liturgik in knjižničar

Še v predavalnico sem nosil kup knjig

V dolgih jesenskih in zimskih večerih so naši predniki radi vzeli v roke knjigo, zlasti tako z versko vsebino, da so plemenitili svojo srčno kulturo in poglabljali svojo vero. Knjižničar dr. Marjan Smolik je eden značilnih predstavnikov te kulture. Svoje življenje je zapisal knjigam. Med njimi zavzemajo posebno mesto tiste, ki jih uporabljamo pri bogoslužju, saj je dejavno sodeloval pri njihovem prevajanju. V svojih osemdesetih letih si je nabral veliko znanja in tega rad posreduje drugim. Nekaj ga je podelil tudi z bralci Ognjišča.

- Zanimiva je vaša odločitev za duhovništvo. Preden ste šli na teologijo, ste »morali« študirati matematiko....
To ni bila moja odločitev, ampak OZNA (komunistična tajna policija) ni hotela, da grem v bogoslovje. Jaz pa sem vztrajal, zato sem bil leta 1949 zaprt, ker sem bil prijavljen za bogoslovje. Iz zapora v Kamniku so me poslali v Beograd k vojakom. Hotel sem pokazati »dobro voljo« in sem eno leto študiral matematiko. No, matematiki nisem bil nasproten, vendar to ni bila moja svobodna odločitev.

- Po enem letu pa ste šli na teologijo.
Da, pokazalo se je, da niso več tako zelo »strupeni«. Iz istega gimnazijskega razreda klasične gimnazije smo šli štirje v bogoslovje: pokojni nadškof Franc Perko, pokojni duhovnik Miro Bonča, ter Anton Masnik. Bil je še eden sošolec, ki pa je pustil bogoslovje.

- Vaša doktorska disertacija Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi, kaže na to, da se niste omejili samo na teologijo, ampak tudi na druga področja (glasba, pesništvo ...).
V disertaciji nisem nič govoril o glasbi. Šlo je za disertacijo iz dogmatike, kjer so važna besedila, ne pa glasba. Hotel sem poiskati vse pesmi, od srednjeveških naprej, ki jih je sicer obravnaval že Ivan Grafenauer, tudi Zmaga Kumer je takrat že napisala disertacijo. K študiju me je spodbujal dr. Janez Oražem. On je bil znanec, še prej pa gimnazijski učenec dr. Rupla, ravnatelja NUK-a. Tako mi je bilo omogočeno, da sem hodil tja stare pesmarice prepisovat. Takrat fotokopiranja še ni bilo. To sem delal teden za tednom. Dodatno me je spodbujal profesor, duhovnik Jakob Šolar. Kot slavist je bil potem on tudi uradni recenzent te disertacije. Takrat drugih slavistov ni moglo biti. Teh pretipkanih pesmi je veliko in so shranjene. Pretipkal sem vse, uporabil v disertaciji pa seveda ne vseh. Vse sem pa hotel prepisati, da sem jih evidentiral.

- Pravijo, da je ta disertacija še danes dragocena.
To evidantiranje vseh pesmi in pesmaric daje neko trajno vrednost tej disertaciji, da jo slavisti še danes iščejo. Obžalujejo, da ni bila natisnjena. Takrat sem jo namreč sam na matrice natipkal in jo potem tudi sam razmnožil na ciklostil. Nekateri pravijo, naj jo sedaj, tako kot je nastala, natisnem. Jaz pa menim, da bi jo za natis moral dopolniti... Za slaviste je dragocen seznam vseh pesmaric od srednjega veka naprej.

- Med številnimi vašimi dejavnostmi posebno mesto zavzema ukvarjanje s knjigami. V vseh pogledih. Med drugim ste bili dolgo dejavni pri Mohorjevi družbi, saj ste bili njen tajnik in odbornik. Spominjam se vas, kako ste s svojim fičkom prevažali knjige na knjižni sejem in to v času, ko je bila verska knjiga zapostavljena. Ali ste bili navzoči, ko se je Mohorjeva, kot prva verska založba, pojavila na knjižnem sejmu?
Ne spominjam se, da bi bil takrat na sejmu. Spominjam pa se, kako sem s fičkom vozil knjige iz Celja v Ljubljano, kjer je imela Mohorjeva prodajalno. Včasih sem tako naložil avto, da me je celo policist ustavil in dejal, da preveč peljem.

- Drugo področje vašega ukvarjanja s knjigami je vaša skrb za knjižnice, zlasti semeniško. To so še v komunističnem času obiskovali tudi šole in nekateri neverni. Kakšna so bila ta srečevanja v semenišču?
V tistem času neverni in šole niso obiskovali naše knjižnice, saj ni noben učitelj tvegal, da bi pripeljal svoj razred v semenišče. Študentje umetnosti so vedeli, kakšno bogastvo se skriva za debelimi zidovi semenišča. Toliko obiskov, kot jih imamo sedaj – naštejem jih okoli 4000 na leto-, seveda takrat ni bilo. Zgodi se, da imam kakšen dan, dve, tri skupine pa še nekaj tujcev, ki zasledijo knjižnico v vodnikih po Ljubljani.

- So pa knjižnico obiskovali znanstveniki, tudi v prejšnjem sistemu, ki so si ogledovali bogat knjižni fond.
Da prihajali so, a so bile to bolj izjeme. Danes je del knjižničnega gradiva, ne sicer najstarejšega dela, dostopnega v elektronski obliki na COBISS-u. Pri vsaki katalogizirani knjigi pa je tudi napisano, da je to samo informacija in da se knjigo lahko tukaj študira, odnesti s seboj pa je ni mogoče. Naj še poudarim, da je mogoče nekatere knjige dobiti res samo pri nas.

- Naj poveva, da je semeniška knjižnica res stara in znamenita...
Tri stoletja je že mimo od ustanovitve. Opremili so jo pozneje. Leta 1721 je slikar Giulio Quaglio poslikal strop. Nekateri pridejo v knjižnico samo zaradi te poslikave. Poslikava je še originalna ni še ni bila restavrirana, saj se v prostoru ni kurilo in se v njem ni študiralo s svečami. V nasprotju s stolnico, v knjižnici ni bilo nikoli velikih množic, ki tudi vplivajo na stare umetnine. Pozneje, leta 1725 so knjižnico opremili z omarami iz hrastovega lesa. S takratnim orodjem to ni bila šala! Kot tudi zgraditi stolnico in semenišče. Otrokom, ki obiskujejo knjižnico, skušam dopovedati, da je bil takrat čas, ko so hiše zidali za zmeraj, jih opremljali za zmeraj in da so knjige tiskali za zmeraj, saj so po pet sto letih še vedno take kot bi bile nove. Kar se pa danes tiska, je samo za nekaj časa.

- Znani ste kot »knjižni molj«. Ali uporabljate računalnik in internet?
Dela na računalniku sem se nekaj navadil, saj sem že prej znal tipkati na pisalni stroj. Članke, ki jih sedaj objavljam, sem sam natipkal na računalnik. Če se mi pa kaj zatakne, si sam ne znam pomagati. Kolikor let mi je Bog še namenil, nameravam uporabiti za to, da bom še kaj napisal, ne pa, da se bom naučil neke čisto nove stvari, to je delati na računalnik. Jaz še vedno vse najprej napišem z roko na papir, na kolenih, ker drugega prostora v moji sobi ni. Potem pa to sedaj »prepišem« na računalnik, seveda pri tem »prepisovanju« marsikaj spremenim in izboljšam.

- Skrbite tudi za druge knjižnice, ne samo za znamenito baročno knjižnico.
Poleg omenjene knjižnice skrbim še za knjižnico v semenišču, ki ima desetkrat več knjig kot baročna. Dolgo sem skrbel tudi za knjižnico Teološke fakultete, sedaj pa »uradno« skrbim še za Škofijsko pastoralno knjižnico.

- Skrbite pa tudi za »brlog«, to je soba, kjer zbirate verski tisk na Slovenskem.
Pravzaprav je uradni izraz za to zbirko Arhivska zbirka slovenskega verskega tiska. Ta je bil že tudi predstavljen v javnosti. Del, ki obsega gradivo do leta 1930, je že tudi katalogiziran na COBISS-u. Ugotovili so namreč, da NUK marsičesa, kar ima Arhiv slovenskega verskega tiska, nima, čeprav bi moral imeti.

- Ne moreva mimo posebnega področja vašega dela ukvarjanja z liturgiko, to je vedo, ki obravnava bogoslužje Cerkve. To je doživelo korenito spremembo, mislim na liturgično reformo drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki je med drugim uvedel tudi živ jezik v bogoslužje. Vi ste začeli maševati še v latinščini...
Kar nekaj let sem še maševal v latinščini. Pa tudi prehod iz latinščine v slovenščino je bil postopen. To so načrtno naredili, da so se ljudje privajali. Odlok drugega vatikanskega koncila o bogoslužju je izšel leta 1963. Takrat sem se že izpopolnjeval v Parizu na Katoliškem institutu prav iz liturgike. Profesorji, ki so nam predavali, so bili sodelavci na koncilu in so nam sproti na predavanjih pripovedovali, kakšne bodo novosti. Ko je izšla koncilska konstitucija o bogoslužju, sem jo prevedel v slovenščino in jo tudi komentiral. To je bilo moje prvo delo na liturgičnem področju.

