LETA 1796 ROJEN MIHA KASTELIC

SLOVENSKI PESNIK, UREDNIK IN KNJIŽNIČAR († 1868)

Pravo je študiral na Dunaju, službo je dobil v Ljubljani v licejski knjižnici, kjer je bil knjižničar. Ko mu je bilo trideset let je začel objavljati svoje prigodne in ljubezenske pesmi. Zelo pomembno za oživitev slovenskega literarnega dela je njegovo urednikovanje pesniškega almanaha Kranjska čbelica, ki ga je tudi sam ustanovil. Uredil je tudi rokopise pesmi Valentina Vodnika, za ohranitev Čopove zapuščine, za obogatitev licejske knjižnice z deli iz zapuščine Jerneja Kopitarja ... Te njegove zasluge mu je priznal tudi Prešeren (sonet Mihu Kastelcu: »Ti si nas zbudil, zbral ob hudem časi, / roke zarašene trebiti jele / prestore na domačim Parnasi. // Že vid'jo mesta se na njim vesele, / že sliš'jo se pesem sladki glasi / pognal je cvet, med nosijo čebele!).

LETA 1866 ROJEN ANDREJ PAVLICA

DUHOVNIK, PISATELJ, SOCIOLOG († 1951)

Po končani osnovni šoli ga je pot iz rodnega Rihemberka (Branika) vodila v Gorico, kjer je po gimnaziji študiral bogoslovje in leta 1891 pel novo mašo. Najprej je služboval v Biljah, potem pa je prišel za stolnega vikarja in gimnazijskega kateheta v Gorico. Pri vsem delu se je zagrizei v študij Svetega pisma in na Dunajski univerzi dosegel doktorat (1897). Od leta 1905 do 1934 je v goriškem bogoslovnem semenišču predaval Sveto pismo stare zaveze. Andrej Pavlica je deloval na različnih področjih: bil je pisatelj, časnikar, sociolog, organizator. Znanstveno je sodeloval v bogoslovnih glasilih Rimski katolik, Katoliški obzornik, Čas, Voditelj v bogoslovnih vedah. Vključeval se je tudi v javno življenje, a bolj kot politika so ga zanimala socialna vprašanja. Ustanovil je (skupaj z bratom Josipom) Slovensko katoliško delavsko društvo (1898), Žensko delavsko društvo (ti dve društvi sta vsako leto tretjo ne deljo v maju prirejali skupno romanje na Sveto Goro). Najbolj mu je bilo pri srcu Slovensko sirotišče, ki je bilo na njegovo pobudo ustanovljeno leta 1898, zaživelo pa je leta 1910, ko so kupili hišo in vodstvo zavoda zaupali slovenskim šolskim sestram. Tam so revni dečki in deklice dobili solidno krščansko vzgojo in izobrazbo. Fašisti so ga hoteli uničiti samo zato, ker so tam mladi rod vzgajali v slovenskem duhu. Po drugi svetovni vojni mu je uspelo od fašistov zaplenjeni zavod dobiti nazaj. Zaradi njegove odločne zavzetosti za pravice Slovencev so ga fašistične oblasti malo pred upokojitvijo hotele na silo odstraniti iz bogoslovja.  V najhujšem obdobju raznarodovalne politike, ko je bila prepovedana slovenska govorjena in pisana beseda, je bil med knjigami, ki so jih fašisti sežgali, tudi šesti snopič njegovega Sejavca, zbirke nedeljskih pridig in govorov (dvanajst zvezkov 1929-1939). 

LETA 1870 ROJEN JURIJ TRUNK

DUHOVNIK, PISATELJ IN PUBLICIST († 1973)

Naš koroški rojak Jurij Trunk, ki mu je Bog naklonil 103 leta življenja, je "šolski primer" duhovnika, ki je dočakal vse možne jubileje: 50 let duhovništva ali zlato mašo, 60 let - biserno ma­šo, 65 let - diamantno mašo, 70 let - železno mašo. Ob obletni­ci njegovega rojstva ga predstavljamo ne toliko zaradi teh jubi­lejev, ampak zaradi njegovega duhovniškega in narodnega delovanja med Slovenci na Koroškem in v Ameriki.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 08_2000

LETA 1906 ROJEN FRAN PETRE

LITERARNI ZGODOVINAR, SLOVENIST NA TUJEM († 1978)

Literarni zgodovinar Fran Petre je po končanem študiju v Ljubljani, Parizu in Pragi predaval slovenski jezik in književnost na univerzah v Skopju in v Zagrebu ter tako prispeval k uveljavitvi slovenistike. Zadnja leta je bil v Ljubljani sourednik Slovenskega biografskega leksikona.

LETA 1907 ŠKOF JEGLIČ OKRONAL

 MILOSTNO PODOBO MARIJE POMAGAJ NA BREZJAH

Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je 16. marca leta Gospodovega 1907 v goreči ljubezni do brezjanske Marije Pomagaj, poslal v Rim svetemu očetu Piju X. prošnjo za takojšnje okronanje Marijine podobe. Odgovor je prišel hitro, že 15. junija in začele so se velike priprave na kronanje. Zlati kroni iz osemnajst karatnega zlata – posebej za Devico Marijo, posebej za Jezuščka – je izdelal ljubljanski pasar Kregar. ... Pred slovesnostjo je »sam škof spovedoval vse do polnoči, večina frančiškanov pa kar celo noč, zjutraj pa vse do devete ure. Kljub temu vseh tistih, ki so se želeli spovedati in prejeti sveto obhajilo prav na dan kronanja Marijine slike, niso mogli uslišati. Mnogi romarji so vso noč prebedeli v cerkvi in z veseljem prepevali, prepevali. Toliko hvalnic Mariji še ni bilo slišati na Brezjah. In toliko tistih starih pesmi, ki so bile še vedno žive med ljudmi, mnogi mladi pa jih niti niso več poznali. (...) Za škofa so tesarji pripravili tudi v šotoru lepo okrašeno prižnico, kamor se je povzpel takoj, ko so Marijino podobo postavili pred vernike. » »Vidite, dragi moji verniki, kako lepo vse nas Marija vodi za roke samo zato, da nas bi pripeljala v božje kraljestvo! Kdo bi si mislil, da bo mene, navadnega kmečkega fantiča, ki sem še kot otrok videl njeno uslišanje čisto od blizu, kdaj v življenju doletela ta velika čast, da Mariji Pomagaj lahko nadenem krono! Lahko vam zaupam, da so se mi s tem izpolnile najlepše sanje tega sveta!« (...) Potem je krenil iz šotora dolg sprevod s sliko okronane Marijo, za njo pa na stotine bander, zastav, pa tudi člani društev v uniformah. Razvil se je v največjo procesijo, kar jih je kdaj videla vas Brezje. Velike slovesnosti so potekale tudi ob prvi obletnici kronanja in vsa leta pozneje. Eno največjih tudi ob stoti obletnici kronanja Marije Pomagaj, 1. septembra leta Gospodovega 2007

... več v knjigi Ivana Sivca Kraljica Slovencev, ki jo je izdalo Ognjišče in jo še lahko kupite

LETA 1911 ROJENA BOGDANA STRITAR

TEMPERAMENTNA OPERNA PEVKA († 1992)

Rodila se je v Solkanu, osnovno in srednjo šolo pa je obiskovala na Ptuju. Kot dijakinja na učiteljišču in konservatoriju v Ljubljani je s sestrama pela v tercetu Stritar (tudi na radiu). Pred drugo svetovno vojno je bila nekaj let učiteljica, od leta 1940 pa do upokojitve leta 1964 je bila članica ljubljanske Opere. Kot mezzosopranistka z obsežnim glasovnim razponom in temperamentnostjo je ustvarila vrsto opernih likov.

LETA 1928 ZAČEL POSKUSNO ODDAJATI LJUBLJANSKI RADIO

S PRENOSOM ODPRTJA JESENSKEGA SEJMA (URADNO ODPRT 28. OKTOBRA 1928)

Prosvetna zveza je v začetku leta 1928 sklenila z državo pogodbo o najemu radiooddajne postaje v Domžalah in uredila studio na Bavarskem dvoru ob današnji Tivolski cesti (takrat Bleiweisova) v Ljubljani. Na današnji dan je radio začel poskusno oddajati (prenos odprtja ljubljanskega jesenskega velesejma). Popoldne sta pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Oton Župančič prvič poslala v eter slovensko besedo. Po uvodnem Finžgarjevem govoru je Župančič recitiral odlomke iz Dume, zvečer pa so iz ljubljanske Opere prenašali Smetanovo »Prodano nevesto«. Po pogodbi je morala Prosvetna zveza vsak dan oddajati najmanj dve uri in pol, vsaj ena ura pa je morala biti posvečena dobri živi glasbi in ne posnetkom z gramofonskih plošč.

