* 19. december 1878, Vače pri Litiji, † 28. avgust 1960, Ljubljana

Glasba za srce, pravo za kruh

Družina Lajovic, katere bogastvo je bilo dvanajst otrok (devet sinov in tri hčere), se je večkrat selila. Ko se je 19. decembra 1878 rodil Anton, prvi otrok, so bivali na Vačah pri Litiji v rojstni hiši Matevža Ravnikarja (1776-1845), poznejšega tržaško-koprskega škofa. Anton je hodil v ljudsko šolo najprej na Vačah, zatem v Litiji in nazadnje v Ljubljani, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Po maturi je šel s štipendijo škofa Ravnikarja na Dunaj študirat pravo, ker je vedel, da bo v tem poklicu zagotovo prišel do kruha. Njegova prva ljubezen pa je bila že takrat glasba, zato je ob študiju prava na Dunaju obiskoval konservatorij in se dve leti učil kontrapunkta in tri leta kompozicije.

Zaključni izpit iz glasbe je položil leta 1902 z odličnim uspehom in priznana mu je bila umetniška zrelost. Pravne študije je potem nadaljeval v Gradcu in jih končal leta 1906. Leta 1907 je nastopil službo najprej na okrajnem sodišču v Litiji in zatem v Ljubljani. Ko je leta 1911 opravil državni sodniški izpit, je postal sodnik na Brdu pri Lukovici, nato pa v Kranju, kjer se je leta 1914 poročil z Ano Tuma, priči sta bila nevestin oče Ferdinand in pesnik Oton Župančič, ženinov prijatelj. V sodniški službi je lepo napredoval: leta 1918 je bil premeščen k okrajnemu sodišču v Ljubljani in leto zatem k tamkajšnjem deželnem sodišču, leta 1929 je postal sodnik okrožnega sodišča v Ljubljani, leta 1935 član Stola sedmorice v Zagrebu, najvišjega sodišča v Kraljevini Jugoslaviji, leta 1939 je postal sodnik Vrhovnega sodišča v Ljubljani. Leta 1940 je bil izvoljen za rednega člana Akademije znanosti in umetnosti. 1. januarja 1946 je bil upokojen; njegova prošnja za povišanje skromne pokojnine je bila zavrnjena, v uteho so mu leta 1954 podelili Prešernovo nagrado "za dosedanje delo na področju glasbe". Postajal je vse večji samotar, le poslušalec brez besed. V svet nebeške glasbe je odšel 28. avgusta 1960.

Neprekosljivi mojster vokalnih skladb

Glasbeni dar je Anton podedoval po očetu, ki je igral na harmoniko. Na vprašanje Izidorja Cankarja, kje se je muzikalično šolal, je Anton Lajovic odgovoril: "Vsled skromnih domačih razmer sem dovolj pozno prišel do rednega pouka v glasbi. V svojem šestnajstem letu šele sem se mogel vpisati v šolo Glasbene matice ljubljanske za klavir. Začel sem kot pravi začetnik. Dotlej je bilo moje glasbeno znanje popolnoma avtodidaktično in neznatno. Dve leti pozneje mi je bil oče na moje sitnarije kupil star, slab harmonij." Znanje klavirske igre in harmonije, ki ga je pridobil pri Mateju Hubadu, mu je zelo koristilo, ko je na dunajskem konservatoriju študiral kontrapunkt in kompozicijo. Lajovčev skladateljski opus ni bil kako velik in tudi ni segel na vsa kompozicijska področja (obsega okrog 40 samospevov, 20 zborovskih skladb, 2 kantati, 5 simfoničnih pesnitev in še nekaj drugih del).

Sicer vnet zagovornik slovenske instrumentalne glasbe je Lajovic vanjo razmeroma malo prispeval, piše Dragotin Cvetko. Pač pa je Lajovic posvetil vso svojo pozornost vokalu, samospevu in zboru. V vokalu je bil Lajovic velik mojster: s tem, kar je ustvaril v tej smeri, je daleč presegel vse, kar je v tej zvrsti doslej nastalo v slovenski glasbi. Za uglasbitev je poiskal vsebinsko bogata besedila, med slovenskimi pesniki so mu bili najbolj pri srcu Župančič, Kette, Murn, Gradnik. Njegova uglasbitev Župančičeve pesmi Begunka pri zibeli zaradi izvirnega oblikovanja pomeni enega od vrhov Lajovčeve ustvarjalnosti.

Glasbeni kritik in organizator

Anton Lajovic je skupaj z Gojmirom Krekom postavil temelje glasbeni kritiki. Strokovno odlično podkovan je objektivno vrednotil skladbe in izvajalce. V pogovoru z Izidorjem Cankarjem je omenil, na kako nizki stopnji je bila nekako do konca 19. stoletja glasbena produkcija pri nas. Temu primerno jo je "kritika in publika vrednotila brez vsakih višjih vidikov". Močno so bile odmevne njegove kritike v reviji Novi akordi, ki je zaživela leta 1901 na pobudo Gojmira Kreka. Njegove kritike so bile ostre, njihov osnovni namen pa je bil v odpravljanju provincializma in približevanju evropskim glasbenim vzorcem. Lajovca kot glasbenega kritika je v prvi vrsti zanimala tehnična in izrazna zasnova skladbe, manj podrobnosti. V svoji kritiki je bil v mladosti zagnan, v zreli dobi pa umirjeno razmišljajoč, pred očmi je imel aktualne probleme slovenske in evropske glasbe. Njegove sodbe so bile ostre, neprizanesljive, a hkrati spodbujajoče. Velike upe je videl v mladem rodu slovenskih skladateljev (Janko Ravnik, Marij Kogoj, Lucijan Marija Škerjanc). Bil je tudi globok mislec in publicist; v svojih člankih se je ukvarjal zlasti z vprašanji socialne in politične preobrazbe naše družbe in kulture. Kot ugledna javna osebnost - pravnik in skladatelj - je odigral pomembno vlogo v slovenskem glasbenem življenju v prvih desetletjih 20. stoletja, zlasti v organizacijskem smislu. Velik vpliv je imel na ljubljansko Glasbeno matico, do konca prve svetovne vojne pa tudi na nemško usmerjeno Filharmonično družbo, ki jo je temeljito reorganiziral in tako rekoč naredil slovensko. Pri tem si je prizadeval, da bi slovensko glasbo dvignil na evropsko raven, ne da bi se pri tem odpovedala svojemu narodnemu, slovenskemu bistvu.

(obletnica meseca 08_2010)

LETA 1749 ROJEN JOHANN WOLFGANG GOETHE

KRALJ NEMŠKIH PESNIKOV, PISATELJ, DRAMATIK, ... FILOZOF († 1832)

Literarna zgodovina ne pozna tako vsestranskega besednega umetnika kot je bil Johann Wolfgang Goethe, ki je ustvaril, vrhunska dela kot pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in teoretik. Poseben pomen ima njegova dramatična pesnitev Faust, ki je nastajala skoraj šestdeset let. Vsebuje močne alegorične in simbolne sestavine, napisane v različnih verznih in kritičnih oblikah, deloma tudi v prozi.

nekaj njegovih misli:

• Dolžnost je trda, pa ravno v dolžnosti mora človek pokazati, kaj je v njem. Samovoljno zna živeti kdorkoli.
  
• Kako boš spoznal samega sebe? Nikoli le z razmišljanjem, pač pa z delavnostjo. Skušaj izpolnjevati svoje dolžnosti, pa boš videl, koliko veljaš.
  Oh, kakšna razlika je, če presojamo sebe ali druge!
  
• Plemenite misli in čisto srce - to dvoje si moramo izprositi od Boga.
  
• Kdor hoče res kaj, treba da se zbere. / Ni mojstrstva brez omejitve, mere, / in samo zakon nam svobodo daje.
  
• Domišlja si mladi rod in je mnenja, / da svet se z njegovim rojstvom začenja.
  
• Rože so kot lepe besede in pisava narave. S tem nam Bog dopoveduje, kako nas ima rad.
  
• O mnogih stvareh se lahko pogovarjam samo z Bogom.
  
• Nehvaležnost je zmeraj znamenje majhnosti. Nikoli še nisem srečal velikih ljudi, ki bi bili nehvaležni.
  
• Ne učimo se spoznavati ljudi, če pridejo oni k nam; mi moramo iti k njim, da izkusimo, kako živijo.
  
• Ko srce poje, upa, hoče, blodi, / le k tebi, bistvu svojemu želi, / le tam živeti morem, kjer si Ti.
  več:

LETA 1851 ROJEN IVAN TAVČAR

PISATELJ, PRAVNIK IN POLITIK († 1923)

Doma iz Poljan nad Škofjo Loko, po mnenju nekaterih najboljši slovenski pisatelj v predcankarjevem obdobju. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu, v dijaškem lističu Slavec, v Slovanu, v Stritarjevem Zvonu, in v Zori. Široko razgledan in izobražen je kljub doktoratu iz prava obdržal občutek za preprostega človeka, kmeta, saj je tudi sam izhajal iz kmečkega okolja in korenin ni pozabil, čeprav se je povzpel na sam vrh meščanskega življenja. V obdobju umetniškega pripovedništva je uporabljal realistične motive, zlasti v obravnavi vaškega življenja. Najpomembnejši njegovi deli sta Visoška kronika in Cvetje v jeseni. Učencem in dijakom pa je znan tudi po zbirki kratkih pripovedi Med gorami, napisal pa je še: V Zali, Izza kongresa, Grajskem pisarju in še nekaj drugih pripovednih del.

več o njem v rubriki Mojstri besede 05_2009

nekaj njegovih misli:

• Hodi z zbranim duhom v božjo cerkev in ne nosi Boga samo na jeziku, nego ga imej tudi v srcu!
  
• Naj si še tako zapuščen in osiromašen, te veže trdna veriga na nekaj, česar se vsak hip ne zavedaš: ta nekaj je -zemlja, na kateri si se rodil. To je naša edina neskaljena prijateljica, vedno ti kaže en in isti obraz in zvesta ti ostane, če jo še tolikokrat zatajiš.
  
• Lepota je vedno enaka in ista, pa vendar nikdar dolgočasna. Če si ohranite čut za to lepoto, vas življenje, pa naj je še tako dolgo, ne bo nikdar dolgočasilo.
  
• Brez bojev ni napredka, ga v preteklosti ni bilo in ga tudi v bodočnosti ne bo.
  
• Večja skrb prevpije manjšo skrb, večja bolečina prežene manjšo bolečino.
  
• Moje mladostno prepričanje je bilo, da bi bil svet čisto drugače ustvaril kakor ga je ustvaril Gospod Bog. Ali to ni nič novega: naši mladeniči žive gotovo v ravno istem prepričanju!
  
