* 11. januar 1917, Puštal, † 17. julij 2000, Dimapur, Indija

Bralci Ognjišča so se s Pavlom Bernikom srečali maja 1975, ko je kot gost meseca med drugim povedal, da leta in leta ne sreča nobenega rojaka, da bi se z njim pogovoril. "Slovensko govorim samo z Bogom." O njegovi "misijonski metodi" veliko pove droben dogodek, ki ga je povedal v pogovoru s p. Jožetom Kokaljem. "Po prihodu v Indijo smo se bogoslovci učili domači jezik in smo šli v vas k ljudem. Srečal sem skupino mladih, vsi so prestrašili in zbežali, ostal je le en osemletni deček. Približal sem se mu in se z njim prijazno pogovarjal. Čez nekaj let je prejel krst. Pred nekaj meseci (1989) sem ga srečal in obiskal na domu, kjer ima številno družino. V njegovi vasi je le njegova družina katoliška. Rekel mi je, da je bil za njegovo željo po krstu odločilen prav pogovor z menoj pred tolikimi leti."

Pavel Bernik se je rodil 11. januarja 1917 v kmečki družini v Puštalu pri Škofji Loki kot četrti v družini z enajstimi otroki. Trije so umrli v detinski dobi, trije bratje pa so žrtve komunističnega nasilja med drugo svetovno vojno. Prvih pet razredov osnovne je obiskoval v Škofji, kjer je pri sestrah uršulinkah prvič slišal o misijonih. Po petek razredu so ga poslali v Ljubljano, kjer je bil dijak na klasični gimnaziji in gojenec pri salezijancih na Rakovniku. "Dobro sem se počutil pri salezijancih in po petem razredu gimnazije sem prosil za vstop v salezijansko družbo." Z zanimanjem je prebiral misijonske strani v Salezijanskem vestniku. "Za misijone sem se odločil leta 1934 z namenom, da bi me poslali v Indijo.

To mi je tudi uspelo. Kot sedemnajst let star fant, salezijanski klerik, študent, sem odpotoval ob koncu tistega leta in prispel v Indijo 7. januarja 1935." V Indiji je dokončal gimnazijo, filozofijo in teologijo ter bil 30. januarja 1944 posvečen v duhovnika. Za vodilo na duhovniški in misijonarski poti si je izbral besede apostola Pavla: "Živeti je zame Kristus in umreti dobiček" (Flp 1,21). Novo mašo je "pel" v semeniški kapeli; enajst let pozneje je imel ponovitev nove maše v župnijski cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki ob svojem prvem obisku domovine (1955).

Ko je kot zlatomašnik leta 1993 zadnjič obiskal domače kraje, je na vprašanje tedanjega škofjeloškega župnika Alfonza Grojzdka povedal: "Svoje misijonsko in duhovniško delovanje bi razdelil na tri obdobja. Kot mlad duhovnik sem deloval najprej v malem in pozneje v velikem škofijskem semenišču, katerega vodstvo je bilo zaupano salezijancem. Pozneje sem imel enako delo pri vzgoji salezijanskega naraščaja na raznih stopnjah, od višje gimnazije do bogoslovja ... V bogoslovju sem poučeval lep predmet: cerkvene očete. Vsa ta leta sem imel ob koncu vsakega tedna ter ob nedeljah in praznikih lepo priložnost za dušnopastirsko delo po cvetočih župnijah velikega mesta Madrasa na jugu in Shillongu na severu.

Tretje - vmesno obdobje mojega misijonskega delovanja je bilo v letih 1964 do 1974 in sicer v Nagalandu, gorski državici Indije, ki je malo manjša od Slovenije.Tam se je misijonsko delo začelo leta 1950. Prvi katoličan v Nagalandu je bil krščen leta 1952. Jaz sem prišel tja leta 1964, za menoj je prišlo pozneje še nekaj duhovnikov domačinov iz južne Indije. Delo je lepo napredovalo. Leta 1973 je postal Nagaland skupaj s sosednjo državico Manipur škofija z okoli 50.000 katoličani." Prebivalci Nagalanda so veljali za bojevito ljudstvo. Ko so sprejeli evangelij, so se zelo umirili. Bernik je še srečal "lovce na človeške glave": ko so sovražnike ujeli, so jim odsekali glave ter jih odnesli s seboj v spomin na zmago. Po letu 1975 je naš misijonar opravljal pomembne vzgojne naloge v raznih krajih, nazadnje v Salezijanskem študijskem središču v mestu Dimapur, kjer je poučeval liturgiko, salezijansko duhovnost in Sveto pismo. Vsako jutro in vsak večer je dolgo ure presedel v spovednici. Za veliko noč leta 1996 je pisal svoji nečakinji v Piran: "Oba potna lista, ki ju imam, indijski in slovenski, sta veljavna do leta 2003. To bi bilo za moja zemeljska potovanja več kot dovolj." Čutil je, da se bliža dan, ko bo prejel "potni list" za nebesa. To se je zgodilo 17. julija 2000.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2010) 12, str. 14.

LETA 1844 ROJEN JANEZ VRTIN

MISIJONAR, SLOVENSKI ŠKOF V MARQUETTU (ZDA), BARAGOV NOVOMAŠNIK IN NASLEDNIK

Edini duhovnik, ki ga je škof Friderik Baraga posvetil v svoji stolnici v Marquettu (31. avgusta 1866) je bil bogoslovec Janez Vrtin iz Doblič pri Črnomlju, ki je na njegovo prošnjo prišel v misijone. Po odpovedi Slovenca Ignacija Mraka leta 1879 je postal drugi Baragov naslednik in škofijo je vodil do leta 1899. V njegovem času so zgradili v Marquettu novo stolnico z grobnico pod glavnim oltarjem, v katero so položili krsto z ostanki svetniškega škofa Baraga.

LETA 1917 ROJEN SAMO HUBAD

DIRIGENT († 2016)

Samo Hubad, sin Mateja Hubada, skladatelja in glasbenega pedagoga, se je po glasbenem študiju v Ljubljani in Pragi uveljavil kot simfonični in operni dirigent. Odlikoval se je po tem, da se je znal vživeti v zamisli skladateljev. V vsem svojem aktivnem obdobju je bil vodilni slovenski dirigent. Dirigiral je v operi in baletu SNG v Ljubljani, dolga let je bil šef dirigent Slovenske filharmonije, stalni gostujoči dirigent v Zagrebu in drugod. Dirigiral je več kot 60 orkestrom po vsem svetu.