LETA 1939 ZAČETEK DRUGE SVETOVNE VOJNE

Z NAPADOM NACISTIČNE NEMČIJE NA POLJSKO

Nacistična Nemčija je 23. avgusta 1939 sklenila s komunistično Sovjetsko zvezo pakt o nenapadanju. Nekaj več kot teden dni zatem je Nemčija napadla Poljsko in zasedla njene zahodne pokrajine, Sovjetska zveza pa vzhodne. To je pomenilo začetek druge svetovne vojne, ki je terjala nad 50 milijonov človeških življenj, stroški skoraj šestletnega vojskovanja so znašali 1384 milijard dolarjev!

LETA 1942 UMRL GOJMIR KREK

PRAVNIK, SODNIK, GLASBENIK, PEDAGOG IN AKADEMIK (* 1875)

Slovenski skladatelj Gojmir (Gregor) Krek je ovrgel tradicijo slovenske glasbene romantike in čitalništva in začel novo obdobje v slovenski glasbi. Ob pomoči založnika Lavoslava Schwentnerja je ustanovil glasbeno revijo Novi akordi, ki je izhajala 13 let. V njej je izdal mnoge svoje skladbe (samospeve, klavirske, zborovske in komorne skladbe). Od 7. oktobra 1938 je bil redni član SAZU; med leti 1939 in 1942 je bil tudi glavni tajnik te ustanove. Bil je tudi odličen pravnik; leta 1911 je postal dvorni tajnik (na Dunaju) Leta 1920 je postal redni profesor rimskega in civilnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani. Krek je bil tudi dekan Pravne fakultete in rektor Univerze v Ljubljani (1921/22).

LETA 1964 UMRL JOŽE PAHOR

UČITELJ, PISATELJ, UREDNIK (* 1888)

Pisatelj Jože Pahor, rojen v Sežani, je končal učiteljišče v Kopru in služboval nekaj let na Primorskem, pod fašizmom je ostal brez službe, zato je odšel v Jugoslavijo. Leposlovno je začel ustvarjati leta 1914. Leta 1923 je izšel njegov prvi roman Medvladje, v katerem je opisal vojne in povojne razmere na Primorskem. V romanu Serenissima (1929) je pod krinko beneške republike v drugi polovici 16. stoletja opisal življenje Slovencev in Hrvatov pod Italijo po prvi svetovni vojni.

LETA 1970 UMRL FRANÇOIS MAURIAC

FRANCOSKI PISATELJ, NOBELOV NAGRAJENEC, KATOLIŠKI MISLEC (* 1885)

Pisatelj François Mauriac. ki je leta 1952 prejel Nobelovo nagrado za književnost, velja za največjega pisca katoliške Francije. Njegovi tragični junaki in junakinje rastejo iz vere v milost odrešenja in so tako človeško resnični. da so blizu vsem, ki se znajo poglobiti v duhovno stisko. V slovenskem prevodu je izšlo več njegovih romanov, pri založbi Ognjišče njegova knjiga Jezusovo življenje (1971).

... nekaj njegovih misli:

- Čutim se kristjana po svoji grešnosti, ki me oddaljuje od Boga, in po veri v sredstva, ki mi jih daje na razpolago Cerkev, da morem vse začeti znova.

- Da bi prišlo božje kraljestvo, vzame Jezus, kar najde, izbere kogarkoli ... Sončni žarek pade na stekleno črepinjo na smetišču, plamen vzplapola ter zajame ves gozd.

- Iz preziranih duš, iz izvržkov sveta si Gospod zbira skriven zaklad. Nobene čudežne palice ni potreboval, da je odkril v teh bitjih kljub njihovi zunanji bednosti tiste izvire trpljenja in dobrote, nad katerimi je imel oblast.

- Krepost farizejev pa tudi pregrešnost blodnic in cestninarjev sta le zunanji videz. Za slehernega izmed nas se bo skrivnost odrešenja odigrala v temi, ki jo bo razpršila edinole smrt.

- Vsi smo poznali bitja, ki so sredi vsakdanjega dela nenehno bivala v božji navzočnosti - in so jih v nedoločljivem občutku te navzočnosti spoštovali celo najslabši.

- Čudovito je, da izmed vseh besed Njega, ki je prišel za vsakogar izmed nas, odkrivamo prav tiste, ki jih naslavlja vsakemu posamič.

- Zidati gradove v oblakih nič ne stane, njihovo porušenje pa pogosto zelo drago plačamo.

... več misli Françoisa Mauriaca

LETA 1981 UMRL FERDINAND KOLEDNIK

DUHOVNIK, PREVAJALEC, KNJIŽEVNIK (* 1907)

Ob imenu in priimku Ferdinand Kolednik je v leksikonu Slovenska književnost (Cankarjeva založba, Ljubljana 1996) zapisano: prevajalec, razširjevalec slovenske književnosti, duhovnik, misijonar. Neutrudno si je prizadeval, da bi "veliki" svet seznanil s književnostjo "malega" slovenskega naroda. Najprej je prevedel v francoščino Jurčičevo povest Jurij Kozjak, zatem pa še v devet drugih svetovnih jezikov. Ob koncu druge svetovne vojne se je zaobljubil, da bo oskrbel prevode te knjige v 50 jezikov in to mu je s pomočjo sodelavcev, ki jih je poiskal, tudi uspelo. Prevedel je tudi nekatera Finžgarjeva dela: zgodovinski roman Pod svobodnim soncem, povesti Dekla Ančka in Strici ter razmišljanja Sedem postnih slik. Finžgar, s katerim sta si dolga leta dopisovala, mu je leta 1958 izrekel priznanje: "Vi, ljubi Nande, ste si naprtili to delo, da bi o našem narodu tujcem skusili pokazati, da tudi iz drobne bilke počasi priraste klas s klenim zrnom. V imenu vsega naroda iskrena Vam hvala za ves trud."

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 05_2007

pripravlja Marko Čuk

 * okoli 1547, Krško, † 31. avgust 1589, Ljubljana

Na podlagi njegovih izvirnih zapisov življenjepisci sodijo, da je Jurija Dalmatina odlikovala požrtovalna navdušenost za idejo, vztrajnost pri delu in trajna hvaležnost do dobrotnikov. V dobrš­ni meri so mu to narekovale skromne razmere, iz katerih je izšel. Rodil se je okoli leta 1547 v Krškem, kjer je njegov oče po vsej verjetnosti izvrševal kakšno obrt. Priimek pove, da je njegov rod izviral iz Dalmacije, oče pa je bil že "poslovenjen" in Jurij se je dosledno podpisoval Dalmatin. Do osemnajstega leta se je šolal v domačem kraju pri Adamu Bohoriču in pod njegovim vplivom postal protestant. Zaradi svojega blagega značaja in učenjaške usmerje­nosti je v svojih "polemikah" s katoličani nastopal vedno zelo umirjeno. S podporo deželnih stanov, ki sta mu jo posredovala Trubar in Krelj, je šel študirat na Wurttemberško: najprej v "sa­mostanko" učilnico v Bebenhausen, kjer je končal latinske šole in se pripravil za vpis na univerzo v Tubingenu, kjer je po študiju filozofije in teologije dosegel naslov magistra s tezo Disputa­cija o katoliški Cerkvi in katoličanih (1569). Revni starši ga med študijem niso mogli podpirati, zato je zanj skrbel Primož Tru­bar, ki ga je tudi uvajal v slovstveno delo.

Že kot študent si je zadal nalogo, da bo prevedel celotno Sveto pismo. Ko je leta 1572 prišel v Ljubljano za pridigarja, je s sabo prinesel prevod začet­ka Svetega pisma (pet Mojzesovih knjig). Na Slovenskem je oprav­ljal pomembne službe: bil je med nadzorniki stanovske šole, član kranjskega cerkvenega sveta, vizitator. Leta 1585 je dobil župni­jo Škocjan pri Turjaku. 31. avgusta 1589 je nandoma umrl v Ljubljani.

