LETA 394 ZAČETEK BITKE PRI MRZLI REKI (FRIGIDU)

Pri Frigidu (Mrzli reki), kakor naj bi se v rimskem času imenovala današnja reka Vipava, je bila pred 1620 leti bitka, ki predstavlja mejnik v zgodovini rimskega cesarstva. Ne samo zaradi zmage krščanstva nad poganstvom, temveč tudi zato, ker ji sledi dokončna razcepitev cesarstva na vzhodno in zahodno polovico. Usodna meja je šla ravno po sredi Balkana in posledice se čutijo še danes. Bitka je bila pravzaprav zaključek državljanske vojne med krščanskim cesarjem Teodozijem I. (379-395) in zahodnim poganskim proticesarjem samozvancem Evgenijem (392-394). Za spopad je bilo določeno področje vojne krajine na stičišču Balkanskega in Apeninskega polotoka, koder je vodila glavna cestna povezava med Italijo in severnimi provincami. Središče obrambe je bilo na utrjenem prelazu Ad Pirum (Hrušica), trdnjavi v zaledju pa sta bili Nauportus (Vrhnika) in Castra (Ajdovščina). Evgenijev strateg Arbogast, po rodu Frank, je Teodozijev pohod proti Italiji hotel ustaviti z zasedbo gorskih prelazov. Teodozijev štab pa je z naglimi pohodi skušal prehiteti zasedbo alpskih zapor ali jih vsaj hitro prebiti. Teodozijeva vojska, ki je proti kraju spopada krenila iz Sirmija (Sremska Mitrovica), je štela okoli 100.000 mož. Rimskim vojakom je poveljeval cesar sam, na čelu zavezniških Vizigotov pa je bil njihov vodja in prvi kralj Alarik. Strateg tega pohoda je bil vandalski general Stilikon. Evgenijeva vojska je bila za polovico šibkejša od Teodozijeve; kot najemniki so v njej sodelovali Franki in Sasi. V odločilni spopad pri Frigidu se je dvignila iz Mediolana (Milana), mimo Akvileje (Ogleja) do trdnjave Castra (Ajdovščina). Poveljeval ji je cesar Evgenij, ob njem je bil strateg Abrogast, ki je bil cesarja ustoličil, ter generala Flavijan in Arbicio.

več:
Silvester Čuk, 1600 let bitke pri Frigidu. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1994, leto 30, št. 10, str. 20-21. 

LETA 1857 UMRL AUGUSTE COMTE

FRANCOSKI FILOZOF, OČE POZITIVIZMA (* 1798)

Pozitivizem je filozofska smer, ki zavrača vsakršno metafiziko in jemlje izkustvo kot edini vir pozitivnega spoznanja. Vse znanosti so usmerjene k znanosti o človeških družbenih odnosih - sociologiji. Za utemeljitelja pozitivizma velja francoski matematik in filozof August Comte. Klasiki marksizma so njegov nauk zavračali.

LETA 1865 ROJENA s. FELICITA KALINŠEK

ŠOL. SESTRA sv. FRANČIŠKA KR. KRALJA IN AVTORICA NAJBOLJ ZNANE SLOVENSKE KUHARSKE KNJIGE († 1937)

Terezija je zagledala luč sveta 5. septembra 1865 v  družini šestih otrok v Podgorju pri Kamniku, kjer so kar tri hčere postale redovnice v kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. V noviciat pri šolskih sestrah v Mariboru je vstopila leta 1892 in dobila redovno ime Felicita. Najprej se je šolala za učiteljico v dekliški šoli, a je v drugem letniku prevzela vodstvo samostanske kuhinje. Ko je Kmetijska družba za Kranjsko je leta 1898 ustanovila gospodinjsko šolo v Ljubljani so takrat 33-letno sestro Felicito Kalinšek, poslali v LJ, kjer je sprejela službo učiteljice kuhanja in ji ostala zvesta vse do smrti, 21. septembra 1937. V teh štiridesetih letih so se v njeni kuharski šoli mojstrile stotine deklet z vseh koncev naše domovine in iz vseh družbenih slojev. Njen ugled je bil takšen, da so ji zaupali pripravo nove izdaje prve izvirne slovenske kuharske knjige Magdalene Pleiweis (prvič je izšla leta 1868 v Ljubljani in je bila tako priljubljena, da je do leta 1902 doživela pet ponatisov). Pod njenim vodstvom je Slovenska kuharica do druge svetovne vojne doživela dvanajst izdaj.

več:
S. Čuk, sestra Felicita Kalinšek (1865–1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2015), 48-49.

njene misli:

• Med opravili domačega gospodinjstva je kuhanje gotovo najbolj važno v vsakdanjem življenju. Naj ima gospodinja še teko lepe lastnosti, naj bo še tako prijazna, ustrežljiva in potrpežljiva, je družine vendarle ne bo vzljubila in tudi ne bo našla pri hiši zadovoljstva, če ne bo znala dobro kuhati, če bo postavljala na mizo skoraj venomer eno in isto jed, v petek in svetek, in še to neokusno pripravljeno, nesoljeno, preslano, zasmojeno, na pol kuhano, preredko ali pregosto itd. Posebno slabo pa je pri hiši, kjer se gospodinji skoraj nikoli ne posreči peka.
• Kuhanje je nadvse važno opravilo za vsako družino, zato se mu morajo priučiti ne le kuharice, ki si s tem služijo kruh, marveč tudi gospodinje na deželi. Prav bi bilo, da bi si vsaka nevesta med drugimi potrebščinami oskrbela tudi knjigo Kuharica. Po njej se bo z dobro voljo temeljito priučila kuhanju.
• Da je Slovenska kuharica popolnoma zanesljiva vodnica pri kuhanju, je najboljši dokaz to, da so vse priporočene jedi praktično preizkušene in je navodilo napisano tako, kakor se je poskus obnesel.

LETA 1914 UMRL CHARLES PEGUY

FRANCOSKI PESNIK, ESEJIST, MISLEC, SPREOBRNJENEC (* 1873)

Rodil se je v Orleansu in že kot gimnazijec ni skrival svojega navdušenja za neki mističen socializem, zbiral je stavkajoče, zavzemal se je za to, da bi se odpravile vse družbene krivice, sanjal je o bližajočem se prevratu, ki pa se mora izvršiti »s čistim srcem za pravico in resnico«. V tem svojem prizadevanju je postal sovražnik vsega katoliškega in je zatajil krščanstvo. Pa ne samo krščanstvo - postal je popoln, prepričan brezverec. Že kot dijak na gimnaziji in pozneje kot študent na visoki šoli je napisal dramo (4800 verzov) o življenju francoske narodne junakinje in svetnice Device Orleanske. Da bi jo dokončal, je Peguy pustil visoko šolo v Parizu in zbežal v Orleans. Vse življenje je ravnal tako: kadar sta se mu punujali dve možnosti, je vedno izbral težavnejšo. Tako je storil tudi v naslednjem koraku: pustil je pisanje drame in se oženil, in iskal naprej ... Ko ga je čez leta srečal prijatelj, mu je Peguy priznal: »Nisem ti povedal vsega — spet sem našel vero, katoličan sem . . .« In zdaj se je zgodilo nekaj posebnega: od prvega trenutka, ko se je priznal za kristjana, je Peguy začel osvajati duše za Kristusa in jih s svojimi spisi osvaja še danes, veliko let po svoji smrti. Imenujejo ga »pesnik upanja«. Tistega upanja, ki hodi skupaj z vero in ljubeznijo in se hrani iz skrivnosti Kristusovega trpljenja in njegove velikonočne zmage nad smrtjo. Tako upanje nosijo v svojih srcih tisti, ki so izkusili vso bedo sveta, pa jim je bilo dano milostno spoznanje, da je križ le pot k vstajenju. ... Prišla je prva svetovna vojna in Peguy je bil poklican pod orožje. 4. avgusta 1914 je odšel na fronto. Slutil je, da bo to njegov poslednji telesni boj po tolikih notranjih bojih, zato je hitro ustanovil »križarsko četo molitve«, ki naj ga v tem odločilnem boju podpira. ... Drugi dan je bila odločilna bitka na reki Marni, med katero je Peguya zadela sovražna krogla.

... več o njem v zapisu iz knjige Iskalci in pričevalci (Ognjišče 1984)

nekaj njegovih misli:

- Hočem, da si človek zveličanje sam pribori, da si zanj zavestno prizadeva, pravi Bog. To je skrivnost človekove svobode. Ker sem sam svoboden, pravi Bog, in ker sem človeka ustvaril po svoji podobi in sličnosti.

- Moj Bog, vse je novo. Vse je odprto. Svet je nov, svet je mlad. Stvarjenje se prične jutri zjutraj.

- Kakšna žalost: moj ključ odpre tvoja vrata, mojih pa ne!

- Človek odkrije samega sebe, ko se pomeri z oviro.

- Jezus kliče učence: Če te kliče On, nikoli ne boš imel počitka.

LETA 1920 ROJEN EMILIJAN CEVC

UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN AKADEMIK († 2006)

Preproste stvari se je naučil občudovati kot otrok v rajski okolici svojega rojstnega mesta Kamnik, kjer je odprl lepote žejne oči 5. septembra 1920. Po osnovni šoli v Kamniku je obiskoval nižjo gimnazijo pri frančiškanih v Novem mestu, višjo pa v Ljubljani. Ob branju del Izidorja Cankarja se je odločil za študij umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi, kjer je diplomiral leta 1948, doktoriral pa leta 1952. Med njegovimi profesorji je bil dr. France Stele, ki si je izoblikoval umetnostnogeografsko podobo Slovenije v neposrednem stiku z domačimi umetnostnimi zakladi. To metodo je Cevc še poglobil in izpopolnil. Emilijan Cevc je po Steletu (Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih) prvi obdelal celotno zgodovino umetnosti pri nas v svoji knjigi Slovenska umetnost (1966). Od leta 1960 dela pri Umetnostnozgodovinskem institutu SAZU v Ljubljani; leta 1981 je postal dopisni, leta 1985 pa redni član SAZU. Nekaj let je predaval umetnostno zgodovino na Akademiji za glasbo, zatem pa na teološki fakulteti.