- Na neki način ste se z liturgiko srečali že kot otrok. Med vojno so Nemci z Gorenjskega pregnali duhovnike in ljudje sto morali sami skrbeti za bogoslužje.
Bil sem še premajhen, da bi dejavno sodeloval, se pa spominjam, da smo ob nedeljah hodili k bogoslužju božje besede. Če se je le dalo, smo šli pa k maši, čeprav smo morali kar dolgo pešačiti do cerkve, kjer je bila maša. Nemci namreč nekaterih bolnih in ostarelih duhovnikov niso izgnali. Vedeli smo, da je zakramentalna maša nekaj drugega, kot če v cerkvi samo molimo. V cerkvah smo smeli peti slovensko, duhovnik pa ni smel govoriti slovensko. Vendar so tudi nemški duhovniki, ki so prišli, maševali po latinsko in tako maša za nas ni bila nič drugačna. Pridige pa ni bilo, ker nemški duhovniki niso smeli slovensko, nemško pa niso hoteli. Zato je mežnar ali kakšno odraslo dekle prebralo berilo in evangelij, slovensko petje pa je »prekrivalo« mašo, kakor je to bilo do koncilske prenove.

- Prenova bogoslužja drugega vatikanskega cerkvenega zbora se je dolgo pripravljala. Vi ste bili že kot bogoslovec dejavni v tako imenovanem liturgičnem gibanju, ki je naznanjalo neko spremembo na področju bogoslužja.
Ljubljanska teološka fakulteta je imela profesorje, ki so predavali – v okviru pastoralke ali pa samostojno – liturgiko že pred koncilom. Taka zahteva koncila za fakulteto ni bila novost. Profesor Janez Oražem, ki je tudi predaval liturgiko, je že v svojih bogoslovskih časih doživljal mladinsko gibanje in poskuse približevanja liturgije ljudem. V naših molitvenikih je bila že dolgo prevedena cela maša. Cel misal (mašna knjiga) pa je bil v slovenščino preveden med vojno. Za Slovence tako koncilska reforma ni bil popolna novost, razen tega, da je duhovnik maševal po slovensko. Druge zakramente smo podeljevali v slovenščini, razen birme, ki so jo škofje še dolgo delili v latinščini. Obredniki (knjige, v katerih so besedila za podeljevanje zakramentov: krst, poroka ...) so bili v slovenščini. Koncil je sicer prenovil tudi obrednike, nekoliko spremenil način podeljevanja zakramentov. Tudi te nove obrednike je bilo potrebno po koncilu prevesti.

- Liturgiko ste študirali v Parizu. Kako pa ste tam doživljali liturgično prenovo?
V župnijah so tudi tam peli v »domačem« jeziku, vendar so imeli pesmi v glavnem le za praznike. V tistem času pa so na podlagi psalmov »prepesnili« nove pesmi, ki so bile liturgično bolj primerne. Veliko psalmov je prepesnil pater Gelineau, ki je predaval tudi nam. Potem so jih uglasbili, ene za zbor, druge pa tako, da so jih je pel sam solist, drugi pa odpevali. Tudi pri nas smo poskušali prirediti nekatera psalmska besedila. Naše slovenske pesmi niso bile vedno vsebinsko na višku – to sem obravnaval tudi v disertaciji -, a vendar besedila niso bila slaba. Tako smo bili tudi po koncilu prepričani, da praktično vse naše pesmi lahko postanejo »liturgične pesmi«, ki jih pojemo pri maši in ne samo pri ljudskih pobožnostih.

- Vi ste bili dejavni pri prevajanju bogoslužnih knjig (misal, brevir, obredniki ...), ki so izšle prenovljene po drugem vatikanskem koncilu.
Najprej so izšli nekateri obredniki (krst, poroka, pogreb). Izhajali so v snopičih. Po želji takratnega nadškofa Jožefa Pogačnika smo jih sproti prevajali. To je bilo laže, kakor da bi prevajali vse naenkrat. To bi bila tudi prevelika zahteva za duhovnike, da bi se morali prilagoditi kar naenkrat v vsem. Tako pa so se postopoma. Za obredniki je prišel na vrsto misal (mašna knjiga), čisto na koncu pa smo se odločili, da bomo prevedli še molitveno bogoslužje (brevir). Ugotovili smo, da mlajši duhovniki ne znajo več toliko latinsko, da bi brevir molili v latinščini. Takrat je namreč že izšel prenovljen bogoslužni molitvenik v latinščini (Liturgia horarum). Najprej so bili »poskusni« prevodi brevirja, ki so izhajali v nekakšnih zveščičih. Brevir, ki smo ga mi prevedli, je praktično v uporabi še danes.

- Prevajala pa je posebna skupina ljudi. Kdo je bil v njej poleg vas?
Skupaj smo bili v semenišču trije, ki smo opravljali to delo: dr. Janez Oražem, profesor liturgike in ravnatelj bogoslovja; Jože Vesenjak spiritual, navdušen nad liturgično prenovo. Z nami je delal tudi pomožni škof Stanko Lenič. Bil je nekdanji dijak šentviške gimnazije z dobrim znanjem latinščine in slovenščine. V tistem času je prišel iz tujine Zdravko Reven, ki je skrbel bolj za tehnične stvari. Ne pozabimo, da je bilo takrat treba vse pretipkovati in to celo večkrat! Veliko dela je bilo vloženega v to. Računalnikov še ni bilo. Pozneje se nam je pridružil France Oražem, tudi profesor na Teološki fakulteti. Pridružili so se nam tudi nekateri zunanji sodelavci, npr. p. Edi Bohm. Vsak dan smo se zbirali na škofiji in tudi premlevali, kaj so drugi narodi naredili. Jaz sem imel možnost dobiti francoske izdaje, drugi nemške. Spominjam se, da smo nemški misal dobili še v ciklostirani obliki. Pripeljal sem ga iz Avstrije in imel sem na carini še težave, saj niso vedeli, za kakšno »šifrirano« literaturo naj bi šlo.

- Morali ste pripraviti tudi lekcionarje, to je knjige, kjer so berila in evangeliji, ki jih beremo pri nedeljskih, prazničnih ter delavniških mašah.
Seveda. Koncil je zelo poudaril pomen božje besede, tudi v bogoslužju. Na razpolago smo imeli samo »mariborsko izdajo« Svetega pisma. Šlo je za celotno Sveto pismo, ki jo je izdala mariborska škofija v štirih knjigah. K sreči se mi je ponudila znanka, ki je izgubila moža, da bi pretipkovala berila in evangelije iz tega Svetega pisma za lekcionarje. V knjigah Svetega pisma sem označil, kateri odlomek pride za kakšen praznik, priredil sem začetek in konec odlomka, pa spremenili smo kakšno besedo. Imam pa ohranjen tisti izvod Svetega pisma in če bi kdo hotel, bi lahko »preštudiral«, ali smo mi Božjo besedo pokvarili ali jo približali današnjemu človeku. Svetopisemskih strokovnjakov (biblicistov) mlajše generacije, takrat še ni bilo. Prof. Jakob Aleksič, ki je tudi pripravljal »mariborsko izdajo« Svetega pisma, mi je samo dejal: »Jaz sem svoje naredil...«.

- To prevajalsko delo je zelo pomembno, saj bogoslužna besedila (maša, pogrebni obred, poroke, krsti) nekako ustvarjajo tudi jezikovno normo med ljudmi, ker se ljudje pogosto srečujejo z njimi. Je kdo tudi jezikovno pregledal vse te obrednike?
Vsi, ki sem jih naštel, smo imeli toliko jezikovne izobrazbe, da smo to delali. Pa tudi je bilo v tistem času skoraj nemogoče, da bi dobili kakšnega laika, da bi jezikovno pregledal tiskovine. Seveda je bilo treba besedila psalmov, zlasti spevov z odpevi, tudi tako prilagoditi, da so bila primerna za petje. K sreči smo imeli tudi toliko znanja glasbe, da smo to lahko storili. Skladatelj prof. Matija Tomc pa je bil pripravljen nekatere psalme tudi uglasbiti. Pozneje so se mu pridružili še drugi glasbeniki. Iz »prve generacije« naj omenim še mariborskega glasbenika Gregorja Zafošnika. Kot zanimivost naj še povem, da nam je na vprašanje glede petja psalmov, odgovoril neki duhovnik zelo kratko in ostro: »Slovenci psalmov nikoli ne bodo peli!« Pa poglejte danes, ne samo, da pojemo psalme, tudi priredbe, vse do modernih popevk, imamo ogromno!

- Pa smo Slovenci v zgodovini kdaj prepevali psalme? Razen protestantov, seveda?
Protestanti so imeli v svojih pesmaricah prepesnjene psalme (psalmične pesmi). Te je prirejal že Luter. Prevajal jih je Trubar, pa tudi drugi. Zanimalo me je, če so kaj takega prevzeli tudi katoličani, v katero izmed svojih pesmaric. Pa samo v 17. stoletju je prevzel nekatere protestantske pesmi avtor priročnika za duhovnika, ki moli ob umirajočem. Vendar so te prepesnitve postale molitve pri umirajočem, ne pa pesmi za petje.