Prvo Dalmatinovo slovensko besedilo - pesem Ena srčna molitev zoper Turke - je bilo natisnjeno v Trubarjevi pesmarici 1567. Že tedaj se je pripravljal na prevajanje vsega Svetega pisma. Leta 1575 je Janž Mandelc v Ljubljani ustanovil tiskarno in prvi tisk v njej je bil Dalmatinov prevod svetopisemske knjige Jezus Sirah.

Dalmatin je pri Mandelcu tiskal več knjig (Mojzesove knjige, Ta celi katekizem, Salomonove pripovesti, Katekizem) v želji, da bi deželne stanove pridobil za tisk svojega prevoda Biblije, ki ga je dokončal leta 1578. To velikansko delo je opravil v desetih letih sam, brez slovenske šole, brez slovarja in slovnice. Vendar pa je ustvaril "jezikovno umetnino, ki je dolgo nihče ni prekosil. Dalmatin je imel jezik v oblasti in bil tudi spreten oblikovalec novih besed. Zato še danes občudujemo bogastvo njegovih izrazov in izklesani, gladki slog" (Mirko Rupel). Leta 1578 so deželni predstavniki Kranjske, Koroške in Štajerske načelno sklenili, da bodo skupno izdali slovensko Biblijo. Do izdaje pa še ni prišlo tako kmalu. Avgusta 1581 se je v Ljubljani zbrala revizijska ko­misija, ki je Dalmatinov prevod pregledala in ga po dveh mesecih dela potrdila. S tiskanjem v Ljubljani ni bilo nič: spomladi 1582 je namreč moral tiskar Mandelc zapustiti Ljubljano. Iskali so ti­karja v Nemčiji. Najugodnejša je bila ponudba knjigarnarja Selfi­scha v Wittenbergu, ki je v petih mesecih - do 9. novembra 1583 z letnico 1584 - natisnil 1500 popolnih in 25 nepopolnih primer­kov Biblije. Tisk in korekture sta vodila Dalmatin in Bohorič. Lahko sta bila ponosna na knjigo, ki po lepem tisku in dobrimi lesorezi prekaša vse druge slovenske knjige 16. stoletja.

Zaradi vezave in prevoza dragocene knjige sta Dalmatin in Bo­horič še nekaj časa ostala v Wittenbergu. Prve izvode, namenjene za darila dobrotnikom, so vezali posebno lepo. Celotno naklado so porazdelili takole: Kranjska je dobila 870 izvodov, Štajerska 330, Koroška 300 (danes je ohranjenih 66 primerkov). Kako Biblijo spra­viti v domovino, da bi jih avstrijske oblasti ne zaplenile? Dal­matin je odločil, naj se razpošlje spočetka le del naklade in si­cer po različnih poteh. Knjige so spravili v sode in jih vsebino označili kot trgovsko blago.

Z Dalmatinovo Biblijo so slovenski protestanti dobili glavno knjigo, ki jim je bila v smislu protestantskega načela, naj vsak­do bere Sveto pismo v materinem jeziku, potrebna. Čeprav Dalmati­nu ni šlo za to, da bi čim bolje prevedel slovensko iz grškega in hebrejskega izvirnika, temveč se je trudil, da bi čim natančneje poslovenil Lutrov nemški prevod, je s svojo Biblijo postavil temelj slovenskemu pismenemu jeziku. Na začetku Biblije je nemško posve­tilo, ki hvali slovenski jezik, sledi obširen slovenski predgovor, ki je dogmatična razprava o razlikah med staro (katoliško) in no­vo (protestantsko) vero; sledi neke vrste "slovarček".

"V proti­reformacijski dobi je bila Dalmatinova Biblija glavna knjiga, ki je imela za slovenske pisatelje normativno veljavo. Obenem je o­pozarjala katoliške kroge od prvega dne, ko se je pojavila med Slovenci, naj si vzamejo požrtvovalnost protestantov za zgled in si omislijo tudi sami izdajo slovenske Biblije" (France Kidrič). Dalmatina je pri vsem njegovem knjižnem delu poleg verske vneme vodila tudi iskrena domovinska ljubezen.

(obletnica meseca 08_1999)

 * 31. avgusta 1908, Clermont-Ferrand, 14. februarja 1999, Échourgnac

"Delavci so me naučili, kaj je človek"

Delavcem je hotel prinesti Boga, ki ga je sam odkril pri petindvajsetih letih, ko je kot diplomirani pravnik imel lepo službo in bi si lahko vse privoščil. Toda njegovo srce je ostajalo žejno, iskalo je "žive vode" in jo po dolgi "noči" tudi našlo. "Odločil sem se, da grem veliki teden preživet h kartuzijanom v gorsko dolino Valsainte." Opazoval je vedre obraze redovnikov, ki so bili nekateri pred vstopom v samostan ugledni in premožni, zdaj pa so živeli v tej samoti kot "božji Robinzoni" v molitvi, postu in molku. "Zdelo se mi je, da so njihove oči razsvetljene, da vidijo nekaj, česar jaz ne vidim. To niso bili niti čudaki niti slabiči, ampak močni in vedri možje." Tisti teden, ki ga je preživel med temi menihi, je preobrnil tok njegovega življenja, ki se je pričelo 31. avgusta 1908 v mestu Clermont-Ferrand v goratem predelu osrednje Francije. Krščen je bil v katoliški cerkvi, nekaj časa je hodil k protestantskemu verouku, sicer pa je odraščal v družini, ki mu ni dala nikakršne verske vzgoje. V dijaških letih je bral Sveto pismo, ker pač to "spada k splošni izobrazbi", vendar ga branje ni prav nič prevzelo. Prepričan je bil, da je s smrtjo vsega konec, saj je človek le "višje organizirana materija", zato je najbolj pametno, da iz tega kratkega življenja "iztisnemo" čim več. Srednjo šolo je končal v Nici, pravne študije pa v Parizu.

Po diplomi je po-stal advokat v Nici. "Nisem bil ravnodušen do življenjskih užitkov, vendar sem se včasih dolgočasil celo med zabavami." Tedaj je odšel, ko smo že zvedeli, za teden dni h kartuzijanom. Tam je doživel tako globoko srečanje s Kristusom, da je sklenil postati "profesionalni oznanjevalec" njegovega evangelija. Vstopil je v dominikanski red in bil leta 1939 posvečen v duhovnika. Leta 1941 je šel med pristaniške delavce v Marseillu. Leta 1947 je postal župnik v marsejskem predmestju, še vedno pa je delal v pristanišču. Njegovemu zgledu so sledili mnogi, ki so ob soočenju s kruto resničnostjo doživljali krizo duhovniškega poklica in tudi vere.

Zato je Rim leta 1945 poskus duhovnikov-delavcev prepovedal. Jacques Loew je že sam uvidel, da tako ne more iti naprej. "Prišli smo na misel, da bi bilo bolje, če bi namesto že posvečenih duhovnikov-delavcev po petih, osmih letih delavskega življenja posvetili v duhovnike delavce." Leta 1955 je Jacques Loew zapustil dominikanski red in prevzel vodstvo župnije Portle-Buc in kmalu zatem ustanovil Delavski misijon sv. Petra in Pavla, ki je odgovoren za vzgojo duhovnikov, ki izhajajo iz vrst delavcev. To so delavci, ki čutijo poklic, da bi postali duhovniki in bi potem za vedno ostali kot delavci med svojimi tovariši. Ta poskus je potrdil papež Pavel VI. leta 1965. Morda bo pripomogel k izoblikovanju podobe duhovnika prihodnosti. Jacques Loew je leta 1969 osnoval v Fribourgu v Švici Šolo vere. Veliko je pisal. Na stara leta se je umaknil v trapistovski samostan Echourgnac; kjer je februarja 1999 umrl v 91. letu življenja.

