Mati Terezija v Ljubljani (30. junija 1980)

Povabilo nadškofa Šuštarja in prihod Matere Terezije

Mati Terezija je Ljubljani darovala sončni ponedeljek, 30. junija 1980, potem ko je nedeljo, praznik apostolov Petra in Pavla, preživela v Zagrebu. V glavno mesto naše ožje domovine je prišla sredi dopoldneva. Spremljala jo je sestra Silvija, Indijka, predstojnica zagrebške hiše misijonark ljubezni. Na dvorišču škofijskega doma jo je pričakal gostitelj, nadškof Šuštar, ki ji je povedal, da so s predsedstva skupščine mesta Ljubljana izrazili željo, da bi jo, ugledno in po vsem svetu cenjeno delavko za mir in resnično bratstvo med ljudmi, radi sprejeli. Tako je nadškof Šuštar opoldne mater Terezijo po-spremil na ljubljanski magistrat. Marijan Rožič, predsednik skupščine mesta Ljubljana, je nobelovki izročil plaketo Ljub-ljane in knjigo o našem glavnem mestu. V svojem pozdravnem nagovoru je dejal, kako se Indija in Jugoslavija trudita, da bi bilo na svetu čimbolj tako, da bi mati Terezija imela čim manj dela. Mati Terezija pa je odgovorila, da so ji taka prizadevanja zelo pri srcu, vendar pa bo kljub temu ostalo še veliko dela, kajti ljudje umirajo ne samo od lakote po kruhu, ampak tudi od lakote po ljubezni.

Skromno kosilo, kakršnega je ta služabnica najbolj ubogih med ubogimi vajena, je mati Terezija zaužila skupaj z redov-nicami - šolskimi sestrami, ki vodijo gospodinjstvo v ljubljanskem bogoslovnem semenišču. V kramljajočem pogovoru je tudi sestram rekla, kar ponavlja ljudem ob vsakem srečanju: »Kar delate ve, tega me ne moremo delati, tistega, kar delamo me, pa ve ne morete delati. Vse skupaj pa lahko naredimo nekaj lepega za Boga.«

Srečanje z materjo Terezijo na škofiji

Ob štirih popoldne se je začelo srečanje z materjo Terezijo v veliki dvorani škofijskega doma. Ob drobni ženi v belem sariju, oblačilu revnih indijskih žena, ki je »uniforma« misijonark ljubezni, je bil nadškof Šuštar, ljubljanski pomožni škof Lenič, koprski škof Jenko, predstavniki republiških oblasti, predstavnice redovnih skupnosti, ki delujejo v Cerkvi na Slovenskem, precej duhovnikov in lepo število ljudi, zlasti mladih. Niso manjkali tudi zastopniki tiska. Nadškof Šuštar se je materi Tereziji prisrčno zahvalil, da je povabilo sprejela in je prišla v središče Slovenije. Izrazil je željo, da bi njena beseda in zlasti njen zgled med nami vzbudila posnemovalce.

Potem je spregovorila mati Terezija. Njen prijetno pojoči glas prav nič ni dal slutiti, da bo kmalu dopolnila sedemdeset let življenja. Nagovor je začela z molitvijo, ki jo misijonarke ljubezni molijo vsak dan po svetem obhajilu. Molila jo je v angleščini, v slovenskem prevodu pa se glasi takole: »Gospod, naredi nas vredne, da bi služile ljudem, ki pa vsem svetu živijo in umirajo v uboštvu in lakoti. Daj jim danes po naših rokah njihov vsakdanji kruh, po naši razumevajoči ljubezni pa mir in radost.« Dobrih dvajset minut je govorila o ubogih, ki jim ona in njene sestre »smejo služiti«. Preproste besede, ki jim daje vrednost dejstvo, da je vse, kar je povedala, že neštetokrat doživela sama pred Jezusom v evharistiji med vsakdanjo uro tihega češčenja, s katerim misijonarke ljubezni po vseh svojih hišah zaključujejo dan, in pred Jezusom v osebi najbolj ubogih med ubogimi, katere rešuje pred nečloveškim koncem na ulici. Pripovedovala je o možu, čigar telo je bilo vse polno črvov, le njegov obraz je bil nedotaknjen; kako je, umirajoč v njenih rokah, rekel: »Živel sem na ulici kot žival, toda umrl bom kot angel, ljubljen in spoštovan.« Pa o ženi v New Yorku, ki je umrla v svoji sobi, a stanovalci stolpnice niti njenega imena niso vedeli. »Po velikih mestih v Ameriki in Evropi, mogoče je tudi tu v Sloveniji tako, je v bogatih hišah veliko ljudi, ki imajo vse, samo nimajo stika z ljubeznijo, nimajo nikogar, ki bi jim zares dal to ljubezen, zato mislim, da se ljubezen začne doma.«

Mati Terezija skrbi za brezdomce, gobave in umirajoče, hrani lačne otroke, zavzema se tudi za nerojene. »Služite življenju in ga branite od njegovih prvih začetkov do zadnjih trenutkov,« je dejal nadškof Šuštar. Mati Terezija je govorila: »Kar je najmanjše, je najbolj ubogo, ker zase ne more še nič storiti. Najmanjši je otrok, ki se še ni rodil... Največje uboštvo je med narodi, kjer je uzakonjen splav. Če more danes mati sama uničiti svojega otroka, kaj mi potem še brani, da jaz ne uničim nekoga ali da nekdo mene uniči? Zdaj je postalo tako naravno, da ljudje drug drugega uničujejo... Mati je začela ta nemir v svetu, kajti otrok je največji božji dar družini.« Misijonarke ljubezni se proti splavu borijo s posvojitvijo: sprejemajo nezaželene otroke in jih, ko nekoliko odrastejo, dajo družinam, ki bodo zanje skrbele kot za lastne, in pa tako, da revne zakonce poučujejo o načinih naravnega načrtovanja rojstev.

Njihovo delo s svojimi darovi podpirajo dobri ljudje z vsega sveta. »Vse polagamo v roke božje previdnosti in vsak dan pride, kolikor je potrebno... Pred nekaj dnevi sem dobila iz Amerike pet dolarjev od nekega moža, ki je od nog do glave paraliziran, uporablja lahko le roke, da kadi. Cele dneve gleda v strop in kadi, cigareta je njegova edina družba. Slišal je za nas in tudi on bi rad kaj storil za naše uboge. En teden ni kadil in ta denar je poslal meni v Kalkuto. To je veličina ljubezni!«

