svojo hišo v Blatu in škof Marcelič je prosil Marijo, naj prevzame skrb za izpraznjeno hišo. Marija, ki je bila zelo dejavna v župnijskem življenju, je njegovo željo izpolnila. S prijateljicami je prevzela skrb za hišo, za otroški vrtec in ljudsko kuhinjo. Škof ji je posredoval svoj načrt, da z njeno pomočjo ustanovi novo redovno družbo, katere prvo jedro bo ona s svojimi petimi sodelavkami. Po opravljenih duhovnih vajah je skupaj z njimi izrekla redovne zaobljube, prejela redovniško obleko in redovniško ime "od Razpetega Jezusa". 4. oktobra 1920, na god sv. Frančiška Asiškega, je bila rojena domača redovna družina Hčera usmiljenja tretjega reda sv. Frančiška, katerega poslanstvo je po delih dejavne ljubezni in usmiljenja razširjati oznanilo božje ljubezni. Prva redovna hiša je bila v Blatu na Korčuli, zato te redovnice imenujejo tudi "blatske sestre". Za prvo predstojnico hiše in družbe je bila izvoljena s. Marija od Razpetega Jezusa Petkovič.

Škofijskopravno je nova redovna družba zaživela 15. junija 1923 in kmalu je začela širiti področje svojega dela ter odpirati nove hiše po tedanji Kraljevini Jugoslaviji. Sestre so skrbele predvsem za revne otroke, posvečale so se tudi bolnikom. V začetku leta 1930 je sestra Marija dobila pismo iz Argentine s prošnjo, da pošlje tja dvajset svojih redovnic. Brž jih je poslala sedem, potem pa še sedem, nazadnje je, leta 1940, v misijone odšla tudi sama. "Za Kristusa bi želela obleteti ves svet, oznanjujoč Jezusovo ljubezen in lepoto moje mile domovine." Odprla je več hiš v Argentini, Paragvaju in Čileju. V Južni Ameriki je ostala dvanajst let. Leta 1952 se je preselila v Rim, kjer je Družba odpla generalno hišo. Januarja 1953 je sestro Marijo prvič zadela možganska kap, na priprošnjo patra Pija iz Pietrelcine se je njeno zdravstveno stanje občutno izboljšalo. Vesela je bila, ko je Kongregacija za redovnike 6. decembra 1956 priznala in potrdila njeno Družbo hčera usmiljenja. Septembra 1959 je zadnjikrat obiskala domovino, kjer je ostala nekaj mesecev, potem pa se vrnila v Rim. Zaradi bolezni so njene moči pešale, zato je breme vrhovne predstojnice leta 1961 preložila na mlajša ramena. Njen prehod iz zemeljskega v večno življenje se je izvršil 9. julija 1966. V letih 1989-1997 je bil končan škofijski postopek za njeno beatifikacijo v Rimu. Njene posmrtne ostanke so leta 1998 prenesli iz Rima v rojstno Blato, Po razglasitvi njenih junaških kreposti in priznanju čudeža na njeno priprošnjo je bila 6. junija 2003 razglašena za blaženo.

(pričevanje 07_2003)

LETA 1822 ROJEN CESAR FRANCK

FRANCOSKI SKLADATELJ BELGIJSKEGA RODU, ORGANIST, PEDAGOG († 1890)

Belgijec, ki je celo življenje preživel v Parizu, kjer je študiral glasbo na konservatoriju. Orgelsko službo, ki ji je ostal zvest vse življenje, je začel leta 1845. V Parizu je bil orgelski učitelj, s svojimi skladbami je vplival na številne sodobne francoske skladatelje. Velja za začetnika francoske romantične orgelske literature. Med njegove pomembnejše skladbe glasbeni zgodovinarji štejejo: preludij, koral in fuga za klavir, s katerimi je hotel obuditi Bachovega duha preludijev. Poleg orgelskih skladb so še danes priljubljeni simfonija v d-molu, simfonične variacije za klavir in orkester, violinska sonata v A-duru in klavirski kvintet. Ključ do njegove glasbe najdemo v njegovi osebnosti: bil je nadvse ponižen, preprost in vdan človek, v njegovih najboljših delih se zrcali mir organista, ki je najsrečnejša leta preživel za orglami v cerkvi. Njegova glasba odraža predvsem jasnost, mir in bratsko ljubezen ... brez strasti, duhovnih in čustvenih spopadov ...

več:
E. Škulj, Cesar Franck: Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 10 (1990), 62.

LETA 1886 UMRL AVGUST DIMITZ

KRANJSKI NEMEC, SLOVENSKI PRAVNIK IN ZGODOVINAR (* 1827)

Ljubljanski finančni uradnik Avgust Dimitz, ki je bil po kulturno-politični usmeritvi kranjski Nemec, vendar naklonjen slovenski literaturi, je po arhivskih virih spisal obširno delo Geschichte Krains (Zgodovina Kranjske od najstarejših časov do leta 1813) in se s tem uvrstil med zaslužne slovenske zgodovinarje.

LETA 1891 ROJEN JANKO OROŽEN

ZGODOVINAR IN ŠOLNIK († 1989)

Po osnovni šoli v domačem Hrastniku je obiskoval učiteljišče v Mariboru, zatem študiral pravo v Pragi, študije pa je dovršil na univerzi v Ljubljani, kjer je leta 1922 napravil tudi izpit za profesorja slovenščine, zgodovine in zemljepisa. Od leta 1924 je služboval v Celju. Spisal je Zgodovino Celja v treh knjigah: Prazgodovinsko Celje in rimska Celeia; Srednjeveško Celje; Novoveško Celje. Pisal je tudi o pedagoških vprašanjih. Med drugim je prevedel skavtsko knjigo Badena-Powella.

LETA 1892 ROJENA MARIJA PETKOVIĆ

HRVAŠKA REDOVNICA, UST. SKUPNOSTI FRANČIŠKANK HČERA USMILJENJA, BLAŽENA († 1966)

Med svojim tretjim pastirskim obiskom na Hrvaškem je papež Janez Pavel II. 6. junija 2003 med slovesno mašo v dubrovniški luki Gruž razglasil za blaženo redovnico Marijo od Razpetega Jezusa Petković, rojeno na otoku Korčula, ustanoviteljico redovne družbe Hčera usmiljenja. Določil je, da se njen spomin "na krajih in po ustaljenih kanonskih predpisih" obhaja vsako leto 9. julija, na dan njenega rojstva za nebesa. V svojem življenju je veliko trpela in prizadevala si je lajšati trpljenje drugih. Uresničevala je, kar je govorila: "Ni ljubezni brez trpljenja, ni žrtve brez ljubezni."

... več o njej preberite v rubriki pričevanje 07_2003

nekaj njenih misli

+ "Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?" (Mk 10,17). To vprašanje je tudi sestra Marija od Razpetega Jezusa zastavljala svojemu Gospodu vse od tedaj, ko je kot dekle zvesto delala v župniji in si prizadevala služiti bližnjemu... V njenem srcu je odjeknil jasen in nedvoumen odgovor: "Pridi in hodi za menoj!" Božja ljubezen jo je tako prevzela, da se je odločila za vselej posvetiti Bogu in uresničiti težnje, da se povsem preda duhovnemu in materialnemu bragru najbolj potrebnih.

+ Lik blažene Marije od Razpetega Jezusa me vodi k razmišljanju o vseh hrvaški ženah: o soprogah in srečnih materah ter o tistih, ki so za vedno zaznamovane z žalostjo zaradi izgube nekoga iz svoje družine v strašni vojni devetdesetih let prejšnjega stoletja, ali tudi zaradi kakšnega drugaga bridkega doživetja, ki ji je prizadelo.

+ Mislim na tebe, žena, ki s svojo rahločutnostjo, velikodušnostjo in močjo bogatiš pogled na svet in prispevaš k polnosti resnice o medčloveških odnosih. Tebi je Bog na poseben način zaupal svoje stvari, zato si poklicana, da postaneš nenadomestljiva opora vsakogar, zlasti v krogu družine.

+ Hrvaške žene, v zavesti svojega nadvse vzvišenega poklica "soproge" in "matere", prizadevajte si gledati na vsakega človeka z očmi srca ter mu iti naproti in biti ob njem z rahločutnostjo, ki je lastna materam. Vaša navzočnost v družini, družbi in cerkvenih občestvih je še kako potrebna.