• Nevihte so dostikrat ravno tako potrebne, kakor so potrebni sončni dnevi. Brez bojev ni napredka, ga v preteklosti ni bilo in ga tudi v bodočnosti ne bo.

LETA 1866 ROJEN MATEJ HUBAD

PEVSKI PEDAGOG IN ZBOROVODJA († 1937)

Po končanem šolanju na Dunaju je bil Matej Hubad, doma iz Skaručne pod Šmarno goro, v prvih desetletjih 20. stoletja osrednja osebnost slovenskega glasbenega življenja kot direktor Glasbene matice v Ljubljani. Bil je odličen pevski pedagog in zborovodja. Zbor Glasbene matice je dvignil na visoko koncertno raven.

LETA 1877 UMRLA ZELIJA MARTIN

ŽENA LUDVIKA MARTIN, MATI SV. TEREZIJE IZ LISIEUXA, SVETNICA (* 1831)

"Najina želja, da bi bila eno, je ostala nespremenjena in vedno enaka. On mi je bil vedno tolažnik in največja opora. Ko pa sva dobila otroke, so se pota najinih misli nekoliko spremenila. Živela sva samo zanje. Bili so najina sreča, ki je nikjer nisva našla toliko kot pri njih. Vsemu drugemu sva se zlahka odpovedala, svet s svojim vrvenjem naju ni nič mikal. Zame je bilo to veliko plačilo in umiritev. Hotela sem imeti veliko otrok, da bi jih vzgojila za nebesa." Tako je svoji šestnajstletni hčerki Pavlini 4. marca 1877, pol leta pred svojo smrtjo, pisala Zelija Martin, mati sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je bila skupaj s svojim možem Ludvikom na misijonsko nedeljo (njuna sveta hčerka je zavetnica misijonov), 19. oktobra 2008, v Lisieuxu razglašena za blaženo. 18. oktobra 2015, v času zasedanja škofovske sinode, pa je zakonca Martin papež Frančišek prištel med svetnike. S služenjem bližnjemu sta zvesto pričevala v svoji družini, »tako da sta dan za dnem gradila okolje, napolnjeno z vero in ljubeznijo«. Velik del nagovora med bogoslužjem je Frančišek namenil še enemu sporočilu: z jasnimi besedami je spomnil, da stremljenje po zemski oblasti v katoliški Cerkvi ne bi smelo imeti prostora. Postopek za beatifikacijo zakoncev Martin je temeljil zlasti na 218 pismih, ki jih je napisala Zelija med letoma 1863 in 1877. Iz njih žari bogato notranje življenje te izredne žene in tudi vsakdanje življenje družine.Ta pisma so povzeta v knjigi Povest družine Martin, ki je pred leti izšla pri založbi Ognjišče. Ko se danes spominjamo smrti Zelije Martin je to priložnost, da jo vzamemo v roke kot majhno spodbudo in potrditev vsem tistim, ki v slovenskem prostoru pričujejo o lepoti in veličini zakonske zveze, kakor si jo je zamislil Stvarnik

več: Silvester Čuk, Zakonca Zelija in Ludvik Martin. (Pričevanje). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 1, str. 18-19 in v knjjigi Povest družine Martin

o zakoncema Martin:

• Dobri Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje. (sv. Terezija iz Lisieuxa)
  
• Če je svetnica Mala Terezija, je po mojem velika svetnica tudi njena mati. Veliko je prestala v svojem življenju in vse težave je sprejemala z vdanostjo v Božjo voljo. Kako zelo se je žrtvovala! O kaj vse bi mogla pripovedovati o tej vdanosti v Božjo voljo in o njeni dobroti ... (služkinja Luiza)

razmišljanje sv. Zelije:

• Tako sem srečna s svojim možem. Življenje mi dela prijetno. Da, moj mož je res svetniški človek! Vsaki ženi bi privoščila takega moža. To je moja iskrena želja za novo leto.
• Sprejela sem svojo usodo in trudim se, da bi storila vse4, kar se spodobi človeku pred smrtjo. Nobenega trenuitka ne smem izgubiti od teh dragocenih dni, ki mi še ostajajo. Pomagaj mi prositi za potrpežljivost in vdanost...

LETA 1886 ROJEN AVGUST PAVEL

PESNIK, PISATELJ, ETNOLOG, JEZIKOSLOVEC, LIT. ZGODOVINAR ... NA MADŽARSKEM († 1946)

"Na robu gozda je nekaj osamljenih hrastov. / Pod zavetjem enega od njih se je družinica / zbrala okrog naše matere / ter na kolenih pomolila / za roso neba, za kruhek sirotam, / za odpuščanje vseh grehov, / za mir in srečno smrt." Tako je v avtobiografski pesmi Mama nam je pripovedovala zapisal Prekmurec Avgust Pavel in sicer v madžarščini (prevedel p. Pavel Berden). Deloval je namreč v madžarskem okolju, kot srednješolski profesor v Sombotelu, čeprav si je močno želel dobiti svoji izobrazbi primerno službo v slovenski domovini. "Bil je prvi vseučiliško šolan jezikoslovec in slovstveni zgodovinar v naši krajini (Prekmurju)," je o njem zapisal Vilko Novak. "Stalno je v njem živel pesnik, ki je najprej nastopil v domačem narečju in med vojsko budniško napovedoval lepšo prihodnost svojemu narodu."

več:
S. Čuk, Avgust Pavel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2006), 38-39.

LETA 1899 UMRL STANKO PIRNAT

PRAVNIK IN  SKLADATELJ, POSPEŠEVALEC ZBOROVSKEGA PETJA (* 1859)

Po ljudski šoli v rodnih Štorah je obiskoval gimnazijo v Celju in v Ljubljani, nato pa je na Dunaju študiral pravo. Kot notarski kandidat je služboval v več slovenskih krajih, nazadnje je bil samostojni notar v Stični in Mokronogu. Pirnat je že kot gimnazijec pod Foersterjevim vodstvom pel na ljubljanskem stolnem koru, na Dunaju pa je vodil slovenski pevski zbor. Na Ptuju je ustanovil slovensko pevsko društvo in mu bil zborovodja. Bil je tudi skladatelj; nekaj njegovih skladb, zloženih v slovenskem duhu, je izdala Glasbena matica v Ljubljani.

LETA 1901 ROJEN MIRKO RUPEL

LITERARNI ZGODOVINAR, JEZIKOSLOVEC IN BIBLIOTEKAR († 1963)

"Najotipljivejši dokaz dejavnosti naših protestantov so njih knjige. V 44 letih so izdali okoli 50 slovenskih tiskov. Cerkev so založili z vsemi potrebnimi, šolo z najnujnejšimi pomagali." Tako je zapisal slavist Mirko Rupel, največji strokovnjak za slovensko književnost v dobri reformacije, protireformacije in baroka, o čemer je veliko pisal. Njegovo življe­njsko delo je monografija o Primožu Trubarju (1962). Kar je z marljivim raziskovanjem dognal, je tudi posredoval mladim kot profesor in vzgojitelj. Bil je človek reda, razlagal je jasno in živahno, na svoje učence je bil ponosen, saj je iz njegovih razredov izšlo več vidnih slavistov in književnikov. Njegovo ime je globoko za­pisano v zgodovino osrednjega slovenskega knjižnega hrama - Na­rodne in univerzitetne knjižnice (NUK), katere ravnatelj je bil ... Posodobil je njeno organiziranost, uva­jal mednarodno dogovorjene bibliotekarske postopke ter povezoval NUK s sorodnimi ustanovami doma in po svetu.

... več o njem v obletnici meseca 08_2001

LETA 1960 UMRL ANTON LAJOVIC

SKLADATELJ IN SODNIK (* 1878)

Prvo glasbeno izobrazbo je prejel na šoli Glasbene matice v Ljubljani, nadaljeval pa na Dunaju, kjer je študiral pravo. Leta 1911 je opravil sodniški izpit ter služboval v raznih slovenskih krajih. Bil je redni član Akademije znanosti in umetnosti od njene ustanovitve (1940). Kot skladatelj je oblikoval svoj lasten slog. Njegov glasbeni opus obsega okrog 40 samospevov, 20 zborovskih skladb, 2 kantati, 5 simfoničnih pesnitev in druga dela. Kot eden glavnih predstavnikov slovenske moderne je vplival na mlajši rod glasbenih ustvarjalcev.

o njem:

• Anton Lajovic se uvršča med najpomembnejše skladatelje slovenske generacije, ki je nastopila po vstopu v 20. stoletje in prelomila s tradicijo. Bil je glasnik novega duha, pripravljal je pot slovenski glasbeni moderni in spodbujal na novo nastopajoče mlade slovenske ustvarjalce, da so odločneje vstopali v fazo naprednega oblikovanja, ki se je razodelo v dvajsetih in tridesetih letih. (Dragotin Cvetko)
• Vi ste začeli novo dobo slovenske glasbe? - Ko se je moje tehnično znanje okrepljevalo, se mi je zdelo, da bi moral kot edini človek med Slovenci, ki je imel precej tehničnega znanja, v vsaki obliki prinesti vsaj nekaj dobrega in tako postaviti naši glasbi neki temelj. (...) Sem za enkrat zadovoljen, če sem s priličnim uspehom opravil delo Janeza Krstnika (predhodnika) v naši glasbi." (Izidor Cankar, Obiski)

... več o njem v obletnici meseca 08_2010

LETA 1980 UMRL BENO ZUPANČIČ

PISATELJ, PUBLICIST (* 1925)

Najznačilnejši pripovednik mladega rodu slovenskih realistov. V mladih letih se je navduševal nad slikarstvom in kiparstvom, v najstniških letih je napisal nekaj pesmi, vendar jih nikoli ni objavil. Prozo je začel pisati po vojni, zelo dejaven pa je bil tudi kot publicist. S slogom in izbiro teme malega človeka je bil dedič socialnega realizma, kasneje pa je postalo njegovo pisanje že bolj modernistično. Piše odkrito, življenjsko, neposredno, kritično in samokritično, uporablja humor, ironijo, žargon. Pogosti so motivi in teme, povezani z življenjem v ilegali v okupirani Ljubljani in v taborišču, ukvarja se s psihološkimi in etičnimi vprašanji človeka med vojno in po njej. Sam je svoj postopek pisanja opisal kot lepljenko. Vedno in povsod je zbiral in si zapisoval na listke razne dogodke, situacije, misli, citate ter šele potem vse to gradivo razvrstil in oblikoval v sklenjeno obliko. V njegovih delih je veliko avtobiografskega, največ v romanu Plat zvona. Po noveli Veselica in romanu Sedmina sta bila narejena filma, novele Pogreb, Življenje in smrt in Brez naslova in junaka pa so bile ekranizirane za televizijo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 "Bili smo med sabo povezani in srečna družina"

Žena, ki je šla v lepšo zgodovino človeštva kot mati Terezija iz Kalkute, se je rodila 27. avgusta 1910 v albanski družini Bojaxhiu v Skoplju. Oče Kole, ki je imel trgovino, in mati Drane sta svoji drugorojenki izbrala ime Agnes Ganxhe; brat Lazar je bil tri leta starejši, sestra Age pa tri leta mlajša. Oče Kole je umrl, ko je imela Agnes komaj devet let. "Bili smo zelo povezani med seboj, tudi zaradi prezgodnje očetove smrti," je pripovedovala mati Terezija. "Živeli smo eden za drugega in smo se tudi trudili drug drugega osrečevati. Bili smo med sabo povezani in zelo srečna družina." Agnes je po končani osnovni šoli šla na gimnazijo. Živeli so blizu cerkve Srca Jezusovega. Družina je bila zelo verna. Agnes je sodelovala pri pevskem zboru, pridružila se je tudi misijonskemu krožku, kjer se je seznanila z delovanjem hrvaških in slovenskih jezuitov v bengalskem misijonu.Ob branju njihovih poročil v listu Katoliški misijoni se je v njej zbujal misijonski poklic. Pri mami Drani se je učila dobrote do revežev.

