* 28. avgust 1851, Poljane nad Škofjo Loko, † 19. februar 1923, Ljubljana

Tavčar je po nekaterih ocenah najboljši slovenski pisatelj v predcankarjevem obdobju. Široko izobražen in razgledan je kljub doktoratu s področja prava obdržal občutek za preprostega človeka, kmeta, saj je tudi sam izhajal iz kmečkega okolja in korenin ni pozabil, čeprav se je povzpel na sam vrh meščanskega življenja. Njegovo najznamenitejše pripovedno delo je zgodovinski roman Visoška kronika.

Ivan Tavčar, rojen v kmečki družini v Poljanah nad Škofjo Loko, je ugledal luč sveta 28. avgusta 1851. leta. Eden prvih pripovednikov slovenskega realizma je odraščal kot reven kmečki sin, a je kljub temu lahko obiskoval gimnazijo v Ljubljani in Novem mestu. Pravo je študiral na Dunaju, kjer je tudi doktoriral, po odvetniškem pripravništvu v Ljubljani je za kratek čas odšel službovat v Kranj, nato pa se je vrnil v prestolnico, kjer je ostal do smrti (19. februarja 1923). Znamenitega pisatelja, nosimo Slovenci v spominu tudi kot politika. Ne le da je bil v letih 1901 – 1907 državnozborski poslanec; celo desetletje je bil tudi ljubljanski župan.

Čeprav si ga prikličemo v spomin tudi zaradi znamenitega filma Cvetje v jeseni, kjer je nepozabna čista in hrepenenja polna ljubezen do Mete, jih malo ve, da je bil poročen z Ljubljančanko Franjo Koženina. Nekateri viri navajajo, da so prav njene spodbude bile gonilo njegovega udejstvovanja v številnih narodnih društvih (med drugim je načeloval prvi slovenski kolesarski organizaciji). Iz javnega življenja se je umaknil zaradi napredujočega raka in v času boleni veliko zahajala na Visoko v Poljanski dolini, na danes imenovani Tavčarjev dvorec (na fotografijah), s katerim imajo menda v Poljanski dolini smele načrte, kako ga spet obuditi v življenje. Streljaj od dvorca pa so za goste odprti turistični apartmaji z imenom Cvetje v jeseni. Tudi pokopan je na Visokem.

Tavčarja, ki si je pridobil velik družben in političen ugled, je kot pisatelja odlikovala bujna domišljija, obarvana s čustveno noto. Morda je tudi zato najprej pesnikoval, se poskušal v dramatiki, a se kasneje povsem predal pisateljevanju. V zrelem ustvarjalnem obdobju se je kljub redkejšemu pisanju osredotočil na zgodovinske in kmečke povesti; v tem obdobju je ustvaril najboljša dela; nekatere knjige pa je podpisoval celo s psevdonimom Emil Leon.

Alja Napotnik

Visoška kronika

Zgodovinski roman, ki opisuje dogajanje v 17. stoletju, ko se je končala tridesetletna vojna, je pisateljevo najpomembnejše delo. Zaradi prezgodnje smrti je dokončal le prvega od načrtovanih treh delov. Dogajanje, ki je postavljeno v Poljansko dolino, na Visoko in v Škofjo Loko, je plod pisateljevega raziskovanja življenja prejšnjih lastnikov dvorca na Visokem, ki ga je bil kupil leta 1893. Pisatelj je kot glavni lik uporabil Izidorja Khallana, ki se je na kmetiji rodil leta 1664, zato je tudi jezik romana nekoliko arhaičen.

mojstri besede 05_2009

V ponedeljek, 7. julija je nadškof Claudio Maria Celli, predsednik Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja predstavil papežu prenovljeno aplikacijo The Pope App. Aplikacija bo na voljo na najpomembnejših digitalnih platformah. »Njena prednost je v tem, da bo omogočala hitrejši in enostavnejši dostop do papeževih pridig, sporočil in videoposnetkov. V video predvajalniku pa bodo ljudje lahko spremljali papeške obrede in javne avdience,« zatrjuje nadškof Celli. Namen nove aplikacije je približati papeževo besedo čim večjemu številu ljudi, saj jo bodo odslej lahko uporabljali tudi na pametnih telefonih in tabličnih računalnikih. Nadškof zatrjuje, da je bila papežu ta nova komunikacijska možnost zelo všeč, saj mu bo omogočala, da bo s svojo besedo še bližji ljudem današnjega časa.

V pogovoru za vatikanski časopis L'osservatore Romano je nadškof Celi ob tem novem mediju zatrdil, da se Cerkev v tem trenutku ne bo odpovedala "tradicionalnim medijem, se pravi, radiu, televiziji in časopisu, saj spoštuje tudi starejšie ljudi, ki so manj spretni v uporabljanju tehnoloških novitet in v razumevanju telematske govorice".

Za papeža Frančiška je značilna še druga vrsta komunikacije: Rad se pogovarja z vsakim človekom. Pogosto uporablja telefon in lastnoročno piše ljudem pisma. Kadar mora nagovoriti neko določeno skupino, to stori z video-sporočilom, da ljudje poleg besed začutijo tudi čustva, s katerimi spremlja povedano. Poleg tega daje intervjuje tako za tisk kot za televizijo, česar njegovi predhodniki niso delali. Tako še bolj kaže pripravljenost, da bi se sporazumeval z vsemi s pomočjo najrazličnejših razpoložljivih kanalov.

 * 28. avgust 1901, Trst, † 20. oktober 1963, Maribor

Vse življenje marljiv kot čebela

Zibelka mu je tekla v Trstu, v novozgrajeni, za tiste čase kar razkošni hiši, v katero se je mlada družina višjega carinskega uradnika Jakoba Rupla s Proseka in Elvire Nabergoj, hčerke po­litika Ivana Nabergoja, prav tako s Proseka, naselila tik pred koncem 19. stoletja. Tam se je 28. avgusta 1901 rodil Mirko, po­znejši literarni zgodovinar, slovničar, knjižničar, publicist in prevajalec. V isti hiši sta se rodila brata Karlo (1907), violi­nist in glasbeni pedagog, in Slavko (1921), sodnik in literarni kritik, ter sestra Nada (1910), profesorica slovenščine. Mirko je v rodnem Trstu končal osnovno šolo in gimnazijo, maturiral pa je že v Ljubljani, kamor se je družina preselila po koncu prve svetovne vojne. Na filozofski fakulteti novoustanovljene sloven­ske univerze je študiral slavistiko in romanistiko. Študent, ki je bil po pričevanju kolegov "marljiv kot čebela", je bogato znanje nabiral pri ugledni četverici prvih slavistov ljubljanske univerze: Rajku Nahtigalu, Ivanu Prijatelju, Franu Ramovšu in Francetu Kidriču. Študij je - še ne dvaindvajsetleten - končal z doktorsko disertacijo o Primožu Trubarju.