+ Ne utrudite se, ko odgovarjate na edino Ljubezen svojega življenja. Posvečeno življenje namreč ni samo velikodušno prizadevanje človeka, temveč je na poseben način odgovor na dar, ki prihaja z neba v želji, da ga sprejmemo z odprtim srcem. Naj vas vsakdanje izkustvo nezaslužene božje ljubezni do vas spodbuja k popolnemu darovanju lastnega življenja za služenju Cerkvi ter bratom in sestram, ko izročate Bogu vse svoje življenje, svojo sedanjost in svojo prihodnost.

+ Z očmi, polnimi nežnosti, Bog gleda na tistega, ki si prizadeva izpolnjevati njegovo voljo in hoditi po njegovi poti. Vsakdo je namreč, v skladu s svojim poklicem, povabljen, da v sebi in v svoji oklici uresničuje božji načrt. (iz papeževega nagovora v Dubrovniku)

LETA 1896 UMRL ALFRED NOBEL

ŠVEDSKI KEMIK, INŽENIR IN IZUMITELJ (* 1833)

Najbolj znan Šved je Alfred Nobel, izumitelj dinamita, eksploziva, ki naj bi človeku pomagal pri gradnji cest in predorov in podobnih del, a so ga brezvestni ljudje vpregli v voz vojne industrije (ob smrti je imel Nobel priznanih 355 patentov). Nobel je v svoji znameniti oporoki vse imetje, ki ga je prislužil s tem odkritjem, volil v poseben sklad, iz katerega se vsako leto na današnji dan, na obletnico njegove smrti, podeljujejo Nobelove nagrade za področje fizike, kemije, medicine, literature, ekonomije in prizadevanja za mir.

njegova misel:

• Življenje na svetu in življenje po smrti sta večna skrivnost. Vendar nas umirajoča iskra spravi v slovesen strah božji in utiša vsakršen glas razen glasu vere. Govori samo večnost.

LETA 1903 ROJEN NIKOLAJ PIRNAT

KIPAR, SLIKAR IN ILUSTRATOR († 1948)

Idrijski rojak Niko(laj) Pirnat, kipar, grafik, profesor na likovni akademiji, je najbolj znan kot odličen risar in ilustrator. Med knjigami, ki jih bogatijo posrečene Pirnatove ilustracije, so Bevkovi Pastirci (1935) in Finžgarjev Gospod Hudournik (1941). Ustvaril pa je tudi več dobrih kipov, med njimi Janeza Krstnika za trnovski most v Ljubljani.

LETA 1908 UMRL HINKO DOLENC

SLIKAR GOZDA IN NJEGOVIH ŽIVALI (* 1838)

Pravnik Hinko Dolenc, rojen v Razdrtem pri Postojni, kjer se je tek njegovega življenja tudi končal, je za literarni časopis Ljubljanski zvon napisal obsežno naravoslovno in spominsko kramljanje O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh (1903), kjer je čudovito prikazal veličastna gozdna prostranstva na Snežniku in njihove prebivalce: od medvedov do vseh ptičjih zborov.

LETA 1908 ROJEN OLIVIER MESSIAEN

FRANCOSKI SKLADATELJ († 1992)

Rodil se je v Avignonu, z enajstimi leti se je vpisal na pariški konservatorij, z dvaindvajsetimi je diplomiral iz orgel in kompozicije in leta 1930 nastopil službo organista v cerkvi St.. Trinite v Parizu. Tu je orglal več kot 40 let, zelo redko je izvajal svoje skladbe, zelo slavne pa so bile njegove improvizacije po nedeljskih večernih mašah. Globoko veren kristjan z izkustvom mističnega doživetja, pravi kontemplativec, iz kroga Charlesa Peguyja in Paula Claudela, Georgesa Bernanosa, Francoisa Mauriaca ter filozofov Gabriela Marcela in Jacquesa Maritaina. Vsi so bili prepričani, da je njihov talent božji dar, ki ga morajo porabiti v korist vseh in z njim notranje dvigniti vsakega človeka. V razlagah svojih del kaže Messiaen globoko poznavanje cerkvenih očetov, črpa iz Svetega pisma ... Njegova značilnost so ritmi, poglobil se je v zapletene ritme indijske folklore, v določenem obdobju je v svoje skladbe vnesel tudi posnemanje ptičev (zbiral je napeve ptic). Krona njegovega ustvarjanje je njegova edina opera Frančišek Asiški, ki je bila izvedena leta 1983 v Parizu. Traja pet ur in pol, toda poslušalcu se zdi, da se je čas ustavil, preveva jo religioznost s svojim mirom in gotovostjo. Messiaen je najbolj poznan po svojih orgelskih skladbah, z glasbo obravnava določeno glasbeno skrivnost, ki jo osvetli z odlomki iz Svetega pisma. Že pri dvajsetih je napisal Nebeško gostijo, premišljevanje ob zadnji večerji ... Leta 1935 je objavil eno svojih najbolj priljubljenih skladb Le Nativite du Seigneur, v kateri je devet premišljevanj ob dogodkih v Betlehemu ...

več o njem dr. Edo Škulj v Ognjišču 12_1990 (sprehod skozi glasbeno zakladnico)

LETA 1936 UMRL LUIGI PIRANDELLO

ITALIJANSKI PISATELJ IN DRAMATIK, NOBELOVEC 1934 (* 1867)

Doma iz Agrigenta na Siciliji, študiral filologijo in predaval italijansko književnost v Rimu. Sprva je pisal pesimistične in domotožne pesmi, potem pa se je lotil proze, izpod njegovega peresa so prihajale novele o osamljenih in nesrečnih ljudeh iz siciljanskega provincialnega in rimskega okolja, ki so prežete s tragično humanostjo in z grotesknim humorjem. S svojimi novelami, romani in številnimi dramami (okrog 70) velja danes za največjega italijanskega pisatelja 20. stol.. Nekaj glavnih del: drame Kaj je resnica, Slast spodobnosti ... Šest oseb išče avtorja, Henrik IV. ... romana Pokojni Matija Pascal in Eden, nobeden in stotisoč, novele Novele za leto dni. Osrednja tema njegovih del je psihološka analiza človekove dvojne osebnosti, njegova razklanost na videz (masko) in bit. Življenje je bilo zanj veliko gledališče. Dve leti pred smrtjo je prejel Nobelovo nagrado.

LETA 1948 SPREJETA DEKLARACIJA ČLOVEKOVIH PRAVIC

Generalna skupščina Organizacije združenih narodov je na svojem zasedanju v Parizu na današnji dan sprejela Splošno deklaracijo človekovih pravic. Glavni sestavljalec te pomembne listine je bil francoski pravnik René Cassin (1887-1975), Nobelovec za mir 1968. Za temelj spoštovanja človekovih pravic je vzel Jezusovo zapoved: "Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe."

LETA 1958 UMRL MARIJ OSANA

INŽENIR ELEKTROTEHNIKE (* 1880)

Rojen v Trstu, je bil začetnik izobraževanja in raziskovalnega dela na področju telekomunikacij v Sloveniji. Ukvarjal se je tudi s polaganjem in meritvami podmorskih telekomunikacijskih kablov v Jadranskem morju. Uvedel in organiziral je radiotelegrafsko in radiotelefonsko omrežje po tedanji skupni državi. Vodil je ureditev visokofrekvenčnega laboratorija v elektrotehničnem inštitutu ljubljanske univerze. Leta 1932 pa je projektiral in vodil gradnjo oddajnika ljubljanske radijske postaje v Domžalah. Marij Osana velja za začetnika radijske tehnike na Slovenskem.

LETA 1968 UMRL KARL BARTH

ŠVICARSKI PROTESTANTSKI TEOLOG (* 1886)

Najbolj znani švicarski kalvinistični teolog, je bil najprej pastor v Safenwilu (kanton Aargau), potem pa je kot profesor deloval v Göttingenu, v Münstru, ter v Bonnu. Ker je nasprotoval nemškemu nacionalsocializmu (Hitler) je leta 1935 izgubil profesuro v Bonnu in od tedaj deloval v Baslu (do leta 1962). Bil je ustanovitelj dialektične teologije po kateri lahko Boga razume samo človek, ki ima globoko vero v razodetega Jezusa Kristusa. V njegovi teološko filozofska smeri (bartizem), je v središču misel o presežnem, nedoumljivem in nedostopnem Bogu in Božjem humanizmu, ki je krščansko oznanilo. V središču ni več človek s svojo religiozno zavestjo, ampak Božja beseda ... Njegovo najpomembnejše delo je Pismo Rimljanom, napisal pa je še Protestantsko teologijo 19. stol. in Cerkveno dogmatiko

nekaj njegovih misli:

+ Gospod Bog, ne dopusti, da bi bili otopeli in bili brezbrižni ob veličastni slavi velike noči, marveč daj, da svetloba vstalega Gospoda doseže vsak kotiček naših brezčutnih src.

