* 3. september 1912, Gorica, † 4. januar 1977, Longomoso, Italija

Od revnega osnovnošolca do profesorja na univerzi v Rimu

Pesnik in teolog Vladimir Truhlar se je rodil 3. septembra 1912 v Gorici. Njegov oče je bil Čeh František Truhlar, ki je bil kot železničar prestavljen k južni železnici v Divačo, kjer se je leta 1897 poročil z Marijo Malnerčič, hčerjo tamkajšnjega gostilničarja in župana. Družina je živela v znameniti Škratljevi hiši, kjer se je rodila večina otrok. Vladimir, osmi in zadnji, pa je zagledal luč sveta v Gorici, kamor je bil prestavljen oče. Maja 1915 se je morala družina zaradi soške fronte umakniti na Jesenice, kjer je Vladimir preživel svoje otroštvo. V železarskem mestu je končal osnovno šolo, potem pa nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji v Ljubljani. Preživljal se je v glavnem z instrukcijami; tri leta v družini pesnika Otoka Župančiča, katerega sin Marko je bil njegov sošolec.

Po maturi leta 1933 se je vpisal v bogoslovje. Na teološki fakulteti ga je najbolj pritegnila filozofija in profesor Aleš Ušeničnik ga je priporočil za študij na Gregorijanski univerzi v Rimu, kjer je bil 29. oktobra 1939 posvečen v duhovnika. Ob branju moderne filozofske in teološke literature si je izoblikoval »eksistencialno-izkustveni« k stvarnosti. To razodeva tudi njegova doktorska disertacija Proces pobožanstvenja pri Vladimiru Solovjevu (v nemščini). Po doktoratu se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil do leta 1945 spiritual v bogoslovju. Maja 1945 je spremljal večjo skupino ljubljanskih bogoslovcev v Praglio pri Padovi. Iskal je pot, kako bi mogel združevati kontemplacijo z akcijo, o čemer je že dolgo razmišljal. Leta 1946 je vstopil v Družbo Jezusovo. Po noviciatu je bil leta 1949 zaradi razgledanosti na področju duhovne teologije, na katero so opozarjali njegovi članki v teoloških revijah, povabljen za profesorja na papeško Gregorijansko univerzo v Rimu, kjer je predaval petindvajset let.

Teologija naj odkriva človeku izkustveno pot k Bogu

Vladimir Truhlar se je kot profesor duhovne teologije in mentor doktorskih disertacij prizadeval, da bi teologija odkrila sodobnemu človeku izkustveno pot k Bogu. To spoznanje je v njem zorelo postopoma, kot razodevajo njegovi spisi – vseh (knjig in člankov) je okoli 180. Strokovne razprave je pisal najprej v latinščini, pozneje pa v nemščini in italijanščini, mnoga njegova dela so bila prevedena v druge svetovne jezike. Snov, ki jo je na Gregorijani predaval, je sprva dajal ime 'mistično izkustvo' in leta 1951 izdal latinska skripta s tem naslovom. Potem pa je postal "vse bolj pozoren na mesto Kristusa v tem izkustvu (leta 1964 je izšla knjiga Christuserfahrung – Izkustvo Kristusa) ... Tako mi je duhovna teologija prešla v stroko o izkustvu Absolutnega, Boga v Kristusu, in o duhovnih temah znotraj izkustvene razsežnosti.« Tega se je dosledno držal pri pisanju svojega najobsežnejšega dela – Leksikona duhovnosti. V uvodu italijanske izdaje (1973) je izrazil željo, da bi verni in neverni bralci, ki spričo današnje duhovne razcepljenosti iščejo v svoji eksistenci vsebine, trdnosti in poštenja, mogli v njegovih sestavkih doživeti in 'okusiti' odgovor na lastna življenjska vprašanja.

Cerkev na Slovenskem je skušal »prevetriti« s svojimi knjigama Pokoncilski katoliški etos (1967) in Katolicizem v poglobitvenem procesu (1970), ki sta izšli v redni zbirki Mohorjeve družbe v Celju. Z njima je hotel slovenske kristjane opozoriti na 'vetje Duha' in na podlagi vseh koncilskih dokumentov nakazati nove poglede in drže, ki jih narekuje koncil. Vzbudili sta nekaj ostrih kritik, vendar pa je prevladalo prepričanje, da sta bili napisani z dobrim namenom.

Služba življenju / je dozorela / v samoto

Tako je Truhlar v pesniški slutnji izpovedal v svoji pesmi 'Razpadajoči most'. V rokopisnem seznamu svojih del iz leta 1974 je Truhlar zapisal, da se je njegova ustvarjalnost začela utelešati najprej v pesmi in šele pozneje hkrati tudi v znanosti. Pesniti je začel v gimnazijskih letih; pesmi je objavljal najprej v listih Žar, Zrelo klasje, Plamen, nato v Mentorju, Mladiki, Naši Zvezdi ter v bogoslovskih letih v Dom in svetu. V njegovi poeziji je bilo od vsega začetka 'nekaj mističnega'. Po dvajsetletnem molku se je Truhlar oglasil s svojo prvo pesniško zbirko Nova zemlja (1958), ki je izšla v založbi SKA v Buenos Airesu, leta 1961 je pri isti založbi izšla zbirka Rdeče bivanje. Obe je potem združil v eno z naslovom V dnevih šumi Ocean (Mohorjeva družba, Celje 1970). Tematsko je razpeta med tihožitjem in svetopisemskimi vzgibi, spremno besedo ji je napisal Edvard Kocbek. Sledilo je še nekaj drugih zbirk. Izbor njegovih pesmi vsebuje knjiga Temni karmin (Celjska Mohorjeva družba 2007).

Po božiču leta 1974 se je Truhlar vrnil v Slovenijo z iskreno željo, da bi mogel svojim rojakom nuditi duhovno bogastvo, ki si ga je pridobil z dolgoletnim delom. Upal je, da bo lahko predaval na teološki fakulteti v Ljubljani, pa so mu dali le specialna predavanja o duhovnosti v slovenski književnosti. Ta so izšla po njegovi smrti z naslovom Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju (Župnijski urad Dravlje 1977). Nerazumevanje, ki ga je doživljal, ga je nagnilo, da z bolečino v srcu julija 1976 zapustil domovino in tiho odšel v vasico Lengmoos na Južnem Tirolskem, kamor je iz Rima zahajal na počitnice. V tej samoti se je 4. januarja 1977 zaradi možganske kapi končala njegova služba življenju.

obletnica meseca 09_2012

LETA 1819 ROJEN MATEJ CIGALE

PRAVNIK, JEZIKOSLOVEC IN UREDNIK († 1889)

Na Dunaju je umrl pravnik in jezikoslovec Matej Cigale, rojen v Črnem vrhu nad Idrijo. Po končanem študiju je bil sodni pripravnik v Gorici, leta 1848 pa so ga kot dobrega poznavalca slovenščine povabili v uredništvo Slovenca v Ljubljani. Leta 1850 je na Dunaju postal urednik slovenske izdaje državnega uradnega lista. Njegovo najpomembnejše delo je Nemško-slovenski slovar iz leta 1860.

