* 27. avgust 1910, Skopje, Otomanski imperij † 5. september 1997, Kalkuta, Indija

1910 - Agnes Ganxhe Bojaxhiu, z redovnim imenom Terezija, je rojena 27. avgusta v Skopju v Makedoniji očetu Koleju Bojaxhiu in materi Drane Bernai.

1915 - Obiskuje osnovno šolo in zgodaj postane članica misijonske skupine v župniji.

1928 - Odide na Irsko, kjer postane članica redovne družbe sester loretink, ki delujejo tudi kot misijonarke v Indiji.

1929 - Pošljejo jo v Indijo in naredi redovne zaobljube. Postane učiteljica in zatem ravnateljica St. Mary's High School v Kalkuti.

1946 - 10. september je "dan navdiha", ko zasliši božji klic, naj se popolnoma posveti "najbolj ubogim med ubogimi".

1948 - 12. aprila: papež Pij XII. dovoli, da mati Terezija zapusti skupnost sester Naše ljube Gospe iz Loreta in se podredi kalkutskemu nadškofu.

1948 - 8. avgusta odloži redovno obleko in se obleče v bel sari z modrimi črtami in s križem na levi rami.

1948 - 21. dobi dovoljenje, da odpre svojo prvo šolo v revnem predelu mesta.

1949 - 9. oktobra je potrjena Družba misijonark ljubezni; iz prve redovne hiše v Kalkuti se hitro razširi po vsej Indiji.

1952 - Mati Terezija odpre v Kalkuti Hišo za zapuščene umirajoče (Nirmal Hriday), leto kasneje pa Hišo za zavržene otroke in sirote. S pomočjo dobrotnikov ustanovi "potujoče ambulante" za gobavce.

1963 - Na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca, zaživi Družba bratov misijonarjev ljubezni za moške, ki bi hoteli sodelovati pri velikem poslanstvu matere Terezije.

1965 - 1. februarja: Misijonarke ljubezni postanejo papeškopravna redovna družba in začne se naglo širjenje po vsem svetu.

1970 - 8. julija: mati Terezija prvikrat obišče svojo domovino.

1971 - Papež Pavel VI. podeli materi Tereziji nagrado za mir papeža Janeza XXIII.; leto zatem prejme v Indiji Nehrujevo nagrado za mednarodno razumevanje, nato še nagrado Templeton "za napredek vere v svetu'', Balzanovo nagrado za mir in bratstvo.

1979 - 10. decembra: v Oslu , glavnem mestu Norveške, prejme najvišje priznanje - Nobelovo nagrado za mir.

1978 - 10. junija: mati Terezija odpre hišo svojih misijonark ljubezni v Zagrebu.

1980 - 25. januarja: ob drugem obisku domovine postane mati Terezija častna meščanka svojega rojstnega mesta Skopja.

1980 - 30. junija: po obisku pri svojih sestrah v Zagrebu se mati Terezija na povabilo nadškofa Šuštarja ustavi v Ljubljani.

1985 - Ameriški predsednik Reagan podeli materi Tereziji odlikovanje "medalja svobode"; dve leti kasneje prejme v Moskvi medaljo za mir.

1987 - 17. julija: misijonarke ljubezni odprejo svojo hišo v Ljubljani na Ježici.

1989 - Mati Terezija je razglašena za "ženo leta".

1991 - 23. junija pride v Irak, razrušen po zalivski vojni. Vlada ji dovoli odpreti v Bagdadu hišo, kjer njene misijonarke ljubezni pomagajo najbolj ubogim.

1992 - Mati Terezija v bolnišnici v Kaliforniji prestane operacijo na ožilju.

1997 - 5. septembra: mati Terezija umre v Kalkuti.

2003 - 19. oktobra (misijonska nedelja): papež Janez Pavel II. bo razglasil mater Terezijo za blaženo.

(pričevanje 10_2003)

LETA 1635 UMRL FELIX LOPE DE VEGA CARPIO

ŠPANSKI DRAMATIK (* 1562)

Španski pisatelj Felix Lope de Vega Carpio, najpomembnejši dramatik španskega klasičnega gledališča, je napisal nad 1500 komedij, ohranjenih je okoli 500. Pisal je tudi pesmi, romane, kronike in zgodovinske zapise. Literarna zgodovina ga uvršča med utemeljitelje španskega in evropskega gledališča. V mladosti je bil najprej vojak v španski mornarici, po smrti druge žene (1613) je postal duhovnik.

LETA 1703 ROJEN AVGUŠTIN HALLERSTEIN

JEZUIT, MISIJONAR; MATEMATIK, ASTRONOM († 1774)

Bil je sin baronske družine iz Meng­ša. Leta 1721 je na Dunaju vstopil k jezuitom, v Gradcu je študiral matematiko in astronomijo ter bil poslan kot misijonar na Kitajsko. V Peking je prišel leta 1739. Kot astronom na cesarskem dvoru je bil tako spoštovan, da je bil imenovan za mandarina – cesarskega svetnika. Leta 1749 je prepotoval Tatarsko in izdelal njen zemljevid. Njegova naravoslovna, zvezdoslovna in narodopisna opazovanja so izšla v najpomembnejših evropskih znanstvenih revijah.

LETA 1771 ROJEN JOŽEF K. ERBERG

KRANJSKI BOTANIK, LIT. ZGODOVINAR, ZBIRATELJ († 1843)

V Ljubljani rojeni baron Jožef Kalasanc Erberg je med študijem na Dunaju ‘pokusil’ številne znanosti; od filozofije in matematike do prava in se je odlikoval po obsežnem znanju. Ko se je vrnil v Ljubljano, je bil v službi deželnih stanov. Po stikih z Zoisovim krogom je javno kazal spoštovanje do slovenskega jezika. Njegova ljubezen je bila usmerjena predvsem na zbiranje in čuvanje spomenikov, ki jih je mogel spraviti v kakršno koli zvezo z materialno ali duhovno kulturo na Slovenskem.

LETA 1863 UMRL LUKA DOLINAR

DUHOVNIK, SKLADATELJ, NABOŽNI PESNIK (* 1794)

Na svet je prijokal v Škofji Loki, kjer je začel nabirati znanje, po bogoslovnih študijih v Ljubljani je leta 1818 prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je služboval v Radovljici in pri Sv. Petru v Ljubljani, kot župnik pa v Šmartnem v Tuhinju. Pisal je nabožne pesmi in jih tudi uglasbil. Nekatera njegova uglasbena besedila (Kaj se vam zdi, Jezus naš je vstal od smrti ...) pojemo še danes. Izšlo je pet zvezkov njegovih pesmi z napevi »za vse godove in praznike celiga leta«. Napevi so preprosti, lepi, zloženi v slovenskem duhu. Med ljudstvom so bile te pesmi zelo priljubljene.

LETA 1885 ROJEN JULIJ BETETTO

OPERNI PEVEC, PEDAGOG († 1963)

Glasbeno se je izobraževal v šoli Ljubljanske glasbene matice, v zboru Mateja Hubada in pri pevskem pedagogu Franzu Gerbiču. V operi je prvič nastopil z osemnajstimi leti (vloga Miha v Smetaninovi Prodani nevesti). Kmalu je začel peti tudi po drugih opernih odrih, uspešno opravil avdicijo na Dunaju, prejel avstrijsko štipendijo in s priporočili skladatelja Gustava Mahlerja tudi zaposlitev v Dunajski dvorni operi. Leta 1923 se je vrnil v Ljubljano in bil ravnatelj ljubljanske Opere, kasneje konservatorija Ljubljanske glasbene matice, ki se je nato preimenoval v Akademijo za glasbo in postal je njen rektor. Prejel je Prešernovo nagrado, že vrsto let pa Društvo glasbenih umetnikov Slovenije vsako leto podeli po njem imenovane Betettove nagrade in priznanja za umetniške dosežke v glasbi.

LETA 1886 ROJENA ANGELA PISKERNIK

PRVA SLOVENSKA DR. NARAVOSLOVNIH ZNANOSTI († 1967)

Doma iz Lobnika pri Železni Kapli, prva Slovenka z doktorskim nazivom s področja naravoslovja, prva slovenska naravovarstvenica. Zaslužna je za ustanovitev Triglavskega narodnega parka in pravno zavarovanje naravnih območij v Sloveniji. Po drugi vojni je bila direktorica Prirodoslovnega muzeja, zavzela se je , da se je ohranil Alpski park Julijana v Trenti in so zavarovali 56 ogroženih rastlinskih vrst, nato tudi nekaj živalskih. Bila je tudi zavedna Slovenka in kljub doktorskemu naslovu na Koroškem ni mogla dobiti službe in je delala kot domača učiteljica ... Sodelovala pri pripravah na koroški plebiscit, predsedovala različnim ženskim organizacijam, bila podpredsednica Kluba koroških Slovencev, botaničarka v Narodnem muzeju (do 1926), nato pa je bila do aretacije jeseni 1943 gimnazijska profesorica naravoslovnih predmetov in nemškega jezika. Poslali so jo v taborišče Ravensbrück, kjer je nastala tudi prva slovenska kuharska knjiga, ki je bila tudi povod da so na TV Slovenija posneli film o njej (Kuharska knjiga dr. Angele Piskernik – Amir Muratović).

 film Kuharska knjiga dr. Angele Piskernik (arhiv TV Slovenija)

LETA 1910 ROJENA MATI TEREZIJA

Agnes Ganxhe Bojaxhiu, MISIJONARKA LJUBEZNI, BLAŽENA (U 1997)

»Najbolj se mi je vtisnila v spomin njena drobna postava, upognjena od življenja v službi najbolj ubogih med ubogimi, toda vedno polna neizčrpne notranje moči: moči Kristusove ljubezni. Misijonarka Ljubezni: to je bila mati Terezija po imenu in po delu... Po svetu je bila znana kot mati ubogih in zapušča prepričljiv zgled za nas vse, za verne in za tiste, ki ne verujejo. Zapušča nam pričevanje božje ljubezni, ki je, ko jo je sprejela, preoblikovala njeno življenje v popolno darovanje bratom. Zapušča nam pričevanje kontemplacije, ki postaja ljubezen, in ljubezni, ki postaja kontemplacija," je o Materi Tereziji povedal zdaj sv. Janez Pavel II. Mnogi so jo zaradi njene predane službe ubogim občudovali in slavili kot svetnico; našli so se tudi taki, ki so ji očitali, da "išče slavo", da se nastavlja fotografom in kameram. Mati Terezija se ni zmenila ne za hvalo ne za grajo, temveč je mirno delala naprej. "To je Njegovo delo, ne moje. On bo že poskrbel, če bomo ostale zveste našemu poklicu, ki je uboštvo. Kar zadeva mene, živim od dneva do dneva." Kako je svet to krhko ženo in njeno velikansko delo cenil, priča Nobelova nagrada za mir in številne druge nagrade - to je potrdil tudi njen veličastni pogreb. Svetost je v tem, da spoznamo božji načrt za naše življenje in ga z božjo pomočjo skušamo uresničevati. Za to si je vedno prizadevala mati Terezija, katere življenjsko geslo je bilo:"Narediti nekaj dobrega za Boga." Narediti s tem, da pomagamo tistim, v katerih prihaja naproti. Zgled nove blažene nam govori, kako je treba uresničevati evangelij

življenjska pot Matere Terezije (na kratko)

več o njej v prilogi 10_1997

nekaj njenih misli:

