Velikokrat sem že nameravala napisati pismo na temo, ki jo je načela Martina v Pismu meseca v septembrski številki Ognjišča (On je iz strogo neverne družine, našo družino pa vera združuje in bogati), pa sem vedno odložila; sedaj pa me je prav to pismo spodbudilo k pisanju.

Kot mladenki mi je bilo priporočeno, naj bo moj izvoljenec "pošten, veren, delaven." Tedaj se o teh merilih sploh nisem spraševala, bila so mi nekako samoumevna. V jeziku tistega časa bi lahko rekla, da je moj mož tudi vse tri pogoje izpolnjeval. Danes so drugačni časi. Kar veliko je zakonov, kjer je cerkvena poroka samo z ene strani ali poroka med dvema, ki pripadata različnim veroizpovedim. Glede na svoje izkušnje mislim, da je tudi v teh stvareh teorija eno, vsakdanjem življenje pa je verjetno kar težko.

Torej, moj mož je imel ob najini poroki vse zakramente, imel se je za kristjana (in se še ima), jaz pa sem bila ena tistih 'srečnic', ki sem 'srečala' Boga ne samo v tradicionalnih pogledih domače župnije. Pravzaprav bi ne mogla biti samo kristjanka tradicije – ali sem takrat morala "odriniti na globoko", ali pa bi Cerkvi obrnila hrbet. In tudi danes me še vedno "žeja po živem Bogu" in ga iščem ...

V družini smo prakticirali versko življenje v tem smislu, da smo šli ob nedeljah in zapovedanih praznikih k maši, otroci so hodili k verouku... Vendar – mož je marsikdaj mimogrede navrgel "ali je tega treba", "ali že spet", "predolga maša", pa ob šmarnicah: "vsak dan?"... Ko sem šla med tednom k maši, "že spet", "zakaj pa danes", pa raznorazni vzdihi o prezahtevnosti našega župnika v zvezi z veroukom, v zvezi z našim verskim življenjem ... Da ne govorim o tem, da je za mojega moža tisto 'malo več' že fanatizem ...

In vse to otroci slišijo in srkajo vase ... In danes se sprašujem, s čim smo polnili naše otroke? Z mračnim pogledom na svet, z brezizhodnostjo današnje družbe; koliko vere so lahko začutili v meni, v naši družini?

In je bolečina, ko vidiš pare, kjer oba živita svojo vero in po njima cela družina. Pri nas pa tega ni in sem sama, ko iščem nekaj več, in ko se o tem ne morem pogovarjati s svojim možem, ker on na to uho 'ne sliši' oz. je za okopi, kjer je varen v svoji mlačnosti.

Skratka, jaz bi mladim položila na srce, naj dobro premislijo tudi o verski – duhovni dimenziji svojega izbranca – izbranke, ker se bodo s tem stalno soočali v vsakdanjem življenju in jih bo to lahko zelo bogatilo ali pa tudi zelo žalostilo in vleklo nazaj. Pomembna je tudi družba, v kateri se gibljejo (verujoča ali neverujoča), ker bodo verjetno tam našli svojega izvoljenca – izvoljenko.

Ko je toliko 'mešanih' zakonov ali pa zakonov, kot je moj, se tolažim s tem, "da Bog ve, kaj dela". Morda pa je naloga vernega zakonca prav ta, da je 'kamen spotike' za drugega, vprašaj, klicaj, da je vendarle prisiljen soočati se tudi z vprašanji svoje globlje verske opredelitve.

Jana

Družina je zibelka in trdnjava vere. Res pa je, da je družina danes v hudi krizi. Če pogledamo okrog sebe, se zavemo te resničnosti. Koliko razbitih zakonov, družinskih sporov in ločitev. Otroci pa so glavne žrtve te krize. Cerkev se tega globoko zaveda, kar vedno znova poudarja tudi papež Frančišek. Od 5. do 19. oktobra je v Rimu potekala izredna škofovska sinoda, posvečena pastorali družine po Božjem načrtu. O tem bomo v Ognjišču še pisali.

Ti si nazorno opisala, kakšno je dejansko življenje v družini, v tvoji in v neštetih drugih. Z izgovorom, da nimamo časa, da nam služba ali delo v podjetju, na kmetiji ... vzame ves čas, najprej opustimo mašo, molitev, pobožnosti in versko vzgojo otrok, poglabljanje lastne vere. Nihče ne zanika, da so časi drugačni. Danes se nam zdi, da moramo pogledati dnevnik, kakšno nadaljevanko, film ali izobraževalno oddajo. Tega včasih ni bilo in je bil čas tudi za rožni venec, skupno družinsko molitev in pogovor. K temu se pridruži še prepričanje, da je vse predolgo, maša, pridige, šmarnice ..., kot si nazorno naštela. Nič več ne razumemo, da obstajajo stvari, ki so važne, nekatere zelo važne, druge pa so manj pomembne in jih brez škode preskočimo.

Sama si doživela izbiro: ali biti kristjan iz tradicije, kar pa v današnjih okoliščinah ni mogoče več vzdržati na 'dolgi tek', ali "Cerkvi obrniti hrbet". Prevladala je želja "odrini na globoko", "čutila si žejo po živem Bogu", ki ga še iščeš. Vsak človek se v odraščanju znajde pred to izbiro. Nekateri na bolj jasen, trd način. Drugi morda bolj podzavestno in megleno. Toda v življenju se moraš prej ali slej odločiti, po kateri poti boš šel. Po široki poti, ki jo večina izbere, ali po ozki poti, ki v zvestobi svoji vesti pelje k Bogu in bližnjemu, čeprav je hrapava in polna kamenja, ob katerem se lahko spotakneš. Jezus sam je o tem govoril (prim. Mt 7,13-14). Ne brez razloga. Hotel nam je povedati, da ga brez žrtve, odločnosti, močne volje ne moremo najti. Toda če stopimo na to strmo in naporno pot, postanemo kot planinci, ki se počasi vzpenjajo v hribe in z vsakim korakom odkrivajo nove lepote. Obzorje se jim vedno bolj širi in to poplača ves napor, ki so ga prestali.

S tem, kar sem povedal, najbrž ne bom veliko olajšal tvoje stiske, ko poslušaš od moža vse tiste pripombe, in ima vse, "kar je malo več", za fanatizem. Morala boš potrpeti z njegovo ozko duhovno mentaliteto, ker ga najbrž ne boš 'spreobrnila'. Zato je na mestu tvoja pripomba dekletom, naj poiščejo fanta, ki bo na njihovi duhovni 'valovni dolžini'. Življenje v dvoje je med tistimi, ki se tudi duhovno razumejo, mnogo bolj osrečujoče.

Nekaj pa bi še rad povedal, da se ne bo zdelo, da sem med tistimi, ki samo hvalijo 'stare čase'. Bolj redko se zavemo, kaj vse nam je prinesel moderni čas. Ne bom omenjal gospodinjskih strojev, ki so osvobodili ženske 'vsakdanje tlake'. Mislim bolj na duhovne vrednote. Kaj vse lahko danes 'preberemo', ne toliko v revijah, ampak tudi v knjigah na vseh področjih. Če se omejim samo na duhovno literaturo. Koliko založb imamo, ki nam vsako leto ponudijo po deset, dvajset ali celo več novih naslovov. Zadrega je samo v izbiri. Knjiga je še vedno najboljši vir izobrazbe, duhovna obogatitev in še razmeroma poceni je. Samo čas si moramo vzeti. Ukrasti ga moramo televiziji, internetu, morda tudi CD ali novim nosilcem zvoka. Ne pa pogovorom v družini, ki so najbolj dragocenih od vseh. Take možnosti uporabe časa še ni imela nobena zgodovinska doba. Tudi za to bomo morali dajati odgovor ljubemu Bogu. Ne bo prav lahko!

oče urednik Franc Bole

LETA 1642 ROJEN ANDREA POZZO

ITALIJANSKI SLIKAR IN ARHITEKT († 1709)

Jezuit iz Trenta v Italiji, znan po tem, da je poslikal obok jezuitske cerkve v Rimu, ljubljanski operozi pa so ga naprosili, da je narisal načrt za novo ljubljansko stolnico (1700). Njegov načrt so ob gradnji nekoliko priredili in stolnico posvetili leta 1706, takrat še brez kupole, ki so jo postavili šele leta 1841. Napisal je delo Slikarska in stavbeniška perspektiva (1693/98), po katerem so se ravnali baročni slikarji ter arhitekti v 18. stoletju.Po njegovih predlogah v knjigi so naredili tudi božji grob v Mekinjah, oltar v Velesovem in oltarni nastavek pri sv. Jakobu v Ljubljani. Od leta 1702 je slikal freske na Dunaju.

LETA 1667 ROJEN JONATHAN SWIFT

ANGLEŠKO-IRSKI PISATELJ, PUBLICIST IN TEOLOG († 1745)

Med knjige, ki jih bralci z veseljem jemljejo v roke že skoraj tri stoletja, spada tudi roman Guliverjeva potovanja, ki ga je napisal angleški pisatelj in satirik Jonathan Swift davnega leta 1726. Slovenski prevod smo dobili leta 1951, ki je doživel več izdaj.

njegove misli:

• Blagor tistemu, ki se mu posreči živeti vse dni lastnega življenja!
  
• V življenju je bolje želeti, česar nimaš, kot imeti tisto, česar si ne želiš.

LETA 1717 UMRL MARKO ANTON KAPPUS

NAJSTAREJŠI SLOVENSKI MISIJONAR (* 1657)

Marko Anton Kappus (tudi Kapus) je najbrž najstarejši slovenski misijonar, ki ga poznamo po imenu in po deželi njegovega misijonskega delovanja. To je bila daljna Mehika, o kateri je tudi marsikaj zapisal in so njegovi zapiski dragoceno gradivo za njeno zgodovino. "Čeprav znanstveni študij ni bil poglavitni cilj misijonskega dela, je zanimanje nekaterih naših misijonarjev vendarle seglo tudi na področje znanosti in književnosti," je zapisal dr. Zmago Šmitek v knjigi Slovenska Cerkev in misijoni (Ljubljana 1991). "S tem so si pridobili vidno, a še ne dokončno ocenjeno mesto v slovenski kulturni zgodovini." Tam piše tudi, da je zgodovina slovenskega misijonarstva v celoti še slabo raziskana. Med najbolj zavzete raziskovalce na tem področju spada prav on. O slovenskem jezuitskem misijonarju Marku Antonu Kappusu je pisal v omenjeni knjigi, še več pa v svojem temeljitem delu Klic daljnih svetov (Ljubljana 1986).

več:
S. Čuk, Marko Anton Kappus: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2007), 32-33.

LETA 1835 ROJEN MARK TWAIN

AMERIŠKI PISATELJ IN HUMORIST († 1910)

Pravo ime tega slavnega ameriškega pisatelja humorista je Samuel Langhorn Clemens. V svojem življenju je opravljal različne poklice: bil je tiskarski stavec, ladijski krmar, nazadnje časnikar. Znani sta njegovi mladinski deli Pustolovščine Toma Sawyerja in Pustolovščine Huckelberryja Fina. Mladinske povesti je začel pisati iz odpora do tedanjih pisateljev, ki so za otroke pisali osladne vzgojne zgodbe.

nekaj njegovih misli ...

• Prijaznost je jezik, ki ga lahko slišijo gluhi in berejo slepi.
  
• Če sprejmeš pod streho sestradanega psa in mu daš jesti, te ne bo ugriznil. To je poglavitna razlika med človekom in psom.
  
• Slabe navade ne moremo kar vreči skozi okno, temveč jo moramo potrpežljivo spravljati iz svoje hiše po stopnicah.
  
• Jutri bom spremenil svoje življenje. Včeraj sem to hotel storiti danes.
  
• Skrivnost lepega vedenja je v tem, da znamo dobro mišljenje, ki ga imamo o sebi, uskladiti s slabim mišljenjem, ki ga imamo o drugih.
  
• Preden začneš ljubiti svoje sovražnike, se potrudi ti biti boljši do svojih prijateljev.
  
• Lažje je prenašati ducat lažnih pohval kakor eno iskreno grajo.
  
• Veliko otrok ima starše, ki jih je težko vzgajati.
  
• Daj vsakemu dnevu možnost, da bo najlepši v tvojem življenju.
  
• Vsak človek je podoben luni: ima svojo temno stran, ki je nikomur ne pokaže.
  
• Lahko spremenimo svet ali samega sebe; slednje je veliko težje.

anekdota:

Pisatelj Mark Twain (1835 do 1910) se je odpravljal na potovanje z vlakom in je vprašal odgovornega za sprejem prtljage na newyorški postaji: »Je ta kovček dovolj trden za prtljažni vagon?«»To bova takoj videla,« je rekel možakar. Kovček je dvignil visoko nad glavo in ga z vso silo vrgel na tla. »To bo dobil v Philadelphii,« je rekel. Potem je prijel kovček in z njim nekajkrat butnil ob steno vagona. »Tako se mu bo zgodilo v Chicagu.« Nazadnje je kovček vrgel visoko v zrak in z obema nogama skočil nanj, kakor hitro je priletel na tla. Kovček se je končno raztreščil in njegova vsebina se je razletela po peronu. »To pa ga bo doletelo v Sioux Cityju. – Če torej mislite potovati v Sioux City, potem rajši vzemite kovček s sabo v kupe.«

zgodba:

B. Rustja, Nauk letenja divjih gosi, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2019), 42.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 92.

