Veliko berem Ognjišče od začetka do konca. Zelo mi je všeč, še posebno Pismo meseca, Naši preizkušani bratje ...

Oče, imam vprašanje za vas in vas prosim, če mi odgovorite. Z možem imava štiri otroke: dve hčere in dva sinova. Zavedava se, da je danes 'težek' čas in hiter tempo življenja. Pa vendar se sprašujeva, kaj bo z nama?! Kot mnogi drugi, sva delala cele dneve in skoraj bi tudi po noči, da sva zgradila dom in otroke spravila do kruha. Otroci so poročeni, hvala Bogu, v službah, na domu je najmlajši sin z družino. Midva seveda nisva več tako zdrava in že v letih. Otroci se izgovarjajo, da za naju ne morejo skrbet, če slučajno obnemoreva. Da je to naporno zanje. Tudi sin, ki je na domu, se tega brani. Seveda, sva rekla: »Ja, pa naju dajte v dom. Potem ali bo šla hiša, ali pa plačajte vsak nekaj.« Ne, tudi to ni v redu. Midva z veseljem popaziva na vnuke, ni važno, od katerega otroka je. In tako rekoč morava biti vedno na razpolago, da gredo po nakupih, v službo, na sprehod ... A otroci ne morejo za nas skrbeti, pa tudi niso pripravljeni denarno pomagati.

Z možem se sprašujeva, ali sva res tako slaba starša, ali kaj je narobe. Oprostite, oče urednik, ali bomo morali stari ljudje živi v grob? Smo verna družina, še vedno vsak dan molimo, z možem sva skrbela za najine starše tudi v bolezni, do zadnje ure. Še na misel nama ni prišlo, da bi jih dala v dom. Tudi težke bolezni so bile, a sva čez dan delala v službi in doma. V času bolezni očeta in tašče sva se menjavala. Nekaj časa sem jaz ponoči spala, potem pa mož. Seveda so nama priskočili na pomoč sorodniki. Bog jim povrni! Ne razumem, kaj je z današnjimi mladimi. Veva, da je težko in niso samo naši takšni, a vseeno naju skrbi in ne razumeva svojih otrok, kaj šele drugih. Misliva, da sva jima dala dober zgled, kaj pa oni? Še posebno sin, ki je na domu kakšen zgled dajejo svojim otrokom?! Njegova hčerka, stara devet let, mi veliko krat pravi: »Babi, zakaj pravita ati in mami, da nimata časa za vaju?« Jaz tebe pa dedija ne dam v dom. Oče urednik, prosim, povejte nama, svetujte, kaj storiti.

Spomnim se pregovora: »Ti očeta do praga, sin tebe čez prag.« Nekako takole. A žal, misliva, da so se moralne in družinske vrednote RAZVREDNOTILE.

Hvala za odgovor in lep pozdrav, prosim ne napišite imena, saj bova kregana.

Oba zaskrbljena starša, Marjeta in Anton

Glede imen bodita brez skrbi, zamenjujemo jih redno, ker vemo, kako smo Slovenci 'radovedni' in bi radi na vsak način izvedeli, kaj sosed "kuha za kosilo". Ta naš način 'skrivanja' podatkov tudi večkrat povemo. Spremenimo ne samo imena, ampak tudi druge podatke (število otrok in njihov spol, starost itd.). Stvari, ki niso bistvene za razumevanje problema, ki ga postavlja pismo. Smešno je to, da kljub vsemu mnogi ugibajo, kdo bi to bil, in ali pisca pisma poznajo. Velikokrat mislijo, da vedo, kdo je pisal, in se spravijo na osebe, ki nimajo pojma o pismu. Nas zanimajo dejstva ter problemi, ki jih načenjajo in nič drugega. Zato nikar ne bodite 'vsevedi', prepričani, da ste prepoznali pisca. Skrbi naj vas raje, kaj ima problem povedati tudi vam ali vašim najbližjim.

Uvod je bil nekoliko daljši, pa morda ne brez učinka.

Različne dobe imajo različne načine razmišljanja in tudi način življenja. In ta način se hitro spreminja. Tisti, ki smo malo več potovali po svetu, zlasti po tretjem svetu – misijonih, vemo, kako so v tem svetu, ki ga imamo za zaostalega, prav odnosi med generacijami drugačni kot pri nas. Ostareli ljudje uživajo ugled in so deležni velikega spoštovanja. Priznavajo jim njihovo življenjsko modrost in izkušnje. Starejši so tisti, ki odločajo o najbolj važnih zadevah v družini in v rodbini. Zdi se nam, da je to povsem razumljivo in v redu. Vemo, da tega pri nas ni. Pri nas velja samo pridobitnost, zaslužek, denar. Dokler starši prinašajo v hišo denar, so 'glavni'. To pa se v današnjem načinu življenja lahko hitro spremeni. Starši delajo v tovarni na polju, skrbijo, da prehranijo otroke ... Po večini niso imeli prilike, da bi se izobrazili, dosegli bolj važno mesto v službi. Mladi imajo veliko več možnosti za izobrazbo. Če se potrudijo, če imajo talent, lahko hitro pridejo do bolj donosnega dela, kot njihovi starši. Danes je sicer precej drugače, ker je toliko brezposelnosti, zlasti med mladimi. Tudi tisti, ki imajo talent ali izobrazbo, se morajo zadovoljiti z bolj skromnimi dohodki ali čakati na priložnost.

Starši, ki so že v pokoju, ali se bližajo tej dobi, so lahko velika pomoč svojim otrokom in vnukom. To omenjata tudi vidva. Lepo je, če si člani družine med seboj pomagajo, posebno ko imajo še majhne otroke. Vendar ima ta medalja tudi naličje, ki ga vidva postavljata v tem pismu. Kaj pa, ko stari starši onemorejo ali zbolijo? Včasih je bilo zelo enostavno: ostali v družini so skrbeli zanje. Ne gre za vprašanje prehrane ali hiše nad glavo, tople sobe ali postrežbe. Gre za medčloveške odnose. Pozornost, ki so jo lahko deležni, ali pa je ni. Moreč je že ta občutek, ki ga imata po pogovorih s otroci, da "za naju ne morejo skrbeti, če slučajno obleživa, da je to naporno zanje". To je prvovrstna sebičnost! Ko sta vidva garala za hišo in za njihovo preživetje, šolanje ... Mar niso oni dolžni ničesar vračati? Trenutno tega najbrž niti ne potrebujeta, vendar bi morali biti pripravljeni vračati vsaj delček ljubezni, ki sta jim jo dala. To je tisto, česar ne razumem. Morda bo kdo rekel, da so danes pač drugačne razmere, ni stanovanj, ni služb, plače so nizke... Nihče me ne bo prepričal, da se danes živi slabše, kot pred petdesetimi ali več leti. Problem je nekje drugje: hoteli bi imeti čim več, hoteli bi imeti vse. Če je od tega odvisna naša sreča, potem razumem, da je sreča staršev za otroke nekaj obrobnega. Toda potem bo tudi sreča nekaj 'obrobnega'!

