* 25. avgust 1857, Ivanovci; † 29. avgust 1913, Tišina

Izmoljeni otrok - božji izbranec

Franca, sina edinca, sta zakonca Adam Kodila in Rozalija Hujs izmolila v osmem letu svojega zakona. Bila sta revna poljedelca iz vasice Ivanovci, ki spada pod župnijo Sv. Benedikta v Kančevcih. Rodil se jima je 25. avgusta 1857. Ljudsko šolo je obiskoval v domači župniji. Nadarjenega dečka je župnik poslal v K<148>szeg, kjer je bila gimnazija in zavod za revne dijake. Iz rodbine Kodila je bilo več duhovnikov, ki so svoj družinski priimek spremenili v Ivanocy, kar pomeni "tisti, ki prihaja iz Ivanovec". Iz spoštovanja do njih se je "prekrstil" tudi Franc, ki je v tem zavodu končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Višjo gimnazijo pa je obiskoval v Sombotelu. Po maturi junija 1878 je bil sprejet med bogoslovce. [kof ga je poslal na univerzo v Budimpešto, kjer je z odliko dokončal študije.

V duhovnika je bil posvečen leta 1882. Eno leto je bil kaplan v Soboti, potem pa ga je škof Hyidasy poklical v Sombotel za študijskega prefekta v bogoslovnem semenišču, po doseženem doktoratu (1885) pa še za profesorja dogmatike. Srce pa ga je vleklo med preprosto domače ljudstvo. Predlagan je bil za dvornega kaplana na Dunaju, kar je tedaj pomenilo predstopnjo za škofovstvo. On pa je zaprosil za izpraznjeno župnijo Tišino, kamor je prišel marca 1889. Kot odličen dušni pastir, prosvetitelj in borec za narodne pravice je tam deloval 24 let - vse do svoje smrti: od kapi zadet je izdihnil 29. avgusta 1913. Na njegovo željo so ga pokopali poleg staršev na domačem pokopališču pri cerkvi sv. Benedikta v Kančevcih.

"Dvigniti ljudi z zemeljske grude"

"Ker sem vaš dušni pastir, je moja dolžnost skrbeti, da imajo duše zdravo hrano," je dejal Ivanocy v svoji nastopni pridigi na Tišini. Zdravo hrano je svojim ljudem nudil v skrbno pripravljenih pridigah, ki so trajale najmanj pol ure; v njih je evangelij povezoval z vsakdanjim življenjem. "Bolj kakor pridige pa je na ljudi vplivalo Ivanocyjevo življenje, kajti kar je oznanjal, je najprej temeljito sam živel" (Lojze Kozar). @upnija je tedaj štela 2600 katoličanov, 708 evangeličanov in 20 judov.

Poudarjal je pomen verouka za otroke v materinem jeziku. "Nobena oblast ne sme in ne more prisiliti dušnih pastirjev, da bi svojim ovcam, bodisi odraslim ali majhnim, razlagali Gospodov nauk v tujem jeziku," je zapisal. Verouk je bil tedaj v šoli in sicer v madžarščini. Učitelji so dajali otrokom slab zgled krščanskega življenja, zato je Ivanocy, ki je bil tudi šolski nadzornik, sklenil vzeti verouk v svoje roke. S tem si je nakopal sovraštvo učiteljev in oblastnikov, ki so hoteli prekmurske Slovence pomadžariti. V svoji župniji je zelo spodbujal ljudi, da bi pogosteje prihajali k spovedi in obhajilu. Uvajal je pobožnost prvih petkov. Tudi Prekmurci so, kot vsi Slovenci, "pojoče ljudstvo, zato je Ivanocy gojil cerkveno petje v slovenskem jeziku in cerkveno pesem je bilo slišati tudi po poljih in hišah. Prizadeval si je za zdrave družine. Naziv "prekmurski Krek" si je zaslužil, ker se je zavzemal za prekmurske ljudi, ki so odhajali na sezonsko delo na Madžarsko, kjer so jih izkoriščali bolj kot afriške sužnje.

"Prekmurski Slomšek" skrbi za dobre knjige

"Ljudstvo se pokvari, če ne bo imelo knjige in dobrega branja." Te Ivanocyjeve besede so vklesane v spomenik - veliko kamnito knjigo v soboškem parku. Slovenska knjiga je bila edini uspešen način obrambe pred silovitim valom madžarizacije ob koncu 19. stoletja. Ljudje so imeli le nekaj narečnih učbenikov in molitvenikov. Duhovniki, ki so se trudili ohraniti slovenstvo v Prekmurju, so začeli naročati knjige Mohorjeve družbe, ki jo je bil ustanovil škof Slomšek. Med prvimi je bil Franc Ivanocy, župnik in dekan na Tišini, zato so oblasti proti njemu naklepale veleizdajniški proces. "Mar ni nevarno tem ljudem vzbujati sanje po veliki slovansko-ilirski solidarnosti?" so se spraševali v strahu. Pod vplivom teh krogov je tedanji sombotelski škof Vilmos Istvan leta 1903 izdal okrožnico za slovenske duhovnike, v kateri je predložil ustanovitev bratovščine, ki bi bila podobna Družbi sv. Mohorja in bi za Slovence na Madžarskem izdajala dobre knjige v njihovem narečju.

Do ustanovitve te bratovščine ni prišlo, pač pa je leta 1904 začel izhajati Kalendar Srca Jezušovoga, ki je hranil ljudi do leta 1944 (prve tri letnike je uredil Franc Ivanocy, potem pa je uredništvo prepustil Jožefu Kleklu mlajšemu). Ivanocy je precej pisal v ta koledar kakor tudi v mesečnik Marijin list (ust. leta 1904), tednik Novine pa je zaživel šele leta 1913. Ivanocy je med prekmurskimi duhovniki vzgojil veliko zvestih sodelavcev, ki so privabili mnogo mladih in tako je Prekmurje postalo cvetoče polje novih duhovnih poklicev.

