LETA 1802 ROJEN HENRIK FREYER

BOTANIK, FARMACEVT, KARTOGRAF IN NARAVOSLOVEC († 1866)

Tega moža, čigar stari oče je prišel s Češkega v Idrijo, kjer je leta 1754 ustanovil rudniško lekarno, moramo po sodbi poznavalcev uvrstiti med prve raziskovalce naše flore in favne (rastlinstva in živalstva), med pionirje našega jamarstva in gorništva ter med prve delavce na področju našega zemljepisa. "Vendar ni preučeval slovenske narave samo kot naravoslovni entuziast, marveč tudi kot slovenski kulturni delavec" (Zmago Bufon). Predstavljamo ga ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, Henrik Freyer. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 7 (2002), 16-17.

LETA 1875 ROJEN AVGUŠTIN STEGENŠEK

DUHOVNIK, UM. ZGODOVINAR, KONSERVATOR († 1920)

V Tevčah nad Laškim rojeni Avgust Stegenšek je eden od pionirjev slovenske umetnostne zgodovine. Po mašniškem posvečenju leta 1898 je tri leta študiral arheologijo in umetnostno zgodovino v Rimu. Poučeval je cerkveno zgodovino in cerkvene očete ter nekaj let tudi cerkveno pravo na mariborskem bogoslovnem učilišču. Začel je izdajati knjižno zbirko Cerkveni spomeniki lavantinske škofije. Od leta 1911 je proučeval zgodovino križevega pota v Jeruzalemu in leta 1913 preživel dva meseca v Sveti deželi.

LETA 1860 ROJEN GUSTAV MAHLER

AVSTRIJSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1911)

Avstrijski skladatelj in dirigent Gustav Mahler je najbolj znan kot simfonik, napisal pa je tudi veliko nenavadno lepih in globoko občutenih pesmi. Najbolj ganljive so "Pesmi za umrlimi otroki" na besedilo nemškega pesnika Friedricha Ruckerta, ki je izgubil dva otroka; povezane pa so tudi s skladateljevim življenjem, saj je leta 1906 tudi sam izgubil otroka.

LETA 1887 ROJEN MARC CHAGALL

RUSKO-FRANCOSKI SLIKAR JUDOVSKEGA RODU († 1985)

Rodil se je v Viterbsku, v židovski družini. Slikarstva se je začel učiti v rojstnem kraju, nadaljeval pa v Peterburgu, vendar je bil preveč nemirne narave in v šoli ni zdržal. Bolj se je ravnal po navdihu kot po "po knjiugah". Zato je leta 1910 odšel v Pariz, kjer so ustvarjali Picasso, Matisse, Modigliani ... Med oktobrsko revolucijo ga spet najdemo v Rusiji, toda socialistični realizem ni bil zanj ... vrnil se je v Pariz, se poročil z ljubljeno Belo in ustvaril družino. Začel je slikati v svetlih barvah ... spomine na otroštvo, leta 1930 pa se je lotil ilustriranja Svetega pisma. "Po mojem prepričanju se popolnost v umetnosti in v življenju poraja iz Svetega pisma," je zapisal. Ko si človek ogleduje njegove umetnine, dobi občutek, da imajo osebe in stvari na slikah krila in letijo .... Ustvaril je prelepe ilustracije celotnega Svetega pisma. ... Svetovno znana so njegova barvna okna za sinagogo medicinskega centra univerze Hadasa v Jeruzalemu (visoka so 3,40 metra in široka 2,50 metra). Umetnik je ob odprtju dejal: "Ves čas, ko ustvarjal ta okna, sem čutil, da me moj oče in moja mati gledata prek ramen in za njima stojijo Judje, milijoni Judov od včeraj in izpred tisoč let." Glavni čar teh Chagallovih oken so barve, s katerimi je mojster znal preliti trdo snov v svetlobo. Mojzesova postava prepoveduje upodabljati človeka, ki je podoba Boga, zato je Chagall na teh oknih upodobil celo kraljestvo zvezd, naravnih prvin, živali.

več:
S. Čuk, 90-letni Marc Chagall in njegovo svetopisemsko oznanilo: Zapis, v: Ognjišče 9 (1977), 26-27.
S. Čuk, Dvanajst Izraelovih rodov: Priloga, v: Ognjišče 3 (2003), 45-56.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Bog mi bo dal moč, da bom v platna vdihnil svojega duha: duha molitve in otožnosti, molitve odrešenja in prerojenja.
• V mojih slikah ljudje lahko poiščejo in najdejo neki mir, neko duhovnost, neki smisel življenja. Te slike predstavljajo sence ne le enega (judovskega) naroda, temveč vsega človeštva.
  
• Vsako življenje neizogibno teče proti koncu; naša naloga je, da mu v času njegovega trajanja damo barve ljubezni in upanja. V tem je smisel življenja in bistvo vere.
• Ko sem poslušal branje Svetega pisma, se mi je zdelo, da stvari dobivajo krila in da letijo proti obljubljeni deželi. Po mojem prepričanju se popolnost v umetnosti in v življenju poraja iz Svetega pisma.

LETA 1907 ROJENA IDA KRAVANJA - FILMSKA IGRALKA ITA RINA

FILMSKA IGRALKA († 1979)

Ida Kravanja, hči železničarja iz gornjega Posočja, službujočega v Divači, je bila prva Slovenka, ki je kot filmska igralka svetovno uspela. Kot druga na tekmovanju za miss Jugoslavije leta 1929 je bila zanimiva za nemško filmsko industrijo. Z umetniškim imenom Ita Rina je nastopila je v 17 nemških in čeških filmih. Največji uspeh je doživela v filmu Erotikon.

LETA 1912 UMRL KAREL ŠTREKELJ

JEZIKOSLOVEC, SLAVIST, PUBLICIST, ETNOLOG IN ZBIRATELJ LJUDSKEGA BLAGA (* 1859)

Jezikoslovec, etnograf in literarni zgodovinar Karel Štrekelj je leta 1886 pri Slovenski matici prevzel skrb za izdajo ljudskih pesmi in pripravil zbirko Slovenske narodne pesmi, ki je izhajala od leta 1893 do 1923, četrto knjigo je po Štrekljevi smrti dokončal Joža Glonar. Ob izidu je bila Štrekljeva izdaja naših narodnih pesmi najboljša in najobširnejša taka zbirka pri slovanskih narodih.

LETA 1963 UMRL NADŠKOF ANTON VOVK

DUHOVNIK, TEOLOG, LJUBLJANSKI NADŠKOF IN BOŽJI SLUŽABNIK († 1963)

V isti hiši - pri Ribičevih, kjer sed je leta 1800 rodil France Prešeren, ­je sto let kasneje tekla zibelka Antonu Vovku, ki je postal 30. ljubljanski škof. To službo je v težkih časih po drugi svetovni vojni, ko je komunistični režim hotel iztrgati vero iz src ljudi in Cerkev uničiti, izvrševal s takim neomajnim pogumom in z modrostjo, da si je res zaslužil naziv "pričevalec". Ljubljansko škofijo je vodil v takih časih, ko je bil potre­ben prav tak škof: globoko zakoreninjen v Bogu, široko odprt za ljudi, mož vere in zaupanja, ki je dajal poguma duhovnikom in vernikom, s katerimi se je rad srečeval na birmovanjih in raznih slovesnostih. 24. aprila 1999 je v Ljubljani stekel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo (razglasitev za blaženega). Številne priče, ki so nadško­fa Vovka poznale, potrjujejo, da ta pogumni pastir Božjega ljud­stva čast oltarja resnično zasluži. Ljudje se mu priporočajo.

»O Bog, v škofu Antonu Vovku si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja  in pogumnega pričevalca za vero v času preizkušnje. Prosimo te, poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo, da bo pred nami še močneje zablestel njegov zgled in bosta po njem rasla naša vera v tvojo očetovsko Previdnost in zaupanje v Marijino materinsko varstvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

več:
S. Čuk, Nadškof Anton Vovk. Prešernov pranečak na poti k oltarju: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2000), 58-59.
S. Čuk, Nadškof Anton Vovk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2010), 46-47.
S. Čuk, Škof Gregorij Rožman in nadškof Anton Vovk: Priloga, v: Ognjišče 5 (2013), 72-79.
JERANT, Aco. Goreči škof. Žepna knjižnica Ognjišča 43. 2008. Ognjišče. Koper. (RAZPRODANO ... pokličite morda se najde še kakšen izvod)

nekaj njegovih misli:

• Ko klečim pred tabernakljem, ko rešu­jem in doživljam težke stvari, ko se zavedam velike odgovorno­sti za duše, se mi neprestano vsiljujejo v misel in sveto bod­rilo besede apostola Pavla, da Bog velikokrat pokliče preproste in nespametne za velike reči.
  
• Bral sem primero, da so škofje močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo ze­leno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo, pomembno in lepo. Bodimo in ostanimo povezani predvsem v molitvi.
  
• Ali bomo mogli rešiti sebi in prihodnjim rodovom tiste največje vrednote življenja, ki nam niso dane le za pet­sto let, tudi ne samo za tisoč let, ampak za vekomaj? Ali bomo kos tej nalogi? Bomo - ali samo z enim pogojem: da se ne izne­verimo Bogu in življenju.
  
• Naši starši so spoštovali svetost zakona, zato je Bog blagoslovil naš narod, da je rastel in se množil, da je celil strašne rane, ki mu jih je sekal čas... Samo iz ta­ke resne službe Bogu in življenju se bomo ohranili tudi zanaprej.
  