(pričevanje 10_1999) 

 15. februarja 1927, Torino; 31. avgust 2012, Milan

Doma je iz industrijskega velemesta Torino, kjer se je rodil 15. februarja 1927. Ko mu je bilo sedemnajst let, je vstopil k jezuitom (1944). Po dolgih letih študija in redovniške formacije je bil leta 1952 posvečen v duhovnika. Po novi maši je nadaljeval študije na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu in po končanem študiju postal najprej profesor, nato pa rektor tega uglednega znanstvenega zavoda. To nalogo je opravljal devet let (1969 - 1978). 29. decembra 1979 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za nadškofa v Milanu, februarja 1983 pa mu je podelil kardinalski klobuk, ki je skoraj »obvezen« za naslednika sv. Karla Boromejskega. Milanski nadškof je bil v letih 1987-1993 predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc (ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar je bil podpredsednik) in v tej funkciji je odigral pomembno vlogo pri pripravi prvega evropskega ekumenskega srečanja »Mir in pravičnost« v Baslu leta 1989.

Navezoval je tudi številne stike z voditelji raznih krščanskih Cerkva. Potoval je v Moskvo, kamor ga je povabil ruski patriarh Aleksij II., kot prvi jezuit je pridigal v Canterburyju, svetišču anglikanske Cerkve. V svojih javnih nastopih se kardinal Martini z govorjeno in pisano besedo zavzema za pravičnost in sodelovanje med ljudmi. Leta 1986 je dal pobudo za škofijsko srečanje pod geslom »Postati bližnji drugim«, ki je odmevalo po vsej Italiji. Številne so tudi njegove pobude, kako vzbuditi zanimanje za evangelij pri ljudeh našega časa. V ta namen je ustanovil Katedro neverujočih, ki ponuja iskalcem resnice zanimive in pereče teme. Tematika enajstega leta te ustanove se glasi »Otroci Kronosa /boga časa/ se sprašujejo«. Predavanja obravnavajo vprašanje časa v odnosu do znanosti, filozofije in vere. Na njegovo pobudo je 20. novembra 2000 stekel program verskega izobraževanja mladih milanske nadškofije pod naslovom »Stražarji jutra«, ki se bo zaključil na praznik Gospodovega razglašenja (6. januarja) leta 2002.

Kardinal Martini je znan po tem, da izda zelo veliko knjig. Zanimivo je, kako njegove knjige nastajajo. Ne za pisalnim strojem, ampak pred mikrofonom. Njegovi tajniki potem njegove pridige, govore, konference zapišejo in pripravijo za natis. V svojih knjigah se kardinal Martini loteva perečih vprašanj sodobnih ljudi - svojih vernikov. Njegove knjige so praviloma uspešnice. Znamenita so njegova pastirska pisma, v katerih po zgledu svojega predhodnika sv. Karla Boromejskega nagovarja svoje vernike z besedo, »ki diši po življenju«. Mnoga od njih so taka, da jim prisluhnejo tudi izven meja njegove škofije. Leta 1991 je zbudilo veliko pozornost njegovo obširno pastirsko pismo Rob plašča - Cerkev in javna glasila. Imamo ga tudi v slovenskem prevodu (Cerkveni dokumenti 55) in iz njega navajamo nekaj globokih misli.

(pričevanje 02_2001)

»Tvoja beseda je svetilka mojim nogam in luč na moji stezi.«

Sveto pismo ga je privlačilo že v zgodnji mladosti. »Po vseh knjižnicah v Torinu sem iskal italijanski prevod celotnega Svetega pisma nove zaveze in ga našel šele po mnogih poskusih. Takrat sem bil star kakšnih enajst, dvanajst let.« Rodil se je 15. februarja 1927 v Torinu, kjer je preživel svoje otroštvo in mladost. Ko mu je bilo sedemnajst let, je vstopil v Družbo Jezusovo. Po teoloških študijih v Torinu je 13. julija 1952 prejel mašniško posvečenje. Predstojniki so ga poslali na Gregorijansko univerzo v Rim, kjer je leta 1958 dosegel doktorat iz teologije. Nekaj časa je predaval bogoslovcem, nato pa se je vrnil Rim in leta 1966 doktoriral na Papeškem bibličnem institutu, kjer je postal najprej predstojnik katedre za tekstno kritiko Svetega pisma, leta 1969 pa je bil imenovan za rektorja te ugledne ustanove, ki jo je vodil do leta 1978. Tistega leta ga je papež Pavel VI. – malo pred svojo smrtjo – imenoval za rektorja Gregorijanske univerze.

Te visoke službe ni opravljal dolgo, kajti papež Janez Pavel II. ga je 29. decembra 1979 imenoval za milanskega nadškofa in mu podelil škofovsko posvečenje 6. januarja 1980. V milansko škofijo, ki je po številu prebivalcev (in vernikov) največja na svetu, je prišel 10. februarja 1980. Takoj je pokazal, da je 'dobri pastir', saj je iskal osebne stike z vsemi človeškimi resničnostmi, ki jih je odkrival. Na svoj prvi godovni dan v Milanu je k sebi povabil brezdomce in jim postregel z mineštro! Kmalu je ustanovil Šolo Besede, v kateri je svoje vernike učil odkrivati modrost Svetega pisma, ki je učbenik življenja. Papež Janez Pavel II. ga je 2. februarja 1983 uvrstil v zbor kardinalov. Vedno se je trudil božjo besedo, zlasti evangelij, presaditi v življenje. Sad teh prizadevanj je bila tudi njegova pobuda Postati bližnji – za dejavno sodelovanje kristjanov na socialnem in političnem področju. Od leta 1986 do 1993 je bil predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc. Kot mož širokih obzorij je leta 1987 ustanovil Katedro neverujočih kot stičišče med kristjani in neverujočimi. »Nagovarjam predvsem tiste, ki ne verujejo, toda razmišljajo, tiste, imajo močan čut odgovornosti, spoštujejo vrednote. Od njih sem se veliko naučil. Gre za to, da se nadaljuje dialog, da prepoznamo globoke želje človeškega srca.«

Zelo si je prizadeval tudi za pospeševanje edinosti med kristjani in imel prisrčne stike s predstavniki drugih krščanskih Cerkva. Ko je dopolnil 75 let je papež sprejel njegovo odpoved vodstva nadškofije. Ob slovesu je svojim vernikom povedal: »Želel sem srečevati vse, predvsem pa zadnje, uboge, potrebne, tiste, ki trpijo, tiste, ki jih je življenje ranilo, zapornike, ponižane in razžaljene. Rad bi storil veliko več in prosim odpuščanja tiste, ki so se čutili prezrti.« Iz Milana je odšel v Sveto deželo, v Jeruzalem, in se tam, kjer se je Božja Beseda učlovečila poglabljal v Sveto pismo. Tam je živel do konca leta 2007. Zaradi napredujoče Parkinsonove bolezni (ta je žrla moči tudi papežu Janezu Pavlu II.) se je leta 2008 vrnil v Italijo in se naselil v hiši jezuitov v mestu Gallarate. Od 28. junija 2009 pa skoraj do svoje smrti je enkrat na mesec v dnevniku Corriere della Sera odgovarjal na vprašanja bralcev o temeljnih resicah vere. Znal se je vživeti v ljudi in odgovore na njihova vprašanja je iskal v modrosti Svetega pisma in v svojih življenjskih izkušnjah. Ljudje so ga pogosto spraševali o smrti in o tem, kaj pride za njo. Odgovarjal jim je v luči Jezusovega sporočila zmage nad smrtjo. O svojem gledanju na to odločilno postajo našega življenja pa je dejal: »Z mislijo, da bo treba umreti, sem se sprijaznil, ko sem spoznal, da se ne bomo mogli popolnoma izročiti Bogu brez smrti.« Sredi avgusta se je njegovo zdravstveno stanje močno poslabšalo, da ni mogel skoraj ničesar zaužiti. 31. avgusta 2012 popoldne je mirno zaspal v Gospodu.