(obletnica meseca 08_1997)

 * 25. avgust 1905, Głogowiec, † 5. oktober 1938, Krakov

Prva svetnica jubilejnega leta 2000 se je rodila 25. avgusta 1905 v vasi Glogowiec ("šipkov grm") pri Lodzu. Bila je tretji otrok Stanislava in Ane Marije Kowalske, ki je prva dva otroka komaj donosila, za to deklico, ki so ji pri krstu dali ime Helena, pa je brez težav rodila še sedem otrok. "Ta blagoslovljeni otrok je posvetil moje telo," je priznala mati ob smrti s. Favstine. Helena je bila živahna in vesela "kot ptiček na veji", navaja v svoji čudoviti knjigi Podoba usmiljenega Kristusa (slovenski pre­vod, Ljubljana 2000) poljska pisateljica Marija Winowska. Pri sedmih letih je deklica začutila klic, naj se popolnoma daruje Bogu. Starši, čeprav zelo pobožni, so to imeli za otroško muho. Bistra Helena je hodila v šolo samo dve leti, ker je zaradi rev­ščine morala pomagati doma kot pastirica in gospodinjska pomočni­ca. Pri štirinajstih letih je šla služit, da bi zaslužila za ne­deljsko obleko in bi ji ne bilo treba ostajati brez maše. Na nje­no prošnjo, da bi šla v samostan, sta ji starša odgovorila z od­ločnim "ne". Prošnjo je ponovila pri osemnajstih. Spet ne! Šla je služit v Lodz in po dveh letih - 1. avgusta 1925 - so se ji končno odprla vrata samostana sester Matere božjega usmiljenja, ki so jim na Poljskem pravili "magdalenke", v spomin na prvo spo­korjenko Marijo Magdaleno, ki se je srečala z umiljenim Odrešeni­kom.

Mlada novinka je v varšavskem samostanu in kasneje v drugih samostanih opravljala preprosta dela: bila je kuharica, vrtnari­ca, prodajalka kruha in nazadnje, ko so ji moči že čisto opešale, vratarica. Vsako delo je sprejemala z veselim obrazom. "Delam, kar hoče Bog, torej sem popolnoma srečna." Živela je v globoki združitvi z Bogom, ki jo je z velikim trpljenjem pripravljal na njen poklic poslanke božjega usmiljenja. Ubogala je spovednika, kateremu je zaupala bolj kot svojim mističnim razodetjem, in je redno pisala duhovni dnevnik. Njena pisava je bila okorna, misli, ki jih ji je narekovala božja modrost, pa tako globoke, da jih ne bi mogel bolje zapisati noben bogoslovni učenjak.

Usmiljeni Gospod se ji je prvič prikazal 22. februarja 1931. Tedaj je v svoj dnevnik zapisala: "Zvečer sem v svoji celici vi­dela Gospoda Jezusa, v beli obleki, z eno roko dvignjeno kakor v blagoslov, in drugo na prsih. Iz napol odprte obleke na srcu sta izhajala dva pramena žarkov, rdeč in bel... Po krajšem času mi je Gospod Jezus rekel: 'Naslikaj podobo, enako temu vzorcu, in pod njo zapiši: Jezus, zaupam vate. Želim, da bi se ta podoba najprej častila v vaši kapoeli, nato po vsem svetu..."' Sporočila sestre Favstine redovnice niso vzele zares. Po božjem navdihu je k uresničitvi Jezusovega naročila pripomogel njen svetniški spovednik, ki je leta 1944 blagoslovil prvi samostan nove redovne družbe, katere ustanovitev je sestri Favstini naro­čil Jezus z nalogo, da redovnice širijo oznanilo o neskončnem božjem usmiljenju. Sestra Favstina je zbolela za črevesno tuber­kulozo, ki jo je popolnoma izčrpala. Umrla je 5. oktobra 1938, stara komaj 33 let. Prav kmalu se je izpolnila njena napoved: "Dobro vem, da se moje poslanstvo ne bo končalo s smrtjo, temveč se bo z njo šele začelo." Češčenje božjega usmiljenja se je naglo razširilo po vsem svetu. Svetišče božjega usmiljenja v krakovskem predmestju Lagiewniki, kjer od leta 1966 počivajo posmrtni ostan­ki s. Favstine, katero je papež sv. Janez Pavel II. 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, je cilj romarjev iz vse Poljske. Tam je 30. aprila 2000 množica vernikov spremljala televizijski prenos njene razglasitve za svetnico.

ČUK, Silvester. Sv Favstina Kowalska. (Pričevanje). Ognjišče, 2001, leto 44, št. 8, str 72.

* 27. januar 1882, Pevma, † 26. avgust 1971 Rim

"Sramota za našo družino!"

Družina Fogar v slovenski župniji Pevma pri Gorici, kjer se je Alojzij rodil 27. januarja 1882. Oče, prav tako Alojzij, je bil bogat trgovec in veleposestnik, mati Katarina, doma iz Ločnika, je izhajala iz slovenske družine Cotičev. Imela sta devet otrok: tri fante in šest deklet. Fogarjevi so bili zelo svobodomiselni, razen matere Katarine, ki je bila globoko verna. Po končani ljud­ski šoli so Lojza vpisali v nemško gimnazijo v Gorici, končal pa jo je pri benediktincih v Meranu na Tirolskem, kjer je leta 1903v maturiral. Domačim je povedal, da hoče postati duhovnik. Nezasli­šano! Oče je ves razburjen pravil svojim prijateljem: "Ne morem razumeti, da hoče med duhovnike moj sin, ki je tako postaven in eleganten, tako bogat in učen, da bi lahko zaprosil za roko sleherno princezo!" Brat pa je govoril: "On bo sramota za našo druži­no!" Bogoslovje je študiral v mednarodnem zavodu Canisianum v Innsbrucku, kjer so bili študenti iz številnih evropskih dežel. V zavodu so ga vsi poznali kot "prijatelja vseh narodov". Leta 1907 je bil posvečen v duhovnika. Na novo mašo v Innsbruck je prišla samo mama z dvema hčerkama, očeta in bratov ni bilo, kar ga je zelo bolelo. Nadškof Sedej ga je poklical v Gorico in mu zaupal odgovorne službe. Kot učitelja in ljubečega svetovalca so ga vzljubili zlasti mladi. Med prvo svetovno vojno se je posvetil italijanskim beguncem, najprej v Ljubljani in nato v Gradcu. Po vojni se je vrnil v Gorico in nadškof Sedej ga je imenoval za svojega osebnega tajnika.