• Kako čiste morajo biti naše roke, če naj se dotikamo Kristusovega telesa, tako kakor se ga dotika duhovnik pod podobo kruha na oltarju. S kakšno ljubeznijo in pobožnostjo in vero dviga sveto hostijo! Enake občutke moramo imeti tudi me, ko dvigujemo telesa ubogih bolnikov.
• Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. A vera, zares prava vera, mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Ena drugo dopolnjujeta.
• Koliko se lahko naučimo od naše Gospe! Bila je tako ponižna, ker je bila vsa na voljo Bogu. Bila je polna milosti in sodelovala je z vsemogočno silo, ki je bila v njej - z božjo milostjo.
• Nikoli se ne smemo izmikati nizkim opravilom zato, ker so to dela, ki jih nihče noče opravljati. Delo nikoli ni prenizko. Pač pa smo mi majhni, ker gledamo na stvari zviška. Bog pa, ki je vsemogočen, gleda na vsako stvar kot na veliko.
• Prihodnost ni v naših rokah. Nimamo oblasti nad njo. Delovati moremo samo danes... Naš Gospod nam je naročil, naj ne skrbimo za jutrišnji dan, ki je v božjih rokah.
• Naučimo se ljubezni v naši družini. V naši lastni družini imamo morda zelo uboge ljudi in jih sploh ne opazimo. Nimamo časa, da bi se jim nasmehnili, nimamo časa, da bi se pogovorili drug z drugim. Prinesimo to ljubezen, to nežnost v naš lastni dom, in videli bomo razliko.
• Ljubezen se začenja doma in traja doma, tam je nenehno njeno področje. Dom je za vsakogar prvo območje ljubezni, pobožnosti in služenja. Začnite govoriti z ljudmi, ki govorijo vaš jezik, a jim doslej niste spregovorili besede.
• Naše delo nas kliče, da vidimo Jezusa v vsakem človeku. Jezus nam je povedal, da je Ontisti lačni človek. On je nag. On je žejen. On nima doma. On trpi. To so naši zakladi... Oni so Jezus. Vsak posebej je Jezus v svoji boleči preobleki.
• Moja skrivnost je čisto preprosta. Molim in po molitvi postanem eno v ljubezni s Kristusom. Vidim, da moliti k njemu pomeni ljubiti ga. To pa pomeni izpolnjevati njegovo voljo.
• Svet tako trpi, ker ni miru. Miru pa ni, ker ga ni v družini in imamo na tisoče in tisoče razbitih domov. Iz naših domov moramo narediti svetišča sočutja, neprenehoma mora odpuščati in tako prinašati mir.
  več:

LETA 1929 UMRL HERMAN POTOČNIK - NOORDUNG

RAKETNI INŽENIR in STROKOVNJAK ZA RAKETN0 TEHNIKO (* 1892)

Pred prvo svetovno vojno je končal vojaško akademijo, se boril na frointrah v Galiciji, Srbiji, v Bosni in ob Soči. Po vojni so ga zaradi tuberkuloze upokojili. Nadaljeval je študij in na dunajski visoki tehniški šoli diplomiral kot specialist za raketno tehniko. Pod psevdonimom Herman Nordung je leta 1921 v Berlinu izdal knjigo Problem vožnje po vesolju. V njej je natančnoi opisal vesoljsko postajo v geostacionarni orbiti. Herman Potočnik velja za enbega utemeljiteljev vesoljske tehnike in njegove daljnovidne napovedi so potrdili tudi kasnejši dosežki vesoljske tehnike. Žal je umrl star komaj 37 let.

 LETA 1939 ROJEN ACI BERTONCELJ

PIANIST IN GLASBENI PEDAGOG († 2002)

Čudežni otrok je po študiju klavirja (prof. Zorka Bradač) diplomiral na ljubljanski Akademiji za glasbo (prof. Hilda Hortak). Izpopolnjeval se je v Salzburgu, Parizu in Rimu, dolga leta je uspešno nastopal doma in v tujini, kot solist, komorni glasbenik ali član Tria Tartini z violinistom Dejanom Bravničarjem in violončelistom Cirilom Škerjancem. Bil je eden najpomembnejših pianistov v takratni državi. V osemdesetih in devetdesetih se je posvečal pedagoškemu delu, poučeval je klavir na Akademiji za glasbo v Ljubljani in na raznih mednarodnih tečajih. Vzgojil je nov rod slovenskih pianistov, za kar mu gre velika zasluga.

LETA 1999 UMRL DOM HELDER CAMARA

BRAZILSKI NADŠKOF, "BRAT UBOGIH IN MOJ BRAT" († 1909)

Med prvim obiskom Brazilije (leta 1980) je papeža Janeza Pavla II. v mestu Recife na revnem severovzhodu te prostrane dežele pozdravil tamkajšnji nadškof dom Helder Camara. Oblasti so ga imele za "rdečega", ker se je boril za pravice ubo­gih, papež pa ga je prisrčno objel in ga imenoval "brat ubogih in moj brat".

Za moža, ki ga ves svet pozna kot "preroka pravic ubogih", to priznanje iz papeževih ust velja več kot kardinalska čast, za katero je bil večkrat predlagan, a mu ni bila dodeljena, ker je bil v nekaterih vatikanskih krogih slabo zapisan. Zaradi te­ga pa Camara nikoli ni bil zagrenjen, saj ni iskal časti, ampak se je trudil le za to, da bi pomagal "malim" ljudem v svoji škofiji, v domovini in drugod po svetu. Kot glasnik pravičnosti in miru je potoval v številne dežele sveta, kjer je nagovoril množice. Najbolj so mu bili - kot papežu - pri srcu mladi, ker so graditelji bodočnosti, novega sveta.

... več o njem v rubriki pričevanje 04_1999

nekaj njegovih misli:

• Če z veseljem zastavim vse svoje življe­nje, moči in energije za to, da se borim za pravico, toda brez sovraštva in nasilja, le z moralnim pritiskom resnice in ljubezni, delam to zato, ker sem trdno prepričan, da je samo ljubezen močna in da samo ljubezen gradi.
• Vaša mladost naj vas sili, da se zamislite in zavzamete stališče. To stališče naj bo neizprosno kot res­nica in zahtevno kot pravica. Dajte mi vašo toplino, vaše pri­jateljstvo, da ohranim krepost poguma, upanja in ljubezni.
• Vsaka vera prinaša neko sporočilo, ki naj ljudem pomaga vsaj v tem, da postanejo bolj človeški. Če bo svet ostal tako nečloveški, kot je danes, se nobena vera ne bo mogla ponašati.
• Nikar ne zlorabljajmo Kristusa osvoboditelja z namenom, da bi izbirali med eno in drugo sužnostjo: to ime je tako veliko, tako globoko, tako neizmerno, tako čisto, da se ga sme uporabiti samo proti vsem sužnostim.
• Bog je povsod. Noč in dan smo potopljeni v Gos­poda. Ko hodimo, ko govorimo, ko živimo, smo neprestano v njem. In Bog je v nas! Kako čudovito je gledati stvari in se pogovarjati s Stvarnikom, ki je v nas!
• Tistim, ki ne verujejo, in tistim, ki ve­rujejo, je skupno to, da Gospod veruje vanje... Tisti, ki ima­jo dar vere, imajo tudi večjo odgovornost.
• Vsak človek je moj brat po krvi. Kristus je pre­lil svojo kri tako zanj kot zame, zate in za vse ljudi, zato smo resnično vsi bratje po krvi - po krvi našega Gospoda.
• Všeč mi je prošnja apostolov: "Gospod, na­uči nas moliti!". Pogosto se nam zdi, da smo se že naučili moli­ti. Vendar pa ni dovolj, da znamo iz srca zmoliti očenaš. Po­membno je, da znamo molitev, ki nas je je naučil Gospod, presa­diti v življenje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Čez nekaj dni bodo šolarji spet sedli v šolske klopi. Učenje ni le za šolarje, pač pa za vse. Veliko se lahko naučimo od starejših, ki so v življenju nabrali veliko izkušanj. Ogromno jih ima naš tokratni sogovornik, Boris Pahor, tržaški pisatelj, ki je 26. avgusta stopil v 98. leto življenja. Intervju z njim smo želeli narediti že pred poletjem, a je bil v tistem času neprestano zaseden s predavanji, kjer mladim razlaga bogato življenjsko zgodbo, saj je na lastni koži grobo izkusil vse tri totalitarne režima prejšnjega stoletja: fašizem, nacizem in komunizem. Boris Pahor jo ostal domoljub - zaveden Slovenec, svobodnega in demokratičnega razmišljanja.

- Septembra se bodo spet odprla šolska vrata. Možnosti za šolanje in izobrazbo so danes dobre. Kaj je najpomembnejše pri šolanju?

Najprej je pomembno, da vsak izbira šolanje in s tem poklic po svoji želji. Mislim, da ne sme biti v ospredju vidik, s katerim šolanjem prej prideš do službe in kruha, ampak da izbereš tisto, kar te veseli. Včasih nekatere življenje tudi prisili, da študirajo nekaj, kar jim najprej pomaga do kruha, in potem ob delu študirajo naprej še naprej tisto, kar si res želijo. Tudi to je pot. Sam sem želel biti zdravnik psihiater, da bi pomagal ljudem. Žal sem odraščal v okoliščinah, kjer tega nisem uspel uresničiti. Književnost končno, mislim, da ni tako daleč od tega, nekje se približuje. Mladim svetujem, naj se držijo svojih nagnjen in stremijo k temu, kar jih zanima.

- Ali šola danes dovolj vzgaja ljudi v pokončne Slovence?

Odvisno je od šole do šole, od profesorja do profesorja, oziroma učitelja. Verjetno so za ta vprašanja najbolj pomembna leta srednje šole. Veliko je odvisno od tega, kdo piše šolske učbenike. Levičarji dajejo velik poudarek družbi in internacionalizmu, sedaj globalizmu. Nekateri profesorji in knjige pa imajo za osnovo narodno zavest ter zvestobo narodnemu jeziku in svoji preteklosti. Tem nekateri očitajo nacionalizem, ker ne poznajo razlike med nacionalno zavestjo in nacionalizmom. In večina je takih, ki te razlike ne pozna. Če je nekdo navdušen za svoj jezik in se drži svojega jezika in tradicije, takoj rečejo, da je nacionalist. To ni res, to je politika in še danes čutimo, zlasti ob meji, posledice partijske politike, ki je bila za bratstvo. Ampak ne za bratstvo po evangeliju ali bratstvo po normalnem sožitju, pač pa za bratstvo v politiki, da nastopiš skupaj za socializem in komunizem. To je politično bratstvo, ki je bilo Primorcem vsiljeno od partije in v bistvu traja še danes. Nekoliko se počasi spreminja. Treba je razlikovati med prijateljstvom na podlagi sožitja in bratstvo na podlagi internacionalizma. Ta postavlja svoj jezik in svojo kulturo na drugo mesto.

- Kako naj Slovenci, ki smo tako na prepihu, ohranimo lastno identiteto?

Tu bi moral obveljati ideja zvestobe samemu sebi, oziroma svoji tradiciji. Na žalost, skušamo biti Slovenci pretirano univerzalni in se hitro prilagajamo. Pri mladih ljudeh se je zelo prijela levičarska ideja, da moramo prerasti svojo nacionalnost. To je sicer možno, samo ne na škodo lastnega jaza. Srečko Kosovel je umrl mlad, pri 22. letih, leto pred smrtjo je rekel: »Mi smo za evropskega človeka, spoštujmo se in imejmo se radi, ampak ohranimo svoje obraze.« To je norma, ki bi morala bit napisana v vseh slovenskih zgodovinah! Tudi profesorji in šolske knjige bi moral biti zveste predvsem tej ideji. Na žalost, niso.

Na primer Cerkev je univerzalna, vendar ona ob tem ne uničuje nacionalnosti, pušča določeno svobodo in svoje izražanje. Prav Cerkev je kljub svoji univerzalnosti skozi dolga stoletja vztrajala pri narodnem jeziku, torej da je bilo opravljanje verskih potreb v domačem jeziku, spoved, poučevanje... V tem smislu, smo bili na verskem področju nekako na boljšem.

