* 24. avgust 1898, Trst, † 17. november 1985,

Iz­šel je iz delavske družine: njegov oče Maks, doma iz Dobravelj na Vipavskem, je bil težak v tržaškem pristanišču, za dom in družino je skrbela mati Marija Grgič s Padrič. Sin Avgust se jima je rodil 24. avgusta 1898. Osnovno in meščansko šolo je končal v Trstu, zatem pa se je na tamkajšnji umetnostno-obrtni šoli učil dekorativnega slikar­stva. Po prvi svetovni vojni (zadnji dve leti je bil vojak) je bil nekaj časa profesor risanja na meščanski šoli v Postojni. Potem je šel v Bologno, kjer je opravil izpit za poučevanje risanja in umetno­stne zgodovine na srednjih šolah. Jeseni 1922 je odšel na umetnostno akademijo v Munchen, od tam pa v Weimar na umetnostno obrtno šolo Bauhaus. Na tej šoli se je navdušil za abstrakcijo in konstruktivi­zem, ki sta ga zastopala profesorja slikarja Vasilij Kandinski in Pa­ul Klee. Po končanem študiju je pristal v Ljubljani, kjer je 1924 pripravil prvo konstruktivistično razstavo na srednji tehnični šoli, kjer je nekaj mesecev poučeval, dokler ga ni policija izgnala zaradi suma, da je povezan s komunisti. V boju za preživetje je v Trstu po­stal pleskar na čezoceanskih ladjah, nato pa dekorater. Pred drugo sve­tovno vojno in med njo je poslikal več cerkva.

Prva je bila nova cerkev sv. Janeza Krstnika v Štivanu pri Devinu zgrajena leta 1932. Pri tem svojem delu je dokazal, da mojstrsko ob­vlada različne likovne tehnike: v štivanski cerkvi se je izkazal kot slikar in štukater, uporabil je kovinske elemente, marmor in les. "V začetku svojega dela je bil posebno vesel, da ni bil pogojen po kak­šnem slikanju cerkve," je zapisal dolgoletni devinski župnik Ivan Kretič. "Stavba je bila nova, vsa na razpolago njegovemu umetniškemu ta­lentu. V njej se je čutil gospodarja, neodvisnega umetnika, imel je proste roke, da ustvarja po svojem okusu in umetniškem navdihnjenju." Prezbiterij je obogatil s petimi velikimi sgrafitti (podobami, vre­zanimi na dve plasti ometa): v sredini cerkvenega zavetnika sv. Jane­za Krstnika, ob njem pa apostola Petra in Pavla. Stranski sliki v prezbiteriju predstavljata Jezusovo križanje (na desni) in Jezusa Učitelja.

Ta slika je postavljena v domače okolje: ob Jezusu je na levi strani naslikan devinski grad, v ospredju pa izviri Timava; na desni so v ozadju tržiške tovarne, spredaj pa je ribič s polno koša­ro rib. Černigoj je zasnoval tudi oltar iz domačega črnega marmor­ja; v visokem reliefu je izdelal lesene postaje križevega pota. Avgust Černigoj je poslikal še cerkve na Grahovem v Baški Grapi, v Drežnici (skupaj z Zoranom Mušičem), v Knežaku in na Baču; V Košani ter v Ra­čicah v Čičariji.

Po drugi svetovni vojni do upokojitve leta 1970 je Avgust Černigoj poučeval na slovenski realni gimnaziji in na učiteljišču v Trstu, po­tem pa je imel zasebno slikarsko šolo. Ljubljana je na mladega kon­struktivističnega umetnika gledala zviška, leta 1976 pa mu je ven­darle podelila Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Bil je res vsestranski umetnik. "V več kot 60 letih ustvarjalnega obdobja se je Černigoj loteval tako poslikav majhnih keramičnih predmetov in ilu­stratorskega dela kot velikoformatnih ladijskih poslikav, cerkvenih dekoracij in intarzij. Ustvarjal je v olju, freski, temperi, gvašu, akvarelu, pastelu, mešani tehniki in raznih grafičnih tehnikah" (Bri­na Čehovin). Zadnjih pet let svojega življenja je preživel v Lipici, v hotelu Maestoso. Njegovo tržaško stanovanje v šestem nadstropju je postalo "previsoko" za noge, ki so pešale. V Lipici se je lepo poču­til in je spet začel ustvarjati. S svojimi deli je "plačeval" stanova­nje in hrano.

Lučka Čehovin, ravnateljica Kosovelove knjižnice v Seža­ni, ki je bila slikarja povabila v Lipico, je prišla na misel, da bi tam ustanovili Černiigojevo galerijo. V ta namen so preuredili nekdanjo kovačijo ob hlevih slavnih lipicancev. Galerija je bila odprta šele junija 1986. Slikar tega ni dočakal, kajti umrl je 17. novembra 1985 v Domu za ostarele v Sežani. Na njegovo željo so ga tam pokopali v rdečo kraško zemljo, ki jo je srčno ljubil.