Jeseni 1923 je začel poučevati na Trgovski akademiji v Ljubljani, s štipendijo fran­coskega ministrstva za prosveto se je osem mesecev izpopolnjeval na pariški Sorboni. Zatem je bil dvajset let (1926-1946) profe­sor na klasični gimnaziji v Ljubljani. Od leta 1946 do prezgod­nje smrti - 20. oktobra 1963 ga je v Mariboru zadela srčna kap ­je bil ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.

Njegova ljubezen - naši protestantski pisci

Že kot študent slavistike je začel raziskovati slovensko reforma­cijo in protireformacijo (katoliško obnovo). Da bi v celoti pri­kazal to dobo, je pripravil obsežno knjigo Slovenski protestant­ski pisci (1934), ki na 470 straneh prinaša izbor besedil iz spi­sov naši protestantskih piscev, potem ko Rupel v tehtnem uvodu označi dobo in predstavi posamezne pisce. Izbrana besedila je opremil z izčrpnimi opombami. "Ob pogledu na gorečnost, plodovi­tost in pomembnost protestantskih piscev se nam dozdeva, kakor da bi se dolga stoletja zadržane sile našega naroda hotele spros­titi v novem, revolucionarnem gibanju... Vse pisce druži delo za isti smoter: za prospeh nove vere in slovenske knjige.

To drugo jih dela še danes pomembne in s tega vidika nam je presojati njih življenje in sadove njihovega truda." Za šolsko uporabo je pri­pravil krajšo izdajo Protestantski pisci (1934). Njegovo življe­njsko delo je monografija o Primožu Trubarju (1962). Vzporedno je raziskoval protireformacijo in barok. Vsa tri obdobja je pre­gledno obdelal v Zgodovini slovenskega slovstva I. (Ljubljana 1956, strani 187-325). Pripravil je komentiran prevod in izbor Slave vojvodine Kranjske z naslovom Valvasorjevo berilo (1936, 1951). Za tisk je pripravil Sacrum promptuarium (Sveti priročnik) znamenitega baročnega pridigarja Janeza Svetokriškega (1937). Uk­varjal se je še s Prešernom: pripravil je novo izdajo njegovih Poezij (1949) in dokončal je Kidričev Prešernov album (1950). Uredil je tudi 9 knjig Jurčičevega Zbranega dela.

Človek reda kot šolnik in knjižničar

Kar je z marljivim raziskovanjem dognal, je ne le zapisoval, tem­več tudi posredoval mladim kot profesor in vzgojitelj. V letih 1946-1950 je na Akademiji za igralsko umetnost honorarno predaval odrski jezik, od jeseni 1946 pa vse do smrti je, prav tako hono­rarno, na univerzi predaval starejše slovensko slovstvo. Kot vzgojitelj je bil človek reda, razlagal je jasno in živahno, na svoje učence je bil ponosen, saj je iz njegovih razredov izšlo več vidnih slavistov in književnikov. Širok krog poslušalcev je imel pri svojih jezikovnih pogovorih na ljubljanskem radiu. Kot šolnik je sodeloval pri raznih učbenikih: z Antonom Bajcem, Ru­dolfom Kolaričem, Antonom Sovretom in Jakobom Šolarjem je bil so­avtor slovenskih čitank za srednje šole (1931-1935), na jeziko­slovnem področju je sodeloval pri Slovenski slovnici (1947, 1956) in Slovenskem pravopisu (1950, 1962). Njegovo ime je globoko za­pisano v zgodovino osrednjega slovenskega knjižnega hrama - Na­rodne in univerzitetne knjižnice (NUK), katere ravnatelj je bil od jeseni 1946 do smrti.

Posodobil je njeno organiziranost, uva­jal mednarodno dogovorjene bibliotekarske postopke ter povezoval NUK s sorodnimi ustanovami doma in po svetu. Sistematično je do­polnjeval starejši slovenski rokopisni in knjižni fond. "Njegova velika zasluga je bila," je v spominskem članku ob njegovi smrti zapisal Alfonz Gspan, "da je mogel v NUK napraviti dostopno popol­no serijo slovenskih in hrvaških protestantik, zbrati reprodukcije vseh ugotovljenih arhivalij in korespondenc naših reformatorjev."

(obletnica meseca 08_2001)

 * 28. avgust 1886, Cankova; † 2. januar 1946, Sombotel

"O vzgoji otrok se dogovorita"

Tega, večini Slovencev povsem neznanega moža je lepo predstavil Pavel Berden v prekmurskem koledarju Stopinje 1976. Njegov rod po očetu in materi izhaja iz vasi Strukovci pri Cankovi. Pesnikov oče Ivan je bil evangeličan, mati Elizabeta pa je imela očeta evangeličana, mamo pa katoličanko. Po tedanji madžarski postavi so bili dečki krščeni v očetovi, deklice pa v materini veri. Ivan in Elizabeta-Lizika sta se spoznala na Cankovi: Lizika je bila za pestunjo v družini sorodnika odvetnika, Ivan pa je imel tam krojaško delavnico. Ko jo je Ivan zaprosil za roko, se je Lizika posvetovala s svojim stricem, ki je bil župnik na Pertoči, in s cankovskim župnikom Jožefom Borovnjakom. Oba sta Ivana dobro poznala, saj je večinoma hodil k božji službi v katoliško cerkev. Svetovala sta ji: "Pošten in priden je. Vzemi si ga. Samo o vzgoji otrok se dogovorita."

Poročila sta se v katoliški cerkvi na Cankovi leta 1883. Mladi mož se je s svojo Liziko dogovoril: "Jaz bom skrbel za vsakdanji kruh, ti pa boš skrbela za vzgojo otrok." V skladnem zakonu se jima je rodilo enajst otrok: prva je bila Amalija, ki je postala redovnica frančiškanka Brezmadežne s. Ladislava, druga deklica je kmalu po rojstvu umrla. Tretji otrok je bil fant Avgust, rojen 28. avgusta 1886, ki je postal pesnik, jezikoslovec in etnolog. Rojstne datume svojih otrok je mama Lizika zapisala v svoj molitvenik: hotela jih je imeli "pri roki", da bi se jih spominjala v molitvi. Izmolila je kar štiri duhovne poklice: poleg prvorojenke Amalije je redovnica postala še hčerka Agneška, sin Janček, izučen krojač, je postal salezijanski brat, predzadnji otrok Alfonz pa salezijanski duhovnik (umrl je leta 1954 v Los Angelesu).

