LETA 1867 ROJEN JAKA ŠTOKA

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER PISATELJ IN ZALOŽNIK († 1922)

Prigodniški pisatelj, ki se je po ljudski šoli sam izobraževal, je v svoji rojstni vasi Kontovel pri Trstu ustanovil prosvetno društvo in v Trstu podpiral izdaje slovenskih knjig. Sodeloval je v tržaškem dramatičnem društvu. Pisal je burke (veseloigre), ki so jih igrali amaterski odri po vsej Sloveniji (Ne kliči vraga, Trije tički, Moč uniforme).

LETA 1900 ROJEN MIRAN JARC

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC († 1942)

Literarni kritik Josip Vidmar v svoji knjigi Obrazi (1979) pripoveduje o svojem prvem srečanju s pesnikom Miranom Jarcem. Bilo je na kulturnih dnevih v Novem mestu leta 1920. "Na literarnem večeru, ki je zaključil prvi dan, 26. septembra, je zbudil pozornost občinstva poleg Antona Podbevška zlasti Miran Jarc z recitiranjem svojih fantastičnih in ekspresionističnih pesmi... K vtisu je veliko prispevala zunanjost mladega pesnika: njegova sloka, visoka postava z votlimi prsmi, njegov nekako izpiti, bledi obraz z velikimi, zmeraj začudenimi in mistično motnimi očmi pod vdrtim čelom in njegov globoki mirni glas rojenega hipnotizerja... Vse pa nas je zares prevzel s svojim Vrtiljakom in s kozmično grozljivostjo te pesmi." Na tem večeru je bil tudi slikar Rihard Jakopič, ki je kasneje zapisal: "Ob splošni tihoti se prikaže mistična postava Mirana Jarca. Pobožno kakor romar, ki se poda na božjo pot, je stopil na oder in s skrivnostnim glasom je bral odlomek svojega Skrivnostnega romarja (to je bil prvotni naslov njegove prve pesniške zbirke)." Tega "občutljivega in komaj doumljivega poeta" (J. Vidmar) se spominjamo ob njegovi obletnici.

več:
S. Čuk, Miran Jarc. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 7 (2010), 46-47.

nekaj njegovih misli, verzov:

• Od vekov je določeno, da bodi človek več kakor prst, rastlina ali žival. Človek, ki je v njem delež zemlje, rastlin in živali, da bi jih čutil, bodi zvest čuvar luči, ki mu jo je prižgal Gospod.
  
• Večerno topli, sočni ton šumečih trav, gozdov in vod, / mraku, pokoja; zvon z daljav proseč, tožeč, težko pojoč; / in spev mehak je zazvenel, zašelestel in kot ljubav / in plah pozdrav je trepetal; bolesti prošle vzdih srca / se razpršil je kot oblak v neba modrine ... Tedaj srce zaslutilo, začutilo je v sebi moč, / neviden trak je vzplapolal in se razpel je iz srca / in prek neba tja do daljav večernih zor; škrlatni plašč, / želje in misli pojejo v molitvi tajni, brez besed, / kot da se pogovarjata v večernem molku Duša, Bog. (Večerni pogovor)

LETA 1948 UMRL GEORGES BERNANOS

FR. PISATELJ,  PISEC DNEVNIKA VAŠKEGA ŽUPNIKA (* 1888)

Francoski pisatelj Georges Bernanos je po študiju prava in filozofije nekaj časa deloval kot časnikar, nato pa kot svobodni umetnik. V svojih romanih je kot trden katoliški vernik obsojal strahopetnost in neznačajnost francoske buržoazije. Svoj umetniški vrh je dosegel z romanom Dnevnik vaškega župnika (1936). Mlad, bolehen duhovnik, je kmalu po prihodu na župnijo začel pisati dnevnik, ki mu bo pomagal spoznavati samega sebe in svoje župljane. Roman je v slovenskem prevodu Jakoba Šolarja prvič izšel leta 1939.

nekaj njegovih misli:

• Ljubezen do bližnjega ni to, kar si predstavlja svet, in, če izvolite prav misliti na to, česar ste se nekoč učili, boste priznali, da je čas za usmiljenje, čas za pravičnost in da je edina nepopravljiva nesreča v tem, da se nekoč brez kesanja znajdeš pred Obličjem, ki odpušča.
  
• O Bog, meni, ki ne znam ljubiti po tvoji milosti, ne odvzemi ponižnega sočutja, trdnega kruha sočutja, ki ga mi grešniki moremo lomiti skupaj, sedeč na robu ceste, molče in s sklonjenimi glavami, kakor stari berači.
  
• Molitev je dar otroštva, ki največkrat ne preživi otroštva. Ko smo otroštvu dali slovo, moramo dolgo trpeti, da se vrnemo nazaj tja, kakor čisto na koncu noči najdemo jutranjo zarjo.
  
• Drobna opravila se nam zdijo neznatna, vendar dajejo duši mir. So kakor poljsko cvetje: ena sama cvetlica je neopazna, vse skupaj pa so paša za oči in nas prepojijo s svojim vonjem.
  
• Krščanstvo je prineslo svetu resnico, ki je ne bo nobena reč več ustavila, ker je bila ta resnica že prej v najglobljem dnu človekove vesti in se je človek koj spoznal v njej: Bog je odrešil vsakega izmed nas in vsakdo med nami je vreden Božje krvi.
  
• Neznatni opravki se zde ničvredni, a ravno tl dajejo mir. To je tako, vidiš, kakor poljske cvetlice: mislimo, da so brez vonja, vse skupaj pa le diše. Molitev neznatnih opravkov je nedolžna.
  
• Velika nesreča tega sveta, velika žalost ni to, da obstajajo neverniki, marveč to, da se mi imenujemo vernike, ko smo vendar tako povprečni kristjani; in čedalje bolj se bojim, da smo mi tisti, ki svet kvarimo in pohujšujemo, da smo mi tisti, ki vlečemo strele nase.
  
• Res škoda, da je kardinala mogoče prepoznati že od daleč po njegovem lepem škrlatnem plašču, medtem ko se svetnik v življenju ne loči po nobeni posebnosti na obleki.
  več:

LETA 1981 UMRL ŠTEFAN STEINER

SLOVENSKI MORALNI TEOLOG IN PESNIK (* 1926)

Rodil se je leta 1926 v Beltincih, prekmurski župniji, kjer je bila v njegovih časih skoraj vsako leto nova maša. Štefan se je po svoji novi maši leta 1953 poglabljal v študij moralne teologije v Rimu in bil od leta 1965 do prezgodnje smrti profesor te bogoslovne vede na Teološki fakulteti v Ljubljani. Dvakrat je bil izvoljen za dekana. V svojih učbenikih Človekov poklic v Kristusu in Človeško življenje v ljubezni Kristusovi je moralno teologijo v duhu koncila gradil na temelju Kristusovih blagrov. Oznanjal jo je z govorjeno in pisano besedo.

LETA 2002 UMRL RAFKO VODEB

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, UMETNOSTNI ZGODOVINAR, PROFESOR, PESNIK, PREVAJALEC (* 1922)

Po osnovni šoli v Artičah in klasični gimnaziji v Mariboru, je maturiral v Ljubljani in med vojno doštudiral na papeški univerzi Urbaniana. Leta 1948 je bil posvečen v duhovnika, nekaj časa je bil asistent, nato predavatelj zavoda Propaganda Fide, po študiju arheologije in umetnostne zgodovine v belgijskem Louvauinu je predaval na Urbaniani, nekaj časa je vodil slovenske oddaje na vatikanskem radiu in se leta 1971 vrnil v domovino. Dvajset let je predaval cerkveno umetnost na TF, bil urednik in tajnik na Mohorjevi družbi, urednik Nove mladike, revije Znamenje, Prenove ... Pesmi je objavljal v tržaški Mladiki in argentinskem Meddobju, leta 1953 izdal prvo zbirko (Kam potujejo oblaki), nato pa še Človek sem in In vse bo luč (1994). Veliko je tudi prevajal (iz italijanščine) med drugim delo Antona Trstenjaka Med ljudmi: Pet poglavij iz psihologije medčloveških odnosov, njegovo zadnje veliko delo je prevod monografije Marka Rupnika Kapela Odrešenikove matere ... Napisal je vrsto spremnih besed k avtorskim knjigam in prevodom.

več:
B. Rustja, Bolniška soba je moja kapela. Pogovor z Rafkom Vodebom. (Naši preizkušani bratje), v: Ognjišče 7 (2002), 24-26.

nekaj njegovih misli, poezije:

• Umetnost ublaži mnoga nasprotja in sovraštva, poveže ljudi na osnovni ravni človečnosti. Po mojem je to prva naloga umetniškega dela.
  
• Sreča je zelo relativen pojem. Odvisno je, kako jo pojmuješ, kaj pričakuješ od življenja, kako gledaš na sebe, na življenje, na svet.
  
• Sem: in nihče ni še bil tak in nihče ne bo tak; in nihče ni gledal sonca, kakor ga jaz vidim, in nikomur ne bo žvižgal veter, kakor žvižga meni.
  
• Prihajaš, Gospod Jezus, podnevi, sredi hrupa, in v miru noči, k iskalcu, ki te kliče, in k ravnodušnemu, zastonjski dar.
  
• Preišči moje srce, Gospod, / obišči me ponoči / in skritih zablod me očisti. / Nagni k meni svoje uho, / duha spokornosti v meni obnovi. / Poslušaj moje prošnje, / ko molče vpijem k tebi.