S. Čuk, Avgust Černigoj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (1998), 20-21.

 * 27. januar 1930, Gabrje, Dobrova pri Ljubljani, † 26. avgust 2011, Toronto

Po končani ljudski šoli na Dobrovi je obiskoval nižjo gimnazijo v Ljubljani. Potem pa je prišel usodni maj 1945: skupaj s starši, sestrama in brati se je moral pred komunističnim nasiljem umakniti v tujino. V begunskem taborišču v Spittalu ob Dravi je, kot mnogi drugi slovenski vrstniki, dokončal gimnazijo, leta 1948 pa se je družina odločila za pot čez "veliko lužo" v Kanado. Alojzij, ki se je ob koncu gimnazije odločil, da postane duhovnik, je brž po prihodu v Kanado vstopil v bogoslovje v Torontu. Prvo leto je bilo zelo trdo: ni znal angleškega jezika, ogromne razlike so bile v načinu življenja in mišljenja med Evropo in Kanado, vzgoja v zavodu je bila izredno stroga. "Dopovedoval sem si: eno leto moram na vsak način vzdržati." Vzdržal je sedem let, kolikor je tedaj v Kanadi trajal bogoslovni študij, 4. junija 1955 je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel v slovenski župniji Marije Pomagaj v Torontu, novomašni pridigar je bil škof Gregorij Rožman. Po novi maši je šel za kaplana v manjše industrijsko mesto. "Naravnost zaljubil sem se v delo na župniji," je povedal v pogovoru za Ognjišče novembra 1977. Toda tam je ostal manj kot dve leti, kajti poslali so ga v Rim, kjer se je specializiral v svetopisemskih vedah. Potem je sedem let poučeval Sveto pismo na teološki fakulteti v Torontu, leta 1967 se je vrnil v Evropo in svoj svetopisemski študij končal z doktoratom v Wurzburgu v Nemčiji. Leta 1970 ga spet najdemo kot profesorja na torontski teološki šoli, ki je kombinacija sedmih teoloških fakultet, štirih protestantskih in treh katoliških, da je tam ekumenizem nekaj vsakdanjega. "Predstavljal sem si, da bom vse življenje profesor, kajti v tem poklicu sem bil zelo zadovoljen." Maja 1976 ga je "doletelo" imenovanje za torontskega pomožnega škofa in zaupana mu je bila skrb za različne etnične skupine, ki jih je v škofiji Toronto zelo veliko. Temu imenovanju je poleg njegovega znanja jezikov botrovala tudi neposrednost in pristnost v medosebnih odnosih. 22. maja 1986 je papež Janez Pavel II. dr. Alojzija Ambrožiča imenoval za škofa pomočnika s pravico nasledstva ob tedanjem torontskem nadškofu kardinalu Carterju. Maja 1990, ko je nadškof Carter zaprosil za upokojitev, je naš rojak v torontski stolnici sv. Mihaela prevzel vodstvo te velike nadškofije. (Zavetnik stolnice je navdihoval Ambrožičevo škofovsko geslo Kdo kakor Bog - to namreč pomeni ime Mihael.) 18. januarja 1998 je papež Janez Pavel II. objavil njegovo imenovanje za kardinala. Od 22. do 28. julija 2002 je bil kardinal Ambrožič gostitelj 19. svetovnega dneva mladih, ki se ga je udeležil tudi papež Janez Pavel II. Kanadski nadškof, ki svojo "prvo" domovino vedno nosi v srcu, Slovenijo zelo rad obišče.

Na praznik Marije Vnebovzete, 15. avgusta 2005, je v svoji rojstni župniji Dobrova pri Ljubljani obhajal zahvalno daritev ob 50-letnici mašništva kardinal Alojzij Ambrožič, nadškof v kanadskem velemestu Toronto. Ob božjepotni cerkvi Marije v Leščevju, kakor jo imenujejo ljudje, se je zbrala velika množica, ki je pozorno prisluhnila besedam kardinala zlatomašnika v lepi slovenščini, ki je v dolgih desetletjih bivanja "v tujini" ni pozabil. Ob koncu maše je rojakom zagotovil: "Ostajam Dobrovčan, Slovenec." V soboto, 13. avgusta, je kardinal jubilejno evharistično daritev praznoval skupaj z nekaterimi slovenskimi zlatomašniki pri Mariji Pomagaj na Brezjah. V večnost se je preselil 26. avgusta 2011.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2005) 10, str. 22.

* 3. februar 1909, Pariz, Francija, † 24. avgust 1943, Ashford, Kent, Anglija

Ta velika iskalka resnice in pravice se je rodila 3. februarja 1909 v Parizu bogatim judovskim staršem, industrijcem. Njen starejši brat Andre je že v otroških letih kazal veliko nadarjenost za matematiko in je kasneje res postal izreden matematik. Družinska vzgoja je bila brez verskega izkustva. Simone je že kot otrok imela tanek čut ljubezni do bližnjega. Ko je kot deklica doživela prvo svetovno vojno, je sklenila, da se ves čas vojne ne bo dotaknila sladkorja; zbirala je darove za fronto. Po vojni pa se je v zimskem času odpovedala nogavicam, da se je izenačila z deklicami, ki so bile zaradi revščine brez njih.V "tekmovanju" z genialnim bratom je zelo zgodaj pokazala izredno bistrino duha. V srednji šoli se je ob dveh odličnih mislecih in vzgojiteljih ogrela za miselno poglabljanje.

Profesor Alain (Emile Chartier) je v njej prebudil željo po pisnem izražanju svojih misli. Simone si jih je začela že v šoli zapisovati in tega vse do smrti ni opustila (te zapiske so njeni prijatelji začeli objavljati po njeni smrti). Po srednji šoli se je odločila za študij filozofije, ves svoj prosti čas pa je posvetila zgodovini in družbenim vedam. Naučila se je več tujih jezikov, odkrila veroslovje ter se s posebno ljubeznijo posvetila študiju stare grške književnosti. Brala in študirala je s svinčnikom v roki. Po treh letih je z odličnim uspehom končala visoko šolo. Svojo prvo službo je dobila na šoli v mestecu Le Puy blizu rudarskega središča Saint-Etienne in tam se je kmalu zbližala z delavskim svetom. Mlada profesorica je v šoli širila revolucionarne misli, v javnosti se je udeleževala vseh delavskih akcij. Od svoje plače je obdržala le vsoto, ki je bila enaka podpori za brezposelne, drugo je dajala delavski organizaciji. Po treh letih (1934) se je poslovila od državne službe in stopile med delavce.

Odšla je v Pariz in se v Renaultovih tovarnah zaposlila kot navadna delavka, da bi delila usodo delavcev, sužnjev tehničnega sveta. Ves čas svojega življenja v tovarni je Simone pisala dnevnik. Nikoli v svojem življenju ni toliko trpela kakor za strojem, ne samo zaradi kroničnega glavobola, ki jo je mučil, temveč tudi zaradi mehaničnega življenja. V tovarni Simone še ni bila verna, vendar si je že takrat zapisala v dnevnik: "Skrajna veličina krščanstva obstaja v tem, da ne išče nadnaravnega sredstva zoper trpljenje, temveč nadnaravno uporabo trpljenja."

Tovarno je zapustila leta 1936, ko se je začela državljanska vojna v Španiji. Odšla je tja in bila razočarana. Leta 1937 je odšla v Assisi, mesto sv. Frančiška, ki ga je imela za eno najsilnejših utelesitev Boga v človeštvu. Tam je prvič v svojem življenju pokleknila in molila. O veliki noči leta 1938 je doživela mistično srečanje s Kristusom v opatiji Solesmes. Leto dni je preživela na bolezenskem dopustu in se posvečala umskemu delu. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna in so Francijo okupirali nacisti, je spoznala dominikanca p. Perrina, ki ji je postal duhovni zaupnik, edini v njenem življenju, in jo poslal na varno k svojemu prijatelju Gustavu Thibonu, znanemu katoliškemu mislecu.