Otroci naj gredo v šole

Mlada družina Pavel je sprva živela v najetem stanovanju na Cankovi, nato pa je oče Ivan postavil lastno zidano hišo v Skakovcih. Rekel je: "Hiša mora biti blizu cerkve in blizu zdravnika, ker ta dva človek v življenju vedno potrebuje." Oče Ivan je bil redkobeseden, redoljuben, zelo delaven in gospodaren mož. Mati Elizabeta je bila globokočuteča, modra in pesniška duša. Živela je z vero in iz vere, svoje osebno prepričanje je znala prelivati tudi v svoje otroke. Starša sta iz lastne izkušnje vedela, kaj pomeni iti po svetu in si širiti obzorje, zato sta otroke pošiljala v šole. Prvorojenka Amalija je odšla k šolskim sestram v Apače, da bi potem pomagala očetu pri krojaški obrti, toda ob mamini podpori se je odločila za redovniški poklic. Po njeni poti je šla kasneje še Agneška. Ko sta nekoč v redovni obleki obiskali starše, je oče šaljivo rekel: "Zaklali bomo pitano tele, ker sta se izgubljeni hčerki vrnili." Poklica so se izučili tudi drugi njuni otroci. Gustija, kot so pravili sinu Avgustu, so starši po šestih razredih osnovne šole predvsem po nasvetu cankovskega župnika Jožefa Borovnjaka in tamkajšnjega učitelja Ficka poslali v nižjo gimnazijo k cistercijanom v Monošter, v višjo pa k premonstratencem v Sombote. Bil je vseskozi odličen dijak in gmotno se je pomagal z instrukcijamui. Po maturi leta 1905 ga je mati vprašala, ali ne bi morda postal duhovnik. Gusti ji je odgovoril: "Mama, zaradi vas bi postal. Toda boljše je, da postanem kaj drugega, kot da bi bil slab duhovnik." Odločil se je za študij na univerzi v Budimpešti, kjer je leta 1913 doktoriral iz slovanskega jezikoslovja.

Slovenski pesnik, ki je pisal v madžarščini

Kot študent se je Avgust Pavel zaljubil v Ireno Benko, madžarsko dekle, ki je zahajala na Cankovo na počitnice k svojemu dedu. Štiri leta je ljubezen zorela in poročila sta se leta 1914. Dom sta si postavila v Sombotelu, kjer je Angust postal srednješolski profesor in vodja tamkajšnjega muzeja. Kljub znanstveni usposobljenosti se mu ni izpolnila želja, da bi postal profesor slavistike na budimpeštanski univerzi. Iz tega zakona sta bila najprej rojena dvojčka Ivan in Andrej, ki pa ju je že v drugem letu življenja pobrala španska gripa, kasneje pa še sin Ladislav in hči Judita. Ladislav je postal inženir, oče šestih otrok, in je bil leta 1975 v Chicagu posvečen za stalnega diakona katoliške Cerkve. Hči Judita živi v Sombotelu. Ko je bil oče še živ, so se pri njih radi shajali njegovi prijatelji: bilo jih je kakih osem, trije laiki in pet duhovnikov. Po prvi svetovni vojni je bila pred njimi velika odločitev, ali ostanejo na Madžarskem ali se preselijo v Ljubljano. Žena, ki je bila Madžarka, si ni mogla predstavljati skoka v čisto nov svet in po njeni odločitvi, ki jo je Avgust zaradi družinskega miru sprejel, so ostali na Madžarskem. S tem je njegovo delo dobilo svojo končno smer, toda v srcu je ostala rana, ki jo razodevajo tudi njegove pesmi. Izvirne pesmi je pisal le v madžarščini, razen nekaj mladostnih pesmi v prekmurskem narečju in nekaj pesmi v knjižni slovenščini. Prvo pesniško zbirko z naslovom Tako pojem psalme v naročju slepe doline je izdal leta 1933, drugo - Zažgani gozd - pa leta 1936. Njegovo življenje se je izteklo 2. januarja 1946. "Po moji smrti ne pozabi mojega sorodstva tam čez," je teden dni naročal hčerki.

(obletnica meseca 09_2006)

 * 19. december 1878, Vače pri Litiji, † 28. avgust 1960, Ljubljana

Glasba za srce, pravo za kruh

Družina Lajovic, katere bogastvo je bilo dvanajst otrok (devet sinov in tri hčere), se je večkrat selila. Ko se je 19. decembra 1878 rodil Anton, prvi otrok, so bivali na Vačah pri Litiji v rojstni hiši Matevža Ravnikarja (1776-1845), poznejšega tržaško-koprskega škofa. Anton je hodil v ljudsko šolo najprej na Vačah, zatem v Litiji in nazadnje v Ljubljani, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Po maturi je šel s štipendijo škofa Ravnikarja na Dunaj študirat pravo, ker je vedel, da bo v tem poklicu zagotovo prišel do kruha. Njegova prva ljubezen pa je bila že takrat glasba, zato je ob študiju prava na Dunaju obiskoval konservatorij in se dve leti učil kontrapunkta in tri leta kompozicije.

Zaključni izpit iz glasbe je položil leta 1902 z odličnim uspehom in priznana mu je bila umetniška zrelost. Pravne študije je potem nadaljeval v Gradcu in jih končal leta 1906. Leta 1907 je nastopil službo najprej na okrajnem sodišču v Litiji in zatem v Ljubljani. Ko je leta 1911 opravil državni sodniški izpit, je postal sodnik na Brdu pri Lukovici, nato pa v Kranju, kjer se je leta 1914 poročil z Ano Tuma, priči sta bila nevestin oče Ferdinand in pesnik Oton Župančič, ženinov prijatelj. V sodniški službi je lepo napredoval: leta 1918 je bil premeščen k okrajnemu sodišču v Ljubljani in leto zatem k tamkajšnjem deželnem sodišču, leta 1929 je postal sodnik okrožnega sodišča v Ljubljani, leta 1935 član Stola sedmorice v Zagrebu, najvišjega sodišča v Kraljevini Jugoslaviji, leta 1939 je postal sodnik Vrhovnega sodišča v Ljubljani. Leta 1940 je bil izvoljen za rednega člana Akademije znanosti in umetnosti. 1. januarja 1946 je bil upokojen; njegova prošnja za povišanje skromne pokojnine je bila zavrnjena, v uteho so mu leta 1954 podelili Prešernovo nagrado "za dosedanje delo na področju glasbe". Postajal je vse večji samotar, le poslušalec brez besed. V svet nebeške glasbe je odšel 28. avgusta 1960.

Neprekosljivi mojster vokalnih skladb

Glasbeni dar je Anton podedoval po očetu, ki je igral na harmoniko. Na vprašanje Izidorja Cankarja, kje se je muzikalično šolal, je Anton Lajovic odgovoril: "Vsled skromnih domačih razmer sem dovolj pozno prišel do rednega pouka v glasbi. V svojem šestnajstem letu šele sem se mogel vpisati v šolo Glasbene matice ljubljanske za klavir. Začel sem kot pravi začetnik. Dotlej je bilo moje glasbeno znanje popolnoma avtodidaktično in neznatno. Dve leti pozneje mi je bil oče na moje sitnarije kupil star, slab harmonij." Znanje klavirske igre in harmonije, ki ga je pridobil pri Mateju Hubadu, mu je zelo koristilo, ko je na dunajskem konservatoriju študiral kontrapunkt in kompozicijo. Lajovčev skladateljski opus ni bil kako velik in tudi ni segel na vsa kompozicijska področja (obsega okrog 40 samospevov, 20 zborovskih skladb, 2 kantati, 5 simfoničnih pesnitev in še nekaj drugih del).