+ Človeku, ki sliši svetopisemsko oznanilo in si ga vzame k srcu, ni dovoljeno biti nevesel človek, temveč mu je to odločno prepovedano.

+ Človek v Svetem pismu išče in najde to, kar sam hoče. Če pa ne bo hotel nič iskati, tudi ne bo ničesar našel.

LETA 1968 UMRL THOMAS MERTON

REDOVNIK TRAPIST, PESNIK, PISATELJ, SODOBNI SV. AVGUŠTIN (*1915)

Na današnji dan je v Bangkoku na Tajskem umrl 53-letni ameriški redovnik trapist p. Louis. Ves kulturni svet ga je poznal pod imenom Thomas Merton. Bil je pesnik in pisatelj (nad 40 knjig), globok mislec in glasnik krščanstva, ki ne "beži pred sve­tom". Svoje življenje je popisal v knjigi Sedemnadstropna gora. Italijanski pesnik Dante je v svoji Božanski komediji naslikal vi­ce kot goro s sedmimi nadstropji, na katerih se duše očiščujejo. Po­dobno je tudi Merton šel skozi sedem "nadstropij" notranjega raz­voja: šport in zabava - umetnost - znanost - socialno delo - različne vere - krst v katoliški Cerkvi - samostan.

... več o njem v rubriki pričevanje 01_1999

nekaj njegovih misli:

+ Dar ljubezni je dar moči in zmožnosti ljubiti, zato dajati ljubezen s polnim učinkom pomeni tudi sprejemati jo. Torej lah­ko ljubezen obdržimo le, če jo razdajamo, in dajemo jo lahko popolno le, če jo tudi sprejemamo.

+ Krščansko življenje ni življenje mirne odmaknje­nosti, rastlina iz tople grede, sestavljeno iz umetnih asketičnih vaj, ki so nedosegljive ljudem v vsakdanjem življenju. Kristjan more in mora razvijati svoje duhovno zedinjenje z Bogom v svojih vsakdanjih dolžnostih in naporih življenja.

+ Ni dovoljeno, da bi varali sami sebe s tem, da se umi­kamo v preteklost, ki je izginila. Svetost ni in nikoli ni bila cenen beg pred odgovornostjo in pred sodelovanjem pri človekovi osnovni na­logi, da pošteno in produktivno živi v družbi s soljudmi.

+ Noben človek, ki kratko malo je in pije, kadarkoli mu hrana ali pijača zadiši, ki kadi, kadarkoli se mu zahoče prižgati cigareto, ki poteši svojo radovednost in čutnost, kadarkoli se zbudi­ta, se ne more imeti za svobodno osebo. Odpovedal se je svoji duhovni svobodi in postal suženj svojih telesnih nagonov.

+ Ponižen človek se ne boji neuspeha. Dejansko se ne boji ničesar, niti sebe, kajti popolna ponižnost vključuje popolno za­upanje v moč Boga, pred katerim nobena druga moč nič ne pomeni in za katerega nobena stvar ni ovira. Ponižnost je najzanesljivejše znamenje moči.

+ Vsi smo poklicani od Boga, da postanemo deležni njegovega življenja in njegovega kraljestva. Vsak izmed nas je poklican na po­sebno mesto v tem kraljestvu. Če bomo našli to mesto, bomo srečni. Če ga ne bomo našli, ne bomo nikoli mogli biti popolnoma srečni. Za vsa­kega izmed nas je potrebno samo eno: izpolniti svojo usodo v skladu z božjo voljo, biti, kar hoče Bog, da smo.

pripravlja: Marko Čuk

LETA 1608 ROJEN JOHN MILTON

ANGLEŠKI PESNIK († 1674)

Velja za najpomembnejšega angleškega pesnika 17. stoletja. Njegova poezija je bila prvi primer združitve renesančnega žara, baročne vzvišenosti in klasično stroge oblike. Njegovo najpomembnejše delo je Izgubljeni raj, v desetih knjigah, v katerih v prostem verzu opisuje zgodbo o padcu človeka (Adam in Eva) in predvsem vlogo Satana. Pozneje je napisal še Znova pridobljeni raj v katerem pa (v nasprotju s Satanom) poveličuje Jezusovo popolnost.

LETA 1641 UMRL ANTHONIS VAN DYCK

FLAMSKI SLIKAR (* 1599)

Van Dyck je najbolj znan po izdelavi portretov. Kralj Karel I. ga je poklical na angleški dvor in v Angliji je hitro uspel. Naslikal je portrete Karla I., njegove žene kraljice Henriette, kraljevih otrok, številnih osebnosti na dvoru, ... Julija 1632 so ga povzdignili v viteški red in ga leta 1633 izbrali za kraljevega slikarja. Zelo je vplival na angleške portretiste, nekateri ga imajo za ustanovitelja angleške slikarske šole.

LETA 1717 ROJEN JOHANN JOACHIM WINCKELMANN

NEMŠKI UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN ARHEOLOG († 1768)

Velja za utemeljitelja nove arheološke znanosti in moderne primerjalne zgodovine umetnosti. Od leta 1755 je živel v Rimu, kjer je postal knjižničar kardinala Albanija in prefekt vatikanskih antičnih zbirk. Svoja preučevanja je objavil v delu Zgodovina umetnosti starega veka, znano pa je tudi njegovo delo Misli o posnemanju grških slikarskih in kiparskih stvaritev.

LETA 1868 ROJEN JANEZ IVAN REGEN

BIOLOG († 1947)

Iz Lajš pri Tratah v Poljanski dolini, sprva se je šolal v semenišču, ko pa je prislužil dovolj denarja se je vpisal na študij prirodoslovja na Dunaju, kjer je bil leta 1897 promoviran v doktorja znanosti in se tam zaposlil kot gimnazijski profesor. Opravljal je številne raziskave s področja fiziologije živali in bil eden prvih slovenskih znanstvenikov, ki so po prvi svetovni vojni delovali v tujini. Najbolj ga je zanimalo zvočno komuniciranje žuželk (murnovo čričkanje - dokaz, da se žuželke odzivajo na zvočne signale drugih osebkov iste vrste). Vse to delo je opravljal v laboratoriju, ki ga je postavil kar v svoji hiši. Pri delu je uporabljal precizne metode in instrumente: mikrofone, galvanometre, oscilografe, .... Za področje, s katerim se je kot znanstvenik ukvarjal, je izdelal slovensko znanstveno izrazje. Leta 1940 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, bil pa je tudi častni član Prirodoslovnega društva Slovenije.

LETA 1871 ROJEN FRAN GOVEKAR

SLOVENSKI PISATELJ, DRAMATIK († 1949)

Naturalizem je literarna struja, ki je nastala po letu 1860 in se je najbolj razmahnila v Franciji. Bistvo umetnosti mu je bila resnica o stvarnem, ki obsega tudi »nižje pojave«. Za začetnika naturalizma na Slovenskem velja pisatelj Fran Govekar, ki je po zgledu francoskega naturalista Emila Zolaja napisal roman V krvi (1896), v katerem je hotel prikazati delovanje dednostnih zakonov.

več:
S. Čuk, Fran Govekar (1871–1949): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2019), 44-45.