Pri svojem strokovnem delu se akademik Emilijan Cevc posveča predvsem srednjeveški umetnosti na naših tleh, zlasti raziskuje kiparstvo in slikarstvo med gotiko in barokom. To je obdelal v svojih zajetnih knjigah: Srednjeveška plastika na Slovenskem, Gotsko kiparstvo, Poznogotska plastika na Slovenskem, Gotska plastika na Slovenskem, Kiparstvo v Sloveniji med gotiko in barokom. Po strokovnih revijah in raznih zbornikih je posejanih nad 350 njegovih razprav in člankov. Bralcem Ognjišča je v letiku 1980 predstavil velike slovenske cerkvene slikarje, najizrazitejše v posameznih umetnostnih obdobjih. Na cerkve, bisere umetnosti, posejane po slovenskih tleh, Cevc ne gleda z očmi hladnega preučevalca, temveč s srcem preprostega vernega človeka, ki je bil nekdaj "resnično povezan s temi cerkvenimi umetninami, v katerih je doživel vse tisto, kar moramo danes iskati na različnih krajih: od galerije do gledališča, do koncertne dvorane". Pri založbi Ognjišče je leta 1999 izšel ponatis njegove lirično uglašene knjige Preproste stvari, ki je še v prodaji

več:
F. Bole, dr. Emilijan Cevc: Gost meseca, v: Ognjišče, 7, 1984, 6-10.
T. Mamić, Postavljanje jaslic je zame obred : Pogovor o ..., v: Ognjišče, 7, 2001, 40-41.
knjiga: E. Cevc, Preproste stvari, Ognjišče, Koper, 1999. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli:

• Vse preveč verjamemo samo očem in premalo srcu. Srce pa nam pravi, da Sveti Duh resnično prebiva v naši sredi: iz vsake modre besede zveni in iz vsake molitve. Druži nas z vsemi, ki verujejo vanj.
• Resnično, stvari družijo ljudi. Rad bi imel oči svetnika ali otroka, da bi v sleherni izmed teh dobrih, spokojnih stvari videl rob Gospodovega plašča, ki zabrisuje prepade med ljudmi.
• Bili so dnevi, ko sem verjel, da ima slednje naših neznatnih življenj svojo svetilko, ki počasi dogoreva ... Takrat, ko sem bil še poln te lepe vere, mi je oče govoril: »Ne jezi se na uro in ne kolni luči! Nekoč ti bo bila zadnja ura in svetila poslednja luč«.
• Vse moramo gledati v odsvitu veselja in ljubezni. Veselje se nam daruje v sleherni kretnji, v slehernem bivanju.
• Odkar vem, da nam vsak dan zapiše svojo besedo v srca in zariše svojo potezo v obraze, sem prenehal biti otrok...
• Kot mati otroka, ljubi kmet žitno zrno. Sleherno mu je kakor kaplja srčne krvi.
• O, znamenje sredi vasi, preprosto, lepo znamenje, ki posvečuješ delo človeških rok in povzdiguješ očete in matere v svečenike!
  več
  

iz črtice Človek:

• Bil je človek, ki mu je Bog vdihnil ustvarjalno iskro. Veselje in bolečino mu je položil v srce, rokam pa podaril spretnost rezljanja. Ko se mu je bližal osemnajsti božič, je rekel človek – umetnik. "Kakšno je bilo božje Dete, ki se je rodilo v sveti noči?" Dolgo je premišljal in cele noči prebedel nad razlago božičnega evangelija ter nad starimi legendami in pesmimi. Potem je vzel kos belega lipovega lesa, lesa najddobrotnejšega med drevesi, mehkega kot materina roka. Potem je segel v globino duše, zajel iz nje vse svoje otroštvo in ljubezen ter začel rezljati svoje Dete.

o njem:

• Emilijan Cevc je leta 1963 oblikoval unikatne jaslice. Figure so pregibne, visoke okoli 18 cm in oblečene v srednjeveško nošo, ki jo najdemo na slovenskih freskah, posebej pri Svetem Primožu in na Križni gori. Jaslice so postavljene na naša tla pod Kamniške planine in so prikaz življenja v poznem srednjem veku okoli leta 1500. Hlevček je predstavljen kot votlina in razvalina Davidovega gradu s stebra v sredi, na katerega se je Marija po Jezusovem rojstvu naslonila. Marija je upodobljena brez tančice na glavi, sv. Jožef pa je pokrit z značilno srednjeveško kapo. Med živalmi v jaslicah so tudi veverica, žabe, race in pes, na zidu pa je panj s čebelami. (Iz opisa v knjigi Leopolda Grčarja Jaslice)

LETA 1934 ROJEN  BORUT LOPARNIK

MUZIKOLOG IN PEDAGOG († 2006)

Rodil se je v Podgorici pri Grosupljem, po osnovni in srednji šoli je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral glasbeno zgodovino. V svoji doktorski disertaciji je obravnaval vlogo skladatelja Marija Kogoja v slovenski moderni. Skoraj četrt stoletja (1963–1987) je bil glasbeni urednik na nacionalnem radiu. Odločilen pečat njegovega dela ima tudi Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Vodil jo je 16 let z neugasljivo vnemo za zbiranje, urejanje in skrbno hranjenje slovenske glasbene dediščine. O glasbi je tudi veliko pisal.

LETA 1989 UMRL JOŽE GREGORIČ

DUHOVNIK, SLAVIST, UREDNIK, PREVAJALEC (* 1908)

Doma iz kmečke družine v vasi Delač na Kostelskem, po končani gimnaziji v Kočevju je študiral teologijo v Ljubljani (diplomiral 1933), potem pa študiral v Zagrebu še slavistiko, nekaj časa je bil prefekt in profesor v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, med vojno izseljenski duhovnik v Zagrebu. Po drugi svetovni vojni je bil župnik v Tržiču in na Polici pri Grosupljem. zadnjih deset let svojega življenja je preživel v stiškem samostanu, kjer je tudi pokopan. Veliko je pisal (pod različnimi psevdonimi: Jože Zdolanji, Drago Piškur ...) za številne časopise, zbornike, koledarje, bil je tudi član odbora Mohorjeve v Celju, pri Novi poti, Novi mladiki ... Pisal je uvode, recenzije in komentarje k številnim izdajam, veliko je tudi prevajal. Tudi za Ognjišče je napisal nekaj člankov (priloga o Stični, o Petru Pavlu Glavarju ... Njegova bibliografija šteje skoraj 1500 različnih člankov od tega je 18 knjig. Rad je opisoval rodni Kostel, že med obema vojnama je začel pripravljati slovar kostelskega jezika, ki je leta 2014 tudi izšel.

LETA 1997 UMRLA SV. TEREZIJA IZ KALKUTE

MISIJONARKA LJUBEZNI, SVETNICA (* 1910)

»Najbolj se mi je vtisnila v spomin njena drobna postava, upognjena od življenja v službi najbolj ubogih med ubogimi, toda vedno polna neizčrpne notranje moči: moči Kristusove ljubezni. Misijonarka Ljubezni: to je bila mati Terezija po imenu in po delu... Po svetu je bila znana kot mati ubogih in zapušča prepričljiv zgled za nas vse, za verne in za tiste, ki ne verujejo. Zapušča nam pričevanje božje ljubezni, ki je, ko jo je sprejela, preoblikovala njeno življenje v popolno darovanje bratom. Zapušča nam pričevanje kontemplacije, ki postaja ljubezen, in ljubezni, ki postaja kontemplacija," je o Materi Tereziji povedal zdaj sv. Janez Pavel II. Mnogi so jo zaradi njene predane službe ubogim občudovali in slavili kot svetnico; našli so se tudi taki, ki so ji očitali, da "išče slavo", da se nastavlja fotografom in kameram. Mati Terezija se ni zmenila ne za hvalo ne za grajo, temveč je mirno delala naprej. "To je Njegovo delo, ne moje. On bo že poskrbel, če bomo ostale zveste našemu poklicu, ki je uboštvo. Kar zadeva mene, živim od dneva do dneva." Kako je svet to krhko ženo in njeno velikansko delo cenil, priča Nobelova nagrada za mir in številne druge nagrade - to je potrdil tudi njen veličastni pogreb. Svetost je v tem, da spoznamo božji načrt za naše življenje in ga z božjo pomočjo skušamo uresničevati. Za to si je vedno prizadevala mati Terezija, katere življenjsko geslo je bilo: "Narediti nekaj dobrega za Boga." Narediti s tem, da pomagamo tistim, v katerih prihaja naproti. Zgled nove svetnice nam govori, kako je treba uresničevati evangelij.

več:

Silvester Čuk, sv. Terezija iz Kalkute. (Priloga). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 9, str. 58-63.
Silvester Čuk, Mati Terezija - misijonarka ljubezni. (Priloga). Ognjišče, 1997, leto 33, št. 10, str. 31-42.
Božo Rustja, Vezi Matere Terezije s Slovenci. (Priloga). Ognjišče, 1998, leto 34, št. 10, str. 37-48.
Silvester Čuk, Živa svetnica - Mati Terezija blažena. (Pričevanje). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 10, str. 16-17.
Franc Bole, Mati Terezija je obiskala Ljubljano. (Gost meseca). Ognjišče, 1980, leto 16, št. 8, str. 6-10.

o sv. Tereziji iz Kalkute tudi v knjigah, ki jih je izdalo Ognjišče:

Mati velikodušne ljubezni

Bog ljubi danes po nas

Najdi čas

 na DVD:

Peti svet - Mati Terezija

drugo

kipec sv. Matere Terezije

še nekaj njenih misli:

+ Kako čiste morajo biti naše roke, če naj se dotikamo Kristusovega telesa, tako kakor se ga dotika duhovnik pod podobo kruha na oltarju. S kakšno ljubeznijo in pobožnostjo in vero dviga sveto hostijo! Enake občutke moramo imeti tudi me, ko dvigujemo telesa ubogih bolnikov.

+ Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. A vera, zares prava vera, mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Ena drugo dopolnjujeta.

+ Koliko se lahko naučimo od naše Gospe! Bila je tako ponižna, ker je bila vsa na voljo Bogu. Bila je polna milosti in sodelovala je z vsemogočno silo, ki je bila v njej - z božjo milostjo.

+ Nikoli se ne smemo izmikati nizkim opravilom zato, ker so to dela, ki jih nihče noče opravljati. Delo nikoli ni prenizko. Pač pa smo mi majhni, ker gledamo na stvari zviška. Bog pa, ki je vsemogočen, gleda na vsako stvar kot na veliko.