"Eno srce in ena duša"

Poveril mu je tudi službo profesorja cerkvene zgodovine in spiri­tuala v bogoslovnem semenišču, kjer so v lepem sožitju študirali italijanski in furlanski ter slovenski in hrvaški bogoslovci. V tem času je bil tudi duša vsega katoliškega življenja med itali­janskimi verniki v Gorici. Po odhodu škofa Angela Bartolomassija iz Trsta ga je papež Pij XI. 9. julija 1923 imenoval za tržaško­koprskega škofa. Za svoje škofovsko geslo si je izbral rek "Cor unum et anima una" (Eno srce in ena duša) in po njem se je ravnal ves čas, ko je vodil svojo škofijo, ki jo je "sprejel v posest" 6. marca 1924. S svojo očarljivo osebnostjo in prikupnim nasto­pom, še bolj pa s svojo duhovno širino se je škof Fogar hitro priljubil vsem, posebno mladini, tako da so ga imenovali "škof tržaške mularije". Fogarjevo škofovanje v Trstu (1924-1936) so­vpada z najbolj težkimi leti Slovencev in Hrvatov pod Italijo. Hotel je biti pastir vseh vernikov svoje škofije. "Odločno je odklanjal, da bi se Cerkev udinjala državi ali da bi se dušno­pastirsko delo ponižalo v sredstvo za raznarodovanje slovenskih vernikov in za italianizacijo slovenskega dela Primorske" (Rudolf Klinec). Skupaj s svojim metropolitom, goriškim nadškofom Sede­jem, je branil pravico, da otroci slovenskih staršev dobijo ver­ski pouk v svojem materinem jeziku. Ko je moral nadškof Sedej leta 1931 odstopiti in je kmalu zatem umrl, je škof Fogar ostal sam na bojišču.

"Škof Fogar naj izgine iz Trsta!"

Pritisk fašističnih oblastnikov je bil vedno hujši. Za vsako ceno so hoteli doseči, da bi tudi slovenske in hrvaške duhovnike trža­ško-koprske škofije napravili za orodje potujčevanja. Ob podpori svojega škofa so se temu odločno uprli, zato so veljali za "zlo­čince". Njihova kazniva dejanja so bila: slovenske pridige, slovensko petje pri bogoslužju, slovenski verouk in slovenska moli­tev. Škof, ki jih je po svoji nadpastirski dolžnosti ščitil, je bil sokriv "protidržavne dejavnosti"! Škof Fogar je večkrat po­udarjal, da je Italijan, ki ljubi svojo domovino. Zaslepljenim fašističnim mogotcem je zaman dopovedoval, da si bodo zagotovili zvestobo in vdanost manjšinskega prebivalstva le tako, če bodo spoštovali njegove naravne, zlasti jezikovne pravice. Napadi nanj so se stopnjevali. Škof je bil docela osamljen in se ni mogel braniti, kajti noben časopis ni hotel objaviti njegovega odgovora in pojasnila na lažne fašistične obtožbe. V začetku leta 1933 je prišel za prefekta v Trst Carlo Tiengo, ki se je zaklel, da ško­fa Fogarja spravi iz Trsta. Ko je maja 1936 Italija proslavljala zmago nad Abesinijo, so vladni organi prepovedali slovensko bož­jo službo v petih tržaških župnijah. Škof je pohitel v Rim k pa­pežu in k samemu Mussoliniju. Dosegel je zopetno vpeljavo sloven­skega jezika, vendar pod pogojem, da vlada odpokliče iz Trsta prefekta Tienga, Sveti sedež pa povabi škofa Fogarja, da se ško­fiji odpove. Odpoved je s krvavečim srcem podpisal in 31. oktob­ra 1936 je potihoma zapustil Trst ter se umaknil v Rim, kjer je preživel celih 35 let v raznih službah Svetega sedeža. Njego­vo srce, ki je prenehalo biti 26. avgusta 1971, je bilo vedno pri prijateljih na Goriškem in Tržaškem.

(obletnica meseca 01_2002)

 * 30. november 1906, Trebež pri Brestanici, † 25. avgust, 1992, Stična

Pokojni pater Simon Ašič je - verjetno ob svoji zlati maši, 50-letnici mašništva - opisal svojo življenjsko pot. Pričela se je 30. novembra 1906 v zaselku Trebež v župniji Brestanica (tedaj Rajhenburg) ob Savi. Pri krstu so mu dali ime Jožef, klicali pa so ga za Pepija. Oče Franc je bil izučen kovač, mati Marija/Minka Sotošek pa šivilja, imeli pa so majhen kos zemlje za preživljanje. Za njim sta se rodila še brat Maks, ki je po nekaj mesecih umrl, in štiri leta mlajša sestra Marija, ki je leta 1935 postala sestra Benjamina v družbi Frančiškank Brezmadežnega spočetja in še danes živi v Krškem. Družina se je otepala z revščino, zato je oče leta 1910 odšel v Ameriko, da bi tam kaj zaslužil in se po treh letih vrnil. Domov je pošiljal denarno pomoč, sam pa je ostal v Ameriki kot invalid: v rudniku ga je namreč zasulo. Umrl je leta 1961. Mama Minka, ki ji je Pepi - pater Simon veliko pomagal s svojimi zdravili, pa se s tega sveta poslovila leta 1964.

