* 17. avgust 1903, Nevers, Francija, † 6. december 1977, Pariz

Raoul Follereau je bil poslan na ta svet pred sto leti: rodil se je 17. avgusta 1903 v mestu Nevers v osrednji Franciji. Oče, lastnik manjšega industrijskega podjetja, je zgodaj umrl, in Raoul je moral kot najstarejši misliti na to, da za njim prevzame vodstvo, zato se je vpisal na srednjo tehniško šolo, zatem pa na pravno fakulteto. Globoko verna mati je svoje otroke navajala, da berejo evangelij in ga v življenju uresničujejo. Raoul si je njene nauke vzel k srcu. Poglabljal se je tudi v socialni nauk katoliške Cerkve. Ko mu je bilo triindvajset let, se je poročil z Madeleine, svojo mladostno ljubeznijo, ki je bila njegova zvesta spremljevalka na vseh življenjskih poteh. Zakon ni bil blagoslovljen z otroki, bogatila pa ga je iskrena in spoštljiva medsebojna ljubezen. Raoul je bil pesniška duša in že pri sedemnajstih letih je izdal svojo prvo pesniško zbirko. V svojih pesmih ni "brenkal na strune dekliških src" - njegove pesmi govorijo o ljubezni do vseh ljudi, posebno do najbolj zapuščenih.

Naslov njegove prve pesniške zbirke je "Bog je ljubezen", kar nakazuje njegovo bodočo življenjsko pot. Mladi pesnik je že takrat nosil staromodno kravato, ki ji je ostal zvest do konca. "Ta moja ljuba kravata je znamenje moje svobode: ne dovolim, da bi me zasužnjila tiranija mode." Drugi razpoznavni znak tega izrednega moža je bila sprehajalna palica, dar njegove mame. Prvi pesniški zbirki je sledilo še več drugih, vendar Raoulu ni bilo do literarne slave. Svoj pesniški talent je hotel uporabiti za to, da se širi "revolucija evangeljske ljubezni".

Ob začetku druge svetovne vojne je ostro nastopil zoper Hitlerja, zato je moral bežati. Leta 1942 je iz samostana, kjer se je skrival, sprožil akcijo Ura ubogih, ki je naletela na izreden odmev. Predlagal je, da bi vsak daroval zaslužek ene ure svojega dela za potrebe ubogih. V desetih letih je bilo tako zbranih 250 milijonov frankov, ki jih je ob pomoči sodelavcev v raznih delih sveta posredoval najbolj potrebnim. Brž po vojni je začel svoja potovanja po svetu. Povsod je ljudi navduševal za uresničenje evangeljske zapovedi ljubezni do bližnjega. Klical je: "Srce, ki se ob bedi ne zgane, je zares bedno srce!" Samostan, v katerem sta med vojno živela z ženo, je pripadal redovnicam, ki so pošiljale misijonarke v Afriko, tudi med gobavce na ozemlju Slonokoščene obale. Raoul jim je pomagal, da so uresničile načrt zgraditi za gobavce naselje, v katerem bi živeli kot "normalni ljudje".

Raoul in Madeleine sta jih pogosto obiskovala in jih pozdravljala kot zdrave ljudi: objemala sta jih in poljubljala in s tem hotela pokazati, da se ne bojita "okužbe", kajti gobavost ni nalezljiva. "Gospodom vojne in miru", kakor je imenoval mogočne državnike, je naslovil več poslanic, v katerih jih je pozival, naj denar, ki ga porabijo za oboroževanje, namenijo pomoči ubogim. Pri njih je naletel na gluha ušesa, znali pa so mu prisluhniti mladi. Njegov glas je utihnil 6. decembra 1977.

(pričevanje 08_2003)

LETA 1660 ROJEN GREGOR VORENC

LJUBLJANSKI AVGUŠTINEC, PRVI SLOVENSKI LITERARNI DELAVEC († 1730)

V slovenščini je začel pisati pod vplivom Matije Kastelca in Janeza Svetokriškega. Bil je pridigar Bratovščine sv. Jožefa in mrliške bratovščine. Latinskemu slovarju (1592) je dopisoval slovenske besede, prepisal je Kastelčev latinsko-slovenski slovar. Napisal je tri zvezke pridig v nemščini, kasneje jim je dodajal slovenske prevode ... Deloval je v ljubljanskem samostanu bosonogih avguštincev v katerem je kasneje živel o. Marko Pohlin

LETA 1841 ROJENA M. KATARINA MAJHNIČ

REDOVNICA, URŠULINKA, OBNOVITELJICA ŠKOFJELOŠKEGA SAMOSTANA († 1921)

Redovnice uršulinke so prišle v Škofjo Loko leta 1782 v nekdanji samostan klaris. Leta 1890 je bila za predstojnico izvoljena M. Katarina Majhnič in je škofjeloški samostan vodila polnih osemindvajset let. v tem času je samostan kupil grad, ki ga je modra in pogumna predstojnica preuredila v moderen dekliški vzgojni zavod, zato velja za obnoviteljico škofjeloškega samostana. Leta 1918 je bila imenovana za provincialno predstojnico avstroogrske province uršulink Rimske unije.

LETA 1876 ROJENA HENRIKA ŠANTEL

SLIKARKA, PEDAGOGINJA († 1940)

Po osnovni šoli v Gorici je študirala v Münchnu na ženski akademiji, kasneje še na Dunaju. V Gorici je po materi prevzela vodstvo slikarske šole. Med prvo svetovno vojno je bila z družino v begunstvu. Leta 1920 se je preselila k sestri Avgusti v Maribor kjer je poučevala slikarstvo. Slikala je portrete, cerkvene podobe in akvarele z motivi slovenskih narodnih noš. Po selitvi v Ljubljano je poučevala na umetnostni šoli Probuda. Med njenimi učenci sta med drugimi bila slikarka Bara Remec in slikar Lojze Perko.

