11. september

* 7. septembra 1912, Piran; umorjen 11. septembra 1946)

Blaženi Francesco Bonifacio se je rodil 7. septembra 1912 v Piranu kot drugi izmed sedmih otrok preproste družine. Oče je bil kurjač na istrskem linijskem parniku, mati pa služkinja. Družinsko okolje, ki so ga zaznamovale preprostost, delavnost in molitev, je v njem zbudilo misel na duhovniški poklic. Ko mu je bilo dvanajst let, je vstopil v semenišče v Kopru, kjer je skupaj s slovenskimi in hrvaškimi sošolci končal srednjo šolo, po maturi pa je študiral bogoslovje v centralnem semenišču v Gorici, kjer so se na duhovništvo pripravljali slovenski, hrvaški, furlanski in italijanski bogoslovci. Redki še živeči sošolci se ga spominjajo predvsem zaradi njegove dobrosrčnosti in delavnosti.

V duhovnika je bil posvečen 27. decembra 1937 pri Sv. Justu v Trstu, v stolnici takrat združene tržaško-koprske škofije. Po novi maši je nekaj časa deloval v rojstnem Piranu, potem pa med verniki v hrvaški Istri. Najprej dve leti v Novigradu, kjer se je posvečal predvsem mladini. Poleti 1939 je bil poslan v revno duhovnijo Krasico, ki je spadala v župnijo Buje in je v razkropljenih zaselkih takrat štela okoli 1300 prebivalcev. Veljal je mirnega, pobožnega in preprostega duhovnika, bil je globoko vere in kljub bolehnosti izredno delaven. Med vojno in po njej se je posvetil predvsem ostarelim in nemočnim. Kljub nagajanju komunističnih oblastnikov in številnim grožnjam je vztrajal na svojem mestu. Že leta 1944 je zapisal v svoj dnevnik: "Pripravljen moram biti tudi na mučeništvo, če bo potrebno." Leta 1946 pa je pripisal: "Kdor si ne upa umreti za svojo vero, ni vreden, da jo izpoveduje!" Ko se je 11. septembra 1946 vračal z obiska pri sobratu v Grožnjanu, so ga ustavili in odvedli uniformirani oboroženci.

Kako in kje je umrl, se ne ve zanesljivo. Skoraj gotovo je, da so ga po mučenju umorili in vrgli v eno od številnih brezen. Škofijski postopek za njegovo beatifikacijo je že leta 1956 sprožil tedanji tržaški škof Santin, nadaljeval ga je njegov naslednik Lorenzo Bellomi, končal pa se je leta 1998. Julija 2008 je papež Benedikt XVI. podpisal odlok o njegovi razglasitvi za blaženega.

(pričevalec evangelija 11_2008)

"Naše Cerkve so s krvjo mučencev združene v pričevanju ene same vere, ene same svete milosti, ki jih povezuje mir" (tržaški škof Eugenio Ravignani).

 Papež Frančišek je ob vračanju s svojega pastoralnega obiska v Koreji na letalu odgovarjal na novinarska vprašanja ter povedal, da bo papež še nekaj let, potem bo pač treba iti v Očetovo hišo ter nakazal, da bi se znal, podobno kot njegov predhodnik Benedikt, umakniti z mesta rimskega škofa, če bi ugotovil, da ne more več dobro opravljati svoje službe. S tem je dodobra razburil novinarske in komentatorske kroge.

Skoraj istočasno pa je njega in svet pretresla novica, da je v prometni nesreči izgubil dva pranečaka, dveletnega Joseja in komaj osemmesečnega Antonija, ter nečakovo ženo Valerio, staro 39 let. Petintridesetletni nečak Emanuel Bergoglio pa je huje poškodovan. Po poročanju agencij je avto s papeževimi sorodniki trčil v tovornjak v argentinski provinci Cordoba.

Papež Frančišek je bil o nesreči obveščen in je po besedah vatikanskega tiskovnega predstavnika, p. Federica Lombardija, globoko užaloščen. Vse, ki čutijo njegovo bolečino, prosi, naj se mu pridružijo v molitvi.

 * 7. septembra 1945, Priverno, Italija; 5. februarja 2006, Trabzon, Turčija

Rodil se je 7. septembra 1945 v mestu Priverno na jugu pokrajine Lazio kot tretji otrok v družini mesarja in gospodinje. Že v zgodnji mladosti se je šel za Božjim klicem v semenišče. Študij bogoslovja je končal na papeški lateranski univerzi v Rimu in 18. oktobra 1970 je prejel mašniško posvečenje. Svoje duhovniško poslanstvo je začel opravljati v rimskem predmestju, kjer se je posvečal predvsem malim in ubogim. Leta 1980, po diplomi na papeškem inštitutu za arabsko kulturo in islam, je šest mesecev preživel na Bližnjem Vzhodu (Izrael, Jordanija, Sirija, Egipt, Libanon, Turčija), kjer se je poglabljal v svetopisemski svet. Po duhovnosti mu je bil zelo blizu bl. Charles de Foucauld.

Po vrnitvi v Rim leta 1981 je v mestni četrti Verderocca, kjer je bila ustanovljena nova župnija Jezusa iz Nazareta, je zgradil cerkev in dom duhovnih vaj, ki ga je poimenoval po svetopisemskem očaku Abrahamu. Tam je bil župnik dvanajst let in 15. junija 1992 je sprejel papeža Janeza Pavla II., ki je prišel na pastirski obisk. Jeseni 1993 je znova šel na Bližnji Vzhod in tam kot romar ostal pet mesecev. Nato je sprejel župnijo v rimskem predmestju, kjer je ostal šest let. V teh letih je spoznal škofa Ruggera Franceschinija, apostolskega vikarja Anatolije. Na njegovo prošnjo je dobil dovoljenje predstojnikov, da gre kot misijonar v Turčijo.

Pred odhodom je ustanovil molitveno združenje "Okno za Bližnji Vzhod". 11. septembra 2000 je prišel v Sanhurfo (nekdanjo Edeso). S škofovim dovoljenjem je najel hišo, grajeno v armenskem slogu, ki ji je dal ime "Abrahamova hiša" in vanjo je sprejemal manjše skupine romarjev. Iz tega mesta je don Andrea skrbel tudi za katoliško občestvo v velikem pristaniškem mestu Trabzon ob Črnem morju, leta 2003 pa se je tja preselil, ker je bilo nujno potrebno rešiti cerkev in nekdanji kapucinski samostan. Poskrbel je, da je bila cerkev, posvečena Materi Božji, vedno odprta in številni meščani, ki krščanstva niso poznali, so prihajali tja. Ljubeznivo jih je sprejemal in odgovarjal na njihova vprašanja. Ta njegova odprtost pa je motila skupino mladih islamskih skrajnežev, ki so mu začeli na vse načine nagajati ter mu groziti. Tudi mestne oblasti so mu delale težave. On je na sovraštvo odgovarjal z ljubeznijo in nenasiljem. V enem svojih pisem prijateljem v Rim je zapisal: "Sveti Janez Krizostom je v 4. stoletju tukaj v Turčiji govoril: 'Kristus pase ovce. Dokler bomo ovce, bomo zmagovali, če postanemo volkovi, bomo premagani."