Simone je bila tam kmečka delavka. Njenim staršem se je ponudila možnost, da odpotujejo iz Francije. Simone je bila že zelo bolna: za posledicami pljučnice je postala jetična. Starši so jo komaj prepričali, da je odšla z njimi v Ameriko, vendar pa tam ni hotela ostati. Odšla je v Anglijo, kjer so se zbirali svobodoljubni Francozi. V začetku leta 1943 je začutila, da ne bo več dolgo živela. Izčrpano in oslabelo so jo aprila 1943 sprejeli v sanatorij Ashford v kentski grofiji in tam je 24. avgusta 1943 umrla, stara komaj štiriintrideset let. Pokopali so jo na tistem delu mestnega pokopališča, ki je namenjen katoličanom. Tik pred smrtjo je zapisala: "Vedno sem verjela, da je umiranje vodilo in cilj življenja. Prepričana sem, da je za tiste, ki živijo, kakor se spodobi, umiranje trenutek, ko za neskončno majhen hipec časa stopi v dušo čista, gola, jasna in večna resnica. Reči moram, da si nikoli nisem želela nobene druge dobrine."

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2009) 3, str. 18.

LETA 1486 ROJEN UMRL SIGISMUND HERBERSTEIN

HABSBURŠKI DIPLOMAT, POTOPISEC, MISIJONAR IN KARTOGRAF († 1566)

"Sigismund (Žiga) Herberstein je bil po rodu in mišljenju sicer Nemec, po materi pa je prešla tudi slovenska kri v njegove žile," je zapisal neznani avtor v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1927 v dolgem in zanimivem sestavku, posvečen štiristoletnici drugega potovanja tega znamenitega moža v Rusijo. "Dobro je znal in cenil slovenski jezik in v slovenski zgodovini zasluži še posebno zaradi tega častno mesto, ker si je pridobil naslov 'drugega razkritelja Rusije'." To se je zgodilo v prvi polovici 16. stoletja, ko je bila Rusija za Evropejce "neznana dežela". Herberstein je tja potoval dvakrat (1516-1518 in 1526-1527). Pri drugem potovanju mu je cesar naročil, naj poleg diplomatskih nalog proučuje še verske razmere. Tako je nastala njegovo latinsko pisana knjiga Rerum Moscovitarum comentarii (Dunaj 1549). Knjiga je doživela številne natise in prevode; slovenski prevod ima naslov Moskovski zapiski (1951).

več:
Silvester Čuk, Sigismund Herberstein. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2006, leto 42, št. 3, str. 38-39.

LETA 1900 ROJEN TONE KRALJ

KIPAR, GRAFIK IN SLIKAR ( † 1975)

Brat kiparja in slikarja Franceta Kralja. Kiparstvo je študiral v Pragi, kasneje še na Dunaju, v Parizu in Benetkah. Študiral je tudi arhitekturo. Razvil je svoj stil realizma, njegove figure so robustne, slikal je družinske portrete, prizore iz kmečkega in delavskega življenja in svetopisemske prizore. Poslikal je tudi več naših cerkva: Višarje, Soča, Slivje, Mengore, Šturje (Ajdovščina), Lokev, Most na Soči, Ilirska Bistrica

 več:
S. Čuk, Tone Kralj slikar primorskih cerkva (Priloga), v: Ognjišče 8 (2020), 50-57.

in v zapisu o njegovem bratu
S. Čuk, France Kralj. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1995, leto 31, št. 10, str. 28-29.

LETA 1939 SE JE RODILA JELKA REICHMAN

SLIKARKA, ilustratorka

Jelka Reichman je v mladih letih živela v predmestju Ljubljane. Njena starša sta bila učitelja. Med vojno nista imela službe, zato so živeli ob pomoči od dedka, ki je bil obrtnik, in babice, ki je obdelovala majhen vrt. Sprva je šolo obiskovala na Koroški Beli, kjer sta po vojni delala njena starša, nato pa v Ljubljani. Po gimnaziji je uspešno končala likovno akademijo in nekaj časa poučevala, potem pa se posvetila ilustriranju. Njena prva slikanica je bila Šivilja in škarjice, nekatere njene ilustriranje slikanice so postale izjemno priljubljene med otroci. Velja za eno najboljših slovenskih ilustratork.

več: Božo Rustja, Ilustratorka Jelka Reichman. (Gostja meseca). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 12, str. 8-12.

Kako riše mama?

Jelka Reichman je številne ilustracije ustvarila prav kot mama: »Že ko iz porodnišnice prineseš otroka, je to čudež. Ima tako majhno glavico, pa rokice in vse je prav, skladno. Potem pa še zazeha in se pretegne. Joj kako je to krasno! Ko je otrok zaspal in je bil pri miru, sem ga šla risat. Tudi vnuke. Tako ti lastni otroci, pa tudi drugi postanejo model. Tudi ko gledam otroke, ki jih v vrtcu peljejo na sprehod, si rečem: 'Za umret so luštni!'«

Je pa materinstvo od nje zahtevalo poseben način dela: »Veliko noči sem risala. Mudilo se je. Roki so pritiskali. Dopoldne so šli otroci šolo in takrat sem že nekaj lahko naredila. Vendar se je zgodilo, da je imel en otrok dopoldansko, drugi pa popoldansko izmeno. Treba jim je bilo skuhati, mož je hodil ob treh iz službe. Treba je bilo pomiti in pospraviti, otroke še odpeljati na izvenšolske dejavnosti. K sreči so otroci šli otroci zgodaj spat. Potem sem šla jaz risat. Velikokrat sem risala do jutra. Okrog pol ene ali pol tretje sem imela krizo. Takrat sem si skuhala kavo. Če je bila pomlad in je bilo okno odprto, sem ob štirih slišala, kako so ptički čudovito peli in jaz sem že bila boljše volje. Okrog sedmih so otroci vstali ... Včasih sem prerisala več noči. Tega si danes ne morem privoščiti več. Leta pač prinesejo svoje.«

LETA 1957 UMRLA KARLA BULOVEC

KIPARKA IN RISARKA (* 1895)

Kiparka in risarka Karla Bulovec, poročena z dramatikom Ivanom Mrakom, je bila samonikla in dostikrat nerazumljena umetnica. Ustvarjala je razgibane risbe in plastike. Od večjih plastik se je v mavcu ohranil osnutek za spomenik Antonu Martinu Slomšku v Mariboru (1936) z Blažetom in Nežico, ki je po nenavadni poti prišel v Mariborski muzej. Med vojno so kip razžagali ter ga skrili pred nemškim okupatorjem. Od leta 1996 stoji, ulit v bronu, pri stolni cerkvi sv. Danijela v Celju.