LETA 1840 UMRL ANDREJ SMOLE

PREVAJALEC, ZALOŽNIK, PREŠERNOV PRIJATELJ (* 1800)

Rodil se je v gostilni pri Figovcu, ki sta jo vodila starša. Ko je ostal sam z materjo in očimom, se je na materino željo posvetil trgovini, vendar pa ga je zanimala predvsem književnost in razvoj slovenskega jezika in kulture. Zbiral in zapisoval je slovenske pesmi in jih nekaj tudi objavil (Krajnska čbelica, 1832). Trudil se je za slovenski narodni prerod, s Prešernom sta načrtovala politični časopis, toda zaradi cenzure in bohemskega življenja jima to ni uspelo. Kot trgovec je kmalu bankrotiral, se pred upniki umaknil v tujino, potem pa kupil dvorec Prežek in se predal veseljačenju ...

LETA 1874 ROJEN WINSTON CHURCHILL

BRITANSKI NOVINAR, ČASTNIK, DRŽAVNIK IN PISATELJ, NOBELOVEC († 1965)

Na vprašanje, kdo je bil Winston Churchill, bi zelo veliko ljudi znalo povedati: "Britanski politik, državnik in vojskovodja." Njegovo ime je tesno povezano z dogajanji med drugo svetovno vojno. Churchill pa je znal tudi spretno sukati pero. Leta 1953 mu je švedska akademija podelila Nobelovo nagrado za književnost in sicer za njegovo avtobiografijo Moja mlada leta. Dočakal je visoko starost 91 let.

nekaj njegovih misli

• Ljudi lahko delimo na tri vrste: take, ki do onemoglosti delajo, take, ki so do onemoglosti zaskrbljeni, in take, ki se do onemoglosti dolgočasijo.
  
• V življenju boste delali vse vrste napak, a dokler boste plemeniti, iskreni in bojeviti, ne boste ranili sveta in ga spravili v stisko.
  
• Človek nikoli ne sme pozabiti, da ga nesreča, ki ga je prizadela, prav mogoče rešuje pred kako še hujšo nesrečo.
  
• Če sta dva človeka vedno enakega mnenja, potem je eden od njiju odveč.
  
• Od hudobnih besed, ki smo jih raje požrli, kot da bi jih izrekli, si še nihče ni pokvaril želodca.
  
• Pameten človek ne naredi vseh napak sam. Možnost da tudi drugim.

LETA 1887 ROJEN ANDREJ GOSAR

KRŠČANSKI POLITIK, PRAVNIK, SOCIOLOG IN PEDAGOG (* 1970)

»Kristusovo kraljestvo na zemlji je vzvišeno nad katere koli družbene razmere, nad kateri koli družbeni red, kako šele nad poljubno obliko političnega življenja. Vnanji red, ki vlada v družbi, se Kristusovega kraljestva ne tiče; – zanj je zares važna le notranja, duhovna urejenost in tej ustrezajoče življenje ljudi,« je v svoji knjigi Eden je Gospod. Misli o Božjem kraljestvu na zemlji, ki je izšla pred sedemdesetimi leti (1943), zapisal krščanski politik in sociolog Andrej Gosar. V njej išče in ponuja odgovor na vprašanje, kaj pomeni 'služiti Gospodu'. V zasebnem življenju mu služi, kdor skuša izpolnjevati njegovo voljo, v družbenih razmerjih pa je sožitje mogoče ob pravilnem razumevanju božjega kraljestva na zemlji, katerega temelji so: živa vera, življenje v Kristusu in njegovi Cerkvi ter ljubezen. Andrej Gosar je s svojimi deli – njegovo glavno delo je knjiga v dveh delih Za nov družabni red – hotel pri nas, predvsem med slovenskimi izobraženci zbuditi zanimanje za moderna socialna vprašanja, za njih študij in za uspešno socialno delovanje na podlagi krščanskih načel.

več:
S. Čuk, Andrej Gosar: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2013), 14-15.

LETA 1892 UMRL FRANC MOČNIK

MATEMATIK, PEDAGOG IN PISEC MATEMATIČNIH UČBENIKOV (* 1814)

Vodilni matematik tedanje avstro-ogrske monarhije se je rodil v Cerknem. Dokončal je bogoslovje v Gorici, a ni postal duhovnik, temveč srednješolski profesor. Pouk matematike je bil tedaj zelo pomanjkljiv, zato si je Močnik zastavil nalogo, da z izdajo metodičnih učbenikov, namenjenih učiteljem in učencem, dvigne raven pouka. Pisal jih je v nemščini, potem so jih drugi prevajali v vse jezike monarhije in še druge. Njegov učbenik računstva za prvi razred je v slovenščino prevedel Blaž Potočnik (1846).

LETA 1900 UMRL OSCAR WILDE

IRSKI PISATELJ, DRAMATIK, UMET. IN LITERARNI KRITIK, ESEJIST (*1854)

Rojen v Dublinu, mati je bila pesnica, oče pa zdravnik. Že mlad je bil hudo razgledan, zanimal se je za umetnost. Poleg tega pa ni opustil mladostniškega pesnikovanja, lotil se je tudi pisanja proze, obvladal je pravljico, novelo, roman ... Njegova dela so polna duhovitosti, je dober pripovednik. Nekaj njegovih del: Slika Doriana Graya, Saloma, Idealni soprog pravljice Srečni kraljevič in druge zgodbe, Hiša granatnih jabolk

nekaj njegovih misli:

• Cinik je človek, ki za vsako stvar ve, koliko stane, ne ve pa, koliko je vredna.
  
• Ljubezen je modrejša od modrosti, čeprav je modrost modra, in mogočnejša od oblasti, čeprav je oblast mogočna.
  
• Ko delamo napake, ponavadi radi rečemo, da "si nabiramo izkušnje".
  
• Kadar se vsi strinjajo z mano, tedaj zanesljivo vem, da se motim.
  
• Če hočemo vsaj malo poznati sebe, moramo temeljito poznati druge.
  
• Vsi znajo lepo sočustvovati s trpljenjem prijatelja, zares plemenite duše pa se znajo veseliti uspehov svojega prijatelja.
  
• Ohrani ljubezen v svojem srcu, kajti življenje brez nje je kot senčen vrt, kjer so vse rože mrtve.
  

LETA 1900 ROJENA ANA PRAČEK KRASNA

PISATELJICA in PUBLICISTKA († 1988)

Pesnica, pisateljica in urednica Ana Praček se je iz rojstne Dolge Poljane po razdejanju prve svetovne vojne leta 1920 izselila v ZDA, med slovenske rudarje v Pennsylvaniji. Do izobrazbe je prišla v glavnem kot samouk. Leta 1929 se je z možem preselila v New York, kjer je nadaljevala kulturno prosvetno delo med ameriškimi Slovenci. Pisala je pesmi in bila urednica lista Glas naroda. Leta 1972 se je vrnila v domače vipavske kraje. Svojo življenjsko pot je opisala v knjigah Med dvema domovinama (1978) in Moja ameriška leta (1980).

LETA 1906 ROJEN SIMON AŠIČ

CISTERCIJANSKI REDOVNIK IN ZDRAVILEC († 1992)

Častitljiva opatija Stična je najstarejši in najbolj znan samostan na slovenskih tleh. Tu je živel, molil in delal tudi pater Simon Ašič, ki je v naši domovini in tudi izven njenih meja zaslovel z uspešnim delom na področju naravnega zdravljenja. Skoraj sedemdeset let je bil redovnik in več kot šestdeset let duhovnik, mož molitve, iz katere je zajemal moč in modrost, da je ljudem, ki so prihajali k njemu po pomoč, poleg čajev in drugih naravnih zdravil za tegobe telesa nudil tudi božja zdravila za dušo. "Bili ste srčno dober človek, vedno prijazen, spoštljiv in uslužen, pripravljen pomagati v duhovni ali telesni stiski vsakemu brez razlike in ob vsakem času... Za bolnike ste vedno imeli čas. Potrpežljivo ste jih poslušali in s toplo človeško in duhovniško besedo ste zdravili ranjene duše in strta človeška srca. Tako so Vaši čaji postali mnogo bolj zdravilni, kakor bi bili sicer." Tako je priorja patra Simona Ašiča, svojega namestnika v samostanski družini, nagovoril tedanji stiški opat pater Anton Nadrah ob njegovem pogrebu.

več:
ČUK, Silvester. p. Simon Ašič. (Pričevanje). Ognjišče, 2006, leto 42, št. 6, str. 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Najbolj sem vesel, če me ljudje, ki so prišli k meni bolni, potrti in polni pesimizma, znova obiščejo zdravi in zadovoljni.
  
• Bog je v svoji neizmerni ljubezni ustvaril človeka in vse, kar ga obdaja. Med največje bogastvo, ki mu ga je z naravo dal, spadajo gotovo zdravilne rastline.
  
• Človek ni bil še nikoli tako ogrožen, kot je danes. Sedanji tempo življenja povzroča v njem nemir, tesnobo, strah, neugodje, stalno napetost, ki se pogosto kaže na zunaj v obliki napadalnosti in splošnega nezadovoljstva.
  
• V vsakdanjem pehanju za standardom, za čim višjo življenjsko ravnijo, ostaja človek prazen, brez duhovnih vrednot, brez pravega smisla življenja.
  
• Človek ne more uiti temu, kar prinaša civilizacija in sedanji tempo življenja. Iz dneva v dan smo napeti. Neprestano nas preganja čas. Nimamo več pravega odnosa niti do sebe niti do drugih.
  
• Ne izogibajmo se ljudi. Drug drugega potrebujemo v žalosti in veselju. Na življenje skušajmo gledati pozitivno, z optimizmom. Nikoli ne smemo izgubiti upanja, nikoli nehati pričakovati.
  
• Sproti si postavljajmo majhne cilje, da nam bo njihova izpolnitev v veselje in spodbudo. Osmišljajmo svoje življenje tudi s tem, da naredimo vsak dan komu kako veselje.
  
• Če vas sredi nujnega dela zmoti obisk in bi se mu najraje (morda celo z lažjo) izognili, hitro recite: "Blagoslovi, Gospod, tega človeka, ki je prišel k meni, in mene, da bi ga tako sprejel, kot bi ga Ti.
• Blagoslovi najin pogovor, da bo Tebi v čast in obiskovalcu v korist!"

LETA 1929 ROJEN DON ANTONIO MAZZI

ITALIJANSKI DUHOVNIK, PRIČEVALEC IN SEJALEC EVANGELIJA NA TELEVIZIJI

"Televizija. Najmočnejši gospodinjski aparat. Utripajoče srce v mnogih hišah. Orodje politike. Kaj naj storimo? Jo ugasnemo, se zanjo ne zmenimo? Ne smemo. Pravilno jo moramo uporabljati. Razločevati. Razumeti. Upreti se. Predlagati. To so pravi glagoli, ki jih moramo spregati. Uporabljati daljinca. Skromni predlogi za sožitje s čarobno škatlo." Tako je na začetku poglavja o televiziji, ki mu je dal naslov Televizija ni hudič, v svoji knjigi Hvalnica oslu zapisal italijanski duhovnik don Antonio Mazzi, ki pogosto nastopa v najbolj gledanih oddajah raznih italijanskih televizijskih postaj. S svojo prisrčnostjo in toplino "trosi sem in tja tablete evangelija in zdrave pameti", kot je zapisal urednik omenjene knjige. Ob njegovi osemdesetletnici konec novembra 2009 so ga povabili na televizijsko oddajo z naslovom "Duhovnik, kot bi si ga želeli". Don Mazzi spada med "duhovnike s ceste", ki svoje duhovniško poslanstvo opravljajo med takimi, ki jih Jezus imenuje "najmanjši". Pred petindvajsetimi leti je ustanovil skupnost Exodus (Izhod), katerega člani so zasvojenci z mamili, mladi brez družine, nekdanji teroristi.

več:
S. Čuk, don Antonio Mazzi: Pričevanje, v: Ognjišče 1, (2010), 14-15.

LETA 1946 UMRL KAREL OZVALD

SLOVENSKI PEDAGOG (* 1873)

Doma iz Središča ob Dravi je po maturi v Mariboru na univerzi v Gradcu študiral slavistiko in primerjalno jezikoslovje. Bil je profesor na raznih srednjih šolah, leta 1920 pa je postal profesor za pedagogiko na univerzi v Ljubljani. Objavil je ogromno člankov v časopisih in strokovnih revijah s področja psihologije, pedagogike in organizacije šolstva, v katerih obravnava probleme sodobnega šolstva in vzgoje. V tisti dobi je bil eden glavnih predstavnikov slovenske pedagogike.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1797 ROJEN GAETANO DONIZETTI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ († 1848)

Italijanski skladatelj Gaetano Donizetti, ki je postal slaven po vsej Evropi z opero Lucia di Lammermoor (1835), je glasbo pisal z lahkoto in je le redko popravljal. Opero Don Pasquale (1843) je napisal v enajstih dneh. Pisal je preprosto, pogosto ljubko, živahno in iskreno. Večina od njegovih enainsedemdesetih oper je sicer pozabljena, poleg teh dveh omenjenih še danes na opernih odrih izvajajo njegovi operi Hči polka (1840) in Ljubezenski napitek (1832), njegovo prvo delo.