 Pripravlja Marko Čuk

LETA 1535 UMRL SV. THOMAS MORE

ANGL. HUMANIST, PISATELJ, PESNIK, PRAVNIK, DRŽAVNIK IN - SVETNIK KATOLIŠKE CERKVE (* 1477)

Leta 1965 je ameriški režiser Fred Zinnemann posnel film Človek za vse čase. Pripoveduje zgodbo o zvestobi glasu vesti, katere junak je Thomas More (1477-1535), angleški humanist, pisatelj, pesnik, pravnik, državnik in - svetnik katoliške Cerkve. Ni hotel priseči zvestobe kralju, ki se je samovoljno razglasil za pogla­varja Cerkve v Angliji. Iz ječe, kjer je bil zaprt več kot eno leto (od novega leta je odprta za obiskovalce), da bi se "omeh­čal", je svoji hčerki Marjeti pisal: "Nikdar ne bom nehal zaupati v neskončno dobroto Boga. Njegova milost me je doslej tako krepi­la, da sem bil raje pripravljen odpovedati se vsemu: službi, imet­ju in življenju, kakor pa da bi prisegel proti svoji vesti." Za­radi te njegove možate doslednosti so papežu predlagali, da bi ga postavil za zavetnika politikov. Njegov god obhajamo 22. junija.

več:
S. Čuk, s. Thomas More. Ne morem priseči proti svoji vesti. (Pričevanje), v: Ognjišče 7 (2000), 58-59.
S. Čuk, sv. Tomaž More. (Pričevalec evangelija), v: Ognjišče 6 (2011), 24.

nekaj njegovih misli

• Vsemogočni Bog, odvrni od mene vse prazne skrbi, / vse želje, da bi iskal hvalo in slavo, / sleherno čustvo zavisti, nezmernosti, lenobe, / vsak naval jeze in vsako željo po maščevanju, / vsak nagib, da bi drugim privoščil kaj hudega, / vsako namero, da bi v drugih vzbujal jezo, / vsako zadovoljstvo, ki bi ga morda občutil, / ko bi se spravil na koga, ko je potrt. // Dobri Gospod, naredi me ponižnega in nevsiljivega, / krotkega in miroljubnega, blagega in dobrohotnega, / rahločutnega, da ne bom ravnodušen do stisk ljudi. / V vseh mojih dejanjih, v vseh mojih besedah, / najprej pa tudi v vseh mojih mislih / naj odseva tvoj dobrotni in blagoslovljeni Duh. // Dobri Gospod, nakloni mi dejavno vero, / trdno upanje in gorečo ljubezen. / Tako ljubezen do tebe, moj dobri Gospod, / ki bo daleč prekašala mojo ljubezen do sebe. / Pomagaj mi , da ničesar ne bom ljubil, proti tvoji volji, / temveč se bom vedno ravnal po tvojem navdihu.
  
• Če bom začutil, da me prevzema strah, tako da bi klonil, se bom spomnil svetega Petra, ki se je zaradi slabotne vere ob pišu začel potapljati, in bom storil kakor on. Klical bom h Kristusu: "Gospod, reši me!" Upam, da me bo prijel za roko in ne bo pustil; da bi utonil.
  
• Prepričan sem, da me brez moje krivde Bog ne bo zapustil... Zato trdno upam, da me bo njegova usmiljena dobrota močno varovala in se bo nad menoj bolj izpri­čalo njegovo usmiljenje kakor pravičnost.
  
• Ne bodi zaradi mene v prevelikih skrbeh, hčer­ka moja, naj se mi na svetu pripeti karkoli. Zgodilo se ne bo nič, česar bi Bog ne hotel. Kar pa on hoče, četudi bi se nam zdelo hudo, je v resnici najboljše.

LETA 1790 ROJEN JOŽEF TOMINC

PORTRETIST IN CERKVENI SLIKAR († 1866)

Jožef (Josip) Tominc se je risanja in slikanja učil že v svojem rojstnem mestu Gorica, od leta 1809 pa je šolanje nadaljeval v Rimu, kjer je ostal do leta 1820. V svoji zreli slikarski dobi je ustvaril odlične portrete tedanje plemiške in meščanske družbe, pa tudi preprostih ljudi, v katere se je z ljubeznijo poglobil. Veliko je slikal za cerkve na Primorskem, predvsem oltarne podobe. Leta 1830 naslikal podobo sv. Hilarija in Tacijana za glavni oltar goriške stolnice, ki je njegova največja oltarna slika.

LETA 1819 ROJEN IGNACIJ KNOBLEHAR

SLOVENSKI MISIJONAR IN RAZISKOVALEC († 1858)

Ignacij Knoblehar je bil misijonar v Sudanu in znamenit raziskovalec te afriške dežele. Sudanski domačini so Knobleharja zaradi njegove učenosti, modrosti in dobrote imenovali "Abuna Soliman" (Naš oče Salomon). Njegovo učenost so občudovali mnogi raziskovalci, ki so se srečali z njim. Slavni nemški naravoslovec Alfred Brehme, je o njem zapisal: "Bil je tako ljubezniv kakor učen, neutrudljiv pri svojem delu, vesel v občevanju s sopotniki, skromen in plemenit. Pisal je zares izvrsten znanstveni dnevnik." O njegovi misijonski in znanstveni dejavnosti so se bralci po Evropi in pri nas lahko seznanjali v temeljitih in zanimivih Knobleharjevih letnih poročilih, ki so jih objavljala izvestja Marijine družbe za pospeševanje katoliškega misijona v osrednji Afriki, delno tudi časnika Zgodnja Danica in Laibacher Zeitung. Obširno Knobleharjevo poročilo o prvem (dvomesečnem) potovanju po Nilu je v knjižici Potovanje po Beli reki v nemščini in slovenščini objavil Vinko Klun (Ljubljana 1850). Med svojim bivanjem v Sudanu je Knoblehar opravil šest potovanj po Nilu. Vse, kar je videl in slišal in kar je doživel, je skrbno zapisoval. Zbiral je tudi etnološke predmete, ki so mu jih darovali prebivalci ob Nilu. V svoj ladijski dnevnik je zapisal, da je 16. januarja 1850 dosegel 4° 12' severne širine. Dolga leta je ostal Knoblehar edini, ki mu je uspelo priti tako daleč na jug Sudana. Nameraval je napisati daljše delo o Sudanu, pa mu je to preprečila prezgodnja smrt.

več:
S. Čuk, Ignacij Knoblehar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1998), 52-53
S. Čuk, Dvestoletnica rojstva Ignacija Knobleharja: Priloga, v: Ognjišče 7 (2019), 50-57.

njegova misel:

• To, kar me najbolj muči in boli, je misel na misijon, ne pa na moje zdravje in življenje, ki sem ga skušal vsaj malo porabiti za istega Boga, ki mi ga je daroval" (Ignacij Knoblehar v poročilu, ki ga je narekoval malo pred smrtjo).

LETA 1824 ROJEN MARKO PERNHART

PRVI SLO. REALISTIČNI KRAJINSKI SLIKAR († 1871)

Zibelka mu je tekla na Koroškem, v Tinjah je obiskoval ljudsko šolo, na Peci je pasel ovce in vzljubil krasoto gora. Že v otroških letih je začel poslikavati skrinje in panjske končnice. Razni dobrotniki so mu omogočili šolanje, največ pa se je naučil pri materi naravi. Slikal je popolnoma po naravi. Zaradi slikarstva je bil vnet hribolazec. Znamenita je njegova panorama Velikega Kleka (Grossglocknerja). Vse njegovo delo obsega okoli 1200 oljnatih slik, po večini krajinskih. Velja za prvega slovenskega pokrajinskega realista.

LETA 1835 UMRL MATIJA ČOP

JEZIKOSLOVEC, LITERARNI ZGODOVINAR IN KNJIŽEVNI KRITIK (* 1797)

Slavnostni govornik ob odkritju spominske plošče škofu Janezu Pogačarju, Lenčkovemu iz Vrbe, 28. avgusta 1912 na Breznici je bil domačin prelat Tomo Zupan. V pridigi se je sprehodil po 11 vaseh brezniške fare in predstavil vse (umrle) "slavne može". "V Žirovnici pri Ovsenjeku se je rodil velikan učenosti, izmed Slovencev prvi veščak v jezikih: svetni gospod Matija Čop. Vročina ponedeljka 6. julija 1835 ga je premotila, da se je iz Ljubljane napotil do Save nad Tomačevim ter se šel vanjo kopat. V izgubo rodu je okrog osmih zvečer tu utonil. Govoril je takrat 19 jezikov, a star je bil šele 38 let in pol" (Tomo Zupan).

več:
S. Čuk, Matija Čop. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 7/8 (1995), 28-29.

misel o njem

• In Čopova vera? Šla sta z moje matere očetom, Vrbanom Trtinom, nekokrat tu memo brezniškega pokopališča. Vstavil se je, vprl oko v spremljevalca in izustil: "Vrban, prebral sem knjig, da ti ne vem povedati, koliko - a, ko bi tega ne veroval, kar so me mati doma učili, ne imel bi nobene vere." Taka beseda iz takih ust zaleže. Kolikrat sta mi ponavljala to Čopovo sodbo moj stari oče in moja stara mati. - Brezniške matere, ali ste čule, kako imenitne učiteljice ste ve? (Tomo Zupan v pridigi na Breznici, 28. avgusta 1912).

