* 2. julij 1896, Temljine, † 31. januar 1944, Šentvid pri Ljubljani

Potomec upornih tolminskih tlačanov

"Bil je Tolminec - v širšem pomenu besede - rad in s ponosom se je imenoval Tolminca, potomca tistih tlačanov, ki jim je upor proti krivicam že v krvi," piše Bevk v omenjenem uvodu. Rodil se je 2. julija 1896 kot sin revnega bajtarja Ivana in njegove žene Marije roj. Čufar na Temeljinah nad Knežo v spodnjem delu Baške grape. Še pred Cirilovim rojstvom je v družini umrlo kar sedem otrok. Ciril je bil že od rojstva bolj šibke narave, zato je začel hoditi v osnovno šolo v Podmelcu šele z devetimi leti. Bil pa je zelo nadarjen in vleklo ga je h knjigam. Na nasvet učitelja Josipa Kende so ga starši po končani osnovni šoli leta 1911 poslali naprej šole, vendar ga niso mogli podpirati, zato se je moral večinoma sam preživljati. Na pripravnici v Tolminu je spal na stopnišču v podstrešju in pridno študiral. V Gorici se je kot učiteljiščnik preživljal večinoma instrukcijami. Pomanjkanje v teh letih se mu je poznalo vse življenje, vedno je bil slabega zdravja in droban. Vendar je vztrajno študiral in postal ljudskošolski učitelj. Že na učiteljišču je začel literarno delovati, ko je objavljal v listi, ki so ga izdajali dijaki.

Zaradi šibkega zdravja je bil med prvo svetovno vojno začasno oproščen vojaške službe, kasneje pa so ga poklicali pod orožje, toda dosegel je, da so ga izključili iz oficirske šole. Maturiral je šele leta 1916 v Ljubljani kot črnovojnik (tako so nekdaj imenovali pripadnike vojaških enot, sestavljenih iz vojakov, ki niso bili redni vojni obvezniki). Zadnje leto prve svetovne vojne je služboval kot učitelj v vasi Pečine na Šentviški planoti. Konec vojne in avstroogrske monarhije pa je dočakal v vojaški uniformi, ki jo je nosil le malo časa.

Učitelj, ki je imel srce za ljudi

Desetletje po prvi svetovni vojni je služboval kot učitelj v vaseh blizu rojstnega kraja, najdlje na Šentviški gori, nekaj časa tudi na Pečinah in na Slapu ob Idrijci. Ti kraji so bolj ali manj znani kot središče upora tolminskih kmetov v začetku 18. stoletja. Ljubil je vas in njene ljudi. Vedno se je postavljal na stran zapostavljenega in zatiranega človeka ter se zavzemal zanj. Ljudje so ga povsod imeli zelo radi. V letih raznarodovanja pod fašizmom na Primorskem je vzpodbujal starše, da so doma učili otroke slovenskega jezika. Pomagal jim je tako, da je večkrat skrivaj potoval preko meje ter prinašal iz Ljubljane slovenske učbenike. Zavedni slovenski učitelji na Primorskem so se na skrivaj sestajali po raznih krajih ter drug drugega spodbujali za narodno delo. Med najpožrtvovalnejšimi je bil Drekonja. Da bi preprečili vpliv slovenskih učiteljev na svoje rojake, so jih fašisti začeli načrtno premeščati z rodne zemlje daleč v notranjost države. Ciril Drekonja je bil leta 1928 premeščen v Piemont, od koder pa je že naslednje leto pobegnil v Jugoslavijo. Svoje učiteljsko poslanstvo je nadaljeval na Kobilju in v Turnišču, kjer se je hitro vživel v mehko prekmursko dušo. Zaradi šolanja otrok je zaprosil za službo v mestu in tako je leta 1938 prišel v Maribor, od tam pa se je preselil v Kamnik, kjer je bil kot okrajni šolski nadzornik učiteljstvu moder svetovalec in ljub tovariš. Po vdoru okupatorja na začetku druge svetovne vojne, je pustil učiteljsko službo, ker ni mogel poučevati v zahtevanem nemškem duhu, in se zaposlil v tovarni usnja.

Grob na pokopališču talcev v Begunjah

Nemci so ga po zasedbi slovenskega ozemlja odpeljali v gestapovske zapore v Celovcu in ga po šestih mesecih mučenja izpustili. Ko se je s sinom, katerega so Nemci vtaknili v redno vojsko, pripravljal na odhod k partizanom, ga je gestapo 7. decembra 1943 aretiral in odpeljal v taborišče Mauthausen, od koder so ga v skupini 25 talcev pripeljali v Šentvid pri Ljubljani, kjer so jih 31. januarja 1944 ustrelili. Po vojni je bil pokopan v skupni grobnici v Begunjah. Tako je tudi v smrti na neki način delil usodo svojih puntarskih tolminskih prednikov. - Ciril Drekonja je prijel za pero že kot učiteljiščnik. "Snov za svoja dela je zajemal iz domačega okolja Baške grape in bližnje okolice domače vasi. V njih se zrcalijo težke socialne in ekonomske razmere na vasi, čas prve svetovne vojne, deloma tudi nove politične razmere po njej" (Marijan Brecelj). V njegovih povestih je tudi nekaj folklornih elementov, kar nam postane povsem razumljivo, če vemo, da je bil Drekonja vnet zbiralec narodnega blaga: zbral je večje število narodnih pripovedi in jih izdal v knjigi Tolminske narodne pravljice (1932). Kot pisatelj je sodeloval pri vrsti revij in zbornikov. V knjižni izdaji so izšle njegove povesti Čuvaj Suta (1930), Dolg (1931) in Beg iz življenja (1936), dvanajst let po njegovi smrti pa je izšla na začetku omenjena povest Listi bele marjetice. Svoje in tuje vzgojiteljske izkušnje je podal v delu Pod domačim krovom (1930). "Iz njegovih del in iz vsakega pisma, je gledala njegova poštena duša, njegovo čuteče srce za 'ponižane in razžaljene'," je zapisal France Bevk, "njegovo vneto prizadevanje, da bi s pisano besedo svojim rojakom utiral pot v prostost in v boljše življenje."

(obletnica meseca 07_2006)

LETA 1566 UMRL NOSTRADAMUS

FRANCOSKI ZDRAVNIK IN ASTROLOG (* 1503)

Astrologija je lažna veda, razširjena zlasti v srednjem veku, ki je napovedovala človekovo usodo in prihodnost iz položaja zvezd (danes je spet zelo v modi). Med najbolj znamenite astrologe spada francoski zdravnik Michel de Notredame, imenovan Nostradamus.

LETA 1778 UMRL JEAN-JACQUES ROUSSEAU

ŠVICARSKO-FRANCOSKI FILOZOF (* 1712)

Francoski pisatelj in filozof, ena najvidnejših osebnosti 18. stoletja, je v svojih filozofskih in pedagoških spisih zagovarjal prepričanje, da je človek po svoji naravi dober, pokvarila ga je civilizacija, ki je povzročila socialno neenakost in zlo. Če se hoče človek rešiti, se mora vrniti k naravi.

njegove misli:

• Vest je glas duše, strasti so glas telesa.
  
• Če lahko iz Sokratovega življenja in smrti prepoznamo modrijana, potem iz Jezusovega življenja in smrti prepoznamo Boga.
  
• Veliko bolj dragoceno je, če te ljudje vedno spoštujejo, kakor da te včasih občudujejo.