Položili so ga mrliški oder v stolnici in v mimohodu in tihi molitvi se je od njega poslovilo nad 200.000 ljudi. Pogrebnega slavja, ki je bilo 3. septembra, se je udeležilo okoli 21.000 ljudi. Vodil ga je papežev odposlanec kardinal Angelo Comastri, ki je prebral kratko poslanico Benedikta XVI., v katerem je med drugim zapisal: »"Tvoja beseda je svetlika mojim nogam in luč na moji stezi" (Ps 119,105). Te besede psalmista lahko povzemajo celotno življenje tega plemenitega in zvestega pastirja Cerkve.«

(pričevanje 10_2012)

LETA 1589 UMRL JURIJ DALMATIN

PROTESTANTSKI TEOLOG, PISEC, PREVAJALEC (* OKOLI 1547)

Ime Jurija Dalmatina brž povežemo z Biblijo - prvim slovenskim prevodom celega Svetega pisma, ki je izšel leta 1584 in pomeni temelj naše književnosti. Natisnjen je bil v Wittenbergu z naslovom Biblija, tu je, vse svetu pismu. Ta dragocena knjiga je prišla v domovino skrivaj v sodih, da je ne bi zaplenili V dobi protireformacije so Dalmatinovo Biblijo uporabljali tudi katoličani in tako je po njej slovstve­no delo slovenskih protestantov živelo naprej. Ko danes vzamemo v roke to zajetno knjigo, ne moremo verjeti, da je to delo enega samega človeka!

... več o njem v rubriki obletnica meseca 08_1999

LETA 1709 UMRL ANDREA POZZO

ITALIJANSKI SLIKAR IN ARHITEKT († 1709)

Jezuit iz Trenta v Italiji, znan po tem, da je poslikal obok jezuitske cerkve v Rimu, ljubljanski operozi pa so ga naprosili, da je narisal načrt za novo ljubljansko stolnico (1700). Njegov načrt so ob gradnji nekoliko priredili in stolnico posvetili leta 1706, takrat še brez kupole, ki so jo postavili šele leta 1841. Napisal je delo Slikarska in stavbeniška perspektiva (1693/98), po katerem so se ravnali baročni slikarji ter arhitekti v 18. stoletju.Po njegovih predlogah v knjigi so naredili tudi božji grob v Mekinjah, oltar v Velesovem in oltarni nastavek pri sv. Jakobu v Ljubljani. Od leta 1702 je slikal freske na Dunaju.

LETA 1867 UMRL CHARLES BAUDELAIRE

FRANCOSKI PESNIK (* 1821)

Francoski pesnik Charles Baudelaire je imel velikanski vpliv na moderno poezijo 20. stoletja. Velja za začetnika moderne lirike, v katero je uvedel motive iz sodobnega življenja (motive zla, čutne omame, praznote in smrti). Vse svoje pesniško delo je združil v zbirko Rože zla (Fleurs du mal, 1857), razdeljeno v šest delov.

LETA 1870 ROJENA MARIA MONTESSORI

ITALIJANSKA ZDRAVNICA, UČITELJICA, FILOZOFINJA IN DOBRODELNICA († 1952)

Rodila se je v mestu Ancona, od koder se je družina preselila v Rim in tam je kot prva ženska v Italiji končala študij medicine. Ko je delala na psihiatrični kliniki, se je posvetila prizadetim otrokom. Zanje je oblikovala vzgojni sistem, ki ga je nato z velikim uspehom prilagodila tudi za predšolske vzgojne ustanove in za normalne otroke. Spoznala je, da lahko predšolski otrok razvije vse svoje sposobnosti v okolju, ki mu omogoča zbranost, svobodno izbiro dejavnosti in red. Prvi obsežen zapis je bil objavljen v knjigi Metoda Montessori (1909).

njena misel:

• Otrok prične raziskovati okolico z gibanjem, zato mu moramo omogočiti motorično aktivnost s primernimi vajami. Temeljne opore pri njegovem samostojnem delu so torej okolje, učitelj, ki to okolje pripravi, in razvojni material.

LETA 1882 UMRL JURIJ MIHEVC

PIANIST IN SKLADATELJ (* 1805)

Po študiju prava na Dunaju (kjer naj bi prijateljeval s Schubertom in Beethovnom) se je odločil za glasbeno pot in bil odličen pianist (kljub temu, da je imel zaradi bolezni v mladosti, skrivenčene roke). Leta 1846 se je preselil v Pariz, kjer je uspešno deloval: napisal je več spevoiger (Prav imajo planeti) in krajših klavirskih skladb (etude, poloneze, valčke, balete in operne priredbe in vse ta dela so mu založniki tudi izdajali. Bival je v visoki družbi, imel je veliko učencev in učenk, uspel je s salonsko lahko glasbo, ki je bila v tistem času silno popularna.

LETA 1897 ROJEN JANKO AMBROŽ TESTEN

FRANČIŠKANSKI DUHOVNIK IN SLIKAR († 1984)

»V osebi frančiškanskega brata Ambroža stopa pred nas človek, redovnik, umetnik, ki je svoje darove zastavil za svojo osebno rast in dozorevanje za Boga, njegovo čast in slavo, za ljudi, ki jih je s svojimi slikami še posebej nagovoril in osrečil ter jim približal svet vere, globino človeškega duha in skrivnosti božjega razodetja. Občudovalcem svojih slik je preprosto rekel: ‚Vzemite te slike, kolikor hočete',« je sobrata slikarja ob 110-letnici rojstva označil takratni provincial p. Viktor Papež . S šestnajstimi leti je Janko prvič stopil v samostan, bil vključen v hrvaško provinco in bival in deloval po različnih hrvaških dalmatinskih samostanih: v Dubrovniku je dobil redovno ime Ambrož, v Orebiću na polotoku Pelješcu, v samostanu loretske Gospe, dvajset let v Krapanju, zadnjih petnajst let pa je preživel v samostanu sv. Evfemije na Rabu. Slikal je v glavnem nabožne motive, vse je posvetil cerkvenemu slikarstvu. Delal je hitro, bil je tudi zelo spontan v svojih tehnikah, razlivanje, polivanje, združeval pa je tudi različne tehnike (pastel, tuš, svinčnik, tempera ...). Strokovnjaki pravijo, da je velika vrednost njegovih del v tem, da je znal poenotiti svetno in sveto ... Zelo visoko so njegovo ustvarjalnost cenili Hrvatje, kar lahko ugotovimo iz zapisov v monografijah, ki so mu jih posvetili in s tem tudi opozorili na njegovo delo ...

... več o njem preberite v zapisu iz Ognjišča 12_1982

njegove misli:

• Zame je slikarstvo delo, ki me spravlja v radovednost.
• Zanima me le moja ideja in kako se bo prelila v končni izdelek. Dokler slike ne dokončam, sploh ne vem, ali mi bo zamisel uspela. Mislim, da je treba začeti ‚sprva' – kadar manj misliš, več občutiš.
• Slikarstvo je izraz duše in ne nekaj naučenega. Tudi tu sem bil sam sebi učitelj, saj s strokovnjaki nisem imel preveč sreče.

LETA 1908 rojen JACQUES LOEW

DOMINIKANEC IN DUHOVNIK-DELAVEC († 1999)

Če hočem izpeljati temeljito anketo med pristaniškimi delavci v Marseillu, ni druge poti, kot da nekaj časa živim življenje teh ljudi. Prosil sem predstojnike, če se smem zaposliti kot pristaniški delavec. Moja anketa, ki naj bi trajala dva do tri mesece, se je raztegnila na izkušnjo štirinajstih let življenja med delavci," piše francoski dominikanec p. Jacques Loew, ki ve­lja za začetnika poskusa duhovnikov-delavcev. Kot mlad duhovnik je šel oznanjat evangelij delavcem, ki so v ogromni večini odtujeni Cerkvi. Podal se je v svet, ki ga je po­znal samo iz knjig in kmalu je odkril njegovo kruto resničnost. "Menil sem, da po tolikih letih študija pač dobro poznam člove­ka, saj sem imel za sabo vso humanistično izobrazbo... Šele pri­staniški delavci v Marseillu so mi dali spoznati resničnega člo­veka. Ne podcenjujem vrednosti študija, toda življenjska spozna­nja o človeku sem dobil od teh ljudi."

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_1999

nekaj njegovih razmišljanj:

• Tudi v najbolj propadlem človeku je iskrica božjega življenja in tudi v najboljšem človeku se v kotičkih še vedno skriva umazanija.
  
• Bral sem veliko knjig, toda Sveto pismo je izredna knjiga. Nisem samo bralec, ampak tudi priča, na nekate­rih mestih celo obtoženec. "Kaj praviš k temu ti? Kaj bi storil ti? Kaj boš naredil, ko prebereš to stran?"
  
