Cerkovnikov sin pri stricu nadškofu

Jožef Legat, rojen v Lescah, živeč v Vrbi nasproti Ribča (Prešernovih), in Neža Gogala, rojena v Novi vasi pri Radovljici, sta se poročila leta 1806 in se leta 1807 preselila v Naklo, kjer sta dobila stanovanje v mežnariji. Tam se jima je 16. avgusta 1807 rodil sin Jernej (1807-1875), poznejši škof, naš slavljenec; sledili so mu: Janez, Jožef, Marija, Franc, Anton, Pavel in Helena. Oče Jožef je v Naklem opravljal delo cerkovnika, organista in učitelja. Ob njem je naredil prve korake v svet učenosti tudi njegov prvorojenec Jernej, ki se je z najosnovnejšim znanjem branja, pisanja in računanja najverjetneje odpravil v bližnji Kranj, kjer je končal osnovno šolo in odšel v Ljubljano na gimnazijo. Po maturi se je jeseni 1826 odpravil na Dunaj študirat pravo, toda že po nekaj mesecih se je vrnil in vstopil v goriško bogoslovje. V Gorici je bil od leta 1818 za škofa Jožef Walland, polbrat Jernejeve matere Neže; od leta 1830 do smrti leta 1834 goriški nadškof in metropolit ilirski za goriško, tržaško-koprsko, krško in ljubljansko škofijo. Po končanem bogoslovnem študiju ga je stric nadškof Jožef Walland 19. septembra 1830 posvetil v duhovnika. Novo mašo je "pel" v Gorici. Nadarjenega nečaka novomašnika je stric nadškof poslal na dunajski Avguštinej, da svoje teološko znanje poglobi. Na poti na Dunaj se je 20. februarja 1831 ustavil v Naklem za slovesno ponovitev nove maše. Jernej Legat je leta 1833 na Dunaju doktoriral iz teologije. Ko se je vrnil v Gorico, je postal dvorni kaplan pri nadškofu stricu Jožefu Wallandu (Balantu), obenem pa je poučeval dogmatiko v goriškem bogoslovju.

Pri 39 letih tržaško-koprski škof

Stric nadškof Jožef Walland je 11. maja 1834 umrl in Jernej Legat je na povabilo tržaško-koprskega škofa Matevža Ravnikarja prestopil v njegovo škofijo. Najprej mu je podelil službo škofijskega notarja in kanclerja (ravnatelja škofijske pisarne), leta 1838 pa ga je imenoval za župnika mestne župnije Sv. Marije Velike (S. Maria Maggiore) v Trstu. Po smrti škofa Ravnikarja (20. novembra 1845) ga je cesar Ferdinand 7. oktobra 1846 imenoval za tržaško-koprskega škofa, ko mu je bilo dobrih 39 let. Imenovanje je 21. decembra potrdil papež Pij IX. Škofovsko posvečenje je prejel v Gorici 11. aprila 1847. Škofijo je vodil 28 let in si s svojo bistroumnostjo in krepostjo postavil najlepši spomenik v zgodovini tržaške Cerkve. "Bil je zelo delaven, odločen in neutrudljiv in je v vsakem pogledu užival občno spoštovanje," je o njem zapisal dr. Lojze Škerl, nekdanji vikar za slovenske vernike v tržaški škofiji. Pri svojem delu se je previdno in smotrno oziral na svojevrstne in pogosto zapletene razmere v Trstu in obširni škofiji, ki so bile tudi odsvit razmer v tedanji Avstriji. Narodna zavest se je vedno bolj oživljala - tako pri Italijanih kakor pri Slovencih; pojavljala se je vedno večja odtujenost ljudi, zlasti mestnih, verskemu življenju. Vedno bolj je prihajala do veljave liberalna miselnost, ki nikoli ni bila naklonjena Cerkvi in njenemu nauku, zlasti njenemu poseganju v šole. "Kljub vsem težavam si je škof prizadeval za katoliško prisotnost v mestni družbi in življenju in življenju, za ublažitev nasprotij in napetosti ter za razumno in sprejemljivo sodelovanje."

Ustanovitelj (slovenskih) župnij, graditelj novih cerkva

Ko je Jernej Legat prišel v Trst, so bile v mestu samo štiri pomembnejše cerkve: stolnica sv. Justa, sv. Marija Velika, Stari sv. Anton in Novi sv. Anton. Po nastopu škofovske službe je bila njegova prva skrb, da v mestu in škofiji poveča število župnij, med katerimi je bilo veliko slovenskih. Naštejmo jih nekaj: Sv. Just (1847), Stari sv. Anton (1847), Rojan (1862), Sv. Ivan (1859), Sv. Jakob (1855), Škedenj (1851), Sv. Križ (1847), Prosek (1850), Repentabor (1857), Sežana (1862), Bazovica (1875). V njegovem času so bile zgrajene ali dograjene ter posvečene mnoge cerkve: Bazovica (1862), Boršt (1847), Sv. Ivan (1858), Novi sv. Anton (1849), Rojan (1862), Sv. Jakob (1854), Kubed (1861), Trebče (1865), kapucinska cerkev na Montuzzi, katero je škof Legat posvetil leta 1870; tam so ga pokopali in mu v veži postavili doprsni spomenik.

Veliko skrbi je posvetil duhovnikom: skušal je povečati njih število, utrditi njihovo znanje in prizadevnost za oznanjevanje božje besede (v mestu tudi v slovenskem jeziku). Leta 1863 je za duhovnike vpeljal dekanijske konference, ki naj bi pripomogle k poglabljanju verskega nauka in usmerjanju pastoralnega dela. Skrbel je za povezovanje med slovensko in hrvaško duhovščino. Izdajal je pastirska pisma, pri srcu so mu bila razna verska združenja, pospeševal je ljudsko šolstvo, zvesto je opravljal pastirske vizitacije v škofiji. Udeležil se je prvega vatikanskega koncila (1869-70). Njegova življenjska pot se je iztekla 12. februarja 1875. V spominu ljudi je bil pravi pastir, škof za vse in vsem odprt.

(obletnica meseca 08_2007)

Kapetan ameriške nogometne reprezentance in napadalec Tottenhama ter 'zvezda' ameriške reprezentance Clint Dempsey je spregovoril o svojem odnosu z Bogom in pomembnosti vere v svojem življenju. Odraščal je v katoliški družini in vsako nedeljo je z babico hodili k maši. Pravi, da se mora prav njej zahvaliti, da je razumel, kako pomembna je vera.