+ Prihodnost ni v naših rokah. Nimamo oblasti nad njo. Delovati moremo samo danes... Naš Gospod nam je naročil, naj ne skrbimo za jutrišnji dan, ki je v božjih rokah.

+ Naučimo se ljubezni v naši družini. V naši lastni družini imamo morda zelo uboge ljudi in jih sploh ne opazimo. Nimamo časa, da bi se jim nasmehnili, nimamo časa, da bi se pogovorili drug z drugim. Prinesimo to ljubezen, to nežnost v naš lastni dom, in videli bomo razliko.

+ Ljubezen se začenja doma in traja doma, tam je nenehno njeno področje. Dom je za vsakogar prvo območje ljubezni, pobožnosti in služenja. Začnite govoriti z ljudmi, ki govorijo vaš jezik, a jim doslej niste spregovorili besede.

+ Naše delo nas kliče, da vidimo Jezusa v vsakem človeku. Jezus nam je povedal, da je Ontisti lačni človek. On je nag. On je žejen. On nima doma. On trpi. To so naši zakladi... Oni so Jezus. Vsak posebej je Jezus v svoji boleči preobleki.

+ Moja skrivnost je čisto preprosta. Molim in po molitvi postanem eno v ljubezni s Kristusom. Vidim, da moliti k njemu pomeni ljubiti ga. To pa pomeni izpolnjevati njegovo voljo.

+ Svet tako trpi, ker ni miru. Miru pa ni, ker ga ni v družini in imamo na tisoče in tisoče razbitih domov. Iz naših domov moramo narediti svetišča sočutja, neprenehoma mora odpuščati in tako prinašati mir.

... več misli sv. Terezije iz Kalkute

pripravlja Marko Čuk

Še malo, pa bomo zaorali novo brazdo/leto izobraževanja, da bi vanjo sadili in sejali, kar bo hranljivo za življenje. Ne mislim le na hrano, ki se bo delila v šolskih menzah. Čeprav tudi na tisto, saj je pomembno ne le, kar krepi um, pač pa tudi telo. Zato upam, da bodo šolske malice/kosila vedno bolj pripravljene iz domačih živil, ki jih ni potrebno 'omrtviti', da prenesejo dolge prevoze in skladiščenja. Kar je 'ubito', ne more krepiti življenja in zato cene(nost) ne morejo biti temeljno merilo pri preskrbi živil. Verjamem v zdravo razumskost in etičnost državnih birokratov (in odločujočih za prehrano v šoli) in hočem verjeti, da jim ne usmerjajo misli lobisti koncernov. Stare zgodbe govorijo, da se je treba zmaju (požrešnim interesom globalnega kapitala) po viteško upreti!

Ko omenjam v naslovu hran(ljiv)o, mislim predvsem na to, kar je vredno ohraniti, ker nas hrani za zadovoljno življenje. Gre za hranljive vsebine, ki jih ponujamo v procesu izobraževanja. Tudi na tem področju bomo morali biti viteški! Če že telo potrebuje raznoliko hrano (sicer shira), koliko bolj so pomembne raznoliko hranljive izobraževalne vsebine. Prav je, da nas dobro usposobijo s tistimi, ki so pomembne za opravljanje poklica, vendar pa ni naš poklic le to, da si mehanik, učitelj ... »Ko bom velika, bom mamica,« je odgovorila komaj petletna deklica, ko so jo pobarali, kaj bo njen poklic. Naša temeljna poklicanost je, da smo zadovoljni/mirni v sebi, srečni v so-čutečih odnosih, da zmoremo prepoznati/izkoristiti – živeti naše realne okoliščine, kot dobre priložnosti ... Ko pomislim, koliko vsebin sem moral v času šolanja strpati v glavo na področju matematike, kemije, fizike ... in koliko mi je bilo posredovano spoznanj, ki so pomembne za zadovoljstvo življenja ... – Do konca porušeno ravnovesje, ki je danes v še hujšem neskladju! Poskrbeti moramo, da naša Zemlja ne bo modra le zaradi barve oceanov, pač pa tudi po modrosti in sreči nas, ki smo na njej sopotniki skozi čas in prostor. Nisem se srečal učenca, ki je srečen, ker je odličen v npr. tujem jeziku (odlične ocene se samo razveseliš in se je nekaj časa veseliš), za srečo je potrebna dodana vrednost – tisto, kar je vredno za globino duha in srca; pomembne so življenjske vsebine in ljubeče bližine! Vidik (celostnega) izobraževanja, ki ga že kar nekaj časa pestujem v svojih mislih in pogovorih s tistimi, ki jih stiske (lastne ali/in bližnjih) dramijo k preseganju dosedanjega modela izobraževanja, je okvirno takšen: tri dni na teden za 'šolske' vsebine – dovolj, ker je potrebno le osnovno znanje, saj je en dan namenjen za pridobivanje veščin (logiko), kako dane vsebine začinjene z osebno poklicanostjo uporabiti (to je dan, ko je učitelj učenec in oba 'prisluškujeta' ž/Življenju) in potem ostane še dan za delavnice (na podlagi doživljajske pedagogike) za veščine v pridobivanju zadovoljstva/sreče v (med)osebnem življenju. Izobraževanje potrebuje temeljno konceptualno reformo, da bo lahko usposabljalo/pomagalo za celovito/zadovoljno življenje. Tudi tokratna številka Ognjišča ti bo (poleg razvedrila) prav v iskanju slednjega v pomoč. Naj bo (tudi) zato tvoj (v)redni spremljevalec v novem šolskem letu!

Karel Gržan

* 4. september 1834, Ljubljana, † 12. januar 1887, Gorica, Avstro-Ogrska

Strmeči otrok ob mlaki na vrtu

Gregorčič ni pretiraval: Fran Erjavec je od najnežnejše mladosti pa do svoje prezgodnje smrti ljubil vse živo v naravi. In ljubezen je bila vzajemna. Rodil se je 9. septembra 1834 na Poljanah, predmestju Ljubljane, ki je bila tedaj še 'dolga vas'. Oče, po rodu iz Kriške vasi pri Višnji gori, je bil mestni uslužbenec in imel je hiško z vrtom. Na njem je mehki Dolenjec sadil rože, pa jih je 'praktična' žena zamenjala s krompirjem. Na koncu vrta je bila "velika mlaka, ki tudi v najhujši suši ni usehnila. To je bilo moje morje," se spominja Fran v svojem spisu Žaba (1855). "Po ves dan sem stal kraj svojega morja in premišljeval živali, ki so tu notri živele in trpele." Oče mu je umrl, ko še ni dopolnil pet let, mati se je znova poročila in Frana je vzgajala stara mati. Pomenljivo je, da Erjavec v svojih spisih nikoli ne opeva materinske ljubezni in skoraj vsi njegovi junaki so brez matere! Njegova ljubezen do narave se je poglobila, ko se je kot gimnazijec seznanil s prirodopiscem samoukom Ferdinandom Schmidtom. Z njim in z drugimi kranjskimi prirodopisci je v počitnicah "oblazil velik del kranjske dežele ter preteknil, iščoč redkih žuželk in polžev, marsikatero jamo in votlino".

V osmi šoli so Fran Erjavec, Vaclav Bril, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in Valentin Zarnik ustanovili literarni krožek ter izdali tri številke rokopisnega glasila Vaje, zato so znani kot 'vajevci'. Erjavec je objavil svoj spis Žaba ter nekaj drugih krajših del. Po maturi je na Dunaju študiral kemijo in prirodopisje za profesorja na realkah.

Profesor s popotno torbo

Po končanem študiju je bil eno leto profesor na Dunaju (Gumpendorf). Leta 1860 je postal profesor v Zagrebu, kjer je ostal enajst let. Na šoli je brž začel ustanavljati prirodopisni kabinet. V prirodoslovne in narodopisne namene je prepotoval vso Hrvaško in sosednje pokrajine.

Na podlagi teh izkušenj so nastale znanstvene prirodoslovne študije. Hrvati so ga cenili kot strokovnjaka, dijaki so ga ljubili kot odličnega profesorja, velikega učenjaka in srčno dobrega človeka. Zaradi njegovih strokovnih del ga je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti leta 1875 imenovala za svojega dopisnega člana. Tedaj je bil Fran Erjavec že štiri leta profesor na državni (nemški) realki v Gorici. Želel je priti v domovino, vleklo ga je v rodno Ljubljano, vendar je bil tudi v Gorici srečen, ker je bil lepo sprejet. Ko je imel prost dan, je čez rame obesil popotno torbo ter šel med ljudi na Kras, v Vipavsko dolino, Trnovski gozd, celo v Julijce.

Povsod je bil prijazno sprejet, dasi so ga imeli zdaj za trgovca, zdaj za davkarja, za doktorja vseh bolezni - pa tudi za ravbarja! Leta 1872 se je 38-letni profesor poročil z 18-letno Marijo Ferfilovo iz Senožeč, varovanko goriškega veletrgovca Trippa, in si ustvaril topel dom. Iz tega srečnega zakona so se rodili trije 'mili' otroci: Ljudmila, Miljutin in Milena. Strogo-dobri oče jih je vzgajal v narodnem in verskem duhu. V njegovi hiši so bili ljubi gostje številni prijatelji in prosvetni delavci. Med njimi se je tako dobro počutil, da je leta 1875 odklonil imenovanje za rednega profesorja zoologije na univerzi v Zagrebu.

Najplemenitejši mož našega slovstva

Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je ob odkritju Erjavčevega spomenika na Erjavčevi cesti v Novi Gorici (15. oktobra 1972) dejal: "Erjavec je eden najizobraženejših, najpridnejših in najplemenitejših mož našega slovstva v devetnajstem stoletju ... Bil je tak, kakršen je bil njegov slog: odkrit, domač, lep." Lahko rečemo, da je vse življenje ohranil otroško srce, ker se je znal čuditi ob vsem, kar je odkrivalo njegovo oko in je potem njegovo pero zapisalo.Kdor kaj bere, mora poznati Erjavčevo Žabo, Mravljo ter številna druga zanimiva bitja, opisana v mohorskih knjigah Domače in tuje živali v podobah ter Naše škodljive živali v podobi in besedi. Med pripovednimi besedili ima skoraj 'katekizemsko' veljavo njegova poučna povest Ni vse zlato, kar se sveti. Enkratni so njegovi potopisi, v katerih ga zanima ljudstvo s svojimi navadami in običaji (Ena noč na Kumu, Na kraški zemlji, Med Savo in Dravo). V svojih beležkah Iz popotne torbe je shranil obilo narodopisnega in slovarskega gradiva. Erjavčeva dela so pomemben vir za Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (1894-95). Vsi, ki so ga poznali, so Erjavca spoštovali in ljubili. Prizadela jih je njegova nenadna smrt 13. januarja 1887, ko še ni dopolnil triinpetdeset let življenja. Pokopali so ga ob sinu Miljutinu, ki je umrl tri leta poprej.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1994) 9, str. 20.