Poznam nešteto družin, katerim je sreča drugih, staršev ... njihova sreča. Če je treba za to žrtvovati nekaj prostega časa, nekaj denarja, nekaj pozornosti, nekaj ugodja ali tudi nekaj svoje svobode, to naredijo z veseljem.

Ko včasih grem v domove za starejše, vidim dvojne prizore: postelje, ki so oblegane od domačih, otrok, starčke z nasmejanim obrazom, na žalost pa je mnogo več takih, ki ležijo osamljeni ali bulijo v strop, se nimajo s kom pogovarjati. Na srečo nekatere te osebe, zlasti ženske, držijo v rokah rožni venec in prebirajo jagode, se pogovarjajo z Bogom.

Vnuki najbolje razumejo: »Jaz dedija ne dam v dom«. Nihče ne oporeka, da morajo Domovi za ostarele biti. Sodobnih domov imamo celo premalo. To je vsekakor napredek od tistih časov, ko so starčki in starke hodile od hiše do hiše proseč 'vbogajme'. Vendar to ni dovolj. Dati kos kruha lačnemu in streho brezdomcu, je bilo premalo še za tiste čase, ki se jih komaj spominjamo. Bilo pa je več starih ljudi, ki so v svoji hiši dobili ne samo kos kruha, ampak tudi spoštovanje in razumevanje. Tega pa nam danes primanjkuje bolj kot v 'starih časih'.

oče urednik Franc Bole

* 1. julij 1771, Gorica; † 18. februar 1774, Gorica

Karel Mi­hael se je rodil v Gorici 1. julija 1711. Zakonca Janez Frančišek Attems in Elizabeta Coronini-Kronberg sta imela veliko otrok, po­znejši nadškof je bil peti po vrsti. Hčere so vse vstopile v samo­stan: dve k uršulinkam, dve k dominikankam, dve h klarisam. Po začetni vzgoji in izobrazbi v družini je oče poslal Karla v Gra­dec, da se izpopolni v nemškem jeziku, čez dve leti (1728) pa v srednjo šolo v Modeno, kjer je začutil duhovni poklic. Bogoslovne študije v Rimu je zaključil z doktoratom iz obojnega prava in bil posvečen v duhovnika (1735). Visoki cerkveni dostojanstveniki v Rimu so mu izposlovali proštijo v Bettbrunnu na Bavarskem in nato kanonikat v Baslu. Na poti v Nemčijo se je ustavil na dunajskem dvoru, kjer se je srečal z nadvojvodinjo Marijo Terezijo, poznej­šo cesarico. Že ob prvem srečanju sta jo prevzela Attemsova skrom­nost in trezno presojanje, zato se ni pomišljala in mu je v pri­hodnje zagotovila vso svojo naklonjenost.

Ko je papež Benedikt XIV. sporazumno s cesarico leta 1750 ustanovil v Gorici apostol­ski vikariat za ozemlje oglejskega patriarhata pod Habsburžani, je bila služba apostolskega vikarja podeljena Karlu Mihaelu At­temsu. Po ukinitvi oglejskega patriarhata (6. julija 1751) in us­tanovitvi goriške nadškofije (18. aprila 1752) pa je postal prvi goriški nadškof in metropolit.

Njegov vzornik: sv. Karel Boromejski

Pastirsko delovanje nadškofa Attemsa je izhajalo iz navodil tri­dentinskega koncila (1545-1563), katera je najzvesteje uresničil milanski nadškof sv. Karel Boromejski (1538-1584), ki si ga je goriški nadškof izbral za vzornika. Značilna poteza njegovega škofovanja je bil stik z ljudstvom, kar dokazujejo njegovi pogost­ni pastirski obiski.

Oglejski patriarhi nad 250 let niso stopili na avstrijski del svojega patriarhata, zato je bilo versko in nravno življenje duhovnikov in vernikov hudo pomanjkljivo, red in cerkvena disciplina v razsulu. Attems je začel s kanoničnimi vizitacijami (pastirskimi obiski) že kot apostolski vikar, kot nadškof jih je redno nadaljeval. Trikrat je prehodil vso škofijo, ki je obsegala domala vse slovensko ozemlje južno od Drave, razen "otokov", ki so bili v ljubljanski škofiji. Pregledal je vse žup­nije, zaslišal duhovnike, cerkvene ključarje, zastopnike mest. Njegovi pastirski obiski so bili povezani s slovesnim bogosluž­jem in z ljudskim praznovanjem. Zapisniki teh kanoničnih vizita­cij (izšli so v dveh knjigah leta 1991) so pravi zgodovinski spomenik goriške Cerkve. Ko je ta poročila dobil v roke papež, je cesarici Mariji Tereziji nasvetoval, naj Attemsov način služi kot vzorec vsem avstrijskim škofom. Na podlagi spoznanj, do kate­rih je prišel na teh obiskih, je ustanovil nad 40 novih župnij, v Gorici odprl bogoslovno semenišče in v nadškofijskem dvorcu prvo tiskarno. Bil je tudi socialno zelo čuteč: podpiral je bol­nišnice, mestne in podeželske reveže, v lastni hiši je odprl posojilnico in zastavljalnico.