»Današnja mladina hoče dati vse ali nič«

Ko je mati Terezija končala svoje kramljanje, jo je pozdravil prelat Vilko Fajdiga, nacionalni direktor za misijone. Izročil ji je slovenski prevod knjige Malcolma Muggeridga »Nekaj lepega za Boga« in pozdrave za slovenskega misijonarja Jožeta Cukaleta, ki deluje v Kalkuti. Nato je mati Terezija odgovarjala na vprašanja navzočih. Nekdo je vprašal: »Vemo, da je vaše poslanstvo izredno težko, znano pa nam je, da imate veliko poklicev. Kaj mlade tako privlači v vašo družbo in kako dosežete, da ti poklici pri tako napornem napornem poslanstvu vztrajajo?« Mati Terezija je smehljaje odgovorila: »Današnji mladi ljudje želijo več videti kot pa slišati, hočejo dati vse ali nič. Res imamo veliko poklicev: v Indiji imamo 311 novink, v Rimu 58, na Filipinih 26, v New Yorku 16, v Zagrebu smo včeraj dobili 4 kandidatke, kmalu jih bo še več. Upam, da bodo prišle tudi iz Slovenije. Kaj iščejo ti mladi ljudje? Iščejo življenje v uboštvu, molitvi in žrtvi, ki ga bodo darovali službi ubogim. To izražajo v svojih pismih, s katerimi prosijo za vstop v našo družbo. Kar delamo, je zelo težko, vendar je to sad naše molitve, naše povezanosti z Bogom. V naši družbi imamo vsak dan eno uro adoracije - zvečer, ko smo vse končale - pa tudi začenjamo dan z molitvijo in sveto daritvijo.« Nekdo drug je želel vedeti, če se državne oblasti ne bojijo njihove misijonarske gorečnosti, da bi ljudi spreobračale h krščanstvu. »Vedno poudarjamo, da Bog ljubi nje in nas. To oznanjamo s svojim delom. Nihče, niti Bog sam, ne more nikogar na silo spreobrniti. Vsakomur dajemo priložnost, da vrši dela ljubezni. Vsako dejanje ljubezni pa človeka pripelje k Bogu.« Dopisnik švedske televizije se je zanimal, kakšno pomoč nudi materi Tereziji vlada te države. »Pomoč dobivamo z vsega sveta, a ne od organizacij, temveč od družin in skupin, ki zbirajo denar in drugo pomoč. Vse, kar dobimo, je sad žrtev. Tako se npr. več družin vsak teden odreče enemu obroku hrane (kosilu ali večerji) in denar zlagajo skupaj. Ko se nabere dovolj, kupijo rešilni avtomobil in nanrtt ga pošljejo.« Le malo časa je ostalo za osebni stik s to edinstveno ženo. Vsak ji je želel stisniti roko in biti deležen njenega dobrotnega nasmeha.

Mati Terezija pri maši v nabiti stolnici

Ob petih je bila maša v stolnici, ki je bila polna do zadnjega kotička. Celo nadškof Šuštar je bil prijetno presenečen. »Še zdaleč nismo pričakovali, da se vas bo toliko odzvalo, ker niti nismo mogli povsod obvestiti o obisku matere Terezije,« je dejal na začetku maše, »in zato je naša tako številčna navzočnost znak, da imamo mater Terezijo radi, da se navdušujemo za njeno delo in poslanstvo, ki ga izvršuje vpričo vsega sveta, da bi tudi sami nekoliko bolj spoznali, k čemu nas vabi in kliče Bog.« Posebej razveseljivo je bilo dejstvo, da je bilo med množico izredno veliko mladih ljudi. »To je dokaz, kako znate v mladih buditi navdušenje za iskanje novega življenjskega smisla, da življenjski smisel ne obstaja v sebičnem uživanju, ampak v nesebičnem služenju človeku, v ljubezni,« se je v homiliji nadškof obrnil k materi Tereziji. Začel jo je z besedami: »Draga mati Terezija! Upal sem, da boste mogli vi razložiti ta odlomek iz evangelija svetega Mateja o hoji za Kristusom, a dejali ste, da boste raje spregovorili ob koncu svete daritve. Razlago tega evangelija, popolne odločitve hoditi za Kristusom, biti ubog z ubogimi, to razlago daje vse vaše življenje in delovanje. In ta dejanja in to življenje je bolj prepričljivo kakor vsaka beseda... Od vašega rojstnega kraja in potem prek vaše poti v Indijo - in sedaj ste obhodili že ves svet — povsod povezujete ljudi, verne in neverne, najrazličnejših veroizpovedi, v eni ljubezni in v eni skrbi za človeka, ki je naš brat... Vi, draga mati Terezija, ste dokaz in vaše delo po vsem svetu je dokaz, kako je tudi danes med ljudmi čut in smisel za človeka, za njegovo dostojanstvo in vrednost, še živ. Tudi čut in smisel za tistega človeka, ki gospodarsko ni več ustvarjalen, ampak, j e ubog, bolan in zapuščen in ga morda družba porine na rob življenja. Vi pa hočete ravno takemu ubogemu in trpečemu človeku posvetiti vso svojo ljubezen in s tem izzivate ves svet. Izzivate tudi nas, kako potrebne so te temeljne etične vrednote in kako ves svet pričakuje in išče ljudi, ki imajo srce za brata in sestro, ki trpi... Vi, draga mati Terezija, ste misijonarka v najglobljem pomenu besede, ker imate iz Kristusovega evangelija res nekaj povedati in nekaj dati, nekaj prinesti iz bogastva božje resnice in božje ljubezni. Vaše delo je dokaz, kaj zmore živa vera v Boga, kaj zmore zaupanje in kaj zmore popolna predanost Bogu... Čeprav ste sami ubogi, je ves svet po vas postal bogatejši, kajti pokazali ste ljudem, da je bogat tisti, ki daje, ne pa tisti, ki ima in jemlje zase. In bogat je tisti, ki pridobi še druge za to, da bi dajali, da bi bili vsi ljudje nekoliko srečnejši... Vaša navzočnost med nami je vabilo in klic, naj bo tudi v nas čut za človeka iz božje ljubezni in dobrote še bolj živ in bolj globok, naj bo v nas nekaj več ljubezni, ki se hoče pokazati v dejanju, še nekoliko več pripravljenosti, da spoštujemo vsakega človeka, da smo prijatelji med seboj, da vsi hočemo drug drugemu pomagati ...«

Mati Terezija, ki je vsa drobcena na svojem klečalniku pod kupolo stolnice živo spremljala evharistično daritev, je po maši med navdušenim ploskanjem pristopila k ambonu. Svoj dvajsetminutni nagovor je začela z besedami: »Prosimo Mater božjo, naj nam da svoje srce: tako lepo, tako čisto, tako sveto, tako polno ljubezni in ponižnosti, da bi mogli prejeti Jezusa v Kruhu življenja in mu služiti v naših bratih in sestrah, v naših ubogih.« Vsa stolnica se ji je pridružila, ko je molila zdravamarijo. Dejala je, da je prinesla hvaležnost ljudi iz Indije, posebej iz Bengalije, kjer so slovenski misijonarji oznanjali evangelij in »v srca ljudi vsadili ljubezen do Jezusa.« Nadaljevala je: »Ko je Jezus prišel v Marijino srce, isti Jezus, ki smo ga zdaj prejeli pri svetem obhajilu, je takoj šla ven - šla je, da služi. Jezusova navzočnost v njenem srcu je rodila željo, da ga podari drugim.« Tako moramo njegovo navzočnost uresničevati tudi mi: v dajanju. »Jezus je napravil sebe za kruh življenja, a to mu še ni bilo dovolj; samega sebe je napravil lačnega, žejnega, bolnega, golega. Kakor da je lačen naše ljubezni, nam je dal priliko, da ljubimo Boga v bližnjem... Kako bomo mogli ljubiti? Če bomo molili. Sad molitve je čisto srce. Jezus je rekel, da bodo tisti, ki so čistega srca, gledali božje obličje. Če vidimo božje obličje drug v drugem, ni težko ljubiti, ni težko žrtvovati...«

