Zanima me, ali obstajajo kakšni cerkveni predpisi ali priporočila o krašenju cerkva in bogoslužnih prostorov. Sprašujem zato, ker se večkrat postavlja vprašanje o umirjenosti ali pretiravanju. Ali so kakšna določila za posamezne bogoslužne čase, ali je dovoljeno v cerkvi uporabiti vse materiale (cvetje, smreke ...), tudi najsodobnejše, ali morda kakšna stvar tudi ne spada v cerkev?
Joža

Odprli ste kar zanimivo vprašanje, o katerem ne razpravljamo prav veliko. Najprej je vaše pismo lepa priložnost, da se zahvalimo številnim krasilcem cerkva, ki teden za tednom in praznik za praznikom Bogu v čast krasijo bogoslužne prostore. Iz vašega pisma je razbrati predvsem negativen prizvok in sicer, da se pri krašenju pretirava. Brez dvoma obstaja ta nevarnost in je prav, da nanjo opozorimo. Prav tako pa obstaja druga skrajnost, da so cerkve zanemarjene in da verniki ne skrbijo dovolj dobro zanje. Morda bo kdo ugovarjal, da ni bistvo v lepoti cerkva in v njihovem okrasju, ampak da je važno srce. Brez dvoma to drži, a če bo srce polno želje po Bogu, potem se bo to kazalo tudi navzven. Če prebiramo življenjepise svetnikov, torej ljudi, ki so želeli biti blizu Bogu, vidimo, da njim niti najboljše ni bilo dovolj dobro za Boga. Sveti Arški župnik, njegov god praznujemo v začetku avgusta, je izredno skrbel za lepoto bogoslužnih prostorov in njihovo okrasitev, za lepoto cerkvenih paramentov itd. Zlepa ni bil zadovoljen. Življenjepis o njem sli lahko preberete v knjigi Svetnik in njegov demon. V knjigi Sv. Leopold Mandić (Ognjišče 2012) piše, kako je bila temu priljubljenemu svetniku pri srcu lepota božje hiše: »P. Leopold je imel veliko spoštovanje do svetih predmetov. Lepota bogoslužja mu je bila zelo pri srcu ...« in dalje: »Gorje, če bi v cerkvi opazil uvelo cvetje ali našel kaj drugega v neredu. Božja hiša se je morala lesketati v sijaju. Vse je moralo biti čisto in lepo okrašeno. Dokler je mogel, je tudi sam pomagal pri čiščenju in krašenju cerkve. Več let je skrbel za pranje mašnih prtičev« (str 50).

Iz napisanega lahko sklepamo, da je skrb za lepoto cerkve odraz češčenja Boga, od katerega prihaja vse, kar imamo. Tako so zanemarjene cerkve znamenje majhne ljubezni do Boga. Seveda pa se lahko tudi v krašenje cerkva prikrade napuh. Krasilcu je bolj do tega, da ga hvalijo, kakor da bi s svojim krašenjem dajal hvalo Bogu. Še bolj se opazi pretiravanje, ki ga vi omenjate, pri kakšnih porokah ali drugih podobnih slovesnostih (npr. birma, prvo obhajilo), ko kdo od sorodnikov v cerkev navleče vse, kar mu pride na misel in pri tem ne gleda na slog in velikost cerkve, pozabi na okus in pretirava tako s krašenjem, kakor s stroški. Imate prav, v takih primerih se po nepotrebnem zapravlja denar. Božjo hišo lahko okrasimo tudi z malo sredstvi, važno je, da je cvetje sveže in lepo, ne pa, da ga je veliko in da drago stane. Kako lepe znajo biti v cerkvi tudi preproste poljske cvetlice. Nepotrebno zapravljanje in napuh ne slavita Boga. Če je okrasitev odraz napuha, se celo Gospodu 'gnusi', kakor lahko razberemo že iz Svetega pisma Stare zaveze.
O krašenju cerkve obstaja tudi nekaj literature, ki svetuje, kaj je primerno za praznike, kaj za svete čase (adventni, božični, postni ali velikonočni čas), kaj za druge praznike in slovesnosti (Julka Nežič, S cvetjem in zelenjem slavimo Boga). Okrasitev lahko celo pomaga globlje doživeti praznik (adventni ali božični aranžmaji, trnje in skromnost za postni čas ...). Da ne omenjam božjega groba, majniškega oltarja, jaslic, kjer pa moramo tudi biti pozorni, da pokažemo bistvo božične skrivnosti ne pa samo maket nekega okolja ali da sveto družino postavimo na obrobje ali jo skrijemo med druge 'pomembnejše' predmete. V tedniku Družini je rubrika, kjer strokovnjakinja piše o krašenju cerkva in pomaga krasilcem pri odgovornem delu.
Obstajajo tudi priporočila. Gotovo je dragocena trditev Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki v Konstituciji o svetem bogoslužju sicer malo in zelo na splošno govori o krašenju cerkva, a poudarja, naj vse, kar je v cerkvi "spodbudi pobožnost vernikov" in naj služi "njihovi verski vzgoji" (B 127). Prvenstveni cilj krašenja je torej, da spodbuja pobožnost vernikov. Kako naj se to konkretno uresničuje, pa prepušča krajevnim Cerkvam ( B 128). Ko že govoriva o cerkvenih priporočilih glede krašenja Cerkve, je Komisija za sakralno dediščino koprske škofije letos izdala navodilo o krašenju cerkva (prim SSŠ, 7/2014, str. 128). Res je, da se je v njem kritično obregnila predvsem na prte in preproge, ki večkrat zakrivajo lepe kamnite oltarje, a velja enako za cvetlične aranžmaje: naj ne bodo preveliki, da bi zakrivali lepoto oltarja in tudi ne taki, da bi odvračali našo pozornost od bistva bogoslužja, ampak naj nam ga pomagajo globlje doživeti.
Božo Rustja