Kdor se je oglasil pri njih, ni nikoli odšel praznih rok. "Mama nam je govorila: 'Dobro vedite, da so tudi tisti, ki niso naši sorodniki po krvi, naši bratje že zaradi tega, ker so ubogi.'" Ta materin zgled je v hčerki kasneje, v drugi polovici njenega življenja, obrodil čudovite sadove, najprej v Indiji, potem pa po vsem svetu. Mati je umrla leta 1972 v 83. letu starosti, sestra pa leto kasneje; na njun grob na pokopališču v Tirani je lahko šla molit šele leta 1991, ko Albanija ni bila več "prva ateistična država na svetu", za kakršno so jo razglasili njeni komunistični voditelji leta 1967.

"Moja mama me je tako ljubila, da me je darovala Bogu"

V živahnem dekletu je vzklil redovniški in misijonski poklic. Nekaj tednov po svojem osemnajstem letu je odšla od doma in iz svojega rojstnega mesta in odpotovala na Irsko, da vstopi v red loretskih sester, ki so delovale kot misijonarke v Indiji. "Moja mama me je tako ljubila, da me je, ko sem odrasla, darovala Bogu. Izročila me je z veselim srcem." Na Irsko in po dveh mesecih tečaja angleščine v Indijo je Agnes Bojaxhiu potovala skupaj s Slovenko Elizabeto Kajnč, ki je do konca svojega življenja ostala pri loretskih sestrah.

Po končanem noviciatu v Darjeelingu pod Himalajo sta imeli prve zaobljube. Agnes si je izbrala redovno ime Terezija in sicer po sv. Tereziji Deteta Jezusa. To je bilo 24. maja 1931. Potem je mlada redovnica šla v St. Mary's College, kjer je dekleta iz "boljših" družin poučevala zemljepis in verouk. Po večnih zaobljubah leta 1937 je postala celo ravnateljica šole. "V Loretu sem bila najsrečnejša redovnica na svetu. Z veseljem sem poučevala. To delo se mi je zdelo zares apostolsko in mi je bilo zelo všeč."

 Živela je v urejeni hiši, ki je bila svetla in snažna, imela je cvetoče vrtove in park, bila je pred zunanjim svetom zavarovana z visokim zidom. Sestra Terezija je tam živela mirno življenje dobre redovnice... Vse do 10. septembra 1946, ki v redu misijonark ljubezni velja kot "dan navdihnjenja" (Inspiration Day). Sestra Terezija se je peljala z vlakom na duhovne vaje v Darjeeling in "slišala božji glas". "Bila sem prepričana, da je bil to božji glas... Naročilo je bilo jasno: oditi moraš iz samostana in pomagati ubogim tako, da živiš z njimi. To je bila naloga, ukaz. Vedela sem, kaj moram storiti, nisem pa vedela, kako."

"Bog zahteva od mene korenito spremembo življenja"

"Prosim, da bi mi dovolili služiti ubogim Indijcem tako, da bi živela kot oni... Zame je skrivnost, zakaj mi je Bog poslal ta klic. Vendar moram storiti ta korak v imenu Boga, ki zahteva od mene korenito spremembo življenja. Vsekakor hočem izpolniti njegovo voljo in zbrati okoli sebe duše, pripravljene iskati uboge. Tukaj v Indiji so milijoni ubogih, ki živijo v bednih pogojih, daleč od Boga in od Kristusa. Jaz sem preprosta sestra in se ne znam izražati, vendar vas prosim za pomoč, da bi mogla slediti svojemu klicu." Tako je sestra Terezija zapisala v svoji prošnji, ki je bila poslana v Rim 7. februarja 1948. Čez pol leta je od tam prišlo dovoljenje, da sestra Terezija lahko izstopi iz reda loretink in začne novo življenje po božjem klicu. In sestra Terezija je 18. avgusta 1948 redovno obleko sester loretink zamenjala z belim sarijem, oblačilom revnih indijskih žena; njegovi modri robovi so izražali njeno željo posnemati Devico Marijo.

Iz urejenega samostana je šla na blatno ulico s petimi rupijami v žepu. Tri mesece je bila na tečaju za bolničarke, da bi se mogla posvetiti službi najbolj ubogim v Kalkuti. To leto je zaprosila za indijsko državljanstvo in ga tudi dobila (kasneje ji je papež Pavel VI. izposloval še vatikansko državljanstvo, ki ji je omogočilo lažje potovati po svetu). 19. marca 1949 je v svojem začasnem bivališču sprejela svojo nekdanjo učenko, mlado Bengalko Subashini Das, ki je postala prva članica reda misijonark ljubezni, potrjenega 7. oktobra 1950. Skupaj z njo je bilo v noviciatu 10 deklet.

Domova za zapuščene umirajoče in zapuščene otroke

Na praznik Marijinega srca, 22. avgusta 1952, je mati Terezija v Kalkuti odprla Dom za zapuščene umirajoče, ki mu je dala ime Nirmal Hriday (Hiša čistega srca). Njeni oskrbovanci so se nastanili v zapuščeni stavbi ob svetišču hindujske boginje Kali. Leta 1953 so misijonarke ljubezni, katerih število je naglo naraščalo, dobile novo "materno hišo" na Lower Circular Road v Kalkuti, ki jim jo je podaril muslimanski sodnik. Tam je še zdaj "glavni stan" reda in tam je bila 13. septembra 1997 pokopana mati Terezija. Nedaleč proč od te hiše je mati Terezija istega leta odprla dom za zapuščene otroke. Prav kmalu je odprla še dom za gobavce: zanje je oskrbela tudi "potujoče ambulante" v kombijih, ki so krožili po mestu.

Oktobra 1960 je mati Terezija prvič zapustila Indijo in potovala v Rim, kjer jo je ljubeznivo sprejel papež Janez XXIII. in njen red povzdignil v papeško ustanovo ter mu tako omogočil, da se širi po vsem svetu. Ob tem potovanju se je mati Terezija srečala z bratom Lazarjem, ki ga ni videla od svojega 18. leta (umrl je leta 1981 v Palermu). Leta 1963 je zaživela kongregacija Bratov misijonark ljubezni, ki jo vodi brat Andrew, avstralski jezuit; po besedah matere Terezije so ti bratje "srce" reda, ker so kot duhovniki Jezusovi bratje. Mati Terezija je v Indiji vedno bolj slavna in leta 1964 ji indijska vlada podeli priznanje Padna Sri (red lotosa), dežele jugovzhodne Azije pa jo nagradijo kot najbolj zaslužno ženo Azije. Zahod pa je takrat še ni poznal.

Papež Pavel VI. je materi Tereziji odprl pot v svet

Med svojim potovanjem v Indijo za sklep mednarodnega evharističnega kongresa v Bombayu prve dni decembra 1964 se je papež Pavel VI. srečal tudi z materjo Terezijo. Ko se je vračal v Rim, je na letališču povedal: "Preden zapustimo Indijo, želimo podariti svoj avtomobil materi Tereziji, vrhovni predstojnici misijonark ljubezni, da ga uporablja pri svojem vesoljnem poslanstvu ljubezni." Luksuzni avtomobil, ki so ga papežu podarili katoličani ZDA, so prijatelji matere Terezije prodali na dražbi in mati Terezija je s tem denarjem zgradila naselje za gobavce Shantinaghar (Kraj miru). To papeževo dejanje je seveda vzbudilo pozornost svetovnega tiska in tako je Pavel VI. pripomogel, da so se začeli zanimati, kdo je ta mati Terezija in kakšno delo opravlja. Leta 1965 je mati Terezija odprla prvo hišo za uboge izven Indije in sicer v Venezueli.

V naslednjih letih pa je (vselej na željo krajevnih škofov) odpirala hiše po raznih deželah Afrike, v Avstraliji in Evropi (prva je bila v Rimu). Leta 1971 je družba misijonarki ljubezni imela že 50 hiš v Indiji in po svetu. Marca 1969 je zaživelo združenje Sodelavcem matere Terezije: njihova prvenstvena naloga je, da po svoji vesti čutijo dolžnost pomagati najbolj ubogim.

"Ubogi ne potrebujejo našega sočutja, temveč našo pomoč!" je zdravo načelo matere Terezije. Leta 1971 začnejo na mater Terezijo kar "deževati" razne nagrade in priznanja: papež Pavel VI. ji podeli mednarodno nagrado za mir Janeza XXIII., v Angliji prejme nagrado Templeton, v Italiji nagrado Balzan "za humanost, mir in bratstvo med narodi" - vseh nagrad kar ni mogoče našteti.

Nobelova nagrajenka: "Največja grožnja za mir je splav"

"Tokrat pa bo nagrada prišla v prave roke!" so rekli vsi, ko je Nobelov odbor pri norveškem parlamentu 17. oktobra 1979 sporočil, da Nobelovo nagrado za mir za leto 1979 prejme mati Terezija iz Kalkute. "Nagrado bom sprejela v večjo čast božjo in v korist naših ljudi, najbolj ubogih med ubogimi," je dejala nagrajenka. Za svoje uboge je porabila visoko denarno vsoto, povezano z nagrado; ko je 10. decembra 1979 prišla v Oslo po nagrado, je najprej izrazila željo, naj denar, ki bi ga potrošili za slavnostno večerjo, nakažejo za uboge. V zahvalnem govoru po prejemu nagrade pa je povedala, kar ji je narekovalo srce: "Mislim, da danes mir najbolj ruši prav splav, ker je to neposredna vojna, pravo ubijanje z materine strani. V Svetem pismu beremo, kako Bog jasno pravi: 'Tudi če mati pozabi na svojega otroka, jaz te ne bom pozabil. Zapisal sem te na dlan svoje roke.' Zapisani smo na dlani roke Boga, tako smo mu blizu. Tudi tisti nerojeni otrok je zapisan na dlan božje roke. Najbolj me prizadene začetek tega stavka: 'Tudi če mati pozabi'... Največje zlo in največji rušilec miru je danes prav splav. Tudi nas, ki tu stojimo, so naši starši želeli. Ne bi bili tu, če nas naši starši ne bi želeli."