• Ob prazniku Marijinega oznanjenja, ki nas spominja veličastnega trenutka milosti, ko je Marija Mati Božja postala, bo Ona zlasti razumela,tiste, ki so poklicani, da duhovno in telesno vodijo druge po poti vere, poštenja, sreče in zveličanja.
  
• Mesec mladega cvetja naj privede otroke in mla­de ljudi k Marijini ljubezni. Ves maj naj zlasti mladi ljudje tako preživijo, da si bodo Marijo zagotovili za pomočnico in srednico milosti za vse življenje.
  
• Prišlo je jutro vstajenja, ko se je Mari­jino upanje izpolnilo. Gotovo ne pričakujemo od Vstalega preveč, če mislimo, da je prvi njegov obisk veljal njegovi Materi.
  
• Malovernost in premajhno zaupanje - to je napaka, ki jo je Jezus na apostolih grajal bolj ko kaj drugega. Zaupanje pomnoži, postoteri moči.
  
• Škofje so močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo zeleno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo.
  
• Mladi imate visoke cilje pred seboj. Brez odpovedi se ne da doseči velikih stvari.
  
• Bog ne želi, da bi živela skupaj dva, ki se nimata rada, pač pa jima želi pomagati, da bi bila njuna ljubezen trdna, da bi si bila zvesta, da bi rasla v ljubezni in zvestobi in se čutila vedno bolj eno.
  
• Velik je današnji napredek in je vedno večji. Različni stroji brnijo svojo pesem na zemlji, pod zemljo in tudi visoko v zraku. Toda v tem brnenju in vrvenju sveta pogosto pogrešamo sladke pesmi o pravem miru.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1809 ROJEN LJUDEVIT GAJ

HRVAŠKI JEZIKOSLOVEC, POLITIK, NOVINAR IN PISATELJ († 1872)

Hrvaški preroditelj Ljudevit Gaj je v po letu 1830 po češkem vzoru uvedel črkopis, ki po njem nosi ime gajica. Po letu 1840 se je ta črkopis, ki ima enotno črko za sičnike in šumevce (s, z, č, š, ž), ki jih latinščina nima, dokončno uveljavil tudi za slovenščino. Izpodrinil je metelčico (na Kranjskem) in danjčico (na Štajerskem). Na črkarsko pravdo se nanaša Prešernov sonet "Al' prav se piše..."

LETA 1819 ROJEN VATROSLAV LISINSKI

SKLADATELJ PRVE HRVAŠKE OPERE († 1854)

Po študiju prava se je posvetil glasbi. Ko je zložil zborovsko pesem iz Zagorja, so ga navdušeni iliri nagovorili, da je napisal prvo hrvaško opero Ljubezen in hudobija (1845), ki je bila z uspehom izvedena v Zagrebu leta 1846. Po študiju v Pragi se je vrnil v Zagreb, kjer je postavljal temelje hrvaški glasbi. Celim rodovom je jasno pokazal smer k ustvarjanju izvirne umetniške glasbe z navdihom iz ljudskih pesmi. Osebno je največ dosegel v romantično obarvani vokalni liriki.

LETA 1875 ROJEN IVAN KNIFIC

DUHOVNIK, PROF. MATEMATIKE, POTOPISEC († 1950)

Po novi maši je bil eno let kaplan Cerknici, potem pa je študiral na Dunaju za profesorja matematike in fizike (1899–1904), ki ju je potem nazorno poučeval 40 let ne škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Po smrti ravnatelja Antona Breznika je prevzel tudi vodstvo gimnazije. Učenci in kolegi so ga spoštovali kot odličnega profesorja. Med počitnicami je veliko potoval po bližnjem in daljnem svetu in širši javnosti je bil znan po svojih živahnih potopisih, ki jih je objavljal v Domu in svetu (1902–1913).

LETA 1897 UMRL ALOJZIJ MATIJA ZORN

POREŠKI ŠKOF in GORIŠKI NADŠKOF (* 1834)

Po ljudski šoli in gimnaziji v Gorici je 1852 vstopil v semenišče in bil 1857 posvečen v duhovnika. Doktoriral je na Dunaju, se vrnil v Gorico in postal nadškofov tajnik, v semenišču podravnatelj, ekonom in 1874 ravnatelj. Od 1864 je tu predaval dogmatiko in osnovno bogoslovje. Leta 1882 je bil imenovan za poreško-puljskega škofa, škofovsko posvečenje je prejel januarja 1883. Že junija 1883 pa je prišlo imenovanje za goriškega nadškofa. Umeščen je bil oktobra 1883 kot naslednik Andreja Gollmayerja in predhodnik Jakoba Missie.

S. Čuk, Alojzij Matija Zorn (1834-1897): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2017), 52-53.

LETA 1956 UMRL GIOVANNI PAPINI

ITALIJANSKI ČASNIKAR, ESEJIST, PESNIK IN PISATELJ (* 1881)

Kakor mislijo cerkveni očetje, je hotel Kristus s svojim krvavim trpljenjem ne samo dati spravo za naše grehe, ampak biti tudi naš učitelj in vzgojitelj. Vzel je nase trpljenje in storil, da je iz bolečine vzniknilo življenje. Trpljenja na zemlji ni odpravil, spremenil ga je v zakrament. S svojim zgledom je pokazal, kako naj se trpeči odtrga od sebe in se obrne h Kristusu. S to mislijo je trpel italijanski pisatelj Giovanni Papini, čigar križev pot se je iztekel pred petdesetimi leti - 8. julija 1956. Leta 1921 je napisal knjigo Kristusova zgodba, ki je bila prevedena v mnoge jezike. Dolgo časa o Bogu še slišati ni hotel, pa ne iz sovraštva do njega, temveč zato, ker ga po njegovih računih ne more biti. Z lastnimi močmi je hotel postati "boljši od najboljših", v šoli trpljenja pa je spoznal, da je najboljši tisti, ki odpre svoje srce, da se v njem naseli Bog.

več: Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2006) 07, str. 22

njegove misli, poezija:

Prošnja iskalca resnice

Potrebujemo Te, edino Tebe. / Ničesar in nikogar / razen Tebe. / Samo Ti, ki nas ljubiš, / moreš imeti do nas, / ki trpimo, sočutje, / ki ga vsakdo čuti do sebe. / Ti moreš čutiti, / kako velika, neskončno / velika je potreba po Tebi / na tem svetu prav to uro. // Vsi Te potrebujemo, / celo tisti, / ki se tega ne zavedajo. / Prav ti morda najbolj. / Lačni misli, / da se bo nasitil s kruhom, / toda lačen je Tebe. / Bolnik si utvarja, / da mu bo dobro, / ko bo ozdravel, toda / njegova bolezen je v tem, / da Tebe ni pri njem. / Kdor na tem svetu / išče, kar je lepo, / nevede išče Tebe, ki si / vsa in popolna Lepota. / Kdor v svojih mislih / išče resnico, / išče Tebe, ki si edina / Resnica, vredna spoznanja. / In tisti, ki steguje / roke po miru, / jih steguje k Tebi, / ki si edini mir, v katerem / se morejo odpočiti srca.

• Če hočemo človeka rešiti in mu prinesti mir, moramo prevzetnosti zoperstaviti skromnost, pohlepu po imetju odpoved, sovraštvu ljubezen. Če ta notranja reforma ali spreobrnitev ni mogoča, pomeni, da človeka ni mogoče rešiti. Druge poti namreč ni.
  
• Bog je hotel, da bi obstajal kres na vrhu gore, mi pa smo tisti božji ogenj razdrobili na številne slabotne svetilke, ki se kadijo in prasketajo v ladjah častitljivih cerkva, ki so prazne.
  
• Kdor ima malo, hoče veliko; kdor ima veliko, hoče več; kdor je prejel več, hoče vse.

MAŠA ZADUŠNICA V KOČEVSKEM ROGU

nedelja, 8. julija 1990

»Zbrali smo se v Kočevskem Rogu, da opravimo simbolični krščanski pogreb, mašo zadušnico in molitve za vse žrtve vojnih in povojnih let,« je na začetku spominskega slavja dejal nadškof Alojzij Šuštar, ki naj bi pomenil začetek sprave v našem ‘razklanem’ narodu. Pred tem je komisija Pravičnost in mir objavila dolgo izjavo Za globlje razumevanje sprave, v kateri je zapisano, da se “sprava s tem ne končuje, temveč šele začenja. Sprave namreč ni brez polnejše resnice: do te resnice pa je pot še dolga.”

več:
S. Čuk, Veliki slovenski spravni dan (Priloga), v: Ognjišče 9 (1990), 29-36.

LETA 1991 UMRL JOŽE KREGAR

ARHITEKT S PLEČNIKOVIM SRCEM (*1921)

Rodil se je leta 1921 v Šentvidu nad Ljubljano, leta 1940 je maturiral na tamkajšnji škofijski klasični gimnaziji ter se odločil za študij arhitekture kot Plečnikov učenec. Svojega učitelja je globoko cenil, ker se je ob njem navzel ljubezni do arhitekture. Skoraj ni pokrajine pri nas, kjer Jože Kregar ne bi ustvarjalno posegal v cerkvene prostore in jih usklajeval s potrebami sodobnega bogoslužja. Za svoje delo na področju sakralne umetnosti je leta 1988 prejel najvišje slovensko cerkveno odlikovanje – odličje sv. Cirila in Metoda.