- Kako doživljate tako imenovano multikulturnost Trsta, kjer živite?

Zame je to mit. Imel sem sedem let, ko so požigali naš slovenski narodni dom. Avstro-ogrskega Trsta torej nisem doživel. Trst se je po prvi svetovni vojni zapiral in postajal vse bolj in samo italijanski. Vsaj želja je bila taka. Narodi, ki so bili prisotni prej, so se bolj ali manj izselili, predstavniki, ki so ostali, se niso mogli narodnostno udejstvovati. Slovence, ki smo bili številčna manjšina, so močno zatirali in nas četrt stoletja sistematično poitalijančevali. Brez šol, knjižnic in kulturnega udejstvovanja in končno s spremembo imen in priimkov, s katerim so hoteli, da bi postali Italijani tudi na zunaj. Vsak otrok, ko je šel v šolo, je moral govoriti italijansko, tudi če je v domačem okolju govoril samo slovensko. Predstavljate si kaj takega danes; to je verjetno marsikomu nepredstavljivo. In Trst je še danes zelo naslonjen na Italijo in samo Italijo, nočejo se odpirati proti Srednji Evropi, kamor naravno spada in je spadal stoletja, ker se boji, da bi nehal biti italijanski, kot bi oni želeli. Tako ga raje podpirajo, čeprav mesto in okolica nekako hira. Bomo videli, če se bo sedaj z odprto Evropo kaj spremenilo?

- Kako naj Slovenci ohranjamo svojo identiteto?

To je močno odvisno do šol, ustanov, pravzaprav celotnega slovenskega vodstva. Govoril sem s slovenskim ministrom za šolstvo, ko je prišel v Trst, ker je ministrstvo za šolstvo, za šolske knjižnice odkupilo precejšnje število izvodov mojih novel, ki govorijo predvsem o slovenstvu. Za to dejanje sem ga pohvalil, ampak sem rekel, da če bodo samo knjige v knjižnici, ne bo dovolj. Nagovoril sem ga, da bi morali ustvariti v dijaku željo, da bi posegal po taki literaturi. O tem bi morali v šolah več govoriti. Slovenska vzgoja bi morala bolj temeljiti na domoljubju! Domoljubje ni nacionalizem, nekateri to radi mešajo. Dijaki oziroma mladi, morajo dodobra spoznati sedanjo stvarnost, resničnost. Če pa hočeš razumeti današnjo resnico, moraš poznati tudi preteklost. Torej poznati zgodovino naroda, poznati dobro tudi zgodovinske okvirje in resničnost dela naroda, ki ni živel ali še vedno ne živi v matici. Razumeti, kaj pomeni za zamejce imeti lastne šole, na primer! A vsega tega je, žal, premalo. Mladi si danes vsega tega ne predstavljajo dovolj, ne vedo in ne poznajo, ker jih o tem ne poučijo dovolj. Nedavno mi je neki politik, bivši minister za kulturo, rekel, da je šele sedaj, ko je prebral nekatere moje novele, razumel, kako trdo je bilo naše življenje pod fašizmom. Kako naj pričakujemo, da bodo to razumeli mladi, ki hodijo v šole, če bivši minister do nedavnega tega ni razumel!? To pomeni da je pomanjkanje v celoti. Neka pisateljica mi je pripovedovala, da je potovala iz Maribora v Milan in da so se ustavili na Opčinah v slaščičarni, in je spoznala, da na Opčinah govorijo slovensko! Ali smo res prišli tako daleč? Opčine so vendar od nekdaj slovenska vas!

- So krive tudi oblasti, ki ne znajo teh vrednot posredovati?

Država do leta 1990, dokler je vladal komunizem, ni imela slovenskega patriotizma. Po dvajsetih letih so starejši profesorji še vedno tisti, ki so bili vzgojeni za časa Kardelja. Jaz nisem dobil enega vabila, da bi prišel govorit o svojem življenju, o preteklosti naših ljudi na katerokoli slovensko šolo v Ljubljani, oziroma osrednji Sloveniji. Ker očitno tistim profesorjem to ni zanimivo. Sploh pa, ker je bil Pahor dolga leta nezaželena oseba, tudi v Slovenijo nekaj let nisem smel. Jih ne briga. Levičarji me ne marajo, ker sem nacionalno zaveden in bom kritiziral internacionalizem, desnica me ne mara, ker sem bil v osvobodilnem boju in ga vedno zagovarjam.

- Prav tako kot nekoč se moramo tudi danes še naprej »boriti« za slovenstvo. Pa se?

Slovenci imamo vedno v sebi neko idejo popuščanja v smislu dobrega medsosedskega odnosa in miru. Danes se tudi sprašujemo, kaj bo rekla Evropa. Preveč se na to oziramo. Slovenija ni mogla v Evropo, dokler nismo izpolnili italijanskih pogojev, danes, ko smo mi že del Evrope, mi popuščamo drugim. Znotraj Jugoslavije je Slovenija tako ali tako največ popuščala in delala za druge. Malo več samozavesti nam ne bi škodovalo.

TURK, Miha. Boris Pahor (Moj pogled). Ognjišče 2010. 22-24.

Pogovor s Prešernovim nagrajencem, slovenskim pisateljem in mislecem Borisom Pahorjem, ki ustvarja v Trstu

BREZ POMOČI DUHOVNIKOV NI MOGOČE MISLITI NA PREŽIVETJE MANJŠINE

Boris Pahor ni postal slaven in znamenit šele po prejemu Prešernove nagrade, najvišjega slovenskega kulturnega priznanja, menimo celo, da jo je prejel veliko prepozno. Simpatije slovenskih ljudi je užival že prej, zlasti zaradi njegovega doslednega boja za narodne pravice Slovencev v zamejstvu in zagovarjanja pomena naroda, in sicer v dobi, ko so eni opozarjali, da je proletarska pripadnost važnejša od narodnostne, drugi pa so trdili, da jih narodnost omejuje in so zagovarjali utopitev (manjšega) naroda v morju drugih narodov. S svojo odločno držo je postal glasnik in ustvarjalec slovenske narodne samobitnosti, ki je dosegla polnost v samostojni nacionalni državi - Republiki Sloveniji.

Vedno je spoštoval delo duhovnikov in Cerkve pri ohranjanju narodne samobitnosti in utrjevanju narodne zavesti. Nikoli pa ni bil zagledan samo v svoj lastni narod, ampak je bil vedno odprt za bogastvo drugih kultur. Za Slovence ni zahteval privilegijev, ampak enakopravnost.

Prešernova nagrada se nam je zdela primeren trenutek, da ga povabimo, naj našim bralcem spregovori o sebi in svojemu delu.

- Gospod Pahor, rojeni ste leta 1913 v Trstu. Od kje izhaja vaš rod? Spomini na družino. Koliko je bil Trst v času vašega otroštva še slovenski?

* Da, rojen sem v starem delu Trsta, v ulici, ki se strmo vzpenja k Sv. Justu. Starša sta bila s Krasa, oče iz Kostanjevice pri Komnu, mati pa iz Male Pristave pri Št. Petru na Krasu. Postala sta Tržačana, ko je bil Trst v najlepšem razvoju in se je tudi slovenski živelj tako ekonomsko kot socialno in kulturno sijajno uveljavljal. Tako da pisec Virgino Gayda ugotavlja, da je k sreči prva svetovna vojska rešila tržaško ekonomijo pred slovanskim kapitalom! In seveda je slovenska potrditev vzdržala še nekaj let po koncu vojske, kljub temu, da jo je režim načrtno kril. A pripomniti je tudi potrebno, da se je hudo začelo pred nastankom fašizma 1920. leta. Škof Mahnič in drugi razumniki morajo v izgnanstvo že leto poprej.

-V vaši mladosti se je nad Trst in nad vso Primorsko zgrnila črna tiranija, italijanski fašizem. Bili ste priča nekaterim težkim dogodkom tistega obdobja in ste eden izmed redkih pisateljev, ki ste se lotili obravnavanja te snovi v svojih knjižnih delih. Kakšni so vaši spomini na ta leta?

* Mojo oziroma našo otroško dobo je zaznamoval strah. Najpoprej zaradi grmenja topov s fronte, ki je spremljalo lakoto in smrtonosno španjolko. Potem strah ob požarih, ki so uničevali naše kulturne domove: Narodni dom, dom pri Sv. Ivanu, v Rojanu, v Barkovljah itd. Strah pred črnimi srajcami, ki so, na primer pri Sv. Jakobu, napadle dvorano, kjer nam je Miklavž delil darila. Šlo je torej za ozračje, ki je v otrokovo notranjost vtisnilo zavest nenehne ogroženosti, vsestranske obkoljenosti. In naravno je, da sem večkrat skušal podati tisti nesrečni as prav skozi otrokovo čutenje. Mislim namreč, da je posebna vrsta travme tista, ki jo doživiš, ne da bi znal in mogel -in otrok ne more- razložiti, zakaj se neko dejanje dogaja, česa si kriv.

-Slovenski odpor proti fašizmu je bil v bistvu zelo 'pasiven', orožje skoraj ni spregovorilo. Pri ohranjanju narodne zavesti so odigrali pomembno vlogo slovenski duhovniki. Zdi pa se mi, da je dosedanje komunistično zgodovinopisje namerno zamolčevalo to protifašistično gibanje, ker v njem ni imela partija vodilne vloge, ampak je bilo to vsesplošno narodno.

Dovolite, da vas popravim. Odpor proti fašizmu ni bil v resnici pasiven. Pripadniki razpuščenih mladinskih organizacij so se odločili, da nastopijo proti rodomoru z enakimi sredstvi, kot so jih uporabljali fašistični napadalci. Tako so zažigali raznarodovalne objekte. Znan je bombni napad na uredništvo časnika Il Popolo di Trieste, kateremu je sledil proces s 100 obtoženci, nato proces s 30 obtoženci, deportacije, konfinacija, admonicije itd. Na orožje so organizacija TIGR in drugi mislili kasneje. Vsekakor drži, da je bil slovenski antifašizem prvi v Evropi tako po številu kot po kakovosti upora. To ne pomeni, da ni bilo še drugih oblik ohranjanja zavesti. Tako pri laičnem skrivnem delovanju kakor pri cerkvenem. Le ta je imel prednost v tem, da je v božjih hramih slovenski človek lahko javno slišal domačo besedo. Zato so jo hodili poslušat tudi ljudje svobodomiselnega nazora, kakor se je to potem dogajalo v Sloveniji za asa komunističnega režima. Tukaj je nujno pribiti, da je bila slovenska duhovščina v celoti protifašistična, zato večkrat tarča napadov, internacij in izgonov. In povojna uradna slovenska publicistika je seveda pri nas to vlogo primorske duhovščine sicer priznavala, vendar jo je zmeraj nekako omenjala kot drugovrstno, ker je morala biti partija absolutno na prvem mestu.

-Pravičnost tudi zahteva, da poleg pozitivne vloge slovenskih duhovnikov ter nekaterih italijanskih duhovnikov in tudi škofov omenimo tudi protievangeljsko združenje drugih italijanskih duhovnikov, ki so podlegli vplivu fašizma. Kako vi ocenjujete obnašanje takratne uradne italijanske Cerkve v odnosu do fašizma?

* Pozitivnih, imenujmo jih tako, je bilo italijanskih duhovnikov takrat zelo malo. In isto velja za škofa, ki sta nasledila msgr. Fogarja in goriškega nadškofa msgr. Sedeja. Vatikansko vodstvo pa ni bilo seveda ni boljše, saj se je tam vendar odločalo. O tem trezno in pošteno piše pokojni msgr. Rudolf Klinec v svojem delu Primorska duhovščina pod fašizmom. Žal je tudi Cerkev videla v Mussoliniju od Boga poslanega rešitelja ne samo za italijanski narod, ampak za Evropo. Pri nas je takšno vatikansko stališče naredilo ogromno škodo, tako da je slovenska duhovščina reševala, kar se je pa dalo v danih razmerah rešiti. V zvezi s tem bi omenil Bevkovega Kaplana Martina Čedermaca, ki dobro odslikuje tisto dobo, in našemu imenitnemu kulturnemu posredovalcu Evgenu Bavčarju gre zasluga, da bo prevod Bevkove knjige letos izšel v Parizu.