LETA 1862 ROJEN MAURICE MAETERLINCK

BELGIJSKI PISATELJ, DRAMATIK IN PESNIK ( † 1949)

Belgijsko-francoski pesnik in dramatik Maurice Maeterlinck velja za najznačilnejšega dramatik simbolizma. Napisal je vrsto dram z glavnim motivom strahu pred neznanim, smrtjo, usodo in metafizičnimi silami. Leta 1911 mu je bila podeljena Nobelova nagrada za književnost, predvsem za njegova dramska dela. Maeterlinck je imel velik vpliv na svetovno književnost, pri nas na moderno, posebej na Ivana Cankarja.

LETA 1867 UMRL PETER HICINGER

DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ IN ZNANSTVENIK (* 1812)

V Tržiču na Gorenjskem rojeni, je bil nemške krvi: rodbina se je priselila s Tirolskega. Za slovenščino ga je v gimnaziji pridobil Matija Čop in začel je pesniti. Napisal je tudi več nabožnih pesmi ki jih je uglasbil Gregor Rihar (najbolj znana je šmarnična Že slavčki žvrgolijo). Kot duhovnik je deloval v raznih krajih, nazadnje je bil župnik v Postojni.

LETA 1894 ROJEN ANGELO CERKVENIK

DRAMATIK, PRIPOVEDNIK, († 1981)

Pisatelja Angela Cerkvenika slovenska literarna zgodovina ne ceni prav visoko. Najbrž tudi zato, ker je večina tega, kar je napisal - in pisal je zelo pridno - raztreseno po revijah in koledarjih delavske knjižne Cankarjeve družbe in izdajah slovenskih izseljencev v Ameriki. Eno prvih Cerkvenikovih del, ki je izšlo v knjigi, je priljubljena mladinska povest Ovčar Runo (1937, kasneje še več izdaj in ponatisov). V knjigi lepo opisuje zvesto prijateljstvo med "pametnim ovčarskim psom in starim pastirjem. Po drugi svetovni vojni je napisal še nekaj mladinskih del.

... več o njem preberite v obletnici meseca 08_2004

odlomek iz Ovčarja Runa:

"Dve uri hoda od tod, visoko zgoraj na planini, pase ovce dveleten ovčarski pes, Runo po imenu. Takšnega psa niste še videli... Pes je čudovito lep in prikupen. Oči ima kakor človek. Kako bi ga le mogel prodati? Prodati najboljšega prijatelja? Pastir Miško je star in bolehen. Daleč naokoli nima nobene družbe. Edinole Runo mu zvesto sedi ob nogah, se vzdigne in na mig poišče izgubljeno ovco. Pač, Miško ima še tri pse, ki pa so že stari. Zvestejšega prijatelja in pametnejšega varuha od Runa nisem še videl. Kakor kralj je med drugimi psi in čredami ovac. Če bi se mu kaj nevšečnega primerilo, bi utegnil Miško od bridkosti umreti." (Angelo Cerkvenik, Ovčar Runo)