... več o njem v obletnici meseca 09_1999

LETA 1851 UMRL MATIJA VERTOVEC

ŠENTVIŠKI FAJMOŠTER, AVTOR ZNAMENITE VINOREJE (* 1784)

"Vino je poseben dar Božji, k razveseljenju - po besedah sv. pis­ma - človeškiga serca; naj ga pije človek z mero in o pravim ča­su, k oživljanju svoje dušne in telesne moči, da se bo v njem, kakor z oljem v svetilu, zubeljc življenja k poterjenju zdravja in zdaljšanju življenja, podpiral." Tako je v svojem najbolj zna­menitem delu Vinoreja zapisal šentviški "faj­mošter" Matija Vertovec, ki je bil svojim vernikom ne le "dušni skrbnik", ampak tudi učitelj in svetovalec v svetnih rečeh. Po Jezusovih besedah: "Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik" (Jn 15, 1) pravimo, da so duhovniki "delavci v Bož­jem vinogradu". Matija Vertovec je bil priden delavec v duhovnem vinogradu kot vnet oznanjevalec božje besede in tudi v pravem vi­nogradu kot učitelj vinogradništva in kletarstva

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2001

LETA 1855 UMRL FRAN JERIŠA

PESNIK IN PREVAJALEC (* 1829)

Fran Jeriša se je rodil v Šmartnem pod Šmarno goro, končal ljubljansko gimnazijo in licej (Trdinov sošolec), potem je študiral pravo, ki ga na Dunaju ni končal, zato je prestopil na filozofijo. Pesniti je začel pod vplivom Koseskega, kasneje pa je bil sodelavec Vedeža (pseudonim Detomil) in po mnenju mnogih je bil eden najprikupnejših pesnikov za mladino, odlikujejo se tudi njegove domoljubne pesmi, preproste po obliki,jasnem in kratkem ikzrazu, lepi misli ... Napisal in objavil je tudi nekaj pripovedk, govoril je več jezikov, zato je veliko tudi prevajal (Byronove Hebrejske melodije) ...

njegova misel:

• Češ spoznati li samega sebe, ozri se po druzih; / Da spoznadeš ljudi, v samega sebe poglej.

LETA 1895 ROJEN STANKO TOMINŠEK

PRAVNIK IN ALPINIST († 1961)

Odvetnik in povojni odbornik Slovenskega planinskega društva je bil tudi odličen alpinist. V »zlati navezi« z Jožo Čopom in Miho Potočnikom je preplezal številne prvenstvene smeri, vzpon čez tisoč metrov visoko severno steno Špika (1926) pa je bil eden najpomembnejših slovenskih plezalskih uspehov med vojnama. Ukvarjal se je tudi s planinsko fotografijo, za prvi slovenski igrani film »Triglavske strmine« (1932) je posnel plezalske prizore.

LETA 1896 UMRL LEOPOLD CVEK

UČITELJ, SKLADATELJ, ORGANIST (* 1814)

Leopold Cvek je dobil prve glasbene nauke pri organistu v rodni Idriji in jih dopolnil v Ljubljani. Vse življenje je služboval kot učitelj in organist, pogosto tudi cerkovnik. Uveljavil se tudi kot skladatelj in sicer po vzoru slovenske ljudske pesmi. Priljubljene so njegove velikonočne (Skalovje groba se razgane) in božične pesmi (Pastirci, iz spanja vstanite nocoj, Pastirci, ne spite), med katerimi je morda najlepša Raduj, človek moj, kjer v tridelni pesemski obliki živo slika veselje in skrivnost Kristusovega rojstva.

LETA 1914 NASTOPIL SLUŽBO BENEDIKT XV.

PAPEŽ, MOŽ MIRU (* 21. 11. 1854, † 22. 1. 1922)

Za sv. Pijem X., ki mu je prva svetovna vojna strla srce, je 2. septembra sedel na sedež apostola Petra kardinal Giacomo della Chiesa, ki si je kot papež izbral ime Benedikt XV. Trudil se je za mir in storil je vse, da bi omilil trpljenje civilnega prebivalstva. Za časa njegove papeške službe je izšel Zakonik cerkvenega prava, ki je veljal do leta 1983.

LETA 1924 ROJEN IVAN ŽUŽEK

JEZUIT, CERKV. PRAVNIK, VODITELJ SKAVTOV († 2004)

Bil je peti med 15 otroki ljubljanske družine, ki je dala Cerkvi dva duhovnika in štiri redovnice. Maja 1945 mu je uspel pobeg v Italijo. Vstopil je k jezuitom, po devetih letih študija se je odločil za prestop v bizantinsko-slovanski obred. Leta 1962 je začel poučevati na Papeškem vzhodnem inštitutu. Po koncilu je bil kot eden največjih strokovnjakov tajnik komisije za pripravo Zakonika cerkvenega prava vzhodnih katoliških Cerkva. Leta 1976 je prvič srečal Evropske skavte, ki jih je nato kot duhovni asistent spremljal vse do svoje smrti (2004).

LETA 1954 UMRL FRANC PENGOV

DUHOVNIK, PROFESOR, NARAVOSLOVEC (* 1876)

Ko je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič gradil Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, v katerem je septembra 1905 zaživela prva popolna slovenska gimnazija, je pravočasno poskrbel tudi za profesorje. Med nadarjenimi duhovniki, ki jih je poslal študirat na bližnje univerze, da se pripravijo na profesorsko službo, je bil tudi Franc Pengov, ki je bil po študiju na univerzi v Gradcu profesor naravoslovja na škofijski gimnaziji (1907–1941). Bil je tudi pisatelj: njegovo najbolj znano delo je knjiga Podobe iz narave (1916).

LETA 1972 UMRL CENE VIPOTNIK

PESNIK, PREVAJALEC IN UREDNIK IZBOROV SLOVENSKE POEZIJE (* 1914)

V Zagorju ob Savi rojeni Cene Vipotnik je na univerzi v Ljubljani končal študij romanistike. Njegove prve pesmi, ki jih je začel objavljati že pred drugo svetovno vojno, so bile še pod vplivom novoromantičnega izročila. Prvo pesniško zbirko Drevo na samem je izdal šele leta 1956. Služboval je kot urednik v Slovenskem knjižnem zavodu in Cankarjevi založbi. Sodeloval je pri več obsežnih izborih slovenske poezije (Živi Orfej, Kri v plamenih).