LETA 1944 ROJEN FRANČEK KRIŽNIK

DUHOVNIK V SLUŽBI RESNICE IN SVOBODE († 1980)

Rodil se je v Sotenskem (Šmarje pri Jelšah) kot najstarejši v revni kmečki družini s tremi otroki. Po končani osnovni šoli je šel leta 1960 v semenišče v Zadar. Po maturi leta 1963 je odšel k vojakom v Skopje, čez dve leti se je vpisal v ljubljansko bogoslovje. Tedanji mariborski škof Maksimilijan Držečnik ga je poslal na študij v Rim, kjer je na papeški univerzi Gregoriana študiral do leta 1969 in nato študij nadaljeval v Münchnu. Leta 1971 je po rokah škofa Držečnika prejel mašniško posvečenje  Eno polno leto (1978–79) je urejal Družino – v službi resnice in svobode. Ta navdušeni pripravnik za delo v Gospodovem vinogradu z izrednimi darovi duha in srca je svoje poslanstvo dokončal kot žrtev prometne nesreče 28. marca 1980, v 36. letu življenja in devetem letu duhovništva.

več:
S. Čuk, Franček Križnik (1944-1980): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2024), 42-43.

LETA 1964 dr. JANEZ JENKO

POSTANE APOSTOLSKI ADMINISTRATOR za slovenski del goriške nadškofije in tržaško-koprske škofije v Sloveniji

Po drugi svetovni vojni so na Slovenskem obstajali tudi trije deli ozemlja, ki so cerkveno spadali pod škofije, ki so imele sedež zunaj meja tedanje Jugoslavije: Goriško nadškofijo, Tržaško – koprsko in Reško škofijo. Škofje omenjenih škofij niso mogli vršiti svoje službe na ozemlju, ki je pripadalo drugi državi, zato je Sveti sedež ustanovil tri ustrezne apostolske administrature.

Administracija slovenskega dela reške škofije je obsegala dekaniji Trnovo (Ilirska Bistrica) in Hrušico (administratorji: Karel Jamnik, župnik in dekan v Trnovem, dr. Josip Srebrnič, škof na Krku, ljubljanski škof msgr. Anton Vovk, g. Albin Kjuder, župnik in dekan v Tomaju)

Administratorji slovenskega dela goriške nadškofije so bili: dr. Franc Močnik, župnik v Solkanu, dr. Mihael Toroš, profesor bogoslovja v Gorici (tudi upravitelj poreško-puljske škofije) in delegat Andrej Simčič, župnik in dekan v Solkanu. 20. aprila 1964 pa je Sveti sedež imenoval novega apostolskega administratorja dr. Janeza Jenka, dotedanjega generalnega vikarja v Beogradu.

Apostolski administrator dela tržaško-koprske škofije je bil najprej dr. Franc Močnik, potem ljubljanski škof msgr. Anton Vovk in nazadnje dr. Mihael Toroš in njegov delegat Albin Kjuder, župnik in dekan v Tomaju.

več o zgodovini koprske škofije

LETA 1995 UMRL JUAN MANUEL FANGIO

ARGENTINSKI DIRKAČ FORMULE 1 (* 1911)

Fangio, z vzdevkom El Maestro, je zmagoval v prvem desetletju Formule 1. Osvojil je pet naslovov svetovnega prvaka s štirimi popolnoma različnimi moštvi - Alfa Romeo, Maserati, Mercedes in Ferrari, kar za zdaj ni uspelo nobenemu drugemu dirkaču, štiri zaporedne naslove prvaka in štiriindvajset prvenstvenih zmag, na vsega dvainpetdesetih prvenstvenih dirkah Formule 1. Ti dosežki ga uvrščajo med najboljše dirkače v zgodovini Formule 1. - S petimi naslovi prvaka je bil dolgo rekorder po število naslovov prvaka, njegov dosežek je izboljšal Michael Schumacher v sezoni 2003 s svojim šestim naslovom prvaka.

LETA 1995 UMRL FRANCE DOBROVOLJC

BIBLIOGRAF IN LITERARNI ZGODOVINAR, RAZISKOVALEC IVANA CANKARJA (* 1907)

France Dobrovoljc je bil po diplomi iz romanistike in slavistike gimnazijski profesor, zatem pa ravnatelj Slovanske knjižnice in tajnik Slovenske matice. Temeljito je raziskoval življenje in delo Ivana Cankarja, sodeloval pri izdaji njegovih Zbranih spisov in uredil Cankarjev album (1972).

LETA 1996 UMRL BRATKO KREFT

DRAMATIK, PRIPOVEDNIK, KNJIŽEVNI IN GLEDALIŠKI ZGODOVINAR, REŽISER (* 1905)

Prlekija, deželica na severovzhodu Slovenije, ki obsega del Slovenskih goric, Mursko in Ptujsko polje, katere središče je Ljutomer, je rodila lepo število znanih Slovencev. Med njimi je tudi pisatelj, dramatik in literarni zgodovinar Bratko Kreft. Veliko se je ukvarjal z gledališčem. Med njegovimi najuspešnejšimi deli je igra Kranjski komedijanti (o uprizoritvi Linhartove Županove Micke leta 1789).

LETA 2000 UMRL PAVEL BERNIK

DUHOVNIK SALEZIJANEC, SLOVENSKI MISIJONAR Z INDIJSKO DUŠO

"O življenjski usodi dobrih in skromnih, a po srcu velikih ljudi največkrat ne vemo dosti. Niso se rodili človeštvu, da bi razmišljali o sebi. Svoje delo in poslanstvo so posvetili drugim, razširjali so med ljudmi dobroto, znanje, ljubezen in prijazno besedo. Med te izjemne ljudi štejemo tudi misijonarje. Eden od njih je Pavel Bernik, salezijanec, škofjeloški rojak, slovenski misijonar z indijsko dušo." Tako je dejal 8. novembra 1993 tedanji škofjeloški župan Peter Havlina ob podelitvi listine častnega občana občine Škofja Loka misijonarju Pavlu Berniku, ki je ob svoji zlati maši obiskal svoje rojstno mesto. O tem marljivem in tihem apostolu, ki je posvetil 66 let svojega življenja Indiji, kjer je deloval sv. Frančišek Ksaverij, zavetnik katoliških misijonov, bomo veliko zvedeli iz zbornika Pavel Bernik, misijonar z indijsko dušo, ki je izšel ob desetletnici njegove smrti v zbirki Misijonska pričevanja, katero ureja Tone Ciglar. V knjigi je opisano njegovo življenje in delo, veliko povejo njegova pisma in zlasti številna pričevanja ljudi, ki so ga osebno poznali.

... več: Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2010) 12, str. 14.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 16. julij 1899, Novo mesto, † 12. november 1989, Ljubljana.