Pripravlja Marko Čuk

* 20. november 1912, Reichenau an der Rax, Avstro-Ogrska, † 4. julij 2011, Pöcking, Nemčija

Vrednote, prepojene s krščanstvom, bi morale biti temelj Evrope

Pogrebne slovesnosti so se zvrstile v petih krajih; vstajenja čaka v 'cesarski grobnici' (Kaisergruft) v kapucinski cerkvi na Dunaju. Zadnji je bil tam položen k zadnjemu počitku njegov ded, cesar Franc Jožef I., ki je vladal celih oseminšestdeset let (1848–1916) avstro–ogrski monarhiji, tudi našim dedom. To poteka po posebnem obredu. Krsta s pokojnim se ustavi pred zaprtimi vrati kapucinske cerkve. Eden od pogrebcev s palico potrka na vrata. Glas kapucina v notranjosti vpraša, kdo je. Trkajoči predstavi pokojnika z njegovimi vladarskimi naslovi. Glas iz notranjosti odgovori, da ga ne pozna. Ponovno potolče po vratih in na vprašanje, kdo je, pokojnika predstavi z drugimi častnimi naslovi. Odgovor se glasi: "Ne poznam ga." V tretje pa ga predstavi samo z imenom ter doda "smrtnik in grešnik". Tedaj se vrata cerkve odpro. Ottu von Habsburg so se odprla 16. julija 2011.

Od leta 1916, po smrti cesarja Franca Jožefa, je bil kot prvorojenec njegovega naslednika cesarja Karla I., prestolonaslednik. Po prvi svetovni vojni habsburška monarhija razpadla in Republika Avstrija je leta 1919 nacionalizirala imetje cesarske družine, odpravila plemiške naslove, članom monarhije pa prepovedala politično udejstvovanje v domovini. Otto von Habsburg se je rodil 20. novembra 1912 nadvojvodu Karlu Avstrijskemu (ki je postal cesar Karel I.) in kneginji Ziti Burbonski (kasnejši cesarici). Šolanje je začel po starih avstrijskih učnih načrtih, ki so vključevali tudi madžarščino in hrvaščino. Po razpadu monarhije je cesarska družina odšla v izgnanstvo v Švico, nato pa na portugalsko Madeiro, kjer je oče, zadnji avstrijski cesar Karel I. leta 1922 umrl "kot cesar in kristjan", star komaj 35 let (papež Janez Pavel II. ga je oktobra 2004 razglasil za blaženega). Svoj položaj je prepustil takrat komaj devetletnemu sinu Ottu. Vdova z otroki se je za nekaj časa preselila v Belgijo, kjer je Otto študiral in na univerzi v Louvainu leta 1935 dosegel doktorat iz družbenih ved. Bil je nadarjen za jezike in je tekoče govoril in pisal vse svetovne jezike in latinščino. Bil je odločen nasprotnik Hitlerja. "Če ste prebrali Mein Kampf, ne morete dvomiti, da nas bo ta človek zapeljal v vojno," je opozarjal svoje rojake. Po nemški zasedbi Belgije in Francije se je družina umaknila na varno v ZDA. Otto se je leta 1944 vrnil v Evropo. Leta 1951 se je nadvojvoda Otto von Habsburg poročil s princeso Regino Saško. V srečnem zakonu se jima je rodilo sedem otrok: pet hčerk in dva sinova. Od leta 1954 je družina živela v bavarskem mestecu Pockingu. Na avstrijska tla je smel Otto stopiti šele leta 1966, potem ko je pet let poprej podpisal izjavo, da se odpoveduje vsem pravicam prestola in brezpogojno sprejme ustavo Republike Avstrije. Svoje politične cilje je usmeril k združevanju Evrope, toda ne kot zgolj interesne skupnosti, temveč kot družine narodov, ki se zaveda svojih krščanskih korenin. Veliko je tudi pisal: njegova bibliografija obsega 37 knjig v devetih jezikih, posvečenih zgodovini, socialni politiki, predvsem pa vprašanjem evropskega združevanja. Bil je soustanovitelj Panevropske unije in v letih 1973–2004 njen predsednik. Leta 1979 je postal bavarski poslanec v evropskem parlamentu, kjer se je odločno zavzemal za krščanske vrednote. Ko se je razprava nekoč dotaknila vprašanja kloniranja (umetnega izdelovanja človeških zarodkov), je brez ovinkov dejal: "Človek je vendar božja podoba na zemlji – tako nas uči krščanska vera – in kar počnemo /s kloniranjem/, pomeni kratko malo uničenje te podobe. Tovrstni poskusi jasno kažejo, da je svet brez vere pravi pekel." Ob razpadu Jugoslavije se je zavzemal za diplomatsko priznanje Slovenije in Hrvaške. Bil je tudi vnet zagovornik širitve Evropske unije na Vzhod. Ko je nehal biti evropski poslanec, so ga vabili na vse strani, da bi ljudem spregovoril o združeni Evropi, kakor si jo zamišlja on, ki deluje v politiki kot iskren in prepričan kristjan. Evropa brez krščanskih korenin zanj ni bila razumljiva, zato je gotovo z grenkobo v srcu doživljal njeno oddaljevanje od njih. Iz javnosti se je umaknil po smrti svoje ljubljene žene Regine (3. februarja 2010). Veliki Evropejec, ki je dosegel častitljivo starost svetopisemskih očakov, kaže pot, na katero bi morala stopiti Evropa, da bi postala resnična družina narodov, povezana z duhovnimi in materialnimi vezmi.

(pričevanje 08_2011)

LETA 1546 UMRL PETER BONOMO

AVST. POLITIK, PESNIUK, TRŽAŠKI in DUNAJSKI ŠKOF (* 1458)

Peter Bonomo je po smrti svoje žene (1488) postal duhovnik in stopil v službo na cesarskem dvoru. Leta 1502 je postal škof v Trstu, obenem pa je opravljal pomembne državne posle. Leta 1524 je prišel na njegov dvor Primož Trubar in kot dober pevec postal član pevskega zbora v stolnici ter nadaljeval študije. Škof Bonomo je bil Trubarju zelo naklonjen. Leta 1527 mu je, komaj devetnajstletnemu, še ne duhovniku, dal župnijo Loka pri Radečah in mu s tem omogočil študij na Dunaju.

LETA 1776 SPREJETA DEKLARACIJA O NEODVISNOSTI ZDA

Ameriški državnik Thomas Jefferson je bil glavni sestavljalec Deklaracije o neodvisnosti ZDA, ki je bila sprejeta na današnji dan. Pri njenem sestavljanju je imel pred seboj opis ustoličevanja slovenskega koroškega vojvode v knjigi francoskega zgodovinarja Jeana Bodina (1530-1596).

LETA 1878 ROJENA LJUDMILA PRUNK - UTVA

MLAD. PISATELJICA, PESNICA, PREVAJALKA († 1947)

Rodila se je v Ljubljani v revni družini poštnega uradnika, ki se je pogosto selila. Po osnovni šoli v različnih krajih je v Gorici opravila tečaj in izpit za vzgojiteljico v otroških vrtcih. Prve pesmi je objavljala v otroških listih Vrtec in Angelček. Privzela si je pesniško ime Utva (galeb). Ko se je v Trstu poročila in je bila ljubeča mati, so bile njene pesmi lahkotne, prisrčne in hudomušne. Izšle so v zbirki Kraguljčki (1924). Za slovenske mlade bralce je prevajala Andersenove pravljice.

LETA 1785 ROJEN JAKOB ZUPAN

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC IN PESNIK, TARČA PREŠERNOVE 'STRELICE' († 1852)

»Brez cetov teče vir mu Hipokrene / in esov v pesmih njega najti ni!« / »Zatorej nimajo nobene cene, / zato so pesmi tiste brez soli.« To 'strelico' je France Prešeren izstrelil proti učenemu, a čudaškemu duhovniku Jakobu Zupanu, ki se je navduševal za slavistiko in je pisal tudi pesmi, vendar brez c in s. Vse, kar je ustvarjal, nosi pečat njegovih čudaških osebnostnih potez.

LETA 1833 ROJENA JOSIPINA TURNOGRAJSKA

PISATELJICA, PESNICA IN SKLADATELJICA (*1854)

»Slave dan je veselo zabliščal. Njeni sinovi hite ji vsak svoj davek prinesti, vsaki ji hoče po svoji moči pokazati, da je nje vreden sin. In zakaj bi njene hčere ravno tiste želje ne imele? Ta misel je vzrok, da sem tudi jaz poskusila kaj v milem svojem jeziku pisati, – da se predrznem eno povestico iz svoje nabirke na beli dan poslati in Vas prositi, da bi jo v svojo pridno Bčelo vzeli. Ljubo bi mi bilo, da bi že v februarskem zvezku natisnjena bila, in sicer, ako je le mogoče, brez da bi se oblike popravile. Josipina Turnograjska naj bo moje ime, ker je Turnski grad moj dom. Ako bode ta perva poskušnjica mladiga nevajinega peresa dopadla, hočem še nektere njenih sestric vaši marljivi Bčeli poslati. Sprejmite priporočenje iskrene Slovenke.« Tako je v svojem pismu 11. januarja 1851 nagovorila še ne osemnajstletna Josipina Urbančič urednika celovškega lista Slovenska bčela Antona Janežiča, ko mu je poslala svojo prvo povestico Nedolžnost in sila. Njena želja je bila izpolnjena. Josipine Turnograjske, ki velja za prvo slovensko pisateljico, se spominjamo ob obletnici njenega rojstva.

več:
S. Čuk, Josipina Turnograjska. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 7 (2013), 48-49.