Toda njegova otroška vera je kmalu prišla na preizkušnjo, ko mu je umrla sestra. »Spraševal sem se, zakaj se dogajajo take stvari in kakšna je vloga Boga pri tem. Leta in leta sem se ukvarjal s tem vprašanjem in se oddaljil od Boga. Toda on je bil potrpežljiv z mano in mi je pomagal, da sem prišel k sebi in mi vlival moči,« je povedal Dempsey. Dodal je, da so mu svetopisemski tečaji, ki se jih je udeleževal med študijem na univerzi, pomagali razumeti, kaj v resnici pomeni biti vernik. »Božja beseda mi je dala mir in željo po odnosu z Bogom. Postavljal sem mu vprašanja in iskal odgovore v Svetem pismu. To mi je pomagalo rasti in me usmerjalo v življenju. Vera v Kristusa mi vliva zaupanje v prihodnost. Vem, da je on zvest in da bedi nad menoj v dobrih in slabih časih,« pričuje 31-letni ameriški nogometaš. Izguba v družini in drugi težki trenutki so poglobili njegov pogled na življenje pa tudi njegovo vero in željo, da z vsem, kar dela, proslavi Boga, ki nam daje moč v najtežjih trenutkih. »Prosim za moč na poti, ki je še pred menoj. Trudim se, da dam v igri vse od sebe in hvaležen sem za vse priložnosti in uspehe, ki mi jih je podaril. Vedno se trudim delati, kar je prav ... in tako živeti, da mu bom všeč.«

LETA 1807 ROJEN JERNEJ LEGAT

TRŽAŠKO-KOPRSKI ŠKOF, GRADITELJ CERKVA IN CERKVE († 1875)

Po smrti škofa Bonifacia da Ponte (1810) so koprsko škofijo do leta 1830 vodili kapitularni vikarji, tistega leta pa je bila združena s tržaško škofijo. Prvi tržaško-koprski škof je bil Matevž Ravnikar z Vač pri Litiji (1830-1845), sledil mu je Gorenjec Jernej Legat (1846-1875). V njunem času je bilo v tržaško-koprski škofiji veliko pomanjkanje domačih duhovnikov, zato je bilo škofijsko vodstvo prisiljeno sprejeti duhovnike iz drugih dežel avstrijskega cesarstva, zlasti iz Kranjske. Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, kako je kot študent v počitnicah obiskoval duhovnike z Gorenjske, ki so službovali v tržaško-koprski škofiji (na Krasu, v Istri). Drugi tržaško-koprski škof Jernej Legat je bil doma iz Naklega pri Kranju, kjer so ob 200-letnici njegovega rojstva pripravili razstavo, ki jo je zasnoval Damijan Janežič. Po raznih virih je zbral tudi podatke o njegovem življenju in delovanju, ki jih posredujem v tem zapisu.

... več o njem preberite v obletnici meseca 08_2007

LETA 1815 ROJEN SV. JANEZ BOSKO

USTANOVITELJ SALEZIJANCEV, OČE IN UČITELJ MLADINE (* 1815)

"Don Bosko je svetnik, pri katerem je nadnaravno postalo nekaj naravnega in vsakdanjega," je dejal papež Pij XI., ko je 1. aprila 1934 razglasil za svetnika duhovnika Janeza Boska, ustanovitelja salezijancev, ki ga je osebno poznal. Papež Janez Pavel II. pa ga je imenoval "oče in učitelj mladine". Blagoslov njegovega delovanja se je iz Italije razlil ne le po Evropi, ampak po vsem svetu. Gradil je domove za zapuščeno mladino, šole, delavnice. Gradenj se je lotil brez beliča v žepu, brezmejno zaupajoč v podporo nebeške Matere, ki jo je častil kot Marijo Pomočnico. Tega duha otroškega zaupanja in češčenja je posredoval tudi članom svoje redovne družbe – salezijancev. Ime ji je dal po sv. Frančišku Saleškem (1567– 1622), velikem učitelju zdrave krščanske duhovnosti. Papež sv. Janez Pavel II., velik prijatelj mladih, ga je imenoval 'genij srca' ter 'oče in učitelj mladine'. Don Bosko ni napisal nobenega vzgojnega priročnika, pa vendar lahko govorimo o njegovem posebnem vzgojnem sistemu. Temelj tega sistema je brezmejna ljubezen do mladih in zaupanje v dobroto, ki je v njih. Slavja na svetovni ravni so se pričela v Torinu 16. avgusta 2014 in se zaključila 16. avgusta 2015.

... več o sv. Janezu Bosku v pričevanju 01_2008 in v prilogi 01_2015

nekaj misli sv. Janeza Boska:

• Vsak mlad človek, tudi najbolj zanemarjen, je dostopen za dobroto. Prva stvar vzgojitelja, ki hoče doseči uspeh, je, da poišče tisto struno, ki je najbolj občutljiva za dobroto.
  
• Človek je rojen za delo in samo tisti, ki dela z ljubeznijo in zagnanostjo, čuti, da je tudi trud lahak.
  
• Kdor ne živi v miru z Bogom, nima miru v sebi in zato ne živi v miru z drugimi.
  
• Če hočeš srečno živeti, si moraš to zaslužiti tako, da si dobrosrčen do vseh, da jokaš z jokajočimi, da drugim ne zavidaš sreče, da delaš dobro vsem in nikomur nič slabega.
  
• Marija nam še naprej ponavlja: če me ljubite kakor sinovi, vas bom branila kakor mogočna mati, polna usmiljenja.
  
• Zmernost je eden najboljših varuhov kreposti.V odnosu do Boga naj te vodi vera, v odnosu do bližnjega ljubezen, v odnosu do samega sebe ponižnost.
  
• Mladina, delaj dobro vsem, bodi vesela in dobrohotna, vsak trenutek je dragocen. Starši, vaši otroci si želijo samo en zaklad – vaše srce.
  
• Marija ljubi mladino in zato ljubi in blagoslavlja vse, ki za mladino skrbijo.
  več:

LETA 1827 ROJEN AVGUST DIMITZ

KRANJSKI NEMEC, SLOVENSKI ZGODOVINAR († 1886)

Ljubljanski finančni uradnik Avgust Dimitz, ki je bil po kulturno-politični usmeritvi kranjski Nemec, vendar naklonjen slovenski literaturi, je po arhivskih virih spisal obširno delo Geschichte Krains (Zgodovina Kranjske od najstarejših časov do leta 1813) in se s tem uvrstil med zaslužne slovenske zgodovinarje.

LETA 1840 ROJEN IVAN VESEL VESNIN

DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, PREVAJALEC († 1900)

Rodil se je v Mengšu in po posvečenju (1865) je opravljal duhovniško službo po raznih župnijah na Kranjskam. Nazadnje je bil dekan v Trnovem (Ilirska Bistrica), kjer je vodil Ljudsko šolo, Katoliško izobraževalno društvo in Gospodarsko društvo. Njegova zasluga je tudi, da so sestre de Notre Dame prišle v Trnovo. Pisal je pesmi, prozo in drame: najbolj znana je zgodovinska tragedija Droh, o pokristjanjevanju karantanskih Slovencev. Objavljal je v Slovenskem glasniku in listu Slovenska lipa. Pripravil je tudi prvi slovenski bonton Olikani Slovenec (izdal leta 2006 v faksimilu muzej v Mengšu). Veliko je prevajal, zlasti dela ruskih dramatikov (Gogolj ...) in pesnikov. Pripravil je tudi Rusko antologijo v slovenskih prevodih.

LETA 1900 ROJENA ELVIRA KRALJEVA

IGRALKA, V VLOGI TRPEČIH, HREPENEČIH ŽENSK († 1978)

Elvira Kraljeva je leta 1919 s starši iz Trsta pred fašisti zbežala v Maribor, kjer se je zaposlila kot magistratna uradnica ter obiskovala dramsko šolo. Kmalu je sklenila angažma z mariborskim gledališčem, kjer je bila do druge svetovne vojne prva igralka, po vojni pa med najizrazitejšimi igralkami ljubljanske Drame. Ustvarila je okoli 370 likov, posebno uspešno trpeče, hrepeneče in razočarane žene.