Do ljudske šole v Brestanici je bilo za otroke skoraj dve uri hoda, zato je Pepi začel hoditi v šolo šele z devetimi leti. Že prej pa je bil pastirček: doma je pasel njihovo edino kravico, pogosto pa je pomagal pasti veliko čredo svojemu tri leta mlajšemu prijatelju Ludviku, poznejšemu stiškemu opatu Rafaelu Ašiču (1909-1980). Po prvi svetovni vojni je 22. avgusta 1919 prišel kot gojenec v Stično. Skupaj s 15 sošolci je bil vpisan na klasično gimnazijo v Ljubljani, študirali pa so v Stični in ob koncu leta so prihajali tja profesorji iz Ljubljane in jih spraševali. Bili so vzorni dijaki. Leta 1924 je vstopil v samostan in z redovnim imenom Simon začel noviciat, ki ga je končal leta 1925 z začasnimi zaobljubami, slovesne večne zaobljube pa je izpovedal leta 1928. Leta 1925 je 12 članov stiške redovne družine, med njimi klerik Simon Ašič, odšlo na Poljsko "obujat v življenje" samostan Mogila pri Krakovu. Tja se je kasneje še dvakrat vrnil. Na Poljskem je maturiral, bogoslovne študije je začel v Nemčiji, končal pa na teološki fakulteti v Ljubljani leta 1934. Profesorji so ga nagovarjali k študiju za doktorat, vendar je to preprečila prevelika zaposlenost mladega patra, predvsem pa druga svetovna vojna, ki jo je preživel v stiškem samostanu. Med tem strašnim viharjem se je tja zateklo veliko ostarelih pregnanih duhovnikov in beguncev iz Štajerske in Gorenjske. Zaupani so bili skrbi patra Simona. "Bila je vojna in nobenih zdravil ni bilo. Pa sem si rekel: pomagati moram tem ljudem po svojih močeh. Ljubezen do nabiranja rož sem imel že v mladosti. In tako sem se začel resno ukvarjati z zdravilnimi zelišči in tudi z literaturo, ki govori o tem." To je nadaljeval še pozneje in svoje izkušnje je začel zapisovati. Iz teh zapiskov so se rodile tri knjige-uspešnice, ki so v letih 1985-1989 izšle pri celjski Mohorjevi družbi: Pomoč iz domače lekarne I. in II., Priročnik za nabiranje zdravilnih zelišč.

Po drugi svetovni vojni je opravljal razne odgovorne službe: postal je prior (opatov pomočnik), prevzel je skrb za stiško župnijo, veliko se je trudil za prenovo stiške bazilike. Novi oblastniki pa so vsa njegova prizadevanja (in tudi delo celotne stiške družine) "nagradili" z nenehnimi zasliševanji, grožnjami, zapornimi kaznimi. "Vsega skupaj sem bil po letu 1945 nad petdesetkrat zaslišan, petnajstkrat pred sodiščem, osemkrat obsojen, pa sem pet obsodb zavrgel, tako iz trte so bile obtožbe zvite." Opat Anton Nadrah je v svojem nagovoru ob njegovem pogrebu dejal, da je bil "vedno korajžen, vesel - tudi takrat, kadar so drugi obupovali". Dan je začenjal z molitvijo križevega pota in nato rožnega venca. Tako je napolnil svoje srce z božjo "energijo", ki jo je posredoval številnim obiskovalcem in dopisovalcem, ki so pri njem iskali pomoči v raznih tegobah in težavah.

(pričevanje 6_2005)

LETA 1776 UMRL DAVID HUME

ŠKOTSKI FILOZOF, ZGODOVINAR, EKONOMIST (* 1711)

Empirizem (gr. empereia - izkustvo) je spoznavno teoretična smer, ki vse spoznanje izvaja iz čutnega izkustva. Eden najpomembnejših predstavnikov angleškega empirizma je bil škotski filozof in zgodovinar David Hume, ki se je ukvarjal tudi s politično ekonomijo.

njegova misel:

• Lepota stvari živi v dušah tistih, ki jih opazujejo.

LETA 1857 ROJEN DR. FRANC IVANOCY

SLOVENSKI DUHOVNIK IN NARODNI BUDITELJ († 1913)

Od 17. do 19. septembra 1984 je bil v Sloveniku v Rimu simpozij o prekmurskem duhovnem voditelju in narodnem buditelju dr. Francu Ivanocyju (glavna predavanja so izšla leta 1985 v zborniku, ki ga je izdala Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, prirediteljica simpozija). Tega izrednega moža, "prekmurskega Kreka" in "prekmurskega Slomška", ki ga le malokdo od Slovencev pozna, predstavljamo ob obletnici njegovega rojstva. Bil je eden najbolj izobraženih duhovnikov sombotelske škofije. Nekaj let je bil bogoslovni profesor in smehljala se mu je lepa cerkvena "kariera", vendar se je temu odpovedal in šel za vaškega župnika na Tišino, da je tam "budil in branil narod svoj", kot pravi napis na njegovem nagrobniku.

... več o njem preberite v obletnici meseca 08_1997

LETA 1900 UMRL FRIEDRICH NIETZSCHE

NEMŠKI FILOZOF IN KLASIČNI FILOLOG (* 1844)