LETA 1993 UMRL EDVARD RAVNIKAR

ARHITEKT (* 1907)

Iz rojstnega Novega mesta (1907) je po srednji šoli v Ljubljani na Dunaju v letih 1926–1930 študiral arhitekturo, diplomiral pa leta 1938 v Ljubljani kot Plečnikov učenec: po diplomi je krajši čas delal v Le Corbusierjevem ateljeju v Parizu. Kot eden najvidnejših predstavnikov Plečnikove ljubljanske arhitekturne šole se je začel uveljavljati že pred vojno (Moderna galerija). Po vojni je bil profesor za arhitekturo na tehnični fakulteti v Ljubljani. Njegovo delovanje obsega področje arhitekture, urbanizma in likovne kulture.

LETA 1996 UMRL LORENZO BELLOMI

TRŽAŠKI ŠKOF (* 1929)

Doma je bil v Veroni, škofovsko službo v Trstu je nastopil 8. decembra 1977, na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije v stolnici sv. Justa. Tržaško škofijo je vodil devetnajst let z umirjenostjo in veliko osebno predanostjo, čeprav je moral reševati številne večje in manjše težave. Poskrbel je za tržaško sinodo leta 1978, ljudski misijon leta 1989, vodil priprave na obisk papeža Janeza Pavla II. leta 1992, prav posebna skrb pa mu je bila dobra kateheza, poglobljeno bogoslužje in krščansko življenje zaupanih mu duhovnikov. To med drugim potrjuje dejstvo, da je kot škof kar trikrat obiskal vso škofijo. Odlikovala ga je posebna pozornost do Slovencev.

več: Franc Bole, Tržaški škof Lorenzo Bellomi. (Gost meseca). Ognjišče, 1989, leto 25, št. 1, str. 6-10.

LETA 2009 EVROPSKI PARLAMENT UVEDEL

EVROPSKI DAN SPOMINA NA ŽRTVE VSEH TOTALITARNIH IN AVTORITARNIH REŽIMOV

Evropski parlament je današnji dan določil za evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Na ta dan je bil namreč  leta 1939 podpisan pakt o nenapadanju in razdelitvi interesnih sfer med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo (Ribbentrop - Molotov). Fašizem, nacizem in komunizem so povzročili več deset milijonov žrtev (podatki o tem so različni). Od leta 2012 spomin uradno zaznamujemo tudi v Sloveniji.

• Slovenci imamo o drugi svetovni vojni na slovenskih tleh in dogodkih neposredno po njej dva pogleda, ki so ju zakoličili zmagovalci in poraženci v odporu proti okupatorjem in bratomorni tragediji slovenskega naroda obenem. Zaradi dveh pogledov, v katerih ima vsaka stran svoje kraje spomina, imamo kot narod razklan zgodovinski spomin na eno ključnih obdobij slovenske preteklosti z vsemi negativnimi posledicami za sedanjost in prihodnost. (vabilo Inštituta dr. Janeza Evangelista Kreka  na okroglo mizo ...).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1597 UMRL JANEZ TAVČAR

DUHOVNIK IN LJUBLJANSKI ŠKOF (* OKOLI 1544)

Nadvojvoda Karel ga je po smrti sedmega ljubljanskega škofa Baltazarja Radliča, marca 1580 imenoval za njegovega naslednika in papež pa ga je 20. maja istega leta tudi potrdil. Čez štiri leta je bil imenovan za svetnika in deželnega namestnika v Gradcu, zaupani sta mu bili proštija avguštinskih korarjev v Dobrli vasi ter uprava samostana Millstatta. V svoji temeljni nalogi si je zadal prenovo duhovnikov v duhu tridentinskega koncila in izkoreninjenje protestantizma iz svoje škofije. V ta namen je v letih 1581 do 1583 opravil natančno vizitacijo svoje škofije, na izrecno nadvojvodovo željo pa leta 1582 tudi goriške grofije, kjer je leta 1591 omogočil kapucinom, da so se naselili v Gorici. Daljnosežne posledice za versko, duhovno in kulturno podobo Ljubljane in slovenskih dežel je imelo Tavčarjevo prizadevanje za ustanovitev jezuitskega kolegija v Ljubljani, dne 1. novembra 1597. Tavčar vsekakor sodi med najznamenitejše predstavnike protireformacije in katoliške prenove v notranjeavstrijskih deželah.

LETA 1869 ROJENA AVGUSTA DANILOVA

GLEDALIŠKA IGRALKA IN ORGANIZATORKA († 1958)

Avgusta Danilova, rojena Gostič, poročena Cerar, je bila ena prvih slovenskih poklicnih igralk in ena najboljših. Dalj časa (1914-1920, 1922-1928) je bila v New Yorku in Clevelandu. V obeh mestih je vodila amatersko gledališko delo med slovenskimi izseljenci in s tem pripomogla k ohranitvi gledališke tradicije med Slovenci zunaj domovine.

LETA 1892 ROJEN LUDVIK ZORZUT

PESNIK, NARODOPISEC, PUBLICIST IN PLANINEC († 1977)

Ludvik Zorzut, rojen v Medani, srcu Goriških Brd, v isti hiši, kjer je deset let poprej tekla zibelka pesniku Alojzu Gradniku, je s kratkimi potopisi, začinjenimi s humorjem, opisoval primorske kraje. Za svoj zadnji dom – grob v rodni Medani, je sam sestavil napis: »Tako majhen dom nikjer, / nikjer tako velik mir.«

LETA 1898 ROJEN AVGUST ČERNIGOJ

SLIKAR IN GRAFIK († 1985)

Slikar Avgust Černigoj, ki se je rodil v Trstu, je bil na Slovenskem najvidnejši predstavnik konstruktivizma, smeri abstrak­tne umetnosti, za katero so značilne geometrične oblike. S poslikava­mi in opremo mnogih cerkva na Primorskem (Štivan, Knežak, Drežnica) je dokazal, da je velik mojster tudi figurativne umetnosti. "Kot človeka in kot umetnika so Černigoja pretežni del življenja spremljale trde in težavne življenjske razmere, ki so terjale neizpro­sno borbo za obstanek," piše umetnostna zgodovinarka Brina Čehovin.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_1998

LETA 1903 ROJEN P. JOZAFAT AMBROŽIČ

SLOVENSKI DUHOVNIK, 'KORNI ŠKOF' V JERUZALEMU († 1970)

Gorenjski fantič Janez iz Gorij pri Bledu se je izučil za mizarja, med vojaško službo je zaslišal božji klic v duhovništvo. Svojo pot je začel pri salezijancih, nazadnje je pristal pri frančiškanih, kjer je dobil ime Jozafat. Deloval je kot slovenski dušni pastir v Egiptu (med alksandrinkami), zadnja leta pa je skrbel za katoliške vernike v Jeruzalemu, kjer je tudi umrl (1970). Leta 1947 je bil imenovan za 'kornega škofa', kar je najvišje odlikovanje v vzhodnih Cerkvah.