LETA 1901 ROJEN VLADIMIR KRALJ

LITERARNI IN GLEDALIŠKI KRITIK, UTEMELJITELJ TEORETIČNE DRAMATURGIJE († 1969)

Celjan Vladimir Kralj, literarni in gledališki kritik, dramski teoretik in pripovednik, je po doktoratu iz slavistike študiral v Pragi dramaturgijo. Med obema vojnama je bil profesor na srednjih šolah v Mariboru. Leta 1950 postal profesor za teoretično dramaturgijo na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani in je dramaturgijo utemeljil kot posebno disciplino gledališkega študija. Bil je tudi plodovit pisec.

LETA 1922 ROJENA NADA MATIČIČ

PISATELJICA († 2004)

Po diplomi na ljubljanski filozofski fakulteti je poučevala na ljubljanskih srednjih šolah. Njen prvenec (Gozd onkraj hriba) je izšel, ko je bila stara štirideset let. Kritično je popisovala zlasti srednješolsko življenje v svojem času. Leta 1987 je izdala avtobiografsko delo Moja hoja z očetom o očetu pisatelju Ivanu Matičiču, veliko avtobiografskih potez ima tudi roman Njeno dolgo potovanje.

LETA 2005 UMRL BRAT ROGER SCHUTZ

 USTANOVITELJ REDOVNE SKUPNOSTI IZ TAIZEJA (* 1915)

Vsakoletno septembrsko srečanje verne slovenske mladine v Stični je leta 1981 obogatil s svojo pričevalno navzočnostjo brat Roger Schutz, ustanovitelj ekumenske redovne skupnosti v francoski vasici Taize, kamor že sedmo desetletje romajo mladi z vsega sveta, "iskalci Boga" in smisla življenja. Ko je po maši v Stični nagovoril mlade, je med drugim dejal: "Brž ko kristjani razumejo, kaj je evangeljska sprava, postanejo kvas okolja, v katerem živijo. To se vedno začne s peščico, toda ti maloštevilni pogosto preusmerjajo tok zgodovine." Brat Roger, ki je tudi pri maši v Stični izpovedal svojo vero v resnično Jezusovo navzočnost v evharistiji, je med mašo ob pogrebu papeža Janeza Pavla II. 8. aprila 2005 prejel sveto obhajilo iz rok kardinala Josepha Ratzingerja, sedanjega papeža Benedikta XVI. Le dobre štiri mesece zatem ga je med večerno molitvijo v Taizéju z nožem do smrti ranila 36-letna domnevno psihično motena Romunka. Krščanski svet je bil pretresen nad novico o tragičnih okoliščinah smrti 90-letnega Rogerja Schutza, ki si je vse življenje prizadeval za spravo in ekumenizem. - Brata Rogerja smo v Ognjišču prvič predstavili že januarja 1968 v rubriki Živo bogoslužje, ki je bila podobna tej z naslovom Pričevanje. V kratkem sestavku (V zapuščeni hiši živi velika družina) smo opisali nastanek protestantske skupnosti Taize, rojene leta 1949 ...

... več o njem preberite v pričevanju 08_2005

nekaj njegovih misli:

• Notranja tišina je iskanje tistega, kar je Bog položil v naše srce, iskanje pravih vrednot: zakaj živimo, kakšna je Božja beseda zame, kaj mi Bog danes govori.
  
• V vsakem 'danes', da, v slehernem trenutku nam Bog znova pravi: »Pojdi, loti se, začni znova.« Da, točno ta trenutek se začenja vse na novo. Ne kjerkoli, ampak v zaupanju srca.
  
• Kadar nekoga ljubimo z vsem srcem in vso dušo, potem naša ljubezen želi ljubljenemu pustiti vso svobodo, da nam lahko svoboden vrača s podobno ljubeznijo ali da jo lahko svobodno zavrne.
  
• Roža, ki ni obrnjena proti soncu, uvene. Kako lahko verniki mislijo, da notranje življenje raste v njih, če se pozabijo ozreti v Božjo luč in mislijo samo na sence?
  
• Ko pridejo trenutki, ko sploh ne moreš moliti, imaš še vedno možnost, da nekoga prosiš, naj moli zate. To je lahko tudi kakšen zelo star človek v jeseni svojega življenja.
  
• Bog nikoli ne obsodi nikogar na mirovanje. Nikoli nam ne zapre poti naprej. Vedno nam odpira nove poti, čeprav so včasih nekoliko ozke.
  
• Živeti Božji danes. To je najbolj pomembno. In jutri bo še en "Božji danes".
  več:
  

LETA 2009 UMRLA BAZILIJA PREGELJ

ZDRAVNICA, PSIHIATRINJA, ZNANSTVENICA, PUBLICISTKA (* 1920)

Bila je zadnja od šestero otrok pisatelja Ivana Preglja, čigar družina je bila svetišče kulture in etike. Opisala jo je v svoji knjigi Moj oče (1983). Po maturi je študirala medicino, bila promovirana za doktorico splošne medicine, zatem pa še za področje pedopsihiatrije (otroške psihiatrije). Dolga leta je delovala kot praktična zdravnica in znanstvenica. Leta 1978 je v prvem slovenskem učbeniku psihiatrije objavila šest poglavij o otroški psihiatriji, ki imajo svojo polno veljavo še danes.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 15. avgust 1831, Šentjur, † 20. avgust 1908, Šentjur

"Ni jih na svetu ljudi, ki bi rajši peli, kakor Slovenci in lepšega daru ne vem, kakor jim čedno pesmico dati," je leta 1847 zapisal Anton Martin Slomšek. Tedaj je v trgu Št. Jurij ob južni železnici, nedaleč od Slomškovega doma, že odraščal rod skladateljev Ipavcev. Brata Benjamin in Gustav sta s svojimi dovršenimi samospevi, z zborovskimi pa tudi s plesnimi skladbami bogatila čitalniške prireditve ('bésede'), ki so po letu 1861 ogromno storile za buditev slovenske narodne zavesti. Skladatelji Ipavci so bili po poklicu zdravniki, po srcu pa vneti narodnjaki. Gustav je bil nad trideset let župan v svojem rodnem [t. Juriju (današnjem Šentjurju pri Celju); njegova pesem 'Slovenec sem' (na besedilo J. Gomilšaka) je slavospev slovenstvu. Zadnji skladatelj iz Ipavčeve rodovine je bil Gustavov sin Josip, rojen pred 120 leti, ki zaradi svoje prezgodnje smrti svojih velikih darov ni mogel razviti. Rodbina Ipavcev izvira iz Bele Krajine: v Št. Juriju ob južni železnici se je kot zdravnik naselil Fran Ipavic (1776-1858), ki je slovel po operativnem zdravljenju očesne mrene. Njegovi sinovi Alojz, Benjamin in Gustav pa še Gustavova sinova Josip in Benjamin so bili vsi zdravniki, razen Benjamina ml. tudi skladatelji. Glasbeno so bile nadarjene tudi ženske predstavnice rodu Ipavcev: Franove vnukinje so sestavljale Prvi avstrijski damski kvartet sester Čampa, ki je v letih 1880-1890 ponesel slovensko pesem po vsej Evropi.