V nedeljo, 5. februarja 2006, sredi popoldneva je šel Andrea Santoro skupaj s svojim mladim turškim pomočnikom v cerkev. Tedaj so vdrli v sveti prostor trije mladi razgrajači. Ko so odšli, je duhovnik pokleknil v klop in začel moliti. Ko sta z mladim pomočnikom molila, je vstopil v cerkev neki moški s pištolo, naperjeno v duhovnikov hrbet. Na ves glas je zakričal: "Alah je velik!" ter sprožil dva strela, ki sta duhovniku prebila pljuča in bil je na mestu mrtev. Morilec je zbežal iz cerkve, ko je tekel čez dvorišče, je s klicem: "Alah je velik!" ustrelil v zrak. Ko so ga kasneje prijeli, so objavili, da je to storil šestnajstletnik iz maščevanja zaradi karikatur Mohameda, objavljenih v nekem danskem dnevniku. Mučeniška smrt vzornega duhovnika je močno odjeknila v svetovni javnosti. Na pogrebu, ki ga je v lateranski baziliki Rimu vodil kardinal Camillo Ruini, se je zbrala ogromna množica ljudi. V svoji homiliji je napovedal, da bo rimska škofija februarja 2011 - pet let po krvavi daritvi življenja za Kristusa - začela s postopkom za njegovo beatifikacijo.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2011) 2, str. 20.

LETA 394 SE KONČA BITKA PRI MRZLI REKI (FRIGIDU)

Pri Frigidu (Mrzli reki), kakor naj bi se v rimskem času imenovala današnja reka Vipava, je bila pred 1620 leti bitka, ki predstavlja mejnik v zgodovini rimskega cesarstva. Ne samo zaradi zmage krščanstva nad poganstvom, temveč tudi zato, ker ji sledi dokončna razcepitev cesarstva na vzhodno in zahodno polovico. Usodna meja je šla ravno po sredi Balkana in posledice se čutijo še danes. Bitka je bila pravzaprav zaključek državljanske vojne med krščanskim cesarjem Teodozijem I. (379-395) in zahodnim poganskim proticesarjem samozvancem Evgenijem (392-394). Za spopad je bilo določeno področje vojne krajine na stičišču Balkanskega in Apeninskega polotoka, koder je vodila glavna cestna povezava med Italijo in severnimi provincami. Središče obrambe je bilo na utrjenem prelazu Ad Pirum (Hrušica), trdnjavi v zaledju pa sta bili Nauportus (Vrhnika) in Castra (Ajdovščina). Evgenijev strateg Arbogast, po rodu Frank, je Teodozijev pohod proti Italiji hotel ustaviti z zasedbo gorskih prelazov. Teodozijev štab pa je z naglimi pohodi skušal prehiteti zasedbo alpskih zapor ali jih vsaj hitro prebiti. Teodozijeva vojska, ki je proti kraju spopada krenila iz Sirmija (Sremska Mitrovica), je štela okoli 100.000 mož. Rimskim vojakom je poveljeval cesar sam, na čelu zavezniških Vizigotov pa je bil njihov vodja in prvi kralj Alarik. Strateg tega pohoda je bil vandalski general Stilikon. Evgenijeva vojska je bila za polovico šibkejša od Teodozijeve; kot najemniki so v njej sodelovali Franki in Sasi. V odločilni spopad pri Frigidu se je dvignila iz Mediolana (Milana), mimo Akvileje (Ogleja) do trdnjave Castra (Ajdovščina). Poveljeval ji je cesar Evgenij, ob njem je bil strateg Abrogast, ki je bil cesarja ustoličil, ter generala Flavijan in Arbicio.

... več v obletnici meseca 10_1994

LETA 1721 ROJEN FORTUNAT BERGANT

SLIKAR († 1769)

Stiški križev pot spada med največje dosežke slikarskega genija Fortunata Berganta ... Bolj kot v formi je iskal lepotno polnovrednost v pristnosti doživetja ... Tragedija Kristusovega trpljenja se je spremenila v psihološko dramo samodarovanja. Vse se umiri v slovesnem počeščenju pokopa" (Emilijan Cevc). Fortunatu Bergantu slovenska umetnostna zgodovina priznava, da spada v sam vrh našega baročnega slikarstva. Dosegel je samonikel slikarski izraz. Svetu malega človeka, iz katerega je tudi sam izhajal je bil naklonjen, prave prijatelje pa je imel tudi med plemiškimi kulturnimi izbranci: baron Erberg, stiški opat Taufferer. Dočakal je manj kot oseminštirideset let. Nekaj njegovih mojstrovin: Zamaknjenje sv. Frančiška v Nazarjah; sv. Miklavž v nebeški slavi v Žalcu; oltarna slika Kristus na Oljski gori na Križni gori, Janez Nepomuk na Veseli gori, sv. Vollbenk iz Zelš pri Cerknici ...

... več o njem si preberite v obletnici meseca 03_1999

LETA 1766 ROJEN JOHN DALTON

ANGLEŠKI KEMIK, FIZIK († 1844)

Angleški kemik in fizik John Dalton, eden od utemeljiteljev atomske teorije materije, ki jo je prvi postavil na eksperimentalno osnovo, je svoje zamisli predstavil v delu Novi sistem filozofije kemije. Bil je slep za barve in je raziskoval to motnjo, ki se po njem imenuje daltonizem. Barvna slepota je motnja mrežničnih čepnic, celic, ki zaznavajo barve. Večina barvno slepih na močni svetlobi vidi barve normalno, ne more pa razločiti rdeče in zelene barve v medli svetlobi. Barvna slepota se pojavlja predvsem pri moških..

LETA 1868 V ŽALCU DRUGI SLOVENSKI TABOR

Na taboru sta bila slovesna govornika Valentin Zarnik in duhovnik Božidar Raič. Zahtevali so zedinjeno Slovenijo, uvedbo slovenščine v urade in šole, ustanovitev strokovnih, zlasti kmetijskih šol in slovenske univerze.

LETA 1846 ROJEN MIHAEL AMBROŽIČ

ČEBELAR, TRGOVEC ( † 1904)

Čebelar Ambrožič, doma iz Mojstrane, je prvi začel trgovati s kranjsko čebelo. V okolici Mojstrane je imel vzrejne čebelnjake, v katerih je imel tudi po 2500 panjev. Prodajal jih je po Evropi, pa tudi v Ameriko, v daljno Rusijo in celo Avstralijo. Tako je začel »svetovno trgovino s kranjsko čebelo«. Hodil je po razstavah in prejel številna zelo pomembna odlikovanja. Pri svojem delu s čebelami je uporabljal tudi nekaj svojih inovacij, ki jih je predstavil tudi na Dunaju: lovilec rojev in poseben aparat, s katerim je ugotavljal, kateri roj se pripravlja na rojitev

LETA 1900 ROJEN JULIEN GREEN

FRANCOSKI PISATELJ IN MISLEC AMERIŠKEGA RODU († 1998)

"Slovenija, srečna dežela! Človek ji želi, da bi ostala zunaj našega nemirnega sveta in sveta poslovnosti, ki je grozljiv," je po svojem obisku na Bledu oktobra 1995 zapisal v svoj dnevnik Julien Green, francoski pisatelj in ameriški državljan, ki si je za svoje zadnje počivališče (umrl je na današnji dan 1998) izvolil cerkev sv. Egidija v Celovcu. Celo življenje so ga mučile skušnjave "mesa", ki pa jih je umirjala milost usmiljenega Boga. Njegov življenjski boj se je pričel na začetku prejšnjega stoletja.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 06_1999

nekaj njegovih misli:

- Zgodi se, da tako pogosto in običajno mislimo na Boga z naučenimi izrazi, da se ta velika stvarnost, ta edina stvarnost izgubi za izrabljenimi frazami. Morali bi misliti na Boga v njegovi novosti, v njegovi večni svežini.

- Govorico narave razume samo tisti, ki ljubi molk. Kljub temu, da je silno velika, ni moč slišati njenega glasu, če ji ne prisluhneš, in najtišji šepet pregluši zvok njene besede.

- Človeška beseda je skoraj vedno obsojena na poraz. Tolikokrat je nesposobna povedati tisto, kar hoče, da se človek sprašuje, ali ni to nasledek Padca. Za podajanje misli bi morali imeti kakšno drugo sredstvo, nekaj, kar bi bilo manj grobo kot beseda.