Nobelova nagrada za mir je materi Tereziji prinesla svetovno slavo, kar je bilo njej všeč le zaradi tega, ker so se njene ustanove naglo množile povsod. Raslo je tudi število misijonark ljubezni, ki pa jih je bilo veliko premalo, da bi mogle ustreči vsem prošnjam. Že leta 1978 je mati Terezija odprla hišo misijonark ljubezni v Zagrebu, leto kasneje v Skoplju in ob tej priliki je (30. junija 1980) obiskala Ljubljano, kamor so njene sestre prišle 16. julija 1987.

"Predstavljam vam najbolj mogočno ženo sveta"

Glavni tajnik OZN Xavier Perez de Cuellar je mater Terezijo povabil, naj pride na zasedanje Glavne skupščine in spregovori zastopnikom vseh držav sveta. Ko je 26. oktobra 1985 prišla v veliko dvorano Steklene palače, je "smetani" svetovne diplomacije dejal: "Predstavljam vam najbolj mogočno ženo sveta." In mislil je resno, kajti mati Terezija, drobna in sključena, v obnošenem sariju in pošvedranih sandalah, je resnično bila najbolj mogočna žena sveta, ker je bila najbolj verodostojna pričevalka Boga, Gospodarja sveta. Po nagovoru matere Terezije so v dvorani glavne skupščine predvajali film Mati Terezija, znanega angleškega režiserja Richarda Attenborougha. Po osemdesetih minutah so mnogi imeli solzne oči. Ganjeno so ploskali "junakinji", ki je po svoji navadi vse navzoče povabila k molitvi: "To je dvorana, kjer se ljudje srečujejo, da bi se pogovarjali o miru, zato se vsi skupaj v molitvi obrnimo k Bogu in ga prosimo za mir."

Konec leta 1985 je mati Terezija odprla v New Yorku prvo hišo za bolnike, ki imajo AIDS; januarja 1986 je šla na Kitajsko, kjer je bila ljubeznivo sprejeta. 4. februarja 1986, med svojim pastirskim obiskom v Indiji, je papež Janez Pavel II. prišel tudi v Kalkuto in skupaj z materjo Terezijo sta šla skozi "hišo umirajočih". "To je bil največji dan mojega življenja. Ob štiridesetletnici (7. oktobra 1990) je štela družba misijonark ljubezni 3.500 sester, razkropljenih po 460 hišah, ki so jih odprle po 95 deželah sveta. "Ubogi so povsod," je ponavljala Mati Terezija. Malo pred smrtjo se je pošalila: "Ko bom prišla pred svetega Petra, mi bo dejal: 'Pojdi nazaj na Zemljo, kajti v nebesih ni ubogih!'"

(priloga 10_1997)

 * 7. februar 1909, Fortaleza, Brazilija; † 27. avgusta 1999, Recife, Brazilija

Ta preroški mož drobne in nizke postave, toda velikega srca, se je rodil 7. februarja 1909 v Forta­lezzi, glavnem mestu brazilske zvezne države Ceara na njenem revnem severovzhodu (Nordeste). Njegova mati je bila učitelji­ca, oče pa uradnik v trgovskem podjetju. Ko je Helder, čigar ime pomeni "jasno nebo" (preroško za bodočega apostola bara­karskih naselij!), odraščal, je sklenil, da postane duhovnik, ker bo tako najlažje pomagal ljudem v največji bedi in stiski. Mašniško posvečenje je prejel leta 1931, ko mu je bilo komaj 22 let. Že kot mlad duhovnik se je z vsem srcem posvečal ti­stim, o katerih Jezus pravi, da so "lačni in žejni pravice". Tem je ostal zvest tudi kot škof, kar je postal leta 1952. Kot pomožni škof in član pripravljalnega odbora mednarodnega evharističnega kongresa v Rio de Janeiru leta 1955 je veliko nastopal na radiu in televiziji in se zavzemal za pravice najbolj revnih in brezpravnih. Tedaj je zanje ustano­vil "banko Previdnosti", ki jim posoja denar brez obresti in obsta­ja še danes.

Leta 1964 ga je papež Pavel VI. imenoval za nad­škofa v Recifeju in Olindi na brazilskem severovzhodu, kjer vladajo kričeče socialne razlike: peščica bogatašev ima v la­sti vso zemljo, ogromna večina ljudi pa se bori za skorjico kruha. Spričo teh vnebovpijočih krivic ni mogel molčati. O tem je govoril doma in v tujini, kakor so ga kot "preroka pravič­nosti in upanja" vabili. Brazilske oblasti so ga razglašale za "komunista", na slabem glasu je bil tudi v nekaterih vatikan­skih krogih, ki so mu očitali, da preveč poudarja samo social­no stran evangelija. Nerazumljivo je, da ni bil sprejet pred­log, da mu podelijo Nobelovo nagrado za mir, ki bi jo ta mož evangeljskega miru resnično zaslužil. Razne mednarodne organi­zacije in gibanja so skušale to krivico popraviti s tem, da so mu leta 1974 podelili "ljudsko nagrado za mir".

Nadškof dom Helder Camara je v svojih govorih vedno znova obtoževal krivce obstoječih socialnih razlik v svetu: na prvem mestu so multinacionalne družbe, ki jim gre samo za zaslužek in jim ni mar za človeka. Zagovarjal je "teologijo osvobodit­ve", vendar v smislu evangelija: Kristus osvobaja človekovo za­vest in mu odpira oči za pravičnost v medčloveških odnosih na vseh ravneh. Značilne so njegove besede: "Če dam jesti ubogim, pravijo, da sem svetnik. Če pa sprašujem, kdo je kriv, da ubogi nimajo hrane, me imajo za komunista." Ko je dopolnil 75 let, je bil v skladu z navodili drugega vatikanskega koncila razre­šen nadškofovske službe. Postal je duša pobude "Leto 2000 ­leto brez bede". Žal je to neuresničljivo! Kljub temu 90-­letni dom Helder Camara na večer svojega življenja ljudi sprejema z nasmehom in odprtimi rokami. Kot je delal vedno.

(pričevanje 04_1999)

* 27. avgust 1910, Skopje, Otomanski imperij † 5. september 1997, Kalkuta, Indija

1910 - Agnes Ganxhe Bojaxhiu, z redovnim imenom Terezija, je rojena 27. avgusta v Skopju v Makedoniji očetu Koleju Bojaxhiu in materi Drane Bernai.

1915 - Obiskuje osnovno šolo in zgodaj postane članica misijonske skupine v župniji.

1928 - Odide na Irsko, kjer postane članica redovne družbe sester loretink, ki delujejo tudi kot misijonarke v Indiji.

1929 - Pošljejo jo v Indijo in naredi redovne zaobljube. Postane učiteljica in zatem ravnateljica St. Mary's High School v Kalkuti.

1946 - 10. september je "dan navdiha", ko zasliši božji klic, naj se popolnoma posveti "najbolj ubogim med ubogimi".

1948 - 12. aprila: papež Pij XII. dovoli, da mati Terezija zapusti skupnost sester Naše ljube Gospe iz Loreta in se podredi kalkutskemu nadškofu.

1948 - 8. avgusta odloži redovno obleko in se obleče v bel sari z modrimi črtami in s križem na levi rami.

1948 - 21. dobi dovoljenje, da odpre svojo prvo šolo v revnem predelu mesta.

1949 - 9. oktobra je potrjena Družba misijonark ljubezni; iz prve redovne hiše v Kalkuti se hitro razširi po vsej Indiji.

1952 - Mati Terezija odpre v Kalkuti Hišo za zapuščene umirajoče (Nirmal Hriday), leto kasneje pa Hišo za zavržene otroke in sirote. S pomočjo dobrotnikov ustanovi "potujoče ambulante" za gobavce.

1963 - Na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca, zaživi Družba bratov misijonarjev ljubezni za moške, ki bi hoteli sodelovati pri velikem poslanstvu matere Terezije.

1965 - 1. februarja: Misijonarke ljubezni postanejo papeškopravna redovna družba in začne se naglo širjenje po vsem svetu.

1970 - 8. julija: mati Terezija prvikrat obišče svojo domovino.

1971 - Papež Pavel VI. podeli materi Tereziji nagrado za mir papeža Janeza XXIII.; leto zatem prejme v Indiji Nehrujevo nagrado za mednarodno razumevanje, nato še nagrado Templeton "za napredek vere v svetu'', Balzanovo nagrado za mir in bratstvo.

1979 - 10. decembra: v Oslu , glavnem mestu Norveške, prejme najvišje priznanje - Nobelovo nagrado za mir.

1978 - 10. junija: mati Terezija odpre hišo svojih misijonark ljubezni v Zagrebu.

1980 - 25. januarja: ob drugem obisku domovine postane mati Terezija častna meščanka svojega rojstnega mesta Skopja.

1980 - 30. junija: po obisku pri svojih sestrah v Zagrebu se mati Terezija na povabilo nadškofa Šuštarja ustavi v Ljubljani.

1985 - Ameriški predsednik Reagan podeli materi Tereziji odlikovanje "medalja svobode"; dve leti kasneje prejme v Moskvi medaljo za mir.

1987 - 17. julija: misijonarke ljubezni odprejo svojo hišo v Ljubljani na Ježici.

1989 - Mati Terezija je razglašena za "ženo leta".

1991 - 23. junija pride v Irak, razrušen po zalivski vojni. Vlada ji dovoli odpreti v Bagdadu hišo, kjer njene misijonarke ljubezni pomagajo najbolj ubogim.

1992 - Mati Terezija v bolnišnici v Kaliforniji prestane operacijo na ožilju.

1997 - 5. septembra: mati Terezija umre v Kalkuti.

2003 - 19. oktobra (misijonska nedelja): papež Janez Pavel II. bo razglasil mater Terezijo za blaženo.

(pričevanje 10_2003)

LETA 1635 UMRL FELIX LOPE DE VEGA CARPIO

ŠPANSKI DRAMATIK (* 1562)

Španski pisatelj Felix Lope de Vega Carpio, najpomembnejši dramatik španskega klasičnega gledališča, je napisal nad 1500 komedij, ohranjenih je okoli 500. Pisal je tudi pesmi, romane, kronike in zgodovinske zapise. Literarna zgodovina ga uvršča med utemeljitelje španskega in evropskega gledališča. V mladosti je bil najprej vojak v španski mornarici, po smrti druge žene (1613) je postal duhovnik.