LETA 1877 ROJEN HERMANN HESSE

NEMŠKI PISATELJ, NOBELOVEC, ZGLED IN VODITELJ ISKALCEV († 1962)

Nemški pisatelj Hermann Hesse je s svojimi številnimi deli, ki so povečini avtobiografske izpovedi (Stepni volk, Siddharta, Pod kolesom, Peter Camenzind...) osvojil množice mladih bralcev. V njihovih očeh je - proti svoji volji - dobil "avreolo posvetnega svetništva", postal je zgled in voditelj iskalcev resnice in življenjskih idealov.

nekaj njegovih misli:

• Svetniki, to so pristni ljudje, mlajši bratje Odrešenikovi. Vse svoje življenje smo na poti k njim, z vsakim dobrim dejanjem, z vsako pogumno mislijo, z vsako ljubeznijo.
  
• Vsak človek ni le on sam, temveč je tudi tisto enkratno, čisto posebno, v vsakem primeru pomembno in nenavadno mesto, na katerem se križajo pojavi sveta, le enkrat tako in nikoli več. Zato je zgodba vsakega člo-veka pomembna, večna, božja.
  
• Večkrat so mi rekli, da danes ni več nobenega pobožnega človeka. Prav tako bi lahko rekli, da danes ni več glasbe ali sinjega neba.
  
• Ni druge resničnosti kakor ta, ki jo imamo v sebi. Zato živi večina ljudi tako neresnično, ker imajo slike zunaj za resničnost, sploh pa ne pustijo spregovoriti svojega sveta v sebi.
  
• Mladi mislijo, da bodo večno živeli in da zato lahko opirajo svoja pričakovanja in zahteve le na lastne sile. Starejši pa so že opazili, da je nekje vsemu konec in tisto, kar imaš in počneš le zase, nazadnje pade v prazni-no in nič ne velja. Zato iščejo neko večnost, neko vero, da ne delajo le za črve v jami.
  
• Človek ima možnost, da se docela preda duhovnemu, da se poskusi približati božanskemu, idealu svetega. Narobe pa ima tudi možnost, da se docela preda nagonskemu življenju, poželenju svojih čutov in da vse svoje hotenje usmerja v pridobivanje trenutnega ugodja. Ena pot vodi k svetniku, druga vodi k razbrzdancu.
  
• Naučite se za nekaj časa bolj misliti na druge kot nase! To je edina pot do ozdravljenja ... Naučiti se morate nekoga tako ljubiti, da vam bo njegova blaginja pomembnejša od vaše.
  
• Biti star je prav tako lepa in sveta naloga kot biti mlad. Naučiti se umirati in umreti je prav tako dragoceno kot vsako drugo dejanje. Seveda pod pogojem, da se dopolni s spoštovanjem pred smislom in svetostjo vsega življenja.
  
• Ničesar, kar je minilo, ni škoda, škoda je tega Zdaj in Danes, vseh teh neštetih ur in dni, ki jih izgubljam, ki jih samo prenašam, ki ne prinašajo ne daril ne pretresov.
  
• Tako si mislim: mi, kar nas je ljudi z velikimi zahtevami, sploh ne bi mogli živeti, ko ne bi bilo mogoče poleg zraka tega sveta dihati še nekega drugega zraka, ko ne bi poleg časa obstajala še večnost, in ta je kraljestvo pristnega. Temu pripada Mozartova glasba in pesmi velikih pesnikov, temu pripadajo svetniki, ki so delali čudeže, ki so pretrpeli mučeniško smrt in dali ljudem velik zgled.
  
• Kdor bere knjige tako, kot prisluhne prijatelju, se mu bodo odprle in bodo postale njegove. Kar bere, bo ostalo pri njem in ga bo razveseljevalo in tolažilo, kot znajo samo prijatelji.
  
• Osamljenost in hudobija se vedno porajata tam, kamor ne pride ljubezen.
  
• Srečo lahko občuti edinole duša, ne razum, ne želodec in ne nabita denarnica.
  
• Zakon ljubezni je bolj kot zapoved povabilo k sreči.
  
• Življenje vsakega človeka je pot k samemu sebi.
  
• Vsakdo ima v življenju svojo nalogo, toda nihče tiste, ki bi jo hotel sam izbrati.
  
• Vsakdo ve in je tudi že doživel, s kakšno lahkoto se je mogoče zaljubiti, toda kako težko je resnično ljubiti. Ljubezni ni mogoče kupiti, kakor ni mogoče kupiti nobene resnične vrednote.
  
• Življenje vsakega čistega in velikodušnega človeka je vedno sveta in čudežna stvar; sprošča dotlej neznane sile, ki delujejo tudi na daljavo.
  
• Kolikor bolj smo zmožni ljubiti in se žrtvovati, toliko smiselnejše postane naše življenje.
  
• Mehko je močnejše od trdega. Voda je močnejša od skale. Ljubezen je močnejša od nasilja.
  
• To, kar moremo in moramo spremeniti, smo mi sami: našo nepotrpežljivost, našo sebičnost, našo užaljenost, naše pomanjkanje ljubezni in obzirnosti.

LETA 1896 ROJEN CIRIL DREKONJA

PISATELJ, PESNIK, ORGANIZATOR SLOVENSKIH UČITELJEV NA PRIMORSKEM († 1944)

"Rahlo upognjen kot vsi tolminski ljudje, ki so zrasli pod košem, prijazno nasmejan, a hkrati notranje zresnjen, kakor zamišljen nad krivicami, ki so teple njega in njegove rojake, takega ga vidim pred seboj. Tehtne, iz razmišljanja porojene besede, katerih vsaka je bila kot z žebljem pribita. Tako kot pri vseh hribovskih ljudeh, ki več razmišljajo, kot govorijo, in se jim notranji ogenj izraža le v lesku oči." Tako je o pisatelju Cirilu Drekonju, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva, zapisal njegov tolminski rojak in prijatelj pisatelj France Bevk v uvodu Drekonjeve povesti Listi bele marjetice, ki je izšla leta 1956 pri založbi Lipa v Kopru, napovedana pa je bila že leta 1934 pri Goriški matici (z naslovom Na vasi). V njej ta, večini Slovencev neznani pisatelj slika gorsko vas - svoje domače okolje, v katero je postavil trpko zgodbo o ljubezni med kmečkim fantom in dekletom, ki jo nazadnjaško okolje zaduši.

... več o njem v obletnici meseca 07_2006)

LETA 1897 ROJEN ANTON SUHADOLC

»PLEČNIKOV INŽENIR« († 1983)

Po osnovni in srednji šoli v rojstni Ljubljani je bil med prvo svetovno vojno vpoklican k vojakom. Po vojni se je vpisal na gradbeni oddelek ljubljanske Tehnike. Študij je nadaljeval in končal v Brnu na Moravskem. Leta 1923 se je seznanil z mojstrom Jožetom Plečnikom, in s svojim znanjem iz gradbeništva, zlasti statike, je postal eden najpomembnejših izvajalcev cele vrste Plečnikovih zamisli. Plečniku se je znal približati tudi kot človek – postal mu je najbližji prijatelj in pobratim.

njegova misel:

• Očividno sem bil Plečniku všeč in sva bila skupaj skoro vsak dan, če ne v šoli, pa pozneje na njegovem domu.

LETA 1905 UMRL URBAN GOLLMAYER

DUŠNI PASTIR IN DOMAČI UČITELJ (* 1820)

Zibelka mu je tekla v Žirovnici, župnija Breznica na Gorenjskem, po materi je bil pravi bratranec ‘velikana učenosti’ Matije Čopa. Po dveh letih študija prava v Gradcu je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Posvečen je bil leta 1847 kot duhovnik tržaške škofije in skoraj trideset let je služboval po raznih župnijah hrvaške Istre, kjer takrat še ni bilo javnih šol, in poučeval je otroke v svojem stanovanju brezplačno. Od leta 1877 do smrti leta 1905 je bil župnik in dekan v Tomaju, kjer je zgradil samostan šolskih sester.