Sicer vnet zagovornik slovenske instrumentalne glasbe je Lajovic vanjo razmeroma malo prispeval, piše Dragotin Cvetko. Pač pa je Lajovic posvetil vso svojo pozornost vokalu, samospevu in zboru. V vokalu je bil Lajovic velik mojster: s tem, kar je ustvaril v tej smeri, je daleč presegel vse, kar je v tej zvrsti doslej nastalo v slovenski glasbi. Za uglasbitev je poiskal vsebinsko bogata besedila, med slovenskimi pesniki so mu bili najbolj pri srcu Župančič, Kette, Murn, Gradnik. Njegova uglasbitev Župančičeve pesmi Begunka pri zibeli zaradi izvirnega oblikovanja pomeni enega od vrhov Lajovčeve ustvarjalnosti.

Glasbeni kritik in organizator

Anton Lajovic je skupaj z Gojmirom Krekom postavil temelje glasbeni kritiki. Strokovno odlično podkovan je objektivno vrednotil skladbe in izvajalce. V pogovoru z Izidorjem Cankarjem je omenil, na kako nizki stopnji je bila nekako do konca 19. stoletja glasbena produkcija pri nas. Temu primerno jo je "kritika in publika vrednotila brez vsakih višjih vidikov". Močno so bile odmevne njegove kritike v reviji Novi akordi, ki je zaživela leta 1901 na pobudo Gojmira Kreka. Njegove kritike so bile ostre, njihov osnovni namen pa je bil v odpravljanju provincializma in približevanju evropskim glasbenim vzorcem. Lajovca kot glasbenega kritika je v prvi vrsti zanimala tehnična in izrazna zasnova skladbe, manj podrobnosti. V svoji kritiki je bil v mladosti zagnan, v zreli dobi pa umirjeno razmišljajoč, pred očmi je imel aktualne probleme slovenske in evropske glasbe. Njegove sodbe so bile ostre, neprizanesljive, a hkrati spodbujajoče. Velike upe je videl v mladem rodu slovenskih skladateljev (Janko Ravnik, Marij Kogoj, Lucijan Marija Škerjanc). Bil je tudi globok mislec in publicist; v svojih člankih se je ukvarjal zlasti z vprašanji socialne in politične preobrazbe naše družbe in kulture. Kot ugledna javna osebnost - pravnik in skladatelj - je odigral pomembno vlogo v slovenskem glasbenem življenju v prvih desetletjih 20. stoletja, zlasti v organizacijskem smislu. Velik vpliv je imel na ljubljansko Glasbeno matico, do konca prve svetovne vojne pa tudi na nemško usmerjeno Filharmonično družbo, ki jo je temeljito reorganiziral in tako rekoč naredil slovensko. Pri tem si je prizadeval, da bi slovensko glasbo dvignil na evropsko raven, ne da bi se pri tem odpovedala svojemu narodnemu, slovenskemu bistvu.

(obletnica meseca 08_2010)

LETA 1749 ROJEN JOHANN WOLFGANG GOETHE

KRALJ NEMŠKIH PESNIKOV, PISATELJ, DRAMATIK, ... FILOZOF († 1832)

Literarna zgodovina ne pozna tako vsestranskega besednega umetnika kot je bil Johann Wolfgang Goethe, ki je ustvaril, vrhunska dela kot pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in teoretik. Poseben pomen ima njegova dramatična pesnitev Faust, ki je nastajala skoraj šestdeset let. Vsebuje močne alegorične in simbolne sestavine, napisane v različnih verznih in kritičnih oblikah, deloma tudi v prozi.

nekaj njegovih misli:

• Dolžnost je trda, pa ravno v dolžnosti mora človek pokazati, kaj je v njem. Samovoljno zna živeti kdorkoli.
  
• Kako boš spoznal samega sebe? Nikoli le z razmišljanjem, pač pa z delavnostjo. Skušaj izpolnjevati svoje dolžnosti, pa boš videl, koliko veljaš.
  Oh, kakšna razlika je, če presojamo sebe ali druge!
  
• Plemenite misli in čisto srce - to dvoje si moramo izprositi od Boga.
  
• Kdor hoče res kaj, treba da se zbere. / Ni mojstrstva brez omejitve, mere, / in samo zakon nam svobodo daje.
  
• Domišlja si mladi rod in je mnenja, / da svet se z njegovim rojstvom začenja.
  
• Rože so kot lepe besede in pisava narave. S tem nam Bog dopoveduje, kako nas ima rad.
  
• O mnogih stvareh se lahko pogovarjam samo z Bogom.
  
• Nehvaležnost je zmeraj znamenje majhnosti. Nikoli še nisem srečal velikih ljudi, ki bi bili nehvaležni.
  
• Ne učimo se spoznavati ljudi, če pridejo oni k nam; mi moramo iti k njim, da izkusimo, kako živijo.
  
• Ko srce poje, upa, hoče, blodi, / le k tebi, bistvu svojemu želi, / le tam živeti morem, kjer si Ti.
  več:

LETA 1851 ROJEN IVAN TAVČAR

PISATELJ, PRAVNIK IN POLITIK († 1923)

Doma iz Poljan nad Škofjo Loko, po mnenju nekaterih najboljši slovenski pisatelj v predcankarjevem obdobju. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu, v dijaškem lističu Slavec, v Slovanu, v Stritarjevem Zvonu, in v Zori. Široko razgledan in izobražen je kljub doktoratu iz prava obdržal občutek za preprostega človeka, kmeta, saj je tudi sam izhajal iz kmečkega okolja in korenin ni pozabil, čeprav se je povzpel na sam vrh meščanskega življenja. V obdobju umetniškega pripovedništva je uporabljal realistične motive, zlasti v obravnavi vaškega življenja. Najpomembnejši njegovi deli sta Visoška kronika in Cvetje v jeseni. Učencem in dijakom pa je znan tudi po zbirki kratkih pripovedi Med gorami, napisal pa je še: V Zali, Izza kongresa, Grajskem pisarju in še nekaj drugih pripovednih del.

več o njem v rubriki Mojstri besede 05_2009

nekaj njegovih misli:

• Hodi z zbranim duhom v božjo cerkev in ne nosi Boga samo na jeziku, nego ga imej tudi v srcu!
  
• Naj si še tako zapuščen in osiromašen, te veže trdna veriga na nekaj, česar se vsak hip ne zavedaš: ta nekaj je -zemlja, na kateri si se rodil. To je naša edina neskaljena prijateljica, vedno ti kaže en in isti obraz in zvesta ti ostane, če jo še tolikokrat zatajiš.
  
• Lepota je vedno enaka in ista, pa vendar nikdar dolgočasna. Če si ohranite čut za to lepoto, vas življenje, pa naj je še tako dolgo, ne bo nikdar dolgočasilo.
  
• Brez bojev ni napredka, ga v preteklosti ni bilo in ga tudi v bodočnosti ne bo.
  
• Večja skrb prevpije manjšo skrb, večja bolečina prežene manjšo bolečino.
  
• Moje mladostno prepričanje je bilo, da bi bil svet čisto drugače ustvaril kakor ga je ustvaril Gospod Bog. Ali to ni nič novega: naši mladeniči žive gotovo v ravno istem prepričanju!
  