- Udejstvovali ste se na veliko področjih. Ali imate kakšen poseben red, disciplino, da ste toliko naredili?
Različna področja mojega delovanja niso potekala sočasno, ampak sem stvari delal eno za drugo... Ko sem predaval liturgiko, sem se lotil tudi raziskovanja, povezanega z liturgijo. To sem seveda tudi objavljal.

- Pri raziskovanju ste vi imeli prednost, saj ste imeli veliko literature kar v hiši.
Pri sodelovanju pri raznih simpozijih, pri delu za Enciklopedijo Slovenije ali pri Slovenskem biografskem leksikonu sem bil povsod dejaven, ker so uredniki vedeli, da morajo drugi iskati po svetu tisto, za kar jaz samo stopim do druge sobe in najdem. Se je pa nabralo precej »drobižastega gradiva« o raznih ljudeh, ki so v preteklosti veliko naredili, pa je bilo njihovo delo po krivici pozabljeno. Tako so več let izhajali v Družini zapisi o teh ljudeh v rubriki Vredni spomina. Glede reda pa tako. Že od doma se nisem navadil »pohajkovanja«. Nikoli nisem hodil v kakšne družbe, zato me nekateri imajo mogoče za pustega človeka. Mi pa zato ostane veliko časa. Tudi iz časopisa, ki ga vsako jutro prelistam, kaj preberem, nikakor pa ne preberem vsega! Profesor Trstenjak je dejal, da ko dobiš novo knjigo, jo moraš takoj pogledati, kajti čez nekaj časa »ponikne«. Takrat pa jo moraš pogledati, vsaj toliko, da veš, kaj je v njej. No, mene pa včasih kakšne stvari, zlasti zgodovinske, »zanesejo«, da jih začnem kar brati. Sedaj imam v branju čudovito knjigo o primorskem krščanskem politiku Janku Kralju. Vsak bi jo moral prebrati, saj jo je hčerka napisala z veliko ljubeznijo in pa izredno natančno.

RUSTJA, Božo. dr. Marjan Smolik liturgik in knjižničar. Še v predavalnico sem nosil kup knjig (Gost meseca). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 11, str. 8-12.

LETA 1740 ROJEN JOSEPH MONTGOLFIER

PIONIR LETENJA Z BALONI († 1810)

Z bratom Etienom sta izdelala prvi balon na vroči zrak in ga 5. junija 1783 in spustila s sejmišča v Annonayu pri Lyonu prvi balon na segreti zrak brez posadke, ki se je dvignil na višino 1800 m.

LETA 1778 OSVOJIJO TRIGLAV ŠTIRJE SRČNI MOŽJE

Po zanesljivih virih so "prvič, odkar svet stoji", stali na vrhu Triglava, simbolu Slovenije, štirje "srčni možje". To so bili: Luka Korošec s Koprivnika, Matevž Kos iz Jereke, Štefan Rožic iz Savice in Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine. V skalo so vklesali začetnice imen barona Žige Zoisa, ki je bil pobudnik tega vzpona, znanstvenika Baltazarja Hacqueta, ki je leto pred njimi poskusil sam priti na vrh, a mu to ni uspelo, in začetnice svojih imen kot dokaz, da so bili res na vrhu. Pot, po kateri so se tudi vrnili, so zaznamovali. Ob dvestoletnici tega vzpona (1978) so pogumnim "prvopristopnikom" na Ribčevem Lazu ob Bohinjskem jezeru odkrili spomenik, delo kiparja Stojana Batiča.

LETA 1810 ROJEN ANDREJ ČEHOVIN

BARON IN ČASTNIK, JUNAK V BOJIH S PIEMONTEZI († 1855)

V Branici pri Štanjelu se je na današnji dan rodil Andrej Čehovin, ki se je odločil za vojaški poklic. Postal je topničarski podčastnik. Ko je leta 1848 izbruhnila vojna med Avstrijo in Piemontom, se je izkazal v več bitkah, zlasti v bitki pri Novari, kjer si je prislužil viteški križ in je bil povzdignjen v baronski stan. V rojstni vasi so mu 15. avgusta 1898 postavili spomenik, delo goriškega kiparja Bitežnika.

LETA 1814 ROJEN JANEZ PUHAR

DUHOVNIK, IZUMITELJ IN FOTOGRAF († 1864)

Zgodovina fotografije sloni na številnih odkritjih in izumih bistrih glav. Med nje spada tudi slovenski duhovnik Janez Puhar, doma iz Kranja, kjer je 7. avgusta 1864 tudi umrl. Izumil je poseben postopek za osvetljevanje steklenih plošč; prevlečenih s tanko plastjo žvepla. Francoska akademija znanosti in umetnosti mu je leta 1852 podelila diplomo kot "izumitelju fotografije na steklo".

LETA 1913 ROJENA ROZKA ŠTEFAN

LITERARNA ZGODOVINARKA, POSREDOVALKA POLJSKE KNJIŽEVNOSTI († 2011)

Rozka Štefan se je po študiju slavistike na ljubljanski univerzi izpopolnjevala v Krakovu, kjer se je poglabljala v poljsko književnost. Tri desetletja po drugi svetovni vojni (1947–1977) je bila na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani najprej lektorica, nato pa predavateljica poljskega jezika in književnosti. Napisala je knjigo Poljska književnost (1960). Raziskovala je poljsko-slovenske literarne stike, prevajala je iz poljščine.

LETA 1913 ROJEN BORIS PAHOR

SLOVENSKI PISATELJ, STOLETNIK

Boris Pahor se je rodil v Trstu. Kot sedemletni otrok je bil priča fašističnemu požigu Narodnega doma in fašističnemu preganjanju Slovencev, kar ga je zaznamovalo za celo življenje. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v narodno-osvobodilnemu gibanju in leta 1944 aretiran in poslan v koncentracijska taborišča, ki jih je preživel, in se po zdravljenju v francoskem sanatoriju vrnil nazaj v Trst. Po diplomi na univerzi v Padovi se je zaposlil kot profesor na obnovljeni slovenski šoli v svojem rojstnem mestu. S pisanjem in urejanjem se je vključeval v slovensko kulturno in politično življenje v zamejstvu in matici. Komunističnemu režimu v nekdanji Jugoslaviji je Pahor na žulj stopil predvsem z izdajo knjižice Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki sta jo skupaj z Alojzom Rebulo napisala leta 1975 ob Kocbekovi 70-letnici. V spremljajočem intervjuju je Kocbek prvič spregovoril o povojnem pokolu vrnjenih slovenskih domobrancev, kar je dvignilo mnogo prahu, Pahorju pa so jugoslovanske oblasti prepovedale vstop v državo. Literarna dela Borisa Pahorja so ponovno ovrednotenje doživela šele po osamosvojitvi Slovenije, ko je prejel Prešernovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije. Širša italijanska javnost je Pahorjeva dela ignorirala, vse dokler njegove knjige niso najprej uspele v francoskem prevodu. Preboj mu je uspel še zlasti leta 2007 zaradi novega italijanskega prevoda Nekropole, Pahorjevega najbolj znanega romana, in nastopom na italijanski državni televiziji. Istega leta je prejel »Red legije časti«, kar je najvišje francosko državno odlikovanje. Pahorjeva glavna dela so Vila ob jezeru, Mesto v zalivu, Nekropola, trilogija o Trstu in slovenski manjšini v Italiji (Spopad s pomladjo, Zatemnitev, V labirintu) in Zibelka sveta.

Ob prejemu Prešernove nagrade (1992) je bil gost meseca v Ognjišču, na pragu stotih let pa se je razgovoril v mojem pogledu tudi o tem, kako naj Slovenci ohranjamo svojo identiteto in narodno zavest prenašamo na mlade ...

več:
RUSTJA, Božo. Slovenski pisatelj in mislec Boris Pahor. (Gost meseca). Ognjišče, 1992, leto 28, št. 4, str. 6-12.
TURK, Miha, Pisatelj Boris Pahor (Moj pogled). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 9, str. 22-24.
PAHOR, Boris. Ob doživetem zadoščenju  (Odmev). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 3, str. 97.