LETA 1993 UMRL DRAGOTIN CVETKO

MUZIKOLOG IN SKLADATELJ (* 1911)

»Prehodil sem pot, ki ni bila vselej ne enosmerna ne ravna. Mnogokrat sem naletel na ovire, ki so mi hotele preprečevati uresničenje mojih ciljev. Bile so raznovrstne. Ideološko, idejno, materialno so posegale v moje osebno življenje, toda me niso uspele spremeniti. V težnji po čim večji svobodnosti in neodvisnosti sem jih potrpežljivo premagoval, krepil svoj duhovni potencial, širil svoja obzorja ... Obveze, ki sem jih sprejel v svoj življenjski načrt, sem občutil razmeroma zgodaj kot dolg sebi, svojemu rodu in svetu nasploh.« Tako je zapisal muzikolog Dragotin Cvetko v knjigi svojih spominov V prostoru in času, ki je izšla po njegovi smrti (Slovenska matica, Ljubljana 1995). Tega neutrudnega raziskovalca zgodovine glasbene umetnosti na Slovenskem in utemeljitelja muzikologije pri nas se spominjamo ob stoletnici njegovega rojstva. Znanstvene ustanove, v katerih je Cvetko deloval, bodo to obeležile z raznimi prireditvami: z odkritjem doprsnega kipa na njegovi rojstni hiši, z muzikološkim simpozijem, z razstavo in s slavnostnim koncertom.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2011

spomini:

Baje sem dobro pel in bil nadarjen za glasbo. Prepeval sem, kjerkoli sem hodil. Nekakšna mentorja sta mi bila oče in mama, ki sta bila vešča v glasbi: oče v klavirski in violinski igri, mama v klavirski in pevski tehniki ... Užival sem, ko smo ob poletnih večerih pri odprtih oknih ubrano peli. Otroci in mama smo bili nešolan oktet, vaščani so nas radi poslušali.«

o njem:

»To je bila njegova posebna odlika: mlade je vedno podpiral in jim dajal poguma ter jih vzpodbujal, da so se lotili temeljitega, načrtnega, poglobljenega dela. Ob raznih srečanjih z muzikologi vsega sveta se je videlo, kako so ga vsi imeli radi zaradi globoke človečnosti in osebne radodarnosti". (Pavle Merkú)

LETA 1997 UMRL VIKTOR FRANKL

 AVSTRIJSKI NEVROLOG IN PSIHIATER (* 1905)

Rodil se je na Dunaju, kjer je tudi študiral in leta 1930 doktoriral iz medicine, kasneje pa še iz filozofije. Zelo ga je zaznamovala tudi izkušnja nacističnega taborišča Theresienstadt, ko je moral svoja spoznanja o »kljubovalni moči duha« v lastnem življenju kot Jud preizkusiti na najbolj krut način. Preživel je štiri taborišča smrti, tehtal je le 38 kilogramov, izgubil ženo, brata, starše ... Ko se je vrnil na Dunaj je namesto obupa zmagala neizmerna volja po življenju, nepremagljiva želja, da bi trpljenje, ki ga je izkusil, preoblikoval v izkušnjo smisla. Po vojni je bil profesor nevrologije in psihiatrije na Univerzi na Dunaju, veliko pa je gostoval po svetu (menda je predaval na 209 univerzah na vseh celinah in prejel okrog trideset častnih doktoratov) veliko na ameriških univerzah , v Kaliforniji so tudi ustanovili katedro za logoterapijo – šolo psihoterapije, katere utemeljitelj je bil. Ta smer je v strokovnih krogih znana tudi kot tretja dunajska šola psihoterapije. Frankl je poznal tudi prvo in drugo (psihoterapijo Sigmunda Freuda, in individualno psihologijo Alfreda Adlerja), vendar je šel svojo pot. Frankl je avtor številnih knjig o logoterapiji. Ta se ukvarja predvsem s smislom človeškega bivanja, kakor tudi s človekovim iskanjem tega smisla. Po logoterapiji je človekovo prizadevanje, da bi v svojem življenju našel smisel, njegova glavna gonilna sila. Frankla smo spoznali tudi v Sloveniji s pomočjo dr. Antona Trstenjaka, dr. Jožeta Ramovša in po delovanju Inštituta Antona Trstenjaka ter s prevodi njegovih del (Zdravnik in duša, Volja do smisla, Kljub vsemu rečem življenju da - vse MD Celje), dvakrat pa je tudi obiskal Slovenijo (1992 je predaval v unionski dvorani o smislu, ki je najboljše zdravilo proti samomoru).

... več o obisku V. Frankla v Sloveniji v Ognjišču 12_1992)

nekaj njegovih misli:

- Živeti navsezadnje ne pomeni nič drugega kot: nositi odgovornost za pravo odgovarjanje na življenjska vprašanja, za izpolnitev nalog, ki jih življenje vsakomur postavlja, za izpolnitev zahtev te ure.

- Našel sem smisel svojega življenja s tem, da sem drugim pomagal najti smisel njihovega življenja.

- Pravila igre življenja od nas ne zahtevajo, da za vsako ceno zmagamo, temveč da se nikoli ne nehamo bojevati.

- Strpnost ni v tem, da z drugim delim njegovo mnenje, ampak le v tem, da mu priznavam pravico do drugačnega mnenja.

- Po mojem mnenju o Bogu sploh ne moremo govoriti kot o "njem", temveč ga moremo ogovarjati samo kot "ti".

- Kdor se sprašuje o smislu življenja, je vprašanje slabo postavil. Življenje nam postavlja vprašanja; mi smo tisti, ki moramo odgovoriti.

- Življenje samo je tisto, ki človeku postavlja vprašanja. Ni na njem, da bi spraševal, temveč življenje sprašuje njega, on pa mora življenju odgovarjati in za življenje prevzeti odgovornost.

- Človek ne ravna zgolj v skladu s tem, kar je, temveč tudi postaja, kakor ravna.

- Biti svoboden je malo, je nič – če ne veš, čemu. Toda tudi biti odgovoren še ni vse – če ne veš, pred kom.

- Vrednosti ne ohrani tisto, kar obdržim; ampak kar darujem, dobi vrednost.

- Človeku se moram zazdeti vreden ljubezni, potem me bo tudi ljubil.

- Če človek najde smisel, tedaj (ampak resnično samo tedaj) je srečen po eni strani, kajti po drugi strani je tedaj tudi zmožen trpljenja.

- Trpeti pomeni delovati in rasti. Pomeni pa tudi zoreti. Kajti človek, ki preraste samega sebe, dozoreva v sebi.

- Življenje dobesedno do svojega zadnjega trenutka, vse do našega zadnjega diha, ne neha imeti smisla.

- Radi govorimo Kjer je volja, tam je pot. Upam si trditi: Kjer je cilj, tam je volja.

- Upravičeno smemo tisto ali tistega, kateremu govorimo, na katerega se obračamo, ko smo čisto čisto sami s seboj, imenovati Bog.

pripravlja Marko Čuk

S septembrom začenjamo novo šolsko, veroučno in pastoralno leto. Kako je s krščanskimi šolami v Egiptu nam razkriva tokratni gost meseca Franc Zajtl, ki je spregovoril tudi o preganjanju kristjanov na Bližnjem vzhodu. To zaskrbljujoče preganjanje, ki smo mu priča prav v zadnjem času, nas spomni tudi na izredno težke čase prve svetovne vojne, ki se je začela pred sto leti. Papež Frančišek, ki si zelo prizadeva za mir in sožitje med različnimi narodi in verami, bo obletnici začetka 'velike vojne', kakor so tudi imenovali prvo svetovno vojno, 13. septembra obiskal avstroogrsko pokopališče v Foljanu in kostnico italijanskih vojakov v Redipulji v neposredni bližini meje s Slovenijo, kjer bo pri maši molil za žrtve vseh vojn. Tudi njegov stari oče se je bojeval na soških bojiščih. V prilogi Ognjišča pa vam predstavljamo, kako so slikarji prikazali prvo svetovno vojno na razglednicah, in fotografije krajev, ki jih bo obiskal papež.