LETA 1881 ROJEN IVAN LAH

PISATELJ, PUBLICIST, PREVAJALEC IN PROFESOR NA GIMNAZIJI († 1938)

Pisatelja Ivana Laha je v srednji šoli privlačila zgodovina, ki je burila njegovo domišljijo. Svojo prvo zgodovinsko povest Uporniki, ki je izšla leta 1906 v zbirki slovenske večernice pri Mohorjevi družbi, je napisal že kot petošolec in jo kasneje predelal. Ukvarjal se je tudi s pesništvom in dramatiko; med drugim je napisal tri mladinske prizore Miklavž prihaja (1924).

več:
S. Čuk, Ivan Lah: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2008), 30-31

LETA 1885 ROJEN JOSIP PELIKAN

FOTOGRAF ČEŠKEGA RODU († 1977)

Starša sta se iz Prage preselila v Trbiž, kjer sta odprla fotografsko obrt. Kasneje se je družina preselila v Idrijo, kjer so imeli atelje. Josip se je za fotografijo navdušil ob očetu, študiral je na Dunaju in Pragi in se preselil v Celje. Gojil je kakovostno portretno fotografijo v različnih tehnikah in ustvaril številne portrete uglednih slovenskih kulturnikov.. Pelikan je tudi začetnik industrijske in reklamne fotografije na Slovenskem. Njegovo obsežno fotografsko zapuščino hranijo večinoma v Muzeju novejše zgodovine Celje: številne pokrajinske, turistične, reportažne in arhitekturne fotografije, ki so izhajali kot razglednice ter kot reprodukcije v knjigah in revijah ... Na fotografijo je zabeležil vse pomembnejše dogodke njegovega časa; dve svetovni vojni, rojstvo in propad držav in druge dogodke, posvetil se je lepotam narave, hribom ... Svoje znanje je posredoval številnim mladim fotografom ....

LETA 1889 UMRL MARKO GLASER

DUHOVNIK IN NABOŽNI PISATELJ, sodelavec bl. škofa Slomška (* 1806)

Rojen je bil v Smolniku pri Rušah, gimnazijo je obiskoval v Mariboru, filozofijo in teologijo je študiral v Gradcu, v duhovnika je bil posvečen leta 1829, nato pa opravljal razne službe. Leta 1843 je postal župnik pri Sv. Petru pri Mariboru. Od leta 1856 je imel veliko dela, da je pripravil prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor (1859) in poskrbel za nastanitev škofijskih ustanov. S škofom Slomškom ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Izdal je tudi nekaj nabožnih spisov v nemščini in slovenščini.

LETA 1895 ROJEN ANTONIO SANTIN

ŠKOF, NADŠKOF, TEOLOG († 1981)

Rodil se je v Rovinju v revni družini ribiča Giovannija. Starši so mu nekako le omogočili, da je odšel v malo semenišče v Koper. Ko se je začela prva svetovna vojna ga je škof poklical v goriško bogoslovje, ki so ga premestili v Maribor. Po končani teologiji je bil leta 1918 posvečen, nato nekaj časa kaplan, po prvi svetovni vojni župnik v Puli, ki je prišla pod italijansko oblast Leta 1933 je postal škof na Reki, čez pet let pa škof tržaško-koprske škofije. Deloval je v korist Judov in Slovencev, ki so bili zatirani pod fašizmom, menil je, da je treba oznanjati v jeziku vernikov ... Do slovenskih duhovnikov in vernikov je skušal biti po možnosti pravičen, čeprav vsi niso mogli vedno razumeti njegovega zadržanja in strogo političnih izbir. Okolje na Tržaškem pač ni bilo prijazno, zastrupljeno je bilo s proticerkvenim zadržanjem tistih težkih povojnih let, zato mu je bilo izredno težko krmariti med nevarnostmi, ki so pretile z vseh strani... Doživljal je dramo istrskega eksodusa, odšel je v Pulo, preden so mesto izročili Titovemu nadzoru, da bi tolažil ljudi, ki so množično zapuščali mesto ... Doživel je osvoboditev in okupacijo Trsta s strani Titovih čet, ni si več upal v Istro, saj so ga 19. januarja 1947 napadli v Kopru, zato je šel tja birmovat dr. Jakob Ukmar, ki ga je spremljal Miroslav Bulešić, ki so ga 24. avgusta 1947po birmi v Lanišču umorili, Ukmarja pa pretepli ... Sem bil in ostajam katoliški duhovnik, vedno sem si prizadeval ostati pravičen. Za to sem se trudil v težkih časih, kadar je bilo težko obdržati slovanski jezik v cerkvah, in se postaviti v bran slovanskih duhovnikov in težko je bilo zagovarjati načela, kot so pravice slovanskega prebivalstva... Če sem se včeraj postavil v bran preganjanih Judov in Slovanov, se danes postavljam v bran pregnanih Italijanov iz njihove zemlje...

LETA 1913 ROJEN MARIJ AVČIN

ZDRAVNIK, PEDIATER, PISATELJ († 1995)

Ljubljančan  Marij Avčin, je že kot bolehen otrok sklenil, da bo postal zdravnik za otroke. Po maturi na poljanski gimnaziji se je leta 1932 vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, študij nadaljeval v Zagrebu, kjer je promoviral  za doktorja zdravilstva. Po pripravništvu v krajih nekdanje države, je pred začetkom druge svetovne vojne začel delati v ljubljanski bolnišnici pri pediatru Bogdanu Derču in postal njegov asistent. Po upokojitvi predstojnika je  postal predstojnik Pediatrične klinike in sodeloval pri urejanju otroških bolnišnic po Sloveniji. Leta 1964 je doktoriral iz pediatrije, se izobraževal v tujini, veliko potoval in predaval na kongresih. Vseskozi je tudi objavljal strokovne in poljubne članke. Svoj čas in znanje je posvetil otrokom in ga tudi prelil v strokovne knjige. Po upokojitvi je napisal tudi leposlovni knjigi Doktor Anton (štiriindvajset zgodb in spominskih avtobiografskih razmišljanj doktorja Antona, ki oči svojega srca obrača k majhnim, preprostim ljudem, posebno malim bolnikom) in Ljubljanske razglednice ...

več:
S. Čuk, dr. Marij Avčin (1913-1995): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2023), 42-43.

njegova misel:

• Otroci imajo svoje poslanstvo ... Videl sem očeta – garača, ki je delal od ranega jutra do pozne noči … Delal je trdno, odločno, vestno in vneto ... Sinek je opazoval očeta. Gledal je njegove močne roke in občudoval njegov kleni, odločni, izklesani obraz. Oče je njegov vzor. Otrok spozna, da bo lahko dosegel ta vzor le, če bo delaven, pošten, skrben, odločen. Dober, pa vendar strog, možat in neizprosen, pa vendar mil in klen, kot je njegov oče. Zaslutil bo, da vse to njegov oče zmore, ker ga plemeniti svetost ljubezni do družine. Če ni otrok, potem ne morejo prehajati vzori očetov na nikogar ...

LETA 1943 UMRL AVGUST PIRJEVEC

LITERARNI ZGODOVINAR, PREŠERNOSLOVEC (* 1887)

Pisatelj Vladimir Bartol v svojih spominih (Mladost pri Svetem Ivanu) pripoveduje, da je mladi profesor dr. Avgust Pirjevec "čez noč povzročil, da nam je slovenščina postala važen predmet". Ta profesor je bil odličen prešernoslovec: veliko je pisal o Prešernu in sodobnikih in uredil je Prešernovo zbrano delo (1929).

LETA 1962 UMRL HERIBERT SVETEL

SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1895)

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v rojstni Ljubljani (sedmi razred pri benediktincih v Št. Pavlu na Koroškem), vsa leta se je učil tudi glasbe. Po maturi je v Pragi študiral pravo, študij pa dovršil v Ljubljani. Ob svojem poklicnem delu se je posvečal glasbi, nekaj časa v ljubljanski operi. Po drugi svetovni vojni je bil dirigent mariborske opere, kjer je naštudiral vrsto opernih in baletnih del. Poleg komične opere Višnjani je zložil več scenskih skladb, med njimi kantato Legenda o Mariji in pastirici Urški.

LETA 1979 UMRL FULTON J. SHEEN

AMERIŠKI NADŠKOF, PRVI TELEVIZIJSKI PRIDIGAR, BOŽJI SLUŽABNIK (* 1895)

Okoli leta 1950 je v Ameriki in po vsem svetu zaslovel kot oznanjevalec evangelija po sodobnih sredstvih obveščanja - radiu in televiziji. Rad je govoril, da je "radio kot stara zaveza: slišiš, pa ne vidiš - televizija pa kot nova zaveza: slišiš in tudi vidiš, kajti Jezus, napovedani Odrešenik, je prišel med nas". V vseh svojih nastopih je poudarjal evangeljsko resnico: "Bog te ljubi!" Če bi sveti Pavel, veliki "apostol narodov", živel danes, bi oz­nanjal evangelij po sodobnih sredstvih obveščanja - radiu, televiziji in zdaj tudi internetu. Potrebo po takem oznanjevanju je začutil tudi Fulton John Sheen, katoliški duhovnik in kasneje škof v Združenih državah Amerike. Že pred drugo svetovno vojno je imel radijske govore, v katerih je hotel nagovoriti ljudi s tem, da se je v luči evangelija loteval njihovih bolečih problemov. Med njegovimi poslušalci niso bili samo katoličani, temveč tudi mnogi nekatoličani, celo neverni, a iskreni iskalci resnice. "Tistega, ki ne veruje, je mogoče o Bogu bolj prepričati z dokazi iz nereda, ki vlada v njegovem srcu, kakor z dokazi iz reda v svetu."

več:
S. Čuk, Fulton Sheen: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2002), 82-83.

nekaj njegovih misli:

• Naj bo kakšno srce še tako privlačno, bo vedno obstajalo še neko večje Srce, večja ljubezen, plemenitejša predanost. Če se vam zdi vaša mati utelešenje vsega tistega, kar je v življenju najlepše, ali morete potem misliti, da bi Bog, ki je ustvaril materinstvo, premogel manj ljubezni?
  