LETA 1901 ROJEN ALBERT STRUNA

INŽENIR STROJNIŠTVA, PEDAGOG († 1901)

Rodil se je v Mirni Peči pri Novem mestu, po osnovni in srednji šoli v Ljubljani se je tam vpisal na strojni oddelek tehniške fakultete, diplomiral pa je v Brnu. Tam je delal kot konstruktor za vodne turbine. Po raznih službah je postal leta 1940 honorarni predavatelj za predmete strojeslovja na univerzi v Ljubljani, leta 1946 pa redni profesor na strojni fakulteti. Napisal je ogromno strokovnih študij in knjig, med drugim Splošni tehniški slovar (1962–1964) in Avto. Čitanka o osebnem avtomobilu (1940).

LETA 1903 ROJEN RAOUL FOLLEREAU

FRANCOSKI PESNIK IN PISATELJ, VAGABUND LJUBEZNI V SLUŽBI GOBAVCEV († 1977)

"Postal sem star in bolan, zato vam pravim: poglejte me, dobro me poglejte, kajti najbrž, skoraj gotovo, me ne boste videli nikdar več," je novembra 1976, malo več kot leto pred svojo smrtjo, na­govoril mlade člane Združenja svojih prijateljev Raoul Follereau, znan po vsem svetu kot "apostol gobavcev" ali "vagabund ljubezni", saj je v službi zapostavljenih gobavcev več kot tridesetkrat obkro­žil svet. "Pred sabo imate obraz moža, ki je bil vse svoje življe­nje popolnoma srečen." Follereau spada v vrsto "modernih svetnikov", ker je znal brati znamenja časa za uresničevanje evangelija. Njegovo poslanstvo "apostola gobavcev", bolnikov, s katerimi se srečujemo tudi v evangelijih, se je za omejeno človeško pamet pri­čelo "slučajno", za tisto, ki je razsvetljena z vero, pa "določeno" po božjem načrtu, ki vedno postavi prave ljudi na pravo mesto ob pravem času. Na safariju po Afriki skupaj z ženo Madeleine ("ona je največja sreča mojega življenja") se je v Nigeriji pokvaril džip in tam se je srečal z gobavci. Bili so ločeni od ljudi, pre­puščeni samim sebi, kakor v Jezusovem času. To srečanje ga je sil­no pretreslo in sklenil je, da bo tem ubogim ljudem pomagal. Začel je preučevati gobavost, ki naj bi bila nalezljiva, dedna in neozd­ravljiva bolezen. Izkazalo se je, da ni res ne prvo, ne drugo in ne tretje -gobavost povzročata podhranjenost in skrajna beda. Go­bavcem, ki jih je danes na svetu okoli 15 milijonov, je posvetil svoj govorniški in pisateljski dar, predvsem pa silo svoje močne evangeljske ljubezni. Po zaslugi "očka Raoula", kakor so mu pravili gobavci, je ozdravelo vsaj tri milijone gobavcev.

... več o očetu gobavcev preberite v pričevanju 08_2003

nekaj njegovih misli:

+ Edini način, da si zagotovimo osebno srečo, je, da mislimo na srečo drugih.

+ Tisti, ki ima prav, tisti, ki bo vedno imel prav, tisti, ki mu pripada bodočnost, tisti, ki bo končni zmagovalec, je človek, ki je zmožen ljubiti v najvišji meri.

+ Vsako delo je plemenito opravilo, če nas vodi neki ideal. Postanite nekdo, da boste mogli storiti nekaj.

+ Neki narod ni velik že zato, ker je močan; neki narod ni velik že zato, ker je bogat; neki narod je velik samo takrat, če je zmožen veliko ljubiti.

+ Prvi znak ljubezni je pravičnost. Sad pravičnosti je mir. Ljubezen ni naklonjeno usmiljenje, usluga, ki jo storimo, ampak dolžnost, ki veže nas vse.

+ Ne gre za to, da obrišemo kakšno solzo, ali da smo za trenutek sočutni. Gre za to, da se ne zadovoljimo s tem, da smo srečni sami.

+ Močni so tisti, ki verujejo, da lahko gradijo in to hočejo. Gradite srečo drugih! Jutrišnji dan bo imel vaš obraz.

+ Vsa umetnost življenja je v tem: ljubiti. V tem je skrivnost sreče, edine sreče, ki se jo splača okusiti. Povejmo to tistim, ki delajo slabo, in skušajmo jih spreobrniti. Pokažimo jim, da so na napačni poti, da je vsako slabo dejanje sokrivo nesreče v sve­tu, in da samo dobrota vodi k veselju.

+ Srce je ključ do nebes, v njem je skrita velika moč vesolja, ki je edina nepremagljiva, ki edina ustvarja.

... še več njegovih misli:

LETA 1908 ROJEN IVAN ROB

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC IN SATIRIK († 1943)

Travestija (ital. travestire - preobleči) je šaljivo ali posmehljivo literarno delo, nastalo iz vsebinskih sestavin drugega dela. Med najbolj znana dela te vrste v slovenski književnosti spada travestija Jurčičevega Desetega brata v verzih izpod peresa Ivana Roba, pesnika, satirika in časnikarja. Rodil se je pred sto leti v Trstu, umrl je kot talec pred italijanskimi puškami leta 1943.

LETA 1961 UMRL JAKOB SAVINŠEK

KIPAR, RISAR IN PESNIK (* 1922)

Kipar Jakob Savinšek je v svojem kratkem življenju – trajalo je le 39 let – ogromno ustvaril. Njegovi portreti nekaterih znanih Slovencev so psihološko poglobljeni. Po naši domovini so posejani njegovi monumentalni javni spomeniki: Otona Župančiča na Vinici, Juliusa Kugyja v Trenti, Simona Gregorčiča v Kobaridu, Ivana Tavčarja na Visokem. Uveljavil se je tudi kot grafik in knjižni ilustrator.