LETA 1846 ROJEN FRAN LEVEC

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST, UREDNIK, UTEMELJITELJ REALIZMA († 1916)

Realizem je v literarni zgodovini smer, ki skuša čim zvesteje slikati resnično življenje, in obdobje približno od 1830 do 1880. Za utemeljitelja slovenskega realizma velja literarni zgodovinar in urednik Fran Levec, ki je povzdignil Ljubljanski zvon v osrednje literarno in kulturno glasilo na Slovenskem.

več:
S. Čuk, Fran Levec (1846-1916). (Obletnica meseca), v: Ognjišče 7 (2016), 52-53.

LETA 1900 UMRL JOŽEF ISKRAČ

PESNIK, KMET IN MLINAR (* 1836)

Rodil se je v kmečki družini na Loki pri Vojniku. Po štirih letih gimnazije v Celju ni bilo več sredstev za šolanje, zato se je lotil najprej kmetovanja v Črešnjicah, zatem pa je postal mlinar v Špitaliču pri Konjicah, nazadnje pa posestnik in župan v Razdelju. Leta 1859 je začel zbirati narodne pravljice in pripovedke ter jih objavljal v raznih listih skupaj s svojimi pesmimi. Njegovo največje delo je epska pesnitev v 15 spevih Veronika Deseniška (1863), ki je izšla v Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov.

LETA 1934 UMRLA MARIE CURIE-SKLODOWSKA

POLJSKO-FRANCOSKA ZNANSTVENICA (FIZIKA IN KEMIJA), NOBELOVKA (* 1867)

Francoska kemičarka in fizičarka poljskega rodu Marie Curie-Sklodowska je v več kot stoletni zgodovini Nobelove nagrade edina, ki je to visoko priznanje prejela dvakrat: prvič leta 1903 za fiziko skupaj z možem Pierrom (raziskovala sta radioaktivnost ter odkrila radioaktivna elementa polonij in radij), drugič leta 1911 pa sama za kemijo. Rodila se je 7. novembra 1867 v Varšavi, leta 1883 je prišla študirat v Pariz, kjer se je leta 1895 poročila.

nekaj njenih misli:

• Ne moremo upati, da bomo zgradili boljši svet, dokler posamezniki ne postanejo boljši. V tem smislu se mora sleherni od nas truditi za izpopolnjevanje.
  
• Ničesar se v življenju ni treba bati, treba ga je samo razumeti.
  
• Človek nikoli ne gleda na to, kar je narejeno, ampak na tisto, kar je treba še narediti.
  
• Ohraniti moramo vztrajnost in predvsem zaupanje vase. Verjeti moramo, da smo za nekaj nadarjeni in to uresničiti za vsako ceno.

LETA 1941 ROJEN TOMAŽ ŠALAMUN

PESNIK, PREŠERNOV NAGRAJENEC († 2014)

Tomaž Šalamun se je rodil v Zagrebu, potem pa se je družina selila (Ljubljana, Mostar) in se končno ustalila v Kopru. Tomaž je najprej sledil očetu in študiral medicino, a jo je kmalu zamenjal za zgodovino in umetnostno zgodovino na FF v Ljubljani. Tu je ob recitalu Daneta Zajca odkril svojo strast do poezije. Med priznane slovenske pesnike se je uvrstil leta 1966 z izidom pesniške zbirke Poker. Po letu 1970 se je preselil v ZDA,  kjer je napisal več kot polovico svojih zbirk. Američani so ga sprejeli za svojega in ga uvrstili kar med svoje pesnike. Na slovenskem veleposlaništvu v ZDA je bil  tri leta kulturni ataše, predaval je tudi na am. univerzah. Potem je nekaj časa živel v Mehiki ... Tomaž Šalamiun je eden najboljših in najbolj plodnih slovenskih pesnikov, saj je v svojih  skoraj pol stoletja pesnjenja  izdal okrog 50 pesniških zbirk, njegova dela pa so dostopna tudi v številnih prevodih in antologijah. Za svoje delo prejel številne nagrade: dvakrat Jenkovo, leta 1999 pa tudi veliko Prešernovo nagrado ... evropsko nagrado za poezijo v Münstru (2007) in zlati venec v Strugi (2009). Njegove pesmi so prevajane v več kot dvajset jezikov.

njegova misel:

• V različnih točkah življenja so me očarale različne stvari, ampak pravi čudež je tak čudež, ki se prirase in se potem imenuje ljubezen, prijateljstvo, zakon, zaveza ...

LETA 2011 UMRL OTTO VON HABSBURG

AVSTRIJSKO-NEMŠKI PISATELJ, PUBLICIST IN POLITIK (* 1912)

"Izgubili smo velikega Evropejca, ki je svoje otroke navduševal vse življenje," je ob smrti svojega očeta Otta von Habsburga dejal njegov sin Karl. Dunajski nadškof kardinal Christoph Schönborn ga je imenoval 'veliki Evropejec s katoliško širino' in ga je ob bok Robertu Schumanu, Konradu Adenauerju in Alcidu de Gasperiju, očetom sedanje Evropske unije. Kot bavarski poslanec v evropskem parlamentu (1979-1999) se je z vsemi močni zavzemal za zaščito krščanskih vrednot v Evropi in za svetost človeškega življenja. Veliko mu je bilo do tega, da bi se kristjani, ki iz svoje vere živijo, sprejeli odgovorne naloge v politiki. "Če se kristjani, okrepljeni z molitvijo in dobro izobrazbo, dejavno vključijo v oblikovanje Evrope, ima Evropa vse možnosti za dobro prihodnost." Kot prijatelj Slovenije se je veselil naše osamosvojitve in vstopa v Evropsko unijo, zato zasluži naš hvaležen spomin.

več:
S. Čuk, Otto von Habsburg. Vrednote, prepojene s krščanstvom, bi morale biti temelj Evrope. (Pričevanje), v: Ognjišče 8 (2011), 20-21.

Pripravlja Marko Čuk

Julijska številka je že poletna. To poletje bo za naše uredništvo praznično, saj obhaja svoj zlatomašni jubilej naš dolgoletni urednik Silvester Čuk, jaz pa srebrnomašnega. Enak jubilej obhaja glavni urednik Radia Ognjišče Franci Trstenjak. Več o teh jubilejih si lahko preberete na str. 122.

Poletje je tudi priložnost za branje. Morda mnogi ljudje vzamejo takrat v roke plehko, 'plažno' literaturo, mi pa vam predlagamo v branje knjige, ki vas bodo duhovno obogatile. V ta namen smo vam pripravili več poletih akcij – knjig po posebno ugodni ceni.

Prva poletna akcija je povezan s priljubljeno zbirko Zgodbe za dušo: Vsi, ki boste kupili tri katerekoli knjige iz te zbirke, boste četrto, najcenejšo, dobili v dar! Ne zamudite ugodne priložnosti in po ugodni ceni naročite knjige zase ali za svoje prijatelje! Oglejte si to ponudbo na str. 16.

Na strani 89 si lahko ogledate ponudbo in izberete knjige iz zbirke Žepne knjige Ognjišča, posebej primerne za poletno branje. Knjige v ponudbi so po znižanih, posebej ugodnih cenah, ob pogoju da zberete nakup za vsaj 15€. Prvih sto kupcev iz te akcije bo dobilo kot nagradi ležalko za na plažo. Pohitite!

Podobno košarico smo pripravili s širokim izborom knjig (več kot trideset naslovov) po res ugodnih cenah, po katerih jih lahko kupite, če jih zberete 'za košarico' v vrednosti vsaj 10 €. Več si oglejte na strani 121.

Opozorili pa bi še na ponudbo plačaš dve knjigi, dobiš tri. V tej akciji smo zbrali 'v trojčke' knjige uspešnih in priljubljenih avtorjev naše založbe.

Iz tiskarne prihaja letos že druga knjiga Karla Gržana, ki že več let vestno sodeluje z našo revijo in našo založbo. V knjigi Dodajajmo življenju Življenje v živahni govorici sodobnega človeka približuje vsebino naše vere. Za to uporabi privlačno zgodbo, v kateri nastopa, kakor pravi pisec, 'druščina sodobnikov', ki išče in najde tisto "(Po)polnost, ki je notranja potreba slehernika". Avtor pravi, da tudi današnji človek hrepeni po (od)rešitvi. Zato mu v knjigi predstavi Jezusa, ki je Pot, Resnica in Življenje (Jn 14,6). Več o knjigi si lahko preberete med novostmi na zadnji strani.

Pred oddajo v tiskarno je knjiga Izgubiti otroka. Izšla bo kot 7. knjiga v zbirki Življenjske smernice. Kot druge knjige te zbirke govori o življenjskih problemih, ta pa o težavi izgube otroka, tudi še nerojenega, ki v starših, zlasti materah, pusti veliko rano. Knjiga Izgubiti otroka bo pomagala prebroditi težki čas izgube in žalovanja.

Veseli smo, da smo tako hitro ponatisnili Krstno Sveto pismo. Knjiga, ki se je res 'prijela' – prva izdaja je dokaj hitro pošla –, je lepo darilo ob krstu, saj so v njej poleg kratkih zgodb iz Svetega pisma tudi osnovne molitve ter prostor za spominske zapise. Prav tako je prišla iz tiskarne drobna in priljubljena knjižica Najlepša hvala. Lahko jo podarimo človeku kot izraz naše zahvale, za dobro, ki nam ga je naredil. Knjižica z mislimi in barvnimi fotografijami je del zbirke Moje čestitke, v kateri so knjižice v velikosti razglednice in jih lahko damo v kuverto ter pošljemo po pošti. Več o obeh knjigah si lahko preberete na str. 124.