* 14. januar 1875, Kaysersberg, Zgornja Alzacija, Nemčija, † 4. september 1965, Lambaréné, Gabon

"Dejavna ljubezen nas združuje z Bogom"

Rojstni kraj Alberta Schweitzerja je bilo mestece Kayserberg v Alzaciji, pokrajini, ki je bila tedaj še nemška, zdaj pa je francoska. Rodil se je 14. januarja 1875. Oče Louis je bil protestantski pastor, ki mu je zelo zgodaj vlil v srce ljubezen do glasbe. V šolo je šel nerad, saj je bilo s tem konec njegove svobode, učil pa se je lahko. Bilo mu je nerodno, ker so bili njegovi sošolci oblečeni bolj revno kot on. Že od malih nog se je vedno postavil na stran tistih, s katerimi so grdo ravnali ali jim kaj hudega prizadejali. Sovražil je vsako nasilje. Ko mu je bilo dobrih šest mesecev, se je družina preselila v Gunsbach, kjer so se v cerkvi zbirali protestanti in katoličani, ki so složno živeli skupaj. Malega Alberta so pri nedeljskem bogoslužju očarale orgle, na katere je igral njegov oče. Sinka je vzel v šolo in v glasbenem znanju je napredoval tako naglo, da je pri desetih letih že igral pri bogoslužju namesto očeta. Že kot gimnazijec je zaslovel kot največji mojster za orgelske skladbe Johanna Sebastiana Bacha. Kasneje je napisal izčrpno študijo o tem velikem skladatelju - osem knjig Zbranih orgelskih del J. S. Bacha.Z orgelskimi koncerti Bachovih skladb je gostoval po Nemčiji, Franciji, Angliji, Španiji.

Ob veselju do glasbe je Albert čutil tudi poklicanost, da bi ljudi učil častiti Boga in živeti po Jezusovem nauku, zato se je odločil za študij filozofije in teologije. Oboje je končal z doktoratom. Postal je profesor teologije na univerzi v Strasburgu. Nekega dne je s pošto prejel knjižico protestantske družbe o misijonih v afriški državi Gabon. Tam je bilo ogromno bolnih ljudi, pa nobenega zdravnika. "Tja me kliče Bog," si je dejal in se odločil za študij medicine, da bi mogel ljudem tam doli pomagati. V tem času je spoznal Helene Breslau, hčerko profesorja zgodovine na univerzi v Strasbourgu. Odkrito ji je povedal, da namerava iti kot misijonski zdravnik v Afriko. Ona pa mu je odgovorila: "Kot bolničarka se bom specializirala za tropske bolezni in tako ti bom tam doli koristna." Poročila sta se in sredi marca 1913 sta se odpeljala v misijone - v Afriko. S sedemdesetimi zaboji medicinskega materiala sta aprila 1913 prispela v Lambarene, otok sredi ogromne reke Ogowe v afriški državi Gabon. Naslednji dan sta si ogledala stavbo, kjer naj bi začela svoje misijonsko poslanstvo: to je bil napol podrt kokošnjak!

Šele čez mesec dni je mogel postaviti barako, v kateri je bilo prostora za šestnajst bolnikov. Teh pa je bilo ogromno. V prvih devetih mesecih po prihodu v Lambarene, je doktor Albert Schweitzer pomagal skoraj sedem tisoč pacientom, proti koncu šestdesetih let pa je k njemu prihajalo na zdravljenje okrog pet tisoč ljudi na leto. S štiriletnim presledkom zaradi prve svetovne vojne, ko sta bila zakonca Schweitzer kot nemška državljana konfinirana, je Albert Schweitzer vodil svojo bolnišnico v džungli do konca svojega življenja, dolgih petdeset let. Čez dan je delal s svojimi temnopoltimi pacienti, ponoči pa je pisal svoje knjige, ki so jih brali ljudje po vsem svetu. Bolnišnica, ki jo je zgradil doktor Schweitzer, je bolj spominjala na afriško vas kot pa na moderno bolnišnico po zahodnem okusu. Sčasoma je zrasla na petinsedemdeset hišic in v njej so lahko dnevno oskrbeli tisoč pacientov. Od Schweitzerjevega prihoda v Afriko pa do njegove smrti leta 1965 so tam poskrbeli za več kot milijon in pol bolnikov in izvedli skoraj dvajset tisoč operacij. Ta afriški doktor, ki je postal slaven po vsem svetu, je bil mož nadvse smešnega videza.

Le redko si je počesal svoje goste lase, njegove kot zemlja stare hlače so bile stokrat pokrpane, žepe je imel natlačene s pismi. Večkrat je prihajal v Evropo, kjer je imel koncerte Bachove glasbe in srečanja, na katerih je zbiral pomoč za svojo misijonsko bolnišnico. Leta 1952 je prejel Nobelovo nagrado za mir. Denar, ki ga je s to nagrado prejel, je porabil za gradnjo posebne stavbe za gobavce v svoji bolnišnici v Lambareneju. Ob prejemu te nagrade je dejal, da naj se vsak človek potrudi biti preprostejši; pravičnejši, čistejši, miroljubnejši, prijaznejši, krotkejši, sočutnejši - do drugih ljudi in do vsega stvarstva. Večer svojega življenja je preživel v svoji bolnišnici v Lambareneju, kjer je 4. septembra 1965 tiho zaspal po devetdesetih letih svojega življenjskega popotovanja.

(pričevanje 01_2005)

* 4. september 1899, Podmelec, † 22. julij 1987, Šempeter pri Gorici

"Vse je bila ena sama velika milost božja."

Rodil se je 4. septembra 1899 v zaselku Podleskovca v Kneški grapi na Tolminskem, kjer je vse: njive, senožeti in pašniki v strmini, toda ljudje so skrbno obdelali vsako ped zemlje. Do župnijske cerkve v Podmelcu je od tam dve uri hoda po stezah, saj poti in cest tam ni. Viktorju je bila dana milost, da je po končani osnovni šoli v Podmelcu, odšel v šole v Gorico, kamor ga je spremljala tiha želja staršev, da bi postal "gospod". Gimnazijo v Gorici je končal šele po prvi svetovni vojni in takoj po maturi vstopil v goriško bogoslovje. Mašniško posvečenje je prejel 1. julija 1923 po rokah tedanjega goriškega nadškofa Frančiška Sedeja. Med gorami rojeni novomašnik je bil vesel, ko je bil poslan za kaplana v Bovec; dve leti zatem je šel za župnika v Log pod Mangartom. V duhu sv. Frančiška Asiškega se je veselil: "Slišal sem kose, videl zvončke in hijacinte na gmajni... Kako lep je ta božji svet!" Leta 1927 ga je nadškof Sedej poslal za župnika v Žabnice in oskrbnika božjepotne cerkve na Svetih Višarjah, ki so prav tedaj po vojnem opustošenju obnavljali. V Žabnicah je ostal pet let. Znal je vse tri jezike romarjev - slovenskega, italijanskega in nemškega, zato je lahko vsem ustregel. Leta 1932 je kot žrtev fašističnih preganjanj umrl Bogomil Nemec, dekan v Komnu. Nadškof Sedej ga je imenoval za njegovega naslednika. Pri svojih 33 letih je bil najmlajši dekan v škofiji; duhovniki so ga lepo sprejeli in živeli z njim v najlepši slogi vsa leta njegove dekanske službe, ki je trajala petintrideset let.

Plemenitost svojega duhovniškega srca je pokazal ob tragediji Komna in okoliških vasi februarja 1944, ko se je nanje zgrnilo nemško maščevanje za partizanski napad dva tedna poprej. Sporočili so mu, da mora v pol ure priti v zbirališče, kamor so Nemci segnali ljudi, določene za izgnanstvo. "Kaj sem hotel, zahvalil sem se Bogu, kakor je prav v vseh velikih trenutkih življenja," je zapisal v svoji Kroniki. Ko je prišel v dvorano, kjer so bili zbrani do dna srca prestrašeni ljudje, jim je dejal: "Čutili smo in se bali, da ima priti kaj hudega na nas. Zdaj je prišlo... Naše edino upanje v tem položaju je le ljubi Bog in Marija, Božja Mati za pomoč. On naj nam pomaga, da bi spoznali in delali, kar je prav." Dalje piše: "Z gospodom kaplanom Mirkom Renerjem sva ponižno sprejela enako usodo z ljudstvom, naj ga že odženejo kamor koli."

Uboge ljudi so s kamioni prepeljali v Neumarkt na Bavarskem, v delovno taborišče. Dekan Kos in kaplan Rener sta med njimi opravljala duhovna in telesna dela usmiljenja: tolažila sta jih, spovedovala, jim skrivaj nosila sveto obhajilo; dekan Kos je krstil 65 otrok raznih narodnosti, pokopal je okoli 50 svojih vernikov. Ohranjal je pisne stike s svojimi ljudmi, ki so delali po raznih kmetijah na Bavarskem. Našel je stik z nekaterimi dobrimi ljudmi in domačimi duhovniki ter organiziral zbiranje živeža in obleke za internirance. 25. marca 1945 so naše uboge ljudi osvobodili Američani, vendar se je odhod proti domu začel šele 11. julija, ko so bile za silo popravljene železniške proge. "10. julija 1945 sem tako še zadnjikrat maševal v Nemčiji," je zabeležil Kos v svoji Kroniki in dodaja: "20. julija, prvič po 17 mesecih, mašujem spet v komenski cerkvi. Komenska cerkev, hvala Bogu, med vojno ni bila poškodovana ...

