LETA 1646 ROJEN GOTTFRIED WILHELM LEIBNIZ

NEMŠKI FILOZOF, FIZIK IN MATEMATIK († 1716)

Najbolj znan nauk Gottfrieda Wilhelma Leibniza je monadologija: monade so žive, enostavne enote, iz katerih je sestavljena celota sveta, ki je po Leibnizovem mnenju "najboljši možni svet".

LETA 1711 ROJEN KAREL MIHAEL ATTEMS

nadškof ,  državnik , grof († 1774)

Attemsi so bili ena najuglednejših goriških plemiških rodbin, ki se je v teku zgodovine razdelila na več vej. Številni Attemsi so se odlikovali kot visoki državni uradniki, dvorni svetovalci, de­želni oblastniki, generali, cerkveni dostojanstveniki. Karel Mihael Attems, prvi goriški nadškofi se je odlikoval po izobrazbi, srčni plemenitosti in nadpastirski vnemi. Trikrat je prehodil vso škofijo, se srečeval z verniki in z njimi govoril v njihovem jeziku. Ta "mož po božji volji" se je rodil na današnji dan.

... več o njem v obletnici meseca 07_2001

LETA 1858 ROJEN IGNACIJ BORŠTNIK

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER IN PEDAGOG († 1919)

Na pobudo režiserja in dramaturga Frana Žižka od leta 1966 potekajo v Mariboru vsakoletna srečanja slovenskih dramskih gledališč. Prva tri leta se je to srečanje imenovalo "teden slovenskih gledališč" in ni bilo tekmovalno, temveč le pregledno. Od leta 1969 se prireditev imenuje "Borštnikovo srečanje" po znamenitem igralcu Ignaciju Borštniku, ki velja za enega največjih slovenskih dramskih umetnikov. Program je odtlej tekmovalnega značaja. Najboljši dosežki so nagrajeni. Posebna žirija podeljuje vsako leto Borštnikov prstan, ki je enkratno odličje slovenskemu odrskemu ustvarjalcu z najmanj petindvajsetimi leti dela v gledališču (prva ga je leta 1970 prejela igralka Elvira Kraljeva). Strokovna žirija pa podeljuje Borštnikove nagrade: za dramsko igro, za režijo, za scenarij, za kostume... Ime Ignacija Borštnika je zaradi tega dobro znano, malo pa vemo o tem umetniku, zato bo koristen ...

... zapis o njem v rubriki obletnica meseca 07_2008

LETA 1871 ROJEN IVAN ROBIDA

PSIHIATER, NEVROLOG, LEPOSLOVEC IN ZNANSTVENIK († 1941)

Gimnazijo je obiskoval v rojstni Ljubljani, nato pa je na Dunaju in v Gradcu študiral medicino, kot nevrolog-psihiater se je izpopolnjeval na raznih klinikah. Služboval je v zavodih za živčne in duševne bolezni. Za znanstveno delo je prispeval iz svoje stroke članke in spise o živčnih in duševnih boleznih, o sodni medicini. Leta 1920 je postal docent za nevrologijo in psihiatrijo na univerzi v Krakovu. Kot leposlovec je pisal pesmi in črtice ter ocene literarnih del. Bil je skoraj polihistorski izobraženec.

LETA 1893 ROJEN ALOJZIJ RES

pisatelj, lit. kritik, umetn. kritik, urednik, publicist († 1936)

Goričan Alojzij Res je po gimnazijski maturi v Gorici študiral bogoslovje, pa zaradi bolezni ni bil posvečen v duhovnika. Med prvo svetovno vojno je v svoj dnevnik zapisoval začetna dogajanja na soški fronti, med drugim tudi, kako so italijanske granate 24. junija 1915 smrtno ranile svetišče na Sveti Gori. Zapiski so leta 1916 izšli v knjigi Ob Soči. Po vojni je študij slavistike v Ljubljani končal z doktoratom. Deloval je kot profesor hrvaškega in srbskega jezika v Benetkah, kjer je mlad umrl.

LETA 1896 UMRLA HARRIET BEECHER-STOWE

AMERIŠKA PISATELJICA (* 1811)

Napisala je več literarnih del, ki pa so zvečine že pozabljena, še vedno pa 'živi' njen roman Koča strica Toma (1854), pretresljivo pričevanje o trpljenju črnskih sužnjev v Ameriki. V izvirniku ima knjiga nad 700 strani, prevodi v neštete jezike so prirejeni. V slovenščini je izšla že pred 159 leti.

LETA 1903 SE JE ZAČELA PRVA KOLESARSKA DIRKA PO FRANCIJI

SLOVITI TOUR DE FRANCE

Prvi Tour de France je trajal 19 dni, kolesarji pa so morali prevoziti 2.500 km. Dirko je začelo 60 kolesarjev, do cilja jih je prišlo le 21. Zmagal je domačin Maurice Garin.

LETA 1921 ROJENA DOLORES TERSEGLAV

PISATELJICA, PESNICA, PREVAJALKA († 1995)

Pisateljica, pesnica in prevajalka Dolores Terseglav se je rodila v družini Franceta Terseglava, znanega časnikarja, krščanskega socialista. Po drugi svetovni vojni se je z družino preselila na Reko, kjer je živela in ustvarjala. Pisala je črtice in romane, objavljala je v zamejskih in zdomskih revijah (Mladika, Meddobje). Njena edina knjižna izdaja je pesniška zbirka Ladijski dnevnik, ki je izšla leta 1989 v Buenos Airesu. Njene pesmi prevevata ljubezen do slovenstva in krščanski etos. V zapuščini je ostal nedokončan roman Vihar v treh delih

.

LETA 1922 ROJEN PHIL BOSMANS

BELGIJSKI (FLAMSKI) DUHOVNIK IN PISATELJ, KI DELI VITAMINE ZA SRCE († 2012)

"Verujem v Boga, kakršen se je razodel v Jezusu Kristusu in je v njem postal viden našim očem. Verujem v Boga, ki ljubi uboge in grešnike in ki se srdi samo na lažne svetnike in hinavce. Verujem v Boga, ki obvaruje prešuštnico pred kamenjanjem, ki izgubljeno ovco vzame na rame ter objame izgubljenega sina. Verujem v Boga, ki poljubi svojega izdajalca in razbojniku na križu obljubi raj. Verujem v Boga, ki odpušča tistim, ki ga križajo." To svojevrstno "veroizpoved" je napisal belgijski duhovnik Phil Bosmans, znan po vsem svetu po svojih številnih knjigah, v katerih so "shranjeni vitamini za srce". V njegovi domovini Belgiji vidite Bosmansove "vitamine" izpisane na avtobusih, na železniških postajah, v uradih, na javnih mestih. Naj naveden nekatere: "Čas ni hitra cesta med zibelko in grobom, ampak prostor za parkiranje na soncu. - Poskrbi za svoje srce! - Nazaj, ljudje! Nazaj k dobroti, prijateljstvu, zadovoljstvu! - Za vsakim obrazom išči človeka! - Moj bližnji je tukaj. Zakaj ga iščem tako daleč?"

več
S. Čuk, Duhovnik Phil Bosmans in njegovi "vitamini za srce": Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2003), 16-17.
S. Čuk, Duhovnik Phil Bosmans: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2012), 16-17.