LETA 1823 ROJEN LUDVIK GERMONIK

PRAVNIK, ARHIVAR, PUBLICIST († 1909)

Njegova življenjska pot je bila zelo vijugasta: od rojstne Reke ob Jadranu prek Celovca in Gradca na Dunaj, kjer se je končala. Na Dunaju je študiral pravo, potem več let pisaril po sodnijah. Nekaj let je bil v Ljubljani arhivar in kustos muzejskega društva. Zanimal se je za slovensko slovstvo; v nemščino je prevedel Prešernovi pesmi Turjaška Rozamunda in Povodni mož. Zelo se je trudil za turistično veljavo Bleda. Napisal je knjižico Bled v čudežni deželi Kranjski in na krajevnem izročilu slonečo igro Die Weiber von Veldes (Junaške Blejke).

LETA 1838 ROJEN ANDREJ VAVKEN

ORGANIST, CERKVENI SKLADATELJ IN PEDAGOG († 1898)

Med najlepše velikonočne pesmi, ki izpovedujejo radost ob Jezusovi zmagi nad smrtjo, je pesem 'Zapoj veselo, o kristjan'. Lepo besedilo Andreja Praprotnika je doživeto uglasbil skladatelj Andrej Vavken. Njegova je tudi velikonočna pesem 'Dan presveti, dan veselja'. Njegovih je tudi veliko Marijinih in drugih cerkvenih skladb.

LETA 1851 ROJEN P. HUGOLIN SATTNER

SKLADATELJ IN DUHOVNIK FRANČIŠKAN († 1934)

"Skladam iz srčnega nagiba, kadar in kar me veseli, nisem pa kro­jač, da bi delal po naročilu," je dejal p. Hugolin Sattner, ki spada med največje in zelo plodovite slovenske cerkvene skladate­lje. Prve skladbe je objavil pri osemnajstih letih, višek njego­vega glasbenega ustvarjanja pa pomeni prvi slovenski oratorij Assumptio (Vnebovzetje) leta 1912. Mnoge cerkvene pesmi tega skla­datelja, ki se je rodil pred 150 leti, z naših korov mogočno done še danes.

več:
S. Čuk, p. Hugolin Sattner: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2001), 22-23.

LETA 1881 UMRL JANEZ BLEIWEIS

SLOVENSKI VETERINAR, PUBLICIST IN POLITIK, OČE NARODA (* 1808)

Kot dolgoletni urednik Kmetijskih in rokodelskih novic je bil vodilna osebnost med slovenskimi javnimi delavci 19. stoletja. Slovenci so ga častili kot "očeta slovenskega naroda", cesar Franc Jožef ga je leta 1881 zaradi njegovih zaslug na časnikarskem, kulturnem, gospodarskem in socialnem področju povzdignil v plemiški stan: postal je "vitez Trsteniški", po kraju, od koder izvira njegov rod. "Njegovo delo je bilo začrtano v dveh glavnih smereh: v boju za slovenski jezik in boju za pravice svojega naroda," piše Srečko Krese. "Ena glavnih zaslug tega dela in njegovih Novic je, da so zbudile v širokem krogu ljudi zanimanje za slovensko pisano besedo, veselje do dela, ljubezen do domačega jezika in naroda." Dragotin Lončar pa je o njem zapisal: "Ni bil bojevnik, ki bi novim mislim utiral pot; toda potrebe sedanjosti in bližnje bodočnosti je zagovarjal dosledno in vztrajno. Bil je prvi politični vodja narodno se prebujajočega slovenskega kmeta in rokodelca."

več:
S. Čuk, Janez Bleiweis: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2008), 30-31.

LETA 1889 ROJEN FRANCE KOBLAR

LITERARNI IN GLEDALIŠKI KRITIK, UREDNIK († 1975)

"Od delavca pri žebljarskem nakovalu, za kar sem bil določen, sem po dobrih ljudeh prišel do boljšega kruha kot delavec v mestu - ne meščan. Tudi za svoje otroke ne želim ničesar drugega, kakor da postanejo delavci med ljudmi," je ob sklepu knjige svojih spominov, ki ji je dal naslov Moj obračun (Ljubljana 1976), zapisal France Koblar. Zibelka mu je tekla v žebljarski družini v Železnikih. Stara železarska obrt, po kateri je njegov rojstni kraj dobil ime, je bila tedaj v krizi, vendar je mali France še izkusil trpko življenje žebljarjev. Ko beremo njegov opis žebljarske tlake, vidimo, da je bila še hujša kot pri kroparskih žebljarjih, ki jo slika Župančič v svoji znani pesmi Žebljarska. "Biti kovač se je reklo: vse življenje, od otroških nog do starih onemoglih let biti priklenjen k nakovalu, in ko si onemogel, si čakal kot stari oče ali stara mati na podporo svojih otrok, ki pa so ti mogli komaj kdaj dati hlebček kruha, kadar je bila peka; bil si berač, če si to usodo prenašal lahko ali težko." Sam je imel srečo, da je žebljarski kruh le "pokusil", oče in mati pa sta iz lastne izkušnje vedela, kako je grenak. Oče je bil doma z Gorenjega konca, kjer so Koblarjevi stanovali prva leta po poroki v "kasarni", skupaj z drugimi družinami, mati pa je bila z Racovnika, kamor so se preselili čez nekaj let. Gledališče ga je privlačilo že izza otroških let, kot dijak je pripravil več iger na domačem odru. Sistematični pregled razvoja slovenskega gledališča pa je orisal v knjigi Slovenska dramatika (1972, 1973). Leta 1964 je postal redni član SAZU, od leta 1972 do smrti je bil upravnik Inštituta za slovensko narodopisje, od leta 1953 član uredniškega odbora Slovenskega biografskega leksikona, za katerega je napisal vrsto gesel o slovenskih pisateljih in pesnikih. Pomemben je Koblarjev delež v slovenski prevodni književnosti: prevajal je predvsem iz poljščine in nemščine. Zelo obsežno je njegovo uredniško delo: za Mohorjevo je pripravil kritično izdajo Izbranega dela F. S. Finžgarja in Ivana Preglja. Smrt mu je dobesedno iztrgala pero iz rok 11. januarja 1975, ko je pisal spremno besedo k mohorski izdaji Bevkovega Kaplana Martina Čedrmaca.

več:
S. Čuk, France Koblar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1995), 26-27.

LETA 1919 ROJEN NIKO KOŠIR

PISATELJ, ESEJIST, PREVAJALEC IN LITERARNI ZGODOVINAR († 2000)

Najprej je hodil pet let v Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu, končal pa v Ljubljani, kjer je na Filozofski fakulteti diplomiral iz romanistike. Po vojni je bil nekaj časa časnikar, od leta 1952 do 1955 je poučeval na gimnaziji v Stični, kar je najraje počel. Dvajset let (1955–1975) je predaval italijansko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vseskozi se je posvečal prevajanju. Bil je eden prvih prevajalcev španske književnosti pri nas. Za prevod Don Kihota je leta 1973 prejel Sovretovo nagrado.

LETA 1921 ROJEN FRANCE BALANTIČ

PESNIK (1943)

»Pesnik France Balantič je eden najzanimivejših literarnih pojavov med drugo svetovno vojno (1941–1945) na Slovenskem. Njegova tragična življenjska usoda že sama po sebi vzbuja človekovo zanimanje, dramatično pa jo dopolnjuje usoda njegove literature. Po vojni je bil Balantič uradno prepovedan, kljub temu pa je bil vseskozi prisoten v slovenski literarni javnosti, saj se je o njem pisalo toliko kot o malokaterem slovenskem književniku, doma, v zamejstvu in zdomstvu. Balantič je v povojnem času, ko je vladal stalinistični režim, postal simbol preganjane slovenske literature in simbol duhovne opozicije,« je zapisal literarni zgodovinar France Pibernik, raziskovalec dela 'zamolčanih' pesnikov in pisateljev. Začel je prav z Balantičem in sicer še v 'jugoslovanski' Sloveniji. Naletel je na huda nasprotovanja glasnikov 'edine resnice', vendar je vztrajal in tako je leta 1989 izšla njegova knjiga Temni zaliv Franceta Balantiča. Tega naglo dozorelega pesnika, 'preroka' svoje usode, se spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, France Balantič (1921-1943): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2013), 48-49.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Ponudil Bogu bom od vseh plodov, / ki hranim še za dolge jih noči. / Nasiti drugega naj dar Njegov! / V zahvalo radostno za vse dari, / postavil v srcu žrtvenik sem nov / in spet sem vitki vrč za božjo kri.
  
• Gospod, podaril si mi odpuščanje, / čez krotka usta vino si razlil, / da bi ljubezni Tvoje se napil, / da bi pozabil vse poti nekdanje.
  
• Naj ne preštejem posvečenih dni, / moj Oče, naj ljubezen me razvnema / in naj bom dolgo dolgo bakla nema, / ki potnikom samotnim v noč gori.Drhteč v veselju legam na oči: / Gospod, podaril si mi odpuščanje! / Bogat sem kakor tihi glas piščali.
  
• Ko ne bilo bi vrat do toplih zvezd, / bi zgubil se korak na temnih tleh / in kriknila v temo bi naša pest.
  
• Pomagaj, milosti naloži jarem, / brez Tebe ni mi pomoči, Gospod, / kako naj sam Zvodniku glavo starem?
  
• Te moje rane so kot cvetje maka, / preveč krvi je motni curek slan, / studencev močnih, čistih sem željan.
  
• Na dnu vsega se peniš Ti, si Ti, / Ti, jezero, neskončno hladni vali, / šele pri Tebi vse se umiri.
  
• In Ti si tako dober, saj z menoj / si bil usmiljen, in da zdaj sem Tvoj, / Gospod, podaril si mi odpuščanje!
  
• Besed, oj kot ljubezni je objem, / kot trta močnih: do vseh lin se vzpnem, / kjer sopejo po Tebi žejna usta. // Srce zavrglo mir je delopusta / in vriska, kakor rezgeta vihar - / v pijanost me potaplja ta Tvoj dar!
  
• Ah, da, moj Bog, rad vse trpim menjave, / živim naj reven ali pa brez truda, / samo naj, Dobri, bom kot Tvoja gruda.

LETA 1924 UMRL GIACOMO PUCCINI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ (* 1858)

Naslednik Giuseppeja Verdija (1813-1901), enega največjih opernih skladateljev v zgodovini, je bil Giacomo Puccini. Ob njegovem imenu se brž domislimo njegovih oper La Boheme, Madame Butterfly in Tosca, ki so nepogrešljive na svetovnih opernih odrih. Ena njegovih odlik je, da je znal glasbi dati dramatičnost in z njo ustvarjati prepričljivo vzdušje.

LETA 1929 ROJEN BRANKO HOFMAN

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, PRVI PISAL O GOLEM OTOKU († 1991)

Rodil se je v Rogatcu, po končani gimnaziji v Mariboru in študiju primerjalne književnosti na univerzi v Ljubljani je deloval kot novinar in urednik na Radiu Koper ter mariborskem Večeru, dolga leta je bil urednik pri Državni založbi Slovenije. Bil je prvi slovenski pisatelj, ki se je na umetniški ravni upal pisati o Golem otoku ter grozljivem komunističnem mučenju zapornikov v romanu Noč do jutra. Roman je bil napisan in natisnjen že leta 1975, vendar so ga tik pred izidom prepovedali; izšel je leta 1981.

LETA 1943 ROJEN VILI STEGU

DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC, MISLEC (* 1989)

Stegu se je rodil na Premu pri Ilirski Bistrici, po gimnaziji v Postojni in končanem študiju teologije je bil leta 1969 posvečen v duhovnika. Bil je kaplan v Desklah in Solkanu, nato župnik na Vojskem nad Idrijo, zadnjih 14 let pa je bil izseljeniški duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji. Stegu se je veliko ukvarjal s pisateljevanjem in pesništvom. Bil je soustanovitelj Revije 2000. Do sedaj sta izšli dve njegovi pesniški zbirki: prva leta 1991 v italijanskem jeziku z naslovom: Ko bom v zemlji ležal (Quando giaceró sottoterra ...) - pripravil jo je župnik Ambrož Kodelja; druga pesniška zbirka pa ima naslov: Ugašajoče sanje in je izšla pri Reviji 2000 leta 1996 v Ljubljani - uredil jo je prof. Peter Kovačič. V svojih pesmih izpoveduje zavest sodobnega človeka, ki se mora iz duhovne krize izvleči sam, z brezpogojno vero ... vse to njegovo razmišljanje je prepojeno s hrepenenjem po nesmrtnosti in pričakovanjem večnosti ...Vili je veliko pisal in prevajal, tudi pri nas dotlej neznane avtorje (de Unamuno, Bloy, Buber, Simone Weil ...)

nekaj njegovih verzov

• Moja pot je samotna, / z robidovjem zarastla. / Nihče ne doume, / da po ukazu krvi / po njej se vračam / pokoja iskat vse dni / med praprot in brinje. / Tam, / na kraju poti / sam mesecu nazdravljam / z golimi dlanmi.
  