"Rojen sem bil v pokrajini, ki je ena najbolj čudovitih, kar jih ima naša slovenska zemlja." To je mehka Dolenjska: lepoto njenih oblik in barv je zagledal 16. julija 1899 v Novem mestu. O svojem rodu pripoveduje v monografiji, ki jo je pripravila Do­lenjska založba za njegovo devetdesetletnico, pa njenega izida ni dočakal, ker je 20. novembra 1989 umrl (knjiga je izšla 1990). "Moj oče je Istran iz vasi Jakci v slovenski Istri. Bil je zelo delaven in iznajdljiv ter bister fant. V Kopru je bil štiri mese­ce pri upokojenem učitelju v privatni šoli, kjer je zelo naglo sprejemal kratko, a intenzivno šolanje. Bil je zelo nesrečen, ker mu šef Jakčeve familije ni dovolil daljšega študija. To je bilo za nadarjenega fanta zelo tragično. Moja mama (Josipina Colarič iz vasi Slinovce pri Kostanjevici na Krki) je bila kot dekle po­klicana v Castelvenere (Kaštel) k stricu župniku Cvitku, da pri njem sprejme službo, ker je odhajal v pokoj. Tako je prišla v Istro. Tam je spoznala mojega očeta in se z njim poročila. V Istri sta se mi rodila dva brata in dve sestri; trije od njih so tam tudi pokopani. Družina je živela sedem let v Padni, kjer je imela trgovinico.

Na željo najstarejše materine sestre v Novem mestu je prišla leta 1895 ob potresu v Novo mesto. V Novem mes­tu je moj oče prevzel gostilno na Bregu pri Murnu in tam sem se leta 1899 rodil; moja rojstna soba v tej gostilni je zdaj posveče­na mojemu spominu. Leta 1904 je oče v Novem mestu zgradil veliko hišo kot hotel-kavarno in vinsko trgovino, a jo je zaradi lažnive­ga milijonarja iz Ptuja leta 1912 izgubil. V tej nekdanji očetovi hiši je zdaj galerija Jakčev dom."

Že od otroških let ga je mikalo risanje. V ljudski šoli mu je dajal prve napotke frančiškan p. Severin Fabiani, njegov učitelj, v gimnaziji pa slikar Josip Germ. Njegov sošolec je bil pesnik Mi­ran Jarc, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Srednjo šo­lo je končal na realki v Idriji, kjer je že pridno slikal. Novem­bra 1917 je moral k vojakom, kjer se je seznanil s slikarjem Fran­cetom Kraljem. Tudi pri vojakih - na fronti in pozneje v bolnišni­ci - se ni ločil od svoje skicirke, v katero je risal, kar je vi­del okoli sebe in doživljal v sebi. Proti koncu vojne je doživel svoje prvo umetniško priznanje: Jakčeva mati je po slikarju Ivanu Vavpotiču posredovala nekaj sinovih slik Rihardu Jakopiču, ki je dve uvrstil v umetniško razstavo v svojem paviljonu. Odtlej so se vse bolj krepile prijateljske vezi med Jakopičem in Jakcem. Ta je po vojni (1919-1923) študiral na Umetnostni akademiji v Pragi, kjer se je navdušil za ekspresionistično umetnost norveškega slikarja in grafika Edvarda Muncha. Nekaj časa (1925-1928) je bil gimnazij­ski profesor risanja v Ljubljani, potem pa se je odpravil na štu­dijsko potovanje po Evropi (Berlin, Pariz, Norveška), severni Af­riki (Tunizija) in ZDA. Domov je prinesel polno risb, portretov in pastelov. Leta 1934 se je pri frančiškanih v Ljubljani poročil s Tatjano Gundrum, ki mu je bila poslej največja opora v življenju. "Med nama je bilo dvanajst let razlike," je povedala letos. "Rada sva se imela in bila vedno skupaj... Nekaj dni pred smrtjo, ko ni mogel več govoriti, sem mu morala sneti poročni prstan z roke. Poljubil ga je in mi ga dal." Po smrti matere (1937) se je iz No­vega mesta preselil v Ljubljano. Po vojni je bil profesor za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, ki je bi­la ustanovljena na njegovo pobudo in je bil njen prvi rektor. Od leta 1949 je bil redni član SAZU ter več tujih akademij. Prejel je številna domača in tuja priznanja.

Zbirka Jakčevih grafik in slik je v galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, zbirka risb in slik pa v galeriji Jakčev dom v Novem mestu, ki so jo odprli leta 1984. Grafike in risbe z istrskimi motivi je umetnik podaril galeriji v Padni, odprti 12. oktobra 1990. V slikovito istrsko vas Padno je vedno rad prihajal. Jakčevo nepregledno ustvarjalno delo je na kratko ori­sal umetnostni zgodovinar Milček Komelj v Enciklopediji Sloveni­je. Jakac je začel risati kot samouk, med prvo svetovno vojno je snoval realistične risbe, po vojni pa poduhovljene pastele do­lenjske pokrajine v duhu liričnega impresionizma ter fantazijske podobe s problematiko življenja in smrti. Pobude je črpal iz sli­karstva, literature in glasbe. V Pragi se je posvetil grafiki (lesorez, jedkanica, suha igla, litografija), pod vplivom Edvarda Muncha je slikal (otožna) "razpoloženjska" olja. Po letu 1923 je njegova umetnost spet realistično usmerjena. Jakac se je uveljavil kot najizrazitejši portretist svojega časa: njegovi obrazi slo­venskih besednih umetnikov bogatijo naše literarne zgodovine in šolska berila. Dejaven je bil tudi kot avtor drobne grafike, fotograf in filmski snemalec.

(obletnica meseca 07_1999)

LETA 1054 PRIDE DO RAZKOLA V CERKVI:

MED VZHODNO (PRAVOSLAVNO) IN ZAHODNO (KATOLIŠKO) CERKVIJO

Svetniški papež Leon IX. (1049-1054) je hotel zgladiti nasprotja med Rimom in Carigradom in je v Carigrad poslal mirovno odposlanstvo. ki ga je vodil kardinal Humbert. Cesar Konstantin je želel spravo, patriarh Mihael Cerularij pa je bil do papeževih odposlancev sovražno razpoložen. Vzkipljivi kardinal Humbert je 16. julija 1054 izobčil patriarha in somišljenike. Ta datum velja za začetek razkola med vzhodno (pravoslavno) in zahodno (katoliško) Cerkvijo.