Krog in krog cerkve pa same razvaline in pogorišča." Požgano je bilo tudi župnišče, vendar ni zahteval, da ga obnovijo, temveč je bival v skromni hiši. Ostal je vedno vedrega duha in "Bogu hvaležen za prestano trpljenje, za skrb in ljubezen dobrih ljudi, za vero in upanje trpečih". Dobrega pastirja, ki v najtežjih urah ni zapustil svoje "črede", je nova oblast "nagradila" z dvema mesecema zapora, ker je javno pokrižal otroka! Leta 1971 je bil dekan Viktor Kos imenovan za bolniškega duhovnika v bolnišnici v Šempetru pri Gorici. Trikrat na teden je obiskoval bolnike in jim s svojo človeško toplino prinašal božjo tolažbo. Svojega zvestega služabnika je Gospod poklical k sebi 22. julija 1987. Vstajenja čaka med svojimi verniki na pokopališču v Komnu.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2009) 08, str. 18.

* 14. julij 1912, Split, † 4. september 1985, Ljubljana

»Ne, nisem bila nesrečen otrok ...«

»Ne, nisem bila nesrečen otrok, čeprav sem bila tako rekoč brez staršev, in če sem pogrešala materino ljubezen, se tega nisem več zavedala,« je dejala v enem od številnih intervjujev ob svoji sedemdesetletnici. Rodila se je 14. julija 1912 v Splitu "v vili z belimi stenami in s palmo na vrtu" v premožni meščanski družini Kramer očetu Slovencu in mami Hrvatici. Oče je bil podjetnik, mama pa operna pevka, ki se je na moževo željo (začasno) odpovedala karieri. Ko ji je bilo dve leti, se je družina preselila v Zagreb, kjer je oče nenadoma obogatel. Po smrti mlajše sestre Ivice sta se starša ločila. Mirica je bila dodeljena očetu, ki jo je poslal k svojim sorodnikom v Ljubljano. Od tam je odšla v Trbovlje k očetovim staršem, kjer je hodila v osnovno šol, nižjo gimnazijo je končala v Ljubljani. Po mali maturi jo je oče poslal v internat za dekleta 'boljših' družin v Švico, kjer se je naučila govoriti in pisati v treh evropskih jezikih: francoščini, nemščini in angleščini.

S tem znanjem je pozneje kot prevajalka služila kruh zase in za svoje otroke. Petnajstletna se je vrnila Ljubljano in z močjo lastne volje ob podpori strica Alberta Kramerja, ministra in senatorja, končala gimnazijo in se po maturi vpisala na pravno fakulteto. Študij pa je kmalu opustila, kajti poročila se z Borisom Pucem, sinom tedanjega ljubljanskega župana, in pri devetnajstih letih je rodila hčerko Nevo, kmalu za njo še drugo hčerko Katarino. Ko je bila v šestem mesecu nosečnosti za sina Andreja, je zaradi sodelovanja v odporniškem gibanju končala v nemških zaporih (to ji je dalo snov za dramo Svet brez sovraštva, 1945). Po vojni je rodila še sina Matjaža, vendar je bil zakon že v krizi. Po ločitvi se je poročila s slikarjem in grafikom Francetom Miheličem.

Ko je izšla njena prva knjiga, je 'plavala' po Ljubljani

»Kot otrok sem napisala igrico, ki smo jo igrali v Trbovljah,« je povedala Mira. Temu mladostnemu poskusu so sledila leta brez literarnih ambicij, potem pa se ji je nenadoma odprlo in napisala je svoj prvi roman Obraz v zrcalu. »Roman je izšel v začetku marca 1941, torej tik pred vojno. Ko sem zagledala svoje ime 'Mira Pucova' na platnicah knjige v izložbi ljubljanskih knjigarn, mi je bilo, kakor da sem dobila krila. Plavala sem po ljubljanskih ulicah in si govorila: Mira Pucova, Mira Pucova ... Napisala sem roman, ki je izšel, kakšen čudež, pisala bom še, pisati moram, to je slednjič moj pravi poklic, edino, za kar je vredno živeti.« Že naslednje leto je izšel njen drugi roman Tiha voda. Med vojno zaradi težkih razmer ni mogla pisati. Po vojni, med razcvetom socialističnega realizma, ki ji je bil tuj, se je nekaj let posvečala dramatiki: v tem času so nastale tridejanske drame Svet brez sovraštva (1945), Ogenj in pepel (1949) in Operacija (1950) ter komedija Zlati oktober (1954). »Preživljala sem se s prevajanjem, to je bil moj vsakdanji kruh, pisanje daljših tekstov sem si morala šele zaslužiti ... Kakih osem mesecev na leto sem opravljala to tlako ..., da sem si zaslužila nagrado – štiri mesece časa za lastno delo.« Prevedla je nad 80 proznih in dramskih del, predvsem iz angleščine, francoščine in nemščine.

V njenih romanih (vseh je sedemnajst) je prisotna avtoričina življenjska zgodba. Njeno temeljno delo je roman Plamen ali dim (1973), ki ga je s presledki ustvarjala deset let in je v bistvu šest romanov, kronika meščanske družine, ki jih je združila v sago po vzoru evropskih družinskih sag (John Galsworthy, Thomas Mann). Od vseh njenih knjig ji je bila najljubša mladinska povest Pridi, moj mili Ariel (1965).

Ni ženske ali moške literature

Pisateljski vrh je Mira Mihelič doživljala v desetletjih od 1950 do 1970. V svojih romanih je dajala prednost ženskim likom: njene ženske so dinamične, v spopadu s seboj in zase, za svoje može, ljubimce in sinove, predvsem pa za življenjski smisel. Moški so v bistvu le spremljevalci ženskih usod, bolj ali manj negativni liki, slabiči ali brezčutna, preračunljiva bitja. Takšne je pač srečevala v svojem življenju! Zelo so jo bolele krivične sodbe. »Sem hči meščanske družine in v tistih prvih povojnih letih sem to občutila, saj sem morala večkrat slišati, da sem 'buržujka'. To je bilo zame tem bolj boleče, ker sem, kakor mislim, vsaj toliko delala kot povprečna delavska žena.« Kot pisateljica ni imela 'manjvrednostnih kompleksov' v odnosu z moškimi kolegi. »Zmerom sem se počutila enakopravno. Moram pa priznati, da sem včasih naletela na podcenjevanje svojega dela, ker sem ženska. Toda rekla sem si: Ni ženske ali moške literature, je samo dobra ali slaba literatura.« V pisateljskih krogih je bila tudi družbeno dejavna. Leta 1962 je bila soustanoviteljica obnovljenega slovenskega centra PEN in v njem je delala skoraj vse do svoje smrti. Njen poseben prispevek v okviru PEN je bila pomoč pisateljem v zaporu. Njeni spomini se končujejo z odstavkom: »V hiši živita tudi moja dva mala vnuka in kadar prideta domov iz vrtca in šole, ni več tako tiho. Martin, starejši, pride k meni, me objame in mi reče: "Moja stara princesa!" In potem: "Dobra si. Ko boš umrla, bom zelo jokal za teboj!" Hm, ampak meni se še nikamor ne mudi.« Sestra Smrt pa je potrkala na njena vrata prav kmalu: 4. septembra 1985.

(obletnica meseca 07_2012)

LETA 1834 ROJEN FRAN ERJAVEC

NARAVOSLOVEC IN PISATELJ († 1887)

Ob smrti Frana Erjavca, prirodoslovca, potopisca in pripovednika, je njegov pobratim Simon Gregorčič napisal pesem Lovorika na grob možu, ki se končuje z verzi: "Njega, slavitelja prirode, / opeva roj krilatih ptic, / slave ga prebivalci vode, / kar zemlja hrani jih in zrak, / njegov spomin obuja vsak - / da, kamen slednji, slednja travca / proslavlja naj ime Erjavca." Gregorčič ni pretiraval: Erjavec je bil že kot otrok (rodil se je v Ljubljani) zaverovan v čudesa narave. Odločil se je za študij prirodopisja in kemije. Kot profesor je dolgo časa deloval v Gorici, ves čas pa je s popotno torbo hodil okoli in z otroškim srcem naravo opazoval in jo znal čudovito opisovati v svojih zgodbah. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je ob odkritju Erjavčevega spomenika na Erjavčevi cesti v Novi Gorici (15. oktobra 1972) dejal: "Erjavec je eden najizobraženejših, najpridnejših in najplemenitejših mož našega slovstva v devetnajstem stoletju ... Bil je tak, kakršen je bil njegov slog: odkrit, domač, lep." Lahko rečemo, da je vse življenje ohranil otroško srce, ker se je znal čuditi ob vsem, kar je odkrivalo njegovo oko in je potem njegovo pero zapisalo. Kdor kaj bere, mora poznati Erjavčevo Žabo, Mravljo ter številna druga zanimiva bitja, opisana v mohorskih knjigah Domače in tuje živali v podobah ter Naše škodljive živali v podobi in besedi. Med pripovednimi besedili ima skoraj 'katekizemsko' veljavo njegova poučna povest Ni vse zlato, kar se sveti.

več: Silvester Čuk, Fran Erjavec. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1994, leto 30, št. 9, str. 20-21.

LETA 1852 ROJEN JANKO KERSNIK

PISATELJ, POLITIK IN NOTAR († 1897)

"Skoraj vselej, kadar sem napisal skromno povest, se mi je pripetilo, da je bil po njej razžaljen ta ali oni... In vendar sem imel vselej pošteno voljo govoriti in slikati le resnico, risati človeka v njegovem dejanju in življenju, bodisi grof ali prosjak, svečenik ali potepin." Tako je v črtici Mamon o svojem pisateljskem delu potožil Janko Kersnik, najvidnejši predstavnik realizma v slovenski književnosti. Zagovarjal je načelo, da mora pisatelj prikazovati "ne golo resnico sámo, ampak golo resnico pod zlato prozorno tenčico idealizma". Spominjamo se pisatelja, ki je v svojih delih znal prikazovati nastajajoče slovensko malomeščanstvo pa tudi vrline in napake našega kmečkega človeka.

več: Silvester Čuk, Janko Kersnik. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1997, leto 33, št. 7, str. 28-29.