LETA 1988 UMRL P. JAKOB ŽIBERT

JEZUITSKI DUHOVNIK, UREDNIK, SLOVENSKI GLAS RADIA VATIKAN († 1898)

Leta 1948 je jezuit p. Anton Prešeren, delujoč v Rimu, uspel s pobudo, da bi tudi Slovenci imeli svojo oddajo na Radiu Vatikan. Prvi dve leti je slovenske oddaje vodil p. Jakob Žibert, rojen v Naklem pri Kranju. Pred drugo svetovno vojno je bil vnet pospeševalec češčenja Srca Jezusovega in Apostolstva molitve. Dolgo je bil urednik Glasnika Srca Jezusovega. Kot begunec je proti koncu vojne kot član vatikanske komisije pomagal organizirati pastoralno delo med vojnimi begunci, obiskoval vsa taborišča, kjer so bili Slovenci ter delil duhovno in gmotno pomoč.

njegova misel:

- Ti narediš kristjana, ti izklešeš božjega otroka, o bolečina!

pripravlja Marko Čuk

Cerkovnikov sin pri stricu nadškofu

Jožef Legat, rojen v Lescah, živeč v Vrbi nasproti Ribča (Prešernovih), in Neža Gogala, rojena v Novi vasi pri Radovljici, sta se poročila leta 1806 in se leta 1807 preselila v Naklo, kjer sta dobila stanovanje v mežnariji. Tam se jima je 16. avgusta 1807 rodil sin Jernej (1807-1875), poznejši škof, naš slavljenec; sledili so mu: Janez, Jožef, Marija, Franc, Anton, Pavel in Helena. Oče Jožef je v Naklem opravljal delo cerkovnika, organista in učitelja. Ob njem je naredil prve korake v svet učenosti tudi njegov prvorojenec Jernej, ki se je z najosnovnejšim znanjem branja, pisanja in računanja najverjetneje odpravil v bližnji Kranj, kjer je končal osnovno šolo in odšel v Ljubljano na gimnazijo. Po maturi se je jeseni 1826 odpravil na Dunaj študirat pravo, toda že po nekaj mesecih se je vrnil in vstopil v goriško bogoslovje. V Gorici je bil od leta 1818 za škofa Jožef Walland, polbrat Jernejeve matere Neže; od leta 1830 do smrti leta 1834 goriški nadškof in metropolit ilirski za goriško, tržaško-koprsko, krško in ljubljansko škofijo. Po končanem bogoslovnem študiju ga je stric nadškof Jožef Walland 19. septembra 1830 posvetil v duhovnika. Novo mašo je "pel" v Gorici. Nadarjenega nečaka novomašnika je stric nadškof poslal na dunajski Avguštinej, da svoje teološko znanje poglobi. Na poti na Dunaj se je 20. februarja 1831 ustavil v Naklem za slovesno ponovitev nove maše. Jernej Legat je leta 1833 na Dunaju doktoriral iz teologije. Ko se je vrnil v Gorico, je postal dvorni kaplan pri nadškofu stricu Jožefu Wallandu (Balantu), obenem pa je poučeval dogmatiko v goriškem bogoslovju.

Pri 39 letih tržaško-koprski škof

Stric nadškof Jožef Walland je 11. maja 1834 umrl in Jernej Legat je na povabilo tržaško-koprskega škofa Matevža Ravnikarja prestopil v njegovo škofijo. Najprej mu je podelil službo škofijskega notarja in kanclerja (ravnatelja škofijske pisarne), leta 1838 pa ga je imenoval za župnika mestne župnije Sv. Marije Velike (S. Maria Maggiore) v Trstu. Po smrti škofa Ravnikarja (20. novembra 1845) ga je cesar Ferdinand 7. oktobra 1846 imenoval za tržaško-koprskega škofa, ko mu je bilo dobrih 39 let. Imenovanje je 21. decembra potrdil papež Pij IX. Škofovsko posvečenje je prejel v Gorici 11. aprila 1847. Škofijo je vodil 28 let in si s svojo bistroumnostjo in krepostjo postavil najlepši spomenik v zgodovini tržaške Cerkve. "Bil je zelo delaven, odločen in neutrudljiv in je v vsakem pogledu užival občno spoštovanje," je o njem zapisal dr. Lojze Škerl, nekdanji vikar za slovenske vernike v tržaški škofiji. Pri svojem delu se je previdno in smotrno oziral na svojevrstne in pogosto zapletene razmere v Trstu in obširni škofiji, ki so bile tudi odsvit razmer v tedanji Avstriji. Narodna zavest se je vedno bolj oživljala - tako pri Italijanih kakor pri Slovencih; pojavljala se je vedno večja odtujenost ljudi, zlasti mestnih, verskemu življenju. Vedno bolj je prihajala do veljave liberalna miselnost, ki nikoli ni bila naklonjena Cerkvi in njenemu nauku, zlasti njenemu poseganju v šole. "Kljub vsem težavam si je škof prizadeval za katoliško prisotnost v mestni družbi in življenju in življenju, za ublažitev nasprotij in napetosti ter za razumno in sprejemljivo sodelovanje."

Ustanovitelj (slovenskih) župnij, graditelj novih cerkva

Ko je Jernej Legat prišel v Trst, so bile v mestu samo štiri pomembnejše cerkve: stolnica sv. Justa, sv. Marija Velika, Stari sv. Anton in Novi sv. Anton. Po nastopu škofovske službe je bila njegova prva skrb, da v mestu in škofiji poveča število župnij, med katerimi je bilo veliko slovenskih. Naštejmo jih nekaj: Sv. Just (1847), Stari sv. Anton (1847), Rojan (1862), Sv. Ivan (1859), Sv. Jakob (1855), Škedenj (1851), Sv. Križ (1847), Prosek (1850), Repentabor (1857), Sežana (1862), Bazovica (1875). V njegovem času so bile zgrajene ali dograjene ter posvečene mnoge cerkve: Bazovica (1862), Boršt (1847), Sv. Ivan (1858), Novi sv. Anton (1849), Rojan (1862), Sv. Jakob (1854), Kubed (1861), Trebče (1865), kapucinska cerkev na Montuzzi, katero je škof Legat posvetil leta 1870; tam so ga pokopali in mu v veži postavili doprsni spomenik.