LETA 1913 ROJENA VERA BRNČIČ

PREVAJALKA IN LITERARNA ZGODOVINARKA, POSREDOVALKA RUSKE KNJIŽEVNOSTI ( † 1977)

Vera Brnčič se je pred poroko s pesnikom, pisateljem, kritikom in esejistom Ivom Brnčičem pisala Šermazanova - po rodu je bila Rusinja. Po drugi svetovni je poučevala ruščino na srednjih in višjih šolah, nato pa predavala rusko književnost na univerzi v Ljubljani. Veliko je prevajala iz ruščine in pisala študije o ruskih pisateljih 19. in 20. stoletja. Raziskovala je zveze med rusko in slovensko književnostjo.ž

LETA 1937 UMRL ANTON BONAVENTURA JEGLIČ

ŠKOF, USTANOVITELJ ŠKOFIJSKE GIMNAZIJE (* 1850)

Med največje može novejše slovenske zgodovine spada škof Anton Bonaventura Jeglič (1950-1037). S svojim vsestranskim delovanjem je vtisnil neizbrisen pečat ne le ljubljanski škofiji, katero je vodil 32 let, temveč vsej Sloveniji. V njegovem času je Cerkev na Slovenskem postala ne samo verska, ampak tudi družbena sila. Eno njegovih najpomembnejših del je ustanovitev Zavoda sv. Sta­nislava v Šentvidu nad Ljubljano s prvo slovensko gimnazijo (1905), ki je leta 1992 ponovno zaživela.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2000

nekaj njegovih misli:

• Kdor iz srca časti Devico in Mater Marijo, trdno stoji v kraljestvu božjem. Kjer vlada Marija, noče vladati sama, ampak hoče, da z njo in nad njo vlada Gospod Jezus Kristus. Ona se mu je prva klanjala, klanjala kot Bogu in svojemu kralju.
  
• Gospod Bog je v Marijine roke položil naše odrešenje ... Zaupajmo torej, naša Mati nas ne bo zapustila, naša Mati bo storila vse, samo da nas pripelje k Bogu.
  
• Gospod vse stori, kar Marija zaželi ... Iz tega sledi, da je ona vsemogočna po priprošnji, kakor je Gospod Jezus vsemogočen po naravi.
  
• Truda se ne bojmo! Trud je sladak, trud šele nekako visoko dvigne vse naše življenje; trud, uspešen trud vzbuja vedno novega poguma in nagiba za vedno novo delovanje.

LETA 1961 UMRL ERNEST HEMINGWAY

AMERIŠKI PISATELJ, NOBELOVEC 1954 (* 1899)

Ameriški pisatelj Ernest Hemingway je bil med prvo svetovno vojno kot mladenič na soški fronti, najprej kot vojni poročevalec, nato kot sanitetni prostovoljec. Svoje izkušnje je opisal v romanu Zbogom orožje (1929). Vedno je pisal na podlagi lastnih doživetij. Med njegova najbolj znamenita dela spada novela Starec in morje (1952), ki mu je leta 1954 prinesla Nobelovo nagrado za književnost.

njegova misel:

• Ko človek ljubi, se želi česa naučiti, nečemu služiti, se za kaj žrtvovati.

LETA 1994 UMRL GREGOR ZAFOŠNIK

DUHOVNIK, ORGANIST IN SKLADATELJ (* 1902)

Glasbo je študiral na glasbeni akademiji na Dunaju, kjer je leta 1936 diplomiral iz gregorijanskega korala, orgel in dirigiranja. Med vojno je bil organist v Beogradu, kjer je vodil tudi slovenski pevski zbor. Po vojni je organiziral tečaje za organiste, in kasneje na mariborskem oddelku Teološke fakultete (ustanovljen 1968) predaval glasbo. Kot skladatelj si je prizadeval, da bi pisal preproste skladbe, da bi jih lahko peli tudi zbori, ki niso prav močni. Napisal je več maš, prazničnih in priložnostnih pesmi (Kratka slov. maša, Maša za ljudsko petje, Koralna maša za rajne, Velikonočne pesmi (1983), Postne pesmi (1984), Adventne in božične pesmi (1985)) ... Ob njegovi 90-letnici je leta 1992 pri Slomškovi založbi v Mariboru izšla zbirka njegovih skladb z naslovom Cerkvene pesmi in spevi za mešani zbor.

LETA 2009 UMRL JOŽA MAHNIČ

literarni zgodovinar, raziskovalec slovenske moderne, UREDNIK, PREDAVATELJ (* 1918)

Literarni zgodovinar Joža Mahnič je bil po študiju slavistike, romanistike in primerjalne književnosti predavatelj na filozofski fakulteti v Ljubljani in profesor na gimnazijah. Opravljal je še razne druge odgovorne službe: predaval je na igralski akademiji, bil je urednik raznih revij, dolgoletni predsednik Slovenske matice. Raziskoval je slovensko literaturo 19. in 20. stoletja, zlasti moderno, posebej Župančiča. Obdobje moderne je izčrpno predstavil v peti knjigi Zgodovine slovenskega slovstva (1964).

LETA 2015 UMRL SLAVKO AVSENIK

GLASBENIK IN SKLADATELJ NARODNOZABAVNE GLASBE (* 1929)

Kdo ga ne pozna?! Slavko Avsenik, glasbeni genij, ki je skupaj bratom Vilkom in ansamblom osvojil srca mnogih, doma in v tujini. Na očetovo željo so leta 1936 ustanovili družinski orkester, v katerem je igral diatonično harmoniko. Navdušil se je za smučarske skoke, bil član državne reprezentance (osebni rekord 74 m). Na Radiu Ljubljana uspel na avdiciji, ustanovil trio, pozneje je ob pomoči brata Vilka trio razširil v kvartet (Gorenjski kvartet) v katerem so poleg Slavka igrali njegov brat Vilko Ovsenik na klarinetu, Franc Košir na trobenti in Franci Ogrizek na baritonu. Leta 1955 se jim je pridružil kitarist Lev Ponikvar in nastal je Gorenjski kvintet, v tujini pa so nastopali pod imenom Oberkrainer Quintett. Avseniki so nastopali po celem svetu ... leta 1988 je prevzel gostilno Pri Joževcu v Begunjah, zaradi težav z zdravjem je nehal igrati. Ansambel Avseniki je dobil v štiridesetih letih delovanja 31 zlatih, eno platinasto in eno diamantno ploščo. Leta 1999 je bil na pobudo Marjana Legata, Slavka in Gregorja Avsenika ustanovljen Hišni ansambel Jožovc predvsem za potrebe izvajanja Avsenikove glasbe v dvorani Pod Avsenikovo marelo. Zaradi prepoznavnosti se je preimenoval v Hišni ansambel Avsenik ...

več:
TURK, Miha. Slavko Avsenik (Moj pogled). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 1, str. 24-26.