LETA 1904 ROJEN RAJKO LOŽAR

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, ARHEOLOG, ETNOLOG († 1985)

Na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani, svojem rojstnem mestu, je študiral arheologijo in umetnostno zgodovino, na Dunaju pa je postal še doktor filozofije. V obdobju 1928–1940 je služboval v Narodnem muzeju v Ljubljani kot vodja oddelka za prazgodovinsko arheologijo, nato pa je bil ravnatelj Etnografskega muzeja. Veliko je pisal. Njegovo najvažnejše delo na področju etnologije je Narodopisje Slovencev. Prvi del je izšel leta 1944, drugi del pa sta po Ložarjevem odhodu v ZDA dokončala Ivan Grafenauer in Boris Orel.

LETA 1913 UMRL DR. FRANC IVANOCY

SLOVENSKI DUHOVNIK IN NARODNI BUDITELJ PREKMURJA (* 1857)

Od 17. do 19. septembra 1984 je bil v Sloveniku v Rimu simpozij o prekmurskem duhovnem voditelju in narodnem buditelju dr. Francu Ivanocyju (glavna predavanja so izšla leta 1985 v zborniku, ki ga je izdala Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, prirediteljica simpozija). Tega izrednega moža, "prekmurskega Kreka" in "prekmurskega Slomška", ki ga le malokdo od Slovencev pozna, predstavljamo ob obletnici njegovega rojstva. Bil je eden najbolj izobraženih duhovnikov sombotelske škofije. Nekaj let je bil bogoslovni profesor in smehljala se mu je lepa cerkvena "kariera", vendar se je temu odpovedal in šel za vaškega župnika na Tišino, da je tam "budil in branil narod svoj", kot pravi napis na njegovem nagrobniku.

... več o njem preberite v obletnici meseca 08_1997

LETA 1964 UMRL JUŠ KOZAK

PISATELJ, ESEJIST, GLEDALIŠKI KRITIK IN UREDNIK (* 1892)

V ljubljanski družini Kozak sta se proti koncu 19. stoletja rodila dva pisatelja: Juš (1892) in Ferdo (1894). Juš po študiju zgodovine in zemljepisa na Dunaju je bil gimnazijski profesor v Ljubljani. Doživel je več preganjanj in jih opisal v avtobiografskih delih: zapor na začetku prve svetovne vojne – Celica, vojak na ruski in soški fronti – Pavlihova kronika, internacija med drugo svetovno vojno – Lesena žlica. Med njegova najpomembnejša dela spada družinski roman Šempeter (1931), ki je doživel več izdaj V njem je hotel podati pripoved o domačem rodu do svojih dni. Dogajanje je postavljeno v drugo polovico 19. stoletja, ko se v še napol kmečko faro vrivajo novi ljudje in na bregu Ljubljanice že raste iz obrti industrija. Roman o njegovem rojstnem kraju pa je več kot kronika.

LETA 1978 UMRL JOSIP MAL

ZGODOVINAR, PISEC ZGODOVINE SLOVENSKEGA NARODA (* 1884)

Naročniki knjig Slomškove Družbe-sv. Mohorja, najstarejše slovenske knjižne založbe, so radi prebirali Zgodovino slovenskega naroda, ki jim jo je v šestih zvezkih (1910-1916) pripovedoval dr. Josip Gruden. Ko je Gruden leta 1922 umrl, je njegovo delo zelo uspešno nadaljeval zgodovinar dr. Josip Mal, rojen 22. decembra 1884 v Ljubljani.

LETA 2010 UMRLA ALBINA VODOPIVEC / SAŠA VEGRI

SLOVENSKA PESNICA (* 1934)

Luč sveta je zagledala v Beogradu, leta 1941 pa se je družina vrnila v Vinski Vrh blizu Šmarja pri Jelšah. Po nižji gimnaziji je obiskovala tekstilni oddelek šole za umetno obrt. Zaradi socialnih razmer študija ni mogla nadaljevati, kasneje je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala umetnostno zgodovino. Nekaj časa je živela kot svobodna umetnica, od leta 1968 do upokojitve je delala v Pionirski knjižnici v Ljubljani. Pesniti je začela v srednji šoli, objavljala je samo pod psevdonimom Saša Vegri. Leta 1958 je izšla njena prva pesniška zbirka Mesečni konj.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1775 ROJEN JANEZ NEPOMUK HRADECKY

POLITIK, ŽUPAN LJ († 1846)