Alojz Ipavic (1815-1849), najstarejši brat skladateljev Benjamina in Gustava, je bil po njuni sodbi od vseh v rodovini najbolj glasbeno nadarjen. Na Dunaju in v Gradcu je izšlo več njegovih klavirskih skladb. Po študiju medicine je živel v tujini in ni imel stika s slovenskim glasbenim življenjem. Končal je nesrečne smrti na Ogrskem, kjer je služboval kot vojaški zdravnik.

Njegov štirinajst let mlajši brat Benjamin (1829-1908) velja ob Antonu Foersterju in Franu Gerbiču za glavnega predstavnika slovenske glasbene romantike. Večji del življenja je služboval kot zdravnik v Gradcu (zadnjih 27 let je bil primarij v otroški bolnišnici), kjer je umrl in tam je tudi pokopan. Od vseh Ipavcev je bil najbolj plodovit. Največje dosežke, sodijo strokovnjaki, je ustvaril v vokalni liriki; s samospevi na besedila slovenskih pesnikov (Prešerna, Jenka, Gregorčiča, Murna) je dosegel evropsko višino in si prislužil vzdevek 'slovenski Schubert'. Napisal je tudi dve večji deli: opereto Tičnik (1862) in prvo slovensko opero z zgodovinsko snovjo Teharski plemiči (1891), za katero je libreto zložil pesnik Anton Funtek. Benjamin Ipavic je dejavno (kot zborovodja) sodeloval v čitalnicah v Celju, Ljubljani in Mariboru.

Gustav, njegov dve leti mlajši brat (1831-1908), je nasledil svojega očeta kot zdravnik za očesne bolezni in slovel je daleč naokrog. Bil je tudi 'vrl narodnjak in je mnogo storil, da se je vzbudila slovenska zavest v domačem trgu' (J. Barle, SBL). Nad trideset let je bil župan v [t. Juriju in kot tak je rojstnemu kraju pomagal h gospodarski okrepitvi: ustanovil je podružnico kmetijske družbe, poskrbel za ustanovitev slovenske kmetijske in gospodarske šole. Ob vsem tem delu je našel še čas za glasbo. Skladal je v glavnem za zbore, ki še danes radi zapojo katero od njegovih številnih pesmi (Kje so moje rožice, Pobratimija, Planinska roža, zlasti pa Slovenec sem). Njegove pesmi označuje prisrčna melodika, oprta na ljudsko čustvovanje. Brate Alojza, Benjamina in Gustava Ipavca so sodobniki šteli v slovenski glasbi za tisto, kar je v poeziji veljal Prešeren.

Gustavov sin Josip, rojen 21. decembra 1873 v [t. Juriju, je bil od vseh skladateljev Ipavcev glasbeno najbolj izobražen in bi gotovo ustvaril lepa dela, če ga ne bi tako dolgo mučila bolezen in ga spravila v prezgodnji grob (8. februarja 1921). Že kot otrok je igral v domači hiši skupaj s sestrama. Kot gimnazijec (v benediktinskih samostanih [t. Lambert in [t. Pavel na Koroškem) je pri šolskih mašah igral in pel. Kot osmošolec je zložil lepo skladbo Ave Maria za moški zbor. Kot študent medicine je v Gradcu vodil slovensko akademsko društvo Triglav. Že tedaj je napisal vrsto odličnih samospevov, vendar pretežno na besedila nemških pesnikov, zlasti Heineja. Od slovenskih vokalnih del se največ izvaja njegova skladba 'Imel sem ljubi dve'. V Gradcu je napisal pantomimo 'Možiček' (1900), prvi slovenski balet. Po končanem študiju medicine je najprej služboval v vojaški bolnišnici na Dunaju, potem je bil vojaški zdravnik v Zagrebu. Ko je njegov oče Gustav zaradi bolezni opešal, je Josip spomladi 1907 odšel v rodni [t. Jurij in tam prevzel očetovo službo. Leta 1909 je dokončal svojo opereto 'Princeska Vrtoglavka' (Prinzessin Tollkopf), ki pa zaradi slabega libreta pesnice Mare Čop Berksove ni bila izvedena. Po prihodu v domači kraj je malo komponiral, ker je kmalu zbolel in pri oseminštiridesetih letih umrl. Njegova dela glasbeni poznavalci visoko cenijo in sodijo, da jih odlikuje sveža inventivnost in poznoromantični značaj.

(obletnica meseca 12_1993)

* 15. avgust 1883, Vrpolje, Hrvaška, † 16. januar 1962, South Bend, Indiana, ZDA

"Umetnost je pesem in molitev"

Predniki Ivana Meštrovića so iz Bosne pribežali pred Turki v dal­matinsko Zagoro in se naselili v kraju Otavice pri Drnišu. Zemlja je bila tam silno revna in ni obrodila dovolj kruha za družino, ki sta jo ustanovila Mate Meštrović-Gabrilović in Marta Kurobaso. On je bil priučen zidar in je poleti poiskal sezonsko delo v Sla­voniji, kjer so ravno takrat gradili železniško progo Vrpolje-­Slavonski Šamac. Njun prvorojenec Ivan je zagledal luč sveta 15. avgusta 1883 v revni baraki v slavonski vasi Vrpolje. Že nasled­nje leto so se Meštrovićevi vrnili v Otavice, kjer je Ivan preživ­ljal otroštvo kot pastir. Ko je pasel ovce, se je naučil brati latinico iz pesmarice Andrija Kačića-Miošića, cirilico pa iz narodnih pesmi Vuka Karadžića. V roke mu je prišlo tudi Sveto pismo in v domišljiji se je rad mudil z junaki svetopisemskih zgodb. Na paši je tudi rezbaril s svojim preprostim nožičem in ustvarjal prav lepe reči, s katerimi je opozoril nase. Sredi leta 1897, ko je bilo Meštroviću štirinajst let, je časnikar v zadarskem Novem listu zapisal, da bi bilo treba omogočiti študij temu pastirčku, ki s svojimi izdelki dokazuje, da je izreden ta­lent. Našlo se je nekaj dobrotnikov, ki so mladega Meštrovića podprli, da je šel v Split v delavnico umetnostnega kamnoseka Bilinića.

Pastir iz Otavic se je kmalu lotil obdelave kamna po lastni domišljiji in pod njegovim dletom so nastajale čudovite stvari. Dobili so mecena, ki je bil pripravljen odpreti denarni­co, in leta 1901 najdemo Meštrovića v kiparskem razredu Akademije likovnih umetnosti na Dunaju. V drugem letniku študija vzbudi po­zornost na razstavi Secesije s svojim marmornatim vodnjakom za palačo industrijca Wittgensteina. Uspešno ustvarjanje je pripo­moglo, da se je rešil revščine, s katero se je otepal od otrošt­va. V tem času se je tudi poročil z Ružo Klein, Dunajčanko, po rodu iz Hrvaškega Zagorja. Leta 1907 se je preselil v Pariz, kjer je delal "kot nor" in se seznanil z mnogimi francoskimi umetniki, med katerimi mu je bil najbližji slavni kipar Auguste Rodin. V francoski prestolnici je skušal uresničiti svojo veliko zamisel - Vidovdanski hram, nekakšno narodno svetišče vseh južnih Slova­nov. V tem času je bil namreč obseden od misli na združitev vseh južnih Slovanov v samostojni državi. To je izrazil v svojih kipih iz "kosovskega cikla" (Kraljevič Marko, Kosovka devojka).