LETA 1703 ROJEN AVGUŠTIN HALLERSTEIN

JEZUIT, MISIJONAR; MATEMATIK, ASTRONOM († 1774)

Bil je sin baronske družine iz Meng­ša. Leta 1721 je na Dunaju vstopil k jezuitom, v Gradcu je študiral matematiko in astronomijo ter bil poslan kot misijonar na Kitajsko. V Peking je prišel leta 1739. Kot astronom na cesarskem dvoru je bil tako spoštovan, da je bil imenovan za mandarina – cesarskega svetnika. Leta 1749 je prepotoval Tatarsko in izdelal njen zemljevid. Njegova naravoslovna, zvezdoslovna in narodopisna opazovanja so izšla v najpomembnejših evropskih znanstvenih revijah.

LETA 1771 ROJEN JOŽEF K. ERBERG

KRANJSKI BOTANIK, LIT. ZGODOVINAR, ZBIRATELJ († 1843)

V Ljubljani rojeni baron Jožef Kalasanc Erberg je med študijem na Dunaju ‘pokusil’ številne znanosti; od filozofije in matematike do prava in se je odlikoval po obsežnem znanju. Ko se je vrnil v Ljubljano, je bil v službi deželnih stanov. Po stikih z Zoisovim krogom je javno kazal spoštovanje do slovenskega jezika. Njegova ljubezen je bila usmerjena predvsem na zbiranje in čuvanje spomenikov, ki jih je mogel spraviti v kakršno koli zvezo z materialno ali duhovno kulturo na Slovenskem.

LETA 1863 UMRL LUKA DOLINAR

DUHOVNIK, SKLADATELJ, NABOŽNI PESNIK (* 1794)

Na svet je prijokal v Škofji Loki, kjer je začel nabirati znanje, po bogoslovnih študijih v Ljubljani je leta 1818 prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je služboval v Radovljici in pri Sv. Petru v Ljubljani, kot župnik pa v Šmartnem v Tuhinju. Pisal je nabožne pesmi in jih tudi uglasbil. Nekatera njegova uglasbena besedila (Kaj se vam zdi, Jezus naš je vstal od smrti ...) pojemo še danes. Izšlo je pet zvezkov njegovih pesmi z napevi »za vse godove in praznike celiga leta«. Napevi so preprosti, lepi, zloženi v slovenskem duhu. Med ljudstvom so bile te pesmi zelo priljubljene.

LETA 1885 ROJEN JULIJ BETETTO

OPERNI PEVEC, PEDAGOG († 1963)

Glasbeno se je izobraževal v šoli Ljubljanske glasbene matice, v zboru Mateja Hubada in pri pevskem pedagogu Franzu Gerbiču. V operi je prvič nastopil z osemnajstimi leti (vloga Miha v Smetaninovi Prodani nevesti). Kmalu je začel peti tudi po drugih opernih odrih, uspešno opravil avdicijo na Dunaju, prejel avstrijsko štipendijo in s priporočili skladatelja Gustava Mahlerja tudi zaposlitev v Dunajski dvorni operi. Leta 1923 se je vrnil v Ljubljano in bil ravnatelj ljubljanske Opere, kasneje konservatorija Ljubljanske glasbene matice, ki se je nato preimenoval v Akademijo za glasbo in postal je njen rektor. Prejel je Prešernovo nagrado, že vrsto let pa Društvo glasbenih umetnikov Slovenije vsako leto podeli po njem imenovane Betettove nagrade in priznanja za umetniške dosežke v glasbi.

LETA 1886 ROJENA ANGELA PISKERNIK

PRVA SLOVENSKA DR. NARAVOSLOVNIH ZNANOSTI († 1967)

Doma iz Lobnika pri Železni Kapli, prva Slovenka z doktorskim nazivom s področja naravoslovja, prva slovenska naravovarstvenica. Zaslužna je za ustanovitev Triglavskega narodnega parka in pravno zavarovanje naravnih območij v Sloveniji. Po drugi vojni je bila direktorica Prirodoslovnega muzeja, zavzela se je , da se je ohranil Alpski park Julijana v Trenti in so zavarovali 56 ogroženih rastlinskih vrst, nato tudi nekaj živalskih. Bila je tudi zavedna Slovenka in kljub doktorskemu naslovu na Koroškem ni mogla dobiti službe in je delala kot domača učiteljica ... Sodelovala pri pripravah na koroški plebiscit, predsedovala različnim ženskim organizacijam, bila podpredsednica Kluba koroških Slovencev, botaničarka v Narodnem muzeju (do 1926), nato pa je bila do aretacije jeseni 1943 gimnazijska profesorica naravoslovnih predmetov in nemškega jezika. Poslali so jo v taborišče Ravensbrück, kjer je nastala tudi prva slovenska kuharska knjiga, ki je bila tudi povod da so na TV Slovenija posneli film o njej (Kuharska knjiga dr. Angele Piskernik – Amir Muratović).

 film Kuharska knjiga dr. Angele Piskernik (arhiv TV Slovenija)

LETA 1910 ROJENA MATI TEREZIJA

Agnes Ganxhe Bojaxhiu, MISIJONARKA LJUBEZNI, BLAŽENA (U 1997)

»Najbolj se mi je vtisnila v spomin njena drobna postava, upognjena od življenja v službi najbolj ubogih med ubogimi, toda vedno polna neizčrpne notranje moči: moči Kristusove ljubezni. Misijonarka Ljubezni: to je bila mati Terezija po imenu in po delu... Po svetu je bila znana kot mati ubogih in zapušča prepričljiv zgled za nas vse, za verne in za tiste, ki ne verujejo. Zapušča nam pričevanje božje ljubezni, ki je, ko jo je sprejela, preoblikovala njeno življenje v popolno darovanje bratom. Zapušča nam pričevanje kontemplacije, ki postaja ljubezen, in ljubezni, ki postaja kontemplacija," je o Materi Tereziji povedal zdaj sv. Janez Pavel II. Mnogi so jo zaradi njene predane službe ubogim občudovali in slavili kot svetnico; našli so se tudi taki, ki so ji očitali, da "išče slavo", da se nastavlja fotografom in kameram. Mati Terezija se ni zmenila ne za hvalo ne za grajo, temveč je mirno delala naprej. "To je Njegovo delo, ne moje. On bo že poskrbel, če bomo ostale zveste našemu poklicu, ki je uboštvo. Kar zadeva mene, živim od dneva do dneva." Kako je svet to krhko ženo in njeno velikansko delo cenil, priča Nobelova nagrada za mir in številne druge nagrade - to je potrdil tudi njen veličastni pogreb. Svetost je v tem, da spoznamo božji načrt za naše življenje in ga z božjo pomočjo skušamo uresničevati. Za to si je vedno prizadevala mati Terezija, katere življenjsko geslo je bilo:"Narediti nekaj dobrega za Boga." Narediti s tem, da pomagamo tistim, v katerih prihaja naproti. Zgled nove blažene nam govori, kako je treba uresničevati evangelij

življenjska pot Matere Terezije (na kratko)

več o njej v prilogi 10_1997

nekaj njenih misli:

• Kako čiste morajo biti naše roke, če naj se dotikamo Kristusovega telesa, tako kakor se ga dotika duhovnik pod podobo kruha na oltarju. S kakšno ljubeznijo in pobožnostjo in vero dviga sveto hostijo! Enake občutke moramo imeti tudi me, ko dvigujemo telesa ubogih bolnikov.
• Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. A vera, zares prava vera, mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Ena drugo dopolnjujeta.
• Koliko se lahko naučimo od naše Gospe! Bila je tako ponižna, ker je bila vsa na voljo Bogu. Bila je polna milosti in sodelovala je z vsemogočno silo, ki je bila v njej - z božjo milostjo.
• Nikoli se ne smemo izmikati nizkim opravilom zato, ker so to dela, ki jih nihče noče opravljati. Delo nikoli ni prenizko. Pač pa smo mi majhni, ker gledamo na stvari zviška. Bog pa, ki je vsemogočen, gleda na vsako stvar kot na veliko.
• Prihodnost ni v naših rokah. Nimamo oblasti nad njo. Delovati moremo samo danes... Naš Gospod nam je naročil, naj ne skrbimo za jutrišnji dan, ki je v božjih rokah.
• Naučimo se ljubezni v naši družini. V naši lastni družini imamo morda zelo uboge ljudi in jih sploh ne opazimo. Nimamo časa, da bi se jim nasmehnili, nimamo časa, da bi se pogovorili drug z drugim. Prinesimo to ljubezen, to nežnost v naš lastni dom, in videli bomo razliko.
• Ljubezen se začenja doma in traja doma, tam je nenehno njeno področje. Dom je za vsakogar prvo območje ljubezni, pobožnosti in služenja. Začnite govoriti z ljudmi, ki govorijo vaš jezik, a jim doslej niste spregovorili besede.
• Naše delo nas kliče, da vidimo Jezusa v vsakem človeku. Jezus nam je povedal, da je Ontisti lačni človek. On je nag. On je žejen. On nima doma. On trpi. To so naši zakladi... Oni so Jezus. Vsak posebej je Jezus v svoji boleči preobleki.
• Moja skrivnost je čisto preprosta. Molim in po molitvi postanem eno v ljubezni s Kristusom. Vidim, da moliti k njemu pomeni ljubiti ga. To pa pomeni izpolnjevati njegovo voljo.
• Svet tako trpi, ker ni miru. Miru pa ni, ker ga ni v družini in imamo na tisoče in tisoče razbitih domov. Iz naših domov moramo narediti svetišča sočutja, neprenehoma mora odpuščati in tako prinašati mir.
  več:

LETA 1929 UMRL HERMAN POTOČNIK - NOORDUNG

RAKETNI INŽENIR in STROKOVNJAK ZA RAKETN0 TEHNIKO (* 1892)

Pred prvo svetovno vojno je končal vojaško akademijo, se boril na frointrah v Galiciji, Srbiji, v Bosni in ob Soči. Po vojni so ga zaradi tuberkuloze upokojili. Nadaljeval je študij in na dunajski visoki tehniški šoli diplomiral kot specialist za raketno tehniko. Pod psevdonimom Herman Nordung je leta 1921 v Berlinu izdal knjigo Problem vožnje po vesolju. V njej je natančnoi opisal vesoljsko postajo v geostacionarni orbiti. Herman Potočnik velja za enbega utemeljiteljev vesoljske tehnike in njegove daljnovidne napovedi so potrdili tudi kasnejši dosežki vesoljske tehnike. Žal je umrl star komaj 37 let.