Eden največjih nemških filozofov 19. stoletja je bil rojen v družini protestantskih duhovnikov. Že s 24 leti je bil profesor filologije, potem pa ga je začela zanimati filozofija, odpovedal se je karieri in se odpravil po svetu. Strinjal se je z učiteljem Schopenhauerjem, da je naše življenje v glavnem nesmiselno trpljenje in prizadevanje, ki ga poganja iracionalna sila, imenovana volja, toda zavrnil je Schopenhauerjevo stališče, da je ta svet le nepomemben del vse resničnosti. Predvsem pa je zavrnil Schopenhauerjev sklep, da bi se z gnusom morali odvrniti od sveta, ga zavrniti in se umakniti iz njega. Sam je bil mnenja, da bi morali živeti polno življenje in ga kar se le da izkoristiti. Osrednje vprašanje Nietzschejeve filozofije je, kako to najbolje storiti v nesmiselnem svetu brez Boga. Njegovo izhodišče je namreč bilo, da Boga danes ni več. Ubili smo ga mi s svojim vztrajanjem pri veri v religijo samo. Sebe je imel za nekakšnega preroka in napadel je našo navezanost na obstoječo moralo in vrednote. Te v glavnem izvirajo iz Stare Grčije in judovsko-krščanske tradicije, torej iz popolnoma drugačnih družb, kakor so današnje, zato je naše življenje lažno. Novo moralo in vrednote mora ustvariti človek sam, ker boga in nobenega drugega sveta ni in ko enkrat spoznamo, da si vrednote ustvarjamo sami, ugotovimo tudi, da si lahko izberemo tiste, ki so nam najbolj v prid. ... Glavno je želja po dosegu izpolnitve, to je 'volja do moči' (ne le politika ampak tudi kultura). Kdor razvije vse svoje sposobnosti je nadčlovek, ki živi polno in doseže vrhunec zmožnosti ...

nekaj njegovih misli:

• Najboljši pripomoček, da dobro začneš dan, je tale: ko se zbudiš, pomisli, ali ne bi mogel ta dan enemu človeku pripraviti veselje.
• Naučimo se veseliti, tako se bomo najbolje odvadili drugim povzročati bolečino.
• Najmanjše dejanje velja več kot govorjenje o tem, kar smo storili.
• Kdor ni trden sam v sebi, ti ne more nič dati ne more prožiti roke, ne more biti ne za oporo ne za palico.
• Najboljši prijatelj bo verjetno dobil najboljšo ženo, kajti dobra zakonska zveza sloni na čutu za prijateljstvo.

LETA 1905 ROJENA SV. FAVSTINA KOWALSKA

POLJSKA REDOVNICA IN MISTIKINJA († 1938)

"Gospod Jezus, vsak svetnik odseva eno od tvojih lastnosti: jaz hočem biti odsev tvojega usmiljenega Srca, proslaviti hočem tvo­je usmiljenje." Tako je v svoj duhovni dnevnik, ki ga je pisala po naročilu svojega spovednika, zapisala mlada poljska redovnica s. Favstina Kowalska. Ko beremo njene zapise, nas prevzame never­jetna globina misli, ki potrjujejo Jezusove besede, da je Bog skrivnosti božjega kraljestva "razodel malim". Sestra Favstina je imela le dva razreda osnovne šole in nikoli ni imela časa za branje, pa ji je bila dana najvišja modrost duhovnega življenja. Jezus jo je izbral za glasnico svojega usmiljenja in kot tako jo je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnico. To se je zgodilo 30. aprila 2000, na belo nedeljo, ki bo poslej "nedelja božjega usmiljenja". Papež je v svojem nagovoru dejal: "Po božji previdnosti je bilo življenje te ponižne poljske hčerke tesno povezano z zgodovino dvajsetega stoletja, ki smo ga pravkar pustili za seboj. Kristus ji je svoje sporočilo usmiljenja zaupal prav med prvo in drugo svetovno vojno. Tisti, ki se spominjajo in so bili priče ter soudeleženci dogodkov teh let in strašnega trpljenja milijonov ljudi, dobro vedo, kako potrebno je bilo spo­ročilo usmiljenja."

... več o sv. Favstini preberite v rubriki pričevanje 08_2001

nekaj njenih misli:

• Delovni dnevi, sivi dnevi, kakšne zaklade skrivate! Nobena ura ni podobna drugi. Vsak dolgčas izgine, ko vas zrem z očmi vere. Milost, ki pripada tej uri, se naslednjo ne bo vrnila, saj tista, ki mi bo podeljena tedaj, ne bo ista. Ta čas, ki gre mimo, se nikoli več ne vrne.
• Trpljenje je milost, trpljenje nas izenači z Odrešenikom, trpljenje dovrši ljubezen; bolj ko trpimo, čistejša je ljubezen.
• Čista ljubezen je zmožna velikih stvari in ne podleže niti oviram niti nasprotovanjem... Čista ljubezen ne zgreši poti, v sebi ima veliko svetlobe in ničesar ne stori, kar ne bi ugajalo Bogu.
• Vsakokrat, ko prejmem Jezusa v svetem obhajilu, ga ponižno pro­sim, naj ozdravi moj jezik, da bi nikoli ne prizadela ne Boga ne bližnjih!
• Ne bojim se satanovih udarcev, kajti Bog je moj ščit. Satan je tisti, ki se nas mora bati, ne smemo o tem podvomiti! Premaga samo bojazljivce in prevzetneže, kajti ponižni so močni...
• O moj Jezus, skrij nas v svoje rane, da bi nas spravil na varno pred pravičnostjo svojega Očeta. Usmiljenje je največja med bož­jimi lastnostmi. Vse, kar me obdaja, to razglaša. Usmiljenje je življenje moje duše...
• Velika ljubezen more spremeniti majhne stvari. Samo ljubezen daje celo našim dejanjem. Čistejša bo naša ljubezen, manj bo trp­ljenje imelo oblast nad našimi dušami.
• Gospod Jezus, daj, da bodo moje oči usmiljene, da ne bi nikoli sodila po videzu in nikogar sumničila, temveč da bi v vseh dušah videla tisto, kar imajo lepega in da bi bila vsem pripravljena pomagati.
• Nobena duša naj ne obupa, dokler živi! Tudi najbednejša lahko postane velika svetnica. Kajti moč milosti je brezmejna. Kar zadeva nas, naj ji nikoli ne postavljamo ovir.
  več:
  

LETA 1909 ROJEN JOŽE ZUPAN

SLOVENSKI GLEDALIŠKI, FILMSKI IGRALEC († 1980)

Sin ljubljanskega železničarja je končal trgovsko šolo in se zaposlil kot uradnik. Ob svojem delu je rad nastopal v amaterskih gledališčih. Od vsega začetka je redno sodeloval v govornih oddajah ljubljanskega radia, tudi kot član radijske igralske družine. Leta 1948 je postal član Drame in ostal do upokojitve (1964). Uveljavil se je tudi kot filmski igralec. Odigral je nad petdeset vlog, od obrobnih do glavnih. Gledalcem se je vtisnil v spomin kot župnik v filmu Tistega lepega dne (1962), še bolj pa kot Bevkov Kaplan Martin Čedermac.