njegove misli

• Prav nič niso pomembna leta. Ne vaša, ne moja. Sleherni dan nam je darovan in sleherni dan moramo izpolniti z bogastvom svojega človeškega in občestvenega cilja. Edino to je pomembno …
• Bog mi pomeni skrivnost vesolja; vse, kar je, tudi tisto, česar ne bomo nikoli poznali in videli. Vse, kar obstaja, je en velik čudež, in tudi do neke mere skrivnost.
• Družina je prva človeška skupnost. Rodi se na podlagi simpatije, značajev, ljubezni in skrbi za nasledstvo. Težko pa sprejemam, da tako zvezo skleneš za vedno, do smrti …
• Meni je fašizem pokvaril smisel in prihodnost. V moji mladosti so od mene zahtevali, da postanem Italijan, česar pa nikoli nisem mogel sprejeti. Počasi sem razumel, da moram biti zvest sebi in svojemu jeziku. Zato sem imel veliko težav pri izbiri poklica in je bila končna izbira pogojena z raznimi dejavniki, ne pa dejanskim željam. Želel sem študirati medicino in postati zdravnik, pa nisem imel realnih možnosti, tako sem se moral odločiti pragmatično, da nisem izgubil preveč let.
• Marsikdo bi rad vedel, kako prideš do sto let, jaz pa na to ne zmorem odgovoriti, ker sem zmeraj mislil na dolžnost ob pisalnem stroju. Tako se tudi zdaj ne znajdem, nič, nobene modrostne izjave ne bi znal najti, vse, kar sem doživljal, sem sproti skušal vnesti v življenjsko kroniko. Tako je v bistvu 26. avgusta pač en dan kot vsi drugi dnevi. Kot za druge, sem tudi zanj hvaležen skrivnostni energiji, ki mi je bila in mi je naklonjena. Hvaležen še posebno, da sem tako pokreten in aktiven.
• Moji občutki so različni. Naravno je, da prevladuje hvaležnost, a zmeraj se hitro pritakne verski motiv, materina prevladujoča pobožnost, vera v molitvi in hkrati zaupanje v učinek svetinjice Matere božje, ki jo je všivala v rob obleke ob mojih odhodih z doma. Ko sem za to zvedel, sem pač sprejel, ob prvem strahu pred koncem, v taborišču, sem celo zmolil tri zdravamarije in se zaobljubil, da pojdem na Višarje, če se vrnem. Kar sem tudi izpolnil.
• Med najbolj pomembnimi stvarmi je zame ljubezen. Ne glede na to, kakšna je razlika v narodnosti, je ljubezen pomembna. Ljubezen do bližnjega, do ženske, do naroda, do ubogih, do lačnih, več načinov ljubezni obstaja. Pomembno je, da če pišeš o ljubezni, pišeš kot o neki posebni vrednoti. Ko govoriš o ljubezni, moraš govoriti tako, da imaš pred njo spoštovanje. Brez ljubezni ne moremo danes nič. Knjigo, ki bo pisala o ljubezni, bo treba še posebno pohvaliti.
• Mladini je treba vcepiti vsaj majhno klico potrebe po žrtvovanju za skupnost; a kako se bo mladina žrtvovala za občestvo, ko pa to išče samo standard in egoistično udobje?.

 zapisi o pisatelju:

• Kot zmeraj kritično, neposredno, se Pahor posveča znanim temam in zapisuje izzive za dialog. Ob tem se sooča tudi z novimi izzivi svetovnih neskladij, krivic, strahov in nemirov. Njegov klic po pravičnem svetu je jasen in brez vsakega dvoma, in njegova vera, da človeštvo premore dovolj modrosti in moči za pot iz kriz k bolj etičnemu človeku, je sporočilo enega zadnjih svetovnih pričevalcev iz pekla koncentracijskih taborišč.
• Med najlepša darila usode, ki me je jeseni 2002 za štiri leta popeljala v Trst, štejem svoje poznanstvo z Borisom Pahorjem. Poznanstvo, ki je v dobrem poldrugem desetletju najinih pogovorov preraslo v prijateljstvo … Zakaj danes mislim, da je Boris Pahor nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo Slovencem, in zakaj sem prepričana, da je prav on, človek prejšnjega stoletja, darilo za novo stoletje, da bi bilo to boljše, bo jasno vsakomur, ki bo to knjigo prebral. (Darka Zvonar Predan)

 misel:

Mladini je treba vcepiti vsaj majhno klico potrebe po žrtvovanju za skupnost; a kako se bo mladina žrtvovala za občestvo, ko pa to išče samo standard in egoistično udobje?

LETA 1945 UMRL FRANZ WERFEL

AVSTRIJSKI PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK JUDOVSKEGA RODU (* 1890)

Roman Pesem o Bernardki, deklici, ki je leta 1858 doživela Marijina prikazanja v Lurdu, je Franz Werfel, avstrijski pisatelj judovskega rodu, napisal leta 1941 v zahvalo, da se je rešil pred nacističnim preganjanjem svojega naroda.

LETA 1948 UMRLA LJUDMILA POLJANEC

PESNICA IN DRAMATIČARKA (* 1874)

Rojstni kraj Ljudmile Poljanec so Brežice, ljudsko šolo je obiskovala na Kapeli pri Radencih, kamor so se preselili. Nato je šla v Maribor na učiteljišče in je bivala pri šolskih sestrah. Želela je celo postati redovnica, vendar je misel opustila, ker si je življenje v samostanu predstavljala drugače. Po končanem učiteljišču je poučevala v raznih krajih. Zgodaj je začela pesnici in 1906 izdala zbirko Poezije. Nekaj njenih pesmi je bilo uglasbenih, na primer Ko so fantje proti vasi šli.

LETA 1971 UMRL ALOJZIJ FOGAR

TRŽAŠKO KOPRSKI ŠKOF, PRIJATELJ HRVATOV IN SLOVENCEV (* 1882)

Alojzij Fogar je izšel iz italijanske dru­žine, rodil se je v slovenski župniji, vzgojen je bil v nemškem kulturnem svetu. Tržaško škofijo je vodil v času najbolj nestrpnega raz­narodovanja. Bil je eden redkih italijanskih škofov, ki se je kot glasnik krščanske vesoljnosti in še zlasti kot zagovornik narod­nih manjšin uprl fašističnemu režimu, ki je hotel tudi Cerkev vpreči v voz poitalijančevanja. Bil je prijatelj in zaščitnik Hrvatov in Slovencev, zato zasluži spomin ob obletnici smrti.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 01_2002

LETA 2011 UMRL KARDINAL ALOJZIJ AMBROŽIČ

TORONTSKI NADŠKOF IN KARDINAL (* 1930)

Nadškof Ambrožič v knjigi premišljevanj Kdo kakor Bog (založba Družina 2005), piše tudi o svojih doživetjih v letih otroštva na domačih slovenskih tleh, ki jih je moral skupaj s svojimi zapustiti maja 1945. Rodil se je v vasici Gabrje v župniji Dobrova pri Ljubljani kot drugi od sedmih otrok - od njega je starejša sestra Helena, mlajši pa so brat Matija, sestra Francka ter bratje Janez, Tone in Jernej (zadnji otrok, deklica, se je rodil mrtev). V Razmišljanju o otroštvu, ki ga najdemo v knjigi Kdo kakor Bog (marec 1994), beremo: "Moji starši so bili, če danes pomislim nanje, bolj ali manj revni in v družbi niso izstopali. Postopoma sem odkrival, da oče in mati nista popolna, toda nikoli mi ni prišlo na pamet, da bi si zaželel druge starše. Če bi si danes moral izbirati starše, bi si izbral očeta in mater, ki sta mi bila dana. Moji bratje in sestre smo imeli svoje bitke, prepire in nesoglasja, za katere starši niso imeli časa, da bi se ukvarjali z njimi, vendar ne najdem besed, s katerimi bi opisal hvaležnost za slehernega izmed njih." Kot otrok je rad pohajal po gozdovih, nabiral in pekel kostanj, na paši se je zaveroval v knjigo pripovedk, skratka, bil je povsem "normalen" kmečki otrok.

... več o njem preberite v pričevanju 10_2005

nekaj njegovih misli:

Ko Jezus kliče, kliče brezpogojno. Ne utemeljuje, ne razlaga, ne prigovarja. Ne apelira na avtoriteto, višjo od sebe. Jezusov "Hodi za menoj" je ukaz.

Če ljudje začnejo "sanjati" o idealni Cerkvi, ki bo v oblakih, ne bo šlo. Realna Cerkev je sestavljena iz svetnikov in grešnikov.

Cerkev se res neprestano uči: uči se od sveta, predvsem pa se uči ob Božji modrosti, ki ji je dana za življenje in oznanjevanje. Karkoli se nauči od sveta, se uči v luči resnice, ki ji je bila zaupana po Jezusu.

Jezus nas rešuje in druži s seboj v ljubezni. Njegova zapoved nam daje priložnost, da se osvobodimo računarstva, domišljavosti, ambicij in obzirov.

Čez kakih sto ali dvesto let se bodo ljudje spraševali, kako je mogla naša družba tako nespametno vztrajati v prepričanju, da more živeti brez Boga.

Združenje z Jezusom pri mizi druži tudi nas. Ko nam ponuja svoje prijateljstvo, pričakuje, da tudi mi postanemo prijatelji med seboj.

Jezusovi učenci nikoli ne diplomirajo, nikoli ne prerastejo svojega Učitelja. Jezusa nihče ne more nadomestiti, nihče ga ne nasledi, za njim hodimo in njegovi učenci ostanemo za vse čase.

Jezus je pot in življenje. Njegova smrt preoblikuje našo smrt, v njegovem trpljenju naše trpljenje zadobi pomen; luč, ki žari v Jezusovem trpljenju, odžareva v naših bolečinah.

Življenju kristjana brez molitve komajda lahko rečemo življenje; podobno je zakon, v katerem mož in žena nič več ne govorita drug z drugim in živita vsak v svojem svetu, mrtev.

Bog nam odpušča vedno, kadar se iskreno obrnemo k njemu. Če on odpušča meni, kakšno pravico imam potem jaz, da ravnam drugače?

pripravlja Marko Čuk

 * 25. avgust 1857, Ivanovci; † 29. avgust 1913, Tišina

Izmoljeni otrok - božji izbranec

Franca, sina edinca, sta zakonca Adam Kodila in Rozalija Hujs izmolila v osmem letu svojega zakona. Bila sta revna poljedelca iz vasice Ivanovci, ki spada pod župnijo Sv. Benedikta v Kančevcih. Rodil se jima je 25. avgusta 1857. Ljudsko šolo je obiskoval v domači župniji. Nadarjenega dečka je župnik poslal v K<148>szeg, kjer je bila gimnazija in zavod za revne dijake. Iz rodbine Kodila je bilo več duhovnikov, ki so svoj družinski priimek spremenili v Ivanocy, kar pomeni "tisti, ki prihaja iz Ivanovec". Iz spoštovanja do njih se je "prekrstil" tudi Franc, ki je v tem zavodu končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Višjo gimnazijo pa je obiskoval v Sombotelu. Po maturi junija 1878 je bil sprejet med bogoslovce. [kof ga je poslal na univerzo v Budimpešto, kjer je z odliko dokončal študije.