LETA 1859 ANTON MARTIN SLOMŠEK

PRENESE SEDEŽ LAVANTINSKE ŠKOFIJE IZ ŠENTANDRAŽA V MARIBOR

Največje in najpomembnejše delo svetniškega škofa Antona Martina Slomška je bila prestavitev škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labotski dolini v Maribor. Kako je ta potekala, povzemam po zapisu dr. Franca Kovačiča v njegovi Zgodovini Lavantinske škofije (Maribor 1928). Državna oblast je na prestavitev škofijskega sedeža pristala 26. oktobra 1856. Odobreni predlog so poslali v Rim, ki ga je Slomšek pospremil z dopisom, kakšne načrte ima predvsem glede vzgoje in izobraževanja novih duhovnikov. Papež Pij IX, je podpisal svoj pristanek 20. maja 1857. Papeški odlok je določal, naj škofija ohrani staro ime in svojega dosedanjega patrona, apostola Andreja. Slomšek se je s posebnim pastirskim pismom poslovil od Št. Andraža oziroma tamkajšnjih vernikov, ki so se poslej priključili krški (celovški) škofiji. Selitev iz Št. Andraža v Maribor se je pričela spomladi 1859. Vse selitvene stroške je prevzel Slomšek sam. Večino premičnin so naložili na splave in jih po Dravi pripeljali v Maribor. Žito so spravili v sode, da bi se ne zmočilo, če bi se zgodila kaka nesreča. Spise, knjige in druge dragocenosti pa so prepeljali na vozovih. Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1859, se je Slomšek poslovil od šentandraške stolnice, kjer so nad 600 let vladali lavantinski škofje. Naslednji dan se je Slomšek odpravil proti Mariboru, kamor je prišel na tiho 19. avgusta. Veselejši kot slovo s Koroške je bil sprejem v Mariboru. Na predvečer angelske nedelje, 3. septembra, je "novo dobo lavantinske škofije" oznanjalo slovesno zvonjenje po vsej škofiji. Stolni kapitelj je s škofom opravil slovesne večernice v prenovljeni cerkvi sv. Janeza Krstnika, ki je bila dotlej župnijska cerkev, zdaj pa je postala stolnica.

Drugo jutro je škof prisostvoval tihi maši v cerkvi sv. Alojzija in blagoslovil oltarno sliko. Potem se je pomikala dolga procesija po Glavnem trgu proti stolnici. Ko je v stolnici škof zavzel svoj prestol - napravili so mu nov prestol v gotskem slogu, levo in desno sta bila kipa sv. Maksimilijana in sv. Viktorina, škofa antičnih škofij v Celju in na Ptuju - mu je zastopnik duhovnikov izrekel vdanost in pokorščino. Nato je Anton Martin Slomšek, prvi "mariborski" škof, stopil na prižnico in nagovoril zbrano množico. "Prišel sem k vam, da oznanjam čast Bogu in mir ljudem. Da se tako veliko delo posreči, je potrebno odgovoriti na tri vprašanja: Kaj pričakujete od mene, novega škofa, kaj pričakujem jaz od vas in kaj pričakuje Bog od nas! (...) Na večer svojega življenja sem s kapitljem zapustil lepo deželo in iz ljubezni do vas prišel med vas. Kaj bomo našli pri vas? Vašo ljubezen! In če bomo našli ljubezen, potem smo našli vse, kar lahko pričakuje oče od svojih ljubljenih otrok. Kot vaš nadpastir pričakujem od vas, da boste radi poslušali moj glas, ki vas bo klical pred prižnico, v spovednico, vas vabil pred oltar k obhajilni mizi... Vem, da svojega škofa ne boste zapustili. Saj ne iščem vašega, ampak vas. (...) V slovesnem sprevodu ste me spremili v novo stolnico. Še malo, pa me boste nesli h grobu. Toda ob koncu sedanjih dni bo napočilo veliko jutro, ko nas bo trobenta vsemogočnega Boga zbudila k novemu življenju, pa tudi klicala k sodbi. Oskrbite, da vas bom mogel tisti dan vse privesti pred vsevednega Sodnika in reči: Vsi so tukaj! Takrat bo res čast Bogu na višavah in mir ljudem!" Naslednjo nedeljo so po vseh župnijah s prižnic brali Slomškovo pozdravno pismo, v katerem primerja škofijo "prelepi vinski gorici". Slovesnost ustoličenja škofa Slomška v Mariboru se je končala s pontifikalno mašo in zahvalno pesmijo." To poglavje zgodovine lavantinske škofije Kovačič končuje z mislijo: "Ako so tedaj štajerski Slovenci dobili 1859 svojo škofijo, je bil to le čin krščanske pravičnosti, saj se vsem narodom dajejo lastne škofije, v prosvetnem oziru pa je bil to mejnik nove dobe."

LETA 1882 ROJEN BOGUMIL VOŠNJAK

POLITIK, PRAVNIK, GLASNIK SLOVENCEV IN SLOVANOV († 1959)

Rojen v Celju, iz bogate industrijske družine Vošnjak iz Šoštanja, že v zgodnji mladosti se je začel zanimati za politiko. Po diplomi iz prava je v Parizu študiral politične vede, kar je nato predaval na zagrebški univerzi. Njegova politična in diplomatska pot se je začela med prvo svetovno vojno v Švici. Pomembna je bila njegova vloga v Jugoslovanskem odboru, kjer je svet opozarjal na Slovence in južne Slovane. Na mirovni konferenci v Parizu (1919) je kot generalni sekretar zastopal delegacijo Kraljevine SHS.

LETA 1899 ROJEN VIKTOR KOS

DUHOVNIK, PRIČEVALEC († 1978)

"Nikoli se ne morem dovolj zahvaliti Bogu za milost, da je tudi naju duhovnika pripeljal v lager. Prej tam ni bilo duhovnikov. Domači, nemški, niso smeli stopiti v lager. Midva pa sva bila v lagerju kakor domačina, ki imata neke pravice. Kako ničevo je bilo v primerjavi s to milostjo vse, kar sem doma zgubil in bi za nič na svetu ne hotel imeti tega nazaj, če bi mi bila za to vzeta možnost bivati v lagerju s temi 'najmanjšimi' prijatelji božjimi." To zahvalo Bogu je Viktor Kos, dekan v Komnu na Krasu, zapisal v svoji Kroniki, v kateri opisuje trpljenje svojih vernikov med internacijo v Nemčiji od februarja 1944 do julija 1945. Partizani so 2. februarja 1944 napadli nemško kolono v Dovčah med Komnom in Rihemberkom (Branikom) ter ubili 82 Nemcev in fašistov. Nemci so se maščevali: 15. februarja so obkolili ta dva kraja in okoliške vasi ter jih požgali, prebivalce (1100 oseb, največ žensk in otrok) pa odpeljali v internacijo v Nemčijo. Tem nesrečnim izgnancem se je prostovoljno pridružil komenski dekan Viktor Kos s kaplanom Mirkom Renerjem. Z njimi sta delila njihovo bridko usodo do konca. "Vse to je bila ena velika milost božja," je zapisal.

več: Silvester Čuk, Viktor Kos. (Pričevanje). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 8, str. 18-19.

LETA 1907 UMRL Edvard Grieg

norveški skladatelj, "Chopin severa"

Edvard Grieg si je zaradi svoje glasbe, ki je po sodbi poznavalcev iskrena, prepričljiva, nedojemljiva, zaslužil vzdevek "Chopin severa". Svoje številne skladbe je izoblikoval v slogu norveške ljudske glasbe. Znana je njegova scenska glasba za dramo Peer Gynt norveškega dramatika Henrika Ibsena, njegovega sonarodnjaka.

LETA 1951 UMRL LOUIS ADAMIČ

PISATELJ DVEH DOMOVIN (* 1898)

Pisatelj, publicist in prevajalec Louis Adamič se je rodil leta 1898 v Prapročah pri Grosupljem, leta 1913 je odšel v ZDA, kjer si je služil kruh najprej kot fizični delavec, pozneje kot novinar, nato pa kot poklicni pisatelj. Njegova dela (najbolj znana je knjiga o novi Jugoslaviji Orel in korenine) kažejo zanimanje za obe domovini, staro in novo, in njuna socialna in politična vprašanja.

LETA 1961 UMRL STANKO TOMINŠEK

PRAVNIK IN ALPINIST (* 1895)

Odvetnik in povojni odbornik Slovenskega planinskega društva je bil tudi odličen alpinist. V »zlati navezi« z Jožo Čopom in Miho Potočnikom je preplezal številne prvenstvene smeri, vzpon čez tisoč metrov visoko severno steno Špika (1926) pa je bil eden najpomembnejših slovenskih plezalskih uspehov med vojnama. Ukvarjal se je tudi s planinsko fotografijo, za prvi slovenski igrani film »Triglavske strmine« (1932) je posnel plezalske prizore.

LETA 1963 UMRL ROBERT SCHUMAN

FRANCOSKI PRAVNIK IN POLITIK, OČE ZDRUŽENE EVROPE (* 1886)

"Svoje politično poslanstvo je opravljal tako, kot da je duhovniška služba," je dejal o francoskem politiku Robertu Schumanu, pobudniku evropskega združevanja, Pierre Werner, predsednik vlade Luksemburga, Schumanove rojstne deželice. Njegov zgled dokazuje, da je tudi v politiki mogoče živeti dosledno po krščanskih načelih. Zgodovinskega 9. maja 1950, točno pet let po porazu nacizma, je v palači francoskega zunanjega ministrstva prebral znamenito Deklaracijo o ustanovitvi (francosko-nemške) Skupnosti za proizvodnjo premoga in jekla, s katero je sprožil proces evropskega združevanja. "Ponujamo roko našim včerajšnjim sovražnikom," je dejal, "ne samo zato, da se z njimi spravimo, temveč zato, da skupaj gradimo Evropo prihodnosti... Verjamem v krščanske temelje Evrope... Nočemo pohabljene Evrope, ustvariti moramo tako Evropo, da bodo vanjo sprejeti tudi narodi Vzhoda. "Te njegove daljne sanje se uresničujejo prav te dni, ko družina dosedanjih petnajstih članic Evropske unije sprejema v svoj krog deset novih držav, med katerimi je tudi Slovenija.