Veliko skrbi je posvetil duhovnikom: skušal je povečati njih število, utrditi njihovo znanje in prizadevnost za oznanjevanje božje besede (v mestu tudi v slovenskem jeziku). Leta 1863 je za duhovnike vpeljal dekanijske konference, ki naj bi pripomogle k poglabljanju verskega nauka in usmerjanju pastoralnega dela. Skrbel je za povezovanje med slovensko in hrvaško duhovščino. Izdajal je pastirska pisma, pri srcu so mu bila razna verska združenja, pospeševal je ljudsko šolstvo, zvesto je opravljal pastirske vizitacije v škofiji. Udeležil se je prvega vatikanskega koncila (1869-70). Njegova življenjska pot se je iztekla 12. februarja 1875. V spominu ljudi je bil pravi pastir, škof za vse in vsem odprt.

(obletnica meseca 08_2007)

Kapetan ameriške nogometne reprezentance in napadalec Tottenhama ter 'zvezda' ameriške reprezentance Clint Dempsey je spregovoril o svojem odnosu z Bogom in pomembnosti vere v svojem življenju. Odraščal je v katoliški družini in vsako nedeljo je z babico hodili k maši. Pravi, da se mora prav njej zahvaliti, da je razumel, kako pomembna je vera.

Toda njegova otroška vera je kmalu prišla na preizkušnjo, ko mu je umrla sestra. »Spraševal sem se, zakaj se dogajajo take stvari in kakšna je vloga Boga pri tem. Leta in leta sem se ukvarjal s tem vprašanjem in se oddaljil od Boga. Toda on je bil potrpežljiv z mano in mi je pomagal, da sem prišel k sebi in mi vlival moči,« je povedal Dempsey. Dodal je, da so mu svetopisemski tečaji, ki se jih je udeleževal med študijem na univerzi, pomagali razumeti, kaj v resnici pomeni biti vernik. »Božja beseda mi je dala mir in željo po odnosu z Bogom. Postavljal sem mu vprašanja in iskal odgovore v Svetem pismu. To mi je pomagalo rasti in me usmerjalo v življenju. Vera v Kristusa mi vliva zaupanje v prihodnost. Vem, da je on zvest in da bedi nad menoj v dobrih in slabih časih,« pričuje 31-letni ameriški nogometaš. Izguba v družini in drugi težki trenutki so poglobili njegov pogled na življenje pa tudi njegovo vero in željo, da z vsem, kar dela, proslavi Boga, ki nam daje moč v najtežjih trenutkih. »Prosim za moč na poti, ki je še pred menoj. Trudim se, da dam v igri vse od sebe in hvaležen sem za vse priložnosti in uspehe, ki mi jih je podaril. Vedno se trudim delati, kar je prav ... in tako živeti, da mu bom všeč.«

LETA 1807 ROJEN JERNEJ LEGAT

TRŽAŠKO-KOPRSKI ŠKOF, GRADITELJ CERKVA IN CERKVE († 1875)

Po smrti škofa Bonifacia da Ponte (1810) so koprsko škofijo do leta 1830 vodili kapitularni vikarji, tistega leta pa je bila združena s tržaško škofijo. Prvi tržaško-koprski škof je bil Matevž Ravnikar z Vač pri Litiji (1830-1845), sledil mu je Gorenjec Jernej Legat (1846-1875). V njunem času je bilo v tržaško-koprski škofiji veliko pomanjkanje domačih duhovnikov, zato je bilo škofijsko vodstvo prisiljeno sprejeti duhovnike iz drugih dežel avstrijskega cesarstva, zlasti iz Kranjske. Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, kako je kot študent v počitnicah obiskoval duhovnike z Gorenjske, ki so službovali v tržaško-koprski škofiji (na Krasu, v Istri). Drugi tržaško-koprski škof Jernej Legat je bil doma iz Naklega pri Kranju, kjer so ob 200-letnici njegovega rojstva pripravili razstavo, ki jo je zasnoval Damijan Janežič. Po raznih virih je zbral tudi podatke o njegovem življenju in delovanju, ki jih posredujem v tem zapisu.

... več o njem preberite v obletnici meseca 08_2007

LETA 1815 ROJEN SV. JANEZ BOSKO

USTANOVITELJ SALEZIJANCEV, OČE IN UČITELJ MLADINE (* 1815)

"Don Bosko je svetnik, pri katerem je nadnaravno postalo nekaj naravnega in vsakdanjega," je dejal papež Pij XI., ko je 1. aprila 1934 razglasil za svetnika duhovnika Janeza Boska, ustanovitelja salezijancev, ki ga je osebno poznal. Papež Janez Pavel II. pa ga je imenoval "oče in učitelj mladine". Blagoslov njegovega delovanja se je iz Italije razlil ne le po Evropi, ampak po vsem svetu. Gradil je domove za zapuščeno mladino, šole, delavnice. Gradenj se je lotil brez beliča v žepu, brezmejno zaupajoč v podporo nebeške Matere, ki jo je častil kot Marijo Pomočnico. Tega duha otroškega zaupanja in češčenja je posredoval tudi članom svoje redovne družbe – salezijancev. Ime ji je dal po sv. Frančišku Saleškem (1567– 1622), velikem učitelju zdrave krščanske duhovnosti. Papež sv. Janez Pavel II., velik prijatelj mladih, ga je imenoval 'genij srca' ter 'oče in učitelj mladine'. Don Bosko ni napisal nobenega vzgojnega priročnika, pa vendar lahko govorimo o njegovem posebnem vzgojnem sistemu. Temelj tega sistema je brezmejna ljubezen do mladih in zaupanje v dobroto, ki je v njih. Slavja na svetovni ravni so se pričela v Torinu 16. avgusta 2014 in se zaključila 16. avgusta 2015.

... več o sv. Janezu Bosku v pričevanju 01_2008 in v prilogi 01_2015

nekaj misli sv. Janeza Boska:

• Vsak mlad človek, tudi najbolj zanemarjen, je dostopen za dobroto. Prva stvar vzgojitelja, ki hoče doseči uspeh, je, da poišče tisto struno, ki je najbolj občutljiva za dobroto.
  
• Človek je rojen za delo in samo tisti, ki dela z ljubeznijo in zagnanostjo, čuti, da je tudi trud lahak.
  
• Kdor ne živi v miru z Bogom, nima miru v sebi in zato ne živi v miru z drugimi.
  
• Če hočeš srečno živeti, si moraš to zaslužiti tako, da si dobrosrčen do vseh, da jokaš z jokajočimi, da drugim ne zavidaš sreče, da delaš dobro vsem in nikomur nič slabega.
  