Njego­vo delo je prekinila prva svetovna vojna, ki jo je Meštrović pre­življal v emigraciji: najprej v Rimu, zatem v južni Franciji in nazadnje v Švici. Dejavno je sodeloval v Jugoslovanskem odboru, ki si je prizadeval za ustanovitev jugoslovanske države. Med prvo svetovno vojno je ustvarjal skoraj samo religiozne motive, v glav­nem iz Jezusovega življenja. Delal je predvsem na lesu in njegovi liki so gotsko razpotegnjeni. Med največje umetnine iz tega ob­dobja sodi njegov Križani, ki je zdaj v kapeli v Kašteletu.

Po prvi svetovni vojni se je naselil v Zagrebu, kjer si je uredil dom in umetniško delavnico. Z drugo ženo Olgo Kesterčanek je imel štiri otroke: dve hčerki in dva sina. Iz številnih kipov mater, ustvarjenih v tem času, odseva njegova družinska sreča. Leta 1922 je postal profesor na Akademiji za umetnost in umetno obrt v Zagrebu, kar je ostal do leta 1944, čeprav ga takrat ni bilo več v Zagrebu. Ko je leta 1941 na Hrvaškem zavladal ustaški režim Ante Pavelića, je bil Meštrović kot odkrit nasprotnik obso­jen na smrt, tik pred usmrtitvijo pa pomiloščen. Ko je bil izpuš­čen iz zapora, se je z družino preselil najprej v Švico, po vojni pa se je za stalno naselil v ZDA, kjer mu je ponudila profesuro najprej univerza v Siracusi (New York), nato pa v South Bendu (Indiana), kjer je delal do zadnjega.

V svoj atelje je šel tudi 16. januarja 1962, ki je bil zadnji dan njegovega rodovitnega živ­ljenja. Na njegovo željo so ga k zadnjemu počitku pripeljali v družinski mavzolej v Otavicah.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2002) 1, str. 81.

* 15. avgusta, Ciudad Barrios; 24. marca 1980 San Salvador

Z revnimi na njihovem križevem potu

Kako so ga revni ljudje, za katere je kot dobri pastir v duhu Jezusovih blagrov skrbel, imeli radi, je pokazal njegov pogreb 30. marca 1980, na cvetno nedeljo, v San Salvadoru. V mesto je privrela ogromna množica - nad 250.000 ljudi z vseh koncev države in tudi od drugod, kajti umorjeni nadškof Romero je bil kot neustrašen borec za socialno pravičnost znan po vsem svetu. Pokopali so ga v mestni stolnici in ljudje so začeli brž romati na njegov grob. Zanje je "santo Romero", čeprav je cerkveni postopek za njegovo razglasitev za blaženega šele na prvi stopnji: leta 1997 se je začel škofijski postopek in papež Janez Pavel II. je zanj dovolil naziv "božji služabnik". Nadškof Romero se je s tem papežem srečal med njegovim prvim apostolskim potovanjem v Mehiko, ko je 28. januarja 1979 odprl tretje splošno zasedanje škofovske konference Srednje in Južne Amerike v mestu Puebla. Škofom je jasno povedal, da se "teologija osvoboditve", ki iz Kristusa dela socialnega reformatorja in revolucionarja, zamolčuje ali celo taji pa njegovo božanstvo in odrešenjsko poslanstvo, ne sklada z evangelijem. Nekateri so tožili nadškofa Romera, da se spogleduje s "teologijo osvoboditve". Romero je to odločno zanikal. "Stična točka z levičarskimi skupinami je korist ljudstva, za katero se borimo. Zavračam pa njihov nerazumen način, da bi te cilje dosegli z nasiljem, z orožjem." Papež Janez Pavel II. ga je smatral za mučenca. Ko je dvakrat - leta 1983 in 1996 - obiskal El Salvador, je obakrat zahteval, naj v uradni program vključijo tudi obisk groba nadškofa Romera v stolnici glavnega mesta, čeprav nekaterim to ni bilo po volji; ti krogi zdaj tudi zavirajo postopek razglasitve Romera za blaženega. V veliki meri je ta zastoj tudi posledica menjave na papeškem sedežu. Znano je, da so bile zadeve blaženih in svetnikov Janeza Pavlu II. zelo pri srcu.

Oscar Arnulfo Romero y Galdamez je izšel iz revne družine, zato je tudi on "kakor Kristus, svoje življenje povezal s službo najbolj ubogim in tistim, ki jih je družba potisnila na rob", kot ga je označil papež. Ko sta se približno mesec dni pred Romerovo smrtjo srečala v Rimu, je papež potrdil njegovo usmeritev. "Dejal mi je, da sta obramba socialne pravičnosti in prednostna ljubezen do ubogih izhodiščni točki za delovanje Cerkve." Rodil se je 15. avgusta 1917 v kraju Ciudad Barrios na jugu države. Oče, ki je bil v poštni službi, ga je dvanajstletnega dal učit za mizarja, za kar je bil kar nadarjen, še bolj pa ga je mikalo učenje. Po posredovanju dobrotnikov so se mu izpolnile želje številnih revnih dečkov pobožnih družin: leta 1930 je bil sprejet v semenišče pri klaretincih v mestu San Miguel, kjer je ostal sedem let. Od tam je odšel v jezuitsko bogoslovje v San Salvadoru. Kot odličnega študenta ga je škof poslalna filozofske in teološke študije na papeško univerzo Gregoriano v Rimu. Po končanih študijih je bil 4. aprila 1942 posvečen v duhovnika.

Kmalu zatem se je vrnil v domačo škofijo San Miguel, kjer je dvajset let opravljal različne cerkvene službe. Leta 1966 je postal ravnatelj medškofijskega bogoslovja v San Salvadoru in tajnik škofovske konference El Salvadora. Leta 1970 je postal pomožni škof nadškofije San Salvador, pet let kasneje mu je bilo zaupano vodstvo škofije Santiago de Maria, 23. februarja 1977 pa se je vrnil v San Salvador kot nadškof in metropolit. Po vzgoji in po značaju je bil precej umirjen, v levičarskih krogih je veljal za "konzervativnega" in spričo tega so ga samopašni oblastniki z veseljem sprejeli, upajoč, da jih ne bo "vznemirjal" z zavzemanjem za uboge in zatirane. Kmalu se je zgodilo prav to. Nekaj tednov po nastopu službe nadškofa je pod streli "varnostne službe" (od vlade najetih morilcev) padel jezuit p. Rutilio Grande, njegov najboljši prijatelj, ki je spodbujal brezpravne "campesinose", naj se združujejo v boju zoper nasilne oblastnike. "Ko sem gledal mrtvega prijatelja, ležečega tam na tleh, sem pomislil: 'Če so ubili njega zaradi tega, kar je delal, potem moram tudi jaz hoditi po isti poti'." In odtlej je neustrašeno obsojal socialne krivice, mučenja in uboje. Za ceno lastnega življenja.

(pričevanje 03_2008)

LETA 1568 UMRL STANISLAV KOSTKA

SVETNIK, ZAVETNIK DIJAŠKE MLADINE (* 1550)

Mlad poljski plemič Stanislav Kostka je pozimi leta 1567 potoval iz Nemčije peš v Rim, da bi bil sprejet v jezuitski red. V njem je bil samo devet mesecev, kajti že 15. avgusta 1568 je nenadoma zbolel in umrl v osemnajstem letu življenja. Že prej je napovedal, da bo praznik nebeške Matere obhajal pri njej. Leta 1726 je bil razglašen za svetnika in zavetnika dijaške mladine. Po njem nosi ime Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano s prvo slovensko gimnazijo, ‘čudež’ škofa Jegliča.