- Že v mladosti ste navezali stike z Edvardom Kocbekom, s katerim sta ostala prijatelja vse do njegove smrti. Tudi v najtežjih asih ste ga branili in se uprli političnemu gledanju oziroma zatiranju njegove umetnosti. V čem je, po vašem mnenju, Kocbek velik?

* Kot sem že imel priložnost poudariti, moje prijateljstvo z Edvardom Kocbekom je bilo posebno lepo, lahko bi rekel svojevrstno. On je bil kristjan, jaz agnostik; on je bil krščanski socialec ali socialist, jaz socialni demokrat - vezale pa so naju težnja po uveljavitvi narodove biti, književnost in, zakaj ne, obojestranska simpatija. Zakaj je bil Kocbek velik? Predvsem nedvomno spada med velike slovenske duhove kot pesnik in pisatelj. A tudi kot idejni voditelj je bil v predvojnem in medvojnem asu izredno pomemben: bil je na strani tistih, ki so bili proti fašizmu in nacizmu, to se pravi, da je bil z zahodnimi demokracijami. Lahko sem kritičen do njega, ker je verjel, da bodo slovenski komunisti evropski voditelji, vendar so bili takrat na strani komunistov tudi Angleži in Američani in De Gaulle itd.

- Mnogi govorijo, da bi morali danes po propadu komunizma drugače, predvsem bolj kritično, obravnavati Kocbekovo vlogo, zlasti njegovo sodelovanje z OF, ker so si v njej komunisti hitro prisvojili vodilno besedo.

* To, da so imeli partijci v OF glavno vlogo, ni najbolj hudo, zlo je bilo, da so odpravili pluralizem in ustanovili diktatorski režim. Tega pa Kocbek ni sprejel, zato so ga potem tudi politično likvidirali. Vsekakor pa kljub vsem kritikam Kocbekov pomen ostaja. In zgrešeno ga je danes linčati, ko pa je soustvarjal slovensko zgodovino. Zato bi katoliško vodstvo danes moralo poudarjati, da je slovensko katoliško občestvo dalo evropskemu osvobodilnemu boju med drugo svetovno vojsko svoje najboljše ljudi: kot bojevnike, kot talce, kot kmečko prebivalstvo, ki je pridelovalo hrano za odpornike. To je edinstven prispevek za zgodovino Evrope, nesmisel je zato vso to množico obtožiti in zavreči kot komunistične izigrance. Pater Cerar (v svoji knjigi Partizan nekoliko drugače) ima docela prav: kljub vsemu je šlo za osvobodilni boj. In prav tako trdi nekdanji obsojenec prof. Ljubo Sirc. Zato je čas, da se začne o Kocbeku misliti in pisati nekoliko drugače - na katoliški strani, medtem ko so si ga komunisti dokončno zapravili.

-Zaradi sodelovanja z osvobodilnim gibanjem, ste se med vojno znašli v nemških uničevalnih taboriščih. Srečanje s smrtjo je oblikovalo vašo neuklonljivo življenjsko držo in je postalo druga najbolj odmevna tema v vaših delih. Lahko posredujete nekaj skopih 'zunanjih podatkov' o svojem bivanju v taboriščih?

*Ujeli so me doma in predali gestapu domobranci, čeprav je bilo moje sodelovanje z osvobodilnim gibanjem kar skromno, trajalo je poldrugi mesec, zanimal sem se v glavnem za zdravila, napisal pa proglas proti nacizmu, ki so ga našli pri meni. O taborišču? Rešilo me je znanje jezikov. Moja mama bi rekla, da me je rešila njena molitev. Ne vem. Marsikdo od nas je ob krematorijskem dimu kdaj tudi pomolil. No, v Dachauu me je iz anonimne množice verjetno 'potegnil' Lino Legiša, ki me je poznal iz Dejanja. Bil sem tolmač, bolničar, kdaj tudi grobar, če je bilo potrebno. V bistvu nekakšen stoik. Sijajno je o tem pisala Ivanka Hergold, ko je preštudirala Nekropolo.

- Zanimivo je, da ste v taborišču -v srečanju z njem- dobili nov življenjski zagon, nekakšno mo, ki vas drži do danes pokonci. Takoj se spomnim mnogih mladih ljudi, ki danes ne najdejo smisla svojemu življenju, ki brezciljno tavajo, pa se niso srečali s takim trpljenjem in ne s smrtjo.

* Rekel bi, da mojega povojnega elana ni pripisati dotiku z njem, ampak zavesti, da sem mu ušel, zavesti, da življenje lahko popolno zaživim. To je veličasten občutek. Pa zavest, da se lahko predaš ljubezni. Nekako naturalistično je takšno doživljanje, priznam, a to ne izključuje sublimacije. Vendar tudi duhovnosti ni brez telesnosti. Na tem svetu. O drugem ne vem. Nihče ne ve. Tudi teologi ne. Mladi ljudje? Kar jih ni ideologija odrezala od tradicije, sta jih tehnicizem in konzumistična miselnost cepila na brezdušni univerzalizem. A to bo prihodnost popravila. Narodi ne sprejmejo uniformiranosti. Kljub sedanjemu stanju bo prevladala rodna identiteta, bogastvo tradicije. Jutrišnja združena Evropa bo sporazum majhnih domovin, drugače Evrope sploh ne bo.

-Znana so vaša jasna načela glede narodnosti. Zaradi njih ste tudi prišli v spor z nekdanjo jugoslovansko usmerjeno slovensko (kardeljevsko) politiko. Te ideje ste širili zlasti v svojih esejih, ki ste jih objavljali v reviji Zaliv. Zaradi te revije in knjige s Kocbekovim intervjujem ste imeli velike težave. Kakšne?

*To, kar sem pravkar povedal, je v glavnem bilo poudarjeno v reviji Zaliv v zvezi s slovensko samobitnostjo in suverenostjo. A nisem bil sam. Teolog Križnik, nekdanji Golootočan dr. Kresnik, publicist Viktor Blažič, sodnik Franc Miklavič, prof. Jošt Žabkar, prof. Ezio Martin, glasbenik Ubald Vrabec - in katalonski okcitanski itd. sodelavci. Precej nas je bilo. Bili smo za prvenstvo naroda pred proletariatom! Bili smo za pluralizem in demokracijo v tradicionalnem pojmovanju. V glavnem smo bili vsi za osvobodilni boj, a proti temu, kar je iz njega naredila partija. Začeli pa smo 1966. leta. In sreni smo, kar nas je še živih, da smo doživeli preobrat.

- Ko govorite o narodu, govorite tudi o vlogi Cerkve pri ohranjanju narodne zavesti. Kakšno je vaše mnenje, zlasti pa manjšinska izkušnja o tem?

* Da, rekel sem takrat, naj Cerkev rešuje narodno zavest, ko pa je komunistom zanjo malo mar. Žal pa -in na to me je opozoril prijatelj Križnik- v bogoslovje so prihajali fantje, ki jim v srednji šoli niso dali narodne vzgoje, zato so se šele v bogoslovju nekako 'popravili'. Upam, da je zdaj drugače, ali pa, da bo drugače. Nisem zato, da bi Cerkev imela poglavitno vlogo pri narodni zavesti, sem pa zato, da bi svobodno in enakopravno imela svojo vlogo. To je pomembno. Brez pomoči duhovščine pa ni mogoče misliti na preživetje neke manjšine. To je neizpodbitno. Tako tudi po evropskih deželah: kjer je zaradi zgodovinskih silnic umanjkala raba rodnega jezika v cerkvah, tam je asimilacija opravila -in opravlja- svoje. Brez duhovščine bi danes v naši Benečiji gotovo nihče ne govoril več po slovensko.

-Vaša zavezanost narodu in prizadevanje za pravice slovenskih manjšin izven države Slovenije vas je pripeljala do udejstvovanja v raznih mednarodnih telesih za zašito manjšin. Kakšno vlogo imajo te organizacije in kakšen pomen ima vaše sodelovanje v njih?

*Kot sem nekje rekel -misijonarili smo, spodbujali, večkrat smo bili kot 'clamantes in deserto' (vpijoči v puščavi), a počasi smo prebudili marsikatero dremajočo skupnost. V glavnem pa drži to, kar sem rekel poprej: narodi, prav tako tisti zamolčani, se upirajo izenačenju. To nas bo rešilo. In Slovenija bo kazala pot. Jo že kaže. Samo zavist, pikolovstvo in podobne zavore bo morala premagati. Pa državniški ut mora obveljati nad vsem drugim.

-Slovenskega imena pa ne nosite v svet samo preko manjšinskih organizacij, ampak tudi s pomočjo svojih poznanstev v tujini, zlasti v Franciji. Pred kratkim so tam izdali vaš roman Nekropola. Ali nartno predstavljate Slovenijo svetu?

*Ne morem reči, da je moje udejstvovanje zares načrtno, ker so moje poti različne, moja srečanja naključna. A slovenski interesi pridejo zmeraj do izraza, ko se ponudi priložnost. Tudi ob izidu prevoda Nekropole, po zaslugi Evgena Bavčarja, je prišlo do pogovora o slovenski zgodovini in književnosti na francoskem radiu, na sejmu knjige v Nancyju, še prej na kongresu naše mednarodne organizacije v Liegeu itd.

- Se je po razglasitvi samostojnosti povečalo zanimanje za Slovenijo in za našo kulturo v tujini?

* Zdaj, ko je Slovenija samostojna država, je seveda zanimanje zanjo vse večje in večje, zato bi bilo potrebno tudi v kulturi nastopati organizirano, vabiti časnikarje, plačati članke, izdajati knjige. Zahod je v bistvu nepoučen, zgodovino so pisali in učili dominantni narodi, zato čaka Evropo še veliko dela, preden bo prišlo na dan vse zatajeno ali zavrženo.

- Ob podelitvi Prešernove nagrade, ste -proti ustaljeni navadi- spregovorili nekaj besed. Kaj vas je k temu nagnilo?

* Proti 'ustaljeni navadi' je nastopila predstavnica Novega kolektivizma. Še poprej pa me je vznemiril uvodni govor Daneta Zajca. Razumel sem ga, a vtis sem imel, da bi na prvi podelitvi Prešernovih nagrad v slovenski državi le moral prevladati nekoliko drugačen pristop. A ko ne bi bilo tistega razglašenega in nenačrtnega govora o ne-sprejetju nagrade itd., ne bi nastopil. Tako pa se mi je zdelo vse skupaj pod dostojno ravnjo. Po mojem bi tisti dan Prešeren moral pomeniti projekcijo slovenske suverenosti v prihodnost. To. Vse drugo je bila pritlikavost. Pomanjkanje smisla za zgodovinskost, za pravkar rojeno državo.

Omenil sem tudi revijo Zaliv, a ni šlo za kak ekshibicionizem, marveč za dodatek k temu, kar je povedal Dane Zajc glede vloge Nove revije pri spočetju slovenske pomladi. Pravica namreč zahteva, da pri omembi revije, ki je nedvoumno prispevala pri ustvarjanju nove slovenske samobitnosti -tudi sam sem pri njej sodeloval- predstavnik kulture ne prezre Zaliva in njegove 25-letne 'samobitniške' tradicije. Tudi zato ne, ker se je zaradi Zaliva zvrstilo nekaj pomembnih procesov: proti Rožancu, proti Francu Miklaviču, proti Viktorju Blažiču, medtem ko spada huda ura, ki jo je sprožil Kocbekov intervju 1975. leta, v posebno kategorijo politično-kulturnih afer.