- Bog umira od mraza. Trka na vsa vrata, toda kdo jih sploh še odpre? Prostor je zaseden. In kdo ga je zasedel? Mi sami.

- Največji raziskovalec na tej zemlji ne naredi tako dolgega potovanja kot tisti, ki se spusti na dno svojega srca in ki se sklanja nad prepadi, kjer med ozvezdji odseva obličje Boga.

- Sploh si ne moreš misliti, v kolikšni meri se Bog zanima zate. Ko bi bil ti edini človek na zemlji, bi Bog po­slal svojega edinega Sina samo zate.

- Brž ko se človek trka na prsi, misleč da je cestninar, glej, takoj postane farizej, kajti danes je farizej tisti, ki se baha, da je cestninar.

- Prenekateri mladi ljudje delajo napako, da v Bo­gu gledajo nekakšnega učitelja, pozabljajo pa, da je Bog ljube­zen, ki obsoja greh, nikoli pa ne obsodi grešnika, kar človek ostane vse do smrti

- Vsem ljudem povzroča veliko težav smrt, ker ne vemo, kaj pravzaprav je. Toda v luči vere vemo, da bomo vse tisto, kar pričakujemo, našli, ko prestopimo prag smrti. Tisto, kar nas čaka, je ljubezen in nič drugega.

- Res je, da bomo sojeni po delih ljubezni, ki smo jih v življenju izvrševali. Prav tako pa ni nobenega dvoma, da nas bo sodila ljubezen, ki ni nihče drug kakor Bog sam.

- Bog ne neha obstajati niti takrat, ko ljudje prenehajo verovati vanj.

- Pot do bližnjega, ki ga vidimo vsak dan, je dolgo potovanje.

- Ponavadi se ljudje najraje spovedujejo grehov drugih.

- Če niste nikoli rekli ničesar, kar bi nekomu ne bilo všeč, pomeni, da niste vedno govorili resnice.

- Govorica narave je nerazumljiva za tiste, ki ne ljubijo tišine.

- Verujem, da je življenje slehernega od nas skrivnost, do katere ima ključ samo Bog.

LETA 1901 ZAČEL V LJUBLJANI VOZITI TRAMVAJ

Ljubljanski župan Ivan Hribar je za novo leto 1900 napovedal, da bodo v mestu uvedli tramvaj. Naslednje leto so se začela dela: 3.000 delavcev je pod vodstvom tujih strokovnjakov postavljalo več kot 5 km tirov za tri proge. Vozilo je 13 tramvajskih voz. Vožnja je bila v začetku velika dogodivščina, prodanih je bilo veliko voznih kart in mnogi so se vozili bolj za zabavo kot iz potrebe. Med obema vojnama so omrežje prenovili in ga precej podaljšali (21 km)Tramvaj je v Ljubljani vozil do 20. decembra leta 1958.

LETA 1978 UMRLA ELVIRA KRALJEVA

IGRALKA, V VLOGI TRPEČIH, HREPENEČIH ŽENSK († 1978)

Elvira Kraljeva je leta 1919 s starši iz Trsta pred fašisti zbežala v Maribor, kjer se je zaposlila kot magistratna uradnica ter obiskovala dramsko šolo. Kmalu je sklenila angažma z mariborskim gledališčem, kjer je bila do druge svetovne vojne prva igralka, po vojni pa med najizrazitejšimi igralkami ljubljanske Drame. Ustvarila je okoli 370 likov, posebno uspešno trpeče, hrepeneče in razočarane žene.

LETA 2007 UMRL JOŽKO KRAMAR

SALEZIJANSKI BRAT, MISIJONAR (* 1919)

Iz rojstne Šmarce pri Kamniku ga je življenjska pot vodila v misijone na Daljni vzhod. Kot salezijanski brat je deloval najprej v Bengaliji, zatem v Burmi in pokazal svoje talente v mizarstvu, gradbeništvu, še posebej pa v katehezi. Nazadnje je misijonaril na Papui Novi Gvineji med ljudstvom Kearu, ki je šele izstopalo iz kamene dobe. Zanj je gradil šole, ter zapisal prve besede v njihovem jeziku ter natisnil prvo in doslej edino knjigo v njihovem jeziku – katoliški katekizem.

pripravlja Marko Čuk

* 7. januarja 1873, Orléans, Francija; † 5. septembra 1914, Villeroy, Seine-et-Marne, Francija

Slavni francoski kipar Rodin, učitelj našega Meštroviča, je napisal eno samo knjigo Francoske katedrale. Tam med drugim pravi: »Vsa naša Francija je utelešena v katedralah, kakor se duša stare Grčije odraža v Partenonu. Preden grem s tega sveta, hočem izreči svoje občudovanje pred njimi in se jim zahvaliti, ker jim dolgujem veliko sreče.«

Francija zares slovi po vsem svetu prav po svojih številnih gotskih katedralah — ima jih 115; več kot polovica od njih je posvečenih Materi Božji ali, kakor pravijo Francozi, Naši Gospe. Z eno od teh katedral je na poseben način povezano življenje moža, ki se nam bo predstavil. To je Charles Péguy, ki se je rodil 7. januarja 1873 v Orleansu kot sin revne pletilje stolov, njegov rod pa izhaja s kmetov. Že kot gimnazijec ni skrival svojega navdušenja za neki mističen socializem. Če se je kje začela stavka, si videl majhnega, tršatega človeka, ki je z nakovanimi čevlji hodil od osebe do osebe in zbiral za stavkajoče. Péguy se je zavzemal za to, da bi se odpravile vse družbene krivice. Sanjal je o bližajočem se prevratu, ki pa se mora izvršiti »s čistim srcem za pravico in resnico«. Péguy je hotel delati za prenovo družbe v podobnem duhu kot sveti Frančišek Asiški ali Devica Orleanska, njegova rojakinja, ki mu je bila zelo draga, saj je o njej napisal dramo.

Sicer pa je Péguy postal sovražnik vsega katoliškega in je zatajil krščanstvo. Pa ne samo krščanstvo — postal je popoln, prepričan brezverec. Toda kljub temu je že kot dijak na gimnaziji in pozneje kot študent na visoki šoli vedno nosil s seboj v kovčku svoj skrivnostni rokopis, ki ga je skrival tudi pred prijatelji. Imel ga je skrbno zavitega in na ovoju je pisalo: »Ne dotikaj se, prosim!« V tem zavitku je bila najljubša skrivnost njegovega srca: rokopis njegove drame z naslovom »Jeanne d'Arc«. Drama ima okoli 4800 verzov in obravnava življenje francoske narodne junakinje Device Orleanske. Da bi jo dokončal, je Péguy pustil visoko šolo v Parizu in zbežal v Orleans. Delo je posvetil »tistim, ki žive in umirajo za ustanovitev vesoljne socialistične republike, pa naj žive ali so umrli«.

Tedaj je umrl njegov prijatelj, ki je bil takrat pri vojakih, in zapustil je mater in sestro. Péguy je menil, da je kot pravi socialist dolžan vzeti sestro svojega prijatelja za ženo. Pa ne za zabavo, kajti ustanoviti družino se mu je zdelo bolj tvegano in odgovorno, kakor postati redovnik. Vse življenje je ravnal tako: kadar sta se mu punujali dve možnosti, je vedno izbral težavnejšo. In tako se je res poročil; kakor je prvič pustil visoko šolo, da je pisal svojo ljubljeno dramo, tako je zdaj pustil dramo, da se je oženil. Leta 1900 je ustanovil svoj list, ki je izhajal vsakih štirinajst dni in mu je zato dal naslov »Štirinajstdnevnik«. V tem listu je razlagal svoje ideje. Mnogim naročnikom je bil preveč nerazumljiv, zato so ga odpovedali in list je kmalu zašel v težave.