LETA 1768 ROJEN CHRISTOPH SCHMID

NEMŠKI DUHOVNIK, MLADINSKI PISATELJ († 1854)

Nemški pisatelj Christoph Schmid, katoliški duhovnik, šolski inšpektor in ravnatelj, je bil v prvi polovici 19. stoletja zelo priljubljen mladinski pisatelj. Snov za svoje poučne zgodbe, pisane v čustveno poudarjenem tonu, je zajemal iz viteških zgodb, legend in Svetega pisma. Doživele so veliko prevodov in priredb v slovenščino. Matevž Ravnikar je prevedel njegove Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi (1817). Janezu Ciglerju so Schmidove povesti dale pobudo za prvo slovensko izvirno povest Sreča v nesreči (1836).

LETA 1769 ROJEN NAPOLEON BONAPARTE

FRANCOSKI CESAR († 1821)

Francoski vojskovodja, ki se je leta 1804 oklical za cesarja, je leta 1797 zasedel papeško državo naslednje leto pa je dal kot ujetnika privesti v Francijo papeža Pija VI., ki je leta 1799 umrl v Dijonu. Niso se uresničile govorice, da je bil to 'zadnji' papež, kmalu je bil v Benetkah izvoljen njegov naslednik Pij VII. Napoleon pa je sam kot izgnanec leta 1821 umrl na samotnem otoku Sv. Helene.

LETA 1808 ROJEN JERNEJ LEVIČNIK

DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC († 1883)

Med pesniki almanaha Krajnska čbelica, katerega "roji štirje" so izšli v letih 1830-1834 (peti pa leta 1848), sta bila poleg Franceta Prešerna in mnogih drugih tudi Ignacij Holzapfel in Jernej Levičnik, oba po poklicu duhovnika. Pesmi sta pisala iz ljubezni do slovenstva, pesniški dar pa jima ni bil položen v zibelko. Ta svoja sodelavca in prijatelja je Prešeren "zadel" s puščico Lesničnjeku in Levičnjeku" "in ju je bolj ohranil v spominu, kakor so ju mogle njune pesmi" (Lino Legiša). Prešeren se v tej svoji puščici sprašuje: "Kako bi neki sladke pel Lesničnjek! / Kako bi neki prave pel Levičnjek!" Prvi "zadeti", Holzapfel (njegov priimek pomeni "lesnika"), je sodeloval samo v prvem letniku Čbelice, drugi, Levičnik (zaradi rime Levičnjek) pa je ostal Čbelici zvest do konca. Ta malo znani orač na njivi slovenske omike je Prešerna tako visoko cenil, da mu te "puščice" ni zameril, temveč je ostal njegov častilec, kar je izpovedal v Prešernovem življenjepisu dve leti po pesnikovi smrti.

... več o njem v obletnici meseca 08_2008

LETA 1831 ROJEN GUSTAV IPAVEC

SKLADATELJ IN ZDRAVNIK IZ RODBINE SKLADATELJEV IPAVCEV († 1908)

Rodbina Ipavcev iz Šentjurja pri Celju, katere korenine segajo v Belo Krajino, je slovenski glasbi "podarila" štiri skladatelje, ki so bili po poklicu vsi zdravniki. Gustav je nasledil svojega očeta Frana kot očesni zdravnik, bil pa je tudi nad trideset let župan v svojem rojstnem kraju. Ob vsem delu je našel čas za glasbo. Skladal je predvsem za zbore. Po letu 1861, ko so na Slovenskem zaživele čitalnice in se je prebujala slovenska narodna zavest, je prireditve s svojimi skladbami bogatil tudi Gustav Ipavec. Še danes so priljubljene njegove pesmi Kje so moje rožice, Pobratimija, zlasti pa narodno prebudna Slovenec sem.

... več o njem in rodbini Ipavec preberite v rubriki obletnica meseca 12_1993

LETA 1844 ROJEN MIHAEL LENDOVŠEK

PISEC LJUDSKIH IGER IN MOLITVENIKOV († 1920)

Štajerski duhovnik Mihael Lendovšek, doma iz Rogatca, je služboval v raznih krajih, nazadnje v Makolah. Uveljavil se je tudi kot pesnik, dramatik, urednik in strokovni pisatelj. V rodoljubnih in ljubezenskih pesmih je čutiti tudi vpliv Prešerna. Napisal je več iger za ljudske odre (Kateri bo?, Mož beseda) in libreto (besedilo) za spevoigro Tičnik skladatelja Benjamina Ipavca (uprizorjena 1866 v Ljubljani). Pisal je tudi molitvenike in poljudne bogoslovne sestavke.

LETA 1870 UMRL LOVRO TOMAN

PESNIK, GOVORNIK IN POLITIK (* 1827)

Deveti otrok iz premožne fužinarske družine iz Kamne Gorice. Po končani normalki in ljubljanski gimnaziji je študiral pravo na Dunaju in ga, študij je končal v Gradcu. Zanimiva so njegova pisma, ki jih je pisal svoji zaročenki Josipini Turnograjski in pomagajo spoznavati meščansko življenje tistega časa. Leta 1853 se je z Josipino tudi poročil, toda kmalu mu je umrla, stara komaj 21 let. Po njeni smrti je odprl odvetniško pisarno v Radovljici, bil je izvoljen v kranjski deželni zbor in postal je poslanec v dunajskem državnem zboru. Lovro je bil zanimiv govornik na družbenih dogodkih, najbolj pa je bil znan kot pesnik (Glasi domorodni), želel je, da bi pesniki pripravljali tekmovanja. Kot poslanec, se je zavzemal za slovenski jezik in ustanovitev Slovenske matice, katere prvi predsednik je postal.

LETA 1883 ROJEN IVAN MEŠTROVIĆ

HRVAŠKI KIPAR IN ARHITEKT († 1962)

"Moja umetnost se izraža v trdem lesu in kamnu, toda to, kar je vsebina umetnosti, ni ne iz lesa ne iz kamna; zunaj prostora in časa je. Umetnost je pesem in molitev hkrati," je zapisal veliki hrvaški kipar Ivan Meštrović. Bog ga je obdaril z neverjetno ust­varjalno močjo, da so ga - še mladega - primerjali z Michelange­lom. On pa je odvrnil: "Michelangela tako visoko cenim, da si ko­maj drznem pisati o njem." Za svoje številne umetnine je dobil navdih v Svetem pismu, ki ga je odkrival že v otroških letih, ko se je kot pastirček sam učil brati in pisati. Dobrotniki so mu omogočili šolanje. Že med študijem je vzbudil pozornost s svojimi umetninami. Med prvo svetovno vojno je ustvarjal skoraj samo religiozne motive, v glavnem iz Jezusovega življenja. Njegovo vodilo je bilo: »Umetnost je pesem in molitev.«

... več o njem preberite v pričevanju 01_2002

nekaj njegovih misli:

• Spoznaj skrivnost ljubezni, pa boš razkril skrivnost smrti in veroval, da je življenje večno.
  