RUSTJA, Božo. Slovenski pisatelj in mislec Boris Pahor. (Gost meseca). Ognjišče, 1992, leto 28, št. 4, str. 6-12.

 liturgik in knjižničar

Še v predavalnico sem nosil kup knjig

V dolgih jesenskih in zimskih večerih so naši predniki radi vzeli v roke knjigo, zlasti tako z versko vsebino, da so plemenitili svojo srčno kulturo in poglabljali svojo vero. Knjižničar dr. Marjan Smolik je eden značilnih predstavnikov te kulture. Svoje življenje je zapisal knjigam. Med njimi zavzemajo posebno mesto tiste, ki jih uporabljamo pri bogoslužju, saj je dejavno sodeloval pri njihovem prevajanju. V svojih osemdesetih letih si je nabral veliko znanja in tega rad posreduje drugim. Nekaj ga je podelil tudi z bralci Ognjišča.

- Zanimiva je vaša odločitev za duhovništvo. Preden ste šli na teologijo, ste »morali« študirati matematiko....
To ni bila moja odločitev, ampak OZNA (komunistična tajna policija) ni hotela, da grem v bogoslovje. Jaz pa sem vztrajal, zato sem bil leta 1949 zaprt, ker sem bil prijavljen za bogoslovje. Iz zapora v Kamniku so me poslali v Beograd k vojakom. Hotel sem pokazati »dobro voljo« in sem eno leto študiral matematiko. No, matematiki nisem bil nasproten, vendar to ni bila moja svobodna odločitev.

- Po enem letu pa ste šli na teologijo.
Da, pokazalo se je, da niso več tako zelo »strupeni«. Iz istega gimnazijskega razreda klasične gimnazije smo šli štirje v bogoslovje: pokojni nadškof Franc Perko, pokojni duhovnik Miro Bonča, ter Anton Masnik. Bil je še eden sošolec, ki pa je pustil bogoslovje.

- Vaša doktorska disertacija Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi, kaže na to, da se niste omejili samo na teologijo, ampak tudi na druga področja (glasba, pesništvo ...).
V disertaciji nisem nič govoril o glasbi. Šlo je za disertacijo iz dogmatike, kjer so važna besedila, ne pa glasba. Hotel sem poiskati vse pesmi, od srednjeveških naprej, ki jih je sicer obravnaval že Ivan Grafenauer, tudi Zmaga Kumer je takrat že napisala disertacijo. K študiju me je spodbujal dr. Janez Oražem. On je bil znanec, še prej pa gimnazijski učenec dr. Rupla, ravnatelja NUK-a. Tako mi je bilo omogočeno, da sem hodil tja stare pesmarice prepisovat. Takrat fotokopiranja še ni bilo. To sem delal teden za tednom. Dodatno me je spodbujal profesor, duhovnik Jakob Šolar. Kot slavist je bil potem on tudi uradni recenzent te disertacije. Takrat drugih slavistov ni moglo biti. Teh pretipkanih pesmi je veliko in so shranjene. Pretipkal sem vse, uporabil v disertaciji pa seveda ne vseh. Vse sem pa hotel prepisati, da sem jih evidentiral.

- Pravijo, da je ta disertacija še danes dragocena.
To evidantiranje vseh pesmi in pesmaric daje neko trajno vrednost tej disertaciji, da jo slavisti še danes iščejo. Obžalujejo, da ni bila natisnjena. Takrat sem jo namreč sam na matrice natipkal in jo potem tudi sam razmnožil na ciklostil. Nekateri pravijo, naj jo sedaj, tako kot je nastala, natisnem. Jaz pa menim, da bi jo za natis moral dopolniti... Za slaviste je dragocen seznam vseh pesmaric od srednjega veka naprej.

- Med številnimi vašimi dejavnostmi posebno mesto zavzema ukvarjanje s knjigami. V vseh pogledih. Med drugim ste bili dolgo dejavni pri Mohorjevi družbi, saj ste bili njen tajnik in odbornik. Spominjam se vas, kako ste s svojim fičkom prevažali knjige na knjižni sejem in to v času, ko je bila verska knjiga zapostavljena. Ali ste bili navzoči, ko se je Mohorjeva, kot prva verska založba, pojavila na knjižnem sejmu?
Ne spominjam se, da bi bil takrat na sejmu. Spominjam pa se, kako sem s fičkom vozil knjige iz Celja v Ljubljano, kjer je imela Mohorjeva prodajalno. Včasih sem tako naložil avto, da me je celo policist ustavil in dejal, da preveč peljem.

- Drugo področje vašega ukvarjanja s knjigami je vaša skrb za knjižnice, zlasti semeniško. To so še v komunističnem času obiskovali tudi šole in nekateri neverni. Kakšna so bila ta srečevanja v semenišču?
V tistem času neverni in šole niso obiskovali naše knjižnice, saj ni noben učitelj tvegal, da bi pripeljal svoj razred v semenišče. Študentje umetnosti so vedeli, kakšno bogastvo se skriva za debelimi zidovi semenišča. Toliko obiskov, kot jih imamo sedaj – naštejem jih okoli 4000 na leto-, seveda takrat ni bilo. Zgodi se, da imam kakšen dan, dve, tri skupine pa še nekaj tujcev, ki zasledijo knjižnico v vodnikih po Ljubljani.

- So pa knjižnico obiskovali znanstveniki, tudi v prejšnjem sistemu, ki so si ogledovali bogat knjižni fond.
Da prihajali so, a so bile to bolj izjeme. Danes je del knjižničnega gradiva, ne sicer najstarejšega dela, dostopnega v elektronski obliki na COBISS-u. Pri vsaki katalogizirani knjigi pa je tudi napisano, da je to samo informacija in da se knjigo lahko tukaj študira, odnesti s seboj pa je ni mogoče. Naj še poudarim, da je mogoče nekatere knjige dobiti res samo pri nas.

- Naj poveva, da je semeniška knjižnica res stara in znamenita...
Tri stoletja je že mimo od ustanovitve. Opremili so jo pozneje. Leta 1721 je slikar Giulio Quaglio poslikal strop. Nekateri pridejo v knjižnico samo zaradi te poslikave. Poslikava je še originalna ni še ni bila restavrirana, saj se v prostoru ni kurilo in se v njem ni študiralo s svečami. V nasprotju s stolnico, v knjižnici ni bilo nikoli velikih množic, ki tudi vplivajo na stare umetnine. Pozneje, leta 1725 so knjižnico opremili z omarami iz hrastovega lesa. S takratnim orodjem to ni bila šala! Kot tudi zgraditi stolnico in semenišče. Otrokom, ki obiskujejo knjižnico, skušam dopovedati, da je bil takrat čas, ko so hiše zidali za zmeraj, jih opremljali za zmeraj in da so knjige tiskali za zmeraj, saj so po pet sto letih še vedno take kot bi bile nove. Kar se pa danes tiska, je samo za nekaj časa.

- Znani ste kot »knjižni molj«. Ali uporabljate računalnik in internet?
Dela na računalniku sem se nekaj navadil, saj sem že prej znal tipkati na pisalni stroj. Članke, ki jih sedaj objavljam, sem sam natipkal na računalnik. Če se mi pa kaj zatakne, si sam ne znam pomagati. Kolikor let mi je Bog še namenil, nameravam uporabiti za to, da bom še kaj napisal, ne pa, da se bom naučil neke čisto nove stvari, to je delati na računalnik. Jaz še vedno vse najprej napišem z roko na papir, na kolenih, ker drugega prostora v moji sobi ni. Potem pa to sedaj »prepišem« na računalnik, seveda pri tem »prepisovanju« marsikaj spremenim in izboljšam.

- Skrbite tudi za druge knjižnice, ne samo za znamenito baročno knjižnico.
Poleg omenjene knjižnice skrbim še za knjižnico v semenišču, ki ima desetkrat več knjig kot baročna. Dolgo sem skrbel tudi za knjižnico Teološke fakultete, sedaj pa »uradno« skrbim še za Škofijsko pastoralno knjižnico.

- Skrbite pa tudi za »brlog«, to je soba, kjer zbirate verski tisk na Slovenskem.
Pravzaprav je uradni izraz za to zbirko Arhivska zbirka slovenskega verskega tiska. Ta je bil že tudi predstavljen v javnosti. Del, ki obsega gradivo do leta 1930, je že tudi katalogiziran na COBISS-u. Ugotovili so namreč, da NUK marsičesa, kar ima Arhiv slovenskega verskega tiska, nima, čeprav bi moral imeti.

- Ne moreva mimo posebnega področja vašega dela ukvarjanja z liturgiko, to je vedo, ki obravnava bogoslužje Cerkve. To je doživelo korenito spremembo, mislim na liturgično reformo drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki je med drugim uvedel tudi živ jezik v bogoslužje. Vi ste začeli maševati še v latinščini...
Kar nekaj let sem še maševal v latinščini. Pa tudi prehod iz latinščine v slovenščino je bil postopen. To so načrtno naredili, da so se ljudje privajali. Odlok drugega vatikanskega koncila o bogoslužju je izšel leta 1963. Takrat sem se že izpopolnjeval v Parizu na Katoliškem institutu prav iz liturgike. Profesorji, ki so nam predavali, so bili sodelavci na koncilu in so nam sproti na predavanjih pripovedovali, kakšne bodo novosti. Ko je izšla koncilska konstitucija o bogoslužju, sem jo prevedel v slovenščino in jo tudi komentiral. To je bilo moje prvo delo na liturgičnem področju.

- Na neki način ste se z liturgiko srečali že kot otrok. Med vojno so Nemci z Gorenjskega pregnali duhovnike in ljudje sto morali sami skrbeti za bogoslužje.
Bil sem še premajhen, da bi dejavno sodeloval, se pa spominjam, da smo ob nedeljah hodili k bogoslužju božje besede. Če se je le dalo, smo šli pa k maši, čeprav smo morali kar dolgo pešačiti do cerkve, kjer je bila maša. Nemci namreč nekaterih bolnih in ostarelih duhovnikov niso izgnali. Vedeli smo, da je zakramentalna maša nekaj drugega, kot če v cerkvi samo molimo. V cerkvah smo smeli peti slovensko, duhovnik pa ni smel govoriti slovensko. Vendar so tudi nemški duhovniki, ki so prišli, maševali po latinsko in tako maša za nas ni bila nič drugačna. Pridige pa ni bilo, ker nemški duhovniki niso smeli slovensko, nemško pa niso hoteli. Zato je mežnar ali kakšno odraslo dekle prebralo berilo in evangelij, slovensko petje pa je »prekrivalo« mašo, kakor je to bilo do koncilske prenove.

- Prenova bogoslužja drugega vatikanskega cerkvenega zbora se je dolgo pripravljala. Vi ste bili že kot bogoslovec dejavni v tako imenovanem liturgičnem gibanju, ki je naznanjalo neko spremembo na področju bogoslužja.
Ljubljanska teološka fakulteta je imela profesorje, ki so predavali – v okviru pastoralke ali pa samostojno – liturgiko že pred koncilom. Taka zahteva koncila za fakulteto ni bila novost. Profesor Janez Oražem, ki je tudi predaval liturgiko, je že v svojih bogoslovskih časih doživljal mladinsko gibanje in poskuse približevanja liturgije ljudem. V naših molitvenikih je bila že dolgo prevedena cela maša. Cel misal (mašna knjiga) pa je bil v slovenščino preveden med vojno. Za Slovence tako koncilska reforma ni bil popolna novost, razen tega, da je duhovnik maševal po slovensko. Druge zakramente smo podeljevali v slovenščini, razen birme, ki so jo škofje še dolgo delili v latinščini. Obredniki (knjige, v katerih so besedila za podeljevanje zakramentov: krst, poroka ...) so bili v slovenščini. Koncil je sicer prenovil tudi obrednike, nekoliko spremenil način podeljevanja zakramentov. Tudi te nove obrednike je bilo potrebno po koncilu prevesti.