Septembra začne novo veroučno leto. Vsako leto v Ognjišču objavljamo oglas za Katehetsko pastoralno šolo z željo, da bi se čim več laikov vpisalo vanjo in na različne načine prispevalo pri pastoralni dejavnosti v svojih župnijah. Ogledate si ga lahko na str 16.

Prav tako je postalo že tradicionalno, da Slovenska karitas septembra doda vsakemu izvodu naše revije položnico, s katero lahko podprete akcijo Za srce Afrike. Že lani smo zapisali, da razumemo, da tudi pri nas nekateri ljudje težko živijo. Vseeno pa vas vabimo k solidarnosti. Vsak, tudi majhen prispevek, je dragocen. Včasih imajo ljudje občutek, da ne vedo, kam gredo sredstva iz humanitarnih akcij. Zato vam na str. 124 v sliki in besedi prestavljamo enega izmed projektov, zgrajenega tudi s sredstvi akcije, pri kateri ste vključeni bralci Ognjišča.

V prvem jesenskem mesecu prihaja iz tiskarn kar nekaj knjige. Nekatere smo že napovedali. Prihajajo tudi knjige, ki jih tiskamo v tujini in so namenjene predvsem Miklavževemu in božičnemu obdarovanju. Prihaja tudi knjiga Pisma Bogdana Žorža. Rodila se je iz vprašanj, ki so nam jih pošiljali bralci, in vprašanj, s katerimi se je avtor srečeval kot psihoterapevt, pa tudi odgovorov na vprašanja, ki so mu jih ljudje postavljali po elektronski pošti ali ob srečanjih. Nekatera vprašanja pa so iz oddaj, ki jih je avtor več let imel na Radiu Ognjišče. Odgovori v knjigi obravnavajo različna vprašanja, povezana z vzgojo in življenjskimi problemi..

Pa še ena manj prijetna novica, za katero pa nismo mi krivi. Konec avgusta stopa v veljavo Zakon o enotni ceni knjige, ki ureja delovanje knjižnega trga in časovno omejeno cenovno stabilnost pri prometu s knjigo. Zakon med drugim določa, da mora za novo izdane knjige veljati povsod in za vse enotna cena tudi brez akcij ali popustov za obdobje šestih mesecev. Izjema so sejmi in predstavitve knjig.

To pomeni, da tudi naša založba ne sme ponujati naših novih knjig (v prvih šestih mesecih) ugodneje, tudi vsem vam, ki imate kartico zvestobe. Kljub temu se bomo še naprej trudili izdajati dobre knjige po zmernih in dostopnih cenah, še vedno bomo tudi imeli ugodnejše cene za imetnike kartice zvestobe za starejše knjige, kot tudi različne občasne akcije.

LETA 1796 ROJEN MIHA KASTELIC

SLOVENSKI PESNIK, UREDNIK IN KNJIŽNIČAR († 1868)

Pravo je študiral na Dunaju, službo je dobil v Ljubljani v licejski knjižnici, kjer je bil knjižničar. Ko mu je bilo trideset let je začel objavljati svoje prigodne in ljubezenske pesmi. Zelo pomembno za oživitev slovenskega literarnega dela je njegovo urednikovanje pesniškega almanaha Kranjska čbelica, ki ga je tudi sam ustanovil. Uredil je tudi rokopise pesmi Valentina Vodnika, za ohranitev Čopove zapuščine, za obogatitev licejske knjižnice z deli iz zapuščine Jerneja Kopitarja ... Te njegove zasluge mu je priznal tudi Prešeren (sonet Mihu Kastelcu: »Ti si nas zbudil, zbral ob hudem časi, / roke zarašene trebiti jele / prestore na domačim Parnasi. // Že vid'jo mesta se na njim vesele, / že sliš'jo se pesem sladki glasi / pognal je cvet, med nosijo čebele!).

LETA 1866 ROJEN ANDREJ PAVLICA

DUHOVNIK, PISATELJ, SOCIOLOG († 1951)

Po končani osnovni šoli ga je pot iz rodnega Rihemberka (Branika) vodila v Gorico, kjer je po gimnaziji študiral bogoslovje in leta 1891 pel novo mašo. Najprej je služboval v Biljah, potem pa je prišel za stolnega vikarja in gimnazijskega kateheta v Gorico. Pri vsem delu se je zagrizei v študij Svetega pisma in na Dunajski univerzi dosegel doktorat (1897). Od leta 1905 do 1934 je v goriškem bogoslovnem semenišču predaval Sveto pismo stare zaveze. Andrej Pavlica je deloval na različnih področjih: bil je pisatelj, časnikar, sociolog, organizator. Znanstveno je sodeloval v bogoslovnih glasilih Rimski katolik, Katoliški obzornik, Čas, Voditelj v bogoslovnih vedah. Vključeval se je tudi v javno življenje, a bolj kot politika so ga zanimala socialna vprašanja. Ustanovil je (skupaj z bratom Josipom) Slovensko katoliško delavsko društvo (1898), Žensko delavsko društvo (ti dve društvi sta vsako leto tretjo ne deljo v maju prirejali skupno romanje na Sveto Goro). Najbolj mu je bilo pri srcu Slovensko sirotišče, ki je bilo na njegovo pobudo ustanovljeno leta 1898, zaživelo pa je leta 1910, ko so kupili hišo in vodstvo zavoda zaupali slovenskim šolskim sestram. Tam so revni dečki in deklice dobili solidno krščansko vzgojo in izobrazbo. Fašisti so ga hoteli uničiti samo zato, ker so tam mladi rod vzgajali v slovenskem duhu. Po drugi svetovni vojni mu je uspelo od fašistov zaplenjeni zavod dobiti nazaj. Zaradi njegove odločne zavzetosti za pravice Slovencev so ga fašistične oblasti malo pred upokojitvijo hotele na silo odstraniti iz bogoslovja.  V najhujšem obdobju raznarodovalne politike, ko je bila prepovedana slovenska govorjena in pisana beseda, je bil med knjigami, ki so jih fašisti sežgali, tudi šesti snopič njegovega Sejavca, zbirke nedeljskih pridig in govorov (dvanajst zvezkov 1929-1939). 

LETA 1870 ROJEN JURIJ TRUNK

DUHOVNIK, PISATELJ IN PUBLICIST († 1973)

Naš koroški rojak Jurij Trunk, ki mu je Bog naklonil 103 leta življenja, je "šolski primer" duhovnika, ki je dočakal vse možne jubileje: 50 let duhovništva ali zlato mašo, 60 let - biserno ma­šo, 65 let - diamantno mašo, 70 let - železno mašo. Ob obletni­ci njegovega rojstva ga predstavljamo ne toliko zaradi teh jubi­lejev, ampak zaradi njegovega duhovniškega in narodnega delovanja med Slovenci na Koroškem in v Ameriki.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 08_2000

LETA 1906 ROJEN FRAN PETRE

LITERARNI ZGODOVINAR, SLOVENIST NA TUJEM († 1978)

Literarni zgodovinar Fran Petre je po končanem študiju v Ljubljani, Parizu in Pragi predaval slovenski jezik in književnost na univerzah v Skopju in v Zagrebu ter tako prispeval k uveljavitvi slovenistike. Zadnja leta je bil v Ljubljani sourednik Slovenskega biografskega leksikona.