Septembra leta 1906 sreča Péguya njegov mladostni prijatelj Joseph Lotte, pisatelj in profesor modroslovja. Péguy je bil tedaj telesno in duševno popolnoma izčrpan. Vse je potožil prijatelju, potem pa pristavil: »Nisem ti povedal vsega — spet sem našel vero, katoličan sem . . .« In zdaj se je zgodilo nekaj posebnega: od prvega trenutka, ko se je priznal za kristjana, je Péguy začel osvajati duše za Kristusa in jih s svojimi spisi osvaja še danes, veliko let po svoji smrti. Imenujejo ga »pesnik upanja«. Tistega upanja, ki hodi skupaj z vero in ljubeznijo in se hrani iz skrivnosti Kristusovega trpljenja in njegove velikonočne zmage nad smrtjo. Tako upanje nosijo v svojih srcih tisti, ki so izkusili vso bedo sveta, pa jim je bilo dano milostno spoznanje, da je križ le pot k vstajenju. Tu se pravzaprav začenja prava Péguyeva osebna drama. Jasno mu je bilo, da vse življenje ni iskal drugega kot krščanstvo.

Toda zakaj je ostal na pol pota? Ernest Psichari, ki se je spreobrnil prav pod Péguyevim vplivom, mu je nekoč rekel: »Vi ste strahopetec!« Tedaj je Péguy napisal svojo pesnitev »Misterij nedolžnih otrok«, o kateri je dejal: »Z njo sem segel naprej: tega, kar sem tam izpovedal, sam nisem nikdar izvajal. Zdaj pa sem se popolnoma prepustil Bogu.«

Resnično je prišel dan, ko je tudi sam naredil tako, kakor drvar v tej njegovi pesnitvi. Imel je tri bolne otroke. Sam jim ni mogel pomagati, pač pa jim lahko, tako je mislil, pomaga Mati Božja. Zato je s svojimi malčki poromal na božjo pot v Chartres. Tako je storil tudi Péguy, ko mu je zbolel eden njegovih otrok: kakor njegovi kmečki predniki se je kot srednjeveški romar odpravil v Chartres. Od njegove uredniške sobe v Parizu do te božjepotne cerkve je bilo 86 kilometrov. Peš in z rožnim vencem v roki je po treh dneh, počasi in z velikim zaupanjem v duši, prišel na svoj cilj. Tu je še enkrat prosil Našo Gospo, naj mu ohrani otroka. Znanci, ki so ga dobro poznali, so povedali, daje molil takole: »Mati Božja, nič več ne morem vzdržati. Ti veš, koliko opravkov imam s svojim časopisom. Moje življenje je težko, je kakor na tehtnici. Moji otroci niso krščeni. Ti uredi to stvar, jaz ne vidim izhoda. Vzemi otroke, Tebi jih izročam.« Bolni otrok je res ozdravel, Dva otroka in še tretji, rojen po Charlesovi smrti, so bili kasneje krščeni in z njimi vred njihova mati.

Ali pa je Marija ozdravila tudi njega? Do zunanjega vstopa v katoliško Cerkev ni prišlo, ni pa si mogoče misliti, da duša tega globoko duhovnega moža ne bi bila notranje povezana z občestvom svetih.

Prišla je prva svetovna vojna in Péguy je bil poklican pod orožje. 4. avgusta 1914 je odšel na fronto. Slutil je, da bo njegov poslednji telesni boj po tolikih notranjih bojih, je hitro ustanovil »križarsko četo molitve«, ki naj ga v tem odločilnem boju podpira. Bila je to nenavadna četa, ki jo je mogel spraviti skupaj samo tak človek kot je bil Péguy. Sestavljale so jo: ena katoličanka, ena protestantka, ena Judinja in ena prostozidarka. Vse so mu obljubile, da bodo vsako leto šle peš v Chartres k Materi Božji, če se on več ne vrne. Ta njegova pisana »četa molitve« je bila zametek velike čete mladih ljudi — francoskih študentov, ki vsako leto na binkoštni praznik peš romajo iz Pariza v Chartres.

Iz pisma, ki ga je pisal sestri velikega misleca Jacquesa Maritaina, je razvidno, da je bil na praznik Marijinega vnebo-vzetja, 15. avgusta 1914, pri maši. Po vrnitvi k veri je bilo to prvič in zadnjič. 4. septembra istega leta se je kot vojak nastanil v nekem zapuščenem samostanu. Noč je porabil za to, da je okrasil Marijin oltar v samostanski cerkvi. Drugi dan je bila odločilna bitka na reki Marni, med katero je Peguya zadela sovražna krogla.

Upati smemo, da ga je Marija, kateri je prejšnjo noč okrasil oltar, v smrtni uri ljubeznivo sprejela.

njegovo razmišljanje

Učlovečeno krščanstvo

Iz poganske duše je mogoče narediti krščansko dušo. Toda kaj je mogoče narediti iz tistih, ki niso nič: ne zastareli ne moderni, ne kiparji ne glasbeniki, ne duhovni ne meseni, ne pogani ne kristjani? Kaj je mogoče narediti iz živih mrličev? Iz duše nočnega bedenja je mogoče narediti dušo dneva; toda kako naj pripravimo jutrišnji dan nekomu, ki ne pozna nočnega bedenja? Kako naj ustvarimo dušo jutrišnjega dne nekomu, ki nima duše nočnega bedenja? Iz duše jutra je mogoče napraviti poldan in večer. Toda kako pripraviti poldan in večer tem modernim ljudem, ki to jutro niso imeli duše?

Kasneje boste svojo krščansko dušo preoblekli. Morda ste jo med tem časom že preoblekli. Da, gotovo ste jo preoblekli že prej. V starih časih je obstajala neka skrivna milost, neka predhodna milost... Iz poganske duše je mogoče narediti najboljšo krščansko dušo. Ni slabo imeti neko preteklost, nekaj za sabo. Ni slabo priti na svet ob času bedenja. Dan, na katerega se ljudje pripravljajo z bedenjem, je polnejši. Prav je, da se hiša zgradi nad kletjo. Tako je tudi poldan, ki je imel jutro, zrelejši.

Pogosto se iz poganske duše naredi najboljša krščanska duša (saj jo je treba samo preoblikovati). Tako tudi mora biti, saj je bila krščanska duša navsezadnje narejena prav iz poganske duše in gotovo ne iz duše, katere ni bilo . . . Tisti, ki se odmaknejo od sveta, tisti, ki na svet gledajo zviška, se ne dvignejo nad svet, temveč svet le ponižajo. Dejansko ostajajo na isti ravni. Višina, ki so jo, kakor si domišljajo, dosegli, je dejansko padec v globino — ponižanje sveta. To je višina, ki je pod splošno priznano izhodiščno točko. In to potem merijo. Dejansko merijo raven, za katero so znižali svet, in ne višino, za katero so se sami povzpeli.

Tisti, ki se resnično dvignejo, tisti, ki zares vzletijo, pustijo svet na tisti višini, na kateri je, in od tam se dvignejo, od tam vzletijo. Človek, ki pusti svet tam, kjer je, in se s tiste višine dvigne, tisti človek se zanesljivo vzpenja. Ni dovolj ponižati časno, da bi se dvignili v kraljestvo večnega. Ni dovolj ponižati naravo, da bi se dvignili v kraljestvo milosti. Ni dovolj ponižati svet, da bi se dvignili v kraljestvo Boga.

