LETA 1674 ROJEN FRANC MIHAEL STRAUSS

SLOVENJGRAŠKI SLIKAR († 1740)

Izšel je iz slikarske družine, katere delavnica je bila pomembna ne le za slovenjgraško območje, ampak je v baroku z oltarnimi slikami oskrbovala naročnike po vsej Štajerski in na Koroškem. Janez Strauss oče Franca Mihaela, se je v Slovenj Gradec priselil najbrž iz Celovca. Najboljše delo Franca Mihaela je slika sv. Elizabete, ki deli revežem miloščino, in krasi glavni oltar župnijske cerkve v Slovenj Gradcu.

LETA 1816 ROJEN CARL ZEISS

NEMŠKI OPTIK († 1888)

Začel je pod mentorstvom mehanika dr. Kornerja, se sam izobraževal in odprl svojo lastno delavnico za optične instrumente. Po letu 1847 je začel množično izdelovati mikroskope in razvijati nove tehnologije in njegovi mikroskopi so kmalu veljali za najboljše znanstvene pripomočke v Nemčiji. Podjetje je bilo uspešno, toda kasneje je spoznal fizika Ernsta Karla Abbeja in z njim se je začel nov razvoj tovarne Karl Zeiss v Jeni: nove leče, boljše ločljivosti mikroskopa, novi optični instrumenti (daljnogled s prizmami, objektivi za fotokamero, daljinomer). Zeiss tudi pomembno prispeval k razvoju optike in k sodobnemu načinu izdelave leč.

LETA 1878 ROJEN IVAN REJEC

DUHOVNIK, VZGOJITELJ, NARODNI DELAVEC, PREVAJALEC († 1958)

V Šebreljah pri Cerknem rojeni Ivan Rejec je bil ena najbolj vplivnih osebnosti med slovenskimi duhovniki med prvo in drugo svetovno vojno. Nanj so se obračali po nasvet v vsakovrstnih zapletenih vprašanjih in modri svetniški mož je vedno znal dati pravi odgovor. Na svoji številnih duhovniških postajah je bil najdlje župnik v Svetem Križu pri Ajdovščini (1914–1931), kjer je ustanovil Marijino družbo za fante in dekleta ter za matere. Prav njegovo vzgojno delo v okviru Marijinih družb je bilo razlog za fašistično preganjanje.

LETA 1885 ROJEN DAVID HERBERT LAWRENCE

ANGLEŠKI PISATELJ, PESNIK IN ESEJIST († 1930)

Najprej je začel objavljati poezijo, sproti pa je pisal psihološko poglobljene romane in novele. Glavna tema je odnos med spoloma, med telesnostjo in duhovno platjo človekove narave, nasprotje med materialnim in duhovnim ... . Njegovi najbolj znani romani: Sinovi in ljubimci, Žena, ki je odjezdila, Ljubimec lady Chatterley ... Lawrence je tudi eden pomembnejših angleških pesnikov dvajsetega stoletja, ki se izraža skozi slikanje narave in dogajanje v njej. V današnjem svetu tehnike in brezdušnosti je njegova poezija spet vse bolj pomembna ...

LETA 1885 ROJEN FRAN KOS

ZOOLOG († 1956)

Rojen v Ljubljani, študiral na Dunaju, poučeval prirodopis po različnih šolah in učiteljiščih: v Grosupljem, Trstu, Gorici, Idriji. Leta 1920 doktoriral iz naravoslovja in naslednje leto postal kustos prirodopisnega oddelka v Narodnem muzeju. Raziskoval je morsko favno in floto in pisal članke, pred vojno je našel ostanke losa in mamuta v Nevljah pri Kamniku. Bil je tudi ravnatelj Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani.

LETA 1914 ROJEN MIHAEL GREŠAK

DUHOVNIK, MUČENEC 20. STOLETJA († 1942)

Med slovenskimi svetniškimi kandidati je tudi Mihael Grešak, mlad duhovnik (sedanje) celjske škofije, ki so ga nacisti po hudem mučenju v celjskih zaporih 22. julija 1942 ustrelili kot talca. Eno uro pred ustrelitvijo je v poslovilnem pismu očetu zapisal: »Z Bogom in nasvidenje nad zvezdami. Blagoslavljam zadnjikrat vas in vse svoje farane in vse meni izročene.« Rodil se je v Grižah pri Celju, od koder se je družina preselila k Sv. Jedrti nad Laškim. Junija 1939 je bil posvečen v duhovnika in poslan za kaplana v Laporje. Septembra 1941 so ga Nemci aretirali.

LETA 1916 ROJENA EVELINA PAHOR

UČITELJICA IN PROSVETNA DELAVKA († 1994)

Luč sveta je zagledala 11. septembra 1916 v kraški družini v Trstu, tri leta za bratom Borisom, slavnim pisateljem, ki je bil nanjo zelo navezan. Leta 1947 je opravila učiteljsko maturo in poučevala na raznih šolah v Trstu in okolici. Kot učiteljica se je potrudila, da je svojim učencem nudila več, kot je zahteval poklic. Zanje je pisala igrice in z njimi nastopila na radijskem odru. Pred vojno je bila katehistinja za osnovnošolske otroke. Bila je tudi zavzeta delavka za edinost kristjanov.

LETA 1929 ROJEN PRIMOŽ KOZAK

DRAMATIK, ESEJIST ( † 1981)

Dramatik in esejist Primož Kozak je bil po diplomi na Akademiji za igralsko umetnost in Filozofski fakulteti med vplivnimi osebnostmi javnega življenja. Sodeloval je pri vseh ključnih kulturnih revijah povojnega časa. V času od 1958 do 1969 je napisal štiri dramska besedila, ki predstavljajo enega od vrhuncev povojnega gledališkega pisanja na Slovenskem: Dialogi (19958), Afera (1961), Kongres (1968) in Legenda o svetem Che (1969). Tematsko se usmerjajo k revoluciji v njenih različnih pojavnih podobah.

LETA 1940 UMRL ANDREJ RAPE

ŠOLNIK IN MLADINSKI PISATELJ (* 1872)

Rojen je bil v Rafolčah, izšolal se je za učitelja. Napredoval je in dobil mesto šolskega nadzornika v Ljubljani in kasneje v Dravski banovini. Znan je po tem, da je pisal za mladino, zlasti po mladinskih povestih (Ukane Matjaževega Groge in Dane). Za mladino je priredil pravljice Tisoč in ena noč, svoje leposlovne zapise je objavljal v Vrtcu ...

LETA 1946 UMORJEN FRANCESCO BONIFACIO

ITALIJANSKI DUHOVNIK IN BLAŽENI (* 1912)

Na god sv. Frančiška Asiškega, 4. oktobra 2008, je bil v stolnici sv. Justa v Trstu slovesno razglašen za blaženega božji služabnik Francesco Bonifacio, italijanski duhovnik, rojen v Piranu, ki je deloval v hrvaški Istri in je umrl kot mučenec "iz sovraštva do vere". Nadškof Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je prebral odlok papeža Benedikta XVI.: "S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častiti božji služabnik Francesco Giovanni Bonifacio - duhovnik in mučenec, ki se je blago in predano posvečal dušnopastirskemu poklicu in ki je med pričevanjem vere daroval svoje življenje za Kristusa - imenuje blaženi in se njegov god obhaja v krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto 11. septembra, ob dnevu, ko se je pokojni rodil za nebesa." Novi blaženi je živel in deloval v treh sedanjih škofijah: koprski, tržaški in poreško-puljski. Ob njem se je tržaški škof Eugenio Ravignani spomnil tudi drugih italijanskih, slovenskih in hrvaških duhovnikov in vernikov, "ki so bili v hudem in bolečem obdobju v Istri in drugod deležni krivičnega nasilja in sovraštva do vere in zaradi katere predvsem izgubili tudi življenje".

Izpričano je, da je bil duhovnik Francesco Bonifacio mučenec, umorjen iz sovraštva do vere in ni bil žrtev političnega obračunavanja ali narodnostnega sovraštva do Italijanov v Istri po drugi svetovni vojni. S politiko se ni nikoli ukvarjal, med vojno skušal reševati ljudi pred nasiljem. Po vojni je ostal kot dobri pastir med svojimi ovčicami. Če bo izgubil življenje, ga bo med njimi.