LETA 1918 ROJEN 1990 UMRL LEONARD BERNSTEIN

ameriški skladatelj, dirigent judovskega rodu († 1938)

Ameriški skladatelj, dirigent in pianist Leonard Bernstein je pisal resne in zabavne skladbe. Vanje je pogosto vnašal izrazito ljudske prvine. Njegova zabavna glasba je nalezljivo vesela, njegove simfonije pa so napisane v čisto drugačnem duhu. Njegova simfonija Jeremija je žalostinka. Ime nosi po svetopisemskem preroku, ki je deloval v času judovskega izgnanstva v Babilonu (597–538 pred Kr.). Tretji stavek simfonije je napisan na Jeremijevo pesniško besedilo Žalostinke, v katerem prerok objokuje svoj ljubljeni Jeruzalem.

LETA 1992 UMRL SIMON AŠIČ

CISTERCIJANSKI REDOVNIK IN ZDRAVILEC (* 1906)

Častitljiva opatija Stična je najstarejši in najbolj znan samostan na slovenskih tleh. Tu je živel, molil in delal tudi pater Simon Ašič, ki je v naši domovini in tudi izven njenih meja zaslovel z uspešnim delom na področju naravnega zdravljenja. Skoraj sedemdeset let je bil redovnik in več kot šestdeset let duhovnik, mož molitve, iz katere je zajemal moč in modrost, da je ljudem, ki so prihajali k njemu po pomoč, poleg čajev in drugih naravnih zdravil za tegobe telesa nudil tudi božja zdravila za dušo. "Bili ste srčno dober človek, vedno prijazen, spoštljiv in uslužen, pripravljen pomagati v duhovni ali telesni stiski vsakemu brez razlike in ob vsakem času... Za bolnike ste vedno imeli čas. Potrpežljivo ste jih poslušali in s toplo človeško in duhovniško besedo ste zdravili ranjene duše in strta človeška srca. Tako so Vaši čaji postali mnogo bolj zdravilni, kakor bi bili sicer." Tako je priorja patra Simona Ašiča, svojega namestnika v samostanski družini, nagovoril tedanji stiški opat pater Anton Nadrah ob njegovem pogrebu.

... več o patru Ašiču preberite v rubriki pričevanje 06_2006

nekaj njegovih misli:

• Najbolj sem vesel, če me ljudje, ki so prišli k meni bolni, potrti in polni pesimizma, znova obiščejo zdravi in zadovoljni.
• Bog je v svoji neizmerni ljubezni ustvaril človeka in vse, kar ga obdaja. Med največje bogastvo, ki mu ga je z naravo dal, spadajo gotovo zdravilne rastline.
• Človek ni bil še nikoli tako ogrožen, kot je danes. Sedanji tempo življenja povzroča v njem nemir, tesnobo, strah, neugodje, stalno napetost, ki se pogosto kaže na zunaj v obliki napadalnosti in splošnega nezadovoljstva.
• V vsakdanjem pehanju za standardom, za čim višjo življenjsko ravnijo, ostaja človek prazen, brez duhovnih vrednot, brez pravega smisla življenja.
• Človek ne more uiti temu, kar prinaša civilizacija in sedanji tempo življenja. Iz dneva v dan smo napeti. Neprestano nas preganja čas. Nimamo več pravega odnosa niti do sebe niti do drugih.
• Ne izogibajmo se ljudi. Drug drugega potrebujemo v žalosti in veselju. Na življenje skušajmo gledati pozitivno, z optimizmom. Nikoli ne smemo izgubiti upanja, nikoli nehati pričakovati.
• Sproti si postavljajmo majhne cilje, da nam bo njihova izpolnitev v veselje in spodbudo. Osmišljajmo svoje življenje tudi s tem, da naredimo vsak dan komu kako veselje.
• Če vas sredi nujnega dela zmoti obisk in bi se mu najraje (morda celo z lažjo) izognili, hitro recite: "Blagoslovi, Gospod, tega človeka, ki je prišel k meni, in mene, da bi ga tako sprejel, kot bi ga Ti. Blagoslovi najin pogovor, da bo Tebi v čast in obiskovalcu v korist!"

LETA 1995 UMRL BORUT LESJAK

SLOVENSKI SKLADATELJ, PIANIST (* 1931)

Na ljubljanski akademiji za glasbo je študiral klavir, deloval pa je kot samostojni kulturni delavec. Skladal je za film, radio, televizijo, gledališče, za jazzovske ansamble in simfonične zasedbe in obvladal je številne glasbene zvrsti. V zgodovino slovenske popevke se je zapisal s skladbo Ne čakaj na maj.