(Člani pobožne stranke), ker nimajo moči (in milosti), da bi pripadali naravi, mislijo, da pripadajo milosti. Ker ne premorejo časnega poguma, mislijo, da jim je uspelo prodreti v večno. Ker nimajo poguma, da bi pripadali svetu, mislijo, da so božji ljudje. Ker nimajo poguma, da bi pripadali kateri od človeških strank, si utvarjajo, da pripadajo božji stranki. Ker ne pripadajo človeku, mislijo, da pripadajo Bogu. Ker ne ljubijo nikogar, mislijo, da ljubijo Boga.

iz knjige Silvester Čuk, Iskalci in pričevalci, Ognjišče, Koper 1984

Pogovor s profesorjem Cevcem ob prejemu Herderjeve nagrade

Profesor dr. Emilijan Cevc je najboljši poznavalec srednjeveške umetnosti v Sloveniji. Je predstojnik Umetnostno zgodovinskega instituta pri SAZU. Napisal je več strokovnih knjig s tega področja in veliko člankov ter predavanj. Letos je za svoje delo dobil tudi visoko mednarodno priznanje, Herderjevo nagrado.

- Gospod profesor, najprej bi se vam rad zahvalil za vaše sodelovanje pri Ognjišču, saj ste nam vedno pripravljeni pomagati. Marsikaj objavljamo tudi s področja umetnosti in dragoceni so bili vsi vaši nasveti, pa tudi vsaka vrstica, ki ste jo za nas napisali. Pa pojdiva k stvari. Vi ste predstojnik umetnostno-zgodovinskega instituta pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti?

Prav točen naziv je: Umetnostno-zgodovinski institut Franceta Steleta znanstveno raziskovalnega centra pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.

- To je osrednja ustanova s strokovnega in znanstvenega vidika pri nas v Sloveniji. Za delo na tem področju ste pred kratkim dobili mednarodno priznanje, Herderjevo nagrado. Kdo je bil to Herder, po katerem se nagrada imenuje, in kdo jo podeljuje?

Nagrado podeljujejo vsako leto in sicer na Dunaju, o tem kdo jo bo prejel pa odloča poseben odbor, ki ima sedež v Hamburgu. To je nagrada, ki ima predvsem namen povezovati evropska ljudstva med seboj, posebej še narode vzhodne Evrope, od Poljske do Grčije. Letos je bila podeljena že enaindvajsetič. Zavzema predvsem tiste stroke, ki so povezane z umetnostjo, se pravi, vse vrste umetnosti same, od arhitekture do kiparstva, slikarstva in glasbe, potem umetnostno zgodovino, varstvo spomenikov, deloma tudi filologijo, seveda tudi književnost. Ime je dobila po Johannu Gottfriedu Herderju (1744-1803), človeku, ki je bil v drugi polovici 18. stol. pomembna osebnost v nemškem duhovnem svetu. Bil je velik humanist, pesnik, filozof in teolog. Po poklicu je bil protestantski pastor in pridigar, vezalo ga je prijateljstvo z Goethejem. Spada med tako imenovano veliko četverico „weimarskega kroga"; posebna zasluga mu gre, da je pritegnil v zahodnoevropski kulturni svet književnost in ljudsko izročilo slovanskih narodov. Prav zato je seveda njegovo ime posebej primerno za to ustanovo, ki naj evropski Vzhod poveže z evropskim Zahodom. Predvsem duhovno in kulturno, politika pri tem ne igra nobene vloge.

- Ali vsako leto podelijo samo eno nagrado ali je nagrad več?

Vsako leto podelijo sedem nagrad, za vse te države: Poljsko, Češkoslovaško, Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo in Jugoslavijo. O teh nagradah odločajo, kot sem že dejal, v Hamburgu, dunajska univerza pa ima potem častno nalogo, da to nagrado slovesno podeli. To poteka v slavnostni dvorani avstrijske akademije znanosti in umetnosti. Slovesnost je ponavadi spomladi, letos je bila 10. maja.

- Vi ste zelo priznan umetnostni zgodovinar, napisali ste veliko strokovnih knjig s tega področja, še več pa člankov in razprav. Slovenska matica je izdala tri vaše knjige.

Da, pri Matici so izšle tri knjige: Plastika na Slovenskem, Poznogotska plastika na Slovenskem in Kiparstvo med gotiko in barokom. To so seveda tri glavna dela. Potem je še vrsta drugih, posvečenih bolj podrobnim vprašanjem, ki se kajpada dotikajo, predvsem slovenskega področja. Hvaležno je bila sprejeta tudi knjižica Slovenska umetnost, ki je izšla pri Prešernovi družbi, in hoče dati pregled skozi ustvarjalnost Slovencev od njihovega prihoda na to ozemlje do današnjih dni.

- Veljate za najboljšega poznavalca srednjeveške umetnosti pri nas. Do tega se pride z dolgotrajnim študijem in z napori in z veliko volje in seveda talenta. Ali ste se začeli že zelo zgodaj ukvarjati z umetnostjo?

No ja, najprej bi imel pripombo na ta „najboljši poznavalec". Sem pač eden od poznavalcev. Sicer pa sem se v mladosti ukvarjal z biologijo, naravoslovje me je silno privlačevalo. Lahko bi rekel, da me je v nekem muzejskem okviru zanimalo vse, kar je bilo povezano z zgodovino, arheologijo, z vsemi podobnimi področji, ki jih je mladi človek doživljal v svojem ožjem okolju, vendar pa so najbolj privlačile prav te biološke prvine, tisto, kar je res neposredno zvezano z življenjem. Tudi pozneje, ko sem se odločil za študij umetnostne zgodovine, mi je še vedno stalo ob strani, da tudi na umetnost gledam kot na del nekega živega človeškega organizma, kot nekaj, kar je res živo, biološko povezano s človeškim življenjem in tudi z razvojem človeškega duha.

- Doma ste iz Kamnika.

Da, in Kamnik je že sam po sebi nudil rodovitna tla za tako usmerjenost kakršna je bila moja: s svojo kar častitljivo preteklostjo, s svojo romantično okolico, z gozdovi in pa tudi s prijatelji, s katerimi sem odraščal. Drug kraj, ki mu podobno veliko dolgujem in ki je bil podobno ubran, dasi morda bolj mehek, je bilo Novo mesto, kjer sem končal nižjo gimnazijo. Nanjo me vežejo naj lepši spomini, zlasti na tamkajšnje profesorje, ki so bili mnogi med njimi resnično taki, da bi danes delali čast tudi univerzi.

- Ali je bila v Novem mestu popolna gimnazija?

Da, odlična gimnazija! Ko sem prišel v Ljubljano, se mi je dolgo časa tožilo po Novem mestu, tudi po sošolcih, ki so bili v večini kmečki otroci. V Novo mesto me je zaneslo zato, ker sem tam shajal z zelo majhnimi stroški, bil sem namreč gojenec tamkajšnjega frančiškanskega konvikta. Tudi na ta zavod imam naj lepše spomine. Vodstvo je bilo izredno modro, ni poznalo prav nobene prisile in je mladino v najbolj kritičnih letih znalo tako pametno usmerjati, da nikoli ni prišlo do kakšnih napetosti.

- Zavod so seveda vodili patri?

Da, takrat je bil vodja zdaj že dolgo pokojni pater Kocjan, izredno moder mož, široko razgledan, ki se je tako popolnoma žrtvoval za nas. Če je, denimo, prebral kakšno novo knjigo in se mu je zdelo primerno, da tudi nas seznani z njo, jo je na pamet obnovil, ko smo po večerji sedeli skupaj. To je seveda močno vplivalo tudi na kulturno raven.

- Kaj so bili vaši starši? Ali se je vaš oče tudi ukvarjal z umetnostjo?

Na srečo ne! Oče je bil spočetka trgovec, seveda tak, ki ni znal računati z dobički. Še danes se spominjam, kako je tako proti koncu leta imel pred seboj neke knjige, ravnilo in debel svinčnik in je s tistim črnim in rdečim svinčnikom nekaj črtal po knjigah, potem pa rekel: „No, v imenu božjem." Pa sem mu rekel: „Ata, kaj pa delaš? Kaj to pomeni? " „No vidiš," je rekel, ,,tale mi je dolžan, pa ne more plačati. Pa naj bo v imenu božjem." Tak trgovec seveda ne more uspevati s trgovino.