LETA 1907 ŠKOF JEGLIČ OKRONAL

 MILOSTNO PODOBO MARIJE POMAGAJ NA BREZJAH

Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je 16. marca leta Gospodovega 1907 v goreči ljubezni do brezjanske Marije Pomagaj, poslal v Rim svetemu očetu Piju X. prošnjo za takojšnje okronanje Marijine podobe. Odgovor je prišel hitro, že 15. junija in začele so se velike priprave na kronanje. Zlati kroni iz osemnajst karatnega zlata – posebej za Devico Marijo, posebej za Jezuščka – je izdelal ljubljanski pasar Kregar. ... Pred slovesnostjo je »sam škof spovedoval vse do polnoči, večina frančiškanov pa kar celo noč, zjutraj pa vse do devete ure. Kljub temu vseh tistih, ki so se želeli spovedati in prejeti sveto obhajilo prav na dan kronanja Marijine slike, niso mogli uslišati. Mnogi romarji so vso noč prebedeli v cerkvi in z veseljem prepevali, prepevali. Toliko hvalnic Mariji še ni bilo slišati na Brezjah. In toliko tistih starih pesmi, ki so bile še vedno žive med ljudmi, mnogi mladi pa jih niti niso več poznali. (...) Za škofa so tesarji pripravili tudi v šotoru lepo okrašeno prižnico, kamor se je povzpel takoj, ko so Marijino podobo postavili pred vernike. » »Vidite, dragi moji verniki, kako lepo vse nas Marija vodi za roke samo zato, da nas bi pripeljala v božje kraljestvo! Kdo bi si mislil, da bo mene, navadnega kmečkega fantiča, ki sem še kot otrok videl njeno uslišanje čisto od blizu, kdaj v življenju doletela ta velika čast, da Mariji Pomagaj lahko nadenem krono! Lahko vam zaupam, da so se mi s tem izpolnile najlepše sanje tega sveta!« (...) Potem je krenil iz šotora dolg sprevod s sliko okronane Marijo, za njo pa na stotine bander, zastav, pa tudi člani društev v uniformah. Razvil se je v največjo procesijo, kar jih je kdaj videla vas Brezje. Velike slovesnosti so potekale tudi ob prvi obletnici kronanja in vsa leta pozneje. Eno največjih tudi ob stoti obletnici kronanja Marije Pomagaj, 1. septembra leta Gospodovega 2007

... več v knjigi Ivana Sivca Kraljica Slovencev, ki jo je izdalo Ognjišče in jo še lahko kupite

LETA 1911 ROJENA BOGDANA STRITAR

TEMPERAMENTNA OPERNA PEVKA († 1992)

Rodila se je v Solkanu, osnovno in srednjo šolo pa je obiskovala na Ptuju. Kot dijakinja na učiteljišču in konservatoriju v Ljubljani je s sestrama pela v tercetu Stritar (tudi na radiu). Pred drugo svetovno vojno je bila nekaj let učiteljica, od leta 1940 pa do upokojitve leta 1964 je bila članica ljubljanske Opere. Kot mezzosopranistka z obsežnim glasovnim razponom in temperamentnostjo je ustvarila vrsto opernih likov.

LETA 1928 ZAČEL POSKUSNO ODDAJATI LJUBLJANSKI RADIO

S PRENOSOM ODPRTJA JESENSKEGA SEJMA (URADNO ODPRT 28. OKTOBRA 1928)

Prosvetna zveza je v začetku leta 1928 sklenila z državo pogodbo o najemu radiooddajne postaje v Domžalah in uredila studio na Bavarskem dvoru ob današnji Tivolski cesti (takrat Bleiweisova) v Ljubljani. Na današnji dan je radio začel poskusno oddajati (prenos odprtja ljubljanskega jesenskega velesejma). Popoldne sta pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Oton Župančič prvič poslala v eter slovensko besedo. Po uvodnem Finžgarjevem govoru je Župančič recitiral odlomke iz Dume, zvečer pa so iz ljubljanske Opere prenašali Smetanovo »Prodano nevesto«. Po pogodbi je morala Prosvetna zveza vsak dan oddajati najmanj dve uri in pol, vsaj ena ura pa je morala biti posvečena dobri živi glasbi in ne posnetkom z gramofonskih plošč.

LETA 1939 ZAČETEK DRUGE SVETOVNE VOJNE

Z NAPADOM NACISTIČNE NEMČIJE NA POLJSKO

Nacistična Nemčija je 23. avgusta 1939 sklenila s komunistično Sovjetsko zvezo pakt o nenapadanju. Nekaj več kot teden dni zatem je Nemčija napadla Poljsko in zasedla njene zahodne pokrajine, Sovjetska zveza pa vzhodne. To je pomenilo začetek druge svetovne vojne, ki je terjala nad 50 milijonov človeških življenj, stroški skoraj šestletnega vojskovanja so znašali 1384 milijard dolarjev!

LETA 1942 UMRL GOJMIR KREK

PRAVNIK, SODNIK, GLASBENIK, PEDAGOG IN AKADEMIK (* 1875)

Slovenski skladatelj Gojmir (Gregor) Krek je ovrgel tradicijo slovenske glasbene romantike in čitalništva in začel novo obdobje v slovenski glasbi. Ob pomoči založnika Lavoslava Schwentnerja je ustanovil glasbeno revijo Novi akordi, ki je izhajala 13 let. V njej je izdal mnoge svoje skladbe (samospeve, klavirske, zborovske in komorne skladbe). Od 7. oktobra 1938 je bil redni član SAZU; med leti 1939 in 1942 je bil tudi glavni tajnik te ustanove. Bil je tudi odličen pravnik; leta 1911 je postal dvorni tajnik (na Dunaju) Leta 1920 je postal redni profesor rimskega in civilnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani. Krek je bil tudi dekan Pravne fakultete in rektor Univerze v Ljubljani (1921/22).

LETA 1964 UMRL JOŽE PAHOR

UČITELJ, PISATELJ, UREDNIK (* 1888)

Pisatelj Jože Pahor, rojen v Sežani, je končal učiteljišče v Kopru in služboval nekaj let na Primorskem, pod fašizmom je ostal brez službe, zato je odšel v Jugoslavijo. Leposlovno je začel ustvarjati leta 1914. Leta 1923 je izšel njegov prvi roman Medvladje, v katerem je opisal vojne in povojne razmere na Primorskem. V romanu Serenissima (1929) je pod krinko beneške republike v drugi polovici 16. stoletja opisal življenje Slovencev in Hrvatov pod Italijo po prvi svetovni vojni.

LETA 1970 UMRL FRANÇOIS MAURIAC

FRANCOSKI PISATELJ, NOBELOV NAGRAJENEC, KATOLIŠKI MISLEC (* 1885)

Pisatelj François Mauriac. ki je leta 1952 prejel Nobelovo nagrado za književnost, velja za največjega pisca katoliške Francije. Njegovi tragični junaki in junakinje rastejo iz vere v milost odrešenja in so tako človeško resnični. da so blizu vsem, ki se znajo poglobiti v duhovno stisko. V slovenskem prevodu je izšlo več njegovih romanov, pri založbi Ognjišče njegova knjiga Jezusovo življenje (1971).