LETA 2016 UMRL ELIE WIESEL

JUDOVSKI PISATELJ, NOVINAR, NOBELOV NAGRAJENEC ZA MIR ZA LETO 1986 (* 1928)

Pred petdesetletnico države Izrael je katoliška Cerkev izdala listino, v kateri izreka kesanje nad grehi, ki so jih proti Judom, zlasti med drugo svetovno vojno, zakrivili kristjani. Pogosto tudi s svojo brezbrižnostjo. Judovski pisatelj Elie Wiesel,ki je leta 1986 prejel Nobe­lovo nagrado za mir, pravi: "Brezbrižnost ob pojavu zla je zlo!" Mož, ki bo septembra dopolnil sedemdeset let, je šel skozi pekel Auschwitza, pa je kljub "molku Boga" ohranil vero vanj. O tem piše. Ena od njegovih 35 knjig nosi naslov Spremenite moje zgodbe v molitev. Elie Wiesel je glasnik kolektivnega spomina, ki mora nositi težo preteklosti, ki bi jo nekateri radi izbrisali, kakor da je ni bilo, drugi pa kar preprosto pozabili. "Predpogoj za mir in pravičnost, korenina pravičnosti je spoštovanje dostojanstva slehernega človeškega bitja," je dejal, ko je prejel Nobelovo nagrado za mir.

več:
S. Čuk, Elie Wiesel. Brezbrižnost je zlo: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (1998), 62-63.

nekaj njegovih misli:

• Zgodovina je lahko dobra učiteljica, če smo pripravljeni prisluhniti in sprejeti svojo odgovornost. Ko bi bolje poslušali nauk zgodovine tega stoletja, najbrž ne bi doživljali številnih množičnih ubojev nedolžnih, kot v Ruandi, v Bosni ali sedaj na Kosovu.
  
• Globoko sem prepričan o veliki vrednosti verskega dialoga med Judi in kristjani ter o tem, da z dialogom verski voditelji vsega sveta pri­spevajo svoj delež k miru... Vere, bolje, verski voditelji imajo natanč­ne odgovornosti.
• Odvisno je seveda od tega, kako gledajo na vero. Ali se vera omejuje zgolj na to, da Boga molimo? Ali pa vera pomeni Bogu služiti tako, da služiš soljudem, drugačnim, tujcem?
  
• Ne moremo zvračati na Boga naših odgovornosti. Prav tako pa tudi ne smemo misliti, da se Bog ne meni za naš svet in za naše odločitve. Pro­test zoper Boga je hebrejska tema, ki jo najdemo v našem verskem izro­čilu.
• Ko se ga poslužujem, ne dajem odgovora ali sodbe o Bogu, zastav­ljam samo vprašanje. Zakaj nedolžni trpijo in Gospod sveta molči? S tem vprašanjem nimam v mislih svojega trpljenja, ampak trpljenje drugih Obstaja razlika med protestom Joba, ki se pritožuje v svojem imenu, in Abrahamovim, ki se pritožuje v korist drugih.
  
• Prepričan sem, da je brezbrižnost sama v sebi zlo. Brezbrižnost ob krivicah, ob trpljenju drugih, ob ljudeh, ki so potrebni pomoči. V brezbrižnosti ni trohice upanja... Nasprotje dobrega ni zlo, ampak brez­brižnost.
• Nasprotje življenja ni smrt, temveč brezbrižnost. Nasprotje resnice ni zmota, pač pa brezbrižnost. Nasprotje lepote ni grdo ali po­pačeno, temveč brezbrižnost. Brezbrižnost je prva zaveznica zla v vseh njegovih oblikah in pogosto tudi njegova zagovornica.

iskalec in zbiralec: Marko Čuk

Veliko berem Ognjišče od začetka do konca. Zelo mi je všeč, še posebno Pismo meseca, Naši preizkušani bratje ...

Oče, imam vprašanje za vas in vas prosim, če mi odgovorite. Z možem imava štiri otroke: dve hčere in dva sinova. Zavedava se, da je danes 'težek' čas in hiter tempo življenja. Pa vendar se sprašujeva, kaj bo z nama?! Kot mnogi drugi, sva delala cele dneve in skoraj bi tudi po noči, da sva zgradila dom in otroke spravila do kruha. Otroci so poročeni, hvala Bogu, v službah, na domu je najmlajši sin z družino. Midva seveda nisva več tako zdrava in že v letih. Otroci se izgovarjajo, da za naju ne morejo skrbet, če slučajno obnemoreva. Da je to naporno zanje. Tudi sin, ki je na domu, se tega brani. Seveda, sva rekla: »Ja, pa naju dajte v dom. Potem ali bo šla hiša, ali pa plačajte vsak nekaj.« Ne, tudi to ni v redu. Midva z veseljem popaziva na vnuke, ni važno, od katerega otroka je. In tako rekoč morava biti vedno na razpolago, da gredo po nakupih, v službo, na sprehod ... A otroci ne morejo za nas skrbeti, pa tudi niso pripravljeni denarno pomagati.

Z možem se sprašujeva, ali sva res tako slaba starša, ali kaj je narobe. Oprostite, oče urednik, ali bomo morali stari ljudje živi v grob? Smo verna družina, še vedno vsak dan molimo, z možem sva skrbela za najine starše tudi v bolezni, do zadnje ure. Še na misel nama ni prišlo, da bi jih dala v dom. Tudi težke bolezni so bile, a sva čez dan delala v službi in doma. V času bolezni očeta in tašče sva se menjavala. Nekaj časa sem jaz ponoči spala, potem pa mož. Seveda so nama priskočili na pomoč sorodniki. Bog jim povrni! Ne razumem, kaj je z današnjimi mladimi. Veva, da je težko in niso samo naši takšni, a vseeno naju skrbi in ne razumeva svojih otrok, kaj šele drugih. Misliva, da sva jima dala dober zgled, kaj pa oni? Še posebno sin, ki je na domu kakšen zgled dajejo svojim otrokom?! Njegova hčerka, stara devet let, mi veliko krat pravi: »Babi, zakaj pravita ati in mami, da nimata časa za vaju?« Jaz tebe pa dedija ne dam v dom. Oče urednik, prosim, povejte nama, svetujte, kaj storiti.

Spomnim se pregovora: »Ti očeta do praga, sin tebe čez prag.« Nekako takole. A žal, misliva, da so se moralne in družinske vrednote RAZVREDNOTILE.

Hvala za odgovor in lep pozdrav, prosim ne napišite imena, saj bova kregana.

Oba zaskrbljena starša, Marjeta in Anton

Glede imen bodita brez skrbi, zamenjujemo jih redno, ker vemo, kako smo Slovenci 'radovedni' in bi radi na vsak način izvedeli, kaj sosed "kuha za kosilo". Ta naš način 'skrivanja' podatkov tudi večkrat povemo. Spremenimo ne samo imena, ampak tudi druge podatke (število otrok in njihov spol, starost itd.). Stvari, ki niso bistvene za razumevanje problema, ki ga postavlja pismo. Smešno je to, da kljub vsemu mnogi ugibajo, kdo bi to bil, in ali pisca pisma poznajo. Velikokrat mislijo, da vedo, kdo je pisal, in se spravijo na osebe, ki nimajo pojma o pismu. Nas zanimajo dejstva ter problemi, ki jih načenjajo in nič drugega. Zato nikar ne bodite 'vsevedi', prepričani, da ste prepoznali pisca. Skrbi naj vas raje, kaj ima problem povedati tudi vam ali vašim najbližjim.

Uvod je bil nekoliko daljši, pa morda ne brez učinka.

Različne dobe imajo različne načine razmišljanja in tudi način življenja. In ta način se hitro spreminja. Tisti, ki smo malo več potovali po svetu, zlasti po tretjem svetu – misijonih, vemo, kako so v tem svetu, ki ga imamo za zaostalega, prav odnosi med generacijami drugačni kot pri nas. Ostareli ljudje uživajo ugled in so deležni velikega spoštovanja. Priznavajo jim njihovo življenjsko modrost in izkušnje. Starejši so tisti, ki odločajo o najbolj važnih zadevah v družini in v rodbini. Zdi se nam, da je to povsem razumljivo in v redu. Vemo, da tega pri nas ni. Pri nas velja samo pridobitnost, zaslužek, denar. Dokler starši prinašajo v hišo denar, so 'glavni'. To pa se v današnjem načinu življenja lahko hitro spremeni. Starši delajo v tovarni na polju, skrbijo, da prehranijo otroke ... Po večini niso imeli prilike, da bi se izobrazili, dosegli bolj važno mesto v službi. Mladi imajo veliko več možnosti za izobrazbo. Če se potrudijo, če imajo talent, lahko hitro pridejo do bolj donosnega dela, kot njihovi starši. Danes je sicer precej drugače, ker je toliko brezposelnosti, zlasti med mladimi. Tudi tisti, ki imajo talent ali izobrazbo, se morajo zadovoljiti z bolj skromnimi dohodki ali čakati na priložnost.