- Liturgiko ste študirali v Parizu. Kako pa ste tam doživljali liturgično prenovo?
V župnijah so tudi tam peli v »domačem« jeziku, vendar so imeli pesmi v glavnem le za praznike. V tistem času pa so na podlagi psalmov »prepesnili« nove pesmi, ki so bile liturgično bolj primerne. Veliko psalmov je prepesnil pater Gelineau, ki je predaval tudi nam. Potem so jih uglasbili, ene za zbor, druge pa tako, da so jih je pel sam solist, drugi pa odpevali. Tudi pri nas smo poskušali prirediti nekatera psalmska besedila. Naše slovenske pesmi niso bile vedno vsebinsko na višku – to sem obravnaval tudi v disertaciji -, a vendar besedila niso bila slaba. Tako smo bili tudi po koncilu prepričani, da praktično vse naše pesmi lahko postanejo »liturgične pesmi«, ki jih pojemo pri maši in ne samo pri ljudskih pobožnostih.

- Vi ste bili dejavni pri prevajanju bogoslužnih knjig (misal, brevir, obredniki ...), ki so izšle prenovljene po drugem vatikanskem koncilu.
Najprej so izšli nekateri obredniki (krst, poroka, pogreb). Izhajali so v snopičih. Po želji takratnega nadškofa Jožefa Pogačnika smo jih sproti prevajali. To je bilo laže, kakor da bi prevajali vse naenkrat. To bi bila tudi prevelika zahteva za duhovnike, da bi se morali prilagoditi kar naenkrat v vsem. Tako pa so se postopoma. Za obredniki je prišel na vrsto misal (mašna knjiga), čisto na koncu pa smo se odločili, da bomo prevedli še molitveno bogoslužje (brevir). Ugotovili smo, da mlajši duhovniki ne znajo več toliko latinsko, da bi brevir molili v latinščini. Takrat je namreč že izšel prenovljen bogoslužni molitvenik v latinščini (Liturgia horarum). Najprej so bili »poskusni« prevodi brevirja, ki so izhajali v nekakšnih zveščičih. Brevir, ki smo ga mi prevedli, je praktično v uporabi še danes.

- Prevajala pa je posebna skupina ljudi. Kdo je bil v njej poleg vas?
Skupaj smo bili v semenišču trije, ki smo opravljali to delo: dr. Janez Oražem, profesor liturgike in ravnatelj bogoslovja; Jože Vesenjak spiritual, navdušen nad liturgično prenovo. Z nami je delal tudi pomožni škof Stanko Lenič. Bil je nekdanji dijak šentviške gimnazije z dobrim znanjem latinščine in slovenščine. V tistem času je prišel iz tujine Zdravko Reven, ki je skrbel bolj za tehnične stvari. Ne pozabimo, da je bilo takrat treba vse pretipkovati in to celo večkrat! Veliko dela je bilo vloženega v to. Računalnikov še ni bilo. Pozneje se nam je pridružil France Oražem, tudi profesor na Teološki fakulteti. Pridružili so se nam tudi nekateri zunanji sodelavci, npr. p. Edi Bohm. Vsak dan smo se zbirali na škofiji in tudi premlevali, kaj so drugi narodi naredili. Jaz sem imel možnost dobiti francoske izdaje, drugi nemške. Spominjam se, da smo nemški misal dobili še v ciklostirani obliki. Pripeljal sem ga iz Avstrije in imel sem na carini še težave, saj niso vedeli, za kakšno »šifrirano« literaturo naj bi šlo.

- Morali ste pripraviti tudi lekcionarje, to je knjige, kjer so berila in evangeliji, ki jih beremo pri nedeljskih, prazničnih ter delavniških mašah.
Seveda. Koncil je zelo poudaril pomen božje besede, tudi v bogoslužju. Na razpolago smo imeli samo »mariborsko izdajo« Svetega pisma. Šlo je za celotno Sveto pismo, ki jo je izdala mariborska škofija v štirih knjigah. K sreči se mi je ponudila znanka, ki je izgubila moža, da bi pretipkovala berila in evangelije iz tega Svetega pisma za lekcionarje. V knjigah Svetega pisma sem označil, kateri odlomek pride za kakšen praznik, priredil sem začetek in konec odlomka, pa spremenili smo kakšno besedo. Imam pa ohranjen tisti izvod Svetega pisma in če bi kdo hotel, bi lahko »preštudiral«, ali smo mi Božjo besedo pokvarili ali jo približali današnjemu človeku. Svetopisemskih strokovnjakov (biblicistov) mlajše generacije, takrat še ni bilo. Prof. Jakob Aleksič, ki je tudi pripravljal »mariborsko izdajo« Svetega pisma, mi je samo dejal: »Jaz sem svoje naredil...«.

- To prevajalsko delo je zelo pomembno, saj bogoslužna besedila (maša, pogrebni obred, poroke, krsti) nekako ustvarjajo tudi jezikovno normo med ljudmi, ker se ljudje pogosto srečujejo z njimi. Je kdo tudi jezikovno pregledal vse te obrednike?
Vsi, ki sem jih naštel, smo imeli toliko jezikovne izobrazbe, da smo to delali. Pa tudi je bilo v tistem času skoraj nemogoče, da bi dobili kakšnega laika, da bi jezikovno pregledal tiskovine. Seveda je bilo treba besedila psalmov, zlasti spevov z odpevi, tudi tako prilagoditi, da so bila primerna za petje. K sreči smo imeli tudi toliko znanja glasbe, da smo to lahko storili. Skladatelj prof. Matija Tomc pa je bil pripravljen nekatere psalme tudi uglasbiti. Pozneje so se mu pridružili še drugi glasbeniki. Iz »prve generacije« naj omenim še mariborskega glasbenika Gregorja Zafošnika. Kot zanimivost naj še povem, da nam je na vprašanje glede petja psalmov, odgovoril neki duhovnik zelo kratko in ostro: »Slovenci psalmov nikoli ne bodo peli!« Pa poglejte danes, ne samo, da pojemo psalme, tudi priredbe, vse do modernih popevk, imamo ogromno!

- Pa smo Slovenci v zgodovini kdaj prepevali psalme? Razen protestantov, seveda?
Protestanti so imeli v svojih pesmaricah prepesnjene psalme (psalmične pesmi). Te je prirejal že Luter. Prevajal jih je Trubar, pa tudi drugi. Zanimalo me je, če so kaj takega prevzeli tudi katoličani, v katero izmed svojih pesmaric. Pa samo v 17. stoletju je prevzel nekatere protestantske pesmi avtor priročnika za duhovnika, ki moli ob umirajočem. Vendar so te prepesnitve postale molitve pri umirajočem, ne pa pesmi za petje.

- Udejstvovali ste se na veliko področjih. Ali imate kakšen poseben red, disciplino, da ste toliko naredili?
Različna področja mojega delovanja niso potekala sočasno, ampak sem stvari delal eno za drugo... Ko sem predaval liturgiko, sem se lotil tudi raziskovanja, povezanega z liturgijo. To sem seveda tudi objavljal.

- Pri raziskovanju ste vi imeli prednost, saj ste imeli veliko literature kar v hiši.
Pri sodelovanju pri raznih simpozijih, pri delu za Enciklopedijo Slovenije ali pri Slovenskem biografskem leksikonu sem bil povsod dejaven, ker so uredniki vedeli, da morajo drugi iskati po svetu tisto, za kar jaz samo stopim do druge sobe in najdem. Se je pa nabralo precej »drobižastega gradiva« o raznih ljudeh, ki so v preteklosti veliko naredili, pa je bilo njihovo delo po krivici pozabljeno. Tako so več let izhajali v Družini zapisi o teh ljudeh v rubriki Vredni spomina. Glede reda pa tako. Že od doma se nisem navadil »pohajkovanja«. Nikoli nisem hodil v kakšne družbe, zato me nekateri imajo mogoče za pustega človeka. Mi pa zato ostane veliko časa. Tudi iz časopisa, ki ga vsako jutro prelistam, kaj preberem, nikakor pa ne preberem vsega! Profesor Trstenjak je dejal, da ko dobiš novo knjigo, jo moraš takoj pogledati, kajti čez nekaj časa »ponikne«. Takrat pa jo moraš pogledati, vsaj toliko, da veš, kaj je v njej. No, mene pa včasih kakšne stvari, zlasti zgodovinske, »zanesejo«, da jih začnem kar brati. Sedaj imam v branju čudovito knjigo o primorskem krščanskem politiku Janku Kralju. Vsak bi jo moral prebrati, saj jo je hčerka napisala z veliko ljubeznijo in pa izredno natančno.

RUSTJA, Božo. dr. Marjan Smolik liturgik in knjižničar. Še v predavalnico sem nosil kup knjig (Gost meseca). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 11, str. 8-12.

LETA 1740 ROJEN JOSEPH MONTGOLFIER

PIONIR LETENJA Z BALONI († 1810)

Z bratom Etienom sta izdelala prvi balon na vroči zrak in ga 5. junija 1783 in spustila s sejmišča v Annonayu pri Lyonu prvi balon na segreti zrak brez posadke, ki se je dvignil na višino 1800 m.

LETA 1778 OSVOJIJO TRIGLAV ŠTIRJE SRČNI MOŽJE

Po zanesljivih virih so "prvič, odkar svet stoji", stali na vrhu Triglava, simbolu Slovenije, štirje "srčni možje". To so bili: Luka Korošec s Koprivnika, Matevž Kos iz Jereke, Štefan Rožic iz Savice in Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine. V skalo so vklesali začetnice imen barona Žige Zoisa, ki je bil pobudnik tega vzpona, znanstvenika Baltazarja Hacqueta, ki je leto pred njimi poskusil sam priti na vrh, a mu to ni uspelo, in začetnice svojih imen kot dokaz, da so bili res na vrhu. Pot, po kateri so se tudi vrnili, so zaznamovali. Ob dvestoletnici tega vzpona (1978) so pogumnim "prvopristopnikom" na Ribčevem Lazu ob Bohinjskem jezeru odkrili spomenik, delo kiparja Stojana Batiča.

LETA 1810 ROJEN ANDREJ ČEHOVIN

BARON IN ČASTNIK, JUNAK V BOJIH S PIEMONTEZI († 1855)

V Branici pri Štanjelu se je na današnji dan rodil Andrej Čehovin, ki se je odločil za vojaški poklic. Postal je topničarski podčastnik. Ko je leta 1848 izbruhnila vojna med Avstrijo in Piemontom, se je izkazal v več bitkah, zlasti v bitki pri Novari, kjer si je prislužil viteški križ in je bil povzdignjen v baronski stan. V rojstni vasi so mu 15. avgusta 1898 postavili spomenik, delo goriškega kiparja Bitežnika.

LETA 1814 ROJEN JANEZ PUHAR

DUHOVNIK, IZUMITELJ IN FOTOGRAF († 1864)

Zgodovina fotografije sloni na številnih odkritjih in izumih bistrih glav. Med nje spada tudi slovenski duhovnik Janez Puhar, doma iz Kranja, kjer je 7. avgusta 1864 tudi umrl. Izumil je poseben postopek za osvetljevanje steklenih plošč; prevlečenih s tanko plastjo žvepla. Francoska akademija znanosti in umetnosti mu je leta 1852 podelila diplomo kot "izumitelju fotografije na steklo".