... več v rubriki pričevalec evangelija 11_2008

nekaj njegovih misli:

• Živimo v junaških časih: junaki smo zato, da bi bili – če bi bilo treba – sveti, sveti do mučeništva.
• Kdor ni toliko pogumen, da bi umrl za lastno vero, je nevreden, da bi jo izpovedoval'.
• »Svet potrebuje svetost, kajti v nasprotnem primeru bo za človeštvo čedalje huje. Kdo drug pa, če ne (tudi!) duhovnik naj bo svet. Oh, kako bi bilo lepo, da bi nekega dne pokazali svetu svete duhovnike!«.
• »Med čudovitimi in čudodelnimi svetniki, ki so polni posebnih milosti, ki širijo čudovite kreposti in se po njih izvajajo veliki čudeži, so tudi taki, ki so le podoba Gospodovih milostnih darov, ki udejanjajo Njegovo voljo, ki živijo zelo preprosto duhovno življenje, ki čudovito izvršujejo preproste reči, ki vse darujejo za Božjo slavo [...] in dokazujejo, da lahko težimo k svetosti v kateremkoli človeškem stanju«.

o mučeništvu blaženega Francesca:

• »Čeprav so vse države na splošno sprejele temeljne človekove pravice, se tudi danes kristjanom krati verska svoboda,« »Tudi pri nas smo priče podtalnemu protikrščanskemu preganjanju v obliki zasmehovanja, sprevračanja dejstev in besed, žalitev in razglašanja krivičnih zakonov. Mediji nas tlačijo z lahkomiselnimi in površinskimi idejami, ki so odkrito protikrščanske.«
  
• Današnja družba zahteva, da se duhovniki in verniki pogumno vedejo in da v celoti razglašajo Besedo evangelija, tako kot je to storil blaženi Francesco Bonifacio. (nadškof Amato)
  
• »Naše Cerkve so s krvjo mučenikov združene v pričevanju ene same vere, ene same svete milosti, ki jih povezuje mir. (nekdanji tržaški škof Eugenio Ravignani).

molitev

Bog, ti si Oče vseh ljudi in želiš, da bi vsi prišli do spoznanja resnice in se zveličali. Boli te, ko se ljudje med seboj izključujemo in sovražimo, še zlasti, če si jemljemo osnovne pravice ali celo življenje. Prosimo te po priprošnji blaženega Bonifacia za vse žrtve vojnega in povojnega nasilja: daj pokojnim večni mir, daj živečim, da bi se med seboj spravili, da žalostna preteklost ne bi obremenjevala sedanjosti in prihodnosti, daj da bi raslo vzdušje odpuščanja in medsebojnega zaupanja. Saj si ti naš skupni Oče in tvoj Sin Jezus Kristus je daroval svoje življenje za nas vse. Prosimo te, podeli nam spravo po njegovem zasluženju. Amen.

LETA 1961 UMRL NIKO ZUPANIČ

ZGODOVINAR, ETNOLOG, ARHEOLOG, ANTROPOLOG (* 1876)

Belokranjec iz Gribelj je bil na novomeški gimnaziji nekaj časa sošolec Dragotina Ketteja in Otona Župančiča. Na Dunaju je najprej študiral pravo, potem pa zgodovino, geografijo in arheologijo. Služboval je na Dunaju, v Švici, v Beogradu. Sodeloval je na mirovni konferenci v Parizu (1919), deloval je v politiki. V letih 1922–1940 je bil ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani, leta 1940 je bil imenovan za rednega profesorja etnologije na univerzi v Ljubljani. Zanimal se je zlasti za slovanska ljudstva.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

V Skupnosti Barka se vsakodnevno odvija izkustvena zgodba posebnega prijateljstva. Mnogi smo že slišali zanjo in za njeno poslanstvo, nekateri ste z Barko prišli tudi že v stik ali ste z njimi sodelovali kot prostovoljci. Ne glede na to mi je v veselje, da lahko na teh straneh delim zgodbo, ki odraža veličino človeka. Torej veličino ljudi, ki so vpeti v to Skupnost in ki temu svetu sporočajo, da smo ljudje kljub omejitvam, določeni hibi ali zdravstvenemu stanju čudovite osebe in si lahko prizadevamo za srečo in prijateljstvo.

Vse prej kot prijetne zunanje razmere ob snegu in mrazu so bile slaba spodbuda na ponedeljkovo dopoldne, ko sem se podal na Zbilje pri Medvodah. Vendar je bilo že na zunanjem parkirišču pred prostori Skupnosti Barka zelo živahno. Nekateri fantje, ki so vključeni v vzgojno-varstveni center Skupnost Barka, so z lopatami že pridno očistili parkirišča. Nato so me hitro povabili na ogled novih prostorov – v delavnice. Od vstopa najprej se je čutila prijaznost, ki ji je sledil občutek domačnosti, ko so mi hiteli razlagati, kaj kdo počne, in ponosno predstavljati svoje izdelke.

Začetki v Franciji

Začetnik skupnosti Jean Vanier je bil pred 50. leti prvi, ki je na svoj dom v kraju blizu Pariza povabil dva moška z motnjo v duševnem razvoju. Staro hišo v francoski vasi Trosly-Breuil, kjer so živeli, je Jean Vanier poimenoval l'Arche, Barka, po Noetovi barki. Skupaj so kuhali, jedli, pospravljali, delali na vrtu in kasneje v delavnicah, se sprehajali, počivali, molili, praznovali. Barka je kmalu začela rasti. Sprejemali so ne le vedno več ljudi z motnjo v duševnem razvoju, ampak tudi spremljevalcev, ki so želeli z njimi živeti in delati. Leta 1997 je Barka našla svoj prostor tudi v Sloveniji, predstavlja pa eno od 150 skupnosti, ki so posejane po vsem svetu. Barka deluje na vseh kontinentih, rojevajo pa se tudi vedno nove skupnosti.

V svoji identiteti in povezanosti sledijo istim temeljem, ki jih je pred 50. leti postavil Jean Vanier. Ti so zasidrani v krščanstvu, Jezusu in blagrih. Kljub temu delujejo v zelo različnih družbah na vseh celinah, v skupnost so vključene osebe različnih veroizpovedi in tudi to bogati celotno skupnost.

Čudež vsakdana

V središču Barke so ljudje z motnjo v duševnem razvoju, ki jih v Barki imenujejo sprejete osebe. Ob strani jim stojijo spremljevalci, v delo in aktivnosti pa je vključeno večje število tistih, ki prihajajo, prostovoljno pomagajo in se z njimi družijo. Skupaj se v preprosti delitvi življenja trudijo ustvarjati in iskati prostore za delo in življenje.

Vsakodnevno življenje v Barki tako zaznamujejo delo, srečevanja, praznovanja, molitve in bogoslužja. S tem se povezujejo, rastejo in utrjujejo svojo pripadnost. Iz tega vira je vsak posameznik povabljen, da dejavno oblikuje svoje življenje ter da osebno in duhovno raste.

Dnevni red

Tudi v Skupnosti Barka je tako kot v vseh družinah, kjer se držimo določenega dnevnega reda in dnevnih opravil. Jutranje aktivnosti potekajo kot v vsaki družini. Zbujanje, priprava zajtrka, umivanje zob, priprava na odhod od doma itd. Vse to se v teh dveh hišah odvija od 7:00 do 8:30. Sledi odhod v službo. Ob 8:30 se namreč vsi zberejo v novi stavbi – delavnici.

Spremljevalka Silvija, ki živi v hiši s sprejetimi osebami, je spregovorila o svojem delu in življenju:»Sama sem prostovoljka že leto in pol, čeprav sem najprej mislila ostati samo devet mesecev. Že dolgo sem imela željo, da bi se priključila Skupnosti. Prihajam s Slovaške, kjer sem delala kot medicinska sestra. Tam nisem bila najbolj zadovoljna. Prihod v Skupnost je bil odgovor na notranji klic. O Skupnosti Barka mi je najprej pripovedovala prijateljica, ki sem jo spoznala na romanju v Medjugorju in je že bila prostovoljka na Barki.

Najprej sem prišla v Slovenijo za en teden, vendar sem po vrnitvi na Slovaško vedela, da je to prava stvar in je srce ostalo v Sloveniji. Zdaj sem tukaj.

Življenje na Barki je kot v vsaki družini. Je polno veselja, smeha, prijetnega druženja pa tudi reševanja konfliktov in osebnih težav. Dopoldne, ko so sprejete osebe v delavnici, je več gospodinjskih opravil, popoldne in zvečer pa poskrbimo, da se imamo čim bolj fino.«

Ob ponedeljkih začnejo teden v novi kapeli, z molitvijo in pesmijo, nato se preselijo k dnevnim dejavnostim. Sami se razvrščajo v tri delavnice – lesno, gozdarsko in okupacijsko, v katero je vključena široka paleta dejavnosti: od tkanja in šivanja do izdelovanja voščilnic, sveč itd. Občasno se preizkusijo tudi v drugih dejavnostih, kot so ples, vrtnarjenje in podobno. V novih prostorih so poleg delavnic tudi kuhinja, prostori, namenjeni počitku, nekaj pisarn in že omenjena kapela, v kateri se zbirajo ob molitvah in mašah. V delavnici je trenutno osemnajst sprejetih oseb. Poleg desetih, ki pridejo v službo iz dveh hiš, preostalih osem oseb pripeljejo bodisi starši bodisi jih gredo s kombijem iskat na avtobusno postajo. Ob 10:00 je kratek odmor za malico, nato z delom nadaljujejo do 12:30, ko je na vrsti kosilo. Po kosilu sledi počitek, nato pa se še za nekaj časa vrnejo k aktivnostim. Ob delu v delavnicah so po dnevih vključeni tudi v pomoč v kuhinji, pripravo miz in pospravljanje.