LETA 2010 UMRL JOŽE FELC

ZDRAVNIK, NEVROPSIHIATER, PESNIK, PISATELJ (* 1941)

Sin rudarske družine iz Spodnje Idrije se je po maturi na gimnaziji v Idriji odločil za študij medicine; diplomiral je leta 1966 ter leta 1973 opravil izpit iz nevropsihiatrije. Leta 1967 se je zaposlil v Psihiatrični bolnišnici v Idriji, kjer je deloval kar 42 let; od leta 1973 do 2005 je bil tudi njen predstojnik-primarij. »Za svoj odnos do življenja se moram zahvaliti tudi mojim pacientom, ki jih lahko imenujem tudi prijatelji.« Doživljanje sveta, v katerem je živel, je izpovedal v svojih številnih knjigah.

več:
B. Rustja, dr. Jože Felc. "Boga prosim, da bi skozi moje delo uresničeval svojo zamisel in namen.": Gost meseca, v: Ognjišče 7-8 (1993), 9-13.

nekaj njegovih misli:

• Naporno je biti posameznik, to dobro vem. Še bolj neznosno pa je biti brezosebni del še tako k sreči in preobrazbi sveta naravnane množice.
• Vsak dan sem srečen že zato, ker živim … In ko prosim Boga za sebe in za svoje bolnike, ga prosim, da bi skozi moje delo uresničeval svojo zamisel in svoj namen.
• Uresničevanje tistega, kar je v Svetem pismu na kratko opredeljeno kot prva in največja zapoved, je pogoj človekovega fizičnega in duhovnega preživetja.
• Zelo pomembno je, da bolniki spoznajo, kako imajo ob sebi človeka, ki se jim je voljan popolnoma posvetiti.
• Najpomembnejše vprašanje na tem svetu je vprašanje ljubezni.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Znano je, da je papež Frančišek ljubitelj nogometa in od mladih nog navija za argentinski klub San Lorenzo. Zato ni čudno, da pogosto uporablja 'nogometni jezik'. Poglejmo nekaj primerov.

»Jezus od nas pričakuje, da celostno hodimo za njim. Pričakuje, da bomo njegovi učenci, da "igramo za njegovo moštvo".« Takoj zatem pojasni: »Kaj dela igralec, ko postane del moštva? Veliko, veliko mora trenirati. Enako velja za življenje Gospodovih učencev. Za hojo za Kristusom je potreben tak trening: molitev, zakramenti, pomoč in služenje bližnjim.«

Zmage in porazi so sestavni del nogometa. To je sporočilo tudi za kristjane. Papež je to takole povedal: »Če v življenju pogrešiš, če ti spodrsne ali narediš nekaj narobe, se ne boj! "Jezus, poglej, kaj sem naredil. Kaj moram pa sedaj storiti?" Vedno se pogovarjaj z Jezusom – v dobrem in v slabem.«

Cilj vsakega tekmovanja je zmaga in osvojitev priznanja. Papež opozarja, da za kristjane obstaja še važnejši cilj: »Jezus nam nudi nekaj več od naslova svetovnega prvaka. Jezus nam ponuja možnost rodovitnega in veselega življenja. Ponuja nam združenje z njim v večnosti. To je Jezusova ponudba!«

 * 24. avgust 1898, Trst, † 17. november 1985,

Iz­šel je iz delavske družine: njegov oče Maks, doma iz Dobravelj na Vipavskem, je bil težak v tržaškem pristanišču, za dom in družino je skrbela mati Marija Grgič s Padrič. Sin Avgust se jima je rodil 24. avgusta 1898. Osnovno in meščansko šolo je končal v Trstu, zatem pa se je na tamkajšnji umetnostno-obrtni šoli učil dekorativnega slikar­stva. Po prvi svetovni vojni (zadnji dve leti je bil vojak) je bil nekaj časa profesor risanja na meščanski šoli v Postojni. Potem je šel v Bologno, kjer je opravil izpit za poučevanje risanja in umetno­stne zgodovine na srednjih šolah. Jeseni 1922 je odšel na umetnostno akademijo v Munchen, od tam pa v Weimar na umetnostno obrtno šolo Bauhaus. Na tej šoli se je navdušil za abstrakcijo in konstruktivi­zem, ki sta ga zastopala profesorja slikarja Vasilij Kandinski in Pa­ul Klee. Po končanem študiju je pristal v Ljubljani, kjer je 1924 pripravil prvo konstruktivistično razstavo na srednji tehnični šoli, kjer je nekaj mesecev poučeval, dokler ga ni policija izgnala zaradi suma, da je povezan s komunisti. V boju za preživetje je v Trstu po­stal pleskar na čezoceanskih ladjah, nato pa dekorater. Pred drugo sve­tovno vojno in med njo je poslikal več cerkva.

Prva je bila nova cerkev sv. Janeza Krstnika v Štivanu pri Devinu zgrajena leta 1932. Pri tem svojem delu je dokazal, da mojstrsko ob­vlada različne likovne tehnike: v štivanski cerkvi se je izkazal kot slikar in štukater, uporabil je kovinske elemente, marmor in les. "V začetku svojega dela je bil posebno vesel, da ni bil pogojen po kak­šnem slikanju cerkve," je zapisal dolgoletni devinski župnik Ivan Kretič. "Stavba je bila nova, vsa na razpolago njegovemu umetniškemu ta­lentu. V njej se je čutil gospodarja, neodvisnega umetnika, imel je proste roke, da ustvarja po svojem okusu in umetniškem navdihnjenju." Prezbiterij je obogatil s petimi velikimi sgrafitti (podobami, vre­zanimi na dve plasti ometa): v sredini cerkvenega zavetnika sv. Jane­za Krstnika, ob njem pa apostola Petra in Pavla. Stranski sliki v prezbiteriju predstavljata Jezusovo križanje (na desni) in Jezusa Učitelja.

Ta slika je postavljena v domače okolje: ob Jezusu je na levi strani naslikan devinski grad, v ospredju pa izviri Timava; na desni so v ozadju tržiške tovarne, spredaj pa je ribič s polno koša­ro rib. Černigoj je zasnoval tudi oltar iz domačega črnega marmor­ja; v visokem reliefu je izdelal lesene postaje križevega pota. Avgust Černigoj je poslikal še cerkve na Grahovem v Baški Grapi, v Drežnici (skupaj z Zoranom Mušičem), v Knežaku in na Baču; V Košani ter v Ra­čicah v Čičariji.