Starši, ki so že v pokoju, ali se bližajo tej dobi, so lahko velika pomoč svojim otrokom in vnukom. To omenjata tudi vidva. Lepo je, če si člani družine med seboj pomagajo, posebno ko imajo še majhne otroke. Vendar ima ta medalja tudi naličje, ki ga vidva postavljata v tem pismu. Kaj pa, ko stari starši onemorejo ali zbolijo? Včasih je bilo zelo enostavno: ostali v družini so skrbeli zanje. Ne gre za vprašanje prehrane ali hiše nad glavo, tople sobe ali postrežbe. Gre za medčloveške odnose. Pozornost, ki so jo lahko deležni, ali pa je ni. Moreč je že ta občutek, ki ga imata po pogovorih s otroci, da "za naju ne morejo skrbeti, če slučajno obleživa, da je to naporno zanje". To je prvovrstna sebičnost! Ko sta vidva garala za hišo in za njihovo preživetje, šolanje ... Mar niso oni dolžni ničesar vračati? Trenutno tega najbrž niti ne potrebujeta, vendar bi morali biti pripravljeni vračati vsaj delček ljubezni, ki sta jim jo dala. To je tisto, česar ne razumem. Morda bo kdo rekel, da so danes pač drugačne razmere, ni stanovanj, ni služb, plače so nizke... Nihče me ne bo prepričal, da se danes živi slabše, kot pred petdesetimi ali več leti. Problem je nekje drugje: hoteli bi imeti čim več, hoteli bi imeti vse. Če je od tega odvisna naša sreča, potem razumem, da je sreča staršev za otroke nekaj obrobnega. Toda potem bo tudi sreča nekaj 'obrobnega'!

Poznam nešteto družin, katerim je sreča drugih, staršev ... njihova sreča. Če je treba za to žrtvovati nekaj prostega časa, nekaj denarja, nekaj pozornosti, nekaj ugodja ali tudi nekaj svoje svobode, to naredijo z veseljem.

Ko včasih grem v domove za starejše, vidim dvojne prizore: postelje, ki so oblegane od domačih, otrok, starčke z nasmejanim obrazom, na žalost pa je mnogo več takih, ki ležijo osamljeni ali bulijo v strop, se nimajo s kom pogovarjati. Na srečo nekatere te osebe, zlasti ženske, držijo v rokah rožni venec in prebirajo jagode, se pogovarjajo z Bogom.

Vnuki najbolje razumejo: »Jaz dedija ne dam v dom«. Nihče ne oporeka, da morajo Domovi za ostarele biti. Sodobnih domov imamo celo premalo. To je vsekakor napredek od tistih časov, ko so starčki in starke hodile od hiše do hiše proseč 'vbogajme'. Vendar to ni dovolj. Dati kos kruha lačnemu in streho brezdomcu, je bilo premalo še za tiste čase, ki se jih komaj spominjamo. Bilo pa je več starih ljudi, ki so v svoji hiši dobili ne samo kos kruha, ampak tudi spoštovanje in razumevanje. Tega pa nam danes primanjkuje bolj kot v 'starih časih'.

oče urednik Franc Bole

* 1. julij 1771, Gorica; † 18. februar 1774, Gorica

Karel Mi­hael se je rodil v Gorici 1. julija 1711. Zakonca Janez Frančišek Attems in Elizabeta Coronini-Kronberg sta imela veliko otrok, po­znejši nadškof je bil peti po vrsti. Hčere so vse vstopile v samo­stan: dve k uršulinkam, dve k dominikankam, dve h klarisam. Po začetni vzgoji in izobrazbi v družini je oče poslal Karla v Gra­dec, da se izpopolni v nemškem jeziku, čez dve leti (1728) pa v srednjo šolo v Modeno, kjer je začutil duhovni poklic. Bogoslovne študije v Rimu je zaključil z doktoratom iz obojnega prava in bil posvečen v duhovnika (1735). Visoki cerkveni dostojanstveniki v Rimu so mu izposlovali proštijo v Bettbrunnu na Bavarskem in nato kanonikat v Baslu. Na poti v Nemčijo se je ustavil na dunajskem dvoru, kjer se je srečal z nadvojvodinjo Marijo Terezijo, poznej­šo cesarico. Že ob prvem srečanju sta jo prevzela Attemsova skrom­nost in trezno presojanje, zato se ni pomišljala in mu je v pri­hodnje zagotovila vso svojo naklonjenost.

Ko je papež Benedikt XIV. sporazumno s cesarico leta 1750 ustanovil v Gorici apostol­ski vikariat za ozemlje oglejskega patriarhata pod Habsburžani, je bila služba apostolskega vikarja podeljena Karlu Mihaelu At­temsu. Po ukinitvi oglejskega patriarhata (6. julija 1751) in us­tanovitvi goriške nadškofije (18. aprila 1752) pa je postal prvi goriški nadškof in metropolit.

Njegov vzornik: sv. Karel Boromejski

Pastirsko delovanje nadškofa Attemsa je izhajalo iz navodil tri­dentinskega koncila (1545-1563), katera je najzvesteje uresničil milanski nadškof sv. Karel Boromejski (1538-1584), ki si ga je goriški nadškof izbral za vzornika. Značilna poteza njegovega škofovanja je bil stik z ljudstvom, kar dokazujejo njegovi pogost­ni pastirski obiski.

Oglejski patriarhi nad 250 let niso stopili na avstrijski del svojega patriarhata, zato je bilo versko in nravno življenje duhovnikov in vernikov hudo pomanjkljivo, red in cerkvena disciplina v razsulu. Attems je začel s kanoničnimi vizitacijami (pastirskimi obiski) že kot apostolski vikar, kot nadškof jih je redno nadaljeval. Trikrat je prehodil vso škofijo, ki je obsegala domala vse slovensko ozemlje južno od Drave, razen "otokov", ki so bili v ljubljanski škofiji. Pregledal je vse žup­nije, zaslišal duhovnike, cerkvene ključarje, zastopnike mest. Njegovi pastirski obiski so bili povezani s slovesnim bogosluž­jem in z ljudskim praznovanjem. Zapisniki teh kanoničnih vizita­cij (izšli so v dveh knjigah leta 1991) so pravi zgodovinski spomenik goriške Cerkve. Ko je ta poročila dobil v roke papež, je cesarici Mariji Tereziji nasvetoval, naj Attemsov način služi kot vzorec vsem avstrijskim škofom. Na podlagi spoznanj, do kate­rih je prišel na teh obiskih, je ustanovil nad 40 novih župnij, v Gorici odprl bogoslovno semenišče in v nadškofijskem dvorcu prvo tiskarno. Bil je tudi socialno zelo čuteč: podpiral je bol­nišnice, mestne in podeželske reveže, v lastni hiši je odprl posojilnico in zastavljalnico.