• S Kamnom se zraščam / v ognjeni jezik molitve, / pričakujoč sodbo / Njegove ljubezni.
  
• Sanje so moja usoda/ sanje / gole in resnične / kot cesta pred mano ... / Kako jih bom spravil / v vazo na mizi / ne vem ...
  
• Verovati / upati / ljubiti / ali samo pričakovati / presunjeni z želom dvoma / prikovani z obupom na molčanje v temi / verovati / da smo kar smo / upati / da nikoli ne pozabimo pozabljenega // ljubiti /kar smo že davno prekleli / s sovraštvom nerojenega // za vsem tem še / verovati / upati / ljubiti / kot sence bitij na peščenem bregu / mimo vsega tega še pričakovati / prenikniti kot izgubljeni sok / v razsušeno zemljo / kot v spočetje.

LETA 1948 UMRL IGO GRUDEN

PESNIK IN PRAVNIK (* 1893)

»Priljuden in nasmejan, okroglega života in prav takih besedi, veder pristaš šegavega dovtipa in žlahtne kapljice, vselej malce dostojanstven, pravi južnjaški grande po kretnjah in nastopu, neutruden tovariš pri dolgih nočnih razgovorih, odprte glave, odprtega razgleda v svet, pravi sin svoje primorske dežele, evropski po svoji kulturi, ves ljudski po svojem čustvovanju, nemara nekoliko sentimentalen v svojem humanizmu, toda zmerom poln posmeha za drobne ničevosti dnevnega življenja – tako se je gibal na svoja zrela leta v družbi Igo Gruden, veselo otožni Nabrežinec, bivši Narcis, ljudski pevec Krasa, Goriške in Primorja.« Tako je označil pesnika Iga Grudna pisatelj Filip Kalan v spremni besedi (Življenje in delo Iga Grudna) k izboru Grudnovih pesmi, ki ga je po njegovi smrti pripravil Fran Albreht (1950). Glasnik zasužnjene Primorske je znal prisrčno zapeti tudi otrokom.

več:
S. Čuk, Igo Gruden (1893-1948): Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2013), 48-49.

nekaj njegovih verzov ...

• Iz bolečin v spoznanje sem moža dozorel, / da v ženi kot sopotnik človek le ostane, / ljubeče sklonjen vdano nad boleče rane, / ko plamen sreče nam telesne je dogorel.
  
• Skozi srce so mi šle vse tegobe sveta, / narodov vseh bolečine sprejelo je vase, / sredi samot in viharjev je težke te čase / vedno iskalo v človeku le pot do srca.
  
• Gledam vsako jutro, vsak večer / na drevo, cvetoče kraj potoka; / mimo njega gre voda nemir, / a nobena zanj ni pregloboka, / kot si v meni ti in mi na dnu tvoj odsev še v snu vso noč trepeče: val za valom mimo tebe teče, v meni preko tebe brez miru.
  
• Ko da sem stopil / s srcem pobožnim pod gotski obok v katedralo, / v sence nevidnih kadilnic, med tiho snovanje / sklenjenih rok in pogledov prosečih, / vzdihov neslišnih in ustnic negibno molečih, / v čudni omotici ves sem, o, ves se potopil / v vonj dihajočih jutranjih dreves, / v pesem pojočih daljav, v valovanje nebes, / v nemo snovanje zemlje, v labirinte brezdanje / lastnega bitja.
  
• Večer / med vejami pokojnimi razmrežen / z vonjavami opojnimi v brezbrežen mir ... / Nad tihimi daljavami neskončen, vseobsežen / razmah negibnih lir: glasu nikjer / in ne trepeta in ne vzdiha ne šepeta — / samo bolest / brezkončnih cest, / samotnim dušam nemo razodeta, / in sen poeta / nad vsem / kot nežen, vseobjemajoč objem / v zamaknjenem zenitu sveta.
  
• Roka je v roki in v srcu srce je / in duša se duši je v dno potopila . . . / kot večno bi v večnost po poti hodila, / več se nad nama ne ganejo veje.
  
• Roke slabotne in koščene, / od vesel vse ožuljene; / oči vse motne in steklene / in od skrbi izbuljene; / od bede lica vsa izpita, / obraz od solnca ves ožgan: / dva ribiča molče strmita / čez tihi, daljni ocean . . .
  
• Ozri se kamor koli, same krize: / duha, srca, morale in miru. / Vseh kriz že sit človeka človek grize, / državniki pa krog zelene mize / kot mesečniki v težkem, blodnem snu / se z narodi igrajo brez strahu.
  
• Kriknil je ptič preko trat, preko polj, / padel kot kamen v megleno obzorje; / ruši nad Krasom se, pada v Primorje, / grad moj z oblaki pogreza se v morje / bliže, moj^dom, si mi bolj in bolj . . .
  
• Blizu mi je vsaka vejica in bilka, / sestre bi jim rekel, cvetu rekel brat, / sapica najtišja kot bregov znanilka, / ki jih je nemirno šlo srce iskat: / bomo kdaj k obali našli pot domov? / Skoro, skoro pali bomo vsi čez krov.
  
• Komur v srce so moje pesmi segle, / naj ve, da so priložnostno zapete; / če taval v njih bi kakor sredi megle, / bi tudi res bile iz megle snete.

LETA 1992 BLAGOSLOVLJENI

PROSTORI OŽIVLJENE JEGLIČEVE GIMNAZIJE

Življenjsko delo ljubljanskega škofa Jegliča je Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano s klasično gimnazijo, prvo s slovenskim učnim jezikom. Zaživela je septembra 1905 in uspešno delovala do leta 1941, ko so jo zasedli Nemci. Leta 1945 so zavodski prostori postali komunistični zapori, nato so bili spremenjeni v vojašnico. Država Slovenija jih je vrnila lastniku. Ob začetku obnove je stavbo 29. novembra 1992 blagoslovil nadškof Alojzij Šuštar.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

REDNO ODDAJANJE IZ LJUBLJANSKEGA STUDIA

Večkrat smo vam na teh straneh razlagali, kakšen bo program Radia Ognjišče in kdaj ga boste slišali. Res je, da smo mislili, da bo to prej, kot se je zgodilo. Končno pa le lahko rečemo: ko zdaj poslušate redne oddaje, približno veste, kako smo si Radio Ognjišče zamislili. Ne bom rekel, da je že takšen, kot si ga želimo. Vemo, da imamo pred seboj še dolgo pot dograjevanja in izpopolnjevanja tega našega programa. Ko vam to pišem, oddajamo iz ljubljanskega studia že dva tedna in pol. 15. decembra je bila slovesna blagoslovitev ljubljanskega studia. Nekaj izkušenj smo si že nabrali in veliko je vaših odmevov.

Ne smemo pozabiti, da smo prve, zelo koristne izkušnje pridobili s koprskim studijem, ki je sedaj že "veteran", saj oddaja že več kot osem mesecev. Pokriva pa le majhen del Slovenije (tudi zaradi hribov), zato je le malo tistih, ki so ga lahko poslušali. Največji "zalogaj" je bil vsekakor glavni studio v Ljubljani, kjer smo začeli s celodnevnim oddajanjem v živo od 6. do 21. ure (nočni program je zaenkrat glasbeni z oglasi, ki se oddaja avtomatično ali programirano vnaprej). Sedaj imate možnost, da nas slišite - vsaj velika večina - in priporočamo se, da nas tudi dejansko poslušate, kolikor morete. Veseli bomo vaših pripomb in mnenj, ne samo pohval, tudi kritike, da bi bili vedno boljši. Za to se bomo trudili.

Nadaljnji načrti

Vemo, da nas glavno delo še čaka: ustvarjati dober program, ki ga boste z veseljem in koristjo poslušali. Čaka nas še veliko naporov, da bi omogočili poslušanje tudi tam, kjer sedaj naših oddaj ne dobite. v Mariboru moramo postaviti lokalni studio, ki bo nekaj ur na dan posvetil Štajerski in Prekmurju, kot to delamo sedaj za Primorsko. Vidite, ni časa, da bi se zadovoljili z doseženim.

Predvsem pa potrebujemo vašo podporo. Če nas boste poslušali, bomo dosegli svoj cilj, da je to VAŠ RADIO. Oglašajte se nam, voščite po Radiu Ognjišče, oglašujte in priporočajte oglaševanje. Sodelujemo s časopisom Slovenec, kjer lahko vsak dan berete naš spored, kjer se tudi ponovijo mali oglasi, ki ste jih dali na Radio Ognjišče, če to želite, za isto ceno.

Moramo govoriti tudi o ekonomski propagandi, kot temu rečemo. Radio Ognjišče za svoje vzdrževanje nima drugih sredstev, kot so oglasi in pa prispevki PRIJATELJEV RADIA OGNJIŠČE. Mnoge prijatelje že imamo v naši kartoteki in smo vam hvaležni za vaš mesečni prispevek 500 SIT. Kaj več o tem bomo zapisali v prihodnjih številkah.

Radio Ognjišče je shodil, pomagajte mu, da se trdno postavi na noge. Že vnaprej hvala. Voščim vam vesele božične praznike v prepričanju, da bodo lepši z Radijem Ognjišče. In novo leto tudi.

direktor vašega Radia Ognjišče Franc Bole

Mesec januar v Sloveniji velja za mesec verskega tiska. Radio Ognjišče, sicer ne spada med tisk, je pa logično nadaljevanje tistega, kar je pred dobrimi štiridesetimi leti začelo Ognjišče, v moderni, elektronski obliki. V današnjem času, ko tisk, kot opažamo, izgublja na moči, so elektronski mediji njegovo primerno in nujno nadaljevanje. Radio je vsem dostopen, nevsiljiv in zelo koristen medij. Evangelij, ki ga je Jezus Kristus prinesel na svet, moramo danes njegovi učenci oznanjati z vsemi sredstvi in eno od teh tudi radijski valovi.

Radio Ognjišče je ustanovila založba Ognjišče pred dobrimi 12 leti. O njem smo zlasti v njegovih začetkih veliko poročali. V teh letih se je zelo dobro »prijel med ljudmi« in ima veliko stalnih in občasnih poslušalcev. V zadnjih dveh letih, pa se je nekoliko prostorsko povečal ter prenovil. Zato se nam je zdela odlična prilika, da vas na teh straneh popeljemo na obisk osrednjega studia Radia Ognjišče, ki se nahaja v Škofovih Zavodih v Šentvidu pri Ljubljani.

Programsko je naš radio zvest svojim začetkom: oddaja 24 ur na dan, vsak dan pa je sedemnajst ur vodenega programa. Pred leti so v nočnih urah uvedli tudi ponovitve nekaterih oddaj. Za to skrbi šestindvajset zaposlenih in približno petinštirideset honorarnih sodelavcev. »Prednost našega radia je, da nimamo posebnih delavnih in organizacijskih razdelitev. Ko sem bi na obisku na hrvaškem katoliškem radiu, sem bil šokiran, ko sem videl uredništvo za verski program. Pri nas je celoten program versko obarvan. Ne gre za ozko poimenovanje verski, duhovni, ampak vse, kar delamo, oziroma o čemer, poročamo in govorimo, govorimo v duhu evangelija in s stališča katoliške Cerkve,« razlaga glavni in odgovorni urednik Franci Trstenjak. Seveda pa imajo delo po svoje razdeljeno po sektorjih: tehniki, novinarji, voditelji in marketing ter tajništvo. »Ves čas se vsi, vsak na svojem področju, trudimo, da je program dober, da nas ni sram v primerjavi z drugimi radijskimi postajami. Dela je veliko. Seveda imamo tudi kakšno hibo, še več pa neuresničenih zamisli in želja, za katere upamo, da jih bomo lahko počasi uresničevali.«

Zanimiva posebnost Radia Ognjišče je, da je velika večina tistih, ki so ob ustanavljanju radia in njegovih začetkih sodelovali, kasneje tudi ostala v službi. »Vsi skupaj smo ustvarjali program in radio in ob tem verjetno tudi tako vzdušje in pogoje, da radi delamo tu in se zavedamo našega poslanstva.« Druga posebnost Radia Ognjišče pa je, da je zelo povezan s svojimi poslušalci. Že na začetku so se poslušalci nanj »prilepili« in imajo širok krog izredno zvestih poslušalcev. »To dokazuje, da je tak radio manjkal in so si ga ljudje želeli. Po drugi strani pa smo s svojim resnim delom ljudi prepričali, da se splača ostati ob naših valovih.«

Ta vez se je še poglobila s Prijatelji Radia Ognjišče, ki so dobrotniki Radia. Trenutno jih je nekaj več kot petnajst tisoč. »Brez prijateljev, ki nam prostovoljno pomagajo, radio ne bi mogel delovati, ker bi bil neprestano v rdečih številkah: vprašanje je, če bi sploh še lahko deloval. S takim programom, ki zagotovo ni komercialnega značaja, v ekonomskem smislu radio ne bi preživel. Z dobroto mnogih ljudi, pa lahko tudi tak nepridobitni program, kot ga imamo mi, redno in dovolj kvalitetno oddajamo. Zato tudi skrbno negujemo stike s poslušalci. Pripravljamo razne prireditve, koncerte, radijske počitnice in tudi v tem se utrjujejo vezi in zvestoba,« poudarja Trstenjak.