- Po mali maturi v Novem mestu ste študirali v Ljubljani?

Po končani višji gimnaziji sem študiral umetnostno zgodovino v Ljubljani. Profesorji, ki smo jih na univerzi imeli, šobili spet zgledni ljudje, ki jim dolgujem veliko hvaležnost, posebno profesorju Francetu Steletu.

- On je bil vaš predhodnik, ki ste ga nasledili.

Njegova zasluga je bila predvsem, da je učence usmerjal v raziskovanje domačega gradiva. Razodeval je izredno širino in poznanje evropske in svetovne umetnosti, v to pa je vpletal vse, kar se je na umetnostnem področju razvijalo na slovenskih tleh.

- Potemtakem ste že kot študent začeli zbirati gradivo in raziskovati stvari, ki so bile ne-raziskane?

Spomeniško gradivo, to se pravi slovenska umetnost, še posebej starejša, je bila malo raz-iskana, tako da so se na vse strani odpirala široka polja za raziskovanje. Glavno je bilo kajpak srečevanje s spomeniki samimi. V veliko veselje nam je bilo obiskovanje teh spomenikov, največkrat peš, v najboljšem primeru pa s kolesom ...

- Z ekskurzijami?

Da, z ekskurzijami, bodisi s skupnimi, še več pa s posameznimi sprehodi in ogledi teh spomenikov, tako da sem že pred vojno dodobra spoznal osrednji slovenski del: Kranjsko, Dolenjsko, Gorenjsko, medtem ko me je na Štajersko zanesla pot šele po vojni, in seveda Primorsko, ki jo je prej ločila meja. Moram pa reči. da so me prav umetnostni zakladi na Primorskem prav posebej pritegnili. Dolgo časa sem celo čutil željo, da bi se posvetil spomeniškemu varstvu, se pravi konservatorski službi (skrb za ohranjevanje, popravljanje umetniških del) prav na Primorskem. Moj ideal nikoli ni bila samo neka kabinetna znanost, temveč sem vse do konca vojne, pa še nekoliko čez, tako rekoč do diplome na univerzi sanjal o tem, da bom postal konservator. Ne suhoparna akademska učenost, ampak tisti <živ'K nenehni stik, navsezadnje ne samo z umetnostjo kot tako, ampak tudi s človekom, ki je to umetnost živel. Ko smo pri človeku, se srečamo tudi z njegovim izročilom, s tem, kar spada na področje narodopisja. Tudi narodopisje je ena tistih strok, ki me nenehno priteza, tako da ob svojem ožjem strokovnem delu zelo rad posežem, ne samo študijsko, ampak tudi dejansko, tudi v to smer.

- Pri tem delu imate veliko izkušenj. Po vojni so precej objavljali umetnostne spomenike, kar so skoro vse naše cerkve. Mislim, da danes duhovniki, čeprav imajo zelo skromna sredstva za obnavljanje teh sakralnih umetnin, veliko žrtvujejo za to. Kakšen je vaš vtis?

To je gotovo. Po vojni, pa tudi nekaj let pred njo in zlasti precej let po njej, so ti spomeniki samevali in bili prepuščeni samim sebi. Po vojni je bilo treba zelo potrpežljivo in tudi z nemajhnimi žrtvami reševati spomenike, ki so večkrat samo krajevno pomembni. V tem pogledu se je res mnogo storilo. Na eni strani po zaslugi njihovih varuhov - duhovščine, na drugi strani - brez tega sploh ne gre - z zavzetostjo ljudi samih, ki so na te duhovne in kulturne priče, ne samo ožje verske preteklosti ponosni; in tudi seveda po zaslugi uradnega spomeniškega varstva, tudi uradnih podpor in pomoči, tako da so rane, ki .jih je naša spomeniška dediščina utrpela, danes v mnogočem ozdravljene. Seveda pa tudi pri varovanju spomenikov nastajajo nekatere težave. Niso najmanjše težave, ki so se sprožile po drugem vatikanskem koncilu, ko je bilo treba po cerkvah marsikaj prilagoditi novim liturgičnim predpisom (postavljanje novih oltarjev proti ljudstvu in podobno) in je včasih bilo treba zelo tankega čuta, da se ni skazil stari ambient, stalno pričevalno občutje nekaterih, zlasti starejših baročnih in srednjeveških cerkva. Tudi ne rečem, da ponekod nismo šli v tem predaleč. Na koncu bi človek pikro pripomnil, da za ohranjanje spomenikov ni vedno najbolj potreben denar. Večkrat denar spomenike celo uničuje. Ko je bil v stari Avstriji leta 1855 podpisan konkordat po katerem je prišlo cerkveno premoženje spet v roke duhovščine, so začeli metati iz cerkve stare, dragocene, ne le baročne, tudi gotske oltarje in jih nadomeščati z novimi, ki po svoji lepoti še zdaleč niso dosegali starejših. Še več, podirali so cele cerkve, ki so bile včasih zelo častitljive priče, in so postavljali nove v posnemanju gotskih in romanskih slogov. Takrat je umetnostno spomeniško gradivo utrpelo marsikatero škodo. Tako se večkrat zgodi tudi danes. Osebno sem neprijetno prizadet, če vidim, da kje na vrat na nos postavljajo nove oltarje v župnijskih cerkvah, po drugi strani pa pustijo, da dragocene podružnice razpadajo ali da se v njih dela škoda. Tako razmerje do teh spomenikov ne po človeški in ne po božji strani ni popolnoma pravilno.

- To, kar ste povedali, so izkušnje, ki ste si jih nabrali kot član Komisije za umetnost pri nadškofijskem ordinariatu v Ljubljani. Veliko pomagate, da se naredi čim manj škode. Duhovniki morajo vprašati za mnenje komisijo, preden se lotijo predelave in adaptacije cerkva, tako da le pomagate, da se ne naredi večja škoda. Ali res vselej vprašajo?

Prav to sem hotel reči: večkrat se zgodi, da nič ne vprašajo. Večkrat je tudi težko uskladiti želje in pa spomeniško varstvena pravila. Tako spomeniško varstvo deluje večkrat zaviralno in župnik je včasih lahko tudi užaljen, ker ne gre vse po njegovih preveč modernih željah. Nekateri so taki, da bi hoteli iz cerkvenega prostora pometati vse, kar je starega, in ustvariti pravzaprav prazen prostor - tudi božjega duha prazen - v katerem pa se ljudje ne počutijo več domače. Če se spomnim, kako je pisatelj Ivan Tavčar doživljal cerkev na Gori - kot popisuje v Cvetju v jeseni - vidimo, kako je bil slovenski človek nekdaj resnično povezan s temi cerkvenimi umetninami, v katerih je doživljal vse tisto, kar moramo danes iskati na različnih krajih: od galerije do gledališča, do koncertne dvorane. Tam je bilo za njegovo potrebo vse zbrano na enem mestu in mu je obisk take cerkve, bodisi domače župnijske ali kake podružnice ali romarske cerkve, pomenil tudi kulturno, ne samo versko doživetje.

- Dvignil se je iz vsakdanjih j skrbi in doživljal nekaj višjega. Govorili ste o svoji mladosti. Vemo, da ste se kot študent udejstvovali tudi na literarnem področju. Napisali ste knjigo čudovitih meditacij, ki jo še danes radi vzamemo v roke, to so Preproste stvari.

To je bila pač knjiga, napisana z nekoliko nostalgije, predvsem pa mladostna knjiga.