• V temnih nočeh smo hvaležni za luno. Če jo vidimo lesketati, vemo, da mora biti tudi sonce. V temni noči sveta, ko ljudje obračajo hrbet njemu, ki je Luč sveta, se ozrimo na Marijo, naj vodi naš korak, medtem ko čakamo na sončni vzhod.
  
• Izpolnjevanje božje volje je jedro sleherne svetosti. Jezus nas uči, kako je treba umreti: v uri svoje poslednje žrtve je hotel imeti poleg sebe svojo Mater. In zakaj potem ne bi molili dan za dnem: »Prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri«?
  
• Marija je kakor okence, skozi katero ujame zemljan prvi bežni žarek Boga. Morda pa je bolj povečevalno steklo, ki povečuje našo ljubezen do njenega Sina, da ga molimo bolj iskreno in z večjo vnemo.
  
• V kraljestvu ljubezni ni ravnin: ali se vzpenjamo ali pa gremo navzdol.
  
• To življenje ni zmaga. To je boj in Bogu ni všeč, da mirujejo tisti, ki so določeni za boj.
  
• Človek je milosrčen, kadar žalost in skrb svojega bližnjega čuti kot svojo skrb in svojo žalost.
  
• Če naš bližnji nima ljubezni, potem mu moramo dati mi del naše ljubezni. Tako ravna Bog z nami.
  več:
  

LETA 2013 UMRL JOŽE TRONTELJ

NEVROLOG, PROFESOR, PREDSEDNIK SAZU, AKADEMIK (* 1939)

»Življenje je čudež, dvignjen visoko nad čudeže ne žive narave ... Poseben čudež pa je, koliko vsega, kar bo določalo značaj, nadarjenost in sposobnosti prihodnjega otroka in odraslega, je že vgrajeno v semenčico, jajčno celico in v zigoto, začetek človeškega bitja. V drobceni prvi celici novega bitja, z golim očesom komaj vidni kot majcena pikica, je zapisana nepredstavljivo bogata in raznovrstna dediščina. So zapisani dosežki milijonov in milijard let razvoja živega sveta. Je zapisan velik del prihodnosti novega človeka in njegovega potomstva. V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega. Karkoli manj kot varstvo od spočetja do naravnega konca bi bilo za tak čudež premalo.« To je nekaj stavkov iz razmišljanja, ki ga za revijo Božje okolje zapisal nekaj dni pred nenadno smrtjo, 9. decembra 2013, dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, mednarodno ugledni strokovnjak na področju bioetike. Ko je akademik pisatelj Alojz Rebula ta njegov sestavke prebral, je zapisal: »Imam ga za enega največjih duhov, kar smo jih Slovenci imeli.«

več:
B. Rustja, dr. Jože Trontelj, predsednik SAZU. Dragocena značilnost katoliške etike je njena doslednost: Gost meseca, v: Ognjišče 6 (2008), 8-12.
S. Čuk, dr. Jože Trontelj. "V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega.": Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2014), 30-31.

nekaj njegovih misli

• Nesprejemljivo je, da bi človeško bitje ustvarili in potem žrtvovali za koristi drugega človeškega bitja, pa čeprav naj bi s tem pozdravili hudo bolezen.
  
• Vsi ljudje smo dediči religijskih vrednot. Brez njih se ne bi razvile, ne bi obstale civilizacije. Religijske vrednote so temelj svetovne etike, so podlaga urejenemu človeškemu življenju.
  
• Doslednost je na primer v pogledu, da človeško bitje zasluži varstvo življenja od samega spočetja do naravne smrti.«
  
• Ko zdravnik ne more več ohraniti zdravja niti rešiti življenja, se znajde pred vprašanjem, ali naj vseeno nadaljuje ukrepanje, ki bo življenje podaljšalo, čeprav bo to verjetno pomenilo le podaljšanje agonije. Pogosto se težko odloči. Preprosto razumevanje pravi, da je dolžnost zdravnika, da tudi v navidez brezupnem položaju življenje ohranja, dokler je to mogoče.
  
• Pravice do življenja ne spremlja nekakšna zrcalna pravica do smrti. Treba pa je reči, da je človeško bitje deležno najmanj varstva prav v dveh položajih največje nemoči in odvisnosti – na začetku življenja, ko je šele zarodek, in v zadnjih dnevih življenja, ko je smrt blizu.
  
• Ne mislim, da je človek danes bistveno manj moralen, kot je bil nekoč. Nekaterih etičnih dilem se zaveda morda celo bolj izostreno. Razlika pa je v moči, ki jo je razvoj znanosti dal ljudem v roke.
  
• Ugled akademije je vreden toliko, kot je vreden ugled njenih članov, seveda pa je odvisen tudi od neoporečnosti in tehtnosti njenih nastopov v javnosti.

o njem:

• Življenjska pot pokojnega akademika je tako bogata, da je ni mogoče povzeti z nekaj besedami. Poudaril pa bi rad predvsem naslednje: Človek globoke osebne vere in zgleden kristjan je s svojim akademskim delom, predavanji, srčno dobroto, dialoško odprtostjo, toda hkrati tudi jasno besedo odločilno zaznamoval slovenski in širši evropski prostor. (škof Anton Jamnik)
  
• »Lahko rečemo, da je dr. Trontelj kot predsednik SAZU tej ustanovi vrnil tisti ugled, ki bi ga morala kot zbor narodne intelektualne, znanstvene in umetniške elite imeti,« Težko bo najti takemu človeku na tistem sedežu enakovrednega naslednika.« (Alojz Rebula)

LETA 2014 UMRL JOŽE TOPORIŠIČ

JEZIKOSLOVEC (* 1926)

Njegov rojstni kraj je bil Mostec pri Brežicah. Med drugo svetovno vojno je bil v izgnanstvu, po vrnitvi končal gimnazijo, po maturi študiral na ljubljanski univerzi slavistiko, na tej ustanovi je bil od leta 1970 predavatelj slovenskega jezika in stilistike ter vzgojil številne generacije slovenistov. Jože Toporišič je bil vodilni slovenski jezikoslovec druge polovice 20. stoletja. Bil je avtor številnih jezikoslovnih razprav in del. Njegovo najpomembnejše delo je gotovo Slovenska slovnica (1976), s katero je preoblikoval podobo slovenske slovnice, kar je sprožilo ostre kritike in polemike. Sodeloval je tudi pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 65 PR. KR ROJEN HORACIJ

STARORIMSKI PESNIK S POLNIM IMENOM QUINTUS HORATIUS FLACCUS (u 8 po Kr.)

Rodil se je osvobojenemu sužnju v Venusii, v južni Italiji. Med študijem v Atenah se je pridružil Brutovi vojski, po njenem porazu pri Filipih pa se je vrnil v Rim, kjer je služil kot uradnik. Eden od ljubljencev cesarja Avgusta. A rajši kot fine pojedine v Rimu je hvalil preprosto hrano: domačega piščanca, pečenega kozlička, slanino, solato z vrta in sadje iz sadovnjaka... Velja za utemeljitelja rimskega klasicizma. Ustvarjal je trideset let: najprej napisal Sermones, potem ode (Carmina), v zadnjem ustvarjalnem obdobju pa sta nastali še knjigi Epistul in Ars poetica.

nekaj Horaciijevih misli:

• Izgovorjena beseda se ne vrne.
  
• Sladko in častno je umreti za domovino! Še slajše pa zanjo živeti.
  