Schuman je bil praktičen vernik. Vsak dan je bil pri maši, živel je neporočen (celibat) in je svoje politično delovanje, kakor so napisali njegovi sodobniki, pojmoval kot svoj duhovni poklic laika. Pri svojem političnem delovanju se je navdihoval v spisih sv. Tomaža Akvinskega, francoskega katoliškega filozofa Jacquesa Maritaina in v družbenem nauku papeža Pija XII. Postopek za beatifikacijo je leta 1985 začel škof iz Metza Pierre Raffin, 22 let po Schumanovi smrti. Slabih dvajset let kasneje so končali z zbiranjem potrebnih dokumentov za škofijski postopek in proces nadaljevali v Vatikanu na Kongregaciji za zadeve svetnikov, kakor določajo pravila.

več: Silvester Čuk, Robert Schuman, oče združene Evrope. (Pričevanje). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 5, str. 38-39.

nekaj njegovih misli:

+ Vse nas mora prežeti prepričanje, da potrebujemo drug drugega, ne glede na položaj ali moč, ki nam je na voljo.

+ Ljubosumno varovati lastno neodvisnost je naravno in upravičeno. Toda zares neodvisni smo le toliko, kolikor ne potrebujemo drugega. Vendar tako razumljena neodvisnost postane za nas šibkost, zato se moramo v lastno korist sprijazniti s tem, da se ji odrečemo.

+ Vojni je treba odvzeti bistvo njenega obstoja, odstraniti celo skušnjavo, da bi jo sploh začeli. Treba je doseči, da vojna nikomur, niti najbolj brezvestni vladi, ne bo v korist.

+ Demokracija dolguje svoj obstoj krščanstvu. Rodila se je tistega dne, ko je bil človek poklican, da v svojem pozemskem življenju uresniči dostojanstvo človeške osebe, v individualni svobodi, v spoštovanju pravic vsakogar in prek uresničenja bratske ljubezni v razmerju do vseh. Nikoli pred Kristusom niso bile izražene podobne ideje.

+ Krščanstvo je učilo enakost vseh ljudi, otrok istega Boga, ki jih je Kristus odkupil, ne glede na raso, barvo, razred ali poklic. Pripeljalo je do priznanja dostojanstva dela in do dolžnosti, da se temu dostojanstvu vsi podvržejo.

+ Krščanstvo je priznalo prednost notranjih vrednot, ki edine plemenitijo človeka. Vesoljni zakon ljubezni in usmiljenja je iz človeka naredil našega bližnjega; odtlej na njem temeljijo družbena razmerja v krščanskem svetu.

+ Kristus je vse od začetka nasprotoval fanatizmu s tem, da je postal njegova najbolj vzvišena žrtev. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta.

+ Krščanska civilizacija ni mogla biti rezultat nasilne in neposredne revolucije, ampak postopnega preoblikovanja, potrpežljive vzgoje, pod vplivom velikih načel usmiljenja, žrtvovanja in ponižnosti, ki so temelji nove družbe.

+ Čudno se zdi, ko kdo ne pozna krščanstva in omejuje njegovo poslanstvo izključno na bogočastje in dobrodelost. Nasprotno: krščanstvo je nauk, ki hoče določiti moralno dolžnost za vsa področja, vsaj kolikor zadeva temeljna načela.

+ Služiti človeštvu je dolžnost, enaka tisti, ki nam nalaga zvestobo lastnemu narodu.

LETA 1965 UMRL ALBERT SCHWEITZER

NEMŠKI EVANGELIČANSKI TEOLOG, GLASBENIK, POPOTNIK, ZDRAVNIK, PISATELJ IN NOBELOVEC (* 1875)

Nobelovo nagrado za mir leta 1952 je prejel doktor Albert Schweitzer, mož, ki se je odpovedal uspešni karieri glasbenika in bogoslovnega pisatelja ter je skoraj dve tretjini svojega devetdeset let dolgega življenja daroval zapuščenim in bolnim ljudem v afriški državi Gabon. Tam je na robu pragozda zgradil bolnišnico, kjer je bil vsak dan na razpolago množici bolnikov. Iz lastne izkušnje je zapisal: "Edino resnično srečni med nami so tisti, ki so iskali in našli pot, da bi služili drugim." Po dveh doktoratih (iz filozofije in teologije) se je odločil za študij medicine, ker je hotel postati zdravnik-misijonar v Afriki. Pri Ognjišču smo leta 1966 kot prvo v zbirki Mala knjižnica Ognjišča izdali zgodbo njegovega življenja (Teresio Bosco, Albert Schweitzer)

več: Silvester Čuk, Albert Schweitzer. (Pričevanje). Ognjišče, 2005, leto 41, št. 1, str. 22-23.

nekaj njegovih misli:

+ Vedno se moramo zavedati te neizprosne zakonitosti: na svet lahko prinesemo le toliko božjega kraljestva, kolikor ga nosimo v sebi.

+ Ni si mogoče zamišljati nobenega drugega načina prenovitve tega našega sveta, kakor je ta, da v starih razmerah najprej mi sami postanemo novi ljudje.

+ Znanost, pravilno razumljena, ozdravi človeka njegove oholosti: pokaže mu namreč njegove meje.

+ Svoboda obstaja predvsem v tem, da delamo to, kar smo po vesti dolžni storiti.

+ Optimist je človek, ki vidi povsod zeleno luč, medtem ko pesimist vidi samo rdečo luč, ki ustavlja. Zares moder človek je barvno slep.

+ Ko pridobivamo več znanja, nam stvari ne postajajo bolj razumljive, temveč bolj skrivnostne.

+ Če imamo spoštovanje do življenja, vzpostavimo duhovni odnos do sveta. Če spoštujemo življenje, postajamo dobri, poglobljeni in zares živi.

 ... več misli Alberta Schweitzerja:

LETA 1985 UMRLA MIRA MIHELIČ

PISATELJICA IN PREVAJALKA (* 1912)

»Ali si sploh upam pogledati sebi v obraz, ne takšni, kakršna sem danes, temveč tisti davno izgubljeni majhni deklici, potem dekletu, pa mladi ženi, nato pisateljici, ki je po kdo ve kakšnem čudežu odkrila svoj pravi poklic? Ali si upam povedati vse o sebi, torej tudi o svojih najbližjih, ali sem si to kdaj resnično upala?« je zapisala Mira Mihelič na prvi strani svoje avtobiografije Ure mojih dni (Pomurska založba, 1985), ki je izšla malo pred iztekom njenega rodovitnega življenja. »V svojih knjigah sem povedala veliko o sebi, toda vsakdo ne more povedati vsega, kakor sem ugotovila, ko sem brala spomine raznih pisateljev in pisateljic ... Nikoli ne bom povedala laži, včasih pa bom – usmiljeno – kaj zamolčala.« Povedala je veliko o svojem otroštvu in mladosti, o svojem zgodnjem zakonu in materinstvu, o trpljenju, ki ga je prestala med drugo svetovno vojno, pa o pisateljskem delu in delovanju v pisateljskih združenjih. Ob njeni smrti je pesnik Ciril Zlobec zapisal, da "smo izgubili več, kot smo bili za njenega življenja pripravljeni priznati, da je njena resnična vrednost".

več: Silvester Čuk, Mira Mihelič. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 7, str. 50-51.

njena misel:

Tako ali drugače: otroci so žrtve svojih staršev in tragično je, da postanejo potem naše žrtve. Sicer ne zmerom, res pa je, da nosimo v sebi dediščino in zmote prejšnjih rodov.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1852 ROJEN FRAN CIMPERMAN

PESNIK CVETOČE POMLADI († 1873)

Rodil se je v revni ljubljanski družin, po končani osnovni šoli se je šel najprej učit za stavca, nato za knjigoveza, zaradi slabega zdravja je stopil v gimnazijo, a je kmalu po maturi umrl. Prve pesmi nabožne in domoljubne vsebine je objavljal že kot četrtošolec, za njegove kasnejše pesmi je značilna ljubezen do narave: v njih prevladujejo vesela čustva, pomladna razpoloženja, ljubezen do svojcev, zlasti do matere, zbrane pesmi, brez nabožnih, je po pesnikovi smrti izdal njegov brat Josip.

LETA 1854 UMRL CHRISTOPH SCHMID

NEMŠKI DUHOVNIK, MLADINSKI PISATELJ (* 1768)

Nemški pisatelj Christoph Schmid, katoliški duhovnik, šolski inšpektor in ravnatelj, je bil v prvi polovici 19. stoletja zelo priljubljen mladinski pisatelj. Snov za svoje poučne zgodbe, pisane v čustveno poudarjenem tonu, je zajemal iz viteških zgodb, legend in Svetega pisma. Doživele so veliko prevodov in priredb v slovenščino. Matevž Ravnikar je prevedel njegove Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi (1817). Janezu Ciglerju so Schmidove povesti dale pobudo za prvo slovensko izvirno povest Sreča v nesreči (1836).

LETA 1869 ROJEN FRIDERIK PREGL

SLOVENSKO-AVSTRIJSKI ZDRAVNIK IN KEMIK, EDINI SLOVENSKI NOBELOVEC († 1930)

Rodil se je v Ljubljani, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo. Kasneje se je z mamo preselil na Dunaj in tam študiral medicino. Najprej je opravljal poklic rednega profesorja na univerzi v Innsbrucku ter bil tudi rektor graške univerze. S svojim znanstvenim delom in dosežki je postal član dunajske akademije znanosti in leta 1923 prejel Nobelovo nagrado za kemijo (odkritje originalne metode mikroanalize organskih snovi). Kljub temu, da so ga vabili v Ljubljano pa je ostal v Gradcu in deloval v glavnem na področju Avstrije. Do leta 2016 je bil Friderik Pregl edini slovenski znanstvenik, ki je samostojno prejel to najvišjo nagrado. Leta 2016 je Nobelovo nagrado za fiziko prejel F. Duncan Haldane (skupaj z Davidom J. Thoulessem in Johnom M. Kosterlitzem), ki je tudi naše gore list -  po očetu škotskega, po materi (Ljudmila Renko) pa slovenskega rodu.

LETA 1883 UMRL IVAN SERGEJEVIČ TURGENJEV

RUSKI PISATELJ IN DRAMATIK (*1818)

Iz plemiške družine, zelo dobro je poznal socialne razmere v Rusiji in o tem tudi pisal. Mnogokrat je bil tarča napadov, ker je pisal objektivno in tudi kritično in ni bil všeč oblasti, ki ga je preganjala. V drugi polovici 19. stol. je živel v Nemčiji in v Parizu in je bil eden prvih ruskih piscev, ki je s svojimi deli prodrl izven meja Rusije. V času ustvarjanja je dosegel večji ugled v francoskih kot pa v ruskih literarnih krogih. Zaslovel je z zbirko Lovčevi zapiski o socialnih težavah ruskega kmeta. Znani pa so tudi njegovi romani Plemiško gnezdo, Očetje in sinovi in V pričakovanju ... Je eden najpomembnejših zastopnikov ruskega realizma, ustvaril je objektivni realizem, s socialno in moralno kritiko. Njegov slog je preprost in skop, značilna je liričnost in globok pogled v človeško duševnost.

njegove misli:

• Življenje ni šala in zabava ne užitek ne izpolnitev najdražjih misli in sanj. Življenje je izpolnitev dolžnosti.
  