LETA 1917 ROJEN LUDVIK SLUGA

DUHOVNIK, PRIČEVALEC ZA VERO († 1944)

Rodil se je 24. avgusta 1917 na Gorenjskem, kjer so živeli kot begunci. Po vojni so se vrnili v Bačo pri Modreju. Po ljudski šoli v domačem kraju in gimnaziji v Gorici je vstopil v bogoslovje in bil 30. maja 1942 posvečen v duhovnika. Poslan je bil za kaplana v Cerkno, kjer je bil njegov sodelavec Lado Piščanc. Partizani so ju prvič prijeli 20. novembra 1943. Po nemškem napadu na partijsko šolo so ju skupaj z 12 domačini 2. februarja aretirali, naslednji dan pa vse postrelili na Lajšah pri Cerknem. 19. maja 1991 so mučencem tam pripravili krščanski pogreb.

LETA 1929 ROJEN DOMINIK SMOLE

DRAMATIK, PRIPOVEDNIK IN DRAMATURG († 1992)

Eden najpomembnejših dramatikov in pisateljev v povojni Sloveniji. Pripadal kritični generaciji, ki se je sprva navdihovala s socialističnim realizmom, kasneje pa je našel svoj umetniški čut: psihološka novela, eksistencialistični pogled na človeka, nadrealizem, polemičen in satiričen do družbenih razmer, položaja umetnosti ... (ne more služiti revoluciji). Najbolj je uspel kot dramatik. Za osvetlitev osrednje misli je uporabil dramsko dogajanje in v njegovih delih se tako srečujejo osebe različnih nazorov in v medsebojnem dialogu rešujejo ali zaostrujejo številne probleme sodobnega človeka. Najpomembnejša je njegova filozofska in pesniška drama Antigona, v kateri je Sofoklesovo zgodbo zapisal v prostem verzu ( 2500). Spopad med Božjim zakonom in osebnim moralnim čutom na eni strani (Antigona) ter državnimi oziroma vladarskimi zakoni na drugi strani (Kreon) se odvija v vseh časih. Posebnost njegove Antigona je, da se glavna oseba sploh ne pojavi na sceni, kljub temu pa je središče, saj vsi govorijo o njej in mrtvem Polinejku.

LETA 1930 ROJEN RAJKO KORITNIK

OPERNI PEVEC IN PEDAGOG († 2007)

Doma z Lozic pri Podnanosu, šele ko je imel 25 let je začel v Ljubljani študirati petje na Srednji glasbeni šoli (pri Adu Darianu in V. Jenku). Pet let kasneje je pel svojo prvo operno vlogo (Cavaradossia v Puccinijevi Tosci) in postal stalni solist ljubljanske opere. Tu je bil zaposlen dvajset let, potem je bil še osem let honorarni sodelavec. V eh letih je ustvaril 72 glavnih vlog, predvsem iz italijanskega opernega repertoarja, ki mu je bil tako glasovno kot vsebinsko najbližji. Pel je vlogo Rudolfa (La Boheme), Duca (Rigoletto), Janka (Prodana nevesta), Nadirja (Lovci biserov), Poglionea (Norma), Manrica (Il Trovatore), Ernesta (Don Pasquale – vlogo je odpel več kot petstokrat). Gostoval je v opernih hišah nekdanje Jugoslavije, veliko pel v Italiji, spoznal pa tudi odre v Gradcu in Celovcu ter Pragi in Bratislavi. Za delo v operi je Koritnik leta 1992 prejel Betettovo nagrado, najvišje slovensko priznanje za umetniške dosežke in vsestranski prispevek k slovenski glasbi. Od leta 1982 je bil tudi uspešen glasbeni pedagog.

LETA 1942 UMRL MIRAN JARC

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC (* 1900)

Literarni kritik Josip Vidmar v svoji knjigi Obrazi (1979) pripoveduje o svojem prvem srečanju s pesnikom Miranom Jarcem. Bilo je na kulturnih dnevih v Novem mestu leta 1920. "Na literarnem večeru, ki je zaključil prvi dan, 26. septembra, je zbudil pozornost občinstva poleg Antona Podbevška zlasti Miran Jarc z recitiranjem svojih fantastičnih in ekspresionističnih pesmi... K vtisu je veliko prispevala zunanjost mladega pesnika: njegova sloka, visoka postava z votlimi prsmi, njegov nekako izpiti, bledi obraz z velikimi, zmeraj začudenimi in mistično motnimi očmi pod vdrtim čelom in njegov globoki mirni glas rojenega hipnotizerja... Vse pa nas je zares prevzel s svojim Vrtiljakom in s kozmično grozljivostjo te pesmi." Na tem večeru je bil tudi slikar Rihard Jakopič, ki je kasneje zapisal: "Ob splošni tihoti se prikaže mistična postava Mirana Jarca. Pobožno kakor romar, ki se poda na božjo pot, je stopil na oder in s skrivnostnim glasom je bral odlomek svojega Skrivnostnega romarja (to je bil prvotni naslov njegove prve pesniške zbirke)." Tega "občutljivega in komaj doumljivega poeta" (J. Vidmar) se spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 07_2010

njegova misel:

• Od vekov je določeno, da bodi človek več kakor prst, rastlina ali žival. Človek, ki je v njem delež zemlje, rastlin in živali, da bi jih čutil, bodi zvest čuvar luči, ki mu jo je prižgal Gospod.