• Marija nam še naprej ponavlja: če me ljubite kakor sinovi, vas bom branila kakor mogočna mati, polna usmiljenja.
  
• Zmernost je eden najboljših varuhov kreposti.V odnosu do Boga naj te vodi vera, v odnosu do bližnjega ljubezen, v odnosu do samega sebe ponižnost.
  
• Mladina, delaj dobro vsem, bodi vesela in dobrohotna, vsak trenutek je dragocen. Starši, vaši otroci si želijo samo en zaklad – vaše srce.
  
• Marija ljubi mladino in zato ljubi in blagoslavlja vse, ki za mladino skrbijo.
  več:

LETA 1827 ROJEN AVGUST DIMITZ

KRANJSKI NEMEC, SLOVENSKI ZGODOVINAR († 1886)

Ljubljanski finančni uradnik Avgust Dimitz, ki je bil po kulturno-politični usmeritvi kranjski Nemec, vendar naklonjen slovenski literaturi, je po arhivskih virih spisal obširno delo Geschichte Krains (Zgodovina Kranjske od najstarejših časov do leta 1813) in se s tem uvrstil med zaslužne slovenske zgodovinarje.

LETA 1840 ROJEN IVAN VESEL VESNIN

DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, PREVAJALEC († 1900)

Rodil se je v Mengšu in po posvečenju (1865) je opravljal duhovniško službo po raznih župnijah na Kranjskam. Nazadnje je bil dekan v Trnovem (Ilirska Bistrica), kjer je vodil Ljudsko šolo, Katoliško izobraževalno društvo in Gospodarsko društvo. Njegova zasluga je tudi, da so sestre de Notre Dame prišle v Trnovo. Pisal je pesmi, prozo in drame: najbolj znana je zgodovinska tragedija Droh, o pokristjanjevanju karantanskih Slovencev. Objavljal je v Slovenskem glasniku in listu Slovenska lipa. Pripravil je tudi prvi slovenski bonton Olikani Slovenec (izdal leta 2006 v faksimilu muzej v Mengšu). Veliko je prevajal, zlasti dela ruskih dramatikov (Gogolj ...) in pesnikov. Pripravil je tudi Rusko antologijo v slovenskih prevodih.

LETA 1900 ROJENA ELVIRA KRALJEVA

IGRALKA, V VLOGI TRPEČIH, HREPENEČIH ŽENSK († 1978)

Elvira Kraljeva je leta 1919 s starši iz Trsta pred fašisti zbežala v Maribor, kjer se je zaposlila kot magistratna uradnica ter obiskovala dramsko šolo. Kmalu je sklenila angažma z mariborskim gledališčem, kjer je bila do druge svetovne vojne prva igralka, po vojni pa med najizrazitejšimi igralkami ljubljanske Drame. Ustvarila je okoli 370 likov, posebno uspešno trpeče, hrepeneče in razočarane žene.

LETA 1901 ROJEN VLADIMIR KRALJ

LITERARNI IN GLEDALIŠKI KRITIK, UTEMELJITELJ TEORETIČNE DRAMATURGIJE († 1969)

Celjan Vladimir Kralj, literarni in gledališki kritik, dramski teoretik in pripovednik, je po doktoratu iz slavistike študiral v Pragi dramaturgijo. Med obema vojnama je bil profesor na srednjih šolah v Mariboru. Leta 1950 postal profesor za teoretično dramaturgijo na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani in je dramaturgijo utemeljil kot posebno disciplino gledališkega študija. Bil je tudi plodovit pisec.

LETA 1922 ROJENA NADA MATIČIČ

PISATELJICA († 2004)

Po diplomi na ljubljanski filozofski fakulteti je poučevala na ljubljanskih srednjih šolah. Njen prvenec (Gozd onkraj hriba) je izšel, ko je bila stara štirideset let. Kritično je popisovala zlasti srednješolsko življenje v svojem času. Leta 1987 je izdala avtobiografsko delo Moja hoja z očetom o očetu pisatelju Ivanu Matičiču, veliko avtobiografskih potez ima tudi roman Njeno dolgo potovanje.

LETA 2005 UMRL BRAT ROGER SCHUTZ

 USTANOVITELJ REDOVNE SKUPNOSTI IZ TAIZEJA (* 1915)

Vsakoletno septembrsko srečanje verne slovenske mladine v Stični je leta 1981 obogatil s svojo pričevalno navzočnostjo brat Roger Schutz, ustanovitelj ekumenske redovne skupnosti v francoski vasici Taize, kamor že sedmo desetletje romajo mladi z vsega sveta, "iskalci Boga" in smisla življenja. Ko je po maši v Stični nagovoril mlade, je med drugim dejal: "Brž ko kristjani razumejo, kaj je evangeljska sprava, postanejo kvas okolja, v katerem živijo. To se vedno začne s peščico, toda ti maloštevilni pogosto preusmerjajo tok zgodovine." Brat Roger, ki je tudi pri maši v Stični izpovedal svojo vero v resnično Jezusovo navzočnost v evharistiji, je med mašo ob pogrebu papeža Janeza Pavla II. 8. aprila 2005 prejel sveto obhajilo iz rok kardinala Josepha Ratzingerja, sedanjega papeža Benedikta XVI. Le dobre štiri mesece zatem ga je med večerno molitvijo v Taizéju z nožem do smrti ranila 36-letna domnevno psihično motena Romunka. Krščanski svet je bil pretresen nad novico o tragičnih okoliščinah smrti 90-letnega Rogerja Schutza, ki si je vse življenje prizadeval za spravo in ekumenizem. - Brata Rogerja smo v Ognjišču prvič predstavili že januarja 1968 v rubriki Živo bogoslužje, ki je bila podobna tej z naslovom Pričevanje. V kratkem sestavku (V zapuščeni hiši živi velika družina) smo opisali nastanek protestantske skupnosti Taize, rojene leta 1949 ...

... več o njem preberite v pričevanju 08_2005

nekaj njegovih misli:

• Notranja tišina je iskanje tistega, kar je Bog položil v naše srce, iskanje pravih vrednot: zakaj živimo, kakšna je Božja beseda zame, kaj mi Bog danes govori.
  