še nekaj njegovih vitaminov:

• Živi danes! Smehljaj se danes! Danes bodi srečen! Osvobodi svoje srce nevidnih spon! Ne dovoli, da bi tvoje veselje do življenja in tvoja sreča bila odvisna od tisoč in ene ničeve malenkosti.
  
• So ljudje, ki sijejo svetlobo, so pa tudi taki, ki okrog sebe sejejo mrak.
  
• Usta imam, da govorim, za dobro besedo, na katero nekdo čaka. Noge imam, da se napotim k bližnjemu. Moje srce je ustvarjeno za ljubezen in toplino do tistih, ki žive v hladu osamljenosti.
  
• Smeh in humor - najboljše zdravilo proti zastrupljanju duha in srca. Odstranjujeta ovire na poti k nesluteni življenjski radosti. Kaj je izgubljen dan? To je dan, ko se nisi smejal!
  
• Morda iščem srečo mnogo predaleč. Podobno je z očali: ne vidim jih, pa na nosu mi tičijo. Tako blizu!
  
• V govorjenju bodi ljubezniv. Besede naj bodo "luč", besede naj prinašajo spravo, naj nas zbližujejo med seboj, naj prinašajo mir. Kjer so besede "orožje", tam si stojijo nasproti sovražniki.
  
• Rad imam človeka, ki se zaveda svoje skromne veličine in svojih slabosti ter potrpežljivo prenaša samega sebe.
  
• Nenehno ljubiti drug drugega terja veliko napora. Tudi v zakonu je tako. Po prvem plazu obljub o ljubezni do smrti pride trezna ugotovitev, da vendarle nisi vsak dan pripravljen umreti za drugega.
  
• Nimam besed, da bi izrazil, kako zelo rad imam Jezusa. Živi zame. Tako rad bi, da ga spoznaš tudi ti. Ne kot prijatelja nekje v daljni preteklosti, marveč kot prijatelja, ki živi tukaj čisto ob tebi.
  
• Premalo mislimo na to, kaj smo dolžni drug drugemu, kaj mu lahko damo, kaj lahko storimo zanj.
  več:
  

največ pa v njegovih knjigah (spletna knjigarna Ognjišča in Slomškove založbe):

Sončnih žarkov polna dlan,
Vitamini za srce,
Ljubezen dan za dnem dela čudeže,
V tebi je sreča (vitamini za dušo),
Božji blagoslov vajini ljubezni,
Za srečo v dvoje,
Sončni žarki ljubezni ...
Pozdrav življenju,
Več sonca v življenje – to dobro dene,
Sončni žarki iz srca,
Bog – moja oaza,
Hvala za vse,
Besede tolažbe v dneh žalosti
Vsako srce potrebuje dom
Pomlad za dušo

LETA 1924 ROJEN EMIL KETE

BOGOSLOVEC, PRIČEVALEC, MUČENEC, BOŽJI SLUŽABNIK († 1944)

»Kristus mora biti naš zgled z vsem svojim življenjem. Slediti mu moramo tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor. Isti Kristus, ki je bil poveličan na Taboru, je bil križan na Kalvariji, mi pa, ki mu bomo sledili, moramo biti poprej na Kalvariji in potem bo morda za nas tudi kakšen mali Tabor. Bistvena je Kalvarija in ne Tabor.« Te globoke misli je, kakor v slutnji mučeništva, zapisal v svoj dnevnik dvajsetletni bogoslovec Emil Kete na začetku svoje poti v duhovništvo. Trpljenja se ni bal. »Jezus je imel angela tolažnika v svojih najtežjih urah – mi bomo imeli Jezusa. Tisti Jezus, ki nas krepča vsako jutro s svojim presvetim Telesom, nam bo prišel na pomoč v vseh naših težavah in v našem trpljenju. Če bo naša človeška narava omahovala, nas bo podprla zavest, da je Kristus z nami, da bomo lahko vse prenesli.« Njegove slutnje so se uresničile že nekaj mesecev zatem, novembra 1944, ko je, kot blaženi Alojzij Grozde, postal pričevalec junaške ljubezni do konca, umorjen iz sovraštva do vere. Na kraju njegove mučeniške smrti so novembra 2011 zasadili križ, drevo življenja.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2012) 6

LETA 1942 UMRL FRAN ILEŠIČ

LITER. ZGODOVINAR, UNIV. PROF., ZAGOVORNIK NOVOILIRIZMA (* 1871)

Ilirizem je bilo kulturnopolitično in narodnostno gibanje v prvi polovici 19. stoletja, zlasti na Hrvaškem, s težnjo po združitvi južnih Slovanov. Zamisel je znova zaživela sto let pozneje. Zanjo se je ogreval slovenski literarni in kulturni zgodovinar Fran Ilešič, doma od Sv. Jurija ob Ščavnici, ki je bil dolga leta profesor za slovenski jezik in književnost na zagrebški univerzi.

LETA 1944 UMRL JOSIP VANDOT

PISATELJ, OČE POGUMNEGA IN VESELEGA KEKCA (* 1884)

Pred kakšnim desetletjem je bil najbolj priljubljen knjižni junak slovenskih četrtošolcev Kekec, čigar 'oče' je pisatelj Josip Vandot, ki je njegovo zgodbo razgrnil v več knjigah. Za njegovega življenja je izšla samo Kekec z naših gora (1936), vse druge so izšle po letu 1951, ko je začel svojo zmagoslavno pot prvi film o Kekcu, ki ga je posnel Jože Gale. To je bil prvi slovenski mladinski celovečerni film. Leta 1963 pa je nastal film Srečno, Kekec, prvi slovenski barvni film.

LETA 1945 UMRL SAŠA ŠANTEL

SLIKAR, VIOLINIST, SKLADATELJ IN PEDAGOG (* 1883)

Vsak človek je sicer enkraten in neponovljiv, nekateri darovi pa se prenašajo iz roda v rod. Potrditev tega 'pojava' je slikarska družina Šantel, ki je dala štiri umetnike, od katerih je najbolj znan (morda zato, ker je bil moški?) Saša (Aleksander). Njegova mati je bila pranečakinja goriškega slikarja Josipa Tominca (1790-1866), odličnega portretista. Njegovi umetniški 'geni' so se znova prebudili v njej in se preselili še v njene tri otroke: dve hčerki in sina.