... nekaj njegovih misli:

- Čutim se kristjana po svoji grešnosti, ki me oddaljuje od Boga, in po veri v sredstva, ki mi jih daje na razpolago Cerkev, da morem vse začeti znova.

- Da bi prišlo božje kraljestvo, vzame Jezus, kar najde, izbere kogarkoli ... Sončni žarek pade na stekleno črepinjo na smetišču, plamen vzplapola ter zajame ves gozd.

- Iz preziranih duš, iz izvržkov sveta si Gospod zbira skriven zaklad. Nobene čudežne palice ni potreboval, da je odkril v teh bitjih kljub njihovi zunanji bednosti tiste izvire trpljenja in dobrote, nad katerimi je imel oblast.

- Krepost farizejev pa tudi pregrešnost blodnic in cestninarjev sta le zunanji videz. Za slehernega izmed nas se bo skrivnost odrešenja odigrala v temi, ki jo bo razpršila edinole smrt.

- Vsi smo poznali bitja, ki so sredi vsakdanjega dela nenehno bivala v božji navzočnosti - in so jih v nedoločljivem občutku te navzočnosti spoštovali celo najslabši.

- Čudovito je, da izmed vseh besed Njega, ki je prišel za vsakogar izmed nas, odkrivamo prav tiste, ki jih naslavlja vsakemu posamič.

- Zidati gradove v oblakih nič ne stane, njihovo porušenje pa pogosto zelo drago plačamo.

... več misli Françoisa Mauriaca

LETA 1981 UMRL FERDINAND KOLEDNIK

DUHOVNIK, PREVAJALEC, KNJIŽEVNIK (* 1907)

Ob imenu in priimku Ferdinand Kolednik je v leksikonu Slovenska književnost (Cankarjeva založba, Ljubljana 1996) zapisano: prevajalec, razširjevalec slovenske književnosti, duhovnik, misijonar. Neutrudno si je prizadeval, da bi "veliki" svet seznanil s književnostjo "malega" slovenskega naroda. Najprej je prevedel v francoščino Jurčičevo povest Jurij Kozjak, zatem pa še v devet drugih svetovnih jezikov. Ob koncu druge svetovne vojne se je zaobljubil, da bo oskrbel prevode te knjige v 50 jezikov in to mu je s pomočjo sodelavcev, ki jih je poiskal, tudi uspelo. Prevedel je tudi nekatera Finžgarjeva dela: zgodovinski roman Pod svobodnim soncem, povesti Dekla Ančka in Strici ter razmišljanja Sedem postnih slik. Finžgar, s katerim sta si dolga leta dopisovala, mu je leta 1958 izrekel priznanje: "Vi, ljubi Nande, ste si naprtili to delo, da bi o našem narodu tujcem skusili pokazati, da tudi iz drobne bilke počasi priraste klas s klenim zrnom. V imenu vsega naroda iskrena Vam hvala za ves trud."

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 05_2007

pripravlja Marko Čuk

 * okoli 1547, Krško, † 31. avgust 1589, Ljubljana

Na podlagi njegovih izvirnih zapisov življenjepisci sodijo, da je Jurija Dalmatina odlikovala požrtovalna navdušenost za idejo, vztrajnost pri delu in trajna hvaležnost do dobrotnikov. V dobrš­ni meri so mu to narekovale skromne razmere, iz katerih je izšel. Rodil se je okoli leta 1547 v Krškem, kjer je njegov oče po vsej verjetnosti izvrševal kakšno obrt. Priimek pove, da je njegov rod izviral iz Dalmacije, oče pa je bil že "poslovenjen" in Jurij se je dosledno podpisoval Dalmatin. Do osemnajstega leta se je šolal v domačem kraju pri Adamu Bohoriču in pod njegovim vplivom postal protestant. Zaradi svojega blagega značaja in učenjaške usmerje­nosti je v svojih "polemikah" s katoličani nastopal vedno zelo umirjeno. S podporo deželnih stanov, ki sta mu jo posredovala Trubar in Krelj, je šel študirat na Wurttemberško: najprej v "sa­mostanko" učilnico v Bebenhausen, kjer je končal latinske šole in se pripravil za vpis na univerzo v Tubingenu, kjer je po študiju filozofije in teologije dosegel naslov magistra s tezo Disputa­cija o katoliški Cerkvi in katoličanih (1569). Revni starši ga med študijem niso mogli podpirati, zato je zanj skrbel Primož Tru­bar, ki ga je tudi uvajal v slovstveno delo.

Že kot študent si je zadal nalogo, da bo prevedel celotno Sveto pismo. Ko je leta 1572 prišel v Ljubljano za pridigarja, je s sabo prinesel prevod začet­ka Svetega pisma (pet Mojzesovih knjig). Na Slovenskem je oprav­ljal pomembne službe: bil je med nadzorniki stanovske šole, član kranjskega cerkvenega sveta, vizitator. Leta 1585 je dobil župni­jo Škocjan pri Turjaku. 31. avgusta 1589 je nandoma umrl v Ljubljani.

Prvo Dalmatinovo slovensko besedilo - pesem Ena srčna molitev zoper Turke - je bilo natisnjeno v Trubarjevi pesmarici 1567. Že tedaj se je pripravljal na prevajanje vsega Svetega pisma. Leta 1575 je Janž Mandelc v Ljubljani ustanovil tiskarno in prvi tisk v njej je bil Dalmatinov prevod svetopisemske knjige Jezus Sirah.

Dalmatin je pri Mandelcu tiskal več knjig (Mojzesove knjige, Ta celi katekizem, Salomonove pripovesti, Katekizem) v želji, da bi deželne stanove pridobil za tisk svojega prevoda Biblije, ki ga je dokončal leta 1578. To velikansko delo je opravil v desetih letih sam, brez slovenske šole, brez slovarja in slovnice. Vendar pa je ustvaril "jezikovno umetnino, ki je dolgo nihče ni prekosil. Dalmatin je imel jezik v oblasti in bil tudi spreten oblikovalec novih besed. Zato še danes občudujemo bogastvo njegovih izrazov in izklesani, gladki slog" (Mirko Rupel). Leta 1578 so deželni predstavniki Kranjske, Koroške in Štajerske načelno sklenili, da bodo skupno izdali slovensko Biblijo. Do izdaje pa še ni prišlo tako kmalu. Avgusta 1581 se je v Ljubljani zbrala revizijska ko­misija, ki je Dalmatinov prevod pregledala in ga po dveh mesecih dela potrdila. S tiskanjem v Ljubljani ni bilo nič: spomladi 1582 je namreč moral tiskar Mandelc zapustiti Ljubljano. Iskali so ti­karja v Nemčiji. Najugodnejša je bila ponudba knjigarnarja Selfi­scha v Wittenbergu, ki je v petih mesecih - do 9. novembra 1583 z letnico 1584 - natisnil 1500 popolnih in 25 nepopolnih primer­kov Biblije. Tisk in korekture sta vodila Dalmatin in Bohorič. Lahko sta bila ponosna na knjigo, ki po lepem tisku in dobrimi lesorezi prekaša vse druge slovenske knjige 16. stoletja.