LETA 1943 UMRLA SIMONE WEIL

FRANCOSKA FILOZOFINJA, KRŠČANSKA MISTIKINJA IN ISKALKA (* 1909)

"Kristus se je ponižal do mene in me osvojil." Tako je v pismu prijatelju p. Jean-Marie Perrinu, dominikanskemu redovniku, maja 1942 zaupala Simone Weil, o kateri občudovalci pravijo, da po Pascalu nihče ni tako strastno iskal absolutnosti. To mistično osvojitev, o kateri je govorila kot o najsilnejšem dogodku svojega življenja, je doživela aprila 1938, ko je preživela veliki teden v sloviti francoski benediktinski opatiji Solesmes in spremljala obrede. "Med obredi je Kristusovo trpljenje stopilo vame in za vedno ostalo v meni." Vse njeno življenje se ji je odkrilo kot približevanje Bogu in vsa njena umska odkrivanja so postala postaje na poti do Kristusa. Iskanje resnice ji je bilo do konca življenja glavna duhovna strast. Zapisala je: "Kristusu je ljubo, če imaš resnico rajši od njega, kajti preden Kristus postane Kristus, je resnica. Kdor se odvrne od njega in se napoti proti resnici, ne bo napravil velikega ovinka, prej ali slej pa bo padel v njegovo naročje." V Kristusovem naročju je bila tudi ona: sicer ni bila krščena (o krstu je razmišljala in se nanj pripravljala, a jo je prehitela smrt), vendar pa je bila zvesta Kristusovemu oznanilu v njegovih najčistejših prvinah.

... več o njej preberite v pričevanju 03_2009

nekaj njenih misli:

• Ponižnost je neizogibna, ko se zavemo, da ne vemo, kaj bo z nami v prihodnosti.
• Ne po tem, kako nekdo govori o Bogu, spoznam, ali je njegova duša šla skozi ogenj božje ljubezni, temveč po tem, kako govori o zemeljskih stvareh.
• Lepota sveta nam govori o Ljubezni, ki je njegova duša, kakor bi nam lahko govorile poteze človeškega obraza, ki bi bil dovršeno lep in ne bi lagal.
• Skrajna veličina krščanstva obstaja v tem, da ne išče nadnaravnega sredstva zoper trpljenje, temveč nadnaravno uporabo trpljenja.
• Zakaj bi si skrbi? Ni moja zadeva misliti nase. Moja zadeva je misliti na Boga. Zadeva Boga pa je misliti name.
• Le tisti, ki ima čut za božje, more upati, da ga bo odkrilo in našlo ... Človeku ni dano, da bi se približal Bogu, le Bog se more približati človeku.
  več:

LETA 1947 UMORJEN MIROSLAV BULEŠIĆ

HRVAŠKI DUHOVNIK, MUČENEC IN BLAŽENI, († 1920)

»Mučeništvo je najvišje pričevanje za resničnost vere; mučeništvo pomeni pričevanje, ki gre prav do smrti,« razlaga Katekizem katoliške Cerkve. »Mučenec pričuje za umrlega in vstalega Kristusa, s katerim je zedinjen po ljubezni ... Smrt pretrpi z dejanjem srčnosti« (KKC 2473). Papež bl. Janez Pavel II. je v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja, s katerim je podal pregled dogodkov v jubilejnem svetem letu 2000, zapisal: »Ob priložnosti Svetega leta je bilo veliko storjeno, da bi zbrali dragocene spomine na pričevalce vere v 20. stoletju. Spomnili smo se jih in jih počastili 7. maja 2000 skupaj s predstavniki drugih Cerkva ali cerkvenih skupnosti na zgovornem prizorišču Koloseja, ki je simbol prvih preganjanj. Te dediščine ne smemo zapraviti, terja trajno dolžnost hvaležnosti in jo ponovno dajemo v zgled za posnemanje.« Med te pričevalce-mučence spada tudi mlad istrski duhovnik Miroslav Bulešić, ki je bil 28. septembra 2013 v puljski Areni razglašen za blaženega. Z njegovo mučeniško smrtjo sta povezana dva slovenska duhovnika: Jakob Ukmar, ki je ta dan, 24. avgusta 1947, v Lanišću birmoval, in Štefan Cek, tedanji župnik v tej istrski vasi.

... več o njem preberite v pričevanju 09_2013

njegove misli:

• Če me hočeš vzeti k sebi, sem pripravljen. Svoje življenje ti popolnoma darujem za tvojo čredo. S tvojo milostjo in če me imaš za vrednega, se ne bojim mučeništva, temveč po njem hrepenim. Naj se zgodi tvoja volja.
• Ničesar se ne bojim, ker vem, da oprvjam svojo dolžnost in sem miren pred Bogom in pred judmi. Pustim vam, da sodite in presodite moje delovanej... Jaz se bom vedno držal vere, svojega poštenja, ki ga ne bom prodal za nobeno ceno tega sveta; brez strahu bom vsakemu povedal tisto, kaj je pošteno in tudi tisto, kar ni pošteno. Po teh načelih bom živeo. To so Kristusova načela. Če me ubijejo, me bodo ubili za Boga in za vero.
• Biti duhovnik pomeni biti mučenec, Gospod, želim, če je tvoja volja, čimprej priti k tebi.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Na romanju po srbskih samostanih smo občudovali bogastvo svetih podob v njihovih cerkvah. Posebno so nas prevzele podobe na sprednji strani, ki imajo vrata, skozi katera vstopajo pri bogoslužju vstopajo duhovniki. Kaj predstavljajo podobe na tisti steni? (Judita)

'Stena' s svetimi podobami – pregraja, ki v vzhodnih cerkvah ločuje prezbiterij (prostor za duhovnike) od cerkvene ladje (prostora za vernike) in včasih sega do vrha, se imenuje ikonostas. V cerkvah bizantinskega obreda ima tri vrata: v sredini carska za duhovnika in diakona. Na teh vratih je običajno upodobljeno Gospodovo oznanjenje začetek našega odrešenja – s štirimi evangelisti, desno stoji ikona Kristusa, levo pa ikona Bogorodice (Božje Matere). Desno od južnih vrat je upodobljen Janez Krstnik, levo od severnih a zavetnik cerkve. Nad carskimi vrati je naslikana Zadnja večerja, na vsaki strani pa največji prazniki, nad temi Sveta Trojica z apostoli, še višje Marija s starozaveznimi preroki, na vrhu pa križ z Marijo in apostolom Janezom. Vzhodni kristjani, ki imajo svete podobe v velikih časteh, zelo spoštujejo tudi ikonostas. (sč)

LETA 1823 ROJEN LUDVIK MARTIN

MOŽ ZELIJE MARTIN, OČE SV. TEREZIJE IZ LISIEUXA, SVETNIK († 1894)