Mati Avgusta (1852-1935) se je uveljavila predvsem kot slikarka portretov; njena prvorojenka Henrika (1874-1940) je bila bolj vsestranska slikarka in je delala tudi nekaj za cerkve; druga hči Avgusta (1876-1968), ki je skoraj štirideset let (dočakala jih je 92) posvetila poučevanju, je najraje slikala pokrajine in tihožitja. Saša pa je bil slikar, grafik in knjižni ilustrator, uporabljal je različne tehnike in ustvarjal najrazličnejše motive. V njem je najbolj prišla na površje tudi glasbena nadarjenost Šantlovih. Uveljavil se je kot skladatelj, ustanavljal in vodil je pevske zbore, igral pri raznih orkestrih. Deloval pa je tudi s peresom: pisal je članke o slikarstvu in glasbi, poročila in razmišljanja o razstavah, življenjepise...

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1993) 3

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Aron na 886. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 s tem imenom poimenovanih 50 (1994: 13; 2008: 36) prebivalcev Slovenije. Različice: Aaron (2012: 22), Aaron Andrej, Aaron Josef, Ari, Aron Mark, Harun (1994: 16; 2008: 39; 2012: 53, 855. mesto).

God:

• 1. julij

Aron z različico Aaron je svetopisemsko ime. Izhaja prek latinskega Aaron in grškega Aárōn iz hebrejskega Aharon z domnevnim pomenom 'skrinja zaveze'; 'prevzvišeni, razsvetljeni'. Harun je arabska oblika imena Aron.

Po Stari zavezi je bil Aron starejši brat Mojzesa, kateremu je pomagal odvesti Izraelce iz Egipta prek Rdečega morja in Sinajske puščave. Bil je zgovornejši od Mojzesa (svojo zgovornost je podkrepil s čudeži, ki jih je delal s svojo palico, ki se je enkrat spremenila v kačo, spet drugič je vzbrstela in pognala plodove), in je postal govornik Izraelcev ob izhodu iz Egipta. Med Mojzesovo odsotnostjo je ustregel svojemu ljudstvu in na Sinaju postavil zlato tele. Bil je prvi izraelski veliki duhovnik, praoče duhovniškega stanu. V koledarju je 1. julija Aron (skupaj z Julijem), mučenec v Britaniji (Angliji) (iz 3. stol.).

Mati Terezija v Ljubljani (30. junija 1980)

Povabilo nadškofa Šuštarja in prihod Matere Terezije

Mati Terezija je Ljubljani darovala sončni ponedeljek, 30. junija 1980, potem ko je nedeljo, praznik apostolov Petra in Pavla, preživela v Zagrebu. V glavno mesto naše ožje domovine je prišla sredi dopoldneva. Spremljala jo je sestra Silvija, Indijka, predstojnica zagrebške hiše misijonark ljubezni. Na dvorišču škofijskega doma jo je pričakal gostitelj, nadškof Šuštar, ki ji je povedal, da so s predsedstva skupščine mesta Ljubljana izrazili željo, da bi jo, ugledno in po vsem svetu cenjeno delavko za mir in resnično bratstvo med ljudmi, radi sprejeli. Tako je nadškof Šuštar opoldne mater Terezijo po-spremil na ljubljanski magistrat. Marijan Rožič, predsednik skupščine mesta Ljubljana, je nobelovki izročil plaketo Ljub-ljane in knjigo o našem glavnem mestu. V svojem pozdravnem nagovoru je dejal, kako se Indija in Jugoslavija trudita, da bi bilo na svetu čimbolj tako, da bi mati Terezija imela čim manj dela. Mati Terezija pa je odgovorila, da so ji taka prizadevanja zelo pri srcu, vendar pa bo kljub temu ostalo še veliko dela, kajti ljudje umirajo ne samo od lakote po kruhu, ampak tudi od lakote po ljubezni.

Skromno kosilo, kakršnega je ta služabnica najbolj ubogih med ubogimi vajena, je mati Terezija zaužila skupaj z redov-nicami - šolskimi sestrami, ki vodijo gospodinjstvo v ljubljanskem bogoslovnem semenišču. V kramljajočem pogovoru je tudi sestram rekla, kar ponavlja ljudem ob vsakem srečanju: »Kar delate ve, tega me ne moremo delati, tistega, kar delamo me, pa ve ne morete delati. Vse skupaj pa lahko naredimo nekaj lepega za Boga.«

Srečanje z materjo Terezijo na škofiji

Ob štirih popoldne se je začelo srečanje z materjo Terezijo v veliki dvorani škofijskega doma. Ob drobni ženi v belem sariju, oblačilu revnih indijskih žena, ki je »uniforma« misijonark ljubezni, je bil nadškof Šuštar, ljubljanski pomožni škof Lenič, koprski škof Jenko, predstavniki republiških oblasti, predstavnice redovnih skupnosti, ki delujejo v Cerkvi na Slovenskem, precej duhovnikov in lepo število ljudi, zlasti mladih. Niso manjkali tudi zastopniki tiska. Nadškof Šuštar se je materi Tereziji prisrčno zahvalil, da je povabilo sprejela in je prišla v središče Slovenije. Izrazil je željo, da bi njena beseda in zlasti njen zgled med nami vzbudila posnemovalce.

Potem je spregovorila mati Terezija. Njen prijetno pojoči glas prav nič ni dal slutiti, da bo kmalu dopolnila sedemdeset let življenja. Nagovor je začela z molitvijo, ki jo misijonarke ljubezni molijo vsak dan po svetem obhajilu. Molila jo je v angleščini, v slovenskem prevodu pa se glasi takole: »Gospod, naredi nas vredne, da bi služile ljudem, ki pa vsem svetu živijo in umirajo v uboštvu in lakoti. Daj jim danes po naših rokah njihov vsakdanji kruh, po naši razumevajoči ljubezni pa mir in radost.« Dobrih dvajset minut je govorila o ubogih, ki jim ona in njene sestre »smejo služiti«. Preproste besede, ki jim daje vrednost dejstvo, da je vse, kar je povedala, že neštetokrat doživela sama pred Jezusom v evharistiji med vsakdanjo uro tihega češčenja, s katerim misijonarke ljubezni po vseh svojih hišah zaključujejo dan, in pred Jezusom v osebi najbolj ubogih med ubogimi, katere rešuje pred nečloveškim koncem na ulici. Pripovedovala je o možu, čigar telo je bilo vse polno črvov, le njegov obraz je bil nedotaknjen; kako je, umirajoč v njenih rokah, rekel: »Živel sem na ulici kot žival, toda umrl bom kot angel, ljubljen in spoštovan.« Pa o ženi v New Yorku, ki je umrla v svoji sobi, a stanovalci stolpnice niti njenega imena niso vedeli. »Po velikih mestih v Ameriki in Evropi, mogoče je tudi tu v Sloveniji tako, je v bogatih hišah veliko ljudi, ki imajo vse, samo nimajo stika z ljubeznijo, nimajo nikogar, ki bi jim zares dal to ljubezen, zato mislim, da se ljubezen začne doma.«

Mati Terezija skrbi za brezdomce, gobave in umirajoče, hrani lačne otroke, zavzema se tudi za nerojene. »Služite življenju in ga branite od njegovih prvih začetkov do zadnjih trenutkov,« je dejal nadškof Šuštar. Mati Terezija je govorila: »Kar je najmanjše, je najbolj ubogo, ker zase ne more še nič storiti. Najmanjši je otrok, ki se še ni rodil... Največje uboštvo je med narodi, kjer je uzakonjen splav. Če more danes mati sama uničiti svojega otroka, kaj mi potem še brani, da jaz ne uničim nekoga ali da nekdo mene uniči? Zdaj je postalo tako naravno, da ljudje drug drugega uničujejo... Mati je začela ta nemir v svetu, kajti otrok je največji božji dar družini.« Misijonarke ljubezni se proti splavu borijo s posvojitvijo: sprejemajo nezaželene otroke in jih, ko nekoliko odrastejo, dajo družinam, ki bodo zanje skrbele kot za lastne, in pa tako, da revne zakonce poučujejo o načinih naravnega načrtovanja rojstev.