LETA 1751 UMRL GIULIO QUAGLIO

ITALIJANSKI SLIKAR, KI JE POSLIKAL LJUBLJANSKO STOLNICO (* 1668)

Giulio Quaglio je bil doma iz Laina pri Comu v severni Italiji. V Ljubljano so ga povabili leta 1703. Bil je velik mojster baročnega iluzionizma: njegove slikarije so razgibane, žive, bogate in zdi se nam, da s z njimi resnična, zidana arhitektura nadaljuje v še višjo, le naslikano, onkraj te pa da nam se odpira pogled v nebo z nebeško glorijo. S freskiranjem je začel v vzhodnem delu cerkve, medtem ko so zidavo zahodnega dela šele zastavili. Na oboku prezbiterija je upodobil zgodbo ustanovitve ljubljanske škofije, do konca septembra je končal iluzionistično kupolo, ki so jo hodili vsi občudovat. Na zunanjščini (na južni steni) je napravil fresko Oznanjenja, spomladi 1704 je nadaljeval freskiranje na zunanjščini (Jezusov krst, Zaharija v templju). Strop cerkvene ladje, ki kaže poveličanje sv. Nikolaja in pripoveduje o preganjanju kristjanov pod cesarjema Neronom in Dioklecijanom, je Quaglio s svojim umetniškim čopičem oživil kasneje. Ko so 19. julija 1706 podrli slikarski oder, je pred očmi obiskovalcev zažarel v vsej svoji lepoti in mojster je požel veliko hvalo in občudovanje sodobnikov. Quaglio je s sodelavci poslikal tudi stranske kapele in glavno zakristijo; njegova je tudi velika oltarna slika sv. Dizme.

... več o ljubljanski stolnici v prilogi 05_2007

LETA 1868 ROJEN ALEŠ UŠENIČNIK

DUHOVNIK, FILOZOF, TEOLOG IN AKADEMIK (u 1952)

»Aleš Ušeničnik je dobrega pol stoletja užival na nazorskem področju tak ugled, kakor pač nihče ne pred njim ne za njim. Ob vsakem spornem vprašanju smo prisluhnili: 'Kaj pravi Aleš?' Ušeničnikova sodba je veljala za brezpogojno zanesljivo. Če je dejal, da je tako, je bilo tako; če je dejal, to je dvomno, je bilo dvomno; če je dejal, to je krivo, je bilo krivo. Ušeničnik svojega ugleda ni zlorabljal. Njegova velika dobrota ga je delala, v primeri z drugimi, zelo strpnega. Znal je ceniti tuje mnenje, tudi kadar se ni strinjal z njim... V dobi, ko je katoliška skupnost uravnavala utrip javnega življenja pri nas, je bil Ušeničnik pravi duhovni voditelj slovenskega naroda.« To sodbo je zapisal nadvse pošteni dr. Janez Janžekovič, Ušeničnikov naslednik na filozofski katedri ljubljanske teološke fakultete, ki je svojega predhodnika dobro poznal.

... več o njem in bratu Francetu si preberite v obletnici meseca 03_1992

... nekaj njegovih razmišljanj:

• »Skoraj vse, kar sem pisal, sem pisal sicer iz znanosti in z znanstveno vestnostjo, vendarle ne iz znanstvene ambicije, temveč zato, da bi slovenska inteligenca bolj in bolj doumela resničnost in lepoto svojega krščanskega svetovnega nazora in bi ga bila vesela. Malo sem pisal iz čiste teologije, malo več iz čiste filozofije, največ pa sem obravnaval verska, nravna in vobče kulturna vprašanja pod filozofskim vidikom« (Izbrani spisi I, 5).
  
• Človeštvo se ne more znebiti misli, da je življenje nekaj resnobnega. Od časa do časa, ob raznih priložnostih v življenju udari na dan zavest, da je človek odgovoren za svoje življenje, in če je odgovoren, mora biti nekomu, in sicer tudi tedaj, ko videz življenja mine.
  
• Za igralca je pravzaprav vseeno, kaj igra, ali vlogo kralja ali berača. Ni pomembno, kaj igra, ampak kako igra. Tako je tudi v življenju.
  
• Mati Božja, brez madeža spočeta, je dana človeštvu ne le za ideal, za vzor, dana mu je tudi kot mati, mati upanja, mati usmiljenja, kot močna Devica, ki je strla kači glavo.
  
• Mnogi mislijo, da je svetost kakšno čudaštvo svetobežnega življenja. A ni drugega kakor vsezmagujoča Božja ljubezen.
  
• Poleg zahtev ljubezni so med ljudmi še zahteve pravice. Reči je treba celo, da so te zahteve v medsebojnem življenju še nujnejše in toliko prvotnejše.
  
• Človeški duh stremi po večnosti in neskončnosti, zato morajo imeti vsi resnični ideali nekaj te večnosti in neskončnosti.
  
• Kar nasprotuje glasu narave, kar zadeva ob srce, da zakriče naša najskrivnejša čustva, to ni modrost, to ni resnica.
  
• Poleg zahtev ljubezni so med ljudmi še zahteve pravice. Reči je treba celo, da so te zahteve v medsebojnem življenju še nujnejše in toliko prvotnejše.
  
• V duši govori človeku tajen glas, ki mu pravi, kaj sme, ukazuje, kaj mora, prepoveduje, česa ne sme ... Če ga posluša, je vesel življenja; če ga ne posluša, ga je v duši samega sebe sram.

LETA 1874 UMRL OROSLAV (JURIJ) CAF

ŠTAJERSKI DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, KI JE ZBIRAL GRADIVO ZA SLOVENSKI SLOVAR (* 1814)

Oroslav Caf je bil razgledan jezikoslovec. Sam se je naučil številnih jezikov, med njimi tudi indoevropskih (indijščine, keltščine). Ko je na podlagi ljudskega jezika zbiral gradivo za slovenski slovar, je jemal v poštev tudi prekmurščino in rezijanščino. To gradivo je kasneje porabil Maks Pleteršnik, v rokopisu pa je ostala njegova slovnica. Bil je zagovornik ilirizma. Napisal je veliko pesmi, ki pa jih ni objavil.

LETA 1883 ROJEN FRANZ KAFKA

ČEŠKO-AVSTRIJSKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, GLASNIK STISKE SODOBNEGA ČLOVEKA († 1924)

Sin praške judovske družine, eden najpomembnejših predstavnikov moderne književnosti; ustvarjal je samosvojo prozo, oprto na like, dogodke in simbol iz sanj in podzavesti. V svojih delih (najbolj je znan roman Proces) slika brezizhodni položaj sodobnega človeka ob razpadu nekdaj veljavnih religioznih in moralnih meril, njegovo eksistenčno stiskom strah, nemir in občutek krivde. 'Odkrili' so ga po drugi svetovni vojni, dobrih dvajset let po njegovi smrti.

njegove misli:

• Živimo v popačenem času: to se vidi že iz dejstva, da nobene stvari ne imenujemo več s pravim imenom.
  
• Ko je človek sam je vedno v slabi družbi.
  
• Kdor se trudi, da bi videl lepoto, se nikoli ne postara.
  
• Knjiga mora biti sekira za zamrznjeno morje v nas.
  
• Bog nam podarja lešnike, vendar jih ne stre on.
  
• V človekovi bitki proti svetu, stavi na svet.
  
• Tisti, ki jih ne zanima preteklost in zgodovina, so obsojeni na to, da jo ponavljajo.
  
• Steze nastanejo tako, da po njih hodimo.

LETA 1894 ROJEN CIRIL POTOČNIK

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, PUBLICIST († 1950)

Na Žirovskem Vrhu v župniji Trata rojeni Ciril Potočnik je po študiju bogoslovja v Ljubljani in na Dunaju postal spiritual (duhovni vodja) dijakov v Zavodih sv. Stanislava, nato je petnajst let (1922–1937) opravljal isto službo v bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Od leta 1937 do smrti pa je bil profesor pastoralnega bogoslovja (dušnega pastirstva) in ascetike (duhovnosti) na teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Napisal je tri knjige premišljevanj o Kristusu, Dobrem pastirju ter Ascetiko, učno knjigo o duhovnem življenju.

LETA 1967 UMRLA ILKA VAŠTE

PISATELJICA ROMANA O PREŠERNU (* 1891)

Novomeščanka Ilka Vašte, ki je kot učiteljica službovala v več slovenskih krajih, se je v svojem pisateljevanju posvetila predvsem povesti in romanu v Jurčičevem slogu. Njeno najboljše delo je Roman o Prešernu (1937 in več izdaj). Manj znan je roman Izobčenec (o Janezu Trdini). Napisala je tudi zbirko pravljic za mladino.

LETA 1989 UMRL DIMITRIJ OTON JERUC

PESNIK VESELJA IN ŽALOVANJA (* 1916)

Rodil se je na Češkem, kjer je bil oče začasno zaposlen, družina je nato prišla v Slovenijo; po zgodnji materini smrti je živel pri sorodnikih v Srbiji, ki mu je postala druga domovina. Po vojni se je umaknil v Italijo, zatem pa se je naselil v Belgiji, kjer je delal najprej kot rudar in končal študij umetnostne zgodovine. Izdal je več pesniških zbirk, prvo v begunskem taborišču Eboli v Italiji. Njegove pesmi čustveno nihajo med soncem in veseljem ter temo in žalovanjem ob zatonu mladostnih pričakovanj.