• Naša dela na zemlji so zgolj sledovi kril naše duše in, čeprav niso večna, so vendarle sledovi nesmrtnega bitja.
  
• Treba je biti zaljubljen v večnost, da je delo lahko vsaj njena senca. Nesmrtnost je v nas zaprta kot v ječi, spustiti jo moramo na svetlo - v harmonijo s tistim, kar je nesmrtno okrog nas in nad nami.
  
• Ljubezen do večnosti je žrtev, žrtev pa je iskanje večnosti. Zlo je minljivo, pa tudi dobro je minljivo; blaženost je večna, več­nost pa je Bog. Boriti se proti zlu je najboljša molitev k Bogu; in boriti se za lepo se pravi prepevati mu slavo.
  
• Navadili smo se že, da s pojmom junaka razumemo samo vojskovodje, po mojem pa so resnični junaki tisti, ki se borijo za najvišje ideale celotnega človeštva. Najbrž se bova strinjala, če rečem, da je sveti Pavel večji junak od Cezarja.
  
• Resnični in edini cilj umetnosti pa tudi slehernega človeškega duhovnega stremljenja je večen kot življenje in od življenja ne­deljiv. Veljava umetnosti je tolikšna in takšna, kakršna in ko­likršna je njena vez s tem ciljem.
  
• Umetnost je bila zmeraj tisto, kar je v človeku najlepšega, in je hodila vštric z njegovimi najvišjimi prizadevanji v idejnem in moralnem smislu.
  
• Verujem, da slabi ljudje ne bodo preprečili, da bi se ne rodili tudi dobri; verujem, da kemija človeštva ne bo uničila, pa tudi na pot odrešitve ga ne bo pripeljala.
  
• Če se nam vsaj za trenutke posreči ustvariti harmonijo med nami in vsem okoli nas, je to že nekaj. Nekoč bodo prišli tudi tisti, ki bodo dosegli trajno sozvočje.

LETA 1893 UMRL FRAN GESTRIN

PESNIK, PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1865)

Fran Gestrin, doma iz Ljubljane, je bil po stroki profesor zemljepisa in zgodovine. Njegova najbolj znana pesem je Balada o prepelici, v kateri mlad bolnik - on sam - upa, da bo kmalu zdrav, "saj, če si mlad, še daleč je do groba", pa dobi odgovor prepelice: "V poletno noč odmeva: pet pedi!"

LETA 1914 SO ODPRLI PANAMSKI PREKOP

Prekop preseka Panamsko zemeljsko ožino in odpira plovno pot med Atlantskim in Tihim oceanom v Srednji Ameriki, je bil odprt 15. avgusta 1914. V letih 1881-1889 ga je gradila francoska družba, dogradile pa so ga ZDA. Prekop je dolg 81 kilometrov, ladje pa ga prepeljejo v 7-8 urah.

LETA 1917 ROJEN OSCAR ROMERO

KATOLIŠKI DUHOVNIK IN ŠKOF V SALVADORJU, MUČENEC, BLAŽENI († 1980)

"Naj me tudi umorijo, glasu resnice s tem ne bodo mogli prisiliti k molku. Naše ljudstvo danes še bolj odločno od svoje Cerkve zahteva, da ga ne pusti samega na njegovem križevem potu," je v eni svojih pridig, ki so bile pogosto zelo dolge, a so jim brezpravne in zatirane množice ubogih pozorno prisluhnile, s preroško odločnostjo dejal Oscar Romero, nadškof v San Salvadoru, glavnem mestu srednjeameriške države El Salvador. Državo imenujejo "dežela štirinajstih družin" - toliko je namreč veleposestniških družin, ki so glavni lastniki obdelovalnih površin, ogromna večina prebivalstva pa živi v revščini. Nadškof Romero je uboge spremljal na njihovem križevem potu vse do Kalvarije: 24. marca 1980 je med mašo, ki jo je daroval v kapeli bolnišnice, kjer je stanoval, padel pod streli najetih morilcev. Njegova kri se je v kelihu pomešala z vinom, ki bi se pri evharistični daritvi spremenilo v Kristusovo kri.

»Oscarja Arnulfa Romera imam za velikega pričevalca vere in žeje po socialni pravičnosti. To odseva tudi iz njegovih pridig, v katerih je govoril o tragičnih razmerah, v katerih je tista leta živelo njegovo ljudstvo. Pravičen družbeni red lahko temelji samo na obrambi in uveljavljanju pravic in ne na nasilju in zakonu močnejšega,« je dejal papež Frančišek, ki je zaključil dolgotrajni postopek za razglasitev Oscarja Romera za blaženega. 3. februarja 2015 je podpisal dekret, da je bil umorjen iz sovraštva do vere in je torej mučenec. Slavje njegove razglasitve za blaženega,je bilo 23. maja,2015 na binkoštno vigilijo, v San Salvadoru, in vodil ga je kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Ko je nadškof Romero dobival vedno več grozilnih pisem, mu je papež Pavel VI. predlagal, da ga iz varnostnih razlogov prestavi, toda on mu je odgovoril: »Odločen sem živeti tukaj, kajti tukaj moram dokončati svoj apostolat ... Umreti moram tukaj, ker moram vstati med svojim ljudstvom.«

... več o njem preberite v pričevanju Ognjišče 03_2008 in Ognjišče 04_2015

nekaj njegovih misli:

• Mir je sad pravičnosti, toda pravičnost ni dovolj. Potrebna je tudi ljubezen. Ljubezen ustvarja občutek, da smo bratje in sestre.
• Pridiganje, ki ne pokaže s prstom na greh, ni oznanjevanje evangelija.

LETA 1919 ROJEN EDI ŠELHAUS

FOTOGRAF, FOTOREPORTER, PISATELJ († 2011)

Fotografu, fotoreporterju in pisatelju Ediju Šelhausu, rojenem v Podkraju nad Vipavo, je bil poklic ‘položen v zibelko’, saj sta bila že njegova starša fotografa. Med drugo svetovno vojno je postal vojni fotoreporter in številni njegovi posnetki so ohranjeni v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Po vojni je ustvarjal kot snemalec, z mojstrskimi fotografijami je sodeloval pri raznih časopisih. Z njimi je obogatil tudi svoje knjige, zlasti tiste, povezane z živalmi. Ko so ga upokojili, je ostal ‘fotoreporter v copatah’.

LETA 1921 UMRL JOŽE PIBER

RELIGIOZNI IN SOCIALNI PESNIK (*1901)

Le nekaj več kot dvajset let je bilo odmerjenih pesniku in publicistu Jožetu Pibru iz Zaloga pri Postojni. Po končani gimnaziji v Ljubljani je nameraval študirati filozofijo, a je že 15. avgusta 1921 umrl. Bil je nadarjen pesnik, navdušen ekspresionist. Pel je o ljubezni, verski tematiki in socialni pravici. Zanimanje je vzbudila njegova socialno navdihnjena Majska pesem.

LETA 1922 UMRL JAKA ŠTOKA

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER PISATELJ IN ZALOŽNIK (* 1867)

Prigodniški pisatelj, ki se je po ljudski šoli sam izobraževal, je v svoji rojstni vasi Kontovel pri Trstu ustanovil prosvetno društvo in v Trstu podpiral izdaje slovenskih knjig. Sodeloval je v tržaškem dramatičnem društvu. Pisal je burke (veseloigre), ki so jih igrali amaterski odri po vsej Sloveniji (Ne kliči vraga, Trije tički, Moč uniforme).