LETA 1913 ROJENA ROZKA ŠTEFAN

LITERARNA ZGODOVINARKA, POSREDOVALKA POLJSKE KNJIŽEVNOSTI († 2011)

Rozka Štefan se je po študiju slavistike na ljubljanski univerzi izpopolnjevala v Krakovu, kjer se je poglabljala v poljsko književnost. Tri desetletja po drugi svetovni vojni (1947–1977) je bila na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani najprej lektorica, nato pa predavateljica poljskega jezika in književnosti. Napisala je knjigo Poljska književnost (1960). Raziskovala je poljsko-slovenske literarne stike, prevajala je iz poljščine.

LETA 1913 ROJEN BORIS PAHOR

SLOVENSKI PISATELJ, STOLETNIK

Boris Pahor se je rodil v Trstu. Kot sedemletni otrok je bil priča fašističnemu požigu Narodnega doma in fašističnemu preganjanju Slovencev, kar ga je zaznamovalo za celo življenje. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v narodno-osvobodilnemu gibanju in leta 1944 aretiran in poslan v koncentracijska taborišča, ki jih je preživel, in se po zdravljenju v francoskem sanatoriju vrnil nazaj v Trst. Po diplomi na univerzi v Padovi se je zaposlil kot profesor na obnovljeni slovenski šoli v svojem rojstnem mestu. S pisanjem in urejanjem se je vključeval v slovensko kulturno in politično življenje v zamejstvu in matici. Komunističnemu režimu v nekdanji Jugoslaviji je Pahor na žulj stopil predvsem z izdajo knjižice Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki sta jo skupaj z Alojzom Rebulo napisala leta 1975 ob Kocbekovi 70-letnici. V spremljajočem intervjuju je Kocbek prvič spregovoril o povojnem pokolu vrnjenih slovenskih domobrancev, kar je dvignilo mnogo prahu, Pahorju pa so jugoslovanske oblasti prepovedale vstop v državo. Literarna dela Borisa Pahorja so ponovno ovrednotenje doživela šele po osamosvojitvi Slovenije, ko je prejel Prešernovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije. Širša italijanska javnost je Pahorjeva dela ignorirala, vse dokler njegove knjige niso najprej uspele v francoskem prevodu. Preboj mu je uspel še zlasti leta 2007 zaradi novega italijanskega prevoda Nekropole, Pahorjevega najbolj znanega romana, in nastopom na italijanski državni televiziji. Istega leta je prejel »Red legije časti«, kar je najvišje francosko državno odlikovanje. Pahorjeva glavna dela so Vila ob jezeru, Mesto v zalivu, Nekropola, trilogija o Trstu in slovenski manjšini v Italiji (Spopad s pomladjo, Zatemnitev, V labirintu) in Zibelka sveta.

Ob prejemu Prešernove nagrade (1992) je bil gost meseca v Ognjišču, na pragu stotih let pa se je razgovoril v mojem pogledu tudi o tem, kako naj Slovenci ohranjamo svojo identiteto in narodno zavest prenašamo na mlade ...

več:
RUSTJA, Božo. Slovenski pisatelj in mislec Boris Pahor. (Gost meseca). Ognjišče, 1992, leto 28, št. 4, str. 6-12.
TURK, Miha, Pisatelj Boris Pahor (Moj pogled). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 9, str. 22-24.
PAHOR, Boris. Ob doživetem zadoščenju  (Odmev). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 3, str. 97.

njegove misli

• Prav nič niso pomembna leta. Ne vaša, ne moja. Sleherni dan nam je darovan in sleherni dan moramo izpolniti z bogastvom svojega človeškega in občestvenega cilja. Edino to je pomembno …
• Bog mi pomeni skrivnost vesolja; vse, kar je, tudi tisto, česar ne bomo nikoli poznali in videli. Vse, kar obstaja, je en velik čudež, in tudi do neke mere skrivnost.
• Družina je prva človeška skupnost. Rodi se na podlagi simpatije, značajev, ljubezni in skrbi za nasledstvo. Težko pa sprejemam, da tako zvezo skleneš za vedno, do smrti …
• Meni je fašizem pokvaril smisel in prihodnost. V moji mladosti so od mene zahtevali, da postanem Italijan, česar pa nikoli nisem mogel sprejeti. Počasi sem razumel, da moram biti zvest sebi in svojemu jeziku. Zato sem imel veliko težav pri izbiri poklica in je bila končna izbira pogojena z raznimi dejavniki, ne pa dejanskim željam. Želel sem študirati medicino in postati zdravnik, pa nisem imel realnih možnosti, tako sem se moral odločiti pragmatično, da nisem izgubil preveč let.
• Marsikdo bi rad vedel, kako prideš do sto let, jaz pa na to ne zmorem odgovoriti, ker sem zmeraj mislil na dolžnost ob pisalnem stroju. Tako se tudi zdaj ne znajdem, nič, nobene modrostne izjave ne bi znal najti, vse, kar sem doživljal, sem sproti skušal vnesti v življenjsko kroniko. Tako je v bistvu 26. avgusta pač en dan kot vsi drugi dnevi. Kot za druge, sem tudi zanj hvaležen skrivnostni energiji, ki mi je bila in mi je naklonjena. Hvaležen še posebno, da sem tako pokreten in aktiven.
• Moji občutki so različni. Naravno je, da prevladuje hvaležnost, a zmeraj se hitro pritakne verski motiv, materina prevladujoča pobožnost, vera v molitvi in hkrati zaupanje v učinek svetinjice Matere božje, ki jo je všivala v rob obleke ob mojih odhodih z doma. Ko sem za to zvedel, sem pač sprejel, ob prvem strahu pred koncem, v taborišču, sem celo zmolil tri zdravamarije in se zaobljubil, da pojdem na Višarje, če se vrnem. Kar sem tudi izpolnil.
• Med najbolj pomembnimi stvarmi je zame ljubezen. Ne glede na to, kakšna je razlika v narodnosti, je ljubezen pomembna. Ljubezen do bližnjega, do ženske, do naroda, do ubogih, do lačnih, več načinov ljubezni obstaja. Pomembno je, da če pišeš o ljubezni, pišeš kot o neki posebni vrednoti. Ko govoriš o ljubezni, moraš govoriti tako, da imaš pred njo spoštovanje. Brez ljubezni ne moremo danes nič. Knjigo, ki bo pisala o ljubezni, bo treba še posebno pohvaliti.
• Mladini je treba vcepiti vsaj majhno klico potrebe po žrtvovanju za skupnost; a kako se bo mladina žrtvovala za občestvo, ko pa to išče samo standard in egoistično udobje?.

 zapisi o pisatelju:

• Kot zmeraj kritično, neposredno, se Pahor posveča znanim temam in zapisuje izzive za dialog. Ob tem se sooča tudi z novimi izzivi svetovnih neskladij, krivic, strahov in nemirov. Njegov klic po pravičnem svetu je jasen in brez vsakega dvoma, in njegova vera, da človeštvo premore dovolj modrosti in moči za pot iz kriz k bolj etičnemu človeku, je sporočilo enega zadnjih svetovnih pričevalcev iz pekla koncentracijskih taborišč.
• Med najlepša darila usode, ki me je jeseni 2002 za štiri leta popeljala v Trst, štejem svoje poznanstvo z Borisom Pahorjem. Poznanstvo, ki je v dobrem poldrugem desetletju najinih pogovorov preraslo v prijateljstvo … Zakaj danes mislim, da je Boris Pahor nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo Slovencem, in zakaj sem prepričana, da je prav on, človek prejšnjega stoletja, darilo za novo stoletje, da bi bilo to boljše, bo jasno vsakomur, ki bo to knjigo prebral. (Darka Zvonar Predan)

 misel:

Mladini je treba vcepiti vsaj majhno klico potrebe po žrtvovanju za skupnost; a kako se bo mladina žrtvovala za občestvo, ko pa to išče samo standard in egoistično udobje?

LETA 1945 UMRL FRANZ WERFEL

AVSTRIJSKI PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK JUDOVSKEGA RODU (* 1890)

Roman Pesem o Bernardki, deklici, ki je leta 1858 doživela Marijina prikazanja v Lurdu, je Franz Werfel, avstrijski pisatelj judovskega rodu, napisal leta 1941 v zahvalo, da se je rešil pred nacističnim preganjanjem svojega naroda.

LETA 1948 UMRLA LJUDMILA POLJANEC

PESNICA IN DRAMATIČARKA (* 1874)

Rojstni kraj Ljudmile Poljanec so Brežice, ljudsko šolo je obiskovala na Kapeli pri Radencih, kamor so se preselili. Nato je šla v Maribor na učiteljišče in je bivala pri šolskih sestrah. Želela je celo postati redovnica, vendar je misel opustila, ker si je življenje v samostanu predstavljala drugače. Po končanem učiteljišču je poučevala v raznih krajih. Zgodaj je začela pesnici in 1906 izdala zbirko Poezije. Nekaj njenih pesmi je bilo uglasbenih, na primer Ko so fantje proti vasi šli.

LETA 1971 UMRL ALOJZIJ FOGAR

TRŽAŠKO KOPRSKI ŠKOF, PRIJATELJ HRVATOV IN SLOVENCEV (* 1882)

Alojzij Fogar je izšel iz italijanske dru­žine, rodil se je v slovenski župniji, vzgojen je bil v nemškem kulturnem svetu. Tržaško škofijo je vodil v času najbolj nestrpnega raz­narodovanja. Bil je eden redkih italijanskih škofov, ki se je kot glasnik krščanske vesoljnosti in še zlasti kot zagovornik narod­nih manjšin uprl fašističnemu režimu, ki je hotel tudi Cerkev vpreči v voz poitalijančevanja. Bil je prijatelj in zaščitnik Hrvatov in Slovencev, zato zasluži spomin ob obletnici smrti.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 01_2002

LETA 2011 UMRL KARDINAL ALOJZIJ AMBROŽIČ

TORONTSKI NADŠKOF IN KARDINAL (* 1930)

Nadškof Ambrožič v knjigi premišljevanj Kdo kakor Bog (založba Družina 2005), piše tudi o svojih doživetjih v letih otroštva na domačih slovenskih tleh, ki jih je moral skupaj s svojimi zapustiti maja 1945. Rodil se je v vasici Gabrje v župniji Dobrova pri Ljubljani kot drugi od sedmih otrok - od njega je starejša sestra Helena, mlajši pa so brat Matija, sestra Francka ter bratje Janez, Tone in Jernej (zadnji otrok, deklica, se je rodil mrtev). V Razmišljanju o otroštvu, ki ga najdemo v knjigi Kdo kakor Bog (marec 1994), beremo: "Moji starši so bili, če danes pomislim nanje, bolj ali manj revni in v družbi niso izstopali. Postopoma sem odkrival, da oče in mati nista popolna, toda nikoli mi ni prišlo na pamet, da bi si zaželel druge starše. Če bi si danes moral izbirati starše, bi si izbral očeta in mater, ki sta mi bila dana. Moji bratje in sestre smo imeli svoje bitke, prepire in nesoglasja, za katere starši niso imeli časa, da bi se ukvarjali z njimi, vendar ne najdem besed, s katerimi bi opisal hvaležnost za slehernega izmed njih." Kot otrok je rad pohajal po gozdovih, nabiral in pekel kostanj, na paši se je zaveroval v knjigo pripovedk, skratka, bil je povsem "normalen" kmečki otrok.

... več o njem preberite v pričevanju 10_2005

nekaj njegovih misli:

Ko Jezus kliče, kliče brezpogojno. Ne utemeljuje, ne razlaga, ne prigovarja. Ne apelira na avtoriteto, višjo od sebe. Jezusov "Hodi za menoj" je ukaz.

Če ljudje začnejo "sanjati" o idealni Cerkvi, ki bo v oblakih, ne bo šlo. Realna Cerkev je sestavljena iz svetnikov in grešnikov.

Cerkev se res neprestano uči: uči se od sveta, predvsem pa se uči ob Božji modrosti, ki ji je dana za življenje in oznanjevanje. Karkoli se nauči od sveta, se uči v luči resnice, ki ji je bila zaupana po Jezusu.