Ko je svoj nagovor končala, se je med množico počasi prebijala proti notranjemu dvorišču škofijskega doma. Tam so se lahko z njo srečali tisti, ki niso mogli priti v cerkev. Še je odgovarjala na vprašanja in še enkrat je ponovila prošnjo: »Molimo, da bi se naučili videti, ko gledamo okoli sebe. Prosimo Boga, naj nam odpre oči, da bi spoznali lakoto po ljubezni, ki je večja kot lakota po kruhu. Prosimo Boga, da nas uporabi, da postanemo njegova ljubezen in njegova svetloba v današnjem svetu.«

Silvester Čuk v Ognjišču 08_1980

LETA 1749 ROJEN LOVRO JANŠA

SLIKAR KRAJINAR († 1812)

Krajinarstvo je slikarstvo, ki upodablja pokrajino. Med mojstre te zvrsti se je vpisal Lovro Janša z Breznice na Gorenjskem, ki je bil po študiju na dunajski akademiji nekaj let profesor krajinarstva. Prizadeval si je ustvariti realistične krajine, kar je dosegel zlasti v akvarelu. Na Dunaju sta delovala tudi njegova brata Anton (1734–1775), ki se je posvetil čebelarstvu, a je bil tudi slikar, in Valentin (1747–1818), pravnik in slikar.

LETA 1810 ROJEN STANKO VRAZ

SLOVENSKO-HRVAŠKI PESNIK, PRIPADNIK ILIRSKEGA GIBANJA († 1851)

Stanko Vraz je pesniško ime Jakoba Frasa iz Cerovca pri Ormožu: privzel si ga je leta 1836 in ga uporabljal tudi v "vsakdanjem" življenju. Hotel se je uveljaviti kot slovenski pesnik, vendar se zaradi svojih ozkih pogledov ni mogel uveljaviti. Več uspeha je imel kot "ilirski" pesnik. Ilirizem, za katerega se je močno ogreval, mu je pomenil pot do vseslovanske vzajemnosti - tudi glede jezika.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2000

LETA 1828 IZDANO APOSTOLSKO PISMO

S KATERIM JE BILA USTANOVLJENA TRŽAŠKO-KOPRSKA ŠKOFIJA

Papež Leon XII. je izdal apostolsko pismo Locum beati Petri, s katerim je uredil cerkveno upravo v Istri in Dalmaciji. Odpravil je škofijo Novigrad in njeno ozemlje pridružil tržaški škofiji. Ko ji je priključi še koprsko, je dobila ime tržaško-koprska škofija. Dne 17. oktobra 1977 je papež Pavel VI. z bulo Prioribus saeculi ločil koprsko škofijo od tržaške in ji dodelil župnije na slovenskem in hrvaškem ozemlju, ki so bile del tržaške škofije, in župnije, ki so spadale pod Goriško-Gradiščansko nadškofijo in so se nahajale na ozemljih, ki so prešla od Italije v Jugoslavijo vsled Mirovne pogodbe z leta 1947. Istočasno je škofija prešla pod Ljubljansko metropolijo.

LETA 1838 ROJEN JAKOB MISSIA

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, KNEZOŠKOF IN KARDINAL († 1902)

Jakob Missia, rojen na Štajerskem (krščen v Križevcih pri Ljutomeru), je bil trinajst let ljubljanski škof, nekaj manj kot štiri leta pa goriški nadškof. Kot duhovnega voditelja škofov habsburške Avstrije ga je papež Leon XIII. leta 1899 imenoval za kardinala. Ob njegovi smrti so časniki pisali, da so avstrijski škofje "izgubili svojega glavarja". V oporoki je izrazil željo, naj ga pokopljejo v baziliki na Sveti gori.

... več o njem preberite v obletnici meseca 06_1998

LETA 1887 ROJEN ANTON ERJAVEC

DUHOVNIK, PESNIK († 1910)

Na Brodu pri Ljubljani rojeni Anton Erjavec je po gimnazijski maturi študiral bogoslovje v Ljubljani in bil leta 1909 posvečen v duhovnika. Komaj je nastopil kaplansko službo v Žužemberku, se ga je lotila jetika in leto zatem je umrl na Velem Lošinju (Hrvaška). Svoje pesmi, ki razodevajo močno lirično dušo, je objavljal v glavnem po revijah (Dom in svet, Angelček, Vrtec, Zvonček). Poezijo in prozo je pisal pretežno za mladino. Smrt mu je iztrgala pero iz rok v najlepšem pesniškem razvoju.

LETA 1951 UMRL AVGUST BUCIK

SLIKAR (* 1887)

Slovenski slikar Avgust Andrej Bucik, rojen v Trstu, se je posvečal skoraj izključno portretiranju (umetniškemu upodabljanju oseb), da se je preživljal in prihajal v stik s pisano množico ljudi. V desetletjih do druge svetovne vojne je število njegovih portretov naraslo na okoli 900! Med njegovimi portretiranci so mnogi znani Slovenci, zlasti pesniki in pisatelji. Veliko je tudi avtoportretov.

LETA 1966 UMRL GIUSEPPE FARINA

ITALIJANSKI DIRKAČ FORMULE 1 (* 1906)

Emilio Giuseppe Farina, bolj znan kot Nino Farina, je pokojni dirkač Formule 1, sploh prvi svetovni prvak v zgodovini Formule 1, saj je zmagal v premierni sezoni 1950 po težkem boju z Juanon Manuelom Fangiom in odločitvi na zadnji dirki za tri točke. Farina je bil znan po svojem dirkaškem stilu in inteligenci, toda tudi trmi in neupoštevanju sotekmovalcev na progi. Bil je udeležen v smrtnih nesrečah. Ironija je, da je po vseh nesrečah, ki jih je na dirkah preživel, umrl v prometni nesreči pri francoskem mestu Chambery, ko se je peljal na ogled dirke za Veliko nagrado Francije v sezoni 1966.

LETA 1971 UMRL LEONID PITAMIC

pravnik, filozof prava, politik, diplomat in prevajalec (* 1885)

Postojnčan Leonid Pitamic je študij prava na Dunaju končal z doktoratom že pri 23 letih, nekaj let kasneje pa je dosegel še dva doktorata – iz državnega prava in iz filozofije prava. Bil je eden naših največjih znanstvenikov na pravnem in političnem področju. Veliko je pisal in opravljal pomembne službe. Bil je prvi dekan pravne fakultete novoustanovljene univerze v Ljubljani. Bil je globoko veren, etičen in socialno čuteč človek, politično nevtralen in strpen.

LETA 1980 JE LJUBLJANO OBISKALA MATI TEREZIJA

V začetku junija 1980 je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar srečal mater Terezijo na 89. Katholikentagu (narodnem zborovanju nemških katoličanov) v Berlinu. Ko mu je povedala, da gre konec junija v svoje rojstno mesto Skoplje ustanovit 179. hišo svojih redovnic, jo je prosil, če bi spotoma obiskala tudi Ljubljano. Mati Terezija je dejala, da bo prišla, če bo le mogla, zatrdno pa ni obljubila, zato tudi datuma njenega obiska ni bilo mogoče nikjer objaviti. Vest o njenem prihodu v slovensko glavno mesto je sporočil nadškof sam ob priliki XII. romanja invalidov in bolnikov na Brezje v soboto, 28. junija 1980, dva dni pred njenim obiskom.