Njihovo delo s svojimi darovi podpirajo dobri ljudje z vsega sveta. »Vse polagamo v roke božje previdnosti in vsak dan pride, kolikor je potrebno... Pred nekaj dnevi sem dobila iz Amerike pet dolarjev od nekega moža, ki je od nog do glave paraliziran, uporablja lahko le roke, da kadi. Cele dneve gleda v strop in kadi, cigareta je njegova edina družba. Slišal je za nas in tudi on bi rad kaj storil za naše uboge. En teden ni kadil in ta denar je poslal meni v Kalkuto. To je veličina ljubezni!«

»Današnja mladina hoče dati vse ali nič«

Ko je mati Terezija končala svoje kramljanje, jo je pozdravil prelat Vilko Fajdiga, nacionalni direktor za misijone. Izročil ji je slovenski prevod knjige Malcolma Muggeridga »Nekaj lepega za Boga« in pozdrave za slovenskega misijonarja Jožeta Cukaleta, ki deluje v Kalkuti. Nato je mati Terezija odgovarjala na vprašanja navzočih. Nekdo je vprašal: »Vemo, da je vaše poslanstvo izredno težko, znano pa nam je, da imate veliko poklicev. Kaj mlade tako privlači v vašo družbo in kako dosežete, da ti poklici pri tako napornem napornem poslanstvu vztrajajo?« Mati Terezija je smehljaje odgovorila: »Današnji mladi ljudje želijo več videti kot pa slišati, hočejo dati vse ali nič. Res imamo veliko poklicev: v Indiji imamo 311 novink, v Rimu 58, na Filipinih 26, v New Yorku 16, v Zagrebu smo včeraj dobili 4 kandidatke, kmalu jih bo še več. Upam, da bodo prišle tudi iz Slovenije. Kaj iščejo ti mladi ljudje? Iščejo življenje v uboštvu, molitvi in žrtvi, ki ga bodo darovali službi ubogim. To izražajo v svojih pismih, s katerimi prosijo za vstop v našo družbo. Kar delamo, je zelo težko, vendar je to sad naše molitve, naše povezanosti z Bogom. V naši družbi imamo vsak dan eno uro adoracije - zvečer, ko smo vse končale - pa tudi začenjamo dan z molitvijo in sveto daritvijo.« Nekdo drug je želel vedeti, če se državne oblasti ne bojijo njihove misijonarske gorečnosti, da bi ljudi spreobračale h krščanstvu. »Vedno poudarjamo, da Bog ljubi nje in nas. To oznanjamo s svojim delom. Nihče, niti Bog sam, ne more nikogar na silo spreobrniti. Vsakomur dajemo priložnost, da vrši dela ljubezni. Vsako dejanje ljubezni pa človeka pripelje k Bogu.« Dopisnik švedske televizije se je zanimal, kakšno pomoč nudi materi Tereziji vlada te države. »Pomoč dobivamo z vsega sveta, a ne od organizacij, temveč od družin in skupin, ki zbirajo denar in drugo pomoč. Vse, kar dobimo, je sad žrtev. Tako se npr. več družin vsak teden odreče enemu obroku hrane (kosilu ali večerji) in denar zlagajo skupaj. Ko se nabere dovolj, kupijo rešilni avtomobil in nanrtt ga pošljejo.« Le malo časa je ostalo za osebni stik s to edinstveno ženo. Vsak ji je želel stisniti roko in biti deležen njenega dobrotnega nasmeha.

Mati Terezija pri maši v nabiti stolnici

Ob petih je bila maša v stolnici, ki je bila polna do zadnjega kotička. Celo nadškof Šuštar je bil prijetno presenečen. »Še zdaleč nismo pričakovali, da se vas bo toliko odzvalo, ker niti nismo mogli povsod obvestiti o obisku matere Terezije,« je dejal na začetku maše, »in zato je naša tako številčna navzočnost znak, da imamo mater Terezijo radi, da se navdušujemo za njeno delo in poslanstvo, ki ga izvršuje vpričo vsega sveta, da bi tudi sami nekoliko bolj spoznali, k čemu nas vabi in kliče Bog.« Posebej razveseljivo je bilo dejstvo, da je bilo med množico izredno veliko mladih ljudi. »To je dokaz, kako znate v mladih buditi navdušenje za iskanje novega življenjskega smisla, da življenjski smisel ne obstaja v sebičnem uživanju, ampak v nesebičnem služenju človeku, v ljubezni,« se je v homiliji nadškof obrnil k materi Tereziji. Začel jo je z besedami: »Draga mati Terezija! Upal sem, da boste mogli vi razložiti ta odlomek iz evangelija svetega Mateja o hoji za Kristusom, a dejali ste, da boste raje spregovorili ob koncu svete daritve. Razlago tega evangelija, popolne odločitve hoditi za Kristusom, biti ubog z ubogimi, to razlago daje vse vaše življenje in delovanje. In ta dejanja in to življenje je bolj prepričljivo kakor vsaka beseda... Od vašega rojstnega kraja in potem prek vaše poti v Indijo - in sedaj ste obhodili že ves svet — povsod povezujete ljudi, verne in neverne, najrazličnejših veroizpovedi, v eni ljubezni in v eni skrbi za človeka, ki je naš brat... Vi, draga mati Terezija, ste dokaz in vaše delo po vsem svetu je dokaz, kako je tudi danes med ljudmi čut in smisel za človeka, za njegovo dostojanstvo in vrednost, še živ. Tudi čut in smisel za tistega človeka, ki gospodarsko ni več ustvarjalen, ampak, j e ubog, bolan in zapuščen in ga morda družba porine na rob življenja. Vi pa hočete ravno takemu ubogemu in trpečemu človeku posvetiti vso svojo ljubezen in s tem izzivate ves svet. Izzivate tudi nas, kako potrebne so te temeljne etične vrednote in kako ves svet pričakuje in išče ljudi, ki imajo srce za brata in sestro, ki trpi... Vi, draga mati Terezija, ste misijonarka v najglobljem pomenu besede, ker imate iz Kristusovega evangelija res nekaj povedati in nekaj dati, nekaj prinesti iz bogastva božje resnice in božje ljubezni. Vaše delo je dokaz, kaj zmore živa vera v Boga, kaj zmore zaupanje in kaj zmore popolna predanost Bogu... Čeprav ste sami ubogi, je ves svet po vas postal bogatejši, kajti pokazali ste ljudem, da je bogat tisti, ki daje, ne pa tisti, ki ima in jemlje zase. In bogat je tisti, ki pridobi še druge za to, da bi dajali, da bi bili vsi ljudje nekoliko srečnejši... Vaša navzočnost med nami je vabilo in klic, naj bo tudi v nas čut za človeka iz božje ljubezni in dobrote še bolj živ in bolj globok, naj bo v nas nekaj več ljubezni, ki se hoče pokazati v dejanju, še nekoliko več pripravljenosti, da spoštujemo vsakega človeka, da smo prijatelji med seboj, da vsi hočemo drug drugemu pomagati ...«