Slovenske pridige nadškofa Attemsa

Nadškof je želel, da pride božja beseda do vernikov neposredno, zato je na svojih obiskih po župnijah navadno govoril v njihovem materinem jeziku. Poleg italijanskega je uporabljal tudi sloven­ski, nemški in furlanski jezik. V knjižnici bogoslovnega semeni­šča v Gorici je ohranjenih 62 enot slovenskih rokopisov, od kate­rih je 46 Attemsovih lastnoročnih, 16 pa v prepisu. Nadškofovi rokopisi obsegajo dve, največkrat pa tri ali celo štiri strani. Različne pisave v prepisih kažejo, da jih je prepisovalo več oseb. Attems je prepise pregledal, kaj dodal ali prečrtal. "Vsiljuje se vprašanje, kdaj in kje se je goriški plemič učil slovenščine," piše Lojzka Bratuž v svoji študiji Attemsove homilije v slovenskem jeziku in postavi zelo verjetno domnevo: "Skoraj gotovo se je za jezike nadarjeni Attems v domačem okolju že zgodaj naučil poleg nemščine in italijanščine še slovenščine in furlanščine... Tudi samo škofovanje mu je nudilo marsikatero priložnost, da pride v stik s slovenščino." Najbrž je poznal tudi kakšno slovensko knji­go, ki so bile tedaj doma na plemiških dvorih. Njegova slovenšči­na je v glavnem taka, kakršna je bila takrat v rabi. "Izjemnost homilij Karla Mihaela Attemsa v slovenskem jeziku je v tem, da jih je pisal ugleden cerkveni dostojanstvenik neslovenskega rodu, pravi svetovljan ne samo zaradi visokega položaja in izobrazbe, ampak še bolj zaradi notranje plemenitosti in bogate duhovnosti" (Lojzka Bratuž). Oboje razodeva tudi njegovo pastirsko pismo du­hovnikom novembra 1773, ki je pravzaprav njegova duhovna oporoka. Od kapi zadet je namreč preminil 18. februarja 1774.

(obletnica 07_2001)

* 1. julija 1922 , Gruitrode (B), u. 17. januarja 2012, Mortsel (B)

Kaže, da je ta vedrina v njem tudi zato, ker je Flamec: ti so znani kot ljudje, ki se znajo življenju v dobrem in v hudem nasmejati. Rodil se je 1. julija 1922 v nestecu Gruitrode v belgijski pokrajini Linburg. V domači družini je doživljal iskreno ljubezen. "Nikoli nisem opazil, da bi bili moji starši namrščeni ali da bi se prepirali." Na vprašanje, kaj bi svetoval zakoncem, je Bosmans odgovoril: "Poročni prstan nositi je lepo, hkrati pa tudi težko. Poročni prstan je znamenje ljubezni in zvestobe... Znajo priti dnevi, ko se človeku zdi, da ne more več vzdržati. Nespamet, nezvestoba - pa pride do poloma. Skozi špranje prodira mrak v tvoje srce in v tvoj dom. Tedaj je samo en izhod, samo eno okno, skozi katero prodira svetloba - odpuščanje. V vaši družini naj ne bo nikoli vojne. Odpuščanje je najlepši od vseh darov." Ko mu je bilo devetnajst let, je vstopil v redovno družino montfortijancev, ki nosi ime po sv. Ludviku Grignionu Montfortskem (1673-1716), velikem častilcu Matere Božje. Ko je leta 1948 postal duhovnik, je najprej deloval med delavci v Franciji, potem pa se je vrnil v svojo domačo pokrajino Limburg, kjer je kot ljudski misijonar ljudem govoril o božji dobroti in usmiljenju. Sredi dela je nevarno zbolel in bil skoraj dve leti priklenjen na posteljo.

Ta huda preskušnja je še bolj omehčala njegovo srce in še močneje je čutil potrebo, da med ljudi seje semena ljubezni in prijateljstva. Februarja 1958 je začel po radijskih valovih pošiljati "vitamine za srce" - petminutne misli z močnim nabojem vere in optimizma. 20. avgusta 1959 je ustanovil Zvezo brez imena - gibanje za kulturo srca. O njej je povedal: "Zveza brez imena hoče biti klic ljudem, ki imajo pod plaščem srce. Temu svetu je potrebno več srca. Moje srce. Zveza brez imena je družina, v kateri živijo prijatelji. Ljudi ne tlači v predale, jih ne razporeja po blokih, jih ne deli na desne in leve. Zveza brez imena je gibanje za novo kulturo srca, za osnovno kulturo človeka, ki hoče ljudem pokazati pot do svetlobe, do novega način življenja... Imamo ključe od stanovanja, garaže, avtomobila, pisarne blagajne, ključ do svojega bližnjega pa smo večkrat izgubili." Zveza brez imena se je ukoreninila ne le v Belgiji, ampak tudi marsikje drugo po svetu (oktobra 2000 je zaživela tudi namenljivim naslovom Človek, rad te imam, ki povzema usmeritev njegovega življenja in dela. Tam je med drugim zapisal: "Človek, rad te imam. - Posreduj to naprej z besedami ali brez besed: s smehljajem, s stiskom roke, z besedo priznanja, z objemom, s poljubom ali z zvezdo v očeh." Sledile so vsako leto nove in vse so brž postale uspešnice sodobne duhovne literature v izvirnih flamskih izdajah in v številnih prevodih. Kratke, "udarne" misli so se porodile iz njegovih srečanj z ljudmi, predvsem nesrečnimi, trpečimi, obupanimi. Vsem ponuja tisto, kar daje življenju smisel: preprostost srca in otroško veselje. Zaradi tega ga imenujejo "moderni Frančišek".

(pričevanje 02_2003)

* 1. julij 1858, Cerklje na Gorenjskem, † 23. september 1919, Ljubljana

Ignacij Borštnik je na oder življenja, da se izrazimo po gledališko, stopil 11. julija 1858 v Cerkljah na Gorenjskem. Po osnovni šoli v rojstnem kraju je najprej obiskoval gimnazijo, vendar le nekaj razredov, nato je presedlal na učiteljišče, ki ga tudi ni končal. Zgodaj si je začel služiti kruh kot uradnik banke Slavija v Ljubljani in kot ljubiteljski igralec je ob večerih nastopal v ljubljanski čitalnici pri družabnih prireditvah, ki so jih spremljali ugledni meščani, med njimi tudi pisatelj Ivan Tavčar, takrat tajnik Dramatičnega društva in poznejši ljubljanski župan. Zapazili so njegov izredni igralski dar in dali so mu priložnost nastopiti na "pravem" odru. Prvič se je to zgodilo 10. decembra 1882 in od tedaj je redno nastopal v ljubljanskem gledališču. V sezoni 1885/86 ga je Dramatično društvo poslalo v igralsko šolo na Dunaj. Od profesorjev je najmočneje vplival nanj igralec R. Tyrolt z nepatetično, naravno igro, kakršni je ostal tudi sam zvest vse življenje.