Obseg radijskega dela in število sodelavcev se je vsako leto povečevalo in v letu 2005 se je pokazala možnost, da pridobijo še nekaj prostorov. Novi prostori so bili velika pridobitev, saj se sedaj ne tiščijo in ima vsak svoj prostor, kjer lahko dela. Posebno so veseli radijske kapele,ki je postala srce Radia in kjer se vsak dan zberejo k opoldanski molitvi angelovega češčenja. Iz nje lahko tudi prenašajo sveto mašo. »Osrednji studio pa smo po dvanajstih letih morali obnoviti. Hvala Bogu, da je vsa ta leta mešalna miza zdržala in se ni že prej pokvarila. Studio je bil digitalni že prej, sedaj pa smo ga posodobili, da uporabljamo novejše in boljše aparature. Poleg tega smo prostor osrednjega studia preuredili in ga napravili prijaznejšega in bolj uporabnega. Ob studiu smo postavili še posebno kabino za branje poročil, da gostom ni treba zapuščati studia, ko more novinar na hitro posredovati novice med oddajo. Nismo pretiravali, storili smo vse, da se bomo v teh prostorih dobro počutili, saj voditelj in tehnik v njih preživita veliko ur.«

Pogosto se sliši, da imajo alternativni radijski programi veliko prednost. Mi teh nismo imeli. Naša »alternativnost« je v tem, da na sodoben način prenašamo evangeljsko sporočilo. To je naše poslanstvo. Če bi bili podobni drugim radijskim postajam, ne bi bili potrebni. Radio Ognjišče mora oznanjevati evangelij v sodobni govorici in ohranjati ter posredovati slovenske krščanske vrednote.«

Na obisku je bil Miha Turk

(na obisku 01_2007)

LETA 1680 UMRL GIOVANNI LORENZO BERNINI

ITALIJANSKI BAROČNI KIPAR, ARHITEKT, SLIKAR ... (* 1598)

Rojen v Neaplju, sin kiparja Pietra, kjer se je učil kiparstva. Očeta je spremljal v Rim, kjer so mu zaradi nadarjenosti dovolili, da je restavriral poškodovane. Njegov mecen je bil kardinal Borghese in mladi Bernini je zrasel v odličnega kiparja. Izklesal je umetnino Apolon in Daphne, ki sodi v vrh kamnite plastike vseh časov. Poleg kiparstva se je začel ukvarjati tudi s stavbarstvom. Načrtoval je veliki oltar v baziliki sv. Petra, zaupana mu je bila izvedba obodnih stebrišč na trgu sv. Petra ... Še nekaj njegovih del: vodnjak štirih rek na Piazzi Navona v Rimu, zamaknjenje Svete Terezije v cerkvi Santa Maria della Vittoria, David, doprsni kip Ludvika XIV. ...

LETA 1797 ROJEN ANDREJ GOLLMAYER

NADŠKOF GORIŠKI IN METROPOLIT ILIRSKI († 1883)

Filozofijo in teologijo je študiral v Ljubljani, bil 1821 posvečen v duhovnika, na Dunaju je doktoriral iz bogoslovja in na ljubljanski teološki fakulteti poučeval dogmatiko in vzgojeslovje. Leta 1854 je bil imenovan za knezonadškofa v Gorici. S svojim glasom je v goriškem deželnem zboru pripomogel k sprejetju za Slovence pravičnejšega novega volilnega reda za Goriško. Kot nadškof je hotel obnoviti versko življenje, ustanovil je 20 novih župnij in vikarijatov, pospeševal duhovniško izobrazbo, uvedel letne duhovne vaje za duhovnike, sprejel v škofijo jezuite, šolske sestre de Notre Dame in sestre božje Previdnosti, 1858 odprl deško semenišče, leta 1869/70 se je udeležil vatikanskega koncila ... Italijani so mu očitali preveliko ljubezen do Slovencev ...

LETA 1896 UMRL IVAN NAVRATIL

UREDNIK, SLOVNIČAR IN NARODOPISEC (* 1825)

Belokranjec (rojen v Metliki) je v Ljubljani končal filozofski licej; bil je sodni uradnik v Ljubljani, in kasneje prevajalec pri državnem sodišču na Dunaju. V Ljubljani je ustanovil in urejal mladinski tednik Vedež (1848-50), na Dunju je sodeloval z M. Cigaletom in F. Miklošičem pri prevajanju pravne terminologije, Miklošiču je pomagal tudi pri sestavljanji slov. beril za višje razrede gimnazije. Zbiral je etnološko gradivo, pisal o jezikovnih posebnostih ..., posebej iz Bele krajine, ter svoja spoznanja primerjal in razlagal s pojavi od drugod. Posebno znan je njegov spis o življenju in delu J. Kopitarja, zelo si je prizadeval za uveljavitev in izpopolnitev slov. knjižnega jezika v 2. pol. 19. st.

LETA 1915 ROJENA CITA POTOKAR

SLIKARKA, ILUSTRATORKA KNJIG († 1993)

Rodila se je v Dragatušu v Beli krajini, umrla pa je v Ljubljani en dan pred 78. rojstnim dnem. Slikarske umetnosti se je pred drugo svetovno vojno učila v Beogradu, po vojni pa v Ljubljani. Leta 1943 je bila internirana v Ravensbrück in taboriščna tematika je bila pogosta v njenih delih. Najbolj je poznana po ilustracijah knjig za otroke: Bratec in sestrica, Okoli sveta, Marjanka Vseznalka Branke Jurca, Veliki in mali ljudje Zofke Kveder, Vesela abeceda Vere Albreht, Sto belokranjskih Lojzeta Zupana ...

LETA 1931 UMRL FRANČIŠEK BORGIA SEDEJ

DUHOVNIK, ŠKOF, NADŠKOF, NA SVOJEM MESTU PRAVI MOŽ (* 1854)

Ko je bil Frančišek Borgia Sedej 25. marca 1906 posvečen in ustoličen za goriškega nadškofa, mu je prijatelj Simon Gregorčič napisal pesem, v kateri pravi: "Ne stol možu, mož stolu da sijaj" ter napoveduje: "In mož ti boš, na svojem mestu pravi mož!" Prerokba se je uresničila: nadškof Sedej je škofijo modro vodil petindvajset let (1906-1931). Huda so bila leta prve svetovne vojne, ko je tod divjala fronta, še huje pa je bilo v času po vojni, ko je italijanski fašizem hotel primorskim Slovencem vzeti materino besedo in narodno zavest. Nadškof Sedej jih je branil z odločnostjo dobrega pastirja. Leta 1927 so fašistični veljaki, ki jim je bil nadškof Sedej trn v peti in so ga imenovali 'kača', na posvetu v Trstu sklenili, naj bo verouk v šoli izključno v italijanskem jeziku. Nadškof Sedej je tedaj ustanovil 'župnijske šole': odredil je, naj se povsod uvede slovenski verouk v cerkvah. Starše je opozoril, da so po vesti dolžni pošiljati otroke k slovenskemu verouku. V pastirskem pismu o krščanskem nauku v materinščini (1929) je zapisal, da "državna oblast nima nobene pravice verski pouk poniževati v sredstvo za potujčevanje".

... več o njem v rubriki pričevanje 11_2001 in zapisu v Ognjišču 11_1981

nekaj njegovih misli:

• Poseben dar in zmožnost tolažiti otroke ima mati. Ena beseda, en pogled, eno pismo matere zadostuje, da se žalosten otrok potolaži. Nobeden ne spozna tako hitro in jasno, kaj manjka otroku, kje tiči vzrok njegove žalosti, kakor mati.
  
• Čim plemenitejše in popolnejše je matere srce, tem boljše zna tolažiti. V Materi Mariji bije najblažje in najplemenitejše srce, zatorej zna Ona tolažiti bolje ko vse človeške matere svoje otroke v solzni dolini.
  
• O krščanska mati, ki si izgubila svojega sina in morda še svojega moža, obrni svoje solzne oči na Marijo, Mater sedem žalosti, stoječo tam pod križem svojega edinorojenega božjega Sina.
  
• Družina je bila prej kot država, zaradi tega ima ona od države neodvisno pravico do svojih otrok, ki jo je Bog Stvarnik dal. Huda zloraba državne oblasti in nasilstvo vesti je, ako država vzame staršem otroke proti njih izrecni volji in jih sili v šole, kjer jih podučujejo v načelih, ki so njihovim staršem nasprotna.
  
• Očetje, učite se od svetega Jožefa, mizarja in poglavarja svete družine, živeti doma skromno, delavno in mirno, vdati se v stiskah in nadlogah v božjo voljo, skrbeti z delom svojih rok za izročeno vam družino, s soprogo živeti v edinosti in ljubezni in dajati drug drugemu s krščanskim življenjem dober zgled.
  
• Jezus, Marija in Jožef so bili skupaj v nazareški hišici. O kako sveta je bila ta hišica, polna milosti - prava hiša božja! Drug je dajal drugemu dober zgled v besedah in dejanjih, drug je dru­gemu ljubezen in čast izkazoval; njih srca, vneta božje ljubezni, so se zlivala v svete občutke, molitve in pogovore.
  
• Ljubezen do svojega naroda in domovine je dobra, celo od Boga zapovedana. Saj je Stvarnik sam nam položil v srce večjo ljubezen do staršev in sorodnikov kot do drugih ljudi. Narod, iz katerega izhajamo, pa je velika družina, velika krvna sorodnost, torej moramo rojake bolj ljubiti kot tujce.

LETA 1950 UMRL IVAN LEVAR

operni pevec in igralec (* 1888)

Že kot gimnazijec je začel Ivan Levar študirati glasbo na Dunaju in na akademiji za glasbo in gledališko umetnost študij zaključil leta 1912. Tedaj je bil kot prvi bariton angažiran v Moravski Ostravi, zatem v Aachnu. Nekaj let je bil član opere v Zagrebu, leta 1918 je prišel v Ljubljano. Pel je predvsem velike Wagnerjeve, Verdijeve in Mozartove opere. Leta 1924 pa se je odločil za dramo in se razvil v velikega sodobnega igralca. Najbližji so mu bili silni značaji, zato je bil idealen junak v klasični drami.

LETA 1994 ZAČEL ODDAJATI RADIO OGNJIŠČE

Z NEPREKINJENIM 24-URNIM PROGRAMOM IZ LJUBLJANSKEGA STUDIA

Radio Ognjišče je leta 1993 ustanovilo Tiskovno društvo Ognjišče. Po dovoljenjih za prvih pet oddajnih točk se je 5. junija 1994 začelo delo v koprskem studiu. Datum neprekinjenega 24-urnega oddajanja iz ljubljanskega studia v kletnih prostorih Zavoda svetega Stanislava, 28. november 1994, je njegov rojstni datum. Glavni in odgovorni urednik msgr. Franci Trstenjak ob mejnikih posebej omenja še oddajanje 24-urnega programa prek spleta 15. aprila 1997, oddajanje programa prek satelita 1. maja 2004 in popolno prenovo glavnega studia v Ljubljani v letu 2006. "Radio Ognjišče je bil ustanovljen z namenom, da s pomočjo medija prinaša poslušalcem evangelij, veselo oznanilo. Od tega osnovnega namena se nismo nikoli oddaljili, nasprotno, vedno bolj široko je naše evangelizacijsko delo," pojasnjuje msgr. Trstenjak. Drugi namen je po njegovih besedah širjenje domovinskega ponosa.