"Najina želja, da bi bila eno, je ostala nespremenjena in vedno enaka. On mi je bil vedno tolažnik in največja opora. Ko pa sva dobila otroke, so se pota najinih misli nekoliko spremenila. Živela sva samo zanje. Bili so najina sreča, ki je nikjer nisva našla toliko kot pri njih. Vsemu drugemu sva se zlahka odpovedala, svet s svojim vrvenjem naju ni nič mikal. Zame je bilo to veliko plačilo in umiritev. Hotela sem imeti veliko otrok, da bi jih vzgojila za nebesa." Tako je svoji šestnajstletni hčerki Pavlini 4. marca 1877, pol leta pred svojo smrtjo, pisala Zelija Martin, mati sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je bila skupaj s svojim možem Ludvikom na misijonsko nedeljo (njuna sveta hčerka je zavetnica misijonov), 19. oktobra 2008, v Lisieuxu razglašena za blaženo. Postopek za beatifikacijo zakoncev Martin je temeljil zlasti na 218 pismih, ki jih je napisala Zelija med letoma 1863 in 1877. Iz njih žari bogato notranje življenje te izredne žene in tudi vsakdanje življenje družine. 18. oktobra 2015, v času zasedanja škofovske sinode, pa je zakonca Martin papež Frančišek prištel med svetnike. S služenjem bližnjemu sta zvesto pričevala v svoji družini, »tako da sta dan za dnem gradila okolje, napolnjeno z vero in ljubeznijo«. Velik del nagovora med bogoslužjem je Frančišek namenil še enemu sporočilu: z jasnimi besedami je spomnil, da stremljenje po zemski oblasti v katoliški Cerkvi ne bi smelo imeti prostora.Pisma Zelije Martin so povzeta v knjigi Povest družine Martin, ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ko se danes spominjamo smrti moža Ludvika je to priložnost, da jo vzamemo v roke kot majhno spodbudo in potrditev vsem tistim, ki v slovenskem prostoru pričujejo o lepoti in veličini zakonske zveze, kakor si jo je zamislil Stvarnik

več o zakoncih Martin v pričevanju 01_2009

o njima:

Dobri Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje. (sv. Terezija iz Lisieuxa)

Tako sem srečna s svojim možem. Življenje mi dela prijetno. Da, moj mož je res svetniški človek! Vsaki ženi bi privoščila takega moža. To je moja iskrena želja za novo leto. (Zelija Martin)

Čeprav je bil do sebe trd, ga je bilo za nas sámo srce. V pravem pomenu besede je živel samo za nas. Nobeno materinsko srce bi ne bilo zmožno večje ljubezni. Sploh je bil brez šibke točke. (hčerka Celina)

njegovo razmišljanje:

Še na predvečer svoje smrti se ljudje silno trudijo, da bi si to življenje podaljšali, kakor da bi jim bilo živeti še stoletja. Tako delajo tudi z drugimi stvarmi tega sveta. Na vsak način bi radi, da ne bi nikoli minile. Bog pa se takim naporom smehlja, samo On ve za trenutek, kdaj bo njihovemu življenju naredil konec. To sicer ne izključuje, da skrbimo za življenje, kolikor je upravičeno, pač pa je nemirna, neurejena in pretirana zaskrbljenost brez smisla. Storimo, kar je odvisno od nas, vse drugo pa prepustimo Božji previdnosti ... Moj ljubi Zveličar! Ko sem se ti posvetil, nisem vedel, kako veliko mi pomeniš. Zato iz lastne izkušnje izjavljam, da cenim čast in srečo tvoje službe višje kot vse zemeljske dobrine.

LETA 1887 ROJEN AVGUST BUCIK

SLIKAR († 1951)

Slovenski slikar Avgust Andrej Bucik, rojen v Trstu, se je posvečal skoraj izključno portretiranju (umetniškemu upodabljanju oseb), da se je preživljal in prihajal v stik s pisano množico ljudi. V desetletjih do druge svetovne vojne je število njegovih portretov naraslo na okoli 900! Med njegovimi portretiranci so mnogi znani Slovenci, zlasti pesniki in pisatelji. Veliko je tudi avtoportretov.

LETA 1976 UMRL FRAN ROŠ

PISATELJ, PESNIK IN DRAMATIK (* 1898)

Pesnik, pisatelj in dramatik Fran Roš, rojen v Kranju, je pred drugo svetovno vojno deloval kot učitelj na Celjskem. Med drugo svetovno vojno je bil pregnan v Srbijo in to je opisal v svoji zbirki Pesmi iz ječe in pregnanstva (1947). Bolj stvarno je spregovoril o tem v svoji zgodovinsko dokumentarni knjigi Slovenski izgnanci v Srbiji 1941–1945. Sicer pa se je loteval različnih literarnih zvrsti: od pesmi prek povesti in iger, veliko je pisal zlasti za mladino. Njegovo najbolj znano delo je Medved Rjavček (1929).

LETA 1990 UMRL BOGOMIL FATUR

PESNIK, PREVAJALEC IN ESEJIST (* 1914)

Pesnik nenavadne izrazne moči, doma s Prema pri Ilirski Bistrici. Po diplomi na slavistiki je bil profesor na klasični gimnaziji v Ljubljani, po vojni pa na akademiji za igralsko umetnost. Najbolj je uspel v svojih preobrazbah soneta. Knjiga lirike, Beli galeb in Minuta tišine. V prvih pesmih je bil novoromantik, kasneje pa se je s svojim pesniškim svetom uporništva, boja, otožnosti, domoljubja, ljubezni in razmišljanj o življenju oddaljil od začetnega pesniškega izraza.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1567 ROJEN FRANČIŠEK SALEŠKI

TEOLOG IN CERKVENI UČITELJ, SVETNIK, ZAVETNIK KATOLIŠKIH ČASNIKARJEV († 1622)

Doma iz francoske pokrajine Savoje, študiral v Parizu, kjer si je nabral odlične izobrazbe, notranje je dozorel, napredoval v duhovnem življenju, poleg tega pa si je pridobil znancev in prijateljev, ki so bili kasneje vodilni v francoskem javnem življenju. Po doktoratu iz prava v Padovi je bil leta 1593 posvečen, bil je odličen pridigar in spovednik. Skupaj s svojim bratrancem šel v Savojo spreobračat kalvince, zagrizene sovražnike katoličanov. Ljudje so se bali prihajati k njunim pridigam, zato je Frančišek začel tiskati kratke in ognjevite letake v obrambo katoliške vere in Cerkve in jih je z velikim uspehom širil med ljudmi. Bil je zelo izobražen mož, ki je imel čut za lepo oblikovanje misli. Pisanje mu je postalo potreba in užitek. Iz njega se je razvil v oblikovnem pogledu prav pomemben pisatelj, ki ima odlično mesto v francoskem slovstvu, vsebinsko pa so njegovi spisi pomembni za ves katoliški svet. Zato ga je papež Pij IX. leta 1877 razglasil za cerkvenega učitelja, Pij XI. pa leta 1923 za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev. Njegov god praznujemo 24. januarja, ko so njegove relikvije prenesli v cerkev v Anecy.