Po vrnitvi je postal prvi igralec, režiser in umetniški vodja slovenskega gledališča. Vodil je tudi igralsko šolo, ki jo je leta 1869 ustanovilo Dramatično društvo, "ker šele dramatična učilnica nam bode položila pravi temelj narodnemu gledališču". Bodoči igralci so se učili lepega branja in deklamiranja, omike, gledališkega gibanja, dramatičnega prednašanja in petja. Borštnik je pri vzgoji opuščal patetično teatralnost in se je nagibal k realizmu. Kot igralec je Ignacij Borštnik v mejah možnosti, ki mu jih je nudil takratni ljubljanski gledališki spored, ob nekaterih vlogah izpričal širok razpon svojega daru; priznavali so mu elegantno vnanjost, lep in sonoren glas, čisti pravilni izrek.

Pisec naše prve ljudske igre s petjem

"Ob realizmu se je kot posebna dramska zvrst razvila ljudska igra ali, kakor so prvotno rekli, 'narodna igra s petjem'... Prava ljudska igra s petjem je sad romantičnega realizma in prikazuje ljudsko življenje v posebno živih barvah ter navadno tudi izraža preprosto vzgojno misel," piše France Koblar, zgodovinar slovenske dramatike. "Prvo tako igro je napravil znameniti igralec Ignacij Borštnik, ki je poleg dramatizacije Tavčarjeve novele Otok in Struga napisal tudi dve veseloigri: Ponesrečena glavna skušnja in Ni moj okus. Poznamo ga tudi kot odrskega prireditelja Jurčičeve Veronike Deseniške. Kot pisatelj se je najbolj izkazal s tridejansko ljudsko igro "Stari Ilija", ki je nastala pod vplivom ljudskih dram nemškega pisatelja Anzengruberja."

V tej igri se križajo različne snovi in oblike: dosledni realizem in naključja, trdi značaji in mehka čustvenost, pisano praznično življenje in v ljudskem duhu zložena pesem. Za gledalca je privlačna napeta vsebina. Zgodba je zgrajena na podlagi maščevalne spletke - pri tem nedolžni pade v nesrečo, na koncu pa vendarle zmaga dobra človeška narava in do sreče pridejo tisti, ki so dotlej trpeli krivico. "V tem svojem delu je Borštnik zajel veliko tipike svojega rojstnega kraja in porabil celo resnične osebe. V igri so nekateri slikoviti prizori: pred cerkvijo med semanjo mašo in po maši, slišimo cerkveno petje in vaške godce. Ilija poje pesem o svojem življenju, priča smo gostilniškemu praznovanju in večernemu plesu. Poseben značaj dajejo vložne pesmi, ki jih je uglasbil ljudski skladatelj Andrej Vavken" (France Koblar).

Bolj doma v Zagrebu kot pa v Ljubljani

Ob odprtju novega gledališča v Ljubljani, 29. septembra 1892, je Borštnik govoril Funtkov prolog in priredil Jurčičevo Veroniko Deseniško, kjer je v naslovni vlogi nastopila njegova žena Zofija. Spoznala sta se leta 1882, ko je bila šele v petnajstem letu; leta 1889 sta se poročila in ona si je privzela priimek Borštnik-Zvonarjeva. Bila je naša največja igralka prve dobe: ustvarila je nad 300 vlog. Leta 1895 je slovenski gledališki par Ignacij in Zofija Borštnik zaradi spora v Dramatičnem društvu sprejel povabilo Stjepana Miletiča, intendanta zagrebškega gledališča, da položita temelje moderni realistični drami na Hrvaškem. Čas skupnega dela z Miletičem so bila najlepša Borštnikova leta.

"Skoraj vse življenje je ostal v Zagrebu, vselej cenjen in priznan," piše Dušan Moravec. "V poznih letih se je zapletel kot predsednik igralskega združenja v spore z novim intendantom in sledila je predčasna upokojitev. Ob koncu vojne in po njej je nastopal celo v prvih domačih filmih, in ko so po razpadu monarhije obnavljali ljubljansko gledališče, se je vrnil z željo in nalogo, da poskrbi predvsem za šolanje domačih igralcev." Tudi nastopil je še nekajkrat na odru - zadnjikrat v vlogi svojega Ritmojstra v Strindbergovi drami Oče. Vlogo Cankarjevega župnika iz Hlapcev je prizadevno študiral na bolniški postelji, na odru pa je ni več mogel upodobiti, kajti 29. septembra 1919 je padel zastor pred odrom njegovega življenja. "Bil je naš prvi dramski umetnik, interpret najrazličnejših vlog," je zapisal poznavalec našega gledališča Dušan Moravec. "Dunaj bi bil lahko ponosen nanj. tako so pisali, uveljaviti bi se mogel na slehernem velikem evropskem odru."

(obletnica meseca 07_2008)

»To življenje je tako kratko, prekratko, da bi ga drug drugemu oteževali.«

»V bistvu sem srečen človek. Počutim se zares blagoslovljenega. V svojem življenju sem imel zelo veliko 'šans', sreče, in srečal sem mnoge čudovite ljudi ter ob njih našel gotovost. Čutim tudi, da je bil Bog v mojem življenju vedno navzoč. Ljubi me, dokler živim, ljubil me bo, ko umrjem. Zato se mi ni treba ničesar bati. Počutim se resnično zadovoljnega in srečnega. To ne pomeni, da nimam slabih in težkih dni. Vsakdo jih ima, kajti sreča je sestavljena iz mnogih delov, en del pa je vedno prekratek. Hvaležen sem za to, kar sem prejel. To mi pomaga biti srečen. Da sem hvaležen za življenje vsak dan, hvaležen, ker srce utripa 123.700-krat na dan, ker vdihnemo 20.000-krat in predelamo 137 kubičnih metrov zraka. In vse brezplačno, gratis!« Tako je ob svoji osemdesetletnici povedal belgijski (flamski) redovnik Phil Bosmans, svetovno znan in priljubljen duhovni pisatelj. Precej njegovih knjig, iz katerih diha veselje do življenja ter ljubezen do ljudi in vseh stvari v duhu sv. Frančiška, imamo tudi v slovenščini. »Moja zadnja beseda je: hvaležnost,« je dejal ta sončni pričevalec, ki je umrl 17. januarja 2012 v devetdesetem letu polnega življenja.