• Nevihte so dostikrat ravno tako potrebne, kakor so potrebni sončni dnevi. Brez bojev ni napredka, ga v preteklosti ni bilo in ga tudi v bodočnosti ne bo.

LETA 1866 ROJEN MATEJ HUBAD

PEVSKI PEDAGOG IN ZBOROVODJA († 1937)

Po končanem šolanju na Dunaju je bil Matej Hubad, doma iz Skaručne pod Šmarno goro, v prvih desetletjih 20. stoletja osrednja osebnost slovenskega glasbenega življenja kot direktor Glasbene matice v Ljubljani. Bil je odličen pevski pedagog in zborovodja. Zbor Glasbene matice je dvignil na visoko koncertno raven.

LETA 1877 UMRLA ZELIJA MARTIN

ŽENA LUDVIKA MARTIN, MATI SV. TEREZIJE IZ LISIEUXA, SVETNICA (* 1831)

"Najina želja, da bi bila eno, je ostala nespremenjena in vedno enaka. On mi je bil vedno tolažnik in največja opora. Ko pa sva dobila otroke, so se pota najinih misli nekoliko spremenila. Živela sva samo zanje. Bili so najina sreča, ki je nikjer nisva našla toliko kot pri njih. Vsemu drugemu sva se zlahka odpovedala, svet s svojim vrvenjem naju ni nič mikal. Zame je bilo to veliko plačilo in umiritev. Hotela sem imeti veliko otrok, da bi jih vzgojila za nebesa." Tako je svoji šestnajstletni hčerki Pavlini 4. marca 1877, pol leta pred svojo smrtjo, pisala Zelija Martin, mati sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je bila skupaj s svojim možem Ludvikom na misijonsko nedeljo (njuna sveta hčerka je zavetnica misijonov), 19. oktobra 2008, v Lisieuxu razglašena za blaženo. 18. oktobra 2015, v času zasedanja škofovske sinode, pa je zakonca Martin papež Frančišek prištel med svetnike. S služenjem bližnjemu sta zvesto pričevala v svoji družini, »tako da sta dan za dnem gradila okolje, napolnjeno z vero in ljubeznijo«. Velik del nagovora med bogoslužjem je Frančišek namenil še enemu sporočilu: z jasnimi besedami je spomnil, da stremljenje po zemski oblasti v katoliški Cerkvi ne bi smelo imeti prostora. Postopek za beatifikacijo zakoncev Martin je temeljil zlasti na 218 pismih, ki jih je napisala Zelija med letoma 1863 in 1877. Iz njih žari bogato notranje življenje te izredne žene in tudi vsakdanje življenje družine.Ta pisma so povzeta v knjigi Povest družine Martin, ki je pred leti izšla pri založbi Ognjišče. Ko se danes spominjamo smrti Zelije Martin je to priložnost, da jo vzamemo v roke kot majhno spodbudo in potrditev vsem tistim, ki v slovenskem prostoru pričujejo o lepoti in veličini zakonske zveze, kakor si jo je zamislil Stvarnik

več: Silvester Čuk, Zakonca Zelija in Ludvik Martin. (Pričevanje). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 1, str. 18-19 in v knjjigi Povest družine Martin

o zakoncema Martin:

• Dobri Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje. (sv. Terezija iz Lisieuxa)
  
• Če je svetnica Mala Terezija, je po mojem velika svetnica tudi njena mati. Veliko je prestala v svojem življenju in vse težave je sprejemala z vdanostjo v Božjo voljo. Kako zelo se je žrtvovala! O kaj vse bi mogla pripovedovati o tej vdanosti v Božjo voljo in o njeni dobroti ... (služkinja Luiza)

razmišljanje sv. Zelije:

• Tako sem srečna s svojim možem. Življenje mi dela prijetno. Da, moj mož je res svetniški človek! Vsaki ženi bi privoščila takega moža. To je moja iskrena želja za novo leto.
• Sprejela sem svojo usodo in trudim se, da bi storila vse4, kar se spodobi človeku pred smrtjo. Nobenega trenuitka ne smem izgubiti od teh dragocenih dni, ki mi še ostajajo. Pomagaj mi prositi za potrpežljivost in vdanost...

LETA 1886 ROJEN AVGUST PAVEL

PESNIK, PISATELJ, ETNOLOG, JEZIKOSLOVEC, LIT. ZGODOVINAR ... NA MADŽARSKEM († 1946)

"Na robu gozda je nekaj osamljenih hrastov. / Pod zavetjem enega od njih se je družinica / zbrala okrog naše matere / ter na kolenih pomolila / za roso neba, za kruhek sirotam, / za odpuščanje vseh grehov, / za mir in srečno smrt." Tako je v avtobiografski pesmi Mama nam je pripovedovala zapisal Prekmurec Avgust Pavel in sicer v madžarščini (prevedel p. Pavel Berden). Deloval je namreč v madžarskem okolju, kot srednješolski profesor v Sombotelu, čeprav si je močno želel dobiti svoji izobrazbi primerno službo v slovenski domovini. "Bil je prvi vseučiliško šolan jezikoslovec in slovstveni zgodovinar v naši krajini (Prekmurju)," je o njem zapisal Vilko Novak. "Stalno je v njem živel pesnik, ki je najprej nastopil v domačem narečju in med vojsko budniško napovedoval lepšo prihodnost svojemu narodu."

več:
S. Čuk, Avgust Pavel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2006), 38-39.

LETA 1899 UMRL STANKO PIRNAT

PRAVNIK IN  SKLADATELJ, POSPEŠEVALEC ZBOROVSKEGA PETJA (* 1859)

Po ljudski šoli v rodnih Štorah je obiskoval gimnazijo v Celju in v Ljubljani, nato pa je na Dunaju študiral pravo. Kot notarski kandidat je služboval v več slovenskih krajih, nazadnje je bil samostojni notar v Stični in Mokronogu. Pirnat je že kot gimnazijec pod Foersterjevim vodstvom pel na ljubljanskem stolnem koru, na Dunaju pa je vodil slovenski pevski zbor. Na Ptuju je ustanovil slovensko pevsko društvo in mu bil zborovodja. Bil je tudi skladatelj; nekaj njegovih skladb, zloženih v slovenskem duhu, je izdala Glasbena matica v Ljubljani.

LETA 1901 ROJEN MIRKO RUPEL

LITERARNI ZGODOVINAR, JEZIKOSLOVEC IN BIBLIOTEKAR († 1963)

"Najotipljivejši dokaz dejavnosti naših protestantov so njih knjige. V 44 letih so izdali okoli 50 slovenskih tiskov. Cerkev so založili z vsemi potrebnimi, šolo z najnujnejšimi pomagali." Tako je zapisal slavist Mirko Rupel, največji strokovnjak za slovensko književnost v dobri reformacije, protireformacije in baroka, o čemer je veliko pisal. Njegovo življe­njsko delo je monografija o Primožu Trubarju (1962). Kar je z marljivim raziskovanjem dognal, je tudi posredoval mladim kot profesor in vzgojitelj. Bil je človek reda, razlagal je jasno in živahno, na svoje učence je bil ponosen, saj je iz njegovih razredov izšlo več vidnih slavistov in književnikov. Njegovo ime je globoko za­pisano v zgodovino osrednjega slovenskega knjižnega hrama - Na­rodne in univerzitetne knjižnice (NUK), katere ravnatelj je bil ... Posodobil je njeno organiziranost, uva­jal mednarodno dogovorjene bibliotekarske postopke ter povezoval NUK s sorodnimi ustanovami doma in po svetu.