LETA 1998 UMRL BERNHARD HARING

NEMŠKI MORALNI TEOLOG, PRENOVITELJ KRŠČANSKE ETIKE V DUHU 2. VATIKAN. KONCILA (* 1912)

"Dokler še živim tukaj v bivališču svojega umrljivega telesa, se pravzaprav še ne počutim čisto v pokoju, ampak v nekakšnem stanju predpo­koja, polnem pričakovanja, ki bo doseglo svoj cilj šele takrat, ko bomo vsi počivali v božjem naročju." To je zadnji stavek avtobiograf­ske knjige "Na varnem in svoboden" (1997) p. Bernharda Häringa, pre­novitelja katoliške moralne teologije. Skoraj 86-letni sveti mož od 3. julija 1998 počiva v Božjem naročju.

več:
S. ČUK. p. Bernhard Häring. (Pričevanje). Ognjišče, 1998, leto 34, št. 8, str 62-63.

nekaj njegovih misli:

• Samo kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici.
  
• Nikoli ne govorimo o drugih z zaničevanjem! Imejmo veliko razumevanje in veliko spoštovanje do tistih, ki ne mislijo tako kakor mi; začnimo pri svojih najbližjih.
  
• Vse Jezusovo življenje in še prav posebej njegova smrt razodeva usmiljeno božjo ljubezen. Vsako Jezusovo srečanje je spremljalo usmiljenje in ravno z usmiljenjem je spreobračal srca.
  
• Naloga krščanske razumnosti je, da v luči vere in s pomočjo darov Svetega Duha pokaže pot, na kateri mora delovati ljubezen.
  
• Če bi bilo naše življenje nenehna hvala božjega usmiljenja in božje ljubezni, bi se vse bistveno spremenilo. Tedaj bi bili zares resnična božja podoba, s Kristusom in v Kristusu.
  
• Svojo vrednost dokazujemo z odnosom do tistih, ki nam ne morejo nuditi drugega kot svoj obraz in svoje potrebe.
  
• Če se bomo približali tvojemu Sinu Jezusu Kristusu in če bomo ostali ob njem, bomo videli njegove oči, polne usmiljenja do človeške bede.
  
• Bog razodeva svoje usmiljenje do nas s tem, da nam odpušča grehe. Torej moramo tudi mi velikodušno odpuščati vsem, ki nas žalijo in nam nasprotujejo.
  
• Kdor hoče najti mir in širiti mir, ki je zanj umrl Jezus Kristus, naj nikoli nikogar ostro ne napada.

... več njegovih misli

Pripravlja Marko Čuk

* 2. julij 1896, Temljine, † 31. januar 1944, Šentvid pri Ljubljani

Potomec upornih tolminskih tlačanov

"Bil je Tolminec - v širšem pomenu besede - rad in s ponosom se je imenoval Tolminca, potomca tistih tlačanov, ki jim je upor proti krivicam že v krvi," piše Bevk v omenjenem uvodu. Rodil se je 2. julija 1896 kot sin revnega bajtarja Ivana in njegove žene Marije roj. Čufar na Temeljinah nad Knežo v spodnjem delu Baške grape. Še pred Cirilovim rojstvom je v družini umrlo kar sedem otrok. Ciril je bil že od rojstva bolj šibke narave, zato je začel hoditi v osnovno šolo v Podmelcu šele z devetimi leti. Bil pa je zelo nadarjen in vleklo ga je h knjigam. Na nasvet učitelja Josipa Kende so ga starši po končani osnovni šoli leta 1911 poslali naprej šole, vendar ga niso mogli podpirati, zato se je moral večinoma sam preživljati. Na pripravnici v Tolminu je spal na stopnišču v podstrešju in pridno študiral. V Gorici se je kot učiteljiščnik preživljal večinoma instrukcijami. Pomanjkanje v teh letih se mu je poznalo vse življenje, vedno je bil slabega zdravja in droban. Vendar je vztrajno študiral in postal ljudskošolski učitelj. Že na učiteljišču je začel literarno delovati, ko je objavljal v listi, ki so ga izdajali dijaki.

Zaradi šibkega zdravja je bil med prvo svetovno vojno začasno oproščen vojaške službe, kasneje pa so ga poklicali pod orožje, toda dosegel je, da so ga izključili iz oficirske šole. Maturiral je šele leta 1916 v Ljubljani kot črnovojnik (tako so nekdaj imenovali pripadnike vojaških enot, sestavljenih iz vojakov, ki niso bili redni vojni obvezniki). Zadnje leto prve svetovne vojne je služboval kot učitelj v vasi Pečine na Šentviški planoti. Konec vojne in avstroogrske monarhije pa je dočakal v vojaški uniformi, ki jo je nosil le malo časa.

Učitelj, ki je imel srce za ljudi

Desetletje po prvi svetovni vojni je služboval kot učitelj v vaseh blizu rojstnega kraja, najdlje na Šentviški gori, nekaj časa tudi na Pečinah in na Slapu ob Idrijci. Ti kraji so bolj ali manj znani kot središče upora tolminskih kmetov v začetku 18. stoletja. Ljubil je vas in njene ljudi. Vedno se je postavljal na stran zapostavljenega in zatiranega človeka ter se zavzemal zanj. Ljudje so ga povsod imeli zelo radi. V letih raznarodovanja pod fašizmom na Primorskem je vzpodbujal starše, da so doma učili otroke slovenskega jezika. Pomagal jim je tako, da je večkrat skrivaj potoval preko meje ter prinašal iz Ljubljane slovenske učbenike. Zavedni slovenski učitelji na Primorskem so se na skrivaj sestajali po raznih krajih ter drug drugega spodbujali za narodno delo. Med najpožrtvovalnejšimi je bil Drekonja. Da bi preprečili vpliv slovenskih učiteljev na svoje rojake, so jih fašisti začeli načrtno premeščati z rodne zemlje daleč v notranjost države. Ciril Drekonja je bil leta 1928 premeščen v Piemont, od koder pa je že naslednje leto pobegnil v Jugoslavijo. Svoje učiteljsko poslanstvo je nadaljeval na Kobilju in v Turnišču, kjer se je hitro vživel v mehko prekmursko dušo. Zaradi šolanja otrok je zaprosil za službo v mestu in tako je leta 1938 prišel v Maribor, od tam pa se je preselil v Kamnik, kjer je bil kot okrajni šolski nadzornik učiteljstvu moder svetovalec in ljub tovariš. Po vdoru okupatorja na začetku druge svetovne vojne, je pustil učiteljsko službo, ker ni mogel poučevati v zahtevanem nemškem duhu, in se zaposlil v tovarni usnja.

Grob na pokopališču talcev v Begunjah

Nemci so ga po zasedbi slovenskega ozemlja odpeljali v gestapovske zapore v Celovcu in ga po šestih mesecih mučenja izpustili. Ko se je s sinom, katerega so Nemci vtaknili v redno vojsko, pripravljal na odhod k partizanom, ga je gestapo 7. decembra 1943 aretiral in odpeljal v taborišče Mauthausen, od koder so ga v skupini 25 talcev pripeljali v Šentvid pri Ljubljani, kjer so jih 31. januarja 1944 ustrelili. Po vojni je bil pokopan v skupni grobnici v Begunjah. Tako je tudi v smrti na neki način delil usodo svojih puntarskih tolminskih prednikov. - Ciril Drekonja je prijel za pero že kot učiteljiščnik. "Snov za svoja dela je zajemal iz domačega okolja Baške grape in bližnje okolice domače vasi. V njih se zrcalijo težke socialne in ekonomske razmere na vasi, čas prve svetovne vojne, deloma tudi nove politične razmere po njej" (Marijan Brecelj). V njegovih povestih je tudi nekaj folklornih elementov, kar nam postane povsem razumljivo, če vemo, da je bil Drekonja vnet zbiralec narodnega blaga: zbral je večje število narodnih pripovedi in jih izdal v knjigi Tolminske narodne pravljice (1932). Kot pisatelj je sodeloval pri vrsti revij in zbornikov. V knjižni izdaji so izšle njegove povesti Čuvaj Suta (1930), Dolg (1931) in Beg iz življenja (1936), dvanajst let po njegovi smrti pa je izšla na začetku omenjena povest Listi bele marjetice. Svoje in tuje vzgojiteljske izkušnje je podal v delu Pod domačim krovom (1930). "Iz njegovih del in iz vsakega pisma, je gledala njegova poštena duša, njegovo čuteče srce za 'ponižane in razžaljene'," je zapisal France Bevk, "njegovo vneto prizadevanje, da bi s pisano besedo svojim rojakom utiral pot v prostost in v boljše življenje."

(obletnica meseca 07_2006)

LETA 1566 UMRL NOSTRADAMUS

FRANCOSKI ZDRAVNIK IN ASTROLOG (* 1503)

Astrologija je lažna veda, razširjena zlasti v srednjem veku, ki je napovedovala človekovo usodo in prihodnost iz položaja zvezd (danes je spet zelo v modi). Med najbolj znamenite astrologe spada francoski zdravnik Michel de Notredame, imenovan Nostradamus.