... več o začetkih v zapisu Iz našega sveta v Ognjišču 01_1995, v rubriki tehnika 05_2004, v rubriki Na obisku 1_2007 in istega leta v rubriki Čudo tehnike 03_2007 in 04_2007 in nazadnje ob 25-letnici: Na obisku 11_2019

direktor Franc Bole se je spominjal:

"Čeprav smo imeli načrte kje in kakšno tehniko bomo nastopili, si nismo mogli privoščiti nakupa radijske tehnike ali opremljati radijskih studiev preden smo dobili v roke dovoljenje za oddajanje in frekvence. Ko smo dobili frekvence, smo imeli samo eno leto časa, da začnemo oddajati, sicer bi nam frekvence propadle. S tem je bilo povezanih veliko vprašanj, kot na primer lokacija, ljudje, ki bi bili sposobni in imeli veselje, da se posvetijo temu delu.

glavni urednik msgr. Franci Trstenjak:

"Radijci smo ponosni Slovenke in Slovenci, kar pa se pozna pri podajanju besed v eter. Česar polno je srce, to usta govore! Tega ni mogoče skriti, še manj prekriti. Ponosni smo na to, da smo slovenska radijska postaja, v kateri ima 70 odstotkov prostora slovenska glasba."

in ob 25-letnici (2019):
»Ko gledam nazaj, me preveva hvaležnost Bogu in vsem sodelavcem, da se je naša radijska postaja tako dobro zasidrala v slovenskem medijskem prostoru. Vesel in hvaležen sem, da sem pred 25. leti pravilno razmišljal in ostal zvest načrtu. Na začetku je bila potrebna tudi "trma", ki mi je pomagala k uresničenju idej in zamisli. Ves čas pa sem gradil na zaupanju do sodelavcev, ki so in še vedno prispevajo svoj nadvse pomemben delež pri ustvarjanju radijskega programa in za dobro celotnega kolektiva. - Tudi v prihodnjih letih bo moral Radio Ognjišče skrbeti za evangelizacijo, informiranost, izobraževanje in zabavo. Še naprej bo potreben poudarek na vsem, kar vzpodbuja, opogumlja in vliva voljo. V slovenski prostor moramo prinašati vesele novice, ki dvigajo in utrjujejo upanje sredi obupane in razočarane družbe. Kakor v minulih 25. letih, tako bo potrebno tudi v prihodnosti spodbujati poslušalce k strpnosti, odprtemu dialogu in občutku za stisko človeka.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 4. februar 1919, Modrejce; umrl 27. november 2010, Vipava (pokopan na Marijinem Celju v Ligu)

Osem mesecev sem čakal na smrtno kazen

V začetku februarja se na Slovenskem precej govori o kulturi. Najbrž pa se premalo zavedamo, da so jo ohranjali mnogi ljudje, ki so se zanjo žrtvovali iz ljubezni do naroda, pa njihovo delo, tudi zaradi krivičnosti komunističnega režima ni bilo priznano. Mnogi med njimi so bili duhovniki. Te z veliko vnemo odkriva današnjim rodovom Jožko Kragelj, ki pravzaprav spada mednje, saj je tudi sam napisal že več knjig. Njegova neuničljiva volja je toliko bolj vredna občudovanja, ker ga je povojni režim obsodil na smrt in je skoraj deset let preživel v zaporih.

- Znan ste kot duhovnik, ki je prvi v Sloveniji opisal svoja doživetja v zaporu. Vaše literarno ustvarjanje se je začelo že prej, čeprav zaradi fašizma niste obiskovali slovenske šole.

Imel sem srečo, ker sem obiskoval škofijsko gimnazijo. To je bila to privatna šola, zato smo se slovenščino učili kot tujega jezika. Sicer pa sem samo prvi razred osnovne šole naredil v slovenskem jeziku. Ko smo prišli v drugi razred, smo tam dobili italijansko učiteljico, ki ni znala niti ene slovenske besedice, mi pa niti ene italijanske. Druga sreča je bila, da je bil v slovenskem jeziku verouk. Kajti primorski duhovniki so skupaj z nadškofom Sedejem sklenili, da ne gredo v šole. Tam bi morali učiti v italijanskem jeziku. Čeprav jim je bilo za to obljubljeno lepo plačilo, so raje učili verouk v cerkvah. Te so postale učilnice slovenskega jezika. Spominjam se našega župnika Jožeta Abrama, kako je na koncu popoldanskih večernic imel spraševanje. Tako smo za njim npr. ponavljali: Zadnjič sem bil pri spovedi pred enim tednom, pred dvema tednoma, pred tremi tedni.... Danes vem, da nas je s tem učil tudi sklanjatve. Eno leto je poleti priredil tekmovanje v verouku, v slovenščini, seveda. Najboljšim je dal tudi nagrade.

- In kdaj ste začeli objavljati?

Najprej sem napisal in v Goriški pratiki objavil članek Šege in navade na Tolminskem. Pobudo za to je dal profesor Bednaržik in (skoraj) naš sošolec Milko Ukmar (Matičetov) Zbiral je narodno blago in tudi nas navduševal za to. Takrat sem bil še gimnazijec. Drugo pravljico z naslovom Paljčnik sem napisal za Vrtec, ki je izhajal v Ljubljani. Ob kongresu Kristusa kralja, leta 1939 sem obiskal Ljubljano. Povezal sem se z Jožo Lovrenčičem, urednikom Mentorja. Tudi njemu sem poslal črtico Iskra veselja. V njej opisujem, kako sem po maturi naučil otroke slovenske igrice. Karabinerji so me zato poklicali. Ker so takrat Italijani zasedli Slovenijo, se je ni upal objaviti. Izšla je pozneje.

- Za Slovence je bilo pod italijanskim fašizmom težko. Zato so primorski ljudje videli v Jugoslaviji odrešiteljico, v partizanih pa bojevnike za osvoboditev izpod tujega jarma. Kdaj ste vi prvič zaslutili, da ni vse tako čisto.

Ker je bilo na Primorskem zatirano vse, kar je bilo slovenskega, smo upali, da bo takratna Jugoslavija prišla na pomoč. Od tam so na skrit način prihajale knjige in revije in so jih potem razni zaupniki delili ljudem. Ko pa je leta 1941 Italija zasedla Ljubljano, smo bili zelo razočarani, ker smo v tem videli grožnjo, da bodo še tam začeli s potujčevanjem. Ko smo slišali o prvih partizanih, takrat smo jih imenovali četniki, smo bili vsi navdušeni. V njih smo videli bojevnike za svobodo. Kmalu pa so začele prihajati novice, ki so govorile o tem, da izginjajo zavedni Slovenci. Tako so v Dornberku junija 1943 odpeljali Iva Brica, očeta sedmih otrok in ga vpričo dveh otrok ubili, pozneje pa očrnili za izdajalca, čeprav so ga imeli Italijani dvakrat v internaciji. Še bolj pa me je prizadelo, ko so partizani v Cerknem februarja 1944 ubili rojaka in sošolca Ludvika Slugo in prijatelja Lada Piščanca. Oba sta bila duhovnika. To je pripomoglo, da smo za partizanskim gibanjem zaslutili nekaj drugega.

- Med vojno ste bili župnik na Livku. Tam ste se srečali tudi s partizani. Ste se z njimi razumeli?

Od začetka je bilo lepo razumevanje. Skupini, ki se je skrivala v Matajurju, sem posodil pisalni stroj, ki so mi ga pošteno vrnili. Po kapitulaciji Italije sem začel s slovensko šolo. Z mežnarjem sva šla peš v Tolmin in v nahrbtnikih prinesla slovenske učbenike. Otroke sem želel naučiti brati in računati po slovensko, da bi ob koncu vojne imeli dobro podlago za šolanje. In ker v šoli ni bilo politike, sta prišla k meni »tovarišica" in »tovariš". Slednji je bil iz moje župnije in je do zadnjega dneva Italije bil fašist. Prinesla sta mi odlok, da ne smem imeti več šole, ker nimam v njej zastave z zvezdo in ne Titove slike. Ob tem mi je postalo jasno, kam vse to gre.

- Decembra leta 1948 so vas zaprli. Česa so vas obtožili? Kaj je bilo, po vašem, v ozadju preganjanj?

Leta 1944 je v Tolminu in Kobaridu nastalo domobranstvo. Tam je bil tudi moj brat, ki pa ni šel v nobeno akcijo, ker je imel prestreljene prste. Delal je v skladišču. Jasno je, da sem ob obisku Kobarida šel tudi k njemu. To je bilo dovolj za obtožbo, da imam zveze z domobranci. Ko se je bližala priključitev Primorske, so se mnogi duhovniki umaknili v Gorico (Italija). Ko so me 30. decembra 1948 pobrali na cesti in nato zasliševali od desete zvečer do devete zjutraj, se je neprestano ponavljalo vprašanje: Zakaj sem jaz, najmlajši ostal in se nisem umaknil v Gorico. Prepričani so bili, da zato, ker je nastala meja in da bom imel zveze z goriškim nadškofom Margottijem in Vatikanom. To vprašanje se je ponavljalo tudi na tolminskem procesu, na katerem so obsodili še druge duhovnike.

- Ste bili kaj povezani s tem procesom?

Že dobri dve leti sem bil v zaporu v Novem mestu, od koder smo hodili delat v kamnolom. Nekega dne nas poberejo in odpeljejo v Ljubljano, mene naravnost na UDBO. Prvo vprašanje je bilo: Poznate Klinkona, Kobala, Marca, Zadnika, Hlada? Takoj sem razumel, da so te duhovnike zaprli. Najbolj jih je zanimalo, če poznam Šturma? Najprej sem mislil, da gre za nekega zdravnika z Livka. Pa so hoteli vedeti za drugega, za onega v Kobaridu. Poznal sem ga, ker sem ga videval med študijem v Gorici in ker sem ga kot organista v Kobaridu nekajkrat obiskal in sva se pogovarjala o cerkveni glasbi. Predvsem jih je zanimalo, kakšne zveze sva imela. Mož je bil poročen in je imel družino. Razumem, da se je moral rešiti, zato predvidevam, da so mu rekli, naj izjavi, da je meni dajal obveščevalne podatke o stanju vojaščine v Kobaridu in sem jaz to pošiljal čez mejo. Toliko časa so me držali v zaporu, da je prišlo celo do soočenja. Takrat je Šturm rekel, da se spominja, da mi je dal vsaj dve taki pismi. Jaz sem odgovoril: »Glejte, bil sem obsojen na smrt in toliko časa v smrtni celici in toliko časa sem že na delu, da sem veliko pozabil. Če pa on ve, da je bilo tako..." Pristal sem na to, da bi ga pustili pri miru. Peljali so me na tolminski proces, da sem bil tam kakor priča, da mi je dajal sporočila. V primeru, da tega ne priznam, so mi grozili, da me bodo obtožili kot prvoobtoženega na procesu in da mi drugič smrtna obsodba ne uide. Čeprav so bile vse obtožbe izmišljene, je duhovnik Kobal dobil osemnajst, Hlad šestnajst, Marc pa deset let zapora.

- Proces proti vam je bil na predvečer praznika sv. Petra in Pavla.

Nalašč so izbirali take dneve. Aretirali so me tik pred novim letom, pred prazniki, da so ostali ljudje brez duhovnika.

- Na procesu, če ga smemo tako imenovati, so vas obsodili na smrt. Pozneje so vas kazen znižali, a vam tega dolgo niso povedali.

Osem mesecev po pomilostitvi mi niso povedali, da smrtna obsodba ne velja več! Tako sem bil v tem času v smrtni celici včasih z več ali manj sojetniki. Videl sem, kako so nekatere vodili v smrt... Vrh tega pa je pršel k meni prvi zasliševalec in me vprašal, kako je. Odgovoril sem mu, če si lahko predstavlja, kako je v smrtni celici. Potem vzame iz žepa papir in reče: »Bo kmalu bolje. Tu imate potrdilo, da je vrhovno sodišče potrdilo vašo smrtno obsodbo. Imate možnost, da naredite prošnjo za pomilostitev na prezidij v Beograd. Ampak, Kragelj, saj ni upanja. Primorske ne boste več videli! Zdravo." Ko sem prišel v celico, so jetniki planili name z vprašanji. Ko sem jim povedal, so rekli: »Sadist! Kaj je imel od tega, da ti je to povedal!" Pa je že dobro vedel, da sem pomiloščen. Po osmih mesecih so mi povedali, da so kazen zmanjšali na dvajset let prisilnega dela. Potem so jo znižali na petnajst. In polovico od teh sem »odslužil".

- Režim v zaporih ni bil vedno enak. Se je od skrajno trdega v začetku veliko spremenil?

Ko so prišli obsojenci s tolminskega procesa, smo rekli, da so prišli že v hotel. Naj povem samo en primer v začetku: poleti nas je bilo v celici, ki je bila za enega, sedem. Tako imenovana slamnjača je bila samo ena. Ta je bila bolj prah kot slama. Bolh je bilo toliko, da sem jih vsak dan pobil nad 300, ponoči vse polno stenic ...

- Kako je bilo z opravljanjem duhovniškega poklica (brevir, maševanje)? Nekaj let ste bili duhovniki skupaj. Gradili ste bloke.

Dokler sem bil v samici, nisem imel nič. Za izobraženca je najhujše, da mu vzamejo knjigo. Vzeli so mi brevir, nisem dobival časopisov, knjig, nisem imel nobenega stika z domom... Ko so me po 14 mesecih prvič peljali na kopanje in prvič na sprehod, sem v kopalnici dobil kos časopisa, ga skril pod srajco in ga nato v celici prebral od prve do zadnje črke. Bil sem lačen besede. Spomnil sem se Dostojevskega. Vračal se je iz zapora in je na neki železniški postaji dobil kos revije in je bral in bral, dokler je sveča gorela. Po enem letu so mi dali brevir.