LETA 1193 ROJENA SV. KLARA ASIŠKA

ITALIJANSKA SVETNICA, KRŠČANSKA MISTIKINJA, REDOVNA USTANOVITELJICA REDA KLARIS, ZAVETNICA TELEVIZIJE († 1253)

»Način življenja reda ubogih sester, ki ga je ustanovil sv. Frančišek, je tale: Spolnjevati sveti evangelij našega Gospoda Jezusa Kristusa z življenjem v pokorščini brez lastnine in v čistosti.« Tako se začenja Vodilo sv. Klare za redovnice, ki se po njej imenujejo klarise, in ga je potrdil papež Inocenc IV. 9. avgusta 1253, dva dni pred njeno smrtjo. To dragoceno listino njene neomajne zvestobe uboštvu po zgledu sv. Frančiška, za katero se je morala dolgo boriti, so ji dali v grob kot znamenje njene največje zmage. Luč sveta je zagledala v Assisiju na današnji dan kot prvorojenka viteza Favaroneja in plemkinje Ortolane. Sedemnajstletna se je odločila za Božjega Ženina, za katerega jo je navdušil rojak Frančišek, ki je z nekaj tovariši izbral pot uboštva, ljubezni do Boga in bližnjega. Vedela je, da bo njena odločitev za popolno uboštvo izzvala pri sorodnikih odpor, je v noči na 19. marec 1212 v spremstvu prijateljice zbežala iz domače hiše v cerkvico Matere Božje ('pocijunkulo'), kjer je pred oltarjem odložila sijajno obleko in nakit ter sprejela iz Frančiškovih rok spokorno obleko, tančico in pas. Konec aprila 1212 ju je Frančišek spravil v San Damiano, kjer je kmalu zatem nastal prvi ženski samostan Frančiškove družine, kamor sta prišli še najmlajša sestra Beatrice in ovdovela mati Ortolana. Opatinja Klara, ki je sama sebe imenovala "nevredna Kristusova dekla in sadika blaženega očeta Frančiška", je bila duhovna mati redovne družine pri Sv. Damijanu do smrti. Redovnice niso imele stalnega vodila, živele so po navodilih , ki jih je sproti dajal sv. Frančišek. Klara je sestram razdelila dan na molitev, delo, dejanja ljubezni do bližnjega, pokorila in počitek. Preživljajo naj se z delom, ki se jim vsako jutro sproti odkaže, in z miloščino. Pokore pa naj se zlasti z molkom in postom. Klara je bila do sebe – kljub boleznim, ki so mučile, zelo stroga, sestre pa je opozarjala, naj ne pretiravajo s spokornimi vajami. Svojim redovnicam je bila Klara najlepši zgled. Čeprav je bila opatinja, je stregla pri mizi, skrbela za bolne sestre, opravljala vsa hišna dela. Za Klaro je bil ideal življenje v popolnem uboštvu, tudi samostan ni smel imeti nobene lastnine. Že dve leti po smrti (1255) je bila razglašena za svetnico. Pogosto jo upodabljajo z monštranco v roki, ker je bila velika častilka sv. Rešnjega telesa. Papež Pij XII. jo je leta 1958 razglasil za zavetnico televizije, ker je o božiču 1252 po nadnaravni 'televiziji' spremljala praznične obrede. Pri nas je samostan klaris v Nazarjah.

nekaj njenih misli:

• Duša vernega človeka, duša, ki je vredna več od vsega ustvarjenega, je po božji milosti postala večja kot nebesa.
  
• Prav gotovo veste, da Gospod obljublja in daje nebeško kraljestvo samo ubogim, kajti če kdo ljubi časne stvari, izgubi sadove ljubezni.
  
• Medtem ko nebesa skupaj z vsem stvarstvom ne morejo zaobseči Stvarnika, pa je edinole verujoča duša Stvarnikovo prebivališče in sedež in sicer samo zaradi ljubezni, ki je hudobni nimajo.
  
• Le kako se more človek pritoževati zaradi trpljenja, če ima pred očmi Jezusa, pribitega na križ?
  
• Samo ubogim Bog obljublja in daje nebeško kraljestvo, zakaj če človek naveže srce na stvari tega sveta, so zanj sadovi ljubezni izgubljeni.
  
• Zares velika in hvale vredna zamenjava: zapustiti zemeljske dobrine zaradi nebeških; pridobiti si nebesa namesto zemlje; za eno stvar prejeti stokratno in imeti v posesti blaženo večno življenje.

LETA 1847 UMRL FRANC VERITI

DUHOVNIK, NABOŽNI PISEC (* 1771)

Nabožni pisec Franc Veriti je bil italijanskega rodu, za duhovnika je bil posvečen v Vidmu (Udine), služboval pa je po raznih slovenskih krajih, nazadnje kot kanonik v Novem mestu. Priučil se je slovenščine tako dobro, da je začel pisati nabožne knjige, ki po domače razlagajo svetopisemske odlomke, ki so jih v cerkvi sicer prebirali v slovenščini, razlagali pa le redki duhovniki. Matija Čop ga je pohvalil, da je, čeprav tujec, “s prizadevnim študijem jezika postal rodoviten kranjski pisatelj”.

LETA 1872 ROJEN ROALD AMUNDSEN

NORVEŠKI POLARNI RAZISKOVALEC, PRVI ČLOVEK NA JUŽNEM TEČAJU († 1928)

Norveški polarni raziskovalec Roald Amundsen (1872-1928) je bil prvi človek, ki je dosegel južni tečaj, najjužnejšo točko na Zemlji. Preletel je severni tečaj (21. maja 1923), preplul je prehod severno od Amerike na poti od Atlantskega oceana do Beringove morske ožine ter prehod severno od Evrope in Azije. Umrl je v letalski nesreči, ko je poskušal rešiti italijansko polarno odpravo.

LETA 1879 ROJEN ALFRED ŠERKO ST.

ZDRAVNIK, NEVROPSIHIATER († 1938)

Rojen v Cerknici, študiral na Dunaju, promoviral iz filozofije, pod vplivom nemškega nevropsihiatra Richarda von Kraffta-Ebinga in avstrijskega nevrologa in ustanovitelja psihoanalitilčne šole psihologije Sigmunda Freuda je nadaljeval študij na medicinski fakulteti. Zanimale so ga osnove psihiatrije ... Nekaj časa je delal na dunajski kliniki za živčne bolezni, pozneje v Gradcu, po prvi vojni pa je postal redni profesor anatomije in fiziologije na medicinski fakulteti v Ljubljani, eden izmed 18 prvih rednih profesorjev Univerze v Ljubljani, kasneje tudi njen rektor. Raziskoval je anatomijo in fiziologijo živčevja ter o tem napisal slovenska učbenika. Sin Alfred je po končanem študiju medicine (1934) diplomiral še iz geografije (1940) in se po drugi svetovni vojni ukvarjal z raziskovanjem krasa in bil prvi upravnik Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni.

LETA 1881 ROJEN VEKOSLAV ŠPINDLER

KULTURNI DELAVEC, POLITIK IN ČASNIKAR († 1866)

Doma v Moravcih, šolal se je v Bučkovcih in Mariboru, študiral na Dunaju, vendar prava in medicine ni končal. Posvetil se je časnikarstvu, političnemu in kulturnemu delovanju: bil glavni tajnik Narodne stranke za Štajersko, prav tako tudi med ustanovitelji Prosvetne zveze narodnih društev za Štajersko in Koroško v Celju, tajnik Narodnega sveta v Celju in glavni tajnik Samostalne demokratske stranke za Štajersko ... Po vojni je bil referent za knjižničarstvo v mariborskem okrožju, veliko pa je tudi pisal, predvsem pesmi in črtice (v Zarjo, Ilustrovani narodni koledar, Ljubljanski zvon ..., izdal je tudi pesniško zbirko), kasneje pa je tudi prevajal (iz češčine).