V svoji najbolj osebni knjigi Ta neverjetni Bog poje hvalo svojim staršem, revnim kmečkim ljudem, ki so bili kljub svojim neštetim skrbem srečni in zadovoljni. S hvaležnostjo se spominja svojega rojstnega kraja Gruitrode v belgijski pokrajini Limburg, kjer je zagledal luč sveta 1. julija 1922. Družina se je kasneje preselila v bližino mesta Genk, kjer so bratje in oče dobili delo v rudniku, da so imeli za vsakdanji kruh. Nadarjenemu Philu je teta omogočila, da je obiskoval šolo pri redovnikih montfortjancih; leta 1941 pa je postal član tega reda, ki ga je na začetku 18. stoletja ustanovil francoski duhovnik sv. Ludvik Marija Grignion de Montfort (1673-1716), znan kot velik častilec Matere Božje. »Bil je moj vzornik. Poseben vtis je naredil neki dogodek, zapisan v njegovem življenjepisu. Na rame si je naložil nekega siromaka ter šel z njim v samostan, kjer je pozvonil in rekel: "Odprite Jezusu Kristus!"« Leta 1948 je bil posvečen za duhovnika. Prva leta je šel v razkristjanjeno severno Francijo, kjer je deloval kot duhovnik-delavec. Kmalu se je vrnil v svojo rodno pokrajino, kjer je imel ljudske misijone po župnijah: več pridig na dan, pogovore z ljudmi, obiske družin – od jutra do večera. Pri tem delu je doživel popoln zlom: dve leti je ležal bolan v postelji, ob ljubeči negi se je proti pričakovanjem zdravnikov spet postavil na noge in se vrnil na delo. »Zdaj vem: nekatere stvari se zdijo kot katastrofa, vendar pa so milost.« Sprejel je vodstvo Zveze brez imena, ki jo je ustanovil nizozemski radijski pridigar Harrie de Greeve. Pravi, da to zvezo sestavljajo ljudje, ki "imajo pod plaščem srce". »Zame je to tisoč src, ki ljubijo druge ljudi. Tisoče rok, ki ljudi tolažijo, hrabrijo in jim pomagajo.«

Največji apostolat pa vrši s svojimi knjigami, ki so 'knjigotrški fenomen': prevajajo jih v številne in povsod jih tiskajo in ponatiskujejo v visokih nakladah. Leta 1972 je izšla prva knjiga v nizozemskem izvirniku z naslovom Dragi človek, rad te imam in sicer v nakladi 3.000 izvodov. Knjiga je bila hitro razgrabljena. Doslej je številnih nakladah bilo v izvirniku natisnjenih več kot 850.000 knjig! Nemški prevod se je pojavil leta 1976 v 6.000 izvodih, že leto kasneje je izšla 15. izdaja. Po nemškem prevodu je nastal slovenski z naslovom Ne pozabi na veselje (Mohorjeva družba, Celje 1995). »Mislim, da sem v tej knjigi napisal nekaj, kar ljudje čutijo. Ljudje pravzaprav o vsem tem razmišljajo, jaz pa to samo zapišem. Morda je to razlog, zakaj tako radi berejo moje knjige: v njih prepoznajo sebe.« Postal je mojster posrečenih gesel ("Ustvarjeni smo za veselje", "Sonce ne prezre nikogar"), presenetljivih naslovov ("Srečen človek velja za dva", "Če mi želiš dobro, bom postal boljši"). Njegovim izrekom pravijo "vitamini za srce", ki jih 'pošiljajo' po telefonu, z velikimi črkami izpisani visijo na javnih mestih.

Od leta 1957 je živel v samostanu svojega reda v Kontichu blizu Antwerpna. Hodil med ljudi, jih sprejemal, pisal "za srca ljudi". Svoje avtorske honorarje je namenjal za ustanovo Ljudje v stiski. Leta 1994 je imel prometno nesrečo; komaj se je za silo opomogel, ga je zadela možganska kap in prizadeta je bila desna stran in je potreboval invalidski voziček, tako da skoraj ni mogel iz hiše, vendar je vse do svoje smrti ostal v pisnih stikih s svojimi prijatelji po vsem svetu. Kot oporoka zvenijo njegove besede, izrečene ob osemdesetletnici: »Vsem ljudem kličem: To življenje je tako kratko, prekratko, da si ga drug drugemu oteževali. Bog nas vse kliče, da svoje dneve izpolnimo z dobroto, potrpljenjem in ljubeznijo; najprej v lastni družini, pa tudi v odnosu do vseh, ki živijo okoli nas. Samo tako bomo ustvarjali majhne 'oaze' v tej veliki puščavi sveta. Svojim dragim prijateljem naročam, da se potrudijo za srce pod plaščem!«

(pričevanje 03_2012)

* 1. julija 1924 Dolenje pod Planino pri Ajdovščini; † 13. november 1944, Ovčji plac, Šempas

»Kristusu moramo slediti tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor.«

Moj dnevnik Emila Keteja je za tisk pripravil in ga v samozaložbi izdal lazarist Anton Pust o veliki noči 2011 pod naslovom S Kristusom na Tabor in na Kalvarijo, pred letošnjo veliko nočjo pa še dodatek Poromali smo na kraj Emilove smrti. Sam je to dragoceno knjižico tudi predstavil. Dnevnik ohranja beležke, ki jih je Emil kot gojenec goriškega bogoslovja zapisoval v komaj kaj več kot treh mesecih, to je od vstopa v bogoslovje v začetku avgusta do mučeniške smrti proti koncu novembra 1944. V njem je zapisoval nagovore duhovnega voditelja (spirituala) o krepostih in duhovnem življenju bodočega duhovnika. Zapisoval je tudi osebna razmišljanja in dogodke iz vsakdanjega življenja. V Dnevniku razodeva popolno predanost Bogu in veliko navdušenje za duhovniško poslanstvo. Njegovi zapisi izražajo gorečo željo, da bi postal dober Kristusov duhovnik ter da bi se popolnoma žrtvoval za duhovno prenovo in rast božjega kraljestva v našem narodu.