• V vsakem 'danes', da, v slehernem trenutku nam Bog znova pravi: »Pojdi, loti se, začni znova.« Da, točno ta trenutek se začenja vse na novo. Ne kjerkoli, ampak v zaupanju srca.
  
• Kadar nekoga ljubimo z vsem srcem in vso dušo, potem naša ljubezen želi ljubljenemu pustiti vso svobodo, da nam lahko svoboden vrača s podobno ljubeznijo ali da jo lahko svobodno zavrne.
  
• Roža, ki ni obrnjena proti soncu, uvene. Kako lahko verniki mislijo, da notranje življenje raste v njih, če se pozabijo ozreti v Božjo luč in mislijo samo na sence?
  
• Ko pridejo trenutki, ko sploh ne moreš moliti, imaš še vedno možnost, da nekoga prosiš, naj moli zate. To je lahko tudi kakšen zelo star človek v jeseni svojega življenja.
  
• Bog nikoli ne obsodi nikogar na mirovanje. Nikoli nam ne zapre poti naprej. Vedno nam odpira nove poti, čeprav so včasih nekoliko ozke.
  
• Živeti Božji danes. To je najbolj pomembno. In jutri bo še en "Božji danes".
  več:
  

LETA 2009 UMRLA BAZILIJA PREGELJ

ZDRAVNICA, PSIHIATRINJA, ZNANSTVENICA, PUBLICISTKA (* 1920)

Bila je zadnja od šestero otrok pisatelja Ivana Preglja, čigar družina je bila svetišče kulture in etike. Opisala jo je v svoji knjigi Moj oče (1983). Po maturi je študirala medicino, bila promovirana za doktorico splošne medicine, zatem pa še za področje pedopsihiatrije (otroške psihiatrije). Dolga leta je delovala kot praktična zdravnica in znanstvenica. Leta 1978 je v prvem slovenskem učbeniku psihiatrije objavila šest poglavij o otroški psihiatriji, ki imajo svojo polno veljavo še danes.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 15. avgust 1831, Šentjur, † 20. avgust 1908, Šentjur

"Ni jih na svetu ljudi, ki bi rajši peli, kakor Slovenci in lepšega daru ne vem, kakor jim čedno pesmico dati," je leta 1847 zapisal Anton Martin Slomšek. Tedaj je v trgu Št. Jurij ob južni železnici, nedaleč od Slomškovega doma, že odraščal rod skladateljev Ipavcev. Brata Benjamin in Gustav sta s svojimi dovršenimi samospevi, z zborovskimi pa tudi s plesnimi skladbami bogatila čitalniške prireditve ('bésede'), ki so po letu 1861 ogromno storile za buditev slovenske narodne zavesti. Skladatelji Ipavci so bili po poklicu zdravniki, po srcu pa vneti narodnjaki. Gustav je bil nad trideset let župan v svojem rodnem [t. Juriju (današnjem Šentjurju pri Celju); njegova pesem 'Slovenec sem' (na besedilo J. Gomilšaka) je slavospev slovenstvu. Zadnji skladatelj iz Ipavčeve rodovine je bil Gustavov sin Josip, rojen pred 120 leti, ki zaradi svoje prezgodnje smrti svojih velikih darov ni mogel razviti. Rodbina Ipavcev izvira iz Bele Krajine: v Št. Juriju ob južni železnici se je kot zdravnik naselil Fran Ipavic (1776-1858), ki je slovel po operativnem zdravljenju očesne mrene. Njegovi sinovi Alojz, Benjamin in Gustav pa še Gustavova sinova Josip in Benjamin so bili vsi zdravniki, razen Benjamina ml. tudi skladatelji. Glasbeno so bile nadarjene tudi ženske predstavnice rodu Ipavcev: Franove vnukinje so sestavljale Prvi avstrijski damski kvartet sester Čampa, ki je v letih 1880-1890 ponesel slovensko pesem po vsej Evropi.

Alojz Ipavic (1815-1849), najstarejši brat skladateljev Benjamina in Gustava, je bil po njuni sodbi od vseh v rodovini najbolj glasbeno nadarjen. Na Dunaju in v Gradcu je izšlo več njegovih klavirskih skladb. Po študiju medicine je živel v tujini in ni imel stika s slovenskim glasbenim življenjem. Končal je nesrečne smrti na Ogrskem, kjer je služboval kot vojaški zdravnik.

Njegov štirinajst let mlajši brat Benjamin (1829-1908) velja ob Antonu Foersterju in Franu Gerbiču za glavnega predstavnika slovenske glasbene romantike. Večji del življenja je služboval kot zdravnik v Gradcu (zadnjih 27 let je bil primarij v otroški bolnišnici), kjer je umrl in tam je tudi pokopan. Od vseh Ipavcev je bil najbolj plodovit. Največje dosežke, sodijo strokovnjaki, je ustvaril v vokalni liriki; s samospevi na besedila slovenskih pesnikov (Prešerna, Jenka, Gregorčiča, Murna) je dosegel evropsko višino in si prislužil vzdevek 'slovenski Schubert'. Napisal je tudi dve večji deli: opereto Tičnik (1862) in prvo slovensko opero z zgodovinsko snovjo Teharski plemiči (1891), za katero je libreto zložil pesnik Anton Funtek. Benjamin Ipavic je dejavno (kot zborovodja) sodeloval v čitalnicah v Celju, Ljubljani in Mariboru.

Gustav, njegov dve leti mlajši brat (1831-1908), je nasledil svojega očeta kot zdravnik za očesne bolezni in slovel je daleč naokrog. Bil je tudi 'vrl narodnjak in je mnogo storil, da se je vzbudila slovenska zavest v domačem trgu' (J. Barle, SBL). Nad trideset let je bil župan v [t. Juriju in kot tak je rojstnemu kraju pomagal h gospodarski okrepitvi: ustanovil je podružnico kmetijske družbe, poskrbel za ustanovitev slovenske kmetijske in gospodarske šole. Ob vsem tem delu je našel še čas za glasbo. Skladal je v glavnem za zbore, ki še danes radi zapojo katero od njegovih številnih pesmi (Kje so moje rožice, Pobratimija, Planinska roža, zlasti pa Slovenec sem). Njegove pesmi označuje prisrčna melodika, oprta na ljudsko čustvovanje. Brate Alojza, Benjamina in Gustava Ipavca so sodobniki šteli v slovenski glasbi za tisto, kar je v poeziji veljal Prešeren.