Po drugi svetovni vojni do upokojitve leta 1970 je Avgust Černigoj poučeval na slovenski realni gimnaziji in na učiteljišču v Trstu, po­tem pa je imel zasebno slikarsko šolo. Ljubljana je na mladega kon­struktivističnega umetnika gledala zviška, leta 1976 pa mu je ven­darle podelila Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Bil je res vsestranski umetnik. "V več kot 60 letih ustvarjalnega obdobja se je Černigoj loteval tako poslikav majhnih keramičnih predmetov in ilu­stratorskega dela kot velikoformatnih ladijskih poslikav, cerkvenih dekoracij in intarzij. Ustvarjal je v olju, freski, temperi, gvašu, akvarelu, pastelu, mešani tehniki in raznih grafičnih tehnikah" (Bri­na Čehovin). Zadnjih pet let svojega življenja je preživel v Lipici, v hotelu Maestoso. Njegovo tržaško stanovanje v šestem nadstropju je postalo "previsoko" za noge, ki so pešale. V Lipici se je lepo poču­til in je spet začel ustvarjati. S svojimi deli je "plačeval" stanova­nje in hrano.

Lučka Čehovin, ravnateljica Kosovelove knjižnice v Seža­ni, ki je bila slikarja povabila v Lipico, je prišla na misel, da bi tam ustanovili Černiigojevo galerijo. V ta namen so preuredili nekdanjo kovačijo ob hlevih slavnih lipicancev. Galerija je bila odprta šele junija 1986. Slikar tega ni dočakal, kajti umrl je 17. novembra 1985 v Domu za ostarele v Sežani. Na njegovo željo so ga tam pokopali v rdečo kraško zemljo, ki jo je srčno ljubil.

S. Čuk, Avgust Černigoj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (1998), 20-21.

 * 27. januar 1930, Gabrje, Dobrova pri Ljubljani, † 26. avgust 2011, Toronto

Po končani ljudski šoli na Dobrovi je obiskoval nižjo gimnazijo v Ljubljani. Potem pa je prišel usodni maj 1945: skupaj s starši, sestrama in brati se je moral pred komunističnim nasiljem umakniti v tujino. V begunskem taborišču v Spittalu ob Dravi je, kot mnogi drugi slovenski vrstniki, dokončal gimnazijo, leta 1948 pa se je družina odločila za pot čez "veliko lužo" v Kanado. Alojzij, ki se je ob koncu gimnazije odločil, da postane duhovnik, je brž po prihodu v Kanado vstopil v bogoslovje v Torontu. Prvo leto je bilo zelo trdo: ni znal angleškega jezika, ogromne razlike so bile v načinu življenja in mišljenja med Evropo in Kanado, vzgoja v zavodu je bila izredno stroga. "Dopovedoval sem si: eno leto moram na vsak način vzdržati." Vzdržal je sedem let, kolikor je tedaj v Kanadi trajal bogoslovni študij, 4. junija 1955 je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel v slovenski župniji Marije Pomagaj v Torontu, novomašni pridigar je bil škof Gregorij Rožman. Po novi maši je šel za kaplana v manjše industrijsko mesto. "Naravnost zaljubil sem se v delo na župniji," je povedal v pogovoru za Ognjišče novembra 1977. Toda tam je ostal manj kot dve leti, kajti poslali so ga v Rim, kjer se je specializiral v svetopisemskih vedah. Potem je sedem let poučeval Sveto pismo na teološki fakulteti v Torontu, leta 1967 se je vrnil v Evropo in svoj svetopisemski študij končal z doktoratom v Wurzburgu v Nemčiji. Leta 1970 ga spet najdemo kot profesorja na torontski teološki šoli, ki je kombinacija sedmih teoloških fakultet, štirih protestantskih in treh katoliških, da je tam ekumenizem nekaj vsakdanjega. "Predstavljal sem si, da bom vse življenje profesor, kajti v tem poklicu sem bil zelo zadovoljen." Maja 1976 ga je "doletelo" imenovanje za torontskega pomožnega škofa in zaupana mu je bila skrb za različne etnične skupine, ki jih je v škofiji Toronto zelo veliko. Temu imenovanju je poleg njegovega znanja jezikov botrovala tudi neposrednost in pristnost v medosebnih odnosih. 22. maja 1986 je papež Janez Pavel II. dr. Alojzija Ambrožiča imenoval za škofa pomočnika s pravico nasledstva ob tedanjem torontskem nadškofu kardinalu Carterju. Maja 1990, ko je nadškof Carter zaprosil za upokojitev, je naš rojak v torontski stolnici sv. Mihaela prevzel vodstvo te velike nadškofije. (Zavetnik stolnice je navdihoval Ambrožičevo škofovsko geslo Kdo kakor Bog - to namreč pomeni ime Mihael.) 18. januarja 1998 je papež Janez Pavel II. objavil njegovo imenovanje za kardinala. Od 22. do 28. julija 2002 je bil kardinal Ambrožič gostitelj 19. svetovnega dneva mladih, ki se ga je udeležil tudi papež Janez Pavel II. Kanadski nadškof, ki svojo "prvo" domovino vedno nosi v srcu, Slovenijo zelo rad obišče.

Na praznik Marije Vnebovzete, 15. avgusta 2005, je v svoji rojstni župniji Dobrova pri Ljubljani obhajal zahvalno daritev ob 50-letnici mašništva kardinal Alojzij Ambrožič, nadškof v kanadskem velemestu Toronto. Ob božjepotni cerkvi Marije v Leščevju, kakor jo imenujejo ljudje, se je zbrala velika množica, ki je pozorno prisluhnila besedam kardinala zlatomašnika v lepi slovenščini, ki je v dolgih desetletjih bivanja "v tujini" ni pozabil. Ob koncu maše je rojakom zagotovil: "Ostajam Dobrovčan, Slovenec." V soboto, 13. avgusta, je kardinal jubilejno evharistično daritev praznoval skupaj z nekaterimi slovenskimi zlatomašniki pri Mariji Pomagaj na Brezjah. V večnost se je preselil 26. avgusta 2011.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2005) 10, str. 22.