Čeh po rodu, v Ljubljano je prišel »službeno« kot svetnik c. kr. pokrajinskega drž. računovodstva. Več kot četrt stoletja je bil župan Ljubljane (do svoje smrti), in je veliko prispeval k razvoju mesta. Bil je zelo delaven in imel je ogromno idej. Dolg bi bil spisek vsega, kar je naredil: hranilnica, ubožni zavod, izsuševanje barja, deželni muzej, trgovsko učilišče, uredil park Zvezda, dal narediti kamniti frančiškanski most ... pa tudi za prizadevanja slovenskih preporoditeljev je gledal s simpatijo, zato mu je tudi Prešeren napisal sonet in ga imenoval domorodca (ki »zahvale vseh Slovencev si nabira, ki bratov tihotijo zabavljice, da smo zares mi Kranjci pozabili že Slave matere, nje govorice«). Pokopan je na Navju.

LETA 1793 ROJEN JOŽEF ANTON RUDEŽ

GRAŠČAK, ETNOGRAF († 1846)

Sin slovenskega graščaka Antona Rudeža iz Ribnice na Dolenjskem, ki je bil v 19. in prvi polovici 20. stol. eden najpomembnejših ljudi pri nas, na ribniškem gradu so se shajali literati in kulturniki, Zoisov krog, Jernej Kopitar ... Tudi sin Jožef se je posvečal etnografskemu delu, bil pa je tudi zelo razgledan, družil se je z Vrazom in Prešernom. Napisal je razpravo o Kočevarjih, ki je služilo za nadaljnje študije o njih. Njegovi nasledniki se niso več ukvarjali s kulturo, grad je bil prodan vojski (1937) in med drugo vojno uničen.

LETA 1902 ROJEN GREGOR ZAFOŠNIK

DUHOVNIK, ORGANIST IN SKLADATELJ († 1994)

Kmečki sin iz Spodnje Nove vasi pri Slovenski Bistrici je po maturi na klasični gimnaziji in po študiju teologije v Mariboru služboval kot kaplan. Po petih letih študija na Glasbeni akademiji na Dunaju je diplomiral iz gregorijanskega korala, orgel in dirigiranja. V dijaškem in bogoslovnem semenišču v Mariboru je poučeval glasbo. Po vojni je bil ravnatelj stolnega kora in organist. Po koncilu je pisal skladbe na slovenska liturgična besedila. Zavestno se je držal preprostega glasbenega sloga, da bi olajšal delo šibkejšim zborom.

LETA 1912 ROJEN JOŽE GREGORIČ

UMETNOSTNI ZGODOVINAR († 1943)

Študiral je slavistiko, nato pa še umetnostno zgodovino. V Novem mestu je vodil restavriranje zunanjščine kapiteljske cerkve; ugotovitve o njenem stavbnem razvoju je objavil v Kroniki (1937). Pomembna je njegova študija o Tintorettovi sliki Sv. Nikolaja (1938) v kapiteljski cerkvi. Objavljal je tudi v zborniku Dolenjska (1938) – študije o umetnosti Novega mesta in Dolenjske.

LETA 2022 UMRL MIHAIL GORBAČOV

ZADNJI PREDSEDNIK VELIKE SOVJETSKE ZVEZE (* 1937)

Od 11. marca 1985 je bil generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze, od leta 1990 pa njen predsednik. Od začetka svojega predsedovanja je bil s svojo glasnostjo in perestrojko pobudnik sprememb v Sovjetski zvezi, zlasti demokratizacije družbe z uvajanjem večstrankarskega sistema, gospodarskih reform in svobode tiska. 1. decembra 1989 je zgodovinski dan, ko se je v Rimu srečal s papežem Janezom Pavlom II. o čemur smo v Ognjišču obširneje poročali (01_1990). Takrat je dejal: »Zavedamo se, da se pogovarjamo z najvišjo versko avtoriteto na svetu, ki je tudi Slovan.« Papež pa je z nasmehom odgovoril: »Da, da, prvi papež Slovan in mislim, da je Previdnost pripravila pot za to najino srečanje.« Med pogovorom sta govorila tudi o obisku papeža v Sovjetski zvezi. Leta 1990 je Gorbačov prejel Nobelovo nagrado za mir z razlago, da je »odločilno prispeval h koncu hladne vojne« - spremembe na evropskem Vzhodu so konec leta 1989 dosegle višek s padcem berlinskega zidu, simbolom ločitve med V in Z.