• Pravo iskanje Boga je zelo podobno zadržanju človeka, ki sede in mirno posluša... Sedeti, poslušati - nista drži brezdelja ali lenobe. Sedemo in poslušamo vselej, kadar hočemo, da nas prepoji resnica, ki je za naš razum prevelika.
  
• Naše duhovno življenje, življenje z Bogom, ni neke vrste uspeh, ki si ga sami zamislimo, s svojimi kartami na mizi, ampak je igra v dvoje, kjer pa vedno Bog da pobudo.
  
• Ni greha in ne bo pokore, razen v odnosu do Boga, čigar ljubezen priznavam in ki pričakuje nekaj od mene ter me vabi k ljubezni.
  
• Kaj pomeni poslušati? Najprej ustvariti molk. Drugič: biti pripravljen. In tretjič: odpreti svoje srce. A v tem trojem gre za en samo odgovor Bogu, ki trka. Poslušanje je odgovor na božje delovanje.
  
• Gledati in poslušati je dvoje dejanj, s katerima grem iz sebe: kadar gledam, grem iz sebe, kadar poslu­šam, grem iz sebe. Stvari prihajajo v moj pogled in v moje uho, ki jih sprejemata, da se ne zapiram več vase.
  
• Evangelij je knjiga o Gospodovem življenju. Nastal je, da postane knjiga mojega življenja. Ni napisan, da bi ga raz­umeli, ampak da pristopimo k njemu kot na prag skrivnosti. Tudi ni napisan le zato, da bi ga brali, ampak da ga sprejmemo vase.
  
• Marija nas je vcepila v Jezusa. V tem je Marija vzor vsakemu kristjanu. Kristjan, kjerkoli je že, poročen ali samski, redovnik ali laik, v daljni deželi ali v domači vasi, mora "učlovečiti" Boga.
  
• Bog ne tehta količine stvari, ki smo jih opravili, ampak tehta ljubezen, s katero smo jih opravili.

LETA 1914 ROJEN FRANC SODJA

DUHOVNIK, LAZARIST, PESNIK IN PISATELJ, PREROK USMILJENJA PRED VRATI PEKLA († 2007)

"Ko sem pred leti hodil h kiparju Goršetu v Sveče na Koroškem, sem bil vselej pozoren na majhen lesen kip v njegovem muzeju, ki ga je mojster imenoval Prerok. Ob njem sem nehote pomislil na Franceta Sodja... Zame je Prerok predstavljal Sodja," je v uvodu h knjigi Franceta Sodja Pred vrati pekla, katere tretja izdaja je izšla leta 1992 v Sloveniji, zapisal dr. Franc Rode, Sodjev redovni sobrat lazarist. Taras Kermauner pa je Sodju zapisal: "Sodja svetuje - z zgodbo svojega življenja: edino pri Njem kot trpečem in odrešujočem boste našli milost, mir, varnost, smisel."

Svojo življenjsko zgodbo je Franc Sodja podal v svoji knjigi Pisma mrtvemu bratu (Ljubljana 1991). "Po mojem je to ena najboljših duhovnih avtobiografij, kar jih je napisal Slovenec, pa še marsikdo drug," sodi dr. Franc Rode. "Sodja osupljivo globoko zareže v življenje. Vidi se, da je iz rase pristnih mistikov. Posebnost Sodjevega dela je v tem, da knjigo piše mistik iz alpskega sveta, kar je čista redkost. Mistiki namreč povečini prihajajo iz planjave ali iz puščave. Sodja pa je fant z gora in v tem je vsa posebnost in izvirnost njegovega izrednega pričevanja."

več o njem preberite v rubriki pričevanje 11_2004

in v rubriki obletnica meseca 08_2014

... preberimo nekaj njegovih modrih besed, porojenih iz globoke povezanosti z Bogom.

• Morda bi bilo življenje bogato, če bi vsako jutro pred premišljevanjem očistili sebe sebičnih namenov, ki so včasih takoj vidni in jih niti na zunaj ne moremo prikrivati.
• Najlepše bi bilo, če odpuščanja ne bi bilo treba. Če bi izpolnili v celoti Jezusovo zapoved ljubezni vsi, bi resnično ne bilo treba odpuščati.
• Za dialog je treba notranje zrelosti, iskrenosti, plemenitosti, širine duha, zmožnosti poslušanja in veliko potrpežljive ljubezni.
• Bog ti je podaril kratek čas življenja na zemlji, da v preizkušnjah bolečinah in trpljenju z vsemi svojimi sposobnostmi izpoveš eno samo besedo: ljubim.
• Če smo razumeli načrt in željo Gospodovo, potem moremo reči, da imamo nebesa že na zemlji. Kaj drugega pa so nebesa kot življenje v Bogu; mi pa že na zemlji počivamo v Bogu, če živimo življenje svojega poklica.
• Vsako jutro stopi pred Gospoda, kot da šele tisto jutro pričenjaš življenje, in mu obljubi zvestobo, in vsak večer pri izpraševanju vesti, ko prosiš odpuščanja za pogreške, spet upri pogled vanj s trdno voljo, da drugo jutro pričneš z novo gorečnostjo.
• V sanjarjenju o velikih delih premnogi zapravljajo čas in pozabljajo, da je sedanji trenutek preprostega življenja tisto, kar moram posvetiti, da bom svet.
• Za vse velja: čim manj govori in prepričuj z razlogi, pač pa pridigaj z dobroto, mirom in veseljem in spreobračaj s svojim požrtvovalnim življenjem!
• Ljubezen brez trpljenja je dvomljive vrednosti. Trpljenje brez ljubezni je mrtvo, neplodno. Le ljubezen in vdano trpljenje gradita osebnost in rešujeta svet.
• Najbolj poganska dežela že ima vsaj nekaj ljudi, ki hodijo od vasi do vasi z bogastvom nadnaravnega življenja in iz njihovih duš Kristus sam blagoslavlja pogansko okolico.
• Razpeti med rojstvom in smrtjo si gradimo večnost. Od prvega trenutka so naša srca žejna večne ljubezni.
• Mlad komaj sanjaš, kaj te čaka, na stara leta moraš priznati, da je človek neštetokrat najtežje breme sam sebi.
  več:

LETA 2012 UMRL CARLO MARIA MARTINI

JEZUIT, NEKDANJI MILANSKI NADŠKOF IN KARDINAL (* 1927)

»Zakaj se ne zganemo? Ali se bojimo? Se bojimo, namesto da bi bili pogumni? Saj je vendar temelj Cerkve vera. Vera, zaupanje, pogum. Jaz sem star in bolan in odvisen od pomoči drugih. Dobrohotni ljudje, ki so ob meni, mi darujejo ljubezen. Ta ljubezen je močnejša kot občutje malodušja, ki ga večkrat zaznam znotraj Cerkve v Evropi. Samo ljubezen lahko prežene utrujenost. Bog je ljubezen. Imam še eno vprašanje, ki ga zastavljam vsem: Kaj lahko ti, prav ti, narediš za Cerkev?« To so misli iz 'duhovne oporoke', ki jo je bralcem dnevnika Corriere dela sera posredoval kardinal Carlo Maria Martini 28. avgusta 2012, tri tedne pred svojim odhodom v večnost. V sožalnem sporočilu, ki so ga prebrali pri kardinalovem pogrebu, je papež Benedikt XVI. zapisal: »Bil je božji mož, ki je Sveto pismo ne le preučeval, ampak ga je tudi močno ljubil in ga naredil za luč svojega življenja, da bi bilo vse v večjo božjo slavo.« Za napis na svojem grobu v milanski stolnici je sam izbral besede psalmista: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam in luč na moji stezi.«

... več o njem v rubriki pričevanje 02_2001 in pričevanje 10_2012

nekaj njegovih misli:

• Človek ni ustvarjen le za to, da živi z drugimi, temveč še bolj, da živi za druge. Le iskreno darovanje sebe zares dviga kakovost življenja.
• Starši, vzgoja je milost, ki vam jo naklanja Bog: sprejmite jo s hvaležnostjo in čutom odgovornosti... Vzgajati pomeni postati božji sodelavci, da bi vsakdo uresničil svoj poklic.
• V luči Boga, ki ustvarja in podarja večno zavezo, bo današnji človek lahko doumel svoje pravo dostojanstvo in smisel življenja.
• Ko se nekdo zaveda, da je grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, potem ne bo niti zase niti za druge zahteval popolnost, temveč bo počival v usmiljenju.
• Oče, ki je v nebesih, ljubi vaše otroke in vnuke bolj kot vi; znal jih bo pritegniti k sebi in trkati na njihova vrata, da vstopi k njim, če mu bodo hoteli odpreti.
• Ko se soočaš s problemi, ki jih spoznavaš, se ne moreš izogniti vprašanju, ki je za mladost bistvenega pomena: kakšno je moje mesto v tem svetu? Kakšen delež se zahteva od mene pri graditvi boljšega sveta?
• Da bi bil zares pripravljen služiti, moraš biti svoboden. Kdor je suženj lenobe, namreč nikoli ni pripravljen prijeti za delo, ko je potrebno.
• Razumnost je modrost, ki zre v Božji luči človeške dogodke, presojanje med tem, kar vodi k Bogu, in tem, kar od njega oddaljuje.
• Upati pomeni živeti tako, da se prepustimo rokam Boga, ki v nas poraja krepost in moč, ju hrani in krepi.
• Če je res da Očetov odrešenjski načrt zajema vse, kar je ustvarjeno, in poslanstvo Sina in Duha dosega celotno stvarstvo, potem lahko troedini Bog uporabi vsako sredstvo sporočanja, da doseže človekovo srce. Zato lahko tudi televizijski sprejemnik prebudi podobo roba obleke Jezusa, človekovega Odrešenika.
• Čeprav Bog lahko uporabi S vse, da bi dosegel človeka v njegovi vesti in svobodi, pa je vse, kar biva pod soncem, lahko popačeno zaradi uporabe, ki jo povzroči z grehom zaznamovana človekova svoboda.
• Koliko poti vere in predvsem koliko duhovnih poklicev mladih je bilo posušenih, izgubljenih zaradi pomanjkanja energičnih odločitev in odpovedi televizijskim oddajam in čtivu!
• Gospod nas ni poklical, da smo kristjani samo zato, da a bi varovali svojo vero, da bi i branili, kar imamo, ampak predvsem zato, da bi pričevali o upanju, ki je v nas.
• Nujno je potrebno, da se znam odpreti, da sem pozoren, sprejemljiv, razpoložljiv. Prav tako pa je potrebno tudi, da sem sposoben zapreti, odmakniti se, da bi razmišljal l o tem, kar sem videl ...
• Če gledamo svet z višine, i zaznamo, da so prav ljudje, i te zares drobne resničnosti, če jih vidimo od zgoraj, najdragocenejše resničnosti. Z očmi srca vidimo prav nje, čeprav so za naše oči samo drobne premikajoče se pike. Prav ima Mali princ: bistvo je očem nevidno. Samo z očmi srca moremo dobro videti. To je tudi Jezusov pogled.

LETA 2016 UMRL SAMO HUBAD

DIRIGENT (* 1917)

Samo Hubad, sin Mateja Hubada, skladatelja in glasbenega pedagoga, se je po glasbenem študiju v Ljubljani in Pragi uveljavil kot simfonični in operni dirigent. Odlikoval se je po tem, da se je znal vživeti v zamisli skladateljev. V vsem svojem aktivnem obdobju je bil vodilni slovenski dirigent. Dirigiral je v operi in baletu SNG v Ljubljani, dolga let je bil šef dirigent Slovenske filharmonije, stalni gostujoči dirigent v Zagrebu in drugod. Dirigiral je več kot 60 orkestrom po vsem svetu.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zanima me, ali obstajajo kakšni cerkveni predpisi ali priporočila o krašenju cerkva in bogoslužnih prostorov. Sprašujem zato, ker se večkrat postavlja vprašanje o umirjenosti ali pretiravanju. Ali so kakšna določila za posamezne bogoslužne čase, ali je dovoljeno v cerkvi uporabiti vse materiale (cvetje, smreke ...), tudi najsodobnejše, ali morda kakšna stvar tudi ne spada v cerkev?
Joža

Odprli ste kar zanimivo vprašanje, o katerem ne razpravljamo prav veliko. Najprej je vaše pismo lepa priložnost, da se zahvalimo številnim krasilcem cerkva, ki teden za tednom in praznik za praznikom Bogu v čast krasijo bogoslužne prostore. Iz vašega pisma je razbrati predvsem negativen prizvok in sicer, da se pri krašenju pretirava. Brez dvoma obstaja ta nevarnost in je prav, da nanjo opozorimo. Prav tako pa obstaja druga skrajnost, da so cerkve zanemarjene in da verniki ne skrbijo dovolj dobro zanje. Morda bo kdo ugovarjal, da ni bistvo v lepoti cerkva in v njihovem okrasju, ampak da je važno srce. Brez dvoma to drži, a če bo srce polno želje po Bogu, potem se bo to kazalo tudi navzven. Če prebiramo življenjepise svetnikov, torej ljudi, ki so želeli biti blizu Bogu, vidimo, da njim niti najboljše ni bilo dovolj dobro za Boga. Sveti Arški župnik, njegov god praznujemo v začetku avgusta, je izredno skrbel za lepoto bogoslužnih prostorov in njihovo okrasitev, za lepoto cerkvenih paramentov itd. Zlepa ni bil zadovoljen. Življenjepis o njem sli lahko preberete v knjigi Svetnik in njegov demon. V knjigi Sv. Leopold Mandić (Ognjišče 2012) piše, kako je bila temu priljubljenemu svetniku pri srcu lepota božje hiše: »P. Leopold je imel veliko spoštovanje do svetih predmetov. Lepota bogoslužja mu je bila zelo pri srcu ...« in dalje: »Gorje, če bi v cerkvi opazil uvelo cvetje ali našel kaj drugega v neredu. Božja hiša se je morala lesketati v sijaju. Vse je moralo biti čisto in lepo okrašeno. Dokler je mogel, je tudi sam pomagal pri čiščenju in krašenju cerkve. Več let je skrbel za pranje mašnih prtičev« (str 50).

Iz napisanega lahko sklepamo, da je skrb za lepoto cerkve odraz češčenja Boga, od katerega prihaja vse, kar imamo. Tako so zanemarjene cerkve znamenje majhne ljubezni do Boga. Seveda pa se lahko tudi v krašenje cerkva prikrade napuh. Krasilcu je bolj do tega, da ga hvalijo, kakor da bi s svojim krašenjem dajal hvalo Bogu. Še bolj se opazi pretiravanje, ki ga vi omenjate, pri kakšnih porokah ali drugih podobnih slovesnostih (npr. birma, prvo obhajilo), ko kdo od sorodnikov v cerkev navleče vse, kar mu pride na misel in pri tem ne gleda na slog in velikost cerkve, pozabi na okus in pretirava tako s krašenjem, kakor s stroški. Imate prav, v takih primerih se po nepotrebnem zapravlja denar. Božjo hišo lahko okrasimo tudi z malo sredstvi, važno je, da je cvetje sveže in lepo, ne pa, da ga je veliko in da drago stane. Kako lepe znajo biti v cerkvi tudi preproste poljske cvetlice. Nepotrebno zapravljanje in napuh ne slavita Boga. Če je okrasitev odraz napuha, se celo Gospodu 'gnusi', kakor lahko razberemo že iz Svetega pisma Stare zaveze.
O krašenju cerkve obstaja tudi nekaj literature, ki svetuje, kaj je primerno za praznike, kaj za svete čase (adventni, božični, postni ali velikonočni čas), kaj za druge praznike in slovesnosti (Julka Nežič, S cvetjem in zelenjem slavimo Boga). Okrasitev lahko celo pomaga globlje doživeti praznik (adventni ali božični aranžmaji, trnje in skromnost za postni čas ...). Da ne omenjam božjega groba, majniškega oltarja, jaslic, kjer pa moramo tudi biti pozorni, da pokažemo bistvo božične skrivnosti ne pa samo maket nekega okolja ali da sveto družino postavimo na obrobje ali jo skrijemo med druge 'pomembnejše' predmete. V tedniku Družini je rubrika, kjer strokovnjakinja piše o krašenju cerkva in pomaga krasilcem pri odgovornem delu.
Obstajajo tudi priporočila. Gotovo je dragocena trditev Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki v Konstituciji o svetem bogoslužju sicer malo in zelo na splošno govori o krašenju cerkva, a poudarja, naj vse, kar je v cerkvi "spodbudi pobožnost vernikov" in naj služi "njihovi verski vzgoji" (B 127). Prvenstveni cilj krašenja je torej, da spodbuja pobožnost vernikov. Kako naj se to konkretno uresničuje, pa prepušča krajevnim Cerkvam ( B 128). Ko že govoriva o cerkvenih priporočilih glede krašenja Cerkve, je Komisija za sakralno dediščino koprske škofije letos izdala navodilo o krašenju cerkva (prim SSŠ, 7/2014, str. 128). Res je, da se je v njem kritično obregnila predvsem na prte in preproge, ki večkrat zakrivajo lepe kamnite oltarje, a velja enako za cvetlične aranžmaje: naj ne bodo preveliki, da bi zakrivali lepoto oltarja in tudi ne taki, da bi odvračali našo pozornost od bistva bogoslužja, ampak naj nam ga pomagajo globlje doživeti.
Božo Rustja