 LETA 1939 ROJEN ACI BERTONCELJ

PIANIST IN GLASBENI PEDAGOG († 2002)

Čudežni otrok je po študiju klavirja (prof. Zorka Bradač) diplomiral na ljubljanski Akademiji za glasbo (prof. Hilda Hortak). Izpopolnjeval se je v Salzburgu, Parizu in Rimu, dolga leta je uspešno nastopal doma in v tujini, kot solist, komorni glasbenik ali član Tria Tartini z violinistom Dejanom Bravničarjem in violončelistom Cirilom Škerjancem. Bil je eden najpomembnejših pianistov v takratni državi. V osemdesetih in devetdesetih se je posvečal pedagoškemu delu, poučeval je klavir na Akademiji za glasbo v Ljubljani in na raznih mednarodnih tečajih. Vzgojil je nov rod slovenskih pianistov, za kar mu gre velika zasluga.

LETA 1999 UMRL DOM HELDER CAMARA

BRAZILSKI NADŠKOF, "BRAT UBOGIH IN MOJ BRAT" († 1909)

Med prvim obiskom Brazilije (leta 1980) je papeža Janeza Pavla II. v mestu Recife na revnem severovzhodu te prostrane dežele pozdravil tamkajšnji nadškof dom Helder Camara. Oblasti so ga imele za "rdečega", ker se je boril za pravice ubo­gih, papež pa ga je prisrčno objel in ga imenoval "brat ubogih in moj brat".

Za moža, ki ga ves svet pozna kot "preroka pravic ubogih", to priznanje iz papeževih ust velja več kot kardinalska čast, za katero je bil večkrat predlagan, a mu ni bila dodeljena, ker je bil v nekaterih vatikanskih krogih slabo zapisan. Zaradi te­ga pa Camara nikoli ni bil zagrenjen, saj ni iskal časti, ampak se je trudil le za to, da bi pomagal "malim" ljudem v svoji škofiji, v domovini in drugod po svetu. Kot glasnik pravičnosti in miru je potoval v številne dežele sveta, kjer je nagovoril množice. Najbolj so mu bili - kot papežu - pri srcu mladi, ker so graditelji bodočnosti, novega sveta.

... več o njem v rubriki pričevanje 04_1999

nekaj njegovih misli:

• Če z veseljem zastavim vse svoje življe­nje, moči in energije za to, da se borim za pravico, toda brez sovraštva in nasilja, le z moralnim pritiskom resnice in ljubezni, delam to zato, ker sem trdno prepričan, da je samo ljubezen močna in da samo ljubezen gradi.
• Vaša mladost naj vas sili, da se zamislite in zavzamete stališče. To stališče naj bo neizprosno kot res­nica in zahtevno kot pravica. Dajte mi vašo toplino, vaše pri­jateljstvo, da ohranim krepost poguma, upanja in ljubezni.
• Vsaka vera prinaša neko sporočilo, ki naj ljudem pomaga vsaj v tem, da postanejo bolj človeški. Če bo svet ostal tako nečloveški, kot je danes, se nobena vera ne bo mogla ponašati.
• Nikar ne zlorabljajmo Kristusa osvoboditelja z namenom, da bi izbirali med eno in drugo sužnostjo: to ime je tako veliko, tako globoko, tako neizmerno, tako čisto, da se ga sme uporabiti samo proti vsem sužnostim.
• Bog je povsod. Noč in dan smo potopljeni v Gos­poda. Ko hodimo, ko govorimo, ko živimo, smo neprestano v njem. In Bog je v nas! Kako čudovito je gledati stvari in se pogovarjati s Stvarnikom, ki je v nas!
• Tistim, ki ne verujejo, in tistim, ki ve­rujejo, je skupno to, da Gospod veruje vanje... Tisti, ki ima­jo dar vere, imajo tudi večjo odgovornost.
• Vsak človek je moj brat po krvi. Kristus je pre­lil svojo kri tako zanj kot zame, zate in za vse ljudi, zato smo resnično vsi bratje po krvi - po krvi našega Gospoda.
• Všeč mi je prošnja apostolov: "Gospod, na­uči nas moliti!". Pogosto se nam zdi, da smo se že naučili moli­ti. Vendar pa ni dovolj, da znamo iz srca zmoliti očenaš. Po­membno je, da znamo molitev, ki nas je je naučil Gospod, presa­diti v življenje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Čez nekaj dni bodo šolarji spet sedli v šolske klopi. Učenje ni le za šolarje, pač pa za vse. Veliko se lahko naučimo od starejših, ki so v življenju nabrali veliko izkušanj. Ogromno jih ima naš tokratni sogovornik, Boris Pahor, tržaški pisatelj, ki je 26. avgusta stopil v 98. leto življenja. Intervju z njim smo želeli narediti že pred poletjem, a je bil v tistem času neprestano zaseden s predavanji, kjer mladim razlaga bogato življenjsko zgodbo, saj je na lastni koži grobo izkusil vse tri totalitarne režima prejšnjega stoletja: fašizem, nacizem in komunizem. Boris Pahor jo ostal domoljub - zaveden Slovenec, svobodnega in demokratičnega razmišljanja.

- Septembra se bodo spet odprla šolska vrata. Možnosti za šolanje in izobrazbo so danes dobre. Kaj je najpomembnejše pri šolanju?

Najprej je pomembno, da vsak izbira šolanje in s tem poklic po svoji želji. Mislim, da ne sme biti v ospredju vidik, s katerim šolanjem prej prideš do službe in kruha, ampak da izbereš tisto, kar te veseli. Včasih nekatere življenje tudi prisili, da študirajo nekaj, kar jim najprej pomaga do kruha, in potem ob delu študirajo naprej še naprej tisto, kar si res želijo. Tudi to je pot. Sam sem želel biti zdravnik psihiater, da bi pomagal ljudem. Žal sem odraščal v okoliščinah, kjer tega nisem uspel uresničiti. Književnost končno, mislim, da ni tako daleč od tega, nekje se približuje. Mladim svetujem, naj se držijo svojih nagnjen in stremijo k temu, kar jih zanima.

- Ali šola danes dovolj vzgaja ljudi v pokončne Slovence?

Odvisno je od šole do šole, od profesorja do profesorja, oziroma učitelja. Verjetno so za ta vprašanja najbolj pomembna leta srednje šole. Veliko je odvisno od tega, kdo piše šolske učbenike. Levičarji dajejo velik poudarek družbi in internacionalizmu, sedaj globalizmu. Nekateri profesorji in knjige pa imajo za osnovo narodno zavest ter zvestobo narodnemu jeziku in svoji preteklosti. Tem nekateri očitajo nacionalizem, ker ne poznajo razlike med nacionalno zavestjo in nacionalizmom. In večina je takih, ki te razlike ne pozna. Če je nekdo navdušen za svoj jezik in se drži svojega jezika in tradicije, takoj rečejo, da je nacionalist. To ni res, to je politika in še danes čutimo, zlasti ob meji, posledice partijske politike, ki je bila za bratstvo. Ampak ne za bratstvo po evangeliju ali bratstvo po normalnem sožitju, pač pa za bratstvo v politiki, da nastopiš skupaj za socializem in komunizem. To je politično bratstvo, ki je bilo Primorcem vsiljeno od partije in v bistvu traja še danes. Nekoliko se počasi spreminja. Treba je razlikovati med prijateljstvom na podlagi sožitja in bratstvo na podlagi internacionalizma. Ta postavlja svoj jezik in svojo kulturo na drugo mesto.

- Kako naj Slovenci, ki smo tako na prepihu, ohranimo lastno identiteto?

Tu bi moral obveljati ideja zvestobe samemu sebi, oziroma svoji tradiciji. Na žalost, skušamo biti Slovenci pretirano univerzalni in se hitro prilagajamo. Pri mladih ljudeh se je zelo prijela levičarska ideja, da moramo prerasti svojo nacionalnost. To je sicer možno, samo ne na škodo lastnega jaza. Srečko Kosovel je umrl mlad, pri 22. letih, leto pred smrtjo je rekel: »Mi smo za evropskega človeka, spoštujmo se in imejmo se radi, ampak ohranimo svoje obraze.« To je norma, ki bi morala bit napisana v vseh slovenskih zgodovinah! Tudi profesorji in šolske knjige bi moral biti zveste predvsem tej ideji. Na žalost, niso.

Na primer Cerkev je univerzalna, vendar ona ob tem ne uničuje nacionalnosti, pušča določeno svobodo in svoje izražanje. Prav Cerkev je kljub svoji univerzalnosti skozi dolga stoletja vztrajala pri narodnem jeziku, torej da je bilo opravljanje verskih potreb v domačem jeziku, spoved, poučevanje... V tem smislu, smo bili na verskem področju nekako na boljšem.

- Kako doživljate tako imenovano multikulturnost Trsta, kjer živite?

Zame je to mit. Imel sem sedem let, ko so požigali naš slovenski narodni dom. Avstro-ogrskega Trsta torej nisem doživel. Trst se je po prvi svetovni vojni zapiral in postajal vse bolj in samo italijanski. Vsaj želja je bila taka. Narodi, ki so bili prisotni prej, so se bolj ali manj izselili, predstavniki, ki so ostali, se niso mogli narodnostno udejstvovati. Slovence, ki smo bili številčna manjšina, so močno zatirali in nas četrt stoletja sistematično poitalijančevali. Brez šol, knjižnic in kulturnega udejstvovanja in končno s spremembo imen in priimkov, s katerim so hoteli, da bi postali Italijani tudi na zunaj. Vsak otrok, ko je šel v šolo, je moral govoriti italijansko, tudi če je v domačem okolju govoril samo slovensko. Predstavljate si kaj takega danes; to je verjetno marsikomu nepredstavljivo. In Trst je še danes zelo naslonjen na Italijo in samo Italijo, nočejo se odpirati proti Srednji Evropi, kamor naravno spada in je spadal stoletja, ker se boji, da bi nehal biti italijanski, kot bi oni želeli. Tako ga raje podpirajo, čeprav mesto in okolica nekako hira. Bomo videli, če se bo sedaj z odprto Evropo kaj spremenilo?

- Kako naj Slovenci ohranjamo svojo identiteto?