• Zdrava pamet, to je načelo in izvor dobrega pisanja.
  
• Izkoristi dan, čim manj zaupaj jutrišnjemu.
  
• Vrlina staršev je bogata dota.
  
• Nič ni bolj nespametnega kot nositi drva v gozd.
  
• Zavedaj se, da je vsak dan lahko tvoj zadnji.

LETA 1803 UMRL RUDOLF JOŽEF EDLING

NASPROTNIK CESARJA (* 1723)

Drugi goriški nadškof je izšel iz goriške grofovske družine. Kot gojenec jezuitskega zavod Germanik v Rimu je doktoriral iz filozofije in teologije. Leta 1752 je postal pomožni škof goriškega nadškofa Karla Attemsa, 1774 pa njegov naslednik. Zavzel se je za pravice Cerkve, ki jih je kratil cesar Jožef II. Uprl se je cesarjevemu načrtu preureditve škofijskih mej, zato ga je ta prisilil k odstopu. Bil je svetniški mož. Dobro je govoril slovenski jezik in v njem nagovarjal slovenske vernike. To je naročal tudi duhovnikom.

LETA 1826 ROJEN FRANCE CEGNAR

PESNIK, PREVAJALEC, UREDNIK IN KRITIK († 1892)

Doma v Sv. Duhu pri Stari Loki, po končani gimnaziji in liceju nastopil službo poštnega uradnika. Služboval je v Ljubljani, Pazinu in Trstu, kjer je postal tudi mestni svetnik. Poskusil se je kot pesnik, toda pomembnejši je kot prevajalec. Zlasti dobri so njegovi prevodi Schillerjevih tragedij: Marija Stuart (1861), Viljem Tell (1862) in Valenštajn (1866). Bil je tudi pomemben kritik, še pred Levstikom se je spustil v polemiko z Bleiweisom.

LETA 1854 RAZGLAŠENA

VERSKA RESNICA O MARIJINEM BREZMADEŽNEM SPOČETJU

Na današnji dan je papež bl. Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju. »Izjavljamo, oznanjamo in določamo ..., da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in posebni pravici, ki ji jo je podeli vsemogočni Bog glede na zasluženje Jezusa Kristusa, Zveličarja človeškega rodu.« To resnico je potrdila Marija sama, ko je 25. marca 1858 v prikazanju Bernardki v Lurdu na njeno vprašanje, kako ji je ime, odgovorila: »Jaz sem brezmadežno spočetje.« Že pred razglasitvijo te verske resnice so v vesoljni Cerkvi (od leta 1708) obhajali praznik Marijinega brezmadežnega spočetja in sicer 8. decembra; datum je bil določen glede na praznik Marijinega rojstva 8. septembra. Po tem dogodku se je še bolj poživilo češčenje Božje Matere zlasti v Marijinih družbah ali kongregacijah, ki so vernike, predvsem mlade, vzgajale za polnejše krščansko življenje po Marijinem zgledu in pod njenim varstvom.

LETA 1865 ROJEN JAN SIBELIUS

FINSKI SKLADATELJ († 1957)

Glasbeni zgodovinarji pravijo, da je izrazita značilnost finskega skladatelja Jana Sibeliusa njegov močni nacionalizem. Njegove skladbe kažejo sivo, otožno severnjaško pokrajino, kakršna je njegova Finska. Zaradi svojih del je skladatelj postal narodni junak.

nekaj njegovih misli:

• Glasba je zame kot čudovit mozaik, ki ga je Bog sestavil. Vzel je vse koščke v svojo roko in jih vrgel na Zemljo, da bi jih mi zbrali in iz njih spet sestavili sliko.
  
• Nikar se ne ozirajte na to, kaj pravijo kritiki. Še nobenemu kritiku namreč niso postavili spomenika.
  
• Če bi hotel isto kot z glasbo izraziti z besedami, bi moral znati o tem nekaj povedati. Toda glasba je nekaj veliko bolj neodvisnega in bogatega. Glasba se začne, kjer se sposobnosti izražanja z besedami končajo. Zato jaz pišem glasbo.

LETA 1869 SE ZAČNE

I. VATIKANSKI VESOLJNI CERKVENI ZBOR

Sklical ga je papež Pij IX., ki je vodil Cerkev najdlje – celih 32 let. Koncilskih očetov je bilo nad 700, prvič so bili med njimi škofje iz Amerike, Afrike in Azije. Na koncil niso bili povabljeni mogočniki takratnega sveta – vladarji, pač pa so bila vabila poslana protestantom in pravoslavnim , ki pa niso prišli. Koncil je potrdil definicijo nauka o katoliški veri ter razglasil dogmo o papeževi nezmotljivosti, kadar kot vrhovni učitelj Cerkve govori (ex catedra) o verskih in moralnih vprašanjih. Razglasitvi te dogme se je najbolj upiral džakovski škof Strossmayer. 20. septembra 1870 so italijanske čete zasedle Rim in ga napravile za prestolnico Italije in papež Pij IX. je 20. oktobra tega leta nadaljevanje koncila preložil na kasnejši čas. Končal se je šele pod sv. Janezom XXIII,, ko je sklical drugi vatikanski koncil ...

LETA 1931 ROJEN STANE UREK

RADIJSKI NOVINAR, REKREATIVNI ŠPORTNIK (1993)

Bil je velik zagovornik množičnega udejstvovanja v športu pri nas, promotor zdravega načina življenja. Prek radijskega mikrofona je spodbujal vsako jutro k telovadbi, tudi skupaj s telovadcem Tomažem, njegovim nečakom. Bil je komentator, reporter, urednik oddaj o rekreaciji, tudi vojni novinar. Za svoje delo je po smrti prejel nagrado Mednarodnega olimpijskega komiteja na področju športne rekreacije. Prejel je tudi Bloudkovo nagrado. 

LETA 1957 UMRL FERDO KOZAK

PISATELJ, DRAMATIK, UREDNIK, PUBLICIST IN POLITIK (* 1894)

Otroštvo je preživljal v ljubljanskem šempetrskem okolju, skupaj s starejšim bratom Jušem Kozakom. Že zgodaj se je navduševal za jugoslovansko nacionalno gibanje in veliko potoval. Po prvi vojni je doktoriral iz slovanske literarne zgodovine, posebej ga je zanimala češka literatura, delal je v knjižnicah. Na njegovo pobudo je bila ustanovljena revija Sodobnost, ki jo je tudi urejal. Njegovo literarno delo po zvrsteh obsega pesmi, novele, drame, potopise, kritike in prevode. Med vojno je napisal nekaj slik iz časov kmečkih uporov Matije Gubca, po vojni je predelal in preimenoval Vido Grantovo in Profesorja Klepca, napisal dramo Punčka. Njegovi najbolj znani deli sta Iz zapiskov neznanega junaka in Popotoval sem v domovino, ter zbirka novel Od vojne do vojne ...

LETA 1953 UMRL p. HUGO (FRANC) BREN

FRANČIŠKAN, UREDNIK, POBUDNIK POSTOPKA BARAGA NA OLTAR (* 1881)

Med šolanjem v Ljubljani je pel pri frančiškanih, leta 1900 pa je vstopil v frančiškanski red. Bogoslovje je študiral doma in na tujem. Leta 1920 se je na povabilo p. Kazimirja Zakrajška podal v ZDA in sodeloval pri ustanovitvi središča frančiškanskega delovanja med Slovenci v ZDA v Lemontu, kjer je nastalo semenišče in samostan. Bil je med pobudniki postopka za razglasitev škofa Friderika Baraga za blaženega. Po letu 1942 je bil profesor moralne teologije na frančiškanski univerzi Antonianum v Rimu in dvakrat dekan tamkajšnje teološke fakultete.