Mati Terezija je Ljubljani darovala sončni ponedeljek, 30. junija 1980, potem ko je nedeljo, praznik apostolov Petra in Pavla, preživela v Zagrebu. V glavno mesto naše ožje domovine je prišla sredi dopoldneva. Spremljala jo je sestra Silvija, Indijka, predstojnica zagrebške hiše misijonark ljubezni. Na dvorišču škofijskega doma jo je pričakal gostitelj, nadškof Šuštar, ki jo je pospremil na ljubljanski magistrat, kjer ji je ljubljanski župan izročil plaketo Ljubljane. Popoldne so jo v dvorani nadškofijskega doma v Ljubljani pozdravili: nadškof Šuštar, njegov pomožni škof Lenič in koprski škof Jenko ter številni predstavniki Cerkve na Slovenskem, ki so z velikim zanimanjem poslušali njen nagovor.

Ob petih je bila maša v stolnici, ki je bila polna do zadnjega kotička. Celo nadškof Šuštar je bil prijetno presenečen. »Še zdaleč nismo pričakovali, da se vas bo toliko odzvalo, ker niti nismo mogli povsod obvestiti o obisku matere Terezije,« je dejal na začetku maše, »in zato je naša tako številčna navzočnost znak, da imamo mater Terezijo radi, da se navdušujemo za njeno delo in poslanstvo, ki ga izvršuje vpričo vsega sveta, da bi tudi sami nekoliko bolj spoznali, k čemu nas vabi in kliče Bog.« Posebej razveseljivo je bilo dejstvo, da je bilo med množico izredno veliko mladih ljudi.

Po maši se je na škofijskem dvorišču srečala tudi s tistimi, ki niso mogli v cerkev...

več:
F. Bole, Mati Terezija je obiskala Ljubljano. (Gost meseca). Ognjišče, 1980, leto 16, št. 8, str. 6-10.
S. Čuk, Mati Terezija - misijonarka ljubezni. (Priloga). Ognjišče, 1997, leto 33, št. 10, str. 31-42.
B. Rustja, Vezi Matere Terezije s Slovenci. (Priloga). Ognjišče, 1998, leto 34, št. 10, str. 37-48.
S. Čuk, Živa svetnica - Mati Terezija blažena. (Pričevanje). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 10, str. 16-17.
S. Čuk, sv. Terezija iz Kalkute. (Priloga). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 9, str. 58-63.
knjige: Mati velikodušne ljubezni --- Bog ljubi danes po nas --- Najdi čas
DVD: Peti svet - Mati Terezija
drugo: kipec sv. Matere Terezije

nekaj njenih misli

• Kar je najmanjše, je najbolj ubogo, ker zase ne more še nič storiti. Najmanjši je otrok, ki se še ni rodil... Največje uboštvo je med narodi, kjer je uzakonjen splav. Če more danes mati sama uničiti svojega otroka, kaj mi potem še brani, da jaz ne uničim nekoga ali da nekdo mene uniči? Zdaj je postalo tako naravno, da ljudje drug drugega uničujejo... Mati je začela ta nemir v svetu, kajti otrok je največji božji dar družini.
  
• Ko je Jezus prišel v Marijino srce, isti Jezus, ki smo ga zdaj prejeli pri svetem obhajilu, je takoj šla ven - šla je, da služi. Jezusova navzočnost v njenem srcu je rodila željo, da ga podari drugim.« Tako moramo njegovo navzočnost uresničevati tudi mi: v dajanju. »Jezus je napravil sebe za kruh življenja, a to mu še ni bilo dovolj; samega sebe je napravil lačnega, žejnega, bolnega, golega. Kakor da je lačen naše ljubezni, nam je dal priliko, da ljubimo Boga v bližnjem... Kako bomo mogli ljubiti? Če bomo molili. Sad molitve je čisto srce. Jezus je rekel, da bodo tisti, ki so čistega srca, gledali božje obličje. Če vidimo božje obličje drug v drugem, ni težko ljubiti, ni težko žrtvovati...

LETA 1988 UMRL ŠTEFAN BARBARIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, prevajalec iz madžarščine (* 1920)

Iz rojstnega Turnišča je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti, nato pred vojno in po njej študiral slavistiko na univerzi v Ljubljani, vmes (1942–1944) pa v Budimpešti. Po diplomi je bil gimnazijski profesor slovenskega jezika v Ljubljani in Črnomlju. V tem obdobju je začel prevajati razna literarna dela iz madžarščine (Dečki Pavlove ulice, Madžarske pravljice). V letih 1965–1972 je bil predavatelj za slovensko književnost v Zadru. Raziskoval je slovensko literaturo, vsa obdobja od protestantizma do moderne.

Pripravlja Marko Čuk

V petek, 27. junija 2014, je koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak ob 12. uri v prostorih škofijskega ordinariata v Kopru izročil odličje sv. Cirila in Metoda dolgoletnemu uredniku pri reviji Ognjišče msgr. Silvestru Čuku. Priznanje podeljuje Slovenska škofovska konferenca. Da ga podeli Silvestru Čuku, je sklenila na svoji 80. redni seji 5. maja v Ljubljani.

Utemeljitev priznanja

Cerkveno odlikovanje sv. Cirila in Metoda za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci

Člani Slovenske pokrajinske škofovske konference (SPŠK) so 18. junija 1985 sprejeli sklep o cerkvenem odlikovanju za zvesto služenje Cerkvi na Slovenskem. Odlikovanje, sestavljeno iz okrogle bronaste plakete z reliefno podobo sv. Cirila in Metoda in diplome, se podeljuje osebam in ustanovam, ki so se izkazale s posebnim zvestim služenjem Cerkvi med Slovenci. Odlikovanec ima pravico, da eden od slovenskih škofov zanj opravi pogrebno sv. mašo po krajevni navadi in vodi pogrebne obrede, če svojci pravočasno obvestijo škofa, v čigar škofiji bo pokop.

Škof Janez Jenko je na priporočilo profesorjev teološke fakultete, vodstva bogoslovnega semenišča in posameznikov, imel namen poslati Silvestra Čuka na nadaljnji študij v Rim. Takratne oblasti mu niso dale potnega lista za odhod v tujino. Kot nedeljski kaplan v Postojni je sodeloval pri nastajanju župnijskega lista Farno ognjišče, iz katerega je nastalo Ognjišče. Bil je njegov prvi lektor, grafični oblikovalec, pisec člankov in prevajalec. Ker ni mogel iti v Rim, mu je škof zaupal upravo župnij Slivje in Brezovica, ker je tamkajšnji župnik zbolel. Maja 1966 je imel težko prometno nesrečo, zaradi katere se je zdravil v bolnišnici v Izoli skoraj eno leto. Po svojih močeh je tudi iz bolniške postelje pomagal pri urejanju Ognjišča, ki je med tem časom preneslo svoje uredništvo v Koper.

Po rehabilitaciji ga je škof Janez Jenko na prošnjo uredništva imenoval za 'desno roko' glavnemu uredniku Francu Boletu. S svojim enciklopedičnim znanjem, temeljitim poznavanjem slovenskega jezika in znanjem več tujih jezikov, je veliko pripomogel k razvoju in ugledu Ognjišča. Za vsako številko napiše veliko člankov, zlasti s področja kulture. Napisal je več knjig, veliko jih je prevedel za naše izdaje in lektoriral je knjige, ki smo jih pripravljali za tisk. Leta 1985 je dobil odlikovanje papeškega kaplana z naslovom monsignor. Od leta 1971 je nedeljski duhovni pomočnik v Izoli.