V duhovnika je bil posvečen leta 1882. Eno leto je bil kaplan v Soboti, potem pa ga je škof Hyidasy poklical v Sombotel za študijskega prefekta v bogoslovnem semenišču, po doseženem doktoratu (1885) pa še za profesorja dogmatike. Srce pa ga je vleklo med preprosto domače ljudstvo. Predlagan je bil za dvornega kaplana na Dunaju, kar je tedaj pomenilo predstopnjo za škofovstvo. On pa je zaprosil za izpraznjeno župnijo Tišino, kamor je prišel marca 1889. Kot odličen dušni pastir, prosvetitelj in borec za narodne pravice je tam deloval 24 let - vse do svoje smrti: od kapi zadet je izdihnil 29. avgusta 1913. Na njegovo željo so ga pokopali poleg staršev na domačem pokopališču pri cerkvi sv. Benedikta v Kančevcih.

"Dvigniti ljudi z zemeljske grude"

"Ker sem vaš dušni pastir, je moja dolžnost skrbeti, da imajo duše zdravo hrano," je dejal Ivanocy v svoji nastopni pridigi na Tišini. Zdravo hrano je svojim ljudem nudil v skrbno pripravljenih pridigah, ki so trajale najmanj pol ure; v njih je evangelij povezoval z vsakdanjim življenjem. "Bolj kakor pridige pa je na ljudi vplivalo Ivanocyjevo življenje, kajti kar je oznanjal, je najprej temeljito sam živel" (Lojze Kozar). @upnija je tedaj štela 2600 katoličanov, 708 evangeličanov in 20 judov.

Poudarjal je pomen verouka za otroke v materinem jeziku. "Nobena oblast ne sme in ne more prisiliti dušnih pastirjev, da bi svojim ovcam, bodisi odraslim ali majhnim, razlagali Gospodov nauk v tujem jeziku," je zapisal. Verouk je bil tedaj v šoli in sicer v madžarščini. Učitelji so dajali otrokom slab zgled krščanskega življenja, zato je Ivanocy, ki je bil tudi šolski nadzornik, sklenil vzeti verouk v svoje roke. S tem si je nakopal sovraštvo učiteljev in oblastnikov, ki so hoteli prekmurske Slovence pomadžariti. V svoji župniji je zelo spodbujal ljudi, da bi pogosteje prihajali k spovedi in obhajilu. Uvajal je pobožnost prvih petkov. Tudi Prekmurci so, kot vsi Slovenci, "pojoče ljudstvo, zato je Ivanocy gojil cerkveno petje v slovenskem jeziku in cerkveno pesem je bilo slišati tudi po poljih in hišah. Prizadeval si je za zdrave družine. Naziv "prekmurski Krek" si je zaslužil, ker se je zavzemal za prekmurske ljudi, ki so odhajali na sezonsko delo na Madžarsko, kjer so jih izkoriščali bolj kot afriške sužnje.

"Prekmurski Slomšek" skrbi za dobre knjige

"Ljudstvo se pokvari, če ne bo imelo knjige in dobrega branja." Te Ivanocyjeve besede so vklesane v spomenik - veliko kamnito knjigo v soboškem parku. Slovenska knjiga je bila edini uspešen način obrambe pred silovitim valom madžarizacije ob koncu 19. stoletja. Ljudje so imeli le nekaj narečnih učbenikov in molitvenikov. Duhovniki, ki so se trudili ohraniti slovenstvo v Prekmurju, so začeli naročati knjige Mohorjeve družbe, ki jo je bil ustanovil škof Slomšek. Med prvimi je bil Franc Ivanocy, župnik in dekan na Tišini, zato so oblasti proti njemu naklepale veleizdajniški proces. "Mar ni nevarno tem ljudem vzbujati sanje po veliki slovansko-ilirski solidarnosti?" so se spraševali v strahu. Pod vplivom teh krogov je tedanji sombotelski škof Vilmos Istvan leta 1903 izdal okrožnico za slovenske duhovnike, v kateri je predložil ustanovitev bratovščine, ki bi bila podobna Družbi sv. Mohorja in bi za Slovence na Madžarskem izdajala dobre knjige v njihovem narečju.

Do ustanovitve te bratovščine ni prišlo, pač pa je leta 1904 začel izhajati Kalendar Srca Jezušovoga, ki je hranil ljudi do leta 1944 (prve tri letnike je uredil Franc Ivanocy, potem pa je uredništvo prepustil Jožefu Kleklu mlajšemu). Ivanocy je precej pisal v ta koledar kakor tudi v mesečnik Marijin list (ust. leta 1904), tednik Novine pa je zaživel šele leta 1913. Ivanocy je med prekmurskimi duhovniki vzgojil veliko zvestih sodelavcev, ki so privabili mnogo mladih in tako je Prekmurje postalo cvetoče polje novih duhovnih poklicev.

(obletnica meseca 08_1997)

 * 25. avgust 1905, Głogowiec, † 5. oktober 1938, Krakov

Prva svetnica jubilejnega leta 2000 se je rodila 25. avgusta 1905 v vasi Glogowiec ("šipkov grm") pri Lodzu. Bila je tretji otrok Stanislava in Ane Marije Kowalske, ki je prva dva otroka komaj donosila, za to deklico, ki so ji pri krstu dali ime Helena, pa je brez težav rodila še sedem otrok. "Ta blagoslovljeni otrok je posvetil moje telo," je priznala mati ob smrti s. Favstine. Helena je bila živahna in vesela "kot ptiček na veji", navaja v svoji čudoviti knjigi Podoba usmiljenega Kristusa (slovenski pre­vod, Ljubljana 2000) poljska pisateljica Marija Winowska. Pri sedmih letih je deklica začutila klic, naj se popolnoma daruje Bogu. Starši, čeprav zelo pobožni, so to imeli za otroško muho. Bistra Helena je hodila v šolo samo dve leti, ker je zaradi rev­ščine morala pomagati doma kot pastirica in gospodinjska pomočni­ca. Pri štirinajstih letih je šla služit, da bi zaslužila za ne­deljsko obleko in bi ji ne bilo treba ostajati brez maše. Na nje­no prošnjo, da bi šla v samostan, sta ji starša odgovorila z od­ločnim "ne". Prošnjo je ponovila pri osemnajstih. Spet ne! Šla je služit v Lodz in po dveh letih - 1. avgusta 1925 - so se ji končno odprla vrata samostana sester Matere božjega usmiljenja, ki so jim na Poljskem pravili "magdalenke", v spomin na prvo spo­korjenko Marijo Magdaleno, ki se je srečala z umiljenim Odrešeni­kom.

Mlada novinka je v varšavskem samostanu in kasneje v drugih samostanih opravljala preprosta dela: bila je kuharica, vrtnari­ca, prodajalka kruha in nazadnje, ko so ji moči že čisto opešale, vratarica. Vsako delo je sprejemala z veselim obrazom. "Delam, kar hoče Bog, torej sem popolnoma srečna." Živela je v globoki združitvi z Bogom, ki jo je z velikim trpljenjem pripravljal na njen poklic poslanke božjega usmiljenja. Ubogala je spovednika, kateremu je zaupala bolj kot svojim mističnim razodetjem, in je redno pisala duhovni dnevnik. Njena pisava je bila okorna, misli, ki jih ji je narekovala božja modrost, pa tako globoke, da jih ne bi mogel bolje zapisati noben bogoslovni učenjak.

Usmiljeni Gospod se ji je prvič prikazal 22. februarja 1931. Tedaj je v svoj dnevnik zapisala: "Zvečer sem v svoji celici vi­dela Gospoda Jezusa, v beli obleki, z eno roko dvignjeno kakor v blagoslov, in drugo na prsih. Iz napol odprte obleke na srcu sta izhajala dva pramena žarkov, rdeč in bel... Po krajšem času mi je Gospod Jezus rekel: 'Naslikaj podobo, enako temu vzorcu, in pod njo zapiši: Jezus, zaupam vate. Želim, da bi se ta podoba najprej častila v vaši kapoeli, nato po vsem svetu..."' Sporočila sestre Favstine redovnice niso vzele zares. Po božjem navdihu je k uresničitvi Jezusovega naročila pripomogel njen svetniški spovednik, ki je leta 1944 blagoslovil prvi samostan nove redovne družbe, katere ustanovitev je sestri Favstini naro­čil Jezus z nalogo, da redovnice širijo oznanilo o neskončnem božjem usmiljenju. Sestra Favstina je zbolela za črevesno tuber­kulozo, ki jo je popolnoma izčrpala. Umrla je 5. oktobra 1938, stara komaj 33 let. Prav kmalu se je izpolnila njena napoved: "Dobro vem, da se moje poslanstvo ne bo končalo s smrtjo, temveč se bo z njo šele začelo." Češčenje božjega usmiljenja se je naglo razširilo po vsem svetu. Svetišče božjega usmiljenja v krakovskem predmestju Lagiewniki, kjer od leta 1966 počivajo posmrtni ostan­ki s. Favstine, katero je papež sv. Janez Pavel II. 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, je cilj romarjev iz vse Poljske. Tam je 30. aprila 2000 množica vernikov spremljala televizijski prenos njene razglasitve za svetnico.