To je močno odvisno do šol, ustanov, pravzaprav celotnega slovenskega vodstva. Govoril sem s slovenskim ministrom za šolstvo, ko je prišel v Trst, ker je ministrstvo za šolstvo, za šolske knjižnice odkupilo precejšnje število izvodov mojih novel, ki govorijo predvsem o slovenstvu. Za to dejanje sem ga pohvalil, ampak sem rekel, da če bodo samo knjige v knjižnici, ne bo dovolj. Nagovoril sem ga, da bi morali ustvariti v dijaku željo, da bi posegal po taki literaturi. O tem bi morali v šolah več govoriti. Slovenska vzgoja bi morala bolj temeljiti na domoljubju! Domoljubje ni nacionalizem, nekateri to radi mešajo. Dijaki oziroma mladi, morajo dodobra spoznati sedanjo stvarnost, resničnost. Če pa hočeš razumeti današnjo resnico, moraš poznati tudi preteklost. Torej poznati zgodovino naroda, poznati dobro tudi zgodovinske okvirje in resničnost dela naroda, ki ni živel ali še vedno ne živi v matici. Razumeti, kaj pomeni za zamejce imeti lastne šole, na primer! A vsega tega je, žal, premalo. Mladi si danes vsega tega ne predstavljajo dovolj, ne vedo in ne poznajo, ker jih o tem ne poučijo dovolj. Nedavno mi je neki politik, bivši minister za kulturo, rekel, da je šele sedaj, ko je prebral nekatere moje novele, razumel, kako trdo je bilo naše življenje pod fašizmom. Kako naj pričakujemo, da bodo to razumeli mladi, ki hodijo v šole, če bivši minister do nedavnega tega ni razumel!? To pomeni da je pomanjkanje v celoti. Neka pisateljica mi je pripovedovala, da je potovala iz Maribora v Milan in da so se ustavili na Opčinah v slaščičarni, in je spoznala, da na Opčinah govorijo slovensko! Ali smo res prišli tako daleč? Opčine so vendar od nekdaj slovenska vas!

- So krive tudi oblasti, ki ne znajo teh vrednot posredovati?

Država do leta 1990, dokler je vladal komunizem, ni imela slovenskega patriotizma. Po dvajsetih letih so starejši profesorji še vedno tisti, ki so bili vzgojeni za časa Kardelja. Jaz nisem dobil enega vabila, da bi prišel govorit o svojem življenju, o preteklosti naših ljudi na katerokoli slovensko šolo v Ljubljani, oziroma osrednji Sloveniji. Ker očitno tistim profesorjem to ni zanimivo. Sploh pa, ker je bil Pahor dolga leta nezaželena oseba, tudi v Slovenijo nekaj let nisem smel. Jih ne briga. Levičarji me ne marajo, ker sem nacionalno zaveden in bom kritiziral internacionalizem, desnica me ne mara, ker sem bil v osvobodilnem boju in ga vedno zagovarjam.

- Prav tako kot nekoč se moramo tudi danes še naprej »boriti« za slovenstvo. Pa se?

Slovenci imamo vedno v sebi neko idejo popuščanja v smislu dobrega medsosedskega odnosa in miru. Danes se tudi sprašujemo, kaj bo rekla Evropa. Preveč se na to oziramo. Slovenija ni mogla v Evropo, dokler nismo izpolnili italijanskih pogojev, danes, ko smo mi že del Evrope, mi popuščamo drugim. Znotraj Jugoslavije je Slovenija tako ali tako največ popuščala in delala za druge. Malo več samozavesti nam ne bi škodovalo.

TURK, Miha. Boris Pahor (Moj pogled). Ognjišče 2010. 22-24.

Pogovor s Prešernovim nagrajencem, slovenskim pisateljem in mislecem Borisom Pahorjem, ki ustvarja v Trstu

BREZ POMOČI DUHOVNIKOV NI MOGOČE MISLITI NA PREŽIVETJE MANJŠINE

Boris Pahor ni postal slaven in znamenit šele po prejemu Prešernove nagrade, najvišjega slovenskega kulturnega priznanja, menimo celo, da jo je prejel veliko prepozno. Simpatije slovenskih ljudi je užival že prej, zlasti zaradi njegovega doslednega boja za narodne pravice Slovencev v zamejstvu in zagovarjanja pomena naroda, in sicer v dobi, ko so eni opozarjali, da je proletarska pripadnost važnejša od narodnostne, drugi pa so trdili, da jih narodnost omejuje in so zagovarjali utopitev (manjšega) naroda v morju drugih narodov. S svojo odločno držo je postal glasnik in ustvarjalec slovenske narodne samobitnosti, ki je dosegla polnost v samostojni nacionalni državi - Republiki Sloveniji.

Vedno je spoštoval delo duhovnikov in Cerkve pri ohranjanju narodne samobitnosti in utrjevanju narodne zavesti. Nikoli pa ni bil zagledan samo v svoj lastni narod, ampak je bil vedno odprt za bogastvo drugih kultur. Za Slovence ni zahteval privilegijev, ampak enakopravnost.

Prešernova nagrada se nam je zdela primeren trenutek, da ga povabimo, naj našim bralcem spregovori o sebi in svojemu delu.

- Gospod Pahor, rojeni ste leta 1913 v Trstu. Od kje izhaja vaš rod? Spomini na družino. Koliko je bil Trst v času vašega otroštva še slovenski?

* Da, rojen sem v starem delu Trsta, v ulici, ki se strmo vzpenja k Sv. Justu. Starša sta bila s Krasa, oče iz Kostanjevice pri Komnu, mati pa iz Male Pristave pri Št. Petru na Krasu. Postala sta Tržačana, ko je bil Trst v najlepšem razvoju in se je tudi slovenski živelj tako ekonomsko kot socialno in kulturno sijajno uveljavljal. Tako da pisec Virgino Gayda ugotavlja, da je k sreči prva svetovna vojska rešila tržaško ekonomijo pred slovanskim kapitalom! In seveda je slovenska potrditev vzdržala še nekaj let po koncu vojske, kljub temu, da jo je režim načrtno kril. A pripomniti je tudi potrebno, da se je hudo začelo pred nastankom fašizma 1920. leta. Škof Mahnič in drugi razumniki morajo v izgnanstvo že leto poprej.

-V vaši mladosti se je nad Trst in nad vso Primorsko zgrnila črna tiranija, italijanski fašizem. Bili ste priča nekaterim težkim dogodkom tistega obdobja in ste eden izmed redkih pisateljev, ki ste se lotili obravnavanja te snovi v svojih knjižnih delih. Kakšni so vaši spomini na ta leta?

* Mojo oziroma našo otroško dobo je zaznamoval strah. Najpoprej zaradi grmenja topov s fronte, ki je spremljalo lakoto in smrtonosno španjolko. Potem strah ob požarih, ki so uničevali naše kulturne domove: Narodni dom, dom pri Sv. Ivanu, v Rojanu, v Barkovljah itd. Strah pred črnimi srajcami, ki so, na primer pri Sv. Jakobu, napadle dvorano, kjer nam je Miklavž delil darila. Šlo je torej za ozračje, ki je v otrokovo notranjost vtisnilo zavest nenehne ogroženosti, vsestranske obkoljenosti. In naravno je, da sem večkrat skušal podati tisti nesrečni as prav skozi otrokovo čutenje. Mislim namreč, da je posebna vrsta travme tista, ki jo doživiš, ne da bi znal in mogel -in otrok ne more- razložiti, zakaj se neko dejanje dogaja, česa si kriv.

-Slovenski odpor proti fašizmu je bil v bistvu zelo 'pasiven', orožje skoraj ni spregovorilo. Pri ohranjanju narodne zavesti so odigrali pomembno vlogo slovenski duhovniki. Zdi pa se mi, da je dosedanje komunistično zgodovinopisje namerno zamolčevalo to protifašistično gibanje, ker v njem ni imela partija vodilne vloge, ampak je bilo to vsesplošno narodno.

Dovolite, da vas popravim. Odpor proti fašizmu ni bil v resnici pasiven. Pripadniki razpuščenih mladinskih organizacij so se odločili, da nastopijo proti rodomoru z enakimi sredstvi, kot so jih uporabljali fašistični napadalci. Tako so zažigali raznarodovalne objekte. Znan je bombni napad na uredništvo časnika Il Popolo di Trieste, kateremu je sledil proces s 100 obtoženci, nato proces s 30 obtoženci, deportacije, konfinacija, admonicije itd. Na orožje so organizacija TIGR in drugi mislili kasneje. Vsekakor drži, da je bil slovenski antifašizem prvi v Evropi tako po številu kot po kakovosti upora. To ne pomeni, da ni bilo še drugih oblik ohranjanja zavesti. Tako pri laičnem skrivnem delovanju kakor pri cerkvenem. Le ta je imel prednost v tem, da je v božjih hramih slovenski človek lahko javno slišal domačo besedo. Zato so jo hodili poslušat tudi ljudje svobodomiselnega nazora, kakor se je to potem dogajalo v Sloveniji za asa komunističnega režima. Tukaj je nujno pribiti, da je bila slovenska duhovščina v celoti protifašistična, zato večkrat tarča napadov, internacij in izgonov. In povojna uradna slovenska publicistika je seveda pri nas to vlogo primorske duhovščine sicer priznavala, vendar jo je zmeraj nekako omenjala kot drugovrstno, ker je morala biti partija absolutno na prvem mestu.

-Pravičnost tudi zahteva, da poleg pozitivne vloge slovenskih duhovnikov ter nekaterih italijanskih duhovnikov in tudi škofov omenimo tudi protievangeljsko združenje drugih italijanskih duhovnikov, ki so podlegli vplivu fašizma. Kako vi ocenjujete obnašanje takratne uradne italijanske Cerkve v odnosu do fašizma?

* Pozitivnih, imenujmo jih tako, je bilo italijanskih duhovnikov takrat zelo malo. In isto velja za škofa, ki sta nasledila msgr. Fogarja in goriškega nadškofa msgr. Sedeja. Vatikansko vodstvo pa ni bilo seveda ni boljše, saj se je tam vendar odločalo. O tem trezno in pošteno piše pokojni msgr. Rudolf Klinec v svojem delu Primorska duhovščina pod fašizmom. Žal je tudi Cerkev videla v Mussoliniju od Boga poslanega rešitelja ne samo za italijanski narod, ampak za Evropo. Pri nas je takšno vatikansko stališče naredilo ogromno škodo, tako da je slovenska duhovščina reševala, kar se je pa dalo v danih razmerah rešiti. V zvezi s tem bi omenil Bevkovega Kaplana Martina Čedermaca, ki dobro odslikuje tisto dobo, in našemu imenitnemu kulturnemu posredovalcu Evgenu Bavčarju gre zasluga, da bo prevod Bevkove knjige letos izšel v Parizu.

- Že v mladosti ste navezali stike z Edvardom Kocbekom, s katerim sta ostala prijatelja vse do njegove smrti. Tudi v najtežjih asih ste ga branili in se uprli političnemu gledanju oziroma zatiranju njegove umetnosti. V čem je, po vašem mnenju, Kocbek velik?

* Kot sem že imel priložnost poudariti, moje prijateljstvo z Edvardom Kocbekom je bilo posebno lepo, lahko bi rekel svojevrstno. On je bil kristjan, jaz agnostik; on je bil krščanski socialec ali socialist, jaz socialni demokrat - vezale pa so naju težnja po uveljavitvi narodove biti, književnost in, zakaj ne, obojestranska simpatija. Zakaj je bil Kocbek velik? Predvsem nedvomno spada med velike slovenske duhove kot pesnik in pisatelj. A tudi kot idejni voditelj je bil v predvojnem in medvojnem asu izredno pomemben: bil je na strani tistih, ki so bili proti fašizmu in nacizmu, to se pravi, da je bil z zahodnimi demokracijami. Lahko sem kritičen do njega, ker je verjel, da bodo slovenski komunisti evropski voditelji, vendar so bili takrat na strani komunistov tudi Angleži in Američani in De Gaulle itd.