Za te plemenite cilje se je ogrel v globoko verni kmečki družini v Dolenjah v župniji Planina pri Ajdovščini, kjer se je rodil 1. julija 1924 kot šesti od osmih otrok. Že kot otrok je začutil duhovniški poklic. Po značaju je bil miren, blagega srca, marljiv in zelo pozoren do bratov in sester. Zlasti je zelo spoštoval starše. Vsi so ga imeli radi in so se po njem zgledovali. V osnovno šolo je hodil štiri leta na Planini, leta 1936 je odšel v Gorico na pripravnico, kot gimnazijec je bil v Malem semenišču. Po maturi leta 1944 se je vpisal v bogoslovje in postal gojenec v goriškem Velikem semenišču, kjer so se na duhovniški poklic pripravljali Slovenci, Hrvati, Italijani in Furlani. Bil je v skupini bogoslovcev, ki so konec avgusta 1944 obiskali slovenske bogoslovce v Ljubljani. To je bilo zanj veliko doživetje, ki ga je podrobno opisal v svojem dnevniku. Ob začetku akademskega leta je vanj zapisal: »Ves čas bom pridno delal, posebno študiral predmete, ki so najbolj potrebni v pastirovanju (delu na župniji). Če je res, da me je Jezus poklical na to pot, mora biti tudi res, da on zahteva od mene popolnost in na polovičarstva.«

Komunistom ni bilo po volji, da je Emil šel v semenišče. Iz raznih okoliščin se da sklepati, da so načrtovali njegov umor. V okolici so imeli svoj štab in po vaseh svoje zaupnike. Ketejevi so materialno podpirali partizane, kot verni ljudje pa se niso mogli strinjati z gibanjem, ki so ga vodili komunisti pod krinko Osvobodilne fronte. Družino so strogo nadzirali. Ko je najstarejši sin Jože ušel partizanski mobilizaciji, so aretirali očeta, ga odvedli v štab ter ga tam zasliševali in mu grozili. Ko je prišel domov, si ni upal povedati, kako so ravnali z njim. Moralo je biti nekaj hudega, ker je resno zbolel. Ko so Emilu sporočili, da oče umira, je sklenil, da gre domov. Sošolcem, ki so ga svarili, naj se ne podaja na to nevarno pot, je rekel: »Nič se ne bojim, saj sem nedolžen. Kaj mi morejo. Če pa se mi kaj zgodi, če me ubijejo, kakor so pobijali v Mehiki, bodo tudi moje zadnje besede: Živel Kristus Kralj!« Domov je odšel 9. novembra, vračal se je 11. novembra. Prenočil je pri sorodnikih v Ajdovščini, naslednjega dne pa se je odločil, da gre v Gorico peš. Na poti med Osekom in Ozeljanom sta ga ustavili dve partizanki in zahtevali dokumente. »Aha, ravno pravi je!« sta rekli in ga izročili dvema partizanoma. Po večerji v hiši Emilove sorodnice so ga odvedli v neki svinjski hlev.

Terenci so se posvetovali, kaj naj z njim naredijo. Po nekaj dneh so ga gnali v gozd pod Šempasom. V dolinici Ovčji plac so ga ustrelili in plitvo zakopali. Po očetovi smrti 14. novembra so bili domači v skrbeh za Emila. Sorodnica iz Šempasa jim je sporočila, kaj se je dogajalo z njim. Njegov grob so odkrili, ko so grabili listje. Mati je srčno želela, da bi bil pokopan v blagoslovljeni zemlji. Leta 1948 so prišli njegov brat in dve sestri ter posmrtne ostanke brata mučenca spravili v vrečo. Brat Florijan jih je na kolesu peljal k sestri in čez nekaj dni so jih pokopali grob sorodnikov v Braniku. Na kraju Emilove nasilne smrti, so 13. novembra 2011 blagoslovili spominski križ. Škof Jurij Bizjak je v svojem nagovoru dejal: »Zbrani smo na kraju, ki se imenuje Ovčji plac ... Tudi naše današnje opravilo nam zbuja misel na ovce in na jagnje, ki ju v opisu Gospodovega služabnika omenja prerok Izaija: "Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki pred svojimi strižci umolkne" (Iz 53,7). Vse besede, pisane na kožo našemu junaku!«

(pričevanje 06_2012)

LETA 1646 ROJEN GOTTFRIED WILHELM LEIBNIZ

NEMŠKI FILOZOF, FIZIK IN MATEMATIK († 1716)

Najbolj znan nauk Gottfrieda Wilhelma Leibniza je monadologija: monade so žive, enostavne enote, iz katerih je sestavljena celota sveta, ki je po Leibnizovem mnenju "najboljši možni svet".

LETA 1711 ROJEN KAREL MIHAEL ATTEMS

nadškof ,  državnik , grof († 1774)

Attemsi so bili ena najuglednejših goriških plemiških rodbin, ki se je v teku zgodovine razdelila na več vej. Številni Attemsi so se odlikovali kot visoki državni uradniki, dvorni svetovalci, de­želni oblastniki, generali, cerkveni dostojanstveniki. Karel Mihael Attems, prvi goriški nadškofi se je odlikoval po izobrazbi, srčni plemenitosti in nadpastirski vnemi. Trikrat je prehodil vso škofijo, se srečeval z verniki in z njimi govoril v njihovem jeziku. Ta "mož po božji volji" se je rodil na današnji dan.

... več o njem v obletnici meseca 07_2001

LETA 1858 ROJEN IGNACIJ BORŠTNIK

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER IN PEDAGOG († 1919)

Na pobudo režiserja in dramaturga Frana Žižka od leta 1966 potekajo v Mariboru vsakoletna srečanja slovenskih dramskih gledališč. Prva tri leta se je to srečanje imenovalo "teden slovenskih gledališč" in ni bilo tekmovalno, temveč le pregledno. Od leta 1969 se prireditev imenuje "Borštnikovo srečanje" po znamenitem igralcu Ignaciju Borštniku, ki velja za enega največjih slovenskih dramskih umetnikov. Program je odtlej tekmovalnega značaja. Najboljši dosežki so nagrajeni. Posebna žirija podeljuje vsako leto Borštnikov prstan, ki je enkratno odličje slovenskemu odrskemu ustvarjalcu z najmanj petindvajsetimi leti dela v gledališču (prva ga je leta 1970 prejela igralka Elvira Kraljeva). Strokovna žirija pa podeljuje Borštnikove nagrade: za dramsko igro, za režijo, za scenarij, za kostume... Ime Ignacija Borštnika je zaradi tega dobro znano, malo pa vemo o tem umetniku, zato bo koristen ...

... zapis o njem v rubriki obletnica meseca 07_2008

LETA 1871 ROJEN IVAN ROBIDA

PSIHIATER, NEVROLOG, LEPOSLOVEC IN ZNANSTVENIK († 1941)

Gimnazijo je obiskoval v rojstni Ljubljani, nato pa je na Dunaju in v Gradcu študiral medicino, kot nevrolog-psihiater se je izpopolnjeval na raznih klinikah. Služboval je v zavodih za živčne in duševne bolezni. Za znanstveno delo je prispeval iz svoje stroke članke in spise o živčnih in duševnih boleznih, o sodni medicini. Leta 1920 je postal docent za nevrologijo in psihiatrijo na univerzi v Krakovu. Kot leposlovec je pisal pesmi in črtice ter ocene literarnih del. Bil je skoraj polihistorski izobraženec.