Slovenske pridige nadškofa Attemsa

Nadškof je želel, da pride božja beseda do vernikov neposredno, zato je na svojih obiskih po župnijah navadno govoril v njihovem materinem jeziku. Poleg italijanskega je uporabljal tudi sloven­ski, nemški in furlanski jezik. V knjižnici bogoslovnega semeni­šča v Gorici je ohranjenih 62 enot slovenskih rokopisov, od kate­rih je 46 Attemsovih lastnoročnih, 16 pa v prepisu. Nadškofovi rokopisi obsegajo dve, največkrat pa tri ali celo štiri strani. Različne pisave v prepisih kažejo, da jih je prepisovalo več oseb. Attems je prepise pregledal, kaj dodal ali prečrtal. "Vsiljuje se vprašanje, kdaj in kje se je goriški plemič učil slovenščine," piše Lojzka Bratuž v svoji študiji Attemsove homilije v slovenskem jeziku in postavi zelo verjetno domnevo: "Skoraj gotovo se je za jezike nadarjeni Attems v domačem okolju že zgodaj naučil poleg nemščine in italijanščine še slovenščine in furlanščine... Tudi samo škofovanje mu je nudilo marsikatero priložnost, da pride v stik s slovenščino." Najbrž je poznal tudi kakšno slovensko knji­go, ki so bile tedaj doma na plemiških dvorih. Njegova slovenšči­na je v glavnem taka, kakršna je bila takrat v rabi. "Izjemnost homilij Karla Mihaela Attemsa v slovenskem jeziku je v tem, da jih je pisal ugleden cerkveni dostojanstvenik neslovenskega rodu, pravi svetovljan ne samo zaradi visokega položaja in izobrazbe, ampak še bolj zaradi notranje plemenitosti in bogate duhovnosti" (Lojzka Bratuž). Oboje razodeva tudi njegovo pastirsko pismo du­hovnikom novembra 1773, ki je pravzaprav njegova duhovna oporoka. Od kapi zadet je namreč preminil 18. februarja 1774.

(obletnica 07_2001)

* 1. julija 1922 , Gruitrode (B), u. 17. januarja 2012, Mortsel (B)

Kaže, da je ta vedrina v njem tudi zato, ker je Flamec: ti so znani kot ljudje, ki se znajo življenju v dobrem in v hudem nasmejati. Rodil se je 1. julija 1922 v nestecu Gruitrode v belgijski pokrajini Linburg. V domači družini je doživljal iskreno ljubezen. "Nikoli nisem opazil, da bi bili moji starši namrščeni ali da bi se prepirali." Na vprašanje, kaj bi svetoval zakoncem, je Bosmans odgovoril: "Poročni prstan nositi je lepo, hkrati pa tudi težko. Poročni prstan je znamenje ljubezni in zvestobe... Znajo priti dnevi, ko se človeku zdi, da ne more več vzdržati. Nespamet, nezvestoba - pa pride do poloma. Skozi špranje prodira mrak v tvoje srce in v tvoj dom. Tedaj je samo en izhod, samo eno okno, skozi katero prodira svetloba - odpuščanje. V vaši družini naj ne bo nikoli vojne. Odpuščanje je najlepši od vseh darov." Ko mu je bilo devetnajst let, je vstopil v redovno družino montfortijancev, ki nosi ime po sv. Ludviku Grignionu Montfortskem (1673-1716), velikem častilcu Matere Božje. Ko je leta 1948 postal duhovnik, je najprej deloval med delavci v Franciji, potem pa se je vrnil v svojo domačo pokrajino Limburg, kjer je kot ljudski misijonar ljudem govoril o božji dobroti in usmiljenju. Sredi dela je nevarno zbolel in bil skoraj dve leti priklenjen na posteljo.

Ta huda preskušnja je še bolj omehčala njegovo srce in še močneje je čutil potrebo, da med ljudi seje semena ljubezni in prijateljstva. Februarja 1958 je začel po radijskih valovih pošiljati "vitamine za srce" - petminutne misli z močnim nabojem vere in optimizma. 20. avgusta 1959 je ustanovil Zvezo brez imena - gibanje za kulturo srca. O njej je povedal: "Zveza brez imena hoče biti klic ljudem, ki imajo pod plaščem srce. Temu svetu je potrebno več srca. Moje srce. Zveza brez imena je družina, v kateri živijo prijatelji. Ljudi ne tlači v predale, jih ne razporeja po blokih, jih ne deli na desne in leve. Zveza brez imena je gibanje za novo kulturo srca, za osnovno kulturo človeka, ki hoče ljudem pokazati pot do svetlobe, do novega način življenja... Imamo ključe od stanovanja, garaže, avtomobila, pisarne blagajne, ključ do svojega bližnjega pa smo večkrat izgubili." Zveza brez imena se je ukoreninila ne le v Belgiji, ampak tudi marsikje drugo po svetu (oktobra 2000 je zaživela tudi namenljivim naslovom Človek, rad te imam, ki povzema usmeritev njegovega življenja in dela. Tam je med drugim zapisal: "Človek, rad te imam. - Posreduj to naprej z besedami ali brez besed: s smehljajem, s stiskom roke, z besedo priznanja, z objemom, s poljubom ali z zvezdo v očeh." Sledile so vsako leto nove in vse so brž postale uspešnice sodobne duhovne literature v izvirnih flamskih izdajah in v številnih prevodih. Kratke, "udarne" misli so se porodile iz njegovih srečanj z ljudmi, predvsem nesrečnimi, trpečimi, obupanimi. Vsem ponuja tisto, kar daje življenju smisel: preprostost srca in otroško veselje. Zaradi tega ga imenujejo "moderni Frančišek".

(pričevanje 02_2003)

* 1. julij 1858, Cerklje na Gorenjskem, † 23. september 1919, Ljubljana

Ignacij Borštnik je na oder življenja, da se izrazimo po gledališko, stopil 11. julija 1858 v Cerkljah na Gorenjskem. Po osnovni šoli v rojstnem kraju je najprej obiskoval gimnazijo, vendar le nekaj razredov, nato je presedlal na učiteljišče, ki ga tudi ni končal. Zgodaj si je začel služiti kruh kot uradnik banke Slavija v Ljubljani in kot ljubiteljski igralec je ob večerih nastopal v ljubljanski čitalnici pri družabnih prireditvah, ki so jih spremljali ugledni meščani, med njimi tudi pisatelj Ivan Tavčar, takrat tajnik Dramatičnega društva in poznejši ljubljanski župan. Zapazili so njegov izredni igralski dar in dali so mu priložnost nastopiti na "pravem" odru. Prvič se je to zgodilo 10. decembra 1882 in od tedaj je redno nastopal v ljubljanskem gledališču. V sezoni 1885/86 ga je Dramatično društvo poslalo v igralsko šolo na Dunaj. Od profesorjev je najmočneje vplival nanj igralec R. Tyrolt z nepatetično, naravno igro, kakršni je ostal tudi sam zvest vse življenje.

Po vrnitvi je postal prvi igralec, režiser in umetniški vodja slovenskega gledališča. Vodil je tudi igralsko šolo, ki jo je leta 1869 ustanovilo Dramatično društvo, "ker šele dramatična učilnica nam bode položila pravi temelj narodnemu gledališču". Bodoči igralci so se učili lepega branja in deklamiranja, omike, gledališkega gibanja, dramatičnega prednašanja in petja. Borštnik je pri vzgoji opuščal patetično teatralnost in se je nagibal k realizmu. Kot igralec je Ignacij Borštnik v mejah možnosti, ki mu jih je nudil takratni ljubljanski gledališki spored, ob nekaterih vlogah izpričal širok razpon svojega daru; priznavali so mu elegantno vnanjost, lep in sonoren glas, čisti pravilni izrek.