... več o njem v obletnici meseca 08_2001

LETA 1960 UMRL ANTON LAJOVIC

SKLADATELJ IN SODNIK (* 1878)

Prvo glasbeno izobrazbo je prejel na šoli Glasbene matice v Ljubljani, nadaljeval pa na Dunaju, kjer je študiral pravo. Leta 1911 je opravil sodniški izpit ter služboval v raznih slovenskih krajih. Bil je redni član Akademije znanosti in umetnosti od njene ustanovitve (1940). Kot skladatelj je oblikoval svoj lasten slog. Njegov glasbeni opus obsega okrog 40 samospevov, 20 zborovskih skladb, 2 kantati, 5 simfoničnih pesnitev in druga dela. Kot eden glavnih predstavnikov slovenske moderne je vplival na mlajši rod glasbenih ustvarjalcev.

o njem:

• Anton Lajovic se uvršča med najpomembnejše skladatelje slovenske generacije, ki je nastopila po vstopu v 20. stoletje in prelomila s tradicijo. Bil je glasnik novega duha, pripravljal je pot slovenski glasbeni moderni in spodbujal na novo nastopajoče mlade slovenske ustvarjalce, da so odločneje vstopali v fazo naprednega oblikovanja, ki se je razodelo v dvajsetih in tridesetih letih. (Dragotin Cvetko)
• Vi ste začeli novo dobo slovenske glasbe? - Ko se je moje tehnično znanje okrepljevalo, se mi je zdelo, da bi moral kot edini človek med Slovenci, ki je imel precej tehničnega znanja, v vsaki obliki prinesti vsaj nekaj dobrega in tako postaviti naši glasbi neki temelj. (...) Sem za enkrat zadovoljen, če sem s priličnim uspehom opravil delo Janeza Krstnika (predhodnika) v naši glasbi." (Izidor Cankar, Obiski)

... več o njem v obletnici meseca 08_2010

LETA 1980 UMRL BENO ZUPANČIČ

PISATELJ, PUBLICIST (* 1925)

Najznačilnejši pripovednik mladega rodu slovenskih realistov. V mladih letih se je navduševal nad slikarstvom in kiparstvom, v najstniških letih je napisal nekaj pesmi, vendar jih nikoli ni objavil. Prozo je začel pisati po vojni, zelo dejaven pa je bil tudi kot publicist. S slogom in izbiro teme malega človeka je bil dedič socialnega realizma, kasneje pa je postalo njegovo pisanje že bolj modernistično. Piše odkrito, življenjsko, neposredno, kritično in samokritično, uporablja humor, ironijo, žargon. Pogosti so motivi in teme, povezani z življenjem v ilegali v okupirani Ljubljani in v taborišču, ukvarja se s psihološkimi in etičnimi vprašanji človeka med vojno in po njej. Sam je svoj postopek pisanja opisal kot lepljenko. Vedno in povsod je zbiral in si zapisoval na listke razne dogodke, situacije, misli, citate ter šele potem vse to gradivo razvrstil in oblikoval v sklenjeno obliko. V njegovih delih je veliko avtobiografskega, največ v romanu Plat zvona. Po noveli Veselica in romanu Sedmina sta bila narejena filma, novele Pogreb, Življenje in smrt in Brez naslova in junaka pa so bile ekranizirane za televizijo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 "Bili smo med sabo povezani in srečna družina"

Žena, ki je šla v lepšo zgodovino človeštva kot mati Terezija iz Kalkute, se je rodila 27. avgusta 1910 v albanski družini Bojaxhiu v Skoplju. Oče Kole, ki je imel trgovino, in mati Drane sta svoji drugorojenki izbrala ime Agnes Ganxhe; brat Lazar je bil tri leta starejši, sestra Age pa tri leta mlajša. Oče Kole je umrl, ko je imela Agnes komaj devet let. "Bili smo zelo povezani med seboj, tudi zaradi prezgodnje očetove smrti," je pripovedovala mati Terezija. "Živeli smo eden za drugega in smo se tudi trudili drug drugega osrečevati. Bili smo med sabo povezani in zelo srečna družina." Agnes je po končani osnovni šoli šla na gimnazijo. Živeli so blizu cerkve Srca Jezusovega. Družina je bila zelo verna. Agnes je sodelovala pri pevskem zboru, pridružila se je tudi misijonskemu krožku, kjer se je seznanila z delovanjem hrvaških in slovenskih jezuitov v bengalskem misijonu.Ob branju njihovih poročil v listu Katoliški misijoni se je v njej zbujal misijonski poklic. Pri mami Drani se je učila dobrote do revežev.

Kdor se je oglasil pri njih, ni nikoli odšel praznih rok. "Mama nam je govorila: 'Dobro vedite, da so tudi tisti, ki niso naši sorodniki po krvi, naši bratje že zaradi tega, ker so ubogi.'" Ta materin zgled je v hčerki kasneje, v drugi polovici njenega življenja, obrodil čudovite sadove, najprej v Indiji, potem pa po vsem svetu. Mati je umrla leta 1972 v 83. letu starosti, sestra pa leto kasneje; na njun grob na pokopališču v Tirani je lahko šla molit šele leta 1991, ko Albanija ni bila več "prva ateistična država na svetu", za kakršno so jo razglasili njeni komunistični voditelji leta 1967.

"Moja mama me je tako ljubila, da me je darovala Bogu"

V živahnem dekletu je vzklil redovniški in misijonski poklic. Nekaj tednov po svojem osemnajstem letu je odšla od doma in iz svojega rojstnega mesta in odpotovala na Irsko, da vstopi v red loretskih sester, ki so delovale kot misijonarke v Indiji. "Moja mama me je tako ljubila, da me je, ko sem odrasla, darovala Bogu. Izročila me je z veselim srcem." Na Irsko in po dveh mesecih tečaja angleščine v Indijo je Agnes Bojaxhiu potovala skupaj s Slovenko Elizabeto Kajnč, ki je do konca svojega življenja ostala pri loretskih sestrah.

Po končanem noviciatu v Darjeelingu pod Himalajo sta imeli prve zaobljube. Agnes si je izbrala redovno ime Terezija in sicer po sv. Tereziji Deteta Jezusa. To je bilo 24. maja 1931. Potem je mlada redovnica šla v St. Mary's College, kjer je dekleta iz "boljših" družin poučevala zemljepis in verouk. Po večnih zaobljubah leta 1937 je postala celo ravnateljica šole. "V Loretu sem bila najsrečnejša redovnica na svetu. Z veseljem sem poučevala. To delo se mi je zdelo zares apostolsko in mi je bilo zelo všeč."