LETA 1893 ROJEN ALOJZIJ ZUPANC

DUHOVNIK, PISEC DRAGOCENIH ŽUPNIJSKIH KRONIK († 1974)

Luč sveta je zagledal 16. julija 1893 v Znojilah pri Krki. Leta 1913 je bil med prvimi maturanti Škofovih zavodov v Šentvidu, leta 1917 je bil posvečen v duhovnika. Še isto leto je postal kaplan v Dolenjskih Toplicah, po dveh letih je odšel v Žužemberk, nato pa je postal župnik v Šmihelu pri Žužemberku in tam ostal 51 let, vse do smrti. Župniji je vtisnil globok pečat. Bil je izvrsten poznavalec preteklosti Suhe krajine, napisal je kronike skoraj vsem župnijam v svoji dekaniji. V svojih zajetnih rokopisih je zapustil pravi zaklad.

LETA 1899 ROJEN BOŽIDAR JAKAC

SLIKAR IN GRAFIK († 1989)

"Vse moje delo, vse moje risbe in skice so nastale iz likovnega interesa, so pa nehote postale dokumentacija časa - tekoči mo­ment doživljanja je bil od nekdaj moj način in smisel dela. Tako je vse moje delo nekak likovni dnevnik," je zapisal Božidar Ja­kac, veliki slovenski slikar in grafik, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

"Rojen sem bil v pokrajini, ki je ena najbolj čudovitih, kar jih ima naša slovenska zemlja." To je mehka Dolenjska: lepoto njenih oblik in barv je zagledal 16. julija 1899 v Novem mestu. O svojem rodu pripoveduje v monografiji, ki jo je pripravila Do­lenjska založba za njegovo devetdesetletnico, pa njenega izida ni dočakal, ker je 20. novembra 1989 umrl (knjiga je izšla 1990).

... več o njem preberite v obletnici meseca 07_1999

LETA 1921 UMRL JOSIP KRIŽAN

SLOVENSKI MATEMATIK, FIZIK IN FILOZOF (* 1841)

Živel in delal je večinoma na Hrvaškem za slovensko psihologijo pa je pomemben, ker je leta 1885 izdal knjigo Nauk o čustvima (v hrvaščini), prav tako tudi prvi slovenski učbenik logike (Logika, Maribor 1887), ki ustreza takratnemu pojmovanju logike ... Napisal je veliko število poljudno-znanstvenih člankov iz vremenoslovja, fizike in psihologije. V Domu in svetu je objavljal zanimive članke iz astronomije.

LETA 1985 UMRL HEINRICH BOLL

NEMŠKI PISATELJ, NOBELOVEC (* 1917)

Heinrich Boll se je rodil v Kölnu in ni imel prav lahkega otroštva. Oče mu je umrl proti koncu prve svetovne vojne in moral je s svojim delom preživljati družino. Med drugo vojno je moral tudi sam v vojsko, na francosko in rusko fronto, kjer je bil štirikrat ranjen. Kasneje je pisal o "strašni usodi vojaka, ki si želi, da bi vojno, katero vojskuje, izgubili". Iz vojne je prišel globoko pretresen in ta doživetja so ga spodbudila, da je začel pisati. Opisoval je usode nemških ljudi, najprej v krajših delih, ki so "zadela" bolečo točko tolikih drugih ranjenih vesti in so bila dobro sprejeta. Med prvim svojim romanom Vlak je prišel po voznem redu (1949) in zadnjim Angel je molčal (1992 - izšel po smrti) je izdal okoli 50 del, ki se odlikujejo po človeški zavzetosti, kritičnosti in nekem jedkem humorju, s katerim se spravlja nad grehe sodobne potrošniške družbe. Predvsem pa hoče ljudi pripraviti k razmišljanju, da ne bi postali slepo orodje stehnizirane in razčlovečene družbe, kar bi nujnio pripeljalo v nove vojne. To je v osnovi krščansko sporočilo: naj bi ljudje nikdar več ne zgrmeli v prepad zla, to je vojne. Njegovi romani so še: Kje si bil Adam? Konec službene vožnje, Klovnovi pogledi, Hiša brez čuvajev, Kruh otroških let, Biljard ob pol desetih...Skupinska slika z gospo, Izgubljena čast Katharine Blum ali Kako nastane in kam lahko vodi nasilje ... Leta 1972 je za svoje literarno ustvarjanje prejel tudi Nobelovo nagrado.

več:
S. Čuk, Heinrich Boll. Nobelov nagrajenec za književnost: Aktualnosti, v: Ognjišče 12 (1972), 28-29.

njegova misel:

• Zame obstaja učlovečeni Bog. In ker človeka, slehernega človeka, v vseh njegovih razsežnostih jemlje resno, moram tudi jaz ravnati tako.

LETA 1989 UMRL HERBERT VON KARAJAN

AVSTRIJSKI DIRIGENT (* 1908)

Med največje glasbenike 20. stoletja spada avstrijski dirigent Herbert von Karajan, ki je nastopal za dirigentskim pultom vseh pomembnejših evropskih opernih hiš in filharmonij, od Berlina do Milana in Londona. Leta 1967 je v Salzburgu ustanovil Velikonočni festival. Veliko njegovih poustvaritev klasične glasbe so posneli na plošče.

Pripravlja Marko Čuk

* 31. avgust 1914, Bohinjska Bistrica, † 15. julij 2007, Toronto

Svojemu mrtvemu bratu Janezu, jezuitu, piše: "Znala sva uživati veličastni mir naših planin, znala vsrkavati vase njih milino, naučila pa sva se živeti tudi sredi groze viharjev." Rodil se je 31. avgusta 1914 v Bohinjski Bistrici v kmečki družini, ki se je že nekaj rodov ukvarjala tudi z usnjarsko obrtjo. Po štirih letih osnovne šole v domačem kraju je šel v meščansko šolo na Jesenice. Na prigovarjanje tamkajšnjega kateheta je čez dve leti v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi leta 1935 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Svojemu mrtvemu bratu piše: "Sam veš, kako naju je mama opominjala, naj dobro premisliva, preden se odločiva za duhovništvo. Bila je seveda ponosna in vesela." V želji, da bi šel kot misijonar na Kitajsko, je že sredi prvega letnika bogoslovnega študija prestopil k lazaristom. Mašniško posvečenje je prejel 13. julija 1941. Med vojno je kot duhovnik deloval v Ljubljani, Beogradu, Gevgeliji, Peči. Upal je, da se mu bo izpolnila želja iti v misijone in v ta namen je končal enoletno bolničarsko šolo. Toda čakal ga je drugačen "misijon".