Popoldne se sprejete osebe vračajo nazaj k družinam ali v hišo, kjer živijo. Sledijo počitek, kakšen sprehod, prostočasna dejavnost in večerja. Ker so čez dan precej aktivni, se nekateri odpravijo k počitku že okrog 21:00. Sobote so namenjene bivanju v hišah, kar pomeni, da se ne odpravijo v delavnico. Tudi po hišah jih namreč čaka nekaj gospodinjskih in drugih opravil, ki jih je potrebno opraviti. Sprejete osebe se veselijo tudi nedelje, ko se odpravijo k maši v župnijo, posebej pa še kakšnih nedeljskih izletov v naravo, obiskov pri prijateljih ali sorodnikih ali pa sprejemanja obiskov pri sebi doma.

Sprejete osebe so del družbe

Ob misli na osebe z motnjo v duševnem razvoju se nam le-te verjetno najprej zasmilijo. Potem se nam zdi v redu, da nekdo skrbi zanje, na kaj več od tega pa niti ne pomislimo. Mogoče se nam zdijo toliko drugačne, da se jih zaradi njihove drugačnosti celo bojimo. Sicer pa je postalo že del slovenske kulture, da vsakega, ki je malce drugačen, bodisi osamimo bodisi se ob njem počutimo nelagodno. V resnici pa se Skupnost Barka in vsi ljudje, ki so vključeni v delo z ljudmi s posebnimi potrebami, trudijo prikazati, kako čudovite osebe so to, kako zelo si želijo odnosa in prijateljstva. Zato naj nas ne bo strah. Prav tako se nam ni potrebno preveč ukvarjati s tem, kaj naj rečemo ali naredimo – odnos z njimi lahko gradimo z zelo preprostim nagovorom v bloku ali trgovini, s prijazno besedo, gesto v parku ali na ulici. Težko bi našli za odnos bolj odprte ljudi, kot so prav oni.

Sprejete osebe zaradi svoje resnične drugačnosti gotovo predstavljajo izziv. Ob tem, da vstopimo v odnos z drugačnim človekom, lahko posebej razumemo, kako pomembno je biti v odnosih z drugačnimi in kako lahko ob tem rasteš, saj se jim moraš prilagoditi tudi sam. Osebe z motnjami imajo poseben dar sprejemanja drugega. Kljub svoji drugačnosti se ne zapirajo vase in se ne skrivajo pred drugimi, pač pa ostajajo odprte, vesele in v iskanju prijateljstva.

Storimo lahko še več

V Sloveniji je sistem socialne oskrbe za ljudi s posebnimi potrebami vedno boljši in vedno več je možnosti, kako so lahko vključeni v različne dejavnosti. Tako kot drugod v razvitem svetu pa žal še vedno nimajo prav veliko možnosti, da bi vstopali v smiselne, vzajemne, enakovredne medsebojne odnose. Te ljudi nehote odrivamo iz družbe oz. iz svoje bližine.

Vendar je vse, kar si želijo, prav odnos, prijateljstvo, preprosto srečanje. Po besedah Klemena, vodje Skupnosti, sicer za osnovne potrebe in dejavnosti teh oseb namenjamo vedno več denarja, kar je samo po sebi dobro, žal pa se največkrat ne znamo ustaviti in biti preprosto z njimi. Še več – samo poglejmo, kaj vse počneta zdravstvo in znanost v prizadevanjih, da bi odkrili kromosomske nepravilnosti pri razvoju otroka v maternici.

Težnje, da se takšni otroci sploh ne bi več rojevali, so vedno večje, in zakonce, družine, se spodbuja, naj splavijo otroka, za katerega obstaja možnost, da bo drugačen. »Zavedamo se, da vsi najprej vidijo samo križ in težave, ki jih takšen otrok lahko prinese, vendar bi želel glasno povedati, da gre za čudovite ljudi, čudovite osebe in ob zavračanju teh oseb v našem svetu zamujamo veliko priložnosti, da ob njih tudi sami postajamo boljši ljudje,« je najino srečanje sklenil Klemen.

 Po neki mednarodni raziskavi več kot četrtina oseb z motnjo v duševnem razvoju na svetu nima niti enega človeka oziroma prijatelja, s katerim bi se lahko družila, prijateljevala.

 ERJAVEC, Matej. (Na obisku) Ognjišče, 2013, leto 49, št. 3, str. 34-36.

LETA 1629 ROJEN JANEZ KRSTNIK DOLAR

SKLADATELJ LATINSKIH MAŠ († 1673)

Po rodu Kamničan je gimnazijo končal pri jezuitih v Ljubljani, filozofijo in teologijo pa na Dunaju. V letih 1656–1658 je bil vodja glasbenega oddelka jezuitske šole v Ljubljani. Deloval je še v Passauu in v Györu, nazadnje na Dunaju, kjer je bil vodja kora cerkve Am Hof. Bil je odličen skladatelj slovenskega glasbenega baroka. Njegovega obsežnega glasbenega opusa v celoti žal ne poznamo. Znanih je nekaj instrumentalnih skladb ter vrsta latinskih maš (Missa sopra la Bergamasca, Missa villana, Missa Viennensis).

LETA 1792 ROJEN MATEVŽ LANGUS

SLOVENSKI SLIKAR IN FRESKANT († 1855)

Saj ste že slišali Župančičevo pesem Žebljarska, posvečeno Žebljarjem iz Krope? Njen ritem ponazarja enolično delo teh garačev, ki so že od nekdaj delali 'pri tekočem traku'. Ta napor so poznali tudi v nižje ležeči Kamni Gorici, ki je prav tako kot Kropa star železarski kraj. Železarstvo je bilo tod razvito že v rimski dobi, v srednjem veku je cvetelo fužinarstvo, v drugi polovici prejšnjega stoletja pa je spričo rastoče železarske industrije začelo usihati. Nekaj časa je Kroparjem in Kamnogoročanom dajala vsakdanji kruh železarska obrt.

Sin kovača-žebljarja je bil tudi Matevž (Matej) Langus, ki se je rodil na današnji dan - v Kamni Gorici. Težko delo ob ognju in nakovalu je očetu izpilo življenjske moči, ko je bilo Matevžu komaj deset let. Tedaj je moral on, še nedoleten otrok, z delom v kovačnici preživljati sebe in svoje. Kot osemnajstletnik je v bližnji Radovljici opazoval celovškega slikarja (bolj pleskarja kot umetnika) Jana Schreibersa, ki je slikal sobe grofu Thurnu. Mojster je opazil vedoželjnega fanta in ga povabil, naj gre z njim v Celovec, kjer ga bo naučil teh umetnij. Toda Matevž se je čutil odgovornega za preživljanje domačih, zato se je vrnil h kovaškemu delu. Ko je za časa Ilirskih provinc Napoleon začel novačiti vojake, je Matevž pred vojaško suknjo pobegnil v Celovec. Pri Schreibersu je ostal šest let in se poleg slikanja naučil branja, pisanja in nemškega jezika.

več:
S. Čuk. Matevž Langus: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1992), 24-25.

LETA 1828 ROJEN LEV NIKOLAJEVIČ TOLSTOJ

RUSKI PISATELJ, VELIKAN SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI, POLITIK, PUBLICIST († 1910)

Ruski pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj ni končal nobenega formalnega študija, znal pa se poglobiti v srca ljudi in v tek zgodovine. To je odslikoval v svojih delih, med katerimi je najbolj znan roman Vojna in mir, v katerem so združene: zgodovinska snov, psihološka analiza junakov in kritična analiza družbe. Roman Ana Karenina pa je kritična podoba meščanskega zakona.

nekaj njegovih misli:

• Ljudje so kakor reke: voda je v vseh enaka in povsod ista, a vsaka reka je zdaj ozka, zdaj deroča, zdaj široka, zdaj tiha, zdaj čista, zdaj hladna, zdaj kalna, zdaj topla. Tako je tudi z ljudmi.
• Doumel sem, da Bog ne želi, da bi ljudje živeli vsak sam zase, in jim zato ni razodel, kaj vsak zase potrebuje; hoče, da bi ljudje živeli v občestvu, v skupnosti, in zato jim je razodel, kaj je vsem potrebno zase in za vse druge.
• Samo tisti, ki nikoli ni resno razmišljal o smrti, ne veruje v nesmrtnost.
• Človek ne živi od skrbi zase, ampak od ljubezni, ki jo izkazuje drugim.
• Ljubi vso zemljo, vsak žarek božje luči, vsako zrno peska in vsako travno bilko, sleherno živo bitje. Če boš zemljo ljubil dovolj, boš doumel božansko skrivnost.
• Skrivnost sreče ni v tem, da vedno delamo to, kar bi hoteli, ampak da vedno hočemo to, kar delamo.
• Najtežja stvar v življenju je, da ga ljubimo v njegovem trpljenju.
• Pogumen je človek, ki se boji tistega, česar se mora bati.
• Ne poznam nobenega bolj zanesljivega znamenja zrelosti kot je dobrota.
• Kakor ena sveča prižge drugo in se tako lahko prižge na tisoče sveč, tako eno srce vname drugo in se vname na tisoče src.
• Vedno je najvažnejše opravilo delati dobro in samo s tem namenom je bilo človeku dano življenje.
• Skrivnost sreče ni v tem, da delamo tisto, kar hočemo, ampak v tem, da hočemo to, kar delamo.