LETA 1965 SE KONČA

II. VATIKANSKI KONCIL

Na koncilu, ki se je začel 11. oktobra 1962 pod papežem Janezom XXIII. so bila štiri zasedanja: prvo od 11. oktobra do 8. decembra 1962; drugo pod Pavlom VI. od 29. septembra do 4. decembra 1963:, tretje od 14. septembra do 21. septembra 1964 in četrto od 14. septembra do 8. decembra 1965. Na koncilu je sodelovalo rekordno število koncilskih očetov – povprečno 2860 (število je nihalo od zasedanja do zasedanja). Zastopane so bile vse celine, navzoče so bile tudi delegacije sestrskih Cerkva (protestanti anglikanci, pravoslavni). Najpomembnejši odloki so štiri konstitucije (uredbe): o bogoslužju, o Cerkvi, o Božjem razodetju, o Cerkvi v sedanjem svetu; devet odlokov: o sredstvih družbenega obveščanja, o ekumenizmu, o vzhodnih Cerkvah, o pastirski službi škofov, o redovnikih, o duhovniški vzgoji, o laiškem apostolatu, o misijonski dejavnosti Cerkve, o službi in življenju duhovnikov; tri izjave: o krščanski vzgoji, o nekrščanskih verstvih, o verski svobodi. Med sadovi koncila so najpomembnejši: bogoslužje v domačem jeziku, poživitev misijonske dejavnosti, odprtost za dialog s svetom in ekumensko sodelovanje z drugimi krščanskimi Cerkvami.

LETA 1967 UMRL FRANC JAKLIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, BARAGOV ŽIVLJENJEPISEC (* 1892)

Luč sveta je zagledal pri Sv. Gregorju nad Sodražico, šolal se je v domačem kraju, v Ljubljani in v Innsbrucku, kjer je doktoriral iz teologije. Ob profesorski službi je veliko pisal; za novo izdajo Življenja svetnikov (1928–1940) je prispeval nad polovico sestavkov. Njegovo knjigo Misijonski škof Irenej Friderik Baraga, ki je prvič izšla leta 1931, je za tretjo izdajo (Celje 1968) dopolnil Jakob Šolar. Jaklič se je leta 1956 preselil v “Baragovo mesto” Marquette in raziskoval Baragovo duhovno življenje.

LETA 1980 UMRL IGNAC KOPRIVEC

PISATELJ, NOVINAR, UREDNIK (* 1907)

Sin Slovenskih goric, rojen v Drbetincih, ni imel možnosti, da bi se redno šolal. V 30. letih je izredno študiral slavistiko na Univerzi v Ljubljani. Za pero je prijel že pred drugo svetovno vojno: leta 1939 je izšla njegova prva knjiga Kmetje včeraj in danes, narodopisne črtice in Slovenskih goric. Po vojni je napisal vrsto romanov, v katerih protestira zoper nasilno preobračanje kmečkega gospodarstva (zadruge), obenem pa odkriva, da mladi rod ne ljubi več zemlje kot njihovi predniki.

LETA 1980 USTRELJEN JOHN LENNON

PEVEC IN DUŠA SKUPINE THE BEATLES (* 1940)

Britanski pevec, kitarist in skladatelj je skupino The Beatles zapustil in nadaljeval samostojno kariero, deloma skupaj s soprogo Yoko Ono. Najbolj znane so njegove skladbe Power to the People, Imagine in Stand by Me.

LETA 2005 ŠKOF URAN

BLAGOSLOVI KAPELO LJ STUDIA RADIA OGNJIŠČE

Kapela je posvečena sv. p. Piju iz Pietrelcine in sv. Tereziji iz Kalkute. "Pater Pij in Terezija iz Kalkute  sta dva sodobna svetnika, ki sta s svojim delom in zgledom zaznamovala 20. stoletje. V Sloveniji jima še ni posvečen noben sakralni prostor, oba pa s svojim zgledom kličeta k globokemu odnosu do Boga

prav preko Sv. Evharistije, kličeta k službi do človeka, še najbolj tistega, ki potrebuje pomoč. Iz življenja sv. patra Pija vemo, da sta njegovo življenje najbolj zaznamovala zakramenta Sv. Evharistije in Sprave. Podoba Matere Terezije simbolizira karitativni vidik Cerkve, spodbuja nas k čuječnosti in delovanju, spodbuja nas, da smo pozorni na znamenja časa in spremljamo, kaj se dogaja okoli nas." (Franci Trstenjak, direktor RAO). V kapelo so lahko nekaj mesecev pozneje postavili tudi relikvije obeh zavetnikov. V marcu 2006 so prejeli relikvijo svetega patra Pija, v oktobru pa blažene Matere Terezije. Podobi svetnikov je naslikal Jože Bartolj, slikar in voditelj na Radiu Ognjišče.

Ta kapela bo srce Radia Ognjišče, od koder bodo potekali tudi različni prenosi bogoslužij in duhovnih oddaj, tukaj se bodo radijski delavci lahko navdihovali v izpolnjevanju izredno pomembnega poslanstva, ki ga ima ta radijska hiša za naš slovenski prostor. (nadškof Uran)

LETA 2009 UMRL ŠTEFAN FALEŽ

prvi veleposlanik R. Slovenije pri Svetem sedežu, malteški vitez in dobrotnik Cerkve na Slovenskem (* 1920)

Doma v Orehovi vasi (Hoče - Slivnica pri Mariboru), maturiral je na klasični gimnaziji v Mariboru, se leta 1940 vpisal na Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani. Ob nemškem napadu na Jug. je delal v Beogradu na prosvetnem ministrstvu, vrnil se je v Slovenijo in konec leta 1941 odšel v Rim. Najprej je bil zaposlen na kraljevem veleposlaništvu pri Svetem sedežu, kasneje ustanovil gradbeno podjetje in potovalno agencijio. Nikoli ni pozabil na domovino, hrepenel je po samostojni državi Sloveniji in ob vsem delu je veliko pomagal pri reševanju slovenskih težav. V letih od 1964 do 1985 je sodeloval pri tehnični organizaciji papeških potovanj. Organiziral je devet potovanj papeža Pavla VI. in petindvajset potovanj papeža Janeza Pavla II., ki ga je v zahvalo imenoval za svojega »dvornika« Ko je Slovenija postala neodvisna, ga je vlada slovenske pomladi imenovala za prvega veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu. Republiko Slovenijo je na tem mestu zastopal od 31. januarja 1991 do 26. maja 1997, ko se je zaradi tega, ker v odnosih med Slovenijo in Svetim sedežem ni dosegel vidnejšega napredka, odločil za odstop. Njegova zasluga je, da je Vatikan 13. januarja 1992 priznal Slovenijo in s tem spodbudil države evropske skupnosti, da so dva dni za tem izpolnile obljubo mednarodnega priznanja naše države. Štefan Falež je poleg tega sodeloval še pri pripravi in izvedbi obeh obiskov papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Od leta 1997 do leta 2001 je bil dr. Falež veleposlanik Suverenega malteškega viteškega reda pri Svetem sedežu, Slovenski škofje pa so na seji Slovenske škofovske konference 7. marca 2006 dr. Faležu izročili odličje sv.Cirila in Metoda.

več:
F. Bole, Štefan Falež: Gost meseca, v: Ognjišče 9 (1992), 8-12.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 43 UMRL MARCUS TULLIUS CICERO

RIMSKI DRŽAVNIK, PRAVNIK, POLITIK IN FILOZOF (* 106 PR. KR.)

Največji mojster latinske retorike je iz rojstnega Arpinuma pri petnajstih letih prišel v Rim. Takrat je bilo za kultiviranega Rimljana nujno, da je obvladal tako latinski kot grški jezik. Višji razred je celo raje uporabljal grščino kot latinščino, saj naj bi bila bolj uglajena in prefinjena. Govorništva se je učil tako, da je na forumu poslušal govornike, verjetno pa je obiskoval tudi kakšno šolo. Leta 75 pr. Kr. je postal kvestor (pomočnik uradnika), napredoval v edila (uradnika) in pretorja (sodnika). Leta 64 je postal konzul, vendar je imel veliko nasprotnikov, zato je šel sam v izgnanstvo v Solun, kjer je napisal deli De oratore (O govorniku) in De re publica (O državi). V Rim se je vrnil še pred državljansko vojno. Med diktaturo Cezarja je napisal večino svojih filozofskih in govorniških razprav. Po Cezarjevi smrti je (44 pr. Kr.) je nasprotoval Marku Antoniju, bil je razglašen za osebo zunaj zakona in ko je hotel pobegniti, so ga ubili. Velja za najspretnejši um rimske kulture in njegovi spisi so vzor klasične latinščine. Rimljane je vpeljal v filozofijo visokih grških šol in ustvaril latinski slovar filozofskih izrazov. Kljub temu, da je bil impresiven govornik in uspešen pravnik je zase menil, da je njegov največji dosežek njegova politična kariera. Danes pa je cenjen predvsem zaradi idealnega vzora humanega človeka in njegovih filozofskih in političnih spisov.

nekaj Ciceronovih misli:

• Kdor izbriše prijateljstvo iz svojega življenja, ta izbriše sonce z neba.
  