Zaradi vezave in prevoza dragocene knjige sta Dalmatin in Bo­horič še nekaj časa ostala v Wittenbergu. Prve izvode, namenjene za darila dobrotnikom, so vezali posebno lepo. Celotno naklado so porazdelili takole: Kranjska je dobila 870 izvodov, Štajerska 330, Koroška 300 (danes je ohranjenih 66 primerkov). Kako Biblijo spra­viti v domovino, da bi jih avstrijske oblasti ne zaplenile? Dal­matin je odločil, naj se razpošlje spočetka le del naklade in si­cer po različnih poteh. Knjige so spravili v sode in jih vsebino označili kot trgovsko blago.

Z Dalmatinovo Biblijo so slovenski protestanti dobili glavno knjigo, ki jim je bila v smislu protestantskega načela, naj vsak­do bere Sveto pismo v materinem jeziku, potrebna. Čeprav Dalmati­nu ni šlo za to, da bi čim bolje prevedel slovensko iz grškega in hebrejskega izvirnika, temveč se je trudil, da bi čim natančneje poslovenil Lutrov nemški prevod, je s svojo Biblijo postavil temelj slovenskemu pismenemu jeziku. Na začetku Biblije je nemško posve­tilo, ki hvali slovenski jezik, sledi obširen slovenski predgovor, ki je dogmatična razprava o razlikah med staro (katoliško) in no­vo (protestantsko) vero; sledi neke vrste "slovarček".

"V proti­reformacijski dobi je bila Dalmatinova Biblija glavna knjiga, ki je imela za slovenske pisatelje normativno veljavo. Obenem je o­pozarjala katoliške kroge od prvega dne, ko se je pojavila med Slovenci, naj si vzamejo požrtvovalnost protestantov za zgled in si omislijo tudi sami izdajo slovenske Biblije" (France Kidrič). Dalmatina je pri vsem njegovem knjižnem delu poleg verske vneme vodila tudi iskrena domovinska ljubezen.

(obletnica meseca 08_1999)

 * 31. avgusta 1908, Clermont-Ferrand, 14. februarja 1999, Échourgnac

"Delavci so me naučili, kaj je človek"

Delavcem je hotel prinesti Boga, ki ga je sam odkril pri petindvajsetih letih, ko je kot diplomirani pravnik imel lepo službo in bi si lahko vse privoščil. Toda njegovo srce je ostajalo žejno, iskalo je "žive vode" in jo po dolgi "noči" tudi našlo. "Odločil sem se, da grem veliki teden preživet h kartuzijanom v gorsko dolino Valsainte." Opazoval je vedre obraze redovnikov, ki so bili nekateri pred vstopom v samostan ugledni in premožni, zdaj pa so živeli v tej samoti kot "božji Robinzoni" v molitvi, postu in molku. "Zdelo se mi je, da so njihove oči razsvetljene, da vidijo nekaj, česar jaz ne vidim. To niso bili niti čudaki niti slabiči, ampak močni in vedri možje." Tisti teden, ki ga je preživel med temi menihi, je preobrnil tok njegovega življenja, ki se je pričelo 31. avgusta 1908 v mestu Clermont-Ferrand v goratem predelu osrednje Francije. Krščen je bil v katoliški cerkvi, nekaj časa je hodil k protestantskemu verouku, sicer pa je odraščal v družini, ki mu ni dala nikakršne verske vzgoje. V dijaških letih je bral Sveto pismo, ker pač to "spada k splošni izobrazbi", vendar ga branje ni prav nič prevzelo. Prepričan je bil, da je s smrtjo vsega konec, saj je človek le "višje organizirana materija", zato je najbolj pametno, da iz tega kratkega življenja "iztisnemo" čim več. Srednjo šolo je končal v Nici, pravne študije pa v Parizu.

Po diplomi je po-stal advokat v Nici. "Nisem bil ravnodušen do življenjskih užitkov, vendar sem se včasih dolgočasil celo med zabavami." Tedaj je odšel, ko smo že zvedeli, za teden dni h kartuzijanom. Tam je doživel tako globoko srečanje s Kristusom, da je sklenil postati "profesionalni oznanjevalec" njegovega evangelija. Vstopil je v dominikanski red in bil leta 1939 posvečen v duhovnika. Leta 1941 je šel med pristaniške delavce v Marseillu. Leta 1947 je postal župnik v marsejskem predmestju, še vedno pa je delal v pristanišču. Njegovemu zgledu so sledili mnogi, ki so ob soočenju s kruto resničnostjo doživljali krizo duhovniškega poklica in tudi vere.

Zato je Rim leta 1945 poskus duhovnikov-delavcev prepovedal. Jacques Loew je že sam uvidel, da tako ne more iti naprej. "Prišli smo na misel, da bi bilo bolje, če bi namesto že posvečenih duhovnikov-delavcev po petih, osmih letih delavskega življenja posvetili v duhovnike delavce." Leta 1955 je Jacques Loew zapustil dominikanski red in prevzel vodstvo župnije Portle-Buc in kmalu zatem ustanovil Delavski misijon sv. Petra in Pavla, ki je odgovoren za vzgojo duhovnikov, ki izhajajo iz vrst delavcev. To so delavci, ki čutijo poklic, da bi postali duhovniki in bi potem za vedno ostali kot delavci med svojimi tovariši. Ta poskus je potrdil papež Pavel VI. leta 1965. Morda bo pripomogel k izoblikovanju podobe duhovnika prihodnosti. Jacques Loew je leta 1969 osnoval v Fribourgu v Švici Šolo vere. Veliko je pisal. Na stara leta se je umaknil v trapistovski samostan Echourgnac; kjer je februarja 1999 umrl v 91. letu življenja.

(pričevanje 10_1999) 

 15. februarja 1927, Torino; 31. avgust 2012, Milan

Doma je iz industrijskega velemesta Torino, kjer se je rodil 15. februarja 1927. Ko mu je bilo sedemnajst let, je vstopil k jezuitom (1944). Po dolgih letih študija in redovniške formacije je bil leta 1952 posvečen v duhovnika. Po novi maši je nadaljeval študije na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu in po končanem študiju postal najprej profesor, nato pa rektor tega uglednega znanstvenega zavoda. To nalogo je opravljal devet let (1969 - 1978). 29. decembra 1979 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za nadškofa v Milanu, februarja 1983 pa mu je podelil kardinalski klobuk, ki je skoraj »obvezen« za naslednika sv. Karla Boromejskega. Milanski nadškof je bil v letih 1987-1993 predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc (ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar je bil podpredsednik) in v tej funkciji je odigral pomembno vlogo pri pripravi prvega evropskega ekumenskega srečanja »Mir in pravičnost« v Baslu leta 1989.