... več misli A. Nikolajeviča Tolstoja

LETA 1901 UMRL HENRI DE TOULOUSE-LAUTREC

FRANCOSKI SLIKAR IN GRAFIK, MOJSTER PLAKATA (* 1864)

V svojem umetniškem opusu je zajel slikovite prizore Montmartra ter živahen utrip tedanjih koncertnih kavarn in plesnih dvoran. Konec 19. stoletja je bilo območje okoli Montmartra prelepljeno z njegovimi plakati in še danes je nemogoče obiskati Pariz, ne da bi naleteli na vsaj eno podobo s Toulousovih slavnih plakatov. S plakati nenavadnih silhuet, močnih barvnih kontrastov, dramatične osvetlitve in izrazitih kontur je Toulouse oglaševanje spremenil v umetniško obliko ter s tem prvič zabrisal meje med likovno in t. i. uporabno umetnostjo.

LETA 1909 ROJENA MARA KRALJ-JERAJEVA

SLIKARKA, ILUSTRATOIRKA, OBLIKOVALKA LUTK

Slikarka in keramičarka Mara Kralj-Jerajeva, hči glasbenika Karla Jeraja in Franje Vovk, pesnice z umetniškim imenom Vida Jerajeva, se je rodila na Dunaju. V letih 1925–1928 je študirala na keramičnem oddelku srednje tehnične šole v Ljubljani pod vodstvom Franceta Kralja. Leta 1928 se je poročila z njegovim bratom slikarjem in kiparjem Tonetom, kar je kasneje pomenilo tudi umetniško sodelovanje pri poslikavi cerkva. Za božjepotno cerkev na Mengorah je leta 1929 izdelala oltarno sliko Tolminska Madona.

LETA 1919 ROJEN JOŽEF KVAS

LJUBLJANSKI POMOŽNI ŠKOF († 2005)

"Za geslo sem si izbral to, kar mi je narekovalo srce in dosedanje duhovniško delo: Služiti z veseljem. Služiti Bogu in ljudem. Škofovo poslanstvo je služenje... V geslu pa ni samo beseda služiti, temveč tudi služiti z veseljem. Ni prijetno, če človek dela z nevoljo in odporom. Delo, ki ga opravljamo z veseljem, je bolj uspešno, ker kliče Božji blagoslov, saj veselega darovalca Bog ljubi. Če delamo z veseljem, je prijetno tudi za sodelavce." S temi iskrenimi besedami je v zahvalnem govoru ob koncu svojega škofovskega posvečenja v ljubljanski stolnici 12. junija 1983 razkril svoje plemenito srce Jožef Kvas, ljubljanski pomožni škof. Svojemu škofovskemu geslu "Služiti z veseljem" je ostal zvest vse življenje.

več:
S. Čuk, Jožef Kvas: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Verjemimo v moč molitve. Verjemimo tudi v možnost molitve, čeprav se zdi, da nimamo časa. Verjemimo, da dober molivec postane tudi dober človek. Čudno bi namreč bilo, če bi se ob božjem ognju ne ogreli.
• Kristus prihaja tudi v današnji svet. Ne več po uhojenih poteh, ampak kakor čez gorske prelaze in soteske. Žrtve tisočev in molitev milijonov so že prebile nebeška vrata.
• Z živo vero pojdimo vsak dan z Gospodom na Kalvarijo. Pridružujmo tudi sebe kot dar. Pojdimo vsak kakor Simon iz Cirene. Sodelujmo pri reševanju sveta.
• Tisti, ki se imajo radi, hitro najdejo čas in priložnost za medsebojne stike. Ljubezen je iznajdljiva.
• Post ni samo zdržek od mesa, ampak umiranje s Kristusom. Pojdimo z Jezusom na Oljsko goro in Kalvarijo. Poznamo jo. Pojdimo skupaj z Jezusom.
• Cerkev je mati. Mati pa ne sme otrokom reči: "Ničesar vam ne morem dati." Cerkev mora vedno dajati. Dajati mora upanje in pogum.
• Cerkev je sveta in grešna. Sveta je, ker v njej živi Kristus in jo posvečuje. Grešna je, ker v Cerkvi živimo ljudje, ki grešimo in se premalo odpiramo Kristusu in njegovemu posvečenju.
• Vsak dan se ponovno odločajmo. Vsak dan ponovno priznajmo, da "sem grešen človek". Tako bomo tudi vsak dan ponovno začutili Njegovo roko, ki nas išče in rešuje iz valov.
• Marija je poleg Kristusa najodličnejši član Cerkve. Zato se ji naša potujoča Cerkev z vsem zaupanjem izroča.
• Kdor ne sledi božjemu klicu, ki ga čuti v sebi, često tudi kot človek ni srečen.

LETA 1946 ROJEN MATEJ TONEJEC

(S PSEVDONIMOM SAMOSTAL), PRIPOVEDNIK († 1882)

Doma iz Zgornjih Gorij pri Bledu. Po maturi v Ljubljani je želel v bogoslovje, toda oblast mu tega kot vojaškemu obvezniku ni dovolila. Zato je študiral na učiteljišču v Celovcu in po končanem študiju tam učil na meščanskih šolah, pozneje pa še na nižji gimnaziji na Dunaju. Kot zaveden Slovenec je bil zelo razočaran, ker je moral, delovati v tujini, zaradi svoje slovenske zavesti je imel tudi nekaj neprijetnosti. Skrbel pa je za gospodarsko rast domačega kraja, pospeševal čebelarstvo in sam gojil čebele. Za izobraževanje domačinov je napravil majhno knjižnico, snoval tudi posojilnico. Pisal je krajše povesti iz dom. življenja in hudomušne priložnostne pesmi, zgodbe in obraze iz dom. življenja, po zgledu Levstika, Jurčiča in Erjavca. V svoje povesti je vpletal pravljice in pripovedke ... (Večerni pogovori v lovski koči, Iz življenja polomljenega Jaka, Trije bratje, Slika iz gorenjskih planin ...)

LETA 1970 UMRL LOJZE DOLINAR

kipar (* 1893)

Kipar Lojze Dolinar je zapustil bogato dediščino svojega umetniškega snovanja. Njegov umetniški opus sestavljajo najrazličnejša dela. Znan je predvsem po mnogih javnih spomenikih. Bil je pod vplivom slavnega hrvaškega kiparja Ivana Meštrovića, nato je prešel v ekspresionizem in monumentalni realizem. Dolgo časa je živel in ustvarjal v Beogradu. Nekaj njegovih del: portreti Aškerca, Jakopiča, Ivana Cankarja, nagrobnik Janeza Evangelista Kreka na ljubljanskih Žalah.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1823 ROJEN FRANC KOSAR

DUHOVNIK, TEOLOG IN FILOZOF, PRVI SLOMŠKOV ŽIVLJENJEPISEC († 1894)

Med bogoslovci, ki jih je škof Anton Martin Slomšek leta 1846, v prvem letu svoje škofovske službe, posvetil v duhovnike, je bil Braslovčan Franc Kosar. Po prenosu škofijskega sedeža v Maribor leta 1859, ga je Slomšek poklical na škofijo, kjer mu je kot zanesljivemu sodelavcu zaupal razne naloge. Bil je navzoč ob Slomškovi smrti. Svetniškemu škofu je posvetil dva življenjepisa: krajšega v slovenščini in daljšega v nemščini.

LETA 1855 UMRL ANDREJ ČEHOVIN

BARON IN ČASTNIK, JUNAK V BOJIH S PIEMONTEZI (* 1810)

V švicarskem Badnu je na današnji dan umrl Andrej Čehovin, doma iz Dolancev v Gornji Branici (pod Štanjelom), ki se je že v zgodnji mladosti odločil za vojaški poklic. Postal je topničarski podčastnik. Ko je leta 1848 izbruhnila vojna med Avstrijo in Piemontom, se je izkazal v več bitkah, zlasti v bitki pri Novari, kjer si je prislužil viteški križ in je bil povzdignjen v baronski stan. V rojstni vasi so mu 15. avgusta 1898 postavili spomenik, delo goriškega kiparja Bitežnika.

LETA 1890 ROJEN FRANZ WERFEL

AVSTRIJSKI PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK JUDOVSKEGA RODU († 1945)

Roman Pesem o Bernardki, deklici, ki je leta 1858 doživela Marijina prikazanja v Lurdu, je Franz Werfel, avstrijski pisatelj judovskega rodu, napisal leta 1941 v zahvalo, da se je rešil pred nacističnim preganjanjem svojega naroda.

LETA 1897 ROJEN FRANJO LUKMAN

AGRONOM IN SADJAR († 1990)

Iz Krčevine v okolici Ptuja. Študij je končal z diplomo na visoki kmetijski šoli v Pragi in službo dobil v Mariboru. Kasneje je odšel v Srbijo in bil svetovalec na ministrstvu za kmetijstvo v Beogradu (1933). Ko se je konec petdesetih vrnil v MB, je bil raziskovalec na Inštitutu za sadjarstvo v Mariboru. Hotel je posodobiti jugoslovansko sadjarstvo, organiziral je plantažne nasade v Srbiji, Vojvodini, Makedoniji in na Kosovu. Veliko je tudi pisal in objavljal.