iskalec in zbiralec: Marko Čuk

mladinska priloga

Spet v šolo - si pripravljen?

priloga

I. svetovna vojna v slikah

gost meseca

salezijanec Franc Zajti

Preberite več: September 2014

* 28. avgust 1851, Poljane nad Škofjo Loko, † 19. februar 1923, Ljubljana

Tavčar je po nekaterih ocenah najboljši slovenski pisatelj v predcankarjevem obdobju. Široko izobražen in razgledan je kljub doktoratu s področja prava obdržal občutek za preprostega človeka, kmeta, saj je tudi sam izhajal iz kmečkega okolja in korenin ni pozabil, čeprav se je povzpel na sam vrh meščanskega življenja. Njegovo najznamenitejše pripovedno delo je zgodovinski roman Visoška kronika.

Ivan Tavčar, rojen v kmečki družini v Poljanah nad Škofjo Loko, je ugledal luč sveta 28. avgusta 1851. leta. Eden prvih pripovednikov slovenskega realizma je odraščal kot reven kmečki sin, a je kljub temu lahko obiskoval gimnazijo v Ljubljani in Novem mestu. Pravo je študiral na Dunaju, kjer je tudi doktoriral, po odvetniškem pripravništvu v Ljubljani je za kratek čas odšel službovat v Kranj, nato pa se je vrnil v prestolnico, kjer je ostal do smrti (19. februarja 1923). Znamenitega pisatelja, nosimo Slovenci v spominu tudi kot politika. Ne le da je bil v letih 1901 – 1907 državnozborski poslanec; celo desetletje je bil tudi ljubljanski župan.

Čeprav si ga prikličemo v spomin tudi zaradi znamenitega filma Cvetje v jeseni, kjer je nepozabna čista in hrepenenja polna ljubezen do Mete, jih malo ve, da je bil poročen z Ljubljančanko Franjo Koženina. Nekateri viri navajajo, da so prav njene spodbude bile gonilo njegovega udejstvovanja v številnih narodnih društvih (med drugim je načeloval prvi slovenski kolesarski organizaciji). Iz javnega življenja se je umaknil zaradi napredujočega raka in v času boleni veliko zahajala na Visoko v Poljanski dolini, na danes imenovani Tavčarjev dvorec (na fotografijah), s katerim imajo menda v Poljanski dolini smele načrte, kako ga spet obuditi v življenje. Streljaj od dvorca pa so za goste odprti turistični apartmaji z imenom Cvetje v jeseni. Tudi pokopan je na Visokem.

Tavčarja, ki si je pridobil velik družben in političen ugled, je kot pisatelja odlikovala bujna domišljija, obarvana s čustveno noto. Morda je tudi zato najprej pesnikoval, se poskušal v dramatiki, a se kasneje povsem predal pisateljevanju. V zrelem ustvarjalnem obdobju se je kljub redkejšemu pisanju osredotočil na zgodovinske in kmečke povesti; v tem obdobju je ustvaril najboljša dela; nekatere knjige pa je podpisoval celo s psevdonimom Emil Leon.

Alja Napotnik

Visoška kronika

Zgodovinski roman, ki opisuje dogajanje v 17. stoletju, ko se je končala tridesetletna vojna, je pisateljevo najpomembnejše delo. Zaradi prezgodnje smrti je dokončal le prvega od načrtovanih treh delov. Dogajanje, ki je postavljeno v Poljansko dolino, na Visoko in v Škofjo Loko, je plod pisateljevega raziskovanja življenja prejšnjih lastnikov dvorca na Visokem, ki ga je bil kupil leta 1893. Pisatelj je kot glavni lik uporabil Izidorja Khallana, ki se je na kmetiji rodil leta 1664, zato je tudi jezik romana nekoliko arhaičen.

mojstri besede 05_2009

V ponedeljek, 7. julija je nadškof Claudio Maria Celli, predsednik Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja predstavil papežu prenovljeno aplikacijo The Pope App. Aplikacija bo na voljo na najpomembnejših digitalnih platformah. »Njena prednost je v tem, da bo omogočala hitrejši in enostavnejši dostop do papeževih pridig, sporočil in videoposnetkov. V video predvajalniku pa bodo ljudje lahko spremljali papeške obrede in javne avdience,« zatrjuje nadškof Celli. Namen nove aplikacije je približati papeževo besedo čim večjemu številu ljudi, saj jo bodo odslej lahko uporabljali tudi na pametnih telefonih in tabličnih računalnikih. Nadškof zatrjuje, da je bila papežu ta nova komunikacijska možnost zelo všeč, saj mu bo omogočala, da bo s svojo besedo še bližji ljudem današnjega časa.