Navezoval je tudi številne stike z voditelji raznih krščanskih Cerkva. Potoval je v Moskvo, kamor ga je povabil ruski patriarh Aleksij II., kot prvi jezuit je pridigal v Canterburyju, svetišču anglikanske Cerkve. V svojih javnih nastopih se kardinal Martini z govorjeno in pisano besedo zavzema za pravičnost in sodelovanje med ljudmi. Leta 1986 je dal pobudo za škofijsko srečanje pod geslom »Postati bližnji drugim«, ki je odmevalo po vsej Italiji. Številne so tudi njegove pobude, kako vzbuditi zanimanje za evangelij pri ljudeh našega časa. V ta namen je ustanovil Katedro neverujočih, ki ponuja iskalcem resnice zanimive in pereče teme. Tematika enajstega leta te ustanove se glasi »Otroci Kronosa /boga časa/ se sprašujejo«. Predavanja obravnavajo vprašanje časa v odnosu do znanosti, filozofije in vere. Na njegovo pobudo je 20. novembra 2000 stekel program verskega izobraževanja mladih milanske nadškofije pod naslovom »Stražarji jutra«, ki se bo zaključil na praznik Gospodovega razglašenja (6. januarja) leta 2002.

Kardinal Martini je znan po tem, da izda zelo veliko knjig. Zanimivo je, kako njegove knjige nastajajo. Ne za pisalnim strojem, ampak pred mikrofonom. Njegovi tajniki potem njegove pridige, govore, konference zapišejo in pripravijo za natis. V svojih knjigah se kardinal Martini loteva perečih vprašanj sodobnih ljudi - svojih vernikov. Njegove knjige so praviloma uspešnice. Znamenita so njegova pastirska pisma, v katerih po zgledu svojega predhodnika sv. Karla Boromejskega nagovarja svoje vernike z besedo, »ki diši po življenju«. Mnoga od njih so taka, da jim prisluhnejo tudi izven meja njegove škofije. Leta 1991 je zbudilo veliko pozornost njegovo obširno pastirsko pismo Rob plašča - Cerkev in javna glasila. Imamo ga tudi v slovenskem prevodu (Cerkveni dokumenti 55) in iz njega navajamo nekaj globokih misli.

(pričevanje 02_2001)

»Tvoja beseda je svetilka mojim nogam in luč na moji stezi.«

Sveto pismo ga je privlačilo že v zgodnji mladosti. »Po vseh knjižnicah v Torinu sem iskal italijanski prevod celotnega Svetega pisma nove zaveze in ga našel šele po mnogih poskusih. Takrat sem bil star kakšnih enajst, dvanajst let.« Rodil se je 15. februarja 1927 v Torinu, kjer je preživel svoje otroštvo in mladost. Ko mu je bilo sedemnajst let, je vstopil v Družbo Jezusovo. Po teoloških študijih v Torinu je 13. julija 1952 prejel mašniško posvečenje. Predstojniki so ga poslali na Gregorijansko univerzo v Rim, kjer je leta 1958 dosegel doktorat iz teologije. Nekaj časa je predaval bogoslovcem, nato pa se je vrnil Rim in leta 1966 doktoriral na Papeškem bibličnem institutu, kjer je postal najprej predstojnik katedre za tekstno kritiko Svetega pisma, leta 1969 pa je bil imenovan za rektorja te ugledne ustanove, ki jo je vodil do leta 1978. Tistega leta ga je papež Pavel VI. – malo pred svojo smrtjo – imenoval za rektorja Gregorijanske univerze.

Te visoke službe ni opravljal dolgo, kajti papež Janez Pavel II. ga je 29. decembra 1979 imenoval za milanskega nadškofa in mu podelil škofovsko posvečenje 6. januarja 1980. V milansko škofijo, ki je po številu prebivalcev (in vernikov) največja na svetu, je prišel 10. februarja 1980. Takoj je pokazal, da je 'dobri pastir', saj je iskal osebne stike z vsemi človeškimi resničnostmi, ki jih je odkrival. Na svoj prvi godovni dan v Milanu je k sebi povabil brezdomce in jim postregel z mineštro! Kmalu je ustanovil Šolo Besede, v kateri je svoje vernike učil odkrivati modrost Svetega pisma, ki je učbenik življenja. Papež Janez Pavel II. ga je 2. februarja 1983 uvrstil v zbor kardinalov. Vedno se je trudil božjo besedo, zlasti evangelij, presaditi v življenje. Sad teh prizadevanj je bila tudi njegova pobuda Postati bližnji – za dejavno sodelovanje kristjanov na socialnem in političnem področju. Od leta 1986 do 1993 je bil predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc. Kot mož širokih obzorij je leta 1987 ustanovil Katedro neverujočih kot stičišče med kristjani in neverujočimi. »Nagovarjam predvsem tiste, ki ne verujejo, toda razmišljajo, tiste, imajo močan čut odgovornosti, spoštujejo vrednote. Od njih sem se veliko naučil. Gre za to, da se nadaljuje dialog, da prepoznamo globoke želje človeškega srca.«

Zelo si je prizadeval tudi za pospeševanje edinosti med kristjani in imel prisrčne stike s predstavniki drugih krščanskih Cerkva. Ko je dopolnil 75 let je papež sprejel njegovo odpoved vodstva nadškofije. Ob slovesu je svojim vernikom povedal: »Želel sem srečevati vse, predvsem pa zadnje, uboge, potrebne, tiste, ki trpijo, tiste, ki jih je življenje ranilo, zapornike, ponižane in razžaljene. Rad bi storil veliko več in prosim odpuščanja tiste, ki so se čutili prezrti.« Iz Milana je odšel v Sveto deželo, v Jeruzalem, in se tam, kjer se je Božja Beseda učlovečila poglabljal v Sveto pismo. Tam je živel do konca leta 2007. Zaradi napredujoče Parkinsonove bolezni (ta je žrla moči tudi papežu Janezu Pavlu II.) se je leta 2008 vrnil v Italijo in se naselil v hiši jezuitov v mestu Gallarate. Od 28. junija 2009 pa skoraj do svoje smrti je enkrat na mesec v dnevniku Corriere della Sera odgovarjal na vprašanja bralcev o temeljnih resicah vere. Znal se je vživeti v ljudi in odgovore na njihova vprašanja je iskal v modrosti Svetega pisma in v svojih življenjskih izkušnjah. Ljudje so ga pogosto spraševali o smrti in o tem, kaj pride za njo. Odgovarjal jim je v luči Jezusovega sporočila zmage nad smrtjo. O svojem gledanju na to odločilno postajo našega življenja pa je dejal: »Z mislijo, da bo treba umreti, sem se sprijaznil, ko sem spoznal, da se ne bomo mogli popolnoma izročiti Bogu brez smrti.« Sredi avgusta se je njegovo zdravstveno stanje močno poslabšalo, da ni mogel skoraj ničesar zaužiti. 31. avgusta 2012 popoldne je mirno zaspal v Gospodu.

Položili so ga mrliški oder v stolnici in v mimohodu in tihi molitvi se je od njega poslovilo nad 200.000 ljudi. Pogrebnega slavja, ki je bilo 3. septembra, se je udeležilo okoli 21.000 ljudi. Vodil ga je papežev odposlanec kardinal Angelo Comastri, ki je prebral kratko poslanico Benedikta XVI., v katerem je med drugim zapisal: »"Tvoja beseda je svetlika mojim nogam in luč na moji stezi" (Ps 119,105). Te besede psalmista lahko povzemajo celotno življenje tega plemenitega in zvestega pastirja Cerkve.«

(pričevanje 10_2012)