LETA 1845 ROJEN JAKOB ALJAŽ

DUHOVNIK IN SKLADATELJ, TRIGLAVSKI KRALJ ( † 1927)

Rojen je bil v zaselku Zavrh pod zahodnimi obronki Šmarne gore. Na Dovje je prišel za župnika leta 1889. Bil je član SPD od vsega začetka in zadal si je nalogo popolnoma pregnati Nemce s Triglava in njegove soseščine. Za uvod je spomladi 1895 sprožil misel, da vrh Triglava postavi majhen stolp, ki "bode okrogel, 1,90 metra visok, 1,25 metra bode meril v premeru in imel prostora za štiri do pet ljudi ter štiri okna proti glavnim stranem neba. Aljažev stolp na Triglavu bode najvišja stavba ne le na Slovenskem, ampak sploh po slovanskem svetu." Njegovo zamisel je uresničil 7. avgusta 1895 kleparski mojster Belec iz Šentvida nad Ljubljano: s pomočniki je kovinske kose prinesel iz doline, stolp sestavil in zvaril, postavil strelovod in ga močno pritrdil v skalovje. Nekateri so mu napovedovali kratko življenje, pa pogumno stoji še danes in čaka na skorajšnjo stoletnico. Isto leto je Aljaž dal 50 m pod vrhom Triglava v skalo vsekati votlino, kamor bi se planinci zatekli pred neurjem - to je Staničevo zavetišče. Leta 1895 je SPD kupilo svet na Kredarici, Aljaž pa je od Zasipljanov kupil še precej sveta, da bi na kraju, ki ga je zamislil, 'nobena konkurenca ne mogla postaviti planinske koče'. Leta 1896 so v triglavskem kraljestvu odprli kar dve Aljaževi planinski koči: 9. julija Aljažev dom v Vratih, 10. avgusta pa Triglavski dom na Kredarici. Obe koči je osebno blagoslovil Aljaž, ki je 'lepo obredno molitev opravil v latinskem in slovenskem jeziku. Po obhodu okoli koče so izbrani pevci, na čelu jim slavni zborovodja g. Mat. Hubad, zapeli Lepa naša domovina ter milokrasno pesem Triglav, katero je uglasbil sam g. župnik Aljaž." (Ta pesem 'Oj, Triglav, moj dom' je himna slovenskih planincev.) Eno leto po odprtju koče na Kredarici je dekan Novak (12. avgusta 1897) blagoslovil kapelico Lurške Matere božje 'poleg Triglavske hiše, v kateri se lahko mašuje, ker pride veliko duhovnov na Triglav', je zapisal Aljaž v dovško župnijsko kroniko, kjer se upravičeno pohvali: "Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga." Druge Aljaževe gradnje na Triglavu in v dolinah so: Tominškova pot (1903), Aljažev dom I v Vratih (1904), ki ga je marca 1909 odnesel plaz, prenovljeni Triglavski dom na Kredarici (1909), Šlajmerjeva vila v Vratih (1907), Aljažev dom II v Vratih (1910). Leta 1915 je župnijski kroniki potožil: "Bolj težke ture so na Triglav. Na vrhu Triglava sem bil dvanajstkrat ali trinajstkrat, na Kredarici pa petindvajsetkrat... Prvikrat sem se povzpel na Triglav z Dobrave (pri Kropi, kjer je župnikoval) leta 1887, zadnjikrat leta 1904 (59-leten)." Leta 1905 je imel težko operacijo zaradi žolčnih kamnov in od tedaj ni mogel več v gore. Sicer pa je bil pri 80 letih še trden; ko je 24. februarja 1927 šel iz župnišča v cerkev, na poledeneli cesti padel in si zlomil nogo v kolku. 4. maja 1927 je umrl. Pokopali so ga ob zakristijskih vratih na južni steni cerkve na Dovjem. "Srečnega se čutim," je zapisal v sporočilu pogrebcem, "da bo moje truplo počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil."

več:
ČUK, Silvester. Jakob Aljaž. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 5, str. 52-53.
- v rubriki Vabilo na pot 05_2002 (Aljaževa pot od doma do Doma)
- v prilogi 03_1993 (Sto let slovenske planinske organizacije)
- v rubriki Na obisku 09_2010 (Slovenski planinski muzej)
- v rubriki Muzeji Slovenije 05_2012 (Slovenski planinski muzej)

njegova misel:

Kaj vleče mladega človeka na gore? Hrepenenje po višji idealni lepoti, krasen razgled, neko pesniško navdušenje; zato pevci radi zapojo, ko pridejo na višavo.

Oton Župančič (napis na plošči na zvoniku šmarnogorske cerkve)

»Triglavski župnik, ljubil si višine, / po njih si romal, molil, pesmi pel, / premnogo src za njih lepoto vnel, / zdaj Ti hvaležno hranijo spomine.«

LETA 1874 ROJENA LJUDMILA POLJANEC

PESNICA IN DRAMATIČARKA († 1948)

Rojstni kraj Ljudmile Poljanec so Brežice, ljudsko šolo je obiskovala na Kapeli pri Radencih, kamor so se preselili. Nato je šla v Maribor na učiteljišče in je bivala pri šolskih sestrah. Želela je celo postati redovnica, vendar je misel opustila, ker si je življenje v samostanu predstavljala drugače. Po končanem učiteljišču je poučevala v raznih krajih. Zgodaj je začela pesnici in 1906 izdala zbirko Poezije. Nekaj njenih pesmi je bilo uglasbenih, na primer Ko so fantje proti vasi šli.

LETA 1896 ROJEN KAROL PAHOR

SKLADATELJ, VIOLINIST IN GLASBENI PEDAGOG († 1974)

Skladatelj Karol Pahor je svoja dela gradil na prvinah ljudske glasbe. Posebno se je odlikoval v vokalni glasbi. Za njegove zborovske skladbe sta značilni iskrena čustvenost in toplina; med temi je najbolj znana skladba Očenaš hlapca Jerneja na besedilo pisatelja Ivana Cankarja iz povesti Hlapec Jernej in njegova pravica.

LETA 1912 ROJEN ALFONZ ČUK

PROFESOR PSIHOLOGIJE V AMERIKI († 1975)

Po končanih bogoslovnih študijih v Gorici in v Rimu je duhovnik Alfonz Čuk, doma iz Bilj pri Gorici, deloval na slovenskih šolah v Gorici. Leta 1948 je odšel v New York. Ob dušnopastirskem delu je študiral psihologijo in doktoriral. Postal je profesor psihologije na St. Vincent College v mestu Latrobe (Pennsylvania), kjer je 30. aprila 1975 umrl. Objavljal je znanstvene članke s svojega področja.

LETA 1948 UMRL VIRGIL ŠČEK

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, KULTURNI DELAVEC, POSLANEC V RIMSKEM PARLAMENTU (* 1889)

Duhovnik Virgil Šček, rojen leta 1889 v Trstu, je bil maja 1921 izvoljen za poslanca v rimski parlament, v katerem se je zavzemal za pravice slovenskega in hrvaškega prebivalstva v Italiji. Zanimivi so njegovi Paberki - spominski zapisi iz let, ko je upravljal župnijo Avber na Krasu, ki razodevajo njegovo modrost in smisel za humor.

več:
ČUK, Silvester. Virgil Šček (1889-1948). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 7, str. 42-43

LETA 1954 UMRL VALO (VALENTIN) BRATINA

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER, SCENOGRAF (* 1887)

Iz rojstne Idrije je odšel v Ljubljano, kjer se je vpisal lesarsko šolo in se spogledoval z gledališčem. Dragocene izkušnje je nabral na potovanju po Nemčiji, kjer je dobil trdne osnove za režijsko delo. Zaslovel je kot eden najboljših igralcev in režiserjev. Igral je zlasti karakterne vloge, najboljši je bil v oblikovanju kmečkih tipov. Zelo so mu bile pri srcu Cankarjeve drame. Večkrat je izjavil, da je naloga igralca ponesti gledališko umetnost v zadnjo vas. Njegov načrt je bil sestaviti manjšo igralsko skupino, s katero bi gostoval po deželi.

LETA 1962 UMRL WILLIAM FAULKNER

AMERIŠKI PISATELJ (* 1897)

Ameriškega pisatelja Williama Faulknerja poznajo tudi slovenski bralci, saj so nekatera njegova dela (Divje palme, Svetloba v avgustu, Ne moti prahu) prevedena v slovenščino. Ob prevzemu Nobelove nagrade za književnost 1949 je dejal, da je naloga pisatelja "pomagati človeku zdržati, s tem da mu vzdiguje srce, ga spominja poguma in časti in upanja in ponosa in sočutja in usmiljenja in žrtvovanja."

misel:

• To, čemur pravimo slepa usoda, je dejansko zgolj kratkovidnost ljudi.

LETA 2001 UMRL BRANKO ŽUŽEK

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC (* 1921)

V rojstni Ljubljani je obiskoval državno trgovsko šolo, med vojno je bil priložnostno zaposlen. Po vojni je opravljal različne administrativne službe, od leta 1963 je bil novinar-reporter, nazadnje urednik. Pred vojno je pisal kratko prozo, po vojni pa je objavljal poezijo v raznih revijah. Izdal je tudi več pesniških zbirk. Njegov izpovedni vrh so pesmi v zbirki Moja pokrajina (1966). Za mladino je pisal črtice in pesmi v prozi. V njih se vrača k otroškim in mladostnim doživetjem, ki so povezana z rodom in domom.

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1802 ROJEN HENRIK FREYER

BOTANIK, FARMACEVT, KARTOGRAF IN NARAVOSLOVEC († 1866)

Tega moža, čigar stari oče je prišel s Češkega v Idrijo, kjer je leta 1754 ustanovil rudniško lekarno, moramo po sodbi poznavalcev uvrstiti med prve raziskovalce naše flore in favne (rastlinstva in živalstva), med pionirje našega jamarstva in gorništva ter med prve delavce na področju našega zemljepisa. "Vendar ni preučeval slovenske narave samo kot naravoslovni entuziast, marveč tudi kot slovenski kulturni delavec" (Zmago Bufon). Predstavljamo ga ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, Henrik Freyer. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 7 (2002), 16-17.