Gustavov sin Josip, rojen 21. decembra 1873 v [t. Juriju, je bil od vseh skladateljev Ipavcev glasbeno najbolj izobražen in bi gotovo ustvaril lepa dela, če ga ne bi tako dolgo mučila bolezen in ga spravila v prezgodnji grob (8. februarja 1921). Že kot otrok je igral v domači hiši skupaj s sestrama. Kot gimnazijec (v benediktinskih samostanih [t. Lambert in [t. Pavel na Koroškem) je pri šolskih mašah igral in pel. Kot osmošolec je zložil lepo skladbo Ave Maria za moški zbor. Kot študent medicine je v Gradcu vodil slovensko akademsko društvo Triglav. Že tedaj je napisal vrsto odličnih samospevov, vendar pretežno na besedila nemških pesnikov, zlasti Heineja. Od slovenskih vokalnih del se največ izvaja njegova skladba 'Imel sem ljubi dve'. V Gradcu je napisal pantomimo 'Možiček' (1900), prvi slovenski balet. Po končanem študiju medicine je najprej služboval v vojaški bolnišnici na Dunaju, potem je bil vojaški zdravnik v Zagrebu. Ko je njegov oče Gustav zaradi bolezni opešal, je Josip spomladi 1907 odšel v rodni [t. Jurij in tam prevzel očetovo službo. Leta 1909 je dokončal svojo opereto 'Princeska Vrtoglavka' (Prinzessin Tollkopf), ki pa zaradi slabega libreta pesnice Mare Čop Berksove ni bila izvedena. Po prihodu v domači kraj je malo komponiral, ker je kmalu zbolel in pri oseminštiridesetih letih umrl. Njegova dela glasbeni poznavalci visoko cenijo in sodijo, da jih odlikuje sveža inventivnost in poznoromantični značaj.

(obletnica meseca 12_1993)

* 15. avgust 1883, Vrpolje, Hrvaška, † 16. januar 1962, South Bend, Indiana, ZDA

"Umetnost je pesem in molitev"

Predniki Ivana Meštrovića so iz Bosne pribežali pred Turki v dal­matinsko Zagoro in se naselili v kraju Otavice pri Drnišu. Zemlja je bila tam silno revna in ni obrodila dovolj kruha za družino, ki sta jo ustanovila Mate Meštrović-Gabrilović in Marta Kurobaso. On je bil priučen zidar in je poleti poiskal sezonsko delo v Sla­voniji, kjer so ravno takrat gradili železniško progo Vrpolje-­Slavonski Šamac. Njun prvorojenec Ivan je zagledal luč sveta 15. avgusta 1883 v revni baraki v slavonski vasi Vrpolje. Že nasled­nje leto so se Meštrovićevi vrnili v Otavice, kjer je Ivan preživ­ljal otroštvo kot pastir. Ko je pasel ovce, se je naučil brati latinico iz pesmarice Andrija Kačića-Miošića, cirilico pa iz narodnih pesmi Vuka Karadžića. V roke mu je prišlo tudi Sveto pismo in v domišljiji se je rad mudil z junaki svetopisemskih zgodb. Na paši je tudi rezbaril s svojim preprostim nožičem in ustvarjal prav lepe reči, s katerimi je opozoril nase. Sredi leta 1897, ko je bilo Meštroviću štirinajst let, je časnikar v zadarskem Novem listu zapisal, da bi bilo treba omogočiti študij temu pastirčku, ki s svojimi izdelki dokazuje, da je izreden ta­lent. Našlo se je nekaj dobrotnikov, ki so mladega Meštrovića podprli, da je šel v Split v delavnico umetnostnega kamnoseka Bilinića.

Pastir iz Otavic se je kmalu lotil obdelave kamna po lastni domišljiji in pod njegovim dletom so nastajale čudovite stvari. Dobili so mecena, ki je bil pripravljen odpreti denarni­co, in leta 1901 najdemo Meštrovića v kiparskem razredu Akademije likovnih umetnosti na Dunaju. V drugem letniku študija vzbudi po­zornost na razstavi Secesije s svojim marmornatim vodnjakom za palačo industrijca Wittgensteina. Uspešno ustvarjanje je pripo­moglo, da se je rešil revščine, s katero se je otepal od otrošt­va. V tem času se je tudi poročil z Ružo Klein, Dunajčanko, po rodu iz Hrvaškega Zagorja. Leta 1907 se je preselil v Pariz, kjer je delal "kot nor" in se seznanil z mnogimi francoskimi umetniki, med katerimi mu je bil najbližji slavni kipar Auguste Rodin. V francoski prestolnici je skušal uresničiti svojo veliko zamisel - Vidovdanski hram, nekakšno narodno svetišče vseh južnih Slova­nov. V tem času je bil namreč obseden od misli na združitev vseh južnih Slovanov v samostojni državi. To je izrazil v svojih kipih iz "kosovskega cikla" (Kraljevič Marko, Kosovka devojka).

Njego­vo delo je prekinila prva svetovna vojna, ki jo je Meštrović pre­življal v emigraciji: najprej v Rimu, zatem v južni Franciji in nazadnje v Švici. Dejavno je sodeloval v Jugoslovanskem odboru, ki si je prizadeval za ustanovitev jugoslovanske države. Med prvo svetovno vojno je ustvarjal skoraj samo religiozne motive, v glav­nem iz Jezusovega življenja. Delal je predvsem na lesu in njegovi liki so gotsko razpotegnjeni. Med največje umetnine iz tega ob­dobja sodi njegov Križani, ki je zdaj v kapeli v Kašteletu.