• Ni pravega veselja, če ne prihaja iz nepokvarjenega srca, iz iskrenega razmerja do bližnjega, iz volje, da predvsem druge razveselimo… Kdor v veselju išče samo sebe, si sam pokvari veselje. Kdor pa teži za tem, da bi druge razveselil, doživi pravo veselje.
• Edina vredna stvar v življenju je: sebe postaviti na drugo mesto.

LETA 1891 ROJEN LUDVIK PERNÍŠEK

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, MISIJONAR († 1953)

Doma iz Jagnjenice (blizu Svibna, danes občina Radeče) je leta 1909 vstopil k salezijancem. Že med študijem je odšel v Argentino, kjer je najprej končal šolanje (v redovni ustanovi v Fortín Mercedes). Leta 1933 je odšel v misijone v župnijo Junín de los Andes (Kordiljere). Deloval je med Indijanci Mapuči in redkimi belimi prebivalci, tudi med Slovenci v zgornjem delu doline reke Negro. S svojim dušnopastirskim delom si je med Indijanci pridobil velik ugled.

LETA 1912 ROJEN VLADIMIR TRUHLAR

JEZUIT, TEOLOG IN PEDAGOG († 1977)

»Bistvene poteze krščanske duhovnosti so poteze Kristusovega življenja, ki so ga kristjani deležni, je Njegova ljubeča predanost Očetovi volji,« je povedal v pogovoru za Družino ob izidu svoje knjige Leksikon duhovnosti (Mohorjeva družba, Celje 1974) p. dr. Vladimir Truhlar, ki ga lahko štejemo za začetnika duhovne teologije kot samostojne teološke stroke. V uvodu v to svojo knjigo, v kateri so strnjena spoznanja, ki so dozorela v njem v petindvajsetih letih, ko je bil profesor duhovne teologije na papeški univerzi Gregorijani v Rimu, je zapisal: »V tem obdobju sem mogel biti priča hitrega in globokega razvoja te mlade teološke stroke. Najprej je v njej postajala vse vidnejša eksistencialnost tematike. Sam sem na Gregorijani – brez kakšnega vzorca, ki ga ni bilo – uvedel teološko analizo antinomij-polarnosti človekovega življenja.« Truhlar je bil ne le ugleden in svetovno znan teolog, temveč tudi priznan pesnik. »Teologija in poezija mi izvirata iz iste osebne srede, iz njenega zrenja, njene kontemplacije. Obe vrsti predmetov, teološke in pesniške, izražam, kakor se mi kažejo v zavesti bitnega dna, seveda prve s sredstvi bogoslovne vede, druge z estetskimi prijemi.«

... več o njem v rubriki obletnica meseca 09_2012

nekaj njegovih misli:

 - Sprejemanje sebe, svojega položaja, svojega časa, vse trdote in ostrine življenja, se mora hraniti z lučjo, močjo, z mirom in svobodo, ki potekajo iz izkustva povezanosti z absolutnim, v krščanstvu s Kristusom.

- Koliko prijateljstev in koliko zakonskih zvez se razdere, ker partnerja v svojem medsebojnem odnosu nista znala ohranjati tisto priznanje človeških globin drugega, ki je osrednja prvina cenjenja!

- Kristusova skrivnost, katere je kristjan deležen, je predvsem skrivnost križa in vstajenja. Tako je tudi križ dela hkrati prežet s prvinami vstajenja in njegovega veselja.

- S Teboj se veselim, Devica-Mati! / Tvoj Jezušček je naš Odrešenik. / O, daj nam Ga globokeje spoznati - / da bo božičen srčne ure tik.

LETA 1928 ROJEN MARIJAN SMOLIK

DUHOVNIK, TEOLOG, LITURGIST IN KNJIŽNIČAR († 2017)

Dr. Marijan Smolik je bil rojen v Dobu pri Domžalah. Ko mu je bilo eno leto, sta bila oče in mama, oba učitelja, prestavljena na Koroško Belo. Nemci so družino pustili, da se je med vojno zatekla na tetino kmetijo v Dobu. Tako je v času vojne kmetoval, čeprav je že prej končal dva letnika Šentviške gimnazije. Po vojni je v Ljubljani končal, tudi s »preskakovanjem« letnikov, klasično gimnazijo in po končani Teološki fakulteti je bil leta 1957 posvečen v duhovnika. Leta 1963 je doktoriral z odmevno tezo. Po doktoratu je šel v Pariz na specialistični študij liturgike, leta 1965 začel predavati na Teološki fakulteti. V bogoslovnem semenišču (v isti sobi!) je stanoval od leta 1957, saj je v tej hiši najprej opravljal službo prefekta, pozneje pa knjižničarja. Že iz pogovora smo videli, da je dejaven na številnih področjih. Nanj so se obračali za informacije tudi raziskovalci iz necerkvenih krogov. Naj omenimo, da je tudi pet debelih knjig nove izdaje Leta svetnikov njegovo delo.

več:
RUSTJA, Božo.dr. Marjan Smolik liturgik in knjižničar. Še v predavalnico sem nosil kup knjig (Gost meseca). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 11, str. 8-12.
ČUK, Silvester. Marijan Smolik (1928-2017). (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 2, str. 42-43.

nekaj njegovih misli

Pri sodelovanju pri raznih simpozijih, pri delu za Enciklopedijo Slovenije ali pri Slovenskem biografskem leksikonu sem bil povsod dejaven, ker so uredniki vedeli, da morajo drugi iskati po svetu tisto, za kar jaz samo stopim do druge sobe in najdem. Se je pa nabralo precej »drobižastega gradiva« o raznih ljudeh, ki so v preteklosti veliko naredili, pa je bilo njihovo delo po krivici pozabljeno. Tako so več let izhajali v Družini zapisi o teh ljudeh v rubriki Vredni spomina.

Glede reda pa tako. Že od doma se nisem navadil »pohajkovanja«. Nikoli nisem hodil v kakšne družbe, zato me nekateri imajo mogoče za pustega človeka. Mi pa zato ostane veliko časa. Tudi iz časopisa, ki ga vsako jutro prelistam, kaj preberem, nikakor pa ne preberem vsega! Profesor Trstenjak je dejal, da ko dobiš novo knjigo, jo moraš takoj pogledati, kajti čez nekaj časa »ponikne«. Takrat pa jo moraš pogledati, vsaj toliko, da veš, kaj je v njej. No, mene pa včasih kakšne stvari, zlasti zgodovinske, »zanesejo«, da jih začnem kar brati.

LETA 1966 DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV IZ TRSTA

PRIPRAVI PRVO ŠTUDIJSKO SREČANJE DRAGA

... v parku Finžgarjevega doma na Opčinah potekala svobodna tribuna demokratično mislečih Slovencev iz zamejstva izseljenstva in domovine. Njen ustanovitelj Jože Peterlin je v imel v mislih celovitost naroda in povabil je slovenske izobražence brez razlike na ta razmišljanja o naši skupni poti ... »Želeli bi, da bi sile slovenskega duha skupno pregledale narodovo pot in smer in znova poživile življenjski utri starodavnega organizma. Ta trenutek nočemo misliti na svetovnonazorske in politične razlike. Tiste, ki jih je strah našega skupnega kulturnega parlamenta potolažimo z dejstvom, da je danes slovenski izobraženec tako zrel, da bi vsak poskus kakšne propagandistične narave samo smešen in nemogoč. V stvarnih in akademskih razpravah želimo po predavanjih uglednih naših znanstvenikov, publicistov in javnih delavcev sploh iskati najboljše zaključke vprašanjem, ki smo si jih zastavili. Slovenski izobraženec, ki čuti nalogo do naroda, je dobrodošel, je brat ...« Tudi Božo Rustja ob 25 letnici Drage leta 1990 ugotavlja, »da je bila narava teh srečanj vedno taka, da so bili povabljeni nanje vsi, ki jim je bilo do iskrenega pogovora in odprtih pogledov.« Doda pa tudi za prvih 25 let Drage splošno znano dejstvo: »Prav zaradi te njene drže jo je režim v nekdanji socialistični republiki Sloveniji preziral, nemalokrat pa predavatelje na njej tudi preganjal. Toda organizator prireditve, Društvo slovenskih izobražencev v Trstu pri svojem delu ni odnehalo ...« - Letošnje (2014), že 49. srečanje je bilo posvečeno t.i. »begu možganov« ter odnosu elit in družbe do znanja oz. želje mladih Slovencev, ki so si znanje in izkušnje nabrali v tujini, po vrnitvi domov.

LETA 1971 UMRL ADALBERT LIPIČNIK

KIPAR (* 1913)

Rojen je v Čretu pri Celju, po končani gimnaziji se je preselil v Ljubljano in študiral kiparstvo pri prof. Franu Bernekerju. Nekaj časa je vodil kamnoseštvo pri očetu Maksu in izdeloval kipe predvsem za nagrobne spomenike. Želel si je več, zato je šel na Dunaj, potem v Zagreb in naprej na beograjsko akademijo ... Prišla je vojna in diplomiral je leta 1947, spet je bil nekaj časa zaposlen pri očetu, nato pa je bil samostojni umetnik. Znana je njegova Benečanka – idealna in poduhovljena lepota ...

LETA 2013 UMRL BOŽIDAR (TED) KRAMOLC

PISATELJ IN SLIKAR (* 1927)

Bil je sin znamenitega skladatelja Luka Kramolca. Med drugo svetovno vojno je študiral arhitekturo pri Plečniku in slikarstvo pri Božidarju Jakcu. Po vojni je odšel v Kanado, kjer se je uveljavil kot arhitekt za notranjo opremo. predvsem pa kot slikar in grafik. Njegova dela so uvrstili v najbolj pomembne nacionalne likovne zbirke. Naslikal je tudi nenavadno Zadnjo večerjo, na kateri so ob Kristusu namesto apostolov delavci.

pripravlja Marko Čuk