LETA 1778 UMRL JEAN-JACQUES ROUSSEAU

ŠVICARSKO-FRANCOSKI FILOZOF (* 1712)

Francoski pisatelj in filozof, ena najvidnejših osebnosti 18. stoletja, je v svojih filozofskih in pedagoških spisih zagovarjal prepričanje, da je človek po svoji naravi dober, pokvarila ga je civilizacija, ki je povzročila socialno neenakost in zlo. Če se hoče človek rešiti, se mora vrniti k naravi.

njegove misli:

• Vest je glas duše, strasti so glas telesa.
  
• Če lahko iz Sokratovega življenja in smrti prepoznamo modrijana, potem iz Jezusovega življenja in smrti prepoznamo Boga.
  
• Veliko bolj dragoceno je, če te ljudje vedno spoštujejo, kakor da te včasih občudujejo.

LETA 1877 ROJEN HERMANN HESSE

NEMŠKI PISATELJ, NOBELOVEC, ZGLED IN VODITELJ ISKALCEV († 1962)

Nemški pisatelj Hermann Hesse je s svojimi številnimi deli, ki so povečini avtobiografske izpovedi (Stepni volk, Siddharta, Pod kolesom, Peter Camenzind...) osvojil množice mladih bralcev. V njihovih očeh je - proti svoji volji - dobil "avreolo posvetnega svetništva", postal je zgled in voditelj iskalcev resnice in življenjskih idealov.

nekaj njegovih misli:

• Svetniki, to so pristni ljudje, mlajši bratje Odrešenikovi. Vse svoje življenje smo na poti k njim, z vsakim dobrim dejanjem, z vsako pogumno mislijo, z vsako ljubeznijo.
  
• Vsak človek ni le on sam, temveč je tudi tisto enkratno, čisto posebno, v vsakem primeru pomembno in nenavadno mesto, na katerem se križajo pojavi sveta, le enkrat tako in nikoli več. Zato je zgodba vsakega člo-veka pomembna, večna, božja.
  
• Večkrat so mi rekli, da danes ni več nobenega pobožnega človeka. Prav tako bi lahko rekli, da danes ni več glasbe ali sinjega neba.
  
• Ni druge resničnosti kakor ta, ki jo imamo v sebi. Zato živi večina ljudi tako neresnično, ker imajo slike zunaj za resničnost, sploh pa ne pustijo spregovoriti svojega sveta v sebi.
  
• Mladi mislijo, da bodo večno živeli in da zato lahko opirajo svoja pričakovanja in zahteve le na lastne sile. Starejši pa so že opazili, da je nekje vsemu konec in tisto, kar imaš in počneš le zase, nazadnje pade v prazni-no in nič ne velja. Zato iščejo neko večnost, neko vero, da ne delajo le za črve v jami.
  
• Človek ima možnost, da se docela preda duhovnemu, da se poskusi približati božanskemu, idealu svetega. Narobe pa ima tudi možnost, da se docela preda nagonskemu življenju, poželenju svojih čutov in da vse svoje hotenje usmerja v pridobivanje trenutnega ugodja. Ena pot vodi k svetniku, druga vodi k razbrzdancu.
  
• Naučite se za nekaj časa bolj misliti na druge kot nase! To je edina pot do ozdravljenja ... Naučiti se morate nekoga tako ljubiti, da vam bo njegova blaginja pomembnejša od vaše.
  
• Biti star je prav tako lepa in sveta naloga kot biti mlad. Naučiti se umirati in umreti je prav tako dragoceno kot vsako drugo dejanje. Seveda pod pogojem, da se dopolni s spoštovanjem pred smislom in svetostjo vsega življenja.
  
• Ničesar, kar je minilo, ni škoda, škoda je tega Zdaj in Danes, vseh teh neštetih ur in dni, ki jih izgubljam, ki jih samo prenašam, ki ne prinašajo ne daril ne pretresov.
  
• Tako si mislim: mi, kar nas je ljudi z velikimi zahtevami, sploh ne bi mogli živeti, ko ne bi bilo mogoče poleg zraka tega sveta dihati še nekega drugega zraka, ko ne bi poleg časa obstajala še večnost, in ta je kraljestvo pristnega. Temu pripada Mozartova glasba in pesmi velikih pesnikov, temu pripadajo svetniki, ki so delali čudeže, ki so pretrpeli mučeniško smrt in dali ljudem velik zgled.
  
• Kdor bere knjige tako, kot prisluhne prijatelju, se mu bodo odprle in bodo postale njegove. Kar bere, bo ostalo pri njem in ga bo razveseljevalo in tolažilo, kot znajo samo prijatelji.
  
• Osamljenost in hudobija se vedno porajata tam, kamor ne pride ljubezen.
  
• Srečo lahko občuti edinole duša, ne razum, ne želodec in ne nabita denarnica.
  
• Zakon ljubezni je bolj kot zapoved povabilo k sreči.
  
• Življenje vsakega človeka je pot k samemu sebi.
  
• Vsakdo ima v življenju svojo nalogo, toda nihče tiste, ki bi jo hotel sam izbrati.
  
• Vsakdo ve in je tudi že doživel, s kakšno lahkoto se je mogoče zaljubiti, toda kako težko je resnično ljubiti. Ljubezni ni mogoče kupiti, kakor ni mogoče kupiti nobene resnične vrednote.
  
• Življenje vsakega čistega in velikodušnega človeka je vedno sveta in čudežna stvar; sprošča dotlej neznane sile, ki delujejo tudi na daljavo.
  
• Kolikor bolj smo zmožni ljubiti in se žrtvovati, toliko smiselnejše postane naše življenje.
  
• Mehko je močnejše od trdega. Voda je močnejša od skale. Ljubezen je močnejša od nasilja.
  
• To, kar moremo in moramo spremeniti, smo mi sami: našo nepotrpežljivost, našo sebičnost, našo užaljenost, naše pomanjkanje ljubezni in obzirnosti.

LETA 1896 ROJEN CIRIL DREKONJA

PISATELJ, PESNIK, ORGANIZATOR SLOVENSKIH UČITELJEV NA PRIMORSKEM († 1944)

"Rahlo upognjen kot vsi tolminski ljudje, ki so zrasli pod košem, prijazno nasmejan, a hkrati notranje zresnjen, kakor zamišljen nad krivicami, ki so teple njega in njegove rojake, takega ga vidim pred seboj. Tehtne, iz razmišljanja porojene besede, katerih vsaka je bila kot z žebljem pribita. Tako kot pri vseh hribovskih ljudeh, ki več razmišljajo, kot govorijo, in se jim notranji ogenj izraža le v lesku oči." Tako je o pisatelju Cirilu Drekonju, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva, zapisal njegov tolminski rojak in prijatelj pisatelj France Bevk v uvodu Drekonjeve povesti Listi bele marjetice, ki je izšla leta 1956 pri založbi Lipa v Kopru, napovedana pa je bila že leta 1934 pri Goriški matici (z naslovom Na vasi). V njej ta, večini Slovencev neznani pisatelj slika gorsko vas - svoje domače okolje, v katero je postavil trpko zgodbo o ljubezni med kmečkim fantom in dekletom, ki jo nazadnjaško okolje zaduši.

... več o njem v obletnici meseca 07_2006)

LETA 1897 ROJEN ANTON SUHADOLC

»PLEČNIKOV INŽENIR« († 1983)

Po osnovni in srednji šoli v rojstni Ljubljani je bil med prvo svetovno vojno vpoklican k vojakom. Po vojni se je vpisal na gradbeni oddelek ljubljanske Tehnike. Študij je nadaljeval in končal v Brnu na Moravskem. Leta 1923 se je seznanil z mojstrom Jožetom Plečnikom, in s svojim znanjem iz gradbeništva, zlasti statike, je postal eden najpomembnejših izvajalcev cele vrste Plečnikovih zamisli. Plečniku se je znal približati tudi kot človek – postal mu je najbližji prijatelj in pobratim.

njegova misel:

• Očividno sem bil Plečniku všeč in sva bila skupaj skoro vsak dan, če ne v šoli, pa pozneje na njegovem domu.

LETA 1905 UMRL URBAN GOLLMAYER

DUŠNI PASTIR IN DOMAČI UČITELJ (* 1820)

Zibelka mu je tekla v Žirovnici, župnija Breznica na Gorenjskem, po materi je bil pravi bratranec ‘velikana učenosti’ Matije Čopa. Po dveh letih študija prava v Gradcu je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Posvečen je bil leta 1847 kot duhovnik tržaške škofije in skoraj trideset let je služboval po raznih župnijah hrvaške Istre, kjer takrat še ni bilo javnih šol, in poučeval je otroke v svojem stanovanju brezplačno. Od leta 1877 do smrti leta 1905 je bil župnik in dekan v Tomaju, kjer je zgradil samostan šolskih sester.

LETA 1913 ROJENA VERA BRNČIČ

PREVAJALKA IN LITERARNA ZGODOVINARKA, POSREDOVALKA RUSKE KNJIŽEVNOSTI ( † 1977)

Vera Brnčič se je pred poroko s pesnikom, pisateljem, kritikom in esejistom Ivom Brnčičem pisala Šermazanova - po rodu je bila Rusinja. Po drugi svetovni je poučevala ruščino na srednjih in višjih šolah, nato pa predavala rusko književnost na univerzi v Ljubljani. Veliko je prevajala iz ruščine in pisala študije o ruskih pisateljih 19. in 20. stoletja. Raziskovala je zveze med rusko in slovensko književnostjo.ž

LETA 1937 UMRL ANTON BONAVENTURA JEGLIČ

ŠKOF, USTANOVITELJ ŠKOFIJSKE GIMNAZIJE (* 1850)

Med največje može novejše slovenske zgodovine spada škof Anton Bonaventura Jeglič (1950-1037). S svojim vsestranskim delovanjem je vtisnil neizbrisen pečat ne le ljubljanski škofiji, katero je vodil 32 let, temveč vsej Sloveniji. V njegovem času je Cerkev na Slovenskem postala ne samo verska, ampak tudi družbena sila. Eno njegovih najpomembnejših del je ustanovitev Zavoda sv. Sta­nislava v Šentvidu nad Ljubljano s prvo slovensko gimnazijo (1905), ki je leta 1992 ponovno zaživela.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2000

nekaj njegovih misli:

• Kdor iz srca časti Devico in Mater Marijo, trdno stoji v kraljestvu božjem. Kjer vlada Marija, noče vladati sama, ampak hoče, da z njo in nad njo vlada Gospod Jezus Kristus. Ona se mu je prva klanjala, klanjala kot Bogu in svojemu kralju.
  