Mati Terezija, ki je vsa drobcena na svojem klečalniku pod kupolo stolnice živo spremljala evharistično daritev, je po maši med navdušenim ploskanjem pristopila k ambonu. Svoj dvajsetminutni nagovor je začela z besedami: »Prosimo Mater božjo, naj nam da svoje srce: tako lepo, tako čisto, tako sveto, tako polno ljubezni in ponižnosti, da bi mogli prejeti Jezusa v Kruhu življenja in mu služiti v naših bratih in sestrah, v naših ubogih.« Vsa stolnica se ji je pridružila, ko je molila zdravamarijo. Dejala je, da je prinesla hvaležnost ljudi iz Indije, posebej iz Bengalije, kjer so slovenski misijonarji oznanjali evangelij in »v srca ljudi vsadili ljubezen do Jezusa.« Nadaljevala je: »Ko je Jezus prišel v Marijino srce, isti Jezus, ki smo ga zdaj prejeli pri svetem obhajilu, je takoj šla ven - šla je, da služi. Jezusova navzočnost v njenem srcu je rodila željo, da ga podari drugim.« Tako moramo njegovo navzočnost uresničevati tudi mi: v dajanju. »Jezus je napravil sebe za kruh življenja, a to mu še ni bilo dovolj; samega sebe je napravil lačnega, žejnega, bolnega, golega. Kakor da je lačen naše ljubezni, nam je dal priliko, da ljubimo Boga v bližnjem... Kako bomo mogli ljubiti? Če bomo molili. Sad molitve je čisto srce. Jezus je rekel, da bodo tisti, ki so čistega srca, gledali božje obličje. Če vidimo božje obličje drug v drugem, ni težko ljubiti, ni težko žrtvovati...«

Ko je svoj nagovor končala, se je med množico počasi prebijala proti notranjemu dvorišču škofijskega doma. Tam so se lahko z njo srečali tisti, ki niso mogli priti v cerkev. Še je odgovarjala na vprašanja in še enkrat je ponovila prošnjo: »Molimo, da bi se naučili videti, ko gledamo okoli sebe. Prosimo Boga, naj nam odpre oči, da bi spoznali lakoto po ljubezni, ki je večja kot lakota po kruhu. Prosimo Boga, da nas uporabi, da postanemo njegova ljubezen in njegova svetloba v današnjem svetu.«

Silvester Čuk v Ognjišču 08_1980

LETA 1749 ROJEN LOVRO JANŠA

SLIKAR KRAJINAR († 1812)

Krajinarstvo je slikarstvo, ki upodablja pokrajino. Med mojstre te zvrsti se je vpisal Lovro Janša z Breznice na Gorenjskem, ki je bil po študiju na dunajski akademiji nekaj let profesor krajinarstva. Prizadeval si je ustvariti realistične krajine, kar je dosegel zlasti v akvarelu. Na Dunaju sta delovala tudi njegova brata Anton (1734–1775), ki se je posvetil čebelarstvu, a je bil tudi slikar, in Valentin (1747–1818), pravnik in slikar.

LETA 1810 ROJEN STANKO VRAZ

SLOVENSKO-HRVAŠKI PESNIK, PRIPADNIK ILIRSKEGA GIBANJA († 1851)

Stanko Vraz je pesniško ime Jakoba Frasa iz Cerovca pri Ormožu: privzel si ga je leta 1836 in ga uporabljal tudi v "vsakdanjem" življenju. Hotel se je uveljaviti kot slovenski pesnik, vendar se zaradi svojih ozkih pogledov ni mogel uveljaviti. Več uspeha je imel kot "ilirski" pesnik. Ilirizem, za katerega se je močno ogreval, mu je pomenil pot do vseslovanske vzajemnosti - tudi glede jezika.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2000

LETA 1828 IZDANO APOSTOLSKO PISMO

S KATERIM JE BILA USTANOVLJENA TRŽAŠKO-KOPRSKA ŠKOFIJA

Papež Leon XII. je izdal apostolsko pismo Locum beati Petri, s katerim je uredil cerkveno upravo v Istri in Dalmaciji. Odpravil je škofijo Novigrad in njeno ozemlje pridružil tržaški škofiji. Ko ji je priključi še koprsko, je dobila ime tržaško-koprska škofija. Dne 17. oktobra 1977 je papež Pavel VI. z bulo Prioribus saeculi ločil koprsko škofijo od tržaške in ji dodelil župnije na slovenskem in hrvaškem ozemlju, ki so bile del tržaške škofije, in župnije, ki so spadale pod Goriško-Gradiščansko nadškofijo in so se nahajale na ozemljih, ki so prešla od Italije v Jugoslavijo vsled Mirovne pogodbe z leta 1947. Istočasno je škofija prešla pod Ljubljansko metropolijo.

LETA 1838 ROJEN JAKOB MISSIA

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, KNEZOŠKOF IN KARDINAL († 1902)

Jakob Missia, rojen na Štajerskem (krščen v Križevcih pri Ljutomeru), je bil trinajst let ljubljanski škof, nekaj manj kot štiri leta pa goriški nadškof. Kot duhovnega voditelja škofov habsburške Avstrije ga je papež Leon XIII. leta 1899 imenoval za kardinala. Ob njegovi smrti so časniki pisali, da so avstrijski škofje "izgubili svojega glavarja". V oporoki je izrazil željo, naj ga pokopljejo v baziliki na Sveti gori.