Jeseni 1947 so rdeči oblastniki Sodja zaprli, ker so zvedeli, da je v poletnih mesecih 1945 v lazaristovski hiši na Taboru v Ljubljani skrival bogoslovca, ki se je rešil kočevske ječe in je kasneje pobegnil čez mejo. Sedem mesecev so ga držali v samici, hoteli so ga streti in do kraja ponižati. Tudi "pred vrati pekla" (tako je dal naslov knjigi, v kateri pripoveduje o tej izkušnji) je ostal človek in duhovnik. Krepila ga je goreča molitev, nepretrgan stik z Bogom in zaupanje vanj ter trdna volja, da ostane zvest Cerkvi in svojemu duhovniškemu poklicu. Po sedmih mesecih samice in zasliševanj so Sodja zaradi "zločina proti narodu in državi" obsodili na pet let strogega zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic. Svoje jetništvo je preživljal v raznih zaporih, kjer je bilo tudi veliko drugih duhovnikov. Njegova jetniška Kalvarija se je končala leta 1952.

Po ilegalnem prebegu čez mejo ("Med dvema stražarjema sem po njivi sadil čebulo in prišel v Italijo") je bival osem let v Kanadi. Mikalo ga samotarsko življenje kartuzijanov, vendar se mu poskus takega življenja v francoskem samostanu Selignac ni obnesel. Leta 1966 je Franc Sodja prišel v Buenos Aires, kjer je zastavil vse svoje moči za svoje rojake ter jim s svojim delom pomagal ohranjati vero in zavest slovenstva. Prevzel je vodstvo Misijonskega zavoda v Slovenski vasi, Lanus, v predmestju Buenos Airesa, čeprav je, kot je sam zatrjeval, prišel v Argentino predvsem zato, da bi pisal. Res se je udejstvoval pri Slovenski kulturni akciji, pisal je za list Katoliški misijoni in skupaj z Ladislavom Lenčkom je bil duša misijonskega dela. Čeprav je govoril, da ni bil pripravljen za vzgojitelja, se je v tej vlogi odlično izkazal. "Pri vsakem je iskal osebne sposobnosti in tam poskušal razviti izpopolnjevanje," je zapisal Andrej Rot, eden njegovih gojencev. "Zavod naj bi bil družina, kjer vsak res brani družinske interese in kjer ima vsak tudi svojo vlogo in nalogo." Nekdo drug pa je o njem dejal: "Kot dijaki smo čutili, da nas vzgaja svetnik. Kar nam je govoril, je trikrat prej sam živel."

V Argentini je ostal do leta 1982, ko se je vrnil v Kanado, kjer živi še sedaj. Ko je v 74- letu zbolel za rakom, se je začel poslavljati od sveta in tedaj je nastala njegova knjiga Pisma mrtvemu bratu in tam je zapisal: "Janez, povedati ti moram novico: Zdaj sem jaz na poti k tebi." Toda ure njegovega zemeljskega pričevanja se še niso iztekle.

(Silvester Čuk, pričevanje, Ognjišče 11_2004 – tri leta pred njegovo smrtjo)

* 19. julij 1835, Gora nad Sodražico; u. 23. februarja 1896, Gora nad Sodražico

"Rada trpim, ker vem, da moram za nebesa trpeti."

"Magdalena Gornik je petnajstletna deklica, hči revnih kmečkih staršev, ki se ukvarjajo izključno s poljedelstvom in veljajo v kraju za poštene kristjane. Že od svojih najnežnejših let je kazal ta otrok prijazno in tiho skromnost in je pri krščanskem nauku kot pri pripravi na prvo spoved in prvo obhajilo izpričal opazno znanje verskih resnic. Njena zamaknjenja, ki imajo vse značilnosti svetih zamaknjenj, so se začela avgusta 1848... Vsebina zamaknjenj so slikoviti dogodki iz Jezusovega trpljenja: strah na Oljski gori, bičanje, kronanje, križanje in smrtni boj na križu. Pri tem začnejo krvaveti njene stigme, ki jih vidno nosi." Tako je leta 1851 ribniški dekan Ignacij Holzapfel poročal ljubljanskemu škofu Alojziju Wolfu o "zamaknjneni deklici" z Gore pri Sodražici. Ob stoletnici njene smrti (1996) je France Baraga v Koledarju celjske Mohorjeve družbe izrazil obžalovanje, da se "do danes še nihče lotil objave njenega življenjepisa". Tega zahtevnega in blagoslovljenega dela se je lotila Martina Kraljič, študentka teologije. Njena diplomska naloga je "narasla" v knjigo, dragoceno pričevanje o tej Jezusovi izvoljenki.

Ko prebiramo to knjigo, kar ne moremo razumeti, da je (bila) ta izredna mistikinja tako dolgo čisto pozabljena. Njeno življenje je bilo polno zamaknjenj in hudega trpljenja, sedeminštirideset let je prebila brez hrane. Pri vsem tem pa ni bila nič "čudaška", temveč prav blizu vsakdanjemu dogajanju. Ko bi bila Magdalena Gornik pripadnica kakšnega "velikega" naroda, bi jo poznal ves svet. Vse kaže, da se zdaj začenja uresničevati njena prerokba, za katero je vedel škof Stanislav Lenič, več let župnik v Sodražici, "da se bodo čez šest rodov začeli goditi čudeži na njeno priprošnjo". Enega je doživela že Martina Kraljič, avtorica te knjige, ki jo je izdala v samozaložbi. Za tisk ni imela denarja, pa je njeno zadrego (po dobrih ljudeh) čudežno rešila pozabljena mistikinja in zamaknjenka, o kateri je pisala.

Njeno življenje je po svoji knjigi na kratko opisala v Koledarju goriške Mohorjeve družbe za leto 2005. Magdalena Gornik se je rodila 19. julija 1835 kot tretji od sedmih otrok preproste kmečke družine v zaselku Janeži in bila še isti dan krščena v cerkvi Marije Snežne na Gori nad Sodražico. "Mala Magdalena je bila povsem običajna deklica. Staršem je rada pomagala pri delu, do ljudi je bila prijazna in ljubezniva. Rada je bila v družbi svojih vrstnic. Že kot otrok je gojila posebno ljubezen in spoštovanje do Jezusa v najsvetejšem zakramentu." Bog je na poseben način posegel v njeno življenje spomladi leta 1847. Mati jo je poslala na njivo po krmo za prašiče. Ko je prišla blizu njive, je pred seboj zagledala neznano ženo, ki se ji je po prisrčnem pogovoru predstavila kot Jezusova mati in mati vseh ljudi. Poučila jo je, naj Jezusa ljubi , kolikor more, in mu daruje vsako delo. Na dan prvega obhajila ji je dal Jezus začutiti del svoje ljubezni. Njene telesne moči so začele slabeti, vedno močneje pa je čutila Jezusovo bližino. Leta 1847 je začela obiskovati nedeljsko šolo, a je tako hudo zbolela, da je morala ostati v postelji. Nobeno zdravilo ji ni pomagalo. Avgusta 1848 pa je z drugim Marijinim prikazanjem čudežno ozdravela. Marija ji je obljubila, da bo, če bo trdno zaupala v Boga, od njega prejela vse, tudi hrano za svoje življenje. Odtlej Magdalena do konca svojega življenja ni zaužila nobene telesne jedi, hranila se je s skrivnostno nebeško jedjo.