LETA 1893 ROJEN ALOJZIJ RES

pisatelj, lit. kritik, umetn. kritik, urednik, publicist († 1936)

Goričan Alojzij Res je po gimnazijski maturi v Gorici študiral bogoslovje, pa zaradi bolezni ni bil posvečen v duhovnika. Med prvo svetovno vojno je v svoj dnevnik zapisoval začetna dogajanja na soški fronti, med drugim tudi, kako so italijanske granate 24. junija 1915 smrtno ranile svetišče na Sveti Gori. Zapiski so leta 1916 izšli v knjigi Ob Soči. Po vojni je študij slavistike v Ljubljani končal z doktoratom. Deloval je kot profesor hrvaškega in srbskega jezika v Benetkah, kjer je mlad umrl.

LETA 1896 UMRLA HARRIET BEECHER-STOWE

AMERIŠKA PISATELJICA (* 1811)

Napisala je več literarnih del, ki pa so zvečine že pozabljena, še vedno pa 'živi' njen roman Koča strica Toma (1854), pretresljivo pričevanje o trpljenju črnskih sužnjev v Ameriki. V izvirniku ima knjiga nad 700 strani, prevodi v neštete jezike so prirejeni. V slovenščini je izšla že pred 159 leti.

LETA 1903 SE JE ZAČELA PRVA KOLESARSKA DIRKA PO FRANCIJI

SLOVITI TOUR DE FRANCE

Prvi Tour de France je trajal 19 dni, kolesarji pa so morali prevoziti 2.500 km. Dirko je začelo 60 kolesarjev, do cilja jih je prišlo le 21. Zmagal je domačin Maurice Garin.

LETA 1921 ROJENA DOLORES TERSEGLAV

PISATELJICA, PESNICA, PREVAJALKA († 1995)

Pisateljica, pesnica in prevajalka Dolores Terseglav se je rodila v družini Franceta Terseglava, znanega časnikarja, krščanskega socialista. Po drugi svetovni vojni se je z družino preselila na Reko, kjer je živela in ustvarjala. Pisala je črtice in romane, objavljala je v zamejskih in zdomskih revijah (Mladika, Meddobje). Njena edina knjižna izdaja je pesniška zbirka Ladijski dnevnik, ki je izšla leta 1989 v Buenos Airesu. Njene pesmi prevevata ljubezen do slovenstva in krščanski etos. V zapuščini je ostal nedokončan roman Vihar v treh delih

.

LETA 1922 ROJEN PHIL BOSMANS

BELGIJSKI (FLAMSKI) DUHOVNIK IN PISATELJ, KI DELI VITAMINE ZA SRCE († 2012)

"Verujem v Boga, kakršen se je razodel v Jezusu Kristusu in je v njem postal viden našim očem. Verujem v Boga, ki ljubi uboge in grešnike in ki se srdi samo na lažne svetnike in hinavce. Verujem v Boga, ki obvaruje prešuštnico pred kamenjanjem, ki izgubljeno ovco vzame na rame ter objame izgubljenega sina. Verujem v Boga, ki poljubi svojega izdajalca in razbojniku na križu obljubi raj. Verujem v Boga, ki odpušča tistim, ki ga križajo." To svojevrstno "veroizpoved" je napisal belgijski duhovnik Phil Bosmans, znan po vsem svetu po svojih številnih knjigah, v katerih so "shranjeni vitamini za srce". V njegovi domovini Belgiji vidite Bosmansove "vitamine" izpisane na avtobusih, na železniških postajah, v uradih, na javnih mestih. Naj naveden nekatere: "Čas ni hitra cesta med zibelko in grobom, ampak prostor za parkiranje na soncu. - Poskrbi za svoje srce! - Nazaj, ljudje! Nazaj k dobroti, prijateljstvu, zadovoljstvu! - Za vsakim obrazom išči človeka! - Moj bližnji je tukaj. Zakaj ga iščem tako daleč?"

več
S. Čuk, Duhovnik Phil Bosmans in njegovi "vitamini za srce": Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2003), 16-17.
S. Čuk, Duhovnik Phil Bosmans: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2012), 16-17.

še nekaj njegovih vitaminov:

• Živi danes! Smehljaj se danes! Danes bodi srečen! Osvobodi svoje srce nevidnih spon! Ne dovoli, da bi tvoje veselje do življenja in tvoja sreča bila odvisna od tisoč in ene ničeve malenkosti.
  
• So ljudje, ki sijejo svetlobo, so pa tudi taki, ki okrog sebe sejejo mrak.
  
• Usta imam, da govorim, za dobro besedo, na katero nekdo čaka. Noge imam, da se napotim k bližnjemu. Moje srce je ustvarjeno za ljubezen in toplino do tistih, ki žive v hladu osamljenosti.
  
• Smeh in humor - najboljše zdravilo proti zastrupljanju duha in srca. Odstranjujeta ovire na poti k nesluteni življenjski radosti. Kaj je izgubljen dan? To je dan, ko se nisi smejal!
  
• Morda iščem srečo mnogo predaleč. Podobno je z očali: ne vidim jih, pa na nosu mi tičijo. Tako blizu!
  
• V govorjenju bodi ljubezniv. Besede naj bodo "luč", besede naj prinašajo spravo, naj nas zbližujejo med seboj, naj prinašajo mir. Kjer so besede "orožje", tam si stojijo nasproti sovražniki.
  
• Rad imam človeka, ki se zaveda svoje skromne veličine in svojih slabosti ter potrpežljivo prenaša samega sebe.
  
• Nenehno ljubiti drug drugega terja veliko napora. Tudi v zakonu je tako. Po prvem plazu obljub o ljubezni do smrti pride trezna ugotovitev, da vendarle nisi vsak dan pripravljen umreti za drugega.
  
• Nimam besed, da bi izrazil, kako zelo rad imam Jezusa. Živi zame. Tako rad bi, da ga spoznaš tudi ti. Ne kot prijatelja nekje v daljni preteklosti, marveč kot prijatelja, ki živi tukaj čisto ob tebi.
  