LETA 1875 ROJEN AVGUŠTIN STEGENŠEK

DUHOVNIK, UM. ZGODOVINAR, KONSERVATOR († 1920)

V Tevčah nad Laškim rojeni Avgust Stegenšek je eden od pionirjev slovenske umetnostne zgodovine. Po mašniškem posvečenju leta 1898 je tri leta študiral arheologijo in umetnostno zgodovino v Rimu. Poučeval je cerkveno zgodovino in cerkvene očete ter nekaj let tudi cerkveno pravo na mariborskem bogoslovnem učilišču. Začel je izdajati knjižno zbirko Cerkveni spomeniki lavantinske škofije. Od leta 1911 je proučeval zgodovino križevega pota v Jeruzalemu in leta 1913 preživel dva meseca v Sveti deželi.

LETA 1860 ROJEN GUSTAV MAHLER

AVSTRIJSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1911)

Avstrijski skladatelj in dirigent Gustav Mahler je najbolj znan kot simfonik, napisal pa je tudi veliko nenavadno lepih in globoko občutenih pesmi. Najbolj ganljive so "Pesmi za umrlimi otroki" na besedilo nemškega pesnika Friedricha Ruckerta, ki je izgubil dva otroka; povezane pa so tudi s skladateljevim življenjem, saj je leta 1906 tudi sam izgubil otroka.

LETA 1887 ROJEN MARC CHAGALL

RUSKO-FRANCOSKI SLIKAR JUDOVSKEGA RODU († 1985)

Rodil se je v Viterbsku, v židovski družini. Slikarstva se je začel učiti v rojstnem kraju, nadaljeval pa v Peterburgu, vendar je bil preveč nemirne narave in v šoli ni zdržal. Bolj se je ravnal po navdihu kot po "po knjiugah". Zato je leta 1910 odšel v Pariz, kjer so ustvarjali Picasso, Matisse, Modigliani ... Med oktobrsko revolucijo ga spet najdemo v Rusiji, toda socialistični realizem ni bil zanj ... vrnil se je v Pariz, se poročil z ljubljeno Belo in ustvaril družino. Začel je slikati v svetlih barvah ... spomine na otroštvo, leta 1930 pa se je lotil ilustriranja Svetega pisma. "Po mojem prepričanju se popolnost v umetnosti in v življenju poraja iz Svetega pisma," je zapisal. Ko si človek ogleduje njegove umetnine, dobi občutek, da imajo osebe in stvari na slikah krila in letijo .... Ustvaril je prelepe ilustracije celotnega Svetega pisma. ... Svetovno znana so njegova barvna okna za sinagogo medicinskega centra univerze Hadasa v Jeruzalemu (visoka so 3,40 metra in široka 2,50 metra). Umetnik je ob odprtju dejal: "Ves čas, ko ustvarjal ta okna, sem čutil, da me moj oče in moja mati gledata prek ramen in za njima stojijo Judje, milijoni Judov od včeraj in izpred tisoč let." Glavni čar teh Chagallovih oken so barve, s katerimi je mojster znal preliti trdo snov v svetlobo. Mojzesova postava prepoveduje upodabljati človeka, ki je podoba Boga, zato je Chagall na teh oknih upodobil celo kraljestvo zvezd, naravnih prvin, živali.

več:
S. Čuk, 90-letni Marc Chagall in njegovo svetopisemsko oznanilo: Zapis, v: Ognjišče 9 (1977), 26-27.
S. Čuk, Dvanajst Izraelovih rodov: Priloga, v: Ognjišče 3 (2003), 45-56.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Bog mi bo dal moč, da bom v platna vdihnil svojega duha: duha molitve in otožnosti, molitve odrešenja in prerojenja.
• V mojih slikah ljudje lahko poiščejo in najdejo neki mir, neko duhovnost, neki smisel življenja. Te slike predstavljajo sence ne le enega (judovskega) naroda, temveč vsega človeštva.
  
• Vsako življenje neizogibno teče proti koncu; naša naloga je, da mu v času njegovega trajanja damo barve ljubezni in upanja. V tem je smisel življenja in bistvo vere.
• Ko sem poslušal branje Svetega pisma, se mi je zdelo, da stvari dobivajo krila in da letijo proti obljubljeni deželi. Po mojem prepričanju se popolnost v umetnosti in v življenju poraja iz Svetega pisma.

LETA 1907 ROJENA IDA KRAVANJA - FILMSKA IGRALKA ITA RINA

FILMSKA IGRALKA († 1979)

Ida Kravanja, hči železničarja iz gornjega Posočja, službujočega v Divači, je bila prva Slovenka, ki je kot filmska igralka svetovno uspela. Kot druga na tekmovanju za miss Jugoslavije leta 1929 je bila zanimiva za nemško filmsko industrijo. Z umetniškim imenom Ita Rina je nastopila je v 17 nemških in čeških filmih. Največji uspeh je doživela v filmu Erotikon.

LETA 1912 UMRL KAREL ŠTREKELJ

JEZIKOSLOVEC, SLAVIST, PUBLICIST, ETNOLOG IN ZBIRATELJ LJUDSKEGA BLAGA (* 1859)

Jezikoslovec, etnograf in literarni zgodovinar Karel Štrekelj je leta 1886 pri Slovenski matici prevzel skrb za izdajo ljudskih pesmi in pripravil zbirko Slovenske narodne pesmi, ki je izhajala od leta 1893 do 1923, četrto knjigo je po Štrekljevi smrti dokončal Joža Glonar. Ob izidu je bila Štrekljeva izdaja naših narodnih pesmi najboljša in najobširnejša taka zbirka pri slovanskih narodih.

LETA 1963 UMRL NADŠKOF ANTON VOVK

DUHOVNIK, TEOLOG, LJUBLJANSKI NADŠKOF IN BOŽJI SLUŽABNIK († 1963)

V isti hiši - pri Ribičevih, kjer sed je leta 1800 rodil France Prešeren, ­je sto let kasneje tekla zibelka Antonu Vovku, ki je postal 30. ljubljanski škof. To službo je v težkih časih po drugi svetovni vojni, ko je komunistični režim hotel iztrgati vero iz src ljudi in Cerkev uničiti, izvrševal s takim neomajnim pogumom in z modrostjo, da si je res zaslužil naziv "pričevalec". Ljubljansko škofijo je vodil v takih časih, ko je bil potre­ben prav tak škof: globoko zakoreninjen v Bogu, široko odprt za ljudi, mož vere in zaupanja, ki je dajal poguma duhovnikom in vernikom, s katerimi se je rad srečeval na birmovanjih in raznih slovesnostih. 24. aprila 1999 je v Ljubljani stekel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo (razglasitev za blaženega). Številne priče, ki so nadško­fa Vovka poznale, potrjujejo, da ta pogumni pastir Božjega ljud­stva čast oltarja resnično zasluži. Ljudje se mu priporočajo.

»O Bog, v škofu Antonu Vovku si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja  in pogumnega pričevalca za vero v času preizkušnje. Prosimo te, poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo, da bo pred nami še močneje zablestel njegov zgled in bosta po njem rasla naša vera v tvojo očetovsko Previdnost in zaupanje v Marijino materinsko varstvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

več:
S. Čuk, Nadškof Anton Vovk. Prešernov pranečak na poti k oltarju: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2000), 58-59.
S. Čuk, Nadškof Anton Vovk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2010), 46-47.
S. Čuk, Škof Gregorij Rožman in nadškof Anton Vovk: Priloga, v: Ognjišče 5 (2013), 72-79.
JERANT, Aco. Goreči škof. Žepna knjižnica Ognjišča 43. 2008. Ognjišče. Koper. (RAZPRODANO ... pokličite morda se najde še kakšen izvod)

nekaj njegovih misli:

• Ko klečim pred tabernakljem, ko rešu­jem in doživljam težke stvari, ko se zavedam velike odgovorno­sti za duše, se mi neprestano vsiljujejo v misel in sveto bod­rilo besede apostola Pavla, da Bog velikokrat pokliče preproste in nespametne za velike reči.
  
• Bral sem primero, da so škofje močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo ze­leno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo, pomembno in lepo. Bodimo in ostanimo povezani predvsem v molitvi.
  
• Ali bomo mogli rešiti sebi in prihodnjim rodovom tiste največje vrednote življenja, ki nam niso dane le za pet­sto let, tudi ne samo za tisoč let, ampak za vekomaj? Ali bomo kos tej nalogi? Bomo - ali samo z enim pogojem: da se ne izne­verimo Bogu in življenju.
  
• Naši starši so spoštovali svetost zakona, zato je Bog blagoslovil naš narod, da je rastel in se množil, da je celil strašne rane, ki mu jih je sekal čas... Samo iz ta­ke resne službe Bogu in življenju se bomo ohranili tudi zanaprej.
  
• Ob prazniku Marijinega oznanjenja, ki nas spominja veličastnega trenutka milosti, ko je Marija Mati Božja postala, bo Ona zlasti razumela,tiste, ki so poklicani, da duhovno in telesno vodijo druge po poti vere, poštenja, sreče in zveličanja.
  
• Mesec mladega cvetja naj privede otroke in mla­de ljudi k Marijini ljubezni. Ves maj naj zlasti mladi ljudje tako preživijo, da si bodo Marijo zagotovili za pomočnico in srednico milosti za vse življenje.
  
• Prišlo je jutro vstajenja, ko se je Mari­jino upanje izpolnilo. Gotovo ne pričakujemo od Vstalega preveč, če mislimo, da je prvi njegov obisk veljal njegovi Materi.
  
• Malovernost in premajhno zaupanje - to je napaka, ki jo je Jezus na apostolih grajal bolj ko kaj drugega. Zaupanje pomnoži, postoteri moči.
  
• Škofje so močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo zeleno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo.
  
• Mladi imate visoke cilje pred seboj. Brez odpovedi se ne da doseči velikih stvari.
  
• Bog ne želi, da bi živela skupaj dva, ki se nimata rada, pač pa jima želi pomagati, da bi bila njuna ljubezen trdna, da bi si bila zvesta, da bi rasla v ljubezni in zvestobi in se čutila vedno bolj eno.
  