V pogovoru za vatikanski časopis L'osservatore Romano je nadškof Celi ob tem novem mediju zatrdil, da se Cerkev v tem trenutku ne bo odpovedala "tradicionalnim medijem, se pravi, radiu, televiziji in časopisu, saj spoštuje tudi starejšie ljudi, ki so manj spretni v uporabljanju tehnoloških novitet in v razumevanju telematske govorice".

Za papeža Frančiška je značilna še druga vrsta komunikacije: Rad se pogovarja z vsakim človekom. Pogosto uporablja telefon in lastnoročno piše ljudem pisma. Kadar mora nagovoriti neko določeno skupino, to stori z video-sporočilom, da ljudje poleg besed začutijo tudi čustva, s katerimi spremlja povedano. Poleg tega daje intervjuje tako za tisk kot za televizijo, česar njegovi predhodniki niso delali. Tako še bolj kaže pripravljenost, da bi se sporazumeval z vsemi s pomočjo najrazličnejših razpoložljivih kanalov.

 * 28. avgust 1901, Trst, † 20. oktober 1963, Maribor

Vse življenje marljiv kot čebela

Zibelka mu je tekla v Trstu, v novozgrajeni, za tiste čase kar razkošni hiši, v katero se je mlada družina višjega carinskega uradnika Jakoba Rupla s Proseka in Elvire Nabergoj, hčerke po­litika Ivana Nabergoja, prav tako s Proseka, naselila tik pred koncem 19. stoletja. Tam se je 28. avgusta 1901 rodil Mirko, po­znejši literarni zgodovinar, slovničar, knjižničar, publicist in prevajalec. V isti hiši sta se rodila brata Karlo (1907), violi­nist in glasbeni pedagog, in Slavko (1921), sodnik in literarni kritik, ter sestra Nada (1910), profesorica slovenščine. Mirko je v rodnem Trstu končal osnovno šolo in gimnazijo, maturiral pa je že v Ljubljani, kamor se je družina preselila po koncu prve svetovne vojne. Na filozofski fakulteti novoustanovljene sloven­ske univerze je študiral slavistiko in romanistiko. Študent, ki je bil po pričevanju kolegov "marljiv kot čebela", je bogato znanje nabiral pri ugledni četverici prvih slavistov ljubljanske univerze: Rajku Nahtigalu, Ivanu Prijatelju, Franu Ramovšu in Francetu Kidriču. Študij je - še ne dvaindvajsetleten - končal z doktorsko disertacijo o Primožu Trubarju.

Jeseni 1923 je začel poučevati na Trgovski akademiji v Ljubljani, s štipendijo fran­coskega ministrstva za prosveto se je osem mesecev izpopolnjeval na pariški Sorboni. Zatem je bil dvajset let (1926-1946) profe­sor na klasični gimnaziji v Ljubljani. Od leta 1946 do prezgod­nje smrti - 20. oktobra 1963 ga je v Mariboru zadela srčna kap ­je bil ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.

Njegova ljubezen - naši protestantski pisci

Že kot študent slavistike je začel raziskovati slovensko reforma­cijo in protireformacijo (katoliško obnovo). Da bi v celoti pri­kazal to dobo, je pripravil obsežno knjigo Slovenski protestant­ski pisci (1934), ki na 470 straneh prinaša izbor besedil iz spi­sov naši protestantskih piscev, potem ko Rupel v tehtnem uvodu označi dobo in predstavi posamezne pisce. Izbrana besedila je opremil z izčrpnimi opombami. "Ob pogledu na gorečnost, plodovi­tost in pomembnost protestantskih piscev se nam dozdeva, kakor da bi se dolga stoletja zadržane sile našega naroda hotele spros­titi v novem, revolucionarnem gibanju... Vse pisce druži delo za isti smoter: za prospeh nove vere in slovenske knjige.