S tem priznanjem bi Cerkev na Slovenskem vsaj delno priznala in nagradila njegov trud in zvestobo.

Predsednik Tiskovnega društva Ognjišče
msgr. Franc Bole

Kratek življenjepis Silvestra Čuka

Video podelitve priznanja. (arhiv škofije Koper)

Silvester Čuk se je rodil 1. januarja 1940 v kraju Lome pri Črnem Vrhu nad Idrijo čevljarju Jožefu in Ivani Čuk. Osnovno šolo in 4 leta nižje gimnazije je obiskoval v Črnem Vrhu, višjo gimnazijo je obiskoval v Ajdovščini (matura 1958) kot gojenec Malega semenišča v Vipavi, bogoslovje pa v Ljubljani. 28. junija 1964 je bil na Sveti Gori pri Gorici posvečen v duhovnika.

Služboval je kot nedeljski pomočnik v Šempetru (1964-5) in Postojni (1965); vikar namestnik v Slivju in Brezovici (1965-66), od leta 1971 je duhovni pomočnik v Izoli.

Kot postojnski kaplan pomočnik je sodeloval pri nastajanju glasila Farno Ognjišče (1965), ki se je pozneje razvilo v revijo Ognjišče in založbo z enakim imenom. Po prometni nesreči in dolgem ter težkem okrevanju je leta 1968 prišel na uredništvo Ognjišča, kjer opravlja službo urednika vse do danes.

Publicistično, prevajalsko in uredniško delo Silvestra Čuka je ogromno. COBISS nam pod njegovim imenom pokaže 833 enot. Od ustanovitve Ognjišča je urejal veliko rubrik in napisal ogromno člankov ter prevedel in uredil več knjig, med njimi tudi več otroških. Njegovo pisanje odlikuje jasen in jedrnat slog ter naraven in klen jezik.

Naj tukaj omenimo samo nekaj njegovih pomembnejših samostojnih publikacij:

• Iskalci in pričevalci, o sodobnih spreobrnjencih, Ognjišče 1984.
• Četrt stoletja naših romanj, ob 25-letnici romanj invalidov na Brezje, Ognjišče 1993.
• Potujoči pastir sveta, obsežno delo o papeževih potovanjih - izšlo ob obisku Janeza Pavla II. v Sloveniji, Ognjišče 1996.
• Svetnik za vsak dan, opis svetnika za vsak dan v letu - že prej objavljeno na Radiu Ognjišče, Ognjišče 1999.
• Zajemi vsak dan, Ognjišče 1986 in Misel za lepši dan, Ognjišče 2001, misli za vsak dan v letu.
• Misli srca, misli ob nedeljskih evangelijih, založba Vox 2002.

Besedilo je posredoval odgovorni urednik Ognjišča mag. Božo Rustja.

priloga

Papež v Sveti deželi

gostja meseca

Alojzija Fink

moj pogled

Alojz Rebula

Preberite več: Julij 2014

Letošnje poletje bodo pri Ognjišču zaznamovala prijetna praznovanja. Naš dolgoletni urednik Silvester Čuk bo v rojstnem Črnem Vrhu nad Idrijo 13. julija obhajal zlato mašo, 20. julija pa v Izoli, kjer je duhovni pomočnik. Kot postojnski kaplan pomočnik je sodeloval pri nastajanju glasila Farno Ognjišče (1965), ki se je pozneje razvilo v revijo Ognjišče in založbo z enakim imenom. Po prometni nesreči in dolgem ter težkem okrevanju je leta 1968 prišel na uredništvo Ognjišča, kjer opravlja službo urednika vse do danes. 27. junija, dan pred 50-letnico mašniškega posvečenja, mu bo koprski škof Jurij Bizjak v imenu Slovenske škofovske konference podelil Odličje sv. Cirila in Metoda za dolgoletno delo na področju verskega tiska.

Odgovorni urednik Božo Rustja pa bo 29. junija v rojstni župniji Kamnje na Vipavskem obhajal srebrno mašo, 5. avgusta pa v Slavini pri Postojni, kjer je duhovni pomočnik. Sodelavci revije in založbe Ognjišče smo 'interno praznovanje' obeh uredniških jubilejev v novi sestavi (skupaj s sodelavci Slomškove založbe) obhajali že 7. junija s skupno mašo v cerkvi sv. Florijana v Orehku pri Postojni ter s skupnim druženjem na turistični kmetiji Hudičevec pri Razdrtem. S tega praznovanja je tudi naša fotografija.

Praznično pa bo tudi pri 'bratskem' Radiu Ognjišče, saj bo tamkajšnji glavni urednik Franci Trstenjak 20. julija v mariborski stolnici združil praznovanje svoje srebrne maše s srečanjem prijateljev Radia Ognjišče in molitvijo za nove duhovne poklice.

* 25. januar 1863, Tarčmun (Tercimonte), Beneška Slovenija, † 26. junij 1954, Tarčmun

Zvestoba domači družini in Benečiji

Zares veliki ljudje so zelo preprosti in pristni. Tak je bil "oče beneških Slovencev" Ivan Trinko. Njegov vsestransko nadarjeni duh ga je dvigal v evropske višine, njegovo srce pa ga je vleklo med ljudi pod Matajurjem, kjer mu je tekla zibelka. Za svoje rojake je vse življenje delal, med svojimi domačimi je preživel večer življenja, med njimi tudi čaka vstajenja.

Njegovo dolgo in bogato življenje se je pričelo 25. januarja 1863 v Tarčmunu kot četrti od petih otrok 'pri Pjernovih'. Rodil se je kot avstrijski državljan, v tretjem letu pa so mu zgodovinski dogodki državljanstvo spremenili v italijansko (leta 1866 se je prebivalstvo Benečije ob plebiscitu odločilo za Italijo). Njegova prva učiteljica je bila mati, ki mu je vsadila v srce ljubezen do slovenstva. [ole, ki jih je obiskoval, so bile vse italijanske. Začel je doma v Tarčmunu, nadaljeval v ^edadu, zlata medalja za pridnost ga je pripeljala v videmsko nadškofijsko semenišče, kjer sta bila klasična gimnazija z licejem in bogoslovje. Po maturi se je brez pomislekov odločil za bogoslovje.

Mašniško posvečenje je prejel 20. junija 1886. Nekaj mesecev kasneje je postal profesor na semeniški gimnaziji, leta 1890 pa profesor filozofije na liceju. Poučeval je do leta 1942! "Vse je učil, naj bodo pošteni in naj dobro uporabljajo božje darove" (A. Venturini). Leta 1942 ga je v Vidmu podrl vojak s kolesom in pri tem si je zlomil desni kolk. Odtlej je šepal, zato se je službi odpovedal in se vrnil v Tarčmun v hišo nečakov, ki jo je bil leta 1930 pomagal graditi malo pod vasjo. Tam je imel sobo in kapelo, tam je bral in študiral ter sprejemal številne prijatelje. 26. junija 1954 je sprejel zadnji obisk - obisk sestre Smrti. [tiri dni kasneje ga je velika množica hvaležno pospremila na božjo njivo ob župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika nad vasjo.