- Za tiste, ki je ne poznajo, naj povem, da so v tej vaši knjigi opisane 'preproste stvari': od zibelke do kruha, vse v sočnem pesniškem slogu. Res ne razumem, zakaj bi se morali te knjige manj veseliti kot drugih vaših knjig? Mislim, da je res škoda, da ne dovolite ponatisa.

Tudi prevodov nisem dovolil . . .

- Vemo, da niste samo umetnostni zgodovinar, ampak da težite za čim polnejšim življenjem, j Radi prebirate slovenske pisatelje, vsako leto ob božiču si z veseljem postavljate umetelno izdelane družinske jaslice. V letošnji prvi številki smo ob molitvi objavili prav sliko vaših jaslic, izdelanih v domačem slogu in z domačimi motivi ...

Prav te, ki so bile objavljene, so bile ene manj posrečenih ...

- Vaša žena dr. Anica Cevc je ravnateljica Narodne galerije. Je umetnost botrovala vajinemu srečanju in ljubezni, ki vaju je j pripeljala na skupno življenjsko pot?

Umetnost? Ne vem. Najbrž naju je Bog pripeljal.

- To verjamem, toda povod je najbrž bilo zanimanje za isto področje?

Niti ne. Če bi pripovedoval, kaj naju je združilo, bi zvenelo nekoliko nenavadno: sodelovanje v OF. - - - Med vojno je bila ona moj kurir.

- Kako ste preživljali vojna leta?

To so bile svojevrstne dogodivščine. Bil sem pri partizanih in v roški ofenzivi so me Italijani j ujeli, že na osvobojenem ozemlju.

- Ste bili takrat že profesor?

Ne, bil sem še študent.

- Ste bili zajeti? Ali ste bili v Italiji v begunstvu?

Ne, imel sem srečo, da so me ujeli tako pozno, da so šli glavni transporti za taborišče že naprej.

- Ste bili v skupini, ki je šla v partizane s Kocbekom?

Bil sem v skupini krščanskih socialistov, vendar nisem šel s Kocbekom. Bil sem že domenjen, da bom šel, pa je prišla tista junijska racija, ko so nas odpeljali v taborišče. Jaz sem bil slučajno na vlaku, ki so ga partizani na Verdu osvobodili.

- Vemo, da sodelujete ž nasveti pri verskem tisku, bodisi pri sakralni umetnosti kot strokovnjak, pa ne le to, ampak tudi osebno globoko čuteče kot kristjan pri vsem našem verskem razvoju. Tudi pri Ognjišču radi priskočite na pomoč z nasveti in predlogi, pa tudi s sestavki. S tem pomagate dvigati raven našega lista.

Človek pač naredi tisto, kar more, tisto, kar misli, da mora storiti. Naš veliki mojster arhitekt Plečnik je rekel: „Jaz sem plačan zato, da delam!" To je tisto načelo, ki mora človeka voditi. Že če pomislim, koliko se drugi ljudje trudijo, če pomislim samo na navadnega delavca, na rudarja ali katerega drugega - s kakšnimi težavami in v kakšnih nevarnostih si služi kruh, in na tisti denar, ki se steka v moje dohodke, potem sem temu človeku dolžan, da mu po svojih najboljših močeh to vračam. In če mu. vračam tako, da mu odkrivam preteklost našega naroda, lepoto, ki ga obdaja, in poudarjam, da preprosti ljudje to silno hvaležno sprejemajo, po tem človek čuti res moralno dolžnost, da se kolikor mogoče razda, da je kolikor mogoče koristen za tisto splošno blaginjo, ki jo želimo doseči.

- Zdaj velikokrat hodite tudi v tujino, pišete tudi za tuje izdaje, prevajajo vas tudi Hrvatje in Srbi ...

Res je, nekaj objavljam tudi zunaj, v tujih jezikih, predvsem sestavke o vprašanjih naše umetnosti. Razumljivo je, da se udeležujem tudi kongresov in znanstvenih srečanj po raznih evropskih deželah. Morda bi kazalo še dodati, da je bilo za mojo znanstveno rast zelo pomembno študijsko bivanje v Munchnu. Tam sem imel med profesorji tudi Teodorja Mullerja, enega najboljših poznavalcev srednjeveške plastike, s katero sem se v tistem času najbolj zavzeto ukvarjal. To je bilo leta 1962/63.

- Zdaj še tradicionalno vprašanje: imate kakšne posebne načrte, pripravljate kaj novega?

Nerad govorim o načrtih, kajti načrt se lahko že jutri sprevrže. Kdo ve, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan. Svoje raziskave bi rad dopolnil, še to in ono objavil, kar mi leži po predalih. Zelo bi rad ob kaki priložnosti napravil še neki pregled skozi umetnostni razvoj na Slovenskem.

- Načrtov je torej polno!

Načrtov je malo, ker vem, da nima več smisla kovati velikih načrtov, treba je pač pospraviti predale.

- Mislim, da zaradi let — le nekaj nad šestdeset jih imate — tak pesimizem še ni upravičen?

Ne, ne, to ni pesimizem, to je realizem. Toliko biologa je še vedno v meni.

- Zahvaljujemo se vam za delo, ki ste ga naredili za Slovenijo in boljše poznavanje njene kulture in umetnosti, doma in po svetu. Gotovo smo bili v tem oziru tudi Slovenci že nekdaj del Evrope, da smo lahko ponosni na svoje korenine, na svojo preteklost.

Nikoli se še nisem, tudi pred velikim svetom, sramoval umetnosti, ki je in kakršna je ob teh težkih zgodovinskih razmerah pognala prav na slovenskih tleh.

- Zato je bilo veliko naših stvari razstavljenih na največjih razstavah.

Navadno so dosegla tudi ustrezno, včasih tudi zelo veliko priznanje.

Pogovarjal se je Franc Bole

gost meseca 07_1984

* 5. september 1920, Kamnik, † 30. januar 2006, Ljubljana

Akademik dr. Emilijan Cevc je izreden poznavalec jasličarstva. Njegove jaslice niso le prijetne ljudskemu očesu, ampak tudi umetniško dovršene. Cevčeve jaslice so zares prava umetnina in prava paša za oči. Nič čudnega torej, da v božičnih dneh k Cevčevim prihajajo številni obiski. Profesor Cevc pravi, da jih je bilo nekoč naenkrat kar 26. Pridite ob svetih treh kraljih, takrat so najlepše, nas je z nasmehom povabil upokojeni profesor, ko smo zaključili ta pogovor.

V naši družini je bil moj oče zelo zavzet zanje. Imeli smo tako imenovane "salonske" jaslice. Napravil je hribček iz blaga, brez mahu, v ozadju pa je bil naslikan Betlehem. Motilo me je, da niso bili vsi pastirci postavljeni k hlevcu, zato sem jih kar sam tja prestavil. Prav svoje prve jaslice pa sem postavil na polico na hodniku. Bile so izrezane iz papirja, kičaste. Takrat še ni bilo elektrike. Šele pozneje sem z baterijo naredil razsvetljavo hlevčka. Te prve jaslice so ostale pri starših. Tudi kasneje figuric ni bilo mogoče dobiti, ovac pa tudi ne. Za silo sem si postavil čredo ovac kar iz glinenih piščalk. Postavljanje jaslic je zame obred, ki me spremlja še danes. Kdor se v mladosti nanje navadi, se jih tudi na starost ne bo mogel odreči.

- Vaše sedanje jaslice so prava paša za oči. Kako jih oblikujete?

Sedanje jaslice so posnete po srednjeveških freskah. Niso trdne, ampak pregibne. Vidni deli so iz mase, ki sem jo dobil iz Muenchna. Drugi deli so iz žice, ki omogoča spremembo drže telesa. Noša je srednjeveška. Želel sem upodobiti Jezuščka na Slovenskem, zato sem jih postavil v bližino Kamnika. Vsaj trije slikarji so mi že upodabljali ozadje Kamniških planin.