Pri Magdaleni so se začele vsak dan dogajati nenavadne reči: zamaknjenja, videnja, stigme (znamenja Jezusovih ran), mistično obhajilo, dar spoznavanja notranjega stanja duše... To se je hitro razvedelo in ljudje so v procesijah prihajali na Goro, kar je vznemirilo svetne oblasti, ki so zahtevale pojasnila od cerkvenih oblastnikov. Leta 1852 je sodraški župnik Jožef Lesjak s škofovim dovoljenjem izvedel cerkveno preiskavo. Magdalena je bila 40 dni v župnišču v Sodražici. Ob koncu preiskave je škofu poročal: "Pri vseh svojih opazovanjih nisem mogel odkriti nobene prevare. Zelo bi bil zadovoljen, ko bi se najtrdovratnejši nasprotniki hoteli kot člani raziskovalne komisije prepričati o resnici zadeve." Med temi nasprotniki so bili nekateri duhovniki. "Ko sem jim pripovedoval o dogodkih na Gori, so gledali name večinoma kot prenapeteža ali celo lažnivca."

Leta 1867 se je Magdalena s svojima sestrama preselila na Bloke k župniku Janezu Kapleneku, kjer so ostale vse do njegove smrti leta 1863. Mistični pojavi (stigme, čudežna jed, mistično obhajilo) so se še vedno videli in pretresali ljudi. V zamaknjenih je veliko trpela, a je vse trpljenje rada vzela nase za odrešenje duš. Leta 1893 se je preselila nazaj na Goro in 23. februarja 1896 je umrla v sluhu svetosti. Duhovnik Dominik Janež, ki je Magdaleno pokopal, je v svojem pismu (verjetno škofu Jegliču) zapisal molitev: "Počivaj v miru, blaga Magdalena! Trpela si tukaj s Kristusom, na križ bila pribita, gotovo se že veseliš v svetih nebesih. Prosi za nas, da tudi mi tako voljno trpimo, kot si ti, da tudi mi tako častimo Sveto Rešnje telo, tako slavimo Devico Marijo, kot si jo častila ti." Njen grob iz leta v leto obiskuje vedno več ljudi. To je prošnja, da bi od ljudi "pozabljena" Magdalena Gornik dosegla tudi uradno priznanje svetništva, ki ga je, kot smo lahko prepričani, pri Bogu že dosegla.

(pričevanje 11_2008)

19. julija 1896 v kraju Cardross na Škotskem; 6 januarja 1981

Življenjska zgodba Archibalda Josepha Cronina je zgodba moža, ki je odkrival Boga v vsakdanjem stiku s preprostimi ljudmi, med katerimi je opravljal svoj zdravniški poklic. Rodil se je 19. julija 1896 v kraju Cardross na Škotskem kot edini otrok očeta Patrika Cronina, trgovskega potnika, sina irskih priseljencev, ki je bil katoličan, in anglikanske matere Jessice Montgomery. Oče je umrl, ko je bil Archibald star sedem let. Z mamo sta šla živet v Dumbarton na dom njenih staršev, ki pa Archibada niso sprejeli, zato je odšel k očetovim katoliškim sorodnikom. Kmalu pa je bil pri materi, ki je kot prva ženska na Škotskem postala zdravniška nadzornica. Na šoli v Dumbertonu se je Archibald uveljavil ne le kot odličen učenec, ampak tudi kot športnik, nogometaš. Njegovi tovariši so vedeli, da je katoličan, zato so mu dali vzdevek "mali papež". Po končani osnovni in srednji šoli se je leta 1914 vpisal na medicinsko fakulteto; med prvo svetovno vojno je študij prekinil in se kot prostovoljec priglasil k vojakom. Tri leta je bil sanitetni podčastnik pri mornarici. Po vojni je študija nadaljeval in ga uspešno dokončal. Njegov profesor kirurgije mu je pri vajah pogosto ponavljal: "Ti ne boš nikoli dober kirurg!" in mu vcepil občutek manjvrednosti.

Ko mu je kot mlademu zdravniku uspela zahtevna operacija, je bil kompleks manjvrednosti premagan. "Lahko rečem, da je pot moje kariere začrtala prav ta težka ura. Premagati sem moral najtežjo oviro: strah in nezaupanje vase. Od tistega dne si nisem nikoli več rekel: 'Ne morem', ampak : 'Naredil bom, kar je v moji moči.' Ob tisti operacijski mizi sem se naučil najvažnejše reči: tudi takrat, ko e zdi, da je vse izgubljeno, lahko svoj poraz spremenimo v zmago, če mu kljubujemo s pogumom in se ne umaknemo." Leta 1921 se je poročil z Agnes Mary Gibson, ki je bila tudi zdravnica in nekaj časa sta delala skupaj.

Rodili so se jima trije sinovi: Vincent, Patrick in Andrew. Leta 1924 je bil imenovan za zdravstvenega nadzornika v angleških rudnikih. V štirinajstih mesecih se je spustil v okoli 500 rudnikov in od blizu spoznal težke razmere, v katerih so delali in živeli rudarji. Ta svoja spoznanja je kasneje vpletel v svoj zajetni roman Zvezde gledajo z neba (1935). Zaradi slabega zdravja je moral pustiti svojo zdravniško službo in lotil se je pisanja. Po izrednem uspehu, ki ga je dosegel s svojim prvim romanom Klobučarjeva graščina (1931) je sklenil, da bo poslej pisanje njegov življenjski poklic. Izpod njegovega peresa so leto za letom prihajale nove knjige, ki so bile vse po vrsti uspešnice. V njih so sestavine realizma, romantike in družbene kritike. Po njegovih delih je bilo posvetih 14 filmov in več televizijskih nanizank.

V svojem zdravniškem in pisateljskem poklicu se je poglabljal v skrivnosti človeškega srca in počasi odkrival Boga. "Ko sem še opravljal poklic zdravnika, sem v nekem mestu na severu Anglije zdravil uglednega moža, ki se je vse življenje ponašal s tem, da je brezverec. Sprl se je v svojo hčerko edinko, ki se je poročila z zelo vernim možem. Na stara leta, ko je čutil, da se mu bliža smrt, pa je pogosto prihajal na njen dom in se z zetom pogovarjal o verskih vprašanjih. Pogovor je vedno končal s stavkom: 'Nikar si ne delaj utvar, da mislim kaj drugače - tudi zdaj ne verujem v Boga!' Nekega dne mu je hči, kot v nekem razsvetljenju, na to odgovorila: 'Veš, oče, Bog pa veruje vate!' Ta hčerina pripomba je pometla vse očetove pomisleke ... Stavek, ki ga je izrekla ta mlada žena, velja za nas vse, najsi bo naše mišljenje takšno ali drugačno, najsi ravnamo tako ali drugače, vedno smo in ostanemo Božji otroci. In Bog nas pričakuje."