LETA 1936 UMRLA GRAZIA DELEDDA

ITALIJANSKA PISATELJICA, SAMOUKINJA IN NOBELOVKA (* 1871)

Grazia je bila iz premožne sardinske družine, vendar ni imela rednih šol, temveč se je sama izobraževala. Pisati je začela že s trinajstimi leti, ko ji je bilo dvajset let, je izšel njen prvi roman Sardinska roža (1891). Leta 1926 je za svoje pisateljsko delo prejela Nobelovo nagrado za književnost.

LETA 1959 UMRL PAVEL GOLIA

PESNIK IN DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC (* 1887)

Pavel Golia je svoje ustvarjalne moči posvetil gledališču: kot upravnik raznih gledaliških hiš pa tudi kot pisatelj za oder. Priljubljene so bile njegove igre za mladino: Petrčkove poslednje sanje, Triglavska bajka, Betlehemska legenda, Princeska in pastirček, Sneguljčica.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 08_2009

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 18. oktober 1405, Corsignano, † 14. avgust 1464, Ancona

Duhovnik pri štiridesetih letih

Enea Silvio Piccolomini je bil po rodu iz italijanske pokrajine Toskane. Natanko pred šestimi stoletji mu je tekla zibelka v neznatnem kraju Corsigniano pri mestu Siena (ko je postal papež Pij II., je svoj rodni kraj preimenoval v Pienzo - Pijevo mesto - in ga naredil za sedež škofije). Luč sveta je zagledal 18. oktobra 1405. Osnove šolske izobrazbe (gramatiko) je prejel v rodnem kraju, ko mu je bilo osemnajst let, je šel študirat pravo - najprej v Sieno, nato pa v Firence. Še z večjo vnemo pa se je poglabljal v latinsko klasično slovstvo in postal eden vodilnih humanistov 15. stoletja. Kardinal Domenico Capranica ga je vzel za svojega tajnika, ko je šel na koncil v Basel (1431-1443), kjer je Piccolomini opravljal različne službe. Ob razkolu na tem koncilu in izvolitvi (zadnjega) protipapeža Feliksa V. (1439) je Piccolomini postal njegov tajnik v koncilskih zadevah. Vneto je zastopal ideje konciliarizma, ki je razglašal načelo, da je koncil nad papežem in da zato lahko papeža tudi odstavi. Med samim koncilom je opravil tudi nekaj diplomatskih potovanj po Evropi (v Anglijo in na Škotsko). V osebnem življenju je bil kot humanist vdan uživanju, vselej pa je obdržal neko plemenitost, da ga ni zaneslo predaleč. Bil je kritičen duh in zametaval je vsako polovičarstvo. Kot bister duh je kmalu sprevidel položaj in leta 1442 je postal tajnik cesarja Friderika III. Doživel je duhovni preobrat, stopil je na stran zakonitega papeža Evgena IV., se notranje umiril in leta 1445, ko mu je bilo štirideset let, prejel mašniško posvečenje. Tudi kot duhovnik je uspešno vodil številna pogajanja med cesarjem in papežem.

Popotnik po naših krajih postane tržaški škof

Kot cesarjev tajnik je Piccolomini proti koncu leta 1443 in v začetku leta 1444 prepotoval Štajersko, Koroško in Kranjsko. Januarja in februarja tega leta se je mudil v Ljubljani, od koder je odposlal tri pisma. "Omikani humanist je pogrešal severno od Alp italijansko udobnost ter smisel za slovstvo in umetnost, zato je bil tedaj kar strupeno kritičen do naših razmer, saj je zapisal, da se je v naših krajih znašel sredi med divjaki" (Franc Kralj). Ko se je na naše kraje malo bolj privadil, je bila njegova sodba mnogo prijaznejša. Kot uspešen pogajalec med cesarjem in papežem je bil maja 1447 imenovan za tržaškega škofa, decembra tega leta je na Dunaju prejel škofovsko posvečenje, 18. maja 1448 pa je nastopil kot škof v Trst. Ta nova služba ga je za nekaj časa malo bolj priklenila na naša tla, vendar manj, kot je sam želel, kajti diplomatske obveznosti, ki so mu jih nalagali, so ga gnale na pota po evropskih deželah. Vsaj eno leto pa je dosti stalno bival v Trstu ali v njegovi bližini. Za svojega škofovanja v Trstu je obhodil vso škofijo, leta 1450 je posvetil župnijsko cerkev v Dutovljah in podružno cerkev v Predjami. Trst mu je ostal globoko zapisan v srce. V pismu leta 1453 je zapisal: "Ko bom v kratkem potoval proti domu (Sieni), bom po vsej verjetnosti potoval mimo Trsta, da spet enkrat vidim Cerkev, kateri sem nekoč načeloval in ki jo bom vedno rad imel, dokler bom živ." Januarja 1451 je iz Ljubljane sporočil tržaškemu kapitlju, da ga je papež Nikolaj V. imenoval za nadškofa v Sieni. Tudi tam se je ukvarjal z diplomatskimi nalogami. V tem času je dobil župnijo v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, prejemal je seveda le dohodke te župnije, ni je pa upravljal.

Papež Pij II. In ustanovitev ljubljanske škofije

Nadškof Piccomini se je leta 1456 preselil v Rim in istega leta ga je papež Kalist III. imenoval za kardinala, 19. avgusta 1458 pa je bil izvoljen za papeža in privzel si je ime Pij II. (Pij I. je kot deveti naslednik apostola Petra vodil Cerkev v letih 149-155.) Ko je sprejel najvišjo službo v Cerkvi, je, zavedajoč se svojega ne ravno zglednega življenja v mlajših letih, izrekel znamenite besede: "Aeneum rejicite, Pium recipite!" (Eneja zavrzite, Pija sprejmite). Za glavni nalogi svojega pontifikata si je zadal prenovo Cerkve po vzoru prvih stoletij ter obrambo pred Turki, ki so ogrožali krščansko Evropo. Ne eno ne drugo mu ni kaj prida uspelo. Ko je leta 1463 vabil na križarsko vojno proti Turkom, je pri krščanskih vladarjih Evrope naletel na slab odziv. Križarsko vojsko je hotel voditi sam, zato je kljub težki bolezni prišel v pristanišče Ancono, kjer je 15. avgusta 1464 umrl. - Za nas je pomembno, da je že kot kardinal svetoval cesarju Frideriku III. naj ustanovi ljubljansko škofijo in cesar je, v smislu načel tedanjega državnega cerkvenstva, 6. decembra 1461 podpisal ustanovno bulo za ljubljansko škofijo. Ustanovitev nove škofije je potrdil papež Pij II. 6. septembra 1462. V tej listini je Ljubljani podelil značaj "odličnega mesta", jo izločil iz oblasti oglejskega patriarha, cerkev sv. Nikolaja povzdignil v stolnico. Ni pa mogel ustreči želji cesarja, da nova škofija obsega vse ozemlje oglejskega patriarhata, kar ga je bilo pod habsburško oblastjo, zaradi odpora Benetk. Za prvega ljubljanskega škofa je imenoval svojega prijatelja Sigismunda (Žiga) Lamberga, ki jo škofijo vodil petnajst let (1463-1488).

(obletnica meseca 10_2005