• Velik je današnji napredek in je vedno večji. Različni stroji brnijo svojo pesem na zemlji, pod zemljo in tudi visoko v zraku. Toda v tem brnenju in vrvenju sveta pogosto pogrešamo sladke pesmi o pravem miru.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1809 ROJEN LJUDEVIT GAJ

HRVAŠKI JEZIKOSLOVEC, POLITIK, NOVINAR IN PISATELJ († 1872)

Hrvaški preroditelj Ljudevit Gaj je v po letu 1830 po češkem vzoru uvedel črkopis, ki po njem nosi ime gajica. Po letu 1840 se je ta črkopis, ki ima enotno črko za sičnike in šumevce (s, z, č, š, ž), ki jih latinščina nima, dokončno uveljavil tudi za slovenščino. Izpodrinil je metelčico (na Kranjskem) in danjčico (na Štajerskem). Na črkarsko pravdo se nanaša Prešernov sonet "Al' prav se piše..."

LETA 1819 ROJEN VATROSLAV LISINSKI

SKLADATELJ PRVE HRVAŠKE OPERE († 1854)

Po študiju prava se je posvetil glasbi. Ko je zložil zborovsko pesem iz Zagorja, so ga navdušeni iliri nagovorili, da je napisal prvo hrvaško opero Ljubezen in hudobija (1845), ki je bila z uspehom izvedena v Zagrebu leta 1846. Po študiju v Pragi se je vrnil v Zagreb, kjer je postavljal temelje hrvaški glasbi. Celim rodovom je jasno pokazal smer k ustvarjanju izvirne umetniške glasbe z navdihom iz ljudskih pesmi. Osebno je največ dosegel v romantično obarvani vokalni liriki.

LETA 1875 ROJEN IVAN KNIFIC

DUHOVNIK, PROF. MATEMATIKE, POTOPISEC († 1950)

Po novi maši je bil eno let kaplan Cerknici, potem pa je študiral na Dunaju za profesorja matematike in fizike (1899–1904), ki ju je potem nazorno poučeval 40 let ne škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Po smrti ravnatelja Antona Breznika je prevzel tudi vodstvo gimnazije. Učenci in kolegi so ga spoštovali kot odličnega profesorja. Med počitnicami je veliko potoval po bližnjem in daljnem svetu in širši javnosti je bil znan po svojih živahnih potopisih, ki jih je objavljal v Domu in svetu (1902–1913).

LETA 1897 UMRL ALOJZIJ MATIJA ZORN

POREŠKI ŠKOF in GORIŠKI NADŠKOF (* 1834)

Po ljudski šoli in gimnaziji v Gorici je 1852 vstopil v semenišče in bil 1857 posvečen v duhovnika. Doktoriral je na Dunaju, se vrnil v Gorico in postal nadškofov tajnik, v semenišču podravnatelj, ekonom in 1874 ravnatelj. Od 1864 je tu predaval dogmatiko in osnovno bogoslovje. Leta 1882 je bil imenovan za poreško-puljskega škofa, škofovsko posvečenje je prejel januarja 1883. Že junija 1883 pa je prišlo imenovanje za goriškega nadškofa. Umeščen je bil oktobra 1883 kot naslednik Andreja Gollmayerja in predhodnik Jakoba Missie.

S. Čuk, Alojzij Matija Zorn (1834-1897): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2017), 52-53.

LETA 1956 UMRL GIOVANNI PAPINI

ITALIJANSKI ČASNIKAR, ESEJIST, PESNIK IN PISATELJ (* 1881)

Kakor mislijo cerkveni očetje, je hotel Kristus s svojim krvavim trpljenjem ne samo dati spravo za naše grehe, ampak biti tudi naš učitelj in vzgojitelj. Vzel je nase trpljenje in storil, da je iz bolečine vzniknilo življenje. Trpljenja na zemlji ni odpravil, spremenil ga je v zakrament. S svojim zgledom je pokazal, kako naj se trpeči odtrga od sebe in se obrne h Kristusu. S to mislijo je trpel italijanski pisatelj Giovanni Papini, čigar križev pot se je iztekel pred petdesetimi leti - 8. julija 1956. Leta 1921 je napisal knjigo Kristusova zgodba, ki je bila prevedena v mnoge jezike. Dolgo časa o Bogu še slišati ni hotel, pa ne iz sovraštva do njega, temveč zato, ker ga po njegovih računih ne more biti. Z lastnimi močmi je hotel postati "boljši od najboljših", v šoli trpljenja pa je spoznal, da je najboljši tisti, ki odpre svoje srce, da se v njem naseli Bog.

več: Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2006) 07, str. 22

njegove misli, poezija:

Prošnja iskalca resnice

Potrebujemo Te, edino Tebe. / Ničesar in nikogar / razen Tebe. / Samo Ti, ki nas ljubiš, / moreš imeti do nas, / ki trpimo, sočutje, / ki ga vsakdo čuti do sebe. / Ti moreš čutiti, / kako velika, neskončno / velika je potreba po Tebi / na tem svetu prav to uro. // Vsi Te potrebujemo, / celo tisti, / ki se tega ne zavedajo. / Prav ti morda najbolj. / Lačni misli, / da se bo nasitil s kruhom, / toda lačen je Tebe. / Bolnik si utvarja, / da mu bo dobro, / ko bo ozdravel, toda / njegova bolezen je v tem, / da Tebe ni pri njem. / Kdor na tem svetu / išče, kar je lepo, / nevede išče Tebe, ki si / vsa in popolna Lepota. / Kdor v svojih mislih / išče resnico, / išče Tebe, ki si edina / Resnica, vredna spoznanja. / In tisti, ki steguje / roke po miru, / jih steguje k Tebi, / ki si edini mir, v katerem / se morejo odpočiti srca.

• Če hočemo človeka rešiti in mu prinesti mir, moramo prevzetnosti zoperstaviti skromnost, pohlepu po imetju odpoved, sovraštvu ljubezen. Če ta notranja reforma ali spreobrnitev ni mogoča, pomeni, da človeka ni mogoče rešiti. Druge poti namreč ni.
  
• Bog je hotel, da bi obstajal kres na vrhu gore, mi pa smo tisti božji ogenj razdrobili na številne slabotne svetilke, ki se kadijo in prasketajo v ladjah častitljivih cerkva, ki so prazne.
  
• Kdor ima malo, hoče veliko; kdor ima veliko, hoče več; kdor je prejel več, hoče vse.

MAŠA ZADUŠNICA V KOČEVSKEM ROGU

nedelja, 8. julija 1990

»Zbrali smo se v Kočevskem Rogu, da opravimo simbolični krščanski pogreb, mašo zadušnico in molitve za vse žrtve vojnih in povojnih let,« je na začetku spominskega slavja dejal nadškof Alojzij Šuštar, ki naj bi pomenil začetek sprave v našem ‘razklanem’ narodu. Pred tem je komisija Pravičnost in mir objavila dolgo izjavo Za globlje razumevanje sprave, v kateri je zapisano, da se “sprava s tem ne končuje, temveč šele začenja. Sprave namreč ni brez polnejše resnice: do te resnice pa je pot še dolga.”

več:
S. Čuk, Veliki slovenski spravni dan (Priloga), v: Ognjišče 9 (1990), 29-36.

LETA 1991 UMRL JOŽE KREGAR

ARHITEKT S PLEČNIKOVIM SRCEM (*1921)

Rodil se je leta 1921 v Šentvidu nad Ljubljano, leta 1940 je maturiral na tamkajšnji škofijski klasični gimnaziji ter se odločil za študij arhitekture kot Plečnikov učenec. Svojega učitelja je globoko cenil, ker se je ob njem navzel ljubezni do arhitekture. Skoraj ni pokrajine pri nas, kjer Jože Kregar ne bi ustvarjalno posegal v cerkvene prostore in jih usklajeval s potrebami sodobnega bogoslužja. Za svoje delo na področju sakralne umetnosti je leta 1988 prejel najvišje slovensko cerkveno odlikovanje – odličje sv. Cirila in Metoda.

Pripravlja Marko Čuk

* 20. november 1912, Reichenau an der Rax, Avstro-Ogrska, † 4. julij 2011, Pöcking, Nemčija

Vrednote, prepojene s krščanstvom, bi morale biti temelj Evrope

Pogrebne slovesnosti so se zvrstile v petih krajih; vstajenja čaka v 'cesarski grobnici' (Kaisergruft) v kapucinski cerkvi na Dunaju. Zadnji je bil tam položen k zadnjemu počitku njegov ded, cesar Franc Jožef I., ki je vladal celih oseminšestdeset let (1848–1916) avstro–ogrski monarhiji, tudi našim dedom. To poteka po posebnem obredu. Krsta s pokojnim se ustavi pred zaprtimi vrati kapucinske cerkve. Eden od pogrebcev s palico potrka na vrata. Glas kapucina v notranjosti vpraša, kdo je. Trkajoči predstavi pokojnika z njegovimi vladarskimi naslovi. Glas iz notranjosti odgovori, da ga ne pozna. Ponovno potolče po vratih in na vprašanje, kdo je, pokojnika predstavi z drugimi častnimi naslovi. Odgovor se glasi: "Ne poznam ga." V tretje pa ga predstavi samo z imenom ter doda "smrtnik in grešnik". Tedaj se vrata cerkve odpro. Ottu von Habsburg so se odprla 16. julija 2011.