Pesnik in pisatelj, slikar in glasbenik

"Dobro uporabljajte božje darove!" je naročal Trinko svojim učencem. To je uresničeval najprej sam. Z "desetimi talenti", ki mu jih je zaupal Bog, je pridno "trgoval". Poleg tega, da je bil odličen učitelj in vzgojitelj, se je uveljavil tudi kot pesnik in pisatelj, bil pa je tudi nadarjen slikar in glasbenik. Domača slovenščina je bila narečna, v šoli slovenščine ni imel; šele v četrti gimnaziji se je ob knjigah Mohorjeve družbe začel učiti knjižne slovenščine. Prav kmalu jo je obvladal tako dobro, da je v njej izražal svoje pesniško čutenje. Prve pesmi je objavil leta 1885 v Ljubljanskem zvonu, tedaj najuglednejši slovenski reviji; podpisoval se je s psevdonimom Zamejski.

Na prigovarjanje Simona Gregorčiča se je Trinko odločil za samostojno pesniško zbirko, ki je izšla leta 1897 pod naslovom Poezije. Iz njegovih pesmi diha ljubezen do slovenskega naroda, skrb za njegov razvoj in obstanek. Precej njegovih pesmi, ki so nastale po izidu Poezij, je ohranjenih v njegovi zapuščini. Vsako leto je nekaj objavljenih v Trinkovem koledarju, ki je začel izhajati že leta 1954, ko je bil Trinko še živ. Te knjižice je bil iskreno vesel, ker je upal, da bo beneškim Slovencem pomagala ohranjati narodno zavest.

Najpomembnejše Trinkovo prozno delo je knjiga Naši paglavci (Gorica 1929), v kateri so zbrane "črtice in slike z beneškoslovenskega pogorja". V Domu in svetu je predstavil Slovensko Benečijo (1898) in Rezijo (1907). Kot prevajalec je Italijane seznanjal s slovensko in slovansko (predvsem rusko) književnostjo. Napisal je tudi slovensko slovnico za Italijane. Pisal je tudi znanstvene spise. Sodeloval je pri pripravi katekizma za beneške Slovence, ki ga je Ivan Trinko sestavil in mu dodal svojo oporoko. Trinko je bil tudi dober risar: njegove perorisbe in risbe s svinčnikom prikazujejo zlasti domačo pokrajino. Doma je bil tudi na glasbenem področju: dobro je igral na harmonij, nad 30 let je vodil semeniški zbor, pisal je skladbe za bogoslužne potrebe. Največ pa je storil s svojo osebnostjo: zakoreninjen v veri in slovenstvu je bil neupogljiv hrast, na katerega so se njegovi rojaki lahko naslonili v najhujših nevihtah.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1994) 6, str. 20.

* 28. junij 1797, grad Mala vas (danes Knežja vas), † 19. januar 1868, Marquette, Michigan,ZDA

Friderik Baraga

Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1797, se je v gradiču Mala vas na griču med Trebnjem in Dobrničem rodil Friderik Baraga, eden največjih sinov slovenskega naroda. V svojem življenju je vedno hodil "za višjim klicem": odpovedal se je karieri pravnika in položaju graščaka ter je izbral duhovniški poklic; kmalu je začutil, da Bog od njega pričakuje več, zato se je odločil za misijonsko delo med ameriškimi Indijanci. Med njimi je deloval z vnemo dobrega pastirja, ki ga je vodila tudi doma, kjer pa je zaradi hladnega janzenističnega duha med duhovščino doživljal veliko nasprotovanj. Iz domovine je odšel brez zagrenjenosti, v srcu je do nje ohranil vso ljubezen. Kot misijonar se je odlikoval po junaški odpovedi: zadovoljen je bil z najnujnejšim za življenje in delo. Ko je postal škof, si je v skladu s tem prepričanjem izbral geslo "Unum necessarium" (Eno je potrebno - namreč: delati za božje kraljestvo, drugo nam je zagotovljeno). - V tem letu bomo o Baragu še veliko brali in slišali. Na straneh te priloge vam želimo predstaviti Baragovo domovino: Malo vas, Dobrnič, Trebnje, Šmartin pri Kranju in Metliko ter "Baragovo deželo": misijonske postaje, kjer je Baraga deloval kot apostol in oče Indijancev od leta 1831 vse do svoje smrti.

Leta mladosti na dveh gradovih

Gradič Mala vas, namenjen predvsem za jesenski lov na zajce in lisice, so turjaški grofje leta 1752 prodali družini Jenčič, ki ga je že več rodov oskrbovala. Marija Katarina Jožefa Jenčič, mati Friderika Baraga, je bila dedinja gradiča, ko se je z njo 16. maja 1792 poročil vdovec Janez Nepomuk Baraga, doma iz Cerknice. On je imel 35, ona pa 33 let. V zakonu se jima je rodilo pet otrok: živa je ostala šele tretjerojenka Amalija (1795). Z veseljem sta sprejela sina, ki se jima je rodil 29. junija 1797 in je še isti dan pri krstu v župnijski cerkvi v Dobrniču dobil ime Friderik Irenej, vendar se je on vedno podpisoval samo s prvim imenom. Sredi junija 1799 je bil oče Janez Baraga gradič Mala vas prodal in kupil bolj gosposki grad Trebnje. Tam se je družina obogatila še s hčerko Antonijo, rojeno leta 1803. Na trebanjskem gradu, ki je danes povsem zapuščen, je Baraga preživel sedem let najlepše mladosti. Ob domačem učitelju, ki so mu ga najeli, se je uvajal v skrivnostni svet črk in številk. Ko je odšel v šole v Ljubljano, se je rad vračal na počitnice v domači grad, ki pa je zanj izgubil ves čar, ko sta mu umrla najprej mati (1808) in nato še oče (1812). Kot moški potomec je bil zakoniti lastnik gradu. Preden je vstopil v ljubljansko bogoslovje, pa ga je prodal svojemu svaku - dejansko ga je podaril, saj je bil grad močno zadolžen.

S pravne fakultete na Dunaju v ljubljansko bogoslovje

Leta 1806 je šel Friderik Baraga v ljubljanske šole: najprej na normalko, nato v gimnazijo. Prva leta je stanoval pri stricu, materinem bratu, ki je bil predstojnik cestne službe za vso Kranjsko deželo. Ko je ta odšel v Zagreb, je Friderika sprejel v svojo hišo in družino dr. Jurij Dolinar, profesor cerkvenega prava in cerkvene zgodovine na ljubljanskem bogoslovnem oddelku liceja, njegov birmanski boter. Dolinar je imel sina Janeza in hčerko Anico, ki je veljala za Baragovo zaročenko. Ko je Baraga končal srednjo šolo v Ljubljani, mu je bilo 19 let. Bil je dedič trebanjske graščine, vendar premlad, da bi mogel prevzeti gospodarstvo. Po Dolinarjevem nasvetu se je odločil za pravni študij in jeseni leta 1816 se je odpravil na Dunaj. Bil je vesten študent; poleg stroke se je učil vsega, kar bi mu moglo koristiti v življenju, posebno tuje jezike. Študij prava je dokončal poleti 1821. Med študijem se je zgodilo nekaj, kar je preusmerilo njegovo življenje: srečal se je s svetniškim redovnikom Klemenom Dvoržakom (Hofbauerjem), ob katerem je vzklil in dozorel njegov duhovniški poklic. Na vernih duš dan, 2. novembra 1821, je vstopil v ljubljansko bogoslovje in 23. septembra 1823 je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je daroval takoj drugo jutro ob pol petih pri oltarju sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici. Čez eno leto je končal bogoslovni študij in škof Wolf ga je imenoval za kaplana v Šmartinu pri Kranju, kjer se je ljudem hitro priljubil kot odličen pridigar in zelo razumevajoč spovednik.