Pisec naše prve ljudske igre s petjem

"Ob realizmu se je kot posebna dramska zvrst razvila ljudska igra ali, kakor so prvotno rekli, 'narodna igra s petjem'... Prava ljudska igra s petjem je sad romantičnega realizma in prikazuje ljudsko življenje v posebno živih barvah ter navadno tudi izraža preprosto vzgojno misel," piše France Koblar, zgodovinar slovenske dramatike. "Prvo tako igro je napravil znameniti igralec Ignacij Borštnik, ki je poleg dramatizacije Tavčarjeve novele Otok in Struga napisal tudi dve veseloigri: Ponesrečena glavna skušnja in Ni moj okus. Poznamo ga tudi kot odrskega prireditelja Jurčičeve Veronike Deseniške. Kot pisatelj se je najbolj izkazal s tridejansko ljudsko igro "Stari Ilija", ki je nastala pod vplivom ljudskih dram nemškega pisatelja Anzengruberja."

V tej igri se križajo različne snovi in oblike: dosledni realizem in naključja, trdi značaji in mehka čustvenost, pisano praznično življenje in v ljudskem duhu zložena pesem. Za gledalca je privlačna napeta vsebina. Zgodba je zgrajena na podlagi maščevalne spletke - pri tem nedolžni pade v nesrečo, na koncu pa vendarle zmaga dobra človeška narava in do sreče pridejo tisti, ki so dotlej trpeli krivico. "V tem svojem delu je Borštnik zajel veliko tipike svojega rojstnega kraja in porabil celo resnične osebe. V igri so nekateri slikoviti prizori: pred cerkvijo med semanjo mašo in po maši, slišimo cerkveno petje in vaške godce. Ilija poje pesem o svojem življenju, priča smo gostilniškemu praznovanju in večernemu plesu. Poseben značaj dajejo vložne pesmi, ki jih je uglasbil ljudski skladatelj Andrej Vavken" (France Koblar).

Bolj doma v Zagrebu kot pa v Ljubljani

Ob odprtju novega gledališča v Ljubljani, 29. septembra 1892, je Borštnik govoril Funtkov prolog in priredil Jurčičevo Veroniko Deseniško, kjer je v naslovni vlogi nastopila njegova žena Zofija. Spoznala sta se leta 1882, ko je bila šele v petnajstem letu; leta 1889 sta se poročila in ona si je privzela priimek Borštnik-Zvonarjeva. Bila je naša največja igralka prve dobe: ustvarila je nad 300 vlog. Leta 1895 je slovenski gledališki par Ignacij in Zofija Borštnik zaradi spora v Dramatičnem društvu sprejel povabilo Stjepana Miletiča, intendanta zagrebškega gledališča, da položita temelje moderni realistični drami na Hrvaškem. Čas skupnega dela z Miletičem so bila najlepša Borštnikova leta.

"Skoraj vse življenje je ostal v Zagrebu, vselej cenjen in priznan," piše Dušan Moravec. "V poznih letih se je zapletel kot predsednik igralskega združenja v spore z novim intendantom in sledila je predčasna upokojitev. Ob koncu vojne in po njej je nastopal celo v prvih domačih filmih, in ko so po razpadu monarhije obnavljali ljubljansko gledališče, se je vrnil z željo in nalogo, da poskrbi predvsem za šolanje domačih igralcev." Tudi nastopil je še nekajkrat na odru - zadnjikrat v vlogi svojega Ritmojstra v Strindbergovi drami Oče. Vlogo Cankarjevega župnika iz Hlapcev je prizadevno študiral na bolniški postelji, na odru pa je ni več mogel upodobiti, kajti 29. septembra 1919 je padel zastor pred odrom njegovega življenja. "Bil je naš prvi dramski umetnik, interpret najrazličnejših vlog," je zapisal poznavalec našega gledališča Dušan Moravec. "Dunaj bi bil lahko ponosen nanj. tako so pisali, uveljaviti bi se mogel na slehernem velikem evropskem odru."

(obletnica meseca 07_2008)

»To življenje je tako kratko, prekratko, da bi ga drug drugemu oteževali.«

»V bistvu sem srečen človek. Počutim se zares blagoslovljenega. V svojem življenju sem imel zelo veliko 'šans', sreče, in srečal sem mnoge čudovite ljudi ter ob njih našel gotovost. Čutim tudi, da je bil Bog v mojem življenju vedno navzoč. Ljubi me, dokler živim, ljubil me bo, ko umrjem. Zato se mi ni treba ničesar bati. Počutim se resnično zadovoljnega in srečnega. To ne pomeni, da nimam slabih in težkih dni. Vsakdo jih ima, kajti sreča je sestavljena iz mnogih delov, en del pa je vedno prekratek. Hvaležen sem za to, kar sem prejel. To mi pomaga biti srečen. Da sem hvaležen za življenje vsak dan, hvaležen, ker srce utripa 123.700-krat na dan, ker vdihnemo 20.000-krat in predelamo 137 kubičnih metrov zraka. In vse brezplačno, gratis!« Tako je ob svoji osemdesetletnici povedal belgijski (flamski) redovnik Phil Bosmans, svetovno znan in priljubljen duhovni pisatelj. Precej njegovih knjig, iz katerih diha veselje do življenja ter ljubezen do ljudi in vseh stvari v duhu sv. Frančiška, imamo tudi v slovenščini. »Moja zadnja beseda je: hvaležnost,« je dejal ta sončni pričevalec, ki je umrl 17. januarja 2012 v devetdesetem letu polnega življenja.

V svoji najbolj osebni knjigi Ta neverjetni Bog poje hvalo svojim staršem, revnim kmečkim ljudem, ki so bili kljub svojim neštetim skrbem srečni in zadovoljni. S hvaležnostjo se spominja svojega rojstnega kraja Gruitrode v belgijski pokrajini Limburg, kjer je zagledal luč sveta 1. julija 1922. Družina se je kasneje preselila v bližino mesta Genk, kjer so bratje in oče dobili delo v rudniku, da so imeli za vsakdanji kruh. Nadarjenemu Philu je teta omogočila, da je obiskoval šolo pri redovnikih montfortjancih; leta 1941 pa je postal član tega reda, ki ga je na začetku 18. stoletja ustanovil francoski duhovnik sv. Ludvik Marija Grignion de Montfort (1673-1716), znan kot velik častilec Matere Božje. »Bil je moj vzornik. Poseben vtis je naredil neki dogodek, zapisan v njegovem življenjepisu. Na rame si je naložil nekega siromaka ter šel z njim v samostan, kjer je pozvonil in rekel: "Odprite Jezusu Kristus!"« Leta 1948 je bil posvečen za duhovnika. Prva leta je šel v razkristjanjeno severno Francijo, kjer je deloval kot duhovnik-delavec. Kmalu se je vrnil v svojo rodno pokrajino, kjer je imel ljudske misijone po župnijah: več pridig na dan, pogovore z ljudmi, obiske družin – od jutra do večera. Pri tem delu je doživel popoln zlom: dve leti je ležal bolan v postelji, ob ljubeči negi se je proti pričakovanjem zdravnikov spet postavil na noge in se vrnil na delo. »Zdaj vem: nekatere stvari se zdijo kot katastrofa, vendar pa so milost.« Sprejel je vodstvo Zveze brez imena, ki jo je ustanovil nizozemski radijski pridigar Harrie de Greeve. Pravi, da to zvezo sestavljajo ljudje, ki "imajo pod plaščem srce". »Zame je to tisoč src, ki ljubijo druge ljudi. Tisoče rok, ki ljudi tolažijo, hrabrijo in jim pomagajo.«

Največji apostolat pa vrši s svojimi knjigami, ki so 'knjigotrški fenomen': prevajajo jih v številne in povsod jih tiskajo in ponatiskujejo v visokih nakladah. Leta 1972 je izšla prva knjiga v nizozemskem izvirniku z naslovom Dragi človek, rad te imam in sicer v nakladi 3.000 izvodov. Knjiga je bila hitro razgrabljena. Doslej je številnih nakladah bilo v izvirniku natisnjenih več kot 850.000 knjig! Nemški prevod se je pojavil leta 1976 v 6.000 izvodih, že leto kasneje je izšla 15. izdaja. Po nemškem prevodu je nastal slovenski z naslovom Ne pozabi na veselje (Mohorjeva družba, Celje 1995). »Mislim, da sem v tej knjigi napisal nekaj, kar ljudje čutijo. Ljudje pravzaprav o vsem tem razmišljajo, jaz pa to samo zapišem. Morda je to razlog, zakaj tako radi berejo moje knjige: v njih prepoznajo sebe.« Postal je mojster posrečenih gesel ("Ustvarjeni smo za veselje", "Sonce ne prezre nikogar"), presenetljivih naslovov ("Srečen človek velja za dva", "Če mi želiš dobro, bom postal boljši"). Njegovim izrekom pravijo "vitamini za srce", ki jih 'pošiljajo' po telefonu, z velikimi črkami izpisani visijo na javnih mestih.