... več o njem preberite v obletnici meseca 06_1998

LETA 1887 ROJEN ANTON ERJAVEC

DUHOVNIK, PESNIK († 1910)

Na Brodu pri Ljubljani rojeni Anton Erjavec je po gimnazijski maturi študiral bogoslovje v Ljubljani in bil leta 1909 posvečen v duhovnika. Komaj je nastopil kaplansko službo v Žužemberku, se ga je lotila jetika in leto zatem je umrl na Velem Lošinju (Hrvaška). Svoje pesmi, ki razodevajo močno lirično dušo, je objavljal v glavnem po revijah (Dom in svet, Angelček, Vrtec, Zvonček). Poezijo in prozo je pisal pretežno za mladino. Smrt mu je iztrgala pero iz rok v najlepšem pesniškem razvoju.

LETA 1951 UMRL AVGUST BUCIK

SLIKAR (* 1887)

Slovenski slikar Avgust Andrej Bucik, rojen v Trstu, se je posvečal skoraj izključno portretiranju (umetniškemu upodabljanju oseb), da se je preživljal in prihajal v stik s pisano množico ljudi. V desetletjih do druge svetovne vojne je število njegovih portretov naraslo na okoli 900! Med njegovimi portretiranci so mnogi znani Slovenci, zlasti pesniki in pisatelji. Veliko je tudi avtoportretov.

LETA 1966 UMRL GIUSEPPE FARINA

ITALIJANSKI DIRKAČ FORMULE 1 (* 1906)

Emilio Giuseppe Farina, bolj znan kot Nino Farina, je pokojni dirkač Formule 1, sploh prvi svetovni prvak v zgodovini Formule 1, saj je zmagal v premierni sezoni 1950 po težkem boju z Juanon Manuelom Fangiom in odločitvi na zadnji dirki za tri točke. Farina je bil znan po svojem dirkaškem stilu in inteligenci, toda tudi trmi in neupoštevanju sotekmovalcev na progi. Bil je udeležen v smrtnih nesrečah. Ironija je, da je po vseh nesrečah, ki jih je na dirkah preživel, umrl v prometni nesreči pri francoskem mestu Chambery, ko se je peljal na ogled dirke za Veliko nagrado Francije v sezoni 1966.

LETA 1971 UMRL LEONID PITAMIC

pravnik, filozof prava, politik, diplomat in prevajalec (* 1885)

Postojnčan Leonid Pitamic je študij prava na Dunaju končal z doktoratom že pri 23 letih, nekaj let kasneje pa je dosegel še dva doktorata – iz državnega prava in iz filozofije prava. Bil je eden naših največjih znanstvenikov na pravnem in političnem področju. Veliko je pisal in opravljal pomembne službe. Bil je prvi dekan pravne fakultete novoustanovljene univerze v Ljubljani. Bil je globoko veren, etičen in socialno čuteč človek, politično nevtralen in strpen.

LETA 1980 JE LJUBLJANO OBISKALA MATI TEREZIJA

V začetku junija 1980 je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar srečal mater Terezijo na 89. Katholikentagu (narodnem zborovanju nemških katoličanov) v Berlinu. Ko mu je povedala, da gre konec junija v svoje rojstno mesto Skoplje ustanovit 179. hišo svojih redovnic, jo je prosil, če bi spotoma obiskala tudi Ljubljano. Mati Terezija je dejala, da bo prišla, če bo le mogla, zatrdno pa ni obljubila, zato tudi datuma njenega obiska ni bilo mogoče nikjer objaviti. Vest o njenem prihodu v slovensko glavno mesto je sporočil nadškof sam ob priliki XII. romanja invalidov in bolnikov na Brezje v soboto, 28. junija 1980, dva dni pred njenim obiskom.

Mati Terezija je Ljubljani darovala sončni ponedeljek, 30. junija 1980, potem ko je nedeljo, praznik apostolov Petra in Pavla, preživela v Zagrebu. V glavno mesto naše ožje domovine je prišla sredi dopoldneva. Spremljala jo je sestra Silvija, Indijka, predstojnica zagrebške hiše misijonark ljubezni. Na dvorišču škofijskega doma jo je pričakal gostitelj, nadškof Šuštar, ki jo je pospremil na ljubljanski magistrat, kjer ji je ljubljanski župan izročil plaketo Ljubljane. Popoldne so jo v dvorani nadškofijskega doma v Ljubljani pozdravili: nadškof Šuštar, njegov pomožni škof Lenič in koprski škof Jenko ter številni predstavniki Cerkve na Slovenskem, ki so z velikim zanimanjem poslušali njen nagovor.

Ob petih je bila maša v stolnici, ki je bila polna do zadnjega kotička. Celo nadškof Šuštar je bil prijetno presenečen. »Še zdaleč nismo pričakovali, da se vas bo toliko odzvalo, ker niti nismo mogli povsod obvestiti o obisku matere Terezije,« je dejal na začetku maše, »in zato je naša tako številčna navzočnost znak, da imamo mater Terezijo radi, da se navdušujemo za njeno delo in poslanstvo, ki ga izvršuje vpričo vsega sveta, da bi tudi sami nekoliko bolj spoznali, k čemu nas vabi in kliče Bog.« Posebej razveseljivo je bilo dejstvo, da je bilo med množico izredno veliko mladih ljudi.

Po maši se je na škofijskem dvorišču srečala tudi s tistimi, ki niso mogli v cerkev...

več:
F. Bole, Mati Terezija je obiskala Ljubljano. (Gost meseca). Ognjišče, 1980, leto 16, št. 8, str. 6-10.
S. Čuk, Mati Terezija - misijonarka ljubezni. (Priloga). Ognjišče, 1997, leto 33, št. 10, str. 31-42.
B. Rustja, Vezi Matere Terezije s Slovenci. (Priloga). Ognjišče, 1998, leto 34, št. 10, str. 37-48.
S. Čuk, Živa svetnica - Mati Terezija blažena. (Pričevanje). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 10, str. 16-17.
S. Čuk, sv. Terezija iz Kalkute. (Priloga). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 9, str. 58-63.
knjige: Mati velikodušne ljubezni --- Bog ljubi danes po nas --- Najdi čas
DVD: Peti svet - Mati Terezija
drugo: kipec sv. Matere Terezije

nekaj njenih misli

• Kar je najmanjše, je najbolj ubogo, ker zase ne more še nič storiti. Najmanjši je otrok, ki se še ni rodil... Največje uboštvo je med narodi, kjer je uzakonjen splav. Če more danes mati sama uničiti svojega otroka, kaj mi potem še brani, da jaz ne uničim nekoga ali da nekdo mene uniči? Zdaj je postalo tako naravno, da ljudje drug drugega uničujejo... Mati je začela ta nemir v svetu, kajti otrok je največji božji dar družini.
  
• Ko je Jezus prišel v Marijino srce, isti Jezus, ki smo ga zdaj prejeli pri svetem obhajilu, je takoj šla ven - šla je, da služi. Jezusova navzočnost v njenem srcu je rodila željo, da ga podari drugim.« Tako moramo njegovo navzočnost uresničevati tudi mi: v dajanju. »Jezus je napravil sebe za kruh življenja, a to mu še ni bilo dovolj; samega sebe je napravil lačnega, žejnega, bolnega, golega. Kakor da je lačen naše ljubezni, nam je dal priliko, da ljubimo Boga v bližnjem... Kako bomo mogli ljubiti? Če bomo molili. Sad molitve je čisto srce. Jezus je rekel, da bodo tisti, ki so čistega srca, gledali božje obličje. Če vidimo božje obličje drug v drugem, ni težko ljubiti, ni težko žrtvovati...