Od leta 1916, po smrti cesarja Franca Jožefa, je bil kot prvorojenec njegovega naslednika cesarja Karla I., prestolonaslednik. Po prvi svetovni vojni habsburška monarhija razpadla in Republika Avstrija je leta 1919 nacionalizirala imetje cesarske družine, odpravila plemiške naslove, članom monarhije pa prepovedala politično udejstvovanje v domovini. Otto von Habsburg se je rodil 20. novembra 1912 nadvojvodu Karlu Avstrijskemu (ki je postal cesar Karel I.) in kneginji Ziti Burbonski (kasnejši cesarici). Šolanje je začel po starih avstrijskih učnih načrtih, ki so vključevali tudi madžarščino in hrvaščino. Po razpadu monarhije je cesarska družina odšla v izgnanstvo v Švico, nato pa na portugalsko Madeiro, kjer je oče, zadnji avstrijski cesar Karel I. leta 1922 umrl "kot cesar in kristjan", star komaj 35 let (papež Janez Pavel II. ga je oktobra 2004 razglasil za blaženega). Svoj položaj je prepustil takrat komaj devetletnemu sinu Ottu. Vdova z otroki se je za nekaj časa preselila v Belgijo, kjer je Otto študiral in na univerzi v Louvainu leta 1935 dosegel doktorat iz družbenih ved. Bil je nadarjen za jezike in je tekoče govoril in pisal vse svetovne jezike in latinščino. Bil je odločen nasprotnik Hitlerja. "Če ste prebrali Mein Kampf, ne morete dvomiti, da nas bo ta človek zapeljal v vojno," je opozarjal svoje rojake. Po nemški zasedbi Belgije in Francije se je družina umaknila na varno v ZDA. Otto se je leta 1944 vrnil v Evropo. Leta 1951 se je nadvojvoda Otto von Habsburg poročil s princeso Regino Saško. V srečnem zakonu se jima je rodilo sedem otrok: pet hčerk in dva sinova. Od leta 1954 je družina živela v bavarskem mestecu Pockingu. Na avstrijska tla je smel Otto stopiti šele leta 1966, potem ko je pet let poprej podpisal izjavo, da se odpoveduje vsem pravicam prestola in brezpogojno sprejme ustavo Republike Avstrije. Svoje politične cilje je usmeril k združevanju Evrope, toda ne kot zgolj interesne skupnosti, temveč kot družine narodov, ki se zaveda svojih krščanskih korenin. Veliko je tudi pisal: njegova bibliografija obsega 37 knjig v devetih jezikih, posvečenih zgodovini, socialni politiki, predvsem pa vprašanjem evropskega združevanja. Bil je soustanovitelj Panevropske unije in v letih 1973–2004 njen predsednik. Leta 1979 je postal bavarski poslanec v evropskem parlamentu, kjer se je odločno zavzemal za krščanske vrednote. Ko se je razprava nekoč dotaknila vprašanja kloniranja (umetnega izdelovanja človeških zarodkov), je brez ovinkov dejal: "Človek je vendar božja podoba na zemlji – tako nas uči krščanska vera – in kar počnemo /s kloniranjem/, pomeni kratko malo uničenje te podobe. Tovrstni poskusi jasno kažejo, da je svet brez vere pravi pekel." Ob razpadu Jugoslavije se je zavzemal za diplomatsko priznanje Slovenije in Hrvaške. Bil je tudi vnet zagovornik širitve Evropske unije na Vzhod. Ko je nehal biti evropski poslanec, so ga vabili na vse strani, da bi ljudem spregovoril o združeni Evropi, kakor si jo zamišlja on, ki deluje v politiki kot iskren in prepričan kristjan. Evropa brez krščanskih korenin zanj ni bila razumljiva, zato je gotovo z grenkobo v srcu doživljal njeno oddaljevanje od njih. Iz javnosti se je umaknil po smrti svoje ljubljene žene Regine (3. februarja 2010). Veliki Evropejec, ki je dosegel častitljivo starost svetopisemskih očakov, kaže pot, na katero bi morala stopiti Evropa, da bi postala resnična družina narodov, povezana z duhovnimi in materialnimi vezmi.

(pričevanje 08_2011)

LETA 1546 UMRL PETER BONOMO

AVST. POLITIK, PESNIUK, TRŽAŠKI in DUNAJSKI ŠKOF (* 1458)

Peter Bonomo je po smrti svoje žene (1488) postal duhovnik in stopil v službo na cesarskem dvoru. Leta 1502 je postal škof v Trstu, obenem pa je opravljal pomembne državne posle. Leta 1524 je prišel na njegov dvor Primož Trubar in kot dober pevec postal član pevskega zbora v stolnici ter nadaljeval študije. Škof Bonomo je bil Trubarju zelo naklonjen. Leta 1527 mu je, komaj devetnajstletnemu, še ne duhovniku, dal župnijo Loka pri Radečah in mu s tem omogočil študij na Dunaju.

LETA 1776 SPREJETA DEKLARACIJA O NEODVISNOSTI ZDA

Ameriški državnik Thomas Jefferson je bil glavni sestavljalec Deklaracije o neodvisnosti ZDA, ki je bila sprejeta na današnji dan. Pri njenem sestavljanju je imel pred seboj opis ustoličevanja slovenskega koroškega vojvode v knjigi francoskega zgodovinarja Jeana Bodina (1530-1596).

LETA 1878 ROJENA LJUDMILA PRUNK - UTVA

MLAD. PISATELJICA, PESNICA, PREVAJALKA († 1947)

Rodila se je v Ljubljani v revni družini poštnega uradnika, ki se je pogosto selila. Po osnovni šoli v različnih krajih je v Gorici opravila tečaj in izpit za vzgojiteljico v otroških vrtcih. Prve pesmi je objavljala v otroških listih Vrtec in Angelček. Privzela si je pesniško ime Utva (galeb). Ko se je v Trstu poročila in je bila ljubeča mati, so bile njene pesmi lahkotne, prisrčne in hudomušne. Izšle so v zbirki Kraguljčki (1924). Za slovenske mlade bralce je prevajala Andersenove pravljice.

LETA 1785 ROJEN JAKOB ZUPAN

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC IN PESNIK, TARČA PREŠERNOVE 'STRELICE' († 1852)

»Brez cetov teče vir mu Hipokrene / in esov v pesmih njega najti ni!« / »Zatorej nimajo nobene cene, / zato so pesmi tiste brez soli.« To 'strelico' je France Prešeren izstrelil proti učenemu, a čudaškemu duhovniku Jakobu Zupanu, ki se je navduševal za slavistiko in je pisal tudi pesmi, vendar brez c in s. Vse, kar je ustvarjal, nosi pečat njegovih čudaških osebnostnih potez.

LETA 1833 ROJENA JOSIPINA TURNOGRAJSKA

PISATELJICA, PESNICA IN SKLADATELJICA (*1854)

»Slave dan je veselo zabliščal. Njeni sinovi hite ji vsak svoj davek prinesti, vsaki ji hoče po svoji moči pokazati, da je nje vreden sin. In zakaj bi njene hčere ravno tiste želje ne imele? Ta misel je vzrok, da sem tudi jaz poskusila kaj v milem svojem jeziku pisati, – da se predrznem eno povestico iz svoje nabirke na beli dan poslati in Vas prositi, da bi jo v svojo pridno Bčelo vzeli. Ljubo bi mi bilo, da bi že v februarskem zvezku natisnjena bila, in sicer, ako je le mogoče, brez da bi se oblike popravile. Josipina Turnograjska naj bo moje ime, ker je Turnski grad moj dom. Ako bode ta perva poskušnjica mladiga nevajinega peresa dopadla, hočem še nektere njenih sestric vaši marljivi Bčeli poslati. Sprejmite priporočenje iskrene Slovenke.« Tako je v svojem pismu 11. januarja 1851 nagovorila še ne osemnajstletna Josipina Urbančič urednika celovškega lista Slovenska bčela Antona Janežiča, ko mu je poslala svojo prvo povestico Nedolžnost in sila. Njena želja je bila izpolnjena. Josipine Turnograjske, ki velja za prvo slovensko pisateljico, se spominjamo ob obletnici njenega rojstva.

več:
S. Čuk, Josipina Turnograjska. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 7 (2013), 48-49.

LETA 1846 ROJEN FRAN LEVEC

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST, UREDNIK, UTEMELJITELJ REALIZMA († 1916)

Realizem je v literarni zgodovini smer, ki skuša čim zvesteje slikati resnično življenje, in obdobje približno od 1830 do 1880. Za utemeljitelja slovenskega realizma velja literarni zgodovinar in urednik Fran Levec, ki je povzdignil Ljubljanski zvon v osrednje literarno in kulturno glasilo na Slovenskem.

več:
S. Čuk, Fran Levec (1846-1916). (Obletnica meseca), v: Ognjišče 7 (2016), 52-53.

LETA 1900 UMRL JOŽEF ISKRAČ

PESNIK, KMET IN MLINAR (* 1836)

Rodil se je v kmečki družini na Loki pri Vojniku. Po štirih letih gimnazije v Celju ni bilo več sredstev za šolanje, zato se je lotil najprej kmetovanja v Črešnjicah, zatem pa je postal mlinar v Špitaliču pri Konjicah, nazadnje pa posestnik in župan v Razdelju. Leta 1859 je začel zbirati narodne pravljice in pripovedke ter jih objavljal v raznih listih skupaj s svojimi pesmimi. Njegovo največje delo je epska pesnitev v 15 spevih Veronika Deseniška (1863), ki je izšla v Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov.

LETA 1934 UMRLA MARIE CURIE-SKLODOWSKA

POLJSKO-FRANCOSKA ZNANSTVENICA (FIZIKA IN KEMIJA), NOBELOVKA (* 1867)

Francoska kemičarka in fizičarka poljskega rodu Marie Curie-Sklodowska je v več kot stoletni zgodovini Nobelove nagrade edina, ki je to visoko priznanje prejela dvakrat: prvič leta 1903 za fiziko skupaj z možem Pierrom (raziskovala sta radioaktivnost ter odkrila radioaktivna elementa polonij in radij), drugič leta 1911 pa sama za kemijo. Rodila se je 7. novembra 1867 v Varšavi, leta 1883 je prišla študirat v Pariz, kjer se je leta 1895 poročila.

nekaj njenih misli:

• Ne moremo upati, da bomo zgradili boljši svet, dokler posamezniki ne postanejo boljši. V tem smislu se mora sleherni od nas truditi za izpopolnjevanje.
  