Potem sem šel na Žale. Taborišče je bilo v bližini današnjega rehabilitacijskega zavoda Soča. Imelo je dva stolpa, stražarje... Podobno je bilo nacističnim koncentracijskim taboriščem. Tam so nas stražili, na gradbišču pa ne. Rekli so: »Naučili bomo farje delati!" Mi pa smo bili srečni, da smo lahko šli ven. Večinoma smo bili kmečki fantje, vajeni dela. V eni baraki nas je bilo nad šestdeset. Spali smo na pogradih v treh nadstropjih. Tam smo se znašli primorski, štajerski, ljubljanski duhovniki, redovniki... Dovolili so, da je ob nedeljah eden maševal. Drugi smo bili pri maši. Morali smo vstajati eno uro pred drugimi, da jih ne bi »pohujševali".

- So na duhovnike močno pritiskali, da bi dali kakšno izjavo proti škofu, papežu, da bi ovajali svoje brate v duhovništvu?

Velikokrat so pritiskali na duhovnike, da bi obsodili škofa Rožmana. Če je bil zanje kdo manj zanesljiv, so ga odstranili. Tako so poznejšega škofa Leniča večkrat odpeljali proč. Takoj smo vedeli, da je prišel kakšen zasliševalec. Neprestano smo bili pod pritiskom.

- Omenili ste škofa Leniča. Je bil z vami tudi nadškof Pogačnik?

Pogačnik je bil zaprt, a izoliran na Miklošičevi. Je pa enkrat prišel med nas. Z nami pa je bival Lenič. Napisal je uvod v knjigo moje Moje celice. Ker je bil sam zaprt, je doživljal podobne stvari, zato je potrdil to, kar sem napisal.

- Se je Vam ali drugim zaprtim duhovnikom naša država opravičila, poravnala škodo ali razglasila, da ste bili nedolžni?

Šele ko je nastala nova država so si nekateri poiskali odvetnika, da je izbrskal dokumente. Seveda so ga morali plačati. Tako so dobili oprostilno sodbo in nekaj odškodnine. Več duhovnikov pa je prej umrlo, kot so se lahko sploh pritožili. Imam občutek, da čakajo, da bomo vsi pomrli.... Nobenemu duhovniku niso sami nič povrnili. Tudi meni ne. Nasprotno, ko sem delal prošnjo za pokojnino, so poslali potrdilo moje smrtne obsodbe. Potem so mi črtali sedem let delovne dobe, za katere sem plačeval. Odbili so mi še dve leti in pol. Tako sem zgubil skoraj deset let... Sedaj sem dobil odvetnika, ki je svojemu tudi na smrt obsojenemu očetu izbojeval oprostilno sodbo, da bi isto naredil še meni.

- V knjigi Moje celice opisujete, da ste se enkrat srečali s svojim nekdanjim sodnikom. Ste se srečali s svojimi zasliševalci? Je kod od njih danes kakšna znana osebnost? Vas je kdo tepel ali mučil?

Kot sem iskreno napisal, me fizično ni nihče mučil. So me pa moralno. Bila so izredno huda poniževanja človeka. In to zna izredno boleti. Med znanimi ljudmi je gotovo Zdenko Roter. On me je zasliševal, a ni poniževal, z menoj je bil korekten. Že iz takratnih zasliševanj sem videl, da se ukvarja s cerkvenimi zadevami. Bil sem popolnoma brez informacij in on mi je povedal, da je umrl nadškof Margotti. Poznal je Zakonik cerkvenega prava... Pozneje sem videl, da se še ukvarja s pojavom Cerkve in tudi danes slišim, da ima še vedno odločilno besedo, ko gre za cerkvene stvari. Srečal sem samo omenjenega sodnika in nekega miličnika, ki se je opravičeval, če smo bili kdaj jezni nanj. Po pravici sem mu odgovoril, da smo bili nanj najbolj jezni, ker je namerno iskal napake in nagajal.

- Presenečen sem bil, ko sem prebral, da ste del zapiskov naredili že v zaporu. Kako ste jih pretihotapili ven?

To je sicer napisal Klemenčič v uvodu v knjigo. Vendar zapiskov nisem delal. Beležil sem si samo številke celic. Potem sem se dobro spomnil, kaj se je tam dogajalo. Listek s številkami sem pozneje, ko smo smeli imeti knjige, skril v hrbet nekega slovarja.

- Nekaj problemov je nastalo, ko ste želeli objaviti svoje zaporniške spomine. Kolikor vem, so jih ljudje navdušeno sprejeli? Vam je kdo grozil?

Z nobene strani ni bilo nobenega grozilnega pisma. Tudi ni tega nihče grajal. Prejel pa sem veliko pisem, ki sem jih objavil v knjigi Od postaje do postaje. Ljudje so čutili olajšanje, da se je vendar nekdo lotil pisanja o vsem tem.

- V svojih knjigah pokažete precej zanimanja za književnost. Precej pisateljev ste poznali.

Najprej sem jih spoznaval v šoli. Mene je posebej prevzel Ivan Pregelj. Najbrž kot rojak. Kajti stvari, ki jih opisuje, so mi bile znane. V liceju so nas spodbujali, da bi pripravili tudi kakšno predavanje. Izbral sem si Meška in njegov roman Na poljani. Ko je bil v Ljubljani kongres Kristusa kralja, sem obiskal Preglja pa tudi druge, mlajše pisatelje. Bevka pa sem poznal že iz Gorice. Obiskal sem ga ravno ko je pisal Kaplana Martina Čedrmaca. Zaupal mi je, da mu je bilo najtežje napisati tisto poglavje, ko gre Čedrmac k škofu.

- Tudi vi se zanimate za Beneško Slovenijo. Napisali ste knjigo o Trinku in več let ste urejali Trinkov koledar... Kako se je začelo to vaše zanimanje?

Po maturi sva s sošolcem potovala v Beneško Slovenijo. Peš. Obredla sva skoraj vse slovenske vasice. Takrat sem spoznal mnoge Čedrmace. Občudoval sem jih, da so takrat, ko je bilo že vse prepovedano, na skrivaj ohranjali v cerkvi slovenščino. Takrat sem se prvič srečal s Trinkom. Pozneje sem ga še sam obiskal v Vidmu. Takrat mi je poklonil knjigo Zgodovina Jugoslavije. V njej je italijanskim bralcem predstavil politično, umetnostno in zlasti literarni zgodovino Jugoslavije.

- Oblast vam je nagajala še dolgo po zaporu.

Kdor je bil zaprt, je bil zaznamovan. Na Ligu (Marijino Celje), so me mladi prosili, da bi jih naučil kakšno igro. Lotili smo se, a je prišla prepoved: »Ne sme, ker je bil zaprt!". V Novi Gorici naj bi imel predavanje o Trinku. Na dan predavanja je prišel človek, ki me je povabil, in rekel: »Čez plakat za predavanje sem moral dati pas: »Predavanje odpovedano", ko so videli, kdo bo predaval. Pa še dogodek iz leta 1987. V Batujah smo postavljali ploščo Lojzetu Bratužu. Ko so zvedeli, da naj bi nastopal z mladinskim zborom, je organizator moral nesti na občino program pesmi! Sprva so sploh rekli, da ne smem niti nastopati. Ta mož pa je vztrajal, naj povedo, zakaj ne bi smel.

- Veliko raziskujete in pišete o primorski polpreteklosti, zlasti o duhovnikih pod fašizmom. Se Vam ne zdi, da je v naši zgodovini to obdobje zanemarjeno, ker ni v interesu uradne zgodovine, da bi pokazala na neprecenljivo delo duhovnikov?

V povojni dobi se je prikazovalo, da se je zgodovina Slovencev začela leta 1941. Odpisani so bili tigrovci, ki so se prvi borili proti fašizmu, odpisani duhovniki, ki so ogromno storili za slovenstvo.... Sedaj so se ovedli, da je bilo tako ravnanje napačno.

- Kmalu (4. februarja) boste praznovali 80 let, pa ste še vedno tako dejavni. Pred leti je pri Ognjišču izšla vaša knjiga o Ivanu Trinku, pred kratkim pa o skladatelju Vinku Vodopivcu. Od kje taka želja po dejavnosti, po pisanju?

Ko proučujem življenje velikih mož, ga opisujem in vidim, kaj vse so ti ljudje naredili, mi to daje moč in spodbudo za pisanje. Pa niso delali iz koristoljubja, za denar, ampak iz ljubezni do naroda. Tako držo še vedno opažam v zamejstvu, močno pa jo pogrešam pri nas. Zato manjka pri nas narodna zavest in pripravljenost za žrtvovanje.

- Svoje življenje ste opisali v treh knjigah. Ko so kot podlistek izhajale Moje celice, so nekateri nasprotovali. Vi pa ste jim odgovarjali: »Ali naj ostane vse pozabljeno? Ali ni to del zgodovine slovenske Cerkve? To ne sme iti v pozabo!" Sicer danes mnogi pravijo: Pozabimo preteklost!

Če bi se tega držali, potem lahko odpišemo od Trubarja naprej vse pisatelje in vse druge, ki so kaj naredili za narod. Mi lahko gradimo na tem, kar so drugi ustvarjali. Gradiš lahko samo na podlago. Če te ni, se vse zruši.

- Vedno ste bili tudi dušnopastirsko dejavni, zlasti kot ljudski misijonar, o čemur pišete v svoji novi knjigi Od postaje do postaje.

Ni moja zasluga, da znam pisati in nastopati. Bogu moram biti hvaležen za ta dar. Morda je moja zasluga v tem, da sem v gimnazijskih letih bral tako, kakor je priporočal slovničar Anton Breznik: »Beri s svinčnikom v roki." Bral sem in si izpisoval lepe izraze. Zato nisem nikoli imel težave pri govorih. Beseda mi je tekla. Ko danes poslušam razne govornike, kako mencajo, me boli. Kdor hoče nastopati pred ljudmi, mora imeti bogat besedni zaklad. Ta pa ne pride sam od sebe. Vabili so me na vse strani, bodisi za predavanja, bodisi za misijone. Nikoli nisem niti sanjal, da bom šel čez lužo in govoril našim ljudem v Severni Ameriki in Argentini. Vesel sem, da sem lahko srečal te ljudi. Tudi oni so bili veseli, da so me srečali, ker so brali moje knjige. Poznali so, kaj vse sem »prestal in da sem obstal".

- Menda je vaš skriti vzornik Jože Abram, prevajalec, trentarski župnik in planinec, nekakšen »primorski Aljaž", ki vas je tudi napotil v šole.

Abram se je na pobudo Janeza Evangelista Kreka naučil ukrajinščine. Pred devetdesetimi leti je prevajal največjega pesnika Ševčenka. Ukrajinci ga izredno cenijo. Pred leti je prišel iz Kijeva profesor Vilj Grimič. Iskal je kraj Abramovega rojstva, a je v Štanjelu dobil le podrtijo hiše. Iskal je naprej. Na Mostu na Soči, kjer je bil Abram dolgo župnik, so mu povedali, da neki duhovnik Kragelj zbira Abramove rokopise. Prišel je k meni. Ko je zagledal rokopise, je rekel pisatelju Ingoliču, ki ga je pripeljal: »Lahko greš. Jaz ostanem tukaj." Celo noč jih je prebiral. Tako nam tujci odkrivajo naše može.

- V Ukrajini menijo, da je najboljši prevajalec iz ukrajinščine.

Strokovne študije o velikem pesniku Ševčenku govorijo o najbolj zvestem, najboljšem prevajalcu. Vilj Grimič se ne more začuditi, kako se je v uvodu knjige Kobzar (Izbrane pesmi T. Ševčenka), kjer je Abram napisal zgodovino Ukrajine in življenjepis Ševčenka, ta katoliški duhovnik tako poglobil in vživel v Ukrajino, ko je ni nikdar videl. Upam, da bom o Abramu, tudi velikem planincu in prijatelju Julisa Kugyja, napisal knjigo.

gost meseca 02_1999

pogovarjal se je Božo Rustja

LETA 8 UMRL HORACIJ

STARORIMSKI PESNIK S POLNIM IMENOM QUINTUS HORATIUS FLACCUS (* 65 pr Kr..)

Rodil se je osvobojenemu sužnju v Venusii, v južni Italiji. Med študijem v Atenah se je pridružil Brutovi vojski, po njenem porazu pri Filipih pa se je vrnil v Rim, kjer je služil kot uradnik. Eden od ljubljencev cesarja Avgusta. A rajši kot fine pojedine v Rimu je hvalil preprosto hrano: domačega piščanca, pečenega kozlička, slanino, solato z vrta in sadje iz sadovnjaka...

nekaj njegovih misli:

• Izgovorjena beseda se ne vrne.
  
• Sladko in častno je umreti za domovino! Še slajše pa zanjo živeti.
  
• Zdrava pamet, to je načelo in izvor dobrega pisanja.
  
• Izkoristi dan, čim manj zaupaj jutrišnjemu.
  
• Vrlina staršev je bogata dota.
  
• Nič ni bolj nespametnega kot nositi drva v gozd.
  
• Zavedaj se, da je vsak dan lahko tvoj zadnji.