LETA 1905 ODKRIT PREŠERNOV SPOMENIK V LJUBLJANI

Denar zanj so začeli zbirati na pobudo najimenitnejšega ljubljanskega župana Ivana Hribarja.. Spomenik je izdelal akademski kipar Ivan Zajec, podstavek pa arhitekt Maks Fabiani, ki je tudi izbral mesto, kjer bo stal na takratnem Marijinem trgu. Veliko polemik je bilo (škof Jeglič) predvsem zaradi razgaljene muze nad Prešernovo glavo. Odkritja se je udeležilo okoli 20.000 ljudi, slavnostni govornik je bil pisatelj Ivan Tavčar, na slovesnosti, ki so jo pospremile topovske salve z gradu, pa so bili tudi župani Beograda, Zagreba in Prage.

LETA 1912 ROJEN FRANCE BRENK

DRAMATIK, PISATELJ, FILMSKI ZGODOVINAR IN PUBLICIST († 1990)

Rojen v Dravljah pri Ljubljani, kjer je tudi študiral (učiteljišče, pedagogika), izobraževanje je nadaljeval pa v Pragi (psihologija) in se tam navdušil nad filmom. Popolnoma se mu je posvetil, imel zelo napredne ideje, ki se niso v celoti uresničile. Dolga leta je predaval zgodovino filma na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Napisal je tudi nekaj črtic in humoresk (Črne zgodbe) ter več dram (izšli Poslednje ustoličenje in Koroški tihotapci) ter zanimiva Filmska popotovanja. Leta 2012 (stoletnica rojstva) so prvič podelili tudi priznanje Franceta Brenka za izjemne dosežke na področju filmske kulture.

LETA 1919 ROJEN MILKO MATIČETOV

ETNOLOG in ETNOGRAF († 2014)

Rojen v Koprivi na Krasu, šolal se je v Kopru in Gorici, na univerzi v Padovi je študiral klasično in moderno jezikoslovje. Služboval je v Etnografskem muzeju v Ljubljani, v letih 1952–1985 pa na Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU. Že kot študent je začel zbirati in raziskovati slovensko ljudsko izročilo, zlasti ljudsko pripovedništvo. Ohranil nam je več kot 3000 pripovedi. Zbiral jih je povsod predvsem pa v Reziji. Ljudske živalske pravljice so izšle v knjigi Zverinice iz Rezije (1973), pesmi pa v knjigi Rožice iz Rezije (1972).

LETA 1958 UMRL VINKO MODERNDORFER

ŠOLNIK, PISATELJ, ETNOGRAF, ZAPISOVALEC KOROŠKIH PRIPOVEDK (* 1894)

Korošec Vinko Moderndorfer je zelo cenil bogastvo ljudskega izročila svoje ožje domovine. Zbiral je ljudske pripovedke, bajke, šege in podobno. Zapisal je tudi priljubljeno koroško pripovedko Mojca Pokrajculja. Zbrano gradivo je izšlo v več knjigah: Narodne pripovedke iz Mežiške doline (1924), Koroške uganke in popevke (1933), Koroške narodne pripovedke (1946). Začel je izdajati narodopisni zbornik v petih knjigah, izšli sta le dve. Kot prosvetni delavec je napisal učbenik Slovenska začetnica z metodičnim navodilom Sodobna šola.

pripravlja Marko Čuk

 * 10. septembra 1928 , Ženeva, Švica

"Prehodil sem dolgo pot, da sem postal ljudem brat."

Rodil se je leta 1928 v Torontu kot sin generalnega guvernerja Kanade. Brez težav je uresničil svoje mladostne sanje, da postane mornariški častnik. "Hitro sem napredoval, ker sem bil zelo nadarjen za poveljevanje. Moja zadnja ladja je bila velika letalonosilka. To življenje mi je bilo silno všeč. Dobro sem vedel, kako je treba kaj narediti." Očitno pa ga to življenje le ni osrečevalo, zato se je od mornarice poslovil in je šel v Pariz študirat filozofijo. Dokončal jo je z doktorsko disertacijo o Aristotelu. Zatem je nekaj časa predaval filozofijo na univerzi v Torontu. "Poza" profesorja mu ni "ležala". Srce ga je klicalo drugam.

Med študijem v Parizu je odkril nekaj, kar je bilo zanj popolnoma novo. Dominikanec p. Thomas Phillippe, s katerim se je spoprijateljil, ga je uvedel v svet duševno prizadetih. "Kadar sem bil s svojimi študenti, sem moral biti 'zlikan' profesor. Med prizadetimi osebami pa sem čutil, da moram biti to, kar sem dejansko v svojem bistvu. Pomagali so mi odkriti skrivnost medsebojnih odnosov ter najgloblje človeške potrebe po prijatelju, po skupnosti in po Bogu. Potrebna je bila dolga pot, da sem pridobil sposobnost postati vsem brat. To pot so mi odprle osebe z duševno prizadetostjo, ki bolj kot vsi drugi zahtevajo vzajemno zaupanje. Zelo sem se trudil, da vzpostavim sproščen odnos do duševno prizadetih. Nagradili so me s tem, da se je ob njih odprlo moje srce. Omogočili so mi, da sem odkril svoje zavore, svoje težave v odnosih na poti trpljenja. Potem pa je prišlo jutro vstajenja, ko sem odkril, da je ljubezen občestvo src."

Leta 1964 je pustil vse in se posvetil izključno duševno prizadetim. V vasi Trosly-Breuil nad Parizom je začel skupno življenje z Rafaelom in Filipom, duševno prizadetima fantoma. Skupnosti so dali ime Barka (L'Arche) po svetopisemski Noetovi barki, s katero se je rešil pred vesoljnim potopom. "Barka je družina, katere srce je prizadeta oseba." Takih skupnosti je zdaj že nad 100 in posejane so po 23 deželah sveta. Osnovni zakon teh skupnosti je Kristusova evangeljska ljubezen, zato so to "kraji odpuščanja in praznovanja", kakor je zapisano v naslovu njegove knjige, prevedene tudi v slovenščino. Za veliko noč leta 1971 je s "prebivalci" svojih Bark romal v Lurd in ob tej priliki je vzniknila misel o gibanju Vera in luč, ki povezuje starše in svojce duševno prizadetih otrok. Zamisel mu je pomagala uresničiti Marie-Helene Mathieu. Nadvse razveseljivo je, da pri tem gibanju - tudi pri nas - velikodušno sodeluje veliko mladih.

pričevanje 03_2000

 * 9. septembra 1919 v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem; umrl 29. decembra 2005, Ljubljana

Služiti z veseljem Bogu in ljudem

V svoj škofovski grb si je škof Jožef Kvas postavil križ z oznako svetega leta 1983, v katerem je postal škof, spodaj pa sta mogočni gmoti Kočne in Grintavca, vršacev, izpod katerih poteka njegov rod. Rodil se je 9. septembra 1919 v vasi Zalog, ki spada pod župnijo Cerklje na Gorenjskem. Bil je najmlajši od osmerih otrok (dva sta umrla v nežnih dobi). Ko je bil star leto in pol, je umrl oče. "Mama, vdova, praktično brez večjega imetja ali službe, nas je preživljala z obdelovanjem lastne zemlje, nekaj pa tudi z dninami pri bogatejših kmetih," je povedal bralcem Ognjišča avgusta 1983. "Kruha sicer nismo stradali, da bi pa mogel kdo od otrok študirati, na to sploh ni bilo misliti! Vendar pa je bila, kolikor se spominjam od otroških let, v naših pogovorih vseskozi prisotna misel, da bom jaz duhovnik." Božja previdnost je pripomogla, da se je ta misel uresničila. Po končani osnovni šoli v Zalogu in Komendi je šel v Ljubljano.

"Sprejeli so me v Marijanišče, kjer je bil samo internat, od tam se hodil na klasično gimnazijo." Študij mu je delno omogočil rojak dr. France Kimovec, skladatelj in stolni prošt v Ljubljani, še bolj pa njegova sestra Micka, ki je šla za deklo v Marijanišče in je s svojim delom odslužila njegovo sedemletno bivanje in šolanje. Po maturi se je jeseni leta 1939 vpisal v ljubljansko bogoslovje, kjer je zorel za duhovniški poklic v težkih letih druge svetovne vojne. Zaradi nemške zasedbe Gorenjske štiri leta ni mogel domov. Maja 1945, ko je bilo očitno, da bodo na Slovenskem zavladali zmagoviti "revolucionarji", so se ljubljanski bogoslovci šestega letnika, ki so bili tik pred mašniškim posvečenjem, pridružili množici beguncev in šli na Koroško v upanju, da se bodo kmalu vrnili. Z vrnitvijo so morali počakati, ne pa z mašniškim posvečenjem, ki so ga prejeli kot begunci, ker takrat v Ljubljani ni bilo škofa (škofu Rožmanu so grozili s smrtjo, zato se je iz Ljubljane umaknil). Jožef Kvas je bil skupaj s tremi sošolci posvečen v duhovnika 5. junija 1945 v kapeli uršulinskega samostana v Zagradu pri Gospe Sveti. Čez tri dni, na praznik Srca Jezusovega, pa je daroval svojo novo mašo v Vetrinju, kraju slovenskega begunstva na Koroškem. V tisti cerkvi so takrat cele dneve naši ljudje molili križev pot in žalostni del rožnega venca. Slutili so, da so tisti možje in fantje, ki so jih odpeljali v Jugoslavijo (po podlem izdajstvu Angležev), nastopili pot mučeništva.