Po prvi svetovni vojni se je naselil v Zagrebu, kjer si je uredil dom in umetniško delavnico. Z drugo ženo Olgo Kesterčanek je imel štiri otroke: dve hčerki in dva sina. Iz številnih kipov mater, ustvarjenih v tem času, odseva njegova družinska sreča. Leta 1922 je postal profesor na Akademiji za umetnost in umetno obrt v Zagrebu, kar je ostal do leta 1944, čeprav ga takrat ni bilo več v Zagrebu. Ko je leta 1941 na Hrvaškem zavladal ustaški režim Ante Pavelića, je bil Meštrović kot odkrit nasprotnik obso­jen na smrt, tik pred usmrtitvijo pa pomiloščen. Ko je bil izpuš­čen iz zapora, se je z družino preselil najprej v Švico, po vojni pa se je za stalno naselil v ZDA, kjer mu je ponudila profesuro najprej univerza v Siracusi (New York), nato pa v South Bendu (Indiana), kjer je delal do zadnjega.

V svoj atelje je šel tudi 16. januarja 1962, ki je bil zadnji dan njegovega rodovitnega živ­ljenja. Na njegovo željo so ga k zadnjemu počitku pripeljali v družinski mavzolej v Otavicah.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2002) 1, str. 81.

* 15. avgusta, Ciudad Barrios; 24. marca 1980 San Salvador

Z revnimi na njihovem križevem potu

Kako so ga revni ljudje, za katere je kot dobri pastir v duhu Jezusovih blagrov skrbel, imeli radi, je pokazal njegov pogreb 30. marca 1980, na cvetno nedeljo, v San Salvadoru. V mesto je privrela ogromna množica - nad 250.000 ljudi z vseh koncev države in tudi od drugod, kajti umorjeni nadškof Romero je bil kot neustrašen borec za socialno pravičnost znan po vsem svetu. Pokopali so ga v mestni stolnici in ljudje so začeli brž romati na njegov grob. Zanje je "santo Romero", čeprav je cerkveni postopek za njegovo razglasitev za blaženega šele na prvi stopnji: leta 1997 se je začel škofijski postopek in papež Janez Pavel II. je zanj dovolil naziv "božji služabnik". Nadškof Romero se je s tem papežem srečal med njegovim prvim apostolskim potovanjem v Mehiko, ko je 28. januarja 1979 odprl tretje splošno zasedanje škofovske konference Srednje in Južne Amerike v mestu Puebla. Škofom je jasno povedal, da se "teologija osvoboditve", ki iz Kristusa dela socialnega reformatorja in revolucionarja, zamolčuje ali celo taji pa njegovo božanstvo in odrešenjsko poslanstvo, ne sklada z evangelijem. Nekateri so tožili nadškofa Romera, da se spogleduje s "teologijo osvoboditve". Romero je to odločno zanikal. "Stična točka z levičarskimi skupinami je korist ljudstva, za katero se borimo. Zavračam pa njihov nerazumen način, da bi te cilje dosegli z nasiljem, z orožjem." Papež Janez Pavel II. ga je smatral za mučenca. Ko je dvakrat - leta 1983 in 1996 - obiskal El Salvador, je obakrat zahteval, naj v uradni program vključijo tudi obisk groba nadškofa Romera v stolnici glavnega mesta, čeprav nekaterim to ni bilo po volji; ti krogi zdaj tudi zavirajo postopek razglasitve Romera za blaženega. V veliki meri je ta zastoj tudi posledica menjave na papeškem sedežu. Znano je, da so bile zadeve blaženih in svetnikov Janeza Pavlu II. zelo pri srcu.

Oscar Arnulfo Romero y Galdamez je izšel iz revne družine, zato je tudi on "kakor Kristus, svoje življenje povezal s službo najbolj ubogim in tistim, ki jih je družba potisnila na rob", kot ga je označil papež. Ko sta se približno mesec dni pred Romerovo smrtjo srečala v Rimu, je papež potrdil njegovo usmeritev. "Dejal mi je, da sta obramba socialne pravičnosti in prednostna ljubezen do ubogih izhodiščni točki za delovanje Cerkve." Rodil se je 15. avgusta 1917 v kraju Ciudad Barrios na jugu države. Oče, ki je bil v poštni službi, ga je dvanajstletnega dal učit za mizarja, za kar je bil kar nadarjen, še bolj pa ga je mikalo učenje. Po posredovanju dobrotnikov so se mu izpolnile želje številnih revnih dečkov pobožnih družin: leta 1930 je bil sprejet v semenišče pri klaretincih v mestu San Miguel, kjer je ostal sedem let. Od tam je odšel v jezuitsko bogoslovje v San Salvadoru. Kot odličnega študenta ga je škof poslalna filozofske in teološke študije na papeško univerzo Gregoriano v Rimu. Po končanih študijih je bil 4. aprila 1942 posvečen v duhovnika.

Kmalu zatem se je vrnil v domačo škofijo San Miguel, kjer je dvajset let opravljal različne cerkvene službe. Leta 1966 je postal ravnatelj medškofijskega bogoslovja v San Salvadoru in tajnik škofovske konference El Salvadora. Leta 1970 je postal pomožni škof nadškofije San Salvador, pet let kasneje mu je bilo zaupano vodstvo škofije Santiago de Maria, 23. februarja 1977 pa se je vrnil v San Salvador kot nadškof in metropolit. Po vzgoji in po značaju je bil precej umirjen, v levičarskih krogih je veljal za "konzervativnega" in spričo tega so ga samopašni oblastniki z veseljem sprejeli, upajoč, da jih ne bo "vznemirjal" z zavzemanjem za uboge in zatirane. Kmalu se je zgodilo prav to. Nekaj tednov po nastopu službe nadškofa je pod streli "varnostne službe" (od vlade najetih morilcev) padel jezuit p. Rutilio Grande, njegov najboljši prijatelj, ki je spodbujal brezpravne "campesinose", naj se združujejo v boju zoper nasilne oblastnike. "Ko sem gledal mrtvega prijatelja, ležečega tam na tleh, sem pomislil: 'Če so ubili njega zaradi tega, kar je delal, potem moram tudi jaz hoditi po isti poti'." In odtlej je neustrašeno obsojal socialne krivice, mučenja in uboje. Za ceno lastnega življenja.

(pričevanje 03_2008)