ČUK, Silvester. Sv Favstina Kowalska. (Pričevanje). Ognjišče, 2001, leto 44, št. 8, str 72.

* 27. januar 1882, Pevma, † 26. avgust 1971 Rim

"Sramota za našo družino!"

Družina Fogar v slovenski župniji Pevma pri Gorici, kjer se je Alojzij rodil 27. januarja 1882. Oče, prav tako Alojzij, je bil bogat trgovec in veleposestnik, mati Katarina, doma iz Ločnika, je izhajala iz slovenske družine Cotičev. Imela sta devet otrok: tri fante in šest deklet. Fogarjevi so bili zelo svobodomiselni, razen matere Katarine, ki je bila globoko verna. Po končani ljud­ski šoli so Lojza vpisali v nemško gimnazijo v Gorici, končal pa jo je pri benediktincih v Meranu na Tirolskem, kjer je leta 1903v maturiral. Domačim je povedal, da hoče postati duhovnik. Nezasli­šano! Oče je ves razburjen pravil svojim prijateljem: "Ne morem razumeti, da hoče med duhovnike moj sin, ki je tako postaven in eleganten, tako bogat in učen, da bi lahko zaprosil za roko sleherno princezo!" Brat pa je govoril: "On bo sramota za našo druži­no!" Bogoslovje je študiral v mednarodnem zavodu Canisianum v Innsbrucku, kjer so bili študenti iz številnih evropskih dežel. V zavodu so ga vsi poznali kot "prijatelja vseh narodov". Leta 1907 je bil posvečen v duhovnika. Na novo mašo v Innsbruck je prišla samo mama z dvema hčerkama, očeta in bratov ni bilo, kar ga je zelo bolelo. Nadškof Sedej ga je poklical v Gorico in mu zaupal odgovorne službe. Kot učitelja in ljubečega svetovalca so ga vzljubili zlasti mladi. Med prvo svetovno vojno se je posvetil italijanskim beguncem, najprej v Ljubljani in nato v Gradcu. Po vojni se je vrnil v Gorico in nadškof Sedej ga je imenoval za svojega osebnega tajnika.

"Eno srce in ena duša"

Poveril mu je tudi službo profesorja cerkvene zgodovine in spiri­tuala v bogoslovnem semenišču, kjer so v lepem sožitju študirali italijanski in furlanski ter slovenski in hrvaški bogoslovci. V tem času je bil tudi duša vsega katoliškega življenja med itali­janskimi verniki v Gorici. Po odhodu škofa Angela Bartolomassija iz Trsta ga je papež Pij XI. 9. julija 1923 imenoval za tržaško­koprskega škofa. Za svoje škofovsko geslo si je izbral rek "Cor unum et anima una" (Eno srce in ena duša) in po njem se je ravnal ves čas, ko je vodil svojo škofijo, ki jo je "sprejel v posest" 6. marca 1924. S svojo očarljivo osebnostjo in prikupnim nasto­pom, še bolj pa s svojo duhovno širino se je škof Fogar hitro priljubil vsem, posebno mladini, tako da so ga imenovali "škof tržaške mularije". Fogarjevo škofovanje v Trstu (1924-1936) so­vpada z najbolj težkimi leti Slovencev in Hrvatov pod Italijo. Hotel je biti pastir vseh vernikov svoje škofije. "Odločno je odklanjal, da bi se Cerkev udinjala državi ali da bi se dušno­pastirsko delo ponižalo v sredstvo za raznarodovanje slovenskih vernikov in za italianizacijo slovenskega dela Primorske" (Rudolf Klinec). Skupaj s svojim metropolitom, goriškim nadškofom Sede­jem, je branil pravico, da otroci slovenskih staršev dobijo ver­ski pouk v svojem materinem jeziku. Ko je moral nadškof Sedej leta 1931 odstopiti in je kmalu zatem umrl, je škof Fogar ostal sam na bojišču.

"Škof Fogar naj izgine iz Trsta!"

Pritisk fašističnih oblastnikov je bil vedno hujši. Za vsako ceno so hoteli doseči, da bi tudi slovenske in hrvaške duhovnike trža­ško-koprske škofije napravili za orodje potujčevanja. Ob podpori svojega škofa so se temu odločno uprli, zato so veljali za "zlo­čince". Njihova kazniva dejanja so bila: slovenske pridige, slovensko petje pri bogoslužju, slovenski verouk in slovenska moli­tev. Škof, ki jih je po svoji nadpastirski dolžnosti ščitil, je bil sokriv "protidržavne dejavnosti"! Škof Fogar je večkrat po­udarjal, da je Italijan, ki ljubi svojo domovino. Zaslepljenim fašističnim mogotcem je zaman dopovedoval, da si bodo zagotovili zvestobo in vdanost manjšinskega prebivalstva le tako, če bodo spoštovali njegove naravne, zlasti jezikovne pravice. Napadi nanj so se stopnjevali. Škof je bil docela osamljen in se ni mogel braniti, kajti noben časopis ni hotel objaviti njegovega odgovora in pojasnila na lažne fašistične obtožbe. V začetku leta 1933 je prišel za prefekta v Trst Carlo Tiengo, ki se je zaklel, da ško­fa Fogarja spravi iz Trsta. Ko je maja 1936 Italija proslavljala zmago nad Abesinijo, so vladni organi prepovedali slovensko bož­jo službo v petih tržaških župnijah. Škof je pohitel v Rim k pa­pežu in k samemu Mussoliniju. Dosegel je zopetno vpeljavo sloven­skega jezika, vendar pod pogojem, da vlada odpokliče iz Trsta prefekta Tienga, Sveti sedež pa povabi škofa Fogarja, da se ško­fiji odpove. Odpoved je s krvavečim srcem podpisal in 31. oktob­ra 1936 je potihoma zapustil Trst ter se umaknil v Rim, kjer je preživel celih 35 let v raznih službah Svetega sedeža. Njego­vo srce, ki je prenehalo biti 26. avgusta 1971, je bilo vedno pri prijateljih na Goriškem in Tržaškem.

(obletnica meseca 01_2002)

 * 30. november 1906, Trebež pri Brestanici, † 25. avgust, 1992, Stična

Pokojni pater Simon Ašič je - verjetno ob svoji zlati maši, 50-letnici mašništva - opisal svojo življenjsko pot. Pričela se je 30. novembra 1906 v zaselku Trebež v župniji Brestanica (tedaj Rajhenburg) ob Savi. Pri krstu so mu dali ime Jožef, klicali pa so ga za Pepija. Oče Franc je bil izučen kovač, mati Marija/Minka Sotošek pa šivilja, imeli pa so majhen kos zemlje za preživljanje. Za njim sta se rodila še brat Maks, ki je po nekaj mesecih umrl, in štiri leta mlajša sestra Marija, ki je leta 1935 postala sestra Benjamina v družbi Frančiškank Brezmadežnega spočetja in še danes živi v Krškem. Družina se je otepala z revščino, zato je oče leta 1910 odšel v Ameriko, da bi tam kaj zaslužil in se po treh letih vrnil. Domov je pošiljal denarno pomoč, sam pa je ostal v Ameriki kot invalid: v rudniku ga je namreč zasulo. Umrl je leta 1961. Mama Minka, ki ji je Pepi - pater Simon veliko pomagal s svojimi zdravili, pa se s tega sveta poslovila leta 1964.

Do ljudske šole v Brestanici je bilo za otroke skoraj dve uri hoda, zato je Pepi začel hoditi v šolo šele z devetimi leti. Že prej pa je bil pastirček: doma je pasel njihovo edino kravico, pogosto pa je pomagal pasti veliko čredo svojemu tri leta mlajšemu prijatelju Ludviku, poznejšemu stiškemu opatu Rafaelu Ašiču (1909-1980). Po prvi svetovni vojni je 22. avgusta 1919 prišel kot gojenec v Stično. Skupaj s 15 sošolci je bil vpisan na klasično gimnazijo v Ljubljani, študirali pa so v Stični in ob koncu leta so prihajali tja profesorji iz Ljubljane in jih spraševali. Bili so vzorni dijaki. Leta 1924 je vstopil v samostan in z redovnim imenom Simon začel noviciat, ki ga je končal leta 1925 z začasnimi zaobljubami, slovesne večne zaobljube pa je izpovedal leta 1928. Leta 1925 je 12 članov stiške redovne družine, med njimi klerik Simon Ašič, odšlo na Poljsko "obujat v življenje" samostan Mogila pri Krakovu. Tja se je kasneje še dvakrat vrnil. Na Poljskem je maturiral, bogoslovne študije je začel v Nemčiji, končal pa na teološki fakulteti v Ljubljani leta 1934. Profesorji so ga nagovarjali k študiju za doktorat, vendar je to preprečila prevelika zaposlenost mladega patra, predvsem pa druga svetovna vojna, ki jo je preživel v stiškem samostanu. Med tem strašnim viharjem se je tja zateklo veliko ostarelih pregnanih duhovnikov in beguncev iz Štajerske in Gorenjske. Zaupani so bili skrbi patra Simona. "Bila je vojna in nobenih zdravil ni bilo. Pa sem si rekel: pomagati moram tem ljudem po svojih močeh. Ljubezen do nabiranja rož sem imel že v mladosti. In tako sem se začel resno ukvarjati z zdravilnimi zelišči in tudi z literaturo, ki govori o tem." To je nadaljeval še pozneje in svoje izkušnje je začel zapisovati. Iz teh zapiskov so se rodile tri knjige-uspešnice, ki so v letih 1985-1989 izšle pri celjski Mohorjevi družbi: Pomoč iz domače lekarne I. in II., Priročnik za nabiranje zdravilnih zelišč.