• Ničesar se v življenju ni treba bati, treba ga je samo razumeti.
  
• Človek nikoli ne gleda na to, kar je narejeno, ampak na tisto, kar je treba še narediti.
  
• Ohraniti moramo vztrajnost in predvsem zaupanje vase. Verjeti moramo, da smo za nekaj nadarjeni in to uresničiti za vsako ceno.

LETA 1941 ROJEN TOMAŽ ŠALAMUN

PESNIK, PREŠERNOV NAGRAJENEC († 2014)

Tomaž Šalamun se je rodil v Zagrebu, potem pa se je družina selila (Ljubljana, Mostar) in se končno ustalila v Kopru. Tomaž je najprej sledil očetu in študiral medicino, a jo je kmalu zamenjal za zgodovino in umetnostno zgodovino na FF v Ljubljani. Tu je ob recitalu Daneta Zajca odkril svojo strast do poezije. Med priznane slovenske pesnike se je uvrstil leta 1966 z izidom pesniške zbirke Poker. Po letu 1970 se je preselil v ZDA,  kjer je napisal več kot polovico svojih zbirk. Američani so ga sprejeli za svojega in ga uvrstili kar med svoje pesnike. Na slovenskem veleposlaništvu v ZDA je bil  tri leta kulturni ataše, predaval je tudi na am. univerzah. Potem je nekaj časa živel v Mehiki ... Tomaž Šalamiun je eden najboljših in najbolj plodnih slovenskih pesnikov, saj je v svojih  skoraj pol stoletja pesnjenja  izdal okrog 50 pesniških zbirk, njegova dela pa so dostopna tudi v številnih prevodih in antologijah. Za svoje delo prejel številne nagrade: dvakrat Jenkovo, leta 1999 pa tudi veliko Prešernovo nagrado ... evropsko nagrado za poezijo v Münstru (2007) in zlati venec v Strugi (2009). Njegove pesmi so prevajane v več kot dvajset jezikov.

njegova misel:

• V različnih točkah življenja so me očarale različne stvari, ampak pravi čudež je tak čudež, ki se prirase in se potem imenuje ljubezen, prijateljstvo, zakon, zaveza ...

LETA 2011 UMRL OTTO VON HABSBURG

AVSTRIJSKO-NEMŠKI PISATELJ, PUBLICIST IN POLITIK (* 1912)

"Izgubili smo velikega Evropejca, ki je svoje otroke navduševal vse življenje," je ob smrti svojega očeta Otta von Habsburga dejal njegov sin Karl. Dunajski nadškof kardinal Christoph Schönborn ga je imenoval 'veliki Evropejec s katoliško širino' in ga je ob bok Robertu Schumanu, Konradu Adenauerju in Alcidu de Gasperiju, očetom sedanje Evropske unije. Kot bavarski poslanec v evropskem parlamentu (1979-1999) se je z vsemi močni zavzemal za zaščito krščanskih vrednot v Evropi in za svetost človeškega življenja. Veliko mu je bilo do tega, da bi se kristjani, ki iz svoje vere živijo, sprejeli odgovorne naloge v politiki. "Če se kristjani, okrepljeni z molitvijo in dobro izobrazbo, dejavno vključijo v oblikovanje Evrope, ima Evropa vse možnosti za dobro prihodnost." Kot prijatelj Slovenije se je veselil naše osamosvojitve in vstopa v Evropsko unijo, zato zasluži naš hvaležen spomin.

več:
S. Čuk, Otto von Habsburg. Vrednote, prepojene s krščanstvom, bi morale biti temelj Evrope. (Pričevanje), v: Ognjišče 8 (2011), 20-21.

Pripravlja Marko Čuk

Julijska številka je že poletna. To poletje bo za naše uredništvo praznično, saj obhaja svoj zlatomašni jubilej naš dolgoletni urednik Silvester Čuk, jaz pa srebrnomašnega. Enak jubilej obhaja glavni urednik Radia Ognjišče Franci Trstenjak. Več o teh jubilejih si lahko preberete na str. 122.

Poletje je tudi priložnost za branje. Morda mnogi ljudje vzamejo takrat v roke plehko, 'plažno' literaturo, mi pa vam predlagamo v branje knjige, ki vas bodo duhovno obogatile. V ta namen smo vam pripravili več poletih akcij – knjig po posebno ugodni ceni.

Prva poletna akcija je povezan s priljubljeno zbirko Zgodbe za dušo: Vsi, ki boste kupili tri katerekoli knjige iz te zbirke, boste četrto, najcenejšo, dobili v dar! Ne zamudite ugodne priložnosti in po ugodni ceni naročite knjige zase ali za svoje prijatelje! Oglejte si to ponudbo na str. 16.

Na strani 89 si lahko ogledate ponudbo in izberete knjige iz zbirke Žepne knjige Ognjišča, posebej primerne za poletno branje. Knjige v ponudbi so po znižanih, posebej ugodnih cenah, ob pogoju da zberete nakup za vsaj 15€. Prvih sto kupcev iz te akcije bo dobilo kot nagradi ležalko za na plažo. Pohitite!

Podobno košarico smo pripravili s širokim izborom knjig (več kot trideset naslovov) po res ugodnih cenah, po katerih jih lahko kupite, če jih zberete 'za košarico' v vrednosti vsaj 10 €. Več si oglejte na strani 121.

Opozorili pa bi še na ponudbo plačaš dve knjigi, dobiš tri. V tej akciji smo zbrali 'v trojčke' knjige uspešnih in priljubljenih avtorjev naše založbe.

Iz tiskarne prihaja letos že druga knjiga Karla Gržana, ki že več let vestno sodeluje z našo revijo in našo založbo. V knjigi Dodajajmo življenju Življenje v živahni govorici sodobnega človeka približuje vsebino naše vere. Za to uporabi privlačno zgodbo, v kateri nastopa, kakor pravi pisec, 'druščina sodobnikov', ki išče in najde tisto "(Po)polnost, ki je notranja potreba slehernika". Avtor pravi, da tudi današnji človek hrepeni po (od)rešitvi. Zato mu v knjigi predstavi Jezusa, ki je Pot, Resnica in Življenje (Jn 14,6). Več o knjigi si lahko preberete med novostmi na zadnji strani.

Pred oddajo v tiskarno je knjiga Izgubiti otroka. Izšla bo kot 7. knjiga v zbirki Življenjske smernice. Kot druge knjige te zbirke govori o življenjskih problemih, ta pa o težavi izgube otroka, tudi še nerojenega, ki v starših, zlasti materah, pusti veliko rano. Knjiga Izgubiti otroka bo pomagala prebroditi težki čas izgube in žalovanja.

Veseli smo, da smo tako hitro ponatisnili Krstno Sveto pismo. Knjiga, ki se je res 'prijela' – prva izdaja je dokaj hitro pošla –, je lepo darilo ob krstu, saj so v njej poleg kratkih zgodb iz Svetega pisma tudi osnovne molitve ter prostor za spominske zapise. Prav tako je prišla iz tiskarne drobna in priljubljena knjižica Najlepša hvala. Lahko jo podarimo človeku kot izraz naše zahvale, za dobro, ki nam ga je naredil. Knjižica z mislimi in barvnimi fotografijami je del zbirke Moje čestitke, v kateri so knjižice v velikosti razglednice in jih lahko damo v kuverto ter pošljemo po pošti. Več o obeh knjigah si lahko preberete na str. 124.

LETA 1751 UMRL GIULIO QUAGLIO

ITALIJANSKI SLIKAR, KI JE POSLIKAL LJUBLJANSKO STOLNICO (* 1668)

Giulio Quaglio je bil doma iz Laina pri Comu v severni Italiji. V Ljubljano so ga povabili leta 1703. Bil je velik mojster baročnega iluzionizma: njegove slikarije so razgibane, žive, bogate in zdi se nam, da s z njimi resnična, zidana arhitektura nadaljuje v še višjo, le naslikano, onkraj te pa da nam se odpira pogled v nebo z nebeško glorijo. S freskiranjem je začel v vzhodnem delu cerkve, medtem ko so zidavo zahodnega dela šele zastavili. Na oboku prezbiterija je upodobil zgodbo ustanovitve ljubljanske škofije, do konca septembra je končal iluzionistično kupolo, ki so jo hodili vsi občudovat. Na zunanjščini (na južni steni) je napravil fresko Oznanjenja, spomladi 1704 je nadaljeval freskiranje na zunanjščini (Jezusov krst, Zaharija v templju). Strop cerkvene ladje, ki kaže poveličanje sv. Nikolaja in pripoveduje o preganjanju kristjanov pod cesarjema Neronom in Dioklecijanom, je Quaglio s svojim umetniškim čopičem oživil kasneje. Ko so 19. julija 1706 podrli slikarski oder, je pred očmi obiskovalcev zažarel v vsej svoji lepoti in mojster je požel veliko hvalo in občudovanje sodobnikov. Quaglio je s sodelavci poslikal tudi stranske kapele in glavno zakristijo; njegova je tudi velika oltarna slika sv. Dizme.