Od leta 1957 je živel v samostanu svojega reda v Kontichu blizu Antwerpna. Hodil med ljudi, jih sprejemal, pisal "za srca ljudi". Svoje avtorske honorarje je namenjal za ustanovo Ljudje v stiski. Leta 1994 je imel prometno nesrečo; komaj se je za silo opomogel, ga je zadela možganska kap in prizadeta je bila desna stran in je potreboval invalidski voziček, tako da skoraj ni mogel iz hiše, vendar je vse do svoje smrti ostal v pisnih stikih s svojimi prijatelji po vsem svetu. Kot oporoka zvenijo njegove besede, izrečene ob osemdesetletnici: »Vsem ljudem kličem: To življenje je tako kratko, prekratko, da si ga drug drugemu oteževali. Bog nas vse kliče, da svoje dneve izpolnimo z dobroto, potrpljenjem in ljubeznijo; najprej v lastni družini, pa tudi v odnosu do vseh, ki živijo okoli nas. Samo tako bomo ustvarjali majhne 'oaze' v tej veliki puščavi sveta. Svojim dragim prijateljem naročam, da se potrudijo za srce pod plaščem!«

(pričevanje 03_2012)

* 1. julija 1924 Dolenje pod Planino pri Ajdovščini; † 13. november 1944, Ovčji plac, Šempas

»Kristusu moramo slediti tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor.«

Moj dnevnik Emila Keteja je za tisk pripravil in ga v samozaložbi izdal lazarist Anton Pust o veliki noči 2011 pod naslovom S Kristusom na Tabor in na Kalvarijo, pred letošnjo veliko nočjo pa še dodatek Poromali smo na kraj Emilove smrti. Sam je to dragoceno knjižico tudi predstavil. Dnevnik ohranja beležke, ki jih je Emil kot gojenec goriškega bogoslovja zapisoval v komaj kaj več kot treh mesecih, to je od vstopa v bogoslovje v začetku avgusta do mučeniške smrti proti koncu novembra 1944. V njem je zapisoval nagovore duhovnega voditelja (spirituala) o krepostih in duhovnem življenju bodočega duhovnika. Zapisoval je tudi osebna razmišljanja in dogodke iz vsakdanjega življenja. V Dnevniku razodeva popolno predanost Bogu in veliko navdušenje za duhovniško poslanstvo. Njegovi zapisi izražajo gorečo željo, da bi postal dober Kristusov duhovnik ter da bi se popolnoma žrtvoval za duhovno prenovo in rast božjega kraljestva v našem narodu.

Za te plemenite cilje se je ogrel v globoko verni kmečki družini v Dolenjah v župniji Planina pri Ajdovščini, kjer se je rodil 1. julija 1924 kot šesti od osmih otrok. Že kot otrok je začutil duhovniški poklic. Po značaju je bil miren, blagega srca, marljiv in zelo pozoren do bratov in sester. Zlasti je zelo spoštoval starše. Vsi so ga imeli radi in so se po njem zgledovali. V osnovno šolo je hodil štiri leta na Planini, leta 1936 je odšel v Gorico na pripravnico, kot gimnazijec je bil v Malem semenišču. Po maturi leta 1944 se je vpisal v bogoslovje in postal gojenec v goriškem Velikem semenišču, kjer so se na duhovniški poklic pripravljali Slovenci, Hrvati, Italijani in Furlani. Bil je v skupini bogoslovcev, ki so konec avgusta 1944 obiskali slovenske bogoslovce v Ljubljani. To je bilo zanj veliko doživetje, ki ga je podrobno opisal v svojem dnevniku. Ob začetku akademskega leta je vanj zapisal: »Ves čas bom pridno delal, posebno študiral predmete, ki so najbolj potrebni v pastirovanju (delu na župniji). Če je res, da me je Jezus poklical na to pot, mora biti tudi res, da on zahteva od mene popolnost in na polovičarstva.«

Komunistom ni bilo po volji, da je Emil šel v semenišče. Iz raznih okoliščin se da sklepati, da so načrtovali njegov umor. V okolici so imeli svoj štab in po vaseh svoje zaupnike. Ketejevi so materialno podpirali partizane, kot verni ljudje pa se niso mogli strinjati z gibanjem, ki so ga vodili komunisti pod krinko Osvobodilne fronte. Družino so strogo nadzirali. Ko je najstarejši sin Jože ušel partizanski mobilizaciji, so aretirali očeta, ga odvedli v štab ter ga tam zasliševali in mu grozili. Ko je prišel domov, si ni upal povedati, kako so ravnali z njim. Moralo je biti nekaj hudega, ker je resno zbolel. Ko so Emilu sporočili, da oče umira, je sklenil, da gre domov. Sošolcem, ki so ga svarili, naj se ne podaja na to nevarno pot, je rekel: »Nič se ne bojim, saj sem nedolžen. Kaj mi morejo. Če pa se mi kaj zgodi, če me ubijejo, kakor so pobijali v Mehiki, bodo tudi moje zadnje besede: Živel Kristus Kralj!« Domov je odšel 9. novembra, vračal se je 11. novembra. Prenočil je pri sorodnikih v Ajdovščini, naslednjega dne pa se je odločil, da gre v Gorico peš. Na poti med Osekom in Ozeljanom sta ga ustavili dve partizanki in zahtevali dokumente. »Aha, ravno pravi je!« sta rekli in ga izročili dvema partizanoma. Po večerji v hiši Emilove sorodnice so ga odvedli v neki svinjski hlev.

Terenci so se posvetovali, kaj naj z njim naredijo. Po nekaj dneh so ga gnali v gozd pod Šempasom. V dolinici Ovčji plac so ga ustrelili in plitvo zakopali. Po očetovi smrti 14. novembra so bili domači v skrbeh za Emila. Sorodnica iz Šempasa jim je sporočila, kaj se je dogajalo z njim. Njegov grob so odkrili, ko so grabili listje. Mati je srčno želela, da bi bil pokopan v blagoslovljeni zemlji. Leta 1948 so prišli njegov brat in dve sestri ter posmrtne ostanke brata mučenca spravili v vrečo. Brat Florijan jih je na kolesu peljal k sestri in čez nekaj dni so jih pokopali grob sorodnikov v Braniku. Na kraju Emilove nasilne smrti, so 13. novembra 2011 blagoslovili spominski križ. Škof Jurij Bizjak je v svojem nagovoru dejal: »Zbrani smo na kraju, ki se imenuje Ovčji plac ... Tudi naše današnje opravilo nam zbuja misel na ovce in na jagnje, ki ju v opisu Gospodovega služabnika omenja prerok Izaija: "Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki pred svojimi strižci umolkne" (Iz 53,7). Vse besede, pisane na kožo našemu junaku!«

(pričevanje 06_2012)