Jezus nas rešuje in druži s seboj v ljubezni. Njegova zapoved nam daje priložnost, da se osvobodimo računarstva, domišljavosti, ambicij in obzirov.

Čez kakih sto ali dvesto let se bodo ljudje spraševali, kako je mogla naša družba tako nespametno vztrajati v prepričanju, da more živeti brez Boga.

Združenje z Jezusom pri mizi druži tudi nas. Ko nam ponuja svoje prijateljstvo, pričakuje, da tudi mi postanemo prijatelji med seboj.

Jezusovi učenci nikoli ne diplomirajo, nikoli ne prerastejo svojega Učitelja. Jezusa nihče ne more nadomestiti, nihče ga ne nasledi, za njim hodimo in njegovi učenci ostanemo za vse čase.

Jezus je pot in življenje. Njegova smrt preoblikuje našo smrt, v njegovem trpljenju naše trpljenje zadobi pomen; luč, ki žari v Jezusovem trpljenju, odžareva v naših bolečinah.

Življenju kristjana brez molitve komajda lahko rečemo življenje; podobno je zakon, v katerem mož in žena nič več ne govorita drug z drugim in živita vsak v svojem svetu, mrtev.

Bog nam odpušča vedno, kadar se iskreno obrnemo k njemu. Če on odpušča meni, kakšno pravico imam potem jaz, da ravnam drugače?

pripravlja Marko Čuk

 * 25. avgust 1857, Ivanovci; † 29. avgust 1913, Tišina

Izmoljeni otrok - božji izbranec

Franca, sina edinca, sta zakonca Adam Kodila in Rozalija Hujs izmolila v osmem letu svojega zakona. Bila sta revna poljedelca iz vasice Ivanovci, ki spada pod župnijo Sv. Benedikta v Kančevcih. Rodil se jima je 25. avgusta 1857. Ljudsko šolo je obiskoval v domači župniji. Nadarjenega dečka je župnik poslal v K<148>szeg, kjer je bila gimnazija in zavod za revne dijake. Iz rodbine Kodila je bilo več duhovnikov, ki so svoj družinski priimek spremenili v Ivanocy, kar pomeni "tisti, ki prihaja iz Ivanovec". Iz spoštovanja do njih se je "prekrstil" tudi Franc, ki je v tem zavodu končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Višjo gimnazijo pa je obiskoval v Sombotelu. Po maturi junija 1878 je bil sprejet med bogoslovce. [kof ga je poslal na univerzo v Budimpešto, kjer je z odliko dokončal študije.

V duhovnika je bil posvečen leta 1882. Eno leto je bil kaplan v Soboti, potem pa ga je škof Hyidasy poklical v Sombotel za študijskega prefekta v bogoslovnem semenišču, po doseženem doktoratu (1885) pa še za profesorja dogmatike. Srce pa ga je vleklo med preprosto domače ljudstvo. Predlagan je bil za dvornega kaplana na Dunaju, kar je tedaj pomenilo predstopnjo za škofovstvo. On pa je zaprosil za izpraznjeno župnijo Tišino, kamor je prišel marca 1889. Kot odličen dušni pastir, prosvetitelj in borec za narodne pravice je tam deloval 24 let - vse do svoje smrti: od kapi zadet je izdihnil 29. avgusta 1913. Na njegovo željo so ga pokopali poleg staršev na domačem pokopališču pri cerkvi sv. Benedikta v Kančevcih.

"Dvigniti ljudi z zemeljske grude"

"Ker sem vaš dušni pastir, je moja dolžnost skrbeti, da imajo duše zdravo hrano," je dejal Ivanocy v svoji nastopni pridigi na Tišini. Zdravo hrano je svojim ljudem nudil v skrbno pripravljenih pridigah, ki so trajale najmanj pol ure; v njih je evangelij povezoval z vsakdanjim življenjem. "Bolj kakor pridige pa je na ljudi vplivalo Ivanocyjevo življenje, kajti kar je oznanjal, je najprej temeljito sam živel" (Lojze Kozar). @upnija je tedaj štela 2600 katoličanov, 708 evangeličanov in 20 judov.

Poudarjal je pomen verouka za otroke v materinem jeziku. "Nobena oblast ne sme in ne more prisiliti dušnih pastirjev, da bi svojim ovcam, bodisi odraslim ali majhnim, razlagali Gospodov nauk v tujem jeziku," je zapisal. Verouk je bil tedaj v šoli in sicer v madžarščini. Učitelji so dajali otrokom slab zgled krščanskega življenja, zato je Ivanocy, ki je bil tudi šolski nadzornik, sklenil vzeti verouk v svoje roke. S tem si je nakopal sovraštvo učiteljev in oblastnikov, ki so hoteli prekmurske Slovence pomadžariti. V svoji župniji je zelo spodbujal ljudi, da bi pogosteje prihajali k spovedi in obhajilu. Uvajal je pobožnost prvih petkov. Tudi Prekmurci so, kot vsi Slovenci, "pojoče ljudstvo, zato je Ivanocy gojil cerkveno petje v slovenskem jeziku in cerkveno pesem je bilo slišati tudi po poljih in hišah. Prizadeval si je za zdrave družine. Naziv "prekmurski Krek" si je zaslužil, ker se je zavzemal za prekmurske ljudi, ki so odhajali na sezonsko delo na Madžarsko, kjer so jih izkoriščali bolj kot afriške sužnje.

"Prekmurski Slomšek" skrbi za dobre knjige

"Ljudstvo se pokvari, če ne bo imelo knjige in dobrega branja." Te Ivanocyjeve besede so vklesane v spomenik - veliko kamnito knjigo v soboškem parku. Slovenska knjiga je bila edini uspešen način obrambe pred silovitim valom madžarizacije ob koncu 19. stoletja. Ljudje so imeli le nekaj narečnih učbenikov in molitvenikov. Duhovniki, ki so se trudili ohraniti slovenstvo v Prekmurju, so začeli naročati knjige Mohorjeve družbe, ki jo je bil ustanovil škof Slomšek. Med prvimi je bil Franc Ivanocy, župnik in dekan na Tišini, zato so oblasti proti njemu naklepale veleizdajniški proces. "Mar ni nevarno tem ljudem vzbujati sanje po veliki slovansko-ilirski solidarnosti?" so se spraševali v strahu. Pod vplivom teh krogov je tedanji sombotelski škof Vilmos Istvan leta 1903 izdal okrožnico za slovenske duhovnike, v kateri je predložil ustanovitev bratovščine, ki bi bila podobna Družbi sv. Mohorja in bi za Slovence na Madžarskem izdajala dobre knjige v njihovem narečju.

Do ustanovitve te bratovščine ni prišlo, pač pa je leta 1904 začel izhajati Kalendar Srca Jezušovoga, ki je hranil ljudi do leta 1944 (prve tri letnike je uredil Franc Ivanocy, potem pa je uredništvo prepustil Jožefu Kleklu mlajšemu). Ivanocy je precej pisal v ta koledar kakor tudi v mesečnik Marijin list (ust. leta 1904), tednik Novine pa je zaživel šele leta 1913. Ivanocy je med prekmurskimi duhovniki vzgojil veliko zvestih sodelavcev, ki so privabili mnogo mladih in tako je Prekmurje postalo cvetoče polje novih duhovnih poklicev.

(obletnica meseca 08_1997)

 * 25. avgust 1905, Głogowiec, † 5. oktober 1938, Krakov

Prva svetnica jubilejnega leta 2000 se je rodila 25. avgusta 1905 v vasi Glogowiec ("šipkov grm") pri Lodzu. Bila je tretji otrok Stanislava in Ane Marije Kowalske, ki je prva dva otroka komaj donosila, za to deklico, ki so ji pri krstu dali ime Helena, pa je brez težav rodila še sedem otrok. "Ta blagoslovljeni otrok je posvetil moje telo," je priznala mati ob smrti s. Favstine. Helena je bila živahna in vesela "kot ptiček na veji", navaja v svoji čudoviti knjigi Podoba usmiljenega Kristusa (slovenski pre­vod, Ljubljana 2000) poljska pisateljica Marija Winowska. Pri sedmih letih je deklica začutila klic, naj se popolnoma daruje Bogu. Starši, čeprav zelo pobožni, so to imeli za otroško muho. Bistra Helena je hodila v šolo samo dve leti, ker je zaradi rev­ščine morala pomagati doma kot pastirica in gospodinjska pomočni­ca. Pri štirinajstih letih je šla služit, da bi zaslužila za ne­deljsko obleko in bi ji ne bilo treba ostajati brez maše. Na nje­no prošnjo, da bi šla v samostan, sta ji starša odgovorila z od­ločnim "ne". Prošnjo je ponovila pri osemnajstih. Spet ne! Šla je služit v Lodz in po dveh letih - 1. avgusta 1925 - so se ji končno odprla vrata samostana sester Matere božjega usmiljenja, ki so jim na Poljskem pravili "magdalenke", v spomin na prvo spo­korjenko Marijo Magdaleno, ki se je srečala z umiljenim Odrešeni­kom.

Mlada novinka je v varšavskem samostanu in kasneje v drugih samostanih opravljala preprosta dela: bila je kuharica, vrtnari­ca, prodajalka kruha in nazadnje, ko so ji moči že čisto opešale, vratarica. Vsako delo je sprejemala z veselim obrazom. "Delam, kar hoče Bog, torej sem popolnoma srečna." Živela je v globoki združitvi z Bogom, ki jo je z velikim trpljenjem pripravljal na njen poklic poslanke božjega usmiljenja. Ubogala je spovednika, kateremu je zaupala bolj kot svojim mističnim razodetjem, in je redno pisala duhovni dnevnik. Njena pisava je bila okorna, misli, ki jih ji je narekovala božja modrost, pa tako globoke, da jih ne bi mogel bolje zapisati noben bogoslovni učenjak.

Usmiljeni Gospod se ji je prvič prikazal 22. februarja 1931. Tedaj je v svoj dnevnik zapisala: "Zvečer sem v svoji celici vi­dela Gospoda Jezusa, v beli obleki, z eno roko dvignjeno kakor v blagoslov, in drugo na prsih. Iz napol odprte obleke na srcu sta izhajala dva pramena žarkov, rdeč in bel... Po krajšem času mi je Gospod Jezus rekel: 'Naslikaj podobo, enako temu vzorcu, in pod njo zapiši: Jezus, zaupam vate. Želim, da bi se ta podoba najprej častila v vaši kapoeli, nato po vsem svetu..."' Sporočila sestre Favstine redovnice niso vzele zares. Po božjem navdihu je k uresničitvi Jezusovega naročila pripomogel njen svetniški spovednik, ki je leta 1944 blagoslovil prvi samostan nove redovne družbe, katere ustanovitev je sestri Favstini naro­čil Jezus z nalogo, da redovnice širijo oznanilo o neskončnem božjem usmiljenju. Sestra Favstina je zbolela za črevesno tuber­kulozo, ki jo je popolnoma izčrpala. Umrla je 5. oktobra 1938, stara komaj 33 let. Prav kmalu se je izpolnila njena napoved: "Dobro vem, da se moje poslanstvo ne bo končalo s smrtjo, temveč se bo z njo šele začelo." Češčenje božjega usmiljenja se je naglo razširilo po vsem svetu. Svetišče božjega usmiljenja v krakovskem predmestju Lagiewniki, kjer od leta 1966 počivajo posmrtni ostan­ki s. Favstine, katero je papež sv. Janez Pavel II. 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, je cilj romarjev iz vse Poljske. Tam je 30. aprila 2000 množica vernikov spremljala televizijski prenos njene razglasitve za svetnico.

ČUK, Silvester. Sv Favstina Kowalska. (Pričevanje). Ognjišče, 2001, leto 44, št. 8, str 72.