• Naravni talent brez izobrazbe, je večkrat žel slavo in hvalo, kot izobrazba brez naravnega talenta.
  
• Soba brez knjig je podobna telesu brez duše.
  
• Tišina je ena največjih umetnosti pogovora.
  
• Nihče vam ne more dati boljšega nasveta, kot sami sebi.
  
• Tam kjer je življenje, je upanje.
  
• Blaginja ljudstva naj bo najvišji zakon. (blaginja)
  
• Nečimrnost in častihlepje sta zelo nesrečni lastnosti.
  
• Ni umetnost le vedeti o neki stvari, posebna umetnost je učiti o njej.
  
• Bogat je tisti, ki ne hrepeni po bogastvu.
  
• Motiti se je človeško.
  
• Pravega prijatelja spoznaš v nesreči.
  
• Sužnji zakona smo zato, da smo lahko svobodni.
  
• Domovina je povsod, kjer je človeku dobro.

LETA 1598 ROJEN GIOVANNI LORENZO BERNINI

ITALIJANSKI BAROČNI KIPAR, ARHITEKT, SLIKAR ... († 1680)

Rojen v Neaplju, sin kiparja Pietra, kjer se je učil kiparstva. Očeta je spremljal v Rim, kjer so mu zaradi nadarjenosti dovolili, da je restavriral poškodovane kipe. Njegov mecen je bil kardinal Borghese in mladi Bernini je zrasel v odličnega kiparja. Izklesal je umetnino Apolon in Dahne, ki sodi v vrh kamnite plastike vseh časov. Poleg kiparstva se je začel ukvarjati tudi s stavbarstvom. Načrtoval je veliki oltar v baziliki sv. Petra, zaupana mu je bila izvedba obodnih stebrišč na trgu sv. Petra ... Še nekaj njegovih del: vodnjak štirih rek na Piazzi Navona v Rimu, zamaknjenje Svete Terezije v cerkvi Santa Maria della Vittoria, David, doprsni kip Ludvika XIV. ...

LETA 1828 ROJEN ANDREJ MARUŠIČ

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ IN PUBLICIST († 1898)

Rojen v Štandrežu, v duhovnika je bil posvečen leta 1851 in kot katehet služboval na goriški nižji gimnaziji. Pisal je v Novice (kot dopisnik z Goriškega), z javnimi nastopi pa se je začel tudi politično udejstvovati: kot privrženec Bleiweisovega staroslovenskega tabora. Bil je urednik strokovnega glasila Umni gospodar in tednika Domovina. Po letu 1870 je politično delo počasi opuščal, še vedno pa je bil aktiven kot publicist in pisec verskih besedil. Pred smrtjo je pisal spomine, vendar jih ni dokončal, uredil pa je 3 letnike Koledarja za goriško nadškofijo. Marušič, ki je bil bojevit branilec katoliških načel, se je zavzemal za strpnost v javnem življenju, tudi do italijanskih sosedov, zagovarjal je načelo »Vsakomur svoje«.

LETA 1899 UMRL JANKO PAJK

literarni teoretik, filozof in urednik (* 1837)

Simon Gregorčič je svoje najboljše pesmi leta 1882 izdal v zbirki Poezije I., ki je bila deležna pohval in je bila razglašena za ‘zlato knjigo’. Ni pa manjkalo tudi kritik. Štajerski urednik, filozof in politik Janko Pajk je v celovškem Kresu objavil ostro in krivično kritiko Gregorčičevih pesmi. Očital jim je, da so polne črnogledosti, modernega pesimizma in zato slovenskemu narodu škodljive. Ob tem napadu se je pesniku v bran odločno postavil literarni zgodovinar Fran Levec.

LETA 1909 UMRL LUDVIK GERMONIK

PRAVNIK, ARHIVAR, PUBLICIST (* 1823)

Njegova življenjska pot je bila zelo vijugasta: od rojstne Reke ob Jadranu prek Celovca in Gradca na Dunaj, kjer se je končala. Na Dunaju je študiral pravo, potem več let pisaril po sodnijah. Nekaj let je bil v Ljubljani arhivar in kustos muzejskega društva. Zanimal se je za slovensko slovstvo; v nemščino je prevedel Prešernovi pesmi Turjaška Rozamunda in Povodni mož. Zelo se je trudil za turistično veljavo Bleda. Napisal je knjižico Bled v čudežni deželi Kranjski in na krajevnem izročilu slonečo igro Die Weiber von Veldes (Junaške Blejke).

LETA 1913 ROJEN FRANTIŠEK ČAP

češko-slovenski filmski režiser († 1972)

Pri nas je Čap zaslovel predvsem s filmoma Vesna (1953) in Ne čakaj na maj (1957), s katerima je vnesel v tedanjo jugoslovansko in slovensko kinematografijo žanr lahkotne meščanske komedije. Komedija je bil tudi zadnji pri nas posneti Čapov film, Naš avto (1962).

LETA 1927 rojen IVAN SELJAK

slikar, grafik in ilustrator († 1990)

Doma iz Idrije, študiral je v Ljubljani na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, pri prof. Antonu Gojmirju Kosu in se izpopolnjeval v tujini. Ustvarjal je v olju, freski, mozaiku, sgraffitu, temperi, akvarelu, risbi in grafiki, predvsem pa je slikal portrete, krajine ....

LETA 1965 PAPEŽ PAVEL VI. IN PATRIARH ATENAGORAS I.

PREKLIČETA IZOBČENJE VZHODNE IN ZAHODNE CERKVE, KI JE VELJALO OD LETA 1054

Na zadnjem zasedanju koncila je bilo preklicano medsebojno izobčenje iz leta 1054; dobesedno: »izbrisano iz spomina in iz srca Cerkve«. Leto 1054 velja bolj za simbolični datum, saj sta Vzhod in Zahod od vsega začetka na različen način sprejela evangelij in ga predajala dalje v različnih izročilih, kulturnih oblikah in miselnostih. Ne glede na te razlike sta vse do 11. stoletja živela – razen kratkih prekinitev – v medsebojnem občestvu. Res pa sta se med seboj odtujevala in se vse manj razumela. To odtujevanje je postalo pravi vzrok ločitve. Še danes se skoraj ob vsakem srečanju s pravoslavnimi Cerkvami hitro pokaže, da smo si v verovanju, v zakramentalnem življenju in v škofovski ureditvi zelo blizu, precejšnje razlike pa ostajajo na ravni kulture in miselnosti. Po spremembah ob koncu 20. stoletja so te Cerkve sedaj prvič v zgodovini svobodne, svobodne od bizantinskih cesarjev, svobodne od Otomanov, od carjev, predvsem pa od totalitarnega komunističnega sistema. Pri tem se morajo soočiti z docela spremenjenim svetom, v katerem še iščejo svojo pot. Za to sta potrebna čas in potrpežljivost.

LETA 1991 UMRL RUDOLF TROFENIK

PRAVNIK, ZALOŽNIK, AMBASADOR SLOVENSKE KULTURE (* 1911)

Mariborčan je na univerzi v Ljubljani najprej diplomiral na pravni fakulteti (1936), zatem pa še doktoriral na filozofski (1941). Leta 1956 je odšel v München, kjer je več desetletij deloval kot založnik več kot 200 publikacij in postal največji mecen slovenske znanosti, kar smo jih doslej imeli. Med drugim je izdal faksimile Brižinskih spomenikov (1968), fotomehanski ponatis Dalmatinove Biblije (1968) in številna druga pomembna dela v seriji Zgodovina, kultura in duhovni svet Slovencev in si zaslužil naziv “ambasador slovenske kulture”.

LETA 2016 UMRLA VILMA BUKOVEC

OPERNA PEVKA, SOPRANISTKA (* 1920)

Svojo glasbeno pot je začela kot članica otroškega pevskega zbora v rojstni župniji Trebnje, v katerem je pela tudi solistične vloge. Po maturi na gimnaziji v Novem mestu je začela študij prava na ljubljanski univerzi. Leta 1941 je na pevskem tekmovanju Opere dosegla prvo mesto in začela študirati solopetje. Leta 1944 je postala članica ansambla ljubljanske Opere. V skoraj štirideset let trajajoči karieri je poustvarila nad šestdeset različnih glavnih vlog za klasični sopran in nastopila v okoli 2000 predstavah!

iskalec in zbiralec Marko Čuk