 Živela je v urejeni hiši, ki je bila svetla in snažna, imela je cvetoče vrtove in park, bila je pred zunanjim svetom zavarovana z visokim zidom. Sestra Terezija je tam živela mirno življenje dobre redovnice... Vse do 10. septembra 1946, ki v redu misijonark ljubezni velja kot "dan navdihnjenja" (Inspiration Day). Sestra Terezija se je peljala z vlakom na duhovne vaje v Darjeeling in "slišala božji glas". "Bila sem prepričana, da je bil to božji glas... Naročilo je bilo jasno: oditi moraš iz samostana in pomagati ubogim tako, da živiš z njimi. To je bila naloga, ukaz. Vedela sem, kaj moram storiti, nisem pa vedela, kako."

"Bog zahteva od mene korenito spremembo življenja"

"Prosim, da bi mi dovolili služiti ubogim Indijcem tako, da bi živela kot oni... Zame je skrivnost, zakaj mi je Bog poslal ta klic. Vendar moram storiti ta korak v imenu Boga, ki zahteva od mene korenito spremembo življenja. Vsekakor hočem izpolniti njegovo voljo in zbrati okoli sebe duše, pripravljene iskati uboge. Tukaj v Indiji so milijoni ubogih, ki živijo v bednih pogojih, daleč od Boga in od Kristusa. Jaz sem preprosta sestra in se ne znam izražati, vendar vas prosim za pomoč, da bi mogla slediti svojemu klicu." Tako je sestra Terezija zapisala v svoji prošnji, ki je bila poslana v Rim 7. februarja 1948. Čez pol leta je od tam prišlo dovoljenje, da sestra Terezija lahko izstopi iz reda loretink in začne novo življenje po božjem klicu. In sestra Terezija je 18. avgusta 1948 redovno obleko sester loretink zamenjala z belim sarijem, oblačilom revnih indijskih žena; njegovi modri robovi so izražali njeno željo posnemati Devico Marijo.

Iz urejenega samostana je šla na blatno ulico s petimi rupijami v žepu. Tri mesece je bila na tečaju za bolničarke, da bi se mogla posvetiti službi najbolj ubogim v Kalkuti. To leto je zaprosila za indijsko državljanstvo in ga tudi dobila (kasneje ji je papež Pavel VI. izposloval še vatikansko državljanstvo, ki ji je omogočilo lažje potovati po svetu). 19. marca 1949 je v svojem začasnem bivališču sprejela svojo nekdanjo učenko, mlado Bengalko Subashini Das, ki je postala prva članica reda misijonark ljubezni, potrjenega 7. oktobra 1950. Skupaj z njo je bilo v noviciatu 10 deklet.

Domova za zapuščene umirajoče in zapuščene otroke

Na praznik Marijinega srca, 22. avgusta 1952, je mati Terezija v Kalkuti odprla Dom za zapuščene umirajoče, ki mu je dala ime Nirmal Hriday (Hiša čistega srca). Njeni oskrbovanci so se nastanili v zapuščeni stavbi ob svetišču hindujske boginje Kali. Leta 1953 so misijonarke ljubezni, katerih število je naglo naraščalo, dobile novo "materno hišo" na Lower Circular Road v Kalkuti, ki jim jo je podaril muslimanski sodnik. Tam je še zdaj "glavni stan" reda in tam je bila 13. septembra 1997 pokopana mati Terezija. Nedaleč proč od te hiše je mati Terezija istega leta odprla dom za zapuščene otroke. Prav kmalu je odprla še dom za gobavce: zanje je oskrbela tudi "potujoče ambulante" v kombijih, ki so krožili po mestu.

Oktobra 1960 je mati Terezija prvič zapustila Indijo in potovala v Rim, kjer jo je ljubeznivo sprejel papež Janez XXIII. in njen red povzdignil v papeško ustanovo ter mu tako omogočil, da se širi po vsem svetu. Ob tem potovanju se je mati Terezija srečala z bratom Lazarjem, ki ga ni videla od svojega 18. leta (umrl je leta 1981 v Palermu). Leta 1963 je zaživela kongregacija Bratov misijonark ljubezni, ki jo vodi brat Andrew, avstralski jezuit; po besedah matere Terezije so ti bratje "srce" reda, ker so kot duhovniki Jezusovi bratje. Mati Terezija je v Indiji vedno bolj slavna in leta 1964 ji indijska vlada podeli priznanje Padna Sri (red lotosa), dežele jugovzhodne Azije pa jo nagradijo kot najbolj zaslužno ženo Azije. Zahod pa je takrat še ni poznal.

Papež Pavel VI. je materi Tereziji odprl pot v svet

Med svojim potovanjem v Indijo za sklep mednarodnega evharističnega kongresa v Bombayu prve dni decembra 1964 se je papež Pavel VI. srečal tudi z materjo Terezijo. Ko se je vračal v Rim, je na letališču povedal: "Preden zapustimo Indijo, želimo podariti svoj avtomobil materi Tereziji, vrhovni predstojnici misijonark ljubezni, da ga uporablja pri svojem vesoljnem poslanstvu ljubezni." Luksuzni avtomobil, ki so ga papežu podarili katoličani ZDA, so prijatelji matere Terezije prodali na dražbi in mati Terezija je s tem denarjem zgradila naselje za gobavce Shantinaghar (Kraj miru). To papeževo dejanje je seveda vzbudilo pozornost svetovnega tiska in tako je Pavel VI. pripomogel, da so se začeli zanimati, kdo je ta mati Terezija in kakšno delo opravlja. Leta 1965 je mati Terezija odprla prvo hišo za uboge izven Indije in sicer v Venezueli.

V naslednjih letih pa je (vselej na željo krajevnih škofov) odpirala hiše po raznih deželah Afrike, v Avstraliji in Evropi (prva je bila v Rimu). Leta 1971 je družba misijonarki ljubezni imela že 50 hiš v Indiji in po svetu. Marca 1969 je zaživelo združenje Sodelavcem matere Terezije: njihova prvenstvena naloga je, da po svoji vesti čutijo dolžnost pomagati najbolj ubogim.

"Ubogi ne potrebujejo našega sočutja, temveč našo pomoč!" je zdravo načelo matere Terezije. Leta 1971 začnejo na mater Terezijo kar "deževati" razne nagrade in priznanja: papež Pavel VI. ji podeli mednarodno nagrado za mir Janeza XXIII., v Angliji prejme nagrado Templeton, v Italiji nagrado Balzan "za humanost, mir in bratstvo med narodi" - vseh nagrad kar ni mogoče našteti.