Dobri pastir v mrzlem vetru janzenizma

"Pri nas je vedno porciunkula," so se hvalili Šmartinci, ker je Baraga ure in ure spovedoval. Tako pri spovedi kot pri pridigah je poudarjal predvsem neskončno usmiljenje nebeškega Očeta do grešnikov. Duhovniki, prepojeni z janzenizmom, ki je poudarjal božjo pravičnost, so Baraga tožarili na škofiji. Konec maja 1828 je bil prestavljen za tretjega kaplana v Metliko. Tudi Metličanom je pridigal o usmiljeni božji ljubezni do človeka. Zato si je prizadeval, da bi jih opogumil hoditi k spovedi. Ob glavnem oltarju je napravil spovednico in kmalu je bila tam dolga vrsta. Duha spokornosti najbolj spodbuja premišljevanje Jezusovega trpljenja, zato je za metliško cerkev naročil podobe križevega pota, ki jih je v cerkvi sam obešal. Zaradi križevega pota je Baraga prišel v spor z župnikom Dergancem, ki je bil jožefinskega duha in nasproten takim pobožnostim. Še težje je bilo, ker so bili ljudje Baragu hvaležni in vdani. Baraga je vedel, da bo v škofiji še dolgo vladalo hladno jožefinsko in janzenistično ozračje, s katerim se ne bo mogel nikoli sprijazniti, zato je prisluhnil svojemu notranjemu klicu, ki ga je spremljal že nekaj časa, prebudilo pa ga je iz Amerike prejeto pismo, ki je vpilo na pomoč: dela je veliko, delavcev pa malo - to je veljalo predvsem za mlado župnijo Cincinnati, kjer je ob številnih priseljencih iz Evrope živelo še veliko prvotnih naseljencev - Indijancev. Baraga je želel iti tja; škof Wolf mu je dal odpustnico, škof iz Cincinnatija pa je komaj čakal, da pride.

Misijonar med indijanci ob velikih jezerih

Friderik Baraga je bil prvi misijonar, ki ga je podpirala dunajska misijonska družba, imenovana Leopoldina ustanova. Domovino je zapustil konec oktobra 1830, v Cincinnati pa je prispel 18. januarja 1831. Do spomladi je deloval v mestu, 28. maja pa je v spremstvu škofa Fenwicka prišel na svojo prvo misijonsko postojanko - v indijansko naselje Krivo drevo (francosko Arbre Croche). Indijanski Otavci so se tam naselili leta 1740 in kmalu so prišli k njim misijonarji, francoski jezuiti. Otavci so kmalu sprevideli, da jim bo krščanstvo prineslo varnost in lepšo prihodnost. Pred Baragom je tam misijonaril Francoz Dejean, ki je v Krivem drevesu postavil cerkev in začel s šolo. @e dan po prihodu je Baraga začel pisati krstno knjigo. Indijanci so ga brž vzljubili kot očeta. Sestavil jim je cerkveni red, ki so se ga radi držali. Zelo se je zavzel za šolo, sklenil je tudi, da Otavcem napiše molitvenik, ker Dejeanovega niso razumeli. O svojem delu je pisal v domovino in tam so Baragova pisma naredila veliko dobrega. V pismih svoje Indijance hvali kot dobre kristjane. Ko se je Michigansko jezero rešilo ledu, je Baraga s čolnom obiskal dve indijanski naselji: Bobrov otok in Manistik in v obeh je bil prisrčno sprejet. Proti koncu poletja je šel v Detroit, kamor je nesel tiskat svoj otavski molitvenik, ki ima naslov Otawa Anamie-Misinaigan. Izšel je z letnico 1832 in ima 207 strani; več kot molitev je v njem pesmi, ker Indijanci zelo radi pojejo.

Boj proti pijančevanju ob Veliki reki

Na prvi jesenski dan leta 1833 je šel v novi misijon k Veliki reki ob jugovzhodni obali Michiganskega jezera. Prebivalci kraja so se razdelili na tri skupine; eni so ga bili veseli, drugi so neodločno molčali, tretji, nahujskani od protestantskega pastorja, pa so nasprotovali Baragovim načrtom ob Veliki reki. Baraga se je mirno lotil dela: najprej je postavil cerkev in ob njej skromno hišico zase. Indijanci ob Veliki reki so se preživljali z lovom. Nakupovalci kož so jih zastrupljali z žganjem. "Strašen je pogled na pijanega divjaka, še bolj pa na pijano žensko," je pisal. Naredil je zaobljubo zdržnosti od opojnih pijač. Sklenil je storiti vse, da od pijančevanja odvadi tudi Indijance in sicer s tem, da jih navaja na redno delo, zato jih je učil kmetovanja in raznih obrti. Ob Veliki reki je ostal manj kot dve leti, kajti škof ga je poleti 1835 poslal med Indijance rodu Čipeva na južnem bregu Gornjega jezera. Njegova prva misijonska postaja v deželi, kjer je potem živel 32 let, vse do svoje smrti, je bila ubožna indijanska vas La Pointe. Družba za nakupovanje kož mu je v desetih dneh pomagala postaviti leseno cerkvico. Brž se je veliko ljudi priglasilo k pouku za krst in že prvi teden jih je krstil 50. Rad bi začel s šolo in sestri Antoniji je pisal, naj mu pride pomagat. V dolgi in ostri zimi 1835/36 je napisal kar pet knjig: tri indijanske (med njimi čipevski molitvenik), eno slovensko in eno nemško (Zgodovina, značaj, šege in navade ameriških Indijancev).

Mirna leta dela po prvem obisku domovine

Baraga je imel veliko načrtov, pa zelo malo sredstev, zato se je odločil za potovanje v Evropo in obisk domovine, da bi osebno potrkal na srca dobrotnikov. To potovanje je trajalo več kot eno leto (od 29. septembra 1836 do 8. oktobra 1837), v domovini je bil skoraj ves april. Ob krstnem kamnu v Dobrniču je celo uro kleče molil in se zahvaljeval za milost svetega krsta. Ustavil se je v Šmartinu in v Metliki. Nabral je kar veliko darov. Tudi sestro Antonijo je pregovoril, da je šla z njim, vendar je ob njem vztrajala le eno leto. Po vrnitvi v La Point je Baraga prezidal in opremil cerkev, večina Indijancev je bila krščena in dobro poučena, zato se je zanj začelo življenje, ki je bilo bolj podobno življenju ameriškega župnika kakor pa misijonarja. Kmalu si je zaželel novega poganskega misijona in jeseni se je preselil proti vzhodu, v L'Anse (23. oktobra 1843), kjer je preživel deset let, polnih dela in truda, pa tudi najlepših sadov. Po zgledu paragvajskih jezuitov s konca 16. stol. je Baraga tukaj ustanovil ločeno naselbino za Indijance, ki jih je učil kmetovanja in raznih obrti. Po letu 1844, ko so tod odkrili bogata ležišča bakra, je bil Baraga tudi dušni pastir rudarjev, ki so se trumoma priseljevali. V teh letih se je lotil zahtevnega učenjaškega dela: slovnice čipevskega jezika, ki je izšla leta 1850 in ima 576 strani. Leta 1853 pa je "z velikim trudom" dokončal svoj slovar čipevskega jezika (622) in tri mesece je moral voditi in popravljati tisk. Čakale pa so ga še bolj odgovorne naloge.