Po drugi svetovni vojni je opravljal razne odgovorne službe: postal je prior (opatov pomočnik), prevzel je skrb za stiško župnijo, veliko se je trudil za prenovo stiške bazilike. Novi oblastniki pa so vsa njegova prizadevanja (in tudi delo celotne stiške družine) "nagradili" z nenehnimi zasliševanji, grožnjami, zapornimi kaznimi. "Vsega skupaj sem bil po letu 1945 nad petdesetkrat zaslišan, petnajstkrat pred sodiščem, osemkrat obsojen, pa sem pet obsodb zavrgel, tako iz trte so bile obtožbe zvite." Opat Anton Nadrah je v svojem nagovoru ob njegovem pogrebu dejal, da je bil "vedno korajžen, vesel - tudi takrat, kadar so drugi obupovali". Dan je začenjal z molitvijo križevega pota in nato rožnega venca. Tako je napolnil svoje srce z božjo "energijo", ki jo je posredoval številnim obiskovalcem in dopisovalcem, ki so pri njem iskali pomoči v raznih tegobah in težavah.

(pričevanje 6_2005)

LETA 1776 UMRL DAVID HUME

ŠKOTSKI FILOZOF, ZGODOVINAR, EKONOMIST (* 1711)

Empirizem (gr. empereia - izkustvo) je spoznavno teoretična smer, ki vse spoznanje izvaja iz čutnega izkustva. Eden najpomembnejših predstavnikov angleškega empirizma je bil škotski filozof in zgodovinar David Hume, ki se je ukvarjal tudi s politično ekonomijo.

njegova misel:

• Lepota stvari živi v dušah tistih, ki jih opazujejo.

LETA 1857 ROJEN DR. FRANC IVANOCY

SLOVENSKI DUHOVNIK IN NARODNI BUDITELJ († 1913)

Od 17. do 19. septembra 1984 je bil v Sloveniku v Rimu simpozij o prekmurskem duhovnem voditelju in narodnem buditelju dr. Francu Ivanocyju (glavna predavanja so izšla leta 1985 v zborniku, ki ga je izdala Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, prirediteljica simpozija). Tega izrednega moža, "prekmurskega Kreka" in "prekmurskega Slomška", ki ga le malokdo od Slovencev pozna, predstavljamo ob obletnici njegovega rojstva. Bil je eden najbolj izobraženih duhovnikov sombotelske škofije. Nekaj let je bil bogoslovni profesor in smehljala se mu je lepa cerkvena "kariera", vendar se je temu odpovedal in šel za vaškega župnika na Tišino, da je tam "budil in branil narod svoj", kot pravi napis na njegovem nagrobniku.

... več o njem preberite v obletnici meseca 08_1997

LETA 1900 UMRL FRIEDRICH NIETZSCHE

NEMŠKI FILOZOF IN KLASIČNI FILOLOG (* 1844)

Eden največjih nemških filozofov 19. stoletja je bil rojen v družini protestantskih duhovnikov. Že s 24 leti je bil profesor filologije, potem pa ga je začela zanimati filozofija, odpovedal se je karieri in se odpravil po svetu. Strinjal se je z učiteljem Schopenhauerjem, da je naše življenje v glavnem nesmiselno trpljenje in prizadevanje, ki ga poganja iracionalna sila, imenovana volja, toda zavrnil je Schopenhauerjevo stališče, da je ta svet le nepomemben del vse resničnosti. Predvsem pa je zavrnil Schopenhauerjev sklep, da bi se z gnusom morali odvrniti od sveta, ga zavrniti in se umakniti iz njega. Sam je bil mnenja, da bi morali živeti polno življenje in ga kar se le da izkoristiti. Osrednje vprašanje Nietzschejeve filozofije je, kako to najbolje storiti v nesmiselnem svetu brez Boga. Njegovo izhodišče je namreč bilo, da Boga danes ni več. Ubili smo ga mi s svojim vztrajanjem pri veri v religijo samo. Sebe je imel za nekakšnega preroka in napadel je našo navezanost na obstoječo moralo in vrednote. Te v glavnem izvirajo iz Stare Grčije in judovsko-krščanske tradicije, torej iz popolnoma drugačnih družb, kakor so današnje, zato je naše življenje lažno. Novo moralo in vrednote mora ustvariti človek sam, ker boga in nobenega drugega sveta ni in ko enkrat spoznamo, da si vrednote ustvarjamo sami, ugotovimo tudi, da si lahko izberemo tiste, ki so nam najbolj v prid. ... Glavno je želja po dosegu izpolnitve, to je 'volja do moči' (ne le politika ampak tudi kultura). Kdor razvije vse svoje sposobnosti je nadčlovek, ki živi polno in doseže vrhunec zmožnosti ...

nekaj njegovih misli:

• Najboljši pripomoček, da dobro začneš dan, je tale: ko se zbudiš, pomisli, ali ne bi mogel ta dan enemu človeku pripraviti veselje.
• Naučimo se veseliti, tako se bomo najbolje odvadili drugim povzročati bolečino.
• Najmanjše dejanje velja več kot govorjenje o tem, kar smo storili.
• Kdor ni trden sam v sebi, ti ne more nič dati ne more prožiti roke, ne more biti ne za oporo ne za palico.
• Najboljši prijatelj bo verjetno dobil najboljšo ženo, kajti dobra zakonska zveza sloni na čutu za prijateljstvo.

LETA 1905 ROJENA SV. FAVSTINA KOWALSKA

POLJSKA REDOVNICA IN MISTIKINJA († 1938)

"Gospod Jezus, vsak svetnik odseva eno od tvojih lastnosti: jaz hočem biti odsev tvojega usmiljenega Srca, proslaviti hočem tvo­je usmiljenje." Tako je v svoj duhovni dnevnik, ki ga je pisala po naročilu svojega spovednika, zapisala mlada poljska redovnica s. Favstina Kowalska. Ko beremo njene zapise, nas prevzame never­jetna globina misli, ki potrjujejo Jezusove besede, da je Bog skrivnosti božjega kraljestva "razodel malim". Sestra Favstina je imela le dva razreda osnovne šole in nikoli ni imela časa za branje, pa ji je bila dana najvišja modrost duhovnega življenja. Jezus jo je izbral za glasnico svojega usmiljenja in kot tako jo je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnico. To se je zgodilo 30. aprila 2000, na belo nedeljo, ki bo poslej "nedelja božjega usmiljenja". Papež je v svojem nagovoru dejal: "Po božji previdnosti je bilo življenje te ponižne poljske hčerke tesno povezano z zgodovino dvajsetega stoletja, ki smo ga pravkar pustili za seboj. Kristus ji je svoje sporočilo usmiljenja zaupal prav med prvo in drugo svetovno vojno. Tisti, ki se spominjajo in so bili priče ter soudeleženci dogodkov teh let in strašnega trpljenja milijonov ljudi, dobro vedo, kako potrebno je bilo spo­ročilo usmiljenja."

... več o sv. Favstini preberite v rubriki pričevanje 08_2001

nekaj njenih misli:

• Delovni dnevi, sivi dnevi, kakšne zaklade skrivate! Nobena ura ni podobna drugi. Vsak dolgčas izgine, ko vas zrem z očmi vere. Milost, ki pripada tej uri, se naslednjo ne bo vrnila, saj tista, ki mi bo podeljena tedaj, ne bo ista. Ta čas, ki gre mimo, se nikoli več ne vrne.
• Trpljenje je milost, trpljenje nas izenači z Odrešenikom, trpljenje dovrši ljubezen; bolj ko trpimo, čistejša je ljubezen.
• Čista ljubezen je zmožna velikih stvari in ne podleže niti oviram niti nasprotovanjem... Čista ljubezen ne zgreši poti, v sebi ima veliko svetlobe in ničesar ne stori, kar ne bi ugajalo Bogu.
• Vsakokrat, ko prejmem Jezusa v svetem obhajilu, ga ponižno pro­sim, naj ozdravi moj jezik, da bi nikoli ne prizadela ne Boga ne bližnjih!
• Ne bojim se satanovih udarcev, kajti Bog je moj ščit. Satan je tisti, ki se nas mora bati, ne smemo o tem podvomiti! Premaga samo bojazljivce in prevzetneže, kajti ponižni so močni...
• O moj Jezus, skrij nas v svoje rane, da bi nas spravil na varno pred pravičnostjo svojega Očeta. Usmiljenje je največja med bož­jimi lastnostmi. Vse, kar me obdaja, to razglaša. Usmiljenje je življenje moje duše...
• Velika ljubezen more spremeniti majhne stvari. Samo ljubezen daje celo našim dejanjem. Čistejša bo naša ljubezen, manj bo trp­ljenje imelo oblast nad našimi dušami.
• Gospod Jezus, daj, da bodo moje oči usmiljene, da ne bi nikoli sodila po videzu in nikogar sumničila, temveč da bi v vseh dušah videla tisto, kar imajo lepega in da bi bila vsem pripravljena pomagati.
• Nobena duša naj ne obupa, dokler živi! Tudi najbednejša lahko postane velika svetnica. Kajti moč milosti je brezmejna. Kar zadeva nas, naj ji nikoli ne postavljamo ovir.
  več:
  