- Hlevček je nekaj posebnega?

Spraševal sem se, kako izoblikovati lep in prepričljiv hlevček. Dve možnosti sta – po enem opisu je to bila votlina, po drugem opisu pa naj bi se to zgodilo v razvalinah Davidovega stolpa. Sam sem skušal združiti oboje. Jaslice postavljam deset dni, podiram pa dva. Najlepše so v času po Gospodovem razglašenju, ko postavim pred hlev svete tri kralje. Pri postavljanju jaslic veljajo pravila, ki jih pogosto kršimo.

- Katere so osnovne napake?

Napak je precej. Ne znamo pravilno razporediti figur- velike bi morali dati v ospredje, manjše nazaj, ne pa obratno. Paziti je treba tudi na mah, saj ta ne sme biti previsok. Ljudje radi mešajo orientalne elemente, ki ne sodijo tja – minarete ipd. Detajli ne smejo biti preveč natančno izdelani – poglejmo, kako preprosto so bile narejene pastirske ograje. Stiliziranih jaslic ne maram. Sam za ozadje uporabim moder papir, ga preluknjam z zvezdami in zadaj postavim luč. Osnovno pravilo je, da se nobena luč ne sme videti. Zato je najbolje jaslice postaviti na oder, podobno kot v gledališču. Tako lahko obešamo na strop tudi angele na nevidnih plastičnih nitkah.

- Kaj pa moderne jaslice, ki imajo posebna sporočila?

Pri jaslicah ne gre za poudarjanje revščine in socialnih problemov. Revščino vidimo tudi brez tega. V jaslicah mora biti nekaj romantike in poezije. Božič ni pravljica, a je nekaj toplega, prijetnega. Ekspresija ne spada v jaslice.

- Na prodajnih policah je težko najti lepe jaslice. Kaj nam svetujete, kako izbirati figurice?

Najslabše so iz plastike, ker so najbolj zanikrno odlite. Naj si jih ljudje samo naredijo! To je najbolje. Ali pa naj jim jih izdela človek, ki ima nekaj ročne spretnosti. Pri nas ni veliko napisanega o tem.

- Pa vendar je nekaj slovenskih knjig o jaslicah?

Seveda, a še vedno premalo. Jasličarstvo je treba razvijati in kultivirati. Morali bi ustanoviti organ, ki bi se ukvarjal s tem. V tujini je vrsta revij, posvečenih jaslicam, ki redno izhajajo. Pri nas bi morali ustanoviti revijo o jaslicah, ki bi redno izhajala vsaj dvakrat letno. Poznamo tudi katehetske jaslice, ki se postavljajo tudi v drugih obdobjih cerkvenega leta – beg v Egipt, vstajenje, pot v Emavs, itd. Nove cerkve bi morale imeti poseben prostor, namenjem katehetskim jaslicam.

- Ali jasličarsto na Slovenskem izumira?

Nikakor. Jasličarstvo se krepi, a žal ne vedno v pravi smeri. Ostaja samo forma, oblika, vsebine pa ni več. Take jaslice so izgubile dušo. To je povezano s splošno kulturo. Ugašajo tudi naše stare postne in božične pesmi. Vem za cerkev, kjer v vsem postnem času ne zapojejo niti ene same postne pesmi več.

(rubrika pogovor o ... 01_2001)

Vojaki se zbirajo

Za spopad je bilo določeno področje vojne krajine na stičišču Balkanskega in Apeninskega polotoka, koder je vodila glavna cestna povezava med Italijo in severnimi provincami. Središče obrambe je bilo na utrjenem prelazu Ad Pirum (Hrušica), trdnjavi v zaledju pa sta bili Nauportus (Vrhnika) in Castra (Ajdovščina). Evgenijev strateg Arbogast, po rodu Frank, je Teodozijev pohod proti Italiji hotel ustaviti z zasedbo gorskih prelazov. Teodozijev štab pa je z naglimi pohodi skušal prehiteti zasedbo alpskih zapor ali jih vsaj hitro prebiti. Teodozijeva vojska, ki je proti kraju spopada krenila iz Sirmija (Sremska Mitrovica), je štela okoli 100.000 mož. Rimskim vojakom je poveljeval cesar sam, na čelu zavezniških Vizigotov pa je bil njihov vodja in prvi kralj Alarik. Strateg tega pohoda je bil vandalski general Stilikon. Evgenijeva vojska je bila za polovico šibkejša od Teodozijeve; kot najemniki so v njej sodelovali Franki in Sasi. V odločilni spopad pri Frigidu se je dvignila iz Mediolana (Milana), mimo Akvileje (Ogleja) do trdnjave Castra (Ajdovščina). Poveljeval ji je cesar Evgenij, ob njem je bil strateg Abrogast, ki je bil cesarja ustoličil, ter generala Flavijan in Arbicio.

Teodozij nad Vrhpoljem, Evgenij na Zemonu

Cesar Teodozij je 4. septembra prispel do trdnjave Ad Pirum. Noč je prečul v molitvi, naslednje jutro pa je zaukazal napad proti izhodu v Vipvsko dolino. V boj je poslal Vizigote pod Alarikovim poveljstvom, sam je dogajanje opazoval in nadziral z razgledne skale nad današnjo vasjo Vrhpolje. Njegov nasprotnik Evgenij pa je imel svoj štab verjetno na vzpetini današnjega dvorca Zemono. Izhod v Vipavsko dolino so branili Arbogastovi Franki. Vsi poskusi preboja so bili odbiti in na bojišču je obležalo okoli 10.000 Alarikovih vojakov. Prvi dan bitke se je za Teodozija iztekel porazno.

V noči od 5. na 6. september je na Teodozijevo stran prestopil omahljivi Arbicio, poveljnik zasede na vzhodnih pristopih k alpskim zaporam, in s tem se je podrl pomemben steber Arbogastove taktike. Teodoziju je bila odprta pot za umik. Zavrnil je predlog nekaterih svojih generalov naj se umakne in bitko preloži na naslednje leto. Drugo jutro, poročajo kronisti tiste dobe, se je Teodozij ponovno povzpel na skalo, s katere je imel pogled na celotno bojišče. Odložil je orožje in se "v ponižnosti vrgel na tla pred božje obličje".

Zmagovalca je odločil vihar

Po cesarjevi molitvi so njegovi poveljniki zaukazali nov napad, ki je bil zmagovit zaradi nepričakovanega 'zaveznika'. Dvignil se je "tako silovit veter, da je obrnil kopja sovražnikov proti njim samim". Sodobni opisovalci bitke pri Frigidu navadno pišejo o izredno močni burji, meteorolog Mirko Kovač pa meni, da porazu Evgenijeve vojske ni botrovala (ne)običajna vipavska burja, "temveč prej vihar, ki spremlja nevihto, če ne celo tornado... Vremenoslovsko gledano in po antičnih virih bi bil vihar pri Frigidu neke vrste vrtinčasti veter v zvezi z nevihto, ne pa čudežna burja." V podivjani naravi so nasprotniki videli božjo roko, popustili vse in se pognali v beg. Teodozij je slavil veliko zmago. Evgenija so ujeli in ga kar na bojnem polju obglavili, vojakom pa so pustili prosto pot.

Bitka pri Frigidu, beremo na kovinskih tablah, postavljenih na Evgenijevem razgledišču na Zemonu, je bila tudi spopad dveh različnih svetovnih nazorov. Kristjan Teodozij je premagal zadnjega glasnika antičnega poganstva in vrednot, na katerih je do tedaj počival tisočletni Rim. Po zmagi v bitki pri Frigidu je postalo krščanstvo edino dovoljena vera v imperiju. Prepoved poganstva in s tem njegov zaton, pa predstavlja eno najglobljih kulturnozgodovinskih sprememb v antični dobi.

(obletnica meseca 10_1994)