Mladega duhovnika je po novi maši za nekaj tednov sprejel dober koroški duhovnik, potem pa je novomašnik Jožef odšel v Italijo, da bi končal bogoslovne študije v samostanu Praglia blizu Padove. Njegovo prvo službeno mesto je bil Bovec, kjer je deloval kot kaplan do leta 1948. "Na Primorsko imam zelo lepe spomine." Ljubljanski škof Anton Vovk ga je tega leta poklical "domov" in ga poslal za kaplana v Semič v Belo Krajino, kjer je ostal štiri leta. Leta 1952, pol leta zatem, ko so v Novem mestu napadli in zažgali škofa Vovka, namenjenega v Stopiče blagoslovit nove orgle, je bil imenovan za upravitelja te župnije, kjer so krvavele rane minule vojne. "Pol cerkve je bilo pri maši v črnini, večina otrok sirot brez očeta." Po desetih letih lepega župnikovanja ga je nadškof Jože Pogačnik imenoval za kanonika v Novem mestu. "Moje glavno delo v Novem mestu je bilo poučevanje verouka. Prevzel sem ves verouk. Če si mislite, da je bilo samo prvoobhajancev 120, potem je bilo kateheze kar dovolj." Njegovo "dolenjsko obdobje", ki je trajalo polnih deset let, se je končalo leta 1968, ko ga je nadškof Pogačnik poklical v Ljubljano, kjer je kot stolni kanonik opravljal celo vrsto služb, med njimi vodstvo tečajev priprave mladih na zakon.

Leta 1983 je bil 15. maja imenovan in 12. junija posvečen za ljubljanskega pomožnega škofa. Za svojo novo službo si je izbral geslo "Služiti z veseljem", ki mu je bil dosledno zvest do konca. Vsi so ga imeli radi, ker je bil ves božji in zato tudi zelo človeški, kar je potrdil njegov nečak duhovnika Maks Ipavec ob pogrebnem slovesu: "Z njegovega duhovniškega obraza je sijala milina, preprostost in miroljubnost. Jezusovi blagri so živeli v njegovi čisti duši." Ko je dokončal osemdeset let življenja, je bil cerkveno upokojen in preselil se je v Duhovniški dom v Ljubljani, kjer je s svojo dobroto ustvarjal pravo družinsko ozračje. Rad je pomagal pri vseh škofovskih opravilih v nadškofiji, predvsem pa je veliko molil. Ob biserni maši sredi leta 2005 so ga vprašali, kako da je tako mladosten. Odgovoril je: "Zato, ker sem bil in sem še srečen v duhovniški službi."

(pričevanje 03_2006

LETA 1813 ROJEN EMIL KORYTKO

POLJSKO-SLOVENSKI LITERAT, ZBIRALEC NAŠIH NARODNIH PESMI († 1839)

Mladi Poljak plemiškega rodu, ki je bil od avstrijskih oblasti obtožen veleizdaje, je bil leta 1832 obsojen na konfinacijo (izgon) v Ljubljani, kjer se je seznanil s Prešernom. Zbiral je slovenske ljudske pesmi in jih hotel izdati v zbirki, ki pa je izšla šele po njegovi smrti pod naslovom Slovenske pesmi kranjskega naroda.

LETA 1818 ROJEN MIROSLAV VILHAR

PESNIK IN SKLADATELJ († 1871)

Lastnik gradu Kalec pri Zagorju na Pivki je bil pesniško in glasbeno nadarjen: zlagal je razpoloženjske pesmice in hkrati z besedilom mu je iz srca privrel tudi napev. Znane so njegove pesmi: Po jezeru, Rožic ne bom trgala, Lipa zelenela je. Njegova spevoigra Jamska Ivanka (1850) je bila pol stoletja skoro neprestano na slovenskih odrih.

... več o njem preberite v obletnici meseca 7/8_1991

LETA 1889 ROJEN MARIJ SILA

GLEDALIŠKI IGRALEC IN REŽISER († 1957)

Rojen v Trstu, zaradi očetove smrti je moral že s šestnajstimi leti na delo, ob tem pa je tudi nastopal v Čitalnici in Dramatičnem društvu (pod vodstvom J. Štoke in Antonom Verovškom), igral je v veseloigrah, dramah in celo operah, najbolj je uspel v komičnih in popularnih vlogah (Krjavelj, Kantor, Zlodej, Kalander ...) Po zgledu svojega učitelja Antona Verovška je razvijal predvsem karakterno komiko in bil najbolj popularen gledališki igralec svojega časa na Primorskem. Pomagal je tudi oživiti SNG za Slovensko Primorje.

LETA 1912 ROJEN V PIRANU FRANCESCO BONIFACIO

ITALIJANSKI DUHOVNIK, mučenec IN BLAŽENI († 1946)

Na god sv. Frančiška Asiškega, 4. oktobra 2008, je bil v stolnici sv. Justa v Trstu slovesno razglašen za blaženega božji služabnik Francesco Bonifacio, italijanski duhovnik, rojen v Piranu, ki je deloval v hrvaški Istri in je umrl kot mučenec "iz sovraštva do vere". Nadškof Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je prebral odlok papeža Benedikta XVI.: "S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častiti božji služabnik Francesco Giovanni Bonifacio - duhovnik in mučenec, ki se je blago in predano posvečal dušnopastirskemu poklicu in ki je med pričevanjem vere daroval svoje življenje za Kristusa - imenuje blaženi in se njegov god obhaja v krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto 11. septembra, ob dnevu, ko se je pokojni rodil za nebesa." Novi blaženi je živel in deloval v treh sedanjih škofijah: koprski, tržaški in poreško-puljski. Ob njem se je tržaški škof Eugenio Ravignani spomnil tudi drugih italijanskih, slovenskih in hrvaških duhovnikov in vernikov, "ki so bili v hudem in bolečem obdobju v Istri in drugod deležni krivičnega nasilja in sovraštva do vere in zaradi katere predvsem izgubili tudi življenje".

Izpričano je, da je bil duhovnik Francesco Bonifacio mučenec, umorjen iz sovraštva do vere in ni bil žrtev političnega obračunavanja ali narodnostnega sovraštva do Italijanov v Istri po drugi svetovni vojni. S politiko se ni nikoli ukvarjal, med vojno skušal reševati ljudi pred nasiljem. Po vojni je ostal kot dobri pastir med svojimi ovčicami. Če bo izgubil življenje, ga bo med njimi.

... več v rubriki pričevalec evangelija 11_2008

LETA 1930 ROJEN BALDVIN I.

BELGIJSKI KRALJ, pričevalec († 1993)

"Kraljevati tako, kot je to delal kralj Baldvin, pomeni biti tu­di duhovnik," je zapisal neki časnikar ob smrti belgijskega kra­lja Baldvina (Baudouina) 31. julija 1993. Resničnost njegovih be­sed potrjuje knjiga "Kralj Baldvin - življenje, ki nam govori", ki jo je napisal družinski prijatelj kardinal L. J. Suenens na podlagi kraljevih dnevniških zapiskov. "So kralji, ki so več kot kralji: so pastirji svojega ljudstva. Ne kraljujejo samo, oni ljubijo, dokler ne dajo svojega življe­nja. Tak je bil kralj Baldvin," je pri pogrebni maši, ki jo je prenašala evrovizija in je bila veličastno pričevanje vere v vstajenje, dejal bruseljski nadškof kardinal Danneels. Pokojnega vladarja je označil kot "kralja po srcu ljudi", ki je "dajal prednost majhnim, revnim, zapostavljenim," in kot "kralja po bož­jem srcu", kajti "v vsakem človeškem obrazu, ki se mu je predsta­vil, je odkril Kristusov obraz". Izrazil je upanje, če že ne kar prepričanje, da bo kralj Baldvin prej ali slej tudi uradno pri­štet med blažene in svetnike. Svoj nagovor je sklenil: "Srečen na­rod, ki je prejel takega kralja, da ga vodi v svojem življenju, in takega angela, da bedi nad njim po svoji smrti."