Apostolski vikar in "škof Gornjega Michigana"

Ameriški škofje, zbrani na prvem pokrajinskem cerkvenem zboru v Baltimoru, so 9. maja 1852 prosili papeža, naj v Združenih državah ustanovi devet novih župnij in dva apostolska vikariata, ki bi ju vodila posvečena škofa. Za apostolskega vikarja v Gornjem Michiganu je bil predlagan Friderik Baraga in 1. novembra 1853 je v Cincinnatiju prejel škofovsko posvečenje. Izbral si je škofovsko geslo: "Unum est necessarium" (Eno je potrebno) in zelo pomenljiv grb. Takoj po posvečenju je drugič potoval v Evropo (1854), da bi za delo v svojem vikariatu pridobil čimveč duhovnikov. Nekaj jih je privabil tudi v domovini, kjer se je mudil od 26. januarja do 28. marca. ko se je vrnil iz Evrope, se je odpravil na prvo škofovsko vizitacijo, ki pa je bila bolj podobna misijonskemu potovanju. 23. aprila 1857 je postal redni škof s sedežem v mestu Sault St. Marie (Slap sv. Marije). Takrat je imel v škofiji 19 cerkva, 4 so se gradile; duhovnikov je bilo 16, misijonskih postaj 18, šol 13. Maja 1866 je Baraga prenesel škofijski sedež v mesto Marquette, ker je bilo bolj v sredini škofijskega ozemlja. Uradni naziv škofije je bil "saultsko-marquetska", on pa se je podpisoval "škof Gornjega Michigana. Prvo in edino mašniško posvečenje je škof Baraga podelil 31. avgusta 1866 Slovencu Janezu Vrtinu, ki je kasneje postal njegov drugi naslednik (prvi je bil prav tako Slovenec Ignacij Mrak). 9. oktobra 1866 je Baraga v Baltimoru zadela kap. Za nekaj časa si je opomogel, vendar so njegove moči pešale in božji junak je 19. januarja 1868 odšel v večnost.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (1997) 6, str. 38.

* 19. oktober 1878, Veliki Lipovec, † 26. junij 1963, Ljubljana

Franc Grivec je bil sin Suhe krajine: rodil se je v kmečki druži­ni 19. oktobra 1878 v Velikem Lipovcu župnije Ajdovec pri Žužember­ku (iz te župnije je izšel tudi svetniški škof Janez Gnidovec). Bis­tri Franc je po končani osnovni šoli v Novem mestu (1890) odšel v Ljubljano, kjer si je nabiral znanje osem gimnazijskih let. Že ta­krat je kazal zanimanje za slovanske narode in se je učil ruščine, srbohrvaščine in staroslovanščine, kar je s pridom uporabljal pri svojem poznejšem znanstvenem delu. Po maturi (1898) se je vpisal v ljubljansko bogoslovje in bil leta 1902 posvečen v duhovnika. Po novi maši je nadaljeval bogoslovni študij na univerzi v Innsbrucku, kjer si je s tezo o poskusih zedinjenja pri vzhodnih Slovanih pri­dobil naslov doktorja teologije. Po vrnitvi domov je bil eno leto kaplan v Dobu pri Domžalah, zatem eno leto študijski prefekt v semenišču, leta 1907 pa je postal predavatelj filozofije in osnovne teologije v ljubljanskem bogoslovju namesto Janeza Evangelista Kre­ka, ki je šel kot poslanec v dunajski parlament. Po prvi svetovni vojni je bil eno leto redni profesor vzhodnega bogoslovja na uni­verzi v Zagrebu; leta 1919 pa je bil imenovan za rednega profesorja za osnovno in vzhodno bogoslovje na teološki fakulteti novoustanov­ljene slovenske univerze v Ljubljani. To službo je opravljal vse do svoje smrti 28. junija 1963.

Po študijski usposobljenosti je bil Grivec strokovnjak za vzhod­no bogoslovje in nauk o Cerkvi; njegova prva ljubezen pa je bila raziskovanje življenja in dela slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, katerih slavo je zanesel po vsem svetu. Tudi po njegovi za­slugi je papež Janez Pavel II. leta 1980 sveta brata razglasil za sozavetnika Evrope. Leta 1924 je napisal prvi slovenski priročnik nauka o Cerkvi z naslovom "Cerkev" (knjiga je z dopolnitvami dožive­la več izdaj). Že pred okrožnico papeža Pija XII. o Cerkvi (Mistici Corporis, 1943) je Grivec učil in pisal, da Kristus živi in deluje v Cerkvi kot svojem skrivnostnem telesu, katerega glava je.

Ta na­uk je poljudno razvil v svojem veroučnem učbeniku za srednje šole Krščanstvo in Cerkev (1941). Izvirnost njegovega nauka o Cerkvi je bila pritegnitev osnovnega bogoslovja vzhodne Cerkve, zato je bila njegova knjiga z veliko naklonjenostjo sprejeta pri pravoslavnih. Zelo mu je bila pri srcu edinost kristjanov. Za vzhodne kristjane je ovira prvenstvo rimskega škofa-papeža. Grivcu je hvaležno snov za vprašanje primata nudilo odkritje fresk v cerkvi sv. Klimenta v Oh­ridu: na eni izmed njih je upodobljen apostol Peter, ki na svojih plečih nosi stavbo Cerkve. Za edinost kristjanov si je prizadeval tudi kot preučevalec življenja in dela sv. Cirila in Metoda.

Sveta brata Ciril in Metod sta bila življenjska ljubezen profe­sorja Franca Grivca. Dokazoval je, da sta sveta brata hotela doseči enakopravnost Slovanov z drugimi kulturnimi narodi, kajti le kot ta­ki bodo mogli posredovati med Vzhodom in Zahodom. Škofovski sedež sv. Metoda naj bi bil v Velehradu na Moravskem in tam so leta 1909 ustanovili Velehradsko akademijo, ki je vsako leto prirejala znan­stvena srečanja v spomin slovanskih apostolov (vse do leta 1948, ko je Českoslovaško "objel" sovjetski komunizem).

Glavni namen sre­čanj v Velehradu je bilo zbližanje med pravoslavno in katoliško Cerkvijo. Grivec se je teh kongresov redno udeleževal kot predavatelj in organizator. Za zbliževanje med Slovani mu je starodavna Karlova univerza v Pragi leta 1948 podelila častni doktorat. O sve­tih bratih je tudi veliko pisal. Leta 1927 je izšla njegova knjiga Slovanska apostola sv. Ciril in Metod, ki je bila prevedena v češči­no, poljščino in nemščino. Leta 1936 je pripravil za tisk staroslo­vanski spis Žitje Konstantina in Metodija. V knjigi Slovenski knez Kocelj (1938) je prikazal prizadevanje tega panonskega kneza za os­voboditev slovanskih rodov od nemškega političnega in cerkvenega va­ruštva. Leta 1960 je vzbudila veliko pozornost njegova nemška knjiga Konstantin und Method, Lehrer der Slaven. Tik pred smrtjo (1963) je dobil v roke svojo knjigo Sv. Ciril in Metod, ki je izšla ob 1100 ­letnici prihoda sv. bratov na Moravsko. "Moj življenjski trud je poplačan s to knjigo!" je dejal.

(obletnica meseca 10_1998)