Nobelova nagrajenka: "Največja grožnja za mir je splav"

"Tokrat pa bo nagrada prišla v prave roke!" so rekli vsi, ko je Nobelov odbor pri norveškem parlamentu 17. oktobra 1979 sporočil, da Nobelovo nagrado za mir za leto 1979 prejme mati Terezija iz Kalkute. "Nagrado bom sprejela v večjo čast božjo in v korist naših ljudi, najbolj ubogih med ubogimi," je dejala nagrajenka. Za svoje uboge je porabila visoko denarno vsoto, povezano z nagrado; ko je 10. decembra 1979 prišla v Oslo po nagrado, je najprej izrazila željo, naj denar, ki bi ga potrošili za slavnostno večerjo, nakažejo za uboge. V zahvalnem govoru po prejemu nagrade pa je povedala, kar ji je narekovalo srce: "Mislim, da danes mir najbolj ruši prav splav, ker je to neposredna vojna, pravo ubijanje z materine strani. V Svetem pismu beremo, kako Bog jasno pravi: 'Tudi če mati pozabi na svojega otroka, jaz te ne bom pozabil. Zapisal sem te na dlan svoje roke.' Zapisani smo na dlani roke Boga, tako smo mu blizu. Tudi tisti nerojeni otrok je zapisan na dlan božje roke. Najbolj me prizadene začetek tega stavka: 'Tudi če mati pozabi'... Največje zlo in največji rušilec miru je danes prav splav. Tudi nas, ki tu stojimo, so naši starši želeli. Ne bi bili tu, če nas naši starši ne bi želeli."

Nobelova nagrada za mir je materi Tereziji prinesla svetovno slavo, kar je bilo njej všeč le zaradi tega, ker so se njene ustanove naglo množile povsod. Raslo je tudi število misijonark ljubezni, ki pa jih je bilo veliko premalo, da bi mogle ustreči vsem prošnjam. Že leta 1978 je mati Terezija odprla hišo misijonark ljubezni v Zagrebu, leto kasneje v Skoplju in ob tej priliki je (30. junija 1980) obiskala Ljubljano, kamor so njene sestre prišle 16. julija 1987.

"Predstavljam vam najbolj mogočno ženo sveta"

Glavni tajnik OZN Xavier Perez de Cuellar je mater Terezijo povabil, naj pride na zasedanje Glavne skupščine in spregovori zastopnikom vseh držav sveta. Ko je 26. oktobra 1985 prišla v veliko dvorano Steklene palače, je "smetani" svetovne diplomacije dejal: "Predstavljam vam najbolj mogočno ženo sveta." In mislil je resno, kajti mati Terezija, drobna in sključena, v obnošenem sariju in pošvedranih sandalah, je resnično bila najbolj mogočna žena sveta, ker je bila najbolj verodostojna pričevalka Boga, Gospodarja sveta. Po nagovoru matere Terezije so v dvorani glavne skupščine predvajali film Mati Terezija, znanega angleškega režiserja Richarda Attenborougha. Po osemdesetih minutah so mnogi imeli solzne oči. Ganjeno so ploskali "junakinji", ki je po svoji navadi vse navzoče povabila k molitvi: "To je dvorana, kjer se ljudje srečujejo, da bi se pogovarjali o miru, zato se vsi skupaj v molitvi obrnimo k Bogu in ga prosimo za mir."

Konec leta 1985 je mati Terezija odprla v New Yorku prvo hišo za bolnike, ki imajo AIDS; januarja 1986 je šla na Kitajsko, kjer je bila ljubeznivo sprejeta. 4. februarja 1986, med svojim pastirskim obiskom v Indiji, je papež Janez Pavel II. prišel tudi v Kalkuto in skupaj z materjo Terezijo sta šla skozi "hišo umirajočih". "To je bil največji dan mojega življenja. Ob štiridesetletnici (7. oktobra 1990) je štela družba misijonark ljubezni 3.500 sester, razkropljenih po 460 hišah, ki so jih odprle po 95 deželah sveta. "Ubogi so povsod," je ponavljala Mati Terezija. Malo pred smrtjo se je pošalila: "Ko bom prišla pred svetega Petra, mi bo dejal: 'Pojdi nazaj na Zemljo, kajti v nebesih ni ubogih!'"

(priloga 10_1997)

 * 7. februar 1909, Fortaleza, Brazilija; † 27. avgusta 1999, Recife, Brazilija

Ta preroški mož drobne in nizke postave, toda velikega srca, se je rodil 7. februarja 1909 v Forta­lezzi, glavnem mestu brazilske zvezne države Ceara na njenem revnem severovzhodu (Nordeste). Njegova mati je bila učitelji­ca, oče pa uradnik v trgovskem podjetju. Ko je Helder, čigar ime pomeni "jasno nebo" (preroško za bodočega apostola bara­karskih naselij!), odraščal, je sklenil, da postane duhovnik, ker bo tako najlažje pomagal ljudem v največji bedi in stiski. Mašniško posvečenje je prejel leta 1931, ko mu je bilo komaj 22 let. Že kot mlad duhovnik se je z vsem srcem posvečal ti­stim, o katerih Jezus pravi, da so "lačni in žejni pravice". Tem je ostal zvest tudi kot škof, kar je postal leta 1952. Kot pomožni škof in član pripravljalnega odbora mednarodnega evharističnega kongresa v Rio de Janeiru leta 1955 je veliko nastopal na radiu in televiziji in se zavzemal za pravice najbolj revnih in brezpravnih. Tedaj je zanje ustano­vil "banko Previdnosti", ki jim posoja denar brez obresti in obsta­ja še danes.

Leta 1964 ga je papež Pavel VI. imenoval za nad­škofa v Recifeju in Olindi na brazilskem severovzhodu, kjer vladajo kričeče socialne razlike: peščica bogatašev ima v la­sti vso zemljo, ogromna večina ljudi pa se bori za skorjico kruha. Spričo teh vnebovpijočih krivic ni mogel molčati. O tem je govoril doma in v tujini, kakor so ga kot "preroka pravič­nosti in upanja" vabili. Brazilske oblasti so ga razglašale za "komunista", na slabem glasu je bil tudi v nekaterih vatikan­skih krogih, ki so mu očitali, da preveč poudarja samo social­no stran evangelija. Nerazumljivo je, da ni bil sprejet pred­log, da mu podelijo Nobelovo nagrado za mir, ki bi jo ta mož evangeljskega miru resnično zaslužil. Razne mednarodne organi­zacije in gibanja so skušale to krivico popraviti s tem, da so mu leta 1974 podelili "ljudsko nagrado za mir".

Nadškof dom Helder Camara je v svojih govorih vedno znova obtoževal krivce obstoječih socialnih razlik v svetu: na prvem mestu so multinacionalne družbe, ki jim gre samo za zaslužek in jim ni mar za človeka. Zagovarjal je "teologijo osvobodit­ve", vendar v smislu evangelija: Kristus osvobaja človekovo za­vest in mu odpira oči za pravičnost v medčloveških odnosih na vseh ravneh. Značilne so njegove besede: "Če dam jesti ubogim, pravijo, da sem svetnik. Če pa sprašujem, kdo je kriv, da ubogi nimajo hrane, me imajo za komunista." Ko je dopolnil 75 let, je bil v skladu z navodili drugega vatikanskega koncila razre­šen nadškofovske službe. Postal je duša pobude "Leto 2000 ­leto brez bede". Žal je to neuresničljivo! Kljub temu 90-­letni dom Helder Camara na večer svojega življenja ljudi sprejema z nasmehom in odprtimi rokami. Kot je delal vedno.

(pričevanje 04_1999)