LETA 1862 ROJEN MAURICE MAETERLINCK

BELGIJSKI PISATELJ, DRAMATIK IN PESNIK ( † 1949)

Belgijsko-francoski pesnik in dramatik Maurice Maeterlinck velja za najznačilnejšega dramatik simbolizma. Napisal je vrsto dram z glavnim motivom strahu pred neznanim, smrtjo, usodo in metafizičnimi silami. Leta 1911 mu je bila podeljena Nobelova nagrada za književnost, predvsem za njegova dramska dela. Maeterlinck je imel velik vpliv na svetovno književnost, pri nas na moderno, posebej na Ivana Cankarja.

LETA 1867 UMRL PETER HICINGER

DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ IN ZNANSTVENIK (* 1812)

V Tržiču na Gorenjskem rojeni, je bil nemške krvi: rodbina se je priselila s Tirolskega. Za slovenščino ga je v gimnaziji pridobil Matija Čop in začel je pesniti. Napisal je tudi več nabožnih pesmi ki jih je uglasbil Gregor Rihar (najbolj znana je šmarnična Že slavčki žvrgolijo). Kot duhovnik je deloval v raznih krajih, nazadnje je bil župnik v Postojni.

LETA 1894 ROJEN ANGELO CERKVENIK

DRAMATIK, PRIPOVEDNIK, († 1981)

Pisatelja Angela Cerkvenika slovenska literarna zgodovina ne ceni prav visoko. Najbrž tudi zato, ker je večina tega, kar je napisal - in pisal je zelo pridno - raztreseno po revijah in koledarjih delavske knjižne Cankarjeve družbe in izdajah slovenskih izseljencev v Ameriki. Eno prvih Cerkvenikovih del, ki je izšlo v knjigi, je priljubljena mladinska povest Ovčar Runo (1937, kasneje še več izdaj in ponatisov). V knjigi lepo opisuje zvesto prijateljstvo med "pametnim ovčarskim psom in starim pastirjem. Po drugi svetovni vojni je napisal še nekaj mladinskih del.

... več o njem preberite v obletnici meseca 08_2004

odlomek iz Ovčarja Runa:

"Dve uri hoda od tod, visoko zgoraj na planini, pase ovce dveleten ovčarski pes, Runo po imenu. Takšnega psa niste še videli... Pes je čudovito lep in prikupen. Oči ima kakor človek. Kako bi ga le mogel prodati? Prodati najboljšega prijatelja? Pastir Miško je star in bolehen. Daleč naokoli nima nobene družbe. Edinole Runo mu zvesto sedi ob nogah, se vzdigne in na mig poišče izgubljeno ovco. Pač, Miško ima še tri pse, ki pa so že stari. Zvestejšega prijatelja in pametnejšega varuha od Runa nisem še videl. Kakor kralj je med drugimi psi in čredami ovac. Če bi se mu kaj nevšečnega primerilo, bi utegnil Miško od bridkosti umreti." (Angelo Cerkvenik, Ovčar Runo)

LETA 1904 ROJEN RAJKO LOŽAR

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, ARHEOLOG, ETNOLOG († 1985)

Na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani, svojem rojstnem mestu, je študiral arheologijo in umetnostno zgodovino, na Dunaju pa je postal še doktor filozofije. V obdobju 1928–1940 je služboval v Narodnem muzeju v Ljubljani kot vodja oddelka za prazgodovinsko arheologijo, nato pa je bil ravnatelj Etnografskega muzeja. Veliko je pisal. Njegovo najvažnejše delo na področju etnologije je Narodopisje Slovencev. Prvi del je izšel leta 1944, drugi del pa sta po Ložarjevem odhodu v ZDA dokončala Ivan Grafenauer in Boris Orel.

LETA 1913 UMRL DR. FRANC IVANOCY

SLOVENSKI DUHOVNIK IN NARODNI BUDITELJ PREKMURJA (* 1857)

Od 17. do 19. septembra 1984 je bil v Sloveniku v Rimu simpozij o prekmurskem duhovnem voditelju in narodnem buditelju dr. Francu Ivanocyju (glavna predavanja so izšla leta 1985 v zborniku, ki ga je izdala Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, prirediteljica simpozija). Tega izrednega moža, "prekmurskega Kreka" in "prekmurskega Slomška", ki ga le malokdo od Slovencev pozna, predstavljamo ob obletnici njegovega rojstva. Bil je eden najbolj izobraženih duhovnikov sombotelske škofije. Nekaj let je bil bogoslovni profesor in smehljala se mu je lepa cerkvena "kariera", vendar se je temu odpovedal in šel za vaškega župnika na Tišino, da je tam "budil in branil narod svoj", kot pravi napis na njegovem nagrobniku.

... več o njem preberite v obletnici meseca 08_1997

LETA 1964 UMRL JUŠ KOZAK

PISATELJ, ESEJIST, GLEDALIŠKI KRITIK IN UREDNIK (* 1892)

V ljubljanski družini Kozak sta se proti koncu 19. stoletja rodila dva pisatelja: Juš (1892) in Ferdo (1894). Juš po študiju zgodovine in zemljepisa na Dunaju je bil gimnazijski profesor v Ljubljani. Doživel je več preganjanj in jih opisal v avtobiografskih delih: zapor na začetku prve svetovne vojne – Celica, vojak na ruski in soški fronti – Pavlihova kronika, internacija med drugo svetovno vojno – Lesena žlica. Med njegova najpomembnejša dela spada družinski roman Šempeter (1931), ki je doživel več izdaj V njem je hotel podati pripoved o domačem rodu do svojih dni. Dogajanje je postavljeno v drugo polovico 19. stoletja, ko se v še napol kmečko faro vrivajo novi ljudje in na bregu Ljubljanice že raste iz obrti industrija. Roman o njegovem rojstnem kraju pa je več kot kronika.

LETA 1978 UMRL JOSIP MAL

ZGODOVINAR, PISEC ZGODOVINE SLOVENSKEGA NARODA (* 1884)

Naročniki knjig Slomškove Družbe-sv. Mohorja, najstarejše slovenske knjižne založbe, so radi prebirali Zgodovino slovenskega naroda, ki jim jo je v šestih zvezkih (1910-1916) pripovedoval dr. Josip Gruden. Ko je Gruden leta 1922 umrl, je njegovo delo zelo uspešno nadaljeval zgodovinar dr. Josip Mal, rojen 22. decembra 1884 v Ljubljani.

LETA 2010 UMRLA ALBINA VODOPIVEC / SAŠA VEGRI

SLOVENSKA PESNICA (* 1934)

Luč sveta je zagledala v Beogradu, leta 1941 pa se je družina vrnila v Vinski Vrh blizu Šmarja pri Jelšah. Po nižji gimnaziji je obiskovala tekstilni oddelek šole za umetno obrt. Zaradi socialnih razmer študija ni mogla nadaljevati, kasneje je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala umetnostno zgodovino. Nekaj časa je živela kot svobodna umetnica, od leta 1968 do upokojitve je delala v Pionirski knjižnici v Ljubljani. Pesniti je začela v srednji šoli, objavljala je samo pod psevdonimom Saša Vegri. Leta 1958 je izšla njena prva pesniška zbirka Mesečni konj.

iskalec in zbiralec Marko Čuk