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2011) 1, str. 20.

* 8. januar 1877, Ajdovščina, † 15. julij 1941, Ljubljana

Rojstni kraj Avgusta Žigona je bila Ajdovščina, kjer je zagledal luč sveta 8. januarja 1877. Oče Alojz je bil krojač, mati Frančiška, rojena Kalin, pa gospodinja. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Gorici, kjer so mu bili sošolci pisatelj Ivo Šorli, skladatelj Vinko Vodopivec, odvetnik in politik Karel Podgornik. Po maturi je najprej na Dunaju študiral pravo, potem pa je dokončal slavistični in umetnostno zgodovinski študij , združen s klasičnim jezikoslovjem in estetiko v Gradcu. Zatem je za dve leti študij prekinil in je kot suplent (namestnik) poučeval slovenščino, latinščino in nemščino na gimnaziji v Kranju in na učiteljišču v Ljubljani. Leta 1905 je nadaljeval študij umetnostne zgodovine in slovenske književnosti na univerzi v Gradcu in bil sodelavec profesorja J. Strzygowskega na Inštitutu za zgodovino umetnosti. Leta 1909 je dosegel naziv doktorja s svojo disertacijo o Leonardovi sliki Marija v votlini. Ko se je leta 1910 odločal, ali naj sledi svojemu profesorju na Dunaj in se s tem opredeli za zgodovino umetnosti, je v njem zmagala želja, da se posveti slovenski literarni zgodovini, predvsem Prešernu.

Priznani umetnostni zgodovinar France Stele je o Žigonu izrekel sodbo: "Bil je izrazit znanstveni tip, ki se mu je obetala lepa bodočnost v umetnostni zgodovini." Ko je leta 1910 dobil službo v ljubljanski Licejski knjižnici (predhodnici NUK), je imel za sabo že nekaj objav, ki so ga označevale za prešernoslovca. Leta 1915 je bil imenovan za ravnatelja takratne Državne študijske knjižnice. Njegov način vodenja knjižnice je vzbujal kritike, zato je bil leta 1925 prisilno upokojen. Tudi potem je svoje delo nadaljeval vse do tragične smrti: 15. julija 1941 so ga italijanski karabinjerji ustrelili, ko se je med policijsko uro vračal domov pod Rožnik.

Vse življenje se je ukvarjal s Prešernom

Avgust Žigon se je vse življenje ukvarjal s Prešernom: z njegovim življenjem in ustvarjanjem v povezavi z Matijem Čopom, Prešernovim prijateljem in mentorjem, in literarnimi razmerami tiste dobe. Odkrival, objavljal in komentiral je pomembno gradivo (Prešernov zapuščinski akt, popis Zoisove knjižnice, dokumenti o cenzuri Kranjske čbelice), prispeval je bibliografske članke o Prešernu. Največ pozornosti pa je vzbudila njegova teorija o arhitektonski zgradbi Prešernovih pesmi, ki jo je razvijal od leta 1905. V njej izhaja iz prepričanja, da je umetnina zgrajena okrog idejno-vsebinskega središča po načelih simetrije in pravilnega sorazmerja sestavnih delov. Njegovo delo je bilo deležno precej podpore, še več pa zavračanja, češ, da je bil Prešeren tako genialen umetnik, da "ga pri njegovem umetniškem ustvarjanju prav malo brigajo nauki poetike in se, ko ustvarja, nanje ne more ozirati" (France Stele). Svoje gledanje na Prešerna je Avgust Žigon odgrnil v svoji knjigi France Prešeren, poet in umetnik (1914). Za Prešernovo čitanko (1922) je značilno, da je Žigon razbil pesnikovo razporeditev Poezij in uredil pesmi po časovnem nastanku, hkrati pa je grafično označil ter poudaril njihovo arhitektoniko. Knjigi je dodan Kronološki pregled, ki vsebuje mnogo za prešernoslovje pomembnega gradiva. Avgust Žigon je proučeval tudi življenje in dela drugih osebnosti našega slovstva, zlasti Frana Levstika, Frana Erjavca in Antona Janežiča. Zaradi neugodnih življenjskih razmer in prezgodnje tragične smrti so vsi ti njegovi načrti ostali neuresničeni.

Avgust Žigon in "Krst pri Savici"

Anton Slodnjak je v svoji knjigi Slovensko slovstvo (MK, Ljubljana 1968) zapisal, da so Krst pri Savici, to znamenito Prešernovo pesnitev, slovenski slovstveni zgodovinarji že od nekdaj različno razlagali. "Tri najlepše in najgloblje, dasi v nekaterih pogledih precej različne razlage so dali Ivan Prijatelj, Avgust Žigon in France Kidrič. Prvi je videl v Krstu 'iz obupnega življenja' porojeno izpoved o svetovnonazorski katastrofi svobodomiselnega pesnika. Avgust Žigon je ocenjal Krst kot veličastno prispodobo pesnikovega romantičnega svetovnega in umetniškega nazora. France Kidrič pa je sodil, da je Črtomir 'ilustracija pesnikove popolne resignacije' po Čopovi smrt, Bogomila pa 'najvzvišenejši ženski lik'." V študiji Krst pri Savici (Ljubljanski zvon 1918), ki je bila napisana kot nameravani predgovor k Prešernovi čitanki, je Avgust Žigon zapisal, da je to spev, ki je "vsebinsko in umetniško tak, da mu je ni primere v naši zgodovini ne do tedaj ne do danes. Spev nagrobnik! Da pa ni le Čopov, ampak da je Krst po svoje tudi osebno poetov nagrobnik – to je ključ njegove veličine ... Že vnanja forma deli Krst pri Savici v dva samostojna dela: v tercinski Uvod in stančni Krst. Svojo individualno idejo, glavno idejo speva, je izrekel poet v drugem zase; v prvem pa je razgrnil zgodovinsko ozadje te glavne ideje, lokaliziral dejanje v dobo in kraj ter tako razbremenil glavni del, da mu omogoči samostojno notranjo enotnost."

Avgust Žigon je proučeval tudi življenje in dela drugih osebnosti našega slovstva, zlasti Frana Levstika, Frana Erjavca in Antona Janežiča. Toda zaradi neugodnih življenjskih razmer in prezgodnje tragične smrti so mu priprave za izdajo Levstikovih spisov in za biografijo mnogo manj dozorele kako študije o Prešernu.

(Silvester Čuk, obletnica meseca, Ognjišče 07_2011)