LETA 1909 ROJEN JOŽE ZUPAN

SLOVENSKI GLEDALIŠKI, FILMSKI IGRALEC († 1980)

Sin ljubljanskega železničarja je končal trgovsko šolo in se zaposlil kot uradnik. Ob svojem delu je rad nastopal v amaterskih gledališčih. Od vsega začetka je redno sodeloval v govornih oddajah ljubljanskega radia, tudi kot član radijske igralske družine. Leta 1948 je postal član Drame in ostal do upokojitve (1964). Uveljavil se je tudi kot filmski igralec. Odigral je nad petdeset vlog, od obrobnih do glavnih. Gledalcem se je vtisnil v spomin kot župnik v filmu Tistega lepega dne (1962), še bolj pa kot Bevkov Kaplan Martin Čedermac.

LETA 1918 ROJEN 1990 UMRL LEONARD BERNSTEIN

ameriški skladatelj, dirigent judovskega rodu († 1938)

Ameriški skladatelj, dirigent in pianist Leonard Bernstein je pisal resne in zabavne skladbe. Vanje je pogosto vnašal izrazito ljudske prvine. Njegova zabavna glasba je nalezljivo vesela, njegove simfonije pa so napisane v čisto drugačnem duhu. Njegova simfonija Jeremija je žalostinka. Ime nosi po svetopisemskem preroku, ki je deloval v času judovskega izgnanstva v Babilonu (597–538 pred Kr.). Tretji stavek simfonije je napisan na Jeremijevo pesniško besedilo Žalostinke, v katerem prerok objokuje svoj ljubljeni Jeruzalem.

LETA 1992 UMRL SIMON AŠIČ

CISTERCIJANSKI REDOVNIK IN ZDRAVILEC (* 1906)

Častitljiva opatija Stična je najstarejši in najbolj znan samostan na slovenskih tleh. Tu je živel, molil in delal tudi pater Simon Ašič, ki je v naši domovini in tudi izven njenih meja zaslovel z uspešnim delom na področju naravnega zdravljenja. Skoraj sedemdeset let je bil redovnik in več kot šestdeset let duhovnik, mož molitve, iz katere je zajemal moč in modrost, da je ljudem, ki so prihajali k njemu po pomoč, poleg čajev in drugih naravnih zdravil za tegobe telesa nudil tudi božja zdravila za dušo. "Bili ste srčno dober človek, vedno prijazen, spoštljiv in uslužen, pripravljen pomagati v duhovni ali telesni stiski vsakemu brez razlike in ob vsakem času... Za bolnike ste vedno imeli čas. Potrpežljivo ste jih poslušali in s toplo človeško in duhovniško besedo ste zdravili ranjene duše in strta človeška srca. Tako so Vaši čaji postali mnogo bolj zdravilni, kakor bi bili sicer." Tako je priorja patra Simona Ašiča, svojega namestnika v samostanski družini, nagovoril tedanji stiški opat pater Anton Nadrah ob njegovem pogrebu.

... več o patru Ašiču preberite v rubriki pričevanje 06_2006

nekaj njegovih misli:

• Najbolj sem vesel, če me ljudje, ki so prišli k meni bolni, potrti in polni pesimizma, znova obiščejo zdravi in zadovoljni.
• Bog je v svoji neizmerni ljubezni ustvaril človeka in vse, kar ga obdaja. Med največje bogastvo, ki mu ga je z naravo dal, spadajo gotovo zdravilne rastline.
• Človek ni bil še nikoli tako ogrožen, kot je danes. Sedanji tempo življenja povzroča v njem nemir, tesnobo, strah, neugodje, stalno napetost, ki se pogosto kaže na zunaj v obliki napadalnosti in splošnega nezadovoljstva.
• V vsakdanjem pehanju za standardom, za čim višjo življenjsko ravnijo, ostaja človek prazen, brez duhovnih vrednot, brez pravega smisla življenja.
• Človek ne more uiti temu, kar prinaša civilizacija in sedanji tempo življenja. Iz dneva v dan smo napeti. Neprestano nas preganja čas. Nimamo več pravega odnosa niti do sebe niti do drugih.
• Ne izogibajmo se ljudi. Drug drugega potrebujemo v žalosti in veselju. Na življenje skušajmo gledati pozitivno, z optimizmom. Nikoli ne smemo izgubiti upanja, nikoli nehati pričakovati.
• Sproti si postavljajmo majhne cilje, da nam bo njihova izpolnitev v veselje in spodbudo. Osmišljajmo svoje življenje tudi s tem, da naredimo vsak dan komu kako veselje.
• Če vas sredi nujnega dela zmoti obisk in bi se mu najraje (morda celo z lažjo) izognili, hitro recite: "Blagoslovi, Gospod, tega človeka, ki je prišel k meni, in mene, da bi ga tako sprejel, kot bi ga Ti. Blagoslovi najin pogovor, da bo Tebi v čast in obiskovalcu v korist!"

LETA 1995 UMRL BORUT LESJAK

SLOVENSKI SKLADATELJ, PIANIST (* 1931)

Na ljubljanski akademiji za glasbo je študiral klavir, deloval pa je kot samostojni kulturni delavec. Skladal je za film, radio, televizijo, gledališče, za jazzovske ansamble in simfonične zasedbe in obvladal je številne glasbene zvrsti. V zgodovino slovenske popevke se je zapisal s skladbo Ne čakaj na maj.

LETA 2010 UMRL JOŽE FELC

ZDRAVNIK, NEVROPSIHIATER, PESNIK, PISATELJ (* 1941)

Sin rudarske družine iz Spodnje Idrije se je po maturi na gimnaziji v Idriji odločil za študij medicine; diplomiral je leta 1966 ter leta 1973 opravil izpit iz nevropsihiatrije. Leta 1967 se je zaposlil v Psihiatrični bolnišnici v Idriji, kjer je deloval kar 42 let; od leta 1973 do 2005 je bil tudi njen predstojnik-primarij. »Za svoj odnos do življenja se moram zahvaliti tudi mojim pacientom, ki jih lahko imenujem tudi prijatelji.« Doživljanje sveta, v katerem je živel, je izpovedal v svojih številnih knjigah.

več:
B. Rustja, dr. Jože Felc. "Boga prosim, da bi skozi moje delo uresničeval svojo zamisel in namen.": Gost meseca, v: Ognjišče 7-8 (1993), 9-13.

nekaj njegovih misli:

• Naporno je biti posameznik, to dobro vem. Še bolj neznosno pa je biti brezosebni del še tako k sreči in preobrazbi sveta naravnane množice.
• Vsak dan sem srečen že zato, ker živim … In ko prosim Boga za sebe in za svoje bolnike, ga prosim, da bi skozi moje delo uresničeval svojo zamisel in svoj namen.
• Uresničevanje tistega, kar je v Svetem pismu na kratko opredeljeno kot prva in največja zapoved, je pogoj človekovega fizičnega in duhovnega preživetja.
• Zelo pomembno je, da bolniki spoznajo, kako imajo ob sebi človeka, ki se jim je voljan popolnoma posvetiti.
• Najpomembnejše vprašanje na tem svetu je vprašanje ljubezni.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Znano je, da je papež Frančišek ljubitelj nogometa in od mladih nog navija za argentinski klub San Lorenzo. Zato ni čudno, da pogosto uporablja 'nogometni jezik'. Poglejmo nekaj primerov.

»Jezus od nas pričakuje, da celostno hodimo za njim. Pričakuje, da bomo njegovi učenci, da "igramo za njegovo moštvo".« Takoj zatem pojasni: »Kaj dela igralec, ko postane del moštva? Veliko, veliko mora trenirati. Enako velja za življenje Gospodovih učencev. Za hojo za Kristusom je potreben tak trening: molitev, zakramenti, pomoč in služenje bližnjim.«

Zmage in porazi so sestavni del nogometa. To je sporočilo tudi za kristjane. Papež je to takole povedal: »Če v življenju pogrešiš, če ti spodrsne ali narediš nekaj narobe, se ne boj! "Jezus, poglej, kaj sem naredil. Kaj moram pa sedaj storiti?" Vedno se pogovarjaj z Jezusom – v dobrem in v slabem.«

Cilj vsakega tekmovanja je zmaga in osvojitev priznanja. Papež opozarja, da za kristjane obstaja še važnejši cilj: »Jezus nam nudi nekaj več od naslova svetovnega prvaka. Jezus nam ponuja možnost rodovitnega in veselega življenja. Ponuja nam združenje z njim v večnosti. To je Jezusova ponudba!«