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 08_1999

nekaj njegovih misli:

• Gospod Jezus, mi smo eno po našem krstu. Po svoji milosti mi daj, da se zavedam te čudovite resnice. In če smo eno, bodi bolj viden v meni, ne skrivaj se v meni! Kaj naj storim, Go­spod, da te bodo ljubili v meni in po meni? Moja Mati, moje zau­panje!
• Svet potrebuje ljubezni in veselja. Vi ste zmož­ni, da ga daste. To je zelo lahko reči, toda zelo težko delati: Treba se je v tem vaditi in vsak dan poskušati.
• Poskušajte, vztrajajte v prizadevanju, da ljubite z deli. Nikoli ne izgubljajte poguma. Če boste tako de­lali, boste videli, da se spreminja podoba ljudi okoli vas in vsak večer boste čutili v svojih srcih zelo veliko veselje. Po­stanite graditelji ljubezni!
• Moje slabosti mi ne jemljejo več poguma, nasprotno, so razlog, da se popolnoma oprem na vsemogočno ljubezen in moč mojega Očeta, ki je tudi tvoj Oče.
• Bodi kot zavestna Jezusova navzočnost sredi stisk. Čeprav čutiš malo tega v sebi, te Gospod hoče svetega. Potrebuje tvojo slabotnost, da približa ljudi in jim pokaže mo­gočnost svoje ljubezni. Naj te ne vznemirjajo križi, ki jih mora Kristusov učenec nositi vsak dan. Vedno bodo po tvoji meri.
• Kjekoli si, ljubi konkretno tistega, ki je ob tebi, to je, s tem, da mu služiš, ga poslušaš, deliš z njim nje­govo veselje, njegovo žalost, njegov nemir, njegovo zanimanje, da ga opogumljaš, da si mu pripravljen posredovati vir svojega veselja in svojega miru.
• Spominjaj se neizmernega zaklada, ki ga imaš v svo­jem srcu in ki je bil položen vanj, da se deli z drugimi, sicer oslabi in umre.
• Življenje je mešanica veselja in žalosti, z več žalosti kot veselja. Toda če se človek rad spominja, da nismo ustvarjeni, da se ustavljamo v tem življenju, marveč da smo bili ustvarjeni zate, Gospod, tedaj vse dobi drugo barvo in drug smisel.

LETA 1945 ROJEN ANDREA SANTORO

ITALIJANSKI DUHOVNIK V TURČIJI, mučenec († 2006)

"Jezus nam je rekel, da se moramo bati samo tega, da ne bi bili kristjani pričevalci,« je zapisal Benedikt XVI. v svojo poslanico za 44. svetovni dan miru - prvi dan novega leta 2011, ki ji je dal naslov Verska svoboda - pot do miru. K temu ga je spodbudilo dejstvo, da se marsikje po svetu, zlasti v mnogih deželah Azije in Afrike z večinskim muslimanskim prebivalstvom stopnjuje preganjanje pripadnikov drugih verskih manjšin. Glavna tarča preganjanja so zadnje čase predvsem katoličani, "ki jim je prepovedano svobodno izpovedovati svojo vero ali jo spremeniti. To se dogaja z zastraševanjem in kršitvijo pravic, temeljnih svoboščin in življenjskih dobrin, vse do odvzema osebne svobode in samega življenja." 5. februarja 2006, je bil kot žrtev muslimanskih skrajnežev v Turčiji umorjen italijanski duhovnik Andrea Santoro. Tja je odšel maja 2000 in pri svojem delovanju se je kmalu soočil z nasprotovanjem in grožnjami. Ni se ustrašil, temveč je mirno nadaljeval svoje poslanstvo glasnika miru in ljubezni.

Tudi danes z grozo spremljamo razmere v Iraku in neverjetne zločine, ki so jih zagrešili džihadisti 'Islamske države', nad kristjani, Jazidi in drugimi manjšinskimi verskimi skupnostmi v Iraku. Molimo za to, da bi verski voditelji, predvsem muslimanski, osebe, ki so vključene v medverski dialog ter vsi ljudje dobre volje, zavzele jasno in pogumno stališče. Vsi morajo enoglasno, brez kakršnekoli dvoumnosti, obsoditi te zločine ter razkriti zlorabo religije kot opravičilo za ta dejanja. Pridružimo se papežu Frančišku: »Bog miru, prebudi v vseh nas pristno željo po dialogu in spravi. Nasilja ne premagamo z nasiljem. Nasilje premagamo z mirom.«

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 02_2011

njegova misel:

• Že kot dečku mi je Gospod podelil hrepenenje, da bi ljudi vodil k njemu in jim služil. Omogočil mi je, da to uresničim na številne načine ... Po desetih letih duhovništva me je vodil na Bližnji Vzhod za šest mesecev zaradi neustavljive želje po tišini, po molitvi, po stiku z Božjo besedo v krajih, koder je hodil Jezus. Tam sem našel svežino vere in jasno podobo svojega duhovništva."
• Jezus nam je rekel, da se ne smemo bati ničesar. Samo tega se moramo bati, da ne bi bili kristjani pričevalci, da ne bi postali pokvarjena sol in luč, ki ne sveti."

LETA 1971 UMRLA VERA DANILOVA

SLOVENSKA POKLICNA IGRALKA (* 1891)

Bila je otrok igralske in pevske družine. Igralca sta bila oče Danilo Cerar in mati Avgusta ter sestri Mira in Silva. Na odru je nastopala že kot otrok. Fran Govekar jo je 1906 honorarno sprejel v ansambel Deželnega gledališča v Ljubljani. Bila je ena prvih slovenskih poklicnih igralk. V tem gledališču je odigrala okoli sto dramskih, dvajset operetnih in nekaj opernih vlog. Poročila se je s češkim dirigentom in skladateljem Antoninom Balatko in čas po drugi svetovni vojni je preživela v Brnu.

LETA 2004 UMRL LEON ŽLEBNIK

FILOZOF, PEDAGOG IN PSIHOLOG (* 1918)

Luč sveta je zagledal leta 1918 v vasi Materija pri Kozini, kjer je njegov oče služboval kot orožnik. Po maturi na Škofijski gimnaziji v Šentvidu je študiral filozofijo in pedagogiko, slednji se je poklicno posvetil. Leta 1954 je začel predavati na Višji pedagoški šoli (Pedagoški akademiji). Ob pedagoškem delu se je posvečal raziskavam s področja pedagogike in njene zgodovine. Ogromno je tudi pisal. V svojih knjigah in strokovnih člankih je razpravljal o družinski vzgoji, o odnosih med spoloma, o problemih vzgoje staršev in vzgojiteljev.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1175 ROJEN RIHARD LEVJESRČNI

ANGLEŠKI KRALJ († 1199)

Sin Henrika II. si je že mlad pridobil vzdevek Levjesrčni. Leta 1189 je postal vladar Anglije in polovice Francije in odšel na tretjo križarsko vojno. Osvojil Ciper, Akko, premagal Saladina in se na povratku domov brodolom. Po vrnitvi iz avstrijskega ujetništva (Leopold V. Babenberški), je znan po tem, da se je vojskoval s Francozi.

LETA 1474 ROJEN LUDOVICO ARIOSTO

ITALIJANSKI KNJIŽEVNIK († 1533)

Po študiju prava se je posvetil humanistiki in poeziji, proti koncu življenja (odmaknjen od sveta) pa se je ukvarjal samo s književnostjo. Pisal je pesmi, satire in komedije (v antičnem slogu, kot nekdaj Horacij in Katul). Glavno Ariostovo delo je ep Besneči Roland (Orlando Furioso), dvorski ep iz viteškega življenja, ki velja za največji dosežek renesančne epike.

LETA 1595 ROJEN ANDREJ CERGOL

(tudi ZERGOL) JEZUIT, MATEMATIK IN FILOZOF († 1655)

Rojen v Svetem Križu (danes Vipavski Križ), gimnazijo je končal v Celovcu, kjer je študiral še retoriko in filozofijo. Vstopil je k jezuitom (1614) in po opravljenem magisteriju poučeval humanistiko v Gradcu in Gorici. Kasneje je študiral še bogoslovje, nadaljeval s filozofijo in v Gradcu in na Dunaju predaval še matematiko, moralko in svetopisemske vede. Nekaj časa je poučeval tudi v Ljubljani, do konca življenja pa je bival v samostanu Millstadt. Zanimive so predvsem njegove "Kronološke ugotovitve o letu rojstva in smrti našega gospoda Jezusa Kristusa".

LETA 1774 ROJENA BL. ANNA KATHARINA EMMERICK

REDOVNICA, KI JE GLEDALA KRISTUSOVO TRPLJENJE († 1824)

V letu 2004 je po vsem svetu vzbudil največje zanimanje film Pasijon (Jezusovo trpljenje) ameriškega igralca in režiserja Mela Gibsona, ki je napolnil kinodvorane tudi pri nas. Režiser Mel Gibson je povedal, da so ga pri ustvarjanju tega filma navdihovala videnja nemške vidkinje Anne Katharine Emmerick, ki jo je papež Janez Pavel II. 3. oktobra 2004 razglasil za blaženo. Ob tej priložnosti je dejal, da je Anna videla bridko trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in ga izkusila tudi na svojem telesu. "Še danes nam vsem posreduje zveličavno sporočilo: 'Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni'."

Njene pripovedi o življenju Jezusa Kristusa in njegove matere Marije, ki jih je zapisal Clemens Brentano, nemški romantični pisatelj, in obsegajo neverjetnih 16.000 strani, presegajo evangeljska poročila v raznih podrobnostih, ki pa ne nasprotujejo katoliški razlagi.

... več o njej preberite v pričevanju 12_2004

nekaj njenih misli:

+ Videla sem Adama. Bog mu je poslal spanje in v spanju je imel videnje. Medtem je Bog iz Adamove strani, na mestu, kjer je Jezusovo stran prebodla sulica, vzel Evo. Bila je nežna in majhna. Brž pa je postala večja, dokler ni bila vsa velika in lepa. Ko bi ne bilo greha, bi bili vsi ljudje rojeni v tako rahlem spanju.

+ Pred grehom sta bila Adam in Eva drugačna, kakor smo sedaj mi revni ljudje. Človek iz Boga je bil gospodar narave. Zdaj pa je v njem zavladala narava. Služabnik je podjarmil gospoda, človek se bo moral odslej truditi in bojevati. Poprej je bil Bog človeku temelj in središče, zdaj pa je postal človek središče sam sebi.