LETA 1853 ROJEN ANTON BARTEL

PISATELJ IN LEKSIKOGRAF IN PRIPOVEDNIK († 1938)

Rodil se je v Mirni Peči, po končani gimnaziji v Novem mestu je filologijo študiral na Dunaju. Kot profesor je učil na gimnaziji v Trstu, potem v Celovcu (do leta 1909). Poučeval je latinščino in grščino pa tudi slovenščino in dijakom vlival ljubezen do domačega jezika. Lotil se je tudi pisanja, napisal je zgodovinsko povest Pomladanski vetrovi, o dogodkih iz Napoleonove dobe. Z veliko vnemo se je lotil pregledovanja Janežičevega nemško–slovenskega slovarja in oskrbel tretjo izdajo za tisk (1889). Bil je eden najožjih sodelavcev Maksa Pleteršnika, (1894-95), ko je le-ta pripravljal svoj veliki slovar.

LETA 1865 ROJEN JANEZ EVANGELIST KREK

POLITIK, SOCIOLOG, PISATELJ, TEOLOG, PUBLICIST IN ČASNIKAR († 1917)

Dr. Janez Evangelist Krek - bogoslovni profesor, pisatelj in publicist, državni in deželni poslanec, voditelj krščanskega socialnega gibanja na Slovenskem, ustanovitelj zadrug za podporo zadolženega kmečkega prebivalstva in borec za novo državo južnih Slovanov. Njegov učenec in prijatelj Ivan Dolenec, urednik Krekovih Izbranih spisov, je ob stoletnici rojstva tega izrednega moža zapisal: "Vse Krekovo življenje, vsi njegovi veliki uspehi so razložljivi iz njegove žive vere, ki je vesela in preprosta kakor otrokova... 'Uspeh vsega našega dela je odvisen od božjega blagoslova, ki ga moramo zaslužiti in ohraniti z dobrimi deli,' je rad ponavljal." "Tako kot knjige mi, ljudi je brati znal," je o Janezu Evangelistu Kreku, duhovniku, ki je delal za deset ljudi, zapisal pesnik Oton Župančič.

več:
S. ČUK,. dr. Janez Evangelist Krek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1997), 28-29.
S. ČUK, Janez Evangelist Krek: Priloga, v: Ognjišče 10 (2017), 58-65.

nekaj njegovih misli:

• Če moremo koga meriti, koliko je kristjana, potem ga moremo meriti po tem, koliko zna odpuščati; to pa merimo po tem, koliko zna trpeti in potrpeti.
  
• Človek išče značaja, išče vzora, ki bi se ga oprijel in po njem uravnaval svoje življenje; išče opore, ki bi se nanjo mogel nasloniti v težavnem boju življenja.
  
• Samo en značaj ti sije brez pege, vzvišen, veličasten, a vendar tako ljubek, tako domač. Tak značaj najdeš v osebi Jezusa.
  
• Ljudje smo betežni in slabi. / Močni pa smo v veri v Boga, / zaupanje Vanj nas krepča, / molitev poguma nam da.
  
• Prav gotovo je dolžnost vsakega moža kristjana, da se ne boji nikogar razen Boga in božje zapovedi in da nima nikakega strahu pred človeško gosposko, če velja braniti pravico in zakon božji.
  
• Vsak, ki zasluži človeško ime, nosi v svojih prsih spoštovanje do tiste, ki ga je v bolečinah rodila in v neštetih skrbeh vzgajala. V licu svoje matere bere pomen in dostojanstvo ženske osebnosti.
  
• Kdor ni osebno svoboden, ostane duševno top, nravno propal; tak človek izgubi zavest o vrednosti človekovi.
  
• In ko je druge ni rešitve, / rešile me materine bodo molitve.
  več:
  

LETA 1893 ROJEN ANDREJ ČEBOKLI

PISATELJ († 1923)

Svojo življenjsko pot je začel v Kredu pri Kobaridu, kjer je hodil v osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval v Gorici kot gojenec malega semenišča do višje gimnazije, ko je stanoval zasebno. Namesto na študij prava v Gradcu je moral na fronto, kar ga je zaznamovalo dušno in telesno. Po vojni se je vpisal na študij slavistike in romanistike na ljubljanski univerzi, a je za posledicami vojne leta 1923 umrl. Pesmi je začel pisati že kot gimnazijec, obsežnejša in pomembnejša je njegova kratka proza, objavljena v raznih revijah.

LETA 1898 ROJEN ERNEST ADAMIČ

FILMSKI REŽISER, SCENARIST IN PUBLICIST († 1977)

Po končanem ljubljanskem učiteljišču je poučeval najprej na Dolenjskem, kasneje v Zasavju. V tem proletarskem okolju je začel pisati krajše feljtone in kasneje povesti. Deloval je tudi kot režiser, scenarije je pisal sam, tudi glasbeno je bil dejaven. Pred drugo svetovno vojno je pisal radijske igre (več kot 50 jih je napisal). Med vojno je izgubil službo in se po vojni začel ukvarjati s filmom. Po nekaj uspešnih poskusih na razpisih (Njegov prvi izpit) je postal režiser dokumentarnega filma. Nagrajen je bil njegov dokumentarec Med zagorskimi rudarji. Realiziral je več kot 80 kratkih filmov, na televiziji Ljubljana pa je v letih 1965/69 oblikoval serijo Portreti; v kateri je predstavil številne pomembne Slovence (Plečnik, Pirc, Seliškar, Jakac, Napotnik...), posnel je tudi film o Simonu Gregorčiču (1966).

LETA 1908 ROJEN JOŽE GREGORIČ

DUHOVNIK, SLAVIST, UREDNIK, PREVAJALEC († 1989)

Doma iz kmečke družine v vasi Delač na Kostelskem, po končani gimnaziji v Kočevju je študiral teologijo v Ljubljani (diplomiral 1933), potem pa študiral v Zagrebu še slavistiko, nekaj časa je bil prefekt in profesor v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, med vojno izseljenski duhovnik v Zagrebu. Po drugi svetovni vojni je bil župnik v Tržiču in na Polici pri Grosupljem. zadnjih deset let svojega življenja je preživel v stiškem samostanu, kjer je tudi pokopan. Veliko je pisal (pod različnimi psevdonimi: Jože Zdolanji, Drago Piškur ...) za številne časopise, zbornike, koledarje, bil je tudi član odbora Mohorjeve v Celju, pri Novi poti, Novi mladiki ... Pisal je uvode, recenzije in komentarje k številnim izdajam, veliko je tudi prevajal. Tudi za Ognjišče je napisal nekaj člankov (priloga o Stični, o Petru Pavlu Glavarju ... Njegova bibliografija šteje skoraj 1500 različnih člankov od tega je 18 knjig. Rad je opisoval rodni Kostel, že med obema vojnama je začel pripravljati slovar kostelskega jezika, ki je leta 2014 tudi izšel.

LETA 1915 UMRL JANEZ STARIHA

slovenski misijonar in škof v ZDA (* 1845)

Belokranjec Janez Stariha (r. 1845) je bil kot dijak frančiškanske gimnazije v Novem mestu vpoklican k vojakom. V želji, da postane duhovnik, se je iz vojske tajno izmaknil in odšel v Ameriko; po raznih preizkušnjah ga je posvetil za duhovnika slovenski misijonski škof Ignacij Mrak. Kot duhovnik je razvil vsestransko dejavnost in leta 1902 je postal prvi škof nove škofije s sedežem v mestu Lead City (Južna Dakota), kjer je imel mnogo truda z Indijanci. Zaradi bolezni se je leta 1909 vrnil domovino in po šestih letih umrl v Ljubljani.

LETA 1942 ROJEN JIMI HENDRIX

AMERIŠKI KITARIST ROCK GLASBE († 1970)

Po nastopu na festivalu v Montereyju leta 1967 in čez dve leti na Woodstocku je postal slaven. Bil je pionir tako na področju novega kitarskega zvoka kot glasbene produkcije. Najprej so ga odkrili v Angliji s hitom »Hey Joe«, kasneje z albumom Are You Experienced?, glasbena kompilacija, ki je vključevala himne generacije in je ostal eden izmed najpopularnejših rock albumov vseh časov. Vključuje pesmi Purple Haze, The Wind Cries Mary, Foxey Lady, Fire in Are You Experienced?. Publiko v ZDA je dvignil na noge šele z monterejsko uspešnico Wild Thing in čez noč je The Jimi Hendrix Experienece postal eden izmed najpopularnejših skupin na svetu. Potem so sledili hiti: If 6 was 9, Bold as Love in You Got Me Floatin. Višek njegovega ustvarjanja je album Electric Ladyland z njegovimi najbolj znanimi skladbami... Jimi je umrl star komaj 27 let v sumljivih okoliščinah, domnevno zaradi prevelike doze uspavalnih tablet ali samomora.

LETA 1974 UMRL KAROL PAHOR

SKLADATELJ, VIOLINIST IN GLASBENI PEDAGOG (* 1896)

Skladatelj Karol Pahor je svoja dela gradil na prvinah ljudske glasbe. Posebno se je odlikoval v vokalni glasbi. Za njegove zborovske skladbe sta značilni iskrena čustvenost in toplina; med temi je najbolj znana skladba Očenaš hlapca Jerneja na besedilo pisatelja Ivana Cankarja iz povesti Hlapec Jernej in njegova pravica.

LETA 1989 JE NASTALA KOALICIJA DEMOS

Na domačiji Ivana Omana v Zmincu pri Škofji Loki so se sestali predstavniki Slovenske demokratične zveze, Socialdemokratske zveze Slovenije in Slovenskih krščanskih demokratov (Slovenska kmečka zveza, poznejša Slovenska ljudska stranka se je pridružila koaliciji na začetku leta 1990). Predsednik Demosa je postal dr. Jože Pučnik, koalicijo pa sta povezovala dva glavna cilja – miren prehod v demokracijo in suverena Slovenija. Prvič se je javno predstavila v začetku decembra 1989 v Klubu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani.

LETA 1993 UMRLA CITA POTOKAR

SLIKARKA, ILUSTRATORKA KNJIG (*1915)

Rodila se je v Dragatušu v Beli krajini, umrla pa je v Ljubljani en dan pred 78. rojstnim dnem. Slikarske umetnosti se je pred drugo svetovno vojno učila v Beogradu, po vojni pa v Ljubljani. Leta 1943 je bila internirana v Ravensbrück in taboriščna tematika je bila pogosta v njenih delih. Najbolj je poznana po ilustracijah knjig za otroke: Bratec in sestrica, Okoli sveta, Marjanka Vseznalka Branke Jurca, Veliki in mali ljudje Zofke Kveder, Vesela abeceda Vere Albreht, Sto belokranjskih Lojzeta Zupana ...

LETA 2010 UMRL JOŽKO KRAGELJ

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, PUBLICIST (* 1919)

Doma je iz Modrejc pri Mostu na Soči, kamor je hodil v šolo, potem pa obiskoval goriško gimnazijo in bogoslovje. Posvečen je bil 1942, bil je kaplan v Idriji in nato do leta 1948 župnijski upravitelj na Livku. V sodnih procesih proti duhovščini je bil decembra 1948 v Tolminu aretiran in zaprt. Obsodili so ga na smrt z ustrelitvijo, kasneje so sodbo spremenili v dvajset let prisilnega dela. V zaporih, tudi v samicah, bunkerjih in delovnih taboriščih, je ostal do julija 1956. Ves ta čas je opisal v knjigi Moje celice, enem prvih prikazov trpljenja duhovnikov v povojni Jugoslaviji. Po izpustitvi je bil župnik v Velikih Žabljah in Brjah, na Gočah, deset let na Marijinem Celju v Ligu, nato še v Vrtojbi, Podkraju in Batujah. Več kot polstoletno pisateljsko pot je začel s kratko prozo, ki sta jo objavljala koledarja Goriške in Celjske Mohorjeve družbe. Od tod zbirka črtic Moja Tolminska. Sledil je roman Simon iz Ruta. V sedemdesetih letih je prevedel več del italijanskega duhovnika Alessandra Pronzata. Uredil in za tisk pripravil je številne izdaje (knjige, prispevke za koledarje, revije, časopise). Tudi za Ognjišče, kamor je rad napisal kakšen članek o Tolminski ali Benečiji, v zbirki Graditelji slovenskega doma pa smo izdali knjige o Jožetu Abramu, Ivanu Trinku, Vinku Vodopivcu ..., za katere je on zbral gradivo. Jožko je rad zahajal v Benečijo, ljubezen do teh krajev ga je spremljala do smrti, življenjsko modrost je črpal od Ivana Trinka Zamejskega in kasneje tudi urejal Trinkov koledar. O večini župnij, v katerih je deloval, je objavil publikacije o njihovi zgodovini in sodobnem položaju.

več o njem v rubriki gost meseca 02_1999

njegova misel:

• Vzgajal sem otroke versko in narodno. Versko v prvi vrsti, ker vem: če vzgoja ne temelji na Kristusu, se vse drugo zruši, ker nima trdne podlage.

iskalec in zbiralec Marko Čuk