.več o njem preberite v rubriki pričevalec evangelija

nekaj njegovih misli:

• Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.
• Človek je krona vesoljstva, duh je krona človeka, ljubezen je krona duha, ljubezen do Boga pa krona vse ljubezni. Zato je ljubezen do Boga najvišji cilj, zadnja popolnost in največja odlika vesolja.
• Neka malo bolj živčna oseba me je vprašala, kaj bi lahko storila za mir na svetu. Odgovoril sem ji: »Začnite s tem, da nekoliko bolj narahlo zapirate vrata!«
• Imejte potrpljenje z vsem, predvsem pa sami s seboj; ne dajte se zbegati zaradi vaše nepopolnosti in imejte zmerom toliko poguma, da se vzdignete nad to.
• Stari modrijani so priporočali malo govorjenja. To se ne pravi, rabiti malo besed, temveč ne rabiti veliko nepotrebnih. Pri govorjenju se ne oziramo na število besed, ampak na njih vrednost.
• Ne povešajmo nikdar oči, če nismo prej ponižali svojega srca. Ne delajmo se, kakor bi bili radi zadnji, kadar v resnici ne bi bili radi.
• Kakor jutranje, tako tudi večerne molitve ne smemo nikoli pozabiti. Z jutranjo odpiraš okna svoje duše Soncu pravice, z večerno pa jih zapiraš pred teminami pekla.
• Ljubezen ima dve roki: ena objema Boga, druga pa bližnjega.
  več:

LETA 1780 ROJEN JERNEJ KOPITAR

JEZIKOSLOVEC († 1844)

Ime Jerneja Kopitarja ponavadi povezujemo s Prešernovim zabavljivim sonetom "Apel in čevljar", ki se konča z verzom: "Le čevlje sodi naj Kopitar!" Kopitarja si predstavljamo samo kot ozkosrčnega kritika. Delamo mu krivico, kajti po sodbi literarnih zgodovinarjev je bil Kopitar "eden največjih, široko razgledanih in v znanstvenem svetu svojega časa slovečih jezikoslovcev" (Lino Legiša). S Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (1808-1809) smo dobili prvo slovnico, ki si je zastavila znanstvene in ne praktične cilje. Z njo je Kopitar slovensko jezikoslovje postavil na trdno podlago narodnega govora in zgodovinskega jezikovnega razvoja (sprejela je jezikovno izročilo naših protestantov, obogateno z gorenjskimi oblikami). V njej je razpredal tudi svoje sanje o enotnem slovanskem črkopisu, ki naj bi zedinil razcepljene Slovane.

... več o njem preberite v obletnici meseca 7/8_1994

LETA 1802 ROJEN MATIJA ROBIČ

DUHOVNIK, CERKVENI ZGODOVINAR († 1892)

Po študiju teologije in posvečenju je doktoriral na Dunaju. Na teološki fakulteti v Gradcu je bil leta 1834 imenovan za rednega prof. cerkvene zgodovine, predaval je tudi cerkveno pravo in imel vaje v slovenskih nabožnih govorih in katehezi. Sedemkrat je bil dekan teološke fakultete, dvakrat rektor graške, pa tudi ravnatelj deželnih gimnazij, za svoje slušatelje pa je tudi veliko pisal.

LETA 1865 ROJEN ANTON GVAJC

SLIKAR († 1935)

Študij slikarstva je končal na dunajski umetnostni akademiji. Kot profesor risanja je delal v Gorici, Trstu in Mariboru, kjer je nadzornik za risarski pouk in predseduje umetniškemu klubu Grohar. Risal je ilustracije, slikal portrete, oltarne podobe, najraje pa tihožitja in gorske krajine Primorja, Gorenjske, Koroške in Štajerske. Po slogu je realist, pogosto pa ga premaga romantično razpoloženje.

LETA 1866 UMRL HENRIK FREYER

BOTANIK, FARMACEVT, KARTOGRAF IN NARAVOSLOVEC (* 1802)

Njegov stari oče Ernest je prišel s Češkega v Idrijo in tam ustanovil rudniško lekarno. Henrik je po študiju naravoslovja na Dunaju postal kustos v Deželnem muzeju v Ljubljani. Bil je eden prvih raziskovalcev flore in favne (rastlinstva in živalstva) na slovenskih tleh in kot tak je veliko potoval. Obhodil je vse botanično pomembne gore in hribe pri nas. Zelo pomembno delo je njegova ›zemljepisna karta Kranjske‹, ki jo je ustvarjal v letih 1844–1845. V njej je povsod označil kraj s slovenskim imenom in me šele nato dodal nemško ime.

... več o njem v obletnici meseca 07_2002

o njem:

• Tega moža, čigar stari oče je prišel s Češkega v Idrijo, kjer je leta 1754 ustanovil rudniško lekarno, moramo po sodbi poznavalcev uvrstiti med prve raziskovalce naše flore in favne (rastlinstva in živalstva), med pionirje našega jamarstva in gorništva ter med prve delavce na področju našega zemljepisa. Vendar ni preučeval slovenske narave samo kot naravoslovni entuziast, marveč tudi kot slovenski kulturni delavec (Zmago Bufon).

LETA 1885 ROJEN LEO FUNTEK

GLASBENIK, VIOLINIST († 1965)

Sin pesnika in dramatika Antona Funtka je veljal za čudežnega otroka. Z orkestrom Filharmonične družbe je nastopil že s štirinajstimi leti, ko je leta 1902 v Ljubljani prvič igral violinska koncerta Čajkovskega in Dvoržaka. Po končanem študiju v Nemčiji, se je preselil na Finsko, kjer je postal profesor na Sibeliusovi glasbeni akademiji in kasneje dirigent finske nacionalne opere. V svoji novi domovini je užival velik ugled, saj je bil eden vodilnih glasbenikov tistega časa. Istega leta kot Maurice Ravel je napisal tudi priredbo Slike z razstave (Modesta Musorgskega), ki so jo izvajali tudi slovenski filharmoniki.

 iskalec in zbiralec Marko Čuk