To drugo jih dela še danes pomembne in s tega vidika nam je presojati njih življenje in sadove njihovega truda." Za šolsko uporabo je pri­pravil krajšo izdajo Protestantski pisci (1934). Njegovo življe­njsko delo je monografija o Primožu Trubarju (1962). Vzporedno je raziskoval protireformacijo in barok. Vsa tri obdobja je pre­gledno obdelal v Zgodovini slovenskega slovstva I. (Ljubljana 1956, strani 187-325). Pripravil je komentiran prevod in izbor Slave vojvodine Kranjske z naslovom Valvasorjevo berilo (1936, 1951). Za tisk je pripravil Sacrum promptuarium (Sveti priročnik) znamenitega baročnega pridigarja Janeza Svetokriškega (1937). Uk­varjal se je še s Prešernom: pripravil je novo izdajo njegovih Poezij (1949) in dokončal je Kidričev Prešernov album (1950). Uredil je tudi 9 knjig Jurčičevega Zbranega dela.

Človek reda kot šolnik in knjižničar

Kar je z marljivim raziskovanjem dognal, je ne le zapisoval, tem­več tudi posredoval mladim kot profesor in vzgojitelj. V letih 1946-1950 je na Akademiji za igralsko umetnost honorarno predaval odrski jezik, od jeseni 1946 pa vse do smrti je, prav tako hono­rarno, na univerzi predaval starejše slovensko slovstvo. Kot vzgojitelj je bil človek reda, razlagal je jasno in živahno, na svoje učence je bil ponosen, saj je iz njegovih razredov izšlo več vidnih slavistov in književnikov. Širok krog poslušalcev je imel pri svojih jezikovnih pogovorih na ljubljanskem radiu. Kot šolnik je sodeloval pri raznih učbenikih: z Antonom Bajcem, Ru­dolfom Kolaričem, Antonom Sovretom in Jakobom Šolarjem je bil so­avtor slovenskih čitank za srednje šole (1931-1935), na jeziko­slovnem področju je sodeloval pri Slovenski slovnici (1947, 1956) in Slovenskem pravopisu (1950, 1962). Njegovo ime je globoko za­pisano v zgodovino osrednjega slovenskega knjižnega hrama - Na­rodne in univerzitetne knjižnice (NUK), katere ravnatelj je bil od jeseni 1946 do smrti.

Posodobil je njeno organiziranost, uva­jal mednarodno dogovorjene bibliotekarske postopke ter povezoval NUK s sorodnimi ustanovami doma in po svetu. Sistematično je do­polnjeval starejši slovenski rokopisni in knjižni fond. "Njegova velika zasluga je bila," je v spominskem članku ob njegovi smrti zapisal Alfonz Gspan, "da je mogel v NUK napraviti dostopno popol­no serijo slovenskih in hrvaških protestantik, zbrati reprodukcije vseh ugotovljenih arhivalij in korespondenc naših reformatorjev."

(obletnica meseca 08_2001)

 * 28. avgust 1886, Cankova; † 2. januar 1946, Sombotel

"O vzgoji otrok se dogovorita"

Tega, večini Slovencev povsem neznanega moža je lepo predstavil Pavel Berden v prekmurskem koledarju Stopinje 1976. Njegov rod po očetu in materi izhaja iz vasi Strukovci pri Cankovi. Pesnikov oče Ivan je bil evangeličan, mati Elizabeta pa je imela očeta evangeličana, mamo pa katoličanko. Po tedanji madžarski postavi so bili dečki krščeni v očetovi, deklice pa v materini veri. Ivan in Elizabeta-Lizika sta se spoznala na Cankovi: Lizika je bila za pestunjo v družini sorodnika odvetnika, Ivan pa je imel tam krojaško delavnico. Ko jo je Ivan zaprosil za roko, se je Lizika posvetovala s svojim stricem, ki je bil župnik na Pertoči, in s cankovskim župnikom Jožefom Borovnjakom. Oba sta Ivana dobro poznala, saj je večinoma hodil k božji službi v katoliško cerkev. Svetovala sta ji: "Pošten in priden je. Vzemi si ga. Samo o vzgoji otrok se dogovorita."

Poročila sta se v katoliški cerkvi na Cankovi leta 1883. Mladi mož se je s svojo Liziko dogovoril: "Jaz bom skrbel za vsakdanji kruh, ti pa boš skrbela za vzgojo otrok." V skladnem zakonu se jima je rodilo enajst otrok: prva je bila Amalija, ki je postala redovnica frančiškanka Brezmadežne s. Ladislava, druga deklica je kmalu po rojstvu umrla. Tretji otrok je bil fant Avgust, rojen 28. avgusta 1886, ki je postal pesnik, jezikoslovec in etnolog. Rojstne datume svojih otrok je mama Lizika zapisala v svoj molitvenik: hotela jih je imeli "pri roki", da bi se jih spominjala v molitvi. Izmolila je kar štiri duhovne poklice: poleg prvorojenke Amalije je redovnica postala še hčerka Agneška, sin Janček, izučen krojač, je postal salezijanski brat, predzadnji otrok Alfonz pa salezijanski duhovnik (umrl je leta 1954 v Los Angelesu).