+ Jezus ni delal čudežev, da bi ga ljudje zaprepadeni občudovali, ampak zdravil je iz usmiljenja. Kakor zahteva, da sodelujemo pri našem odrešenju, tako je zahteval od bolnikov vero, upanje, ljubezen, kesanje in poboljšanje.

+ Ko je Jezus sprejel trpljenje in se daroval božji pravičnosti, je bilo, ko da se je njegovo božanstvo umaknilo nazaj v presveto Trojico. Hotel se je predati trpljenju s svojo najčistejšo, tako čutečo človeško naravo, oborožen le z ljubeznijo svojega srca.

+ Jezus je (na Oljski gori) videl vse, ki njega nočejo videti. Objokoval je tiste, ki nočejo nositi svojega križa za njim, in je sam trpel zanje.

+ Vidim neštevilne množice hudobcev, vsak pomeni katero izmed pregreh. Hudobni duhovi se silno vneto trudijo okrog ljudi. Vidim jih, kako tekajo sem in tja, tu hujskajo, tu mešajo ljudi, jim šepečejo v ušesa, jim zginejo v usta.

+ V siloviti bolečini in ljubezni žalostna Mati ni videla ne vojakov ne biričev, videla je le svojega ljubega, ubogega, trpinčenega Sina. Pohitela je med biriči k Jezusu, padla pred njim na kolena ter ga objela.

+ Sveti križ je stal dvignjen na zemlji kakor drugo rajsko drevo življenja. Iz razširjenih Jezusovih ran so kapljali štirje sveti studenci na zemljo, da izbrišejo z nje prekletstvo in jo spremene njemu, novemu Adamu, v rodoviten raj.

+ Ker je največja potrpežljivost in najvišje veselje možno le v trpljenju in ker sodi k popolnosti, da združujemo svoje trpljenje z Gospodovim, je težnja, da bi bili brez trpljenja, nepopolnost.

LETA 1841 ROJEN ANTONIN DVORŽAK

ČEŠKI SKLADATELJ GLOBOKE VERE († 1904)

Češki skladatelj Antonin Dvoržak je najbolj znan po svojih Slovanskih plesih, s katerimi je zaslovel (1878). Bil je globoko veren mož in to vero je čutiti v njegovih religioznih skladbah, kot so: Stabat Mater (1877), Requiem (1890), Svetopisemske pesmi (1894). V teh delih sta njegova melodika in slog srečno povezana z globoko duhovnostjo.

LETA 1888 ROJEN IVAN LEVAR

OPERNI PEVEC, BARITONIST, GLEDALIŠKI IGRALEC, PEDAGOG († 1950)

Študiral na Dunaju, svojo pevsko pot pa je začel v Moravski Ostravi, Aachnu, Zagrebu (član zagrebške Opere). Od leta 1918 je bil član ljubljanske Opere, pel je številne pomembne baritonske vloge, posebno uspešne so bile tiste iz slovanskega repertoarja. Od leta 1924 je bil tudi član ljubljanske Drame in bil med obema vojnama najpomembnejši igralec, ki je bil posebej izvrsten v klasičnih vlogah (Shakespeare) kasneje pa tudi k sodobnejših (ameriških). V svoji bogati karieri je odigral približno 130 opernih in 160 dramskih vlog. Po drugi svetovni vojni je bil tudi profesor na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani – bil je izjemna osebnost v zgodovini in razvoju naše gledališke umetnosti.

LETA 1890 UMRL JURIJ ŠUBIC

SLIKAR, RISAR IN ILUSTRATOR (* 1855)

Umetnostni zgodovinar France Stele je o Juriju Šubicu zapisal: "Jurij Šubic je prvi prinesel v našo umetnost sončno luč in s tem pripeljal naše slikarstvo do tiste stopnje, s katero je ustvaril izhodišče novi umetniški generaciji. Umrl je v tujini, živel pa je, kot brat Janez, za domovino, saj je bil menda naš prvi umetnik, ki se je aktivno vključil v naše kulturno življenje, prijateljeval s pesniki in s pisatelji in kritično presojal naše politično nebo." Leta njegovega življenja so bila kratka, vendar jih je ustvarjalno izkoristil. Ustvaril je tudi lepo število cerkvenih podob in fresk. "Jurij Šubic je odprl tudi slovenskemu nabožnemu slikarstvu nova vrata," je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc. "Skoznje so vstopili življenje, luč in barve. Nebeščane je približal človeku. Tako je pretrgal s staro baročno tradicijo in z akademskim hladom nazarenskega slikarstva, v katerem se je gibal še njegov učitelj Wolf. Kar čudno je, da so se slike ljudem prikupile in da jih je sprejela tudi duhovščina, ki tiste dni v umetnosti ni bila najbolj podkovana. Gotovo so vsi občutili umetnikovo pobožnost in tudi zdravo vernost, saj iz njegovih slik z vso iskrenostjo govori ustvarjalni duh - z njim pa duh Božjega Stvarnika in zvesta podoba stvarstva."

več:
S. Čuk, Jurij Šubic: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2005), 40-41.

LETA 1949 UMRL RICHARD STRAUSS

NEMŠKI SKLADATELJ IN DIRIGENT (*1864)

Nemški skladatelj Richard Staruss je zaslovel s svojimi operami Salome (1905), Elektra (1908) in Kavalir z rožo (1910), ki so stalni del glasbenega repertoarja. Njegove mojstrovine so sad njegove mladosti, najslabša dela pa je napisal v zrelih letih in v starosti. Glasbeni zgodovinarji pravijo o njem: »Ustvarjalno je umrl veliko let pred telesno smrtjo ... Z leti ni rastel, se razvijal in dozoreval kot večina drugih skladateljev.

LETA 2010 UMRL STANKO JANEŽIČ

DUHOVNIK IN PISATELJ, PESNIK, EKUMENSKI DELAVEC (* 1920)

"Hvaljen bodi Bog, da me je krščanska družina rodila, preprosta in zdrava. Hvaljen bodi Bog za materino molitev in očetov zgled in spremno roko bratov in sester in za vso sončno jasnino prvih otroških dni. Hvaljen bodi Bog za bližnje in daljne sosede, za vaško kapelo in župno cerkev, za duhovnega očeta in vse farno občestvo. Hvaljen bodi Bog za vse nedelje in praznike, za daritveni oltar in obhajilno mizo in tudi za spovednico. Hvaljen bodi Bog za vse naravne in nadnaravne darove, ki jih vseh ni mogoče našteti. Najbolj pa bodi še enkrat zahvaljen za toplo ozračje rodne krščanske družine. Zakaj če bi nje ne bilo, bi vse drugo šlo brez blagoslova mimo mene." S to zahvalo je začel duhovnik Stanko Janežič svojo pridigo pri maši na praznik Svete družine leta 1962, katero je iz župnijske cerkve v Rojanu prenašal slovenski tržaški radio. Če bi spregovoril zdaj, bi dodal: "Hvaljen bodi Bog za devet desetletij življenja, za petinšestdeset let duhovništva." Oba jubileja je dočakal leta 2010, ko je na praznik Marijinega rojstva tudi vstopil v svet večne mladosti.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_2010

nekaj njegovih misli:

- Rast božjega kraljestva v naši duši in v svetu je tesno povezana. Čim bolj zvesto se bomo béli za lastno duhovno rast, tem bolj bomo apostolsko delavni in tem bolj bo naš apostolat v sadove zorel

- Če bo naše srce ponižno, kot je Marijino, potem bo v sveti božični noči božje Dete iz Marijinega naročja lahko milostno prišlo tudi v naše srce. In naša srca bodo postala žive jaslice za skrivnostno porojenega Boga.

- Naj postane naš dom bolj božji. Vsako naše opravilo naj bo v prvi vrsti Bogu posvečeno. Kakor našim krščanskim prednikom naj tudi nam vse življenje poteka v znamenju Boga Očeta in Sina in Svetega Duha.

- Naše krščanstvo je zvodenelo. Voda pa nikoli ni kri, pa naj bi vanjo izlil še toliko umetnega rdečila.

- Pridi, božje veselje, pridi in nas vse ogrej! Iz vere vzklij, iz čiste vesti in iz naše dograjene osebnosti.

- Kristus se je učlovečil predvsem zato, da bi nas naučil ljubiti. Prinesel je na zemljo mir in želi, da bi resnični mir zakraljeval v srcih vseh ljudi.

- Tisti, ki pravi, da veruje, pa se ne trudi, da bi po veri tudi živel, sam sebe postavlja na laž. Njegova vera bo danes ali jutri splahnela.

- Tudi v iskanju Boga smo ljudje povezani med seboj. Vsa

k moj uspeh in vsak moj poraz vpliva bolj ali manj tudi na bližnjo in daljno skupnost.

- Največje zlorabe svobodne volje ne morejo izničiti božje dobrote in ne izmaličiti njegovega odrešenjskega načrta. Le da bi mi vsi znali vselej izpolniti svojo človeško, narodno in krščansko dolžnost.

več misli Stanka Janežiča

pripravlja Marko Čuk