LETA 1988 UMRL ŠTEFAN BARBARIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, prevajalec iz madžarščine (* 1920)

Iz rojstnega Turnišča je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti, nato pred vojno in po njej študiral slavistiko na univerzi v Ljubljani, vmes (1942–1944) pa v Budimpešti. Po diplomi je bil gimnazijski profesor slovenskega jezika v Ljubljani in Črnomlju. V tem obdobju je začel prevajati razna literarna dela iz madžarščine (Dečki Pavlove ulice, Madžarske pravljice). V letih 1965–1972 je bil predavatelj za slovensko književnost v Zadru. Raziskoval je slovensko literaturo, vsa obdobja od protestantizma do moderne.

Pripravlja Marko Čuk

V petek, 27. junija 2014, je koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak ob 12. uri v prostorih škofijskega ordinariata v Kopru izročil odličje sv. Cirila in Metoda dolgoletnemu uredniku pri reviji Ognjišče msgr. Silvestru Čuku. Priznanje podeljuje Slovenska škofovska konferenca. Da ga podeli Silvestru Čuku, je sklenila na svoji 80. redni seji 5. maja v Ljubljani.

Utemeljitev priznanja

Cerkveno odlikovanje sv. Cirila in Metoda za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci

Člani Slovenske pokrajinske škofovske konference (SPŠK) so 18. junija 1985 sprejeli sklep o cerkvenem odlikovanju za zvesto služenje Cerkvi na Slovenskem. Odlikovanje, sestavljeno iz okrogle bronaste plakete z reliefno podobo sv. Cirila in Metoda in diplome, se podeljuje osebam in ustanovam, ki so se izkazale s posebnim zvestim služenjem Cerkvi med Slovenci. Odlikovanec ima pravico, da eden od slovenskih škofov zanj opravi pogrebno sv. mašo po krajevni navadi in vodi pogrebne obrede, če svojci pravočasno obvestijo škofa, v čigar škofiji bo pokop.

Škof Janez Jenko je na priporočilo profesorjev teološke fakultete, vodstva bogoslovnega semenišča in posameznikov, imel namen poslati Silvestra Čuka na nadaljnji študij v Rim. Takratne oblasti mu niso dale potnega lista za odhod v tujino. Kot nedeljski kaplan v Postojni je sodeloval pri nastajanju župnijskega lista Farno ognjišče, iz katerega je nastalo Ognjišče. Bil je njegov prvi lektor, grafični oblikovalec, pisec člankov in prevajalec. Ker ni mogel iti v Rim, mu je škof zaupal upravo župnij Slivje in Brezovica, ker je tamkajšnji župnik zbolel. Maja 1966 je imel težko prometno nesrečo, zaradi katere se je zdravil v bolnišnici v Izoli skoraj eno leto. Po svojih močeh je tudi iz bolniške postelje pomagal pri urejanju Ognjišča, ki je med tem časom preneslo svoje uredništvo v Koper.

Po rehabilitaciji ga je škof Janez Jenko na prošnjo uredništva imenoval za 'desno roko' glavnemu uredniku Francu Boletu. S svojim enciklopedičnim znanjem, temeljitim poznavanjem slovenskega jezika in znanjem več tujih jezikov, je veliko pripomogel k razvoju in ugledu Ognjišča. Za vsako številko napiše veliko člankov, zlasti s področja kulture. Napisal je več knjig, veliko jih je prevedel za naše izdaje in lektoriral je knjige, ki smo jih pripravljali za tisk. Leta 1985 je dobil odlikovanje papeškega kaplana z naslovom monsignor. Od leta 1971 je nedeljski duhovni pomočnik v Izoli.

S tem priznanjem bi Cerkev na Slovenskem vsaj delno priznala in nagradila njegov trud in zvestobo.

Predsednik Tiskovnega društva Ognjišče
msgr. Franc Bole

Kratek življenjepis Silvestra Čuka

Video podelitve priznanja. (arhiv škofije Koper)

Silvester Čuk se je rodil 1. januarja 1940 v kraju Lome pri Črnem Vrhu nad Idrijo čevljarju Jožefu in Ivani Čuk. Osnovno šolo in 4 leta nižje gimnazije je obiskoval v Črnem Vrhu, višjo gimnazijo je obiskoval v Ajdovščini (matura 1958) kot gojenec Malega semenišča v Vipavi, bogoslovje pa v Ljubljani. 28. junija 1964 je bil na Sveti Gori pri Gorici posvečen v duhovnika.

Služboval je kot nedeljski pomočnik v Šempetru (1964-5) in Postojni (1965); vikar namestnik v Slivju in Brezovici (1965-66), od leta 1971 je duhovni pomočnik v Izoli.

Kot postojnski kaplan pomočnik je sodeloval pri nastajanju glasila Farno Ognjišče (1965), ki se je pozneje razvilo v revijo Ognjišče in založbo z enakim imenom. Po prometni nesreči in dolgem ter težkem okrevanju je leta 1968 prišel na uredništvo Ognjišča, kjer opravlja službo urednika vse do danes.

Publicistično, prevajalsko in uredniško delo Silvestra Čuka je ogromno. COBISS nam pod njegovim imenom pokaže 833 enot. Od ustanovitve Ognjišča je urejal veliko rubrik in napisal ogromno člankov ter prevedel in uredil več knjig, med njimi tudi več otroških. Njegovo pisanje odlikuje jasen in jedrnat slog ter naraven in klen jezik.

Naj tukaj omenimo samo nekaj njegovih pomembnejših samostojnih publikacij:

• Iskalci in pričevalci, o sodobnih spreobrnjencih, Ognjišče 1984.
• Četrt stoletja naših romanj, ob 25-letnici romanj invalidov na Brezje, Ognjišče 1993.
• Potujoči pastir sveta, obsežno delo o papeževih potovanjih - izšlo ob obisku Janeza Pavla II. v Sloveniji, Ognjišče 1996.
• Svetnik za vsak dan, opis svetnika za vsak dan v letu - že prej objavljeno na Radiu Ognjišče, Ognjišče 1999.
• Zajemi vsak dan, Ognjišče 1986 in Misel za lepši dan, Ognjišče 2001, misli za vsak dan v letu.
• Misli srca, misli ob nedeljskih evangelijih, založba Vox 2002.