Otroci naj gredo v šole

Mlada družina Pavel je sprva živela v najetem stanovanju na Cankovi, nato pa je oče Ivan postavil lastno zidano hišo v Skakovcih. Rekel je: "Hiša mora biti blizu cerkve in blizu zdravnika, ker ta dva človek v življenju vedno potrebuje." Oče Ivan je bil redkobeseden, redoljuben, zelo delaven in gospodaren mož. Mati Elizabeta je bila globokočuteča, modra in pesniška duša. Živela je z vero in iz vere, svoje osebno prepričanje je znala prelivati tudi v svoje otroke. Starša sta iz lastne izkušnje vedela, kaj pomeni iti po svetu in si širiti obzorje, zato sta otroke pošiljala v šole. Prvorojenka Amalija je odšla k šolskim sestram v Apače, da bi potem pomagala očetu pri krojaški obrti, toda ob mamini podpori se je odločila za redovniški poklic. Po njeni poti je šla kasneje še Agneška. Ko sta nekoč v redovni obleki obiskali starše, je oče šaljivo rekel: "Zaklali bomo pitano tele, ker sta se izgubljeni hčerki vrnili." Poklica so se izučili tudi drugi njuni otroci. Gustija, kot so pravili sinu Avgustu, so starši po šestih razredih osnovne šole predvsem po nasvetu cankovskega župnika Jožefa Borovnjaka in tamkajšnjega učitelja Ficka poslali v nižjo gimnazijo k cistercijanom v Monošter, v višjo pa k premonstratencem v Sombote. Bil je vseskozi odličen dijak in gmotno se je pomagal z instrukcijamui. Po maturi leta 1905 ga je mati vprašala, ali ne bi morda postal duhovnik. Gusti ji je odgovoril: "Mama, zaradi vas bi postal. Toda boljše je, da postanem kaj drugega, kot da bi bil slab duhovnik." Odločil se je za študij na univerzi v Budimpešti, kjer je leta 1913 doktoriral iz slovanskega jezikoslovja.

Slovenski pesnik, ki je pisal v madžarščini

Kot študent se je Avgust Pavel zaljubil v Ireno Benko, madžarsko dekle, ki je zahajala na Cankovo na počitnice k svojemu dedu. Štiri leta je ljubezen zorela in poročila sta se leta 1914. Dom sta si postavila v Sombotelu, kjer je Angust postal srednješolski profesor in vodja tamkajšnjega muzeja. Kljub znanstveni usposobljenosti se mu ni izpolnila želja, da bi postal profesor slavistike na budimpeštanski univerzi. Iz tega zakona sta bila najprej rojena dvojčka Ivan in Andrej, ki pa ju je že v drugem letu življenja pobrala španska gripa, kasneje pa še sin Ladislav in hči Judita. Ladislav je postal inženir, oče šestih otrok, in je bil leta 1975 v Chicagu posvečen za stalnega diakona katoliške Cerkve. Hči Judita živi v Sombotelu. Ko je bil oče še živ, so se pri njih radi shajali njegovi prijatelji: bilo jih je kakih osem, trije laiki in pet duhovnikov. Po prvi svetovni vojni je bila pred njimi velika odločitev, ali ostanejo na Madžarskem ali se preselijo v Ljubljano. Žena, ki je bila Madžarka, si ni mogla predstavljati skoka v čisto nov svet in po njeni odločitvi, ki jo je Avgust zaradi družinskega miru sprejel, so ostali na Madžarskem. S tem je njegovo delo dobilo svojo končno smer, toda v srcu je ostala rana, ki jo razodevajo tudi njegove pesmi. Izvirne pesmi je pisal le v madžarščini, razen nekaj mladostnih pesmi v prekmurskem narečju in nekaj pesmi v knjižni slovenščini. Prvo pesniško zbirko z naslovom Tako pojem psalme v naročju slepe doline je izdal leta 1933, drugo - Zažgani gozd - pa leta 1936. Njegovo življenje se je izteklo 2. januarja 1946. "Po moji smrti ne pozabi mojega sorodstva tam čez," je teden dni naročal hčerki.

(obletnica meseca 09_2006)