• Premalo mislimo na to, kaj smo dolžni drug drugemu, kaj mu lahko damo, kaj lahko storimo zanj.
  več:
  

največ pa v njegovih knjigah (spletna knjigarna Ognjišča in Slomškove založbe):

Sončnih žarkov polna dlan,
Vitamini za srce,
Ljubezen dan za dnem dela čudeže,
V tebi je sreča (vitamini za dušo),
Božji blagoslov vajini ljubezni,
Za srečo v dvoje,
Sončni žarki ljubezni ...
Pozdrav življenju,
Več sonca v življenje – to dobro dene,
Sončni žarki iz srca,
Bog – moja oaza,
Hvala za vse,
Besede tolažbe v dneh žalosti
Vsako srce potrebuje dom
Pomlad za dušo

LETA 1924 ROJEN EMIL KETE

BOGOSLOVEC, PRIČEVALEC, MUČENEC, BOŽJI SLUŽABNIK († 1944)

»Kristus mora biti naš zgled z vsem svojim življenjem. Slediti mu moramo tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor. Isti Kristus, ki je bil poveličan na Taboru, je bil križan na Kalvariji, mi pa, ki mu bomo sledili, moramo biti poprej na Kalvariji in potem bo morda za nas tudi kakšen mali Tabor. Bistvena je Kalvarija in ne Tabor.« Te globoke misli je, kakor v slutnji mučeništva, zapisal v svoj dnevnik dvajsetletni bogoslovec Emil Kete na začetku svoje poti v duhovništvo. Trpljenja se ni bal. »Jezus je imel angela tolažnika v svojih najtežjih urah – mi bomo imeli Jezusa. Tisti Jezus, ki nas krepča vsako jutro s svojim presvetim Telesom, nam bo prišel na pomoč v vseh naših težavah in v našem trpljenju. Če bo naša človeška narava omahovala, nas bo podprla zavest, da je Kristus z nami, da bomo lahko vse prenesli.« Njegove slutnje so se uresničile že nekaj mesecev zatem, novembra 1944, ko je, kot blaženi Alojzij Grozde, postal pričevalec junaške ljubezni do konca, umorjen iz sovraštva do vere. Na kraju njegove mučeniške smrti so novembra 2011 zasadili križ, drevo življenja.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2012) 6

LETA 1942 UMRL FRAN ILEŠIČ

LITER. ZGODOVINAR, UNIV. PROF., ZAGOVORNIK NOVOILIRIZMA (* 1871)

Ilirizem je bilo kulturnopolitično in narodnostno gibanje v prvi polovici 19. stoletja, zlasti na Hrvaškem, s težnjo po združitvi južnih Slovanov. Zamisel je znova zaživela sto let pozneje. Zanjo se je ogreval slovenski literarni in kulturni zgodovinar Fran Ilešič, doma od Sv. Jurija ob Ščavnici, ki je bil dolga leta profesor za slovenski jezik in književnost na zagrebški univerzi.

LETA 1944 UMRL JOSIP VANDOT

PISATELJ, OČE POGUMNEGA IN VESELEGA KEKCA (* 1884)

Pred kakšnim desetletjem je bil najbolj priljubljen knjižni junak slovenskih četrtošolcev Kekec, čigar 'oče' je pisatelj Josip Vandot, ki je njegovo zgodbo razgrnil v več knjigah. Za njegovega življenja je izšla samo Kekec z naših gora (1936), vse druge so izšle po letu 1951, ko je začel svojo zmagoslavno pot prvi film o Kekcu, ki ga je posnel Jože Gale. To je bil prvi slovenski mladinski celovečerni film. Leta 1963 pa je nastal film Srečno, Kekec, prvi slovenski barvni film.

LETA 1945 UMRL SAŠA ŠANTEL

SLIKAR, VIOLINIST, SKLADATELJ IN PEDAGOG (* 1883)

Vsak človek je sicer enkraten in neponovljiv, nekateri darovi pa se prenašajo iz roda v rod. Potrditev tega 'pojava' je slikarska družina Šantel, ki je dala štiri umetnike, od katerih je najbolj znan (morda zato, ker je bil moški?) Saša (Aleksander). Njegova mati je bila pranečakinja goriškega slikarja Josipa Tominca (1790-1866), odličnega portretista. Njegovi umetniški 'geni' so se znova prebudili v njej in se preselili še v njene tri otroke: dve hčerki in sina.

Mati Avgusta (1852-1935) se je uveljavila predvsem kot slikarka portretov; njena prvorojenka Henrika (1874-1940) je bila bolj vsestranska slikarka in je delala tudi nekaj za cerkve; druga hči Avgusta (1876-1968), ki je skoraj štirideset let (dočakala jih je 92) posvetila poučevanju, je najraje slikala pokrajine in tihožitja. Saša pa je bil slikar, grafik in knjižni ilustrator, uporabljal je različne tehnike in ustvarjal najrazličnejše motive. V njem je najbolj prišla na površje tudi glasbena nadarjenost Šantlovih. Uveljavil se je kot skladatelj, ustanavljal in vodil je pevske zbore, igral pri raznih orkestrih. Deloval pa je tudi s peresom: pisal je članke o slikarstvu in glasbi, poročila in razmišljanja o razstavah, življenjepise...

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1993) 3

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Aron na 886. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 s tem imenom poimenovanih 50 (1994: 13; 2008: 36) prebivalcev Slovenije. Različice: Aaron (2012: 22), Aaron Andrej, Aaron Josef, Ari, Aron Mark, Harun (1994: 16; 2008: 39; 2012: 53, 855. mesto).

God:

• 1. julij

Aron z različico Aaron je svetopisemsko ime. Izhaja prek latinskega Aaron in grškega Aárōn iz hebrejskega Aharon z domnevnim pomenom 'skrinja zaveze'; 'prevzvišeni, razsvetljeni'. Harun je arabska oblika imena Aron.

Po Stari zavezi je bil Aron starejši brat Mojzesa, kateremu je pomagal odvesti Izraelce iz Egipta prek Rdečega morja in Sinajske puščave. Bil je zgovornejši od Mojzesa (svojo zgovornost je podkrepil s čudeži, ki jih je delal s svojo palico, ki se je enkrat spremenila v kačo, spet drugič je vzbrstela in pognala plodove), in je postal govornik Izraelcev ob izhodu iz Egipta. Med Mojzesovo odsotnostjo je ustregel svojemu ljudstvu in na Sinaju postavil zlato tele. Bil je prvi izraelski veliki duhovnik, praoče duhovniškega stanu. V koledarju je 1. julija Aron (skupaj z Julijem), mučenec v Britaniji (Angliji) (iz 3. stol.).