- Mnogi govorijo, da bi morali danes po propadu komunizma drugače, predvsem bolj kritično, obravnavati Kocbekovo vlogo, zlasti njegovo sodelovanje z OF, ker so si v njej komunisti hitro prisvojili vodilno besedo.

* To, da so imeli partijci v OF glavno vlogo, ni najbolj hudo, zlo je bilo, da so odpravili pluralizem in ustanovili diktatorski režim. Tega pa Kocbek ni sprejel, zato so ga potem tudi politično likvidirali. Vsekakor pa kljub vsem kritikam Kocbekov pomen ostaja. In zgrešeno ga je danes linčati, ko pa je soustvarjal slovensko zgodovino. Zato bi katoliško vodstvo danes moralo poudarjati, da je slovensko katoliško občestvo dalo evropskemu osvobodilnemu boju med drugo svetovno vojsko svoje najboljše ljudi: kot bojevnike, kot talce, kot kmečko prebivalstvo, ki je pridelovalo hrano za odpornike. To je edinstven prispevek za zgodovino Evrope, nesmisel je zato vso to množico obtožiti in zavreči kot komunistične izigrance. Pater Cerar (v svoji knjigi Partizan nekoliko drugače) ima docela prav: kljub vsemu je šlo za osvobodilni boj. In prav tako trdi nekdanji obsojenec prof. Ljubo Sirc. Zato je čas, da se začne o Kocbeku misliti in pisati nekoliko drugače - na katoliški strani, medtem ko so si ga komunisti dokončno zapravili.

-Zaradi sodelovanja z osvobodilnim gibanjem, ste se med vojno znašli v nemških uničevalnih taboriščih. Srečanje s smrtjo je oblikovalo vašo neuklonljivo življenjsko držo in je postalo druga najbolj odmevna tema v vaših delih. Lahko posredujete nekaj skopih 'zunanjih podatkov' o svojem bivanju v taboriščih?

*Ujeli so me doma in predali gestapu domobranci, čeprav je bilo moje sodelovanje z osvobodilnim gibanjem kar skromno, trajalo je poldrugi mesec, zanimal sem se v glavnem za zdravila, napisal pa proglas proti nacizmu, ki so ga našli pri meni. O taborišču? Rešilo me je znanje jezikov. Moja mama bi rekla, da me je rešila njena molitev. Ne vem. Marsikdo od nas je ob krematorijskem dimu kdaj tudi pomolil. No, v Dachauu me je iz anonimne množice verjetno 'potegnil' Lino Legiša, ki me je poznal iz Dejanja. Bil sem tolmač, bolničar, kdaj tudi grobar, če je bilo potrebno. V bistvu nekakšen stoik. Sijajno je o tem pisala Ivanka Hergold, ko je preštudirala Nekropolo.

- Zanimivo je, da ste v taborišču -v srečanju z njem- dobili nov življenjski zagon, nekakšno mo, ki vas drži do danes pokonci. Takoj se spomnim mnogih mladih ljudi, ki danes ne najdejo smisla svojemu življenju, ki brezciljno tavajo, pa se niso srečali s takim trpljenjem in ne s smrtjo.

* Rekel bi, da mojega povojnega elana ni pripisati dotiku z njem, ampak zavesti, da sem mu ušel, zavesti, da življenje lahko popolno zaživim. To je veličasten občutek. Pa zavest, da se lahko predaš ljubezni. Nekako naturalistično je takšno doživljanje, priznam, a to ne izključuje sublimacije. Vendar tudi duhovnosti ni brez telesnosti. Na tem svetu. O drugem ne vem. Nihče ne ve. Tudi teologi ne. Mladi ljudje? Kar jih ni ideologija odrezala od tradicije, sta jih tehnicizem in konzumistična miselnost cepila na brezdušni univerzalizem. A to bo prihodnost popravila. Narodi ne sprejmejo uniformiranosti. Kljub sedanjemu stanju bo prevladala rodna identiteta, bogastvo tradicije. Jutrišnja združena Evropa bo sporazum majhnih domovin, drugače Evrope sploh ne bo.

-Znana so vaša jasna načela glede narodnosti. Zaradi njih ste tudi prišli v spor z nekdanjo jugoslovansko usmerjeno slovensko (kardeljevsko) politiko. Te ideje ste širili zlasti v svojih esejih, ki ste jih objavljali v reviji Zaliv. Zaradi te revije in knjige s Kocbekovim intervjujem ste imeli velike težave. Kakšne?

*To, kar sem pravkar povedal, je v glavnem bilo poudarjeno v reviji Zaliv v zvezi s slovensko samobitnostjo in suverenostjo. A nisem bil sam. Teolog Križnik, nekdanji Golootočan dr. Kresnik, publicist Viktor Blažič, sodnik Franc Miklavič, prof. Jošt Žabkar, prof. Ezio Martin, glasbenik Ubald Vrabec - in katalonski okcitanski itd. sodelavci. Precej nas je bilo. Bili smo za prvenstvo naroda pred proletariatom! Bili smo za pluralizem in demokracijo v tradicionalnem pojmovanju. V glavnem smo bili vsi za osvobodilni boj, a proti temu, kar je iz njega naredila partija. Začeli pa smo 1966. leta. In sreni smo, kar nas je še živih, da smo doživeli preobrat.

- Ko govorite o narodu, govorite tudi o vlogi Cerkve pri ohranjanju narodne zavesti. Kakšno je vaše mnenje, zlasti pa manjšinska izkušnja o tem?

* Da, rekel sem takrat, naj Cerkev rešuje narodno zavest, ko pa je komunistom zanjo malo mar. Žal pa -in na to me je opozoril prijatelj Križnik- v bogoslovje so prihajali fantje, ki jim v srednji šoli niso dali narodne vzgoje, zato so se šele v bogoslovju nekako 'popravili'. Upam, da je zdaj drugače, ali pa, da bo drugače. Nisem zato, da bi Cerkev imela poglavitno vlogo pri narodni zavesti, sem pa zato, da bi svobodno in enakopravno imela svojo vlogo. To je pomembno. Brez pomoči duhovščine pa ni mogoče misliti na preživetje neke manjšine. To je neizpodbitno. Tako tudi po evropskih deželah: kjer je zaradi zgodovinskih silnic umanjkala raba rodnega jezika v cerkvah, tam je asimilacija opravila -in opravlja- svoje. Brez duhovščine bi danes v naši Benečiji gotovo nihče ne govoril več po slovensko.

-Vaša zavezanost narodu in prizadevanje za pravice slovenskih manjšin izven države Slovenije vas je pripeljala do udejstvovanja v raznih mednarodnih telesih za zašito manjšin. Kakšno vlogo imajo te organizacije in kakšen pomen ima vaše sodelovanje v njih?

*Kot sem nekje rekel -misijonarili smo, spodbujali, večkrat smo bili kot 'clamantes in deserto' (vpijoči v puščavi), a počasi smo prebudili marsikatero dremajočo skupnost. V glavnem pa drži to, kar sem rekel poprej: narodi, prav tako tisti zamolčani, se upirajo izenačenju. To nas bo rešilo. In Slovenija bo kazala pot. Jo že kaže. Samo zavist, pikolovstvo in podobne zavore bo morala premagati. Pa državniški ut mora obveljati nad vsem drugim.

-Slovenskega imena pa ne nosite v svet samo preko manjšinskih organizacij, ampak tudi s pomočjo svojih poznanstev v tujini, zlasti v Franciji. Pred kratkim so tam izdali vaš roman Nekropola. Ali nartno predstavljate Slovenijo svetu?

*Ne morem reči, da je moje udejstvovanje zares načrtno, ker so moje poti različne, moja srečanja naključna. A slovenski interesi pridejo zmeraj do izraza, ko se ponudi priložnost. Tudi ob izidu prevoda Nekropole, po zaslugi Evgena Bavčarja, je prišlo do pogovora o slovenski zgodovini in književnosti na francoskem radiu, na sejmu knjige v Nancyju, še prej na kongresu naše mednarodne organizacije v Liegeu itd.

- Se je po razglasitvi samostojnosti povečalo zanimanje za Slovenijo in za našo kulturo v tujini?

* Zdaj, ko je Slovenija samostojna država, je seveda zanimanje zanjo vse večje in večje, zato bi bilo potrebno tudi v kulturi nastopati organizirano, vabiti časnikarje, plačati članke, izdajati knjige. Zahod je v bistvu nepoučen, zgodovino so pisali in učili dominantni narodi, zato čaka Evropo še veliko dela, preden bo prišlo na dan vse zatajeno ali zavrženo.

- Ob podelitvi Prešernove nagrade, ste -proti ustaljeni navadi- spregovorili nekaj besed. Kaj vas je k temu nagnilo?

* Proti 'ustaljeni navadi' je nastopila predstavnica Novega kolektivizma. Še poprej pa me je vznemiril uvodni govor Daneta Zajca. Razumel sem ga, a vtis sem imel, da bi na prvi podelitvi Prešernovih nagrad v slovenski državi le moral prevladati nekoliko drugačen pristop. A ko ne bi bilo tistega razglašenega in nenačrtnega govora o ne-sprejetju nagrade itd., ne bi nastopil. Tako pa se mi je zdelo vse skupaj pod dostojno ravnjo. Po mojem bi tisti dan Prešeren moral pomeniti projekcijo slovenske suverenosti v prihodnost. To. Vse drugo je bila pritlikavost. Pomanjkanje smisla za zgodovinskost, za pravkar rojeno državo.

Omenil sem tudi revijo Zaliv, a ni šlo za kak ekshibicionizem, marveč za dodatek k temu, kar je povedal Dane Zajc glede vloge Nove revije pri spočetju slovenske pomladi. Pravica namreč zahteva, da pri omembi revije, ki je nedvoumno prispevala pri ustvarjanju nove slovenske samobitnosti -tudi sam sem pri njej sodeloval- predstavnik kulture ne prezre Zaliva in njegove 25-letne 'samobitniške' tradicije. Tudi zato ne, ker se je zaradi Zaliva zvrstilo nekaj pomembnih procesov: proti Rožancu, proti Francu Miklaviču, proti Viktorju Blažiču, medtem ko spada huda ura, ki jo je sprožil Kocbekov intervju 1975. leta, v posebno kategorijo politično-kulturnih afer.

RUSTJA, Božo. Slovenski pisatelj in mislec Boris Pahor. (Gost meseca). Ognjišče, 1992, leto 28, št. 4, str. 6-12.