• Gospod Bog je v Marijine roke položil naše odrešenje ... Zaupajmo torej, naša Mati nas ne bo zapustila, naša Mati bo storila vse, samo da nas pripelje k Bogu.
  
• Gospod vse stori, kar Marija zaželi ... Iz tega sledi, da je ona vsemogočna po priprošnji, kakor je Gospod Jezus vsemogočen po naravi.
  
• Truda se ne bojmo! Trud je sladak, trud šele nekako visoko dvigne vse naše življenje; trud, uspešen trud vzbuja vedno novega poguma in nagiba za vedno novo delovanje.

LETA 1961 UMRL ERNEST HEMINGWAY

AMERIŠKI PISATELJ, NOBELOVEC 1954 (* 1899)

Ameriški pisatelj Ernest Hemingway je bil med prvo svetovno vojno kot mladenič na soški fronti, najprej kot vojni poročevalec, nato kot sanitetni prostovoljec. Svoje izkušnje je opisal v romanu Zbogom orožje (1929). Vedno je pisal na podlagi lastnih doživetij. Med njegova najbolj znamenita dela spada novela Starec in morje (1952), ki mu je leta 1954 prinesla Nobelovo nagrado za književnost.

njegova misel:

• Ko človek ljubi, se želi česa naučiti, nečemu služiti, se za kaj žrtvovati.

LETA 1994 UMRL GREGOR ZAFOŠNIK

DUHOVNIK, ORGANIST IN SKLADATELJ (* 1902)

Glasbo je študiral na glasbeni akademiji na Dunaju, kjer je leta 1936 diplomiral iz gregorijanskega korala, orgel in dirigiranja. Med vojno je bil organist v Beogradu, kjer je vodil tudi slovenski pevski zbor. Po vojni je organiziral tečaje za organiste, in kasneje na mariborskem oddelku Teološke fakultete (ustanovljen 1968) predaval glasbo. Kot skladatelj si je prizadeval, da bi pisal preproste skladbe, da bi jih lahko peli tudi zbori, ki niso prav močni. Napisal je več maš, prazničnih in priložnostnih pesmi (Kratka slov. maša, Maša za ljudsko petje, Koralna maša za rajne, Velikonočne pesmi (1983), Postne pesmi (1984), Adventne in božične pesmi (1985)) ... Ob njegovi 90-letnici je leta 1992 pri Slomškovi založbi v Mariboru izšla zbirka njegovih skladb z naslovom Cerkvene pesmi in spevi za mešani zbor.

LETA 2009 UMRL JOŽA MAHNIČ

literarni zgodovinar, raziskovalec slovenske moderne, UREDNIK, PREDAVATELJ (* 1918)

Literarni zgodovinar Joža Mahnič je bil po študiju slavistike, romanistike in primerjalne književnosti predavatelj na filozofski fakulteti v Ljubljani in profesor na gimnazijah. Opravljal je še razne druge odgovorne službe: predaval je na igralski akademiji, bil je urednik raznih revij, dolgoletni predsednik Slovenske matice. Raziskoval je slovensko literaturo 19. in 20. stoletja, zlasti moderno, posebej Župančiča. Obdobje moderne je izčrpno predstavil v peti knjigi Zgodovine slovenskega slovstva (1964).

LETA 2015 UMRL SLAVKO AVSENIK

GLASBENIK IN SKLADATELJ NARODNOZABAVNE GLASBE (* 1929)

Kdo ga ne pozna?! Slavko Avsenik, glasbeni genij, ki je skupaj bratom Vilkom in ansamblom osvojil srca mnogih, doma in v tujini. Na očetovo željo so leta 1936 ustanovili družinski orkester, v katerem je igral diatonično harmoniko. Navdušil se je za smučarske skoke, bil član državne reprezentance (osebni rekord 74 m). Na Radiu Ljubljana uspel na avdiciji, ustanovil trio, pozneje je ob pomoči brata Vilka trio razširil v kvartet (Gorenjski kvartet) v katerem so poleg Slavka igrali njegov brat Vilko Ovsenik na klarinetu, Franc Košir na trobenti in Franci Ogrizek na baritonu. Leta 1955 se jim je pridružil kitarist Lev Ponikvar in nastal je Gorenjski kvintet, v tujini pa so nastopali pod imenom Oberkrainer Quintett. Avseniki so nastopali po celem svetu ... leta 1988 je prevzel gostilno Pri Joževcu v Begunjah, zaradi težav z zdravjem je nehal igrati. Ansambel Avseniki je dobil v štiridesetih letih delovanja 31 zlatih, eno platinasto in eno diamantno ploščo. Leta 1999 je bil na pobudo Marjana Legata, Slavka in Gregorja Avsenika ustanovljen Hišni ansambel Jožovc predvsem za potrebe izvajanja Avsenikove glasbe v dvorani Pod Avsenikovo marelo. Zaradi prepoznavnosti se je preimenoval v Hišni ansambel Avsenik ...

več:
TURK, Miha. Slavko Avsenik (Moj pogled). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 1, str. 24-26.

LETA 2016 UMRL ELIE WIESEL

JUDOVSKI PISATELJ, NOVINAR, NOBELOV NAGRAJENEC ZA MIR ZA LETO 1986 (* 1928)

Pred petdesetletnico države Izrael je katoliška Cerkev izdala listino, v kateri izreka kesanje nad grehi, ki so jih proti Judom, zlasti med drugo svetovno vojno, zakrivili kristjani. Pogosto tudi s svojo brezbrižnostjo. Judovski pisatelj Elie Wiesel,ki je leta 1986 prejel Nobe­lovo nagrado za mir, pravi: "Brezbrižnost ob pojavu zla je zlo!" Mož, ki bo septembra dopolnil sedemdeset let, je šel skozi pekel Auschwitza, pa je kljub "molku Boga" ohranil vero vanj. O tem piše. Ena od njegovih 35 knjig nosi naslov Spremenite moje zgodbe v molitev. Elie Wiesel je glasnik kolektivnega spomina, ki mora nositi težo preteklosti, ki bi jo nekateri radi izbrisali, kakor da je ni bilo, drugi pa kar preprosto pozabili. "Predpogoj za mir in pravičnost, korenina pravičnosti je spoštovanje dostojanstva slehernega človeškega bitja," je dejal, ko je prejel Nobelovo nagrado za mir.

več:
S. Čuk, Elie Wiesel. Brezbrižnost je zlo: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (1998), 62-63.

nekaj njegovih misli:

• Zgodovina je lahko dobra učiteljica, če smo pripravljeni prisluhniti in sprejeti svojo odgovornost. Ko bi bolje poslušali nauk zgodovine tega stoletja, najbrž ne bi doživljali številnih množičnih ubojev nedolžnih, kot v Ruandi, v Bosni ali sedaj na Kosovu.
  
• Globoko sem prepričan o veliki vrednosti verskega dialoga med Judi in kristjani ter o tem, da z dialogom verski voditelji vsega sveta pri­spevajo svoj delež k miru... Vere, bolje, verski voditelji imajo natanč­ne odgovornosti.
• Odvisno je seveda od tega, kako gledajo na vero. Ali se vera omejuje zgolj na to, da Boga molimo? Ali pa vera pomeni Bogu služiti tako, da služiš soljudem, drugačnim, tujcem?
  
• Ne moremo zvračati na Boga naših odgovornosti. Prav tako pa tudi ne smemo misliti, da se Bog ne meni za naš svet in za naše odločitve. Pro­test zoper Boga je hebrejska tema, ki jo najdemo v našem verskem izro­čilu.
• Ko se ga poslužujem, ne dajem odgovora ali sodbe o Bogu, zastav­ljam samo vprašanje. Zakaj nedolžni trpijo in Gospod sveta molči? S tem vprašanjem nimam v mislih svojega trpljenja, ampak trpljenje drugih Obstaja razlika med protestom Joba, ki se pritožuje v svojem imenu, in Abrahamovim, ki se pritožuje v korist drugih.
  
• Prepričan sem, da je brezbrižnost sama v sebi zlo. Brezbrižnost ob krivicah, ob trpljenju drugih, ob ljudeh, ki so potrebni pomoči. V brezbrižnosti ni trohice upanja... Nasprotje dobrega ni zlo, ampak brez­brižnost.
• Nasprotje življenja ni smrt, temveč brezbrižnost. Nasprotje resnice ni zmota, pač pa brezbrižnost. Nasprotje lepote ni grdo ali po­pačeno, temveč brezbrižnost. Brezbrižnost je prva zaveznica zla v vseh njegovih oblikah in pogosto tudi njegova zagovornica.

iskalec in zbiralec: Marko Čuk