Besedilo je posredoval odgovorni urednik Ognjišča mag. Božo Rustja.

priloga

Papež v Sveti deželi

gostja meseca

Alojzija Fink

moj pogled

Alojz Rebula

Preberite več: Julij 2014

Letošnje poletje bodo pri Ognjišču zaznamovala prijetna praznovanja. Naš dolgoletni urednik Silvester Čuk bo v rojstnem Črnem Vrhu nad Idrijo 13. julija obhajal zlato mašo, 20. julija pa v Izoli, kjer je duhovni pomočnik. Kot postojnski kaplan pomočnik je sodeloval pri nastajanju glasila Farno Ognjišče (1965), ki se je pozneje razvilo v revijo Ognjišče in založbo z enakim imenom. Po prometni nesreči in dolgem ter težkem okrevanju je leta 1968 prišel na uredništvo Ognjišča, kjer opravlja službo urednika vse do danes. 27. junija, dan pred 50-letnico mašniškega posvečenja, mu bo koprski škof Jurij Bizjak v imenu Slovenske škofovske konference podelil Odličje sv. Cirila in Metoda za dolgoletno delo na področju verskega tiska.

Odgovorni urednik Božo Rustja pa bo 29. junija v rojstni župniji Kamnje na Vipavskem obhajal srebrno mašo, 5. avgusta pa v Slavini pri Postojni, kjer je duhovni pomočnik. Sodelavci revije in založbe Ognjišče smo 'interno praznovanje' obeh uredniških jubilejev v novi sestavi (skupaj s sodelavci Slomškove založbe) obhajali že 7. junija s skupno mašo v cerkvi sv. Florijana v Orehku pri Postojni ter s skupnim druženjem na turistični kmetiji Hudičevec pri Razdrtem. S tega praznovanja je tudi naša fotografija.

Praznično pa bo tudi pri 'bratskem' Radiu Ognjišče, saj bo tamkajšnji glavni urednik Franci Trstenjak 20. julija v mariborski stolnici združil praznovanje svoje srebrne maše s srečanjem prijateljev Radia Ognjišče in molitvijo za nove duhovne poklice.

* 25. januar 1863, Tarčmun (Tercimonte), Beneška Slovenija, † 26. junij 1954, Tarčmun

Zvestoba domači družini in Benečiji

Zares veliki ljudje so zelo preprosti in pristni. Tak je bil "oče beneških Slovencev" Ivan Trinko. Njegov vsestransko nadarjeni duh ga je dvigal v evropske višine, njegovo srce pa ga je vleklo med ljudi pod Matajurjem, kjer mu je tekla zibelka. Za svoje rojake je vse življenje delal, med svojimi domačimi je preživel večer življenja, med njimi tudi čaka vstajenja.

Njegovo dolgo in bogato življenje se je pričelo 25. januarja 1863 v Tarčmunu kot četrti od petih otrok 'pri Pjernovih'. Rodil se je kot avstrijski državljan, v tretjem letu pa so mu zgodovinski dogodki državljanstvo spremenili v italijansko (leta 1866 se je prebivalstvo Benečije ob plebiscitu odločilo za Italijo). Njegova prva učiteljica je bila mati, ki mu je vsadila v srce ljubezen do slovenstva. [ole, ki jih je obiskoval, so bile vse italijanske. Začel je doma v Tarčmunu, nadaljeval v ^edadu, zlata medalja za pridnost ga je pripeljala v videmsko nadškofijsko semenišče, kjer sta bila klasična gimnazija z licejem in bogoslovje. Po maturi se je brez pomislekov odločil za bogoslovje.

Mašniško posvečenje je prejel 20. junija 1886. Nekaj mesecev kasneje je postal profesor na semeniški gimnaziji, leta 1890 pa profesor filozofije na liceju. Poučeval je do leta 1942! "Vse je učil, naj bodo pošteni in naj dobro uporabljajo božje darove" (A. Venturini). Leta 1942 ga je v Vidmu podrl vojak s kolesom in pri tem si je zlomil desni kolk. Odtlej je šepal, zato se je službi odpovedal in se vrnil v Tarčmun v hišo nečakov, ki jo je bil leta 1930 pomagal graditi malo pod vasjo. Tam je imel sobo in kapelo, tam je bral in študiral ter sprejemal številne prijatelje. 26. junija 1954 je sprejel zadnji obisk - obisk sestre Smrti. [tiri dni kasneje ga je velika množica hvaležno pospremila na božjo njivo ob župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika nad vasjo.

Pesnik in pisatelj, slikar in glasbenik

"Dobro uporabljajte božje darove!" je naročal Trinko svojim učencem. To je uresničeval najprej sam. Z "desetimi talenti", ki mu jih je zaupal Bog, je pridno "trgoval". Poleg tega, da je bil odličen učitelj in vzgojitelj, se je uveljavil tudi kot pesnik in pisatelj, bil pa je tudi nadarjen slikar in glasbenik. Domača slovenščina je bila narečna, v šoli slovenščine ni imel; šele v četrti gimnaziji se je ob knjigah Mohorjeve družbe začel učiti knjižne slovenščine. Prav kmalu jo je obvladal tako dobro, da je v njej izražal svoje pesniško čutenje. Prve pesmi je objavil leta 1885 v Ljubljanskem zvonu, tedaj najuglednejši slovenski reviji; podpisoval se je s psevdonimom Zamejski.

Na prigovarjanje Simona Gregorčiča se je Trinko odločil za samostojno pesniško zbirko, ki je izšla leta 1897 pod naslovom Poezije. Iz njegovih pesmi diha ljubezen do slovenskega naroda, skrb za njegov razvoj in obstanek. Precej njegovih pesmi, ki so nastale po izidu Poezij, je ohranjenih v njegovi zapuščini. Vsako leto je nekaj objavljenih v Trinkovem koledarju, ki je začel izhajati že leta 1954, ko je bil Trinko še živ. Te knjižice je bil iskreno vesel, ker je upal, da bo beneškim Slovencem pomagala ohranjati narodno zavest.

Najpomembnejše Trinkovo prozno delo je knjiga Naši paglavci (Gorica 1929), v kateri so zbrane "črtice in slike z beneškoslovenskega pogorja". V Domu in svetu je predstavil Slovensko Benečijo (1898) in Rezijo (1907). Kot prevajalec je Italijane seznanjal s slovensko in slovansko (predvsem rusko) književnostjo. Napisal je tudi slovensko slovnico za Italijane. Pisal je tudi znanstvene spise. Sodeloval je pri pripravi katekizma za beneške Slovence, ki ga je Ivan Trinko sestavil in mu dodal svojo oporoko. Trinko je bil tudi dober risar: njegove perorisbe in risbe s svinčnikom prikazujejo zlasti domačo pokrajino. Doma je bil tudi na glasbenem področju: dobro je igral na harmonij, nad 30 let je vodil semeniški zbor, pisal je skladbe za bogoslužne potrebe. Največ pa je storil s svojo osebnostjo: zakoreninjen v veri in slovenstvu je bil neupogljiv hrast, na katerega so se njegovi rojaki lahko naslonili v najhujših nevihtah.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1994) 6, str. 20.