... več o ljubljanski stolnici v prilogi 05_2007

LETA 1868 ROJEN ALEŠ UŠENIČNIK

DUHOVNIK, FILOZOF, TEOLOG IN AKADEMIK (u 1952)

»Aleš Ušeničnik je dobrega pol stoletja užival na nazorskem področju tak ugled, kakor pač nihče ne pred njim ne za njim. Ob vsakem spornem vprašanju smo prisluhnili: 'Kaj pravi Aleš?' Ušeničnikova sodba je veljala za brezpogojno zanesljivo. Če je dejal, da je tako, je bilo tako; če je dejal, to je dvomno, je bilo dvomno; če je dejal, to je krivo, je bilo krivo. Ušeničnik svojega ugleda ni zlorabljal. Njegova velika dobrota ga je delala, v primeri z drugimi, zelo strpnega. Znal je ceniti tuje mnenje, tudi kadar se ni strinjal z njim... V dobi, ko je katoliška skupnost uravnavala utrip javnega življenja pri nas, je bil Ušeničnik pravi duhovni voditelj slovenskega naroda.« To sodbo je zapisal nadvse pošteni dr. Janez Janžekovič, Ušeničnikov naslednik na filozofski katedri ljubljanske teološke fakultete, ki je svojega predhodnika dobro poznal.

... več o njem in bratu Francetu si preberite v obletnici meseca 03_1992

... nekaj njegovih razmišljanj:

• »Skoraj vse, kar sem pisal, sem pisal sicer iz znanosti in z znanstveno vestnostjo, vendarle ne iz znanstvene ambicije, temveč zato, da bi slovenska inteligenca bolj in bolj doumela resničnost in lepoto svojega krščanskega svetovnega nazora in bi ga bila vesela. Malo sem pisal iz čiste teologije, malo več iz čiste filozofije, največ pa sem obravnaval verska, nravna in vobče kulturna vprašanja pod filozofskim vidikom« (Izbrani spisi I, 5).
  
• Človeštvo se ne more znebiti misli, da je življenje nekaj resnobnega. Od časa do časa, ob raznih priložnostih v življenju udari na dan zavest, da je človek odgovoren za svoje življenje, in če je odgovoren, mora biti nekomu, in sicer tudi tedaj, ko videz življenja mine.
  
• Za igralca je pravzaprav vseeno, kaj igra, ali vlogo kralja ali berača. Ni pomembno, kaj igra, ampak kako igra. Tako je tudi v življenju.
  
• Mati Božja, brez madeža spočeta, je dana človeštvu ne le za ideal, za vzor, dana mu je tudi kot mati, mati upanja, mati usmiljenja, kot močna Devica, ki je strla kači glavo.
  
• Mnogi mislijo, da je svetost kakšno čudaštvo svetobežnega življenja. A ni drugega kakor vsezmagujoča Božja ljubezen.
  
• Poleg zahtev ljubezni so med ljudmi še zahteve pravice. Reči je treba celo, da so te zahteve v medsebojnem življenju še nujnejše in toliko prvotnejše.
  
• Človeški duh stremi po večnosti in neskončnosti, zato morajo imeti vsi resnični ideali nekaj te večnosti in neskončnosti.
  
• Kar nasprotuje glasu narave, kar zadeva ob srce, da zakriče naša najskrivnejša čustva, to ni modrost, to ni resnica.
  
• Poleg zahtev ljubezni so med ljudmi še zahteve pravice. Reči je treba celo, da so te zahteve v medsebojnem življenju še nujnejše in toliko prvotnejše.
  
• V duši govori človeku tajen glas, ki mu pravi, kaj sme, ukazuje, kaj mora, prepoveduje, česa ne sme ... Če ga posluša, je vesel življenja; če ga ne posluša, ga je v duši samega sebe sram.

LETA 1874 UMRL OROSLAV (JURIJ) CAF

ŠTAJERSKI DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, KI JE ZBIRAL GRADIVO ZA SLOVENSKI SLOVAR (* 1814)

Oroslav Caf je bil razgledan jezikoslovec. Sam se je naučil številnih jezikov, med njimi tudi indoevropskih (indijščine, keltščine). Ko je na podlagi ljudskega jezika zbiral gradivo za slovenski slovar, je jemal v poštev tudi prekmurščino in rezijanščino. To gradivo je kasneje porabil Maks Pleteršnik, v rokopisu pa je ostala njegova slovnica. Bil je zagovornik ilirizma. Napisal je veliko pesmi, ki pa jih ni objavil.

LETA 1883 ROJEN FRANZ KAFKA

ČEŠKO-AVSTRIJSKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, GLASNIK STISKE SODOBNEGA ČLOVEKA († 1924)

Sin praške judovske družine, eden najpomembnejših predstavnikov moderne književnosti; ustvarjal je samosvojo prozo, oprto na like, dogodke in simbol iz sanj in podzavesti. V svojih delih (najbolj je znan roman Proces) slika brezizhodni položaj sodobnega človeka ob razpadu nekdaj veljavnih religioznih in moralnih meril, njegovo eksistenčno stiskom strah, nemir in občutek krivde. 'Odkrili' so ga po drugi svetovni vojni, dobrih dvajset let po njegovi smrti.

njegove misli:

• Živimo v popačenem času: to se vidi že iz dejstva, da nobene stvari ne imenujemo več s pravim imenom.
  
• Ko je človek sam je vedno v slabi družbi.
  
• Kdor se trudi, da bi videl lepoto, se nikoli ne postara.
  
• Knjiga mora biti sekira za zamrznjeno morje v nas.
  
• Bog nam podarja lešnike, vendar jih ne stre on.
  
• V človekovi bitki proti svetu, stavi na svet.
  
• Tisti, ki jih ne zanima preteklost in zgodovina, so obsojeni na to, da jo ponavljajo.
  
• Steze nastanejo tako, da po njih hodimo.

LETA 1894 ROJEN CIRIL POTOČNIK

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, PUBLICIST († 1950)

Na Žirovskem Vrhu v župniji Trata rojeni Ciril Potočnik je po študiju bogoslovja v Ljubljani in na Dunaju postal spiritual (duhovni vodja) dijakov v Zavodih sv. Stanislava, nato je petnajst let (1922–1937) opravljal isto službo v bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Od leta 1937 do smrti pa je bil profesor pastoralnega bogoslovja (dušnega pastirstva) in ascetike (duhovnosti) na teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Napisal je tri knjige premišljevanj o Kristusu, Dobrem pastirju ter Ascetiko, učno knjigo o duhovnem življenju.

LETA 1967 UMRLA ILKA VAŠTE

PISATELJICA ROMANA O PREŠERNU (* 1891)

Novomeščanka Ilka Vašte, ki je kot učiteljica službovala v več slovenskih krajih, se je v svojem pisateljevanju posvetila predvsem povesti in romanu v Jurčičevem slogu. Njeno najboljše delo je Roman o Prešernu (1937 in več izdaj). Manj znan je roman Izobčenec (o Janezu Trdini). Napisala je tudi zbirko pravljic za mladino.

LETA 1989 UMRL DIMITRIJ OTON JERUC

PESNIK VESELJA IN ŽALOVANJA (* 1916)

Rodil se je na Češkem, kjer je bil oče začasno zaposlen, družina je nato prišla v Slovenijo; po zgodnji materini smrti je živel pri sorodnikih v Srbiji, ki mu je postala druga domovina. Po vojni se je umaknil v Italijo, zatem pa se je naselil v Belgiji, kjer je delal najprej kot rudar in končal študij umetnostne zgodovine. Izdal je več pesniških zbirk, prvo v begunskem taborišču Eboli v Italiji. Njegove pesmi čustveno nihajo med soncem in veseljem ter temo in žalovanjem ob zatonu mladostnih pričakovanj.

LETA 1998 UMRL BERNHARD HARING

NEMŠKI MORALNI TEOLOG, PRENOVITELJ KRŠČANSKE ETIKE V DUHU 2. VATIKAN. KONCILA (* 1912)

"Dokler še živim tukaj v bivališču svojega umrljivega telesa, se pravzaprav še ne počutim čisto v pokoju, ampak v nekakšnem stanju predpo­koja, polnem pričakovanja, ki bo doseglo svoj cilj šele takrat, ko bomo vsi počivali v božjem naročju." To je zadnji stavek avtobiograf­ske knjige "Na varnem in svoboden" (1997) p. Bernharda Häringa, pre­novitelja katoliške moralne teologije. Skoraj 86-letni sveti mož od 3. julija 1998 počiva v Božjem naročju.

več:
S. ČUK. p. Bernhard Häring. (Pričevanje). Ognjišče, 1998, leto 34, št. 8, str 62-63.

nekaj njegovih misli:

• Samo kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici.
  
• Nikoli ne govorimo o drugih z zaničevanjem! Imejmo veliko razumevanje in veliko spoštovanje do tistih, ki ne mislijo tako kakor mi; začnimo pri svojih najbližjih.
  
• Vse Jezusovo življenje in še prav posebej njegova smrt razodeva usmiljeno božjo ljubezen. Vsako Jezusovo srečanje je spremljalo usmiljenje in ravno z usmiljenjem je spreobračal srca.
  
• Naloga krščanske razumnosti je, da v luči vere in s pomočjo darov Svetega Duha pokaže pot, na kateri mora delovati ljubezen.
  
• Če bi bilo naše življenje nenehna hvala božjega usmiljenja in božje ljubezni, bi se vse bistveno spremenilo. Tedaj bi bili zares resnična božja podoba, s Kristusom in v Kristusu.
  
• Svojo vrednost dokazujemo z odnosom do tistih, ki nam ne morejo nuditi drugega kot svoj obraz in svoje potrebe.
  
• Če se bomo približali tvojemu Sinu Jezusu Kristusu in če bomo ostali ob njem, bomo videli njegove oči, polne usmiljenja do človeške bede.
  
• Bog razodeva svoje usmiljenje do nas s tem, da nam odpušča grehe. Torej moramo tudi mi velikodušno odpuščati vsem, ki nas žalijo in nam nasprotujejo.
  
• Kdor hoče najti mir in širiti mir, ki je zanj umrl Jezus Kristus, naj nikoli nikogar ostro ne napada.

... več njegovih misli

Pripravlja Marko Čuk